slovenska FOR A. FREE SLOVENIA ■ ■ ■ ■ m m lani Slovenec 2e mori Slovenca — brata... Man| strašna noč Je v črne zemlje krili, kot pod svetli soncem sužni dnovl! ___(France Prešeren) kje, domovina, si? še pod triglavom, okrog karavank? tu? preko morja? in ni ti meja? (Župančič) ■ ■ S VOLUME XXXIV LETNIK XXXIV JUNI 1983 PUBLISHED MONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CANADA, 646 EUCLID AVE. TORONTO, ONT., KANADA, M6G 2T5 NO. 6 STEV: 6 NAŠ SPOMINSKI DAN Največje masovno morišče v Kočevskem Rogu. Od tu so se po šestih dneh rešili trije domobranci. Zadnja leta ljudje veliko potujejo v stari kraj. Letos pojdimo tudi mi; vsi tisti, ki še nikoli nismo šli na obisk. Ne po širokih cestah ali z modernimi letali. Naš obisk je svojstven, čisto drugačen kot so obiski tistih rojakov, ki so prišli za nami po kos kruha, ali samo zato, ker jih je zmikala Amerika. Kakšne globlje vsebine njihov odhod ni imel; nič niso pustili doma, malo so nesli seboj. Zato z lahkim srcem letajo domov in se spet vračajo, doma pa niso nikjer. Z nami je bilo drugače. S sovražnim poudarkom nas imenujejo politične emigrante, a se niti ne zavedajo, kako častno spričevalo nam pišejo. Nikoli nismo nič imeli z ljudmi, ki so v imenu „svobode" narodu prinesli toliko gorja in grobov. Se več, uprli smo se tem mednarodnim revolucionarjem, ne iz želje po prelivanju krvi, ampak iz spoznanja, da tisti, ki iz lažjo, krajo in umori oznanjajo bratstvo in svobodo, narodu ne bodo prinesli nič dobrega. Veliko je bilo trpljenja in žrtev, tudi krvavih, edino plačilo je bila zavest, da branimo svoj dom in svoje drage. Dom braniti nam je bila sveta dolžnost, zato se nismo bali partizanov in se tudi nismo ozirali na napade tujcev, ki našega položaja niso razumeli. Zmagovali smo v tem neenakem boju, ko razen svoje vesti na vsem svetu nismo imeli prijatelja in zaveznika.Samo združena zarota mednarodnega komunizma in zahodnega kapitalizma so nas oropali zmage nad največjim sovražnikom našega naroda. Niso upoštevali naše borbe, odrekli so nam pravico od življenja, ukradli so nam priborjeno svobodo, oblast pa so dali v zakup morivcem. Morali smo v svet. Težka je bila ta pot, saj smo s seboj nesli ranjeno domovino, trpeče spomine in mladostne upe, sploh vse, kar je dajalo vsebino življenju pod domačo streho. Potem sta si segla v roko angleški vojak in slovenski komunist, prodala slovensko svobodo in uničila tiste, ki so za to največjo vrednoto toliko žrtvovali. Posledica te zločinske kupčije je naša 14. postaja. Te se vsako leto spominjamo, ko je domovina odeta v cvetje in vse diha življenje. Tako tudi letos. Pojdimo med domače hribe in skozi naše vasi, seveda samo v duhu, da ne oskrunimo spomina na naše brate, ki so odšli brez pozdrava. Naša pot bo brez besede, kakor romanje v svete kraje. Da ne zaidemo, se držimo njihovih krvavih stopinj, ki so pred osemintridesetimi leti prekrižale našo zemljo in jo za vedno posvetile. Začnimo v Podrožci in v Pliberku pod Peco. Tu so bili izdani in prodani za ceno Koroške. Nič se nebojmo, saj nocoj hudobija nima moči. Le pogumno čez mejo, do Jesenic in čez Slovenske Gorice. Tu so naše prve postaje. Pomislimo na razočaranje, ki je napolnilo duše domobranskih bataljonov do take mere, da ni bilo prostora za solze in strah, le misel na Boga jih je pripravljala na najvišjo žertev. Ne pozabimo, da že hodimo po krvavih sledeh, ki vodijo na vse strani. Kdo bi naštel vse kraje kjer so v tistih dneh klali to razbičano mladost! Odprte ceste, zakotne vasi, samotne steze, struge naših voda in skrite kotanje gozdov -vse so namočene z bratsko krvjo, kajti ubijanje brez odgovornosti je bilo tajno povelje dneva. Posebno vidni sta dve krvavi črti preko naše zemlje: prva se vleče čez Jesenice, skozi Kranj, škofjo Loko in št. Vid proti Kočevju, druga preko Maribora, Slovenjgradca v Teharje, od tam pa v jaško okoli Trbovlja. Prva je v glavnem delež Gorenjcev in Notranjcev, druga zadnji marš naših udarnih bataljonov. V Poljanski dolini padajo Gorenjci, ker za utrditev zmage novega reda se je tako mudilo pobijati, da na prevoze ni bilo mogoče čakati. V Podutiku koljejo ranjence, z noži so se spravili nadnje, da bi streljanje ne razburjalo Ljubljane. V Teharjih vidimo široke dere, kjer na soncu končujejo dojenčki; kleti po vojaških bunkerjih so polne mesarskih kavljev, na katerih so viseli oficirji, ko so jim lomili ude, iztikali oči in rezali jezike; naša dekleta morajo skozi strašne pohotne orgije podivjanih partizanov, potem pa jih počasi končujejo s streli v prej oskrunjene dele telesa. Vse to je le predigra za glavni obračun. Brez besede se vlečejo kolone brez sodbe obsojenih na smrt. Samo tu in tam vzdih ob pogledu na dom ali ob misli na svoje. Zabranjen pogled v oči bratu ali prijatelju, prepovedane besede so zvenele kakor pozdrav in oporoka: „če kdo ostane živ, povej našim, da sem bil vrnjen!"... Nič drugega, nobenega obžalovanja, samo popolna predanost ideji in Bogu. Kaj se je godilo v jarkih za Teharjem, v zapoščenih rudnikih okrog Trbovlja in Velenja, v kraških jamah Kočevskega Roga — o tem je celo pisati težko. Tisoč teles je padlo v eno samo jamo v eni sami noči! In Smrt je tako kosila od zadnjih dni maja do konca junija, ko je bilo to najvažnejše poglavje revolucije v glavnem končano. „Slovenec že mori Slovenca — brata..." toda „Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnevi!" bi moral spet zapisati Prešeren, tokrat z velikimi črkami. To je naša zgodba, ki je po grozi in zverinstvu nedoumljiva človeškemu srcu, za to ne bo nikoli opisana v vsej potankosti. Kar so komunisti počeli z našimi brati, si je mogel izmisliti samo Satan. Ali je zato kaj čudno, da se še danes, po osemintridesetih letih pred svojimi žrtvami trese ves junaški partizanski svet! Lahko je bilo mesar it i izdane, razorožone, zvezane in do smrti pretepene domobrance, svoji vesti pa ne morejo uiti. Zanje ni več miru. Posledicazločina je nemir, ki ga more ublažiti le priznanje in kesanje. Tega pa v komunističnem slovarju ni. Ko je življenje le preveč nabita prividov, katerih niti pijača več ne utopi, sicer govore o napaki [ne o krivdi], v resnici pa je vse le nadaljevanje revolucionarne laži, ki odpušča tistim, katerih nimajo v krempljih in pobija vse, katere dosežejo. Dokaz za to so mnogi zahrbtni umori po zahodni Evropi. Pa bo prišlo tudi do priznanja in še več... V Rogu smo, pri svojih, ki so padli, da mi živimo. Zgornji sliki nam kažeta kraj največjih morišč v Kočevskem Rogu. Prva, z razbitimi skalami na levi, je največji grob. Sodijo, da je bilo v to jamo pahnjenih nad 12.000 žrtev: domobrancev, srbskih dobrovoljcev in civilistov. Druga je desno od prve. Manjša je, a je služila istemu namenu, ko je bila žeja po krvi tako silna, da eno žrelo ni moglo sproti požirati nesrečnih žrtev; verjetno je tudi, da je to grob izbranih za posebno mučenje, ali tistih z zlatimi zobmi, katere je bilo treba prej izbitiiz ust. Iz velike jame so se rešili trije, tudi od Hrastnika se je enemu posrečilo pobegniti. Tako se je po božji volji zvedela resnica o komunističnem „bratstvu in svobodi", katero so skušali pred narodom skriti. Že med streljanjem in posebno še po opravljenem klanju, so brezna večkrat minirali, nazadnje pa z buldožerji izravnali zemljo, ba zgodovini zavežejo oči. Pa so se v svojih računih ušteli. Mi vemo in svet ve za te množične grobove. Ne moti nas, če mlade smreke zdaj rastejo na teh moriščih, a to še ni zadnja preureditev tega kraja. Sem bo nekoč romal narod od vseh strani, kakor so bili v ta brezna zmetani fantje iz vseh krajev naše domovine. Svoja življenja so dali za narodne svetinje in vero in s tem postavili temelj novi, pravičnejši Sloveniji. Kdor ta temelj prezira in ga ne ceni, temu bodočnost našega naroda ni mar. O, kako velika žrtev našega naroda, o, kako strašna krivda edinih pravih izdajavcev našega naroda — komunistov! Eno kot drugo je s človeško pametjo nemogoče doumeti, ostane pa v Božjih načrtih, katerih ne poznamo. Ko majhni in slabotni občudujeme junaštvo naših bratov, s katerim so sprejeli to največjo žrtev, in obenem skušamo razvozlati smisel tega barbarskega klanja, ne prihajamo več solzavih oči, tudi ne kot boječi premaganci; prihajamo zahtevat pravico, hočemo svobodo živim in mrtvim, zahtevamo priznanje velikega zločina in tudi priznanje, da je bila OF od prvega dne do danes laž in zločin. Danes, na naš narodni dan, zahtevamo vrnitev časti vsem tistim, katere je zloglasna O F pobila. Dokler tega ni, tudi žegna ne bo; udarniško in zastonj-sko delo ne bo imelo haska, petletke se bodo še naprej spreminjale v prekletke, dokler ne bo konec zločinskega režima, katerega znak sta srp in kladivo, geslo pa; rop, požog, umor. čudno danes šušti v krošnjah dreves. Ni vetra, le glas se trese kot struna in v skalah bobni. Je kakor tožba pozabljenih duš; ne tožijo nad nezasluženimi ranami, ne jokajo za ubito mladost. Na nas kažejo, skoro obtožujejo naš strah pred ljudmi in žrtvami, štejejo naše razbite vrste... Ponoči, med enajsto in dvanajsto uro, na neblagoslovljenem pokopališču slovenske mladine, med listjem in praprotjo, se nam odpirajo ušesa, da slišimo Manjše brezno, ki je bilo levo od prvega. Obe sta bili posneti 25 let po moriji. Nadaljevanje na str. 2 TORONTO HORSE SHOWS at Albion Hills May 22, June1% July 17, August 21, September 18 Re-opening marks 13th season for Ontario Place Šahovski turnir 20 slovenskih šahistov je tekmovalo za naslov slovenskega prvaka v Onratio dne 29. maja 1983 na lovski farmi v Allistonu. Prvo mesto in lep pokal je letos osvojil naš prekmurski rojak G. Ignac Vučko. Prvak brzoturnir-ja istega dne pa je bil G. Želko Rozman. Poročevalec ego let! V najožjem krogu svoje družine, žene Jožefe in sinov Engelberta in Franka, slavi te dni 80 letnico nadvse uspešnega življenja znani g. Engelbert (Bertl) Markovič, ki se je rodil v Sti Vidu pri Stični, sredi lepe Dolenjske : junija 1903. Medvojne razmere in revolucija so napotile tudi g. Markoviča na pot begunstva, kot toliko drugih Slovencev, leta 1945 v Austrijo in končno leta 1948 v Kanado. Družina mu je mogla slediti šele leta 1957, pač v skladu z domovinskimi razmerami. Zanimivo je, da je g. Bertl skupaj z pokojnim J. Petričem bil ustanovitelj enega prvih slovenskih podjetij v On-tario, ki se je ba vilo z izdelovanjem cementnih izdelkov. To so bili takorekoč pionirski časi, ko je bil uspeh težko dosegljiv, na drugi strani so pa tudi bili časi čvrstega dolarja. K Cepemu jubileju prisrčno čestitamo in želimo da bi slavljenca še srečavali vedno nasmejanega in dobre volje pri mnogih slovenskih prireditvah. Poročevalec On« on your favourite rider when the Rambling Bill« Riding Club holds horae shows at Albion Hills Conservation Araa, naar Bolton, on May 22, Juna 19, July 17, August 21 and September 18. Froai 10 a.m. to 6 p.m., watch tha horsaa participate in full halter classes, performance events and games. The youth and open performance events include claases such as, »astern, English, pleasure, horsemanship, trail, barrel race, pole bending and open jackpot. The fun takes place in the Elmview Area. To reach Albion Bills, go 8 km north of Bolton, on Bwy. SO. Parking ia $3 par car. RADIO TELEMETRY AT KDRTRIGHT Instead of listening to your favou-rite radio atation, tune into the movamente of two raccoons at the Kortright Centre for conservation, near Kleinburg. On Saturdays and Sundays, June 4 through 26, you can learn about "Radio Telemetry*, between 10 a.m. and 4 p.m. Uaing ar directional radio receiver. follow the ■beeps* to locate the raccoons that have been fitted with radio transmitter collara. The Kortright Centre also feature« a Nature Book and Gift Shop and a Caf< for light refreshments. To reech Kortright, go north on Hwy. 400 to Hajor Mackenzie Drive, west to Pine Valley Drive, then south. the metropolitan toronto and region conservation authority 5 shoreham dme dowis/ew ontano m3n 1s4 (416) 661-6600 • Nas rojak, lastnik hotela "Bled" Vinko Levstik iz Rima, bo v Toron-tu od 5. junija naprej! Zeli srečati znance in rojake. Kličite ga po telefonu: 447-4332. sLovenska FOR A FMES tlOVKMA Subscription rales II2.M per year II.M single hut. Advertising i eetana s I" 14.» - Published nsmlhly by Soveaian Nalienal Federation of Canada t «4« Euclid Ave.. Toronto SLOVENSKA DRŽAVA tihaja prvega v mesecu ^ Letna narotnlna inala: Za ZDA in Kanado 112.-, ta Argentino 7M.- pezov. ia Brasilijo II*.- kruzeirov, ia Anglijo H.- Illingov. za Avstrijo I«* liiingov, ta Avstralijo ll.-avstr. f. za Italijo in Trst UM,- lir. ta-Francijo 180«.- frankov. Za podpisane ilanke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naiiranja morala skladati v celoti t miiljenjem urednUtva in Izdajatelja. J>^nu a letalsko poito po predhodnem dogovoru. mladika LETO XXVII - STEVJ^/3 V slovertsha obzorja in čez Mogoče ne veste, da... — da je šele po štirih desetletjih smela iziti v Sloveniji knjiga o koncentracijskem taborišču v Da-chau, katero je kmalu po vojni odmevalo v znanem — v glavnem insceniranem — ljubljanskem procesu... — da imenovanje novega goriškega nadškofa Bom-marca baje ni prišlo po normalni poti preko zadevne vatikanske kongregacije, ampak naravnost od samega papeža ... — da je glasilo ljubljanskih neomarksistov NOVA REVIJA (št. 7-8) tvegala zaplembo z vrsto zelo pogumnih sestavkov o Edvardu Kocbeku ... — da se slovenski manjšini v Porabju v komunistični Madžarski ne godi nič bolje kakor Slovencem v parlamentarni Avstriji in Italiji... — da je prof. Martin Jevnikar v Izvestju tržaških srednjih šol, ki je pravkar izšlo, v daljšem sestavku prikazal lik zaslužnega, a pozabljenega tržaškega kulturnega delavca Ferda Kleinmayrja ... — da so ameriški astronavti odkrili novo »črno luknjo« v nepredstavljivi razdalji 180.000 svetlobnih let... _ — da se zadnje čase v Ljubljani krsti približno komaj petina rojenih otrok ... — da je italijanski tržaški pesnik Umberto Saba, čigar stoletnica rojstva poteka letos, spremenil svoj priimek Poli v Saba iz hvaležnega spomina na slovensko dojiljo Pepo Šabac ... — da je reška hrvaška založba »Otokar Keršova-ni« morala na višji poseg odpustiti dva svoja vodilna uslužbenca, ker sta dopustila objavo knjige srbskega pisatelja Dobriše čosiča »Stvarno i moguče« (Stvarno in možno)... — da je v strokovno teološko komisijo, ki naj preišče nenavadno dogajanje v Medjugorju v Hercegovini, bil pritegnjen tudi slovenski jezuit Ra-dogost Grafenauer... _ — da dr. Ciril 2ebot, profesor v VVashingtonu in avtor knjige SLOVENIJA VČERAJ DANES JUTRI, pripravlja knjigo o dr. Lambertu Ehriichu, ljubljanskem teološkem profesorju, ki ga je leta 1942 ubil atentator Osvobodilne fronte ... — da je pred izidom pri Ognjišču v Kopru knjiga Vinka Ošlaka POMENKI POD ŠOTORI, nekakšen uvod v filozofijo za mlade ljudi, v opremi Jureta Kocbeka, pesnikovega sina... — da je tržaška škofija izdala škofovsko pastirsko pismo za postni čas 1983 DRUŽINA IN EVHARI-STIJA tudi v slovenščini... — da že poldrugo leto izhaja z velikim uspehom v Italiji in tudi zunaj njenih meja mesečni strip IUVENIS, napisan v klasični latinščini... — da je Josip Vidmar v svoji zadnji knjigi MRTVAŠKI PLES potožil, da mora v svojih osemdesetih letih nositi dva križa, križ slovenstva, ki se mora naprej boriti za svojo enakopravnost, in še težji križ svetovne revolucije, ki je noče biti od nikoder ... — da se založba LIPA v Kopru boji, da ne bo mogla izdati nekaterih že programiranih knjig, ker nima dovolj bencina za akviziterje ... — da si je pesnik Simon Gregorčič v kapitalističnem času s honorarjem za svojo pesniško zbirko kupil hišo in vinograd, v današnjem socialističnem času pa bi moral slovenski pisatelj napisati približno 23 romanov po 250 do 350 strani, če bi si hotel z zadevnim honorarjem kupiti dvosobno stanovanje... — da je Jože Topolovec, župnik v Poljčanah na Štajerskem, izdal že drugo številko revije OZNANJENJE, v katero so prispevali znani slovenski kulturniki in ki je bila s svojimi 1200 izvodi že razprodana... — da bo leta 1984, ob 400-letnici izida Dalmatinovega prevoda Svetega pisma, predvidoma izšel nov slovenski prevod Nove zaveze, temelječ na grškem izvirniku... Naš spominski dan Nadaljevanje s prve strani. kar nam je bogata tujina že zdavnaj ubila. In vem, da je namenjeno prav nam. Takole zdihujejo glasovi, ki plavajo nad jaso, kije bila takrat namočena s krvjo: Koliko vas je še, ki še mislite na nas? Zakaj jih je toliko od vas pozabilo na obljube in prisege, ki ste jih izrekli zaradi nas? Kaj vendar še pričakujete od nas, ko zase nismo obdržali niti kaplje krvi? Zakaj jih toliko prihaja domov, se klanjajo na levo in desno, samo našega spomina jih je sram? Zakaj jih je med vami vedno manj, ki se upajo zapeti libero, ne na našem grobu [tega ne zahtevamo], ampak vsaj v naš spomin? Zakaj jih je vedno več, ki niti zdaj, ko je v sami Ljubljani vedno več tujcev, ki niso tujci, ampak načrtni uničevavci našega naroda, ne vidijo, da komunistična revolucija nikoli ni bila borba za narod?... še in še dihajo tožbe v mladi les. Za Gorjanci že vstaja dan. Dani se. Vzdramimo se tudi mi. Odvrzimo farizejstvo in iskreno priznajmo: veliko smo se spremenili, pozabljamo na tiste, ki so za nas doprinesli najvišjo žrtev. Zavračamo idejni temelj svobode in sreče; sanjamo, da nam bodo lepšo bodočnost pridobili drugi. Nočemo sprejeti nauk zgodovine, da kdor svoje narodne preteklosti ne ceni, lepše bodočnosti vreden ni. In kateri narod more svetu pokazati večjo hrabrost, večjo jasnost idej, kot naši mali slovenski rod? Ni ga naroda pod nebom, zato ima tisti, ki odpada, večji greh. Zapomnimo si, da brez žrtev ni bodočnosti, zato ne pričakujmo veliko od nemoralnega, skorumpiranega zapada, ampak glejmo tja, kjer imajo ljudje še smisel za žrtve in Božje zapovedi. Samo to je pot v lepšo bodočnost; dosegli jo bomo, čo je bomo vredni. Tega spoznanja se hodimo učit v Kočevski Rog... S. P. Titove Jugoslavije ni več... Vodilni italijanski, do nedavnega močno na levo nagibajoči se dnevnik Corriere della sera v Milanu, je 4. maja priobčil porazno poročilo o sedanjem stanju v SFRJ. Njegov, v prevodu malo skrajšani članek pod naslovom Nacionalizmi duše Jugoslavijo, pravi: „Grobnica, ki na Dedinjskem hribu v Belgradu varuje Titove ostanke in odlikovanja ustavlja čas in zamrzuje previranja v Jugoslaviji, ki se več ne prepozna v svojem ustanovniku. Gospodarska kriza in spopadi med narodnostmi se kopičijo drug vrh drugega ter ustvarjajo brezdanje vrtince v državi, ki spet enkrat išče smer in cilj. Tri leta po Titovi smrti samo ta manj in maniobiskani mavzolej spominja na včerajšnjo Jugoslavijo in njenega poglavarja. Današnja Jogoslavija je druga. Je bolna, razočarana družba, kočljivo raz- " deljena na republike in narodnosti in, da bi ostala na nogah, nevarno prepuščena finančni pomoči velikih zahodnih bančnih združb. Tri leta pa maršalovi smrti si Jugoslovani dramatično izprašujejo vest. Upadek življenjske ravni je to državo pognal v stanje pred desetimi letina z razliko, da je takrat zaupanje v izboljašavo bilo po malem razširjeno povsod, med tem ko je zdaj usodno znamenje te družbe črnogledost. Ljudje so vznemir-jeni v Belgradu, Zagrebu, v Ljubljani. Najti kilogram pralnega praška ali pol kilograma kave je tak vzrok zadovoljnega oddiha, kakor je pred desetimi leti bil nakup avtomobila srednje moči. Politično vodstvo se zdi le še strašilo samega sebe. Notranji spori ga hromijo nič manj kakor prazna prerekanja o vprašanju gospodarskega ozdravljenja. V treh mesecih so stroški za življenje vzrasli za deset odstotkov. Pošast inflacije, ki dirja proti štirideset odstotkom ob koncu tega leta, spravlja gospodarstvenike v trepet. Marca je potekel rok za vračilo milijarde in petsto milijonov dolarjev Zahodu. Upniki so dovolili odlog plačila, tako da se bodo Jugoslovani konec leta znašli pred goro dolgov v znesku več ko dvajset milijard dolarjev. Poglavar zvezne vlade, gospa Milka Planine, je priznala, da pritrgovanje in zastoj ne bosta privedla države na pot ozdravljenja. Toda sprostitev naložb in trgovine (če bi še bila sploh mogoča) bi vžgala špiralo inflacije in spravila v nevarnost dosti delovnih mest. Zaradi tega so bili nujni bolj drastični ter avtoritarni ukrepi od zgoraj. S temi se je Jugoslavija sicer izognila gospodarskemu polomu, toda cena, ki jo je za to morala plačati skupnost, je bila sila visoka: spori med narodnostmi so se vgnezdili tudi v te odloke. Žariščem nacionalizma je danes ime Kosovo, Hrvatska in Vojvodina, v Bosni pa pihajo vetri birokratskega dogmatizma ter islamskega integralizma. Toda niti Slovenija ni varna ped nacionalitičnimi pretresi, ki jih proži potreba po obrambi sorazmerne blaginje, to pa grozi zdrobiti gospodarsko, odločivno pristransko uravnavanje, ki ga krmari zvezna centrala. Slovenija ga zavrača s poudarjanjem zaslug svojega izvoza, ki sestavlja petindvajset odstotkov celotnega jugoslovanskega. Na Hrvatskem je režija nacionalizma prešla v roke katoliške Cerkve, h kateri se obračajo tudi mladi, versko brezbrižni ali brezbožni ljudje, razočarani nad komunistično partijo, ki je ostala brez vseh zastav. „Ideološko praznino", ki jo je partija ustvarila okoli sebe, polni Cerkev, ki se razločno ima za „utelešenje hrvatskega naroda". Seveda je to izzivanje, pred katerim seje partija izkazala za nebogljeno. Pač pa so ga sprejela združenja bivših bojevnikov iz partizanske vojne. Od njih izhaja gonja proti veri (ki nujno postaja gonja proti Hrvatom) katero policija sprevrača v vsakdanjo prakso aretacij in obsodb na do dve leti. ječe. Boj je oster, orožje, ki ga v njem uporabljajo, so na eni strani obtožbe o zarotah, govori v obrambo komunistične partizanske vojne, članki v tisku, na IŠUrst) S) • J „SLOVENSKA DRŽAVA" — Toronto, Kanada — JUN11983 stran 3 Y\ iff drugi strani pa tudi stare hrvatske himne, ki jih prepevajo proti partiji in proti vsemu, kar ni hrvatsko (torej tudi proti Srbiji). So to pesmi, ki imajo druga besedila, zakaj komunisti so iz napevov, ki izvirajo iz prejšnjega stoletja, izvrgli stara, ki so bila domoljubna in verska, ter jih nadomestili z drugimi, katerih vsebina je politična in so nastala med partizanskimi boji. Primer za to je „Marjane, Marjane!" (hrib nad Splitom), pesem, v komunističnim izdaji katere so Jezusovo ime zamenjali s Titovim. Če pevec izgovorito.se mu nezgodi nič, če pa Jezusovo, je posledica ječa zaradi „nacionalistične propagande". Prav te dni se je pripetilo, da je glasilo zagrebške nadškofije 'G/as koncilefizredno trdo protestiralo proti, svojevoljnemu policijskemu merilu, ki razglaša za ustaške himne, verske pesmi, katere je ljudstvo prepevalo, ko se o ustaših še nikomur ni niti sanjalo." Na Kosovem albanski nacionalizem ne da oddiha. Ne mine teden brez pro testov ali incidentov. Agenti politične policije so se vrinili po malem povsod — v šole, kulturne ustanove, trgovska podjetja, v javna shajališča. Ta vsepriču-jočnost preprečuje izbruh bolj strnjenih manifastacij toda „normalizacija" je samo navidezna. Kosovsko komunistično in srbsko vodstvo (Kosovo je upravno vključeno v avtonomno republiko Srbijo) si nasprotujeta v sodbi, kaj naj bi bila „normalizacija", če naj bo uspešna, ne bo zdaj mogla biti drugega kakor odcepitev kosovske pokrajine od srbske republike. Protisrbsko čutenje je živo tudi v drugi, Srbiji podložni pokrajini, Vojvodini, ki se otepa, da bi bila „žitnica", oziroma preskrbovavka živeža, za Srbijo. Vojvodinci bi hoteli izvažati svoje pridelke na zahodna tržišča, da bi si nabavili dolarjev, namesto da jih prodajejo v Srbijo, od katere dobivajo le nenehne manj vredne dinarje. Na obrobju in v središču se že mesece vrsté zborovanja, konference in prerekanja o težavah Jugoslavije v krizi, gospodarsko in politično zbegani. Toda sklepi so zmeraj isti in brez praktičnih posledic: cene se izmikajo nadzorstvu ter „so v odnosu neravnovesja do stabilizacijske politike", kakor temu uradno pravijo. Uvoz surovin in reprodukcijskega materiala je zmeraj točno „nižji" od potreb. Uvoz industrijskih naprav za nadomeščanje neuporabljivih po tovarnah pa je zmeraj točno „višji od določenih norm". Na teh posvetovanjih prav tako zmeraj točno govore, da je treba sistemu samoupravljanja dati več učinkovitosti ter odločneje pobijati „negativne pojave". To so seveda „birokratizem, tehnicizem, partikularizem" in še vrsta drugih „izmov", ki se zdi, da zdaj žive lastno življenje, neodvisno od pozivov k sodelovanju, k „bratstvu narodov" in k „skupnosti idealov". Ljudje teh besedovanj ne poslušajo več ter žive iz dneva v dan. Splošno negodovanje odseva iz nekaterih pripovedi, nekaterih pesmi, nekaterih „spominov", ki razodevajo ne povsem snažne podrobnosti tudi iz zgodovine komunistične Jugoslavije. Od zgodovinarja Vladimirja Dedijerja do romanopisca Vuka Draškoviča sega vrsta publikacij, ki utegnejo zatemniti „partizansko slavo" ter načeti celo spomenik maršala Tita samega. Poleg svojih „jugoslovanskih" apologetov ima zgodovina SFRJ danes tudi preučevavce, ki jo presojajo s srbskim, hrvatskim, slovenskim ali črnogorskim očesom, tako da to „nacionalno" in „partikularno" ocenjevanje reže kakor kirurški nož v tkivo „vsejugo-slovanske" (in seveda usodno unitaristične) zamisli, ki jo zdaj imajo za polno vrzeli ter le še delno. Tito je mrtev komaj tri leta, toda obletnica nikogar več ne gane. Mavzolej na Dedinju je spomenik drugim časom, ki jih je Tito odnesel s sabo v lastni grob in jih torej ni več mogoče dvigniti iz njega. So le spomin na neko veliko utvaro ali na neuresničeno obljubo. Jugoslovani se danes sprašujejo, če se bo njihova že tako in tako majava ter narodnostno (in seveda gospodarsko) razdrobljena država znala upirati nasprotujočim si silam, ki jo pretresajo v temeljih; sile — in v tem se kaže tragična podoba sedanjega stanja —kijih je postavil na noge Tito sam. Njegovi politični dediči pa, kakor, se zdi, nevedo, kako in s čim bi jih spravili vred. 24. maja 1983 Iz Slovenskega tiska... STOPINJE 1983 Slovenci onstran Mure so leta 1903 dobili prvi slovenski koledar in zbornik Koledar (Kalendar) Srca Jezušovoga. Natiskan je bil po zaslugi znamenitega prekmurskega narodnjaka in duhovnika Dr. F. Ivanocy—ja, ki je s slovensko tiskano besedo skušal vsaj malo ustaviti madžarizacijo Prekmurja. Tradicijo Mohorjevk, Kalendarja nadaljujejo sedaj Stopinje. Koledar je izdalo Pomursko pastoralno področje. Letošnje Stopinje so izredno bogate in zanimive. Cela kopica člankov, novel, zapiskov in kronike zajema celotno pomursko versko in narodno življenje. Gavora je tudi o prekmurskemu izseljenstvu. Zajeten skupek 252 strani, ki posekajo marsikak zamejski in domovinski koledarski zbornik. Pretresljiv je opis Vilka Novaka o umiranju slovenske narodne prisotnosti v Porabju,—današnji Madžarski. Slovenski jezik se je v zadnjem času umaknil z dveh izrazitih slovenskih župnij. V Stefanovcih, kjer je prevzel faro novomašnik domačin Štefan Toth, so baje na zahtevo mladih opustili slovenščino, v Dolnjem Seniku pa župnik, ki je po narodnosti Hrvat, pravi, da se ne more naučiti slovenščine in je , uvedena madžarščina. Pisec navaja nedoslednost slovenske manjšin-jske politike, ki na slovenski strani daje madžarski manjšini šole, krajevne napise in uradovanje v madžaršjcini — in to že desetletja, dočim na madžarski strani si pa ne zna ali noče priboriti iste pravice za približino enako močno manjšin. Tako je v Porabju slovenska prisotnost šele zadnja leta prisot-na s 4 urami pouka (nestrokovnega)v slovenščini, nekaj krajevnimi napisi in slovenščino v par cerkvah, ki sedaj izginja. Kje je tisti vpliv, ki naj bi ga Tito imel v mednarodni areni? Ce ves ta vpliv ni prinesel porab-skim in beneškim Slovencem niti enega razreda slovenske šole, niti pravico uporabljati slovenščino v javnosti? Človek prihaja bolj in bolj do prepričaja, da je komunistični Jugoslaviji bolj važno, da komunizem vlada na slovenskem narodnem teritoriju, pa četudi brez Slovencev. To vse v brk dejstvu, da je Madžarska zgubila vojno, in da se je Jugoslavija odpovedala vojni odškodnini, obsodbi madžarskih vojnih zločincev, ki so pobijali Srbe v Vojvodini in ki so tudi odvlekli slovenske Izraelce v Auschwitz. Zgleda, da se je SFRJ odpovedala tudi Slovencem v Porabju vse na ljubo Madžarskih tovarišev. V tem lepem koledarju in zborniku pomurskih katoličanov je poznani (Draga) Jože Zadravec napisal poslovilen članek o pokojnem prleškem rojaku prof. E. Kocbeku. Vsi Slovenci se zavedamo prof. Kocbekove veličine na področju lirike, proze in krščanske filozofije. Na žalost pa pisec skuša predočiti pokojnika tudi na družbenem in političnem polju kot veličino, človeka z moralno legitimacijo (ker je bil partizan (?), uglednega politika, pogumnega pričevalca (?), poštenega in odkritega Slovenca, premočrljiega v prizadevanju za politično dostojanstvo slovenskega človeka. Pisec tudi kvotira sledeče Kocbekovo "spoznanje": krščanstvo in komunizem sta velika zgodovinska pojava, ki kl- jub pomembnim razlikam gresta proti istemu zgodovinskemu cilju, torej na proti SVOBODNEM ČLOVEKU. V tem nesmislu je očividna vsa Kocbekova tragika, ne samo v netočnem tolmačenju krščanstva kot zgodovinskega pojava, in komunizma,—ki stremi k svobodnemu človeku, nego v dejstvu, da je Kocbek s takimi in podobnimi nesmisli skušal vplivati na slovenske kristjane. Kocbek sam je pisal, da se je formalno odrekel političnega pluralizma v dolomitski izjavi! Tudi ni nikjer dokumentirano, niti ni sam upal podati take trditve, da bi kot kristjan kdaj interveniral ali odločno protestiral za vse silne krivice, ki so jih in jih še trpe slovenski kristjani od začetka revolucije naprej. Slovenska cerkev je počastila Kocbeka s tem, da ga je pokopal slovenski škof. Vprašanje je, če je bilo to primerno. Cerkev je počastila človeka, ki se je po svoji lastni volji in ambiciji udeležil revolucije in dosegel največje časti v novi Jugoslaviji. Ravno tak človek bi moral pričevati za pravice vernikov v težkih časih. Kocbek tega in storil v zadostni meri in pravočasno! Koliko več vsebine in pomena bi imelo za slovenske vernike, če bi pokopal prof. E. Kocbeka sorodnik duhovnik, ki je bil obsojen na smrt v Kočevju in za katerega pokojnik ni hotel podpisati prošnje za pomilostitev ! Pomnimo: Hrvaški verniki in škofje javno molijo za pokojnega kardinala Stepinca, ki je bil po nedolžnem obsojen na 15 let. Kdaj bo slovenska cerkev javno molila za pokojnega škofa G. Rožmana? PZK Katere narodnosti prevladujejo... ... v Jugoslovanski diplomatski službi? Po poročilih „Starta" z dne 4. XII. 1982 so od 2500 zaposlenih v SSVP na primer (v procentih) pripadniki naslednjih narodnosti ki živijo v Jugoslaviji: Srbi 57.9 procentov Črnogorci 9.1 procentov „Jugoslovani" 9.6 procentov Hrvati 8.2 procentov Makedonci 5.2 procentov Slovenci 4.4 procentov Albanci 1.8 procventov Muslimani 1.1 procentov Madžari 0.3 procentov Ostali 2.4 procentov Kaj pišejo drugi... ... o papežu v SFRJ .Albert Finney bo predstavljal Janeza pavla II. v filmu, ki ga za televizijo pripravlja CBS (Columbia Broadcasting System, eno izmed treh poglavitnih ameriških programskih omrežij, op. pis.), ki pojde v oddajo za Božič in zajema življenje Karla Wojtyla do izvolitve za papeža. Vatikan je dal posebno dovoljenje za filmanje v svojih vrtovih ter zunaj bazilike sv. Petra. Vzhodni blok pa je bil do tega hladnejši: tehnična skupina in igravci so se premestili v avstrijski Gradec, ko se jim bel-gradske oblasti preprečile, da bi snemali v komunistični Jugoslaviji." (Newsweek, New York, 2. maja 1983). ... o pravicah za Slovence In Hrvate „Vsak narod ima svoje identiteto, svojskost, ima in pozna svoje zgodovine, zaveda se povezanosti z vsemi prejšnjimi rodovi, izraže se s svojim jezikom, svojo pesnijo in kulturo, s svojim načinom življenja. Zato ima vsak narod kakor tudi vsaka človeška oseba svoje dostojanstvo, svoje prirojene pravice in zasluži, da ga spoštujejo drugi narodi, kakor tudi sam izraža spoštovanje do drugih narodov in njihove svojskosti. Tako je to že na ravni tuzem-skih vrednot. To velja za sloven ski kot tudi hrvaški narod v naši državi in na svetu... (Kardinal dr. Franjo Kuharič ob svetolet-nem obisku v Ljubljani. Družina, 15. maja 1983). ...o sodelovanju zamejstva z rdečo .¿natlce" „V okviru že večletnega sodelovanja s pristojnimi političnimi dejavniki matične domovine je prišlo prejšnji teden do nove izmenjave uradnega obiska s političnim predstavništvom slovenske manjšine.šlo je za uradni obisk, ki ga je delegacija deželnega tajništva (katoliške, op. pis.). Slovenske skupnosti naredila pri Republiški konferenci Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije v Ljubljani... Predsednik SZDL Franc Šetinc (hkratu sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, op. pis.) je v svojem poročilu obravnaval najprej splošne probleme, ki danes zanimajo jugoslovansko družbo... Obisk deželne Slovenske skupnosti v Ljubljani je gotovo pomenil nov korak v utrjevanju dobrih in stvarnih ter obenen enakopravnih odnosov med manjšino in matično domovino... Delegacija SZDL Slovenije pa bo na vabilo Slovenske skupnosti prišla na obisk-v našo deželo... V četrtek 26. aprila je bil na sedežu Slovenske skupnosti delovni sestanek med predstavniki Zveze socialistične mladine Slovenije, maldinskegaodbora SKGZ (titovske Slovenske kul-turno-gospodarske zveze v Primorskem, op. pis.) in mladinskih sekcij SSk iz Gorice in Trsta...Na sestanku so udeleženci razpravljali o možnih oblikah sodelovanja med mladimi Slovenci na obeh straneh meje.., (Katoliški glas, Gorica, 14. aprila, 3. maja 1983). ...o namenih Slomškove ustanove „V letu 1982 je bila 120 let- nica smrti škofa Antona Martina Slomška... Da bo počastitev Slomškovega spomina ohranila trajni izraz, smo ustanovili Slomškove ustanove, ki je namenjena slovenski študirajoči mladini v inozemstvu. Slovenski izseljenec, prežet z ljubeznijo do svojega naroda, jez dol goletnim marljivim delom in skromnim življenjem ustvaril podlago za to domoljubno dejavnost... Ustanova nudi štipen dije za bivanje v Sloveniji in s tem omogoča slovenski mladini rojeni v inozemstvu, da spozna in vzljubi domovino in jezik svojih prednikov ter se usposobi za nosilce slovenske omike v svetu... Ljubljanski metro-polit nadškof dr. Alojz Šuštar je pri nedavnem obisku v Argentini priporočil Slovencem, naj vzdržujejo stike z domovino, ker samo tako bodo lahko ohranili svoje identito..." (Dr. p. Ivan Tomažič, Glas Korotana, leto 1982, št. 8). ... o „arljevstvu"zavzemanja za slovenščino „Danes je na svetu nemogoče varovati kakršen koli jezik vsaj ne na tak (beri: slovenski, op. pis.) način. Jezik spolu op. pis.) način. Jezik sploh ni toliko bistven, kot ga (slovenski, op. pis.) nacionalisti predstavljajo. Jezik je zla usoda vsa kega naroda, velikega ali majhnega... Ne gre samo za slovensko, vsak takšen pogovor je... nabit z arijevskim (arijevstvo, nacistično-rasistična teorija o večvrednosti belega plemena, op. pis.)... to je malomeščanska melodija, in to je laž, špekulacija, to je golo pridobivanje glasov malomeščanskih in dobrolastniških slojev... Vsako govorjenje o (slovenskem, op. pis.) jeziku je neumno... Vprašanje jezika, enakopravnosti jezikov naj bi se torej reševalo leta 1945, ne pa danes, ko se mora braniti integriteto države... Jugoslovanski jezik je jugoslovanski jezik, jezik, ki izraža jugoslovanski način mišljen ja... (drugi narodi) bi najprej morali misliti po jugoslovansko jezik pa bi potem prišel kot logični rezultat... Mislim, da se enakopravnost dosega zunaj in mimo jezika ter da jezik ni nikakršen povod za govorjenje o enakosti ali neenakopravnosti. Zgodbe o jeziku sosi izmislili špekulanti, idiličarji, doktorji in neustvarjalni profesorji... Tisti, ki govorijo o izumiranju naroda, ki ga vznemirjajoz govorjenjem o izumiranju jezika... Jaz sem iz Črne gore, sem Srb, pripadam temu narodu, ker so Črnogorci pripadniki srbskega ne pa ilirskega ali celo grškega naroda — mi nismo nacija zase zunaj srbskega okvira — pripadam torej srbskemu narodu in srbski kulturi, kadar napišem kaj slabega; kadar pa napišem kaj dobrega, pripadam avtoma tično jugoslovanskemu, ali mednarodnemu književnemu narodu, tudi slovenskemu... (Srbski, v Ljubljani živeči pisec Miodrag Bulatovič v pogovoru z ljubljannskim pornografskim tednikom Teleks, aprila 1983). ... še o novih kardinalih „Drugo imenovanje, ki je povzročilo presenečenje, je bilo tisto Franja Kuhariča, nadškofa v Zagrebu, predsednika jugoslovanske škofovske konference. Kuharič se je izkazal s trdo kritiko vladne politike glede ateistične vzgoje in diskriminacije do katoliških vernikov, katerim jemlje javne pravice. Uveljavljanje teh v šolah in podjetjih je neobhodno potrebno za izpolnjevanje pastirskega poslanstva. Jugoslovanski režim je skušal to imenovanje preprečiti, ker je imel kandidata, poslušnega za svoje koristi: ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Zagrebški dnevnik Danas je Kuhariča obtožil „bojevito klerikalnega" ravnanja, katerega cilj je pretvoriti Cerkev „v duhovno vodnico, v družbeno silo, vzporedno in tekmujoče z države." (O Estado de Sao Paulo, Brazilija, 2. febr. 1983). LECTOR VREDNO POSNEMANJA... Za porovnavo naročnine in v tiskovni sklad so-med drugimi -tudi ti poslali pošiljke: (Med decembrom lani in majem letos, poleg že imenovanih): Dr. F. P. $100; V. L. (Rim) $50; F. K. $130; ga. F. Z. $40; Dr. A. K. $30; F. S. $20; Dr. J. G. $100; M. P. $20; A. K. (USA) $15; N. N. $300; N. N. $20; D. M. K. $25; A. G. $25; D. A. Š. $50; P. P. $50; V. Z. (USA) $68; T. A. $25; F. T. $20; J. Z. $25; N. N. $50; F. S. (USA) $24; V. Z. $50; R. J. S. $36; J. V. R. Z. $100; D. E. H. $20; N. N. $123; M. M. $25; F. M. S. $30; V. L. (Rim) $40; J. V. $15; in T. K. $20. Vsem se uprava prisrčno zahvaljuje. Iz razumljivih razlogov objavljamo le kratice! — Kaj pa je s Tvojo naročnino? — Ali imaš kaj za tiskovni sklad? — Bomo od časa so časa še poročali BARAGA DAYS SEPTEMBER 3-4 1983 PLACE Manistique, Michigan HOST PARISH St. Francis de Sales HOST PASTOR Fr. James Menapace CO-CHAIRMEN John & Helen Matthews COMMITTEE HEADS Liturgy: Father Darryl Pepin and Sister Margery Parade: George Danko Program: John Matthews Publicity: John Ozanich Pageant: Phil Villemure Banquet: Gilbert and Rosemary Sablack Decorations: Helen Matthews Set-Up/Clean-Up: LeRoy Fox HOMILIST Archbishop Edmond Szoka of Detroit PROGRAM SATURDAY SEPT. 3, 1983 • 4:00 P.M. Pageant Dedication of New Church Benediction (These events will take place at Indian Lake) SUNDAY SEPT. 4, 1963 • 1:00 P.M. -Parade with floats and groups in national dress and/or uniform 4:00 P.M. Procession followed by Mass at . St. Francis de Sales Church, Manistique 6:00 P.M. Dinner followed by annual meeting Order tickets from Mr. and Mrs. John Matthews P. O. Box 424 Manistique. Michigan 49854 . Price tor dinner tickets is 510.00 li! Uprava „S. D." A Pictorial History of Ontario LOYAL SHE REMAINS A Bicentennial Publication It is with a great sense of pride in our provincial heritage that The United Empire Loyalists' Association of Canada announces the publication of a new and beautifully illustrated history of Ontario. Superbly printed, in hard cover, this book will not only be a fascinating narrative describing the people and events that have shaped our province, it will also be an elegant showpiece whose readership in homes, schools, and libraries is assured for decades to come. This book will contain over 500 illustrations, many of them in beautiful full colour and previously unpublished. Loyal She Remains: A Pictorial History of Ontario offers a fresh approach to the story of ENVIRONMENT WEEK FESTIVAL Saturday June 11,11:00-6:00 pm Toronto City Hall Square • Displays, demonstrations and info tables: More than 30 environmental groups from around Ontario will set up displays, demonstrations, and info tables. • Speakers: Environmentalists will speak on acid rain; wildlands; agricultural land use; energy and toxic wastes. Representatives of labour and native peoples will speak. Ontario NDP leader Bob Rae, Ontario Liberal leader David Peterson and Toronto Mayor Art Eggleton will speak. The Ontario Ministry of the Environment has also been invited. • Music: Musicians will entertain throughout the afternoon. • Hands-On Activities: Make a "garbage-for-thought" sculpture and discover the solid waste problem. Make a statement on our Environmental Graffiti Board. There will also be story-telling for children. • Raiders of the Lost Breath: An exciting live play by Portable Theatre all about air pollution. Two performances at 11:00 am and 1:00 pm. • Films: Films will be shown throughout the afternoon inside City Hall. A program will be available. Ontario's history by providing a thematic presentation of our provincial heritage. The text is written by highly qualified Ontario scholars conversant with specific themes or periods in our history. Although this province has often been closely identified with the national scene, a pervading theme seems to be loyalty, from the founders of the province to the Ontario motto, "Ut Incepit Fide lis Sic Permanent" which loosely translated from the Latin reads. "Loyal Ontario began, loyal she remains." A Pictorial History of Ontario Foreword: by The Right Honourable Roland Michener. Preface: by Senator Eugene Forsey. Introduction: by the editors: Mrs. Mary Beacock Fryer and Mr. Charles Humber. Part I: Beginnings_ 1. The Land: by Dr. John Warkentin. Two Ontarios, South and North, both better supplied with waterways and lakes than many parts of the planet. 2. The French Legacy: by Mr. Robert Nixon, M.P.P. Trade, missions, relations with the native peoples, the Quebec Act with the seigneurial system and French civil law. 3. The Revolutionary' Era 1776-1784: by Mrs. Mary Beacock Fryer. War out of Niagara and Detroit, Loyalists and Indians, backed by a few British regulars, gained military control, which Britain gave away at the peace table. Part II: Indefensible and Expendible_ 1. First Large-Scale Immigration 1784-1800: by Mrs. Mary Beacock Fryer. Resettlement of the Indian allies and loyal subjects. Assessment of how generously they were treated. Simcoe's open-door policy on immigration, and his administration of the new province of Upper Canada. 2. Five Founders: by the editors. Portraits and brief text: Haldimand, Dorchester (Carleton), the Johnsons, Simcoe, and Brock. 3. A Matter of Marching 1812-1814: by Dr. Patrick White. "Loyalists were driven from the Thirteen Colonies, but their sons evened up the score": a healthy myth, but how well does it stand up? Assessment of the contribution of Indians, regulars, and poor American strategy. Part III: Britain Takes Matters in Hand_ 1. Securing the Province: by Mr. Garry Toffoli. Role of the Duke of Wellington. Rideau Canal, Fort Henry. Welland Canal. Fear and suspicion of Americans. Conservatism reinforced. * -.-^»iVfc''' .-yV K V - Pf } " - n , te n if w. Sponsored by The Environment Week Committee of the Ontario ENGO Network (Environmental Non-Governmental Organizations). _730 Bathurst Street, Toronto M5S 2R4. Phone: (416) 537-0438.__ Environment Week (June 5-11) is an international week declared by the United Nations. Show your concern and have a good time doing it! Come to the Environment Week Festival on Saturday June 11,11:00-6:00 pm. During the week, groups with environmental concerns will sponsor events — including films, speakers, workshops and field trips. Unless otherwise stated, all events are free. i 1 u 2. Early Developers: by the editors. Portraits and brief text: Selkirk's interest, Talbot, Donlop. The Canada Company. 3. Rebels and Loyalists 1837: by Dr. Colin Read. A Loyalist tradition developing, becoming institutionalized, usurped by those without Loyalist roots, i.e. Strachan, Gowan, James McNabb of Belleville, the Dennisons of Toronto. 4. Canada West: by Ms. Jan Noel. Era of progress, expansion of commerce, St. Lawrence canals, railway building. Changes in administration, from district governments to the Baldwin Act. 5. Districts, Counties and Townships: by the editors, and Mr. Brian Land. A series of maps and short writeups on when the counties were formed. Part IV: Maturing 1. Westminster in the Wilderness: by Mr. Arthur Bousefield. The different capitals, final selection of Ottawa. Confederation. 2. New Ontario: The North 1884: by Dr. Laurel Safton MacDowell. The North unites with the South, background developments leading to the expansion of the province. 3. The Rise of Bay Street: by Dr. Michael Bliss. Tied to mining. Histories of important entrepreneurial families. 4. Influence of the Church: by Rev. John F. Allan and Dr. Sarah Keith. In this era many of the great churches were built. 5. The School Promoters: by Dr. Paul Axelrod. Growth of the educational system. Part V: Liberalizing Trends 1. The Voice of Labour: by Dr. Laurel Sefton MacDowell. Better protection for workers. 2. The Hand that Rocked the Cradle: by the editors. Changing status of women, their work during the war, suffrage. 3. The Great Depression: by Dr. Michiel Horn. "Quint fever" brightened a severe depression. 4. Famous Ontarians: by Mrs. Elizabeth Hancocks. Stories on a selection of Ontarians who have contribute to the provincial and national Part VI: Modern Ontario 1. Royal Visits: by Mr. Garry Toffoli, and Mr. Arthur Bousefield. Why are royal visits such a success? Why are books on the royal family bestsellers? Story on some Canadians who have been directly involved with the royal family. 2. New Faces: by Dr. Freda Hawkins. With the impact of post-war immigration. Ontario becomes full-circle. The scale is larger, but the effect is about as far-reaching as in 1784. 3. The Arts: by Mr. Donald Blake Webster. Music, theatre, painting, architecture. 4. The Leaders: by Mr. Brian Land. Provincial leaders from Haldimand to Davis: 1784-1984. Part VII : Partners in Growth By Mr. George Hancocks. The history of Ontario is closely tied to the development of commerce and industry in this province. For this reason, business organizations from across the province are invited to include their corporate histories in this section, thereby representing a broad cross-section of industry in Ontario. By telling the stories of selected companies, these business biographies will trace the evolution of an organization from its founding to the present. 4°?v\ S trSt)%) J p ; „SLOVENSKA DR2AVA" — Toronto, Kanada — JUN11983 stran 5 V* —_ Ob nezgodah postane čas življenske važnosti in vsaka sekunda je dragocena. Zato pomnite, če slišite sireno na cesti ali vidite prižigajočo se luč gasilnega tovornjaka, rešilnega ali policjskega vozila, da je verjetno življenje nekoga v nevarnosti in zato morate upoštevati naslednja navodila: O Vedno morate ustaviti svoje vozilo čim bliže roba ceste in vstran od vsakega križišča. <3> Ne smete slediti gasilnemu vozilu bliže kot 150 metrov (500 čevljev), če isto vozi na torišče požara ali nesreče. S HITRIM „ODGOVOROM" LAHKO REŠIJO ŽIVLJENJE. Ministry of Transportation and Communications ČE SO PREPOZNI, LJUDJE LAHKO IZGUBIJO ŽIVLJENJE ® Ontario James Snow, Minister William Davis, Premier Nekaj ugotovitev o Dolomitski izjavi kot je znano, so Osvobodilno fronto slovenskega naroda ustanovili kot zvezo treh samostojnih skupin. Vanjo so vsto pili Komunistična partija Slovenije, levo krilo Sokolov in krffafcski socialisti. Od začetka je vsaka skupin^ ohranila svojo organizacijo, svoje aktiviste, svoj notranji program. Skupno je bilo le vrhovno vodstvo, ki ga je sestavljal Izvršni odbor OF. Krščanske socialiste je v njem zastopal Edvard Kocbek. To sodelovanja pa na terenu ni bilo zmeraj idilično. Partijci niso zaupali krščanskim socialistom, zato so jih povsod kontrolirali ali bojkotirali. To priznavata v raznih poročilih tako Edvard Kardelj kol Boris Kidrič. 3oria Kidrič se je posebno jasno zavedal potrebe in koristi povezave s krščanskimi socialisti prve čase OF. Takole piše: ->Da utrdimo pozicije za nas ugodnih procesov v tej skupini (krščanskih socialistov), se zelo trudimo za odbore delavske enotnosti, kjer sodelujejo tudi njihovi delavci, ki jih je še vedno nekaj. V sedanjem položaju oboroženega nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero so krščanski socialisti za nas prava »zlata jama«. (Jesen 1942, str. 589). Iz rta j». Mk> marto m dek» krščanskih socialistov med vernim prebivalstvom. Kljub temu jim partijci niso zaupali in so jih stalno kontrolirali. Tako piše Jože Penca v Naših razgledih z dne 25. marca letos: »Te kontrole ni manjkalo«. In o-menja neki sestanek, ki ga je sklical Jože Brejc za aktiviste iz skupine krščanskih socialistov v Bogneči vasi pri Trebelnem 19. in 20. februarja 1943. »Na sestanek je prišel tudi neki tovariš, ki je bil k rum "rinjen, dr. bi prisluškoval.e V takšnem vzdušju je prišlo do »Dolomitske izjave« dne 1. marca 1943. Tako se imenuje dogovor, ki so ga sklenili v Izvršnem odboru OF in s katerim sta se skupini levih Sokolov in krščanskih socialistov odpovedali svoji lastni organizaciji, torej svoji samostojnosti in priznali, da sme v OF samo komunistična partija ohraniti svojo samostojnost in s tem vodstvo OF. Kako je ta sklep, ki ga je za krščanske socialiste podpisal Kocbek, presenetil njegove ioiinšijeiiike v bazi, priča isti Jože- Penca, ki piše: »Sredi marca 1943 so se pojavili v Ravnacih v Beli krajini Jože Brilej, Janez Stanovnik in skoraj ves aktiv krščanskih socialistov novomeškega okrožja. Prišel je pa tudi partijec Ivan Novak-Očka, sekretar belokrajinske-ga okrožja. Izjavo je prebral Brilej. potem se je začela razprava, ki je bila od časa do časa zelo burna. Zavzeli smo stališče, da Izjave kot take ne sprejmemo, oziroma da jo sprejmemo takoj brez pridržkov, če tudi KPS ukine svojo organizacijo in sino. vsi samo OF.« »Očka« je bil ves čas razprave tiho, proti koncu se je pa oglasil: »Ja, fantje, sprejmite Izjavo tako, kot je, če ne, pa imamo tudi -'.rugi argumente.« To je povedal v takem tonu, da nam je bilo takoj jasno, da so ti »drugi argumenti« lahko Slovstveni kritik prof. Franc Vodnik je pred kratkim Izdal delo MISLI IN PRESOJE. Iz njega ponatlskujemo nekaj misli o slovenstvu: Vsak narod je poklican, da Izpolni v zgodovini njemu dano nalogo. Zaradi tega Je tudi vsak posameznik dolžan spoštovati svoj In tudi tuji narod. Narodni šovinizem Je prav tako nemoralen kakor nespoštovanje ali odpad od lastne narodnosti. Nedvomno sam Jezik še ne zadostuje za razlago tega, kar imenujemo narod. Narodnost Je resničnost najrazličnejših dejstev duhovnega, socialnega, gospodarskega in političnega značaja. Vendar nam pa Jezik nI dan samo zato, da se sporazumevamo drug z drugim, ampak je predvsem Izraz našega duševnega življenja. Materin jezik nam odkriva svet v nas samih In zunaj nas, on je — bi lahko rekli — posrednik med človekom In človekom, pa tudi med človekom In svetom. Jezik Je tako sestavni del našega bitja, naše osebnosti, in zato nam je drag in ljub. Materin jezik pa Je še prav posebno velika, dragocena vrednota zato, ker ustvarja najmočnejšo vez med ljudmi Istega naroda. Jezik je tisto, kar nas Slovence najtesneje druži z veliko, nedeljivo celoto, in sicer ne le tiste, ki prebivamo na naši slovenski zemlji, ampak tudi vse tiste, ki prebivajo v tujini. Zato vsak narod tako spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, če je v nevarnosti, pripravljen tudi braniti. Tako dela vsak'narod, ki se zaveda, da pomeni izguba materinega jezika — narodno smrt. Nekateri brez zadrege ali sramu tujčujejo in tako razkazujejo svoje domišljavo „svetovljanstvo", a s tem razodevajo pravzaprav svoj manjvrednostni kompleks. Kajti — to resnico je zapisal že Dante — samo duševne reve podcenjujejo svoj jezik. Poglavitna stvar Je človekov odnos do jezika. Iz napačnega odnosa izvirajo površnost, malomarnost, ravnodušnost, brezbrižnost, podcenjevanje ali celo miselnost, češ da je slovenščina manjvreden Jezik. Vse to pa med drugim priča tudi o pomanjkljivi narodni zavesti. Kdor se ne zaveda, da je Jezik najmočnejše potrdilo narodne samobitnosti, s tem pa tudi neodtujljiva podoba njegovega osebnega bivanja, ta se tudi ne zaveda odgovornosti, ki Je s tem povezana, in mu Jezika in njegove usode nI mar. Biti narodno moralen bi se reklo, biti narodno zaveden, narodno ponosen, narodno pošten, narodno delaven, narodno zvest. Dvojna morala je eden poglavitnih vzrokov, da ljudje nimajo v sebi etične hrbtenice, poštenosti In ponosa, In se uklanjajo ne le najmanjšemu pritisku, ampak celd sami — zaradi gole koristi — služIjo stvari, ki je domovini v kvar. samo »matilda«, (tj. brzostrelka). Razprave je bilo '.onec, odpravili smo se na Lokvico, se ga pošteno napili in se drugi dan poklapani razšli, zavedajoč se, da se ne da nič spremeniti. (»Naši razgledi«, 25. 3. 1983, str. 162). Z Dolomitsko izjavo je bila likvidirana OF kot koalicija treh enakopravnih skupin, da je ostalo mesto samo za komunistično partijo Slovenije (takrat izrazito stalinistične). »Nato smo se ga pošteno napili.« Saj bi sicer krščanski socialisti ne bili pravi Slovenci. Katoliški Glas — 14. 4. 1983 Novi Mohorjev dijaški dom V prvem tednu v aprilu je Mohorjeva družba pričela graditi nov dijaški dom za fante na 1,3 ha obsegajočem zemljišču blizu gradu VVelzenegg. Gradnja hitro napreduje in je tako zagotovljeno, da bo novi dom odprt s pričetkom šolskega leta 1984/85. ' Dom bo oddaljen približno 10 minut od Slovenske gimnazije. Kot dosedaj, bomo tudi v novem domu, ki bo zgrajen po najnovejših smernicah pedagogike, polagali veliko pozornost na versko vzgojo dijakov. V stalnem sodelovanju s starši in profesorji bodo vzgojitelji vse storili, da vzgojijo koroškim Slovencem veri in narodu zvesto inteligenco. Vzgojne skupine bodo dosti manjše kot v Marijanišču, kjer so zelo tesni prostori. Tudi za športno udejstvovanje bo dovolj možnosti. Dom ima lastno igrišče. Poleg tega bodo še klubski prostori in dnevne sobe za oblikovanje prostega časa. Mag. Ivan Olip odbornik Mohorjeve družbe in profesor veronauka SLOVENIJA 40 LET mladika x*vu »A SOCIALISMO CONDITO«? »... Naše gostilne in restavracije so postale beznice, v katerih vlada in u-kazuje nasilje, pijani in primitivni posamezniki. Naši vlaki, ki so bili pred vojno zgled urejenosti in čistoče, so zdaj le še premikajoče se točilnice, v katerih vladata kvanta in surovost, v vagonih pa se kopičijo izmečki in iztrebki človeških teles. Naši parki in mestne ulice so smetišča, ki se dvigajo proti nebu. Naše reke so kanali, po katerih teče umazanija. Naši razgovori pa so le še zaporedje prostaških besed, kletvic, vzklikov zmerjanja. Nikjer ni več tišine, ne miru, ne lepote ... Žal tudi naša proti kulturi, morali in duhovnosti usmerjena šola ničesar ne da mlademu človeku, podari mu le športne, manifestativne, gospodinjske, lovske in tehnične iluzije...« (Bojan Štih, Sodobnost, 2, 1983, str. 167). Objavljamo pogumno in za razmere v Sloveniji nenavadno pismo, ki ga je objavil »Bilten«, verski časopis za študente in izobražence v Ljubljani v letošnji 8. številki. Glasi se: Pustiva pri miru politiko, stalinizem, domobranstvo. Naj sodi zgodovina. Jedro Vaše eksistence je bilo drugod: v Vaši duhovniški in škofovski službi, v kateri ste storili ogromno dobrega, tudi to, da ste šli na prošnjo mame narodnega heroja Toneta Tomšiča prosit okupatorske oblasti za njegovo oprostitev, a ste naleteli na gluha ušesa. Kot predšolski otrok sem doma opazoval Vašo sliko, ko so se na podstrešju v slami skrivali partizani, in dobil po Vašem obrazu prvi vtis o škofu: dostojanstvene poteze, blag pogled, mir, dobrota. Ko ste leta 1959 umrli, je Vaš naslednik škof Vovk hkrati z brzojavko o Vaši smrti dobil od oblasti ukaz, da ne sme za pokojnim opraviti nobene javne molitve, da ne smejo zanj zvoniti, da sploh na noben način ne sme vernikom in duhovščini sporočiti smrti pokojnika in ga priporočiti v molitev. Zakaj smo še danes, štiriindvajset let kasneje, tako plašni, da v za to poklicanem verskem tisku popolnoma zamolčimo ljubljanskega škofa, ki je kot človek mo-. gel imeti tudi napake, a nimamo nobene pravice odrekati se spominu nanj, ki je kot duhovni pastir petnajst let pasel božjo Čredo ljubljanske škofije, potem pa še štirinajst let oskrboval zdomske Slovence? Gospod škof, pomagajte nam, da se bomo odpovedali temu namišljenemu obveznemu sovraštvu bodisi do Vas bodisi do kogarkoli, ki je drugače mislil kot Vi. dr. Rudi Koncilija Katoliški Glas 19. 5. 1983 - * » ■ ' ï V - '5 X/ W * ■S * w* X > W rr.. t C '"tf * V Cene, ki visoko letajo, nikoli nizko ne padejo. Cene so samo ocene današnje vrednosti življenja. Večkrat mislim, da trgovci višajo cene samo zato, da bi imeli humoristi o čem pisati. Kdor laže, ni nujno, da krade. Lahko samo jemlje. Tudi malemu človeku ni težko zadajati nizkih udarcev. Naš delovni človek je podoben uri: hitro se ustavi, če ga dovolj ne naviješ. Laž ima kratke noge, če se ne vozi z mercede- som. Ce bi ljudje imeli namesto jezika radirko, bi nekateri samo radiraJi. Vse mine, razen človeška neumnosti, ki je večna. Poznam tovariša, ki daje vtis razrednega sovražnika, kadar se postavi pred svoje premoženje. Ni ga v domovini kraja, kjer se ne bi že razpasla kraja. Ohranjevanje tradicij: V Ljubljani so ustanovili „kavno društvo". Cilj, oziroma namen tega na novo ustanovljenega društva je predvsem ohraniti spomin na lepe čase, ko sta se pri nas še na veliko cedila med in kava. Potrošnikov izdihljaj: Ko bom pa velik, bom nosil še vedno plenice — zaradi po-majkanja toaletnega papirja... Da se ne pozabi: Mladinsko lutkovno gledališče je v počastitev lanskega kongresa Zveze Komunistov Slovenije vpri-zorilo „Kozlovsko sodbo v Višnji gori." Zakaj bi se boril, ko pa so drugi že zmagali. Lekcija iz fizike družbenega dogajanja: Etatizem je monopolizem krat centralizem na kvad -rat. Kdor malo dela in mnogo melje, nikoli ne je samo kruh in zelje. Prvi pri jedi, prvi pri pijači, zadnji pri plači. Mrtvi siromaki ležijo vedno na parah, bogataši pa na milijonih. Questionnaire for the Progressive Conservative Leadership Canadidates on the subject of Multiculturalism in Canada A succinct questionnaire has been sent to all declared candidates for the leadership of the Progressive Conservative Party of Canada. The questionnaire has the support of member organizations which represent Canadians of the ethnic communities from across Canada. The purpose of this questionnaire is to establish the positions of the canadidates on the subject of multiculturalism. as one of them may well be Prime Minister of Canada in the near future. Based on the fact that approximately one-third of Canadians are of heritage other than English or French, it is hoped that the subject of multiculturalism will be given due consideration in this race. The questionnaire was sent to the candidates on May 19 and they have been asked to respond no later than May 30. The responses will then be compiled and issued to the media on June 2. The results will be published in advance of the convention to allow free and open debate on this matter prior to voting day. Meeting with McCaffrey The Council Board of Directors met recently with the Hon. Bruce McCaffrey, Minister of Citizenship and Culture to consult with him on the direction of Ontario's multicultural policy in view of the ministry's shift of emphasis from multiculturalism to citizenship. In answering, the Minister explained that the change was an attempt to broaden multiculturalism, and make it part of day-to-day responsibilities rather than looking at it in isolation. The Minister also informed the Board of his Ministry's plans for 1984, Ontario's bicentennial. The theme will be "celebrating together." He also touched upon increased support for English as a Second Language, citizenship classes, and a proposal for mini-Welcome Houses across Metro Toronto. i Zbiranje denarja tiskovni sklad Slovenske Države Živimo v prehodnem času, v pomembni zgodovinski prelomnici, ko se polagajo novi temelji in začrtavajo nova pota bodočega mednarodnega sožitja. V tem globalnem prizadevanju po osebni svobodi, samoodločbi narodov in mednarodni strpnosti, ima svojstveno nalogo in poslanstvo tudi list Slovenska Država, edini, vztrajen in dosleden klicar slovenske svobode in državne neodvisnosti! Ta širokopotezna zamisel pa potrebuje vsestransko pomoč in sodelovanje. Obračamo se na vse » naročnike Slovenske Države, na somišljenike slovenskega državnega gibanja in dalje na vse one Slovence, ki jim ni vseeno, v kakšnih okoliščinah živi slovenski narod, da velikodušno, po svojih najboljših močeh, prispevajo v tiskovni sklad Slovenske Države! Vsem tudi sporočamo, da smo odprli posebni poštni predal, ki vam je odslej na razpolago za plačevanje oglasov, naročnine in darov v tiskovni sklad. Prav tako pa lahko naslovite eventualno pošto za urednika na isti poštni predal, ki je: „Slovenska Država" Willowdale, Station A P.O. Box 393. Ontario Canada M2N 5T1 Uredništvo in Uprava SD Naš Tednik • 5. maja 1983 Pismo škofu dr. G. Rožmanu ob stoletnici rojstva On the issue of appointments to the Ontario government agencies and other bodies, the Minister invited the Board members, and indeed community leaders, to write to him directly when openings come about. V lastnem zrcalu: „Komunizem ni več daleč" Denar izgubija svojo vrednost - Obilje dobrin je vedno večje ----»Začenjajo se uresničevati napovedi, ki jih je v svojem Kapitalu predvidel eden največjih marksistov Kari Marx, da predhodni socialistični družbeni ureditvi sledi komunistična. Osnovna značilnost komunizma je načelo: »Vsak po svojih zmožnostih, vsakemu jpo njegovih potrebah.« Družbena ureditev torej pred-, videva obilje dobrin, s katerimi lahko vsakdo zadovolji svoje potrebe. Pri tem pa vsakomur omogoča, da prispeva k ustvarjanju teh dobrin po svojih zmožnostih. Denar torej izgublja svo-je'funkcije in tudi smisel. Prav te značilnosti pa postajajo iz dneva v dan očitnejše v Jugoslaviji. Denar torej izgubija svoje funkcije in smisel svoje funkcije. Gospodinje zanemarjajo svoje hranilne knjižice ali pa jih vzamejo v roke le zato, da prihranke zmanjSajo. Denar kot hranilec vrednosti so že popolnoma nadomestile dobrine, kot so kava, pralni prašek, sladkor in olje. Do tega pojava je prišlo povsem spontano brez priporočil družbenopolitičnih skupnosti. Nasprotno pa je družbena akcija z uvedbo bencinskih bonov zmanjšala tudi vlogo denarja kot menjalnega sredstva, kar pomeni korak naprej proti začrtanemu cilju. Prav tako izrazita postaja v Jugoslaviji tudi druga značilnost komunistične ureditve — obilje dobrin»Takega obilja, kot si ga predstavljajo nekateri malomeščanski sociologi, sicer še nimamo. Obilja, pri katerem bi človek stopil za prvi vogal po kavo.'—- — -ÍTfpkega obilja mi tudi ne potrebujemo. ---Zato se obilje pri nas kaže na dosti višji ravni. Imamo dovolj pražarn za>kavo in to toliko, da lahko dela en mesec ena, drug mesec druga in tako dalje do novega leta. Rafinerij nafte smo prav tako zgradili toliko, da lahko doma načrpano in kupljeno nafto predelamo po trikrat, preden jo pošljemo na črpalke. Tudi ostalih industrijskih kapacitet imamo toliko, da v povprečju niso izkoriščene niti s 50 odstotki. To je obilje, v katerem si lahko tudi krajevna skupnost postavi svojo tovarno, čeravno nima niti surovin niti energije. Tretja značilnost komunizma je plačilo po potrebah. Priznati mo-ram», tter-ljg» j^ef-ft nismo v popolnosti dosegli, smo pa zelo blizu. Osebni dohodki v različnih delih Jugoslavije so že skoraj izenačeni, čeprav je produktivnost ponekod nekajkrat večja kot drugje. Prav to pa pomeni, da se približujemo uresničitvi načela »vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah«. Brez dvoma bo dan, ko bomo novi družbeni sistem tudi uradno razglasili, največji praznik v našem življenju. Za ta praznik si bomo, ker smo skromni, zaželeli 10 dkg prave' kave in bon za 20 litrov bencina.' Pavllha, 22.Jan. Novi pomožni škof v Mariboru Papež Janez Pavel je prve dni meseca maja imenoval mariborskega prošta in generalnega vikarja dr. Jožefa Smeja za pomožnega škofa v mariboru. O novem slovenskem škofu povzemamo iz Družine (15. maja) naslednje življenjske podatke: »Življenjska pot novega mariborskega škofa dr. Jožefa Smeja se je začela v Bogojini, v Slovenski krajini, kjer se je rodil 15. svečana 1922 zakoncema Jožefu in Ani, rojeni Ošlaj. Po opravljeni gimnaziji v Murski Soboti je obiskoval visoko bogoslovno šolo v Mariboru in Szombathelyju na Madžarskem. V duhovnika je bil posvečen v Szombathelyju na praznik Brezmadežne 8. decembra 1944. Novo mašo je opravil že naslednji dan v bogoslovni kapeli. Kot semeniški duhovnik je potem nadaljeval bogoslovni študij do aprila 1945, ko je prejel dekret za kaplana v Dokležovju, vendar mu te službe ne bilo treba nastopiti, ker je moral nadomestiti župnika v Dobrovniku, ki je bil Madžar in se je umaknil na Madžarsko. Od majnika 1945 pa do 1948 je bil kaplan v Tur-nišču. V vmesnem obdobju je odslužil tudi v Zagrebu 13-me$ečni vojaški rok. Dr. Jožef Smej je posvetil ajveč svojjjv duhovniških let ški župniji, kjer je najprej kaplanoval, potem pa je postal župnijski upravitelj. Kot mur-skosobeški župnik jc v januar ju 1968 prevzel še službo dekana, v septembru 1969 pa je bil imenovan za stolnega kanonika v Mariboru. Od 1. 1970 do 1972. jc nadaljeval svoj bogoslovni študij. Dne 31. januarja 1976 je bil na ljubljanski teološki fakulteti promoviran za dr. teologije. L. 1973 je bil imenovan za ravnatelja škofijske pisarne v Mariboru, leta 1975 pa za stolnega prošta. Poleg rednega dela v škofijski pisarni je opravljal še vrsto drugih služb: branilec vezi pri škofijskem cerkvenem sodišču, honorarni predavatelj madžarščine na teološki fakulteti, oddelek Maribor; od 1. 1975 izredni birmovalec, naddekan drugega naddekanata. Leta 1980 pa je bil imenovan za generalnega vikarja.« Slovenski verski tednik DRUŽI NA je 15. maja predstavil osebnost novega pomožnega ikofa v članku, ki odkriva „drobne vpoglede v Smejevo človeško podobo in delo". Članek v celoti objavljamo: „Kateri čas v resnici živimo? Tesno nas okiepa včerajšnji dan. Na preteklost nas veže spomin — vse je v nas, kar se je bilo zgodilo. Na sedanjost nas veže življenje, ki ga živimo. Prihodnost pa živi v nas v upanju in hrepenenju. Dr. Jožefa Smeja, prošta mariborskega stolnega kapitlja in generalnega vikarja, zaznamuje zgodovinska naravnanost. Desetletja je odstira! podobo o nekdanjih odličnih prekmurskih duhovnikih ter ob njih "krepil svojega duha. V Stopinjah iz leta 1972 je zapisal: „Med redkimi, ki so se v devetnajstem stoletju zanimali za ogrske Slovence, je bil tudi kardinal Missia. Njegovi ožji sorodniki — fv.artin, Franc, Jožef in Marija Sumak — so se v prvi polovici prejšnjega stoletja preselili iz Vučje vasi na Murskem polju v Bogojino. Missia je kot škof obiskal svojega sorodnika Martina Šumaka... Ta je bil stari oče moje matere..." Oče Jožefa Smeja je okušal pezo ruskega ujetništva, ruska fronta v drugi svetovni vojni je Jožefu pobrala brata Ivana. Sedaj živi v Bogojini le še Jožefova sestra, ki tam gospodinji, in on, ki prevzema škofovsko služba — S teto Magdaleno sva vsako jutro ubirala pot v župnijsko cerkev. Biia je voditeljica tretjega reda, širila je Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Stara mati je zgledno vodila vsak dan družinsko molitev. Toliko molitev iz Kiizmičeve „Knjige molitvene" (iz leta 17831 je znala na pamet, čeprav ni znala brati. Osnovno šolo sem končal v Bogojini, štiri nižja gimnazijska leta v Soboti; takrat sem stanoval v dijaškem domu Martini-šče, ki so ga vodili salezijanci. Z veliko hvaležnostjo se spominjam takratnih svojih vzgojiteljev — ravnateljev, asistentov in spovednikov. Od sošolcev v Martinišču je naredil močan vtis name Štefan Barbarič, pa Anton Vratuša, ta zgledni, zbrani in silno vztraini učenec, ki se tudi po dve uri ni ganil od knjige. Kot študent medicine v Ljubljani je Smej v prostorih akademskega kluba Straža spoznaval vsestransko razgledanega, iskreno nesebičnega — dejal bi, velikega človeka dr. Erlicha. Njegov zgled je Smeja preusmeril. — Po enem mesecu sem se vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Erlichov zgled me je preusmeril. V letu 1941 sem bogoslovni jftudij nadaljeval v Szombathelyju. Večina bogoslovcev nas je bilo iz Prekmurja. imeli smo odlične profesorje, svetniške ljudi. Prekmurce so nas imenovali „Slovene" in ne „Vende", kakor so si to v tistem času prenekateri privoščili. V decembru 1944 smo štirje prekmurski bogoslovci in dva madžarska prejeli mašniško posvečenje — kar trije smo bili iz Bogojine. Bila je vojna. Novomašnih slavij ni bilo. Vrstile so se postaje Smejevega duhovniškega poslanstva. Najprej kaplan v romarskem kraju Turnišče. Zakramentalno življenje je bilo duša verujočega turniškega občestva. Večina moških fe vsako prvo nedeljo v mesecu opravila spoved. Od tam je šel v Mursko Soboto. Kaplanu Smeju — poznejšemu župniku in dekanu. — se je tu odprla pot za požrtvovalno duhovniško delo; naporno sicer, toda lepo in hvaležno: obiski iri previdevanja bolnikov, veroučna srečanja, skupne in osebne molitve, maša in nedeljski nagovori. — V letu 1969 sem se s težkim srcem moral posloviti od Murske Sobote - škof Držečnik me je imenoval za kanonika mariborskega stolnega kapitlja. Že kot murskosoboški župnik se je Smej posvečal liturgični prenovi ter sodeloval v prvem škofijskem liturgičnem svetu. V dušnopastirski praksi je preživel kar štiriindvajset let. Ko pa je Prekmurje dokončno postalo del mariborske škofije, je škof Držečnik na predlog škofijskega duhovniškega sveta soboškega župnika Smeja imenoval za kanonika. Težko se je ločil od svojega Prekmurja in je še leta in leta — vse do današnjih dni — s hrepenenjem prisluškoval glasovom z onstran Mure. Zato p.i čudno, da je vsak prosti čas posvetil študiju prekmurske zgodovine. Prav v teh dneh pa ga je paoež Janez Pavel II. nagradil za zvestobo Cerkvi, krajevni in vesoljni, ko ga je imenoval za mariborskega pomožnega škofa. V njem živi lepa in plemenita podoba velikega škofa Držečnika — njegova mirnost, ubranost, pobož-nost, človečnost. Vselej ga je navduševalo široko duševno obzorje, dostojanstvo ter srčna kultura daljnega sorodnika kardinala Missia, ki je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja tesno povezan z vsemi slovenskimi deželami — tudi s Prekmurjem. V svoji raziskovalni delavnici je desetletja spoznaval duha svojih prekmurskih rojakov, duhovnikov in kulturnikov obenem. Njihovega duha oznanjevalec biti — mar ni to dovolj? Trajno je tisto, kar se dogaja v srcih ljudi. Mar ni milost božja, vsako temo premagovati s tem, da goriš — z ljubeznijo, dobroto in molitvijo? — V vsem želim biti le v pomoč svojemu ordinariju Krambergerju. Kako zelo si tudi želim, da bi bili vsi duhovniki naše škofije s svojim škofom v potrebnih stvareh enotni ter vsi tesno združeni z apostolskim sedežem. Gotovo je namreč to, da so duhovniki, ki so združeni s svojim škofom, kakor kamni povezani z vogelnim kamnom ter sestavljajo tako nepremagljivo obzidje. Tisti pa, ki se oddaljujejo od svojega krajevnega ali rimskega škofa, kaj hitro zaidejo in postanejo — osamljeni vrabci. Samo družno in polnih src zmoremo oznanjati veselo oznanilo božje ljubezni!" Draga 1983 Dr. Peter Urbane Seminar Društva Slovenskih Izobražencev (DSI) iz Trsta je z leti postal pomemben forum svobodnih Slovencev. Režim doma je prva leta dopuščal udeležbe državljanov, ki nekako že sami vedo, da ni dobro obiskati taka predavanja in se udeleževati svobodne debate, ki tem sledijo. Po kratkem razvoju Drage je nujno moralo priti do konflikta. Leta 1975 se je režim hudo blamiral, ker je 24 ur pred začetkom odsvetoval predavateljem udeležbo. To blamažo, ki še traja, režim zagovarja, češ, da na teh sestankih napadajo naprednost in demokratičnost socializma v SRS in da je vpliv emigracije v Dragi prevelik. Oba očitka, četudi deloma točna sta seveda popolnoma brezmiselna. Postaviti namreč zahtevo, naj se slovenske razmere, ki jih je ustvaril neki socialistični sistem, ne kritizira, —je absurdno. Nobena demokratična država se ne izmika kritiki. Ali naj bo drugače z SRS, ki je še posebno danes v skoraj nepremostljivi krizi? (!) Priznati stvarnost obstoja SRS, četudi proti volji naroda, ne pomeni postaviti ta režim na oltar in ga samo hvaliti. Naš Tednik iz Gelovca je letos po dolgoletnem molku zopet pisal o Dragi, češ, da^more postati protislovenski in proti— jugoslovanski forum. Gornja trditev je točna samo v toliko, da si med predavatelji skoraj ne moremo predstavljati predavatelja, ki ne bil naklonjen slovenskemu in drugim narodom Jugoslavije ali bi jih celo sovražil. Ne velja pa gornje za režim v Jugoslaviji, Italiji ali Austriji. Ustanovitelj je še pred svojo prezgodnjo smrtjo leta 1975 po bojkotu SRS potrdil Drago kot najsvobodnejšo slovensko tribuno za vse Slovence in odprto za pretresanje problemov iz zamejstva, matične države in izsel-jenstva. Torej ne bo odgovarjala omejitev, kot jo je omenil KG št. 33 Sept da je Draga predvsem tribuna zamejskih Slovencev. Ako analiziramo predavanja in predavatelje Drage vidimo jasno neki vseslovenski okvir! Ne glede na to je povezanost manjšinjskih problemov silno povezano na Nadaljevanje na str. 8 Brutalni napad policie 1. maja 1983 na delavce v Gdanjsku (Gdinja) na Poljskem. N politiko KPS, kar seveda vrže na pozornico celotno slovensko politično problematiko od leta 1941 naprej. Se p sebej je nestvaren argument, ki se sliši v Ljubljani da je Draga postala forum ekstremne politične emigracije. Dejstvo je namreč, da take slovenske emigracije nikjer ni. Nikdar nismo čitali ali slišali poziva k nasilnemu rušenju SRS, k terotju, diverzantskim akcijam ali maščevanju! To potrjujejo tudi vsakoletna poročila notranjih ministrov SFRJ in SRS. Opozicija se drži vloge, da s pisano in govorjeno besedo priča o krivdi KPS za tragedijo v letih 1941—46 in še bolj, da kritizira današnjo stanje v SRS na področju osebnih, verskih, političnih svoboščin in ekonomije. To isto vlogo morajo ali bi saj morali imeti naši zamejci, ko že narod sam tega v SRS ne more. Tej vlogi izogniti se onim ki bi to mogli je nepošteno, nedemokrat-sko in v zadnji fazi škoduje vsem. Premnogi v zamejstvu in doma bi radi ustvarili fikcijo o radikalnih emigrantih. S tako neiskreno taktiko skušajo sebe predočit kot neke zmerne demokratske elemente. Med take bi skoraj tudi postavil dopisnika Družine za Drago 1982, ko je izjavil, da rad živi kot duhovnik v socijalizmu. Po logiki podpisanega to more biti samo kak ekstremni klerikalec Grmičevega kova ali pa asket, ki vzame slovenski socializem za bič, s katerim so se asketi v starih časih bičali. Politični emigranti so bili le redki predavatelji v Dragi in še ti so imeli v glavnem nepolitična predavanja. Taka je bila taktika DSI, ki pa je dvomljive vrednosti, ker krši princip objektivnosti, odprtosti in pluralizma. Tudi ni uspešna, ker režim kljub temu bojkotira Drago. Draga ne bi smela imeti prepovedanih področij na polju zgodovine, politike, gospodarstva, kulture in vere. Ostajati pri abstraktnih temah kot l marksizem, razni verske filozofske teme, odklanjati pa aktualnosti kot so slovenska ekonomija, imigraci-ja v SRS, slovenska revolucija radi nekega obzira do SRS je zgrešeno! Se boli ie zgrešeno ako radi nekega obzira do SRS niso povabljeni predavatelji iz kroga slovenske opozicije, ki so SRS še posebno neprijetni. DSI se ne potrudi dovolj pritegniti izseljence k predana jem. Redno jih pride samo kakih deset. 1982 je DSI poslalo vabila izseljencem tako da smo v USA in Kanadi dobili vabila po že končani Dragi. Razne izjave DSI za Drago redno dobijo samo zamejski in režimski časopisi. 1982 zopet ni bilo med predavatelji izseljenca, tradicija pa pove, da bi moral biti. V DSI so dve struji, ena z velikim posluhom za "želje" SRS in zgleda, da je za 1982 ta struja zmagala. S tem se je Draga hudo približala Koroškim kulturnim dnevom, ki ne vabijo izseljen cev, očividno po nalogu izvenkoroških vplivov. Za leto 1983 stoji pred Drago problem popolnega izostanka obiska iz matične domovine radi novih restrikcij. Pričakovat je torej, da bo Draga toliko bolj povabila izseljence. Na ta način ne bomo doživeli pradoks nekaterih let, ko so od DSI vabili predavatelje in slušatelje is Slovenije, ki niso mogli ali hoteli priti, niso pa vabili izseljencev, ki so mogli in hoteli priti. Vzgoja k narodni nezavednosti (Razmišljanje o slovenski zgodovini v modernem času) FRANC JEZA Ko premišljujemo o moderni slovenski zgodovini, se moramo začudeni vprašati, kaj je bilo vzrok neučinkovitosti naše narodne politike v drugi polovici preteklega stoletja in v vsem našem stoletju. To obdobje obsega čas od leta 1848 do današnjega dne, torej blizu 135 let. To je bilo obdobje, v katerem so si ustanovili lastne države — če se omejimo samo na Evropo — Irci, Norvežani, Finci, Islandci, Valonci, Maltežani, Albanci, Grki, Srbi, Romuni, Bolgari, Madžari, Poljaki, Cehi, Litvanci, Leton-ci, Estonci, Armenci in Gruzinci. Res je, da so nekateri teh narodov pozneje spet izgubili neodvisnost, a samo tisti, ki so spet prišli pod rusko oblast, pod katero, čeprav drugače obarvano, so spadali že prej. Vsem drugim se je posrečilo ohraniti svojo državno neodvisnost do danes. Nekaterim pa je vsaj kratkotrajna neodvisnost vendarle u-stvarila precedens in jim pustila up v obnovitev lastne države. Zakaj nismo bili med temi narodi Slovenci? Slovenci si ob nobenem od dveh velikih prevratov in razpadov držav, v katere smo bili uokvirjeni, nismo znali ali hoteli ustanoviti lastne države, niti leta 1918 niti leta 1945. Ne le, da si je nismo ustanovili. Niti poskušali nismo, da bi si jo ustanovili, in je niti tedaj niti ob drugih priložnostih nismo postavili v svoj narodni program. Zakaj ne? Odgovor je jasen: zato, ker nismo imeli politične plasti, ki bi bila sposobna spoznati nujnost slovenske narodne države ali ki bi bila imela pogum izdelati in objaviti tak politični narodni program. Ni bil kriv le slučajni splet neugodnih okolnosti, da med tolikimi evropskimi narodi ravno Slovenci in Hrvati še nimamo lastnih narodnih držav. To je logična posledica vzgoje k narodni nezavednosti teh dveh narodov. Poprečnega slovenskega izobraženca in še bolj polizobraženca — k tem lahko prištevamo tudi večino tako imenovanih izobražencev, ki so obtičali v popolnem konformizmu in miselni lenobi, ki jo to povzroča — je bilo neprimerno lažje pridobiti za kako frazersko deklamira-nje o narodu in za cmerave tožbe o »narodnih sovražnikih« kakor za resno politično delo. Politična vzgoja na Slovenskem (enako kot na Hrvaškem) je namreč vedno težila po tem, da bi vzgojila slovenske ljudi v »zavedne« Slovane ali Jugoslovane, ne pa v zavedne Slovence. Vcepljala jim je zavest o pripadnosti »slovanstvu«, jih prepričevala, da so del »slovanskega sveta«, ali jih navduševala za »jugoslovanstvo«. Združitev z balkansko Srbijo, ki je komaj izšla iz poltisočletne vključenosti v turški imperij, je proglašala za slovenski politični ideal in cilj, čeprav se je ta propaganda pogosto hranila z denarjem iz tajnih fondov srbske obveščevalne službe. Dejstvo je, da so bili Slovenci bolj zavedni kot Slovenci pred letom 1848 kakor pa potem. Dokumenti dokazujejo, da so se toliki Slovenci v preteklih stoletjih v visokih službah na cesarskem Dunaju, na škofovskih sedežih, kot profesorji na univerzah, kot romarji in potniki v tujini, pa tudi v turški sužnosti sami označevali za Slovence ali Kranjce, kar je pomenilo isto, in bili ponosni na svojo domovino, medtem ko so v drugi polovici preteklega stoletja začeli izgubljati tako samo po sebi umevno zavest narodne pripadnosti in začeli postavljati »slovanstvo* in »jugoslovanstvo«, pojma, ki ju je vcepila vanje rusofilska ali srbofilska propaganda, nad slovenstvo in celo v nasprotje s slovenstvom. Zgodovinarji so začeli pojmovati slovensko zgodovino (v nasprotju z Valvasorjevo »Slavo vojvodine Kranjske«) kot eno samo »suženjstvo«, ker Slovenci v preteklosti nismo pripadali kaki »slovanski« državi. Zato slovenska zgodovina sploh ni bila zanimiva zanje in če so že govorili in pisali o njej, so jo tolmačili po svoje, kot npr. Ljudmil Hauptmann, profesor na ljubljanski in nato na zagrebški univerzi, katerega fantazije o slovenski »suženjski« zgodovini so zastrupile in zmešale cele generacije slovenskih izobražencev, ti pa so nato v svojih spisih širili te nesmisle naprej. Se danes si noben slovenski zgodovinar v Sloveniji ne upa zavreči Hauptmannovih trditev o slovenski zgodovini. Če govore o Hauptmannu, si upajo najpogumnejši in najbistrejši pokritizirati le kako njegovo posamezno in postransko trditev, ne pa njegovega zgrešenega koncepta slovenske zgodovine v celoti. Zanimivo je, da velja re-negat Hauptmann, ideolog jugoslovan-stva, slovenskim zgodovinarjem še vedno za neprimerno večjo zgodovinsko avtoriteto kot npr. Josip Mal, ki njegovih trditev ni verjel in jih je pobijal. In treba je reči, da jim velja Hauptmann za večjo avtoriteto kot Mal ne zato, ker bi se bili s študijem prepričali, da ima bolj prav Hauptmann, am- pak enostavno zato, ker je bil Hauptmann po svoji politični ideologiji pristaš in propagandist »jugoslovanske i-deje«, Mal pa ne, vsaj ne do take mere, da bi bil zanikal slovensko narodno individualnost in resničnost slovenske zgodovine kot Hauptmann. Pojem »jugoslovanstva« je zahteval, da se mu pojem slovenstva v vsem podredi. To je spadalo tedaj in vse do najnovejšega časa k »narodni zavednosti«. Prišlo je do paradoksa, da je veljal na Slovenskem za »nacionalista« tisti, ki je bil proti slovenstvu in je v imenu »jugoslovanstva« zanikal slovensko narodno individualnost ter je v tisku ali celo z bombami v rokah nastopal proti njej, kot npr. »orjunaši«. Tudi v »Sokolu« so ves čas v stari Jugoslaviji raz-narodovali Slovence in jih skušali napraviti za »Jugoslovane«. Ta mladina je pod šestojanuarsko monarhistično-velesrbsko diktaturo bahavo nosila so-kolski znak in izzivala slovensko čuteče sošolce v srednjih šolah, ki so morali skrivati za zavihom jopiča svoj znak bivšega »Orla« s slovenskimi barvami. A še danes veljajo tisti pristaši »jugoslovanstva« in monopolne režimske mladinske organizacije »Sokol« komunističnim zgodovinarjem in publicistom v Sloveniji za »napredne«, negle-de na to, da so bili sinovi in hčere ljudi, ki so bili po večini funkcionarji Sestoj anuarskega režima, ki je preganjal komuniste in druge revolucionarje ter opozicionalce. Toda tedanja pripadnost k politični ideologiji »jugoslovanstva« je za take zgodovinarje in publiciste v današnji Sloveniji še vedno pomembnejša in bolj upoštevanja vredna kakor tedanji odpor proti Aleksander-Zivkovičevi diktaturi in boj za demokratično svobodo ter za socialno pravičnost, kajti »jugoslovanstvo« je tudi še danes, tako s političnega kot publicističnega in zgodovinarskega stališča, bolj cenjeno in višja vrednota kot slovenstvo, posebno če ga je branila mladina krščanskega nazora. Ideologija »9lovanstva« in »jugoslovanstva« je od sredine druge polovice preteklega stoletja naprej in v tem stoletju, vse do druge svetovne vojne, naravnost opijanila slovenske izobražence in polizobražence. Le zelo redki so bili tisti, ki ji niso podlegli (npr. urednika »Slovenije« dr. Mrak in R. Men-cin). Celo nekateri duhovniki so izgubili čut za stvarnost pod njenim vplivom, posebno na Koroškem, ter so začeli tako že mnogo let pred prvo svetovno vojno povzročati tam politični razkol med ljudstvom, ki so ga s pridom izkoriščali nemškonacionalistični propagandisti. Mnogi trezni ljudje se namreč nikakor niso mogli počutiti naenkrat »Slovane«, »Jugoslovane« in ru-sofile, »eno« z eksotičnimi balkanskimi Srbi, in so se začeli nagibati v svojem instinktivnem odporu proti tem norostim in v strahu za svojo resnično narodno in državno pripadnost na nasprotno stran. Druge politične izbire niso imeli, saj ni bilo na političnem in kulturnem polju skoro nikogar, ki bi se bil priznaval bolj k slovenstvu kot k »slovanstvu« ali »jugoslovanstvu«. Vrišč o slovanskem bratstvu in jugoslovanski »narodni enotnosti« je zmedel, utišal ali prepričal prej ali slej vse politične in kulturne delavce. Nihče se mu ni upal javno upreti. Na Slovenskem so priredili celo dva »slovanska shoda«, prvega leta 1870 in drugega malo pred prvo svetovno vojno. Na obeh so se slovenski udeleženci odrekli slovenski narodni identiteti oziroma jo zanikali, pa tudi samostojnosti slovenskega jezika in so sprejeli o tem resoluciji, ki so ju vneto širili med Slovenci, posebno med dijaštvom in izobraženci. Resolucija leta 1870 je govorila o »edinstvu južnih Slovanov«, o »edinstvu jezika«, o »edinstvu na gospodarskem, političnem in književnem polju«. V njej so zatrjevali, da »hočejo južni Slovani na vsak postavni način delati za uresničenje svojega edinstva v navedenem smislu«, in obetali so delovati za to, »kako bi pomagali zadovoljiti v enakih potrebah svojim bratom onstran (avstrijske, op. F.J.) meje, s katerimi so ene narodnosti«. Na konferenci, ki jo je sklicala (Kristanova slovenska) »Jugoslovanska so-cialno-demokratična stranka« leta 1909 v Ljubljani, pa je bilo poudarjeno v tako imenovani »tivolski resoluciji« (imenovani po hotelu Tivoli, kjer so zasedali, ne po parku Tivoli, da ne bo trpelo dobro ime tega zadnjega), da »avstro-ogrski južni Slovani smatrajo za končni smoter svojega narodno-politič-nega stremljenja popolno narodno združitev vseh južnih Slovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialektov ali jezikov«. V resoluciji je bilo tudi naglašeno, da »smatra socialna demokracija sedanje štiri južnoslovan- ske narode le za elemente, ki naj ustvarijo enoten narod«. »V ta namen je treba zlasti sporazumljenja o skupnem narodnem jeziku in pravopisu, kar je pa dosegljivo le s sistematično postopno kulturno politiko«. Katoliška »Vseslovenska ljudska stranka« (ki sta jo vodila dr. Šušteršič in J. E. Krek), stranka, ki je imela na Slovenskem absolutno večino, pa je leta 1912 na zborovanju v Ljubljani sprejela skupaj s Hrvaško stranko prava naslednjo resolucijo: »Izjavljamo, da tvorimo Hrvati in Slovenci narodno celoto. Zato hočemo pristaši S.P. in V.L.S. skupno delovati v duhu in pravcu programa S.P. (Stranke prava! Op. F. J.) za edinstvo, pravice in svobodni razvoj hrvaško - slovenskega naroda . . .«. Na podobnem stališču so stale tedaj vse slovenske stranke in velika večina publicistov in izobražencev. Vsi so izgubili izpod nog tla resničnosti. Tako ni čudno, da ni bilo nikogar, ki bi bil politično sposoben sestaviti ali ki bi bil tvegal objaviti Slovencem, ko se je približeval razpad Avstro - Ogrske, politični program na osnovi ideje o u-stanovitvi samostojne slovenske države. Čvekanje o slovanstvu in jugoslovanstvu je napravilo Slovence politično sterilne in do skrajne mere naivne. Med prvo svetovno vojno sta se duhovnika »narodna voditelja« Krek in Korošec vozila do Prage in Dubrovnika in predla svojo politično mrežo zavezništev. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj sta delala za spuščeno zaveso svojega poslanskega kupeja. Morda sta dremala, morda sta žebrala molitve, toda o tem, ali naj bi si Slovenci ob koncu Avstro-Ogrske, ki se je bližal, ustanovili lastno samostojno demokratično državo, se gotovo nista pogovarjala. To jima ni padlo niti na misel. Taka zaslepljenost slovenskih političnih voditeljev z »jugoslovanstvom« in njihova naivnost sta zapeljali slovenski narod, da se je dal leta 1918 brez pravega odpora vključiti v centralistično skupno državo s Srbijo. V času med obema svetovnima vojnama se je sicer pod pritiskom beograjskega centralizma in diktature kralja Aleksandra že javljalo streznjenje in je prodrlo spoznanje, kaj pomeni tak »enoten jugoslovanski narod«, o kakršnem so sanjali naivni slovenski in hrvaški politiki pred vojno, toda spet se ni našel noben slovenski politik, ki bi bil imel dovolj poguma in inteligence, da bi bil strnil ta spoznanja v kak realističen politični program. Se najdalje so šli komunisti s svojim konceptom federacije. Krščanski socialisti so umolknili v najodločilnejših dn«h druge svetovne vojne in se po smrti dr. Aleša Stanov-nika. ki je imel v prvem času okupacije v mislih ustanovitev samostojne slovenske države no vojni, povsem podredili komunističnemu konceptu zgolj formalne jugoslovanske federacije po sovjetskem modelu. Edvard Kocbek ni bil politik in ni bil sposoben niti dojeti pomena neodvisne demokratične Slovenije niti politično kaj storiti in tvegati v tak namen. Zadovoljil se je s samogovorom o »idejnem pluralizmu« v politično monolitni slovenski republiki v okviru komunistične Jugoslavije in z vlogo krščanskega ideologa in pesnika v takem imaginarnem idejnem pluralizmu. Seveda so imeli vsi politiki pred prvo svetovno vojno in v času med obema vojnama, pa tudi med zadnjo svetovno vojno svoje posebne in osebne razloge, da niso prišli na idejo samostojne slovenske države, toda glavni razlogi so bili vendarle podedovani kult slovanstva in jugoslovanstva (prvega je še bolj razvnela naslonitev na Sovjetsko zvezo v boju proti nacističnim in fašističnim okupatorjem), politični kon-formizem, ki si ni upal iti proti splošnemu toku, in politična nesposobnost, ki se je izživljala v frazarjenju o »o-brambi krščanstva« in o slovanstvu in jugoslovanstvu, kar ni zahtevalo nobenega resnega miselnega napora. Ta politična miselna lenobi, je bila naravnost nalezljiva: nikogar ni bilo, ki bi se ji bil uprl in jo izzval z inteligentnim in realističnim političnim snovanjem in delom. Na »bohinjskih tednih« in drugod so starejši kulturniki, kot na primer pisatelj Finžgar, in stari politiki pridigali mladim o jugoslovanskem patriotizmu in o pogubnosti marksizma. Nihče jim ni govoril o pomenu in metodah demokratičnega pluralizma in o tem, da bi moral imeti slovenski patriotizem eno samo smer in cilj — narodno osvoboditev in neodvisno slovensko državo. Res, da ni bilo dovoljeno govoriti o tem. Toda zakaj niso spregovorili o tem vsaj v pogovorih na štiri oči z mladimi, katerim so najbolj zaupali? Jasno je, da zato ne, ker niso sami nikdar pomislili na možnost ustanovitve slovenske demokratične države. Posledica je bila katastrofa, v kateri smo se znašli Slovenci med drugo svetovno vojno, ko smo se pobijali med seboj za nič, samo iz ideološkega fanatizma, da smo se končno znašli še pod hujšo diktaturo kot prej. Edino, kar je v novejši zgodovini rešilo in še danes rešuje slovenski narod, da ne postane popolnoma pasivna žrtev take politične nesposobnosti, kon-formizma in renegatstva, ki se je skrivalo za fraze o slovanstvu, jugoslovanstvu, socializmu, komunizmu, »bratstvu in enotnosti« itd., je trdna, neomajna, iz stoletja v stoletje segajoča in že skozi dva tisoč let podedovana slovenska narodna zavest. Nobeno potujčevanje, nobeno čvekanje o »enotnem jugoslovanskem narodu« in slovanstvu, nobena ideologija je niso mogli izbrisati iz zavesti slovenskih ljudi in je uničiti. Ni je mogla uničiti niti sistematična vzgoja k narodni nezavednosti v poldrugem stoletju. Noben Slovenec ne more občutiti v Srbu, Hrvatu, Makedoncu ali Črnogorcu človeka iste narodnosti, vsak bo videl v njih pripadnike drugih, tujih narodov neglede na morebitno isto državljanstvo. Tako je tudi z izobraženci, le da so bili ti med dolgim šolanjem bolj intenzivno in bolj sistematično podvrženi vzgoji k narodni nezavednosti in so zato njihovi pojmi glede narodnosti in političnih zadev bolj zmedeni kakor pri preprostih slovenskih ljudeh, obenem pa so tudi bolj izpostavljeni strahovanju. Zato se tudi danes ideja neodvisne slovenske države in demokratične svobode v njej mnogo hitreje in lažje širi med preprostimi Slovenci kakor med izobraženci in posebno med tistimi izobraženci, ki se štejejo za kulturno elito. Ti so na splošno (sorazmerno redke so častne izjeme) neozdravljivo bolni na kompleksu narodne manjvrednosti in ujeti v ideološke mite, ki naj ta kompleks kompenzirajo. Slovanstvo in jugoslovanstvo sta jim še vedno mita, o katerih se ne upajo podvomiti, ker so jih prepojili z njima v šolski dobi. Podvomiti o njima se jim zdi svetoskrun-stvo in jim povzroči občutek krivde. Če kje slišijo ali berejo o ideji neodvisne slovenske države, si štejejo v nekako moralno dolžnost, da jo zavrnejo in »obsodijo« ter se tako ohranijo čisti »Slovani«, potrjujoč s tem spoznanje. da je najhujši sovražnik gibanja za slovensko državno samostojnost prav neznanstveni, umetno vzdrževani, v bistvu skrajno simplicistični in naravnost bedasti mit o slovanstvu in jugoslovanstvu. In ravno zato, ker je ta mit lažen in nesmiseln, ni mogel nikoli dati in ne more niti danes dati nobenih veljavnih rezultatov ne na političnem, ne na znanstvenem ali na kakem drugem področju. Vse tiste, ki so verovali vanj in mu služili bodisi iz nacionalnega ko-ristoljubja, kot npr. Rusi, Cehi, Srbi ali Hrvati (vsi ti narodi oziroma njihove politične plasti so menili, da si bodo lahko preko ideologije slovanstva asimilirali in priključili druge, manjše narode), je pripeljal v nesrečo. Tudi skandinavskih narodov se je v sredini preteklega stoletja lotila skušnjava »skandinavizma«, politične ideologije, ki je hotela jezikovno in politično spojitev teh narodov v en sam narod, jezik, kulturo in državo. Temu ni bila napoti niti različnost ver, zgodovine in rasnih značilnosti kakor pri narodih, ki naj bi se spojili v »jugoslovanski narod«. Toda tako skušnjavo so kmalu premagali, ker je bila večina skandinavske izobražene plasti vredna oznake »izobraženec« in ker ljudstva niso hotela slišati o njej. In danes imajo skandinavski narodi vsak svojo državo, v katerih so zavarovani in se svobodno uveljavljajo njihova narodna individualnost, njihova kultura in vsi njihovi nacionalni interesi. To jim je o-mogočilo, da so dosegli zavidljiv mednarodni ugled in visoko raven gospodarske blaginje ter socialne varnosti, medtem ko je »enotna« Jugoslavija že zdrsnila čez rob splošnoevropske politične, gospodarske in kulturne ravni ter se znašla v brezoblični gmoti »tretjega sveta«. Slovenskemu narodu se danes počasi le jasni, v kakšni družbi se je znašel. A pripravljen mora biti še na hujše, če ne bo kmalu in odločno reagiral, da si ohrani svojo identiteto, evropsko kulturno dediščino in svojo pripadnost k srednji Evropi tudi v političnem in gospodarskem pogledu. To pa bo lahko storil le, če se bo tudi slovenska izobraženska plast zavedla nesmiselnosti m bedastoče »slovanske« in »jugoslovanske« politične ideologije, čeprav z marksističnim predznakom, ter se ji odpovedala enkrat za vselej. Slovenci smo po svoji zgodovini, kulturi in gospodarskih interesih srednjeevropski narod in naše mesto je tu, v družbi zahodnih narodov, ne pa v družbi afriških in azijskih »neuvrščenih« ljudstev. Tamkajšnjim lačnim in zatiranim množicam bomo lahko pomagali samo s tem, da bomo kot neodvisna država samostojno in preko mednarodnih institucij nastopali v njihov prid ter jim žrtvovali določen delež od naše gospodarske blaginje, ne pa s tem, da se z njimi vred pogrezamo v nekulturnost in gospodarsko mizerijo. Predvsem naš narodni ponos je tisti, ki zahteva ustanovitev neodvisne slovenske države. A to zahtevajo tudi naši narodni interesi. Ze vse predolga in prebridka izkušnja nas uči, da v nobe- verni Ameriki, Janez Madon 40 let deloval med Indijanskimi rodovi v pragoz du države Brazil. škof ni postal, a je imel naslov Apostolski misijonar, sicer pa je življenje in delovanje Serafinovo močno slično delu, ki ga je opravljal Baraga med drugimi rodovi Indijancev. V Brazilu je o. Serafin poznan že izza svojega življenja in pozneje iz številnih knjig, ki so bile pisane o njem. Njegovo ime je bilo: oče Serafin Goriški. Da so se številni redovniki enakega imena ločili med seboj, je vsakdo poleg redovnega imena imel še ime kraja, odkoder je prišel. Zato pridevek Goriški pomeni, da je moral biti doma iz Gorice. Brata Ludovika je na o. Serafina Goriškega opozornil prof. A. Fonda. Ko je bil leta 1975 župnik Karel Ceg-lar na obisku v domovini, je dobil od brata Ludvika pismo, v katerem ga je prosil, naj bi se pozanimal v Gorici, če tam okoli morda ne žive ljudje z imenom Madon. V goriškem kapucinskem samostanu je govoril s starim patrom Cirilom, ki pa je vedel povedati samo toliko, da se je dolga leta nazaj zanimal za Serafina Goriškega pa da ni mogel o njem prav nič zvedeti. Pri dekanu v Solkanu je imel že več sreče. Gospod dekan mu je svetoval naj bi šel v sosednjo župnijo Bate, kjer da žive Madon i. Gospod župnik mu je dovolil, da brska po matičnih to je župnijskih knjigah in poskusi zvedeti, če ni bil tamkaj rojen v prvi četrtini prejšnjega stoletja neki Janez Madon. V krstni knjigi tistega časa je bilo krščenih okoli 40 dečkov na ime Janez Madon. Ko se je župnik vrnil od sestanka, ki je trajal pozno v noč, je vprašal, če je bilo iskanje uspešno. „Odkril sem preveč in premalo", je bil odgovor. Vzel je v roke še drugo knjigo, ki jo imenujemo Družinska knjiga. V te knjige vpisujejo imena družinskih članov, kakor si slede rod za rodom. Kar na slepo je odprl na strani, kjer je bilo ime Madon. V pripombi ob imenu Janeza Madon, rojenega 29. maja 1829, je bilo zapisano: postal ka-pucin in umrl v Brazilu 1918! Ob tej ugotovitvi je bilo veselje obeh veliko. To odkritje je bilo začetek raziskovanja in potem sestavljanja knjige o Janezu Madonu, ki je izšla v redni izdaji Mohorjevih knjig v Gorici za leto 1983. Že poglavje o nastanku knjige bi bilo zanimivo, saj so Karlu Ceglarju pri odkrivanju dokumentov, iskanju informacij in slikanju pomagali številni sobratje in prijatelji. Pisanje knjige se je zavleklo najprej radi bolezni pisatelja pa tudi radi vedno novih virov in podatkov, ki so mu bili poslani iz Rima, Milana, Trsta, pa tudi iz Celja, Škofje loke in Gorice. Goriški kancler dr. Klinec ima to zaslugo, da je odkril pismo, ki ga je Janez Madon pisal svojemu bratu duho vniku Blažu nekaj mesecev po prihodu v Brazil. To pismo je odstranilo poslednji dvom, če je Janez Madon znal slovensko. Živi jen jepisci so ga namreč smatrali za Avstrijca ali celo za Italijana, ki daje poleg mnogih drugih jezikov znal tudi Slavo. Nikoli in nikjer pa ni bilo zapisano, da; je bil Janez Madon sin pristne slovenske družine, katere rod je šel daleč nazaj v konec 18. stoletja. Delo in zasluge o. Serafina so v Brazilu poznane že dolga desetletja in lepo število knjig je bilo spisanih o njem. Leta 1893 [24. maja] so misijon napadli nahujskani Indijanci in težko ranili o. Serafina. K sorodnikom na Primors- kem je dospelo poročilo o napadu Indijancev na misijon. Od takrat naprej so doma mislili, da je Janez Madon, misijonar, podlegel ranam in so ga smatrali za pokojnega vse do leta 1918, ko so zvedeli za njegovo smrt v starosti 93 let. če je misijonar sploh kedaj pisal domov sorodnikom, ni mogoče vedeti, ker je bila hiša v Madonih porušena in zapuščena, zato tudi eventuelna pisma uničena. Letos je 93 let, kar so ga napadli Indijanci leta 1893, umrl pa je 93 let star. Vzelo je torej dolga desetletja preden smo Slovenci sploh zvedeli za svojega slavnega rojaka. Menimo, da je prav, če se za kulturnega delavca in velikega misijonarja med brazilskimi Indijanci zanimamo, ga spoznamo in damo spoznati tudi drugim, doma in po svetu. Župnik Karel Ceglar si šteje v čast, da ima nekaj zaslug pri odkritju slavnega rojaka Janeza Madon, očeta Serafina. Naročil je 1000 knjig življenjepisa prav s tem nametom, da pomaga širiti njegovaime in delo med rojaki v Ameri ki. Zanimiva knjiga stane 15 dolarjev z vsemi stroški in tudi z majhnim profi-tom, ki je namenjen za našo cerkev sv Gregor ij a Velikega. Knjigo vsem fa-ranom in rojakom toplo priporočamo. Naj bi jo imela vsaka družina. Služi pa lahko tudi kot primeren dar za god... Knjigo lahko naročite pri: Rev. Kari Ceglar, SDB Centennial Parkway N. Hamilton, Ont. L8H 7L4 in stane $ 15. Čisti dobiček je namenjen za cerkev Sv. Gregorija Velikega v Ha-miltonu. Spoštovani rojaki! To pismo je namenjeno vsem zavednim slovenskim družinam in posameznikom in še posebej ljubiteljem lepega in zanimivega branja. Ko smo obhajali v januarju Baragov Dan, je imel zanimivo predavanje pisatelj knjige o Janezu Madonu, Ludovik Ceglar iz Brazila. Slavnega kapucinskega misijonarja očeta Serafina, kakor se je imenoval kot redovnik, lahko smatramo za našega južnoameriškega Barago, saj je podobno kot Baraga v Se- VZGOJA ni drugi državi slovenski narod ne more biti varen pred nasilnimi ali zvitimi poskusi raznarodovanja in si ne more ustvariti prave gospodarske blaginje ter demokracije. Samo v samostojni slovenski državi se bo lahko čutil zavarovan, ker bo lahko vodil tako zunanjo politiko, s katero bo poskrbel za svojo varnost. Samo v neodvisni Sloveniji si bo lahko ustvaril resnično demokracijo in tako -gospodarstvo, kot mu bo najbolj prijalo in s katerim bo lahko najbolj razvil svoje delovne in ustvarjalne sposobnosti, ki jih je že dovolj dokazal, in izkoristil svoje gospodarske vire. Zakaj neki bi ravno slovenski narod ne imel pravice do lastne neodvisne države? Več kot polovica držav na svetu ima ali manj prebivalstva kot Slovenija ali manjši teritorij ali ne dosegajo njenega gospodarskega in kulturnega potenciala, da niti ne omenjamo njihove rasne in narodnostne neenotnosti. Zakaj bi Slovenci ne bili sposobni živeti v lastni neodvisni državi, če lahko živijo neodvisno veliko manjši narodi, kot na primer Islandci, Maltežani in Luksem-buržani, prebivavstvo raznih osamljenih otočij v oceanih in celo nedavno še kanibalsko prebivavstvo Srednjeafriške republike ali Novih Hebridov? Toda moralo bi nas biti sram, če bi dokazovali svojo pravico do državne neodvisnosti s takimi argumenti, saj krat-komalo imamo pravico do nje. Nihče nam je ne more in ne sme odrekati, niti v imenu nesmisla, ki se imenuje ju-goslovanstvo, niti v imenu socializma. Ce se bo slovenski narod na svobodnih volitvah, kjer bo lahko izbiral med alternativami, odločil za časovno omejen socialistični eksperiment (do prihodnjih volitev), bo lahko to storil. Nihče mu tega ne bo mogel ali hotel preprečiti v samostojni demokratični slovenski državi, v kateri bo vladal politični pluralizem, in lahko si bo ustvaril socialistični družbeni red po svoji volji in svojem okusu. Ce pa se bo razočaral nad socializmom ali se ga naveličal, ga bo na svobodnih volitvah tudi zavrnil in se odločil za kak drug družbeni sistem. Nikjer ni rečeno, da je mogoče eksperimentirati s socialističnim sistemom gospodarstva samo na velikih teritorijih in z masami, ki obsegajo na desetine ali stotine milijonov ljudi. Mi ne verjamemo v nikak socialistični sistem gospodarstva, ker duši svobodno pobudo in povzroča raka državnega bi-rokratizma, toda nič nimamo proti temu, če hoče ljudstvo v neodvisni slovenski državi, še enkrat preizkusiti tudi tak model, pod pogojem, da se to zgodi z jamstvom demokratične, pluralistične politične -ureditve, tako da se lahko odloči večina na novih volitvah tudi za drugo vlado in za drugačen družbeni in gospodarski sistem, če mu eden ne prija več. V vsakem primeru mora uživati opozicija popolno svobo- do, da kritizira in se organizira. Naš cilj je taka neodvisna slovenska država, v kateri bo živel slovenski narod svobodno in v kateri se bo lahko vedno odločil za tak politični, gospodarski in socialni red, kakor mu bo najbolj prijal. To mu bo mogoče samo v lastni, neodvisni državi. Po državno-pravni terminologiji bi bil sicer dovolj že izraz »država«, da bi izrazil pojem neodvisnosti, toda kot vemo, so tako v Jugoslaviji kot marsikje drugje popačili pomen izraza »država« in imenujejo — z namenom prevare ali iz kakega drugega vzroka — države tudi province v raznih zgolj formalno federativnih državah. Taka prevara je tudi zatrjevanje, da imamo Slovenci v SR Sloveniji svojo »državo«. Zato zaradi jasnosti vedno pristavljamo besedama slovenska država še pridevnik »neodvisna«, da nas ne bo mogel nihče obtožiti nejasnosti. Slovenski narod ima pravico do lastne neodvisne države tako zaradi svoje izrazite, v dolgi zgodovini dokazane narodne individualnosti, kot zaradi zgodovinske tradicije, kajti že večkrat v zgodovini si je ustvaril lastno državo, od tiste, ki je bila znana kot vandalsko-rugijska, do Samovega kraljestva, Ka-rantanije in do države celjskih knezov ter kranjske vojvodine, kar pa nam je miselno borno in nesamostojno uradno slovensko zgodovinopisje, ki je tlačani-lo tujim vplivom in tujim državnim oblastem, hote ali nehote prikrivalo in rajši vzbujalo v slovenskem narodu, v okviru vzgoje k narodni nezavednosti, komplekse manjvrednosti, češ da smo narod brez zgodovine in brez lastne državne tradicije, zato da smo »nedrža-votvorni« in obsojeni, da ostanemo »manjšinski narod«, vedno v okviru kake druge države. Zaradi posledic vzgoje k narodni nezavednosti se dozdaj niti najbolj brihtni slovenski duhovi niso znali ali se niso upali iztrgati taki miselnosti. Slovenski narod pa ima pravico do lastne neodvisne države tudi zaradi svoje omike, zaradi svoje delavnosti in zaradi svoje gospodarske sposobnosti. Zakaj bi tolkel revščino v zaostali Jugoslaviji, ki si zaradi trdovratnega vztrajanja pri centralizmu nikakor ne more izoblikovati sposobnega gospodarskega sistema, ko pa si lahko ustvari v lastni državi dobro gospodarstvo, ki bo odlično delovalo, oprto na trdno in mednarodno cenjeno lastno denarno enoto. Tak zdrav slovenski gospodarski sistem ne bo potreboval nobenih tujih posojil, kvečjemu jih bo dajal, kot jih dajejo Švica, Avstrija, Luksemburg in skandinavske države. Prepričani smo, da ne bo preteklo mnogo časa, ko bo neodvisna Slovenija dohitela Avstrijo, pa tudi skandinavske države in bo postala enako privlačna za tujski promet in za vse obi-skovavce, ki bodo iskali vzglede za učin-kovito, harmonično razvito in delujočo demokratično družbo. Prepričani smo tudi, da Slovencem v svobodi ne bo manjkalo talentov niti v gospodarstvu in pri organizaciji socialnega sistema, niti v kulturi in politiki. Slovenski človek in zlasti tudi slovenski izobraženec bo lahko uveljavil svoje talente in sposobnosti ter svojo pridnost le v svobodi v lastni državi in pri tem ne bo zaostajal za nikomer. Primer odličnega ¡»ospodarsko-socialnega modela,' kot ga je razvil univ. prof. Andrej Gosar pred zadnjo vojno v svoji vse premalo znani in celo nalašč zamolčevani knjigi »Za nov družabni red«, nam je dokaz, kaj zmore slovenski genij na tem področju. Kdor se ukvarja s problemi gospodarske in socialne ureditve v neodvisni sloven- ski državi, ne bi smel mimo te važne knjige. Ravno prof. Gosar pa je bil tudi tisti, ki je tik pred zadnjo vojno v reviji »Dejanje« in nato v samostojni publikaciji prikazal gospodarsko izkoriščanje, katerega žrtev je bila Slovenija v predvojni Jugoslaviji, kakor je to tudi v povojni Jugoslaviji. Samo ustanovitev neodvisne Slovenije z demokratično notranjo ureditvijo lahko naredi enkrat za vselej konec tako gospodarskemu izkoriščanju kot tudi političnemu zatiranju slovenskega naroda. To je tako logično in samo po sebi razumljivo, da o tem sploh ne bi smeli več izgubljati besed. Vem! Bela daje mleko, črna kavo! Manhunt : Cross — Canada On May 18,1983 was on display at Nathan Phillips Square in Toronto replica of camper-van believed stolen by the killers of six people in B.C. ■H J3WíSO«í,8l*TUKMU8IMS mSOmm% H Pwweyousebia «erttuswuR ^ VP* -raiœawiiiwmtt; kim oblastem je izjavil, da največji sovražnik Mozambika ni Južna Afrika, temveč socializem. P0: S.g., 3/1983 V