Leto XII., št. 23. V organizaciji je mol, kor moti — toliko pravice. AMSTERDAM Uradniitvo Id oprava: Ljubita«, Šalenburgova ni. 6/11. GLASILO ZDRUŽENE DELAVSKE STROKOVNE ZVEZE JUGOSLAVIJE. Izhaja 10. in 25. dne v meseca. Stane posamezna Številka Din 2—, mesečno Din 4-—, celoletno Din 48. — Za člane izvod po 1-10 Din. Oglasi po ceniku. Dopisi morajo biti irankira-ni in podpisani ter opremljeni z Štampiljko dotična organizacije. Rokopisi se ne vračajo. Reklamacije so poStnine proste. Strokovna komisija za Slovenijo v Ljubljani (kot oblastni odbor ZDSZJ) sklicuje v sporazumu z akcijskim odborom za nedeljo, dne 27. decembra 1925 svojo oblastno konferenco s sledečim začasnim dnevnim redom: 1. Otvoritev konference in volitev verifikacijskega odseka ter poročilo uprave in nadzorstva. Poročata: Jože Golmajer in Lovro Jakonim. 2. Poročilo o položaju in delu za strokovno zedinjenje. Poročajo: France Svetek, Ivan Makuc in R. Juvan. 3. Bodoče naloge strokovnih organizacij v Sloveniji. Poročata: Jurij Stanko in Ciril Štrukelj. 4. Volitve v Delavsko zbornico za Slovenijo. Poroča: Filip Uratnik. 5. Volitev oblastnega odbora in kontrole Strokovne komisije. * 6. Razno. Konferenca se bo vršila v Ljubljani in sicer v hotelu »Tivoli« in bo s svojim delom pričela točno ob 9. uri dopoldne. Na podlagi poslovnega pravilnika čl. 38 imajo poslati vse priključene organizacije (savezi) na to konferenco svoje delegate po sledečem ključu: Iz C. Štukelj; podružnic z do 50 članov po enega delegata, iz podružnic z nad 150 članov po dva delegata in na vsakih 200 nadaljnih članov še po enega delegata. Podružnice z večjim številom članstva lahko, da si prihranijo stroške, pošljejo na več nego 200 članov po enega delegata, vsekakor na največ 500 članov po enega delegata. Manjše podružnice sc lahko zedinijo na enega delegata in pripada v takem slučaju delegat oni podružnici, ki šteje največ članov. Razpored delegatov naj izdelajo priključene organizacije same po svoji uvidevnosti in sicer za one organizacije (saveze), čijih sedeži so v Slove-nOJ centralni odbori, za one organizacije, čijih sedeži so izven Slovenije, pa oblastni odbori organizacij, odnosno savezov, pri čemur naj gledajo na to, da bodo na konferenci vse podružnice zastopane, to je, da pošljejo na vsakih 200 članov po enega delegata za svoje podružnice v Sloveniji. Stroške za delegate nosijo posamezne podružnice, odnosno organizacije (savezi). Vsakemu delegatu mora podružnica izstaviti poverilnico, podpisano od predsednika in tajnika podružnice in opremljeno s podružničnim pečatom. Iz poverilnice mora biti tudi razvidno, koliko članov zastopa. Imena delegatov je prijaviti podpisani Strokovni komisiji do najkasneje 20. decembra tl. Ljubljana, dne 18. novembra 1925. Strokovna komisija za Slovenijo. Mejnik v strokovnem gibanju Slovenije. Strokovna konferenca, ki se bo vršila 26. in 27. decembra t. 1., ne bo navadna konferenca, na kateri podajajo funkcionarji običajna poročila, kjer slišijo delegati navduševalne govore o bodočnosti, potem pa, ko se vrnejo domov, zapadejo zopet v slavno preteklost. la konferenca mora biti povsem nekaj drugega, mora biti resnični obračun s preteklostjo in stopnja v novo fazo — razmaha delavskega razredno bojevnega strokovnega gibanja. Da bomo to razumeli, moramo iti popolnoma v začetke delavskega strokovnega gibanja. Kapitalistični gospodarski sistem je prisilil kakor vse delavce tudi slovenske proletarce pred 30 do 40 Rt, da nastopajo enotno proti kapitalu, da enotno zahtevajo tako delovno mezdo, ki jim omogoča človeka vredno življenje, da se skupno bore za boljše življenjske pogoje v okvirju obstoječega sistema- Delavci sami so uvideli, da se morajo v ta namen združiti v trajne zveze, s pomočjo katerih se morejo oskrbeti z vsem proviantom za časa mezdnih in drugih bojev z delodajalci. Pcčasi so prodirale te prve strokovne organizacije med delavstvo, ki v svoji večini ni še videlo rešitve v neki skupni delavski organizaciji, ampak si je skušal vsakdo pomagati na svoj način. Med delavstvom samim ie vladala konkurenca. Izkušnje so delavstvo izučile .da £a medsebojna konkurenca uničuje, da poedinec zase ne zmore ničesar proti kapitalističnemu sistemu, temveč da morajo skupno nastopali vsi oni, ki imajo v glavnem skupne razredne interese. Tako se je razvilo delavsko razredno bojevno strokovno gibanje, ki ni napovedalo boja samo zlim posledicam sistema, temveč tudi sistemu samemu. Parola razredno bojevnih strokovnih zvez ni več samo; Boljše mezde! temveč tudi; Odprava mezdne- ga sistema sploh! Napredovanie' kopičenje in koncentriranje kapitala v mogočne nacionalne in internacionalne zveze (trusti, sindikati itd.) je prisililo tudi delavstvo, da se ne združuje vec -samo nacionalno (v okvirju poedinih držav), temveč da se združi internacionalno prek?- vseh meja, preko vseh nacionalnih in verskih razhk. Tako se je na strokovnem polju ustanovil le-ta tg02 internacionalni strokovni sekretariat katerega konference so bile redno spojene z internacionalni«” socialističnimi kongresi. Toda ta sekretariat še nikakor m bil dejanska internacionalna organizacija. kakor jo pojmujemo revolucionarni marksisti. To pi bila nikaka mednarodna bojevna organizacija, temveč v glavnem le internacionalni informacijski in dopisni urad za strokovne organi-zacije- Če upoštevamo te rahle mednarodne zveze, bo-,00 lahko razumeli razpad strokovnih organizacij med svetovno vojno. Strokovne organizacije niso razpadale med vojno samo zato, ker je šla večina članov v strelske jarke, temveč v glavnem za to, ker je v delavskem gibanju zmagal nacionalni šovinizem nad internacionalizmom. Herve, bivši francoski levi socialist je postal med vojno nacionalni šovinist kot polno drugih in je ta preobrat izrazil z značilnimi besedami: »Delavci, ki jih je železna pest vojne zagrabila za vrat, vrgla v zrak in potem treščila ob tla, so čutili v prvi vrsti pod seboj domačo zemljo. Vsak delavec, ki ga je zalotil ta orkan, se je oklenil svojega domačega ognjišča.« • Toda svetovna vojna ni razvnela samo nacionalnega šovinizma, temveč je vzbudila tudi mogočen revolucionaren odpor. Skozi vso zgodovino proletarskega gibanja vidimo, da vreta v delavskem razredu dve tendenci: ena se skuša popolnoma prilagoditi danim razmeram (oportunizem), druga pa skuša te razmere uničiti (revolucionarnost). Ti dve tendenci sta le »različni stopnji razvoja, oziroma različne tendence razreda, ki se vedho bolj in bolj razvija v ono smer, ki vodi v zanikanje meščanske družbe«. Prva struja je zrcalo vpliva meščanstva ne samo na voditelje, ampak tudi na delavske množice. Svetovna vojna in tudi povojna doba ter sedanji reakcionarni čas je jasno pokazal, kako velik je še vpliv vladajočega razreda na proletarski razred. Ruski delavci so z revolucijo pospešili konec vojne in mogočen revolucionarni val je pretresal tudi vse druge države. Brez ozira na vse plime in ose-e revolucionarnega gibanja v raznih državah je nesporno eno razveseljivo d'ejstvo za vsakega, ki mu je res pri srcu proletarska stvar, dejstvo, da se je iz malih predvojnih levih grup ustvarila mogočna revolucionarna avangarda, ki daje ognja in vpliva vec ali manj na vse delavsko politično, strokovno m kulturno gibanje. Brez dvoma je moralo vse to vplivati tudi na nase strokovno gibanje. Pred in med vojno je bil v strokovnih organizacijah le najzavednejši del proletariata, dočim so se neposredno po vojni začele stekati v strokovne zveze ogromne delavske množice, tako da je bilo v Jugoslaviji organiziranih pri Sindikalnem Veču 250.000 delavcev in delavk. Zbiranje delavskega razreda v strokovnih zvezah je najpomembnejši znak prve povojne periode Io je sicer strokovno giba^ nje zelo okrepilo, vendar so pa v tem času delavski nokret preplavili tudi elementi, ki ne samo niso imeli osnovne marksistične kulture, ampak niso poznali niti nalog in taktike delavskega strokovnega gibanja. Vse to v zvezi z globokim razkolom proletariata na političnem polju je razcepilo tudi doslej enotne strokovne organizacije. Povdariti pa moram to, da so bili resnični revolucionarji vedno proti cepljenju strokovnih organizacij in ti so tudi pri nas nastopali za ustvarjenje popolnoma enotnega strokovnega gibanja v celi Jugoslaviji. Vladajoča srbska buržuazija je z razpustom in drugimi preganjanji udarila po strokovnem gibanju, ko je bilo to v najlepšem procvitu, a še ni bilo dovolj močno, da bi pariralo obznano, naperjeno proti celokupnemu delavskemu razredu. Razcepljene strokovne organizacije niso šle enotno v boj proti ofenzivi kapitala, ki se je pričela že sredi 1920.. leta. | Obe strani strokovnega gibanja sta se pod najhujšim pritiskom reakcije borili druga proti drugi, dotlej, dokler se ni izkazalo, da — je večina delavstva izven razrednih organizacij ene in druge smeri in da delavstvo kljub svoji številni moči ni več nikak odločujoč politični ali gospodarski faktor v d'ržavi. Ndjhujši položaj izmed vseh pokrajin je nastal v Sloveniji po zlomu stavke rudarjev — predštraže slovenskega proletariata in po razpustu neodvisnih strokovnih zvez lanskega leta. Vrhu tega je bilo delavstvo v Sloveniji razcepljeno še na polno žol-tih organizacij: krščansko socialnih, nacionalnih, demokratskih in 11 kategorijskih organizacij med železničarji. Te razmere so v množicah podžgale voljo po strokovni enotnosti, voljo, ki jo je izražalo naše časopisje že davno prej, a vendar vsled raznih težkoč ni prišla do odločnega in praktičnega izraza. Letošnje volitve 8. februarja so pokazale za vse optimiste skrajno žalostno sliko razdrapanega, po vojni že tako mogočnega delavskega gibanja. Delavci sami — najprej železničarji — so se začeli strokovno združevati b>ez iniciative s katerekoli strani. Njim so sledili prvi rudarji, med katerimi je hotel po 1. junijskem terorju ustanoviti radikalsko žolto organizacijo znani odpadnik Koren. Rudarjem so sledili kemični, tekstilni delavci, dočim so izvršili zedinjenje zadnji — kovinarji. Nas — takozvane neodvisneže — napadajo nekateri, da nismo šli v zedinjenje, temveč v kapitulacijo. Na to moram reči le to, da o kapitulaciji govori lahko le oni, ki ne pozna težkega položaja, ki je nastal za revolucionarni proletariat Slovenije lansko poletje in ki ni sodeloval zadnje leto v delavskem pokretu. Delavstvo, organizirano prej v neodvisnih strokovnih zvezah je ostalo naenkrat brez vsakih svojih legalnih organizacij, brez svoje zadnje močne zaščite, nad njim je divjal teror podjetnikov, vlade, orjune, žoltih organizacij. Ali je to kapitulacija, ali zedinjenje in velik korak naprej, če so rekli naši delavci organizacijam okrog Strokovne komisije: »Mi se z vami v mnogo vprašanjih ne strinjamo. Toda danes ni to glavno vprašanje. V tem času imamo pred seboj vprašanje: 8-urnika, delovne mezde, zavarovanja in zaščite delavcev, odpora proletariata proti vedno brezobzirnejši reakciji. Za ta dnevna vprašanja bojujemo skupno razredni boj! Zato se združimo v enotnih strokovnih organizacijah na podlagi sledečih načel: naj ne bo niti zmagovalcev niti premagancev; organizacije naj bodo razredno bojevne, strankarsko neodvisne in v njih naj vlada proletarska demokracija!« Ponosem sem na to, da sem tudi jaz najaktiv-neje sodeloval pri tej »kapitulaciji«, ki ni kapitulacija, temveč prva stopnja k ponovnemu organiziranju delavskega odpora proti buržuaziji. Enotna proslava 1. maja in skupna proletarska akcija 14. junija proti splošni politični in socialni reakciji sta prebudili one delavce, ki so bili prej izven vsake organizacije, dokler strokovno gibanje ni bilo enotno. Novo, sicer še slabo prebujenje delavcev pod parolo enotnih strokovnih zVez je najbolši dokaz za to, da je edino strokovna enotnost in skupna proletarska akcija rešilna pot za zatirani in brezpravni proletariat. Vsaka druga politika je danes škodljiva in naravnost pogubonosna za delavski razred. Naravno je, zakaj delavstvo še ne slopa v enotne strokovne organizacije v enem številu, kakor bi moralo. Ni čudno, če velik del delavstva po vseh porazih, razočaranjih in napakah gleda z nekim dvomom v strokovno zedinjenje. Delavstvo je bilo vedno za skupne nastope in je posebno danes za strokovno enotnost. Toda pred očmi mu blede še vedno stari grehi in s tem je zvezano nezaupanje. Tega nezaupanja ne bomo odpravili z besedami, resolucijami in težnjami, temveč edino-le z delom. Enotne strokovne organizacije morajo dejansko dokazati, da to niso neke bratovščine, da niso samo za pobiranje članarine, temveč da so to res razredno bojevne organizacije, ki izhajajo iz delavstva in se bore za delavstvo in delavstvo v njih odločuje. Tudi osebna vprašanja igrajo svojo vlogo, zlasti v naših razmerah. Toda nje je lahko rešiti samo, ako obe strani dokažeta, da jima gre iskreno za proletarsko stvar. 1 Mnogi smo s tem zedinjenjem postali člani amsterdamske internacionale, čeprav bi morda rajši pripadali rdeči strokovni internacionali. Toda s tem nismo niti malo izdali svojega prepričanja. Vsakdo ve, da v Jugoslaviji ne more biti danes nobena legalna organizacija včlanjena v moskovski internacionali. Sicer pa smo trdno uverjeni, da kmalu ne bo Izšel je Delavski žepni koledar za leto 1926! niti amsterdamske niti moskovske internacionale, ampak do bo delavstvo vseh dežel prej ali slej združeno v enotni proletarski strokovni internacionali, za kar se dela danes v mednarodnem obsegu. Letošnje leto je bilo za slovenski proletariat leto konsolidacije delavskega pokreta. Za zaključek tega leta se sklicuje strokovna konferenca, na katero bodo prišli delavski delegati z ene kot z druge strani, da si začrtajo pot za bodočnost, pot boja za vsakodnevne potrebe, preko katerih bomo prišli do svojega končnega cilja — razbitja kapitalističnih okovov. Delavstvo v tovarnah naj dobro premisli naloge in naj izvoli na podlagi tega take delegate, ki bodo lahko na tej konferenci začrtali pravo pot strokovnim organizacijam v bodoče in postavili mejnik med zadnja leta oslabljenega delavskega odpora proti zatiralcem in med ponovno zbiranje proletarske armade, ki se je mnogo naučila iz porazov in bo šla z bogatimi bojevnimi izkušnjami — v gotovo zmago. (Konec prihodnjič.) A. J. Razvoj rudarske industrije in naloge rudarjev v državi. V svetovni vojni je veljala parola, da bodo tiste države izšle kot zmagovalke iz tega gigantskega boja, katere bodo najdalje vzdržale s prehrano in premogom. Da je to dejstvo, smo videli ob izidu vojne. Iz tega je razvidno, kakšne važnosti je ta črni diamant za gospodarstvo vsake države. Temelj razvoja industrije vobče, je podan le z močno razvito rudarsko industrijo, dotične države. Jasno je, da se vsaka država, ako je v posesti tega črnega diamanta, trudi svoje potrebe zadovoljiti z lastno produkcijo, ter preostanek pod kolikor le mogoče ugodnimi pogoji vreči na svetovni trg. Tudi naša država je ena izmed onih, katera ni najrevnejša na premogu. Mi imamo jako dobro razvito rudarsko industrijo v Sloveniji, deloua. v Bosni, Hrvatski in Srbiji. So pa še deloma odkrita in neodkrita ogromna ležišča premoga v Bosni in Srbiji, katera se še ne eksploatira. Razvoj produkcije in vrednost iste, v letih 1919—1925, nam jasno kaže, da vkljib velikanski svetovni premogovni krizi in Krizi naše domače industrije, produkcija premoga rapidno narašča, kar je razvidno iz tu navedenih številk: Produkcija: Vrednost: V letu 1919 . 2,239.511 ton 68,693.167 Din „ „ 1920 . 2,887.599 „ 275,832.027 „ „ „ 1921 . 3,091.380 „ 344,552.494 „ „ „ 1922 . 3,729.339 „ 575,035.359 „ „ „ 1923 . 4,100.704 „ 913,942.204 „ „ „ 1924 . 4,185.240 „ 1.046,310.000 „ Število zaposlenega delavstva je bilo: v letu 1919. 22.089; v letu 1920 29.084; v letu 1921. 29.036; v letu 1922. 31.159; v letu 1923. 30.719, v letu 1924 pa 31.058. Te številke nam kažejo ogromen napredek naše rudarske industrije in s tem v zvezi vedno večjo storitvijo našega rudarskega delavstva. Če zvame-mo produkcijo in število zaposlenega delavstva iz leta 1920 in -primerjamo isto z letom 1924, ugotovimo, da se je storitev delavstva zvišala za približno 70 odstotkov, napram predvojni storitvi pa za ^2 odstotkov. To je aktivna stran naše rudarske industrije v državi. Kako pa izgleda položaj naših rudarjev? Na žalost moramo ugotoviti, da bilanca te strani z daleka ne odgovarja bilanci premogovne produkcije. V glavnem vsled delavske nezavednosti in razcepljenosti razrednih organizacij rudarjev, se je posrečilo rudarskim podjetnikom, povsod, da so kljub vedno naraščajoči draginji znali zadržati sorazmerno zvišanje delavskih plač napram draginji, tako, da je dalavstvo v najboljših primerih doseglo komaj 65 odstotkov svojih predvojnih plač, a v mnogih krajih še niti tega ne. Pa vse to ni rudarske podjetnike ■j— osobito državno upravo — niti najmanj motilo, da ne bi v zadhjem času, ko se že vsaj nekoliko občuti padanje življenskih potrebščin, začeli zniža-vati že itak nezadostne plače rudarjev. Ne samo to, da se ni dala in se ne da eksistenčno možnost rudarjem in njih družinam, delajo rudarski podjetniki, v zvezi z ostalo socialno reakcijo v državi na tem, da bi se osvobodili že obstoječih, itak majhnih socialnih bremen, ter s tem odpravili vsako socialno zaščito rudarskega delavstva. Kapitalizem v naši državi se dobro zaveda pomena in važnosti rudarske industrije za gospodarstvo in za svoj dobiček. On sistematično, pod težo gospodarskih razmer delavstva, izrablja in eksploatira naravna bogatstva, kakor tudi rudarjev, za svoj dobiček. Iz tega bo moralo naše rudarsko delavstvo na vsak način izvajati konsekvence, to se pravi, moralo bo začeti pravilneje misliti in presojati ter skrbeti za obrambo svoje eksistence. Ne se vdajati še iluziji, da se bodo z normalizacijo gospodarskih razmer zboljšale tudi njegove življenske razmere. Kapitalizem v svoji brezsrčnosti je zmožen iz delavca izčrpati tudi zadnjo kapljo krvi. Rudarsko delavstvo bo svoje življenske pogoje uveljavilo le potom neizprosnega razrednega boja, v svojih močnih razrednih strokovnih organizacijah. Zatoraj rudarji v državi: naša rudarska industrija je v razvoju in se hoče v doglednem času ROCKA črna Čaj za gospode. močan,plemenit, angleškemu okusa odgovarjajoči, posebno primeren za uživanje z mlekom g ali smetano kot zajutrek. f Svoj H svojim! Nekatere tvrdke se branijo oglašati v delavskem tisku. — Delavski gospodar, delavska gospodinja se bosta branila njihovih izdelkov.— Kdor ne oglaša v ..Delavcu" naj ne išče odjemalcev med delavstvom! Sodrugi! Zahtevajte po vseh brivnicah. kavarnah, gostilnah ,,Delavca"! .Delavec* naj ne manjka v no benem javnem lokalu! uveljaviti, kot temeljna lisa tega kapitalističnega gospodarstva, vi pa kot tvoritelji te sile glejte, da bo dobrobit te industrijske panoge, v prvi vrsti nudil človeku dostojno življenje vam in vašim družinam ter splošnosti, ne pa posameznikom. Vaša naloga torej je, organizirati se! Kritikom. Letno-poročilo, ki ga je izdala Delavska zbornica, je vzbudilo v naši javnosti precej pozornosti. V pravo kritiko poročila pa se je spustil le »Delav-sko-kmečki list«. V poročilu bi mogla najti ostra in stvarna kritika gotovo dosti napak: Zbornica je stala na stališču. da je bolje nekaj kot nič in je vrgla v javnost razne aktualne probleme, predno jili je mogla povsem obdelati. Torej prilike dovolj, da bi se mogli kritiki izkazati. Radikalna kritika bi imela poleg tega še lepo priliko, da izrabi nabrano gradivo in ostreje podčrta to, kar se v poloficielni publikaciji ni moglo podčrtati. Mesto tega pa smo dobili v »Kmečko-delavskeiri listu« kritiko, ki ni kritika, ampak zbirka dolgoveznih, a zato nič manj neresničnih podtikanj. Po mnenju kritike je reformističen zločin, če smo v poročilu rekli: Res je, da delavec ne more zahtevati za plačo večjih denarnih svot, kakor jih pridela. Ako pridelajo rudarji n. pr. za 466 milijonov premoga, res ne morejo zahtevati, da bi se razdelilo med nje na plačah recimo 501) milijonov. Mi pa smo jasno pokazali, da te nevarnosti ni, ker zaslužijo le 158 milijonov. Vsak vidi, da taka ugotovitev ni noben reformističen zločin, ampak nekaj, kar pove vsakemu človeku zdrava pamet in kar pobija trditve, da naše narodno gospodarstvo niti toliko ne pridela, da bi bile predvojne plače, kaj šele zboljšanje plač nad predvojni nivo mogoče. Iz vsega uvodnega članka je razvidno, da pobijamo predvsem to trditev, — kar menda ni reformističen greh. Tudi Rodbertus tozadevno ni nič zakrivil. On je dejal: Lden dokaz, da so mogoče večje plače, je v tem, da dokažemo, kake vrednote delavci pridelajo. Drugi, da pokažemo na to, da drugi stanovi bolje živijo in več trošijo ko delavci. Tako je dejal sicer meščanski ekonom Rodbertus, — ampak on je govoril vkljub temu, da je bil meščanski ekonom, resnico, na katero se lahko delavstvo vedno in povsod opira, resnico, ki jo vsak razume, samo naš kritik ne, ker je noče razumeti. Na drugem mestu smo napisali: Vrednote vstvarjata zunanja narava in človek. Kritiki pravijo, da je to nemarksistično, četudi srno s tem le rekli, da sta potrebna za vstvarjanje dobrin zunanja narava in človeška sila, ne pa, da ima pravico zahtevati tisti, ki se imenuje lastnika kakega kosa zemlje, zato del tega, kar človek in narava vstvarjata. Da je pa to, kar smo rekli, res, je vsakemu očividno. — Kdor pa tega le ne verjame, naj gre sejat žito v pesek, pa bo videl, ali je treba naravo kot produkcijski faktor upoštevati, ali ne. Drugi so pisali zopet proti tabelam: plača in eksistenčni minimum. Ti bi lahko imeli še najbolj prav, a tudi oni so slabo čitali. V poročilu je jasno jjovedano, da se eksistenčnega minima ne da absolutno določiti. Eksistenčni minimum je odvisen v onem delu, kjer je odvisen od živil od sestave živil. Potem je povedano, koliko naše rodbine dejansko za hrano porabijo. Tu prihajamo do številke 1006.70. Ni pa rečeno nikjer, da je to eksistenčni minimum, kaj šele idealen eksistenčni minimum, temveč je rečeno nasprotno v opombi na strani 38: Minimalni dohodki bi morali odgovarjati najmanj dvakratnemu iznosu izdatkov za hrano, to je 2013.40. Iznašali pa so povprečno 1550 Din, to je za okroglo 23 odst. pod normalo. Vse to pri sedanji slabi sestavi hrane. Kdor zna citati, ta ne sme pisati celih člankov in resolucij, da je Delavska zbornica v svojem poročilu trdila, da znaša eksistenčni minimum za delavca 1006.70 Din na mesec. Dalje se neupravičeno očita, da poročilo trdi, da je zvišanje delavskih plač na predvojno višino za delavstvo končni ideal. Poročilo pa pravi: Po’djetja pridelajo večinoma toliko, kot so pred vojno. Plače so- pa manjše. Zato je na prvi pogled jasno, da zahteve podjetnikov po znižanju plač radi padanja draginje niso upravičene. — Posebno neokusni so napadi na zbornico radi obrambe pravice rudarskih rentnikov. Naša zbornica in centralni sekretarijat delavskih zbornic sta izvršila tu veliko delo. Njuni iniciativi se je zahvaliti, da rudarski pravilnik v prvotnem besedilu ne bo obveljal. Brez njene iniciative — pri čemur nočemo krajšati nikomur zasluge, ki je pri tem tudi pomagal, — bi bilj naši stari rudarji sredi zime ob pokojnine. V enem letu bi utrpeli rudarski rentniki večmilijonsko škodo, znesek, ki je sam tako velik, kakor ves proračun zbornice. Pa vam pride kdo in kritizira, zakaj je zahtevala zbornica v borbi proti pravilniku, ki je dal upravo zbornice podjetnikom v roke, za delavstvo upravo in izjavila, da pripušča delavstvo vsakemu in tudi podjetnikom kontrolo. Toliko o tej kritiki. Mi se kritike ne bojimo, temveč si jo naravnost želimo. Ne želimo pa take .kritike. Iz take povsem neosnovane kritike bi mogel kdo posneti, da je bila zbornica pod dosedanjo upravo prav za prav največja škodljivka delavstva. Tako ne sme govoriti delavstvu, kdor hoče z nami vred Delavsko zbornico delavstvu ohraniti. Mi vemo, da neodvisno delavstvo in neodvisni zaupniki take kritike in take pisave ne odobravajo. To je ob uri akcije zahrbten udarec. Upamo pa, da bodo uvideli tudi tisti, ki so za to odgovorni, da se tako skupnih akcij ne dela. — Kdor zahteva pravice, ta mora prevzeti tudi dolžnosti. Zedinjenje z narodnimi socialisti. Že zadnjič smo poročali, da se vrši tudi med narodnosocialističnimi strokovnimi organizacijami živahno gibanje za zedinjenje z našimi strokovnimi organizacijami. To gibanje izhaja pred vsem od spodaj, od njihovega delavstva, ki uvideva istotako kot naše, da brez enotnih in močnih strokovnih organizacij sploh ne bo mogoče izvojevati delavstvu boljših razmer, v katerih živi danes. Treba je pa lojalno priznati, da to zedinjevalno gibanje ni naletelo na odpor, temveč nasprotno, se nekateri najuglednejši člani vodstva, tako sam predsednik Juvan in tajnik Kravos za zedinjenje z vso silo zavzemajo. To naraščanje volje za zedinjenje je bilo opažati že dalje časa. Po našem letošnjem kongresu v Beogradu, kateremu sta prisostvovala tudi dva na-rodnosocialistična tovariša, Kravos in Bizjak, je pa dobila ideja edinstva duška celo v oficielnem glasilu »Novi pravdi«, ki je priobčila več simpatičnih člankov, v katerih je pozdravila platformo zedinjenja, katero je sprejel naš beograjski kongres in ki je zapopadena v novem štatutu naše Združene delavske strokovne zveze Jugoslavije. Zlasti simpatično so bila pozdravljena ona določila štatuta, ki določajo, da imajo člani strokovnih organizacij absolutno svobodo političnega, verskega in nacionalnega prepričanja. Strokovna organizacija zahteva od njih le medsebojno solidarnost v boju z njihovim razrednim nasprotnikom — kapitalizmom. Tudi vprašanje internacijonalnih vezi ne more delati težav, 'ker so te vezi namenjene le medsebojni pomoči delavstva v boju proti inter-nacijonalno organiziranemu kapitalu. Te interua-cijonalne vezi pa ne prepovedujejo posameznemu članu njegovega nacionalnega osečanja, temveč mu zabranjujejo le nacionalni šovinizem, ki se pojavlja v obliki fašizma, ali pri nas — orjunizma. Nova določila štatuta omogočajo sedaj, da se združi v enotne strokovne organizacije ves delavski element, pa naj je pripadal dosedaj katerikoli strokovni organizaciji. To uvidevajo tudi člani na-rodnosocialističnih organizacj, zato je delo za zedinjenje tembolj olajšano. Zaenkrat ne moremo presoditi, v koliko bo ta ali oni pri njih zedinjenju vendar le nasprotoval. Mogoče je, da se bodo tudi pri njih našli ljudje, kakoršni se najdejo žalibog povsod, pa bodo bodisi iz strankarske zagrizenosti ali vsled osebnega samoljubja zedinjenju nasprotovali. Verujemo pa, da bo tudi pri njih — kakor je pri nas in pri levičarjih — zmagal tisti zdrav element, ki se mu studi današnja razcepljenost in ki poseduje dovolj energije, da se dvigne iz današnje oslabelosti in prične korakati po potih boljše in srečnejše bodočnosti delavskega razreda te države. Če bi ne bile pred durmi-volitve v Delavsko zbornico, bi se dalo ta proces zedinjenja mnogo strpljivejše obravnavati. Ali te volitve pa silijo vse pametne strokovnjake, da pospešijo akcijo zedinjenja, tako da' bo še pred volitvami končana in da bo že pri teh volitvah postavila pred vrata Delavske zbornice fronto, ki bo zabranila vstop v to delavsko institucijo vsem onim ljudem, ki so bodisi vedoma ali po zmoti v službi nikoli sitega kapitalizma. Tisti tovariši pri narodnih socialistih, ki so na delu za zedinjenje, naj se torej zavedajo, da ni bilo nobeno veliko delo opravljena brez težav. Naj se zavedajo, da delajo koristno delo, ki bo rodilo bogate sadove skupni delavski stvari. F. Svetek. Za kaj gre? Inženir Dragotin Gustinčič, — kadar se bo vpisal v naše združene strokovne organizacije in kadar jih bo pomagal razširjati in graditi, bomo zapisali z največjim veseljem sodrug Gustinčič, — nam jc poslal daljši članek, v katerem polemizira o dosedanjem delu za zedinjenje strokovnih organizacij. Mi bomo ta članek prinesli — da bo slišalo naše članstvo enkrat obe plati zvona — povemo pa že danes, da si nadaljevanj v tem stilu ne želimo, ker mislimo, da jc naloga našega lista, da zbira sile za borbo na zunaj, ne za borbo med nami. Veseli nas, da je tudi g. Gustinčič za zedinjenje strokovnih organizacij. Ce smo mu delali krivico, ko smo rekli, da ni, bomo to krivico radi popravili, ko se prepričamo o svoji zmoti. Žal, da nas g. Gustinčič vedno znova o nasprotnem prepričuje. Predvsem je čas, da že enkrat prenehamo postavljati vso resnico tako na glavo, kot dela to v članku, ki nam ga je poslal, g. Gustinčič. Mi vsi vemo, da se pri nas strokovno zedinjenje ni vstvarilo pri zelenih mizah, ampak pred najširšo delavsko javnostjo. Lahko rečemo, da so ga vstvarili delavski zaupniki sami, — po nekod ne samo preko Gustinčičeve glave, ampak preko glav nas vseli/ ki smo stali z delavstvom v ožjih stikih, kakor g. Gustinčič. Vse je prišlo kot elementaren pojav, o katerem smo tudi v časopisju pisali. Kako si upate to tajiti, ne da bi se bali stotin prič širom cele Slovenije, ki vedo, da ni bilo tako, kot vi pišete? Glede zastopstva novega članstva v raznih odborih smo takrat rekli: Najprej moramo zbrati v organizacije člane. Ko bodo člani tukaj, pa moramo gledati, da dobijo ti člani tudi svojemu številu primerno zastopstvo v odborih, lak je red v organizacijah. — To se jc po organizacijah na izrednih občnih zborih že napravilo. Sedaj se sklicuje glavno v ta namen še izredna strokovna konferenca, ki bo izvedla isto tudi v naši medstrokovni instanci — Strokovni komisiji. Drugače nismo mogli postopati, ker je bilo članstvo bivših neodvisnih strokovnih organizacij razstreseno in ga je bilo treba narjprej zbrati, predno more izvoliti po načelu toliko po-vdarjane proletarske demokracije v skupne odboie svoje zastopnike. Vkljub tem formalnim težavam smo sc s so-drugi, ki so se nam predstavili kot izvoljeni zaupniki neodvisnega delavstva, o vsaki stvari po-razgovorili, tako da so tvorili oni skupaj z nami dejansko od prvega početka del vodstva naših združenih strokovnih organizacij. Sicer pa: čemu govoriti toliko o preteklosti in razglabljati o težkem vprašanju, kaj mora biti prej, ali pišče ali jajce. Danes imamo skupne strokovne organizacije in na prihodnjem kongresu dobimo izvoljeno vodstvo teh organizacij, — tako da se okrog akcijskega odbora ne bo treba nikomur več razburjati, razven če hoče delati namenoma težave. Potem je treba iti s podvojeno silo na delo za njih razmah. Ce organizacije ne napredujejo tako kot bi želeli, je iskati zato glavni vzrok v tem, da so ljudje prepiranja siti in da hočejo skupnega dela. V vsaki organizaciji se morajo mnenja kresati. Kritika še ni zločin. Zločin pa postane tam, kjer postane to edino delo in kjer zavzema ves. prostor in kadar prihaja sredi skupnih akcij. Naše strokovne organizacije stoje v borbi za Delavsko zbornico. To ni najprimernejši čas, da bi ljudem pravili, da je ščitilo dosedanje delavsko zastopstvo v zbornici le buržoazne interese. Kaj šele če je vse, kar se o tem govori, drzko podtikaijje. A pustimo to. Naj je bilo v zbornici še toliko pomanjkljivega, ■ tako ni bilo kot trdi to gospod Gustinčič. On bo imel tudi tukaj sto in sto prič proti sebi. A tudi, če bi bilo tako, — volitve so zato tu da nrideio v zbornico možje delavskega zaupanja in da to bolje napravijo. Kdor pa sredi borbe, v trenotku, ko sanjajo meščanske stranke o tem, da bi še to važno delavsko institucijo delavstvu vzele, ne piše o^skupm obrambi, temveč o lastnih grehih, — resničnih a i namišljenih, ta ni prijatelj. Ta je laznjiv prijatelj, ki prihaja s frazo edinstva na^ ustih, na hrbtu drži v pesti slabo zakrit nož in čaka na trenoteK, ga zasadi sodrugom v borbi v hrbet, I ravimo so-drugom v borbi/ Sodrugom, ki pripravljajo skupil obrambo, in stoje na levi in desni nase skupne fronte. Mi nismo ozkosrčni, a tega ne razumemo, kako morete postopati tako, če nočete, da si pritisnete na čelo sami daleč viden žig izdajalca skupnih interesov strokovnih organizacij? Na eni strani je volja, da ostanemo združeni in da zajezimo z združenimi silami grozeč naval meščanskih organizacij na delavstvo. Na drugi strani je volja, da bi postale naše skupne organizacije cirkus, kjer bi si delavstvo še dalje medsebojno razbijalo glave, kakor je delalo to v Ljubljani na Sassenbachovem shodu žalostnega spomina. Ne samo na voditeljih, na vsem delavstvu je,