K N J I G A Peter Lukan RAZPOTJArevijahumanistovGoriške •RECENZIJA Daljna bližina neba Peter Lukan Marko Uršic: Daljna bližina neba (Štitje časi - Jesen) C a n k a r j e v a za lož- ba , 2 0 1 0 , 700 str. Zajetna» več kol 600 strani dolga Daljna bližina neba (Jesen), je irelji del cikla Štirje k in i časi Marka Uršiča, rednega predavatelja za filozofijo na r aw in logiko na Filozofski fakulteti univer- ze v Ljubljani. V pn ' em delu cikla (Pomlad) se je avtor ukvarjal i razvojem novoveške filozofije narave, v drugem (Poletje) z renesančno lepoto in renesančnim novoplatonizmom, v tokratnem delu pa se ukvarja z moderno kozmologijo. Uršič je sicer objavil tudi dela s področij religiologije in mistike. Že takoj je vredno poudarili, d a j e to prva sloven- ska monografija iz področja filozofske kozmolo- gije. Kozmologija v osnovi izhaja iz fizikalne zna« nosti, vendar je veliko kozmologov mnenja, da je zgolj znanstveni pristop v razmišljanjih o vesolju prekratkega dosega, zato se je že v minulem slole- tju oblikovalo stališče, da je za lovrstno mišljenje potrebna tudi opora filozofskega mišljenja, odtod oznaka filozofska kozmologija. V tem smislu je Uršičeva knjiga predvsem filozofska, čeprav ji ni tuje tudi poglabljanje v fizikalne podrobnosti , saj področji nista strogo zamejeni. Avtor k branju vabi tako filozofe kot tudi vse ostale, ki jih zanima razmišljati o vesolju. Posa- mezna fXjglaN'ja - po številu jih je 12 - niso trdno vsebinsko povezana v nedeljivo celoto, zato jih je moč brati posamično in ne p o podanem vrstnem redu. Za intermezzo je avtor med njih umestil dialoge, kar je precej neobičajna praksa v filozof« skih delih tako v Sloveniji kol po svetu, praksa, ki jo je uvedel že v prvih dveh delih cikla. Osrednja dva lika, mojster Bruno in njegov učenec, na di- aloško sproščen način razmišljata o nekaterih iz- med vprašanj, ki se v filozofskem tekstu odprejo ali nakažejo. Ena glavnih odlik pričujočega dela je polifonosl metod, ki jih avtor uporablja. V celotnem prvem razdelku (prva štiri poglavja) oriše svojo paleto pristopov, ki segajo od analitične filozofije, preko kantovske in novokantovske sinteze (Cassirer) do fenom eno legije (Husserl, Merieau-Ponty) in hermenevlike (Gadamer). Sam takšen pristop utemeljuje z mislijo, da je, čeprav nujno nepo- poln, edini, ki nam lahko prikaže za nas zani- miva vprašanja v vsej njihovi širini in globini, čeprav imamo opravka z vprašanji o vesolju, ki so - vsaj na prvi pogled - nujno fizikalne narave. Vendar je Uršič menja, da trenutno prevladujoča paradigma v naravoslovni znanosti ne bo uspela pojasniti vsega dogajanja v vesolju, že zalo ne, ker v svoja razmišljanja ne vključuje subjekta. Ravno na tej točki je filozofski pristop nujen. Eden od presežkov knjige je gotovo vredno- tenje danes najbolj uveljavljenih kozmoloških modelov z načeli racionalnosti, kol jih opredeli v prvem poglavju o analizi. Racionalnost Uršič razume na razširjen, negativen način: kot lo, kar ni iracionalno. Racionalno mišljenje je zanj faza na poti preseganja v umskem mišljenju. Sodobni kozmološki model vrednoti kot racionalen, pri tem pa tudi izpostavi njegovo največjo pomanj« kljivost kot slabo izpolnjevanje kriterija jasnosti in razločnosti: glavni problemi so pojem velikega poka, ki ni nikjer jasno razložen, pojem neskonč- nosti in pojem niča (k\'antnega vakuuma). Drugi razdelek se ukvarja z moderno kozmolo- gijo in njenim razvojem. Kozmologija je nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prišla do problema tako imenovane natančne naravna- nosti osnovnih fizikalnih konstant. Gre za začu- denje nad dejstvom, da če bi osnovne fizikalne konstante imele le malo drugačne vrednosti, bi vesolje bilo povsem drugačno» ne bi dopuščalo niti oblikovanja atomov, kaj šele življenja. Kot odgovor na vprašanje natančne naravnanosti konstant so se pojavila tri mogoča pojmovanja vesolja: ateistično mnogosvetno, teistično in neka tretja pot, ki sloni na teoriji kompleksnosti in sa- moorganizaciji materije, katere eden najvidnejši predstavnikov je Paul Davies. Uriič se opredeli za to tretjo pol, ki v resnici šc ni dorečena, gre bolj za iskanje ic poli, vendar se v drugem razdelku ukvarja predvsem s prvo alter- nativo, to je teorijo muhiverzuma oziroma mno- gih vesolj. Predstavi nam tri med seboj različne zagovornike teorije mnogih vesolj i n j i h p o d r o b - neje obdela. Čeprav mu je la teorija že na zadetku tuja, pušča misli dolžno svobodo d o postavljanja hipotez, ki j ih je treba potem kritično presoditi. To tudi naredi s pomočjo metodologije, ki jo je zastavil v prvem razdelku. Kritičnost pristopa je odsevana že kar v poimenovanju poglavij dru- gega razdelka, ki v podnaslovih vsebujejo štiri Kantove antinomije (ocelo i i ,o realnosti, ovzroč« nosti in o nujnosti). Uršič Kanlovo filozofsko mi- sel nasploh večkrat postavlja v lemelj kritičnega razmisleka o multiverzumu. Teorije multiverzumov imajo, čeprav uspešno pojasnjuje mnoge izmed znanst\ 'enih opažanj, večje konceptualne pomanjkljivosti. Končni ugo- vor proti mulüverzumu je v modificirani Kantovi kritiki, da mnoga vesolja presegajo vse možno izkustvo, ter v logični kritiki, ki izhaja iz teori- je množic: Ce bi hoteli ohraniti multiverzum, bi potrebovali Absolut, za tega pa tudi duha. Temu pa se je ravno teorija o mnogih vesoljih hotela izmaknit i MultiN'erzum je po Uršiču lahko le fe- nomenološki pojav zavesti; poleg lega poslane z njegovo uvedbo odvečna vzročna razlaga, zakaj je naše vesolje taksno in ne drugačno, kar je bila prvotna motivacija za uvedbo teorije. Nekaj več pozornosti Uršič nameni icoriji ki^osa, teorijam kompleksnosti in teoriji emergence, saj so to nove miselne poli, ki odpirajo vrala v prej omenjeno tretjo pol pojmovanja vesolja. Tako pri teoriji kaosa kot pri teoriji kompleksnosti gre za raziskovanje vzročnosti in samovzročnosti, na- stajanja zapletenih s truktur iz enostavnih, ter po- skusa vključevanja teorije evolucije v pojmovanje razvoja univerzuma. Pri tem Uršič meni, da bi bilo potrebno samo e^ luc ion i s t i čno pojmovanje dopolniti s fizikalnimi zakoni, ki v svojem teme- lju prinašajo simetrije» česar trenutni evolucioni- zem ne pozna. Emergenca je poslal eden glavnih pojmov v sodobni znanosti o naravi. Izvira s po« dročja biologije, z njim se poskuša razložili, zakaj so nekateri vidiki živih bitij stabilni in zmožni reprodukcije. Usidral se je že tudi v filozofiji in drugih naravoslovnih znanostih. Večina znan- stvenikov verjame, da je življenje emergenien pojav, za zavest pa je to težje reči» njena narava ostaja odprto vprašanje. V tretjem razdelku se avtor ukvarja najprej z vprašanjem boga, ki se je v 20. stoletju vrni- lo predvsem v obliki teleologije, kot se je prvič pojavilo pri Kantu. To je že omenjena druga al- ternativa, ki Uršiča ne prepriča preveč in v tem razdelku poskuša pokazati, zakaj. Tako se ukvarja z novejšimi poskusi dokazovanja božjega bivanja in v njih najdeva pomanjklj ivost i Kantov ideal smotrnosti, ki je eden osrednjih pojmov njego- ve teleologije, razume kot regulativno načeto pri spoznavanju narave kot celote, tako kot je Kani vzmčnost razumel kot regulativno idejo pri teo- retičnem spoznavanju sveta. Uršičev deklarirani novoplatonizem stopi najbolj v ospredje v poglavju o lepot i Tu povzema Plato- novo kalokagatijo in ostaja pri presežnosti lepote, čeprav meni, da je v idejnem svetu lepota pred- vsem simetrija. Kantovo pojmovanje subhmne- ga poskuša razširiti izven meja čudi subjekta p o zgledu manj znanega ameriškega filozofa Georga Santayane, zato da bi sublimnost dobila sidrišče tudi v stvareh samih, kar prikazuje na primeru sublimnosti neba. Lepoto razume predvsem kot obliko smisla, ki za razliko od namena lahko ob- staja ločeno od subjekta in ne implicira vzročno* sti kot aristotelski smoter. Knjigo zaključi s poglavjema o času in duhu. Pri prvem zavrača, da bi bilo mogoče na znanstven način dognati večnost ter da to ostaja stvar čiste presežnosti trenutka. Njegova premi^jevanja se iztečejo v pojem duha, ki v avtorjevem pojmo- vanju zajema tudi najvišji n a m e n , 'sublimnost lepega' in Večnost trenutka'. Uršič se opredeljuje za panteizem s presežno imanenco, kar ga pribli- žuje platonizmu, za vidik, da imajo stN'ari neko primitivno obliko objektivnega duha, ne pa duše ali psihe kot v panpsihizmu. Dobra točka knjige so gotovo tudi pregledni pov- zetki razvoja odnosov med filozofijo in znano* stjo, ter pregled razvoja sodobne kozmologije in prikaz argumentacijskih niti tega razvoja, ki jih je sicer težko najti zbrane na enem mestu. Uršič jih poleg tega tudi filozofsko reflektira. V ležnji po iskanju Teorije vsega prepoznava problem, saj se tovrstno raziskovanje vedno bolj oddaljuje od KNJIGA Peter Lukan, Erna Strniša RAZPOTJArevijahumanistovGoriške empirične realnosti in je vedno bolj samo slvar diste matematike. Ta bi lahko obliko\'ala teorijo vsega, vendar to ne bi b i k več knjiga Narave, zapisana v matematičnem jeziku, temveč le še Knjiga, ki preučuje samo sebe. Na to odgovarja (spet) s Kantom: „Možno izkustvo je tisi o, ki edi- no lahko da našim po jmom realnost; brez njega je vsak pojem zgolj ideja brez resničnosti in brez nanašanja na kak predmet.*" Neobičajno je Uršičevo uvajanje hermenevtike v naravoslovna oziroma kozmološka vprašanja, saj se je ta kot miselna smer oblikovala kot antago- nistnični odmev na že davno usahli znanstveni pozitivizem. To je gotovo pomemben in drzen korak v kozmologiji. Nenazadnje je dobrodošlo tudi to, da avtor ločuje med stopnjami zanesljivo- sti znanstvenih dognanj in hipotez v kozmologiji, kar je sicer glavna pomanjkljivost pri običajnih poljudnejših prikazih znanstvenih teorij, kljub temu pa predstavi in se sooča tudi z bizarnejši- mi izmed njih» tako da lahko bralec spozna celo paleto poskusov človeškega uma, da znanstveno opiše svet. v katerem mu je mesto.i Topologija »noči sveta« Erna Strniša M c C a r t h y CESTA Comiac McCarthy: Cesta, Mladinska knjiga Založba, zbirka 2epnice 20Ü9, 280 str. O romanu Cormaca McCarlhyja Cesta pogosto preberemo» da se dogaja v postapokaliptičnem svetu: glavna protagonista, oče in sin, namreč f>otujeta čez opustošeno severnoameriško celino proti jugu z imetjem, spravljenim v nakupoval- nem vozičku» enim nabojem v pištoli in v upanju, da v krajih» ki so bili nekoč znani kot topli, naj- deta - kaj? Prostorček za življenje, košček narave, ki se je izognil katastrofi» skupnost, ki ni roparska in se ne preživlja z ljudožerstvom? Kaj pričako- vati, ne vesta niti sama, jasno je le, da je neznana katastrofa - avtor vzroka zanjo ne poda, a to niti ni potrebno, saj je za našo dobo značilno prav ne- jasno pričakovanje »katastrofe«, in hkratna nego- tovost glede tega, če in kako se bo res zgodila - svet iztirila do te mere, da v njem ni mogoče več »obstati«. Treba je na pot, preživeli so obsojeni na večno premikanje v iskanju hrane in izogiba- nju ljudožercem, na premikanje proti cilju, ki ni jasno definiran, saj ni jasno, kje in kako bi lahko bilo »bolje«, a ga glavna junaka obenem morata predpostavljati, če nočeta izbrati edine preostale druge možnosti: smrti. A celo reči, da je dogajanje postavljeno v posta- pokaliptični svet, je preveč: tisto, česar po apoka- lipsi ni več, je ravno svet kot simbolna ureditev, skupek institucij in govorov, ki vsakomur odreja svoje mesto. Po katastrofi SN-eta ni več; priča smo stanju absolutne odsotnosti nekdanjih norm in identitet, razpadu slehernega simbolnega reda. Oče in sin tako, denimo, prideta na eno od nek- danjih »državnih cest«; a kaj je dižavna cesta? Tako jih imenujemo, ker so nekoč pripadale drža- vam, pove oče. A kaj se je zgodilo z državami? Na to vprašanje ni več mogoče odgovoriti. »Države« pripadajo svetu, ki se ga je bolje ne spominjati. A lahko bi rekli, da tudi ne*svet ni brez svojih para« doksnih zakonitosti; in prav te so tisto, kar skuša začrtati avtor. Cesta je topologija ne-sveta. »Noč sveta«, ki nastopi p o katastrofi, ima tako, denimo, specifično časovnost: mogoče jo je živeli le ob izključitvi preteklosti; nekdanji svet se sicer neizogibno pojavlja v sanjah, a to so »slabe« sa- nje, nevarne sanje, ki naznanjajo obup, duševno izčrpanost in pogubo. Podobno pred sanjami o »nekdanjem svetu« svari Pr imo Levi v eni svojih analiz življenja v koncentracijskem taborišču; ve- liko bolje so jo odnesli interniranci z manj prija- znimi ali vsaj nespecifičnimi s an j ami A v postapokaliptičnem ne-svetu tudi v sedanjo* sti pravzaprav ni mogoče živeti; sedanjosti še ni, je eno samo beganje, v katerem ni nič stalnega: beganje med takimi in drugačnimi oblikami hra- ne, prenočišči, kraji In priložnostnimi najdbami uporabnih predmetov. Tu se v najbolj radikal- nem smislu živi v prihodnosti , bolje rečeno, iz