Mladika KAZALO Pol stoletja .......................1 Vladimir Kos: Sonetna pozdravljica.....................1 Anica Zidar: Po skrivnih stezicah otroštva................2 Bruna M. Pertot: Črni teloh ........6 M. Žitnik: Čarodejke (XXVIII.).....8 Pod črto: Koroško vprašanje v italijanskih medijih ............10 Peter Merku: Iz spominov na starše (XLVIII.).............13 Bojan Pavletič: STEDO .............15 Alojz Rebula: Od Kanalske doline do Bazovice ....................18 Boris Pahor: Mladina, našla si pravo pot....................20 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.....................24 Irena Žerjal: Sedeminštirideset pesnic .........................25 Antena ............................27 Knjižnica Dušana Černeta (64) ... 32 Na platnicah: Pisma; Listnica uprave; Za smeh in dobro voljo Priloga: RAST 1 - 2006 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z. Reg. na sodišču v Trstu št.193 Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 3,00 C. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 C. Tisk: Graphart sne - Trst mladika februar 2006 i IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO L. Vse o tržaškem pristanišču IN SODOBNEM BLAGOVNEM PROMETU Trst, ulica Donizetti 3,1-34133 tel. 040-370846 • fax 040-633307 e-mail: urednistvo@mladika.com SLIKA NA PLATNICI: Zveza cerkvenih pevskih zborov s Tržaškega je priredila koncert Vrabčevih skladb in priredb v stolnici sv. Justa v nedeljo, 15. januarja 2006. Zbore so vodili Mira Fabjan, Andreja Štucin in Janko Ban. (foto KROMA) UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Lulsa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Stereo, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Pol stoletja rebrali ste obe besedi in se seveda vprašali, kam meri naslov, ki ima nadih jubileja. Po hitrem izračunu ste ugotovili pozna petdeseta leta. Za mlade in najmlajše je to skoraj davna preteklost, ljudem starejših generacij pa se je mogoče odprl spomin na čase prve zrelosti, rane mladosti in detinstva. Kaj se je tedaj zgodilo takega, da ima tako viden poudarek na prvi strani novega letnika naše revije? Rojstni dan beležimo. Ima ga naša MLADIKA. Na prehodu iz 1956. leta v naslednje se je rodila njena prva številka, tej pa jih je potem sledilo še približno PET STO. Naša uredniška družina je takega obračuna seveda vesela in tudi kančka ponosa ji najbrž nihče ne bo zameril. Ta čustva pa idealno delimo z daljnovidnimi in požrtvovalnimi garači, ki so revijo pred pol stoletja priklicali v življenje in ji bili ljubeče ter odgovorno ob strani. Seznam bi bil dolg, mnoge dosega naš hvaležni spomin, ki pa seveda živi tudi sam po sebi, skozi njihova imena in njihovo delo. Naj bo tu spoštljivo imenovan vsaj eden: profesor Jože Peterlin, ki je v preizkušenem Primorju razdajal svoje znanje, ustvarjalnost in domovinski žar. Ob tridesetletnici smrti so sadovi njegovih vizij in prizadevanj še zelo živi in MLADIKA ima v tem posebno častno mesto. MLADIKA se je od vsega začetka navdihovala in prepoznavala ob idealih slovenstva, krščanstva in demokracije. Skušala je spremljati vsestranski tok slovenskega življenja v zamejstvu, beležila pa je tudi utripe in signale iz matičnega zaledja in med rojaki, razpršenimi po vseh celinah sveta. Revija je bila ustvarjalno prisotna na polju slovenske literarne besede, kulturnega in prosvetnega snovanja, pa na polju družbenih problemov, duhovnosti, vzgoje, šolstva, politike. V idejno razdeljenem svetu smo izhajali na območju, kjer nismo poznali cenzure in ne bojazni pred sankcijami. Zato smo bili marsikdaj zanimivi za bralce v nekoč utesnjeni matični domovini. Njena osvoboditev in suverenost sta na straneh našega mesečnika zapustili sledove neizmernega zadoščenja in sreče. Ob mejniku petdesetletnice je zdaj naš pogled uprt v prihodnost. Nimamo druge izbire kot nadaljevati po poteh, ki so bile - če že ne vedno uspešne - vsaj iskreno mišljene. Uredništvo Vladimir Kos Sonetna pozdravljica (Mladiki za njenih 50 zmagoslavnih let!) Praznuj, Mladika! Nisi enoletna, Odvečna ne, teh petdesetih let! Za nas poganjaš, naš slovenski svet, Da se lahko razraste, se razcvéte. Rudarjem rud bogatih si podobna: At 'terije odkrivaš, s šahti v dno. Vkljub sunkom z epicentrov slepih dob -Močnejša si po tolikih naporih! Lepó slovenščina se bere Tvoja. Agón predstavljaš davnih, slavnih dni. Daj Bog, da zmeraj takšna nam obstaneš! Idile piši, pesmice, romane! Kiosk vrednot v križišču ljudstev stoj! Adrese ne pozabi: “Večnosti”. Anica Zidar Po skrivnih stezicah otroštva Priporočena na literarnem natečaju Mladike za leto 2005 ULIJ, poln sonca in divjih trav, temnega zelenja, zdrave rasti, čas košnje in zadovoljnih obrazov ljudi s širokim nasmehom; letina dobro kaže, ponoči večkrat pohlevno rosi, rast kar kipi iz zemlje. V tem času se po petih desetletjih vrača iz Amerike Žan, Bevcev Žan. Prihaja k bratu Martinu, na trdno kmetijo. Martin je žilav možakar, prava kmečka grča, čvrsto priklenjen na zemljo. Kmet po duši in srcu. Žan je iz čisto drugega testa. V vasi ga je dušilo, vleklo ga je v svet, v Ameriko, zemlja ga ni zadržala. V zadnjem pismu pa takole piše Martinu... “Domotožje razsaja po meni; vabijo me domači logi, skrite stezice otroštva. Bolezen plajha po meni. V prsih mi piska, srce tolče kot noro, noge me ne ubogajo. Menda bom domov prišel umret. Žena bo prišla pozneje. Otroka, Tom in Ester, pa ne bosta prišla. Tujina ju je prevlekla čez in čez. To mi še bolj greni življenje.” Martina strese, ko prebira pismo; povezanost je bila med njima, vsa dolga leta sta jo ohranjala in poglabljala s pismi. Veliko jih je romalo čez lužo z obeh strani. Ob zadnjem pismu pa Martina močno stisne, zbode ga nekje v drobovju. Po njem vrta... Hudiča, kako je s to njegovo boleznijo? Menda mu ne bo napravil kakšne neumnosti. Da bi prišel le umret! Martin v sebi kar naprej ponavlja besede, vedno jih je napisal na koncu pisma... “Žan, le pridi! Rad bi te imel ob sebi. Ubrala bi jo v Reber. Med trte. Nazdravila bi s to našo žlahtno kapljico. Nazdravila življenju.” V hiši vse drhti v pričakovanju. Martinova fanta ga gresta iskat na Brnik. Ko ga pripeljeta do domače hiše, ga po starem običaju sprejmeta na pragu gospodinja Štefka in Martin s kruhom, s soljo, z bri-novcem. Dolg, težak, pretresljiv trenutek, ko zagledata sključeno in posušeno Žanovo postavo. Martin osupne tako močno, da se mu v grlu nekaj zatakne; nobene besede ne izbeza iz sebe, kot bi se pogreznile nekam zelo globoko. Tudi Štefki se v duši poroga glas... Pa je res prišel umret. Zazdi seji, da ga pobira kar pred njihovimi očmi. Žanov obraz je ena sama guba, razcepljena na stotine drobcenih. Globoke brazgotinaste zareze so tudi na vratu. Dihanje pa... Čudno piskanje. Po Štefki spet zareže: “Ta pa ne bo več dolgo vlekel svojega življenja, saj se že spogleduje s svetom onkraj.” Žan se ves trese. Ne more spregovoriti, še bolj se potegne vase, kot bi ga v preteklost pehal in vlekel prejšnji čas. Počasi se le povrne iz tistega oddaljenega časa. Z votlim, šibkim glasom rine iz sebe: “Vsem prisrčno stiskam roko. Nisem mislil, da bom še dočakal ta dan, uzrl naše griče...” Utihne, blodi z očmi. “Dolgo si hodil. Dobrodošel doma!” zagrči brat Martin. Led je tako prebit, a zagledajo se v njegovo usahlost; rezek vonj veje iz njega. To je vonj po smrti, jih prešine. Vse na njem je staro, samo v očeh se mu sem in tja zaiskri nekaj svetlega. Zazdi se jim, da je podoben stari ponošeni obleki. Tolikokrat je bila še zakrpana, da imajo krpe različne barvne odtenke. Neprijetno jim je, ko zaslišijo njegovo sapo, piskajočo in zadušljivo. Žan je podoba zbeganosti, potrtosti. V kotičkih oči je solza, kot bi bila prilepljena. Med njimi spet molk, prav nadležen, pretkan z vprašanji, ki pa nočejo na svetlo. Žan vidi osuplost v njihovih očeh, blodi od enega do drugega. Počasi, kot bi rinil iz sebe velikansko težo, spregovori: “Umret sem prišel! Umret! Kar trugo pripravi!” A domači opazijo v njegovih očeh čisto nekaj drugega kot v besedah: pravi pohlep po življenju. Res so v očeh še sence, drobcene, trepetajoče, v kotičku oči še vztraja solza. A to ni pravi odsev duše, vse kaj drugega je v njem... globoko zasidrana misel, želja, da bi življenju, ki hoče odteči, postavil oviro. “O smrti in trugi nobene več! Pozdravil se boš; iz sebe boš zmetal navlako tujega sveta. Pa boš spet tak, kot si bil. No, skoraj tak. Plesal boš, pel in pil. Saj si bil kot dren!” ga bodri Martin. “Le k mizi! Najprej si priveži telo, potlej bo tudi v duši več svetlobe in reda,” prigovarja Štefka. “Hvala! Ničesar ne morem spraviti vase. Le legel bi, legel.” Prošnja je v glasu, tako vroča in otroško odkrita. “Prav! Postelja te čaka. V ličkanju boš spal. Zdaj si nekam polomljeni, pa se boš zravnal,” poprime besedo Martin. “Veste, skozi hude čase sem šel,” porine Žan iz sebe. Govori vse bolj zamaknjeno, s težko sapo: “Silno željo imam, da bi se šel potepat po hostah, po globačah, po skrivnih stezicah otroštva.” “Skrivne stezice otroštva!” se zasmeje Martin. “Salamenska reč! Kako razvneta sva bila na tistih stezicah. Pa ti povem, nanje sem čisto pozabil.” Nasmehnejo se, spremijo ga v gornje prostore, v fantovsko sobo. Žan obsedi na robu postelje, razpet med spomine in sanje. Prav postelja z ličkanjem je bila njegov pravljični kotiček v otroštvu, ki se mu že nasmiha iz meglene daljave. Rad bi legel, a sončen dan ga spravi k oknu. Pogled mu pritegne starikava jablana; tako nemočna je, na eni strani že suha, skoraj brez listja, nagnjena k zemlji. Veter jo potresa, a vztraja, životari. “Moja usihajoča podoba! Pa se ne dam! V sebi še čutim drobcen izvir. Okrepil se bo. Iskat bom šel stezice otroštva; skrite stezice, kjer smo se bosonogi podili, pasli, se ravsali, iskali škrate, stikali za gnezdi, se prvič zazrli v dekletove oči, jim stiskali roke v potnih dlaneh, kradli poljube... Prečistil bom dušo, okrepil te stare trhle razmajane kosti. Kaj me je pognalo v tujino? Nora misel, da me svet čaka z odprtimi rokami. Da bom tam našel zlato jamo. Ko se otreseš teh mladostnih utvar, so vmes že leta. Pritiska jesen.” Zvrne se na blazino z ličkanjem. Kakšen občutek lahkotnosti in svežine! Obsede ga zagrizena, nora misel: tisti čas otroštva, mladosti bo priklical nazaj; v njem bo poiskal moč, iztisnil bolezen. Iztegne roke, kakor bi hotel zgrabiti ves tisti čas, ga pritegniti k sebi. Naslada vseh naslad. Kaj vse mu šumi skozi misli! V njih se prepletata preteklost in sedanjost. Kot bi lebdel med sanjami in razmišljanjem. Odhaja v otroštvo, v tisti topli svet ugodja... Primaknejo se mu podobe, obrazi, šepeta z mladostjo. ...DNEVI, ki prihajajo, so za Žana svetli, sončni. Spreminjajo ga, a zelo počasi. Zakovanost obraza za spoznanje popusti; izpraznjen pogled se počasi polni z drobceno svetlobo, s čisto rahlim svetlikanjem. Na vso moč ga pritegne vonj kruha iz kmečke peči. Bos drobenclja po rosni travi, z vedrimi besedami prepričuje domače, da rosa vleče bolezen iz telesa. Njegova postava ni več tako sklonjena. Vsak dan se spušča po stezicah otroštva; vsak dan je pot daljša. Ustavi se pri vrbah ob potoku. Postarane so, votle, nagnite, sklonjene nad potok, kot bi iskale izginulo lepoto. Kako je čas zglodal ta svet! Prikradejo se babičine besede. Tudi v tujini so bile z njim, kadar ga je močno prevzelo domotožje. S skrivnostnim glasom je razkrivala zgodbo: “Veš, med vrbami se je včasih v nočeh zbirala čudna druščina; po zraku so letala bitja z žensko glavo, pa s klili netopirja; za njimi so skakale čudne pokveke z moško glavo, spodnji del života pa je bil žabji. Mednje je zalezel hudič, prikazni ga niso marale, zakadile so se vanj, ga do krvi spraskale, zatekel se je v vrbo. Najbrž je še sedaj tam, pokveka nemarna. Ne lazi med vrbami. Lahko te zagrabi, da boš pasel njegovo čredo črnih koz. Tiste prikazni pa odtavajo naprej, ko v dolino vnesejo sovraštvo, pogoltnost, nemir. Zato se sosedje pravdajo za vsako ped zemlje.” Žan se nasmehne, ta pripoved ga je v tistih odmaknjenih časih čisto obnorela. Naskrivaj se je s pipcem in palico zakadil v votlo vrbo. Če je hudič tam, ga bo pregnal. Tolkel in udarjal je na vse strani, hudiča pa nikjer. V hipu začuti, da mu nekaj polzi po podplatih, da ga ščegeta, leze mu više, vse više... tla se ugrezajo. Prešine ga misel: v pekel se bo pogreznil, najbrž ga hudič vleče navzdol. Kriči, lovi sapo, butne iz vrbe. Hlače se mu zataknejo za vejo; vleče, cuka. Dregne ga misel, da ga drži hudič. Še bolj potegne, del hlač obvisi na vrbi. Potem pa v dir. Na pol nag, prestrašen, skuštran pridirja domov, ves poln rdečih mravelj. Tako kriči, da zvabi vse vaške otročaje. “Hudiču sem ušel, za pastirja meje hotel. Prebun-kal sem ga, da me bo še dolgo pomnil,” se je hvalil Žan. Skoraj bi mu verjeli, saj je bil res tak, kot bi se mikastil z njim. Kako je zrasel v njihovih očeh! ...SPOMINI odtekajo, izgubljajo se kot rahle razvlečene meglice; iz njega pa odnašajo navlako, saj začuti v prsih občutek sproščenosti, teža se rahlja, laže diha. Zrak, prežet z vonjem polja in hoste, mu blaži kašelj. Pobitost se cefra. Po njem hlastne želja, da bi hitro prehodil vse te stezice in oživel potepanja po njih. Čuti, da nekaj polzi vanj. Nekaj kot drobcena sreča. Na ustnicah mu nasmešek nič več ne zamre. Podaja se globlje v hosto. Spet se ga dotaknejo babičine besede: “Veš, drevo vse sliši. Pozna še tako skrite človekove misli. Razumejo tudi njegovo govorico. Marsikaj ti lahko izpolnijo.” Žan z vso gorečnostjo zašepeta: “Samo zdravja bi rad! Zdravja!” spotika se po stezici, prepredeni s koreninami. V misli mu prihajajo pripovedi iz doline. Včasih so bile na gosto posejane tod okoli. Tista o vilah je kot nalašč zanj. Slišalo se je, da ima vsaka vila enega človeka, že ob rojstvu ga nekako posvoji in ga navdihne s svojo dušo. Taki ljudje so močni, zdravi kot dren. Spreleti ga otroška razigranost; zdaj bi res potreboval kakšno vilo, vzela bi mu težo let, ga napolnila z mlado močjo, z zdravjem. Še z večjo vnemo se požene po hosti. Domov se vrača razgret, bolj odprt, zgovoren. Martina pa drži, da bi mu napel nekaj ostrih, a bolj z nasmehom reče: “Ne bi ti škodilo, če se kdaj zakadiš tudi v vinograd. Lepo kaže, da ti kar duša poje. Za kakšno delo bi poprijel.” V sebi pa zabavlja čez Žana: potepa se po minulosti, beži v davni čas, za delo se ne zmeni. Pa kje bo delal? Kakšen pa je? Suhljat in pretrgan. Nenadoma pa zagomazi po njem nekaj težkega, skoraj grenkega: nikoli mu ni padlo na misel, da bi se podal na te stezice otroštva, da bi s tako vnemo kot Žan brskal po tistih časih. Kaj pa bi rekli vaščani, če bi se tako podil okoli kot Žan. Nevoščljiv mu je, ves napet. Pred spanjem vrže iz sebe: “Lep čas se že vleče to njegovo tavanje. Vaščani se nasmihajo; delajo čudne obraze.” “Ne pretiravaj! Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Zdaj dela zanj. Na bolje mu gre,” ga brani gospodinja Štefka. Žan pa se zaganja po stezicah. Rad poklepeta z vaščani, hrepeneče vsrka vsako besedo, tudi kozarcu se ne upira, rad zapoje z njimi. Gleda in se čudi. Kakšen vrvež! Kako utripa življenje! Poletje je v polnem razmahu. Njegova sapa pa... No, bolj težka je še, a med hojo mu že uhaja smeh. Pred njim se razgrinja rožnata travnata pokrajina. Preblisne ga misel na ženo, na otroka. Kar zazveni po njem. Začuti, kako bi jih v tem trenutku, ko si na stezicah otroštva nabira novih moči, rad imel ob sebi. Žena bi vsrkala vso to lepoto, otožno zasanjanost gričev, šepet temačnih grap... Otroka pa, bolečina zdrsne čezenj. Vse pripovedi o tej deželici so ju pustile hladne, s posmehom v očeh. Ko je bil v rudniku, globoko pod zemljo, se mu je pogosto približal ta svet. Dajal mu je moč, da je lahko vzdržal. Nekaj nerazložljivega, skoraj mističnega je bilo v tem. V naslednjih dneh odide k studencu, studenec Drenovec. Zaraščen je, skoraj skrit med glogovimi grmiči. Vmes se prepleta dren. Lesene klopce ni več, lesenega korca na njem tudi ne. Hosta se trdovratno širi, grmičevje se razrašča. Da je to živa vodica, zdravilo, so govorili po vasi. Zdrsne se, morda pa je v tem studencu še kaj zdravega, žilavega, kar bi ga okrepilo. V hipu se mu odstre spomin na glog. Glog je imel v domači hiši posebno mesto; glogova vejica je bila znamenje veselja, sreče. Žejo so hladili s tem čajem. V njem zazveni materin glas. O teh cvetovih je imela posebno mnenje: “Veš, glog je rastlina, ki je najbolj povezana z bogom. Glogove jagode so kot kaplje njegove krvi.” Žan pije. Pije iz dlani s slastnimi požirki; zbega ga prijeten občutek, da se v njem nekaj izgublja, raztaplja. Teža v prsih se manjša. Še obraz si osveži z živo vodico. Vse bolj se ga dotika vrvež poletja, preplavlja ga, sili v najtemnejše kotičke duše, v vsako misel, dotakne se ga nekaj blagega, mehkega. Kot sreča. Tedaj se v njem z vso ostrino zgane misel na mater. Razbija mu v srcu. Saj je ni pozabil, na teh poteh je ves čas nekako z njim. Kasneje je hotel k njej, ko bo korak prožnejši, ko mu v prsih ne bo več piskalo, ko ji bo lahko z vso gotovostjo povedal, da bo tu preživljal svojo jesen. Ob poti z naglico odtrga nekaj šentjanževih rož. Pod njegovimi usedlinami, razsutimi po duši, se mu prijetno razsvetlika. Pospeši korak na pokopališče. Grob hitro najde. Poklekne na kamen; veliko besed ima v sebi, a jih ne more izreči. Roko zarine v mehko črno prst, stisne jo v dlaneh. Zapre oči, pred seboj zagleda mater. Napolnjevala je vso hišo, delala na polju, zasliši njen smeh. Njena podoba vse močneje pljuska po njem. Zdi se mu, da nekje daleč zasliši njen šepet, mehak: “Da si le prišel! Ostani vsaj zdaj ob meni! Tako sem te pogrešala, ti moj pobič!” Šepet se oddaljuje, izgine. V njem pa se dvigne prijetna toplota in z njo nekakšen mir. Pritiska v prsih je manj, kar zadremal bi. Pa mora naprej, med trte, med vinograde, med zidanice, ki so posejane na gričih. Spomin mu približa Tonka, visokega, koščenega možakarja, ki je z izbranimi besedami hvalil vinsko kapljico: “Ta solzica zemlje, žar sonca in kapljice znoja! Zdravi. Razveseli. Pa tudi obnori!” V sebi začuti nov val, kot bi vanj zašla nekakšna sončna zmes. Mora, ki mu je sedela na prsih, izgublja moč. V hipu zasliši v sebi zadušljiv, posmehljiv glas: “Žan, prihodnosti nimaš več! Smrt ti je za petami!” Zakipi v divji jezi: “Sto zlodjev! Prihodnost! Seveda jo imam! Ušel bom smrti. Babica mi je pogosto rekla, da je bolje na svetu hoditi z berglami, kot se pa na drugem svetu voziti s kočijo.” Žanu je najbolj pri srcu hosta s senčnatimi stezicami, prepredenimi s koreninami. Srka vlažni vonj rasti in temnih krošenj, grizlja sladke koreninice, se spusti v počasen tek, zamahuje z rokami, za kratek čas leže na zeleno blazino mahu... Z mrakom je spet v domači kuhinji. Odprt, bolj svež, z rahlo rdečico na licih. Martin ga pogleduje s prekritim hrepenenjem, da bi se mu pridružil na teh zaraščenih stezicah, saj vidi, kako Žan izgublja na njih težo starosti. S prvim svitom Žan že odhaja na nove stezice. Na sončno jaso mora, kjer so bile včasih velike gmote kamenja. Sonce jih je močno razgrelo. Temu svetu so rekli Kačji kamen. O njem z vso močjo zazveni babičina pripoved: “Kača je dobri duh. Vsak človek ima svojo kačo. Če jo ubiješ, ti bo vse življenje kazalo le temno stran.” V njem oživi spomin. Babica je kači vsak večer naskrivaj nosila mleko v trdnem prepričanju, da to odžene točo. Posodico je položila za skladovnico drv. Skrivnostno je izgovarjala besede o kačjem kamnu. Da prav med tistimi kamni od nekdaj živijo stari gadje, ki delajo prav imenitno stvar: kačji kamen. Nihče ne ve, kako ga delajo, zakaj se ob delu tako utrudijo, da so vsi penasti; kamen je podoben prelepi pisani kroglici; potem jih nizajo kot jagode na rožnem vencu. Kdor najde kačji kamen, živi v izobilju; vse ima, česar si duša poželi. V otroštvu so bolj s strahom oprezali tam okoli, z zadržanim dihom so pričakovali, da bodo našli kačji kamen. “Zdaj bi ga pa res potreboval, da bi mi povrnil zdravje, odvzel nekaj let,” se nasmehne Žan. Zlekne se na robu te skalne gmote, kjer je razmetanih še nekaj kamnov. Prijetno topli so; prevzame ga ugodje, čuti, da ga spet odnaša v minuli čas, v babičino pripoved. Večkrat mu je namignila, da se človekova duša spremeni v kačo. To njeno verovanje se mu je zdelo skrivnostno, a privlačno. Po njeni veri je kača simbol zdravja. Tako daleč je šla v teh razmišljanjih, da je šepetala o čudežni roži, ki jo poznajo le kače. Še mrtveca oživi. Žanje v otroštvu požiral vse te zgodbe. Tako so ga prežele, daje kači še on skrivoma nosil mleko. Vse te pripovedi se zdaj vlečejo čez njegovo dremavico. Počasi, slikovito drsijo med napol budnimi mislimi, dokler se nenadoma ne zdrzne. Zbudi se s čudnim, srhljivim občutkom, da je zaduhal smrt. Odpre oči, na vso moč jih razpre, pa skoraj otrpne, prebode ga groza. Nekaj korakov stran se na kamnu greje kača. Opazuje ga z bleščečimi očmi. Hladno in nekam zviška. Žan zadržuje dih. Kaj naj napravi? V njem se krepi nezaupljivost, botruje ji še strah. Če plane kvišku, bo po njem. Kačja natura je pač kačja natura. Nikoli ne veš, kam se bo obrnila. Nenadoma začuti, kot bi dobil nekakšen sunek, ukaz: miruj! Kača premakne glavo; njene oči se kar prisesajo nanj. Kdo bo popustil? Kdo se bo umaknil? Čudni so ti trenutki med njima. Napeti. Boleči. Bitka med kačo in človekom. Tiha, a pristna. Žan vzdrži njen pogled. Zmedene misli drezajo po njem. Nenadoma zareže vprašanje. Ali bi bilo prav, da bi jo ubil? Slast po ubijanju? Ničesar mu noče. Mar ne bi s tem nekaj izgubil v sebi? Notranjo harmonijo? Mir, ki si ga vztrajno ustvarja ves čas, odkar si po stezicah otroštva hoče okrepiti telo, prečistiti dušo. Še en kačji pogled, pa ne več tako trd, pronicljiv in vitko kačje telo se zgane, kača izgine v razpoko med kamenjem. Otrplost v Žanu popušča, dvigne se. Ponosen je nase, ohranil je svoj notranji mir. Zakaj bi ubijal, mu obtiči v misli? Kača je to verjetno začutila, razmišlja. Zato sta se tako razšla. Ves obraz se mu raztegne v nasmehu. Dvigne se, besede mu kar vrejo na dan: “Žan, vse te sanje o kačah! To nekaj pomeni. Ti si tu vendar našel kačji kamen. Sanje o kačah, o kačjem kamnu. To je vendar hrepenenje po življe- nju, po sreči, po prijateljstvu. To so sanje, ki vse dni vztrajajo v človeku. Prav tu ob teh kamnih postavi svojo hostno hišico za svoj jesenski čas.” Žan se pretegne. Poln je lahkotnosti. Zazre se v modrino neba. Globoka je, kot je bilo globoko tudi njegovo upanje, da se bo vrnil, da se bo na stezicah otroštva otresel navlake, more, utišal bolezen. Vrača se veder, poln pričakovanj; občutek, kot da je ujet, zvezan, da se ne more rešiti, počasi kopni. Podobe domačega sveta so v njem žive, kot bi jih na novo pobarval; tujina je močno pljuskala po njih, jih izpirala. Zdaj pa so oživele. Pri tem so mu pomagali tudi glasovi, ki jih je sprejemal vase na teh poteh: glasovi hoste, temačnih grap, senožeti, vinogradov, pogovori z ljudmi, s katerimi se je srečeval, z njihovo kleno, preprosto govorico. Na glas preudarja: “V tujini sem bil kot posekano drevo; zdaj pa živim; mrliča, ki mi je stiskal dušo, ni več. Vse, kar je bilo zakopano globoko v meni, se je v tem poletju dvignilo, na novo pognalo. Otroštvo mi je dalo trdne temelje tudi za delo.” Pri Martinovih je novo razpoloženje. Iskrivo. Praznično. Žan začenja počasi, s preudarkom. “Hvala vam za vse! Za vsako besedo, za vsako lepo misel! Drug človek sem. Težke sape je vse manj. Škripanje v kolenih izginja. Želodca ne čutim več v vratu. Pa tudi duša je bolj polna. Stezice so potegnile iz mene kar precej bolezenske navlake. Pa kaj bi govoril, jutri grem z vami na delo. Prav tam, kjer smo iskali kačji kamen, si bom postavil bajtico.” Bratu Martinu se vzpenja po hrbtu prijetna toplota. S krepkim glasom začenja: “To mi je všeč. Pomagal ti bom, da boš zgradil tisto bajtico. Pa skupaj bova odšla na te tvoje in moje stezice. Morda je še kakšna neodkrita. Pozabljena.” Glas mu drhti, v njem ni nobene robatosti. V duši se mu nekaj dviga. Kot plima. Plima iz otroških dni. Vse, kar je bilo prekrito z usedlinami, stlačeno, zgrbljeno, se odstre, zjasni, da začuti v glavi vročino, po žilah pa se mu poigrava nemir. Občutek, ki gaje pogosto begal ob Žanu, da je bil siten in odrezav, kot bi iskal včerajšnji dan, se v hipu spremeni, sprevrže v nekaj vedrega, v spoznanje, da ima tudi on stezice, skrivnostne stezice otroštva. Nasmeje se, veselo in razigrano. Pogovor steče kot razposajen potok. Noč jih zvabi pred hišo. Nebo je zasuto z zvezdami. Ena se utrne. V Žanu se zganejo materine besede: “Zvezde so varuh živih.” Zavriska, pridruži se mu še Martin. Vsak po svoje pestuje sanje, ki so v tej nočni tišini še lepše, še globlje... Po dolini pa se kot slap razsipa mesečina. Slap, ki napoveduje lepe jesenske dneve. Bruna M. Pertot Ko se iztekajo božični prazniki K' o se iztekajo božični prazniki, se me vsako leto loti nekakšna podhladitev, še najbolj po-k. dobna zimskemu spanju. Božansko je to mrlenje, oklepam se ga kakor bršljan svoje opore: govoriš, a ne veš kaj, poslušaš, a ne slišiš, gledaš, a vidiš, nemogoče povedati kaj. Dihaš, se premikaš, a to počne samo tvoje telo. Ti spiš. In ni ga cunamija, ni ga pretresa, ki bi se te dotaknil in okrnil mir, ki je preplavil srce, možgane, vse. Tri dni in nič več. Letos ni bilo nič drugače. Ugibala sem, kako bi se dalo podaljšati to odsotnost, saj sem že čutila prve znake prebujanja. Bil je mrak, in kar je nepreklicno pretrgalo nit s tem sanjskim stanjem, so bile temne sence: spominjale so na tri jezdece s krono na glavi in se vzpenjale med Tr-stenikom in Staro goro, tja proti Opčinam, in v zraku je zadišalo po kadilu. Venera nad Strunjanom je bila vsa zlata in tako velika, da se je njen sev risal na zalivu. Šli so. Ni jih bilo več. “Bogve, če bodo še kdaj hoteli priti tod mimo,” sem gledala za njimi, že popolnoma prisebna. Pri vratih na ulici je nekdo zvonil kakor obseden, kar je sprožilo divji lajež soseske, kjer so psi zelo zelo živčni zaradi vsega gorja, o katerem so slišali, da se dogaja po svetu. Po stopnicah je sopihala zajetna postava z zavitkom v roki: “Teloh, ooo, teloh!” “Kako praviš?” “Telohhh!” “Tako, da! Teloh je rekla (žena namreč), a sem spotoma pozabil. Kako?” smo se križali z besedami. “Da je strupen? Zelo strupen? Naj ga nesem nazaj?” “Ne, je preveč lep! Tisti rdeči božični mlečki so ga povsem izrinili, a zdaj so ga krošnjarji prinesli iz gorskih krajev in ga ponujajo. Kako je lep!” “A če je strupen!” “Nič hudega, a samo če se ga dotikamo. Slabo je, če ga zaužijemo.” “Ni hudič. In če bi ga, kaj potem?” “Ooo, potem bi pa bil zares hudič!” “Konkretno?” “Konkretnooo,” sem ugibala, kako strniti, da bi bilo čim bolj učinkovito in rekla smrtno resno: “Omotica, delirij, zastoj srca, smrt!” “O Bog, nehaj, nehaj že!” “Pa zakaj bi ga moral zaužiti? Ni mi jasno!” “Ker je rastlina zdravilna. A z njo se lahko spoprime samo homeopat. Homeopat in nihče drug.” Tudi smeh je zdravilen, škoda, da ne raste kje na kakšni rebri! Zato smo se smejali. Veselili smo se teloha, zadovoljni, da so prazniki za nami in da smo jih preživeli brez, brez, kako ji že pravijo? Potrošniška mrzlica, menda. Revež, kdor ji ne zna ubežati! Noč je prinesla nov led. K sreči so se tla na klancih za silo posušila. A pričelo je silovito pihati. In kdor ima en sam košček dimnika, ve, da so te stvarce pravi glasbeni laboratorij, kjer burja ustvarja pretresljive umotvore. Morali bi jih ujeti v note in spraviti na partiture. Nekaj let je sploh ni bilo na spregled in dobro se spominjam, s kakšno uteho sem prebirala znanstvene utemeljitve o smrti burje in zakaj naj ne bi nikoli več razgrajala okoli naših domov. Potem se je nekega poznega poletnega dne nenapovedano vrnila, raztrgala teze, ki so jo proglasile za mrtvo, in vse razmetala. Dimniki so obviseli na tankih žicah in z velikim truščem udarjali ob strešnike. Nam je odneslo velik senčnik, ki ga nismo nikoli več našli. Od takrat je burja naša zvesta, nepovabljena gostja, in če pridivja, ko so marelice v cvetju in trte polne mladja, bi si človek izpulil lase. Toda zdaj je še zima. Morje se kadi: spodaj modro, zgoraj na tisoče belih zaves iz belega pršenja, ki jih nosi tja proti Miramaru: 'spomir’. Menda ga poznamo samo Barkovljani in Križani. Iščem, a ne prvikrat, knjižni izraz za ta prelep in slikovit naravni pojav, a brez uspeha: ga ni. ‘Spomir’, z naglasom na i in ta i je izrazito dolg, se vleče kakor vodne zavese. Danes ga gledam skozi okno hiše, ki je prav pod gozdom: zadnja. Potem ni nobene več. Potem samo še gošča in Griža in nad njo nebo. Do sem sem se povzpela po strmih klancih in tristo petindvajsetih stopnicah. “Vidiš, vidiš,” se popravlja na stolu gospa Marija in si ogleduje časopis. “Kaj ti nisem pravila?” “Ste in ne le enkrat. Kje že! A jaz sem vedno nihala med verjeti in ne verjeti.” Prinesla sem ji članek o cunamiju, ki da je nekoč opustošil Trst in okolico, o čemer mi je prav ona pripovedovala, le izrazila se je drugače. “To niso pravljice.” In je pripovedovala vse spet od kraja: zakaj so ljudje zgradili hiše s tako majhnimi okni, ne na obali, pač pa visoko na Stari gori, pri Gašperetih, v Ju-dovcu, pri Cijakih in na Kozjaku: in na drugih strminah? Ker da so se bali morja, ki da seje nekoč, nihče ni vedel kdaj, dvignilo do pol hriba. In zakaj so stare ribiške hiše imele vse za meter debele zidove? Da bi jim noben potres ne mogel do živega. Ker daje bil nekoč tako silovit, daje dvignil celo morje. “A zdaj verjameš?” “Tudi prej sem verjela, bolj ali manj.” “Bolj ali manj. Menije o tem pripovedoval oče in njemu sta pripovedovala tudi oče in ded in jaz nisem o tem nikoli podvomila.” No, da! Sin, oče, ded, praded! Tako je nitka ustnega izročila, čeprav že zelo tanka in zbledela, prišla do nas. “Počakaj, samo trenutek!” je izginila v sobo. Trenutek ni bil trenutek, vendar se je razmeroma hitro prikazala s sliko domačega kraja. “Ni bilo ceste, niti nabrežja, ne skal, niti nasipov,” je kazala s prstom sem in tja po sliki. “In kar ni zanemarljivo! Tu je govor o mestu, kako so se ljudje rešili na grič Sv. Justa. Toda iz Bar-kovelj vidiš samo morje na obzorju, tja proti jugozahodu. Kaj to pomeni?” “Sama ne bi bila pomislila na to!” “A ne? Mesto nekako varujejo rti in Istra. Tu, pred Barkovljami, je odprto morje, zaliv gor, zaliv dol!” Črni teloh (lat. Helleborus niger) “Res je, kar pravi,” razmišljam. Od tu je videti mesto kakor na dlani in morje tja do Ždobe. Lahko bi mesto zraslo tu, na teh gričih. Pa ni. Tam noter, v tistem zavetju je veliko bolj varno. “Pa veš, da je tvoj praded imel vinograd na griču Svetega Justa?” “O tem so mi pravili.” “In ni bil edini.” “O, je moralo biti lepo! Na tistem griču in spodaj mesto!” “Lepo, da, morda. Pa tudi trdo! Če pomisliš, da so morali do tja z barko!” “Pa zakaj?” “Zakaj si pa študirala, če tega ne veš!” Gledam in ne rečem nič. “Ker bi sicer morali peš čez Greto in po Greti v mesto!” “Ah! Menda.” “Zato šapo, beke in fovč v barko in so šli: od tu, preko zaliva, naravnost v mesto in nato gor po kanalu, približno do tja, kjer stoji danes cerkev Svetega Antona novega. Od tam do vinogradov je bil samo še en skok.” Potem, jeseni, so prihajali po isti poti s tovorom grozdja, nato brente na ramo in zopet v reber. “O tem bi pa lahko kdaj kaj napisala,” je začela pospravljati. “Morda, bomo videli.” “Pa pridi še,” je zapirala vrata in ledeno mrzel zrak me je zarezal v nosnice. Kako čudna tišina! Nisem se znašla. “Ah,” sem nato zadihala s polnimi pljuči in vsa bojna napetost, ki sem jo nakopičila za spopad s hojo po hribu, seje dobesedno razblinila v nič: burje ni bilo nikjer več. Nikjer! Niti za en pih. Vse je bilo negibno, morje potešeno in Venera nad Strunjanom je bila še večja kot prejšnji večer. “Bogve, do kam je pljusknilo morje, takrat ko je pljusknilo,” sem se spuščala po klancu Svetega Jerneja. “In bogve, ali je tu pod nami zemlja votla, polna prelepih, še neodkritih jam, kakor so mislili naši stari?” Galebi so se zadrževali na morju, daleč od brega, zato sem si rekla: jutri bo krasen dan. Teloh bo lahko postavljen pod milo nebo. Saj bi v zaprtem prostoru izhiral in umrl in mu lastna zdravilnost ne bi mogla pomagati. M. Žitnik Carodejke (xxvnu Dopolnitev neke zgodbe kratka, naj sem se še tako izogibala nekakšnemu obračunu v tem svojem delavnem življenju, nekaj je manjkalo. Družina! Pa saj ni tako zapleteno: šla bi med svoje znance, se nekako razkazala kot srečno bodočo ženo, se poročila, imela otročke in vsi moji žgoči problemi bi izginili. Vem, da sama svojim mislim ne verjamem. V bistvu ne verjamem v svojo srečo. Alternativa, ki se dvakrat ali trikrat na leto ponavlja v osebi lepega Saida, je iluzorna. Ne bi razumel mojih rastlin, ljubezni do vonjav vsake rastlinice v lončkih na mojem balkonu ali vzhičenja na sprehodih po Krasu. Raje uvenem, kot je usojeno mojim živim tihim prijateljicam! V tej dolgočasni godlji se prikaže znanka Jo-nela Modražnik. Svetovna potnica, sem jo imenovala v mislih! Sprva se je moja nekdanja gimnazijska prijateljica hotela posvetiti indijskim verstvom, ker jo je marsikaj pri nas razočaralo. Hm, preštudirala je indijske jezike kot kakšen stari jezikoslovec Oroslav Caf, vse z neizmerno dobro angleščino, ker je bila nadarjena za učenje jezikov. Ta učna in presnavljalna doba se je na lepem izčrpala! Modražnikova je spoznala veliki svet ne samo gosto naseljene Indije, pač pa tudi strašne savane, prostrane pokrajine ob Sibirski železnici, Avstralijo in veliko otokov v Tihem oceanu. Pravzaprav bi odlično opravljala mojo agencijsko službo. Poleg svoje jezikovne nadarjenosti je tudi dobro obvladala umetnost konverzacije. Ko sem ji predlagala, da si greva nekoliko ogledat center Trsta, je po poti zbijala šale o gradu Svetega Justa. Čisto resno sem ji dokazovala, da je naš Sveti Just dober primer arhitekture svojega časa in ga občudujejo nešteti turisti, od daleč in blizu, a ona mi je venomer dokazovala, da ne vem nič o lepoti arhitekture, ker nisem še videla indijskih templjev. Na sliki jih lahko občuduje vsakdo, se branim, v dokumentarnih filmih pa se njihov blesk odraža v še lepši luči. Na uničevanje ugleda mesta Trst sem se navadila iz pogovorov z mladimi, ki jih je mnogo stvari razočaralo, toda Ingrid je bila razvajena učena ženska, ki se je predala potovanjem, da bi tudi ubežala neugledni vsakdanjosti, lahko pa je tudi čestitala sama sebi, če je izbrala tovrstni tip prostega časa in ne potopisnega časnikarskega pisanja, kot sem ga izbrala jaz. Iluzorno bi si bilo predstavljati, da se bo kadarkoli sprijaznila z umirjenim življenjem, prej bi se predrznila nastopati kot kandidatka na eni ali drugi od ekstremističnih strank. Če bi bila dovolj disciplinirana! Modražnikova je bila svetovljanka, a za moje pojme tak človek, ki hlasta po doživetjih iz gole razvade. Morda iz egoizma, a prav ta egoizem se je vgnezdil vanjo takrat, ko je iz naivnosti pristala na življenje v komuni, ko ji je bilo nekaj več kot dvajset let. NI bila edina, saj je cela plejada univerzitetnih študentov bila po svoje prisiljena, da si Izbere tovrstno življenjsko izkušnjo. V tisti skupni slogi in neslogi so si nekateri prilastili mnogo njenih dragocenosti, na katere je bila bolj navezana, kot si je sama mislila, da je. Ingrid je bila predvsem zelo občutljiva in je desetletja dolgo mislila, da so enako občutljivi tudi njeni prijatelji. Mladi imajo svoje navade, a je vseeno tako, da eni ukazujejo in se drugi prilagodijo. Politični funkcionar, ki je Modražni-kovo privabil v komuno, to je v hišo, kjer so skupaj delili vse, od stanarine do kuhanja obrokov, je poznal bogatijo, v kateri je zrasla kot hčerka edinka, in se je smejal pod brki, ko je vedel, da bo iz njenih virov črpal denar za komunin obstoj. Tega ona ni vedela, ker se je bila navdušila za sebi primerno tovarišijo. Tako so se začeli zabavni dnevi, veliko novosti, doživetij, soodgovornega dela, a so vzniknili tudi konflikti med člani take skupnosti, ki je zahtevala enotnost in enakovrednost. Zahteve in ideje posameznikov so se razlikovale že zato, ker so nekateri bili pošteni, drugi pa ne. Skupnost se je kar razšla, ko se je med člani nabralo preveč zamer. Ingrid ima vse lastnosti energične mladenke, ki je predana lepemu svetu, polnemu skrivnostnih lepot, strahote in vojne pa zna ignorirati. Kot bi jih nikoli ne bilo! Konflikte zna usmeriti v srebrni smeh. Ko spregovori, je v njenih besedah malo duhovnosti, a se zdi, kot bi slišali zvončkljanje. Podobni poperčki se nahajajo od pamtiveka dalje kot vir energije “pametnejšim” članom družbe. Če pretiravajo, jih vdenejo v svoj posmehovalni formular, in takrat je čas, da tak poperček enostavno spremeni svoje življenje ali pa bivalni areal. Za Jonelo je vsako nemogoče stanje povod, da se potepa po svetu! Dobro, da si je prislužila dovolj denarja. Nekaj posebnega so spominki, s katerimi baše prazne police v svoji hiši. Pravzaprav me je prestrašil vsiljivi ambient, po katerem šviga s svojimi ekstravagantnimi nošami tujih, po navadi eksotičnih narodov. Nekateri “ moji turisti” so zgroženi nad kolobocijo dveh oltarčkov, ki jih večkrat slikajo na Panonskem, tako na slovenski kot na madžarski strani. Molijo k podobi Matere Božje v enem kotu in častijo Leninovo fotografijo v drugem bivanjskem prostoru. Pri Modraž-nikovi pa so doma božanstva z različnih celin. To je verjetno pobrala iz kakega satiričnega filma. Ne oziraje se na moje mnenje pa si Jo-nela neutrudno prizadeva, da bi mi prerokovala prihodnost. V tem primeru bi se morala obleči v neko pitoreskno haljo in moleti stegnjeno levo roko, iz katere bi mi pripovedovala svoje izmišljotine. Seveda ima veliko takih, ki ji za njeno čarodejnost tudi plačujejo. Odločno sem ji že povedala, da ne spadam med vraževerne, ona pa se mi neprenehoma čudi, saj je nadvse samozavestna prerokovalka. Kdor ni navajen na sprotno branje knjig in se zagleda v njene knjižne police, na katerih je vrsta pozlačenih debelih priročnikov o magiji in sorodnih zadevah, se prepušča trenutni privlačnosti sugestivne čarodejke, ki pa svoj posel kar dobro opravlja. V nižji srednji smo ji kar vsi verjeli, da zna ničkoliko zarotitev, ki si jih je zapisovala. Če so bile povedane v italijanščini, jih je zlahka prevedla. Spomnim se, da je Ingrid študirala vzhodne jezike na več univerzah. Domislim si zgledno prigarano pesniško zbirko naše znanke Ljudmile. Vojna za uveljavitev njenih pesmi mi je podaljšala življenjski smisel. “Veš, Ingrid, da sem odkrila v tem zapletenem mestu tudi nekaj čudovitega?” “Kaj pa?” “Poezijo! In to izpod ženskega peresa! Jih piše moja znanka Ljudmila!” “Neverjetno! Ena, ki je že prišla v naša leta, pa se ti zasanja v zvezde namesto v materializem!” “Če ti bodo všeč, jih prevedi! V japonščino ali kitajščino!” “Zakaj pa jih ti ne prevedeš v italijanščino?” “To ni važno. Saj veš, da na tem škornju ljubijo popevke ali pa Dantejeve umetnine, svojih sodobnih pesnikov še zdaleč ne cenijo tako, kot to zmoremo mi.” “Hm, poezija torej! Morda imaš prav!” “Tokrat imam prav!” “Poskusila bom, ker je poezija nekje na mojem bregu.” Ob tem misli na šloganje. A sem čisto tiho in, priznam, prihuljeno diplomatska. Tokrat tudi meni cilj posvečuje sredstva. “Če rabiš kake slovarje, ti jih prinesem. Ne vem, odkod so se na mojih potovanjih znašli za sprotno rabo zelo praktični slovarji!” Mislim, da jo moram vprašati, za vsak primer... “Oprosti, ampak ti Ljudmilo poznaš?” “Morda je prav tista, ki pride enkrat na leto v moje brloge. Sem zahaja inkognito kar veliko ljudi. Več, seveda, ne smem povedati. Niti tega bi ti ne smela razodeti...” “Ni važno! A njene pesmi so pomembne!” “Če so ganile tvojo dušo, bo res!” Modražnikovl pustim šop turističnih biltenov in Ljudmiline poezije. Seveda najprej prelista biltene, a vem, da ji bo večer popestrila literatura. Vneto čutim, kdaj bom prejela prevode. Čakam zaman. Čistilka Ingridinega stanovanja mi po večkratnih telefonskih pozivih pove, da je odpotovala. Morda bo na potovanjih, v vzpodbudnem vzdušju, bolje prevajala! Od tedna do tedna pa vendarle vzdvomim, ali je vse skupaj resno. Zakaj bi morala v svojem vsakdanu taka gospa, kot je Ingrid, izkušati težavnost prevodov? In še poezije! Verjetno je bilo moje moledovanje neolikano. Le zakaj bi mi morali biti dobri znanci podobni v vsem, kar pride meni na misel? Ker je popolnoma mogoče, tudi to, da se je v tem zapletenem svetu otepala doma In drugod z različnimi jeziki in slovenščine sploh ne obvlada več. Takih Slovencev je kar veliko. Da bi se obenem v svojem intenzivnem kruhoborstvu in kljub družinskim dolžnostim posvečali v prostem času še kaki literarni redkosti, o tem pač ne more biti govora! No, verjetno sem se pomotila! Opravičevala pa se ne bom nikomur! Če Ljudmilina poezija ne bo dosegla prevoda v japonščino, pa nič! Mi jo bomo v Trstu vseeno tiho in glasno prebirali! In če mi Modražnikova ne mara povedati, kako težko je prevajati novo slovensko poezijo, ji jaz lahko zaupam, kako težko je tako poezijo izdati v drobni knjigi! Trenutno pa ne vem, ne kje moja znanka izletuje, še manj, kdaj se vrne. Upam, da je na boljšem in lepšem. V resnici sem se na Modražnikovo slepo zanesla. In skušala sama sebi pripisati značilnost, ki je nimam. Da bi vplivala na svojo okolico, naj kulturno prebira pomembne stvari! Pa saj ta o-koliš še zdavnaj, od petdesetih let sem, ne goji ljubezni do umetnosti kot take, razen če se ne prepirajo eni in drugi na zabaven način! Kako hudo bi šele bilo, če bi Modražnikovi predala turistične biltene, ki izidejo vsako trimesečje ali, včasih, kar v enem tednu. Se smejem sama sebi in nehotenemu reševanju iz nevidnih družbenih pasti, saj me je prav zasanjanost v poezijo rešila pred tveganjem, ki bi ga zagrešila, če bi mislila samo na praktične stvari! Zavedam pa se, da nekdanji prijateljici, kateri sem v mladih letih lahko zaupala, sedaj tega ne bom mogla več. Saj, minila so desetletja! Obe pripadava drugim druščinam, sproti bi bili lahko tudi spremenili svoj moralni kodeks! To počnejo ljudje v stiski od veka do veka! Brrr! Koliko zagonetnosti za eno samo vedeževalko! Morda pa so se njeni “varuhi” zbali za nekaj, česar meni nikoli ne bo dano, da bi izvedela! Povprašam Gizelo, če ve kaj o tem skritem delovanju v naši bližini. In Gizela vzroji: “Beštja, ki je falsa! Ko sem ji dala, ne vem koliko in, če bi se spomnila, ti ne bi povedala, koliko denarja in smaragdni obesek, potem pa sem izvedela, da zahaja in jo plačuje za tiste ljubezenske napitke tudi tista mlada kobila, ki je hotela mojega moža! Modražnikova ni vredna, da bi nanjo še kdaj mislila. Se zabava na račun poštenjakov! In shaja dobro, ker slepari kot tisti Mllingo, ki je hotel prevarati našega Svetega Očeta! Nikoli več nobene coprnice v mojem življenju, da veš!” “Sem sl kar mislila, da se rada zabava na račun drugih! Lahko pa se potolažimo, ker sedaj deluje drugod. Meni je obljubila, da bo prevedla Ljudmiline pesmi v kak azijski jezik, sedaj pa zaman čakam. Torej je jasno, da se nanjo ne bom več zanašala.” “Kako si sploh prišla do ideje, da ti bo ena taka baba znala prevajati nekaj visoko estetskega, ko pa deluje le na spletkarskih bazah! In slepari!” “Premotilo me je prijateljstvo iz mladih let!” “Drugič bodi previdnejša!” Filmitis acuta V vseh časih, odkar je bila rojena sedma umetnost, je s posebnim vplivom narekovala razne odločitve, obnašanje in zunanjo podobo tistih, ki so bili od njenih prigod in junakov očarani. To je moj ‘filozofski’ povzetek, ko premišljujem o neurju, o katerem mi pripovedujejo in ga privoščljivo komentirajo razni znanci in znanke. “Briki bi moral vedeti, da je bila premlada In preveč preračunljiva!” “Ona je bila vedno podobna Marilinci in se tako tudi vede!” “Visoki dohodki, visoka družba, objestnost! In mi moramo take podpirati!” “Saj se ne zgražam, ampak česa takega ne privoščim niti njemu!” “Mah! Toliko razporok, kot jih je sedaj, vedno bolj vpliva na ohlapnost v zakonih!” “Enkrat je bila doma žena kot kakšna pogr-