VSEBINA:
Želja Jugoslavije, da bi z vsemi deželami sveta prijateljsko sodelovala, se uresničuje
-en:
Trije pomembni gospodarski dogodki
Nov grob na tujih tleh
John Lokar toplo pozdravlja vse prijatelje
Deset povojnih let naše Primorske
Novi carinski predpisi za uvoz in pošiljanje blaga v Jugoslavijo
Matej Bor:
Partizan (pesem)
Is:
Intimna slovesnost na ljubljanski porodniški kliniki
10 let Litostroja
Vida Taufer:
Jesenski razgledi (pesem)
Cvetko A. Kristan:
Ob 40-letnici Slovenskega republičanskega združenja in chicaške izjave
Po domači deželi L. Filiplič:
Slovensko narodno gledališče na svetovnem odru
Severin Šali:
Na Trški gori (pesem)
Domovina na tujih tleh Pero izseljencev Dom in družina Mladi nod
Kako je nastal metliški grb
Naša povest Samo en droben grozd
Dve iz gorenjskega kota
O bohinjskih planšarjih in sirarjih
Gorenjska ohcet na Bledu
Naslovna slika:
Dr. Ivo Frelih Jesen pod Martuljkom
Najmoderne po svojih kvalitetnih delih v črno-beli Bogat arhiv komercialnih in turističnih amerikanska retuša
podjetjem ter turistični kako naj najbolje in reklamno dje
barvni tehniki, ov,
gostinskim
ubljana, Cankarjeva 4
Poštni predal 344
Sodobna razstavnih doma in v
bolj zahtevnih ter na razstavah
Prospekti, albumi in in turistično
I iskovine, razglednice, komercialno lepi opremi
Ali ste se že naročili na
Slovenski izseljenski koleri
ZA LETO 1958
Ker je naklada omejena, ga nar
takoj
pri svojem zastopniku ali pa pri
SLOVENSKI IZSELJENSKI
Ljubljana, Cankarjeva cesta 5/1
Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 3 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgija letno 90 frankov, — Holandija letno 7 guld, — Nemčija letno 8 DM, — Italija letno 1000 lir, — Avstrija letno 40 šilingov, — Anglija letno 1 funt, — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno 30 pezov, — Jugoslavija letn 750 dinarjev. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta 5/1. — Rokopisov ne vračamo.
ST. 10	OKTOBER 195?	LETO IV.
Želja Jugoslavije, da bi z vsemi deželami sveta prijateljsko sodelovala, se uresničuje
Začetek jeseni je bil v Jugoslaviji bogat z dogodki na zunanjepolitičnem področju. Zvrstili so se številni obiski, prišlo je do nekaterih važnih mednarodnih pobud, do pomembnih izjav ... Čeprav je obilica teh dogodkov zelo pisana in raznolika, jih vendar druži ena sama osnovna misel — želja nove Jugoslavije, da bi z vsemi deželami sveta iskreno in prijateljsko sodelovala na enakopravnih temeljih, ne glede na to, kakšne so sicer razlike v njihovih družbenih in političnih sistemih.
Naj naštejemo samo nekaj takih pomembnejših dogodkov iz septembrskih dni:
V Jugoslaviji se je mudil na uradnem obisku britanski zunanji minister Selwyn Lloyd. V Beogradu je imel razgovore z državnim sekretarjem za zunanje zadeve Kočo Popovičem, sprejel pa ga je tudi predsednik republike Josip Broz Tito in podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Edvard Kardelj. Skupno sporočilo po končanih razgovorili poudarja veliko soglasje o naravi tekočih mednarodnih problemov in izraža odločenost, da bi še vnaprej širili in utrjevali medsebojno sodelovanje.
Konec avgusta in v začetku septembra je Jugoslavijo obiskala delegacija Zunanje Mongolije in se na uradnem obisku zadržala pet dni. Po razgovorih je bilo objavljeno sporočilo, ki poudarja nekatere skupne poglede na mednarodni položaj in izraža željo po nadaljnji krepitvi medsebojnih odnosov.
Poljska vladna delegacija pod vodstvom Wla-dislava Gomulke se je teden dni mudila v Jugoslaviji. Po razgovorih z jugoslovanskimi voditelji je bila podpisana skupna deklaracija, ki obravnava stališča obeh dežel do najvažnejših problemov z mednarodnega področja, do aktualnih vprašanj mednarodnega delavskega gibanja in do nadaljnjega razvoja poljsko-jugo-slovanskih odnosov.
Za znano ameriško revijo »Foreign Affairs« je predsednik Jugoslavije Tito napisal daljši članek z naslovom »Pogled na nekatere pereče mednarodne probleme«. V članku predsednik republike tolmači svoje poglede na povojni razvoj mednarodnega političnega položaja, na
vprašanje razorožitve, na blokovsko razdelitev sveta, na združitev Nemčije, na sožitje kot edini možni izhod iz današnjega napetega položaja, na zaplet na Bližnjem vzhodu, na vlogo OZN iu na temelje zunanje politike FLRJ.
_ Na letošnjem 12. zasedanju generalne skupščine ZN vodi jugoslovansko delegacijo drž. sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič.
Predsednik romunske vlade Chivu Stoica je poslal predsedniku FLRJ Josipu Brozu-Titu pismo, v katerem med drugim pravi, da bistveni interesi balkanskih narodov terjajo široko, kolektivno sodelovanje držav tega območja. V ta namen predlaga posvetovanje šefov balkanskih vlad Albanije, Bolgarije, Grčije, Jugoslavije, Romunije in Turčije, na katerem bi proučili načrte za ustrezne oblike sodelovanja pri utrjevanju miru na Balkanu in možnosti za razširitev kulturnih vezi in gospodarskih stikov. Predsednik Tito je v odgovoru na pismo izjavil, da je po mnenju jugoslovanske vlade sožitje držav z različno družbeno in politično ureditvijo nujno. Uresničitev predlogov — pravi odgovor predsednika Tita — za širše balkansko sodelovanje bi koristila narodom na Balkanu, njihovemu splošnemu napredku, krepila pa bi tudi evropsko varnost in utrjevala svetovni mir.
Ameriški minister za trgovino Sinclair Weeks se je mudil nekaj dni v Jugoslaviji. Med drugim ga je sprejel na razgovor predsednik republike Tito. Ameriški trgovinski minister je obiskal tudi zagrebški veselejem in pred vhodom v paviljon ZDA odkril spominsko ploščo. Ob tej priložnosti je prebral posebno sporočilo predsednika ZDA Eisenliowerja: »Prosim. da izročite moie pozdrave vsem. ki sodelujejo na zagrebškem velesejmu. Državljani ZDA želijo, da podprejo smoter tega velesejma v miroljubnem razvoju trgovine. Ta trgovina prispeva k boljšemu mednarodnemu razumevanju in je koristna za vse narode. Veseli me, ker morem poslati svoje najboljše želje za uspeh zagrebškega velesejma.«
Jugoslovanska delegacija, ki jo vodi podpredsednik Zveznega izvršnega sveta Svetozar Vukmanovič, je na svoji poti po Daljnem vzlio-
rije pomembni
PRVI POVOJNI BEOGRAJSKI SEJEM
je Ml odprt konec avgusta v novih, prostorih, ki so s svojo moderno originalno' arhitekturo vzbujali veliko pozornost. Sejmski prostor, ki meri 300.000 kvaikrat. metrov, tvori urbanistično celoto po zamisli arhitekta Miiilorada Pantoviča ter inž. Milana Kostica »n inž. Milana Žežlja, ki jim je pomagalo še okrog 300 inženirjev in tehnikov. V največji dvorani je prostora za
12.000	'obiskovalcev. Po zaključku velesejma se bodo v tej dvorani prirejale tu!dii večje kulturne in športne prireditve. V dvorani je mogoče montirati 200 m dolge kolesarske .piroge. V podzemlju so kopalnice, garderobe in drugi prostori. Poleg te največje so še .tri obsežne razstavne dvorane, dalje upravno poslopje, restavracija, tiskarna,, banka, pošta ter podzemeljski magazini za embalažo.
Beograjski velesejem se je v Tazliko od drugih dosedanjih jugoslovanskih velesejmov specializiral predvsem kot sejem tehnike in tehničnih .dosežkov. Na njem je razstavilo svoje izdelke 850 tujih razstavljavcev z raznih strani sveta. Pa tudi število domačih razstavljavcev, ki jih je 650, dokazuje, da se je danes Jugoslavija s svojimi izdelki uvrstila med najnaprednejše industrijske države.
Med najvidnejšimi domačimi razstavljavci so jugoslovanske tovarne strojev, ki so danes s svojimi kvalitetnimi .izdelki že dobro znane v svetu. Med njimi je vidno mesto zavzela tudi industrija iz Slovenije. Tu .si v.idel izdelke tovarne »Tomos« iz Kopra. Lične in trpežne motocikle in skuterje, med katerimi sta zlasti vzbujala pozornost model 1958 —- »Galeb« in motorno kolo »Kolibri«, dalje pisalne stroje, ki jih izdeluje ljubljanska tovarna, lične električne štedilnike »Tebi« iz Ilirske Bistrice, avtobuse in kamione znane tovarne avtomobilov TAM iz Maribora, turbine in druge izdelke iz »Litostroja«, iradioaparate, hladilnike, pralne stroje, vrsto izdelkov slovenske elektroindustrije itd.
(iNadaijevanje s str. 205)
du imela doslej koristne razgovore s predstavniki Indonezije, Severnega Vietnama, Japonske, Kitajske in LR Mongolije.
V Jugoslaviji se že dalj časa mudi ameriška trgovinska misija, ki proučuje možnosti za poglobitev trgovinskega sodelovanja med ZDA in Jugoslavijo.
Jugoslovanska parlamentarna delegacija pod vodstvom predsednika Zvezne ljudske skupščine Petra Stamboliča je obiskala LR Kitajsko.
Drugi obiski v Jugoslaviji: belgijski minister za prosveto dr. Leo Collard; delegacija angleškega mesta Coventry in delegacija Birminghama; italijanski minister za zunanjo trgovino g. Guido Carli; glavni poveljnik britanskega sredozemskega ladjevja admiral Ralph Edwards; delegacija poljskih univerz in poljska turistična delegacija; delegacija kitajskega Rdečega križa; koroški deželni glavar dr. We-denig in drugi.
gospodarski dogodki
Mnogo zanimanja je bilo tudi za domače izume in izboljšave. Število izumiteljev se je v Jugoslaviji po vojni zelo povečalo in so zlasti v zadnjih letih patentirali že okrog 20.000 izumov in izboljšav. Izumitelji imajo celo svoje društvo, ki ima 2030 članov. Med njimi je največ Beograjčanov, med lemi po poklicu večina inženirjev in tehnikov. Slovenija ima okrog 500 izumiteljev, od katerih jih večina živi v Ljubljani. Med temi izumi je vzbujala posebno pozornost kupola iz prednapetega betona nad največjo razstavno dvorano na sejmišču, ki ima 106 m razpetine in je na mestu sestavljena iz 80 montažnih nosilnih stóbrov. Kupola je zgrajena po sistemu inž. Žežlja, 'graditelja ¡beograjskega razstavišča, ki je razstavil še nekatere druge izume. Na sejmu je bilo sklenjenih za nad 18 milijard dinarjev kupčij.
27 DRŽAV IN NAD 4000 DOMAČIH RAZSTAVLJAVCEV NA 53. ZAGREBŠKEM VELESEJMU
Ta velesejem, ki je bil svečano odprt 7. septembra, je po obsegu in razstavljenem blagu prekosil vse dosedanje. Svečane otvoritve se je udeležil tuidi predsednik republike Tito, ki je naglasil, da zagrebški velesejem dobiva vse večji pomen kot eden prvorazrednih sejmov mednarodnega pomena.
Na velesejmu .je razstavljenega za nad 700 vagonov blaga in bodo kupčije segle v težke milijarde. Na njem so se isestalli kupci in proizvajalci iz desetine držav z Vzhoda in Zahoda.
Kot posebna zanimivost in privlačnost letošnjega velesejma v Zagrebu je bil »Otroški sejem« na oddelku za »Družino in gospodinjstvo«. Ta oddelek ni imel le trgovskega namena in pomena, temveč je bil prirejen tako, da bi bil čimbolj privlačen in razumljiv otrokom. Na njem je bila otroška modna revija, na kateri so mali manekeni dnevno predvajali malim in velikim gledalcem modne novosti za otroke in to ne le obleke in Obutev, ampak tudi igračke, ki jih danes doma izdelujemo že v zelo pestri izbiri. Seveda n.i manjkalo tudi raznih otroških zabavnih prireditev, pri katerih so sodelovali pionirsko gledališče, lutkovno gledališče, otroški kinematograf, otroški orkester, plesalci, pevci itd.
Na tem oddelku je domača .industrija razstavila vse za otroke, od bonbonov do vsakovrstnih učil,, instrumentov, naprav za otroška igrišča, sodobno urejenih otroških sob, okrevališč itd. do predmetov, ki so potrebni invalidnim otrokom in malim oikrevancem,
TRETJI MEDNARODNI VINSKI SEJEM V LJUBLJANI, ENA .NAJVEČJIH TOVRSTNIH .PRIREDITEV NA SVETU
Ta naslov ni nič pretiran, saj so se v prvih dneh septembra, ko je bil na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani odprt tretji vinski sejem, zbrali v našem belem mestu najvidnejši predstavniki Mednarodnega urada za vino, to je mednarodne strokovne organizacije, ki združuje 22 držav. V času vinskega sejma je bilo namreč v Ljubljani tudi plenarno zasedanje Mednarodnega urada za vino.
In rzaikaj so izbrali prav Ljubljano? Zato pač, ker je dobra kapljica ,iz naših goric že od nekdaj slovela, saj če pogledamo v naš najstarejši časopis Bled weii sove »Novice«, beremo v številki od 23. maja 1857, torej pred dobrimi sto leti, da iso na kmetijski ¡razstavi, prirejeni na cesarskem Dunaju, odnesla maša vina iz raznih predelov ožje domovine mnogo odličnih ocen v obliki pohvalnih pisem in medalj.
Slavnostne otvoritve HI. mednarodnega vinskega sejma v Ljubljani .se je udeležilo veliko število predstavnikov vinogradniških držav, poleg mjih pa predsednik izvršnega sveta Slovenije Boris Kraigher, deželni glavar Koroške Ferdinand Wedemigg, predsednik ljubljanskega okrajnega ljudskega odbora dir. Marijan Der-mastia, predsednik Mednarodnega urada za vino baron Le Roy in druigi predstavniki javnega in gospodarskega življenja.
.Na sejmu je bilo ¡razstavljenih nad 600 vzorcev najrazličnejše žlahtne kapljice, ki jo je rodila trta — od Rusije do Južne Afrike. Razumljivo je, da so uradni im tudi neuradni preizkuševalci imeli dosti dela in da je bilo res težko presoditi, kateira vina so najboljša. No, pa so ,se uradni preizkuševalci nazadnje le zedinili in vina ocenili.
Skupno je bilo podeljenih 97 zlatih, 289 srebrnih in '65 bronastih kolajn. Od teh je dobila Jugoslavija 34 zlatih, 169 srebrnih in 49 bronastih kolajn, Sovjetska zveza 25 zlatih in 30 sre-
Piogled na del zagrebškega velesejma
brinih, Španija 10 zlatih in 2 srebrni, Romunija 8 zlatih, 22 srebrnih in 6 bronastih, Nemčija 7 zlatih in 4 srebrne, Francija 3 zlate in 2i srebrnih, Portugalska 3 zlate, 3 srebrne in 2 bronasti, Grčija 3 zlate, Anglija 1 zlato, 5 srebrnih. Južna Afrika 1 zlato, Italija 12 srebrnih in 2 bronasti, Avstrija 8 srebrnih. Razen navedenih so dobili še srebrne in bronaste kolajne razstavljavci iz Avstralije, Kanade, Alžira, Čila, Malte in Nizozemske.
oo glob na tujih. t(Lak
V imenu »Združenja Jugoslovanov d severni Franciji« ter v imenu nas vseh, ki smo bili letos o domovini na obisku, se moram najprej najtopleje zahvaliti Slovenski izseljenski matici za lep sprejem in slovo. Res vsem nam je bil prekratek avgust, ki smo ga preživeli med našimi dragimi v domovini.
Sporočiti vam moram tudi bridko vest, da nas je v tem kratkem času, odkar smo se vrnili na tuja tla, zadela težka izguba. Za vedno nas je zapustil naš dobri tovariš Oto S eni čar. Komaj 35-letnega je umorila zahrbtna rudarska bolezen silikoza 14. septembra ob pol devetih zjutraj. Bil je naprednjak, ki je z vsem srcem ljubil svojo domovino. Leta 1944 se je pridružil 5. prekomorski brigadi, ki se je udeležila narodnoosvobodilne borbe v Jugoslaviji. Z ramo ob rami se je boril s hrabrimi partizani do osvoboditve. Tudi letos je bil z nami na obisku drage domovine, od katere se je s težkim srcem poslavljal, kakor da bi slutil, da je zadnjikrat na domačih tleh.
Naj mu bo lahka tuja gruda — njegovi mladi ženi, materi in ostalim sorodnikom toplo sožalje v imenu našega društva!
Jurij Artič
predsednik >Združenja Jugoslovanov v severni Franciji*
Lievin, Francija
TEŽKO PRIZADETI SENIC AR JEiVI DRUŽINI IZREKATA SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA IN UREDNIŠTVO »RODNE GRUDEc ISKRENO SOŽALJE!
John Lokar toplo pozdravlja vse prijatelje
Rojak John Lokar, pionir naših izseljencev v ZDA, ki je letos po 57 letih obiskal rojstno domovino, je doma težje obolel. »Kolesa« (njegove noge) so mu odpovedala pokorščino. Tudi z rokami ima nekaj težav — tako. da zaenkrat ne bi mogel več tako krepko vščipniti dekliča kakor nekoč. Sicer pa je veder in šegav kakor vedno. Doma mu skrbno streže nečakinja Štefka. Seveda sprejema tudi obiske in to še zelo pogosto. Med drugimi sta ga obiskala tudi Ludvik Medvešček iz Novega mesta, oče upravnika »Prosvete« Milana Medveščka, in Tone Seliškar, dalje zastopniki občine iz Ivančne gorice, ki so mu povedali, kako zelo se je v zadnjih letih v Ivančni gorici razvila kulturno-prosvetna dejavnost, saj imajo svoj pevski zbor, dramski krožek itd. Med obiskovalci se seveda največkrat oglasijo pri rojaku Lokarju zastopniki Slovenske izseljenske matice.
V ponedeljek, 30. sept. smo rojaka Lokarja obiskali kar vsi Matičarji. Našli smo ga prav korajžnega in hudomušnega, le o bolnišnici, kjer bi zdravniki z električno masažo spet spravili v pogon njegova »kolesa«, ni hotel dosti slišati. Nazadnje se je tajniku Švaglju posrečilo, da ga je le prepričal, kako bi mu to koristilo. Ko smo se poslavljali, nam je rojak Lokar naročil, naj po »Rodni grudi« prav toplo pozdravimo vse njegove prijatelje v ZDA, predvsem člane pevskih društev »Zarja«, »Slovan« in »Jadran« ter pridne Progresivne Slovenke. Ob koncu moramo pripomniti, da je bilo storjeno vse, da se našemu vrlemu rojaku vrne ljubo zdravje!
Od zgoraj navzdol: Mali pacienti v bolnici za kostno tuberkulozo v Šempetru — Mladina pri delih na Lijaku 1. 1947 — Novo upravno poslopje podjetja »Grosist« v Šempetru — Nova bolnica za kostno tuberkulozo v Šempetru — Gradnja obrtne šole v Novi Gorici — Novi telovadni dom v Sežani — Odprema sadja pri podjetju »Fructal« v Ajdovščini
II
POVOJNIH LET NAŠE PRIMORSKE
Letos v septembru smo praznovali desetletnico priključitve Primorske k Jugoslaviji. Pred desetimi leti se je uresničila s krvjo in žrtvami tisočkrat potrjena želja primorskega ljudstva, da se združi z Jugoslavijo. Deset let v delu in graditvi ni dolga doba. In vendar je bil ta čas za našo Primorsko ves razgiban in bogat velikih hotenj prebujene energije in volje primorskega ljudstva, da si ustvari novo življenje.
Naj o tem nekoliko spregovore številke: Leta 1946 je bilo v goriškem okraju zaposlenih nekaj nad 6.000 prebivalcev, danes pa se je to število povečalo na 22.000. Nad polovico tega števila jih je zaposlenih v industriji, ki je po priključitvi dobila mnogo novih obratov. Leta 1946 so bila v goriškem okraju samo tri pomembnejša industrijska podjetja: Živosrebrni rudnik v Idriji, tovarna cementa v Anhovem in elektrarne. Danes pa imajo nad 20 pomembnejših industrijskih podjetij poleg cele vrste manjših obratov. Tako si domačini služijo kruh v tovarni pohištva v Novi Gorici, dalje v tovarni igel v Kobaridu, v tekstilnih tovarnah v Ajdovščini in Podbrdu, v tovarni »Fructal« v Ajdovščini, v Avtoobnovi v Šempetru, Sirarni v Kobaridu, v tovarni čevljev in tovarni usnja v Mirnu itd.
Zapuščina kapitalistov na Goriškem je bila izredno žalostna. Zato so bili potrebni precejšnji napori in sredstva, da se je to popravilo. Samo v letih 1952 do 1995 so znašale gospodarske in negospodarske investicije nad 4.5 milijarde dinarjev, narodni dohodek pa se je v teh letih povečal od 8.5 na 11.5 milijarde dinarjev. Elektrificiranih je bilo 120 vasi, število transformatorskih postaj se je povečalo od 109 na 195. Poraba električne energije pa za 168 °/o.
Veliko je bilo storjenega tudi za zdravje prebivalstva. Majhna bolnišnica v Vipavi, ki je ostala od vojske, in infekcijska bolnišnica v Ajdovščini s 30 posteljami — to je bilo v glavnem vse, kar je goriški okraj premogel pred desetletjem. Danes je v Šempetru nova bolnišnica za kostno tuberkulozo, ki ima 220 postelj, v načrtu pa je nadaljnja izgradnja bolnišnice s 700 posteljami. Dalje ima danes goriški okraj 20 splošnih ambulant, 13 zobnih ambulant, 13 lekarn, 3 protituberkulozne dispanzerje, 22 posvetovalnic za matere, 4 higienske postaje, 3 reševalne postaje in 7 pomožnih zdravstvenih postaj.
Uspehi dobro urejene zdravstvene službe so vidni. Saj je padla na primer umrljivost dojenčkov več kakor za polovico, povprečna življenjska doba pa se je zvišala skoraj za 10 let.
Kmetijske zadruge, ki sta bili lani v goriškem okraju 102, so v zadnjih dveh letih zajele z odkupom skoraj 80 odstotkov kmetijskih pridelkov. Posebno sadje, zelenjavo pa tudi živalske proizvode in poljedelske pridelke v celoti odkupujejo. Leta 1953 je znašala vrednost odkupa 674 milijonov dinarjev, lani pa I milijardo 612 milijonov. Zadruge so se zlasti uveljavile pri odkupu živine, vina in lesa.
Več kot polovica zadrug ima svoje kreditno-hranilne odseke, ki so imeli v 1952. letu 1211
vlagateljev z 18 milijoni hranilnih vlog. Lani se je število vlagateljev povečalo za 400 novih, hranilne vloge pa so narasle na 130 milijonov dinarjev.
V	zadnjih treh letih je bilo pridobljenih 195 ha novih sadovnjakov, obnovljenih ali na novo urejenih je bilo 106 ha vinogradov. Število goved je preseglo predvojno za 5000 glav. Pomembni uspehi so bili dalje doseženi tudi pri pridobivanju novih obdelovalnih površin ter pri regulacijah. Od teh je bila najpomembnejša regulacija Lijaka, kjer je bilo v letih 1947 do 1952 popolnoma izsušenih 500 ha zamočvirjene in poplavljene zemlje. Ta dela je z velikim navdušenjem začela primorska mladina nekaj mesecev pred priključitvijo.
Tudi šolstvo se je po osvoboditvi v nekdanji coni B hitro razmahnilo, čeprav se je bilo treba pri tem boriti z mnogimi težavami. Ob priključitvi k Jugoslaviji se je znašlo šolstvo na Primorskem pred novimi nalogami. Na srednjih šolah v Gorici je študiralo veliko slovenskih dijakov. Tem je bilo treba omogočiti študij na naših šolah. In tako je bila že v jeseni leta 1947 ustanovljena v Šempetru popolna gimnazija, ki je imela že v prvem letu 614 dijakov. Velike težave so bile takrat s prostori, opremo in tudi učiteljev je primanjkovalo. Istega leta je bilo na Goriškem že 109 osnovnih šol, ki so imele 8.104 učence. Naslednje leto so bile ustanovljene sedemletne šole, predhodnice poznejših osemletk in današnjih nižjih gimnazij v Dornberku, Dobrovem, Kanalu, Mirni, Vipavi in Dobravljah. H gimnaziji v Šempetru pa so 1. 1949 priključili še prvi letnik učiteljišča, ki je bil pozneje združen z učiteljiščem v Tolminu. Tudi gimnazija v Ajdovščini se je izpopolnila v popolno, ki je že dala prve maturante. Z letošnjim šolskim letom pa je v Ajdovščini začela delovati tudi ekonomska srednja šola, za katero je veliko zanimanja. To je le hežen pregled, ki pa pove, da je izobrazbi mladine posvečena velika skrb. Lahko bi s številkami navedli tudi, koliko je mladine, ki je prej lahko le sanjala o študiju, po vojni uspešno zaključilo srednje šole in se vpisalo na univerzo, kjer se pripravlja za bodoče poklice. Toda naj bo dovolj. Pomudimo se bežno še pri strokovnem šolstvu.
Že od leta 1907 je v Mirnu delovala vajenska šola za usnjarsko, čevljarsko, zidarsko in kamnoseško obrt. Sedaj pa je v goriškem okraju pet šol, ki pripravljajo učence za najrazličnejše poklice. Tako ima poleg vajenske šole v Mirnu podobno tudi Ajdovščina, v Novi Gorici deluje iudustrijska šola pohištvene stroke, v Vrhpolju vajenska šola oblačilne stroke, v Cerknem pa vajenska šola elektrogospodarske stroke. V kratkem pa bo dobila Nova Gorica tudi vajensko šolo za vajence trgovske stroke. Tudi v teh šolah število učencev stalno raste.
V	šempetrski občini so na praznik priključitve izročili svojemu namenu sodobno upravno in stanovanjsko zgradbo trgovskega podjetja »Grosist«, Dobrava je dobila novo tkalnico, Šempeter pa posvetovalnico za matere.
NOVI CARINSKI PREDPISI
za uvoz in pošiljanje blaga v Jugoslavijo
Konec julija letos je začela veljati nova carinska tarifa, po kateri se carini blago, ki ga prinašajo v Jugoslavijo ali prejemajo kot darilo naši državljani. Za tuje državljane jugoslovanskega porekla in za jugoslovanske državljane, ki stalno prebivajo v tujini, velja še posebna ugodnost, da lahko prinašajo ob obisku svojcev v Jugoslavijo razen osebne prtljage carine prosto tudi blago do vrednosti 150.000 din. Carine prosto je tudi vse blago, ki ga prinašajo s seboj izseljenci, če se za stalno vračajo v Jugoslavijo. Darilne pošiljke so proste carine, če njihova vrednost v enem tromesečju ne presega 20.000 din, za morebitni presežek te vsote pa se plača carina. V okviru vrednosti 20.000 din se lahko pošlje eden ali več paketov v enem tromesečju. Carine proste so tudi pošiljke rabljenih oblek in drugih oblačilnih predmetov, če so ti namenjeni za potrebe družinskih članov. Takšne pakete smejo prejeti svojci enkrat mesečno, sicer se pa mora plačati carina tudi za rabljene oblačilne predmete.
Dalje so carine prosti tudi predmeti, ki jih jugoslovanski državljani podedujejo ter jih prinesejo oziroma prejmejo iz inozemstva, če dokažejo to z ustreznim sodnim dokumentom.
S posebno carinsko tarifo je določena višina oziroma odstotek, s katerim se blago po vrednosti ocarini. Ta odstotek je za različno blago različen, dočim se za nekatere predmete carina sploh ne plača. Carine prosti so: mleko in jajca v prahu, žitarice, riž, moka, mast, olje, zdravila z zdravniškim receptom, milo za pranje, knjige, revije in časopisi, otroške igračke itd. Po seznamu carinske tarife, na katerem je označena vrednost posameznih predmetov, lahko vsak izračuna, koliko bo za določeno blago plačal carine. Izračunali smo višino carine za tiste predmete, ki jih rojaki najbolj pogosto pošiljajo svojcem v darilnih paketih.
Živila: Sladkor 14.50 din od kg, kava surova 900 din, kava pražena 1250 din, kakao 385 din, čaj 1.200 din, poper 1.120 din, vanilija
6.000	din.
Obleka, obutev in podobno: Svilena preja za gospodinjstvo 1.500 din, nylon in podobna preja 1.250 din, tkanine iz naravne svile 7.200 din, tkanine iz umetne svile 2.200 din, volnene tkanine iz česane preje 1.800 din. zavese in draperije 1.000 din, žensko triko perilo bombažno 400 din. volneno 800 din, svileno in podobno 1.200 din, moško 750 din, otroško 575 din, ženske volnene obleke 400 din, ženske obleke iz svile in podobno 800 din, otroške obleke 500 din, šali, rute iz volne 500 din, šali in rute iz svile in podobno 700 din, rabljeni oblačilni predmeti 500 din. Navedeni zneski se zaračunajo za 5 kg od posamezne vrste blaga.
Zimski plašči moški in ženski 2.200din, moške obleke in ženski kostumi po 1.500 din, otroški zimski plašč 1.000 din. ženske svilene bluze 700 din, svilene kravate 100 din, bombažne kopalne obleke 200 din, volnene kopalne obleke 1.000 din, kopalne obleke iz drugih tvo-riv 200 din od komada.
Nogavice nylon ženske 250 din od para, moške 125 din, otroške 50 din, rokavice iz kože 120 din, čevlji moški in ženski 150 din par, otroški 100 din, škornji usnjeni ženski in moški po 300 din par, otroški 150 din.
Stroji in podobno: pisalni stroji (portable) 96.000 din, pisarniški 225.000 din, šivalni stroji 28.000 din, pralni in sušilni stroji za perilo 19.500 din, sesalci za prah 9.600 din, bicikli in tricikli 15.000 din, hladilniki za domače gospodinjstvo do 60 litrov 17.500 din, od 60 do 1001 28.000 din, od 100 do 1501 33.250 din. Gramofoni 2.500 din, za radioaparate znaša carina 1.750 din od cevi.
Ure ročne in žepne se ocenjujejo po kvaliteti in materialu. Tako se plača za ure iz zlata ali platine carine od 4.000 do 10.000 din za komad, za srebrne ure in ure iz drugih kovin pa od 1.400 do 5.000 din po kosu. Za budilke znaša carina 875 din, za stenske ure pa po 1.250 din.
Nekatere predmete oceni komisija ob carinjenju in se po tej višini tudi ocarinijo. Tako znaša carina za televizijske aparate 25 odstotkov od komisijske ocene. Za poljedelske stroje, aparate, naprave in orodje 5 odstotkov od komisijske ocene, za fine volnene preproge 40 odstotkov, za avtomobilske motorje 60 odstotkov, za magnetofone 30 odstotkov, za glasbila razen harmonik, za katere veljajo posebna določila, 50 odstotkov, za zlata nalivna peresa 30 odstotkov.
Po tej novi carinski tarifi, od katere smo navedli samo najpomembnejše odredbe, so ocarinjeni predmeti, ki so bili prineseni oziroma poslani iz inozemstva po 27. juniju letos.
Iz Beneške Slovenije
Veliko škodo zaradi silnega neurja so utrpeli v okolici Nem, zlasti na Dolnji Črneji in okrog Subida. Na nekaterih krajih je padla toča kar deset centimetrov debelo in potolkla vse sadje, ki je pravkar dozorevalo. Domačini so zaradi tega zelo potrti, saj jim je že slana maja naredila dosti škode, zdaj je pa še toča uničila tisto, kar je od takrat ostalo. Sadje in vino je v teh krajih glavni vir dohodkov, ki je letos zaradi vremenskih katastrof čisto usahnil. Če ne foodb pomagale pridne roke domačinov, ki delajo v Švici, Belgiji, Franciji in drugje, bo letošnja zima za ljudi iz teh krajev zelo huda.
Žrtev prometne nesreče je postal v Chairle-roi v Belgiji Enzo Primožič iz Hrastovja. Mladi Primožič je delal v Belgiji kot radar ter ga je pri povratku z dela povozili avto. Njegovo truplo so prepeljali v rojstni kraj.
Umrla je najstarejša žena v občini Grmek
97-letna Roža Guš iz Lombaja. Nekateri trdijo, da je bila stara iOH leto, ker je v anagrafskem uradu v Grmeku vpisana neka Roža Guš, ki se je rodila 1.1856.
&artistan
Ko se je vrnil, ga nekdo je vodil skrbno čez brv majavo tja do mlina, kjer mati, spirajoča rjuhe v vodi, po dolgih letih je uzrla sina.
Smehljaje ji je segel v mrzlo roko, potem se na perilnik je naslonil in kot iskal besedo bi, visoko v nebo je gledal, da je dan odzvonil.
Zakaj molčiš? mu je dejala mati, ki sin se zdel ji je ves tuj in čuden. A kaj nam treba je tu zunaj stati, saj si gotovo lačen ves in truden.
In šele ko stopili so tja k bajti po stezi, ki se h kamnu je motala, je videla, da sinu noga najti ne more praga. Ko na tla je pala,
jo nežno je pobral in jo poljubil, nato pa tiho, tiho ji povedal — Ne jokaj mati. Sin je tvoj izgubil oči za to, da narod je spregledal.
Intimna slovesnost na ljubljanski porodniški kliniki
Šesiega septembra so na ljubljanski porodniški kliniki odprli na novo preurejeno pralnico, ki ima velik pralni stroj in centrifugo, kupljeni s prispevki naših ameriških rojakov. Ob tej priložnosti je bila na kliniki prirejena intimna slovesnost, katere sta se udeležili poleg članov upravnega odbora kliničnih bolnic in uslužbencev klinike kot zastopnici Progresivnih Slovenk Amerike glavna blagajničarka Glavnega odbora PSA rojakinja Ivanka Shiffrer iz Clevelanda in rojakinja Mimi Omahnova iz Chicaga.
• Primarij porodniške klinike dr. Novak je toplo pozdravil prisotne in na kratko orisal zgodovino klinike, ki se je po osvoboditvi razvila iz bivše ženske bolnice. Po zaslugi pokojnega primarija dr. Pavla Lunačka, njegovih sodelavcev in po prizadevanjih požrtvovalnega kadra je postala to ena najbolj naprednih naših zdravstvenih ustanov. Največja ovira pri njihovem delu pa so bili zastareli prostori. Zlasti pralnica ni ustrezala svojemu namenu.
To so videle tudi naše vrle ameriške rojakinje odbornice in članice društva Progresivnih Slovenk Amerike, ki so oh svojem obisku v domačem kraju večkrat obiskale tudi ljubljansko porodniško kliniko. In tako se je na pobudo najbolj prizadevnih, med katerimi so predsednica Glavnega odbora PSA Ann Grillova, podpredsednica Mariom Bachel, Tončka Urbanz in Tereza Geržel, glavna tajnica Josie Zakrajšek, predsednica krožka št. 2 iz Clevelanda Cecilija šubelj in prizadevna predsednica relifnega odbora (odbora za pomoč) Josepliine Tratnikova in drugih med ameriškimi rojaki 1. 1953 začela akcija za nakup novih pralnih strojev.
Zdaj so v popolnoma prenovljenih kletnih prostorih montirani novi pralni stroji, in sicer velik pralni stroj in centrifuga, ki sta bila nabavljena v Nemčiji za 3.865 dolarjev. Ker je zbirka prispevkov presegla to vsoto, si je klinika za ostanek nabavila aparat za sterilne žene, ki ji bo veliko koristil.
Rojakinja Ivanka Shiifrer iz Clevelanda je v Imenu Progresivnih Slovenk Amerike zavrtela ročico na pralnem stroju. Poleg rojakinja Mirni Omahen iz Chicaga
Pri preurejanju pralnice so obnovili tudi druge kletne prostore, kjer je kliniki z velikim razumevanjem pomagal upravni odbor Kliničnih bolnic, ki je v ta namen prispeval 10 milijonov sredstev.
Primarij dr. Novak je prosil navzoči zastopnici Progresivnih Slovenk Amerike rojakinjo Ivanko Shiffrerjevo in Mimi Omahnovo, da naj sporočita veliko zahvalo vsem darovalcem ter jim povesta, da sta pralni stroj in centrifuga vgrajeni v temelje največje porodnišnice Slovenije ter bodo v veliko korist našim materam in novim rodovom.
Rojakinja Ivanka Shiffrerjeva je zavrtela ročico na pralnem stroju in zaželela v imenu Progresivnih Slovenk, da naj bi bili v veliko korist slovenskim materam. Naglasila je, da sredstva za te stroje niso dar organizacije Progresivnih Slovenk, temveč so bile one le posredovalke pri tej človekoljubni akciji. Darovalci so pa slovenski rojaki širom vse Amerike, ki vedno radi pomagajo svoji dragi rojstni domovini	la'
»Sto tlet je poteklo, odkar je 'bila zgrajena prva vo'dra turbina na Slovenskem. Nešteto požrtvovalnih, iznajdljivih duhov in žuijavih rok je od tedaj bogatilo tehnično znanje dn izkušnje o vodnih turbinah. (Ko proslavljamo deset lat nadaljnjega procvita te ustvarjalnosti v novi Jugoslaviji, se spominjamo vseh pionirjev pri gradnji turbin, hkrati pa dajemo priznanje in zahvalo našemu delovnemu kolektivu za njegove napore, ki nam lajšajo pot v lepšo bodočnost.«
Tako 'je napisano v uvodu spominskega zbornika, ki ga je ob svoji desetletnici, ki so jo praznovali 1. septembra, izdal Litostroj v Ljubljani.
Veliko rojakov, ki so prišli v domovino na obisk, si je že ogledalo mogočne tovarniške objekte našega Litostroja, ki je danes s svojimi izdelki dobro znan tudi v inozemstvu. Zato ne bo narobe, če se olb njegovem jubileju bežno dotaknemo prvih začetkov strojne industrije na Slovenskem. Najstarejše strojniško podjetje v Sloveniji je bila vsekakor železarna v Dvoru pri Žužemberku, ki so jo v letih 1796—1797 postavili Turjaeani zato, ker je bilo v bližini v obilici železne rude in lesa. Krka pa je dajala izdatno vodno moč. Leta 1803 so železarni v Dvoru priključili še livarno. Med leti 1830—1860 je bila ta tovarna na vrhuncu svojih delovnih uspehov. Doignano je med drugim, da so tu pred več kot sto leti izdelovali tudi turbine.
Ob otvoritvi Južne železnice pa je zaradi ostre konkurence tovarn v severnih avstrijskih deželah tovarna v Dvoru za vedno zaprla vrata. Delavci so se razkropili ter odnesli s seboj svoje znanje. — Nekateri so «e zaposlili v železarni na Jesenicah, nekateri v Ljubljana pri Samassi in Toniesu, pa tudi na Nižje Avstrijskem.
Samassova livarna, kjer so ulivali zvonove, je bila ustanovljena že 1. 1688. Leta 1848 pa je bila ustanovljena v Ljubljani strojna tovarna G. Tonies. Ta tovarna je imela tudi poseben oddelek za gradnjo modernih turbin dn regulatorjev. Izdelala je tudi Peltonovo' turbino za elektrarno v Žirovnici, ki je bila takrat prva večja javna elektrarna pri nas. Toni e,so v a tovarna 'je dobavila samo v dveh in pol letih tik pred prvo svetovno vojno okrog 50 različnih turbin za Kranjsko in druge alpske dežele.
Prvo večje slovensko strojniško podjetje, ki je vzgojilo mnogo domačih strokovnjakov, je bila tovarna Avgusta Žabkarja, ustanovljena še pred prvo svetovno vojno, ki je gradila tudi vodne turbine. Vse tri navedene tovarne pa so takoj po prvi svetovni vojni prešle v roke domače delniške družbe z imenom Strojne tovarne in livarne. Iz te tovarne je izšla vrsta turbinskih naprav za razne kraje Jugoslavije.
Toda kljub požrtvovalnim in izkušenim delavcem ,in strokovnjakom je tovarna propadala in nekaj let pred drugo svetovno vojno tudi propadla. Velikosrbski šeistojanuairski režim, ki je nacionalno zatiral Slovence »n hotel za vsa- , ko ceno izriniti industrijo iz Slovenije, je slavil novo zmago. Nad tiri sto delavcev je bilo na cesti. Pomagati si je .moral pač vsak sam, 'kakor je vedel in znal.
Ljudska oblast je po osvoboditvi tem delavcem in drugim ustvarila novo tovarno. Tam sredi Ljubljanskega polja so zrasli moderni objekti livarne in tovarne strojev — Litostroja. Pred desetimi leti — 1. septembra 1947, ko je v njii steklo prvo železo, je v njej delalo 629 delavcev in nameščencev, danes pa je to število naraslo že na 2.300 delavcev. Mnogi izmed teh so se izučili na industrijski šoli, ki je priključena 'Litostroju, in na raznih tečajih. Okrog velikih tovarniških objektov so zrasli tudi moderni stanovanjski bloki, v katerih je 357 družinskih in 129 samskih stanovanj, kar pa je še premalo in bo treba zgraditi še nove.
Do letos je povprečno polovico izdelkov Litostroja odpadlo na turbine. Že pred dvema letoma sta namreč delavski svet in upravni odbor sklenila, da bodo izdelovali predvsem predmete, ki so zelo iskani na domačem in tujem tržišču. Svoje izdelke je začel Litostroj izvažati leta 1953, fco je dolbi! naročilo za več žerjavov za Indijo. Dobro izdelani žerjavi so tovarni odprli pot na svetovno tržišče v Azijo, Afriko, Jnžno Ameriko in seveda tudi v evropske de-
Montažna dvorana v Litostroju
Mario Vilhar: Litostroj — izdelek iz brona, ki ponazarja vijak in plamen, v katerega je stiliziran motiv delavcev, ki dvigajo emblem Litostroja
Vida Taufer:
¿¡Jesenski razgledi
Otočja hribov megla je zakrila, po drevju Ustje v zlatu se leskeče, na zemljo pada, z vetrom zatrepeče, jesen se je v deželo naselila. Poslednji kras po vrtu raztrosila. Bledijo rdeče rože sredi gneče rumenih krizantem in zro boječe jesen, ki se je v hladu zasvetila. Zidove hiš zastirajo lestenci: koruzne storže so povili v kite, na tleh se gledajo v veliki senci.
Med latjem ajde, v mračnih skednjih skrite,
stršijo siva zrna kot studenci, naraščajo na kupe valovite.
Ob desetletnici je biila v tovarni prirejena lepa slovesnost, ki so se je udeležili poleg delavcev iin uslužbencev tudi mnogi gostje — med njimi ustanovitelj Litostroja član Zveznega izvršnega sveta Franc Leskošek «n zvezni sekretar za blagovni promet dr. Marijan Brecelj. Predsednik republike Tito pa je poslal delavcem Litostroja pismo, v katerem piravi:
»Čeprav deset let v življenju neke tovarne in njenega kolektiva ne pomeni dolgega razdobja, so vendar delavci, tehniki in inženirji Litostroja skupno s člani kolektivov drugih naših velikih podjetij veliko prispevali k splošnim naporom vseh naših delovnih ljudi, da si čimprej zgradijo srečno življenje.« .
žele. Doslej so v Litostroju izdelali za nad SOO.OGO KM turbin, ki seveda še niso vse v pogonu. Izmed domačih hidrocentral so opremljene s turbinami iz Litostroja dravske centrale, HC Moste pri Žirovnici, Medvode, Mavrovo, Zvor-nik, Jablanica in druge. Trenutno ima Litostroj za okrog milijon dolarjev naročil. Prav na dan proslave desetletnice je prispelo iz Pakistana naročilo za opremo nove hidroelektrarne.
Ob 10-letnici Litostroja je bila v Mali galeriji v Ljubljani prirejena razstava slik delavcev in uslužbencev Litostroja. Objavljamo nekaj slik enega od teh — obratnega tehnika Maria Vilharja. Delavec umetnik Mario Vilhar se je takole sam upodobil
Mario Vilhar: Ulivanje jekla v Litostroju
Ob 40-LETNICI Slovenskega republičanskega združenja in chicaške izjave
Objavi jamo ta članek publicista C. A. Kristana v »Rodni grudi< predvsem zato, da bi nekoliko seznanili naše rojake o Nemčiji, Franciji, Belgiji itd. o veliki rodoljubnosti in napredni dejavnosti naših slovenskih organizacij v Ameriki v času I. svetovne vojne.
Pripomba uredništva >Rodne grudec
Prva svetovna vojna je našla Slovence in sploh Jugoslovane v Ameriki skoraj nepr.iprav-ljene. Tako je bilo tudi z drugimi narodi iz bivše avstro-ogrske monarhije ter iz drugih vojskujočih se držav. Kmalu pa so se nekateri naši dalekovi dni rojaki zavedli, da se je z brutalnim napadom Avstrije proti Srbiji približala dokončna rešitev jugoslovanskega vprašanja in da bodo imeli tud» ameriški Slovenci važno vlogo pri rušenju Avstrije ter urejanju stare domovine po končani vojni. Kot ljudje demokratičnega prepričanja pa iso tudi vedeti, da nepripravljeno ljudstvo zastavljene naloge ne more uspešno izvesti. Zaradi tega so storili vse, da nadoknadijo, kar je bilo v preteklosti zamujenega. Če hočemo biti objektivni, moramo upoštevati dejstvo, da je bil slovenski človek v Ameriki v tistih iletih predvsem iskalec čim boljšega zaslužka, da so bile napredne delavske in slovenske organizacije še maloštevilne in šibke ter da je bila povezava z domovino zlasti v političnem pogledu šele v povojih. Slovenski socialisti v Ameriki so sicer priredili nekaj let pred tem obsežno govorniško in predavateljsko turnejo Etbima Kristana, ki je prišel iz domovine, po vzhodnih državah ZD, vendair so bili vse to šele začetki.
Tako so morali iniaiatoirji akcije za ustanovitev Jugoslavije računati z velikimi težkočami in so se morali nasloniti na že delujoče napredne slovenske podporne in politične organizacije ter na napredne liste, kajti konservativni Slovenci so plavali še vedno v cesarskih vodah.
Te slovenske organizacije, predvsem pa njihove vodilne osebnosti, so opravile mnogo dela v propagandnem in vzgojnem pogledu ter so na razne načine pripravljale tla za ustrezno organizacijo. Po časopisih so razpravljali o jugoslovanskem vprašanju, na neštetih shodih so govorili o njem, pojasnjevali so pravi značaj Avstrije in njene politike. 'Nekatere organizacije pa so opravljale medtem tudi politične naloge. Tako je jugoslovanska sociali stična zveza v Chicagu sestavila obširno spomenico o položaju Jugoslovanov in njihovih težnjah ter je zahtevala neodvisno'jugoslovansko republiko kot najprimernejšo rešitev tega vprašanja. To spomenico so poslali odseku ameriškega kongresa za zunanje zadeve in tajništvu Socialistične internacionale v Haagu.
Na posebni konferenci 14 zastopnikov teh organizacij, ki je bila v Chicagu 29. junija 1917, je bila sestavljena in sprejeta o zahtevah ameriških Slovencev posebna izjava, /ki je znana
pod imenom chicaška izjava. V njej ugotavljajo ameriški Slovenci svoje poglede na politični položaj in na bodočnost avstro-ogrskih Slovencev in Jugoslovanov. Obenem postavljajo svoja načela za ustanovitev jugoslovanske demokratične federativne republike. Chicaška izjava ugotavlja med drugim tudi naslednje:
»Upoštevajoč ta dejstva smatramo za edino uspešno rešitev slovenskega in sploh jugoslo-vanskega vprašanja v politični združitvi vseh jugoslovanskih delov, ki ipa prepušča avtonomijo vsakemu delu v vseli rečeh, katere niso po svoji naturi vse/m skupne.
Realizacija te ideje je mogoča v politični obliki Jugoslovanske Federativne Republike, ki jo s tem označujemo za svoj cilj.
Zedinjenje Jugo/slovanov se ine more uspešno izvršiti v nobeni sedaj 'obstoječih držav, ker so si njihovi interesi preveč nasprotni in ker ne bi bilo tako .zedinjenje’ v bistvu nič drugega kakor aneksija. Problem se more rešiti le z ustanovitvijo popolnoma nove tvoirbe, v katero vstopijo vsi deli po svoji svobodni volji.
Jasno je, da ne more biti taka nova tvorba nič drugega kakor demokratična republika. Ustvarjanje nove monarhije v času, ko se rušijo stare, bi spravilo Jugoslovane v smešno-žalostno nasprotje z duhom časa, z zmagujočo svetovno demokracijo in z njihovimi lastnimi potrebami.
Razen federativne organizacije, katera zavaruje vsakemu delu toliko samostojnosti, da se mu ne 'ho treba bati nobenega centralističnega zatiranja ali pritiska drugih delov in ki prepušča bodoče tesnejše združenje naravnemu svobodnemu razvoju, zahtevamo v jugoslovanski republiki vse garancije ustavnega demokratičnega življenja,, zlasti:
1.	splošno, enako, tajno in proporčno volilno pravico brez ozira na spol za vse politične in administrativne zastope;
2.	narodni referendum in iniciativo;
3.	odgovornost vseh javnih funkcionarjev;
4.	javno 'izvajanje zunanje politike;
5.	popolno enakopravnost vseh državljanov;
6.	popolno svobodo besede in tiska;
7.	popolno svobodo pouka in vesti;
8.	nevtralnost vseh oblasti v razrednih bojih.
Izjavljamo, da smo pripravljeni za tako rešitev jugoslovanskega vprašanja delati po svojih najboljših močeh in pozivamo vse Slovence v Ameriki, ki se strinjajo z našimi načeli, da nas podpirajo pri tem delu, ki služi našemu narodu in mirnemu kulturnemu napredku vsega sveta.«
To izjavo so podpisali: Etbiin Kristan, John Verderbar, Frank Kerže, Ivan Molek, Jože Za-vertni.k st., Louis F. Truger, Martin V. Konda,
Frank Petrich,, Albin H. Skubic, Rudolf Skala, John Pakelišek, Josip Blish, Filip Godina in Frank Šavs.
Mimogrede navajam, da so bila mnoga načela te izjave uresničena šele leta 1943 v Jajcu oziroma 1945 v novi jugoslovanski ustavi.
Za uresničenje načel chicaške izjave je bilo ustanovljeno na ustanovnem zboru 14. in 12. avgusta 191? v Chicagu Slovensko republičansko združenje (SRZ). Ta zibor je soglasno odobril chicai&ko izjavo kot načelno izjavo nove slovenske politične organizacije. Medtem je postala chicaška izjava nelkaika protiutež in odgovor kriški deklaraciji, ki je bila podpisana
20.	julija 191? in jo je podpisal za Jugoslovanski odbor dr. Ante Trumbič, za srbsko'vlado pa Nikola Pašič. Ta deklaracija predvideva Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev z dinastijo Raradjordjevičev na čelu. Slovenskemu repu-bličans.kemu združenju so se pridružile Slovenska narodna podporna jednota, Slovanska delavska podporna zveza, Slovenska svobodomiselna podporna zveza, Jugoslovanska katoliška jednoita ter Jugoslovanska podporna zveza »Sloga«, ki so imele tedaj približno 40.000 članov, in pa Jugoslovanska socialistična zveza. Kot glasila SRZ so veljali dnevniki Prosveta, Enakopravnost in Glas naroda, dvotednik Glas svobode, tednik Proletarec in mesečnik Čas.
Delo SRZ je potekalo glavno v dveh spo-rednih smereh. Poskušali so storiti čimveč za osvoboditev Jugoslovanov izpod habsburške avtokracije, za njihovo združenje in za organizacijo moderne demokratične jugoslovanske države. Obenem pa je SRZ podpiralo tudi vojne napore ZD, da bi se tako pospešil poraz centralnih siil ter podprle programatične izjave predsednika Wils on a, ki so bile v skladu s težnjami in načeli SRZ.
Predaleč bi prišel, če bi na lem mestu obširneje pisal o celotnem delu SRZ. Omejil se bom zaradi tega na nekatere značilnosti. SRZ je organiziralo po vseh Združenih državah lastne krajevne organizacije. Leta 1919 jih je bilo 83, ki so bile združene v sedem okrožnih organizacij. V začetku 1919 sta se združili Slovensko in Hrvatsko republičansko združenje v enotno Jugoslovansko republičansko združenje (JRZ). Drugi zbor SRZ je bil od 13. do 15. septembra 19il8 v Chicagu ob udeležbi 80 delegatov. Po zaključku zbora so imeli v Chicagu velik mani-festaciijski obhod, zatem pa veliko manifesta-cijsko zborovanje, ki ga je vodil Filip Godina. Pelo je pet slovenskih pevskih zborov iz Chicaga, Milwauikeeja, South Chicaga in Wauke-gana. Govorili so zastopniki Slovencev, Srbov, Hrvatov, Čehov in Američanov.
Konec leta 1947 je pričela SRZ izdajati svoje glasilo in sicer pod imenom The Slovenian (od št. 2/1919 Jugoslav) Review. Leta 1917 je izšla ena številka, ‘leta 1918 4 in leta 1949 8 številk. Med temi številkami sta bili št. 1 dm 6 iz 1919 v slovenščini, št. 4/1919 v srbohrvaščini, ostale pa v angleščini. Teh 13 številk so razpečali v več kakor 200.000 izvodih. Služile so v veliki meri za propagiranje načel združenja in za obrambo naše Primorske, Trsta in Koroške ter za obveščanje ameriških politikov in diplomatov o dejanskem stanju. Poleg tega je izdalo SRZ še brošuro »Krfska deklaracija in demokracija« (Chicago 1947) ter kot 9. številko revije iz 1. 1919
v posebni knjižici »Razprave in sklepe tretjega rednega zbora v Clevelandu 1919«.
V začetku leta 1949 je iz vrše val ni odbor JRZ razpisal kampanjo za prostovoljni narodni davek v propagandni fond za svobodno Jugoslavijo: za svobodo in obrambo pravic in ozemlja Jugoslovanov ter za federativno republiko Jugoslavijo. Cilj je bil zbrati — milijon dolarjev. Do konca septembra 1919 je bilo zbranih 62.000 dolarjev in v posebni spominski knjigi (Jugoslav Review, št. 6/1919) so objavljena imena in zneski vseh dotedanjih darovalcev za znesek 57.125.99 dolarja.
Konec leta 1918 sta bili izročeni predsedniku ZDA Woodrowu Wil&onu dve posebni peticiji,
29.	aprila 1919 pa ameriškemu kongresu peticija s 30.000 podpisi, v katerih so opozarjali na nevarnost, da bi Italija pobrala velik del slovenskega ozemlja. Poleg tega je bila izročena 4. septembra 1949 komisiji za zunanje zadeve ameriškega senata obširna spomenica o po Italijanih zasedenih delih slovenskega in hrvaškega Primorja ter Dalmacije. Prav tako je opozarjala JRZ na vprašanja Slovenske Koroške, kajti vse italijanske in avstrijske zahteve v zvezi s Primorjem in Koroško so bile proti načelom 14 Wilsonovih točk.
Tretji zbor JRZ je bil od 28. septembra do
2.	oktobra 1919 v Clevelandu. Na njem so bili sprejeti mnogi značilni sklepi, tako o nalogah JRZ, o mejah Jugoslavije, o načelih nove jugoslovanske republikanske ustave, o socialnih reformah v Jugoslaviji ter o njenih gospodarskih nalogah. Referate o teh vprašanjih so imeli Filip Godina, Josip Mihajlovic, Etbin Kristan, (ki je bil idejni vodja SRZ in JRZ), Jože Zavertnik in Frank Kerže. Samo v letu 1918/1919 je JRZ organiziralo več kakor 60 javnih shodov po slovenskih in h.rvatskih naselbinah ZDA.
Iz svojih sredstev je JRZ prispevalo tudi
10.000	dolarjev za nakup Blasnikove tiskarne v Ljubljani, pozneje pa za nakup Ljudske tiskarne v Mariboru (Sodna ulica), ki je bila edina socialistična tiskarna v Sloveniji pred drugo svetovno vojno, a je bila med vojno ob bombardiranju Maribora skoraj v celoti porušena.
Po sprejemu znane vidovdanske ustave v stari Jugoslaviji je pričelo delo JRZ pojemati, dokler ni polagoma povsem zastalo. Preostala sredstva so bila izročena Slovenski narodni podporni jednoti v varstvo.
Ta kratki prikaz dela Slovenskega in Jugoslovanskega republičanskega združenja, 'ki je imelo, kakor piše Jože Zaivertnik v Ameriških Slovencih (str. 310), za sabo večino slovenskega ljudstva Amerike, sicer ne daje popolne slike o njegovem delu. Pokaže pa lahko, da je bila to organizacija, ki je med slovenskimi rojaki propagirala res demokratična in socialistična načela o državni ureditvi Jugoslavije, da si je mnogo prizadevala za pravično ureditev ozemeljskih vprašanj stare Jugoslavije in da je pomenila veliko politično aktiivizacijo v boju za napredna in socialistična politična načela. Dokaz temu so tudi žolčni in surovi napadi na njeno delo s strani konservativnih avstr.ija-kantov in jugoslovanskih kraljevašev. Po štiridesetih letih je prav, da si osvežimo spomin na vse to delo in prizadevanja v letih 1917
do 192°-	ra a v,
Cvetko A. Kristan
a$r! -
PO DOMAČI deželi...
Največji gostinski obrat v Jugoslaviji so nedavno odprt v Beogradu. To je novi hotel Metropol, ki je najbolj moderno in udobno opremljen. Stavlba ima 9 nadstropij s šestimi apartma-ni lin 200 sobami. Razen kavarne «ima hotel tudi dve restavraciji. 'Hotel llahko sprejme 300 gostov.
45 mostov za indijske železnice bo dobavila Metalna tovarna iz Maribora. Mostovi so večinoma manjši, izdelani bodo letos, nekaj ipa prihodnje leto. Največji most pripravlja Metalna za Jordanijo; tehtal bo 170ton in bo ¡gotov letos novembra.
Lep uspeh slovenske pevke. Petindvajsetletna študentka glasbe iz Ljubljane Marija Bitenčeva, ki je pela tudi že nekaj vlog v ljubljanski Operi, je na pevskem tekmovanju v ¡Llan-gollenu v Angliji izmed 150 solistov iz raznih dežel sveta dobila prvo ¡nagrado.
Glasilke za harmonike so prva velika novost Kovinskega podjetja v 'Ložu pni Rakeku. To je majhna tovarna, ki obstaja komaj dve leti. Začela je ,s 14 delavci, ¡danes pa jih ima že 186. To so večinoma mladi fantje in dekleta, fci čutijo db svojega della veliko ljubezni, odgovornosti in vztrajnosti. Glasilke za harmonike so pred vojno izdelovali v Nemčiji, ¡danes ¡pa jih izdelujejo edino v Italiji. V Jugoslaviji ¡sta že dve tovarni poskušali izdelati ¡glasilke, pa se jim to ni posrečilo, zdaj pa so-s tem uspeli v Kovinskem podjetju v Ložu in strokovnjaki trdijo, da so te doma izdelane glasilke za harmonike mnogo boljše od italijanskih.
Več tisoč delavcev in uslužbencev ter ¡njihovih svojcev se je zbralo 15. ¡septembra v parku Tovarne avtomobilov TAM v Teznem pni Mariboru. Ta dan je namreč tovarna ¡svečano proslavila 10-letnico, odlkair so bili izdelani v .njenih delavnicah prvi kamioni. V slavnostnem govoru je predsednik delavskega sveta Srečko Ježovnik orisal delo tovarne v minulem desetletju. Kiljuib velikim težavam zlasti ob prekinitvi ¡poslovnih zvez ¡s češko licenčno tovarno 1. 1948 je kleni delovni kolektiv krepko napredoval in v desetih letih iizdelal skupaj 11.523 raznih motornih vozil, ki so razen nekaterih malenkosti vsa ¡domače izdelave. 543 članom kolektiva, ki delajo v tovarni ¡od začetka, so v spomin razdelili lope zapestne ure.
Že v davnini toplice pri Podčetrtku. Atomske toplice pr.i Podčetrtku, na meji mod Slovenijo in Hrvatsko, so vzbudile izredno zanimanje. Zdravilni učinek, ¡radioaktivnost, nova geološka bdlkritja, ¡dobro in ¡slabo, šaljivo in resno — vsega tega smo bili zadnji čas navajeni v Podčetrtku. Resnica se je prepletala z bajko, ki so jo babice pripovedovale o davnih toplicah, ki so se ¡pogreznile »po božji kazni« ... Menda ni bilo človeka, ki bi v tej bajki ¿sikal resnico. Nedavno pa so delavci, ki ¡so od toplega vrelca na slovenski strani te dni kopali jarek,
Gornji grad
Radeče pri Zidanem mostu Dobrna Brežice
da ‘bi odvedli hladno močvirsko vodo, zadeli pod plastjo ennega Mata na kamnito stopnišče, katerega kamen je menda še iz rimskih časov; odkrili so dobro ohranjen .podiij iz trdega lesa dn odvodni kanal s starinsko rešetko. Domnevajo, da je najdba morda v zvezi z olimeljsko lekarno, .kjeir so v samostanu že pred stoletji pripravljali zdravila, ali pa so graščaki .iz Podčetrtka imeli tu svoje termalno kopališče.
V	velenjskem rudniku so letos nakopali že milijon ton lignita. Po proizvodnem načrtu naj bi velenjski rudarji nakopali do konca leta
1,400.000	ton premoga,, računajo pa, da bodo nakopali za 260 tisoč ton več.
. Ribnica bo dobila tovarno za izdelavo vezal-nih vrat. Zgraditev te tovarne bo velika pridobitev za Ribnico .in okoliške kraje. Dnevna kapaciteta tovarne bo 100 veizalnih vrat. Po vezal-nib vratih je veliko .povpraševanje, predvsem pa bodo teh izdelkov veseli v gradbeništva, 'ker bodo lahko prej zaključili z gradnjo stanovanjskih in drugih prostorov. Vezailna vrata bodo predvidoma za 50 odstotkov cenejša od dosedanjih izdelkov te vrste v mizarskih obratih.
Ribniška zadruga lepo napreduje. V začetku avgusta je bila v Ribnici zelo uspela živinorejska razstava, fci je pokazala lep napredek v živinoreji. Živinorejci so pripeljali na razstavo nad 200 glav goved, med njimi skoraj 40 plemenjakov.
V	Vidmu-Krškem so ob praznovanju drugega občinskega praznika odprli nov, moderno urejen hotel. Ko se je kolektiv tovarne celuloze in papirja odločil za gradnjo tega hotela, ni mislil pri tem (le na lastne člane, temveč je imel vedno pred očmi potrebe občine. Hotel, ki nudi dvoje družinskih stanovanj, ima na razpolago še 34 samskih isofo s 76 posteljami. Y.se sobe so opremljene s toplo vodo. ter centralno kurjavo.
Veliko perutninsko farmo so začeli urejati v Zalogu. .Farma bo zgrajena po načrtih, kakoir so urejene podobne perutninske farme v Ameriki. Glavno poslopje — vzrejališče ¡bo trinadstropno in dolgo nad 100 metrov. Dopolnjevale pa gai bodo razne pomožne in upravne zgradbe ter žitni .sillos, hladilnice in ‘klavnice. V začetku računajo, da bodo v tem vzrejallišou zredili letno pol milijona piščancev, med nadaljnjim razvojem pa naj bi dosegla farma letno zmogljivost milijon piščancev.
Nasadi višenj v Beli krajini se množe. Prvi večji nasad so uredili pred dvema letoma na Mav.rle.nu in Doibl.ički gori .skupaj na 12 ha. Zdaj so podobne nasade uredili še pri kmetijskih zadrugah v Adlešičih .im Dragatnšu in to v Gorenjcih, Preložmilku, Velikih Selih in Malih Selih ter na Tanči gori. Višnja je med naj-skromnej šimii sadeži, obenem pa zelo iskano sadje na trgu. V Beli krajini je ogromno koše-nic dn travnikov, ki so zelo kameniti in ne dajejo razen skromne krme nič drugega. Prav na takšnih zemljiščih so nastali prvii nasadi višenj, k:i bodo lahko precej povečali narodni dohodek v Beli krajini.
Šoštanj
Slovenj Gradec Nova Gorica Zavodna pri Celju
»NAfcODNO CLEDALKCl
S-'*' ft44S^M€juv c<4c-cc
V času, ko so starejše generacije slovenskih izseljencev zapuščale domovino, smo imeli Slovenci komajda skromne začetke narodnega gledališča, V ljubljanskem Deželnem gledališču, ki smo ga Slovenci pod avstro-ogrsko monarhijo morali deliti z Nemci, so delali požrtvovalni začetniki osrednje slovenske gledališke ustanove in se z vsemi silami trudili, da vzdrže nemški pritisk. Slovenski narod je tedaj hudo krvavel iz številnih ran: njegova kri se je iztekala v tujino v celih rekah izseljencev, ljudje doma pa so trpeli pod političnim in gospodarskim potujče-valnim pritiskom. Če smo se kljub vsemu kot narod ohranili in vzdržali, je k temu nemalo pripomoglo tudi požrtvovalno ustvarjalno delo pionirjev slovenskega narodnega gledališča. Starejši slovenski izseljenci v Clevelandu se gotovo še dobro spominjajo igralke Avguste Danilove, saj je dvanajst let živela in delala v Združenih državah, polovico od tega v Clevelandu. Avgusta Danilova je bila med prvimi igralkami tedanjega ljubljanskega Deželnega gledališča. Po vrnitvi iz tujine se je zopet vključila v igralski
Prizor iz Machiavellijeve komedije »Mandragola« — v kateri je glavno žensko vlogo upodobila mlada dramska umetnica Majda Potokarjeva. Poleg Marija Nablocka
zbor Slovenskega narodnega gledališča in po dolgih letih velikih umetniških uspehov zaključila svojo kariero s sodelovanjem v prvih dveh slovenskih umetniških filmih, ki smo jih posneli po drugi svetovni vojni že v novi Jugoslaviji. Avgusta Danilova še živi v Ljubljani, vendar zaradi visoke starosti v gledališču več ne dela.
Posegli smo nekoliko nazaj, da bi mogli bolj nazorno prikazati velikanski razvoj in napredek, ki ga je o zadnjih letih doseglo Slovensko narodno gledališče. Zgodilo se je namreč nekaj velikega: medtem ko pred štiridesetimi, petdesetimi leti, ko so odhajale o tujino starejše generacije naših izseljencev, svet skorajda ni vedel za obstoj slovenskega naroda, lahko danes potomci teh izseljencev s ponosom gledajo, kako se narodno gledališče majhnega slovenskega naroda uvršča med najboljša gledališča Evrope in doživlja mednarodna priznanja.
Doslej največ je priznanje in največ ji uspeh o svoji zgodovini je Slovensko narodno gledališče doživelo lani na mednarodnem gledališkem festivalu v Parizu, letos pa mu je sledil enak uspeh na drugem gostovanju v tujini, na Poljskem o Varšavi in Lodzu.
Pariz! Težko si je predstaviti in nemogoče je v kratkih besedah popisati, kaj pomeni gostovanje v Parizu in sploh v tujini, kjer je toliko odvisno od reklame, slave in popularnosti, in to kot predstavnik majhnega naroda, čigar jezika ne razume nihče in čigar dramsko književnost bežno pozna le nekaj redkih izbrancev. In kar je še huje: priti v času, ko so v Parizu zbrana največja in najbolj slavna gledališča sveta na velikem mednarodnem gledališkem festivalu! Tekma je neenaka, napeta in težka. Vse je odvisno od igralskega zbora, od veličine, prepričevalnosti in umetniške moči gledaliških ustvarjalcev.
Za lanskoletno gostovanje na mednarodnem festivalu v Parizu, kjer je zastopalo Jugoslavijo, je Slovensko narodno gledališče izbralo uprizoritev drame Ivana Cankarja »Hlapci«. In zgodilo se je nekaj, česar si niso upali in niso mogli predvideti niti največji optimisti: gostovanje s Cankarjevimi »Hlapci« se je izpremenilo v pravo in polno zmagoslavje slovenske gledališke umetnosti. Slovenske predstave je mednarodno občinstvo nagrajevalo z navdušenimi aplavzi in z glasnim pohvalnim vzklikanjem, izvajalce je zasulo s čestitkami in prisrčnimi izrazi občudovanja, časopisje in radijske postaje pa so preplavila poročila in kritike, polne priznanj ter pohval. Lahko bi rekli, da je ves gledališki svet prijetno presenečen onemel pred presenetljivim dejstvom, da se je najmanjši slovanski narod, ki je bil malodane do včeraj suženj brez lastnega gledališča, v plemeniti tekmi s številnimi narodi, katerih večina ima večstoletno bogato gledališko
tradicijo, uvrstil med najboljše. Umetniška pre-pričevalnost igralskega zbora slovenskega gledališča je bila tako velika, da je premostila prepad, ki je zijal med njim in med mednarodnim občinstvom, ker je bil temu tujemu občinstvu slovenski jezik docela nerazumljiv. Obiskovalci, zbrani z vsega sveta, so tako globoko doživeli Cankarjevo umetnino, kot bi bila igrana v vsem razumljivem jeziku.
Tudi na Poljskem, kjer je Slovensko narodno gledališče gostovalo letos, je doživelo pravo zmagoslavje. Dočim je v Parizu igralo samo Cankarjeve »Hlapce«, se je poljskemu občinstvu predstavilo razen s »Iiiapci« še s štirimi tujimi deli, dvema francoskima (Molierovi komediji »Šola za može« in »Izsiljena ženitev« — uprizorjeni na en večer) in dvema ameriškima (drami Arthurja Millerja »Spomin na dva ponedeljka« in »Pogled z mostu« — prav tako uprizorjeni na en večer).
Da, zgodilo se je nekaj velikega: gledališče, za katerega pred nekaj leti nihče v svetu še vedel ni, gledališče, ki so mu pred leti še odrekali pravico do dela in obstoja, osrednje gledališče majhnega slovenskega naroda, ki so ga tujci tolikokrat obsodili na smrt, a ga niso mogli uničiti in zatreti, je stopilo iz sence nepoznanosti na svetovni oder in tako silovito in prepričevalno izpričalo svojo izredno umetniško moč, da tega nihče in nikoli več ne more izbrisati iz svetovne kulturne zgodovine.
Mednarodni uspeli slovenskega narodnega gledališča pa ni prišel čez noč ali po naključju. Ta veliki dogodek sloni na desetletjih vztrajnega, požrtvovalnega, tihega dela brez priznanj in pod najtežjimi pogoji. V temelje tega uspeha so vzidana življenja številnih slovenskih gledaliških umetnikov, leta revščine, ponižanj in najrazličnejših težav, ki jim je naredila konec šele osvoboditev po drugi svetovni vojni.
Prva zmagoslavna uveljavitev Slovenskega narodnega gledališča v velikem svetu je časovno
Prizor iz drame Garcia Lorce »Svatba krvi«. V glavnih vlogah Ančka Levarjeva, E. Kraljeva in F. Rozman
sovpadla z jubilejem ob dvestoletnici rojstva Antona Tomaža Linharta, začetnika in utemeljitelja slovenskega gledališča in slovenske dramatike. Srečali sta se preteklost in sedanjost. Spoznanje, da je seme, ki so ga zasejali začetniki gledališke umetnosti pri Slovencih, padlo na plodna tla in rodilo tako bogate sadove, nas navdaja s ponosom in to spoznanje je obenem nova vez, ki druži našo kri doma in o tujini.
L. Filiplič
Severin Šali:
NA TRŠKI GORI
Čri, čri... poje čriček.
Sonce žari — sladak bo cviček na Trški gori.
Trs, le stori jagodo sladko, življenje kratko nam posladi!
Čri, čri...
Ob Krki se beli cvetoča ajda,
nad hramom poldan zvoni...
Me, ljuba brajda,
kmalu veseli
bomo zapeli
ko mošt zakipi!.
Čri, čri...
Sleherno leto poje čriček, trs dozori...
Lani še pel si vneto, letos že griček na Trško te več ne pusti.. Eh, smo pač listi — z veje nas veter spodi; še črički niso zmer isti, ko godejo nam svoj čri, čri
Le cveti ajda, le zori brajda, svet po jeseni diši... Življenje je kratko, naj s kapljico sladko nam gorca prežene skrbi! Čri, čri, čri...
Iz Holandije smo prejeli žalostno oest, da je o Eygel-shoonu 3. septembra nenadoma umrl rojak
■ IVAN KRAŠOVEC
Pokojni je srčno ljubil do-mooino in je skoraj vsako leto o avgustu pripeljal na obisk večjo skupino rojakov iz Holandije. Ko smo si letos ob slovesu segli v roke, nismo slutili, da se poslavljamo za vedno.
Naj mirno počiva ta7n v daljni deželi, njegovi družini pa naše iskreno sožalje!
Slovenska izseljenska matica
SLOVENSKI DOM ZA STARE ROJAKE
Poleg kalifornijskega odbora za dom za stare rojake je bil ustanovljen tudi v Clevelandu tak odbor. Ta odbor za zgraditev doma za stare in osamljene rojake je že vložil prošnjo za odobritev ustanovitve takega doma pod imenom Slovene home for the Aged (SHA). Pripravili so tudi pravila. To bi bila dobrodelna ustanova, ki bi poslovala brez vsakega dobička. Lastniki oziroma solastniki bi bili društva, klubi ter druge organizacije, ki bi plačali vsaj po 1 dolar na vsakega svojega člana, najmanj pa 100 dolarjev.
Prav tako tudi posamezniki ali skupine posameznikov. Odbor tvorijo Blaž Novak, Anna Grill, Josephine Tratnik, John Tavčar in drugi.
15-LETNICA SLOVENSKEGA DNEVA
4. avgusta je bila v West View Parku blizu Pittsburgha. Pa. proslava 15-letnice Ameri-ško-slovenskega dneva, ki ga prirejajo vsako leto Slovenci v zahodni Pennsylvaniji. Nastopili so pevski zbor Prešeren iz Pittsburgha pod vodstvom pevovodje prof. Borisa Dobrowol-skega, slovenski moški zbor iz Claridgea pod vodstvom Johna Umeka ter mladinski krožek SNPJ št. 2 iz Clevelanda — 56 malčkov po številu — pod vodstvom pevovodje Antona Šub-lja. Slednji so nastopili s petjem, plesom in glasbo.
DVA NOVA SLOVENSKA ZDRAVNIKA
8. junija je dobil zdravniško diplomo mladi rojak John Clies-nik ml., sin Johna Chesnika iz Inksterja, Mich. Chesnikova družina je naprednega mišljenja in so vsi člani društva št. 518 SNPJ. John je prva štiri leta študiral na medicinskem kolegiju državne univerze Wayne v Detroitu, zadnja štiri leta pa je študiral na kolegiju osteo-logije in kirurgije v Kirksvillu, Missouri. Službo internista je
nastopil v bolnišnici v Garden City ju, Mich. — Za doktorja vsega zdravilstva je bil promoviran na medicinski fakulteti univerze Loyola v Chicagu Francis E. Banich, sin slovenskih staršev mr. in mrs. Frank M. Banichevih. V juliju je nastopil službo hišnega zdravnika v bolnišnici okraja Cook v Chicagu.
35 LET MLADINSKEGA LISTA
Mladinska revija SNPJ Mladinski list, ki izhaja od leta 1945 pod imenom The Voice of Youth ter ima poleg angleške tudi slovenske prispevke, je praznovala v juliju 35-letnico izhajanja. List izhaja za člane mladinskega oddelka SNPJ ter je v njem vedno več angleških prispevkov, ker tudi otroci naših rojakov vedno bolj uporabljajo za svoj občevalni jezik angleščino. Mesečnik izhaja zdaj v 13.000 izvodih in je izdal letošnjo julijsko številko kot jubilejno z angleško in slovensko vsebino.
PRENOVLJENI PROSTORI SLOVENSKEGA NARODNEGA DOMA V CLEVELANDU
Dne 16. avgusta so v Clevelandu odprli prenovljene prostore Slovenskega narodnega doma na 6818 Denison Ave. Ob tej priložnosti so v domu priredili domačo zabavo, ki so se je udeležili vsi redni gostje tega slovenskega doma na zahodni strani Clevelanda.
ROJAK - INŽENIR
Na Case kolegiju v Clevelandu, O. je diplomiral za meha-niškega (strojnega) inženirja rojak Albert J. Pavli iz Eucli-da pri Clevelandu, star 22 let. Obenem je dokončal tudi letalsko častniško šolo in je postal letalski poročnik. Je tudi član organizacije Society of Engin-ners, ki mu je podelila prvo nagrado, ker je prevozil naj-večjo razdaljo z najmanjšo količino gasolina. Albert je bil reden član mladinskega zbora l>ri Slovenskem domu na _ Waterloo Rd. v Clevelandu in je bil
Najstarejša izseljenka, ki je letos obiskala Slovenijo, je prav gotovo 88-letna Marija Skrabar iz Gladbecka
vedno med največjimi po velikosti v zboru. Nastopal je tudi v mladinskih igrah. Je dober godbenik in igra na saksofon in klarinet. Slovenščino obvlada dobro.
AiMERiISKO-SLOVENSKI DAN V JOLIETU
1. septembra je bila ob ameriškem Delavskem prazniku v Jolietu, I1L velika prireditev illinoiškega Ameriško-sloven-skega dneva. Na sporedu so bile razne kulturne in zabavne točke. Namen proslave tega dne pa je, da se utrdi medsebojno spoznavanje ameriških Slovencev v tej državi. Prireditev je bila v prostorih Ameriško-slo-venskega doma v Jolietu, 111.
POMOČ ZA GASILSKO .DRUŠTVO V VIŠN JI GORI
Rojak John Jančar iz Cone-maugha, Pa. je pričel zbirko za pomoč gasilskemu društvu v Višnji gori, ki proslavlja letos 80-letnico ustanovitve. Denar potrebujejo za obnovitev in modernizacijo gasilskega orodja in raznih pripomočkov.
VEČER V POČASTITEV' ANDREWA ViIDRICHA
11. avgusta je bil v Slovenskem domu v Coneinaughu, Pa. večer v počastitev rojaka An-drewa Vidricha. Večer je priredila federacija društev SNPJ za Conemaugh Valley. Andrew Vidrich je bil letos star že 7? let. V slovenskih naprednih društvih deluje že več kakor 50 let. Zelo mnogo je delal v Slovenski delavski podporni zvezi in po njeni združitvi s Slovensko narodno podporno jednoto tudi v slednji. Od 1921 do 1954 je bil član njenega glavnega odbora. Zelo delaven je bil tudi v ameriško-sloven-skein socialističnem gibanju in na prosvetnem polju, ker je velik ljubitelj glasbe.
TRAGEDIJA ROJAKA
Pri Homer Cityju, Pa. je bil sredi junija ubit v bližini rudarskega naselja Me. Intyre z
revolverskiin strelom rudar, rojak Louis Turk, član društva št. 361 SNPJ in naročnik Prosvete. Rojen je bil 1898 v Malem Cerovcu pri Novem mestu. Njegova žena pa je bila ranjena. Do tragedije je prišlo zaradi nekega spora o podražitvi najemnine. Turk je zapustil poleg žene še dve hčeri in štiri sinove.
SLOVENCI NA TELEVIZIJI
Ker je vzbudil prvi nastop plesalcev Slovenskega radijskega kluba v Chicagu na televizijskih ¡»ostajali ABC veliko zanimanje, jih je postaja povabila na jionovni nastop. Ta je bil v torek, 2. julija zvečer. Predvajali so dva znana narodna plesa. Ta spored pod nazivom »It’s Polka Time«, v katerem so slovenski plesalci nastopili, ima kakih 20 milijonov gledalcev.
WISCONiSINSKI DAN .SNPJ
28.	julija je bil v parku Ar-cadian pri Milwaukeeju, Wis. wisconsinski dan SNPJ. Imeli so kulturni in zabavni spored. Igral je slovenski »kralj polk« rojak Frank Jankovič s svojo godlio. Več govornikov je poudarjalo propagandni pomen tega dneva za razvoj in razširitev SNPJ im njenih krajevnih organizacij.
LETNA SEJA PROGRESIVNIH SLOVENK V CLEVELANDU
4. in 5. maja je bil v Clevelandu tako imenovani progresivni dan organizacije Progresivnih Slovenk. 4. maja so se sestale članice glavnega odbora PS in zastopnice posameznih krožkov. V nedeljo, 5. maja dopoldne je bila v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. konferenca zastojinic krožkov in članic glavnega odbora. Zvečer pa je bil dobro obiskan slavnostni banket Progresivnih Slovenk. V sjmredu so nastopili pevci in pevke zborov Jadran, Slovan in Zarja. Pozdravni govor je imela Anna Grili.
NOVO VODSTVO
SLOVENSKEGA DELAVSKEGA DOMA
V	CLEVELANDU
Na letni seji delničarjev Slovenskega delavskega doma na Waterloo Rd. v Clevelandu je bil izvoljen nov direktorij, ki se je konstituiral takole: Predsednik Walter Lampe, podpredsednik Jože Ogrinc, tajnik Frank Bitenc, blagajničarka Mary Perdan, poleg tega pa še sedem članov direktorja, nadzornega in gospodinjskega odbora.
POMOČI ROJAKOV DOMOVINI
V	zadnjih mesecih se množijo razne prošnje na ameriške rojake, in to celo za stvari, ki so jiremalenkostne, da bi se bilo treba obračati zaradi njih celo na daljno Ameriko. Tu bi jia morali prosilci imeti malo več samozavesti in lastnega ponosa. Je pa poleg tega še tudi nekaj novih zbirk za važnejše zadeve. Tako je pričel glavni odbor Slovenske ženske zveze v Chicagu, ki združuje katoliške ženske organizacije, zbirati na prošnjo Splošne bolnišnice v Celju sredstva za nabavo aparata za merjenje krvi in še nekaterih drugih aparatov, ki jih je uničila zadnja velika poplava v Celju. Zveza je v ta namen prispevala tudi dobro-imetje svojega dobrodelnega sklada, ki je znašal 128 dolarjev. — V glasu Naroda pa poziva rojak Erdo Papež iz Lachi-na, Que. (Kanada), da naj prič-no rojaki zbirati sredstva za elektrifikacijo Suhe krajine, da bi tako pomagali Suhi krajini, obenem pa s tem celotni domovini, ki celi rane po težki in dolgi vojni.
SLOVENSKI RADIJSKI PROGRAM
V	CLEVELANDU
V	Clevelandu imajo Slovenci na radijski jiostaji WDOK vsako nedeljo med 12,30 in 13. uro slovenski radijski program. Poleg glasbenega sporeda je na tem sjioredu vedno kako predavanje posameznih slovenskih društvenih delavcev, javnih uslužbencev ali gospodarstvenikov.
PAS DE CALAIS, FRANCIJA
Prejela sem že trikrat list »Rodna /gruda«. Zelo me je razveselila. »Rodna gruda« je le samo ena im je zanimiva posebno za mas izseljence. Domači pregovor pravi: »Zvonovi domačega /kraja Te 'kličejo vedno v rojstni kraj nazaj, kjer mladost in srečo si uživala nekdaj.« Pošljite mi tudi Slovenski izseljenski koledar za leto 1958. Prilagam Vam naročnino za »Rodno gmido«. Pozdravljam vse bralce »Rodne grude«, posebno Prekmurce!
Kalman Irena MLLL IRON, MONTANA
Poišiljaim Vam naročnino za »Rodno grudo« in Slovenski izseljenski koledar za leto 1958.
Frank Jereb
L. I. N. Y.
... Že nekaj časa sem naročnik lista »Rodna gruda«. List se mi vsestransko dopade ter ga z veseljem vsakemu priporočam. Kar dobim naročnikov oziroma naročnic, pošljem vedno urednici »Glas naroda« mrs. Ani Krasni ter nato ona odpošlje na pristojno mesto. Vse iskreno pozdravljam!
A. F. Soet
CHICAGO, ILLINOIS
Priloženo Vam ,pošiljam ček v znesku 10 dolarjev. Iz te vsote mi pošljite koledar za leto 1958, ostalih 7.5 dolarja pa podarim Vaši ustanovi. Dovolite mii, da uredništvu Slovenskega izseljenskega koledarja izrečem toplo priznanje. Koledar je priporočljiv sleherni slovenski družini doma kakor tudi v naši novi domovini Ameriki.
F. A. Vider
TIRE HILL, PA.
PITTSBURGH, PA.
Pošiljam Vam ček za štiri naročnine /»Rodne grude«. Naročam 50 izvodov Slovenskega izseljenskega koledarja. Čdmprej mi jih 'boste poslali, lažje jih bom /razprodal. V listih sem že pisal, da jih bom zopet imel za razpošiljanje in kdor želi, ga lahko naroči pri meni.
Philip Progar
CLEVELAND, OHIO
Priloženo Vam pošiljam 5 dolarjev kot naročnino za »Rodno grudo« za leti 1956 in 1957. Oprostite, da sem tako pozna m hvala za tako točno pošiljanje. Zopet je bilo veliko /naših rojakov pri Vas na obisku. Posebno ime veseli, da je naš Cle-velandčan John Lokar srečno prispel tja, da še enkrat vidi svoje kraje, kar si je talko zelo Anna Žagar
ST. CATHARINES, O/NT., CANADA
/Naz nan jam, /da isem prejel vezani letnik z vsemi številkami letnika 1956 »Rodne grude«. Sedaj prejemam posamezne številke. Pošiljam Vam naročnino za »Rodno grudo« im Slovenski izseljeniški koledar za leto 1958. Kadar bo izšel, mi ga pošljite. »Rodna gruda« in koledar mi prinašata veliko zanimivih novic iz starega kraja in drugih krajev sveta.
John Gerden HIBBING, MINN.
Upam, da nisem pozna z naročilom za Slovenski izseljenski koledar. Ko je Vaše pismo prišlo, sem bila na počitnicah. Zato prosim, oprostite, se bom pa drugič bolj zavzela. Priloženo Vam pošiljam naročilnico za koledarje.
Mary Kolar
Kar /se tiče /Slovenskega izseljenskega koledarja, mi jih pošljite 100 izvodov tako kot lansko leto. Malo se sicer bojim, vendar sem prepričan, da me bodo moji nad 80 let stari odjemalci počakali.
Frank Cvetan
HELENA, MONTANA
Naznanjam, da sem Vam poslala 5.5 dolarja v denarni nakaznici /za /»Rodno grudo« 1957 in Slovenski izseljenski koledar 1958. Ostajam Vaša naroč-
n^oa-	Anna Mola
ADELAIDE, S. AUSTRALIA
Naznanjamo Vam, da smo prejeli že nekaj številk »Rodne grude«, za kar se Vam najlepše zahvaljujemo. Danes Vam pošiljamo naročnino.
Vitez Rudolf
GATCHEL, ONT., CANADA
Frank Zaic me je prosil, če bi prevzemala denar za Slovenski izseljenski koledar letnik 1958. Sprejela sem in dobila 23 naročnikov za koledar in enega za »Rodno grudo«. Kot celotno naročnino za vse skupaj Vam prilagam ček v znesku 62.50 dolarja.
Rosa Marolt DETROIT, MICH.
Dobila sem Vaše pismo, zato sem se potrudila za Slovenski izseljenski koledar 1958, katerega rojaki tako radii berejo. Tudi jaz sama ga težko čakam in Vas prosim, da mi ga takoj pošljete, ko bo izšel. Ko jih bomo prejeli, Vam bom takoj poslala ček. Meni je težko dobiti več naročnikov, ko smo v Detroitu /tako raztreseni, pa vseeno vzemite za dobro. Naročnino Vam pošljem obenem z naročnino za »Rodno grudo«.
Mary Jurca
GARDENA, CALIF.
Gas je, da poravnam naročnino za »Rodno grudo«. Zelo sem pa vesel, ko čitam novice iz starega kraja. Ravno prejšnji teden mi je pisal brat Lojze iz Novega mesta, kjer ima sedlarsko obrt. Bil je v Gorjancih. Tani je sedaj vse drugače. Gostilni sta zdaj dve. Ena je pri Gospodični, druga pri Sv. Miklavžu. Od tam je zelo lep razgled po Šenijernejski dolini vse do Krškega. Res je velika razlika, odkar sem pred 56 leti zapustil svoj rojstni kraj, katerega ne bom več videl. Kaj hočem, ko se pa pomagati več ne da.
John Paulič
Zdravilni čaji proti hitremu staran\u
Starajoči se ljudje se lahko upirajo prehitremu staranju z uporabo raznih čajev, ki jih lahko pripravljajo sami brez velikih stroškov.
Grenke snovi lišajev prinašajo v kri velike množine klorofila, pomnože rdeča in bela krvna telesca in povzročajo s tem nekakšno pomlajevanje. Čaj iz preslice preprečuje vodenico, razne kamne in katarje, ker poživi kremenčeva kislina delovanje ledvic. Brinove jagode delujejo ugodno na ledvice, jih požive in odstranjujejo revmatične bolezni. Pelin učinkuje ugodno na jetra in je za obnavljanje krvi velikega pomena. Bezeg de-
iNIOVA KUHARSKA KNJIGA PROGRESIVNIH SLOVENK
Na svoji seji je sklenil .glavni odbor Progresivnih Slovenk v Clevelandu, da bo ta organizacija ponovno izdala kuharsko knjigo. Knjiga bo v angleščini, vsebovala bo pa predvsem slovenske jedi oziroma jedi, ki so priljubljene in domače slovenskim ženam in gospodinjam. Progresivne Slovenke so se obrnile na vse svoje članice s pozivom, da 'pošljejo primerne in preizkušene recepite, ki jih bo zatem pregledal in uredil posebni uredniški odbor pri Prosvetnem odboru Progresivnih Slovenk.
SEMINAR ZA GOSPODINJSTVO
Gospodinjstvo predstavlja danes v Jugoslaviji eno važnih gospodarskih in družbenih potreb. V vseh republikah se razvija gospodinjska pospeševalna služba, ki je prilagojena našemu gospodarskemu in družbenemu razvoju ter potrebam zaposlenih žena. V Sloveniji, Hrvatski, Bosni in Hercegovini skrbijo za to Zavodi za napredek gospodinjstva, v Srbiji in Črni gori pa Centri za gospodinjstvo.
luje ugodno na vodo v telesu, jo odstranjuje, kakor tudi razne katarje in pomaga v začetku vodenice. Uživanje č e s -n a kot preprečevalno sredstvo proti poapnenju žil je splošno znano. Za krepitev živcev uspešno služi baldrijanov čaj in Šentjanževa r o -ž a. Pri vsakdanji hrani veliko uporabljajmo jabolka, navadno korenje in oves, ki ga uživajmo v obliki ovsenih kosmičev. Če to uživamo izmenoma po določenem redu, dovajamo telesu na popolnoma priroden način novih moči, ki ohranjujejo telo sveže in zdravo.
(Iz B. Radičeve >Male ljudske kuharice<)
Ti zavodi s svojimi nasveti in predlogi posredujejo pri zidanju modernih sodobno urejenih družinskih stanovanj, pri uvajanju raznih tehničnih pripomočkov, da se olajša gospodinjsko delo, pri organizaciji raznih uislnžnostnih podjetij, ki so v neposredno korist družin, kakor n. pr. pralnic, šivalnic itd.
Za vse to obsežno področje dela pa je predvsem potreben strokovni kader. Zato je letos organizirala Zveza ženskih društev FLRJ skupno z zvezno kane ti jsko-goz dansko zborni co in s pomočjo organizacije FAO za gospodinjske strokovnjake iz vseh jugoslovanskih republik dva posebna seminarja, in sicer je bil seminar za gospodinjstvo v Višnji gori, seminaT za ekonomiko gospodinjstva pa v Zemunu.
MNOGO NOVIH DOMAČIH IZDELKOV ZA POTREBE SODOBNEGA GOSPODINJSTVA
Razni električni gospodinjski aparati, ki jih v tujini že precej časa poznajo, prihajajo tudi pri nas v Jugoslaviji v vedno večjem številu iz naših tovarn. Tovarna »Elektron« iz Samobo-ra se je lepo uveljavila z zelo
racionalnimi električnimi lonci za peko. V kratkem pa bo poslala na trg električne aparate za segrevanje vode, dalje stenske grelce, fci ogrevajo prostore z infrardečimi žarki, kombinirane peči na elektriko1 in premog za kopalnice, avtomatične električne likalnike in druge izdelke.
Tovarna »Goran« v Zagrebu že dalj časa izdeluje električne stroje za pranje in sušenje perila z zmogljivostjo 3 db 5 kg. Tovarna »Jediinstvo« pa je začela 'izdelovati električne aparate za pranje in sušenje perila z zmogljivostjo 19 oziroma 30 kilogramov perila, Ta tovarna bo prihodnje leto poslala na trg prve domače aparate za pomivanje posode, ki bodo primerni za domača gospodinjstva kakor tudi za gostinske obrate, kjer bodo pripomogli k zmanjšanju stroškov za delovno silo.
Tudi domača kemična in živilska industrija si prizadevata, 'da hi s svojimi novimi izdelki čim bolj olajšali delo gospodinjam ter izboljšali prehrano in higieno v naših gospodinjstvih. Več tovarn izdeluje najnovejša pralna in čistilna sredstva, ki znatno olajšujejo delo gospodinjam.
Spet je obrodila domača jablana
KUMARE S SLANINO
Kumare olupimo, nakrhljamo, osolimo in potresemo s kumino. Na masti zarumenimo nekaj kock prekajene slanine, malo nasekljane čebule, dodamo žlico moke, da bledo zarumeni.« Nato dodamo ožete kumare, premešamo; zalijemo z nekaj juhe ali vode in skuhamo ter nazadnje po okusu okisamo.
Vida Brest:
Oj, poštevanka presneta
Joj, težave, joj, težave!
Lenki rasejo prek glave. Bratci mali ringarajo, črnega moža igrajo,
Lenka pa za mizo joče, šestkrat šest ji v glavo noče ..
Oj, poštevanka presneta! Ptički, ki tam zunaj leta, nič, prav nič ni treba znati. Ko bi mogla ptič postati, pa bi letala brez šole zdaj takole, zdaj takole!
Kaj se ji to ptička smeje, kaj čeblja ji doli z veje:
Ej, če hočeš ptička biti, treba letanja učiti!
Lenka, nič ne gre brez šole, ne takole, ne takole!
Kako je nastal metliški grb
Metlika ni od zmeraj mesto. V starih časih je bila na tem kraju, kjer je zdaj mesto, majhna vas. Vaščani pa so na graščakov ukaz sezidali poleg vasi grad Pungert.
Ta grad so čuvali grajski hlapci. Noč in dan so se vrstili na straži v grajskem stolpu.
V	gradu Pungertu je živela grofica, ki je bila trdega srca. Kmetom je jemala žito, vino in živino. Kdor se je upiral, so ga grajski hlapci na ukaz graščakinje zvezali in vrgli v ječo na dno grajskega stolpa, potem pa nanj pozabili, da je umrl od žeje in gladu.
Tudi preklinjala je graščakinja s Pungerta. Kadarkoli se je ujezila, je zaklela, da je vse otrpnilo od groze in strahu. Njena kletev je imela moč, da je vsakogar, kogar je uklela, pri pjriči okamenila.
V	turških časih so Metliko pogosto napadali Turki. Ubogim kmetom so požigali hiše, u gradu Pungertu niso mogli na-
škoditi; graščakinja je naročila straži, naj zbudi vse hlapce, če bi se gradu približali Turki.
Neko noč pa sta dva stražniku v grajskem stolpu zaspala in Turki so preplezali grajsko obzidje ter vdrli v grad. Ko je graščakinja spoznala, da so za-
vzeli Turki njen grad brez obrambe, je v silni jezi uklela zaspana stražarja:
»Prekleta bodita stražarja zaspanca! Da bi postala — krokarja!«
Komaj je zaklela, že se je zgodilo: stražarja sta se spremenila v črna vrana in krakajoč zletela na streho grajskega stolpa.
Turki so grad zažgali, hudobno graščakinjo pa ubili. Ves Pungert je zgorel, le grajski stolp je sredi ožigov ostal nepoškodovan. In dan na dan sta na njem posedala dva krokarja ter žalostno krakala noč in dan, noč in dan ...
Turki so še večkrat napadli Metliko. Ker pa so se Metličani junaško borili proti njim, so dobili mestne pravice: Metlika je postala mesto.
Kmalu se je tudi osameli stolp požganega Pungerta sesul v prah, da ni ostala niti sled o gradu.
Metličani pa so si v spomin na Pungert izmislili mestni grb: grajski stolp in na njem dva črna vrana...
(Iz zbirke: Lojze Zupanc: Zaklad na Kučerju)
Uganke - vesele zanke
Čuden ptič — ponoči poje, peti le ime zna svoje, to počenja kar brez muk. Fant, povej, da to je —.
TO
V gozdu majhna so drevesa, višja niso, kot je resa, in na njih je sladek sad, zoblje rad ga star in mlad.
ootuAorog
Je majhna živalca, visoko poskoči; če pride do palca, pod njim se razpoči.
mnog
OVESI
Ina Slokan
Samo en dr06 en grozd
Ob trgatvi, ko so gorice polne pesmi in smeha, vedno iznooa oživi ta zgodba. In takrat se pesem pretrga in smeh onemi. Zenske pa si potegnejo rute globlje na oči, kakor da sonce pre-žarko sije.
Ni vesela zgodba o Pintaričevem Drašku, čeprav je bil on sam vesel fantič. Takšen pač, kakršni so kmečki fantiči njegovih let. Zdrav je bil in se je veselil življenja, čeprav ga ni obsipalo z dobrotami. Kajti njegova mati je bila samo revna viničarka, očeta pa je poznal le po obledeli fotografiji, zataknjeni za ogledalom. V Nemčijo je odšel za delom, ko je bilo Drašku komaj nekaj mesecev. Nekajkrat je pisal, tudi nekaj mark je poslal, potem pa ni bilo ne mark ne pisem in ne njega ...
>Pustil te je,« so dražili Pintaričko sosedje, ona pa je ugovarjala: »Ne, ne, on ni tak. Najbrž se mu je kaj zgodilo...« Vendar pa sama ni bila prepričana o tem. Saj iso vsi vedeli in tudi sama ni mogla zanikati, da je Pintarič ni imel rad. Ni bila lepa, tudi bogata ne in povrh vsega ji je leva lopatica močno silila s hrbta, kar ni mogla skriti niti z ohlapnimi bluzami. Draš Pintarič pa je bil več let ves zagledan o Naniko. Čisto nor je bil nanjo, so govorile sosede. Ker pa ni bil premožen, so njeni starši naredili po svoje in Nanika se je morala omožiti v dolino. Draš je začel piti in tako sta se srečala s Štefo, ki ga je imela skrivaj rada že od takrat, ko sta skupaj hodila v šolo.
Ko se je Drašek napovedal, sta se vzela in Štefa je bila srečna dobro leto, čeprav je Draš vedno huje pil. Potem je prišel Drašek — krepak fantiček, ki je imel plane kodre in sinje oči, kakor oče. Štefina sreča je prekipevala in vedela je: nekaj se bo zgodilo, nekaj in mi vzelo od te sreče...
Res se je zgodilo takrat, ko se je Draš odpeljal v Nemčijo. Že ko ji je segal v roke, je slutila, da se ne bosta več videla. Tako mrzel in odsoten je bil do nje in celo do otroka. Kakor da se je prebudil iz nekih sanj, ki jih je dolgo, dolgo sanjal, zdaj pa jih hoče na osa k način pozabiti.
Tako je Pintarički ostal samo Drašek, ki se ga je oklenila z vsem srcem, ga obdala z vso svojo preprosto ljubeznijo. >Ti si moj, čisto moj in ostal boš. Nihče te mi ne bo vzel,« mu je govorila, ko je stezal k njej svoje tolste rokice in se ji smejal...
Ko je hodila v dnino, ga je povsod jemala s seboj — saj so osi imeli radi tega dobrodušnega bistrega fantička s sinjimi očmi, ki ni nikoli
jokal. Tako je mineval čas enakomerno, neopazno. Dati je sledil dnevu in mesec mesecu. Štefa je kopala v gospodarjevem vinogradu, vezala kolje, obrezovala. In Drašek je medtem kar neopazno shodil, začel govoriti, se razvijal in rasel ob žgancih, koruzni juhi in kozjem mleku, da ga je bilo veselje pogledati...
Takrat je imel nekaj čez pet let...
Jesen je bila tisto leto vsa zlata in zlato in sladko je bilo grozdje v goricah, ki so že težko čakale trgačev.
»Klumpa, klumpa, kliklikliiip!« so veselo peli klopotci na visokih drogeh. ičri, čri, črii!t so jim vedro odpeoali črički.
V	zidanici vrh gorice so že na stežaj odprli zelene polknice. Gospodar se je pripeljal iz mesta na trgatev. Zdaj se je počasi sprehajal po sepu, opiral svoje težko telo na debelo s srebrom okovano palico in se sam pri sebi zadovoljno hahljal. Saj je že izračunal, koliko mu bo vrgel letošnji pridelek .. .
Tudi mali Drašek se je smehljal. Saj je bilo jutro tako toplo in veselo. Mati mu je oblekla pražnjo srajčko in ga posadila na prag pri zidanici in mu zabičala, naj bo priden. Morala je poribati pod o veliki sobi, preden pride gospa.
Drašek je bil priden, kaj bi ne bil. Glodal je skorjo. Ko jo je pojedel, je ostal in se razgledal in ugibal sam pri sebi, kaj naj bi počel. Začel se je dolgočasiti. Nedaleč od sebe je zagledal razčesnjeno veliko bučo. Sedel je na tla in se začel igrati z njo. Pa se je kmalu naveličal, ostal in krejiil dalje.
V	ogradici so kokodakale kure. Zadaj je priklenjen lajal Čujež. V travi so se oglašale kobilice: zzzik, zzzzik ... Pred Draškom so se razprostirale gorice. Mati mu je zabičala, da ne sme tja. Tam so kače, grde, hude, Draška bi ugriznile, da bi umrl... Drašek je bil radoveden. Le kakšne so te hude kače. Še korak, dva bliže. Sinje očke so iskale med trtami. Pa niso našle ničesar hudega, grdega. Pač pa so zagledale na trtah debele težke grozde — zlatorumene in višnjevo črne...
Pa je fantek v trenutku pozabil na kače. Kar same so ga nogice odnesle med trte in kar same so rokice segle po grozdu — zlatem z debelimi sladkimi jagodami...
Takrat pa je velika temna senca zatemnila sonce. Velik, velik mož je stal pred Draškom, jezno zakričal in udaril, enkrat, morda dvakrat, morda trikrat... Kdo bi to vedel... Draška je zabolelo o glavi ostro, pekoče. Zajokal je, zakričal in potem je vse, vse izginilo.
Ob trgatvi v Slovenskih goricah
Gospodar Kolenec je še vedno kričal in se kar penil od togote, ko je stopil d zidanico, kjer je Štefa pravkar končala z ribanjem. Preklinjal je cigansko svojat, ki mu krade grozdje in grozil, da bo poslal žandarje v gorice. Pri tem je togotno udarjal s palico ob tla.
Toda Štefa ga ni utegnila poslušati. V hudi slutnji se je pognala čez prag in se razgledala. Draška ni bilo nikjer. Poklicala ga je. Ni se
oglasil. Pohitela je v gorice in ga končno našla. Ležal je tam o grabici. Kodre mu je zlepila kri. Sinje očke je imel široko odprte. Drobni prstki pa so krčevito tiščali droben grozd z zla-torumenimi jagodami.
Živel je še nekaj ur — le nekaj kratkih ur, čeprav so vse poskušali z njim, da bi ga ohranili. Ležal je negibno. Le drobno srce je rahlo utripalo. Prstki desnice, v katerih je tiščal grozd, se niso več razprli. Zato so ga z njim pokopali.
Kolenca so seveda oprostili, saj je bil bogat in najel si je dobrega advokata, mali Drašek je bil pa le otrok oiničarke. Kaj je to takrat pomenilo.
Tako se je sesula Štefina sreča. Nič več ni hodila v gorice na dnino. Čemu pač, ko ni bilo več Draška. Tavala je od soseda do soseda, od vasi do vasi in njen pogled je bil mrtev in prazen, ko je govorila: »Dajte mi grozdek, en sam droben grozdek za mojega Draška.«
Nekoč med vojno je izginila. Morda jo je na eni njenih samotnih poti zadela sovražna krogla. Lahko pa tudi, da se je od večnega iskanja enega samega grozda za Draška utrudilo njeno srce in se samo od sebe ustavilo. Med ljudmi o goricah pa še vedno živi zgodba o Drašku in danes, ko ni več bogatih veleposestnikov, ki svojim viničarjem niso privoščili niti drobnega grozda, si to zgodbo vedno iznova pripovedujejo...
DVE IZ G 0 R E N
O bohinjskih planšarjih in sirarjih
Planšarstvo in sirarstvo ima v Bohinju na Gorenjskem že več kot polstoletno tradicijo. Izredni naravni pogoji v gorah, kjer je obilo prostranih, živo zelenih pašnikov, s sočno vitaminsko travo, so dali bohinjskim živinorejcem pobudo, da so začeli čez poletje gnati trope krav v planine in jih tam pasli do pozne jeseni. V začetku so krave molzli in mleko nosili v dolino ter ga zlahka prodali, ker je bilo zelo kakovostno.
Čez čas pa so prišli na to, da se pravzaprav to ne izplača in da bi bilo bolje, če bi ga kar v
J S K E G A KOTA
planinah začeli predelovati v sir, skuto, maslo... Treba je bilo ustvariti pogoje za to. V planinah so začele rasti kot gobe po dežju planšarske kočice in tudi — v začetku primitivne — sirarne.
Bohinjski živinorejci so se udruževali in skupno gonili živino na pašo. Sedaj — po vojni — ko se je naše zadružništvo zelo močno razmahnilo, pa so začeli planšariti in izdelovati sir v okviru zadrug. Ta tudi pozneje posreduje, da gre sir v dobro prodajo. Tega se jim sicer ni treba bati, ker je bohinjski sir po svoji kvaliteti in aromi znan daleč naokoli in tudi izven meja naše domovine.
Planšarstvo in sirarstvo pa je dobilo tudi kot folklorni običaj svoje mesto v našem tu-
V bohinjskih planinah — zadaj sirarna	Sol je posebna poslastica
rizmu. Vsako jesen, ko priženejo krave s paše, priredijo \ Bohinju tako imenovani »kravji bal«, To je podobna folklorna prireditev kot, denimo, v Beli krajini »Zeleni Jurij«.
Takrat pridejo planšarji in planšariee s svojimi »basungami« v dolino, takrat se pleše in veseli pozno v noč. — Vsako leto se udeleži te turistične prireditve veliko število domačih in tudi tujih izletnikov.
Kako živijo planšarji in sirarji v planinah?
Marsikdo bi mislil, da je tam gori dolgčas in pusto. Res je, kadar dežuje in kdaj pa kdaj tudi sneži, ni prijetno. Toda planšarji, ki prežive v planinah pol koledarskega leta, nimajo časa premišljevati, da pravzaprav nimajo ta-tega udobja kot doma ...
Kaj delajo?
Vsak dan ob jutranjem svitu je treba krave najprej pomolsti in to ni kar tako. Pomislite: petnajst krav... Nato jih je treba odgnati v hrib, na pašo. Pbtem ni več treba kdo ve kako skrbeti zanje, kajti vse se ravnajo po svoji vodnici, ki ima obešen okoli vratu zvonec in vsaka krava iz posameznega tropa dobro pozna zvončkljanje zvonca svojega tropa.
Tu so nadalje vsakodnevne skrbi. Treba je pripraviti drva, pomiti posode, da bo zvečer po-molženo mleko spet čisto... Vsak planšar sam kuha, in to je tudi skrb... Pa kočico je nujno pospraviti in jo napraviti kar se da udobno.
Kot bi trenil je spet večer. Krave običajno same pridejo v dolino, vendar mora že marsikateri planšar včasih tudi ponje. Precej daleč v hrib. Toda, tega so navajeni... In spet molža, tako da ob mraku vsak prav rad poišče posteljo.
Ves dan pa v sirarni delajo sir. Ne smete si predstavljati, da gre to delo po tekočem traku, ali pa da je sirarna prostrana tovarniška dvorana! To je majhna hišica, v kateri so vsi pri-
Postaven par
Ženin in nevesta s svati
pomočki za izdelavo pristnega, s planinskimi posebnostmi obdarjenega bohinjskega sira.
Mleko zlijejo v velik kotel, pod katerim zakurijo, in ga grejejo do določene temperature. Nato tako sesirjeno mleko s »trnačem« (to je posebna lesena priprava) prerežejo in spet dalje grejejo. To sesirjeno maso potem spet prerežejo s »harfo« (to je tudi posebna priprava: palica, ki ima na koncu vzdolž potegnjene žice, kot na harfi) in nato mešajo, dokler se precej ne strdi. Tako strjeno maso dajo nato v pripravljen okrogli, leseni okvir, kjer jo sprešajo in tako puste čez noč. — Sedaj je že lahko videti približno pravo obliko bohinjskega sira. — Vendar to še ni konec. Kolobarje sira dajo nato v slano kopel, kjer mora biti dva dni, potem pa še v kipelno klet, kjer sir dozoreva...
Šele čez kake tri mesece je goden, tako da lahko odrežemo košček in ga s kruhom porna-licaino. In kako tekne!
Planšarsko življenje je včasih tudi težavno, vendar se zdi, da ga ne bi nihče zamenjal. Sicer je lepo priti na jesen v dolino k družini, dekle k fantu ...
Lepo je v planinah ...
Gorenjska ohcet na Bledu
Občinski ljudski odbor na Bledu je priredil tudi letos v okviru svojega občinskega praznika zelo pestro gorenjsko ohcet, ki je privabila na tisoče domačinov in tujcev. Zamisel za to lepo prireditev je dal predsednik ali župan blejske občine Jože Kapus, izpeljal pa je ves program predsednik prireditvenega odbora Zdravko Rus. Prekrasno nedeljsko jutro je privabilo ogromno množico ljudi, ki so prihiteli od vseh strani, da prisostvujejo stari gorenjski vofceti. Kmalu po kosilu smo videli prihajati posamezne pare v starodavnih gorenjskih nošah peš in na starodavnih vozilih — na kripah in bagerlih, v katere so bili vpreženi stasiti,
težki konji bohinjske pasme. Konjska oprema se je lesketala, da je jemalo vid. Težki komati so bili okovani z bleščečo se medenino in okrasjem, rdečim suknom in jazbečevim krznom, kar je še posebno povečalo lepoto konjske vprege. Ker je sonce pripekalo, so razpeli Gorenjci svoje rdeče marele, pod katerimi so tudi njihovi obrazi še bolj zažareli. Bogate zlate avbe, ki so jih nosile udeleženke vofceti, so se družile z lepimi gorenjskimi pečami, ki so bile vse »po-štirkane in skolmane«, kakor mora biti to po starinskih običajih. Tam od Bohinja je privri-skalo čez štirideset stasitih Bohinjk in Bohinjcev, med katerimi je bil tudi obredni starešina Tone Ogrin. Tako pa, kakor je znala vriskati Štendlerjeva Tonca iz Bistrice, ni znal nihče.
Končno so bili svatje zbrani. Ves sprevod se je podal na vozovih najprej po ženina, ki je bil zal fant in je prisedel k starešini, da gredo po nevesto. Okoli nevestinega doma na Mli-nem se je trlo ljudi, ki so gledali, kako se poslavlja nevesta od doma. Prvič so ponudili ženinu za nevesto staro žensko, ki ni bila nič kaj vabljiva, nato drugo, s katero ženin tudi ni bil zadovoljen. Slednjič je prišla prava nevesta v krasni narodni noši z avbo na glavi in rožmarinovim venčkom na njej, kot znak neveste.
Ženin in nevesta sta se peljala nato k poroki, ki je bila v Park-hotelu. Nato je pa sedel mali poročni par v kripco s slikovitim belcem ali šimlom in ves sprevod se je peljal med vriskajočo množico do »šrange«, ki so jo postavili blejski fantje, ker niso hoteli dati tako lepe neveste kar tako. Ženin je moral odkupiti nevesto za težke denarje, nakar so se svatje odpeljali na svatbeno gostijo. Tam so jedli, pili in plesali in vse to veselje je prešlo na domačine in tujce, da je nastalo iz vsega prav lepo ljudsko veselje.
Zdravko Rus je imel polne roke in usta dela, ker je opremljal ves obred z megafonom, da so bili navzoči sproti obveščeni o poteku vofceti. Najlepše noše in vprege je ocenila posebna
Tudi tile so se pripeljali na ohcet
komisija, ki ji je načeloval naš znani akadem-ski slikar Maksim Gaspari.
Kakor čujemo, bo prihodnje leto še večja slovesnost in revija vseh slovenskih narodnili noš in bo po dolgih letih zopet združila mlada Slovenija vse svoje otroke. Prišli bodo Kranjci, Štajerci, Prekmurci, Primorci, Belokranjci in koroški rojaki onstran Karavank, kakor so svojčas prihajali na Bled ob kmečkem prazniku.
Maščevanje je sladko
O, zdaj te pa imam. Ti si tisti falot, ki se je včeraj z motorjem zaletel vame.
Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani)
</>
5£
To naj bo vaš sklep za prihodnje leto, ko bo «RODNA GRUDA« začela svoj peti letnik.
Za to svoje jubilejno leto se bo temeljito pripravila — še lepša bo na zunaj in še bolj pestra in bogata po vsebini.
Več o tem vam bomo povedali v prihodnji številki
ROJAKI, NAROČNIKI IN PRIJATELJI »RODNE GRUDE«
Pridobite svojemu listu novega naročnika. Pošljite nam naslove svojih prijateljev in znancev, da jim brezplačno pošljemo nekaj številk »Rodne grude« na ogled
Z rodoljubnimi pozdravi!
»UPRAVA RODNE GRUDE«
Slovenska izseljenska matica Ljubljana, Cankarjeva 5/I
O
</>
Ul
h-
o
</>
KiOT E K S
*
</)
O
(/>
o
</>
LU
H-
o
*
en
</>
</>
O
</>
to
Ul
h-
o
c/>
PODJETJE ZA PROMET S KOŽAMI KOŽNIMI ODPADKI STROJILI IN ODPADKI OD KLANJA
Ljubljana
Kidričeva cesta 3
Svoje poslovalnice ima v vseh večjih krajih LRS

O
*
Podjetje za zastopan e inozemskih tvrdk
IHIE R
LJUBLJANA, CANKARJEVA l/II
P. O. B. 215 — Telefon: 23 016, 23-567 — Telegram: Hermes Ljubljana
P r e d s t a
BEOGRAD, Dragoši. Jovanoviča 5
Telefon 30-547
ZAGREB, Draškovičeva 35
Telefon 37-628
Konsignacijs
LJUBLJANA, Parmova 1
in barvne
M IE S
n i š t v a :
SPLIT, Saveznička obala 3
Telefon 31-39
SARAJEVO, Slaviše Vajnera-Čiče 6
ka skladišča:
ZAGREB, Iliča 271
Vodimo generalna zastopstva za Jugoslavijo: stroji za obdelavo kovin, precizno orodje, optični instrumenti, kemikalije, anilinska barvila, stroji in naprave za živilsko in kemično industrijo, proizvodi črne
metalurgije
»
:nova -Trieste

vzdržuje:
nejše redne zveze
s Severno, Južno in Centralno Ameriko
vse informacije in olajšave prodajo ladijskih kart
Jugoslavijo:
JUGOSLO VENSKA POMORSKA AGENCIJA
SgggggdgiSSESgSŽg
LJUBLJANA-PALAČA »SLON«
Titova 10, P.65Br33