študentski iist
Ljubljana, 22. februarja 1967
Letnik XVII
Številka 12
tribuna
URESNIČEVANJE TRIBUNE
QUO VADIS, TRIBUNA
Tribuna je v zadnjih letih ?? po prelomu s prejšnjo sentimentalno-zabavno orientacijo igrala pomembnejšo družbeno (kritično) angažirano vlogo, še posebej v okviru univerze. Takšna ugotovitev izhaja iz tistega konceptualnega izhodišča Tribune, ?? trdi, da bi uresničevanje zgolj študentskega ali družbenega interesa pomenilo hkratno zanikanjeo obeh. Pot Tribune je tedaj v socializaciji izvirnega študentskega interesa. Seveda tu ?? in tudi ne more biti povsem skladnega pokrivanja enega z drugim, v kratkem obdobju pa je še manj mogoče ugotoviti, kateri izmed obeh interesov je bližji dejanskemu razmerju material-nih in idejnih problemov na univerzi.
Uredništvo pač ?? nezmotljiv zavestno opredeljujoč faktor, zato je v ????? ali prikazu le teh in samo nekaterih pojavov (skratka v celotni uredniški politiki) podvrženo modifikaciji lastne orientacije, ki ?? le 'posledica korektiva prakse, temveč tudi, če ne predvsem, skupnega spoznanja obstoječih zavestnih sil na univerzi. Ob tem ni mogoče posebej dvomiti, da se širina in snovanje teh sil, čeprav ne v celoti, vendarle v večini ?? odločilno, pokriva s pojavnostjo, ki je lastna socializmu. Ne gre torej za to, da se dejavnost avantgardnih sil v našem (univerzitetnem) prostoru ozi zaradi njihove zavestne integracije zgolj s tistimi tešnjami ter potrebami,  ki ??? reproducira socializem, temveč na-
Foto Joco Žnidaršič
sprotno: prav taka orientacija osvobaja in krči pot humanejši, socialistični praksi.
Socializem se ne uresničuje le preko deklaracij in načelnih opredelitev zanj. Socializem je mozen predvsem v preraščanju in procesu odnosov, ki potekajo v sedanjih, konkretnih družbenih dimenzijah. In morda je bistvo nesporazuma ravno v tem. Tribuna ni tezila k deklaracijam. In potem mrzlično iskanje, ki se skuša iz posameznih člankov ?? kritičnih dejstev dokopati do take ali drugačne etikete. Očita se ji desna in levičarska, »komunistićna« (trganje plakatov s kate-rimi so Tribuna in njeni sodelavci opozarjali na ameriške zločine v Vietnamu, in pripombe »better dead than red«, »ali je to zahvala za ameriško žito?« itd. itd.) in antikomunistična ali vsaj opozicionalna usmerjenost (o Tribuni ?? njenih urednikih oziroma sodelavcih v Zalivu 4, to dela ured. Zaliva v intervjuju z Ireno Pučnik-žerjav). Skupno takim »ocenam« je predvsem kovanje lastnega političnega kapitala, ?? po njihovem mnenju kaže na takšno ali drugačno pri-sotnost političnih sil v slovenski družbi. Poleg tega pa takšne »ocene« koncepta Tribune o protiustavni in protisocialistični tendenci slovenskega študentskega lista poizkušajo bolj ali manj namerno povzročili umetne konfliktne situacije. Ne gre za to (kot dela Zaliv) da le mrtvim polaga v usta tak ali drugačen mo-del, temveč predvsem za to, da polaga Zaliv živim v usta model, ki ga od-klanjamo.
Nekaterim tako politićno mislečim so, kot kaže, umetni in tudi resnični konflikti potrebni, ker izhajajo iz pravilne ocene, češ da je socialističnih sil v slovenski druzbi, posebej pa na univerzi, še preveč, tako da je za njih edini možni izhod prav ustvarjanje nezaupanja med njimi samimi.
Prisotnost naprednih sil na univerzi ?? njihova odločilna vloga v strukturi univerzitetnih relacij fsem sodi tudi »Tribuna«) predstavlja v novih razmerah ustreznejšega mesta univerze in inteligence v družbi pomembno dejstvo, ki šele omogoča realizacijo samoupravne logike v ključnih institucijah druzbe. Tribuna je v zadnjem letu bila morda eden in ne celoten odraz takšnega stanja ?? je v sklopu celotne družbene situacije na univerzi prispevala k takemu vzdušju.
Seveda posamezni ali kolektivni kritiki Tribune kdaj zaradi posameznih člankov, v zadnjem letu sodi sem zapis o Zalivu 4, ki je bil objavljen mimo vednosti uredništva, upravičeno zmajejo z glavo, kljub dejstvu, da je očiten konflikt takih člankov s kontekstom misli in konceptom Tribune. Pri tem pa hočemo vendarle opozoriti, da se ne bi smelo pozabiti na razreševanje pomemb-nih družbenih vprašanj v Tribuni, kjer je prav marksistični pristop pokazal številne teoretične in praktične prednosti. Naj spomnimo zgolj na nekaj pri-merov:
1.  številni prispevki (lahko rečemo v vsaki številki) o materialni proble-matiki študentov ?? študija nasploh izhajajo ?? marksističnega ali vsaj sociali-stičnega  načela   realizacije   študija   preko   sposobnosti   študentov   ??   ne  po materialnih razlikah, kar je bilo sicer značilno za klasično razredno politiko stare Jugoslavije;
2.  dialog med študenti marksisti in študenti teologije je pokazal na ustvar-jalnost in vitalnost marksizma, ki je teoretično uspešno pomeril moč marksi-stičnih argumentov z argumenti nasprotne strani;
3.  članki o strukturi slovenskega kmetijstva, kmetijske politike, problema-tike hribovskih kmetij, so analizirali posamezne elemente naše kmetijske poli-tike, od katerih so nekateri v temeljnem nasprotju z doseženo stopnjo proiz-
tvajalnih   sil   (predvsem   mehanizacije),   strukturo   zemljišča   in   humanistično " vsebino socialističnega sistema;
4.  »zadeva Gajšek« je predstavljala uspešen preizkusni kamen za zavestne sile univerze in Tribune pred pritiskom katoliške hierarhične strukture;
5.   spodbujanje razprav in zavesti o vietnamskem problemu in ameriški agresiji, materialna podpora posameznim oblikam posredne (Russellovo sodi-šče) ali neposredne pomoči vielnamskemu Ijudstvu;
6.  razprave o številnih vidikih reorganizacije Zveze komunistov, ki so se ustvarjalno   vključevale   v   neposredno   povezovanje   posameznih   teoretičnih izhodišč o vlogi ZK, o ????? praktično-organizacijski izveđbi itd. itd.
Tu nismo omenili številnih teoretičnih razmišljanj, ki so z izvirno marksi-stično metodo, tako redko prisotno v naši publicistiki, posegala ??? področje družbene vloge tehnike, družbene pogojenosti religije, filozofskih problemov socializma, poezije itd. Glede na tipično, profesionalno strukturo sodobne slovenske publicistike, pa ne more biti neskromno dejstvo, da je uredništvo Tribune zasnovano na povsem neprofesionalnem načelu. Ob teh dejstvih ne moremo mimo besed, ki jih je Boris Kidrič zapisal 23. januarja 1946 v Ljudski pravici: »Seveda, slej ko prej, vztrajno in z neizprosno prepričevalno logiko je treba v svobodni kritiki razbijati »teorije«, ki se naježijo pred napredno analizo, pred novo ustvarjalnostjo ter proglašajo vsako prizadevanje mlajših Ijudi samo zato, ker ima progreshme težnje fčeprav je v resnici dostikrat še zelo nebogljeno) — za enostavno vulgarizacijo in Olimpovega prekletstva vredno »netalentiranost«.
Našteli smo nekaj ključnih točk koncepta, ki opredeljujejo odnos do tistih v praksi se realizirajočih procesov, ki pomenijo perspektivo ter prakso današnjega in jutrišnjega socializma. Marksova dezalienativna vizija vključuje tedaj prisotnost misli, ?? ni niti zaprta niti spontana, ker implicira predvide-vanje in zavedanje o tisti praksi, ki vodi v ???????? »predzgodovinskih« proti-slovij. Kontakt individuuma z zgodovino pa je po Lukacsu možen le preko organizacije, v naših pogojih preko Zveze komunistov v najširšem smislu.
Odločilna prisotnost naprednih sil na univerzi je dejstvo, ?? to kljub resnici, da je porevolucionarno obdobje zapostavljalo razvoj družbenih znanosti, ki šele zadnje ćase v sklopu zamisli družbene reforme dobivajo ustrezno racio-nalno, ne pa tudi materialno podporo. Zato ne moremo pristati na »oceno« ne-katerih, češ da se Tribuna nagiba v anarho-liberalistično opozicionalno smer. Pustimo podobne oznake, ki so v nekem smislu »modni slovar«, tistih, ki jih »osvešča« le etiketiranje. Takšne »ocene« nam odrekajo vključevanje v razmere, ki omogočajo več kot kakršnikoli -izem. Smo za takšno vključevanje, ki ne zamenjuje interese napredka s svojim osebnim interesom, interes družbene svobode s svojo osebno svobod ?? interes socializma z interesi kariere. Gre te-daj za to, da se ne odrekamo doseženih samoupravnih demokratičnih pridobitev ter možnosti in socialističnih etićnih spoznanj. Mesto Tribune je v kontekstu takšnih družbenih odnosov, medtem ko bi vse ostale rešitve vo-dile v politično sklerozo ?? neresničnost akcije.
Rudi Rizmar-
Pripis uredništva: člani uredništva France Anžel, Miha Jazbinšek, Va-lentin Kalan, Tone Pačnik, Marko Pogačnik in Herman Vogel se strinjajo s temeljnimi ugotovitvami ? stališči odgovornega urednika. ¦
2ST^AN TRIBUNA
KAKO  SO  LETOS  V  KRANJU DELILI PREŠERNOVE NAGRADE
»... na osnovi odloka o podeljevanju Prešernovih nagrad in Prešernovih štipen-dij je bil marca Iani objavljen javni raz-pis za nagrade za leto 1966 (op. 1). Žirija za ocenitev del in za izbor Prešernovih nagrajencev in štipendistov je ria svojih sejah neposredno in s pomočjo strokovnih sodelavcev ocenila predložena dela in predloge ter ugotovila, da za leto 1966 ni bilo predloženih pomembnejših '??, ki bi prišla v poštev za podelitev nagrad (op. 2). Kljub temu pa žirija meni, da je mogoče upoštevati predlog Kluba kulturnih delav-cev (ap. 3), ki meni, da je delo dveh kul-turnoprosvetnih delavcev v 'Kranju tako pomembno, da zasluži nagradltev, čeprav povsem ne ustreza pogojem razpisa. 2iri-ja je zato predlagala skupščini občine, naj bosta za leto 1966 nagrajena profesor France Pibernik in prof. Stanko šimenc (op. 4). Na zadnji seji občinske skupščine je bil ta predlog tudi sprejet... Prešerno-va nagrada se po sklepu žirije in skup-ščine občine podeljuje prof. Piberniku kot pesniku in kulturnemu delavcu za konti-nuirano dclo na kulturnoprosvetnem pod-ročju... Po sklepu žirije in občinske skupščine se prof. šimencu podeljuje Pre-šernova nagrada kot esejistu in literarne-mu kritiku ter kulturnemu delavcu za kontinuirano delo na kulturnoprosvetnem področju.« (Glas, 8. februarja 1967).
Op. 1: Raspis je točno omejen na ???-teklo koledarsko leto. Po razpisu pridejo za nagrado v poštev izključno dela, objav-Ijena vi,em letu.
Op. 2, 3: Doslej je bila knjiga merilo za podelitev nagrade. Vem, da so trije pre-bivalci Kranja izdali knjige s področja li-terature in v roku, ki ga zajema razpis. Rudi šeligo je izdal pri Državni založbi povest Stolp; I. G. Plamen je izdal v samo-založbi knjigi EVA in OHO. Franci Zago-ričnik je izdal pri Dražavni založbi knjigo pesmi Agarnemnom in v samozaložbi soiz-dal knjigo EVA.
Na svojem občnem zboru jeseni 1966 je Klub kulturnih delavcev sklenil, da predlaga za Prešernovo nagrađo kot svb-jega edinega kandidata Francija Zagorič-nika. Klub kulturnih delavcev se po ti-stem n\ vee sestal (kvečjemu odbor Klu-ba).                                               ^
Op. 4: Tudi širšj opis dela prof. Piber-nika ne navaja nicesar konkretnega, ob-javljenega v letu 1966. Posnana mi je v ča-su, ki ga zajema razpis, ena objava več pesmi Franceta Pibernika v revijj Sodob-nost. Edino delo, ki ga konkretno navaja širši opis prof. S. Šimenca, je esej o An-driću. Verjetno je mišljen esej o Andriću, ki ga je imenovani pred dvema letoma objavil v reviji Dialogi.
študent iz Kranja ZGODBA, Kl JE N1
V ??????"?5, štev. 30, je objavljen raz-pis natečaja za filmske sinopsise ((teme)
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNICNI UREDNIK), ??? JAZBINSEK, VALENTIN KALAN, MARKO POGACNIK, TONE PAČNIK, RUDl RIZMAJS (ODGOVORNI UREDNIK),    HERMAN    VOGEL
TRiBUNA   -   IZDAJA   UO   ZSJ
-    UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG      REVOLUCIJE     l/II      -TELEFON     21-280    -     TEKOCI RAČUN     503   8   72     -     LETNA NAROCNINA     ZA     ŠTUDENTE DESET  NDIN   ZA OSTALE PET-NAJST   NDIN   -   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR  —  ROKOPISOV IN POTOGRAFIJ NE VRACAMO
—   TISKA  ČP   DELO   LJUBLJA-NA,   TOMfelCEVA   1,   TELEPON 23-522   -   POŠTNINA   PLAČANA
V GOTOVINI
pad določenimi pogoji. Razpisnik je ljub-ljansko podjetje Viba film.
Ob priložnosti sinopsisa avtorju XY pri-jazna gospa reče, naj -se oglasi čez mesec dni. To je, mimogrede rečeno, proti pravi-lom, kajti druga točka omenjenega nateča-ja določa, da podjetje objavi sporočilo anonimnemu avtorju na ogsasni deski ali pa tam, v primeru avtorjevega neuspeha, sploh ničesar ne objavi.
Avtor XY se čez mesec dni res oglasi, gospa ga prepozna in se mu prijazno opra-vići. To gotovo ni proti pravilom. Gospa mu pojasni, da je bilo sedaj (ob koncu le-ta) veliko dela'in da je natečaj za letos zaključen. Kako naj se to raznme? Doma pogleda avtor v pravila, kjer šesta točka pravi, da podjetje ob koncu koledarskega leta nagradi najboljši v tem letu odkuplje-ni sinopsis z 2000 ND. ?? pa je tudi po-vabljen, naj se zopet ogl: si enkrat po pet-najstem.
Rok dveh mesecev, ki si ga je podjetje v razpisu postavilo za odgovor, počasi mi-neva. Toda avtor ne čaka dne, ko bosta od predložitve sinopsisa minila čista dva meseca, ampak se pojavi pređ gospo ne-kaj dni ????. Gospe je nerodno, opravi-čuje se, kliče na pomoč njegovo razume-vanje in takole mimogrede omeni, da se sploh ne ve, kako bo z denarjem. Ano-nimni avtor zdaj ve, da tu nima več kaj iskati. Prijazno tovarišico še opozori na rok, s katerim se je podjetje tako rekoč javno zavezalo, da pa ji tudi vedeti, da bi bilo vseeno najprimerneje, da se program-ski svet podjetja že enkrat sestane — ??-dvomno je to dolžan storiti — in isreči ti-sti zavlačevani NE, kajti res bi ne bilo pravično reševati morebitnega spora na sodišču zavoljo takšne majhne malomar-nosti — kot jo programski svet ravno s tem svojim ravnanjem kaže — ko pa je problem v resnici dosti večji, tako rekoč
nepremagljiv, saj podjetje (tega ali celo nobenega?) sinopsisa zaradi ostudne fi-nančne   stiske   sploh   ne   more   odkupiij.
Anoninmi avtor se ponovno oglasi še-le pozno po roku in zđaj je tovarišica spet drugačne volje. Slovesno pove, da so ji rekli, da podjetje teksta ne bo odkupilo in da je to treba pač razumeti. Avtor je ??? zadovoljen, da je ta zadeva zdaj konč-no urejena, urejena celo natanko tako, kot je zadnji čas pređvideval, Tedaj pa tovari-šica seže v mapo in mu pomoli njegov test. Avtor, ki bi bil skoraj pripravljen do kazovati očetovstvo svojega teksta, je bil sedaj na tako čuden način odpravljen. No-benega dokumenta o tem, da je žirija res zasedala, ni dobil, nobenega dokazila, da je sploh kdo, razen tovarišice, če gre nje-nim beseđam verjeti, prebral ta tekst, mu niso dali ne v ???? ne na znanje. Kako bridko je to, zlasti še, če človek pomisli, da je bil tovarišici konec koncev predlo-ženi tekst, kot sama pravi, ??? všeč.
??
GOSPODARSKO URBANISTIČNI NAČRT  MESTA  LJUBLJANE
ZA  BLIŽNJO  IN   DALJNO REFORMIRANO PRIHODNOST
Ljubljana je mesto, ki se naglo razvija in ima ugodno lego na pragu med Zahod-no Evropo in Orientom. Hkrati je veliča-sten simbol malega naroda, ki se že tisoč-letja kleno upira potujčevalcem. ?????-Ijena s pričakovanimi in zagotovljenimi dosežki gospodarske reforme, se bo v bliž-nji in dalnji prihodnosti še hitreje in ve-ličastneje razvijala. Zato "limo njene ob-čane in ves slovenski narcd seznaniti z de-Iom gospođarsko-urbanističnega načrta, ki smo ga sestavili v sodelovanju z naj-boljšimi slovenskimi strokovnjaki.
Brez dvoma je jsredišče r*-~sta že moč-no zastarelo, zato ga bomo podrli in zgra-dili novega. Namesto starih hiš, ki nima-jo razen kulturnozgodovinske nobene dru-ge vrednosti, bomo zgradili center iz veli-častnih stolpnic in palač. Mesto bo bleste-lo v aluminiju, bakru, marmorju in steklu in bo posvečeno izključno gospođarsko-tu-rističnim namenom, medtem ko se bodo
morali prebivalci isseliti v predmestja. Najstrožje središče, ki je zdaj še med Aj-dovščino in pošto, bomo premaknili na Trg revolucije; tako bo tako rekoč vsa Ljubljana en sam veličasten spomenik Re-voluciji. Kot smo že obvestili naše občane ????? dnevnega časopisja, se bodo dela na tem trgu v kratkem nadaljevala, za ??? se moramo vsekakor zahvaliti reformi. ki je to s sv jim nezadržnim napredova-njem v tako kratkem času (dve leti) omo-gočila.
V dnevnem časopisju smo lahko • pre-brali, da bo središče prepleteno s podzem-skimi hodniki za pešce, ki naj ne bi več ovirali vrtoglavo naraščajočega prometa. Vest je pomanjkljiva; v resnici je že pri-pravljen načrt za podzemsko železnico, kakršno imajo na primer London, Pariz in Moskva. Ljubljančani, ki se bodo na to spremembo težko navadUi, bodo morali pač potrpeti; v znamenju napredka smo se morali nekoč odpovedati tudi tramvaju in se navaditi na trolejbus. Podzemsko že-leznico bomo začeli gradiii na Titovi cesti med Ajdovščino in pošto, za ??? je lepa priložnost prav zdaj, ko so jo delavci po letu dni graditve toplovoda spet zakrpali. Prva proga bo proga Center—Trnovo; ??-to ker so Trnovčani poslednji dobili avto-busno progo, naj zdaj prvi dobijo podzem-sko železnico. Hkrati bomo začeli graditi tudi progo za Žale, ki bo močno razbre-menila avtobusni promet v tej smeri. Tret-ja bo proga, ki nas bo popeljala do Čmuč in bo speljana pod Savo; to bo sploh naj-daljša proga pođzemske železnice pri nas, razen če se ne bi pozneje odločili, da jo podaljšamo do Kamnika. S tem bo posta-la Ljubljana prvo mesto v Jugoslaviji, ki ' o imelo podzemsko železnico.
Tudi v cestnem prometu so predvidene velike spremembe. Skozi Ljubljano bodo vodile tri avto ceste, ki se bodo v samem središču mesta križale; avto cesta proti Trstu, avto cesta proti Celovcu in avto ce-sta proti Beogradu. Speljane bodo v treh različnih višinah in opremljene z najmo-dernejšimi semafori, ki bodo kolikor mo-goče onemogočali avtomobilom s stran-skih cest dostop aa avto ceste, tako neka-ko kot na križišču pred kinom Vič. Sploh pa so naši prometni strokovnjaki dognali, da je semaforov v Ljubljani še vedno pre-malo in bođo njihovo število še potrojili. Tako bodo semafori stali odslej tudi na križišču cest kr so Vošnjakova in Dvofakova, Dvofakova in Kersnikova, Kot-nikova in Slomškova itd. Našemu mestu bo taka cestna ureditev dala videz ne sa-mo visokd razvitih evropskih, marveč tu-di ameriških mest.
Brali smo o načrtu, po katerem bi po-stala Ljubljana rečno pristanišče; od ??-na pot, po kateri bi plule rečne ladje. Potem, 'ko sta nam propadla edina dva čolna, ki sta voEila potnike po Ljubljanici, je novi načrt vsekakor mnogo bolj realen. Storili pa bomo še mnogo več; do Ljublja-ne bomo speljali velikanski vodni kanal, ki bo mnogo širši in globlji od Panamske-ga in po katerem bodo lahko priplule v Ljubljano tudi največje prekooceanske ladje. V Londonu že potekajo pogajanja angleško ladijsko družbo Cunard lines, ki ima velikansko Queen ???? in Queen Eli-sabeth; tako bosta ti dve ladji podalj-šali progo New York — London prav do Ljubljane.
Brali smo tudi o tem, da nameravajo Sovjeti potegniti naftovod iz Sibirije na Bližnji Vzhod čez naše ozemlje. Vse kaže, da bo šel naftovod prav čez Ljubljano. Strokovnjaki si še niso na jasnem, ali ga bodo potegnili pod zemljo ali nad njo, ven-dar slovenska komisija ves čas vztraja na tem, da ga potegnejo NAD Ljubljano, ta-ko da bo vsem viden. Po načrtu bo pote-kal čez prostor, ???? zdaj stoji Nebotićnik, zato bomo morali Nebotičnik podreti. ško-da, ki bo s tem nastala, je samo navidez-na; saj smo se poslovili tudi od Jakopiče-veca paviljona ali železniške proge, nattovod pa je vendar nekaj, kar je mno-go bolj veličastno od železnice, ali ne?
Vodnemu in cestnemu prometu v ko-rak bo moral ? tudi letalski. če bosta v Ljubljani pristajali Qeeen ???? in Queen Elisabeth, morajo na Brniku pristajati tu-di večja Letala kot so Caravelle. Slovenski strokovnjaki so izračunali, da bi se spla-čalo preseliti pariško letališče Orly na Brnik. To bj postavilo Ljubljano v sam center Evrope in sveta. Pogajanja s fran<> cosko vlado so v teku.
Pred kratkim smo brali, da se bo Orga-nizacija gđruženih narodov preselila v Evropo, med drugimi mesti je bil ome-njen tudi Dunaj. Slovenci pa si želimo imeti OZN v Ljubljani, zato je posebna komisija že odpotovala v New York na pogajanja. Pogovori potekajo v prisrčnem vzdušju in pogodba je že skoraj sklenjena. Najprej je bilo sicer slišati vesti, da bodo nastanili OZN v skupščinski stolpnici na Trgu revolucije, toda urbanistični strokov-njaki so spremenili načrte; OZN bo dobi-la svoje p. ^store na Ljubljanskem Gradu. Stari Grad, ki je že nekoliko dotrajan, bo-mo podrli in zgradili veličastno palačo, ki bo kot simbol miru, napredka in slo-venstva lebiela nad našim mestom.
Vesti, da bo tovarna Volkswagen zgra» dila podružnico v Splitu, so bile neresnič-ne. V resnici bo Volkswagen zgradil to^'ar-no v Ljubljani. Sčasoma se bo z ozirom na zahodnonemško gospodarsko krizo in zagotovljeno gospodarsko stabilnost naše države popolnoma preselil k nam. Za zače-tek jim bomo odstopili Litostroj, ki s tem, da bi imeli Volswagen, ne bi bil več po-treben naši državi. Po zadnjih vesteh pa
se   za   gradnjo   tovarn   pri   nas   zanimata tudi Mercedes in General Motors.
Po kratkem poročilu s področja urba-nizma in gospodarstva še vesela novica za slovenske športnil-'": naši športni strokov-njaki se prav te dni pogajajo ? olimpij-skim komitejem za pravico do vseh evrop-skih in svetovnih športnih prvenstev in do vseh olimpid. Naslednja olimpiada bo sicer še v Mehiki, tista, ki bi morala biti v Munchnu, pa bo že v Ljubljani. V ta namen bomo zgradili stadion, ki bo spre-jel desetkrat več ljudi kot Hala Tivoli in bo ves prekrlt s stekleno streho. Predvi-doma bo ogrodje obloženo z bakrom, častna tribtma za jugoslovanske funkcio-narje pa bo iz marmorja in platine.
To je bil nekakšen generalni pregled gospodarsko-urbanističnega načrta mesta Ljubljane. Slovenci želimo pokazati vse-mu svetu, kaj v resnici smo; kljub male-mu številu veličasten narod, z veličastni-mi idejami in velieastno prih"4inostjo in Ljubljana je naš glasnik. Sveži veter, ki nam ga je prinesla reforma, nam vse to zagotavlja; zagotavlja nam prihodnost, v katero si nekega polefcja pred dvema leto-ma nihče ni upal verjeti. Iz Ljubljane že-limo mi Slovenci narediti mesto, ki bo med svetovnimi mesti med tistim, ki so v .samem vrhu. Gospodarstvo, ki na ????-tih reforme hiti svojemu najvećjemu raz-cvetu naproti, bo omogočilo nam Sloven-cem in nam Jugoslovanom prihodnos^J vredno narodnosti in državijanstva, kateri ¦ pripadamo!
Specialni inštitut za proučevanje razvoja slovenstva Mate||
POLITIKA EKSPRES, 22. I. 1967
????  ????????,    ??-
????? ?????????? ?????? ?????????? ?????????? ??? ????????, ???? ???????? ???? ? ????????, ??? ?? ?????? ?? „???? ????????? ?????????? ?????" ???? ?? ????????? ?? ????????] ??????? ?????????? „???-?? ?????????".
???????, ???????? ???-??????? ?? ??????? ?? ??-????? ??????? ?????????? ????? ??????????. MapHja-?? ??????? ? ????? ???-???? ???? ?????>?? ??????-???, ?? ?? ???????? ????? ????? ?? ?? „????? ????-?? ??????? ????? ????? ??-. ?? ??.???????????, ? ?? ??????? ????? ?? 6? ????? ????????".
KDOR DRUGE OBREKUJE, VČASIH V LASTNO SKLEDO PLJUJE
»Mar je res mogoče, da je v središču Slovenije, v Ljubljani, tako malo prosto-ra ?? slovenske napise?«, je 25. januarja 1.1. retorično vprašal napovedovalec v TV obzorniku. še istega večera je RTV Ljub-ljana v Cik-Caku svetovala naj »knšamo talijuiiski aperitiv ...«
F. Baloh
TRIBUNA STRAN 3
\m
c
ra
z
m
pisma
UREDNIŠTVU TRIBUNE
Na sestanku Odbora Zš VŠZD dne 11. 1. 1967 in v soglasju s študenti VŠZD smo prišli do naslednjih spoznanj in skle-pov  v zvezi s študentskim listom Tribuno:
1.  če  je  obvezno,  da  so  vsi  študentje naroćeni na vaš list in če je to pogoj za vpis, potem naj bi koncept Tribune ustre-zal interesu večine študentov.
2.  Pred leti so bild v Tribuni dobri im razumljivi polemični članki, danes tega ni več,  čeprav  bi  to  večino  študentov  zani-malo.
3.  će ste že spremenili naslov iz Tribu-na,   list   slovenskih   študentov   v   Tribuno, študentski list, potem bi namesto povpreč-nemu  študentu  nerazumljivih  tujk  pustili slovenske izrazg.
4.  Mnenja   smo,   da   dajete    abstraktni umetnosti  z  az.   na   razpoložljiv   prostor preveč poudarka.
5.  Ugajajo nam kritični sestavki kot so npr. osti in razprave o gledališču Andre-ja INKRETA.
6 Nekaj naših pripomb za izboljšanje vsebine Tribume: komentarji aktualnih političnih in gospodarskih dogodkov, di-alog, delo univerzitetnega odbora, obve-ščanje o delu ZK na univerzi, delo posa-meznih združenj ZŠ, še več obravnavanja študentskih problemov.
7. Pripravljeni smo pošiljati poročila o delu Zš VŠZD.
2elimo, da pismo objavite v vašem li-stu.
V imenu vseh študenlov Odbor ZŠ VŠZD
UREDNIŠTVU TRIBUNE IN UO
Ob prebiranju Tribune se nam že dalj ćasa vsiljuje vprašanje o njenem vse-binskem konceptu in idejni usmerjenosti. To vprašanje se je še posebej jasno poka-zalo ob objavi članka Zaliv 4, ki ga je na pisal Herinan Vogel.
Komu in čemu služi prikazovanje Pa-harjevega ćlanka na način, kot ga je po-dal Vogel?
Ali uredništvo meni, da lahko na stra-neh Tribune objavi kakršnokoli pisanje, pa čeprav je to še tako tendenciozno in neosnovano? Očitno da. Ce to dela zaradi nekakšmh demokrationih načel, dela s tem hudo napako.
Prav jasno je, da tak način podajanja olankov, kot je primer Pahorjevega, kate-rega misli se v osnavi razhajajo s koncep-tom o naši družbi, lahko vzbudi samo po-lemiko za progresivnega človeka že zdav-naj razčiščenih vprašanj. Pri tem pa taka polemika vseeno ustvarja možnosti za ri-darjenje v kalnem.
S tem pismom želimo sporooiti, da se ne strinjamo s takim konceptom Tribune, ??? takšen list ? več list študentov, am-pak postaja medij za posredovanje vseka-kršnih idej in namenov, ki drugod ne naj-dejo prostora. Kot študentje, ki si želimo resniono svojega glasnika, pa protestira-mo proti takšni usmeritvi. Tribuno izdaja UO Zš, vendar moramo pristaviti, da ni-smo zadovoljni s tem, kako apravlja to svojo funkcijo. UO mora ukrenitd čimprej, ??? je potrebno, da bo Tribuna tako ure-jena in upravljana, da bo v resnici odra-žala poglavitne težnje in stališča študentov.
Ob koncu pripominjamo, da vam bo-mo poslali obširnejše pripombe na vse-binski in idejni koncept Tribune.
Tone Preložnik in drugi
ODPRTO  PISMO  ŠTUDENTOM LJUBUANSKE   UNIVERZE
Ljubljana, 25. januarja 1967 Študenti ????? dovolj problemov, ki nam kalijo uspešen potek študija. Poleg študifskih, socialnih in drugih problemov se je pojavil še eden, ki močno razburja duhove in upravičeno terja čimprejšnjo rešitev. Gre za naše glasilo »Tribuna«, ??. s svojo vsebino in načinom pisanja ????-kor ne zadovoljuje spodaj podpisanih štu-dentov medicinske fakultete.
Da se razumemo. Dejstvo je, da se vsak študent ob vpisu v letnik MORA na-ročiti na »Tribuno«. Torej se nam prisil-no vsiljuje časopis, ?? ga mnogi odločno odklanjajo v taki obliki in s tako vsebino, kot jo ima »Tribuna« danes. že to je po-polnoma nedemokratično. človek pač be-re tisto, kar hoče in ne tistega kar mora brati. Tako torej pridemo do absurdne si-tuacije, da moramo plačevati časopis, ki veliki večini ne ustreza, kajti malo je ???-spevkov, ki bi se dali resnično brati in ob njih uživati.
Gotovo je, da študenti rabimo svoj ča-sopis. Na »Tribuni« piše, da je to študent-ski ćasopis. To se pravi, da je to časopis vseh slovenskih študentov. Toda če časo-pis malo bolj natančno pregledamo, čuti-mo kot da bi brali nekaj tujega, nam prav nič svojstvenega. Gre tu za splošno kon-cepcijo večine pnspevkov v »Tribu?ii«, ki so  večinoma  pod   duhovnim  patronatom
skupine študentov ftiozofske faktdtete, ?? so očitno vzeli »Tribuno« za torišče, na katerem lahko do mile volje izlivajo svo-je globokoumne domislice in »umetnine«. Ravno ta koncepcija je po našem mnenju glavni vzrok, da je večina študentov za-vzela do »Tribune« ne samo popolnoma pasivno, temveč tudi odločno odklonilno stališće.
če smo konkretni moramo izjaviti, da večino »umetniških« prispevkov, kot so razne »pesmi«, proza ?? v novejšem času razne risanke »umetnine«, smatramo za popoln nesmisel in nepotrebno porabo pa-pirja. Npr. v zadnji »Tribuni« je. izšla »pesem« Matjaža Hanžka, pri kateri se človek resno sprašuje, cdi lahko normalen človek sploh kaj takega ustvari; tudi risa-rija nad to pesmijo je v enakem stilu. Prazno, ne smiselno, zdravemu uviu ne-razumljivo! To navajamo samo kot pri-mer, ne kot neko posebno kritiko, ker ta-ki izdelki sploh ne morejo vzdržati resne kritike.
Druga stvar, ?? silno moti, je stcdna žolčnost, sarkazem in cinizem, ?? jih lah-ko čutimo v mnpgih člankih. Menimo, da to niso vsesplošne lastnosti slovenskih študentov.
Ker je »Tnbuna« glasilo VSEH sloven-skih študentov, zahtevamo, da tako tudi bo. Razne »umetnine« pa se lahko objav-Ijajo v raznih drugih časopisih in revi-???. ?? taksne umetniške rekreacije ne želimo in nočemo.
Za sanacijo takega nevzdržnega stanja zahtevamo spodaj podpisani študenti me-dicinske fakultete sledeče:
1.  Uredništvo   »Tribune«   mora   TAKOJ razpisati anketo med vsemi šludenti Ijub-Ijanske  umverze   o   njihovem   mnenju  o študentskem ćasopisu. To se mora organi-zirati takoj, brez raznih polemik, diskusij, prepričevanj  in obljub,  ??  so pri  »Tribu-ni« tako v navadi.
2.  Če  se  izkaže,  da je  stališče  študen-tov   negativno,    mora    sedanji    uredniški odbor TAKOJ odsfopiti. S tem bi se mo-rala nehati tudi dosedanja koncepcija pri izbiri prispevkov za »Tribuno«.
To zahtevamo zato, ker hočemo imeti resnično kvaliteten, ažuren ?? konstrukti-ven časopis. Na podobno akcijo pa pozi-vamo študente vseh Ijubljanskih fakultet, ki se strinjajo z našo zahtevo.
študenti medicinske fakultete
????? Janez in še 41 podpisov
ŠTUDENTSKI  LIST TRIBUNA
že nekaj časa smo nezadovoljni z vse-bino našega študentskega lista »TRIBU-NA«. Doslej smo takšno vsebino še neka-ko tolerirah. Novoletna številka, posebno pa številka 11 od 11. januarja pa presegata vse meje, ki jih ne moremo več tolerirati.
Sprašujemo Vas:
—  zaka-j  se   ne   realizirajo   na   zborih bralcev postavljeni koncepti tega lista;
—  zakaj naš list ne nastopa kot mobi-lizator študentov v naši družbi in na Uni-verzi;
—  zakaj zanemarja aktualna vprašanja študentov,   Univerze,   znanosti   na   sloven-skem ?? sploh našega mesta v naši družbi;
—  v ćigavem   interesu   se   krog   okoli »TRIBUNE«   zapira   vase   ??   vsiljuje   svo-ja gledišča študentski javnosti.
Nič nimamo proti temu, da je del »TRIBUNE« — kakšna stran — namenje-na kulturnemu snovanju študentov, me-nimo pa, da se je ta stran preveč razlezla. Ne moremo se pa nikakor strinjati, da pod kulturno polemiko — ocena revialne-ga tiska ? pr. — neobjektivno blati našo stvarnost, našo druzbeno orientacijo. Po-sebno pa nočemo, kot slovenski komuni-sti —spodaj podpisani študentje, da nas naš časopis zmerja, da smo prevarali Ijud-ske množice, ne, da bi to skušal dokazati z argumenti. V mislih imamo komentar o »Zalivu 4«.
Zahtevali bomo od UO Zš in Univerzi-tetnega sveta, da prenehajo podpirati takš-no vsebinsko orientacijo tega lista. Dota-cijo, ki je namenjena študentskemu tisku, naj dobi študentski list, ne pa grupa Iju-di, ?? v imenu študentov često piše, kar se ji zljubi, mimo interesov študentov. Od UK ZK bomo pa kot komunisti zahtevali, da pokliče na odgovornost komuniste, ki delajo v krogu okoli »TRIBUNE« in so odgovorni za izigravanje demokratičnosti v našem tisku tako, da vsiljujejo nekaj, kar blati napore in prizadevanja naših Ijudi doslej.
Vemo sicer, dragi urednik, da boste pri-govarjali, češ, ni jim všeč »ostra in odkri-ta beseda«, so proti »kulturi« ?? slično. Toda motite se, smo za ostrejšo kritiko negativnih pojavov v naši drušbi, ????? ste jo v tem listu kadarkoli napisali. Toda kritika naj bo argumentirana in ne po-splošena. Nismo za zlonamerno natolceva-nje, posebno še ne takšno, za katerim je prikrita žeja po oblasti. Ne vemo, kdo sto-ji za B. Pahorjem in H. Voglom, očiten pa je njun namen. Socializem in demokra-???? da, ampak brez »Komunistične Parti-je, ki je prevarala Ijudske množice«. Ta ideja ?? nova in nam nepoznana. Ze ves čas po 1945 letu jadikujejo razni »velmož-je« za »svobodno demokratično Slovenijo«, ?? bi zrastla v senci »velikih zapadnih de-mokracij«   pod   pokroviteljstvom   krščan-
stva, ali vzdihujejo pod drugimi slićnimi narodnjakarskimi parolami, v tem prime-ru tudi socialistićnimi, vsi pa imajo sku-pen namen, prikopati se do oblasti. Ve-???, da bi se bilo z usodo slovenskega Ijudstva lahko še naprej igrati, kakor so se igrali oblastniki vseh barv pred 1945 letom, tudi pod pokroviteljstvom krelika-rizma, če jim šlovenski komunisti tega ne bi preprečili. Od tu takšen srd na vse, kar je komunističnega, ali blizu temu. Sedaj jim res ne preostane drugega, kakor, da vsak naš uspeh zamolćijo, ali zmanjšajo, će ga ne morejo oblatiti. Vsak naš ne-uspeh pa škodoželjno ??????????. Toda to je njihova stvar. Naša pa je, da ???? v na-šem študentskem listu ne damo prostora za njihovo pisanje.
Smo za dialog z krščanstvom, to je bi-lo že mnogokrat v praksi potrjeno. Nismo pa komunisti krivi, če je bila vrsta trdi-tev druge strani z argumenti zavrnjena, če )e naše delo, dosežki v naši družbi de-mantiralo te trditve. Prav tako nismo mi krivi, će vsaka politikantska ukana dru-ge strani, čeprav pod firmo »dialoga s kr-ščanstvo?n«, ne uspe ?? če je realizacija naše politike drugaćna kakor so prikazo-vali Ijudem, da bo. Najbrž je res, da je potrebno danes tudi publicistu dokaj po-liiičnega realizma, ko obravnava družbene procese v slovenski družbi. Minuli so 6a-si, ko je poštena »slovenska duša« posta-la vsa mehka ?? raznežena, će si pomahal z raznimi štorijami o dohroti, srcu, kmeč-ki idUi, posmrtnem raju itd. žal kakor ve-mo, to ne vžge več. če tega B. Pahor ne ve, ne moremo pomagati, Vam, dmgi ured-nik, bi pa človek pripisal, da ste si s tem ?? jasnem.
Ce pa gre samo za vero — krščanstvo, pa lahko trdimo, da v naši samoupravni družbi sodelujejo tako nekomunisti, med njimi tudi knstjani, kakor komumsti, će-prav tega nihče neprestano ne ponavlja (pri nas pnpadnost ven ni ovira za druž-beno antivnost). Komumsti se zavzemamo, da bi to obliko osvouoaitve ćtovekove in-ciative ćim bolj razviu. l'u imamo težave, prav bi bilo, da bi o tem v nasem iistu več pisali — na pr. ???? izgleda evolucija samoupruvljanja na vinverzi.
Komunisti se niKtiar nismo zuvzemali za nadomeščanje siovensiva z jugosiovan-stvom, niti se v ????? io ne dela. Obrat-no, icaj ravno razvoj visokega šotstva ne potrjuje, da smo v želji omogoćih visoko-šolsko izobrazbo ćim siršemu krogu slo-venskiti Ljudi razviLi popolno Univerzo v LjubLjani, da pa smo šli pri tem celo pre-široko. Latiko trdimo, da smo razvredno-tili visoko šolstvo, ker smo hoteli biti veliki.
Za konec — ne srnutrati, da je to odziv na Patiorjeve Glose tio, — pać pa le nase nezadovoljstvo z vsebino »TRIBUNE« na-sploh in posebej še z omenjenim pisa-njem v stev. 11. še neka], zamerka Vam, tov. urednik. Ko H. Vogel za B. Pohor-jem vzdi/???? po slovenskem politiku, ki bi zavil v specialni stovenski sociaiizem — izgleda, ua bi moral biti krščanski, ne ju-goslovanski — ju razumemo, ne razume-mo pa Vas, ki skrbite za vsebino celega lista, pa v Tiasprotju s tem jadikovanjem (za sposobnim slov. politikom...) ,na prvri in drugi stram prav te 11. številke »TRI-BUNE« npr. v memonulu za pokojnim podpredsednikom ZIS B. Kraigherjem tr-dite ?iekaj povsem arugega. Kaj ni to ma-lo čudno naključje?
Teh nekaj besed Vam priporoćamo v premislek tov. urednik. Dalo bi se še mnogo tega napisati, toda to ni naš na-men. zeleli smo samo ob konkretnem pri-meru izraziti naše veliko nezadovoljstvo z vsebinsko orientacijo »TRIBUNE« in nje-nim načinom obravnavanja problemov družbenega razvoja pn nas. Izražamo tu-di željo, da se to spremeni, da ta list po-stane res študentski, ne le po naslovu, ampak po vsebint, s tem da se zavzema za reševanje študentskih problemov v na-ši družbi, za pravo mesto Univerze in in-teligence nasploh v naši javnosti itd. Skrat-ka, naj bo v študentskem listu prisoten študent z smjirrn problemi, ne pa nekdo v imenu študentov, pa še z orientacijo, ki ni v ničemer skupna z napredno orienta-cijo, ki }o slovenska javnost pričakuje od mlade inteligence. Zato H. Voglu in dru-gim priporočamo, da si za svoje izzivlja-nje izberejo drug list. Mi se bomo pa po-trudili, da tudi širša študentska javnost ne bo ostala brezbrižna do teh vprašanj. Lrojze Novak (in še 10 podpisov) Ljubljana, 23.1. 1967
Opomba uredništva: glede na to, da je uredništvo Tribune skupno ? univerzitet-nim odborom že pred posameznimi pis-mi, ki obravnavajo vlogo in realizacijo koncepta Tribune ter zborov, obravnavalo najrazličnejše vidike vsebine in finančne problematike Tribune, bo Tribuna v na-slednji številki objavila skupno oceno univerzitetnega odbora in uredništva. Oce-na ba osnova za pripravo zborov Tribune po fakultetah in študentskem naselju. Obenem pa se bo ocena tudi opredelila do objavljenih kritičnih rnisli v pismih študentov. Opravičujemo se, ker objavlja-mo, zaradi pomanjkanja prostora na kul-turni strani pisma študentov kemije in EF (L.  Novak in 10 podpisov) na tej stratu.
PODPIRAMO   BORBO   JUŽNEGA
VIETNAMA   IN   VSE   HUMANE
AKCIJE V ZVEZI Z NJO!
Na letni skupščini Kluba OZN spreje-mamo ćland naslednjo resoluoijo:
Globoko presunjeni nad zgodovinskim zlom, zrevoltirani nad brutalnostjo in ogorčeni nad prepočasnkn reševanjem spo-ra, ki je našel plodna tla na poljih Južne-ga Vietnama
menimo, da so dejanja ameriških sil iin vladinih saigonskih ćet kršitev vseh med-narodnih norm, reševanja sporov in nepo-ravnanih računov,
protestiramo nad kršitvijo Ustanovne li&bine OZN (1964), Deklaracije o človeko-vih pravicah (1948) in njunih dopolnil,
grajamo kršitev Deklaracije o prepove-di intervencije (1965), ki je v celoti, to je v vseh osmih členih kršena, kar privede ta  spor  v meje  mednarodnega problema,
obtožujemo vlado ZDA vojnih zločinov, ki jiii iz,vaja ob pritisku nad ljudstvom Južnega Vietnama.
Poleg omenjenih dejstev pa so dejanja vlade ZDA v Južnem Vietnamu tudi krše-nje vseh moralnih kodeksov človeka, ??? s tem, ko človek mori človeka, preide na raven živali, ki kolje zaradi eksistence. S tem apeliramo na človekov razuan, na člo-vekovo humanost, ki naj omogoči rešitev te more sodobnega sveta, ki je poleg svo-je brutalnosfci še nevredno početje člo-veka v dvajsetem stoletju.
Poleg obsodbe vlade ZDA pa obtožuje-mo soodgovornosti vse, ki kakorkoli po-magajo, da se ta madež sodobne zgodovri-ne ne očisbi.
Apeliramo na vse napredne, ?????? in poštene ljudi, da dajo svoj delež h konča-nju teh žalostnih dni našega sodobnega življenja, in tudi mi dajemo podporo vsem gibanjem, ki težijo k ugodni rešitvi mi-r-nega konca tega spora.
Podpiramo Russella pri njegovih priza-devanjih za mir in obtožbo zločinov v Juž-nem Vietnamu ter dajemo moralno pod-poro njegovernu razsodišču in borcem juž-noviefcnamske FNO v njihovem težkem, neenakem, pa toliko bolj pravičnem boju za svobodo, za nacionalno in gospodarsko neodvisnost Teža naše podipore naj bo toliko večja ob misli, da so naši narodi v polpreteklosti stali pred skoraj enako kri-vico, ki se je postavila pred nas, in kljaib brezupnosti zmagali. ZA MIR MED NARODI!
Podpisniki resolucije-člani Kluba OZN na Ekonom&ki fakulteti:
Čepovin Sergej, Fale Branko, Jan Vida, Jazbec Peter, Kleindienst Jure, Skapin Bo-ris, šlander ??????, Uršič Rok, Vidmar Albin, Zore Gregor, Vuga Emil, Repić Rreda, Verdinek Maksimiljan. Ljubljana 13. 12. 1966.
SPOSTOVANI   DRAGI   PRIJATELJI!
?? je Vaš list oktobra lani objavil po-ziv, naj tudi Slovenci po svojih močeh podpremo boj vietnamskega ljudstva ???-td knperialisfciani agresiji, katere nujni spremljevalci so morija, strahotna fcrpin-čenja, telesne in duševne znakaženosti ta-ko krvnikov kot njihovih žrtev, sem videl v tem pozivu prvi poskus organizirane po-moči' temu malemu, nedolžnemu in srono dobremu narodu, s katerim že dolga leta sočustvujemo vsi, ki smo se in se tudi da-nes outimo ogrožene od surove sile ginot-no neprimerno moonejšega, zato pa toliko bolj razčlovečenega mehanizma današnje oivilizacije. Takoj sem se odzval pozivu z majhno, skorajda simbolično vsoto, ki sem jo nakazal na račun 503—8—72, kakor je bilo takrat objavljeno v »Tribuni«, pri-pravljen, da po svojih skromnih močeh prispevam še večkrat.
Od takrat do danes je bilo v razlićnih lisbih, z različnih aspektov in v različnih variantah objavljenih še več pozivov, za-sebnih, poluradnih in uradnih, ustanovlje-ndh je bilo nekaj odborov, svoje podpise je posodilo v te namene nekaj veljavnih imen — mene, skromnega državljana, pa ob vsem tem zarama samo to, kdo je pri-speval na omenjeni račun in kako je bil denar uporabljen. To me zanima toliko bolj, ker od takratnega poziva ni bilo ne v »Tribuni« ne kje drugje več niti besede o zbiralni akoiji na ta račun, v današnjem »Delu« pa sem prebral, naj pošiljamo de-nar na račun 505—746--1—75 K. O.
Ob množici različnih izjav, ki pozivajo podpori vietnamskemu narodu, imam namreč vtis, da gre premnogokrat le za deklarabivnost, ki nič ne stane, ustvarja pa predstavo o veliki zavzetosti, neangaži-ranosti za stvar svobode in miru na viet-namskem koncu Azije.
Mislim, da ne izražam le svoje želje, če pričakujem vsaj od »Tribune«, da nam postreže s podatki, kaj je bilo mimo pa-pirnatih akcij storjenega tudi konkretne-ga, vidnega in otipljivega za podporo viet-namskemu ljudistvu.
S prijateljskimi pozdravi 25. jan. 1967
Cvetko Zagorski
Op. ur.: zaradi pomanjkanja prostora bo Tribuna šele v naslednji številki ob-javila pojasnilo univerzitetnega odbora zveze študentov.
4. 8TRAN TRffiUNA
INKAJPOOPAŽENIH SLABOSTIH?
Tribuna je v svoji zadnji številki (11. januarja 1967) pod enaklm naslovom ponatisnila članek Dra-???? Vukova Colića iz beograjskega Studenta. Po svoje je značilno, da je Tribuna kljub temu ponatis objavila v Osteh, saj je s tem, predvsem pa z objavo pripombe prevajalca pokazala, da ne odklanja takih stališč in takega sloga.
1.  Najprej o smislu članka. Vprašanje »In kaj po opaženih slabostih«? bi bilo na mestu, če ne bi bilo veliko prizadevanj v mladinski organizaciji v Jugosla-viji, da postane pravi odraz stremljenj ?? dejavnosti mladine,  združene na   skupnih   programskih   ciljih. Nedvomno se tak proces ne da inicirati ali pa celo »režirati«  od zgoraj, iz centralnega komiteja Zveze mladine   Jugoslavije.   če   sprejmemo   načela   samo-upravnega organiziranja, potem so vsebina in oblike dela organizacije odvisne od slehernega člana, vod-stva pa so dolžna dajati le pobude za posamezne de-javnosti in akcije.  Centralni komite Zveze  mladine Jugoslavije je pobudo za presnovanje Zveze mladine dal,  saj je  na  svojem 9.  plenumu  (11.10.1966)  več kot mesec dni pred »inkriminiranim« 10. plenumom sprejel in dal v javno obravnavo teze o družbeni vlogi in organiziranju Zveze mladine v sodobnih razmerah ?? v mnogočem odgovarjajo na vprašanje »Kaj sto-riti?«. To bi bilo tov. Coliću nedvomno znano, če bi pazljivo zasledoval časopise (teze so bile za srbohrva-ško področje objavljene v Mladosti, za slovensko pa v Mladini) in ne bi samo pisal vanje. Pisanje tov. Co-lića (»Kako torej zasnovati reorganizacijo Zveze mla-dine? Prvi val senzacionalizma je mimo, po destruk-ciji pričakujemo konstrukcijo. Na žalost v tem tre-nutku, pa čeprav samo načelno, nimamo osnove, da bi govorili o kakršnikoli konstrukciji«) je lahko, samo plod neodgovornega nepoznavanja  ali  pa  težnje  po plehkem senzacionalizmu.
2.  Tov. Colić piše: »V vsem tem obstaja neka ču-dna zakonitost: organizacija, ki je izgubila vsakršen stik s svojim članstvom, lahko postane aktivna samo takrat, kadar tudi javnost ve sa karieristične prepire in nestrpnost med njenimi voditelji.« če odmislimo slog, nas moti predvsem logika: »Organizacija, ki je izgubila vsakršen stik  s  svojim  članstvom« —  take organizacije preprosto N1. S članstvom lahko izgube stik le vodstva. če je to tov. Colić mislil, potem bi moral to pač tako nepisati in — DOKAZATI. Kakor je namreč res, da se nekatera vodstva Zveze mladine odtujujejo članstvu, pa spet drugod take odtujenosti ni. Vsaka   kritika,   ki računa   na   objektivnost, mora pač upoštevati dejstva. Isto bi lahko rekli k razprto pisani trditvi, da je v razpravah o reorganizadji Zveze mladine »članstvo ponovno prezrto«.
3.   Na   desetem   plenumu   centralnega   komiteja ZMJ je bilo vprašanje odgovornosti obravnavano s posebno ostrino in nikakor ?? »vsemu kriva neka ne-izprosna  ??  slepa  družbena  nujnost  vzvišenobibilij-skega tipa«. Fatalizem in beg pred odgovornostjo ni bil na plenumu niti najmanj prisoten, pač pa so ja-sno navedeni vzroki  za  napaice  ?? pomanjkljivosti: sistem dela sekretariata (njegova poimenska sestava je znana, saj je bila  večkrat  objavljena)  in napake točno določenih posameznikov. Poleg tega pa sta tudi plenum ?? predsedstvo jasno priznala svoj del odgo-vornosti.
4.   Tov.  Colić piše:   »Interregnum najvišjih  vod-stev smo elegantno rešili s ponovnim vstajenjem do-brega starega republiškega ključa.« S tem je pokazal svoje  nerazumevanje,   kaj   »dobri   stari   republiški ključ«  v federativno  urejeni  državni skupnosti po-meni, da ni le formalizem, ampak pogoj sleherne ena-kopravnosti.
Sicer pa ni bilo bistvo sprememb v jugoslovan-skem vodstvu Zveze mladine v obuditvi republiškega ključa, ampak v odpravi sekretariata kot izvršnega organa CK in v formiranju delovne skupine, sestav-Ijene ?? zastopnikov vseh republiških organizacij ZM, ki ima eno samo nalogo, pripraviti kongres Zveze mla-dine Jugoslavije, kongres, ki bo moral zavzeti stali-šča o mnogih odprtih vprašanjih organiziranja mladi-ne pri nas.
PRIPOMBE PREVAJALCU,
ki je po našem mnenju v borih štirinajstih vrsticah napisal vsaj toliko neutemeljenih trditev kot Colić v celem članku:
1.  Colić se je podpisal, ti pa se nisi;
2.  Tvoj stavek »Vihar v kozarcu vode (oz. v vod-stvu naše mladinske organizacije) je mimo« je za nas žalosten primer neresnega, predvsem pa neodgovor-nega pisanja;
3.  Trditev — »Pričakovdli smo, da bo ZM organi-zirala razpravo o tem, ,kaj storiti'! Nič takega se še ?? zgodilo« — je samo dokaz tvoje nepoučenosti. Raz-pravo smo organizirali, objavili smo teze o druzbeni vlogi in organiziranju Zveze mladine v sodobnih po-????? v Mladini (29.10.1966), o tem smo govorili na plenumu centralnega komiteja ZMS dne 16.12.1966,
: pisali v časopise, organizirali vrsto posvetovanj (Ljub-Ijana, Maribor) itd.;
4.  Trditev o Mladini ?? verjetno tudi TT bi bilo potrebno obrazložiti, ne pa obesiti kot argument na neutemeljen članek;
5.  Pišeš: »Centralni komite ZMS vztraja pri svoji edini VSAJ PRAVNO OPAZNI FUNKCIJI (podčrtali mi): vzgoji profesionalnih politikov«.
Celotna trditev je žaljiva, nedokazana in netočna. Zelo malo mladinskih aktivistov se po delu v Zvezi mladine profesionalno ukvarja s političnim delom, ampak odhajajo na delovna mesta v svoji stroki. Tudi število profesionalcev v Zvezi mladine vztrajno krči-mo (CK ZMS — 8); kaj pa centralni komite ZMS dela, pa bi bilo zelo težko razložiti v kratkem odgo-voru. Za tvojo splošno unformiranost bi bilo morda dovolj, če bi bral Delo in tudi Mladin^ ki jo sicer tako slabo ceniš. V celoti pa nam ?? jasno, kaj v prejšnji ztavčni zvezi pomeni izraz »pravno«.
ODGOVOR NA JAVNO VPRAŠANJE
V 11. števiLki Tribime (11. januarja 1967) je Jože Doličar naslovil na našo osnovno organizacijo vpra-šanje, zakaj svoje članice Mike Verbič, ki je bila so-ođgovorna za potvorbo volitev v uiniverzitetni odbor, nismo iaključi'M, ampak smo ji dali samo »miilostni ufeor pred izključitvijo« (pravilno: zadnji opomin) in pa, »kako so se mogli odločiti tako prav tisti, ki štu-dirajo in so še posebej odgovorni za izvajatnje in ures-nđičevanje dražbene zaikonitosti«.
Kar zadeva ta vprašanja, naslovljena nam (pisec je namreč eno vprašanje postavil tudd Cemtrakiemu komiteju ZMS), se nam zdi nekoliko čudno, da pred-stavlja za tov. Doličarja odgovoren odnos pravnikoiv do »izvajanja in uresničevanja družbene zakonitosti« samo najhujša kazen, vsako drugo, pa čeprav naj-hujšo kazen za iKključitvijo, pa nekoMko posmeh-Ijivo imenuje za miilostno. Mi nasprotno vidimo svo-jo odgovornost prav v tem, da pretebtamo vse okoli-• ščine dejanja, če pa gre za možnost izsklijučitve, pa sploh celotno osebnost prizadetega. Seveda pa se pri ocenjevanju teže posameznih dejanj in ustrezmosti posameznih kazni mneja in kriteTiiji lahko razliku-jejo. Naša organizacija je bila mnenja, da za samo potvorbo volilnih rezultaitov, kakršna se je konkret-no dogodila — ira če je to edino, ??? je mogoče člo-veku očitatd — izMjuoitev ne pride v poštev. Res je
sicer, da so vsi prizadeti z dejanjern pokazali povsem nedopusten odnos do volitev kot demokratičnega iz-vajanja volje volilcev, vendar mislimo, da je pri ka-znovanjju treba upoštevati tudi, da je bila to trenutna, nepremišljena odločitev in dejanje brez slabih na-menov aziroma zaradi motivov, ki sarni po sebi niso bili slabi (nezadovoljstvo nad dejstvom, da so voliloi črtali nekatere kandidate samo zato, ker so ti štu-dentje VŠPV, in nad tem, da eden od sposobnih in delavoljnih kandidatov ni bil izvoljen). Zato smo bili mnenja, da bi ob neoporčenosti prizadetega člana ter ob upoštevanju dejstva, da za prizadete že objava v Tribuni pomeni zelo hudo javno obsodbo, kot ka-zen in kot vzgojno sredstvo ustrezala ena od '»vzgoj-nih« partijskih kazni (torej ne izključitev).
Pri tov. Mikd Verbič je žal prišlo še do tega, da je na plenumu UO, ki je te stvari obravnaval, sicer potrdila dejstva, vendar pa zavračala vsako odgovor-nost za izid volitev, češ da je zanj odgovorna samo volilna komisija; tudi naslednji dan je na sestanku se-kretariata osnovne organizacije priznavala samo mo-ralno odgovornoist. Prav zaradi tega je sekretariat predlagal osnovni organdzaciji izključitev, kar pa ni bilo sprejeto. Na sestanku osnovne organizacije je Mika Verbič namreč priznala svojo odgovornost za potvorbo volitev iin zato kot tudi zaradi ocene, ki so jo dali njeni kolegi v letniku, je bila večina organi-zacije rnnenja, naj bi ji vendarle omogočili, da ostane v organizaciji in tudi pri delu znotraj organizacije po-pravi svoje napake. Vendar pa organizacija ob tem m bdla enotna in je bil izid glasovanja naslednji:
za izključitev je glasovalo 8 članov, za zadnji opomin 24 olanov in za ukor 11 članov.
Sekretariat osnovne organizacije ZK študentov pravne fakultete
ODGOVOR CK ZMS
NA DOLIČARJEVO
OST
Predsedstvo CK ZMS je na svoji seji 10. febru-arja obravnavalo vprašanja, ki jih je postavil tovariš Jože Doličar v zadnji Tribuni, in odgovarja na njih, ker meni, da bi tako zastavljena vprašanja brez ustreznega odgovora lahko samo škodovala.
1.  Tov. Mika Verbič je zaposlena na CK ZMS od 1. XII. 1966 na strokovnem delovnem mestu in ni član nobenega izvoljenega foruma Zveze mladine. Dogovo-re o njeni zaposlitvi smo pričeli že junija 1966 na se-stanku predsedštva CK, katerega član je tudi tovariš Ivo Marenk, takratni predsednik UO ZŠJ. Vse do seje predsedstva CK ZMS 21. XI. 1966, na kateri smo skle-pali o ????? zaposlitvi, ?? do njene dejanske zapo-slitve nismo o njej izvedeli nikakršnih slabih ocen in mnenj, ampak smo nasprotno izvedeli, da je kot pod-predsednik UO ZŠJ zelo prizadevna ?? vestna. Tudi na skupšćini Zš  Ijubljanske  univerze,  na  kateri  je prisostvoval član predsedstva CK ZMS Mitja Rotov-nik, ni bilo ob razrešnici nikakšnih pripomb o nje-nem delu. O dvomu v njene kvalitete smo slišali šele, ko so se v začetku decembra začele govorice ?? se-stanki zaradi ponaredbe volitev v UO ZŠJ. Predsed-stvo kljub večkratnim prošnjam ?? zahtevam ter ob-Ijubam na drugi strani ?? dobilo zapisnika plenuma UO ZŠJ, ki je obravnaval odgovornost Mike Verbič, niti kak drug ustrezen material. Pripominjamo, da je UO ZšJ material tudi dolžan poslati na podlagi la-stnega sklepa,   objevljenega v Tribuni   z dne   28.12. 1966. Ko bo predsedstvo material prejelo, bo o njem razpravljalo na prvi naslednji seji ?? o sklepih obve-stilo javnost in tov. Doličarja.
2.  Tov. Doličar govori o »kadriranju« politikov v mladinski hierarhiji predvsem iz vrst pravnikov. Iz-raz »hierarhija« nam je tuj in ne verno natančna, na kaj se nanaša. V mladinski organizaciji in njenih vod-stvih je struktura naslednja:
Iz gradiva za drugo republiško konferenco ZMS je razvidno, da je v organizaciji ZM 36,9 odstotka de-lavcev, 48,8 odstotka učencev šol 2. stopnje, 1,4 od-stotka študentov, 3,5 odstotka individualnih kmetoval-cev, 7,6 odstotka uslužbencev, 1,5 odstotka tehnikov ?? inženirjev in 0,4 odstotka prosvetnih delavcev. V ob-činskih komitejih je bilo 25 odstotkov delavcev, 1,8 odstotka kmetov, 19 ostotkov šol II. stopnje. 5,9 od-stotka študentov, 3,8 odstotka učencev v gospodar-
stvu, 13,6 odsotka tehnikov ?? inženirjev, 23,3 od-stotka uslužbencev, 7,6 odstotka prosvetnih delavcev — v vodstvih občinskih organizacij je bilo 42,6 odstot-ka članov s končano šolo II. stopnje, 5,1 odstotka z dokončano višjo šolo in 2,1 odstotka z dokončano vi-soko šolo.
V centralnem komiteju Zveze mladine Slovenije je 65 članov; od tega jih je zaposlenih v gospodar-stvu 14, 16 v družbenih službah, na višjih in visokih šolah se jih šola 18, profesionalnih družbenih delav-cev je 15 (od tega v vodstvih ZM 10), 2 člana CK ZMS pa sta v JLA; 37 članov CK ZMS je končalo višje šole ali fakultete, med njimi je 11 pravnikov, 9 filozofov ?? sociologov, 7 ekonomistov, 5 inženirjev, 2 polito-loga in po en stomatolog, socialni delavec in di-plomant VŠTK.
Morda tov. Doličarja moti sestav zaposlenih (poli-tičnih in strokovnih delavcev), ki so člani sekretari-ata. Med njimi so: 4 pravniki, 2 študenta prava, 1 so-cialna delavka, 1 sociolog.
Pripominjamo, da sekretariat ?? organ CK ZMS, ampak delovna oblika predsedstva brez bistvenih funkcij odločanja.
Interes za družbene probleme pogojuje tudi stro-kovno usmeritev in izbiro študija. Zato ni slučajno, da se je precej mladinskih aktivistov opredelilo za študij na fakultetah družbenih znanosti, med njimi tudi na pravni fakulteti.Vendar to ni samo po sebi nič slabega. Slabo bi bilo le, če bi se negativno odražalo pri delu CK ZMS. To pa bi moral tov. Doličar, če ta-ko misli, obrazložiti ?? dokazati.
Še nekaj: Tov. Doličar končuje: »Kot študent (?? s tem še mladinec) zahtevam javni odgovor na javni problem. V primeru molka sekretariata CK ZM bom pač sodil, da se me le-ta organizacija odreka, kot se je že tolikemu stevilu mladine.« Taka logika nas zelo čudi, ker je znano, da si vsakdo zagotovi svoje mesto v neki organizaciji in tako tudi v ZM s svojim delovanjem, ne pa zato, ker je študent oz. mlad. če tov. Doličar deluje v okviru mladinske ali študentske organizacije, se mu nobeno vodstvo ne more odreči, če pa ne dela nič, pa mu tudi dopisova-nje s sekretariatom CK ZMS prek ??&??? ne more pomagati.
Uredništvo je zaradi številnih prispevkov raz-širilo 12. številko. Tako obsega kulturna rubrika sleđeče strani: 5, 6, 7, 8, 9 in 10, notranja pa 1, 2, 3, 4, 11 in 12.
TRIBUNA STRAN 5
Studentska Tribuna je dne 11.1.1967 izpod pe-resa Hermana Vogla objavila povzetek Pahorjeve glo-se »Ob poslovilnih pismih za svobodo ustreljenih«, ki jo je le-ta objavil v tržaški reviji ZALIV. V glosi in na mestih v dobesednem povzetku v Tribimi Pa-hor obtožuje slovenske komuniste, da so »hote ali nehote izdali slovenski narod«, da so izdane žrtve NOa, ki niso padte za socializem, ki se je »razodel v taki obliki« itd.
želel bi povedati nekaj misli tako o smotrnosti objavljanja takih stvari kot o npkaterih vprašanjih vsebine. Še posebej zato, ker sem kot večletni bralec in sodelavec Tribune skušail po svojih močeh soobli-kovati neko podobo borbenega, naprednega, pred-vsem pa intelektualnega glasila.
Iskati resnico
Večkrat sem slišal poudarjatl, da mora biti en© od izhodišč pisanja in angažmaja Tribune »brezkom-promisna kritika vsega obstoječega« tako, »da se ne boji (kritika — op. K. P.) svojih rezultatov« kot tudi ne »konflikta z obstoječimi silami« (????). Soglašal sem in soglašam še posebej zato, ker sodim, da je le osebno, kritično prevrednotenje vseh uresničenih in ponujanih vrednot tisto, kar mora storiti posameznik in generacija, čfe se hoče ustvarjalno vključiti in ???-seči bivajoče. Nepogrešljrv atribut takega pogleda na kritiko — ki je in bo vedno subjektivna — pa je tež-nja k taki kritiki, ki bo kar se da objektivno predstav-ljala stvarnost, ki bo težila k resnici. Taka kritika mora biti vsaj subjektivno — avtorjeva resndca, kakor jo spoznava in predstavlja. To pa zahteva v intelek-tualnem okolju (po izobrazbi) še posebej poznavanje in upoštevanje vsaj nekaterih splošno znanih dejstev in uporabo metođe, ki omogoča dialog.
Zato se sprašujem po kriterijih, ki so Tribuno navedli na objavo povzetka Pahorjeve glose.
Prepričan sem, da Pahor resnioo (dejstva) požna in da izpovedana »resnica« ni njegova resnica.
Le dve alternativi omogoča njegovo pisanje:
—  ali Pahor resnice ne pozna, kar bi bilo za Pa-horja, publicista in človeka, fatalno
—  ali pa Pahor laže, kar bi bilo za Pahorja aniti-fašista, politika in človeka prav tako fatalno.
K prvemu — resnici le to: splošno znana je zgo-dovina 1848—1918 (kdo je vodil politiko in postavljal tudi slovenstvu in državi meje), znana vloga KPJ in narodnostno vprašanje, 1937 in Sperans, odnos OF in KP, izdajstvo strank na razrednih osnovah 1941, »ad-ministrativno obdobje, 1948, ustave in dosedanji re-zultati urejevanja odnosov med narodi; sveže znana sta VIII. kongres in IV. plenum — zmaga nad neko obliko velikosrbskega poskusa; prav tako je tudi splošno znano dejstvo, da se v mnogonarodnd državi narodni odnos vsakodnevno razrešuje, da ni statične in dokončne oblike rešitve v dinamiki medčloveških odnosov mnogonarodne skupnosti itd.
K drugemu — laži nimam komentarja. Je le dru-ga plat vsiljene alternative.
Kdo ???? meriti ODZIV komunistov?
Prav gotovo obstoje problemi naroda, kmeta, ??-ligije itd. So, ker imamo narod, kmeta, religiozne. Te probleme je potrebno razreševati. Kaj nudi Pahor?
KDO JE IZDAL SLOVENSKI NAROD?
Ali so njegove sodbe sprejemljiva izhodišča za dialog in razreševanje? Ali je opozorilo na problem v taki obliki in vsebini potrebno in koristno? Morda pa Pa-hor noče dialoga ali vsaj ne z menoj komimistom (na-mi — komunisti) ter me zato ozmerja z izdajalcem in socialističnim Ilirom? In, ko ga objavi Tribuna — ali tudi tam kdo noče dialoga — dialog za* komuni-ste zapira?
Namesto dialoga mi je ponujen ODZIV! Sprašu-jem se: kdo želi meriti odziv komunistov?! In za-kaj? Zakaj ravno po IV. plenumu in odprtih mejah, sredi družbene in gospodarske reforme?
Videti, kaj so delali zivi — ne pa čičikovsko in-
terpretirati mrtve!
Na popolno negacijo je težko odgovarjatd druga-?? kot s totalno negacijo.
Na ponujena stališča ni mogoče z odgovorom (OD-ZIVOM) kaj več kot ugotavljati nekatera dejstva. V maločem se je mogoče vključiti s teh pozicij v ustvarjalno reševanje stvari.
Morda pa vendarle ne bi bilo odveč ostati pri ne-katerih dejstvih, ne zaradi Pahorja, za katerega sem prepričan, da so mu znana, pač pa zaradi tistih, ki jim nekatera dejstva preteklosti (ne po njihovi krivdi) niso znana ali pa so jim dragače prikazana.
Nimam namena biti kompleksen, za to nimam ne možnosti ne zadostnega znanja. Ustavil bi se le pri nekaterih vprašanjih, izvirajočih iz enega dokumenta: »IZJAVE«, ki so jo 1943 podpisali za KPS Kardelj, Kidrič, Leskošek; za slovensko sokolstvo Hribar, Ja-klič; za krščansko socialistično skupino Kocbek, Faj-far, Borštnik. Zakaj se mi zdi pomembna ravno ta »IZ-JAVA«? že več let se srečujem s stališči, da so ko-munisti prevarili po osvoboditvi ostale stranke iz koa-licije OF, da ni nihče od njih pristajal na socializem, ki se je »razodel v taki obliki« (Pahor). Skozi obdob-je je možno poslušati interpretacije o večstrankar-skem pluralizmu, »kritičnem protiigralcu« in zoper »zgodovinski subjekt«. Taka stališča so osamljena, vendar je očitno, da skušajo vnesti dvom in nezaupa-nje ravno v mlade ljudi, ki jim dejstva polpretekle zgodovine niso dovolj znana ali pa so celo napačno poučeni.
če se ne zadovoljimo s pavšalnimi trditvami in raznimi inačicami, zakaj so padle žrtve — kot je to v glosi storil Pahor — nemara ne bi bilo odveč pogle-dati, kaj so se dogovarjali o slovenskem narodu in njegovi bodočnosti takrat in še danes (vsaj neka-teri) živi.
Poglejmo nekatera stališča predstavnikov strank, ki so jih zavzeli v omenjeni »Izjavi«:
—  Aprilski zlom 1941. leta je bil hkrati moralno-političen in arganiizacijski polom vse Iegalne sloven-ske politike, vseh uradno priznanih političnih strank, pa   tudi   reakcionarnega   in   protiljudskega   družbe-nega vodstva slovenske nacionalne usode.
—  KPS je kot sestavni del KPJ edina stranka, ki
je aprilski zlom ni kompromitiral, ki je ves čas svo-jega obstoja pravilno razumela in zastopala sloven-sko nacionalno vprašanje in Ki je zavzela pravilno stališče ob vseh odločilnih preokretnicah za sloven-sko nacionalno usodo.
—... da je že za slovensko narodno vprašanje v prihodnje pravllna samo pot, ki jo je že prehodiil ve-liki ruski narod (podčrtal K. P.).
—  Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program, organizacij-sko strukturo, strategijo in taktiko KPS ...
—  Druge izmed ustanovnih skupin OF ne organi-zirajo samostojnih strank ali političnih organizacij. Ustrezno svojim nacionalnim stremljenjem, ki je gle-de vseh temeljnih vprašanj istovetno s stremljenjem KPS, ne čuitijo in ne vidijo nobene potrebe za poseb-no stranko ali politično organizacijo.
—  Razmerje med krščanskosooialistično skuipino in KPS je v skladu z dejanskim stanjem stvari in v interesu OF, tako da je in ostane krščanskosociali-stična   skupina   izraz   prehajanja   slovenskih   katoli-ških množie na napredne, nacionalne in družbene po-zicije ter njihovega sodelovanja  na  takih  pozdoijah. Zaradi tega krščanisko socialistična skupina ne orga-nizira in ne bo organizirala posebne lastne politione organijzaoije.
že ob teh fragmentdh si sklepe lahko napravi vsak sam. še bolje bo, če sd »Izjavo« v celoti prebere.
Vendar bi na vprašanja, ki sem si jih sam zasta vil ob raznih stališčih in interpretacijah »razodetja socializma« pri nas, dejal:
—  družbena model, za katerim je »težila KPS«, je bil 1943. leta znan: »pot, ki jo je prehodil veliki ru-ski narod«; na tej osnovi so nekateri zavrnili sode-lovanje s KPS in se odločili ali za okupatorja ali ča-kanje, kar je bilo označeno kot ljudsko izdajstvo;
—  drugi (podpisniki »Izjave«) so na OF kot vse-ljudsko organizaoijo in KPS kot  avantgardo  ter  na »ruski model« očitno pristadi;
—  ob tem lahko najmanj KPS pripišemo izdajo. Njen model je bil znan in jasen.
In če se je po letu 1948 »pot, ki jo je prehodil veliki ruski narod«, ni uresničevala in če je s samo-upravljanjem sprožen model, ki omogoča partioipa-cijo najširšega kroga ljudi im ne le pluralizem oblast-nih oligarhij, ali potem lahko rečemo, da to dvoje predstavlja (hote ali nehote) izdaj&tvo slovenskega naroda?
In če bi se bolj ustvarjalno vendarle skušal vključiti v razprave o sedanji problematiki »družbe-nega modela«, bi rekel: veliko pripomb javnosti o sa-moupravi velja. Le, da nekatere rešitve, ki jih pred-lagajo posamezniki, niso sprejemljive. Strinjam se s tistimi, ki trde, da je bistveno, kaj nek model nudi: ali oži možnosti le za nekatere ali dopušča sodelo-vanje vseh. Sodelovanje vseh pa se prav gotovo v sa-moupravljanju danes in jutri še ne da doseči. Sploh se ne da doseči brez borbe. čakati, da bodo dozo-reli pogoji v okviru modela (birokratizma) ali, plura-lizma in da se bomo znašli v drugem tako imenovanem »resničnem samoupravljanju«, pa bi bilo isto, »kot sejati birokrabizem (ald politični pluralizem — dodal K. P.), pa verjeti, da bomo želi socialistično demokra-cijo« (Pečuljić).                                  Krešo Petrović
V  povesti Stolp R. šeliga se marsikaj zgodi, a vse te zgodbe se ne prepletajo v neko celoto, katere bi ne bilo mogoče raztrgati drugače, kot da uničimo po-samezna vlakna takšne celote. Nasprotno, vsaka zgod-ba stoji na svojih nogah in se ne prepušča toku pri-povedovanja in dogajanja. Dogajanje ni zgodovinsko, se pravi tekoče, zgodbe so iztrgane iz vzročno posle-dične verige, stojijo same v nekakšnem izvenzgodo-vinskem prostoru. Pripoved kot da ne teče, tudi reka je tam, kjer delavci nalagajo pesek, vedno ista reka, obujajoča hkrati le nek konstanten status quo. Nikjer nobene dinamike, nobenega aktivizma (tudi slavje na Poljanah se dogaja le preko drobcev). Stanja se po-stavljajo eno poleg drugega, vmes pa je ranogo pro-stora. šeligove zgodbe so kot letni časi. Letnim ??-som ustreza tudi delitev na poglavja, ki so štiri. Ko-liko? štiri? Neskončno je letnih časov, a za nas so samo štirje. Samo štirje letni časi so smiselni. Lepo nam pisatelj  o  tem  govori v naslednjem odlomku: Na drugi strani reke je stal javor. Listje je bilo rume-no. Torej je bila jesen vendarle nekje blizu. Ali je prihajala pred odprta, rameno popleskana vrata ali pa je odhajala, se oddaljevala? Morala pa je biti bli-zu, javor je bil zelo rumen, vsekakor ni bila zima na višku, pa tudi visoko poletje ne. Javor je bil zelo ru-men. Listje je plavalo. Bilo je predirljivo tiho. Kadar je tako, to zmeraj nekaj pomeni. Ni noben preklet nič, ni noben jutri, ne pomeni, da se bo jutri nekaj zgo-dilo, ampak zdaj, zdaj, zdaj, zdaj... in čakaš, strpno, brez napetih ušivih živcev, ker ne more nič uiti. Ura je prava, čas je čas —.
V   dihotomnem   sistemu   subjekt-objekt   smisel-nost ni imanentna objektiviteti. Objektiviteti je v tem sistemu imanentna kavzalnost, subjektivitet pa smi-selnost Subjekt se ne dogaja, ne implicira kavzalno-sti, subjekt je v dogajanju z mislijo na kaj, se pravi, da je smiseln glede na dogajanje kot dogajanje kav-zalitete. V takšni eksplikaciji pa prihaja z vso jasnost-jo na dan metafizična zasnova vpraševanja po smi-selnosti nekega dogajanja.
Samo po sebi je dogajanje torej nesmiselno za-radi odsotnosti zavesti o samem sebi .Smiselno pa postane s človekovo pristojnostjo, z njegovo vključi-tvijo v dogajanje.
Vprašanje smiselnosti dogajanja (metafizike tega dogajanja) smo navezali na brezkončnost nekega (vsa-kega) dogajanja, na odsotnost slehernega rezultata. Kavzalnost s svojo nezmotljivo dialektiko je gotovo neskončna. Ali pa je takšna tudi smiselnost? Kakor hitro je smiselnost bivanje z misMjo na kaj, pomeni ta kaj konec nekega smiselnega dogajanja, pojav ne-kega rezultata, ki je seve le miselne narave, saj ka-vzalnost teče naprej. Smiselno je tx>rej dogajanje le ne-kaj časa, je le njegov del, medtem ko samo dogaja-nje teče ves čas, neprenehoma. Zavest o času je nje-gova slabotna spremljevalka, ki na poti večkrat počiva.
BERITE STOLP
če smo na začetku zapisali, da so zgodbe v šeli-govi povesti "izven vzročno-posledične verige in da zato stojijo same v prostoru izven zgodovine, smo mogli to storiti le zato, ker so te zgodbe za tiste, ki jih v povesti doživljajo, smiselne, ker so njihovi ???-tagonisti z mislijo vključeni v čas. Vse, kar se v po-vesti zgodi, je smiselno za tistega, ki dogajanje »do-gaja«. Filip Vernik, glavni protagonist šeligove pove-sti, doživlja svet le skozi sebe. On je edina determi-nanta smiselnega dogajanja. Reka je zanj določljiva le po tem, kako se kopači peska, in Filip Vernik je med njimi, pastavijo ob kamion. Vej, pa tudi vetra nii več, ko se kamiom, na katerem je tudi Vernik, usta-vi. Grm je brez imena, ker rau Vilip Vernik ne pozna imena. Njegova empirija je zanj edini bivanjski na-čin. Zato, ko pripoveduje, kako je rekel, da naj reče-jo, »da je umrl ali nekaj takšnega,« tudi pravi na kon-cu: »Tega se ne spominjam.«
Rekld smo, da dogajanje ni zgodovinsko, ker m tekoče, vendar je res, da tudi nikakršnega konca ni. Povest se konča tako, da bo nje »junak« še naprej živel. Smiselno je dogajanje samo glede na nek rezul-tat, ki je konec smiselnega dogajanja. Zgodovinsko dogajanje seveda ni smiselno. Pač pa so smiselni tre-nutki te zgodovine. Konec torej ni na koncu, ampak je vmes, celo več koncev je na brezkončni poti zgodo-vine. V pismu bratu Ignacu pravi Filip Vernik, ta — na odsoten način prisoten — junak šeligove povesti: »Navdaja me nepopisno upanje, da je v enem delu tega mojega zadnjega časa tisto, kar bom moral na-daljevati, ko se vrnem. Samo, kaj je to, kaj je to?« Najprej pravi, da je to njegov čas, v katerem je tisto, kar bo moral nadaljevati, potem pa se sprašuje, kaj to tisto je? Filip Vernik ve samo to, da je v njegovem času tisto, kar išče. Ko bi vedel, kaj je tisto, kar išče, bi lahko nadaljeval. če iskanega ne bo našel, ne bo mogel nadaljevati, ne tega ne česa drugega, ko je rav-no od tistega, kar išče, odvisna njegova usoda, njegov trenutek. V luči takšne alternative se nam Vernikovo iskanje razkriva kot iskanje njegovega življenja, kot iskanje samega sebe.
če pa bistega, kar on je, ni, pomemi to, da je bit Filipa Vernika odsotna, da je Filip Vernik prisoten na odsaten način. Njegove osebnosti v povesti sploh ni, celo njegovo ime, kot korelativ osebnosti, se pojavi zelo pozno, pravzaprav šele na 73. strani. Kako je to mogoče, ko pa je trenutek vendar njegov čas? Njegov čas je čas njegove zavesti, njegove miselno&td. Bit pa je morda tam, kjer je vedno, torej tudi v kavzalnosti in ne le v (s)miselnosti, se pravi tudi v nesmiselnosti, ne le v trenuitku, tudi v zgodovini. V že omenjenem
pismu bratu Filip Vernik pravi: »Res je, da nisem bil sposoben sproti pregledovati, kar se je zgodilo.« In nadaljuje: »Ampak v vsem tem je nekaj. Najprej si moram zgraditi podobo, zbrati moram te raztresene koščke. Moram vedeti, kje sem, kje stojim.« Torej mu raztreseni koščki ne zadoščajo, zgraditi si mora podobo, fco je zgodovdno. Biti hoče zgodovina, v njej hoče stati. Je to sploh mogoče? Je mogoče v zgodovini mirovati? Je mogoč tak totalen trenutek? V enem iz-med pasusov bćremo, da je »lakota po občutku biva-nja za zameno (torej res?) za tekoči čas in zgodovi-no, ki je ni — gojimo vero, da je kljub vsemu nek trenutek, ki je zdaj in določilen za usodo, četurii ve-mo, da iz usode izvirajoče prihodnosti ni, saj je že ob svojem rojstvu crknjena stvar ali blaznost.«
Po eni strani torej iskanje samega sebe, sebe kot absolutizma, po drugi strani pa to iskanje potrjujoča odsotnost, ki pa se z izkustvi polni in vzdržuje na tak-šen odsoten način. Filip Vernik v vsej povesti ničesar ne proizvede, ničesar ne ustvari, čeprav je delo zanj pomemben transformator njegovih izkušenj s svetom kot erapirično materijo. ????? je njegovi biti tuje sle-herno nasilje, tudi tako plemenito nasilje, kot more biti le delo v rokah stvarnika, iz čigar rok vse pri-haja in kamor se vse spet vrača. Filip Vernik ne samo, da sveta sploh ne spreminja, ampak nanj niti ne učin-kuje. Koliko lopat peska pa Filip Vernik sploh vrže na kamion? Ves čas svojega dela je Vernik z lopato, s peskom, s soncem, z reko, s kamionom — ne pa z delom kot takim; takrat, ko nalaga, nalaga skoraj prazne lopate. Ta njegova odsotnost je tako temelji-ta, da se utaplja v lucidnosti, ki spominja na infan-tilnost. Ko šeligo opisuje hojo po stopnacah, ne reče: spustila sva se po stopnicah, ampak pravi: »sva v ko-raku spuščala noge na zmeraj nižjo stopnioo«. Tako pa govorijo le še otroci. Ta infantilnost, odkrita v lu-cidnosti, pa ne samo da sovpada z empirizmom kot bivanjskim načinom glavnega »junaka«, ampak nam skupaj s tem načinom kaže določeno možnost izho-dišča Vernikovega subjektivizma, te temeljne in konč-ne intence njegovega smisla. će Filip Vernik ni in ne more biti ustvarjalen, kako naj potem realizira svoj smisel, če ta smieel ne izhaja iz njega in ni usmerjen proti svetu? Kaj ni ta domnevani smisel v resnici ne-smisel? Saj je iz sveta usmerjen proti Filipu Verni-ku, vanj prihaja m v njemu izginja. Kaj ni to ravno tista »zajebanost, ki ni nesreča in ni obuip«, »ampak lebdenje zdaj v prihodnosti«? V »zajebanosti« se ne-ha možnost alternativnega rezultata sreča-nesreča, v »zajebanosti« padejo kulise, smisel se izkaže za ne-smisel. Trenutek kot trenutek mojega smisla je zdaj prav faustoveko neimogoč. Nesmiselna kavzalnost je spet na planem ¦ .
Tisto, kar je to, kar bo Filip Verniik moral nada-ljevati, je to, kar tisto je.
Oto Vinko
RAZKROJ TRADICIONALNIH PREDSTAV O SLOVENSKEM NARODU
...oe je časopisje umstveno viisoko, politično dostojno, je to doteaz, da je na-rod, iz katerega je to časopdsje vziraslo in kateremu je namenjeno, umstvemo in politično zrel...
Ivan Cankar (Sloveuslka kultura)
Zadnja številka tržaške revije ZaMiv prina-ša poleg najrazličnejših literarnih in esejistič-nih prispevkov tudi gloso, ki jo je napisal Bo-ris Pahor (eden od urednikov revije). Ocene, ki jdh v glosi daje, pa tudi nepreklicne sodbe o našd družbeni ureddtvi, političnih in moralnih razmerah, odnosu do narodnoasvobodilnega bo-ja, dalje ocene naših najvidnejših političnih delavcev itd. — so takega značaja, da smo dolž-ni o njih tudi javno spregovordfci. žal te števil-ke revije v knjigarnah ni ?? več mogoee do-biti, zato smo prisiljeni izhajatd dz tistega, kar je bilo v obširni oceni povzeto v zadnji Tri-buni, študentskem listu. Oceno te števdlke je napisal Herman Vogel pod naslovom »Zaliv 4«. Oceno je v glavnem posvetil glosam ozdroma le eni od njih, ??? dokazuje, da se je tudi Vo-glu zdela le-ta najpomembnejši prispovek šte-vilke; saj pravi o njej, da se ». . .ponaša še z ostro in odkrito besedo in mislijo, ki bi mo-rala sprožiti odziv na drugi strand«.
Pahor sam menda že v glosi izraža strah, da utegnejo njegova razmdšljanja ostati brez odmeva. Tudi Vogel v sklepni misli sodi, da je prav ta Pahorjeva glosa »... po svoji vsebmi in tonu nedvomno taka, da ne sme ostati brez odziva«, ter dalje, da daje »... ta vsebina Zalivu verjetno poglavitno, za nas zandmdvo dn resno težo«. Upoštevajoč tako predstavitev te glose slovenskemu bralstvu oziroma sloven&kl inte-lektualni mladini smo komunisti ljubljanske univerze še posebej obvezani, da povemo o vsem tem svoja stališča.
Poskušajmo najprej razjasndti vprašanje »odmeva«. Ze bežen pregled Pahorjevih gledišč nam razkrije dejstvo, da so le-ta odmev — z nekaj več kot dveletno zakasndtvijo — na sta-lišča in poglede, ki so jih takrat prav o teh vprašanjih in z večinoma enakimi ocenami ter »predlogi« uveljavljali nekateri publicisti in ?-terati pri nas v Ljubljani.
V glosi sta v bistvu le dve novosti: prvdč, odkrita obdolžitev tovariša Kardelja, kd da je zagrešil večino poglavitnih zmot v povojnd slo-venski politiki; ob njem je nepreklicno in od-ločno obtožena tudi KPS, ki da je vodila ne-narodno ter traddcdjam in smernicam osvobo-dilnega boja in Osvobodilne ironte uasprotno politiko; in drugič, bolj odkrito kot takrat je sedaj »zagroženo«, da, kolikor ne bo sprejeta — sicer nič kaj jasno definirana ideja o gradi-tvi »laične kulture« — potem ostaja za neka-tere ena sama možnost: prehod v iracionalen nazorski sistem.
Morda se motimo, vendar se ne moremo ubraniti vtisa, da tako kot so poizkušale pred osemnajstdmi in več leti v razmerah, ko je bila Jugoslavija obkoljena in vojaško ogrožena od stalinističnih sil, izvleči nekatere koncesije za-se — iz podobnih ocen — se zdi — izhajajo da-nes zahteve po »kritičnem protiigralcu« (ista zaliteva je bila postavljena tudi pred leti v ma-lo drugačni t'ormulaciji). Morda menijo, da je notranjepolitični položaj pri nas tako labilen, da upajo, da bo mogoče s primernimi razlogi utemeljiti te zahteve in v tem smislu tudi kaj doseči. Pustkno ob strani namene; za te m-mamo razlogov, da ne bi verjeli, da so dobri. žal, ali pa hvala bogu, imajo v javnem in po-litičnem življenju misli in besede o politicnih vprašanjih tako vrednost in pomen, kot so za-pisane, ker tako tudi učinkujejo. Zato smo jih dolžni le tako tudi obravnavati.
Spomnimo se še mi takoj na začetku Can-?????, velikana naše besedne umetnosti, da je, kadar je govoril in pisal o političnih problemih, ne le uporabljal jasen in precizen politični be-sednjak, ampak je tudi prodorno ocenjeval in upošteval vse politične in družbene dejavnike svojega časa. Danes pa smo vse bolj priča na-stajanju neke nove vrste ljudi na Slovenskem, ki namreč ravnajo, mislijo in celo pišejo o po-iitiki, kot da je le-ta literatura; zato verjetno ni naključje, da so toliko bolj politiki v lite-raturi.
Ali naj po vseh tako bridkih in usodnih po-litičnih izkušnjah našega naroda znova ugotav-ljamo, da med delom našega izobraženstva še vedno vlada miselnost, kakršno je za čas pred sto leti ugotavljal zgodovinar Taylor, da niso namreč »razumeli, da je politika spopadanje sil; domnevali so, da je spopadanje razlogov«. Dalje, ali se morda znova uveljavljajo »social-ni temelji, ki onemogočajo slovenski inteligen-ci tvorno politično razboritost«, kot je pred vojno ocenjeval pokojni Boris Kidrič, ko je ugotavljal »tradicionalno politično nevednost slovenskega inteligenčnega sloja?«
Morda ni popolnoma v skladu z načeli do-bre polemike, da smo že vnaprej podali vrsto ocen. Težko bi bilo namreč drobiti jih v od-govorih na celo vrsto ekskomunikacij in ob-dolžitev; na nekatere bo sploh težko racional-no odgovarjati, saj so tako apokaliptične nara-??, da še tako tehten argument ab njih zbledi. ???? metode javnega vplivanja so nam iz pre-teklosti znane; grozljivo je le to, da se uveljav-ljajo v slovenski publicistiki. Skušajmo polemi-zirati z nekaterimi trditvami te glose po vrst-nem redu, kot jih je povzemal Vogel v Tribuni.
Pahor ugotavlja, »da se ni uresničilo to, ??? so na smrt obsojeni ljudje verovali, ko so pi-sali poslovilna pisma« (ta meditacija se mu je zbudila ob branju knjige »Poslovilna pisma za svobodo ustreljenih«). Težko je živim vredno-titi žrtve tistih, kd so žrtvovali za našo svobo-do vse: sami sebe. R«dka je slovenska družd-
na, ki ne šteje v svojih vrstah vsaj enega ali celo več takdh junakov. Zato večina izmed nas ouitd odnos do njih kot svoj intimni, osebni od-nos. Večina slovenskih ljudi, ki so se borili in umirali, so se tudi žrtvovali iz zelo jasnih pobiid; borili so se in umirali za svobodnej-še življenje in pravičnejšo družbo. Za ti dve osnovni vrednofci niso bili prevarani, čeprav jih uživamo danes mi, v mnogočem njihovi ne-vredni dediči.
Zmotno je mišljenje, da ne rečem celo ža-ljivo za vse te naše mrtve, da so se borili »za ??? na zemlji«. Niso bili preprosti slovenski ljudje, delavci in kmetje, boroi narodnoosvo-bodilne vojske tisti, ki bi proizvajali ali pa ve-rovali v take ali podobne mesijanske konstruk-cije. Zavračali so jih in se iz njih norčevali že takrat. Kaže, da so jih resno jemali le tisti, ki danes na široko razglašajo svoje razočaranje nad našo povojno graditvijo, »ki da ni uresni-čila velikih idealov naše borbe«. Naj mimogre-de povemo še to, da postaja sklicevanje na na-še žrtve v naroidnoosvobodilnem boju ob vsa-kem subjektivno zapletenem problemu posa-meznikov v resnici nepietetno.
»BOJAZEN« ZA KMETA
Svetujejo nam, da bi bilo potrebno razmi-sldti, kako je s tem, da »... se kaže, da se je v dveh povojnih desetletjih nareddlo vse, da bi ,narodna oblast' počasd, a dosledno shlapela.« O pravd, »neodvisni dn svobodni političra tvor-bi« res ni mogoče govordtd«. Daleč smo od te-ga, da bd trdili, da je naša naoionalna suvere-nost popolna (kolikor je o popolnd suvereno-sti v današnjem prepletajočem se svetu sploh možno govoriti). Dobro se zavedamo .vseh še nerešenih problemov s tega področja dn ni jih malo; dovolj je dzvedenejših. od nas, ki bodo te probleme lahko eksplicitno predložili jav-nosti. Vendar trdimo, da nikdar doslej še ni bd-la suverenost pri urejanju vseh zadev nacional-ne problematdke slovenskega naroda tolikšna, kot je prav danes, po dveh desetletjdh sociali-stične graditve. Lahko bi celo dokazali, da ima redkokatera država v Evropi toldkšne prdstoj-nosti (tudd v pogledu narodnega gospodarstva), kot je to prdmer za jugoslovanske socialistdč-ne republike in s tem tudi za republiko naše-ga naroda, za socialistično republiko Slovenijo.
Prav v zadnjem času smo priča burnemu intenzivdranju prav teh procesov, ki jih pozor-no apazuje in komentdra ves svet; prenos pri-stojnosti v pogledu kontrole meja, carinskih služb, organov za notranje zadeve na republi-ke itd. je le del tega procesa. Morda so zako-nite — čeprav psihološko paradoksalne — od-klonilne opredelitve, kot so te Pahorjeve; in da se pojavijo prav po IV. plenumu, ki je zlo-mil toliko starih iluzdj, podrl toliko starih fa-sad, odkril toliko stardh, čeprav že spoznandh pomanjkljivosti ? našem političnem in družbe-nem življenju, predvsem pa obračunal z naj-močnejšdmd birokratskimi silami, ki so bile or-ganizirane v okviru struktur naše družbe. Te sile so bile aktiven dejavnik centralizma, veli-kosrbskega nacdonalizma, nosilec tendenc pod-rejanja malih narodov in manjšdn itd. Zmaga nad njdmi je zmaga vseh jugoelovanskih naro-dov in narodnosti skupno z njihovdmd organizi-ranimi silami v smerd naprednejših, humanej-ših in sproščenejšdh, bratskdh medsebojnih od-nosov. Gospodarska reforma pomeni resen ko-rak naprej v uveljavljanju načela »vsakemu po njegovem delu« ne le za vsakega proizvajalca, ampak tudi za vsako delovno organdzacijo, ??-gijo in seveda tudi za vsako socialistično repub-liko. Zato je toldko bolj čudno, da mnogi ljud-je pri nas v en glas izražajo obup nad sloven-sko državnostjo ob istočasnern napadanju ??-forme, češ da moralno razkraja dobro sloven-sko ljudstvo. Kaj je v resnici? Ald res sarao ne-vednost, ali res samo nednformiranost ali mor-da politična prebrisanost?
Dalje pravi Pahor v glosi: »Glede sooiali-zma bi rekeil: slovenski človek ni imel nobe-ne težave, da ne bi sprejel socializma, ki bd bil (v srcu Evrope) demokratičen in moderen. Zato se slovenskd olovek ne čuti prevaran, ker se je po vojski znaš€>l v socdalizmu, ampak ker se je sooializem razodel v taki obliki. Na pri-mer slovenski kmet, brez katerega ne bi bilo ne partizanstva ne socialdzma, ni mogel priča-kovati tako obupne agrarne politike. Ko je z ljudmi in živežem vzdrževal osvobodilno voj-sko, si slovenski kmet ni niti od daleč mogel misliti, da bodo njegova polja postala manj-vredno blago, da bodo njegove vnuke privabili v mesta, jih tam izučili ter jih potem kot spe-cialiste oddali tujd industrdjd, kd je za časa OF s svojimi dzdelki uničevala slovenska domovja, slovenske hčere in sinove.« Najprej nekaj pre-ciznejših formulacdj. Slovenskd človek ni spre-jemal na tak ali drugačen načdn, od tod ali dru-god socialdzma, ampak se je zanj boril. Res je, da brez slovenskega kmeta še zdaleč ne bi bi-lo tako mnogo partizanov, še bolj res pa je, da brez slovenskih komundstov in KPS sploh ne bd bilo nikakršnega partizanstva ne sooializma na Slovenskem. Dokaz so osvobodilna gibanja v ostali Evropi (koldkor jih je bdlo).
Radi bd tudi vprašali, zakaj Boris Pahor, in še mnogi drugd, zastavlja vprašanje položaja slovenskega kmeta danes, ko je prav gotovo ugoden. Znano je dejstvo, da so bili slovenski kmetje od tako imenovane kmečke obveze kronično in čez glavo zadolžen . Ta pojav je danes pri nas sploh neznan. Dalje, kje v Evro-pi se še lahko kmet obdrži na tako majhnem kosu zemlje kakor pri nas? Nikjer ni bilo to-liko storjenega, kot je bilo pri nas, prav v zad-njem času, da se spontani beg z zemlje, ki je bil v veoini evropskih držav že zdavnaj oprav-čeni. Porast življenjske ravni, vedno vdšja teh-
ljen — zaustavi. Zato pri nas slabši, predvsem višinskd proizvodni okoliši sploh niso obdav-nična opremljenost kmetov (ob skrbi družbe-nih čindteljev) sta dokaz naše tudi uspešne agrarne politike Res pa je, da je že več kot petnajst let od tega, kar smo opstili vsesploš-no, pavšalno kolektivdzacijo kmetijstva, to svo-jevrstno stalinsko varianto slovansko-narodnd-škega mesijanizma. Ali je bdlo narobe, da smo hrabro zavrgli nekaj, kar so v preteklosti mno-gi tudi verovali, da bo naša rešitev? Kako da mnogd kritiki naše kmetijske politike, tako domiSelni v argumentaciji in emocialni v svo-ji vzvišeni skrbi »za našega kmeta«, ne nudijo ndčesar v zameno razen terezijansko-jožefdnske-ga kmetiškega sistema?
Ko razmišljamo še o drugih očitkih, se nam vsiljuje vprašanje, od kod naenkrat spre-memba, da isti ljudje, ki so nekoč ddvje napa-dali obravnavanje kmečke problematike v ldte-raturi, tako imenovano domačijstvo, zasmeho-vali idilo itd., danes delajo silovit hrup v na-sprotni smeri. V položaju, kot smo že povedali, ko je ekonomski in družbeni položaj kmetov ugoden, doživljamo cele poplave zaskrbljeno-sti, kaj da se dogaja z njimi. Oživljajo kmeč-ko idiliko, nostalgijo »po zgubljenem domu«, ki da je v patriarhalni, religiozni, kmečki dru-žini itd. Morda je to novo literarno gibanje, ki je spontana reakcija na najmlajšo literaturo, ki razkraja jezik, tradicionalne oblike, uvaja tako imenovani nedovoljeni in nespodobni be-sednjak v poezijo itd.? Ali pa je to morda ne-kaj drugega, kar še ni racionalno đojemljivo in e veino, kam je usmerjeno?
Nihče ne vabi vnukov kmetov v mesta, da bi jih izučil in poslal v tujino. Prdzadevanja so prav nasprotna; želdmo, da bi mladino obdr-žali tudi v kmetijstvu. Odprte meje pa so lah-ko naš največji ponos. Vsemu svetu smo s tem pokazali svojo moč in trdnost. Celo Angldja, klasična dežela osebnih svoboščin, je ob teh ak-tih rahlo zardela in voddlni intelektualni angle-ški časopisi so to dejstvo označili kot »lekcijo evropskira demokracijam«. Da pa tak položaj pomeni vzdržati v tekmi z vsemi resničndmi in navideznimi vabami sodobne Evrope, je ja-sno. Zavestno srno si to težavno nalogo zadali. Kdor težave, ki izvirajb iz tega neenakega bo-ja z Evropo, ocenjuje kot izdajo naše sloven-ske osvobodilne vojne, ta se v praksi bori za sloveosko zaplotništvo, zaostalost dn hote ali nehote pledira za ponovno postavitev bodečih žic okrog meja, stražnih stolpov, strojničnih gnezd in vsega. kar temu sledd.
SLOVENIJA IN JUGOSLAVIJA
Precejšen del glose polemizira s Kardelje-vimd staldšči iz uvoda njegove knjige »Razvoj slovenskega narodnega vprašanja«. V tej pole-miki Pahor pravi, da »je komunistična partija hote ali nehote prevarila Ijudske množice«. Pa-hor ponovno poudarja, da to, kar danes imamo, ni izpolnitev vere žrtev za svobodo. V čem je ta prevara, pove v nadaljevanju polemike s Kardeljem tako, da izreče ndvo obtožbo. ???-delj je namreč v uvodu citirane knjige tudd za-pisal, da smo z zgraditvdjo lastne države v okvi-ru jugoslovanske federacije uresničili zgodo-vdnske težnje najbolj napredndh sil naroda; ta je uresničena tako, kakor jo je formuliral že Ivan Cankar na pragu prve svetovne vojne. Pahor pa pravi: »Ne, nd res, Cankar kot ne-kompromisen človek ni bil za zgolj formalne rešdtve, na noben načdn pa ni bil za ilirizem, tudi za takega ne, ki bi bil, kakor današnji, socialistično pobarvan.«
Kje je našel osnove in gradivo za take oce-ne, nam Pahor ne pove. Kaže, da presoja na-rodnosnte razmere v matični Slovendji skozi enaka očala, kot presojajo italijanski naciona-listi razmere v Trstu, ki doživlja poplave slo-venskih in jugoslovanskih kupcev. Italdjanski nacionalisti pa govore in pišejo, da se zato Trst slavizira oziroma balkanizira .Ali je znak iliri-zma morda dejstvo, da jugoslovanski parla-ment, z dvajsetletno zamudo sicer, uvaja sd-multano prevajanje vseh jugoslovanskih jezi-kov? Ali ga morda motijo sorazmerno številnd pripadniki drugih jugoslovanskih narodov na ljuibljanskih ulicah (čeprav je Slovenev v dru-gdh jugoslovanskih republikah več, kot pa je obrafcno)? Naj se rajši spomni na leto 1941, ko je srbsko ljudstvo, samo živeče v najslabših in nečldveških razmerah, z vso bratsko širino sprejelo naše izseljence (v ogromnd večini prav štajerce) ;kako je Slovenija leta 1945 spre-jela osirotele bosanske otroke ;kako nas je le-ta 1953 podprlo beograjsko prebivalstvo (da navedem samo to) v naših nacionalnih aspira-cijah.
Kar zadeva dlirizem ,je bil zadnji resni no-sdlec tega gibanja slovenski katolicizem — bo-lje rečeno —katoliška Slovenska ljudska stran-ka in dr. Janez Evangelist Krek —njegov glav-nd ideolog, saj je še leta 1916 v knjigi »kroa-ten unđ Slovenen« zapisal: »Brž, ko bodo umetne meje državnega, dvojnega življenja Ju-goslovanov v monarhiji padle, bo tudi jezikov-no zedinjenje Slovencev in Hrvatov v kratkem doseženo in s tem, ker je hrvaški pravopis s srbskim identičen, tudi s Srbi«. In dalje ugo-tavlja Krek prav tam, da zahteva položaj: ... »radikalno poldtično pregrupiranje v smislu zedinjenja Slovencev in Hrvatov, da bi s tem napravili monarhijo za privlačnostni center za vse južne Slovane in zgradili: na jugovzhodu nepremagljiv nasip. Interesi Slovencev in Hr-vatov so v tem smislu najožje povezani z inte-resi monarhdje.« .
Kakor Cankar v tistem času tako ttidi slo-venski komumsti kasneje nikoli niso bili pri-staši ali celo nosilci ildrizma. čeprav ne gre za-nikati, da so se za pravilno pojmovanje narod-
presionistione in površiiisike, zato tudi ni na-ključje, da Pahor vidi kot eno največjih po-manjkljd;vosti v naši politikd, v politiki komu-nistične partije, v tem, da menda »? dala Slo-vencem izvimega slovenskega politi-ka«. Puistimo ob strani vredno-st takih ocen, ki so podobne baže kot tiste, ki jih danes mno-gokrat slišimo in ki ugotavljajo, da današnja slovenska literatura ne premore nobenega ve-ldkega romanopisca, dramatika ali pesnika. Pu-stimo ob strand tudd to, da je ocena na inte-lektualni ravnd posameznih ljuibljansikih »lite-rarnih republik«, katerih ugled ni bil nikoli posebno velik in ki se lahko izždvljajo samo v drobnem kritdkarstvu, obupavanju, totalni negaciji oziroma v skrajnem primeru — v drob-nih komplotih (česar Pahorju sicer ne očd-tamo).
KOMUNISTI IN NACIONALNO VPRAŠANJE
Oglejrno si še en Pahorjev poziv: »A vpraša-nje, če ima komunistična partija na Slovenskem človeka, moža, kd je zadosti značajen, da bi se upal zasukati krmilo in zarezati v smer, v katero so v boju in ob osvoboditvi slovenski ljudje verovali. Vprašanje je, če je na Sloven-skem sooialist, kd bd ob srbskem in hrvaškem znal biti enakovreden predstavndk svojega na-1 roda, socdalist, ki bi zares veroval v samobit-nost svojega rodu in znal to vero vrniti lju-dem.« Taka stališča, milo rečeno, dokazujejo globoko nepoznavanje razmer, interesov in koinkretnih področij borbe za napredek in naš socialni ter narodni razvoj. Pustimo ob strani dejstvo, da Pahor vidi v Jugoslaviji neke vrste HS, saj mu gre za to, da bi »slovenski socialist« znal biti enakovreden ob srbskem dn hrva-škem. Pri tem pozablja na Ornogorce, pozablja na Bosno dn Hercegovino, ki je republika z morda najbolj zapleteno nacionalno strukturo pri nas, in pozablja na Makedonce (kot so to pred kratkim storild bolgarski književndki); da o množici drugih neslovanskih narodnostd v Ju-goslaviji sploh ne govorimo. Kot rečeno, gre za najosnovnejše nepoznavanje razmer v pold-tični družbi slovenskega naroda in v Jugpsla-viji sploh.
Naša samoupravna družba se z vso inteonziv-nostjo izčrpava v botrbd za realizacijo nepo-sredne demokracije t. j. za ustvarjanje možno-sti, da bi vsak občan, vsak Slovenec in Jugoslo-van odločal in soodločal pri urejanju razmer na delovnem mestu, kjer se ustvarjajo sredstva za življenje; dalje, da bi s sodelovanjem v po-libionih strukturah, ki jih je slovenski narod zgraddl, sodeloval pri urejanju razmer v lokal-nem in tudi v nacionalnem obsegu. V matičnd domovini smo soglasni o tem, da je to naše osnovno torišče boja in da se prav ta fronta vse bolj širi. Zato je seveda vprašanje, kak-šen smisel naj imajo v takih razmerah, v ka-terdh Slovencd živimo, ocene ozdroma pozivd za iskanje »značajnega moža«, kd bi moral biti po ??????? najmanj Mojzesovih dimenziij, saj bi moral Ijudem vrniti vero v samobitnost svoje-ga rodu itd .Nikdar te zavesti nismo dzgubdld in nikdar takega Mesije nismo in ne bomo iska]i — Mesije^, ki bi popeljal to razkrojeno, brezverno in po Pahorju očitno ne posebno pa-metno čredo, ob Srbih in Hrvatih (ali morda proti njim?) v neko veliko slovensko prihod-no®t. Žal moramo tudi   ob   tem   ugotovitd,   da
kljub lepim formuilacijam te želje smrdijo po nekatexih ljubljanskih kavarndških čvekajijah in emigrantskih časopi&dh od Buenos Airesa do Toronta.
Jasno je, da — ko obsojamo nacionaizern — pri tem nihče ne obsoja narodnega ponosa ali kateregakoli drugih elementov narodne za-vesti, jezika in kulture itd., ampak to pomeni obsojanje vseh izrastkov pretiranega in preob-čutljivega nacionalizma, pa tudi, če hočete, več-nega jadikovanja nad »usodo slovenskega na-roda«. Res je, da je šovinizem (kot najekstre-mnejša in najsurovejša oblika nacionalizma) velikega naroda lahko nevaren za manjše so-sednje narode. Bild so tudi primeri v zgodovini, da je tak šovinizem postal nevarnost celo za svetovni mdr; v nasprotju s tem pa je bolesten nacionalizem (ali če hočete šovinizem) malega naroda lahko le tragikomičen. Majhen narod, kot je slO'Venski, se lahko med svetovnimi ve-likani obdrži po našem mnenju samo, če spre-jema napredno socialno-politično koncepcijo, na osnovd katere lahko razvija svojo kulturo irn druge narodne in politične institucije. V teh okvirih vidimo tudd osnovno odgovornost izo-braženstva, ki je dolžno aktivno delovati v okviru naprednih sil in naroda za njegov na-predek in razcvet.
Dalje pravi Pahor: »Upal sem in še upam, da bo socializem, ki bo demokratičen, ki ne bo oligarhičen, ampak bo dopuščal kritičnega protiigralca, da bo takšen socializem ustvaril novo laiono kulturo.« Očitno je, da Pahor vidi rešitev dn izhod iz »oligarhičnega socializma« v tem, da naj bi tak socialdzem imel dve ali več oligarhij. Mnogo let je že tega, kar smo sloven-ski in jugoislovanski kO'munisti spoznali, da v takih idejah žal ni rešitve. Graditev neposred-ne demokracije in preraščanje partijskega si-stema sploh je tista pot, kd bo v procesu raz-krajala oligarhije in druge oblike podrejanja ljudi. Morda ne bi bilo napaono, da Pahor s te-ga vidika ????, koliko je prispeval v tej bor-bd za neoligarhdoni socializem, za novo kulturo.
Ndmamo kaj dodati Pahorjevemu zavzema-nju za dvogovor s krščanstvom, posebno ne komunisti z umverze, ki smo se zanj pred leti javno opredelili in ga označili kot osnovo na-še politične usmeritve v tem pogledu. Prizna-mo, da smo imeli ob tem ?????? težav, težav na obeh straneh, s podedovanimi liberalnimi in klerikalnimi predstavami glede odnosa do reld-gije, ki da se reducira na »protifarško gonjo«, oziroma da je katolicizem »bistvo slovenske narodne duše«. Kljub temu pa je značilna za-skrbljenost mnogih svobodomiselnih sloven-skih izobražencev nad usodo religije in cerkve pri nas in posebej še nad odnosom komunistov do vsega tega (ta presenetljivi razvoj naj ilustri-ra mdsel Frama Levstika dzpred sto let: »Nera-ški ,Pfaffi' so nam oznanjevali krščanstvo, ne da bi naše duše hudiča otell, nego da bi našo narodnost požrli«).
Slovenski koimmisti so tudi največ storili, da so slovenski katoličani ne le sprejeli Osvo-bodilno fronto edino in zakonito slovensko na-rodno oblast, ampak da so tudi že takrat pri-znavali vodilno vlogo komunistične partije v njej; kaže, da je prav to dejstvo trn v peti vsem starim in novim odreševalcem slovenske-ga naroda. Osvobodilna fronta je omogočala »proces prehajanja slovenskih katoličanov na napredne družbene pozicije«. Trdimo, da to isto fumkoijo opravlja danes Socialistična zve za oziroma celoten sistem samouprave. Zato so ocene, v čem da so vzroki za porast vseh oblik religioznega življenja, ki jih navaja Pa-hor, napačne! Surova potvorba je trditev, da so posledica »poinanjkanja sleherne etike« pri nas. Že klasiki marksizma so podčrtavali dej-stvo, da bo reldgiozno življenje šele takrat za-živelo z vso intenzivnostjo, ko bo cerkev osvo-bojena kompromitiranih vezi z državnimi dn poldtdčnimi sistemi. To dejstvo je na zadnjem koncilu bolj ali manj prodorno ugotovila ve-soljna katoliška cerkev sama dn slovenska še posebej. Zato so računi oziroma pretnje, kaj vse se bo zgodilo, ker da Slovenci »zoper« za-hajajo v cerkev, zgrešeni in pretirani. Navse-zadnje je bila slovenska narodnoosvobodilna vojskSi tista, ki je osvobodila katoliško cerkev na štajerskem in Gorenjskem, kjer jo je naci-zem praktično zatrl; osvobodila je tudi sloven-sko katoliško cerkev v celoti starih spon poli-tičnega klerikalizma.
Tudi oficdalna katoliška cerkev odklanja kakršnokoli aktivnost zunaj religiozne. Kdor skuša morda tu v kalnem rdbariti, temu svetu-jemo, da si prebere programatične novoletne izjave nadškofa ljubljanskega o teh vprašanjib..
Kaj torej? Ali morda tira neusmiljena logi-ka nazorske diferenciacije, ki trajno poteka med nami in ki zahteva brezkompromisne opredelitve, nekatere laične izobražence, ne-zmožne oprijeti se marksizma, v take izpade? Ali je morda to le priprava javnosti za -to, da bo le-ta »razumela« morebiten prehod na ira-cionalne ideološke pozicije nekaterih; zato je treba najprej obtožiti slovenske komuniste, marksiste, da so izdali interese slovenskega na-roda in ga prevarali, potem jim pa reči, da ne zaslužijo več njihovega zaupanja; ond pa se bo-do spokorjeni vrnili v »izgubljeni dom«, kjer ne bo več nikakršnih navzkrižij med življe-njem in življenjskim projektom saraim, kjer bosta vladala mir in sprava itd.
V tem smislu bi lahko z dvogovorom nada-ljevali v nedogled, nizali argumente, ocene. ob-tožbe in protiobtožbe. Morda bi se tudi doko-pali do sklepa, da ima vsaka stran v nekaterih pogledih prav. vendar pa je raven in način po-lemike diktiral Pahor; zato nam je bilo prak-tiono onemogočeno nekoliko manj prizadeto polemizirati. Menim pa, da ne moremo mimo osnovne ugotovitve, namreč, da pomenijo ta gledišča dokaz, da raapadajo tradicionalne predstave o slovenskem narodu kot narodu preprostih delovnih Ijudi, ki mu v vsesplošni
teimi svetijo pot redki pesaiiM ali pdsatelji. Slovenskd narod je v zadnjih petindvajsetih le-tiii doživel najdintenzivnejšd razvoj v svojd zgo-dovind. Z borbo, žrtvami in vztrajndm delom se je dokončno konstruiral kot politdčni narod z vsemi pripadajočimi poldtičnimi in driižbeni-md institucijami. Sistem naše samoupravne so-cialistične demokracije v mnogo večji meri omogoča sodelovanje najširših množic našega naroda pri odločanju o njegovd usodi kot pa katerikoli sistemi, ki jih poznamo.
Vse to opisano početje pa ignorira dosež-ke slovenskih delovnih ljudi; v praksi brani nižjerazvite oblike našega narodnega življenja. Razpadanje teh predstav v psihd nekaterih slo-venskih izobraženeev poteka očitno tako, da se jim ustvarja videz, da gre za razpadanje slovenskega naroda.
Odločno se bomo morali opredelitd proti te-mu, da bi takšne in podobne ocene vsiljevali nam oziroma na tej osnovi organizirali politič-ne akcije.
Lojze   Skok
IZJAVA UK ZKS
Glosa »Ob poslovilnih pismih za svobodo ustreljenih« Borisa Pahorja v tržaški reviji »Zaliv« (prodaja se tudi v naših knjigarnah), ki jo je povzel v svoji oceni pod naslovom »ZA-LIV 4« Herman Vogel v »Tribuni« in obrav-naval v isti številki tudi Andrej Inkret, je zbu-drta med precejšnjim delom univerzitetne jav-nosti ogorčen protest. V glosi namreč Pahor ob-tožuje slovenske komuniste, da so »hote ali nehote izdali slovenski narod«, da gre danes pri nas za »socialistično pobarvan« »ilirizem«, da so izdane žrtve NOB, ki niso padle za socia-lizem, ki se je »razodel v taki obliki« ipd. Z ni-čemer ne skuša pisec svojih trditev dokazati, niza le sodbo na sodbo.
Zaradi presoje, da žaljiv Pahorjev izpad v »Zalivu« in njegovo glosiranje v »Tribuni«, ka-kor tudi nekateri podobni pojavi v naši javno-sti zaslužijo še posebej po IV. plenumu pozor-nost in politično oceno komunistov, se je dne 23. januarja sestal univerzitetni komite ZKS in obravnaval nastalf položaj. Na osnovi ocen številnih komunistov in nekomunistov na uni-verzi in po razpravi na seji je univerzitetni ko-mite izoblikoval naslednja stališča:
Pahorjev piistop in pisanje ? »Zalivu« in povzetki v »Tribuni« predstavijajo osnovo ozi-roma argument, s katerim bi se lahko v naši družbi uveljavljale politično premagane emi-grantske kot iudi neostalinistične in druge, naše-mu družbenemu sistemu nasprotne sile, ki so še navzoče. Vse to predstavlja nevaruost za napredne in demokratićne ljudi. Zato mora-mo biti komunisti v spopadu s takimi silami (Ijudmi) brezkompromisni in dosledni.
Objektivna zloraba »Tribune« za žaljivo in neargumentirano pisanje — ne glede na tako ali drugačno hotenje pisca povzetka glose ???-mana Vogla — pomeni razvrednotenje v rano-gočem avantgardističnega, pogumnega, odkri-tega in zavzetega odpiranja in obravnavanja problemov tako univerze kot širše družbene skupnosti v tem listu. Ker pa to ni edini pri-mer v doseiianjem pisanju »Tribune«, vsiljuje tako zlorabljanje težnje po likvidaciji časopisa.
Razprave z nekaterimi študenti so pokazale na njihovo dokaj pomanjkijivo znavije o ??-sti slovenskega naroda, preraščanju koalicijske OF v vseljudsko OF, doiomitski izjavi, skrat-ka o vlogi in položaju množice različnih strank v letu 1941 ter stališč njihovih voditeljev, ki so jih takrat in pozneje zavzemali v iinenu svo-jin voiivcev. Tako pomanjkljivo znanje pa omo-goča, da jih vedno znova lahko zlorabljajo raz-ni politikanti preteklosti in sedanjosti. 1 ri tem izkoriščajo njihovo bolj emocionalno kot racio-nalno zavzetost in odnos do prav gotovo ve-dno živega in prisotnega aarodaostnega vpraša-nja — naroda, vkljućenega v federativno tvor-bo, kjer zahtevajo odnosi med repubiikami tra-jen aktiven odnos in razreševanje vetmo znova porajajočih se problemov. Isto velja za vpraša-nje religije, kmeta itd.
Le navidezna protislovnost v resmci pa glo-boka iogićnost — je v dejstvu, da se ravno po IV. pienumu, ki je javno obračunal z veliko-srbskimi aspiracijami, ki pomeni zmago na-prednih sociaiističnih, aa narodni samobitno-sti in samoupravljanju temelječih sil Jugosla^ vije, pojavljajo taki neargumentirani in zaljivi napadi, ki ničesar ne odpirajo, temveč spodbu-jajo reakcionarne sile. Taki prispevki iahko le ovirajo znanstvene, strokovne anaiize in sa-moupravno  razreševanje   obstoječih   vprašanj.
Ob vsem povedanem misiijo člani univerzi-tetnega komiteja ZKS, da je pisanje Borisa Pa-horja v zadnji številki »Zaiiva«:
—  žaljivo  m  neargumentirano.   Še   posebej zato, ker uporaolja znano in v zgodovini evrop-ske  civilizacije  dostikrat   zlorabljeno   metodo (inkvizicije,  carovniških  procesov,  da  o  justi-ci krematorijskega sveta niti ne govorimo)^ tj. neargumentirano  obtožbo,  ki  jo  naj  obtoženi izpodbije — če ne, je kriv;
—  da   spodbuja   težnje   po   povezovanju   m oživljanju  političnih koalicij na klerikalnih in buržoazno-pluraiističnih pozicijah;
—  da  predstavlja  (hote  ali  nehote)  spelje-vanje na stranski tir oziroma v netvorno pot razpravo o probiemih,   za   katere   obstajajo v družbi primernejša  izhodišća za razreševanje;
—  da   Boris   Pahor   nemoralno   in   nepietet-no izrablja žrtve NOB, saj v njihova usta po-stavlja svoj družbeni model in nato v imenu žrtev ugotavlja, da ta model ni uresničen.
Univerzitetni komite ZKS je sprejel širšo oceno sekretarja inž. Lojzeta Skoka o stališčih Borisa Pahorja.
nostnega vprašanja ??? vodile inteinziv-ne politione bortoe. ftevo delo »Razvaj slovenskega narodneAanja« je poleg vse-ga drugega tudi velieient in najvišji do-sežek teh borb. Ustanikomunistione partije Slovenije leteje bila že prakitič-na konsekvenoa zraepredne orientacije -glede nacionalnega ?? v okviru KPJ. Prav to je v mnogoArasabljalo KPS, da je bila v razmerah m in nacionalnega kapitulantstva — izm slovenske liberal-ne in slovenske ??? buržoazije dn strank — praktično I slovenska stranka, kl je zastavila probđievaBja slovenskega narodnega vprašanjajredno v njegovein korenu: v socialnem i |ju.
Naj ponovdm že i i oceno o metodah Pahorjevega pisanja: ?? to usodno trdd-tev Pahor ne navaji kršnih argumentov, ne pove, v čem naj ilirizem slovenskih komunistov. Kaže, di zadostuje, da tako mdslijo nekatera ora o ljubljanskdh ka-varnah.
Tako lahko napr« niziramo le s trdi-tvami, ki jih prdpisU or »slovenskdm ko-munističnim Ilirom«, do nanireč »poeno-tili« mnogonarodno ?? ta način, da bo posameznim narodoAeta zavest pravih, to se pravd, samostOManizmov, in jdh po-časi začeli stapljati oblično in neodgo-vorno socialistično n i. Sramotno je, da Pahor pripdsuje tafe i ozdroma namene slovenskim komunis* roma tovardšu Kar-delju. Razorožujoče liva, da diplomant humanistične fakultei janske univerze, vsa leta angažiran } sitskem publicistič-nem itd. delu, tako m mirno in brez za-drege povzame kot dlvsi vemo, da je bdl prav tovariš Kardelj ¦agovornik boja pro-uveljavljanje nacionespiracdj vseh našdh ti unitarizmu na jeanskem planu, za narodov in narodnA mora socializem ustvariti pogoje za Mbo vsak narod ne-ovirano živel svoje ? življenje ob zago-tovljeni gmotnd osnoeo temeliila na delu njega samega (v tenAi, kot že rečeno, je naša gospodarska reBnapravila nadaljnje napredne premike). 1
Ogromen del Juglnov ve, da je bila pozicija, ki jo Pahorlazumljivdh razlogov prdpisuje tovarisu mi, osnovno ideolo-ško izhoddšče RankA njegove centrali-stično-birokratske sikilki je izhajala iz ve-likoskrbskega hegenli in nacdonalizma. Kakšno igro igra PaMto dela? Ali je ne-poučen ald zaslepljen la to celo morda za-vestno? že dolgo ?? irjem smo jugoslo-vanski komimdsti, in i li še posebej, obračunali z miselnc i bi razkroj posa-meznih narodndh te iko krepil državo kot celoto. SpomninM mo ugotovdtev npr. komunistov Hrvateke iso idila zgodovine ali kakšne druge ko« je tisto, kar bi za-gotavljalo kohezdjo ii Jugoslavije kot ce-lote, ampak je to le en interes vseh ju-goslovanskih narodcn ive v tej in taki družbeni skupnosti si h narodov.
V povzetku glosej zasleddli kakršne-koli analize družbeiiA razmer v Slovend-ji oziroma Jugoslaviesodbe so zgolj dm-
8 STRAN TRIBUNA
SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966-1967 (9)
ŽEJA IN LAKOTA
Zaenkrat se pogrezamo.
(Jean)
Tri dramske epizode Eugena Ionesca — Pobeg, Se-stanek in črne maše v dobri krčmi —, ki jih združu-je skupni naslov Zeja ?? lakota in usoda osrednjega junaka Jeana in ki jih jfe v režiji žarka Petana, in-scenaciji Svete Jovanovića ter z Lojzetom Rozma-nom v glavni.vlogi pravkar uprizorila ljubljanska Dra-ma, so nastale 1964. leta in so torej sorazmerno nav dramski tekst. S tem dejstvom je seveda ponov-no dokazana aktualna usmerjenost slovenskega gleda-lišča, o kateri bo potrebno podrobneje še govorita. Hkrati se z žejo in lakoto zastavlja nekaj vprašanj o nekaterih temeljnih razsežnostih Ionescove dramati-ke v celoti, saj stoje pridujoče tri epizode v nekem nenavadnem in malone izjemnem navzkrižju z Iones-com, kakršnega smo na Slovenskem — iz uprizori-tev Učne ure in Plešaste pevke na Odru 57, Stolov v tržaškem gledališču in Nosorogov v Ijubljanski Dra-mi — poznali doslej. To navzkrižje samo po sebi na-ravnava našo pozornost ven iz običajnega, le for-malno-estetskega območja drame in gledališča in nas vodi k nekaterim temeljnim postavkam Ionescovega sveta v celoti. In nadalje se moramo zauetaviti ob sa-mi uprizoritvi žeje in lakote, ki se sicer adekvatno vključuje v tok sodobnega slovenskega gledališča, ven-dar na tisti način, da z nenavadno plastičnostjo, hkra-ti pa tudi popolnoma nezavedno razkriva njegove po-glavitne pomanjkljivosti. Uprizoritev najnovejšega Io-nescovega besedila utegne torej biti izredno zanimi-va, vsaj tako, da se v njej kristalizira tista nezadost-nost sodobnega slovenskega gledališča, ki smo jo do zdaj v tako ekstremni obliki lahko le čutili, zdaj pa jo moremo tudi izgovarjati.
Treba pa je seveda dodati to, da zdaj v resnici ni več mOgoče govoriti o gledališču ali o tako imeno-vani »gledališkd umetnosti« kot polnem, koherentnem im samo-zadostnem komunikacijskem pojavu, ampak predvsem o splošnejši in tudi neprimerno usodnejši podobi sveta, ki jo gledališče reflektira, ne da bi jo
moglo hkrati tudi realizirati .To pomeni, da postaja konkretna esLetska ali »umetniška« forma posamez-nih predstav zmerom bolj irelevantna, njeno vlogo pa očitno prevzema celoten način mišljenja in celoten sklop odnosov, ki pogojujejo in utemeljujejo dolo-čen način reflektiranja sveta. Pojem gledališke umet-nosti kot take se prazni, »najslabši« dosežki nas vo-dijo do presenetljivo jasnih in nedvoumnih sklepov.
¦ Pravkar zapisani stavek si seveda nikakor ne more in noče lastiti pravice, da bi se klical za sploš-no pravilo nekaterih sodobnih komunikacij in odno-sov, dejstvo pa je, da ga dokazuje ravno besedilo in urpizoritev Ionescove žeje in lakote — in to v tistem kontekstu sodobnega gledališkega komuniciranja na Slovenskem, v katerem sta se pojavila —in ne le v tem kontekstu. Pri tem postane seveda ponovno ja-sno, da moramo opustiti veliko večino tradicionalnih meril, zlasti tistih, ki nas zavezujejo v strogo estetski smeri, in se ozirati predvsem po položaju, ki ga pričujoče besedilo zavzema v sklopu celotne Iones-cove dramatike ter še posebej po njegovi vlogi v ome-njenem slovenskem kontekstu, ki pa seveda prav tako reflektira splošno tn ne samo »slovensko« po-dobo sveta. Mogli bi seveda podrobneje opisovati no-tranje pomankljivosti žeje in lakote, njeno gledali-ško neučinkovitost, razvlečenost, pomanjkanje drama-tičnosti itn. Lahko bi govorili o skrajnje rutinerski in s tekstom celo sprti režiji, ki pa nas kljub temu v ce-loti neutrudno prepričuje, da ji ni šlo za kako izvirno in v sebi koherentno dejanje, ampak da je rezultat pustega dolgčasa sive uradniške službe, ki jo nekoliko spodbija le intenzivna igra Lojzeta Rozmana. Vendar pa ne more biti naš namen, da bi komurkoli spodbi-jalf ali celo uničevali njegovo delo in njegove rezulta-te. Očitno je namreč, da tako Ionescovo besedilo kot Petanova režija rezultirata iz neke temeljne zakoni-tosti pričujočega sveta; potrebno je torej, da resnico in temelj te zakonitosti podrobno opišemo in oprede-limo in v tem je ves smisel in namen našega premiš-ljanja, v to pa je navsezadnje položen tudi celoten pomen zadnje uprizoritve v Drami.
To pa se spet pravi, da iz nekih posebnih razlo-gov ne moremo govoriti iz neposredne vsebine tega gledališkega dejanja samega in da nas ne zavezuje nje-gova specifična, subjektivna ali »umetniška« resnica, ampak njegov objektivni pomen. V žeji in \akbti mo-ramo iskati ta pomen predvsem v naravnost fantastič-
nem in na prvi pogled popolnoma nelogičnem, no-tranjem neskladju Ionescove dramatike; med njego-vimi prvimi dramami in teksti iz njegovega zadnje-ga obdobja je navidezna razpoka, ki pravzaprav de-mantira eno ali drugo obdobie. Vprašanje seveda je, ali je na ta način sploh mogoče sk^pati in ali ni v omenjenem nesorazmerju vendarle nekaj objektivne-ga, nekaj, kar na določen način ni odvisno od avtorje-vega razpoloženja in literarne volje, nekaj, kar je v celoti stvar objektivnih tokov v svetu, in ali ni ta — na prvi pogled popolna razpoka utemeljena ravno s to objektivno zakonitostjo samo. Popolna kritika, ki ji je Ionesco v svojih prvih besedilih podvrgel svet do tiste mere, da se je ta v celoti spremenil v nekaj dvomljivega in absolutnega hkrati, je sicer na modi-ficiran način prisotna tudi v Žeji ?? lakoti. Vendar pa je temeljna razlika med začetnim in najnovejšim obdobjem Ionescove dramatike v tem, da si je bil nekdaj svet v svoji popolni praznoti in »absurdu« ven-darle zadostn, čeprav je bil tako rekoč spremenjen v čisti nič. Ravno tako samo-zadostna si je bila seveda tudi kritika sveta, torej spoznanje o globokem niču, ki prežema svet, in morda še več — v Plešasti pevki je npr. kritika popolnoma stopljena s svetom, tako da tudi afirmira in dosledno uteleša ieti nič sveta kot svojo edino možnost in reaiiteto, isto samozado-stnost in čisto, celo srečno, tako rekoč zabavno pove-zanost s svetoim, ne da bi seveda. v sebi kakorkoli žmo-gla ali hotela odkrivati tudi perspektive, v katerih bi se nič sveta »presegal« ali »premagoval«, ampak do-sledno in popolnoma neobremenjena s kakršnimkoli humanizmom ostaja na ravni spoznanega sveta in je dejansko le »prazno gibanje gledališkega mehanizma«, ????? nekje trdi pisatelj sam. (To absolutno stališče je seveda omogočalo tudi številne estetske inovaci-je, skoz katere sta tako dramska literatura kot gle-dališče mogla v temelju revolucionirati tradicionalne razsežnosti svojih komunikacij. Te inovacije so do-bile skupno načelno oznako v tako imenovani anti-drami in anti-gledališču, oziroma v znanera gibanju »umetnosti absurda«, ki ga je za danes mogoče najti v vseh učbenikih. Zato seveda nima nobenega pome-na, da bi podrobneje opisovali njegove formalne zna-čilnosti.)
Vprašanje, ali je na tej poziciji čistega niča srveta in popolnoma prazne Besede mogoče vztrajati, je v sklopu aktivističnega evropskega mišljenja seveda a priori prisotno v tem absolutno izničenem in obiekti-
EVALD FLISAR
KAČJI KROG
Mož je stal na morski obali. Gledal je proti ob-zorju. Valov ni bilo. Gladina morja je bila ravna in gladka kot sivo modra steklena ploskev. Iz nje ?? mo-lel noben otok, ?? bi se svetil z belim kamenjem in bi ga na vrhu zaraščali nizki borički, vzpetine na njem pa bi zapirale razgled do obzorne črte. Pa tudi noben manjši otok, na katerem bi bile samo skale ali pesek, ?? molel iz gladine. In tudi nobena skala ?? molela iz gladine. čisto nič ni molelo iz gladine; če bi po njej zakotalil kovinsko kroglico, bi nemoteno tekla čez morsko ploskev in udarila v obzorno črto. Tam bi se morebiti odbila in se prikotalila nazaj. Navada je tudi, da po morju plujejo parniki in režejo trikotne valove, toda zdaj jih ni bilo. In skoraj vsako minuto se tu ali tam speni voda, ko se tjulenj vrže v zrak, a zdaj se ni penila nikjer — tjulenji so spali ali pa jih je bilo strah, da bi pokukali na površje vode. Mož je opazil, da je nebo jasno ?? sije na njem sonce. Toda sončni žarki se niso odbijali na morski gladini. Gla-dina je bila mračna, kot da sonce sploh ne bi svetilo nanjo. Pač pa so bile skale na obali ostro obsijane in po njegovem čelu je tekel pot, čutil je, kako se mu svetlobni ogenj upira v tilnik ?? se pretaka vanj. Vro-????, ki jo je zaznaval s kožo, ga je napeljevala na mi-sel, da bi se na glavo pognal v vodo, saj je očitno mrzla, ko je tako senčna. A kakor hitro je noge v ko-lenih nekoliko sključil, da bi se odgnal, ga je obšel strah, da bi se utegnila steklena gladina morja pod udarcem njegovega telesa zdrobiti, da bi ga drobci raz-rezali do krvi. In pojavilo se je tudi smiselno vpraša-nje, ali bi v tem steklu sploh mogel plavati, razen tega pa se mu je zdelo nemogoče ugotoviti, kaj je pod steklom. Kajti pod steklom je očitno nekaj bilo, pod vsako ploskvijo je nekaj, kar ploskev zakriva. Mož se je bal, da bi razbil vrhnjo ploskev in padel v tisto, kar je pod njo, ne da bi se prej prepričal, kaj tisto pod njo pravzaprav je. A več kot jasno je bilo, da tega ne more ugotoviti, če ne razbije vrhnjega stekla. Ker pa je bilo to zvezano s preveliko nevarnostjo, se je raje odločil, da tega ne stori. Postavil se je nazaj v prejšnjo držo. A vročina ga je še zmeraj pekla na koži, sato je prisluhnil, ali morda ne pihlja veter, ki bi ga ohladil. Okrog njega je vladala tišina kot v gro-' bu. To je za popoldanski čas na raorju zelo nenavad-no. Običajno treska morje v obalo, če ne, se gib-Ijejo borovci ?? narahlo žvižga vroča ali hladna sapa, običajno čričkajo tudi škržati; res pa je, da se člo-vek tako hitro navadi na njihovo godbo, da je kmalu več ne čuje — če pa ni ne teh ne onih zvokov, pa se sliši vzdolž obale vrišč kopalcev in igranje tranzistor-jev. Toda mož je razločno slišal, da ne pride do nje-govih ušes noben zvok, da se niti zrak ne giblje, da se niti nobena mravlja ne zgane. Vsa narava okrog nje-ga je bila mrtva. Mož se je ozrl; za njim se je vzpe-njal skalnat breg, bil je čisto gol. Ni pa videl, kaj je za bregom. Obšla ga je želja, da bi stekel na vrh in pogledol na drugo stran, kajti tam se mora očitno ne-kaj gibati, tam mora biti življenje, pa Ijudje, pa hiše, kar je pač navada na površini zemlje. A vzporedno s to željo ga je obšel tudi strah, da ne bo na drugi stra-?? hriba zagledal ničesar, oziroma da bo zagledal ravno takšne skale ?? občutil enako tišino, ali pa bo celo tudi tam videl stekleno gladino morja. Ta strah je bil vse močnejši, zato se je odločil, da raje ostane tu, kajti na ta način mu je še vedno ostalo upanje, da na
drugi strani j e življenje — ?? upanje, čeprav varljivo, je še vedno možnost izpolnitve, akcija pa postavi člo-veka prej ali slej pred dejstvo, ki nanj ni pripravljen. človek je upanje kmalu razvil v trdno prepričanje. Tako se mu je zdelo, da pravzaprav ni v nobeni ne-varnosti, samo čez hrib stopi, pa je znova sredi življe-nja, ?? je na zemeljski površini običajno. Nekoliko se je pomiril ?? se znova ozrl čez stekleno morsko gladino.
Tedaj je zaslišal čuden zvok. A to morebiti ni bil pravi zvok in ga vobče ni slišal. Samo nekakšen obču-tek je zrasel v njem, da se nekaj plazi, da leze, da se premika. Otrpnil je. To je bilo prvo ?? edino premika-nje, ki ga je zaznal, ?? še za to ni mogel ugotoviti, od-kod prihaja. Ko je bil že prepričan, da ga občutek vara, ga je znova spreletelo, da se nekaj plazi. Prav raz ločno je čutil, da se nekaj plazi. Oči so mu padle pred noge, na rob skale, do koder je segala steklena gladina morja. Iz ozke špranje med dvema skalama je gledala kačja glava, precej velika, mbdrikaste bar-ve, na zgornjem delu je imela tanke rjavkaste proge. človeku se je zdelo, da so kačje oči zapičene narav-nost vanj. Ni se ganil. Vedel je, da se ne more ganiti, kdor pogleda kači v oči. Kačja glava se je nato pre-maknila, dvigala se je, iz špranje je lezlo tudi telo, bilo je debelo, svetilo se je, ?? človeku se je zdelo, da bi bilo zelo mrzlo, če bi se ga dotaknil z roko. Na-vzočnost kače ga ?? toliko prestrašila kot presenetila, kajti to je bilo vendarle premikanje, in sicer potem, ko je bil že prepričan, da je vse okrog njega mrtvo. Tako je njegovo presenečenje vsebovalo tudi nekaj radosti, ki pa je naglo utonila, kajti motila ga je zavest, da se premika kača in ne kaj drugega, recimo ptič ali pa riba ali pa nemara tudt kuščar.^Kačja glava je ta-čas že legla na tla ?? drsela po gladki skali pred tele-som, ki je lezlo za njo ?? se izmotavalo iz špranje med skalama. človek ?? vedel, kakšen je kačji namen in ali ima vobče kakšen namen, toda v tem trenutku se mu je zdelo primerneje, da se ne zgane. Kačja gla-va je bila že blizu njegovih nog, in po vsej verjetnosti je imela strupene zobe, kajti tako velika kača, kot je ta, pač mora biti strupena. človek je naglo pretehtal možnost, da ga kača piči, in pri tem se ni počutil nič kaj prijetno; presenečenje, ki mu ga je povzročila kača s svojim prihodom, se je naglo sprevrglo v od-por, odpor pa v grozo. človek je vzdrgetal.
Kača je lezla mimo njegovih nog, dobrega pol metra proč, in ?? kazala najmanjšega namena, da se mu približa ali da ga. želi morebiti celo ugrizniti. Vi-deti je bila povsem ravnodušna. Človeka je obšla ???-sel, da bo morebiti zlezla mimo njega v skale, kjer se bo sončila ?? ga prav gotovo niti ne vidi .Ta misel ga je nenehno obletavala in je bil nazadnje že prepri-čan, da bo kača res tako storila. Rahlo je obračal glavo ?? sledil ????? poti. Lezla je silno počasi, kot da se z muko premika, ?? morala je biti silno dolga, kajti njen rep se še vedno ?? prikazal iz špranje. Ko pa je bila njena glava že dober meter stran od njegovih nog, se je znenada obrnila na levo in tudi telo ji je sledilo v takšnem loku. človeka je obšla misel, da ga bo najbrž oblezla v polkrogu ?? se zavlekla na glad-ke skale na levi strani, kjer bi se očitno lažje zvila ?? se vdajala sončni toploti. človek se jni ganil, toda glavo je obračal, ?? ndzadnje ga je začelo v tilniku boleti, tako daleč naokrog je že prilezla kača. Glad-kim skalam, na katere naj bi zlezla, se je že ognila ?? jih pustila za seboj, čedalje bolj se je obračala na levo. človek je zdaj obrnil glavo na desno in je vi-del kačji prednji del že na svoji desni strani. Kača je lezla proti robu pbale. Morda bo zlezla v kakšno drugo špranjo ali pa v morje, je obšlo človeka. A zde-lo se mu je nenavadno, da je kača napravila takšen
polkrog, da je lezla okrog njega in kačje telo je bilo povsod čisto enakomerno oddaljeno od njegovih nog. Rep se še vedno ni prikazal iz špranje in trup je bil ves čas enako debel in svetleč. Kača je bila neznan-sko dolga. človek je premišljal, ali je sploh mogoče, da žive tako dolge kače, še bolj pa mu je bilo neja-sno, kako more takšno telo lesti iz drobne vdolbine med skalami. Ta hip je videl, da bi morala kačja gla-va zlesti čez skalni rob v morje, a tik pred robom je obrnila glavo znova na levo in začela lesti proti zad-njemu delu svojega telesa. še vedno je lezla enako-merno ?? silno počasi. Zdaj je človek sprevidel, da ga bo kača obdala s svojim telesom, da ga bo zaprla v krog. Nekaj trenutkov kasneje se je to res zgodilo. Z glavo je legla na svoj trup ?? uprla oči proti člove-ku, kot bi ga gledala. Tako je nekaj časa mirovala. Človeku se je zdelo, da se njene oči porogljivo bli-skajo, a že v naslednjem hipu je sprevidel, da kača ni zmožna porogljivosti. Toda bil je v kačjem krogu in iz tega kroga je peljala samo ena pot: đa stopi čez kačje telo.
Vse se je zgodilo tako hitro, da človek sprva ni ho-tel verjeti. Toda bil je ujetnik in ujela ga je čisto na-vadna kača. Razmišljal je, da bi moral, takoj ko je za-gledal kačjo glavo, pobegniti, in čudno se mu je zde-lo, kako se je mogel kačje glave v prvem trenutku celo razveseliti. Očitno v njenih počasnih premikih ni zaslutil skrivnega namena, ?? to je bilo usodno. Kača je nedvomno prišla z namenom, da ga ujame, vseka-kor pa mu tudi zdaj ni bilo jasno, kakšen je njen na-daljnji namen. To ni bila navadna, preprosta kača, ka-kor so kače običajno; videti je bilo, da je izredno hu-dobna. če ga je ujela, z njim vsekakor nekaj name-rava, in to bo najbrž tudi kmalu storila. Očitno pa ga ?? ujela samo zato, da bi se z njim poigrala in ga nato pustila, kajti kače se z Ijudmi pač ne igrajo — hotela ga je ubiti. Tako je človek sprevidel, da ima pravza-prav samo dve možnosti: da se pusti ubiti ali pa sku-ša pobegniti. Ker je bil po krvi človek, kot so Ijudje običajno, mu niti na kraj pameti ni prišlo, da bi se dal ubiti. Torej se je močno oklenil misli, da pobegne. Ta namen pa se je hitro razbil ob novi misli, da po-begniti ne bo tako preprosto, kot je to preprosto skle-niti. Kakor hitro bi bil zunaj kačjega kroga, bi vsa nevarnost seveda minila — toda če je hotel biti zunaj, je moral prestopiti kačje telo. To je bila zares edi-na pot.
Ker se mu je zdelo, da bo toliko slabše, kolikor dalj časa bo omahoval, je hotel pri priči uresničiti svoj namen. Dvignil je levo nogo, da bi storil korak, tedaj pa je kačja glava švignila v zrak in zasikala tik pred njegovim obrazom. Otrpnil je. Tačas se je kačja glava spustila in spet obležala na trupu, njene oči so ga gledale. Kača je torej spregledala njegov namen in se odločila, da ga ne pusti oditi. Zdaj je bila kačja hu-dobnost popolnoma na dlani, pa tudi o njenih moril-skih načrtih več ?? bilo mogoče dvomiti. človeka je prvič, odkar je zagledal smrtonosno žival, spreletela resna groza. Na koži ga je še vedno skelela vročina sonca ?? potil se je, v njem pa se je prelival mraz. Možnost, da ga kača ubije, je bila zdaj tik pred njim. Namen, da pobegne, je nehal biti namen in se je spre-vrgel v ihto — čimprej je bilo treba kaj poskusiti, kaj storiti, zakaj vsaka izguba časa utegne biti usodna. Globoko v njem se je sicer budilo skrivno upanje, da se bo kača naveličala stražiti in se bo odplazila v morje, ne da bi ga ubila, a tega upanja se zdaj ni okle-pal, kaiti upanju nasproti je stala smrt, stoodstotna smrt, in v takih razmerah se človek raje odloči za akcijo, pa čeprav z njo ne doseže ničesar drugega, kot da pospeši to, kar je neizogibno. So trenutki, ko člo-
TRIBUNA STRAN 9
viziranem položaju samem. Tudi ta položaj razkriva namreč temeljno potrebo modernega človeškega uma — po razrešitvi, po taki razrešitvi, ki bi omogočila po-novno sožitje človeka in sveta — seveda na istem in-tegrativnem nivoju kot v svetu in času trdnih vred-not, torej živega, prisotnega in zavezujočega Boga, ki je s svojo prisotnostjo — kot realiteta — napolnje-val in oživljal svet ter s temeljno negacijo človeškega to človeško tudi omogočal in utemeljeval.
To pa se pravi, da omenjena pozicija nosi s se-boj podobno nezadostnost, kot jo je nosil objektnje-nega spoznavanja in njene kritike — svet — in torej ni mogla pomeniti resnične zmage človeškega bitja nad svetom. To dokazuje že absolutizirani položaj, po katerem moderni evropski ?? teži, saj se s to težnjo a priori razkriva njegova nezadostnost in tudi njegova nemoč.
Noetalgija človeka (oziroma kar modernega sub-jektivizma sploh), ki hoče sam postati bog, je v svo-jem bistvu aktivistično naravnana proti »izgubljene-mu kraljestvu« takć, da konstituira svet kot čisto ob-jektiviteto, ki je na področju uma — torej integrativ-nega mišljenja — tuja človeški posameznosti, s smrt-jo boga, ki jo je oživljal, pa tudi v resnici zgolj pred-metna, stvar-na, mrtva — dosegljiva pa seveda le na ravni ideolO'gizma oziroma pragmatizma, torej čiste, zunaj-umske ekspanzivnosti tn polaščevalstva. Razdvo-jenost in spremljajoči jo strah konstituirata človeško kot bitje, ki je neprestano izpostavljeno nevarnosti ravno v tistih predelih svojega bivanja ,ki je kot sub-jektiviteto določajo in opredeljujejo. Beg v-te čiste, s stvarnostjo neomadeževane predele bivanja ima se-veda isto funkcijo kot Čisto stapljanje s to-stvarnost-jo, torej vztrajanje v njenem niču, v njenih mrtvih predmetih, kakor smo to označili v prvih Ionescovih besedilih. Ukiniti hoče razdvojenost med človekom in svetom ter ponovno odkrivati Boga, bit bivanja — ne v ponovnem povezovanju obeh razklanih plasti, ampak — s pristankom na razdvojenosti in v imenu ???*?? druge plasti (torej z absolutiziranjem razklano-sti) — v imenu čiste, zunaj stvarnosti lebdeče subjek-tivitete ali pa v imenu mrtvih stvari, torej predmet-nosti, objektivitete, sveta stvari, niča.
Seveda se vsa ta obupana prizadevanja v celoti dogajajo pod znamenjem nostalgije in po logiki tiste obupane svobode, s katero človeško bitje — iztrgano ? božje maternice sveta — ne ve, kaj bi počelo in kako bi z njo ponovno priklicalo nase višjo ureje-nost, razumnotst in tudi uklenjenost sveta, neiočljivo povezanost stvari in duha, pameti in ljubezni, biti in bitja; in tako se more neprenehoma le spreminjati v hrepenenje.
Zgornji stavki, ki so zaradi narave, namena in ob-sega pričujočega spisa seveda skrajnje poenostavljeni in shematični, nas kljub temu že prestavljajo v ob-močje najnovejše drame Eugena Ionesca.
Vztrajanje v niču sveta, za ceno vsega in vsakr-šnega humanizma ter v imenu aktivistične nostalgije in hrepenenja, doživi na ta način znotraj Ionescove drarnatike in dramaturgije vse značilne metamorfo-ze in transformacije — od »angažiranega« prizadeva-nja po svobodnemčloveku in proti konformni in uni-formirand množici sveta Nosorogov do zgroženega ugotavljanja človekove in človeške umrljivosti v dra-mi Kralj umira, če omenimo le dva, najbolj značilna primera —, dokler ne privede do svojega čistega in absolutnega nasprotja —do vztrajanja pri čistem človeku, torej pri brepenečem, žejnem in lačnem, osa-mljenem bitju, ki se popolnoma zaveda nerazumno-sti im neurejenosti sveta, pa vendarle ravno iz te za-vesti in v imenu svoje lastne, edine preostale resnič-nosti — čiste subjektivnosti —, z naravnost patološko močjo veruje v obstoj čistih in višjih vrednot, ki ne-kje v svetu so in ki jih. je treba le še odkriti in s tem vrniti življenje v božji edenski vrt. Ionesco nas torej pripelje iz absolutne afirmacije sveta in njego-vega čistega niča zoper vsak humanizem — spet v popolno obnovo subjektivitete, humanizma, hrepene-nja in vere — zoper svet, zcper mrtvi svet in proti niču sveta stvari. Dogajanje te nove, sterilno čiste no-stalgije in hrepenenja nam torej prikazuje Ionescovo zadnje dramsko delo, žeja in lakota. Krag je skle-njen, s tem ?? potrjena tudi temeljna metafizična na-ravnanost modernega uma, z njim pa seveda tudi stiska evropskega aktivizma in subjektivizma. Vsi po-skusi, da bi človek posegel v samo bistvo sveta, se spreminjajo v svoje nasprotje in temeljno razdvoje-nost, ki je osnova subjektivizma in s katero se raz-kriva odsotnost Boga-biti, kvečjemu potrjujejo, hkra-ti pa seveda restituirajo vero kot nemoč in obup ter
kot dokaz nenehnega dvoma v smisel in smoter sub-
jektivistione in akti^stične svobode ter s tem moder-ne človeške usode sploh.
Zeja in lakota nam torej potrjuje sklenjenost in notranjo zakonitost Ionescovega dramskega sveta že s tem, da je osnovno spoznanje v tej igri postavljeno' na isti absolutizirani in metafizičm položaj, na kate-rem se je nekdaj dogajalo omenjeno »prazno giba-nje gledališkega mehanizma«, torej nič sveta. žeja in •lakota osrednjega junaka Jeana je iz teh razlogov lah-ko le docela nemotivirana, razlogi njegovega hrepe-nenja nam morajo v sklopu njegove drame ostati neznani, smisel ima le iracionalna beseda »moram«; »Moram naprej, moram najti zemljo, ki me ne bo ož-gala, najti vodo, ki me ne bo požrla, najti grm brez trnjev,« vzklika Jean v tretji epizodi .Temeljno in ab-solutno nezadostnost sveta, ki Jeana pahne v iskanje, zelo značilno pojasnjujejo tudi naslednje njegove izjave:
»Znebiti se ga hočem, kadar ga imam. če pa ga nimam, ga moram imeti. Moram ga imeti, da se ga lahko znebim. Niti telefona se ne morem znebiti! Ni-česar več ne morem pričakovati, ničesar več storiti.«
V navedenih stavkih, ki stoje nekje na začetku Ionescovega besedila, je pravzaprav zajeta temeljna vsebina žeje in lakote. Ti stavki nas dovolj naravnost pattčujejo o svetu, v katerem so stvari in predmeti na neki poseben način premaknjeni iz svojih naravnih vlog in pomenov, tako da se mora človek — po impera-tivih besede »moram« — nenehno prizadevati po njih in se jih polaščati, zato da bi jih že naslednji trenu-tek zavrgel, se iz čiste in nemotivirane nuje spet vr-nil k samemu sebi, k samotarju, in se ubogljivo ???-dal enemu samemu ukazu, ki ravno tako nemotivira-no izvira iz njega samega in ki se mu pravi hrepe-nenje. Svet torej ni več funkoionalen, in zunaj osnov-nega đogajanja, ki je še možno — prisvajanga in zavra-čanja stvari in predmetov —, nima nobenega drugega pomena in smotra. Nosivec pomena in smotra je zdaj postal človek sam po sebi, navezan le na svojo subjek-tiviteto in aktivizem, ki izvira iz nje, ki. pa je zdaj postal izrazito ponotranjen ali kar privatniški, tako da se hkrati neprestano razkriva tudi kot neobvezen, čeprav bi po vsi sili hotel biti odrešilen.
Andrej Inkret (konec prihodnjič)
vek s pravo ihto hrepeni po razrešitvi negotovega položaja, po dokončni odločitvi, posebno če ima na razpolago samo dve možnosti, ?? je še od teh dveh ena prav malo verjetna. človek je bil torej v takem po-ložaju in takšni občutki so plavali v njem — dasi nje-gov položaj ni bil rožnat, je vendar ohranil budno za-vest in se je znal odločati; takšno je stanje sleher-nega človeka, kadar je v smrtni nevarnosti. Kljub ču-stveni zmedi so njegove misli jasne in čiste kot led. človek je torej znova dvignil levo nogo, a že je kačja glava zletela kvišku in zasikala vanj. Kača je odprla gobec in razločno je videl, da ima rdeče žrelo in stru-pene zobe. Njen jezik je bil dolg in je imel tri rog-Ijičke. Ko je človek otrpnil, je kačja glava znova legla na trup in se tako umirila. Zdaj je prav jasno vedel, da ga bo kača ubila, če bo hotel prestopiti njeno telo. Pri sebi ni imel nobenega predmeta, da bi se branil, da bi jo udaril po glavi. Ni imel niti palice niti kamna niti žepnega noža. Niti čevljev ni imel na nogah, da bi ji strl glavo, imel je sandale. Bil je torej ujet in obsojen na čakanje. Na koncu čakanja pa je bila smrt. Zdaj se je kača znenada premaknila in začela le-sti. Vendar ?? lezla nazaj ali v morje, lezla je v isti smeri kot prej in enako počasi. Njena glava je drsela ob trupu, čisto ob trupn, telo se je vleklo iz špranje, kot da je neskončno dolgo, dokler ni glava prispela nazaj na prejšnje mesto. Tako je napravila nov kolo-bar okrog človeka. Ko je nekoliko mirovala, je spet začela lesti, zdaj je delala tretji kolobar. človek je vi-del, da kača krepi svoj oklep, da ga hoče do kraja zamotati, ?? ni mu bilo jasno, kako more biti kačje telo tako dolgo ?? ves čas enako debelo. Toda mož-nost njegovega bega je bila čedalje manjša in tega se je človek jasno zavedal. Kajti denimo, da bi se kača desetkrat ali petnajstkrat zvila okrog njega — potem sploh ne bi mogel priti iz kroga, ne da bi stopil na njen hrbet, v tem primeru pa bi ga kača nedvomno ubila. Ko je o tem razmišljal in pretehtaval, kaj mu je storiti, se je kačji kolobar neprenehoma širil, in kmalu se je res zgodilo, česar se je človek bal — kača je napravila že dvanajst krogov, zdaj je lezla trinajstič. Kolobar njenega razprostrtega telesa je bU širok rnalone dva metra. Kljub vsej nevarnosti, ki je bila čedalje večja, se je človek vendarle vprašal, kako dolga je neki kača, ali ni mogoče neskončna, in ali se bo razlezla s kolobarjem telesa vse do obzorja. Potem bi moral teči nekaj kilometrov po njenem hrbtu, če bi hotel uteči iz ječe. In sprevidel je, da 'ima kača pravzaprav zelo nenavadno telo, da se lahko zvije v takšen krožnik in je pri tem celo možno, sorazmerno z njeno dolžino, da se robovi tega krožnika strnejo z obzorno črto. Nobeno drugo živo bitje ne bi moglo storiti česa takega — niti ne bi moglo človeka ujeti v krog, kaj šele da bi se razbohotilo v obzorje v tako čudni legi. človek je sprevidel, da ima kača med ži-valmi izredne ?? izjemne sposobnosti, na katere do-slej niti pomsilil ni, in zazdelo se mu je, da Ijudje ne bi smeli imeti do kač tako omalovažujočega odnosa. Vsekakor pa je tudi vedel, da lahko svoj odnos do kače spremeni šele zdaj; ko je znotraj kačjega kroga, in da tega odnosa ne bo mogel vcepiti drugim Ijudem, kajti kača mu je pripravila ?????. Nazadnje je tudi priznal, da je svoj odnos do kače ?? do kač nasploh spremenil šele v kačjem krogu in samo zaradi kačjega kroga — torej je bila to večja ali manjša hinavščina, kajti ka-kor hitro bi bil zunaj kačjega kroga, bi kačo že spet preziral, in morda še bolj. In zasvitalo se mu je, da je spoznal bistveno stanje stvari šele zdaj, ko je že prepozno, ko mu je to bistveno stanje že napletlo zanko, v kateri se bo zgrudil. To pa je bila njegova temeljna pomanjkljivost in te pomanjkljivosti se je tudi zavedel. Vsa usodnost je bila v tem, da ni slutil
kačjega namena. To je bilo seveda nemogoče, kajti kača ni z ničimer nakazala, da sploh ima kakšen na-men — bilo je ravno tako kot prej, ko ni vedel, kaj je pod stekleno ploskvijo morske gladine in je bilo to popolnoma nemogoče ugotoviti, ne da bi gladino . razbil. A tudi takrat bi to lahko bilo usodno, kajti če bi pod vrhnjo ploskvijo prešala poguba, bi ga že držala za vrat, kaJcor hitro bi jo sposnal. S spoznanjem je bila torej neogibno povezana smrt. A človek se je vendarle začuđil, da se je prvi pogubi s preudarkom izmaknil, drugič pa je sploh ni slutil.
Medtem ko so po človeku vrele te misli, je kača napravila že dvaindvajseti krog, in zdaj je človek opa-zil, da se njeno telo tanjša, videti je bilo, da se bo vsak čas prikazal rep. Tačas je kača s kolobarjem svojega telesa pokrila že tudi špranjo, iz katere je lezla, tako da bi se moral rep prikazati izpod njenega zvitega te-lesa. Kače je res bilo konec, toda namesto repa — člo-veka je okamenila groza! — namesto repa se je poja-vila glava, še ena glava. Kača je imela glavo spredaj in zadaj. Ena glava je ležala na levi, druga na desni; kamorkoli bi se premaknil, bi obe planili nanj. Zdaj je bilo človeku dokončno jasno, da je zapisan pogubi.
Od dveh možnosti je ena odpadla, druga pa se je spremenila v neogibnost. Tako je zmeraj, kajti obe možnosti ne moreta biti uresničeni. Kakor hitro pa je človek videl, da je neogiben konec njegovega polo-žaja smrt, je postal pogumen in je želel, da bi smrt čimprej prišla. Seveda pa to ni bil pogum, ampak strahopetnost, kajti človeku je bilo lažje umreti kot pa čakati, kdaj bo smrt prišla in trpeti pri tem ne-znosne muke. Zmeraj se je odločil za kaj lažjega. Se-veda pa je bil pri tem prepričan, da se je v resnici odločil za težjo stvar. Tudi zdaj je čutil v svojem na-menu ??????, na strahopetnost pa se niti spomnil ni. Tik pred smrtjo človeku pač moramo odpustiti, če si domišlja, da je pogumen, kajti v tem trenutku ne po-meni njegova samoprevara niti zanj niti za nas nobe-ne nevarnosti več. človek se je torej odločil, da stopi v smrt, da se požene iz kroga in izzove kačo. Svoje odločitve ni dolgo tehtal, kar planil je... začutil je, da je z nogami priletel na kačji hrbet, znova je sko-cil... in bil je zunaj kroga...
Tako je moralo biti, kajti pred seboj je viđel samo skale, kačjega telesa pa ne več. Spreletelo ga je, da je živ, da ga kača ni ubila. To je naravnost uda-rilo vanj. Komaj se je zbral, kajti zmeraj, kadar se v hipu zgodi kaj drugega, kot bi se moralo zgoditi, se človek navadno sesede in v njem se poruši polovica sveta. Dolgo je bil prepreičan, da sanja .Obrnil se je. Za njim je res ležala kača. Bila pa je drobna, imela je samo eno glavo, zvita ?? bila dvaindvajsetkrat, ampak samo enkrat. Bila je kratka, tanka, nepo-membna kača, kot so pač kače običajno. človek je pristopil in jo gledal. V ????? je zrastel prezir. Obe-nem pa-ie mu je zdelo čudno, kako se je mogel te ka-čice tako silno bati. V besu je zgrabil za bližnji ka-men, da bi ubil nesnago, tedaj pa je kača rekla:
»Ne ubij me!«
človeku je padel kamen iz rok.
»Ti govoriš, kača?«
»Govorim.«
Ko je človek premagal svojo novo prepadenost, je zajecljal:
»Prej si bila vendar drugačna. Bila si dolga sto metrov, imela si dve glavi in si bila dvaindvajset-krat zvita.«
»Ti si me naredil večjo!« je rekla kača. »Takšna sem, kakršno me vidiš. Najbrž imaš sposobnost, da me v svojih očeh narediš večjo in strahotnejšo.«
»Toda zaprla si me vendar v krog!«
»Ne. Legla sem na sonce, da bi se grela. Tebe sploh nisem opazila, dokler se nisi premaknil. Morda si sam zvil moje telo okrog sebe.«
»Toda ko sem hotel pobegniti, si sikala, hotela si me ubiti.«
»Motiš se. Kaća zmeraj sikne, če se kdo premakne v njeni bližini. Da sem te hotela ubiti, prav tako ne drži. Kača sem in nimam razloga, da bi ubila človeka. Vse to si si umislil, to je bila tvoja domišljija.«
»Toda ti si me vendar nameravala ubiti. čutil sem to!« je zavpil človek.
»Kača nima nikdar namena. Namene imajo samo Ijudje. Tvoja napaka je, človek, ker si prepričan, o tem, kar čutiš.«
»Toda, toda...« je zajecljal človek.
Kača je molčala.
»Torej ?? bilo res, da si lezla okrog ????? in me zapirala v krog, đa si mi sikala v obraz, ko sem hotel uteči, da sem stopil na tvoj hrbet... da si lezla iz špranje... ?? bilo res?«
»Preveč strahu hočeš in preveč groze, človek — te tvoje lastnosti ne razumem.«
»Toda kača si in govoriš s človeškim glasom — in će lahko to storiš, lahko tudi večja postaneš. Va-raš me, kača.«
Kača je dolgo molčala, kot da bi premišljala. Nato je rekla:
»Dobro veš, da te ne varam. Kača useka zmeraj naravnost. Varaš pa ti, in sicer samega sebe. Umiš-Ijaš si drugačen svet, kot je v resnici, in o tem, kar si umisliš, si prepričan. Najbrž se v kačji krog za-piraš zato, da bi potem dokazal, kako si močnejši od kače in lahko prideš iz njenega kroga. A dokler si kačji krog samo umišljaš, lahko zmeraj nepoškodo-van prideš iz njega. Ko pa zaideš v pravega, je težko verjeti, da bi se rešil.«
»Toda ti vendar govoriš, kača. Kako, da govoriš? Povej mi... povej mi...« — in človekov glas je postal zelo nestrpen in dopovedljiv.
»Motiš se,« je odvrnila kača. »Ne govorim. ?? sam si odgovarjaš, umišljaš pa si, da govorim jaz. Oglej si me vendar, videl boš, da sem čisto navadna kača.«
človek je pristopil ?? se sklonil. Kača je bila res čisto majhna, ležala je zvita na skali, oči so ji drobno mežikale. človek se je čudil vedno bolj. V njem je začel rasti prezir in senca porogljivosti je legla na izraz njegovega obličja. Pristopil je še nekoliko, da bi si ničevo žival ogledal iz večj$ bližine. V htpu se mu je namreč zazdelo, da je tako majhna, da je skoraj ne more videti. še je nekoliko pristopil. Tedaj se je kača zdrznila ?? ga usekala v golo nogo. Potem se je splazila k morju.
»Lagala si, kača!« je kriknil človek. »Prevarala si me!«
Kača je že nekoliko prilezla v špranjo, pa je pri-lezla nazaj in obrnila glavo:
»Oprosti, nisem te prevarala. Stopil si mi na rep. Gotovo si me hotel ubiti, torej sem te morala pičiti.«
Potem je kača zlezla v špranjo in izginila. človek je čutil, kako ga peče ugriz, kako mu teče hlad po krvi navzgor, strup je že deloval .Človek se je ozrl na morje. črtasti, penasti valovi so tekli po gladini proti obali in butali v skale tik pod njim. Na levi je ležal otok, pokrit z zelenjem, daleč na obzorju se je premikala bela črta parnika. V bregu so čričkali škr-žati, veter je vlekel, in takoj za ovinkom je morala biti plaža, vrišč otrok mu je udaril na ušesa. Zgrudil se je. Grebel je z rokami. Pene so mu stopila na usta. ????? so prišli trije moški. »Kača ga je pičila,« je rekel eden. Nato so šli dalje.
10 STRAN TRIBUNA
(To je slaboumen članek. Zakaj?)
Dasi letošnja kulturna politika Tribune revialne-mu tisku in periodiki — iz razlogov, ki ne sodijo v namen tukajšnjega pisanja, se pa bodo morebiti iz nje-ga vseeno razkrili — ne posveča skoraj nikakršne po-zornosti v smislu ocen in prikazov, ki jih je bila ne-kdanja kulturna stran Tribuna polna, pa je vendar po-treba o tej pred bralci gorenjskega Glasa danes ležeči prilogi z naslovom Snovanja spregovoriti in jo tudi kritično ožigosati. Zakaj?
Glas je lokalen časopis za gorenjsko regijo, nje-govi ustanovitelji so razni občinski odbari SZDL po Go renjski. Glasovo kulturnc stran polnijo redno vsak te-den biografski članki prešernoslovca Č. Zorca, ki so med bralci močno priljubljeni ne samo zaradi često zanimivih Zorčevih odkritij, ampak tudi zavoljo avtor-jevega blagozvenečega zapisa. Omembe vredni in zelo priljubljeni so še zapisi o gorenjskih kmečkih običajih, ki jih redno objavlja A. Triler.
Povedano gotovo ne more biti podlaga načrtova-nju periodične priloge z intenco, da bi Glasovi pogo-vori o kulturi, tak je njen podnaslov, nekega dne pre-rasli v gorenjsko revijo po vzgledu drugih slovenskih revij za kulturna vprašanja.
Toda paglejmo, ali je v Kranju takšno podlago sploh mogoče najti. Naj nam za napotilo služi sestav uredniškega odbora Snovanj. Najprej sta tu dva pred-stavnika Glasa (Snovanja so le kulturna rubrika Glasa) Slavko Beznik in Andrej Triler, potern štirje predstav-niki kranjskega Kluba kulturnih delavcev Črtomir Zorec, Milan Batista in Bojan Pisk ter Dušan Ogri-zek, ter predstavnik občinskega sveta za prosveto in kulturo Olga Zupan. Med njima sta dva priznana umetnika: slikar Milan Batista in pesnik Bojan Pisk. Če torej iščemo miceldj današnje kulturne priloge Glasa, se moramo očitno obrniti na Klub kultuirnih delavcev, saj štirje njegovi predstavniikd v odboru ka-žejo na močno kulturno-politično zaledje. Predsednik kluba — klub je, mimogrede rečeno, zaprtega tipa — je Milan Batista. Klub tesno sodeluje s kranjskim muzejem, ??? daje prav poseben lesk tudi predava-njem, kd jih sicer zaprti klub organizira za širši krog
SNOVANJA
bolj ali manj standardnega obeinstva. To je torej ku<l-turno okolje, ki opravičuje Snovanja, gorenjsko kul-turno revijo v malem.
Muzealstvo, po svoji naravi zvezano z umetnost-no in faktografsko zgodovino, etnografijo in arheolo-gijo, pa je dalo pečat tudi že pred leti obstoječi ??-viji Gorenjska. In isti muzealski duh je obsedel tudi prvo številko Snovanj, dasi je prva številka teh Gla-sovih pogovorov o kulturi izrecno »posvečena spomi-nu na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna ob obletnici njegove smrti.« Prva številka vsebuje uvodnik Prešeren in naš čas (Stanko šimenc), faktografski zapis K zgodovini arheoloških razisko-vanj na Gorenjskem (Andrej Valič), agitatorski čla-nek Prešernov inštitut v Kranjl (Crtomir Zorec), por-tret ValentinCundrič (Stanko šimeric), pesem Prošnja za mir (Valentin Cundrič), zapis ob delu mladega gra-fika štejan Simoniv (Andrej Pavlovec), opis dveh fe-nomenov Gorenjska kmečka skrinja (Anka Novak) in Prešernova hiša v Vrbi (Ivan Sedej) ter dva kulfcurno politična članka Sožitje kulture in turizma (Jože Bo-hinc) in Kulturno življenje v Tržiču (Jože Pavlovec).
Podrobneje si oglejmo tukaj le članke, ki bodisi splošno bodisi koiikretno obravnavajo akbuakio umet-niško tvornost. Pavlovčev zapis ob delu grafika Š. Si-moniča je dosleden zapis o rezultatu tega dela, osta-ne pa vprašljivo, s kakšno pravico likovni ocenjevalec prognozira vrednosti nekega dela, če rezultata, ki bi takšno vrednotenje dopuščal, še ni. V tej zablodi za-ide ocenjevalec tako daleč, da na koncu zapisa slikar-ju predpiše naslednjo recepturo: »Tudi pot v čisto abstrakcijo, kateri se Simonič približuje, ne more biti prava brez predhodnega ponovnega študija real-nega sveta. Moral bo poseči spet nazaj v realnost in od tam potrpežljivo odkrivati pot, ki ga bo pripeljala do lastnega in polnokrvnega raraza.«
šimenčeva predstavitev pesnika V. Cundriča je takšna, kakršna je — nepotrebna, saj z ničemer ne raz
liva njegove poezije ???? ćaše, ki nam jo pesnik s pe-smijo sam ponuja. Stanko šimenc je pravnik, ki to, ??? se (v neki poeziji in v nekem prostoru) dogaja, primerja s tem, kar je prav. To, ??? je prav, pa ni to pravkar nastalo, ampak ono mrtvo in maziljeno. S tem pa je neki poeziji in nekemu prostoru lahko zasenče-na luč, ki ni senca poezije (prostora), ampak senca nasilja.
V uvodniiku Prešeren in naš čas Stamko šimenc pravi: »Kljub temu, da sta Prešernov in naš čas hudo različna, pa venđar tudi človek druge polovice dvaj-setega stoletja doživlja duševne pretrese, ima srce in ga je često sram priznati, da ga ima. Sram pa je pri-znati v tem zapletenem času tudi preproščine, s ka-tero moremo prepričljivo govoriti o velikih stvareh v vseh časih.« Potem, kot primer preprostega pisanja, oitira mogoče Minattija. članek je pisan v imenu hu-manizma, približuje pa se mu le z besedami. Seveda je v tem paradoks slehernega pisanja. Zato pa je že čas vprašati se, ali gre res vedno in samo za humanizem ali pa je treba priznati še kaj drugega. šknenčev uvod-nik, posvečen nam, odpira, ne da bi kaj slutil, najsi-lovitejšo dilemo našega danes, dilemo ali humanizem ali nasilje. Zakaj eno je gotovo, humanizem je na-silje in nasilje je humanizem — zakaj U'bijam, če ne zato, ker ljubim.
Za konec velja dokazati, da so Snovanja že ob sa-mem začetku orknjena stvar. To so pogovori o kul-tuiri. Naloga kulture je skrbeti za pretakanje kulturnih dobrim. V kulturi se pretakajo zgolj dobrine, nič sla-bega nikoli ne zaide vanjo. Slabo je pa, se razume, ti-sto, kar ni dobro. O tem, kaj je dobro, pa odločajo na uradu za kulturo. Kultura je grobnica mrtvih reći umetnosti. Mrtve reći potrebujejo le mrtvi ljudje. Za-to v kranjski občini ljudje, še posebno pa funkcio-narji in njihovi pomočniki, tako radi posegajo v grob-nico vrednot. Zdaj je najbrž konćno tudi umljivo, za-kaj je v Kranju ravno muzealstvo vedno tako samo na višku. Nihče pa še ni v Kranju položdil svojih iz-rabljenih podplatov za vitrinsko steklo. Fragilion iin Priap sta starca, ki sta opazovala Snzano pri kopeli.
Iztok Gei-ster
DIALOG112 ALI SREČANJE S POVOJNO AVSTRIJSKO LITERATURO
Dvanajsta številka Dialogov je v celobi avstrijska: se pravi, napolnjena je z vsebino, ki je last avstrij-ske kulture, oziroma, ki je nastala v raamerah, kakrš-ne so samo v Avstriji. Predvsem imamo priložnost, da se seznanimo z besednim snovanjem — kajpada v zelo skrčenem obsegu, zakaj to, kar prebiramo, še zsdaleč ni celota misli ali izpovedi, ki v svojem odlom-ku pravzaprav niti ne more bifci ne presenetljiva ne preveč izvirna. Glede na to okoliščino potemtakem tudi ne smemo pričakovati, da bo naše podoživetje presenetljivo, v stiku s svetom, ki nam je bil doslej popolnoma tuj: to je seveda s tistim svetom, ki živi v fikciji ustvarjavca in je njemu samemu merilo. Reči hočem, da se moramo do neke mere odreči po-samezriim avtorjem, zakaj teh v resniond podobi ni; pretalili so se v skupino, ki je šele sama zase indi-vidualnost. Tako težje govorimo o pesniku ali pro-zaistu kot posamezniku, pred nami je očitno le sku-pek njihovih značilnosti, ki naj bi zavoljo specifič-nega okolja, v katerem so naetale, tvorile nekakšno celoto, duhovno nadstavbo avstrijske sedanjosti — konkretno »avstrijske literarne situacije po letu 1945«.
Razumljivo je, da imajo v takšnih okvirih, ???? gre v prvi vrsti za seznanjanje, skoraj poglavitno vlogo posredovanja eseji in informativnd zapisi: zajemajo namreč dejstva, ki se zdijo bistvena in osrednja, ki se torej kažejo kot sama eksistenca nekega pojava. Najzanimivejši zapis, ki razpravlja o sodobni avstrij-ski književni resničnosti, je bržkone ese*j Herberta Ei&enreicha Ustvarjalno nezaupanje; avtor to, kar skuša dognabi, utemeljuje z več sfcrani. Ob vpraša-nju, kaj je tipiono za avstrijsko literaturo, razrešuje najprej upravičenost vprašanja samega; pri tem ugo-tavlja, da »n©ka višja celota (svetovna literatura) ni-koli ne nastane ob medsebojnem prilagajanju ali zgolj ob seštevanju, temveč vedno samo tako, da se vsak posamezen udeleženec čim bolj uveljavi«, ??? pomeni, da je za avstrijsko književnost njena avto-nomnost pomembna, zakaj šele iz nje se lahko vzpne v svetovno literaturo in umetnost. To pa se jd bo posre-čilo le tedaj, če bo dovolj globoko koreninila v »na-cionalnih tradicijah«. Njen prispevek je najverjet-neje predvsem v njeni tipionosti o-ziroma v lastnosti, ki jo označuje za avstrijsko. O tem Eisenreich med drugim pravi, da je tipično avstrijska »neka posebna vrsta nezaupanja; nezaupanje v vse, kar običajno ve-lja za važno in pravilno kot dejstvo in v svojem ob-stoju izven vsakega dvoma: predvsem z ozirom na sa-mega sebe, svoje lastnosti, sposobnosfci, razgledanost in probleme. Nezaupanje torej, ki ni uperjeno probi zunanjim pojavom, recimo proti takoimenovanemu konvencionalnemu, temveč proti dejanskemu jedru, proti življenju samemu; ne videz, temveč bistvo je predmet dvoma«.
Take posebnosti se avtorju tudi danes zdijo žive. Generacija, ki se je uveljavdla šele po vojni (rojena v letih 1915—1935), to tipičnost po njegovem mnenju bolj ali manj na novo potrjuje. Predstavljajo pi-sci: Blacha, Toman, Zand, Ilse Aichinger, Artmann, Celan, Dor, Elten, Guttenbrunner. O njih pravi Eisen-reich, »da je bo sicer generacija brez iluzij, toda nika-??? ne nihilistična, da je skeptiona, toda ne brez neke vere, da sovraži avtoriteto, ni pa anarhističrm«. Kot ustvarjavci »s svojimi deli nočejo kot ideologi usod-no vplivati, temveč usodo predstavljati in jo v tej predstavitvi obvladati... Tudi niso ne optimisti ne aktivisti, temveč ustvarjajo, kot njihovi dedje in nji-hovi daljni predniki, iz nezaupanja«. Toda spričo mo-derne tehnione civilizacije obstaja nevarnost, da ti-piona avstrijska barva zbledi v brezimni splošnosti, zato da je »eksistenčni problem avstrijske literature in nacionalnega duha nasploh vprašanje, kako v tej epohi samoprevare zvesto varovabi bibko avstrijsko«.
To je nemara vzrok, da Eisenreich končuje svoj se-stavek: » ... To si želimo (ohraniti bit-no avstrijsko, op.). Ne bomo pa se čudili, če se zadeve ne bodo od-vijale po naših željah, temveč se bodo izpolnile naše bojazni«.
In zdi se, da je Eisenreichova »nezaupljivost« precej upravičena; medtem ko pravi, da je med dru-gim avstrijska tudi rezerviranost do slehernega mo-dernizma, v Grazu že od leta 1960 izhaja revija Ma-nuekripte, ki bi ji vsaj danes težko nadeli atribut kon-vencionalna ali tradicionalistična. Alfred im Hedwig Kolleritsch v zapieu »Manuskripte« — eksperiment z jezikom citirata predgovor iz 10. številke: »Bolj bi-stveno kot avstrijakarsko samoogledovanje je mani-festacija skujpnosti z drugimi, zmaga nad avstrijskim nezaupanjem je važnejša od rezerviranosti do sleher-nega modernizma, kot pravi Eisenreich.« Revija, ki jo izdaja krog ustvarjavcev Porum Stadtpark v Grazu — in ki tudi pri nas ni neznana — sodi ooitno k avantgradnim prizadevanjem, torej k skuipini avtor-jev, ki jim tradioionalni, iarabljeni način pieanja več ne zadošča; pri tem je predvsem jezik tisto nezado-sbno sredstvo, ki je bodisi še neizkoriščeno, ali pa je sploh brez sposobnosti, s katerim bi bilo mogoče od-krifci novo dimenzijo bivanja. »Gre za to, da v jeziku ne bi videli samo »prevoznega sredstva« za informa-cijo, temveč posebno samostojno realitebo.« Le-to izpričuje predvsem poezija, ki je odvrg-la klasično abldko spoTočdla.
Ernst Jandl, eden od prvih, ki so v Avstriji zazna-movali bo novo poezijo, pravi o njej v Kolleritsche-vem članku: »Ta moderna svetovna poezija je v svo-ji'h najčistejših primerih poezija, ki ne odvrača od sefoe, ki ne vsebuje ničesar, kar bi bilo mogoče »ve-deti«. Je »konkretna«, ker uresničuje možnosfci, dane v jeziku samem, in ustvarja predmete iz jezi-ka... Te poezije ni mogoče meriti niti ob izvenjezi-kovno izmišljenem svetu niti ob konvencijah jezika, ki služi praktionemu sporočanju ... To je poezija, kd ustvarja zaključene sisteme odnosov. Ne forsira od-nosov navzven, ??? je sarna del tega »izven« in ne morda glas, ki bi govoril od znotraj o nečem zunanjem navznoter v neko drugo notranjost.«
Med tema dvema poloma nastaja torej literatura na Avstrijskem. Pesmi, ki so v našem izboru, sicer ne ponazarjajo zadosti očitno te sifcuacijej čeprav ni mogoče zapisati, da je ne potrjujejo. Vsekakor je to liri'ka, ki je globoko zasidrana v sedanjost ter usmer-jena v njeno filozofsko in etično resnico. Ta doživljaj izpoveduje najvidneje Christine Busta, prieoten pa je domala pri vseh avtorjih, le da tu in tam stopi v ospredje intimna, osebna poanta (Ingeborg Bach-man, Christine Lavant, Herbert Zand, Paul Celan idr.). Vsekakor zbuja precejšnjo pozornost Ilse Aichinger: svet doživlja najgloblje, poskuša ga tudi ? novo raz-lagati — seveda pa bi rezultat njenega napora bilo mogoče pretehtati ob njenem celotnem pesniškem in pripovednem delu. Pristnost njenih prizadeva^nj pa dokazuje nemara že odlomek iz uvoda v zbirko no-vel Govor pod vislicami: »Vse reke silijo v morje, ćeprav ga mogoče niso zmeraj videle, dasi so bile ob njem. Oblika nikoli ra nastala iz občuitka varnosti, temveč zmeraj spričo konca. To nam utegne biti v to-lažbo, če se danes boleče zavemo svojih mej in mo-g'oče neposredno stopimo iz oči v oči s kancem ... Če se prav lotimo, lahko presučemo, ??? je videfci na-perjono zoper nas, lahko začnemo c©lo pripovedovati od konca naprej in proti kortou, pa se nam svet znova
odstre. In potlej spregovorimo o samem življenju, če se nam odpro usta pod vislicami...« Tako razmerje do objektivitete ji daje izvirne možnosti za prozno ali lirsko kreacijo.
Njeni sodobniki, ki jih zaznamuje morda še trdnejša vez neposredno na prostor in čas, so med drugimi: Hans Carl Artmann, Gerhard Fritsch, Michael Guttenbrunner, od katerih je Artmannov iaraz videti sodobnejši. Njihovo deziluzioni&tično dar nost verjetno še najbolje i?raža Alois Hergouth: »Ni otroka / nd vedrih bregov prihodnosti / Tukaj / je lcraj / in čas« — samo v tem bivanju je namreč mož-nost za posameznika, ki pa je hkrati obsojen le nase, na svoje sposobnosti in moč, zakaj: »Iz kamnite sre-dice na Golgofci / moli zapuščeni križ«.
»Mlajša« peeem se vendarle nekoliko razločuje od starejše, čeprav ne toliko po izrazu kot po vsebi-nd: obrnjena je bolj navzven, toda ne z agresdvnim in provokabivnim poudarkom (Korošec Miško Maček, Ferdinand H. Krenn, Heidi Pataki, Elfriede Gerstl). Seveda vzporedno živi tudi — vsaj na videz — bolj umirjena meditacija in izpoved (Ernst David, Walter Kantner, Hansjorg Spies, Werner Kofler). Ob koncu lahko le zapišemo, da je skorajda škoda, ker nismo seznanjeni z dosežki avtorjev »konkretne« poezije, katere glavni pobudnik so Manuskripte.
Kar zadeva prozo, je že na prvi pogled jasno, da skoraj nikjer več ni zaslediti tradicionalnega pripo vednega Izraza. Najzanimivejši tekst v tem smislu je vsekakor Poplava mladega Petra Handkeja, ki se uipomo trga iz absurdne statike in brezlzhodnostd. Sicer pa poleg predstavljenih prozaistov (Milo Dor, Thomas Bernhard, Lorenz Mack, Franz Hiesel, Klaus Hofer) piše prozo tudi večina pesnikov, in tako je dvakrat ačitno, da je nemogoče rekonstruirati nji-hovo subjektivno vizijo resničnosti: proza zavoljo svo-je speoifične gradnje miselnih predstav terja že sama po sebi širšo razsežnost, v kateri se mora realizirati. Pričakovati bi torej bilo, da dobimo v prevodu najzna-čilnejša dela v celoti.
Preostali del številke izpolnjujejo drobni eseji in poročila o položaju avstrijskih gledališč ter o so-dobni kritiki in dramatiki v Avstriji. Zastran te sle-dnje dr. Heinz Gerstinger ugotavlja pomembno sku-pino avantgardistov, todapovojna dramatika nasploh še ni dosegla uspeha pripovednikov Kafke in Musila. O kritiki pravi Wolfgang Arnold, da je v primeri s tisto v ZR Nemčiji na nižjem nivoju. Podobno za-trjuje tudi Hansjorg Spies v članku Poetika name-sto zgodovine duha: »Znanstveno preučevanje sodob-ne književnosti, kakor ga npr. goje v Nemčdji... je v Av^triji skoroda privatna domena.« Kajpada take misli nastajajo le v bližind velikega soseda, dn 'vz za-vesti, da je med obema vojnama prav avstrijska knjdževnost segla v sam vrh svetovnega slovstva (Kaf-ka, Musil, Broch, Rilke), zato pa je danes mogoče še prezgodaj govoriti s stališča presoje v času, ki ga še ne moremo kontrolirati. Eno pa je ob prebiranju pričujočega izbora vendarle jasno: »avstrijska lite-????? situacija« po vojni je dokaj nevznemirljiva na-vsaven, naznotraj pa atomizirana; po vsem sodeč ne doživlja takšnih pretresov, kot se občasno pojavljajo pri nas.
Predstavljanja, kakor so ga tokrat pripravili Di-alogi in z avstrijske strani predvsem Alois Hergouth, ki je številko uredil, si še želimo; za nas ima dvojen pomen, zakaj ob vpogledu v tuje razmere se globlje zavemo svojih lastnih. Morda je v tem vse »zbliže-vanje«.
Jože Horvat
TRIBUNA STRAN U
V 18. številki Tribune (dne 14. decemibra 1966) je med dragim izšel tudi olanek študenta ekooomije bov. Janeza Kureta, ki obravnava probleme neizobra-ženih kadrov v gospodarstvu, vodstvih družbenopoli-tičnih skupnosti in upravi. številni problemi in argu-menti, ki jih v članku navaja, brez dvoma resnično obstajajo in so marsiikje resna ovira našega nadaljnje-ga raavoja. Temeljita strokovna in splošna izobrazba kadra, ki organizdra in vodi proizvodnjo in druge de-javnosti, je ena izmed najpomembnejših osmov za uspešno delo. Pri temeljiti in vsestranski obravnavi kadrovskih problembv pa nikakor ne bi smeli iz-puščatd še neštetih drugih komponent, ki mnogokrat nič manj kot sama formalna izobrazba ne vplivajo na uspešnost dela. Mislim, da je formalna strokovna in splošna izobrazba samo temeljna (izhodiščna) osnova, ki pa jo morajo dopolniti in oplemenititi še nešteiti drugi fafetorji in osebne kvalitete ljudi, ki na takih po-ložajih delajo. Sem spadajo brez dvoma med mnogi-mi drugimi tudi naslednje kvalitete: izkušnje pri konkretnem delu in študij teh problemov (?? le od prakse odmaknjena teorija), osebna prizadevnost (de-lavoljnost), naravna inteligenca (ki jo sama izobraz-ba še ne pogojuje, ampak se"ob izobraževanje in delu lahko močno razvija)* nenehno samoiizobraževanje ob kmikretnem delu in izven njega in nenehno zasledo-vanje novih znanstvenih dosežkov in problem-ov, ki se vsak dan vedno znova pojavljajo (vse to je nujno potrebno tudi po diplomi — kaj bi bdlo, če bi tehnik, inženir, zdravnik itd. ostal le pri tistem znanju, ki ga je pred 20—30 lefei dobil v času šolanjaD, nenehno za-sledovanje celotnega razvoja pri nas im drugod, orga-nizacijske sposobnosti, sposobnoistd komiiniciranja oz. sodelovanja z ljudmi, ki z nekom sodelujejo (spo-razumevanje in upoštevanje tujega mnenja. če je to boljše itd.), in še nešteto drugih razoih d ">nih de-lovnih in strokovnih sposobnosti in kvalitet, ki jih redno izobraževanje ne more dati (moralo bi biti spe-cializirano do absurdov in zelo dolgo!).
Neštet6 razpisov, v katerih se poleg formalne izo-
brazbe zahtevajo za določena mesta tudi praksa, nisa
samo »obramba ljudi na položajih«, kot se to mno-
gokrat toknači, ampak dajo misliti še na nekaj dru-
gega. S tem mislim predvsem na kvaliteto izohrazbe
šol druge in tretje stopnje (tudi že osnovnih šol!) ozi-
roma nekaterih šol, ki to izobrazbo dajejo, na pove-
zanost teh šol   s  prakso   in  prilagojenost  potrebam
le-te. Osebno vem za vettfeo primerov, ko se je stro-
kovno izobraženi delaivec (s srednjo, pa tudi višjo izo-
brazbo!) moral fudi po 4 do 6 let uvajati v delo, đa
ga je res dobro obvladal. Tako dolga doba uvajanja je
le nekoliko predolga in zasluži mnogo več pozorno-
sti, kat ji posvečamo danes. Od tu mnogokrat tudi iz-
vira zahteva po praksi v razpisih. Povsem razumljivo
je, da se mora vsak nekaj časa uvajati, ko pride iz
šole, ne bi pa se smel uvajati predolgo. V takih pri-
merih dostikrat mnogi uslužbeinci pri splošnem delu
(npr. v upravi, pri nekaterih knjigovOidiskih, računo-
vodskih,  komercialnih  in- dragih  poslih)  brez  vecje
formalne izobrazbe, toda Z/ dolgoletno prakso pri ne-
kem konkretnem delu, z osebno prizadevnoistjo, in-
teligenco   in   samoizobraževanjem,   bolje   obvladajo
svoje konkretno delo kot marsikdo, ki je praivkar pri-
sel iz šode. To mi zbuja pomislak, da so nekatere sred-
nje in višje šole premalo   p^   ezane  (in  morda  tudi
seznanjene)  s praktičnim  delom, življenjeim in ???-
blemi delovnih organizacij.   Obvezna  praksa  v  času
študija je bila do nedavnega v mmogih priinerih le
preveč samo formalna in slabo orgaoizirana, premaJo
smotrna in morđa tudi prekrafcka. Naj navedem ne-
kaj   primerov:   Kaj  koristi  tekstilnemu tehniku  (di-
jaku^ praksa, pri kateri zlaga perilo v škatlje in jih
prenaša v skladišča? Ali:  Kaj  koristi študenfcu eko-
noniije, ki na praksi prepisuje v obrazce kake manj
pamembne številke ali knjaži malo število raounov?
Priznati je fcreba, da se je v tem pogledu v zadnjih le-
tih marsikaj že popravilo. Brez dvoma pa je slabše-
mu delu nekaterih šol botrovalo tudi zanemarjanje
šolstva in znanstvenih  inštituoij   oz.  slab  odnos  do
njiih v preiteklih letih. Mnogi strojniiki in elektroteh-
niki  (in diplomaaiti marsikatere   druge   srednje,   pa
tudi visoke šole) so se morali v preteklih letih ob na-
stopu dela na novo učiti ob  sodobnejših tehničnL_
sređstvih, ker so si morali do nedavnega pridobivati
izobrazbo na slabo opremljeniii šolah (ob zastarelih
napravah s častitljivo starostjo 50 iin več let). V nič
bolj spodbudnem položaju je bil tudi učni m znanstve-
ni k?*der na večini srednjih in visokih šol in znanstve-
nih zavodov. Osebni dohodki inženirja ali ekonomi-
sta v mnogih — tudi slabše uspevajočih — delovnih
organizacijah so bili največkrat enkrat (pa tudi dva-
krat) večji od osebnih dohodkov profesorja ali znan-
stvenega delavca. Lahko trdim, da je te Ijudi zadrže-
val na teh mestih (v šolah) skoraj samo idealizem in
ljubezen do pedagoškega in znanstvenega dela (ma;rsi-
kdo pa je tudi tu izgubljal voljo do tpmeljitega dela
zaradi razočaranja ob takih odnosih). Naše šolstvo
(zlasti srednje) je v preteklih letih močno raslo, toda
(po mojem mnenju)   preveč   samo  kvantitativno  in
premalo kvalitativno. Nekatere srednje in tudi višje
in visoke šole pa so za naše današnje razmere in po-
trebe verjetno  že predimenzionirane in njlhovih di-
plomaritov naše delovne organizacije ne morejo več
sprejemati v takem številu kot pred nekaj l©ti (???.:
EšS, farmaoija, stamatologija itd.).
Ob tej priliki želim spregovoriti še nekaj besed o problemih okrog starejšega kađra brez formalne (oz. večje formalne) i^obrazbe. Menim namreč, da s prav vsemi temi ljudmi brez razlike ne bi smeli in mogli tako radikalno in »revolucionarno hitro in po-ceni« opraviti, kot navaja v svojem članku tov. Kure (ali po domače: »postreMti«). Pri postopni iKmenjavi tega kadra (ki se je začela že pred najmanj 10 leti) bi bilo nujno treba upoštevati tudi osebne kvalitete in pridobljeno znanje in razgledanost v toku dolgolet-nega dela. Mnogi izmed teh ljudi le niso tako »nepis meni«, kot včasih o njih mislimo. Med njimi je mansi-kdo mteligenten, prizadeven in delaven, zato si je ob delu na raznih delO'vnih mestih z veliko zavzetostjo in samoizobraževanjem pridobil veliko ekonomskega, pravega, organizacijskega in drugega praktionega znanja. Učili se niso le »ob napakah«, ampak tudi ob uspehih m temeljitem študiju teoretičnih in praktič-nih problemov (koinkretnih), za kar sdcer niso od ?-
NEKAJ MISLI OB RAZPRAVAH 0 NAŠI KADROVSKI POLITIKI
kogar dobili neke dijploine, odraža pa se marsiteje pri njihoveim delu in uspehih, ki jih dosegajo. Večina teh ljudi, ki so ob svojem delu resniono tudi sami rasli, ima po navadi tudi pozitiven odnos do mladega kadra, ki prihaja v novejšeni času z naših srednjih in viso-kih šol (primer tovarne Beti v MetliM, kjer ima di-rektor samo ESŠ: še pred nekaj leti je bila brez lju-di z višjo ali visoko izobrazbo, danes jih ima 12 in še jih precej štipendira).                                        '
Mnenja sem, da bi marald ob zamenjavi kadra brez formalne veoje izobrazbe postopati selektivno. Napak bi bilo, če bi »zaradi plevela in slabega zrnja zavrgli cetlo letino«; s tem bi namreč izgubili fcudi ve-liko sposobnih in iakušenih ljudi. Upoštevati bi bilo torej breba tudi resniono, z leti pridobljeno znanje, razgledaino.st, orgaiiizaoijske sposobnosti in dobre iz-kušnje, odnos do ožje &pecializirarah strokovno šola-nih kadrov, resnično doraslost problemoim sedanje-ga razvoja proizvodnje, kar se vse lahko odraža pri doeeženih uspehih in razvaju delovne organizacije, kjer delajo.
Nikakor se tudi ne morem &trinjaiti z mnenjem tx)v. Kureta, da bi si lahko vsi ti ljudje v preteklosti pridobili potrebno formalno izobrazbo in da se niso hoteli šolati. To velja zlasti za ljudi od približno 40. leta staroisti dalje. Možnosti šolanja v predvojnem in vojnem času so nam vsem dovolj dobro zanane. V po-vojnih desetih letih pa so bili prav najsposobnejši od teh zaradi pomanjkanja strakovno šolanega kadra tako močno angažirara pri izgradnji našega gospodar-stva (in tiidi prisiljeni k neformaltiemu študiju ???-blemov), da so bili tu preprosto nepogrešljivu. Mirno lahko trdim, da je razvoj Jugoslavije po vojnd v pri-merjavi s predvojnim (kar ne more nihče zanikati), stonel v veliki meri tudi na njihoviih ramenih. Po-znam mnoge izmed njih, ki so pred desetimi ali dvaij-setdmi leti goreče želeli študirati, pa jih niso mogli pu-stiti od dela, ker bi jih tam preveč manjkalo. izobra-ževanje marsikaterega inteligentnega in sposobnega človeka je bilo tedaj — lahko trdim — žrtvovano na-šemu razvoju, kar po mojem mnenju ni bilo prav. S tem pa še ni rečeno, da so vsi ti ljudje ostali v svo-jem resničnem razvoju in znanju tam, kjer so zaceM. Vseh grebov preteklosti pa tudi ne moremo vedno pripiscvati prav tem Ijudem. Poznamo marsikatero tx)-varno ...? tehnoJoški proces, ki so" ga projektirali in celo vodili tudi šolani strokovnjaki (v tedanjih raz-merah), pa danes vemo, da je bila zgrešena.
Zato ponovno trdim, da bi pri zamenjavi kadrov morali postopati selektivno z ocenjevanjem resnicnih kvalitet in uspehov dela in ne le »sekati« pavšalno ka. -po vseh hkrafci. Strinjam pa se, da je treba odloč-no đm radikalno zamenjaiti vse tiste, ki res niso spo-sobni in naš razvoj zavirajo. Nujno potrebno pa je se-veda tudi čim prej zamenjati nešolahe ljudi na tistih delovn^ih mestih, kjer je potrebna res temeljista stro-kovna izobrazba (npr.: organizacija in vodstvo tehno-loškega procesa ipd.).
Vključevanje mladih šolanih strokovnjakov v de-lovne organizacije je brez dvoma resen problem, ki ga bo treba temeljiteje kot doslej obravnavati v druž-benih orgariizacijah, organih upravljanja, pa tudi že v samih šolah, kjer so se šolali. Tega ne moremo re-šiti le s »st-   'anjem« po starejših, ampak s sistemat-skim uvajanjem in vključevanjem na primerna de-lovna mesta, kjer bi lahko  razvili  in pokaizali  svoje sposobnosti, kar bi jim omogočilo nadaljnjo rast in tuidi odprlo pot do najpomenabnejših delovndh mest, kjer jim je končno tudi pravo mesto. Pri tem pa se mladi strokovnjaki ne bi smelii že takoj prvo leto oai-rati za vodilnimi delovnimi mesti — že zaradi velike odgovornosti na takih mestih. Menim, da bi jim tako mesto, ki mu ne bi bili kois, ???? škodilo kot pa ko-ristilo pri njihovem razvoju. Tako bi postopno vklju-čevanje mladih v delo in njihov razvoj in rast nujno le„ podpiralo vse družbenopolitične sile zlasti še se-daj, ko prehaja naše gospodarstvo iz kvantitete v kva-Mteto. Problemd so obstajali   v   preteklosti  in   bodo prav gotovo obstajali tudi v prihodnje, kajti gospo-darski razvoj pri nas, in zlasti v svetu, gre nenelino s potencirano dinamiko dalje. Marsikdo od mladih bo na vse te probleme pozneje dragače gledal kot danes (manj idealizirano), ko se bo moral tudi sam z njimi spopadati. Z negativnimi pojavi v kadrovski politiki pa se bo treba ostreje spopadati ob konkretnih pri-merih in podatkih in ne le ob vesteh, »ki prihajajo na uho« (take vesti nimajo vedno prav trdne podlage, zato večkrat lahko udarimo mimo). Po mojem mne-nju ne zadostuje, če pogledamo samo razpise v časo-pisih in na osnovi le-teh sklepamo. Mnogo uspešnej-ši bi lahko bili, če bi se (npr. novinarji) podrobneje po"animali tudi za usodo takega razpisa (kdo so bili kandidati, kdo je bil izbran, zakaj je bil izbran prav ta in ne kdo drugi itd.). Prav gotovo bi naleteli dosti-krat na prav   zanimive   ugotovitve.   Poznam   mnogo primerov, ko na razpise ni bilo pravega odziva (pa ne samo zato, ker naj bi bili le formalni). Zlasti vodilni položaji (direktOTski) v delovnih organizacijah, ali žu-panski stolčki, niso vedno tako privlačni. Izpostavlje-ni so namreč veliki odgovornOiSti in kritiki v sami de-lovni  organizaciji in  tudi  izven  nje.  Poznarn   velko dobrih strokovnjakov —  tudi  visoko  šolanih  —   ki mnogokrat raje opravljajo mirno, ustaljeno in teme-ljito ožje strokovno delo (zlasti, če je to solidno na-grajeno) kot pa z mnogimi najrazličnejšimi dolžnost-mi, nalogami, odgovornostmi, organdzacijskimi in dru-gdmi problemi obloženo vodilno delo. O direktorjih pa tako vedno znova beremo same slabestvari (najbrž tudi zaradi tega, ker je marsikdo direktorska mesta tudi resnično diskreditdral in pa zato, ker so dostikrat — celo po zakoou — za vse napake drugih vedno so-krivi tudi direktorji). še manj privdačni pa so žu-
panski »stolčki«. Skoraj ne poznaom dobrih šolanih strokovnjakov, ki bi hoteli za štiri leta zapustiti ka-ko dobro upeljano strokovno delo in si potem ponov-no iskati delovno mesto (s pripombami, da si nekje »postiljajo«). Za sprejem takih mest je mnogokrat treba veliko prepričevanja in individualne »obdelave«. Ob koncu svojega članka se želim ponovno povr-niti k razpravi tav. Kureta. Menim, da je tov. Kure v svojem članku iabral zelo slab primer za utemeljitev svojih misli, ko je navajal razmere v Metliki. Teht-nosti članka razne novice »ki so prišle na uho« in po-datki s pristavkom »baje« prej škodijo kot pa kori-stijo in njegove argumente ???? izpodbijajo kot pa utemeljujejo (kar je zaradi mnogili res dobrih misli v članku škoda). Metliška občina (najmanjša v Slove-niji, s komaj 7000 prebivalci!) ?? namreč med tistimi pasivnimi področji v Sloveniji, ki so v zadnjih dese-tih letih napravila velikainski korak naprej. Ves ta razvoj pa je napravila pod vodstvom ljudi, ki jih tov. Kure prikazuje kot skrajno nesposobne, če ne celo škodljive. Ob koncu odstavka o razmerah v Metliki še pristavlja: »In življenje bo zopet teklo dalje«. Prepri-čan sem, da bi občani Metlike — če bi jdh vprašal za mnenje — prav gotovo odgovorili, naj bi š'lo vsaj tako dalje, kot je šlo zadnjih 10 let (torej v času, ko je tu županoval »nesposoben« človek). In zakaj? Bruto pro-dukt v metliški občini je v zadnjih 10 letih narasel od 520,600.000 S din na 9.213,700.000 din (to je za pri-bližno 1770 odst. (če pa vzamemo npr. 250 odst. reva-lorizacijo sredstev izpred desetih let — za cca 708 odst.), narodni dohodek od 256,100.000 S din na 3.561,400.000 din ali za 1390 odst. (z upošt. 250 od-stotne revaloviz. za 556 odst.) narodni dohodek na enega prebivalca od 36.066 S din na 509.490 din, ali za 1412 odst. (z revalor. za 565 odst.) zaposlenost ljudi (iz pasivnih kmet. področij) od 328 (leta 1956) na 1599 (leta 1966) ali za 490 odst. (povečanje bruto pro-dukta in narodnega dohodka torej ni šlo le na račun zaposlovanja, ampak v veliki meri tudi na račun po-večane produktivnoeti!), povprečni osebni dohodki zaposlenih so se dvignili od približno 9.000 S din (z revalor. 22.000) na 70.000 din ali za približno 350 odst. V tem času so v Metliki nastala in se razvila 3 manj-ša, toda dobro uspevajoća industrijska podjetja. Po-leg očitnega velikega gospodarskega napredka pa je bilo na področju te male občine urejenih še nešteto drugih problemov. Naj jih naštejem samo nekaj. V so-delovamju obeh belokranj'Skih občin in ab podpori širše družbene skupno&ti je bila zgrajena asfaltirana belokranjska cesta, dograjen je bil (že pred 40 leti predviden) gorjanski vodovod, začeta gradnja grada-škega vodovoda, v mestu je bila urejena kanalizacija in asfaltirani trgi, pločniki in nekatere u'lice, zgrajen je bil ??? hotel in gostisče Veselica, Metlika je v teh letih dobila nov zdravstveni dom, novo osnovno šolo (z 22 učilnicami in drugimi prostori), urejen je bil otroški vrtec, organizirani so bili trije oddelki poklic-nih šol tekstilne stroke, zgrajena je nova klavnica, nova pekarna, 120 stanovanj v družbeni lasti in skoraj prav toliko zasebnih stanovainjskih hiš (80 jih je prav-kar še v gradnji), nov kulturni dom na Suhorju in adapt. kult. dom v Gradcu, 3 novi gasil&ki domovi s prostori za družbeno dejavnost prebivalstva itd. Prav-kar sprejete smernice za razvoj v prihodnjih štirih letdh pa predvidevajo nadaljnjo rast gospodarstva in samega kraja (brutoproizvod za 80 odst., osebni do-hodek za približno 60 odst., zaposlenost za 30 odst. in td.
Menim, da tudi kadro>vska politika v občini in de-lovnih organizaeijah ni bila tako zgrešena, kot bi si lahko kdo predstavljal na podlagd članka tov. Kureta. Metliška občina (s 7000 preb.O je imela v vseh svojih delovnih organizacijah in obč. upravi pred 10 leti ko-maj 45 ljudi s srednjo in 8 ljudi z višjo in visoko izo-brazbo (in še ti so bili zaposleni predvsem v šolstvu in zdravstvu: učitelji, prof., med. sestre in zdravniki), danes pa jih je že 145 s srednjo in okrog 30 z višjo in visoko izobrazbo, pred desetimi leti smo imeli samo enega agronoma in nobenega inženirja, danes 1????? v občini 4 agronome in 12 drugih inženirjev. Občin-ska komisija za štipendije je priskrbela štipendije in druge oblike pomoči za šolanje najmanj 90 odstot-kom mladih, ki so tako pomoč za šolanje iskali.
Glede rotacije ljudi na vodilnih položajih pa še to: Dosedanji predsednik občinske skupščine tov. Vr-viščar, ki naj bi »si postiljal v bližnjem uspevajočem podjetju«, ob razpisu prvotno sploh ni zaprosil za to mesto. PTOšnjo je vložil šele po tem, ko na razpis ni bilo odziva in po dolgem nagovarjanju tega podjetja. Delavski svet ga na to mesto ni sprejel na kak pri-tisk »od zgoraj ali zunaj«, ampak zaradi njegovega do-sedanjega dela in velikih — prej opisanih — uspehov, ki jih je s svojo prizadevnostjo dosegel kot predsed-nik občine, kar naj bi bila garancija za to, da bo tudi na novem mestu uspešno delal. Ima pa tudi nekaj izo-brazbe (dve šoli druge — srednje stopnje), veliko iz-kušenj in uspehov na področju gospodarstva in velike organizacijske sposobnosti. Podpisani (pisec tega član-ka) — ravnatelj osnovne šole v Metliki — pa sem šele iz članka tov. Kureta zvedel, da mi je nekdo namenil predsedniški stolček. O tem namreč ni razpravljal no-ben »forum«, ki naj bi delil oz. predvideval zasedbo takih stolčkov. Tov. Kuretu in tudi tistim, ki so mu »prinesli na uho« take »baje-vesti«, pa naj povem, da takega dela tudi za nobeno ceno ne bi hotel sprejeti, ker se čutim zanj premalo sposoben in na vseh pod-ročjih, razen šolstva, premalo razgledan in v tem po-gledu mnogo zaostajam za dosedanjim predsednikom, čeprav ima ta ?????? manjšo formalno izobrazbo od mene. Glede svoje izobrB^be pa naj skromno pripom-nim, da nisem povsem e-z izobrazbe, kot bi človek skl&pal ia članka tov. Kureta. mam jo prav toliko kot tov. Kure (višjo šolo in na žalost samo absolvira-ni 3. in 4. let. fil. fakult.), ne sicer gospodarske am-pak pedagoške smeri, zraven tega pa še veliko prak-tičnih življenjskih, strokovnih in drugih izkušenj. Pridobil sem si jo z neprimerno večjim trudom in od-rekanjem kot on in še marsikdo, ki mu je prinesel take vesti »na uho«.
S tem prispevkom sem želel nekatere zadeve, ki jih obravnava tov. Kure v svojem članku osvetliti še iz druge plati, z večino njegovih misli pa se posvem
strinjam.                                                       ,       _ ,
Ivan Zele
POJASNILA K ČLANKU „NEKAJ MISLI OB RAZPRAVAH O NAŠI KADROVSKI POLITIKI"
V  prvem delu pričujočega sestavka želim Ivanu Želetu najprej odgovoriti, v nadaljevanju pa z njim tudi nekoliko polemizirati.
To, kar pišem o metliških razmerah — vsega sku-paj je le nekaj vrstic fglej Tribuna št. 8, dne 14. de-cembra) — je res samo vest ?? mi je res prišla sarrto na uho (to se zgodi lahko vsakemuj. Tega se zavedam, zato v članku pošteno in nedvoumno napišem: »Ta vest sicer nima znanstvene teže in se nanjo nimam na-mena sklicevati.« Docela ??? je torej zaradi tega nera-zumljivo, kako je mogel žele, glede na svoje bogate življenjske izkušnje (glej konec njegovega članka) na-pisati: ... »je izbral slab primer za UTEMELJITEV svojih misli.«
Kdor je pazljivo prebral moj članek je lahko opazil, da o metliških vodilnih ne govorim na splošno. Kaj je torej prijelo želeta, da mi je podtaknil slede-če: ... »pod vodstvom Ijudi, ki jih tov. Kure prika-zuje kot skrajno (!) nesposobne, če ne celo škodljive.«
V  svojem članku govorim določeno samo o izo-brazbi treh določenih Ijudi. Za želeta pravim, da je brez večje izobrazbe. Izkazalo se je sedaj, da to ni res. Ivann.  želetu se vljudno opravičujem. Zelo neodgo-vorno sem usekal mimo. Tega pa, da misli žele zase-sti županski stolček, nisem nikoli trdil. Napisal sem, da sem stvar samo slišal in sem se do tega »slišanja« tudi nedvoumno opredelil.
V  vsem ostalem pa imam prav. Dosedanji župan Vrviščar, ki  ga  nikjer  ne  ivienujem  nesposobnega, ???? samo dve šoli (kakšne) druge- srednje stopnje. (Jaz sem napisal samo to, da je brez potrebne izo-brazbe, kar tudi še vedno trdim.) Dalje sem napisal o Vrviščarju, da si postilja v bližnjem uspevajočem pod-
jetju, kar je tudi res. Poklical sem ga po telefonu ?? je bil na malici. Da pa je bilo občevanje med Vrviščar-jem in »uspevajočim podjetjem res takšno, kot piše žele, in ne samo »šahiranje«, pa lahko samo verjamem.
Mislim, da je sedaj tudi že jasno, da se vse žele-tovo pisanje o razvoju metliške komune, ki naj bi obenem služilo tudi za dokaz sposobnosti metliških vodilnih, mene in mojega članka ne tiče.
Neznansko pa je zanimivo, da Zele v svojem člari-ku ne omenja osebe, ki jo jaz takole opišem: »Bivši direktor KZ, ki je upokojen m brez večje izobrazbe je že zasedel predsedništvo SZDL. Ta oseba je prvo-borec Franc Jakljevič, proti kateremu je javni toži-lec sprožil postopek zaradi nekih nečednih stvari. (Glej Dolenjski list 19.: črna borza še bolj razkrita.) Mnenja sem, da bi bilo zelo zanimivo zvedeti, kje so strokovne, predvsem pa moralne kvalitete tega člo-veka, da je bil fin je še) tudi upokojen potreben za predsednika SZDL naše najbolj množične politične organizacije.
če naj sedaj z želetom nekoliko razpravljam, že-lim takoj napisati, da se strinjam z ?????, ko pravi, da je »formalna strokovna in splošna izobrazba samo temeljna (izhodiščna) osnova«. Zdi se ??? pa, da je osrednji problem ravno v tem, da ravno te temeljne osnove mnogi nimajo. (Glej podatke ? Tribuni št. 8). Mnogi torej nimajo ničesar »dopolniti in oplemeni-ti« z drugimi faktorji. So torej slaba semena v nepo-gnojeni zemlji.
V nadaljevanju svojega članka žele piše o veliko problemih, ki zadevajo naš razvoj. Mogoče se pisec niti ne zaveda, da so vsi ti problemi včlikokrat posle-dica neizobra&enosti in neznanja. Najbrž ti problemi
ne bodo izginili takrat, ko bodo vsa mesta glede na izobrazbo, že obenem tudi za vsako rabo. Nihće pa me ne more prepričati, da je možno kjerkoli zadovo-Ijivo delati bres le-te.
še vedno sem tudi mnenja, da je treba pri nas ne-zadostno izobraženi kader odpraviti z intervencijo. Ve-sel sem, da je takega mnenja tudi odbor republi-škega zbora za prosveto ?? kulturo. (Glej: V. Jarc, Stari kadrovski problemi — DELO, 27. januarja.)
žele dalje predlaga, naj bi pri postopni izmenja-vi tega kadra postopali selektivno. Mislim, da želetovo selektivno postopanje lahko imenujem tudi reelekcija. Stvar je postala v trenutku jasna. Do sedaj nismo na tak način ničesar dosegli.
Mnenja sem, da je slaba lastnost le-teh Ijudi predvsem težnja k regeneraciji, strokovna nerazgle-danost ?? nevzgojenost, kar lahko dd edino univerzi-tetni študij, Gotovo pa je, dati Ijudje svoj »konkre-ten posel dobro poznajo. Vendar se mi zdi, da za go-spodarstvo, ki prehaja iz »kvantitete v kvaliteto« to ni dovolj in je za ta prehod nujno predvsem to, česar omenjeni kader nima — to je zmoznosti, da se v gospodarstvo vključijo tudi neidentificirani faktor-ji gospodarskega razvoja.
Gotovo je, da bomo pri intervenciji, za katero se bomo le odločili, naleteli na mnoge težave socialnega značaja. Predvsem pa bomo naleteli na težave, ki iz-virajo iz dejstva, da bodo morali mnogi zapustiti pisarne oziroma oditi na nižje mesto. To pa je po mo-???? mnenju poštena cena za naš nadalnji razvoj in obenem bistven pogoj gospodarske in družbene re-forme.
Janez Kiire
NORMALNO NENORMALNO
A: Potrebno je že enkrat napraviti red fcudi dru-god. Zdravniška služba ne more biti izjema.
b;Kakšna izjema?
A: Izjema namreč, da samo izšolaiui pasfcane zdravnik.
B: In ka je to kaj takega.Saj je normalno.
A: Na videz je normalno, kajti v resnici je ne-normalno. Nenormalno je zato, ker ne more nekdo postati uoitelj na primer, ?? ni izšalan. Pri nas se do-gaja, da neizšolani postane uoitelj.
B: če je človek sposoben, zakaj ne!
A: Toda razumi! Sposobnoet se meri z dosežeoo stopnjo izobrazbe in ne s sposobnosfcjo. Ućitelj naj normalno postane učitelj, ko se zanj tudi izšola. Se-veda ne gre samo za učitelje.
B: Kaj torej hočeš?
A: Normative! Direktor in tako dalje ne more po-stati in bifci, kdor nima komčane ustrezne šole. će je
sposoben, jo bo že naredil.
B:Se strinjam. Toda kakšne normative misliš? Zakaj sploh normative! Normativi me motijo. To je stvar samoupravljavcev in ne normativov.
A: Ne bodi no smešen. Saj je tudi samoupravlja-nje urejeno normativno. In samoupravljanja ni brez normativov. Je kvečjemu brez države.
B: že, že. Vendar razumd! Urejanje- tega kar ti hkrati imenuješ normalno nenormalno — z zakanom bo napad na samoupravljanje, kajti samoupravljanje pomeni odločanje o lastnih interesih. Ko-liikor se z za-konoom uredi normalno nenormalno, bodo odločili drugi o interesih drugih. če bi samoupravljavci ime-ld interes urediti normalno nenormalno, bi ga uredili sami. Sploh nimajo interesa, ker bi sicer odločili.
A: Saj so pdločild! Odločili so, pa naj so o stvari odločali ali pa ne. Kajti normalno nenormalno je. Od-ločili so molče.
B: Nemogoče. Molče se množica v javni zadevi ne odloča. Odloči se glasno. Alr pa se sploh ne odloči. Opozoriti je pa potrebno na drugo stvar. Govorim o interesih. Ali se interesi družbe križajo z interesi sa-moupravljavcev? Si nasprotujejo?
A:   Ne. V »glavnem«.
B: Dobro. Ostaniva v »glavnem«. Vendar je v ko-rist družbe, da se normalno nenormalno octpravi.
A: Da, gotovo.
B: In če se družbeni interes ne križa z miteresa samoupravLjalcev, je tudi v interesu samoupravljalcev, da se normalno nenormalno odpravi?
A: Razumljivo da.
B: Zakaj samoupraljlavci torej ne odpravijo nor-malno nenormalno, ki ni v njihovem intresu in tudi ne v interesu družbe? In zakaj to ne uredi družba sama z normativi, saj se interesi ne križajo ter zato z nor-mativi ne bi posegli v samoupravljanje?
A: Mogoče so tu interesi tretjih? Redva vodii-mih skupin.
B: Saj tudi vodilne skupine delajo v interesu družbe.
A: že. Toda izgovarjajo se s težavami, nepremag-lijivimi ovirami.
B: Torej kaj?
A: ????? kaj!? čaikajmo!
B: Kaj naj čakamo?
A: Verjebno na to, da se odpravijo težave in ne-premagljive ovire ...
Janez Mlakar
PREŠERNOVE NAGRADE NA UNIVERZI
Na slovesni prireditvi, kjer so prisostvovali ćlani univerzitetnega sveta in predstavniki ostalih druž-benopolitičnih organizacij na ljubljanski univerzi, je bilo od 118-letnici Prešernove smrti podeljenih 56 nagrad Prešernovega sklada na univerzi.
Od teh je bilo 22 del posebej pisanib za Prešer-novo nagrado, 3 magisterska dela, 5 dopolnjenih in popravljenih diplomskih del, 25 diplomskih iia-log ter ena seminarska naloga.
Nagrajena so bila dela naslednjih kandidatov: Filozofska fakulteta: Valentin Kalan, Noel Favre* liere, Herman Vogel, Jože Faganel, Miha Mate, Vera Debevec, Borut Mencinger in Darko Dolinar. Pravna fakulteta: Boris Ferlinc, HUda Zatelšek in Peter Seunig. Fakulteta za naravoslovje in tehnolo-gijo: Jakob Lamut, Janez Bohorič, Silva Svetina, Aleksej Us, Silvester Kladnik, Lidija Žibert, Sve-tozar Milićev, Franc Lazarini, Tine Koloini, Peter Bukovec, Peter Škufca, Beno Lukman, Mario Ka-prol, Janez Lesjak, Boštjan 2ekš in Zdravko Lu-pinc. Fakulteta za arhitektur«, gradbeništvo in Lco-dezijo: Peter Fajfar, Miha Tomaževič, Marija Marin-ko, Jaka Lukman, Vladimir Vraničar, Valter Ornik in Franc Nadižar. Fakulteta za elektrotehniko: Djordje Bogatić, Štefan Bolčina, Sigrid Kopše, Marcel švab, Jurij Vatovec, Ivan Zagradišnik, Franc Zorman in Adolf Žižek. Medicinska fakulteta: Tomaž Benulič, Franc Brčan, Jože Drinovec, Pavle Kosorok, Ljubo Marion, Tatjana Leskošek, Lovro Stanovnik, Stanislav Sušteršič in Martina Žmuc. Biotehniška fakulteta: Niko Kravanja, Marijan Pirc, Metka Logonder, Andrej Orešnik in Nataša Udovič. Ekonomska fakulteta: Anica Kopač in Franc škufca. Akademija za gledališče, film, radio in televizijo: Boris Cavazza, Aleš Jan, Janez Povše, Marko Simčič, Jadranka Tomažič in Lado Troha. Akademija za likov-no umetnost: Teodora Novšak in Anton Marolt. Aka-demija za glasbo: Nevenka Hohnjec, Ballata Ze-čirja, Primož Lorenz, Karl Bradač, Lovro Arnič in Eva Novšak.
Rektot- Ljubljanske univerze dr. ing. Albert Struna je po podelitvi nagrad spregovoril še za prihodnje podeljevanje nagrad iz Prešernovega skla-da. Poudaril je, da je podeljevanje prešernovih na-grad zadobilo prevelik obseg. Prihodnje leto bodo skrčili število nagrajenih del, pač pa bodo denarne vsote višje. V prihodnje misli upravni odbor sklada bolj striktno upoštevati pri razdeljevanju Prešernovih nagrad naloge, ki bodo posebej razpisane za to. Dve temi je ža razpisala univerza, in sicer: Na temo iz življenja Luke Knaflja in o štipendistih Knaf-ljeve ustanove ter nagradno temo ob stoletnici priključitve Beneške Slovenije k Italiji. Ostale teme bodo predlagale v odobritev upravnemu odboru Prešernovega sklada posamezne fakultete.
NE MORE BITI AVANTGARDNOSTI BREZ STROKOVNOSTI
Univerzitetni komite ZKS je dne 9.1.1967 prire-dil razpravo o »avantgardnosti«, ki jo je vodil dr. Vo-jan Rus, profesor Filozofske fakultete. Uvodoma je spregovoril o pomenu pojma »avantgardnost«. Pouda-ril je, da pred seboj nimamo nobenega svetilnika, ki bi bil dan že vnaprej. Imamo le zgodovinsko izkušnjo in naša teorija je le zgoščena izkušnja.
V marksistični misli po njegovem še ni dobro raz-ćiščen odnos posameznik-družba. Nekateri marksisti absolufcizirajo »družbenost«. Posameznik pa je bil več-krat s svojim preraščanjem danega pomemben ele-ment napredka. To je bila spioh ena izmed bistve-nih komponent.
Nemogoče je avantgardizom omejevati na neko partijo, institucijo ali vodilno osebo. Naprednost je največja družbena ustvarjalnost v določenem družbe-nem kontekstu. Vendar je po njegovem mnenju po-trebno razjlikavati posebno avantgardnost od obče. Posebna avantgardnost je ustvarjalnost na določenem posebnem področju (npr. v tehniki). Obča pa je tista, ki je najpomembnejša za določeno družbo. Po tej uvodni določitvi pa je prof. dr. Vojan Rus nakazal še nekatera aktualna vprašanja avantgardizma pri nas. Navedel je nekatere kritike, po katerih ZK pri nas ni več toliko avantgardna' in da se elementi avantgardi-zma uveljavljajo tudi izven vodstev. ZK je bila nekoč bolj avantgardna kot sedaj. Uporabnost marksizma-leninizma pri naših pogojih je omogooila hiteir na-predek. (Na osnovi Ienini25ma je bilo zeio dobro ??-šeno nacionalno vprašanje.) Situaoija pa se je po letu 1948 precej menjala. Pred nami ni bilo v^ nobenega vzora. Tudi leninizem nam ni mogel dosti pomagati. Isti ljudje so bili v odnosu do naviih nalog videti dosti manjšd. Ti novi pogoji niso bili tako uspešno rešeni kot prej, kajti pred nami ni bilo nabenega, ki bi nam kazal pot. V tem pogledu se strinja s kritikami.
Kot glavno po'manjjkljivost omenja, da koraimisti niso bili zadostd teoretično in moralno pripravljeni. Dotorih posameznikov je bilo relativno malo, ZK pa se ni dosti zavzemala za strokovnost, maralnost, sploh za teoretično. Zaskrbljujoče je npr., da je dosti članov ZK na vodilnih mestih, ki pa nimajo. storokovne izo brazbe. Poleg tega pa se ti ljudje dosti še ne menijo za to. Prevzemajo pomembne ftmkcije brez teoretič-ne izobrazbe. Vendar pa ne more biti avantgardno&td brez strokovnosti. Ni še šola zadosti, je pa eden od nujnih pogojev.
Tudi moralni nivo komunistov je danes veokrat na nizki stapnji. Morala ni nič drugega kot zavestno ustvarjanje družbenih odnosov. Zato je potrebno, da je vsakdo najprej dofoer delavec. Tudi strokovnjak v neki kapitalistdčm državi je lahko na visakem mo-ralnem nivoju. Negativno pa je, da se po opravljenem delu privatiziira, izolira od dogajanj v družbi, od. ??-janja družbenih odnasov.
Debata.
Razprava ni posebno dolgo trajala, diskutanti pa so obravnavali nekaj pomembnih vprašanj, ki so važ-na tudi za našo politično prakso. Prof. Peterin je spre-govoril na temo odnosa med avantgardnostjo m stro-kovnostjo. Spraševal se je, če le m potrebno loditi avantgardizem od strokovnosti. če je sfcrokovnost te-melj naprednosti, potem so po njegovem edino revo-hicionarni le strokovnjaki.
Ing. Lojze Skok pa se v diskusiji ni strinjal z ge-neralno oceno, da je bila ZK pred letom 1945 bodj napredna kot sedaj. Po njegovem ne smemo priuner-jati politione hrabrosti sedaj s fizično hrabrostjo med vojno.
Krešo Petrović je tudi govoril o odnosu strokov-nosti in avantgardnosti. Delavci so bili po njegovem objektivno napredni. Vendar, če proletariat ne bi po-znal teorije^ bi bilo gibanje lahko samo tradeunioni-stično. Komunisti prednjačijo pred ostalima proletar-ci prav v »strokovnosti«. Poudarek na strokovnosti ni bil nikjer tolikšen kot pri delavskem gibanju. Tu ne smemo papuščati, ampak je treba nadaljevati. Osnov-na naloga komuaiistov je zato med drugim tudi več znanja.
V zakljuoku razprave je prof. dr. Vojan Rus po-udaril, da ne izenačuje fcistega, kar se imenuje »stro kovnjak«, z avantgardo. Strokovnjak je večkrat zgolj omejen na svoje področje in ima v družbi veokrat po-svetovalen pomen, je alieniran. Pojem strokovnosti je treba razumeti v širšem smislu.
Politična napaka pa je, če najnaprednejši sloj enačimo z najnižjim. Imamo študente, delavce, ki so komunisti, vendar pa so na svojem delovne m mestu slabi delavci. Potrebno je, da je vsakdo dober najprej tam, kjer dela. Na svojem področju mora biti stro-koven, To pa velja tudi za politične delavce, ki mora-jo biti tudi v svojem okolju najprej najboljši delavd. Res je potrebno, da pritegnemo k vodenju, v ???-tijo »preproste ljudi«, vendar je niijno, da se strokov-no izobrazijo.
Glede ocene stanja se nd strinjal z L. Skokom. Kaj-ti na idejnem področju je celo brioinsiki plenum ugo tovil, da zelo zaostajamo. Komunisti pri nas preina-lo pišejo, še manj pa razvijajo teorijo (razen redkih posameznikov). Pri nas tudi zelo malo vlagamo na podrooju teorije. V Sloveniji na primer po vojni ni bilo še nobenega doktorja iz filozofije, dalje pouk tako imenovanih družbenih ved na tehničnih fakulte-tah je na zelo niaki stopnji.
Po drugi strani je mnogo sposobnih ijudd iaven partije, medtem ko je v njej še dosti birokratskih ele-mentov. Vse to pa dokaauje, da so knit^e ZK dostir krat uipnavičeine.