Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 231 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm MATA/UR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Sped. in abb. poslale II, ppps - I.P.1.70% NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir Leto XX - N. 9 (454) Udine, 15. maja 1971 Izhaja vsakih 15 din Poslansko vprašanje Zdi se nam, da zadnji čas nikakor ne moremo trditi, da bi se v matični deželi ne zanimali za našo usodo. Nasprotno, čedalje več dejstev govori, da so tudi v matični domovini spoznali kako potrebno nam je stati moralno in človeško ob strani v naši borbi za ustavne pravice, ki nam še danes v naši deželi niso zagotovljene. Najprej se je za nas pozanimal med svojim nedavnim obiskom v Italiji jugoslovanski predsednik Tito, ki je hkrati tudi pokazal, da pozna naše probleme in se živo zanima zanje. Pred dnevi pa je v slovenskem parlamentu dobil poslanec Tone Reme odgovor od slovenske vlade na svoje poslansko vprašanje, v katerem je želel izvedeti mnenje slovenskega izvršnega sveta (vlade), kaj bi bilo treba ukreniti, da bi se tudi v Beneški Sloveniji spodbudil proces uveljavljanja legitimnih pravic italijanskih državljanov slovenske narodnosti. Odgovor predstavnika izvršnega sveta, člana izvršnega sveta ( ministra) dr. Ernesta Petriča na poslančevo vprašanje je bil zelo izčrpen in tudi za nas vzpodbuden. Predstavnik slovenske vlade je bil v slo venskem parlamentu zelo jasen in nedvoumen, saj je, med drugim dejal, da tako slovenske kot jugoslovanske oblasti podpirajo konkretne zahteve beneških Slovencev: da se zavzemajo za enake pravice Slovencev v vseh treh pokrajinah dežele Furlani-je-Julijske krajine in da je neustrezno, da je slovensko prebivalstvo v Italiji glede na obseg pravic razdeljeno na tri kategorije-pri čemer so beneški Slovenci skorajda brez narodnostnih pravic. Takšno stališče slovenske vlade, izraženo pred skupščino (parlamentom) socialistične republike Slovenije je za nas vsekakor vzpodbudno in tudi razveseljujoče: kaže namreč nedvoumno in jasno, da niso za dosego naših nacionalnih pravic v Italiji zainteresirani samo slovenski ljudje v matični domovini, temveč tudi tamkajšnja najvišja oblast tako vlada kot parlament, kar bo imelo vsekakor svoj odmev tudi pri naših oblasteh, tako deželnih kot vsedr-« žavnih. Mi pa se samo lahko pridružimo stališčem slovenske vlade glede naših pravic in upamo, da bomo z odločno in nenehno borbo, kot doslej, končno tudi za naše ljudi izbojevali tisto, kar je že itak tako lepo zapisano v naši republikanski ustavi. TOLAŽLJIV GLAS IZ v v STALISCE SLOVENSKE VLADE DO NAŠIH LJUDI Minister Ernest Petrič odgovoril na vprašanje poslanca Toneta Remca ter izjavil med drugim: Zavzemamo se za enake pravice vseh Slovencev v deželi Furlaniji-Julijski krajini in menimo, da je neustrezno, daje slovensko prebivalstvo glede obsega pravic razdeljeno na tri kategorije BENEŠKI SLOVENCI SKORAJDA BREZ NARODNOSTNIH PRAVIC Na zadnjem zasedanju slovenske skupščine (parlamenta) je član izvršnega sveta Slovenije (minister dr. Ernest Petrič odgovoril na poslansko vprašanje poslanca Toneta Remca, ki je zadevalo problematiko nas, beneških Slovencev. Posla nec je v svojem vprašanju med drugim želel izvedeti mnenje slovenskega izvršnega sveta (vlade), kaj bi bilo treba ukreniti, da bi se tudi v Beneški Sloveniji spodbudil proces uveljavljanje legitimnih pravic italijanskih drževljanov slovenske narodnosti. Odgovor dr. Ernesta Petriča je bil dokaj celovit ter je tudi zgodovinsko razsvetlil naš -------------- sedanji položaj v Italiji. Po Petričevih besedah so bili beneški Slovenci priključeni k Italiji na temelju plebiscita leta 1866. Čeprav so bili odtlej z državno mejo ločeni od jedra slovenskega naroda, so vse do danes ohranili svoj jezik, šege in običaje. Italija pa beneških Slovencev kot narodnostne skupine ni priznavala niti v preteklosti, niti danes, je dejal dr. Petrič. Tako beneški Slovenci nimajo možnosti pouka v materinščini, niti drugih narodnostnih pravic. Vse do konca minule vojne niso imeli svojih kulturno-prosvetnih organizacij. Med vojno, ko so beneški Slovenci aktivno sodelovali v boju proti fašizmu, je neposredni stik z jedrom slovenskega naroda vplival na oživitev njihove nacionalne zavesti, kmalu so ustanovili svoje politične in kulturne organizacije in 1950. leta so začeli izdajati tudi svoj štirinajstdnevnik Matajur, je nadaljeval dr. Ernest Petrič. V nadaljevanju svojega odgovora na poslansko vprašanje, je dr. Petrič poudaril, da je gospodarsko Beneška Slovenija zaostala deželica malih hribovskih kmetij z močnim izseljevanjem. Med prizadevanji beneških Slovencev za uveljavitev narodnostnih pravic je znana spomenica predsedniku italijanske republike Saragatu ob stoletnici plebiscita, v kateri beneški Slovenci terjajo enake pravice kot jih imajo drugi Slovenci v Italiji, predvsem pa pouk v materinščini. Predsednik deželne vlade Furlanije-Julijske Krajine dr. Berzanti je 1969. leta sprejel delegacijo beneških Slovencev, ki mu je predložila dokument z zahtevami, med katerimi je pouk v materinščini na prvem mestu, razen tega pa tudi zahteva po podpori slovenskim društvom in tisku ter zahteva za nameščanje uradnikov, ki obvladajo slovenščino. Upamo, je dejal dr. Petrič, da le obisk te delegacije pri oredsedniku deželna vlade dr. Berzantiju prvi korak k postopnemu urejanju problemov in upravičenih zahtev beneških Slovencev. Slovenske in jugoslovanske oblasti, je poudaril dr. Petrič v slovenskem parlamentu, podpirajo konkretne zahteve beneških Slovencev: zavze- mamo se za enake pravice 'N Pred kratkim je bila v avditoriju univerze v Bazlu(Švica) okrogla miza, ki jo je organizirala krajevna organizacija Fogolar Furlan, ki so se je udeležili tudi visoki predstavniki naše dežele in pokrajine. Dvorana je bila prepolna številnih emigrantov iz naše pokrajine in številni izmed njih so konstruktivno razpravljali ter posegali v razpravo. Namen okrogle mize je bil razpravljati z najbolj zainteresiranimi, to je z našimi emigranti, o spremembah, ki jih je treba vnesti v deželni za- kon št.24 in ga prilagoditi potrebam emigrantov. Toda razprava je prešla okvir teme in se dotaknila vseh problemov Furlanije, čemur se seveda ni dalo izogniti, saj je emigracija hčerka starih in mati modernih problemov. V glavnem so številni zahtevali furlansko univerzo v Vidmu, kajti tako bodo oblasti le končno prisiljene preiti od besed k dejanjem. Kajti furlanska univerza v Vidmu naj bi bila res univerza za Furlane in za otroke emigran- Slovencev v vseh treh pokrajinah dežele Furlanije-Julijske Krajine. Menimo, da je neustrezno, da je slovensko prebivalstvo v Italiji glede na obseg pravic razdeljeno na tri kategorije-pri čemer so beneški Slovenci skorajda brez Po mnenju našega izvršnega sveta, je zaključil minister Petrič, je predvsem treba podpirati vsa tista prizadevanja in dejavnosti beneških Slovencev, prek katerih le-ti želijo ohranjevati svoj jezik, kulturo in druge narodnostne po- narodnostnih pravic. sebnosti. ittimiiiitiiiiiiiiiiimiiiiiiuitiiiiiiiiiiiitiiitiiiiiiiiMiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiHmmtntiMMmnmiMtMiimtttMtiitMM Deželni prispevki za razvoj industrije v goratih krajih Deželna uprava je namenila v razdobju 1969-1972 skupno 2 milijardi lir prispevkov «una tantum» (torej nepovračljivih) za gradnjo novih oziroma razširitev in potenciranje že obstoječih industrijskih obratov v goratih in nerazvitih predelih Furlanije-Julijske krajine; porazdeljenih takole: 250 milijonov v 1. 1970 in po 250 milijonov v letih 1971 in 1972. Z odločbo v avg. 1970 je bilo nakazanih 979 milijonov lir 13 podjetjem za delno kritje skupnih izdatkov 5,5 milijarde lir (v teh podjetjih je zaposlenih 1.100 deželni odbor na predlog odbornika za industrijo Dul-c i j a odobril nadaljnjih 562.860.000 lir prispevkov 6 podjetjem za delno kritje njih izdatkov v višini 5 milijard lir. Trenutno preučujejo pristojni organi deželne uprave prošnje za prispevke drugih 34 industrijskih podjetij z okrog 2.200 zaposlenimi; kaže, da bo dežela tem prispevala 750 milijonov lir. V uradnem poročilu o gornjih pobudah je rečeno, da valjajo prispevki goratim oziroma nerazvitim področjem Karnije in trbiškega do 1.400 oseb). Te dni pa je področja. 1111111111111111111111111111 milimi Mii iiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiu nit n m imi limimi iiiiiiaiiHitiiiHiiiiiuttitt m v Proslava stoletnice «SOLE» Hudičev most v Čedadu, katerega je dal sezidati leta 1557 beneški proveditor Eberhard iz Beljaka IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII Okrogla miza v tov iz Furlanije, ki imajo prav tako pravico, kot vsi ostali, do obiskovanja tudi najvišjih šol. Delno pa so posebno pozornost posvetili tudi problemom emigrantov kot volivcev ter izbrisu iz anagrafskih knjig, ki je predviden za vse tiste, ki jih po šestih letih po bivanju v tujini izbrišejo iz anagrafskih knjig, razen če ne vložijo posebne prošnje da bi jih ne izbrisali. Sestanek je bil vsekakor zelo koristen, ker je bil poln pobud, pa tudi ostre polemike. Novogoriška občina je priredila dne S. maja srečanje predstavnikov primorskih časopisov in revij, ki izhajajo na Primorskem tostran in onkraj meje, da so proslavili stoletnico goriškega časo-p'sa «SOČA». Po uvodnih besedah glavnega urednika novogoriške revije «Srečanja» Cvetka Nanuta je prevzel besedo dr. Fran Vatovec in jedrnato orisal težko in zelo razvito publicistično dejavnost med Slovenci na Primorskem od začetka izhajanja goriške «Soče» do današnjih dni. Spregovoril je tudi direktor novogoriškega muzeja Branko Marušič in prikazal prisotnim bogato razstavo primorskega tiska, ki je urejena v znanem Kromberškem gradu pri Gorici. Zelo zanimiva je bila tudi debata o integracijskem procesu slovenskega tiska na obeh straneh državne meje ter o nujnosti boljšega informiranja zamejskih problemov v Jugoslaviji, kakor bi morali tudi Slovenci tokraj meje biti bolje seznanjeni z dogodki v Sloveniji in Jugoslaviji. V debato so posegli tudi številni kulturni in prosvetni delavci, med njimi dr. Joža Vilfan dr. Ivo Juvančič, predsednik SKGZ Boris Race, dr. Lojze Berce ter glavni urednik Primorskega dnevnika Stanislav Renko. Prosi ase so se udeležili tudi predstavniki občine Nove Gorice z županom Rudijem Simacem na čelu. Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll 26-lelnica osvoboditve Ljubljane Prestolica Slovenije je letos še prav posebno proslavila obletnico osvoboditve izpod okupatorskega jarma. Kot vsako leto, je proslavo priredil poseben odbor, ki je organiziral tudi tokrat športno prireditev. Letos so bile te prireditve hkrati tudi v znamenju počastitev 30-letnice ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Med drugim je bil organiziran tudi manifesta-tivni pohod po poteh tovarištva in spominov, katerega se je letos udeležilo res veliko število ljudi: 40 tisoč. Prisotne so bile najvišje oblasti slovenske republike in podani razni priložnostni govori, v katerih je bil poudarjen velik pomen teh spominskih prireditev. Po zborovanju so udeleženci poslali pismo predsedniku republike Titu in nadaljevali s partizanskim maršem, s štafetami zmage in tekom prijateljstva. Predilnica v Bulfonih pri Čenti zopet peša Ta edina industrija v Terski dolini izpopolnjuje gospodarstvo 340 družinam — Ogorčenje delavcev zaradi skrčenja delovnih ur IZPOD KOLOVRATA Shitd hmetov Stahlunhu Lansko leto so bili vsi zaposleni v predilnici v Bulfonih pri Centi zelo obupani, ker je kazalo, da bodo to e-dino industrijo v Terski dolini za vedno zaprli. Družba, ki ima v rokah predilnico, ima namreč svoj sedež v Milanu in je hotela svojo dejavnost koncentrirati v Lombardiji, vendar tega ni storila, ker je prišla na pomoč dežela in tako še za naprej zagotovila delo 300 delavcem. Danes je predilnica zopet v krizi in sicer zaradi super-produkcije in je zato skrajšala delovni čas. Pretekli teden je uprava sklenila, da bodo delavci odslej delali namesto 32 ur na teden samo 24 in to v dveh izmenah. Delavci, katerih je danes 340, so vsi ogorčeni protestirali proti tem ukrepom in se je zaradi tega problema moral sestati tudi čentski komunski odbor, ki je takoj posredoval pri direkciji predilnice, da so vsaj uredili delovne izmena bolj pogodi zaposlenim. Kot vemo, so tu na delu predvsem ljudje iz okoliških hribovskih vasic: iz štele, Smrdeče, Sedigle. Njivice, nekaj pa tudi iz Cente in Cezirjev, ki so bližje. Skrčen delovni čas pomeni še nižjo plačo, ki je bila že tako nizka, a je vseeno pomagala izpopolnjevati lokalno ekonomijo, ki je danes na zelo nizki ravni. U-pravniki predilnice so izjavili, da so morali seči po tem ukrepu, ker je vedno manj povpraševanja po tem tkivu, katerega prodajajo ne samo na domačem trgu, am- Meseca aprila je šlo skozi obmejne prehode v naših krajih vsega skupaj 119.875 ljudi, od teh 86.934 iz italijanske strani, iz jugoslovanske pa 32.941. Skozi posamezne prehode pa je bilo tako le gibanje: v Štupci (prehod prve kategorije) 90.743, v Učeji (prehod prve kategorije) 1.186, na Mostu čez Nadižo (bivši Ponte Vittorio) 544, na Mostu Mišček 527, na Mostu Klinec 220, v Polavi v sovo-denjskem komunu 878, v Ro-bediščih 191, v Solarjih pri Dreki pa 385. SV. PETER Odbor za pripravo sagre V špetru so že pričeli misliti na vse potrebno, da bo vaški praznik, to je dan sv. Petra in Pavla (29. junija), čimboljšs izpadel. V ta namen so že ustanovili organizacijski odbor, ki ga sestavljajo: župan prof. Cirillo Jussa, župan Francesco Venuti, dr. Renato Qualizza, dr. Giancarlo Strazzolini, pak ga tudi izvažajo. Ustaviti so morali na vsak način nekaj strojev za nedoločen čas oziroma dokler ne poidejo zaloge, ki so v skladi - V Žlebeh pri Medovah (na Gorenjskem) je dne 16. aprila končala svoje življensko p o t v 87 letu starosti Katarina Drnovšek roj. C u 1 i n o - Vanatova Katin-ka iz Tera. Pokojna se je rodila leta 1884 v Teru in se je še kot otrok s starši izselila v Loko pri Zidanem mostu, kjer se je oče Peter Cu-lino kot zidar zaposlil pri gradnji južne železnice. Otroška leta, ki jih je preživela v slikovitem Teru pod divje romantičnimi Mužci, v skrbni negi dobrih staršev, ki se jih je še na smrtni postelji tako rada spominjala, so ji pustila v vsem njenem življenju neizbrisne spomine in najgloblja doživetja. Cim starejša je postajala, tem pogostoje je v duhu poromala v svojo tako srčno ljubljeno Beneško Slovenijo. S ponosom je povdarjala, da je beneška Slovenka, kar je zanjo pomenilo, da je iz rodu čilavih, skromnih, pa srčno dobrih ljudi. Bila je že od vsega začetka naročena po svojem sinu na «Matajurja». Prebirala ga je zvesto do zadnje številke pred smrtjo. Pozimi je prebolela težko pljučnico, ki ji je izčrpala življenjske moči. Zaspala je spokojno, brez trpljenja, ohranila do zadnjega bistrost Luciano Zanolin in Fabio De Grassi. Padel je z motorja Luciano Pagliavez se je zaradi spolzke ceste zvrnil na asfalt in se močno udaril v glavo. Zdravniki so dejali, da se bo zaradi dobljenih poškodb moral zdraviti najmanj tri tedne. SV. LENART Ureditev ceste, ki vodi v Kravar Cesta, ki vodi v Kravar, je v izredno slabem stanju in ljudje, ki prebivajo na tej relaciji, že dolgo prosijo, da bi jo uredili in se mogli brez ovir voziti po njej ne samo domačini, ampak tudi številni izletniki, katerim so te vasice priljubljene. Prošnja je bila uslišana in deželno odborništvo za javna dela je prav te dni sporočilo, da bo prispevalo svoj prispevek. Cesto bodo začeli v kratkem popravljati in jo bodo tudi asfaltirali. Prvi «lot» bo stal 25 milijonov lir. ščih ali pa odpustiti polovico delavcev in bi se ne izplačalo držati tovarne pokonci in to bi bilo v še večjo škodo domačinom. duha, odšla je k svojim ljubim staršem v zavesti, da je pošteno izpolnila svoje življenjsko poslanstvo. Naj ji bo lahka slovenska zemlja! Nenadna smrt Globoko je pretresla vso našo okolico žalostna vest, da nas je za vedno zapustila 50-letna Assunta De Bellis, ki je zadnje čase stanovala v Avasinis. Medtem ko je pila v neki gostilni oranžado, ji je postalo slabo in ostala na licu mesta mrtva s kozarcem v roki. Prepeljali so jo v huminsko bolnico, ker so upali, da jo bodo spravili k zavesti, a vse prizadevanje zdravnikov ni nič pomagalo, žena je bila mrtva. Pokrajinsko odborništvo je te dni dodelilo rezijanskemu komunu 5 milijonov in 725 tisoč lir prispevka za popravilo opornih zidov in ureditev ceste, ki vodi preko mosta Rop in ki povezuje Rezijuto z Rezijo. Cesto je namreč še pred dvema letoma močno poškodovalo neurje in je še danes v slabem stanju. Smo na pragu turistične sezone in hi moralo biti vse pripravljeno za sprejem izletnikov, a tako bodo z deli morali šele pričeti in ne vemo, če bo prišlo do takojšnje realizacije, čeprav je podpora že nakazana. Pokrajinski odbor je dal rezijanskemu komunu tudi 300 tisoč lir podpore za otroške vrtce. Sklepi komunskega sveta Na zadnjem zasedanju komunskega sveta so sklenili, da bodo poskrbeli za razširitev javne razsvetljave in poverili županu nalogo, da vloži prošnjo za deželno pomoč. Uredili bodo tudi nekatere ceste, ki so nujno potrbne popravila. Sklenili so tudi, da bodo vzeli 2 milijona lir posojila za gradnjo kanalizacije v Njivi in Koritih in da bi še v nadalje izterjevalo troša-rinski davek (dazio) podjetje Borgnolo. Deželni prispevek za športno igrišče Deželno obdorništvo je sporočilo, da je bilo na podlagi zakona št. 20 iz leta 1966 nakazanih rezijanskemu komunu en milijon in 400 tisoč lir kot dopolnilo k že v preteklosti danemu prispevku, ki je znašal tri milijone in 500 tisoč lir in Pred kratkim so se sestali kmetje dreškega komuna v Krasu in Štoblanku, da so poslušali poročilo kmetijskega izvedenca Salvagna o programu, ki ga ima ERSA (Deželna ustanova za razvoj kmetijstva), da bi pomagala hribovskim krajem. V diskusijo sta posegla tajnik od «Coldiretti» Cendon inžupan Namor, ki sta dala tudi nekatere predloge, ki naj bi jih ustanova upoštevala pri izvajanju svojega načrta z ozirom na izredno kritično e-konomsko stanje tega področja. Telefon tudi v Hostnem Te dni so v Hostnem pričeli z deli, da bodo tudi v to hribovsko vas grmeškega komuna napeljali javni telefon. Ojačili bodo tudi električno energijo. Sedaj ima namreč grmeški komun samo 125 volt, odslej pa bo imel 220, tok, ki bo mogel služiti tudi za industrijski pogon. Tega so najbolj vesele naše gospodinje, ki imajo pralne stroje, hladilnike in druge in sicer za gradnjo novega športnega igrišča v kraju Rauna ob Reziji. Obvezno cepljenje goveje živine proti slinovki Ker se je v nekaterih krajih bližnjih provinc pojavila slinovka in parkljevka (afta), je župan izdal odredbo, da morajo vsi živinorejci rezijanskega ko- Živinoreja Kanalske doline je slonela doslej le na posameznikih, na družinah, ki so iz tradicije gojile po več glav goveje živine in ne zavoljo tega, da bi prosperira-la ta važna panoga. Kmetijski sektor je zato začutil potrebo, da bi se kmetje združili, ker bi samo na ta način mogli priti do skupnih interesov. V Kanalski dolini so namreč prekrasne planinske senožeti z obilnim sočnim senom in bi zato mogli rediti dosti več živine kot jo rede danes in na bolj sodoben način, ker bi pri tem pomagali strokovnjaki. Pred nedavnim so se sestali številni kmetje Kanalske doline v dvorani trbi-škega komuna, da so proučili možnosti gradnje zadružnega hleva. Predlagali so, naj bi ga zgradili v Velikih Rovtah, kjer obstoja že veliko kmečko posestvo. Nameravajo se povezati tudi z zadružno mlekarno v Ukvah, ki bi predelovala mleko iz novega zadružnega hleva. V kratkem se bodo kmetje zopet sešli in raz- aparate. Za to delo je dala dežela poseben prispevek. V Trinkih bodo odsekali nevarno skalo, ki ovira in ogroža promet V Trinkih se ljudje bojijo hoditi ali se voziti po cesti, kajti tukaj se je zaradi dežja in snega prikazala velikanska skala, ki grozi, da se bo vsak čas odtrgala in pod-sula mimoidočega. Pokrajinska administracija, ki skrbi za vzdrževanje te ceste, se je končno odločila, da bo odstranila to nevarnost. Skala je velika kakšnih sto ku-bikov in zato gorje, če bi se odtrgala, k0 bi šli tam mimo ljudje in ta je na zelo prometnem kraju. Stroški za odstranitev te ovire bodo znašali okoli dva milijona lir. Asfaltirali bodo cesto Klodič-Topolovo Deželno odborništvo za javna dela je sporočilo na komun, da je bila prošnja za dosego podpore, s katero bodo asfaltirali cesto Klodič-Topolovo, ugodno re- mosta Rop muna dati cepit živino proti tej nevarni in nalezljivi bolezni. Cepljenje se bo vršilo dne 31. maja in veterinar bo ob tej priliki tudi pregledal vso živino, da bo ugotovil, če morebiti ne boleha katera izmed krav za tuberkulozo. Kdor bi ne dal cepiti živine, bo prijavljen sodnim oblastem. pravljali o tem problemu in verjetno bodo prišli do pozitivnega zaključka, kar bo brez dvoma korak naprej v lokalnem gospodarstvu. Državna pomoč trbiškemu komunu Te dni je prišlo sporočilo, da je ministrstvo za javna dela dodelilo trbiškemu komunu 43 milijonov lir za razširitev in ureditev komunskega sedeža in 50 milijonov lir za popravilo in asfaltiranje nekaterih cest v Trbižu in drugih vaseh. IIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIH IZ IDRIJSKE DOLINE Nesreča pri delu V bolnico so morali peljati 23-letnega Danila Ber-gnacha iz Prapotnega, ker je padel z lestve, ko je hotel popraviti steho. Pri padcu si je zlomil levo roko in dobil še več drugih poškodb. Ozdravil bo v enem mesecu. šena. Dežela je že nakazala za izvedbo tega potrebnega dela 40 milijonov lir in sicer iz fondov, ki so na razpolago hribovskim področjem vzhodne Furlanije. Športno igrišče v Ljesi Pred dnevi sta šla r_aš župan Lucio Zufferli in komunski odbornik Dante Klodič k deželnemu odborniku Giacomu Romanu, da sta prosila za deželno podporo, s katero bi mogli urediti športno igrišče v Ljesi. Deželni obdornik je obljubil, bil, da bo kmalu prišlo do realizacije, ki je sen mladih športnikov pod Kolovratom. iiiimuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiitiiiiiiiii TAVOR.IANA Nov predsednik ECA Te dni se je sestal upravni svet ECA (Ente comunale assistenza - Komunska podporna ustanova) in izvolil za predsednika Fiorella Fle-busa. Na istem zasedanju so tudi razpravljali o prvih podporah, ki jih bodo dali občanom, ki so zanjo zaprosili. Prometna nesreča Dvajsetletni Franco Cudi-cio iz Tavorjane je na nekem ovinku blizu Spesse zavozil s ceste in avtomobil se je zvrnil v jarek. Na srečo si je zlomil le roko, a lahko bi bilo hujše. Ozdravil bo v e-nem mesecu. Poroke Pred kratkim sta se poročili dve naši vaščaniki: bolničarka Terezina Davanza, ki je vzela za moža mlekarja Luciana Bucovza iz Čedada in Lorenza D: Lenar-do, ki se je poročila s šoferjem Alessandrcm Verono tudi iz Čedada. Prijatelji želijo obema paroma dosti sreče v zakonskem življenju. iiiiiiiiiiiiiituimiiiiiiniiiiiitiiiiMiiiitmiiiiiiiiiiiiiiii Naši dragi rajnki Od 15. aprila do 15 maja smo izgubili za vedno dosti naših ljudi. Umrli so: Iz Sv. Lenarta: 52-letni Augusto Balutto in 41-letm Elio Trinko Iz Prapotnega: 78-letni Giuseppe Pizzulin. Iz Podbonesca: 81-letni Giuseppe Succo in 48-letni Giuseppe Marseu. Iz Ahtna: 66-letni Guglielmo Bombardir in 82-letna Rosa Roiatti vd. Pojana. Iz Fojde: 50- letni Ermenegildo Zoi, 70-letna Teresa Macorig vd. Dorbolo, stanujoča v Čedadu, 68-letni Italico Zani, stanujoč v Čedadu in 76-letni Luigi Zabano. Iz Tavorjane: 76-letni Ge-lindo Duderi, stanujoč v Reani in 30-letna Onelia Ce-con por. Lesa. Iz Nem: 31-letni Eugenio Picogna iz Dolenjega Dobja in 67-letni Giuseppe Nimis. Vsem svojcem dragih rajnkih izrekamo naše sožalje. »MMMtIIHtllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIItlllltllllMIHIIIIIIIIIIHIHIMtimUllltIMMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIII IZ NADIŠKE DOLINE Mali obmejni promet meseca aprila Umrla je zavedna beneška Slovenka iz Tera iiHiiHiiiiiiiiiiiiHiiiHHHHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiim IZ REZIJANSKE DOLINE llredili bodo cesto preko iiiiiiiiiiiiiiimtiiiiiiiitiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiitittiiiMi IZ KANALSKE DOLINE V Itovlah bodo zgradili velik zadružni hlev Sprehod skozi slovensko književnost Anton Martin Slomšek Oh 020 - Mici prve slovenske knjige Med pomembnejše Prešernove sodobnike vsekakor sodi tudi Anton Martin Slomšek, ki je bil, med drugim, tudi Prešernov sošolec. Njegova pomemobnost za slovensko književnost tiči nedvomno v tem, ker je veliko prispeval, kot zahodni Štajerec v tisti dobi, k utrditvi slovenske enotnosti in k postopnemu prehodu v širši, splošnoslovenski pismeni jezik. Anton Martin Slomšek (1800-1862) je bil doma s premožne kmetije na Slomu pri Ponikvi, a je zgodaj ostal sirota in se je v šolah preživljal s poučevanjem. Precej pozno je prišel v Celje, kjer ga je profesor Zupančič navdušil za slovenščino in za poezijo. Filozofijo je poslušal nekaj časa skupaj s Prešernom v Ljubljani, nato v Senju in Celovcu. Tu je šel v bogoslovje, bil kaplan na Bizeljskem in pri Novi cerkvi, duhovni vodnik v celovškem semenišču, in šolski nadzornik v Vuzenici, kanonik in šolski nadzornik v lavantinskem St. Andražu, opat v Celju in še tisto leto (1846) lavantinski škof. Iz vneme za slovenščino je že v bogoslovju ustanovil slovensko društvo, poučeval sošolce v našem jeziku in jih navduševal za pismene in govorne vaje. Na binko-štni ponedeljek 1838.1eta je v Jarnikovi fari Blatograd nad Vrbskim jezerom imel svoj znameniti govor o ljubezni do materinega jezika, ki da je božja zapoved. Slovensko misel je širil v knjigah, v katerih je zgodaj sprejel nove, vseslovenske jezikovne oblike in si zelo prizadeval za slovensko šolo na kmetih. Sprva je priporočal vsaj farne nedeljske šole. Kot nadzornik je lahko uspešno utrjeval naš jezik, kot škof pa se je dolgo potegoval za to, da bi bila slovenska štajerska cerkvena enota. Celjsko okrožje je takrat pripadalo lavantinski škofiji, ki je imela sedež v nemškem Št. Andražu, drugi kraji pa so pripadali se-kovski škofiji, ki je bila povečini nemška. Vodstvo je bilo navadno v rokah ljudi, ki niso mogli razumeti ljudstva in potreb njegovega narodnega razvoja. Tako se je končn0 Slomšku posrečilo 1859.1eta, da je prenesel škofijsko stolico v Maribor, v sredino slovenskega ozemlja. Slomšek se je zanimal za narodni razvoj tudi drugje. Nekajkrat je potoval na Hrvaško in se tako seznanjal z narodnimi problemi tudi tam. Slomšek pa ni bil narodnostni buditelj, temveč je tudi sam zlagal pesmi, pisal nabožne knjige in izdajal Drobtinice, nekak nadomestek za časopis. Drobtinice so bile namenjene duhovščini in učiteljstvu, prinašale pa so pridige, moralne po-vestice, basni, življenjepise, sestavke o šolskih predmetih, novosti po svetu, pa tudi preproste pesmi. Slomšek kot pesnik ni bil preveč izviren, vendar pa je znal svoje pesmi prožno oblikovati v lepem, blago tekočem jeziku. Po duhu in izrazu so njegove pesmi zelo blizu ljudski pesmi, in zato ni nič čudnega, če so zato nekatere njegove pesmi z napevom ponarodele, kot na primer, pesmi Glejte, že sonce zahaja ali Preljubo veselje. V vinskih krajih je zlagal tudi zdravice, med njimi je njegova predelava pesmi En hribček bom kupil. Pisal je -slovenščino, ki je bila blizu živemu jeziku in sodi med naj lepšo sloven- ščino, če izvzamemo Prešernovo, svojega časa. Takšno je tudi njegovo najimenitnejše delo «Blaže in Nežica v nedelski šoli» (1842). Ta metodična knjiga za višji oddelek sicer spominja na znano Pestalozzijevo delo Lienhard und Gertrud, vendar je zasnovana samostojno, po naših razmerah. V obliki pripovedi, ki je postavljena na «Dolenjsko» (dolenje štajersko), je knjiga precej privlačno združevala šolsko in domače življenje na vasi. Pri tem je zelo rada moralno vzgajala, učila pa tudi osnovnega poznavanja narave in cele vrste praktičnih reči, ki so prišle prav kmečkemu človeku, kakor prva pomoč v sili, sadjarstvo, opravki z uradi, oporoka, zadolžnica in podobna pisma in še nemščina. Zgodbice, vmes je tudi o vojaškem begunu in tihotapcu, ki jih je vpletal, je nekatere Slomšek sam doživel, druge pa povzel in priredil po tujih virih. Vsekakor zavzema Slomšek v slovenski književnosti pomembno mesto, tako s čisto literarnega, kot jezikovnega in narodnostnega stališča. KAJ BOMO DELALI MESECA MAJA NA POLJU bomo maj-nika okopavali in osipali. Ne bomo pa imeli nič dobička, če ne bomo tega dela opravili dovolj pazljivo. Velika razlika je med njivo, ki je dobro okopana, in med tisto, ki je samo malo postrgana in popraskana. Pri okopavanju lahko gnojimo z nitratom zlasti one njive, ki imajo slabo, pusto zemljo in niso dovolj gnojene s hlevskim gnojem. NA TRAVNIKU začnemo kositi lucerno in drugo deteljo. Proti koncu meseca začnemo lahko kositi tudi stalne travnike. Kosimo tedaj, ko je trava v polnem cvetju. Če kosimo kasno, ko olesenele rastline izgube lističe in seme, je to slabo, kajti tako seno ima majhno krmilno vrednost. V VINOGRADU požene trta navadno že ta mesec ped visoke poganjke. Tedaj je zadnji čas, da napenjalce pripognemo in povežemo. Nato moramo trto prvič pož-veplati. Bodimo pripravljeni na škropljenje proti peronospori. Kupimo škropivo že sedaj. Nabavimo si tudi dobre škropilnice. Ne bodimo površni, ko pripravljamo škropivo, in tudi ne, ko škropimo. Proti koncu meseca se začne razvijati prvi zarod grozdnega molja. Treba ga je zatreti že v zarodu. V KLETI moramo meseca maja, in sicer preden trta cvete, pretočiti vino še tretjič. Pri pretakanju zadimimo sode z žveplom, ali pa dodamo vinu 7 gramov kalijevega metabisulfita na hektoliter. Danes so knjiga, časopis in revija poleg televizije, radia, filma in šole med najmočnejšimi stebri kulturne in politične stavbe človeštva. S tiskom učimo, vzgajamo, se vojskujemo, morimo, zastrupljamo, osvajamo svetove, spreobračamo duhove: v njem sta lahko največji blagoslov in najstrašnejša poguba. Nekateri mu prisojajo tolikšen vpliv na razvoj človeštva, da celo začetek novega veka štejejo od izuma modernega tiska dalje. Pred dvajsetimi leti smo praznovali petstoletnico ( 1450-1950). Vemo sicer, da so Kitajci že pred Kristusovim rojstvom poznali tisk. Tudi stari Grki in Rimljani so razen rokopisov na pergamentnih zvitkih poznali nekakšne tiskovne plošče, ki so jih v srednjem veku sčasoma toliko izpopolnili, da so dobile spremenljive in premakljive vložke. Toda vse te «tiskarne» so bile še dokaj preproste in okorne in bi še ne mogle prevzeti poznejših nalog. Šele nemškemu tiskarju v Mainzu Janezu Gutenber-gu (živel je v dobi 1400-1470)-se je posrečilo, da je prvotne premakljive črke na tiskovnih ploščah izmenjal s kovinskimi in s tem omogočil trajnejšo uporabo tiskarskega gradiva. Obenem so tisti čas začeli izdelovati tudi papir, kar je seveda hitro vplivalo na naklado posameznih knjig in na tisk s posebnimi stroji. Od tod gre razvoj tiskarstva zdržema navzgor. Tisk je živo sodeloval pri kulturnem in prosvetnem dvigu posameznih narodov, zato nekako od te dobe dalje štejemo moderno literaturo. Slovenci smo bili zaradi politične in gospodarske nesvobode, zaradi državne in osebne podrejenosti in tlačanstva v knjižni kulturi med precej zadnjimi v Evropi. Šele sto let po izumu tiskarstva je protestantom uspelo, da so — zlasti za širjenje svojega nauka — izdali celo vrsto knjig, v glavnem poučne in nabožne vsebine in prevodov. Med temi knjigami sta prvi izšli leta 1551, torej natančno pred 420 leti. Izdal ju je Primož Trubar. Prva je bila katekizem, druga abecednik, oboje v slovenskem jeziku, ki se je tako končno vendarle priboril na svetlo in v javnost. Dotlej so si za to zaman prizadevali posamezni možje, ki so nam s svojimi zasebnimi zapiski sicer ohranili prvo podobo slovenskega jezika v brižinskih spomenikih (pred letom 1000) in v raznih ro- i laminili tulim mutimi it inumi immillili imi minit im ............................................. France Bevk Kaplan Martin Čedermac 20 Vzelo mu je glas... Poročnik se je dvignil, vražji nasmešek mu je v trenutku izginil z obraza. Ostra odklonitev, ki je ni za trdno pričakoval, ga je docela razorožila. Neuspeh ga je jezil, obenem se je sramoval, kakor se sramuje vsak podkupovalec, ki se mu izjalovi naklep. Najrajši bi se bil naglas zasmejal in rekel, da je govoril le v šali, a se ta hip ni upal tvegati nove žalitve. «Zal mi je, prečastiti», je rekel skozi stisnjene ustnice, «vendar vas moram prositi, da me spremite do Čedada». «Torej sem aretiran?». «Ne», je rekel poročnik hladno in se oziral po knjigah ob steni, «Kdo pravi, da ste aretirani? Ker trdovratno vztrajate pri svojem, imam nalog, da vas predstavim oblastem». Aretacija v rokavicah, je Čedermac grenko pomislil. Morda zaradi njegove starosti in da bi ne vzbujalo preveč pozornosti. To mu je na pol ohladilo prejšnje živo ogorčenje. Zbrati je moral vse sile, da se je delal ravnodušnega. «Ali me ne boste vklenili?» je vprašal. «Neee», je zategnil poročnik. «Ako sem aretiran, mi je ljubše, da me tudi zvežete. Ne sramujem se». «Toda neee! Samo kratko zasliševanje, čisto formalna, uradna zadeva. Podpisali boste zapisnik... Spodaj ob cesti nas čaka avto...». Čedermaca se je znova polaščal duh upornosti. «In — ako se uprem?». «Tedaj, prečastiti, bi vas moral odvesti s silo. Pa tega ne boste storili». Poročnik se ni varal, tega Čedermac res ni storil. Katina je stala v veži, bila je vsa bleda, solze so ji kar tako vrele po licih. «Povej cerkovniku, da jutri ne bo maše», ji je brat naročil mimogrede. «Pa ne joči! Ne kaži se tako!». Odšel je z upognjeno glavo, sključen, kakor da mu je težka skala legla na pleča. Čedermac je sedel poleg poročnika in se ves pogrezal v blazinasti sedež. Za trenutek se je vdal otroški brezskrbnosti; zdelo se mu je, da le sanja. Samo za trenutek! zagledal je prvega človeka, ki se je ustavil na cesti in začuden zastrmel za njimi; tedaj se je zopet bridko zavedel svojega položaja. Zaradi žalosti in sramovanja bi se bil najrajši v zemljo pogreznil. Poročnik je molčal, kadil cigareto in gledal skozi šipo. Prej, ko sta hodila skozi vas, je venomer govoril; mirno, prijazno je izpraševal o vsakdanjostih, da bi pred ljudmi spretno zabrisal pravo podobo položaja. Čedermac mu je odgovarjal stvarno, a kratko, duh mu je bil odsoten. Pre-pravljala, ga je množica misli in občutkov, tisoč različnih možnosti mu je prešinjalo možgane. Občutek negotovosti, ki mu je bil prej tako tuj, mu je bridko kanil v dušo; z vso silo se je branil potrtosti. Poročnik se je zaman trudil, da bi prevaril ljudi. Vaščani so zaslutili, kaj se godi; Čedermac jim ni skrival posebnega izraza na obrazu in v očeh. Obšla ga je otroška kopisih (stiški, celovški, škofjeloški, čedadski - vsi pred letom 1500), toda splošna ljudska raba slovenščine, o kateri nam priča neizčrpno bogastvo naših prastarih narodnih pesmi in drugega narodnega blaga in ves besedni zaklad poznejših slovarskih del, je mogla šele s Trubarjevim odločnim dejanjem preiti v knjigo in značilno prelomiti z dotedanjo zaostalostjo. Poglejmo, kaj so imeli posamezni evropski narodi že literature v domačem, ljudskem jeziku, ko smo Slovenci dobili šele prvi abecednik. Najugodnejši položaj so imeli vsekakor Italijani, ki se jim je književnost domala strnjeno nada- £atecf)iTmu$ ftcr TPin&ifctxnn ©prmfc/ fftrtlbt cfrter Fiirtjm Hn$legutig ingtfatxgxotifi. jrtm bit Uuv tim *>ni> «in pr«Ng vom rtcfc ten 0lauben/gel1elt/bur