Budgetna debata. Od 15. do 22. junija je trajala v zbornici državnih poslancev budgetna ali debata o proračunu. Udeležili so se je zastopniki vseh strank; razmerno največ govornikov so poslali v boj Mladočehi; oni so prav za prav sedaj tudi jedini, ki so v opoziciji proti vladi. Budgetna debata ni razkrila glede na značaj strank bistveno nič novega, temveč je z nova potrdila, kar je bilo znano uže poprej. Stranke so se brez prikrivanja same označile, in dokazi, ki so jih podale, so vsaj za strankarsko orožje dobri, da se morejo vspešniše pobijati zaslepljenci in — slepilci. Ti dokazi bi mogli in morali biti tudi Slovanom na korist. (Je ne gledamo na zgolj gospodarske in antise-mitske strankice državnega zbora, katere se po svojem omejenem programu ne morejo vspenjati do posebnih in vzvišenih idealov, moremo trditi, da je poljska frakcija pokazala najniže mišljenje, v tem ko prešinja govore Mladočehov blagodejna idealnost in prava humannost. Po politiški sebičnosti spadajo v jedno in isto vrsto nemška združena levica, nemški nacijonalci in poljska frakcija. V smislu pravičnosti so se izrazili češko plemstvo in nemški konservativci, ko so poudarjali potrebo, da se izvrši narodna jednakopravnost za vse narode; v tem sta se ta dva oddelka poslancev pridružila mišljenju Mladočehov, moravskih Staročehov in Jugoslovanov. Nepričakovano nizko mišljenje sta pa razkrila dva poslanca nemške levice s tem, da sta se ponižala do pačenja zgodovine in do ovajanja Slovanov. Jeden teh dveh gospodov (Fournier) je zgodovinar na nemškem vseučilišču v Pragi; drugi pa je grof Wurmbrand, deželni glavar štajerski. Sosebno poslednji je govoril take stavke, ki bi bili vredni nagrade od ovaduških židovskih listov najniže vrste. Mladočehi so primerno, pa zares plemenito odgovorili, in se je dr. Herold v tem pogledu še posebe odlikoval. Uže prve dni proračunske glavne debate je spregovoril tudi grof Taaffe ter oficijalno svoje veselje izrazil nad nemško levico, pohvalivši jo, da je stopila iz opozicije, ter pristavivši, da ima v svoji sredi „odličnih strokovnjakov in kapacitet". Ta izjava ni več osupnila slovanskih zastopnikov, ker je potrdila samo z besedo, kar je bilo uže davno po delih očitno. Načelnik poljskega „KoIa" ali kluba Javorski je tudi povedal, kar so vsi vedeli uže poprej; rekel je, da Poljaki pozabijo, kar je kaka stranka njim prizadela hudega, da pa se bodo ravnali po tem, kar se jim stori zanaprej dobrega. Kdor bo njih dobrotnik, tega bodo podpirali tudi oni. S tem je takisto oficijalno naznanil pridruženje poljske frakcije k nemški levici. Razjaril pa je nemške konservativce in češko plemstvo sosebno s tem, da se je izrekel proti konfesijonalni šoli. Vsled tega, da bode odslej določevala delovanje državnega zbora nemška levica v družbi z nemško na-cijonalno stranko in s pomočjo poljske frakcije, letele so od desnice mnogotere pušice na levico in še sosebno na Poljake. Kljubu temu je bilo videti, da bi ostali desničarji radi imeli še nadalje v svoji družbi Poljake. Kar milo je bilo slišati, kako so jih vabili zastopniki Mladočehov in Slovenec Suklje, kažoč na nevarnost druženja z levico. Princ Kari Sclnvarzenberg pa je bil kar razjarjen, rekši, da njemu so poročali drugače glede na mišljenje Poljakov o konfecijonalni šoli; očital je Poljakom, da Galicija spada med pasivne dežele. Poljake je zabolelo očitanje od take strani, in zato so izročili odgovor poslancu Madejskemu. Ta je še le prav zasvedočil, kakega značaja in mišljenja je poljska frakcija. Po taki izjavi je še posebe neumevno, da Mladočehi, Čehi in ostali Slovani v obče poštevajo Poljake, še manj pa, da se nadejajo, da bodo oni pomagali Slo- 24 vanom do narodne jednakopravnosti in zgodovinskih prav. Dokler vlada ali prav za prav najviši faktorji ne posegnejo vmes, v smislu, da se spravijo vsi narodi na podstavi ustavnih in historičnih prav, ostanejo Poljaki to, kar so, tvorba osrednje vlade in dosledno orodje za isto vlado. To je poljski poslanec Bilinski sam potrdil ravno pri tej budgetni debati. Torej tudi še tolikokrat izvršeno in ponovljeno pobratimstvo ostalih Slovanov s Poljaki, kakor se je to zgodilo sedaj v Pragi, ne spravi Slovanov v narodno-politiškem pogledu niti za korak dalje. Nemška levica tudi pri tej debati je po besedah dr. Herolda zopet izrecno poudarjala Jednoto monarhije po svojem kroju, opravičeno položenje Nemcev po svojem kroju in jezikovno vprašanje ostalih narodov po svojem kroju." Da, poudarjala je „jednoto" cesarstva tako, da je zanamovala kot veleizdajnika onega, ki bi se postavil proti duvalizmu. Jednako je po besedah nemškega levičarja grofa Wurmbranda veleizdajski Slovan ali Slovenec, ki bi izrazil se v smislu narodne avtonomije, katera zahteva posebne skupine po narodnostih, za vsak narod s posebnim juridiškim organom. Slovani zahtevajo predrugačenje notranjih oblik monarhije v interesu te monarhije, da bi ne gospodovala v jedni polovici madjarska frakcija, v drugi pa nemška psevdoliberalna stranka s pomočjo poljske frakcije ; za takim preustrojenjem streme Slovani v mejah cesarstva, ne pa čez meje, in vendar kliče grof Wurm-brand vladne organe na pomoč, da bi oni zabranili in zadušili tako stremljenje, češ, da je veleizdajsko. Da, organ nemške levice, torej tudi organ grofa \Vurm-branda, je stremljenje dalmatinskih Slovanov za izvrše-njem njih zgodovinskega, od presvetlega vladarja samega pripoznanega prava, kakor tudi stremljenje za jedno skupino na podstavi narodne avtonomije ali pa na podstavi hrvaškega, leta 1712 v pragmatiški sankciji potrjenega in torej do danes veljavnega prava, — je ta organ, pravimo, vsporedil tako stremljenje s stremljenjem italijanske irredente! Taka je pravičnost in ljubeznjivost organov one levice, ki je sedaj prelevila se v vladno stranko! A nemški nacijonalec dr. Stein-wender je ponovil stališče svoje stranke, da ta ne popusti stremljenja za uzakonjenjem nemščine kot državnega jezika in izločenjem ali odkrojenjem Galicije od ostalih cislitavskih dežel z nemškim značajem, h kateremu prišteva tudi dežele, kjer bivajo Oehoslovani in Slovenci, oziroma Srbohrvati. Po logiki grofa Wurm-branda in istega organa nemške levice bi se morala proglasiti tudi nemška nacijonalna stranka k irredenta-šem, in ker se loči nemška levica v narodno-politiškem pogledu samo po taktiki od nemških nacijonalcev, bi dosledno morali imenovati tudi nemško, sedaj vladno levico kot irredentaško stranko! Do kakih absurdnostij dovaja prokletstvo, katero tiči v sistematiškem ovaja- nju Slovanov, vzdrževanem po podkupljenem nemško-madjarsko- in italijansko-židovskem novinarstvu našega cesarstva! In celo grof Wurmbrand je pripoznal načelo takega ovajanja, a je dobil zato primeren odgovor. Nemška levica je sama razglasila, da Poljaki so jedini po načelih ž njo; dr. Menger je to na drobno razložil, in Poljak Madejski je isto ravno tako nadrobno potrdil. Nemška levica in poljska frakcija se vjemati v sovraštvu Rusije, kakor je rekel dr. Menger, da imati obe stranki „skupnega vraga na vstoku"; obe se vjemati glede na podpiranje madjarske frakcije in duvalistiške oblike cesarstva; obe torej priznavati gospodstvo po-jedinih narodov ali gospodovalnih frakcij nad ostalimi narodi. Obe ste odločni protivnici konfesijonalne šole, torej načelni nasprotnici stremljenj oddelkov konservativne stranke. Obe ste gospodovalni, jedna hoče gospodovati nad ostalimi deželami zunaj Galicije, druga pa nad Galicijo, torej nad poljsko širšo maso in nad ruskim narodom. Obe ste torej nasprotni nacijonalni avtonomiji ali pravi izvršbi narodne jednakopravnosti; obe ste proti kulturnemu utrjenju Slovanov, torej tudi proti skupnemu literatura emu jeziku za skupne potrebe; obe ste proti povratu cirilo-metodijske cerkve med zapadni-mi Slovani. Polska frakcija naravnost izpodkopuje pod-stavo unijatske cerkve med gališkimi Rusi, nemška levica pa ovaja stremljenje in gibanje ostalih Slovanov glede nato, da bi se jim povrnila cirilo-metodijska cerkev, in odobruje celo postopanje onih škofov, kateri preganjajo glagoljaše, kljubu temu, da glagolica v cerkvi ni niti senca prave cirilometodijske cerkve. Poljska frakcija je ravno tako vneta za zapadno, t. j. nemško kulturo, kakor Nemci sami. Vse to so potrdili poljski zastopniki pri generalni budgetni debati in pokazali, da je poljska frakcija prava antislovanska stranka- Kdor poudarja slovansko stališče, kdor zagovarja in hoče zagovarjati narodno jednakopravnost za vse narode, z druge strani pa vabi poljsko frakcijo na pomoč in sodelovanje, oporeka sam sebi, slepi sam sebe ali pa druge. Nemški konservativci so se to pot po poslancu Ebenhochu odločno izjavili za narodno jednakopravnost vseh narodov. Češko plemstvo pa je zagovarjalo češko zgodovinsko državno pravo ter izjavilo se, da je na starem stališču ; kljubu temu se je izrazil princ Sclnvar-zenberg proti združenemu postopanju z Mladočehi. Med Jugoslovani se je poslanec Peric potegnil za hrvaško zgodovinsko pravo glede na Dalmacijo in pa varovanje cerkvenega jezika (za glagolico). Slovenski poslanec Šuklje se je sukal, kakor običajno, tudi ob tej priliki v protislovjih; nekoliko povoljniše se je izrazil o Mladočehih, nego lani, obsojeval po besedah poslanca Spinčiča afrikanske razmere v Istri in v obče žalostno stanje Slovencev zunaj Kranjske, pa je vendar združeno z nemško levico in protislovansko poljsko frakcijo govoril za budget. Protestovati je proti temu poslancu, ki se je izjavil, da Slovenci se omejujejo na občenje s strankami v slovenskem jeziku, za notranji jezik pa da se ne potegujejo. Morda zahteva taktika politike tega zastopnika tako omejitev; to pa je imel povedati. Notranji jezik je neporušno pravo vseh narodov, zatrjeno ravno tako, kakor pravo do zunanjega jezika ali ura-dovanja v narodnem jeziku s strankami. Kakor je trdil nemški nacijonalec dr. Steinvvender, da pride čas za nemški kot državni jezik, je na podstavi ustavnih funda-mentov, torej z dejanskim pravom, trditi Slovanom, da pride čas za notranje uradovanje tudi v slovanskih jezikih. Mladočehi in Čehi v obče so poudarjali češko zgodovinsko državno pravo in narodno jednakopravnost za vse narode. Oni so po dr. Heroldu najodločniše in ponovljeno poudarjali, da se bodo vedno potegovali za kulturne in materijalne interese vseh narodov, kakor ima država dolžnost skrbeti za te interese nasproti vsem narodom. Izborilo je zavrnil dr. Herold tako imenovani panslavizem, ki so ga iznašli nemški liberalci v interesu svojih liegemonistiških stremljenj. Ukrajinofilec, separatist Romanščuk je za ohranjenje individuvalnosti naroda, ki ga zastopa on, in s tem ustreza poljski frakciji. I)r. pl. Plener, ki je govoril za dr. Heroldom kot glavni govornik levice, ponavlja zahtevo levičarjev, izvršbo Dunajskih punktacij, v tem ko prezira popolnoma potrebo sprave Čekoslovanov v Sileziji in Moravi, kar pa je odločno poudarjal dr. Herold; zahteva nadalje ločenje Nemcev na Češkem, torej polovičarsko narodno avtonomijo za Nemce, v tem ko prezira pravo narodno avtonomijo za vse narode, naopak pa nasovetuje razdelitev države v velika okrožja; razglaša nemški kot državni jvzik s pretvezo neizogibne potrebe glede na to, da je češki narod potisnen med nemški narod, in zahteva naposled, da bi morala biti vlada modra, duševna voditeljica narodov, tako da bi dobivali poslednji veselje do države in vlad. Kar se dostaje poslednje točke, je pač nemška levica z dr. pl. Plenerjem na čelu največ kriva, da narodi ne morejo čutiti mišljenega veselja. Kajti ravno nemška levica je in ostaje največa zavira, da narodi ne dobe uslovij svojemu obstanku in razvoju, da so torej v bojazni in boju zaradi tega. Ravno dr. pl. Plener z nemško levico vsiljujejo omejen gospodarski program, s katerim naj bi se zatlačila v ustavi fundamentalno zasnovana stremljenja narodov. Ironija je po takem, slišati iz ust levičarskega načelnika postulat, da naj bi bila vlada duševna voditeljica, a narodi veseli te voditeljice; levica ne dopušča, da bi vlada postopala zares modro, narode zares spravila in vzbudila v njih trajno zadovoljnost in veselje do njenega vodstva. Princ Schvvarzenberg je dokazal fundamentalno napako, ki tiči v tem, da se vsiljuje gospodarski program, predno se narodi pomirijo v drugih odločilnih pogledih, od katerih je zavisno pravo vspevanje gospodarskega delovanja, in dr. Kaizl, učeni Mladočeh, je teoritiški dokazal, da tudi pri reševanju gospodarskih vprašanj je združena povsod politika in vsled tega združevanje strank pri določevanju takih vprašanj, da je torej prazna postavljati ekonomiški program, pa tlačiti druga vprašanja. Mladočehi so se izrazili, da nemška levica ne želi premirja, ampak teži za tem, da bi Slovani uklonili vrat ali potisnili orožje v stran. Mladočehi so izustili po dr. Kramafu tudi narodno avtonomijo, a zajedno zahtevanje federativnega preo-braženja države. O narodni jednakopravnosti so govorili Mladočehi, moravski Čehi, češki plemiči, nemški konservativci, kakor slovanski oddelki in odlomki v obče, razun Poljakov. Državno pravo so ponovljeno zahtevali Čehi in Hrvati. Dr. Herold je rekel, da sila združi Slovane za boj proti skupni nevarnosti, proteči od gospodovalnih strank; mi pristavljamo, da Poljaki, tudi če se združijo, ne bodo pomagali tam, kjer je treba pomoči v odločilnih pogledih, in zato je in ostane bolje, ako ostali Slovani ne računijo na poljsko frakcijo ne glede na izvršbo narodne jednakopravnosti, ne glede na zgodovinsko državno pravo češko, hrvaško in najmanj isto pravo avstrijskih Rusov. Duvalizma Slovani sami se niso dotaknili, pač pa nemški levičarji in Poljaki, z namenom, da bi zatrdili z nova, da so odločni duvalisti, kljubu temu da natve-zujejo, kakor da bi bili pravi zaščitniki jednote državne. Zunanje politike so se ostali Slovani tudi izognili ter so Mladočehi pristavili, da češki narod se bode bojeval za domovino, kedar bo ura zopet bila zato. Razvidelo se je iz vsega debatovanja, da odkritosrčno, lojalno in plemenito mišljenje, oduševljenje za pravo je pri stiskanih narodih, in da ti narodi se nadejajo boljših dob, ko zavlada narodna jednakopravnost za vse narode v Avstriji. Zastopniki teh narodov so preverjeni, da pride doba, ko podele poslednjim prostovoljno, kav jim gre, kar jih zadovolji in osreči in s tem utrdi tudi državo. Novi položaj Trsta in njegove slovenske okolice. S prvim dnem julija t. 1. začne na Tržaškem novo gospodarsko življenje, in to porodi posledice, ki bodo vplivale na mesto in njegovo slovensko okolico tudi v socijalnem, politiškem, narodno-politiškem in specijalno nacijonalnem pogledu. Za jeden rod, kolikor je videti uže sedaj, bode značaj mesta Tržaškega in njegove okolice jako spremenjen, in ta sprememba bo Slovanom na nepreračunljivo škodo, ako takoj ob začetku ne zaslede potij, po katerih bi jim bilo hoditi glede na novo vstvarjene razmere. Stvar je važna dovolj, da jo poštevamo tudi s stališča slovanskih interesov. Obe zbornici državnega zbora Dunajskega ste sprejeli nov zakon, po katerem se bode ravnati po odpravi doslej proste luke Tržaške. Jedino zastopnik Slovencev Tržaške okolice, poslanec Nabergoj je primerno in na podstavi dejstev poudarjal, da pri novem zakonu za Trst in njegovo okolico ni poštevati samo državno-gospodarskih, specifično financijalnih interesov, ampak tudi posebne interese prebivalstva. On je-dini je zagovarjal gospodarske in s tem tudi narodnopolitiške interese slovenskih okoličanov; bodočnost pokaže, da s tem zagovorom je on zajedno branil prave državne interese boljše, nego oni, ki so gledali samo na gole financijalne dohodke. Na Dunaju, kjer čitajo nemška glasila, katera uganjajo ne-slovansko in zagovarjajo vedno politiko tako imenovanih .liberalnih" ifal. strank bodisi Dalmacije, Tirolske ali Primorske, sodijo uže, da tudi v Trstu in njegovi okolici ni več slovanskih življev, in so dosledno in dejanski tudi glede na odpravo proste luke Tržaške zasnovali in konečno sklenili dotični zakon tako. kakor da bi bila v Trstu in njegovi okolici samo jedna narodnost, kakor da bi tu Slovencev ne bilo več: da, na narodnost se niso ozirali čisto nič. Pa ne samo to: prezrli so tudi popolnoma različen značaj zemlje, na kateri stoji mesto Trst, in zemlje, na kateri se bori za vsakdanji kruh nekaj slovenskih občin, ki pričenjajo takoj za zidovjem Tržaškega mesta. Novi zakon za Trst spominja v resnici nato, kakor da bi bili Tržaški okolici vsilili take analogije, kakoršne so med Dunajem in Dunajsko obširno in daleč okolu raztegneno okolico. S tem so uzakonili nekaj, kar čisto nič ne odgovarja dejstvom; kajti, kakor je dobro opomnil poslanec Nabergoj in dotična peticija Slovencev Tržaške okolice, nima ta okolica nikakega gospodarskega uslovja, da bi se mogla staviti bodisi sedaj, bodisi kedaj v bodočnosti v isto vrsto, kakor sedanje mesto Tržaško. V Tržaški okolici se ne more razvijati ne trgovina, ne obrtnija, ne kmetijstvo v toliki meri, da bi mogla prenašati bremena, katera se nalagajo mestu, kakoršno je mesto Trst v dosedanjem svojem obsegu. Za trgovino v Tržaški okolici ni uže topografično položenje primerno; za obrtni jo tudi v manjšem obsegu je jako malo prostora; ta bi se moral še le dobiti z odvaža-njem skalovja, gričev in hribov, torej vsekakor za velike stroške. Kmetijstva pa tudi v pravem pomenu besede v tej okolici ni; zboljšati in umetno povzdigniti se da nekoliko ali toliko ne, da bi se zaradi tega okolica glede na javna bremena mogla vspurejati z mestom. In vendar je fiskalna kratkovidnost nasovetovala užitninsko črto, vsled katere bi prišlo v kolobar te črte več doslej kmečkih občin slovenske okolice, in, kar je najhujše, ta užitninska črta se je tudi sprejela v novi zakon. Država bode imela razmerno le malo od Tržaških okoličanov, da jih je dobila v navedeni kolobar nžitninske črte; največi delež bode imelo od nove vredbe mesto samo vsled neslišano velikih in mnogostranskih doklad na jedno in isto užitno blago. Kavno zaradi tega je še posebe obžalovati kratkovidnost fiskalno. Osoda Slovencev Tržaške okolice je vsled novega položaja zares huda, in v pogledu na to, da so ti Slovenci, kakor je omenil posl. Nabergoj, stoletja do najnovejše dobe zvesto čuvali in branili bregove jadranskega morja državi in dinastiji na korist, je ta osoda zajedno grenka. Ce kedaj, treba se bo zganiti Slovencem Tržaškim odslej, da zabranijo hudih posledic, kolikor možno. Mesto Tržaško dobi vsled odprave proste luke nekaj uslovij za izdelovanje blaga na rokah in s strojem. Nekaj sirovin, za uvažanje katerih ne bo posebnih bremen, bo spodbujalo na to, da oživi rokodelstvo in obrtnija vsaj o manjših merah; izplačevali se bodo ti izdelki glede na mestni konsum, kakor glede na neposredno izvažanje 1 iz Tržaške luke po morju v tuje zemlje. Vsled tega se ne bode mestno prebivalstvo krčilo, ampak množilo od znotraj, kakor tudi s tem, da bodo delavci dohajali iz okolice in od drugod na novo vstvarjeno raznovrstno izdelovanje sirovin. Raznovrstni delavci se torej v Trstu pomnože, vsled tega se povečajo tudi potrebščine za sočivje, mleko in drugi konsum. Za take potrebščine more skrbeti v veliki meri ravno okolica, ker ima prednost, da more dajati pravočasno in brez posebnih vozninskih stroškov sveže blago. To torej bi vplivalo v novem položaju tudi na okolico, da bi vsaj nekoliko laže zmagovala neprimerno naložena ji bremena. Kapilalisti Tržaški, tudi ko bi novi položaj ne ugajal njih dosedanjim špekulacijam, gledali bodo, da se jim ne bo potreba izseliti v druga mesta. Mnogo dosedanjih trgovcev se spremeni takč v podjetnike tu po novem zakonu omogočenih obrtnij in rokodelstev. Ker pa je v mestu samem prostor drag, ali pa ga sploh ni za obrtna podjetja, skušali bodo pokupiti prostore v okolici; tega prostora je uže doslej pokupljenega mnogo, nekaj za tovarne, nekaj in še več pa za letovišča Tržaških in v obče tujih bogatašev. Glede na poslabšano položenje slovenskih kmetov in kmetičev v okolici, z druge strani pa glede nato, da bodo mogli isti okoličani prodajati svoja razdrobljena zemljišča jako po dobrih cenah, pridejo doslej slovenska zemljišča v tuje roke, okoličani pa se skrčijo na vedno manjše število ter se konečno razkrope kot delavci, dninarji in le v najmanjšem številu kot rokodelci in samostalni trgovski ali obrtni podjetniki po mestu Tržaškem. Slovenci Tržaške okolice, ako si ne bodo pomagali s primernimi pomočki, izgubljali bodo naglo svoja tla pod seboj. Politika Tržaške gospodujoče in gospodareče gospode je delala uže doslej in deluje nepremično na to, da bi se potujčili Tržaški Slovenci v okolici, kakor v mestu. Novo gospodarsko položenje je tej politiki tako ugodno, kakor se more le misliti, in tujčenje se bo vršilo odslej še brže, nego doslej, ako — in to je bolj ali manj odločilno — ako se Slovenci in Slovani Tržaški v obče ne pospnejo do rešilnih ukrepov. Ako bi Slovenci in Slovani Tržaški v obče imeli svojo narodno organizacijo, ako bi bili oni pod zaščito popolne narodne avtonomije, ne pa podrejeni tudi v narodnostnem pogledu deželni avtonomiji, vsled katere jih raznarodujejo in gmotno oslabljajo tujci: obvarovali bi se tudi po pritisku novega gospodarskega položaja, rešili bi se nacijonalno in materijalno. Ker pa nimajo narodne avtonomije, vsled česar se jim tujči cel6 cerkev in odteguje božja beseda v hramih, kateri so namenjeni tudi njim, in vzdrževani tudi od njih, treba jo je kreniti vsaj sedaj drugače. Proti gospodarstvenemu pritisku treba je postaviti se v bran z gospodarskim orožjem. Kmetje in kmetiči Tržaške okolice sami ne morejo si pomagati dovolj brez organizacije. Posebna za Slovence zasnovana kmetijska družba bi jim vsekakor kazala poti, kako naj zboljšajo dosedanje kmetijstvo in spremene v pogledu na nove in povečane potrebe svežih pridelkov v Trstu. Posebna društva bi imela še zadačo, da bi se ti pridelki razprodajah, oziroma razpošiljali po primerno najugodniših cenah. Ker pa se ne ubranijo pojedinci, da bi ne bili prisiljeni prodajati svojih zemljišč, z druge strani pa jih ne bi mogli drugi slovenski sosedje, okoličani, pokupovati zaradi novega položenja in razmeno visokih cen teh zemljišč: ako hočejo Slovanom rešiti slovansko zemljo, ne ostaje drugega, kakor zasnovati delniško društvo z namenom, da bode ob dražbah in stiskah pokupovala doslej slovenska zemlj šča ter skrbela, da pridejo zopet v slovanske roke. Za Tržaško okolico je iz gospodarskih in narodnopolitiških ozirov vstvariti društvo, kakoršno so brez potrebe in v raznarodovanje Slovencev vstvarili Nemci pod imenom „Siidmark\ Ako je tako društvo potrebno za vse slovenske dežele sploh, je ravno sedaj njegova potreba za Tržaško okolico še posebe in jako nujna. Slovani bi pa tudi s takim ohranjevalnim denarnim društvom ne rešili Tržaške okolice in njenih prebivalcev Slo-vanstvu, ako ne dobe slovanski podjetniki v roke onih zemljišč te okolice, katera so vsaj nekoliko ugodna za obrtna podjetja, in bi se na njih prej ali pozneje sezidale tovarne tujih kapitalistov. Slovanom je po takem skrbeti, da bi slovenski okoličani, spremenjeni v obrtne delavce, iskali in dobivali dela v tovarnah slovanskih podjetnikov. Drugače bodo tuji podjetniki uganjali raznorodovalno politiko, kakor drugod, tudi v Tržaški okolici. Vabiti je torej slovanske podjetnike v Trst, da vstva-rijo nova dela po novih uslovjib, oziroma dosedanje slovanske Tržaške trgovce spodbuditi, da se lotijo tudi obrtnosti. Ako se zgodi to, dobi tu nasovetovano delniško društvo za pokup zemlje v Tržaški okolici še poseben praktičen pomen, ne samo glede na kmetijstvo, ampak tudi obrtnijo in ž njo združeno trgovino. Slovencem je pripadala Tržaška okolica na stoletja, oni so jo razdelovali in obdelovali; kar je, je ona plod njih žuljev; a Slovanov dolžnost je, da se ta okolica ohrani vsaj Slovanom, če ne Slovencem izključno. Brez gospodarske organizacije se bo širil tuji živelj dalje po okolici, in asimilujoča moč, kakor sedanje politiške razmere, kažejo na to, da bi Tržaška okolica postala italijanska, s tem pa dajala še veči povod zunanjim znanim aspi-racijam. Ako bi državniki prav umeli svojo zadačo, bi pomagali paralizovati nasledke tiskalne kratkovidnosti s tem, da bi gospodarsko organizacijo slovenskih okoličanov podpirali in pospeševali. Toda te nade ni imeti; kajti kratkovidnost na jedno stran ostaje taka tudi na drugo stran, in to toliko bolj, ko vidimo, da politiški sistem na Primorskem, dosledno tudi v Trstu in njegovi okolici, je trajno jeden in isti. Slovanom je torej varovati samim svoje interese tudi v novem, za nje poslabšanem položenju, in to v Tržaški okolici, kakor v Tržaškem mestu. Ker je očitno, da se odslej pomnože delavci vsake vrste ne samo v Trstu, ampak tudi v njegovi okolici, treba je Tržaške Slovane v obče organizovati prek in prek po raznovrstnih gospodarskih, političnih in narodnih kulturnih društvih. Pouka bo odslej potreba še več, nego so ga delili doslej Organizacija slovenskih delavcev v Trstu mora postati taka, da se slovenski ljudje ne bodo več narodno izgubljali kot delavci pri raznih podjetnikih in najemnikih. Gmotno, duševno in z narodno zavestjo okrepljeni, bodo iz mesta vplivali na okolico ter takd manjšali vpliv pristransko ital. politike v Trstu, zaprečevali raznarodovanje ter povečevali vpliv slovanskega, sedaj onemoglega živ]ju v Trstu. Stvari so za Slovence in Slovane v obče jasne, dasi še le prične novi tir razvijanja ne samo v Trstu, ampak na Tržaškem sploh : raznarodijo se Slovani Tržaški gotovo, ako si ne ustrojijo gospodarskega in kulturnega življenja po novih uslovjih; naobratno pa se okrepijo in dobijo povečano poli-tiško moč, ako se takoj lotijo novih zadač, za nje večih in in važnejših, nego za ostalo prebivalstvo, kateremu je gledati samo na gospodarstvo, ko mu ne preti za narodnost ne samo nobena nevarnost, ampak se mu kažejo še dobički asmilo-vanja slovanskega prebivalstva. Državniki avstrijski prezirajo slovanski živelj na Tržaškem; menda se opirajo na vojaške sile; avstrijski Slovani pa se morejo opirati jedino na razvoj svoje kulturne moči. Državi, ako se potujčijo Slovani, ostane še vedno prebivalstvo, katero pošteva kot tako, ne pa po narodnostih; Slovanom pa ne ostane nič, ako jih pogoltne tuja gospodarska tu v obče kulturna moč. Slovanom ostaje za brambo jedino lastna kulturna sila; a to silo je treba še le oživiti, prirediti in ukrepiti po novih uslovjih, danih po odpravi luke, za Trst in njegovo okolico. 13a pa je v interesu avstrijskih Slovanov v obče in ne samo Slovencev, gledati, da ne postane Trst z okolico popolnoma italijanski, utegnejo umeti iz različnih „Drang-ov" od severa in juga; ako je Trst važen za našo državo sploh, je yažen tudi za skupnost Slovanov te države. Slovani naj gledajo, da ne zamude, kar jim je storiti sedaj in odslej glede na Trst in njegovo okoFco; drugače pride prepozno — kesanje, kakor se kesajo glede na postopanje in zamude drugod in ob drugih prilikah. Trst s svojo slovensko okolico je za avstrijske Slovane važen, in to je dovolj opomina! O kritiki dra. Mahniča. hi. K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu. (Dalje). d) Glede na bogosluženje, specijalno liturgijo ali mašo. (Nadaljevanje). Začnemo, da bi vedenje rimskega Apostolskega stola v dobi razvijanja zapadnih liturgij pokazali po vsem razločno, ne z rimsko, z razvijanjem katere se nam je baviti še pri koncu, ampak najprej z ostalimi zapadnimi liturgijami in, ker je na njih razvoj, kakor hočemo to dokazati, prek in prek merodavno vplivala cerkev prave Galije, na prvem mestu z: a) liturgijo v Galiji. Med zgodovinskimi istočniki ali viri, ki se ne dajo izpodbijati, in ki so primerni, da razkrijejo nekoliko o razvijanju zapadnih liturgij v najdavnejših dobah, poštevamo pred vsemi drugimi delo svetega Hieronima „ De vir is illu-stribus sive de scriptoribus ecclesiasticis" (včasih se imenuje kar naravnost Catalogus) in imamo zato važne razloge. Sveti Hieronim se šteje k najznamenitišim cerkvenim učiteljem zapada; nad njegovo avtoriteto ni torej nikakega dvoma. Njegoyo znanje s teoritiške in praktiške strani nikakor ne zaostaje za znanjem celo obeh drugih, malone istodobnih zapadnih cerkvenih učiteljev (Ambrozij in Avguštin), da, na poslednjo stran mu je dati celo prednost, ker ima popolno pravo do tega vsled obilih skušenj, nabranih na zapadu ravno tako, kakor v vseh cerkvenih središčih vstoka, kakor tudi vsled važnega mesta, katero je imel v Uimu za svetega papeža Damaza. Ta poslednja okolnost mu je omogočila, da je porabljal tudi zapadne zgodovinske vire in se v obče natančno poučeval o vseh razmerah zapada; in kdo bi mogel dvomiti nad tem, da je sveti Hieronim v Rimu podano mu priliko porabil z isto le njemu lastno bučelno marljivostjo, kakor je storil, kakor znano, to na vstoku? Uže pogled v zgorej navedeno delo Hieronimovo pač zadoščuje, da se znebimo vsakega dvoma na to stran. Delo obseza namreč začenše od svetega Petra do dobe svetega Hieronima, torej do V. stoletja skrčeno popisovanje delovanja vseh, ki so si s svojimi deli na cerkvenem polju pridobili znamenitih zaslug; v ostalem je pisano v latinskem jeziku, torej pred vsem namenjeno zapadu, da bi ga seznanil z velikimi ljudmi cerkve Kristove, ki so se oslavili z izrednimi deli. In to merodavno delo nam ne zna imenovati na zapadu nikogar, ki bi bil sestavil „ liber mgsteriorum" ali „Sacramentorum", to je liturgikon ali misale, kakor drugi polovini IV. stoletja pripadajočega, uže zgorej navedenega svetega galikanskega škofa Piktavskega (episcopus Pietaviensis, Poitiers) Hilarija.1) Veleizobraženi Hilarij, pokristijanivši se s soprogo in hčerjo (Abra) vred, bil je od klera in naroda Piktavskega izvoljen za škofa, ali od cesarja Konstancija, ker ga je silil v to Arijance podpirajoči Arleški metropolitanski škof Sa-turninus, uže črez jedno leto prognan na vstok, specijalno v Frigijo. Tukaj je dobil čas in vsled svojih prijaznih odno-šajev k ondotnim škofom pač tudi spodbujenje, da je staro grško liturgijo preložil na latinski jezik in z nekaterimi okrajšavami priredil po potrebah Galcev v obče, da bi jo uvedel po svojem povratu.2) Da se sveti Hilarij ni omejil na svojo škofijo in niti ne na pravo Galijo, kaže njegov životopis,3) kateri nas poučuje, da se je blaženo delovanje tega predbojevnika ortodo-ksije nasproti arijanizmu raztezalo tudi na Italijo in sosedne dežele v obče. Torej jo jedva zgrešimo, ako denemo, da se je liturgija Hilarijeva uvedla vsaj nekoliko uže v drugi polovini IV. stoletja poleg prave Galije tudi v zgornji Italiji, Španiji in Germaniji, kolikor je bila v obče krščanska, kakor tudi na britiških otokih, in da je jako kmalu odstranila starogrško liturgijo, zlasti ko jo je poštevati kot prvo latinsko liturgijo, in so gotovo uže zelo čutili potrebo take liturgije v vseh zapadnih deželah, katere so bile uže dolgo pod go-spodstvom Rimljanov in njih jezika, in niso bili več, jednako Rimu in srednji Italiji v obče, v položenju, da bi mogli poleg ') O svetem Hilariju se namreč v katalogu sv. Hieronima cap. 100 navaja: „Libruni hymnoium et alium mjsteriorum composuit". 2) Da je bil Hilarij na vstoku spodbujen k pisateljskemu delovanju, in da so bili ondotni škofje v prijaznosti ž njim: dokazujejo od njega spisana liturgija, kakor tudi njegova druga, takisto v prognanstvu spisana dela, iz katerih se kaže ljubeznjivo spominjanje na vstok in njegove cerkvene institucije. 3) Vita S. Hilarii od Fortunata, obsežena v delu: „Acta Sanctorum" tom. I. mense lan. Prim. Vollstand. Heiligenlexicon vom Domcapitalar I. Stadler und Domprediger F. I. Heim. Augsburg II Band 1861. pag. 719 sq. latinskega smatrati tudi grški idiom udomačenim, torej takč rekoč domačim. Pri tem je tudi poštevati še druge važne okolnosti, ki odločno govore, da je ta misel prava. Uže od cesarja Konstantina izvršena razdelitev rimske svetovne države na štiri velike prefekture, katerih vsaka je bila državno-politiška celota, je nesporno bistveno pospeševala razširjenje liturgije Hilarijeve. Kajti jedna teh velikanskih državno-politiških stvorb bila je Praefektura Galliarum, katera je poleg prave Galije obsezala tudi Španijo in britiške otoke in je bila pod Vicarius dioeceseos Galliarum, v tem ko so pojedine dieceze ali dežele oskrbovali nekaj konzulari, nekaj pa presides (guverneri). Najvažnejša dieceza, ki je bila zajedno naravno središče, bila je, kakor se ume samo po sebi, tudi desnorenske dele Germanije obsezajoča prava Galija, katera je bila prvotno razdeljena v 14, ali kmalu potem in sicer še v teku IV. stoletja v 17 pododdelov, ker trije teh so spadali na Galiji pridruženo zgornjo Italijo. Tega zgodovinskega dejstva, vsled katerega je državno-politiško celoto predstavljajoča Praefectura Galliarum poleg prave Galije obsezala tudi Španijo in britiške otoke, kakor tudi pravi Galiji priklopljene znatne dele Italije in Germanije (zgornja Italija in Avstrazija), ne moremo tu poudarjati dovolj. Kajti politiška skupnost te raztegnene skupine dežel je kazala v oni čas, ko se je bilo katoliški cerkvi bojevati ne samo z Arijanci in Pelagijanci, temuč vrhu tega tudi z malikovavci, torej ji je bilo treba mnogotero klicati na pomoč državno ingerencijo, svojo moč tudi na razvijanje ožega pridruženja cerkev, ki so bile v teh deželah, in dosledno tudi na pojednočenje cerkvenih institucij še mnogo bolj, nego bi bilo to dandanes.4) Vedno in povsod vplivni državni organi 4) »Cerkev" (pravi Bingham v svojih Starinah cerkve", 9 knjiga, popis cerkve) »ravnala se je v svoji notranji napravi po državnem sistemu rimske države in to napravo je poslej obdržala ob ukrenenih spremembah". To trditev utemeljuje obširno, ko kaže na to, da so uže apostoli za ona mesta, ki so imela magistrat, kateri je poleg mesta oskrboval tudi njegovo okolico, posvečevali škofe, okrožje jurisdikcije katerih se je imenovalo napoma (parochia); da do vsi ti škofje jedne pokrajine ali jedne dežele v škofu deželnega glavnega mesta ali metropole častili svojega voditelja, ki jim je bil viša instancija, ravno tako, kakor magistrati mest jedne pokrajine pretorja ali prokonzula, ki je takisto bival v metropoli, in naposled da so bili na čelu diecez, obsezajočih po več pokrajin ali dežel, od posvetne strani prefekti, presides ali namestniki, od cerkvene strani pa eksarhi ali patrijarhi. Tako je bilo v starem času, in ako pogledamo pobliže tudi samo na cerkvene razmere našega cesarstva, nam je priznavati, da državno-politiška skupnost ni do današnjega dne nikakor prenehala močno vplivati na cerkveno življenje. Kdo se ne spominja na Dunaju zborujočih bliščečih zborov skupnega episkopata našega cesarstva, dokler je bilo jednotna državna stvorba? In kako je pri nas od leta 1807 izvršene razdelitve te monarhije na dve državi; ali se duvalizem ne izraža popolnoma tudi v cerkvenem življenju? V jugovstočni polovini cesarstva je celo Placetum regium v veljavi, in ogerski škof, ki bi se predrznil udeležiti se zbora cislitavskega episkopata, bil bi najbrže v nevarnosti, da bi ga zaznamovali kot deželnega izdajalca, vsekakor pa izpostavljen insnultam in pro-sledovanjem. so bili uže iz administrativnih pogledov gotovo pospešitelji tega pojednočenja ali zjedinjenja, in so utegnili isti zlasti razširjenje prve latinske liturgije, kot katero je poštevati liturgijo Hilarijevo, pospeševati toliko gorečniše, ko je bil tudi jezik državnih gosposk latinski. Najože zvezana je bila prava Galija vsekakor z zgornjo Italijo in z desnorenskimi deli Germanije, ker poslednji niso spadali samo k Praefectura Galliarum, ampak so bili vrhu tega celoskupni deli prave Galije. Ozka je bila pa tudi zveza s Španijo, na juguzapadu neposredno meječo, kakor tudi z britiškimi otoki, ločenimi jedino po prelivu La Manche; in torej se je v obeh teh galiških diecezah naravno razvilo trajno živahno občevanje, in to je bilo nad vse primerno, napotiti svetega Hilarija, da je uvedel svojo latinsko liturgijo tudi v teh diecezah, zajedno temu svojemu stremljenju zagotovil zaželeni vspeh. Pospeševalo je ta vspeh pač tudi položenje prave Galije, katera je težišče in središče velike Praefectura Galliarum, in je bila jako prekladna zato, da je v skupni gruči k njej pripadajočih dežel napravila svojim priredbam pot tudi na podstavi nacijonalnih s mpatij. Ni namreč prezirati, da je bila v starem času poleg prave Galije tudi v zgornji Italiji Galija cisalpina, in je bilo celč liguriških življev v pravi Galiji ravno tako. kakor v zgornji Italiji; dalje da je prvotno prebivalstvo britiških otokov sestajalo iz Galcev, in da je tudi Španija imela svoje Galce, vrhu tega je bila dalje časa z Narbonsko Galijo najože združena, ravno tak<5, kakor prava Galija z zgornjo Italijo in desnorenskimi deli Germanije, katere prebivalstvo ni sestajalo morda samo iz Nemcev, ampak tudi iz Galcev (Keltov).5) Poleg sile državno-politiške celoskupnosti, močno vlijajoče ali delujoče na človeštvo, sosebno ako podpirajo to skupnost nacijonalne simpatije, bila pa je svetemu Hilariju še mogočna sila na razpolaganje, in rabljenje jedino te sile bi bilo samo na sebi zadoščevalo, da bi se bilo njegovo stremljenje doseglo celti z nepričakovano brzim vspehom. Kot to silo prištevamo mi veliko avtoriteto in obče spoštovanje, katero je sveti Hilarij užival in uživa pri vseh privržencih ortodoksne katoliške vere na vstoku ravno tak<5, 5) Vidi se, da ne po krivem slavljena državna umetnost Rimljanov je pri vstvarjanju velike Praefectura Galliarum gledala pred vsem na jednakovrstnost prebivalstva, kolikor je bilo to ravno možno, in se ravno zaradi tega ni pomišljala celo jeden del Italije priklopiti k pravi Galiji, samo da bi v roki vicarii dioeceseos Galliarum združena uprava skupine dežel, obsezajoče ves pravi zapad Evrope, kljubu jednakovrstnosti, mogla pravična biti dostojnim zahtevam z večine gališkega življa, ki so ga poštevali uže z zaznamovanjem državno-politiške celote kot Praefektura Galliarum Sicer pa svedoči izraz »Praefectura Galliarum", da so Rimljani poleg prave, tudi zgornjo Italijo in desnorenski del Germanije obsezajoče Galije, poznali še dve, namreč špansko in britsko, v vsem torej tri Galije, da torej izraza »Ecclesiae Galliae" in »Ecclesiae Galliarum" nikakor nista jednakega pomena; ker prvi izraz obseza cerkve Samo prave Galije, zgornje Italije in Avstrazije, poslednji pa poleg teh tudi cerkve Španije in britskih otokov. Zal, da se to običajno prezira do današnjega dne, vsled česar se popolnoma krivo porabljajo stari zgodovinski istočniki »li viri. kakor na zapadu do svoje smrti in po smrti. Njegovi uže zgorej navedeni, ravno tako s stvarnim znanjem, kakor natančnostjo iz najzanesljivejših virov posneti životopisi, ne dajo niti najmanje dvomiti o tem. Hilarija smo uže zgorej zaznamovali kot velenaobraže-nega moža, kar pobliže razpravljajo njegovi životopisi. Po teh je Hilarij obiskoval šole Grške in si je v njih grščino prisvojil tako popolnoma, da je mogel v svojem prognanstvu na sinodi v Selevciji, h kateri se še povrnemo, nastopiti kot proslavljen govornik z velikim vspehom. Pa tudi s svojimi latinskimi govori se je Hilarij na zapadnih sinodah, h katerim se povrnemo takisto, opetovano odlikoval tako, da se sveti cerkveni učitelj Hieronim ni pomišljal v njegovi lastnosti kot latinskega govornika primerjati ga z reko Rodanom (fluvius Rhodanus; „Hilarius eloquentiae latinae Rhodanus"). Njegovo globoko vsestransko naobraženje, katero je njegovim govorom na sinodah in zunaj sinod zagotavljalo bliščobne vspehe, razkriva se sicer tudi v njegovih nam ohranjenih spisih, katere navedemo zdolej. S tem znanjem in z jedino mučenikom prvih stoletij našega štetja svojstvenim navdušenjem za krščansko vero oborožen, bil je, kakor se kaže, posebe odločen od Previdnosti, da bi pobijal, potlačil ravno v svoji dobi tudi na za padu močno razširjajoče se Arijance, in to se mu je posrečilo. Prvi njegov javni nastop proti Arijancem leta 356 na sinodi Bezierski (Biterrae) v Languedoc-u, kjer je bil prisiljen nastopiti celo proti Arijance branečemu predsedniku te sinode (proti metropolitu Arles-skemu, ki je izvrševal prava patri-jarhalna), ga je spravil sicer v prognanstvo zaukazano po cesarju Konstanciju, na oddaljeni vstok (v Frigijo); ali toga ni zaviralo da bi ne vstrajal v nadaljnjem pobijanju Arijancev. V prognanstvu je Hilarij poleg treh listov do cesarja Konstancija, v katerih se brez ovinkov graja njegovo postopanje proti ortodoksnim ali pravovernikom, spisal svojih dvanajst knjig o Trojici6] proti Arijancem, na katere so pravoverni ali pravoslavni škofje gališki odgovorili z veroizpoveclanjera, poslanim Hilariju. Po tem vspehu vsnodbujen, poslal je tem škofom kmalu potem drugo, takisto v prognanstvu spisano delo: „De. synodis sive de fide orientaliumkatero je na-merjalo povrniti mir med strankami, v boju razgretimi, in pokazati pot zjedinjenja; to delo razpravlja nazore nasprotnikov ortodoksije taktno in prizanesljivo. Nad to poslednjo lastnostjo pa so se menda spodtikali nekateri ortodoksni škofje; zato je v njih pomirjenje spisal iz prognanstva še jedno delo „Ad reprehensores libri de sijnodiskatero je tudi doseglo svoj namen. Za svojega prognanstva je Hilarij e) Da je Lilo spisano to veliko delo za njegovega prognanstva, svedoči Hilarij sani, ko piše: „Dasi smo prognani, govorili bodemo vendar po teh knjigah, in slovo Božje, katerega ne morejo držati vjetega, povrne se povsod srečno". spisal pač tudi svojo liturgijo, udeležil se je vrhu tega od leta 359 sklicane sinode v Selevciji v Izavriji, kjer je izjavil da vera galikanske cerkve je v soglasju s sklepi I. Nicej-skega koncilja, ter je zajedno zmagovito zavrnil vse popolnoma ali na polovino arijanske ugovore. In s to zmago je šel, ne brigaje se za posledice, v prestolnico cesarjevo, v Carjigrad, ko se je priponudil zajedno, javno z Arijanci pobijati se. V to se ve da niso privolili, ali je imelo za posledico, da je bil Hilarij, kateregt niso na vstoku videli več radi ravno zaradi njegovih odličnih lastnostij, kot nepokojnež poslan nazaj v Galijo, torej rešen iz prognanstva. Na povratu v svojo domovino je vspešno propovedoval na mnogih krajih, in je naposled z vstorgom ali oduševljenjem sprejet v Pictaviji (Poitiers). Tukaj se je lotil zopet svojega delovanja, spravil je vse gališke škofe k jednoti v veri, z jedino izjemo Satur-nina, kateri pa je bil prav kmalu odstavljen od svoje visoke in vplivne službe; na sinodi, leta 361 završeni v Parizu, so torej na predlog svetega Hilarija Riminiško (Rimini) obliko veroizpovedanja zavrgli in na I. Nicejskem koncilju postavljeno vero v celoti ponovili. Njegovo itak veliko in slavno ime je rastlo, ko je brez krsta umrlo dete obudil k življenju, kajti tako dolgo je ležal veliki svečenik v prahu, dokler nista vstala oba knadu ali istočasno: škof od molitve in dete od smrti. Hilarij, davši Galiji še drugega velikega škofa v osebi svojega učenca Martina, je umrl leta 368. Češčenje svetega Hilarija traja vsa stoletja. Sveti cerkveni učitelj Hieronim ga postavlja vsporedno s svetim Ciprijanom in ga imenuje velikega varuha ali zaščitnika cerkve. Sveti Avguštin ga zaznamuje kot najodločnišega zagovornika resnice proti krivim naukom. Sveti Cassan govori o njem kot o cerkvenem učitelju, ki si je ne samo s svojimi lastnimi zaslugami, ampak tudi z napredki svojih posnemalcev pridobil veliko ime. Na njegovi mogili se je zgodilo mnogo čudežev. Martjrologium Romanom ima njegov smrtni dan v dan 13. januvarija, njegov praznik pa, ker je 13. dan osmina ali oktava razglašenja, v 14 dan januvarija, katerega se isti v vsej cerkvi praznuje suh rita duplici. Papež Pij IX. je svetega Hilarija na utemeljeni predlog leta 1850 izvršenega pokrajinskega koncilja v Bordeaux (Bordigalla) z dekretom od 10. januvarija 1852 sprejel v vrsto cerkvenih učiteljev (Doctores Ecclesiae) s pristavkom k šesti lekciji v brevirju. Njegovi ostanki, dasi nekoliko sežgani, so vendar mnogo razširjeni, sosebno po mestih nemškega gorenjega Rena; nastali so v Nemčiji ob Mozuli na Vogezah, v Strasburgu, v Kuru, naposled v Sackingenu in daleč okolo v ondotni okolici, mnoge cerkve in samostani, ki so se postavili pod varstvo svetega Hilarija. (Dalje pride). Bboa k p c t a npM c a b n 4 n. (Konen,). Tema i« hot, mi cTpAca rpoM oGjiaice; CoBpaaciiiiK ca iranhiTH b cboia k:.;1!^, .le MaiixeH npocTop ts k: 3,0 romane; t« hoti ham ia ,'ioca'ih ic morate. HaiiBAMii Rfci CBtea oipoK u: CjiaBe, Ta haii3,ejio en umi, k3,ep hia chhobh Cii npocro bo.ta bip« jih nocTase. xIe na naK.ioiniiM na* capi 6oroiiit, MeHt CTpaiUHa hoi ic b HpHC Kphi.ii, Ko c« non cb-bnum co.ihnesi cm»;hh ji,hobh!" He aanjCTii nofle.neH ra b Teit cBjA ; Mojiva opMacte cboic BcaK en Baame, CipaxJiiiBn,a b bccm hm1;.t ni oh lutebiuils. A Kostaif Bpaia c >,; o^npra, BHaae Ca CTpameH 6oii, ho 6oii, MAcapcKO sname : Ba.ii.xyH Bcoii CBoiioii ia momboh ofiaMe. IIh oh ca ig Baiečei na hhx cnaHBe, IIpe.iicTii MHcajci le 03ir;u>e rpa^a, IIh noHeBh^oMa n.iaHi.;in Ha-hia. Ko cboi» 510»i Haiioojii Biixap pasrcraaa, IIpn BpaTire CTpawa Ha nosovi aaBiraie, Hh sciaHe iuya, ^a 8a sfMH;eM naša. Ko ca neypHiiK o noBo^mi same, lla xpii<5a CTpsera b ^o.nme jt.rane. 3 nepw^ihm bajiobamii obiuc. Kap ca My 3onep CTaBH, ca he BraHe, Hh hc iiomhic npes, jx,a na oaara: TaK spa;e ca Bsfcn.vvh na Herspmane. He iehh lipea, j;0K.iep hI; 3asHH cpara KpBH npe.uiTa, jiorciep mix k^,o cone, Ki« hm fejra le hipa npes bce ftpara. Ko sop 3aciiic ira Jip;niieB Tpone, JIe«a ko 06 aii^e ;katbii ait muemiUA, no HiiBax TaM jieatA choiiobh Kone. Jlescii KpmanoB bah 0^ noaoBHHA. Mej; hjimh, kh c« na^iH 3a Ma.rake, BaasxyH sacToiira Tait mu,e Haafto nune Hiera, kiiL KpiiB MopiiTBe tc Be.inKe. H I I B A. HHBa, Moa Hima Hima so.iOTaa ! Bpteiift tbi Ha cojnui, Kojtocb ha-niba« IIo Teoi on, BisTpy, C.IOBHO Bli CHHeJTL MOpi, Bo.IHH tam. H X0J,HTT>, Xo^arB Ha npociopt. Ila.rr. toooki ci nicHou 3KaB0p0H0K'b BtgTCff ; Ha^i Toooii u Tyia TpOSHO IipOHeCiiTCfl. .SpiemB tli n cirtenn. Kojoct HMHBaa, O jnoflCKTOfi sa()OTaxi. Hntero He aiian. iHecu th, Biiep't, Tyiy rpa^0Byw; Coepeni hani. Boskc, HlIBy TpVJOBVB). Mn/iOBCKafl. Opomnje. h'6.101% klas ; na,ivean, part. od iiaiiiiBaiB, nalivaje, obrazuje se od 3. osobe množine, ako se okončanje—kit-b spreminja v —a, okončanje —yn> pa t —a: iiiujtb — uma, slov. nepravilno iskaje nam. išč^; okončanje —ura spreminja se v —h: roBopsirt —• roBopn, govore. Ot% eibrpjj; nekateri samost. iraujo v rod. jednine y nam. a; vselej je t,0, ako stoji pred samostavnikom mera: ^vhtt, mito, Mnoro TaoaKv, no treba reči: npo^asca n, TaOaKa. C.ioeuo, kakor, rekel bi. Bojna — val, Bu.iHa — voln;» (uiepcTB); B0.iii0BiiTi.CH, vzburjati se ; Bojmeme, vzburjenost. 3KaBopoHOK'B, rod. —-mca, škrjanec. Ty*ta oblak; slov. toča = rpa.Tt. ChIit = 3pitt; cnt-iBiii = 3pii.iwii. Safiira, skrb; CKOpot =« žalost, /iieeit, nesi dalse, proč; BHecit, nosi noter. i. mriTi ' . ,n;mi-»;i li .i: wmTB& JOiKtajnido 9ft - ^PAHl^L JIEBCTHKTj. MapTHHt K e p n a h T,. Hapo^Huii pa3CKa3t. ITepeBoat ct caoBeHeKaro M. XocTHHKa. II. iilstI), Bce avMaeTi, ayMy ropi.KVio : ,tIto Sv.teTi, eo hhohi it ct mohmt impcTBO.trs, ecjiT hhkto he mcrk^urt, BeiHKaHa! ckojlko xpaupnx'b ji :inaTHLix'r> ;i,BopflHi. 0hr>. ya;e nepeoii.rr, y Mera it cko.ilko em,e nepe6teTi! 'Ito Toraa 6y,i,eT't?". U,ecapB 3jm£Ijtb t ara Bc.iyX't, a Kviep-i, yc.iuxa.it, ero caoBa. — Hacapj,! cKauaat oa'L, nosoftas: — paaBi bli aa-OKI.th, mto 6h.!0 lipOHIJIHlt I'OrT,t, OKO.TO 1'pieCTa ? Hecaph cb ;i,oca;i,oi1 BariisHvai Ha CBoero KyMepa; ho T0Trf>, He cMVTitHiuiicb, npo^ojiacajii: IIpoiirarT. ro^i., a MoseTi 6htb, h oo.iine. Haiin, Kep-"ttaHt npori,aBa.tt, ^a iipo,T,aKa.n. cboio KOHTpaoaHjHvio cojih. Ho bott> b'f. B'1;h'1; noHBffiicH OTEvsa-to CTpauiHHfi: ae.niKaHT, BepsaycT>. Top^o bhshbajn. oht, ha iioe;uthok'b bcfot 6ora-Tupefi ii;ecapcKiixi. Hain.raci, xpa6peu,ti, K0T0pue noiiHTa.incb 6hjio HOMlspflTBCfl CMasH ct EepaavcoMT,. Ho no(5'J;;KrT,aTL itx 6hjio ,t.;w re.iiikaha niyTKoft, ji, iio cboemy a;ecT0K0-cepji,ii0, oht, BCHKaro po6fec»eHHaro tvtt, ;i;e y6nBa;n,. Ott, CTpaxa bt. B'1;h1; He aHajm, Ky«a jtiBarhca. Hecapb Uiuihtj ne icri,, He — 3af>HjDi KepjiaHa, mto 6pycka)tii ToproBa.n.? < )hi eni,e iiepeiiect Torsa chom iioiuasKy ci floporii, tomho hj,h npHHfi.n, co cto.ia ? Ecjih jtkt, KepnaHi He oso;rim, Eepsavca, to hiikomj- sto He nosi cmiy. Boti mto h bhmi SOJioacy. y necapa, noc.it TaKiixi cjiobi, tomho ropa ct> meni CBa.IH.iaCB; TOTMaCl k.ihkhv.il oht. cbohml HpIISBOpHBIllT. : — IIpiiBeaTH Jiirt. ciio .iiiihvt}' KepnaHa! Bcfe opocir.thcb hcho.ihhtb necapeno npnKaaame ii He-Mcs-iemio iroKamm Ha MeTBepK-fe, 3anpaa;eHHofi b i soporyio KapeTy, 3a KepnaHOMi. KaKT. »yxa MMajica necapcKiii uoco.it. upu Xo.tmt,, MTodu He nponycTHTB mi MiiHyTu sapoMi. Korsa oht. npHMMajica bt, sepeBHK) Xo.i3i, KepnaHi to.ibko - Mro CBa.ni.n, okojio CBoefi iiaCu hIjcko.ibko nysoBi co.ui. Ha 3t0tt, pasi, iiHTiiasnaTr. rpamiMapi noscTepera.ru ero 3a nsčofi, 11 kakt, tojibko KepnaHi CBa.tii.rL cojib, Bcf, ohii 6pocn.TncB Ha Hero, mtoCbi cBasait 11 KOH(|mcKOBaTi> co.ir,. KepnanT, cnepBa Ha nnxi tojibko hokocjijich ; ho ero cep-SHTufi Bsrjiasi ne cjiyTn.iT, rpamnapi: ohii iiposoaataaH HacTynaTB Ha Hero. Torsa KepnaHT, cxBaTit.it. 3a nora nep-Baro nonaBiuaroca 11 saBait msi 6iitb 0CTa.iBHWXT.. ]'pann-Mape paacBinajmcB bo Bet ctopohbi, a sa hidih ch.iliio no-II3MHTBIH no6pejIT. II totl, KOTOpBlil IICIipaB.im.il SOJEKHOCTL sy6iiHKii. HecapcKiil iioco.it. bhs4jii Bce sto, 1160 KaKT, pasi bi carjrK) CBa.iKy nosKarajii kt. nsol;. Oht, cpa3v sorasa.ica, mto 3t0 HMeHHO ii eCTB TOTT., 3a KOTOpMMT, erO HOCJia.lii. — Tbi MapniHT, KepuaH'b ? cnpocn.ii oht. y Hero. — He ooo3HajiHCB, 6aTJ0Hii;a, a Kepnain 11 MapTHHi Toace, ()tb'l;iia.i F. cn.iaMrb. — A mto bami yr0sh0 ? Ec.ih bh Toace Ha CMeTT, cojiii 1102ca.10Ba.iH, to 3haete mto : .ivMine OTCTaHBTe, IIHTHasnaTB He.IOirfSKT, m to.ibko-mto paciunoi, a o^horo 11 hosabho h3yblimy. ][oco.it. hesoyjiiba.it,, notcmv sto KepnaHi toikvott, o coni, 11 CKa3a.11 eaij: — 1'tiepn jiOHiasKV, sa os^Htca H0CK0pt.il no npass-hhhhomv HotsesiT. bt. Btiiv, necapt Te6a soBen. KepnaHT, HesoBtpnnBO liocMOTp-Lii Ha Hero. — Kysa HaM'i>, ropeitBiMHHMi, bi Btev, CKa-aajii oh'b hakoheui. — HI.tt., .iviiho a 6ysy pasBOsini COJIB. — He syMafi, KepnanT,, mto a niVMy, otbIsth.it, ha 3t0 nOCOJIl. — 3 6r.i Bani, sToro ii ne coBliTOBajii, npojiojiBii.iT, tott.. JlpKiio 6bi.io }roi;i,hti. KepnaHa, mto caMi necapB ero 30BeTT,. - BcHOJIHII, IipOSO.IH;a.IT, HOCO.IT,, KaK'B TBI, IipOIUJOH 3iuioii BCTpiTHJica b'b uo.i:i: ct. KaKiui-to rociiosnuoMi, ko-Topuii 1ixa.it, b'b KaperJ;; tbi csBHirv.n, em,e Torsa cboio .lOHiasKV ct, soponi, mto6bi satb npofeaTt eaiy. Btsi" toti-to rocnosiiHT, omjit, caM'B u,ecapi, IlBaHT,. — Ifecapi,hnib tbi! ysiiBii.ica Kepnain,. — rT,a, necapB. Tbi nopasnjii ero Torsa CBoeio cii-jioio, oht, xopomo Te6a 3an0MHH.IT,; TenepB boi"b sobctt, ■reda bt, B'bHy; th emy Hya:eHi,. Biishuib-jiii : b'b BtHy He-saBHO OTKysa-TO aBirjca rpo3HHM BeiHKaiiT, no uposBaiiBio Bepsavci,; oht, BH3BiBajiT, H,ecapcKHXT, 6oraTupeil Ha noesn-110KT, 11 HC'i;xT, nepe6H.iT,. IJecapi, 11 Bcf, Beji&Mosii CTpaiiiHO ropioioTT,. Bott, KyMepT, 11 HanoMHH.ii necapio npo Te6a; oht, oopasoBa.ica n nocjia.ii, sieHa 3a toookj. Ecjih tbi He yKpoTiiuiB Eepsayca, to nponasan, necapio 11 ero cto.ihh,-!;. KepnaHT,, KOTopBifi so Toro syMa.ii, mto xothti bbi-3BaTB ero bt. BrK,Hy, htoobi HaKasaTL 3a cb0eb0jibhyi0 Top-roB.iK) co.ibk), Tenepi, hickojibko npioSospn.ica. Ki tomy se 3T0 JiecTHoe iijjiir.iameHie, iiOBiisiiMOJiy, esy noHpaBiuioct. Oht, corjiacnjica, ho npiidaBii.n : — To.ii,ko cjioTpiiTe, cysapt, ne BosiiTe meha sa iioc-b, a to bhmt, ace hjioxo 6yseTT>. A kojiii ii BiipaBsy bbi 30bete meha uporHaTB yroro Baiuero Eepsavca, to xotb iiaTHasnaTB iixt, saBailTe: s.ia MeHa sto .ierMe, m^mt, Basi njnoHyTB Mepeai ayaty, KOTopvio TpexjrfsTHin pe6eH0Ki nepenpHrHeTT,. KepiiaHT. nocirlnniio 11pnBa3a.11 JiomasKy bt, x.iT;bt,, nomen, bt, ii36y n OTTysa, Mepe-3i h4ckojibko mhhvtt,, bh-lue.fb os^iBrit 11 o6yTBiii no npa3SHHMH0My, mto6bi he ctbisho 6bijio noKasanca necapio. — Eotobt, 1 CKa3a.1t, oht, noc.iy; ch-ii, bi KapeTv 11 HOMHajica bt, B'(iHy. Poccia i H. S. ^aHH.ieBesaro. D. misli, da je borba za svobodo Slovanov in za Carjigrad neizbežna (460). Ta borba bi „otreznila našo misel, povzdignila narodni duh v vseh slojih našega društva, bolnega od... evropejničanja". Zgodovinski pojavi se ponavljajo: oni so zakoni. Tak zakon je zakon ohranjenja zgodovinskih sil. Jeden del plemena je v boljih razmerah ter more cvesti prej nego celost: . ali burje večkrat groze temu prvo svetu-. Ostali del živi tiho, mirno narodopisnim svojim življenjem, asimiluje si mala tuja plemena, nabira sil in — pomaga oslabelemu delu, pri čemur više razrede osvežujejo sile nizih. Tako je bilo v Mediji, Babilonu in — Perziji, v Grški in — Maeedoniji, z Goti in Mavri v Hispaniji itd. Tudi Rusija ima začetek v Kijevu, potem prihaja Moskva. Srednja in nekoliko južna in severno-vstočna Italija cvete, ko na strani stoji — Piemont, ravno tako srednja in zapadna Nemčija, ko Branibor stoji na strani. Analogija govori, da je isti od-nošaj med zapadnimi Slovani in Rusijo. »V teh občih mislih mi črpamo, v ostalem, prepričanje, da ne propade sveta ruska in slovanska stvar, ker je resnična vsesvetno-zgodovinska in nečloveška". Pomagati treba tem stvarem in tem ljudem, kateri bi nas približali k cilju, protiviti se pa osebam in dogodkom, stoječim na poti. „Tu je tudi nesebičnost le žrtva poverjenih nam svetih interesov, žrtva lehkoumni slavičnosti ali fantastičnemu strahu (469)". Mnogo se je propustilo, ali popraviti se da vse. Pro-puščali so „ radi ponižujoče nas slavičnosti, da nas Evropa prime v svojo sredo, ona Evropa, ki nam le tedaj ni nevarna, kedar se bori sama s seboj". A ojačanje katere-koli evropske države Rusiji ni nevarno; torej jej je ravnotežje naravnost škodljivo. Ako se naruši ravnotežje, iskala bosta ruskega prijateljstva zmagovalec in zmagani.1) Treba pustiti vsako misel o solidarnosti z evropskimi interesi in dobiti polno svobodo delovanja glede jedino le na svojo korist. Anglija bi le dobila glede na kupčijo, ako bi Slovani in Carjigrad bili svobodni. Od tega tudi ni zavisna vojska Rusije proti Indiji. Rusija dobro ve, da bi le poskus take vojske Angliji silno škodil v Evropi in v Indiji. A Rusiji ne bi bilo koristno, ako bi ji Indijo tudi — podarili. Anglija more veliko škoditi Rusiji, če ji blokuje luke, Rusija pa se ji lehko zagrozi z vojsko v Indiji. Bitno važno pa je za Anglijo, da ima Egipet, kateri za Rusijo ni važen. Francoski bi le Rusija mogla pomoči, da dobi »naravne meje"2) in pa gospodstvo v srednjem morju. Rusija je silna tudi s svojim samodržavijem. Njen car ni oblik, on je organiČna glava, ki more probuditi silno navdušenje. Papeži so provzročevali križarske vojske, preku-cija probudila je v Franciji navdušenje. Pa tudi Rusiji navdušenje moč potroji. V vojskah proti Karlu XII., proti pruskim Friderikom in Napoleonom zmagovalo je tudi rusko ') To res vidimo po nemško-francoski vojski. Pis. 2) Sedaj pač le to, kar je izgubila v zadnji vojski. Pis. EBPonA C. IleTepSvpn, 1871. navdušenje. Nikoli se še niso predali neprijatelju veči ruski oddelki. Rusija se ne boji, da bode premagana. Ali vojska ni glavna zadača Slovanstva, nego razvitje svojega kulturno-zgodovinskega tipa. Kulturno-zgodovinskih razredov človeškega delovanja našteva D. štiri: 1. Trda vera je osnova človeškega delovanja (Jevreji). 2. Kulturno delovanje obsega človeške odnošaje k zunanjemu svetu. Taki odnošaji so teoretično, znanostni, este-tično-umetniški, tehnični, obrtni. 3. Politično delovanje. 4. Delovanje društveno-gospodarsko. V prvi razred spadajo Židje, v drugi Grki, kateri niso imeli dovolj verskega, političnega, gospodarskega smisla. Njihovo življenje in razvitje opiralo se je na robstvo. Političnega jedinstva so se zavedali le za perzijskih vojsk. V najbolj cvetoči dobi grške kulture so cveli tudi večni prepiri. A Demosten in Antenjani niso imeli političnega smisla. Grška vera je bila brez pravega verskega čuta in smisla, brez vsake globočine, naravnost nedostojna za tak »filozofski narod". Obredi imajo nek pomen, ne pa dogmatika ali etika. Osnova vsemu je — epikureizem, kateri je blažilo čustvo umerjenosti. Tudi tretji — rimski — tip ni popolen, ker je razvil le (?!) politično stran. Rimljani imajo največ polit, smisla. Pokorni so državni koristi. Pa tudi pri njih se snuje življenje na robstvo. Samostalno kulturno življenje je neznatno. Njihova vera ima tudi malo notranje vrednosti; za to so Rimljani tako radi prejemali obrede zmaganih narodov. Te tipe imenuje D. jednostranske, ker da so razvili le vsak jedno stran (vero, umetnost, politiko). Sledi društveno gospodarsko razvitje, veča raznovrstnost: germano-romanski tip. Robstvo se uničuje, raste politični smisel. Ali polno razvitje germano-romanskega tipa zadržuje silovitost, energičnost narodnega značaja in silni vpliv rimskega vladohlepja ter rimskega državnega ustroja. „ Cerkveni despotizem družil se je s fevdalnim despotizmom in pa z despotizmom-sholastike. Vse to je provzročilo borbo ter anarhijo in sicer 1) versko (protestantizem), 2) filozofsko (vse zanikavajoči materijalizem), 3) politiko-socijalno (politični demokratizem in ekonomično fevdalstvo naših dnij. To so glasniki in orodja razpada. Za to rezultati germano-romanskega tipa ni v verskem, ni društvenem, ni gospodarskem pogledu niso veliki, pač pa so v političnem in kulturnem (v oženi smislu) naravnost gromadni: »združili so politično moč z notranjo svobodo, katera pa ne daje pravih plodov, ker ne razrešuje ali pa nepravilno rešuje vprašanja društveno-gospo-darskega reda. Najviši in najobileji so plodi evropske prosvete v kulturnem obziru. Metode znanosti in njeni vspehi, obrtni in tehnični napredek so najvažneji del germano-romanskega tipa. V umetnosti niso dosegli Grkov, četudi so umetnosti polje razširili in napeljali jo na nove poti. Ta t;p je torej dvo-osnovni t j. znanostno-obrtni. Kaj pa ruski narod in Slovanstvo v obče? Vera je bila nekedaj najvažneja in je še sedaj naj-važneja za preprosti narod. Verskega indiferentizma ruski narod nima(?). „On in večina Slovanstva so pravoslavni". Sam slovanski značaj da najbolj odgovarja kristijanskemu idealu (?). Versko delovanje ruskega naroda bilo je konservativno „uže po sami svoji bitnosti". Politika Slovanstva ni vesela. Ali večina (2/3) slovanstva so Kusi, in njim ne moremo tajiti polit, smisla. A druge slovanske države so bile pale vsled napora zapada in maho-metanstva. Pa vendar D. šteje slovano-ruska plemena med ona, ki imajo največ polit, smisla(?!). Ruska država ostaje Rusija, četudi naseljuje pusta prostranstva in si privlačuje inorodna plemena. Je-li pa ruski narod sposoben za svobodo? »Težko da je bil ali da je narod, sposoben prenesti večo svobodo, nego ravno ruski narod, ki bi menj težil, da jo zlorabi (518)". Ker ruski narod »zna biti pokoren, spoštuje vlast, ni slavohlepen, ne meša se v tuje stvari, ko misli, da ni kompetenten. Zato v Rusiji polit, prekucije ni bilo. Vsi nemiri so bili n. pr., ker so dvomili o zakonitosti vladajoče osebe, ker so narod preveč tlačili, ali pa »od bujnih elementov na okrajinah Rusije (borbe kozakov s Petrom in Turki)". Sedaj ni več teh razlogov, pa za to tudi ni treba več vpre-zati vseh narodnih sil v državni jarem. Ista načela da vidimo v obče tudi pri drugih Slovanih. Samo v Rusiji ni razredov brez zemlje. Kmetje so dobili svobodo in zemljo, v obliku občine (kjer se deli po potrebi zendja med moške glave). To daje ruskemu življenju stalnost tako, da so ravno ti razredi najbolj konservativni, kateri se tam Evropi groze s prekucijo. Evropski socijalizem zahteva najprej, da se znova dele zemlje in imetek v obče, da se kmetijstvo preustroji popolnoma in sploh vse društveno-gospodarsko življenje. On je bolezen. Zato se smemo nadejati od Slovanstva, da bode njegov kult. tip imel velik druHveno-ffospodarski pomen za ustroj ne samo abstraktne jednakosti pred pravom nego realne in konkretne. Smemo-li pričakovati, da Slovanstvo doseže visoke stopinje v kulturnem obziru? Do sedaj je za to storilo malo: premalo je sposobno ali pa premlado. Nimamo pa nobenega primera, da bi se prosveta začela pod tujim jarmom, ko vse sile uma zmaganega naroda rabijo na korist zmagovalcu, ali pa — kar vidimo še večkrat — vpliv tujega odgoja ne more se skladati z duhovnimi potrebami naroda. »To bode odgoj leviča orlom (527)."3) Isto odnaša se tudi k duhovnemu podčinjenju jednega kulturnega tipa — drugemu. Pa za to je lehko umljivo, da imamo premalo samobitne, znanstvene in umetniške prosvete. -1) Po znani basni Krjlova. »Državna doba" ruskega naroda je bila polna tolikih težav, da je morala trajati 1000 let t. j. ruski narod utrjeval in širil je ta čas svojo državo v pustih krajih. Take kraje dobili so tudi Amerikanci, ali oni se niso imeli bati zunanjega neprijatelja. Za to so se mogli posvetiti (posebno v Severni Ameriki) najbolj tehnični in obrtni stroki. Rusija je vse porabila za državno življenje posebno s Petra Velikega sim. Petrova reforma je čisto politično-državna, a ne kulturna (nekaj pač tudi!). Reforma je utrdila polit, moč, škodila pa je, ker je vse obrnila po tuje. Umetniška omika razvija se v obče povsodi pred sa-mobitno-znanstveno. Rusija n. pr. je v literaturi uže dala dela, ki se sinejo jednačiti z najboljimi deli evropske literature, ravno tak6 tudi v slikarstvu, glasbi. A narodnost in resničnost sta glavni črti vseh ruskih umotvorov.4) D. nadeja se, da slovanski tip zjedini vse prejšnje osnove v sebi, da bode torej četveroosnoven, in da bode njegova posebna zadača, da dobro reši društveno-ekonomično zadačo (541). Uresničenje naših nad pa da je zavisno od — vstočnega vprašanja, »katero je ozel in živo središče bodoče osode Slovanstva". Mnogo se je premenilo, odkar je to delo bilo tiskano prvikrat. Tudi za rešenje vstočnega vprašanja se je storilo marsikaj. Evropa je odločno razdvojena: na jedni strani stoji grozna trojna zveza, na drugi pa se tudi oborožujejo, »da se ohrani mir". Rusija ni vezana, kakor si je tega želel D. na nobeno stran, ali njene simpatije ima Francija in viceversa. Slovanstvo pa se tudi nikakor ne razvija v smislu D-a. O »slovanski zvezi" ne mislimo. O Carijgradu mislili so Rusi — vsaj mislili — ko so stali v San Stefano pred njegovimi vrati. Ali vzeli ga niso. Bolgari pojo sicer v svoji narodni pesmi: Carjigrad je naš! ali resno pač sami ne verjamejo, da bode kedaj njihov. Balkansko Slovanstvo je krstilo »slovansko zvezo" z bratsko krvjo. Mi avstro-ogerski Slovani pa se borimo, da si v zakonitih mejah priborimo ali ohranimo »pravo na življenje" — kolikor se da. Vzajemnost se kuje za silo — od slučaja do slučaja, ali pa tudi ne, in ravno to zadnje je navadno. Pred desetletji je bilo menda te cvetice več med nami, nego sedaj. Miroljubiva, samostalna ruska politika ima sicer lepe, posebne linancijalne vspehe. Narodna politika dobiva vedno več pomena tudi v notranjem življenju. Tudi ruski jezik, literatura in kulturni napredek v obče dobiva priznanje v Evropi in nekoliko cel<5 med nami: kot verni učenci Evrope ponavljamo za njo, kar nas ona uči, kar ona dela. Morda bodemo sčasoma samostalneji, morda se razvije kedaj kaj pripravnega za »slovanski kulturni tip", ali pa bodemo le »narodopisno gradivo" za evropsko prosveto, kdo ve? Dr. Fr. Celestin. 4) Pokoruje se tudi pri drugih Slovanih, čim bolj se osvobajajo od tujih vplivov, Pis, Ruske drobtinice. Ct «ipy no Himd>, roaoMy pyoaxa. Ko je znana hiša Baring bila v stiski, z njo pa Londonska banka, posodila je t. vlada mnogo milijonov zlata. To zlato je imelo sedaj vrniti se. Londonski in Pariški Rothscliildi pa so se bali zase, ako bi toliko zlata odletelo v Petrograd, in zato je Alfonz Rothschild (v Parizu) odklonil realizacijo 3% posojila. To je bilo nepričakovano, in ruski tečaj in fondi so bili pali ali se hitro povišali, ko je financ, sovet, videl, lcoga boli. R. ministerstvo financij dobilo je takoj ponudbo od druge fin. zveze, ki hoče prevzeti odklonjeno od Rothschilda realizacijo 3"/0 posojila na 500 m. frankov. Rothscliildi napad1i so torej Rusijo, a ona se jih ne boji, ona ima čistega zlata 350 milijonov brez fonda za menjanje (papirja), t. j. Rusija ima veliko reč zlata, nego Londarska banka — ne boji se. Konverzija 5"/„ obveznic 1. vstočnega posojila dokazala je, da se je v Rusiji jako pomnožila glavnica in postala važen faktor na denarnem trgu. In kdor z njim ne bo računal, prevari se, kakor seje 1887. in 1888 prevaril bil Bismarck, ko je hotel škoditi ruskim vrednostim, pa je škodil le svojim Nemcem, ter se je ravno tedaj Rusija osvobodila od preobladajočga vpliva Berolinske borze. Sovražniki torej pomagajo Rusiji. Petrograjski dopisnik „Chronicle" javlja, da govore v ruskih oficijainih krogih, da je sindikat amerikanskih glavni carjev predložil ruskemu ministru financij svoje usluge za konverzije ter da za posredovanje za '/2°/0 menj od Rothschildov, da bi tako Rusija v fin. pogledu postala čisto nezavisna od evropskih bank. Da bi le res bilo ! „KpecTBHHeKiii Baim." (kmetom na pomoč) ni posebno vspeval. ker je obrestni postotek in postotek pogašenja bil vzet previsoko, Sedaj se pa postotek obrestij in pogašenja odmeri na 5% in pa odplačevanje raztegne na več let, nego je bilo doslej. Saj bode pač tudi 5" „ težko odplačevati ruskim kmetom pri sedanjem občem gospodarskem stanju. V Moskvi je izšla letosi knjiga P. E. Astafjeva: „HTorn BiKa". V njej skuša pisatelj najti in pojasniti te ideje in težnje, katere so gospodovale v našem stoletju. On misli, da je evropsko društvo v 2. polovici tega stoletja poduzelo velikansk poskus, da živi brez ideala, katero bi bilo više od koristi in sreče pojedinca. Živeti brez ideala, dejal bi Dostojevskij, je živeti brez Boga. I. Nikolajev (Mosk. Vžd. 121. t. 1.) dobro pravi, da vse moderne »evolucije", katere bi imele dajati nam ideale, so le nek odsijaj starega, zavrženega kristijanstva. Društvena,politična, etična evolucija, logično razvita pa da bi tajila vsak ideal. Pa tedi utilitaristi, ma-terijalisti iščejo ideala, priporočajo ljubezen bližnjega: sili jih na to srce, ne um, Pa tudi Schopenhauer moral je priznati, daje aske-tizem in samopožrtvovanje visok ideal in pravi, da težnja opravičuje življenje človeka na zemlji. Da, kdo bode tajil, da glava in srce ni v životu v soglasju, da je ravno zato toliko nezadovoljnosti med nami, toliko one toge, katere so polna dela najboljih pisateljev našega veka? Nikolajev misli, da utihnejo tudi ti zadanji kliki za. idealom: filozofija Spencera daje zadovoljna brez idealov. Astafjev govori, da v »evropskem človeku gine duša", gine ona tudi v domovini Shakespeare-a, Nevtona, Byrona, kateri so vsi bili idealni. Torej, kar je zama dobro, to je sedaj moj ideal, pravi Astafjev o sedanjem človeku. Kako je prišla Evropa do tega — »ideala"? A. misli, da se je Evropa oddaljila od klasičnega in tudi ravno tako od kristijanskega ideala. „V staroklasični kulturi bil je nek surogat za stalni, večen ideal. Takim se je smatrala država. Temu idealu so bili ljudje pokorni in žrtvovali mu radi osebne koristi. Kristijanstvo zajavilo je drug ideal, ideal osebnega, brezkončnega, najpopolnejšega bitja — Boga. Nam država ne more biti zadnji cilj, ona je le sredstvo. Verujočemu kristijanu ima življenje jasen smisel, njega. težki dvomi ne mučijo. Ali kristijanstva je v Evropi malo, in kak je nasledek? Eazdivjanost, pravi Astafjev. Ta obdivjanost da je rodila ono vero v razne ustanove n. pr. skupnega dela kot ideal bodočnosti. Tudi ruska int.eligencija ponavlja najnovejše fraze, ki jej lete iz Evrope, slavi to Evropo — brez idealov, prejšnje, velike pa da ne pozna, pravi Nikolajov, ki se tolaži, da je vse to le površno, da je zrno ruskega življenja zdravo. Pa tudi Astafjev pravi, da najbolj globoke posebnosti značaja in nazorov nam do sedaj niso dopustile, da svojo dušo damo le v ustanove, brezdušne in brezosebne... Duša nam še ni izginila, naši ideali so še vedno bolj osebni, živi in globoki nego ideali izključno politični in gospodarski". Daj Bog, da vsemu slovanstvu nikoli ne »izgine duša", da se jača in polni s kristijanskim duhom, da se doseže ono tako britko pogrešano soglasje srca in glave, da iz tega starega, pa večno klicanega zrne raste in cvete naša slovanska prosveta! V razpravi „0 no^tjiKasi,", tiskani v 8. knjigi časopisa: »Bonpocu