älovenski
GLASNIK.
Štev. 1.
V Celovcu 1. januarja 1865.    VIII. tečaj.
Pesem koroških Slovencev.
Kviško, bratje, duše mile! S slovom, z djanjem vsi za dom! Kličejo nas slavne Vile V kolo k bratom Sldvjanom.
Da smo tudi mi Slovani, Da slovensk je Goratan, Narod naš dokaze hrani, Jezik naš in duh in stan.
Priča to nam zgodovina, Priča krajnih sto imen, Priča čutov nam milina, Da slovanstva mi smo člen.
Priča to šumeča Drava, Priča sto vod4 in rek, Priča glava nam Triglava, Ki nas gleda vek na vek.
Priča cerkev Gospe svete, Priča svetih sto hramov, Pričajo vasi neštete. Priča starih sto gradov.
Priča to/grad Ostervice, Priča vojvodski prestol. Pričajo gore, gorice Na mejah okrog, okol.
Naj zato nas duh navdaja, Samov duh in njega djanj; Narod naj v zavestji vstaja Iz pretežkih hudih sanj!
Kviško, bratje, duše mile!
S slovom, z djanjem vsi za dom!
Kličejo nas slavne Vile
V kolo k bratom Sldvjanom,
Lovre Toman,
*)   Tej pesmi sta zložila g, Fr. Gerbec in Tom a že v ič prelepa napeva.

1
2
Tihotapec.
(Pripovedka iz domačega življenja kranjskih Slovencev.) I.
Tik Gorjancev, ki ločijo kranjsko deželo od hrovaške, stoji v zatisji med vinskimi goricami prijazna vasica, ki šteje komaj deset hiš. Da-si ravno se gospodarji med seboj različno imenujejo, vendar le imajo vaščanje večidel eno in isto ime v kerstnih bukvah zapisano, kar poterjuje pravljico najstaršega strica v vasi, da seje bil svoje dni v ta žleb en sam mož iz juga čez mejo priselil in potem svojo veliko lastino med sinove razdelil; tako je bilo kmalo iz enega deset gospodarjev, iz enega selišča cela vas.
Bilo je okoli božiča. Zvečer ob osmih je bila že tema, kakor o polnoči. Vrata po vasi so povsod že pozaperli in skerbno z zapahom zavarovali. Po nekterih hišah so bili že celo luči pogasili in se spat spravljali, ker se jim je škoda zdelo svečave, ali pa, ker niso imel silnega opravka.
Pri Štiverniku, ki je imel konci vasi svojo ponižno hišico postavljeno, vendar še niso odvečerjali, torej je bila še vsa družina na nogah. Če pa rečemo vsa družina, ne smemo si misliti kope otrok, starih^ in mladih, in trume hlapcev in dekel, temveč vedeti nam je, da Stivernik ni premogel več ko pol grunta, kajti druzega pol je bil že njegov preded sosedu v last prodal. Ker se pa grunt tako loči od grunta, kakor veliko in majhno, treba je dalje vedeti, da je Stivernik v primeri z drugimi kmeti gosposki le malo davka plačeval; zato je tudi lahko obdelal vse svoje zemljišče z malo svojo družinico, ki je štela ž njim vred samo tri glave.
Stari Stivernik je sedel na oglu klopi pri peči in je odrival za to, kar dela sploh svečnik. V roci je deržal dolgo hrastovo tersko in jo je vedno obračal in utrinjal, da je lepše gorela in sinu Francetu svetila, da se ni vsekal, ko je iz debelega polena terske cepil. Izba je bila ena tistih, ki čedalje bolj ginejo v naših krajih, in ki nas spominjajo starih časov, ko so se naši kmečki očetje, zidaje si svoja selišča, vedno še bali, da je delajo samo zato, da je čez malo let zopet Turci poderö, in so je zato stavili le bolj okorno in slabo.
Na pol otesani tramovi, ki so v svoji skupnosti steno delali, bili so od mnogoletnega dima černo ukajeni in obiti z mnogimi klini, na kterih je viselo vsakoverstno orodje. Po kotih je bilo veliko razlake; prazne posode in polne, vreče in druge stvari, takg
3
da je človek skoro težko zapazil konec ^postelje, očetovega ležišča, malih duri v stransko stanico, spavnico Štivernikove Eezike.
„Kaj! mar misliš še kam iti nocoj, France! da tako vudlaš in hitiš? Kam se ti mudi, saj ne gori voda?" spregovori stari Stivernik in izpod sivih las vprašaje vpre oči v krepkega sina, ki je res naglo tolkel in sekal poleno.
„Kaj vi veste, če se mi ne mudi!" odgovori sin. „Precej po večerji pojdem, naj poleno scepim ali ne".
„Kam pojdeš?"
„K Reberniku moram iti na Stene."
„V kerčmo moraš iti ? E Francek, Francek! kaj bi tvoja mati djala, ko bi bila dočakala tebe tacega, kakoršen si zdaj. Kaj ti je treba okrog hoditi? Lačen nisi doma; če si žejen, pij vodo; in če le hočeš vina, pa grem gori v goro; saj veš, da hram še ni ves prazen. Kaj boš delal pri kerčmarju Reberniku?" Tako je govoril oče in resno lice se mu je še bolj pooblačilo.
„E kaj!" zareži sin nejevoljen, „zmenjeno imam, da pridem. Če se na glavo postavite, ali pa molčite, oče! to je vse eno pri meni. ^ Jaz sem obljubil, pa je preč."
Stivernik vzdihne: „Saj sem že dostikrat djal, da imaš ti svojo glavo in svojo termo, ki mora zmerom veljati. Pa naj bode, kakor hoče; dolgo mi ne boš ugovarjal, Francek! le dobro me pomni, dolgo ne dolgo. To ti pa rečem: le glej, da ne boš ti in jaz zavoljo tebe pogubljen."
Te besede očine so sina vendar-le malo zbodle. „Lepo vas prosim", reče, „ne bodite tako sitni. Za kaj vraga boste zavoljo mene pogubljeni? Sam hudir vam razloži, kaj javkate nad menoj, kakor bi me že z deveto verigo pripetega imel. Kaj je to tak greh, če grem k Reberniku, in se z dvema Hrovatoma zmenim, da jim culo tobaka prenesem čez Gorjance po kravjih stezicah, koder lebljajtarji in beriči pota ne poznajo, in če mi za to vsak kak groš veržeta. Ali mi pa denarjev dajte, da ne bom v nedeljo , brez božjaka in bora kakor sveti Gol. Obleko imam tudi skoraj za petek in svetek ravno tisto; zaslužiti moram nekaj, naj bo s kontrebantom ali z vragom."
„Saj prav praviš: z vragom boš zaslužil, kar bos s kontrebantom. Pa še po glavi jo boš dobil, ako te graničarji dobodo", pravi oče žalosten in obrača berlečo tersko.
„Graničarji naj se varujejo, da jim jaz prek glave ne dam", godernja France ter skloni svojo velikansko postavo od klopi po koncu in zatakne široko sekiro med dve bruni v steni, kajti sestra Rezika je prinesla večerjo na mizo.
Med tem ko ta domača trojica tiho pri večerji sedi in le deklica včasi kako zine, hočemo vsaj mlajša dva bolj na tanko ogledati.
1*
4
Štivernikov France je bil med vsemi fantini najveći, kar jih je v farni cerkvi stalo vsako nedeljo za stoli. Da je tudi močen, to so vedeli njegovi verstniki že od mladih nog in celo njegovi sovražniki so morali pritegniti, da ga v okraju ni, ki bi se Francetu mogel v bran postaviti. France si je bil pa te svoje moči tolikanj bolj v svesti, ker je videl in vedel, da so ga dekleta, ki skrivaj in med seboj marsikaj uganejo, obsodile, da ni nič kaj posebno lep, sosebno kar je bil kozičav. Ker mu je bila mati zgodaj umerla, in ker je očetu čisto manjkalo moškega značaja in odvažne besede, postal je mladenič kmalo svojeglav. Že od natore živ in nagel, bil je ravno v letih nerodnih brez vajeti in brez krepke vodilne roke, skoraj sam. sebi prepuščen. Vendar je imel dobro serce, bil je pošten po svojem in svojih sosedov mnenji in vzlasti svojo sestro Rezo je neznano ljubil.
Nasprotnega značaja je bila Eezika, njegova tri leta mlajša sestrica. Da-si najlepša dekle v vasi in v okolici, vendar še skoraj vedela ni za to svojo prednost, tem manj pa, da bi se bila zavolj tega prevzela. Kakor je bil njen brat precej v ognju, bila je ona tiha in najrajša je gospodinila doma in stregla in pomagala očetu. Le težko jo je prisilil brat včasi v nedeljo med druge deklice na plesišče, kjer naj bi znanje storila z Godeževim Tončekom, premožnim kmečkim sinom, ki je pošteni namen imel, Reziko v zakon vzeti, kedar mu oče kmetijo prepuste. Kakor brat njo, ljubila je tudi ona njega. Marsikterikrat, ko očina svarilna beseda ni nič zdala, pregovorila ga je ona, da ni iskal hrumeče družbe in veselih tovaršev.
Ko je nocoj videla, da se oče malo na jezo derže in da tudi France molči, jenjala je še ona praviti in praševati svoje reči.
Ko je oče Štivernik zadnji požirek v usta založil in žlico po mizi poveznil, velik križ storil in kučmo čez ušesa potegnil, rekel je Francetu: „Povej mi po pravici: ali si bil une dni tiste denarje tudi od Hrovatov tobakarjev v kontrebantu zaslužil?"
„Kje pak!" sin kratko odgovori.
„Jaz pa tega nočem, da bi ti po tacih potih hodil. Kaj ti je tega treba?! Doma bodi, pravim", govori oče.
„Le vi doma bodite — brez denarja", reče France. Pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič ko deseti brat, ki brez mavhe k hiši priberači."
„Kje bom vzel, prismoda!" reče Štivernik, ki je pri vsem drugem tudi to lastnost imel, da je rajši v skrinjo spravljal in zaklepal, kakor pa izdajal.
„Kaj, mar niste prešičev prodali?"
To je bilo poterpežljivemu starcu vendar preveč. „Kaj praviš? ti merkaj ti! ti malopridnost ti! Tako meniš, da moraš ti po gerlu pognati, kar sem jaz težko pridobil. Bog me ne kazmij! ali boš
5
morda ti plačal štivro^ ali boš ti plačal desetinsko tele grajskemu gospodu, ker letos versta pride na našo hišo? O ko bi bila ranjka mati tega doživela!"
Vzdihne in vstane stari mož izza omizja ter kobaca na klop in še eno stopnjo više v zapeček. Tam je na žlebčiku visel velik molek. Oče Stivernik ga sname, poišče in potiplje, kje je „vera", potem pak se na pol vleže na trebuh in na persi in jame moliti svojo večerno molitev, ki ni bila najkrajša.
Ko France moško korači iz hiše, itudi Rezika pobere žlice in sklede ter hiti za njim, da bi brata v veži pri ognjišču pogovorila in pregovorila.
„Lepo te prosim, Francč!" jame sestra z milim glasom in ga ljubo pogleda s svojimi velicimi plavimi očmi, „ostani doma, ostani. Lej, oče so stari, ne bodo dolgo, pa je še zmirom jeziš in malokdaj jim storiš tako, kakor bi radi!" Solze jej zapro besedo.
„Bčži, bčži; le še ti mi ne slanari in pustobe ne prodaj", odgovori brat malo mehkeje. „Kaj vraga sem zato slabeji, če grem malo povasovat."
„Povasovat? Kaj meniš, da ne včm, da si ti bil tisti, ki je graničarje v nogradu otepel? Le nosi Hrovatom tobak čez mejo, še zaperli te bodo gosposka, ali pa ustrelili."
„Menda je vaji z očetom nocoj hudi duh obsedel!" zadere se brat.
„Pa to ti bom tudi povedala", govori sestra šepetajo. „Ljudje se menijo in meni se zdi, da je res. Ti zavoljo Mice zahajaš k Rebernikovim v kerčmo. Pa to ni prav, France! lej, če se ravno Mica mčni s teboj, vendar lahko veš, da ti je Rebernikovi ne bodo dali, ker so bogati, mi pa nismo. Za nos voditi je pa tudi ne smeš; že ko bi ne bilo greh, pa je slabo zaMico; saj veš, da bodo ljudj6 še potlej, ko bo drugam omožena, kazali s perstom za njo in djali: Glejte jo! za unim je tudi hodila, pred ko je tega imela."
„Kako si pa zgovorna!" reče France, ki je. ob dimasta vezna vrata naslonjen, ves govor mirno poslušal. „Kdo te je pač tako podučil?"
„Ves kaj, jaz se ne šalim", pravi Reza na t6 resnobno.
„No, ker resno govoriš", odgovori čez nekaj časa brat — „pa še jaz tebi eno brez šale povem. Jaz pa ne bom govoril tega, kar ljudje govore, ampak to, kar vem sam. Jaz vem, da je že tri noči lebijajtar ali, če rajši slišiš, graničar Peč — tisti, ki pravijo, da je tako lep, — po vasi sleparil."
Rekši sestrici ostro v obrazek pogleda. Zdi se mu, da je malo zarudela.
„Naj!" odgovori mu Reza.   „Kaj meni mar?"
„Ali ti res nič mar?"
„Meni ne!" odgovori Reza naravnost ter hiti skledo pomivati.

?,?? prav, je tako. Ali jaz tudi vem, da je beriški hlapee Peč, tista glista, vzel na našem tnalu leseno kobilo in jo prislonil k tvojemu oknu, da je tebe klical."
„Kaj morem jaz pomagati, če je revež neumen!" reče sestra.
Francetu se čelo zgerbanči.
„Povej mi po pravici, to ti rečem, če se zlažeš, le glej! Povej mi, ali si se mu oglasila, ali se nisi?"
„E, ne bodi tako čuden, France! kaj meniš, da sem neumna!"
„Povej, ali si se mu oglasila, ali ne?"
„Nisem se ne,"
„Nobenkrat ne?"
„Nikoli."
Obd molčita. „Verjamem ti", reče potem Franca, „samo toliko ti povčm: meni nič mar, nosi se in bodi, kakor se ti prav zdi, jaz ti ne bom na poti nikoli. Vendar rajši vidim, da imaš hudiča ko beriča."
„Za božjo voljo, ne kolni tako!" pravi sestra.
„Pa to: če ga jaz dobim, da bo tod lazil okoli hiše, premćl in pretresel mu bom koščice, tiste drobne, da bode tri dni in tri noči nd-me mislil; pri moji duši, da tako naredim, če smolo prinese le-semkaj."
„Saj pravim", reče sestra na jok, „nekaj boš napravil s svojo naglostjo in jeznaritostjo, da te kaj prav hudega zadene, ali koga ubiješ, ali pa kako drugo neumnost napraviš; popred ne boš jenjal."
„To naj te ne skerbi", odgovori France. „Le pojdi molit pa spat. Če te kdo kliče pri oknu, ne oglašaj se mu, če se mu ne pravi Godežev Tonček.   Beriča se pa varuj ko hudiča!"
Po tem poduku stopi Štivernikov France čez vezni prag na piano. Zunaj je bilo merzlo, sneg je pokrival z ledeno skorjo vse, kar ni bilo pod streho. Vse se je bilo skrilo pred mrazom, le polna luna je zmerzovala sredi neba in razsvitljevala nočno praznoto, ko je France, zavit v svojo merzlo obleko, koračil skozi vas.
II.
Ko je France prišel iz žleba, v kterem stoji vas, bil je na veliki stermi rebri, ki ni imela niti rodila druzega, ko kamenje in leščevje. Bil fje to vaški spašnik po letu. Ako je hotel človek v bUžnji terg, moral je po tem kamenji kobaliti navzdol proti zahodu ; ako je pa rebri po čez šel kakor Francfe, prišel je do pota, po kterem so hodili čez Gorjance in na kteri je stala kerčma Re-bernikova na Stenah. Sneg je bil vse križem razgažen, ker so tudi po snegu vaški pastirji koze pasli po leščevih mladikah. Bilo je torej težko hoditi iz gazii v gaz, s pota na pot, in se vendar zme-
7
rom v pravi liraj obračati. Toda France je bil takim potom in skalam od mlađega navajen.
Z isto skerbnostjo, ki jo imajo vsi kranjski fantje, ako po noči štramajo okrog, da bi namreč popred koga opazil v temi, kakor pa uni njega, stopal je tudi Francfe tiho in počasi, da-si tudi se ni varno okrog oziral, ampak stermo v tla gledal in premišljeval.
Zdajci začuje neko ravštanje in mermranje med skalami nad seboj. Hitro postoji in posluša. Mesec je svetil dovolj, da bi videl, kaj je; kajti bilo je po glasu razločiti prav Mizo, toda zaslanjala sta mu dva germa. „Morda škrat denarje seje", pravi mladenič in upogne na lahko germovje ter stopi nekoliko korakov navzgor. Zares bi si bil lahko poterdil ono misel, da škrateljna vidi pred seboj, ko zagleda čudno podobo.
Na najbolj špičastem kamnu je sedela černa, precej velika kepa, kakor skerčeno sedeč deček in je milo jokala.
France, ki se treh parov pesti ne bi bil ustrašil, zbal se je vendar te prikazni in hotel pobegniti. Pa v tem hipu se stegne kepa na kamnu, glava in dve roke ste bih videti.
„0 ti pretegnjena luna ti, ti spak ti, da bi te nocoj Bog ne bil obesil gori, ampak da bi te bil v lužo vergel žabam!" tako je klela podoba na kamnu, s suhim perstom žugaje mesecu na nebu, z glasom pol na jok, pol na jezo.
Glas človeškega jezika ima neko čudno moč do nas. Že usta, ki sama na sebi nimajo nič sosebno pravilnega in krasnega v svoji podobi in obliki, prikupijo se nam, ako iz njih govori miloglasen, ubran jezik; nasproti pa se nam odurijo tudi najlepša usta, ako čujemo iz njih glas, ki se vedno gerdo zadira in hriplje. Tako čakamo tudi po noči, ako koga začutimo, najpred, da se nam oglasi. Se le potem se nam nekaj olajša strah, ki ga prizadevajo dostikrat vraže ali ostanki kake prazne vere, brez kterih je malokdo, če tudi si jih še sam ni v svesti.
Tako je tudi Franceta minil ves strah, ko je slišal, da zna mala pošast na kamnu tudi govoriti. Pogledavši bolj na tanko je videl, da namesto škrata sedi na kamnu majhen možiček silo šaljive postave. Bil je suh, kakor goba; na mali glavi je čepel klobuk, velik in širok, kakor reta; rudečkasti lasjć so gledali vse križem po vratu doli in mahali po kratki raztergani kamižoli; na nogah pak je imel irhaste udelane hlače do kolen, potem je bila za veliko zaplato vrednosti gola noga, kolikor je ni pokrivala snedena in razcefrana golenica rujavega njegovega črevlja, kterega se je deržalo še predlansko blato.
„0 ti spak ti!" klel je možiček dalje, ne zapazivši, da je kaka živa stvar blizo —,^ „kdo mi ga toliko prizadene, ko burja in mraz in pa stari mesec. Še v palce bom ozebel, ali pa po členkih
8
me bo tergalo kakor hudiča, hu-hi!" začne mala postava na kamnu zopet jokati, ter skerči kolena na usta, tako da je klobuk vsega moža pokril.
„Kaj kolneš tod, koza!" zavpije France.
Dedec na kamnu se ustraši nenadnega krika, da pade zviško-ma na zobe s svojega sedeža. Ali ravno tako naglo se zopet pobere na svoje kratke noge in plaho ogleduje, kdo je ta, ki ga je prestrašil."
„Doli pojdi k meni, koza! če ne greš, pa bom lasč in ušesa od tebe kupil brez denarja", pravi France.
Počasi in kislo derže se pride dedec bliže. Ogleduje pa Franceta z malimi očmi od pete do tal.
„Nikarte, boter! lasajte in ubijajte me nikar, saj sem božji človek, ne pa živinče", hriplje dedec.
„Kaj pa hodiš tod po kamenji? Ali morda nimaš pameti?" praša mladi vaščan.
„Jaz sem Fertnatek Tekmec", odgovori mož pogumneje.     ^
„Bodi, kdor češ; jaz te prašam, kaj hodiš tod po noči?"     ,r
„Spak! jaz pa tebe vprašam: kdo si pa ti?" zavpije Tekmec ter stopi dve stopinji bliže in prime Franceta za persi, kajti do vrata mu ni dosegel.
„I ti koza! kaj bi pa rada od mene?" govori mladenič, ubere z eno roko Fertnatka za vrat ter ga zasuče ko prazno vrečo okrog sebe. Mali Tekmec bi bil kolovratil po rebri navzdol, ko bi ga bil France spustil iz pesti.
„0 boter, pustite me, pustite! Povedal vam bom, povedal!" kričal je mož.
„No, le govori; kaj iščeš tod?"
„Jaz sem Fertnatek Tekmec", pravi dedec zopet in sopiha na debelo, kakor bi plučem privoščil malo več zraka, ker so ga po-pred v strahu le malo uživale. „Veste kaj boter! ali kdo ste, vi ste pa hudi ko seršen; vse rebra ste mi preterli. Ko bi jaz usmiljen ne bil, precej bi šel tožit in s tožbo bi jaz nakanil in napravil, da bi vi zaperti sedeli štirnajst dni in trinajst noči zato, ker ste mi rebra polomili, da ves svoj živ dan ne bom lahko hodil po svetu."
„Do zdaj ti še ničesa nisem polomil", odgovori vaščan, „če mi pa ne poveš, kar te prašam, potlej te ukrivim ko klobaso in zalučim po dolini, da boš kopeti in butico skupaj nosil do druzega leta."
„Jaz sem Fertnatek Tekmec", govori dedec. „To si že v tretje povedal".
„Zakaj me pa ti tikaš, kedaj si mi kruha rezal? Kedaj sva krave v eni ograji pasla?" praša Tekmec, ki je pozabivši, kako terde so mladenčeve pesti, zopet nekaj poguma dobil. „Spak, jaz sem gotovih petdeset let star mož, kdo si pa ti? Smerkovec si, da ti povem."
9
Vsaeemu drugemu, ki bi ga bil s takim imenom počastil, skočil bi bil Francfe za vrat; zdaj pa mu vroča kri ni razkipela; samo nasmejal se je, bodi-si da se mu je vse vkup grozno šaljivo videlo, ali pa, da je spoznal, kako čuden je ta človeček.
„Od kod ste pa?" vpraša France z lepo.
Ko je Tekmec videl, da ga mladenič viče in da ga praša z lepo besedo, bil je na enkrat ves drugi.
„To pa to, boter, to vam pa že povem to", začne praviti. Jaz sem Tekmec iz Suhe krajine, nad vodo Kerko, doma. Moj oče so po vsem svetu po sejmih hodili in za krave mešetali. Vsak, kdor je kak rep v hlev kupoval^ vsak je poznal mojega ranjkega očeta,"
„Kaj tudi vi za krave mešetate?"
„Ko bi ravno kup narajmal, znam že znam.  Pa vendar jaz sem barantavec, nisem mešetar." „S čim pa kupčujete?"
„S čimur bodi. Ali morda kupite tobaka, en mehur ali dva? Prav dober hrovaški tobak je, nič moker, legak, rad gori. Vzemite ga. — A spak, v palec bom ozebel, že se mi je zančhtalo, zebe me ko spaka."
In vnovič jame Tekmec z zobmi šklepetati, tresti se in javkati.
„I^kaj za devet zlodejev pa iščete tod po mrazu?" vpraša še enkrat Štivernikov sin.
„Gori sem menil iti k Reberniku, ali kako se spaka pravi pri le-uni hiši na Stenah, ki sama stoji. Pa ti hodim in blodim že od sinoči po tem snegu zmerom po poti in vendar ne morem iz tega spakovega kamenja. Saj vem, da me nihče drugi ne slepi in moti, kakor ta-le gori, ta debeli mesec."
„Tako vas luna terka?" praša mladi vaščan.
„Koga terka?" povzame mož jezno. „Kdo je djal, da mene kdo terka. Jaz bom vas tožil v kancelijah, da boste zaperti, kakor sem le-unemu Antonu Debelemu nadelal, če ga poznate, tistemu vinščeku, ki nosi gerdo bradovico na nosu. Primojduha! pili smo pri eni mizi. Na zadnje pa jaz nisem mogel hitro denarja dobiti iz mošnjička, — imel sem pa tačas denar, eno manj ko trideset šmarnih petič sem imel; ni treba misliti, da jih nisem imel —; pa me uni polh debeli začne mikastiti in suvati in drezati, tako da me pod mizo stlači, kamor se mačku kosti lučajo. Tako mi je dajal, da sem bil mertev, prav mertev. Primojduha! pa sem šel drugi dan prec k zdravniku po spričilo, da sem res obtolčen in udarjen, primojduha, pa sem šel štemplje kupit in sem tako dolgo lazil okrog gospode---"
„Kako? Saj ste djali, da je vas bil do mertvega potolkel."
„Spak, kaj pak da me je bil, ali drugi dan sem spet oživel, zastopite me", razlaga Fertnatek Tekmec. „In lejte-si boter, Anton,
10
Debeli, tisti vinšček, ki ima bradovico na nosu, boje šteje križevce na stotine, jaz pa imam komolec raztergan, — glejte, luknja se mi je izvertala —; Jn kako sem ga bil naparal ? Zapert je bil osem dni in osem noči. Še dan današnji me noče pogledati, ako se v kerčmi snideva. In tako bi jaz z vami lahko naredil, ker ste me ozmerjali, da sem mesečen, in ker ste mi rebra poterli; primojduha, da ste mi jih, boter! A nikarte se ne bojte; jaz sem usmiljen, ne hodim rad okrog gospode, ker vem, da se je denar prerad prime. Če mi pokažete pot do Rebernika, pa vam vse prizanesem, boter, in še pohvalil vas bom povsod, koder bom hodil, po noči in po dnevi."
„Zakaj pa hodite tod, če res mislite k Reberniku?" praša Franca.
„Ljubi moj", odgovori Tekmec, „jaz sem bil že nekterikrat gori v le-uni kerčmi. Pa vendar se mi je nocoj pot zmešala, da spak vedi, kod štramam. Vem, da mi ni nihče drugi tega naklonil, ko mesec in pa copernice. Boter! lepo vas prosim, spravite me do Rebernikove kašče, — od kašče do hiše je samo deset stopinj, odtod bom z lehka našel stezo—, in boter, jaz nisem tako umazan, da vam ne bi dal za pet poHčev vina, tistega rumenega; res primojduha za pet poličev bom dal ali pa za šest."
Precej po tem pogovoru sta koračila naša dva moža, stari Tekmec z malo culo na rami in mladi Štivernik, po stezi, ki je peljala med skalami rebri napošev.
„Kaj pa imate opravka gori?" praša čez nekoliko časa mladenič.
„Tega vam pa ne povem, boter! Dva moža me tamkaj čakata", odgovarja Tekmec in hiti svoje kratke noge premikati, da ne bi zaostal za svojim korenjaškim tovaršem.
Kmalo sta se izgubila naša moža med drevjem Rebernikovegaverta. In daleč po stermi rebri, po poljanah, ki so se raztezale v dolini, in po zaraščenih verhovih je bila zopet tista tišina, ki vlada v merzlih zimskih noččh. In luna je sama v svojo pot plavala na širokem obnebji, ne bojč se niti mraza, niti kletve Tekmečeve, da bi jo Bog v lužo vergel. (Dalje prihodnjič.)
u
Praznik posvečuj!
(Narodna pravljica.)
Zakaj še dan današnji, zveežr o pol noči, O Kozmijanu svetem se terlica glasi Nad kerško razvalino, kjer nekdaj grad ?? bil? Tam prigodj&j se čuden je njega dni godil.
Razlega se klepeče po dolu terlic glÄs,
Od grada z visočine tje v tiho mirno vas,
Kjer praznik praznovali so ravno tisti d4n,
Bil namreč je svet Kozma in brat njegov Damj&n.
In gr6finja na ozidji visokem gor sloni, Obrača zaničljivo v dolino dol oči, Kjer množica pobožna za svetim križem gre, V procesiji, v molitvi ljudjž Boga časti.
Le urno poženite, deklici! terliee, Naj šečejo za Bogom tam doli uni se ; Mi raje si predivo narčjamo z lanu. Časti pa ne dajčmo nobenemu Bog«.
Zakrohotajo divje se deklice mladž, In terliee glasneje v dolino se glas^; Kazposajčne pesmi se v družbi tu pojo. Se šalijo deklice, za praznik ne veđć.
„Le urno urno kuri, suhač ti hlapec Ižn! Da žrelo bode belo, da bode zid ognjčn: Če jamo nam sušilno razžene še ta dan, Otert do zadnje bilke nam mora biti lÄn."
Poleno za polenom v sušilnico leti, Pa zmirom prepočasno terenje se jim zdi, Če ravno zmanjkovalo tak naglo je ]???, Ko sam peklenšček terl na terlico bi tu.
Da bolj bi podkurila, gospi zagrabi panj : „Jaz ogenj bom razgnala, poleno veržem va-nj.** In bliže stopi k žrelu, kjer žar se videl je, Poleno verze noter, pripognjena pred si.
12
Nad njo se steme plamen — in mertva je na mah; In prazničnim tericam pretrese ude strah, Nemudoma pustijo lan, terlice in grad, V dolini se zverstijo k procesji božji zad.
Zat6 še dan današnji zvečer o pol noči O Kozmijanu svetem se terlica glasi. Razrušil se je gradič, razpal je čisto v prah, Pravljica le je živa, ljudem oholim v strah.
J. Jurčič.
Ognjeni zmaj. 
(Maloruska pripovest,) I.
Po vsem Kijevu *) se razlega mogočni zvon peščerskega samostana**). Solnce stoji na zapadu in v čudnih hojah se leskeče veličastna cerkev z neštevilnimi kupljami. — Brez števila ljudi se gnjete in rije po dvorišču: tu vidiš Bolgarja v kurtki (kratki suknji) z zavratkom, tam Multanca s polnolično ženo; tudi prebivavcev iz najdaljših krajev severne Rusije se ne manjka, pa kratkolasih in dolgobradih Ukrajincev. Vsi ti ljudje sede pod košatim drevjem ali pa se kupoma sprehajajo po dvorišču, kakor bi se bali pozgubiti med nešteto množino od svojih prijateljev in znancev.
Le neki mladenič visoke krepke postave pa strunaste rasti v modrem županu z obnošenim tkanim pasom, stoji osamljen na strani, kakor bi le on bil edina sirota med toliko množico ljudi!
*) Kijev je glavno mesto kijevske guvernije v Rusiji. Stoji ob Dnepru, im& 5700 hiš, do 50000 stanovavcev, vseučilišče in 52 cerkvd, med kterimi j& najimenitniša cerkev sv. Zofije. V starem času je bilo to mesto .svobodna slovanska Ijudovlada.
**) „Peščerska Lavra" — peščera pomenja dubljino ali groto, lavra pa samostan. Ime „lavra" imajo na Ruskem samo trije samostani in med njimi je najbolj sloveča „peščerskaja" v Kijevu, V rakah te lavre počiva blizo 130 pravoslavnih svetnikov in Rusi romajo iz vseh strani v to slavno mesto.
13
? še temu davno, od kar je zapustil službo čumakov *) ter zamazano srajco zamenjal s plavim županom in borni trak s širokim pasom.
Med potjo v svoj rojstni kraj je krenil v staroslavni Kijev, da obišče svete grobe in se zahvali Bogu, da mu je blagoslovil delo in srečen konec dal njegovi službi.
Že je prehodil ves Kijev, ogledal je samostan sv. Mihela in sv. Zofije, večkrat je obiskal tudi peščero in videl sliko, ktera kaže potovanje duše po smerti. Sveto mesto s čudnimi višavami in nižavami, z zlato-kritimi cerkvami in zvoniki se mu je zdelo kaj krasno in mikavno. Pa kmalo se mu je pristudil neprenehljivi šunder in ropot, ki ga doslej ni bil vajen, v tihem svojem življenji. Zdaj stoji sred hrupeče množice osamljen in žalosten, kakor je bil na svojih potih po pustih neobljudnih stepah, ko je razpenjal svoj šotor o bližnji noči in sedal k večerji na tla, ko so o mraku pod rumenimi oblaki cele čede kun in divjih rac skakale pred njim, kakor bi mu kazale pot v milo domačijo. Ali na enkrat se mu razvedri lice; oči vpre v neko prikazen, gleda in gleda, kakor bi sam sebi ne verjel, ali vidi prav ali ne.
Mimo njega priskače deklica divne krasote, zala in mična, kakoršne še ni videl nikoli, rudeča kakor jutranja zarja in rožnato makovo cvetje, mlada, vesela, zdrava in čversta. Svetlorudeča volnata jopica jej ovija krasno zraščeni život. Srajčica, bela ko sneg, zakriva jej mikavno razvite deviške miline in rokavci kakor labudja krila, navezeni s tankimi raznobojnimi vezili, kinčajo jej nežne rokice. Pisani traki s cvetjem in zelenim perjem v svilnih laseh spletujejo se v ponosno divno kronico nad visokim razumnim čelom in trepečejo v sapi kakor mavrica po zraku.
Njej na strani korači star mož. Njegova postava nam naznanja nekaj posebnega. Sapa mu više sive lase; zarudela lica, viseče obervi, sive berke, tanko izražene čerte na licu: vse to nam predstavlja Ukrajinca stare korenine. Glave mu ni pobesila starost; kdor pa bolj na tanko ogleda globoke gerbe na visocem čelu, ki se vzdiguje nad sivimi obervmi, in pa bistro oko, ki je nekdaj bolj živo zasledovalo Tatarja po puščobnih stepah, ta kmalo sprevidi, da nosi že mnogo križev na herbtu.
Čversto stopa starček naprej, pa vedno zraven deklice. Kakor bi bil vtopljen v globoke misli, dela dolge korake po starinskih kamenih, in praska po njih s širocimi napotki; znabiti zbrisuje zadnji sled napisom z nemih, od nikogar čislanih nadgrobkov, ki so je zverstoma podelali na mesto navadnega tlaka.
*)  Čumak in čumaci se zovejo na Ruskem Ijnđjć, ki razvažajo morsko eol po domačih rekah.
14
Mladenič v plavem županu sam ni zapazil, kako je zašel med starčeka in krasno dekle. Hotel ju je ravno kar pozdraviti in se v pogovor ž njima spustiti, kar zadone vsi zvonovi. Vse ljudstvo, ki je bilo zbrano na dvoru, hitelo je proti velikim vratom ter se gnjetlo v cerkev; mladenič pa ni zapustil starčeka in njegove tovaršice. Ko je bilo končano večerno petje, ko so romarji v cerkvi pobožno moUli in priserčno šepetah, morebiti pervikrat v svojem življenji on ni pazil na službo božjo. Videl je le zalo deklico s ferfrajočimi trakovi pred seboj, obernil ni pogleda od ustnic ru-dečih, ki so šepetale pobožne molitve, niti ne od čaravnih očt, ki so podobe ogledovale tako milo in krotko, kakor gledajo le otroci in nedolžna bitja, ki so rojena za ljubezen.
„Kaj le moli?" pravi sam pri sebi, „rad bi vedel, kaj H misli? — Da bi me le pogledati hotela, v očesu bi jej bral misli?" — Kar oberne deklica, kakor bi bila uganila njegovo željo, proti njemu oči. Ko se vjame ž njegovimi očmi njen mili pogled, za-rudela je v lica, ne vede sama za kaj. Ali ta pogled je segel mladenču do serca. V hipu je čutil, kako mu je zavrela kri po žilah in serce mu je utripalo tako silno, da je nehotć pritisnil roko na persi. „0h!" zdihne, „ta ti je gotovo namenjena, oh kako vroče mi je pri sercu, kakor bi živo oglje v njem gorelo! Vendar je le res, da mu deklica, ki je komu namenjena, kri z enim samim pogledom razgreje, glavo z enim samim smehljejem premoti in zmeša! Da, ona je — ona mora biti!" —Za terdno je sklenil, kakor hitro bodo večernice končane, da popraša starčeka, od kodi sta doma.
Služba božja je minila. Ljudstvo je vrelo iz cerkve, kakor bučele iz panja. Nekteri se vračajo domu, drugi razkrope se po dvorišču. Nemirnega serca se pribHža mladenič sivemu starčeku; odkrije se mu ter ga pozdravi vljudno in prijazno. „Odkod pa ste, očka?" vpraša mladenič. Malo da ni zavzetja zavpil, ko začuje, da sta iz mesteca Voroneža. *)
„Vidite, jaz sem tudi iz Voroneža!" vsklikne veselo.
Starček stisne trepavnice, da bi mu mogel bolje v obličje pogledati, pa z ramama odmajavši odgovori: „Ne poznam vas, kar nič vas ne pomnim!"
„Jaz pa sem vas zdaj vendar^ spoznal, da-si tudi ste se jako spremenili.   Kaj ne, da ste Peter Čajka?"
,^Da, uganil si, Peter Čajka!"
„In jaz — poznate li Dimitrija Bolšaka? Jaz sem njegov sin!"
*)   Voronež majhen terg, nedaleč od Gluhova v černlgovskem okraji, ne p« Voron«i, glRvno mesto voroneskega kotara.
15
„Lej ga — lej ga, koga vidim — to je znanec! Kako da ne bi poznal Bolšaka? Saj sem bil ž njegovim očetom in s tvojim dedom za mladih let kosak."
In sedaj se začneta oba rojaka serčno objemati in ljubiti.
„Pa kod si hodil, da te tako dolgo nisem videl? Saj ni vendar naš Voronež tako sila vehk, da ne bi se bila kedaj srečala! Spominjam se tebe, ko si bil še tako-le majhen. To pa je tudi res, da stanujemo daleč od vas, in da jaz le malokdaj izidem iz svojega samotnegu berloga!"
„Vračam se ravno v domovino", odgovori Ivan. „Tri leta sem čumačil (razvažal sol) po naši Rusiji, da sem skoraj pozabil, ka-košne so hiše v Voronežu!"
„Dobro si storil, da domači hiši tudi kaj malega pripomoreš. Tako je delal tudi tvoj ranjki ded. Redko kedaj je pasel lenobo ali pa brez dela postaval. Zdaj je vzel v zakup kak bašton (vert na stepi"), zdaj je žgal katran (zemeljsko smolo); vedno je skerbel, da bi kaj prihranil otrokom. To ti je bil izversten mož, dobra blaga duša — Bog mu daj nebesa! Midva sva tudi kruh in sol skupaj jedla!
„Očka! vi dobro poznate našo obitelj?"
„Stare sem prav dobro poznal, ali mlajših ne tako! Glej, kako so se časi spremenili! Oče tvoj, pa brez zamere, je čmeren mož, vedno pohaja kakor izgubljena ovca; ž njim ni moč veliko popiti; razvesehti ga ne moreš, prej bi zraven njega pri kupici zaspal. Razun tega pa me je še neka nesreča zadela, res, prav velika nesreča! Umerla sta mi dva sina, gospodarstvo je šlo pod zlo; še v svojih starih dneh sem moral za delo prijeti in se ukvarjati zdaj tu zdaj tam. — Skerbeti sem tudi moral za vdovo in za malo siroto, ki jo je zapustil mlajši sin. Glej jo, kako sem jo odredil; ko jej je oče umeri, imela je še le dve leti!"
Pri teh besedah pokaže starček na dekhco, in ta je zarudela ko jagoda in pobesila oči, s kterimi je dozdaj gledala verlega mladenča.
„Vi pa imate zalo vnuko, očka!" odverne Ivan brez premi-slika ter pristavi:  „Kako pa jej^je imč?"
„Maruša!" odgovori stari Čajka. „No, ljuba moja vnuka! zdi se mi, da pesek šteješ, da verlega mladenča kar nič ne pogledaš! Poglej ga le, kako veri je ta mladenič! Pa te vendar ni sram? Saj je najin rojak. Ti ne spadaš več v versto tistih, ki vedno sedć za pečjo in zmirom le skoz okno gledajo za ljudmi. Doba je, da se pokažeš svetu; kajti če to pomlad ne, pa gotovo drugo nam bodo snubači v trumah zahajali v hišo!"
Pri teh besedah uboga dekUca v lice zarudi in malo da se jej niso solze uderle iz oči. Ivanu se je usmilila sramožljiva roja-
16
kinja. Da bi pogovor napeljal na 'drugo stvar, vpraša ju: „Kedaj pa mislite spet Kijev zapustiti?"
„Jutri po pervi maši", odgovori stari Čajka. „Zdaj pa si greva še križcev in svetinj nakupit v spomin na božjo pot!"
„Ivan ju pohlevno poprosi, da ga vzameta za tovarša po poti. Čajka mu radovoljno dovoli. Dogovore se, da se jutri v samostanu snidejo.   Potem pa se ločijo po svojih opravkih.
„To ti je veri mladenič!" reče Čajka, zapustivši samostan, „Verl mladenič — take imam rad; njegove oči so jasne, misliti je tedaj, da njegova duša ni černa!"
Vnuka ni zinila ne besedice. Ali v mislih pa je popolnoma priterdila besedam starega očeta, in kar se tiče očt Ivanovih, o njih jasnosti je bila še bolj prepričana.
Drugo jutro se Ivan za rana zbudi; dolgo sedi kakor v sanje vtopljen. Misli njegove, razvnete po ponočnih sanjah, blodijo še vedno sem ter tje in zastonj si prizadeva, s trezno razumnostjo berzdati živo domišljijo. Užgano serce mu vedno bolj utriplje. — Na zadnje pa se vendar zdani v njegovi glavi — pogleda okoli sebe, podoba Dnjeprovega obrežja se kaže v čaravni krasoti njegovim stermečim očem.
Tudi stari Dnjeper bliskeče modrojasno na planjavi, na obe strani razprostirajo široko svojo strugo; ali čem bolj se izgublja v daljini, tem bolj kale in temne se njegovi valovi. Za Podolom zrujavi, kakor vranovo perje, potem pa se turobno zavije proti Višegradu. Tako se vali in teče naprej, in za njim žubore kakor njegovi vnuki potoki in jezera; ta segaje po njem, kakor bi mu ne dala raztekati se po širnih stepah, uni pa, razprostirajo se do zelenih gozdov, kopljejo se v rožnem svitu žarno vzhajajočega solnca. Goste meglovine krijo s svojim sivim zavojem temnozelene livade, in te megle se kažejo najraje nad temnimi Dnjeprovimi goščavami. Sinji gozdi se modre na obzorji ali pa je zakrivajo oblaki in mrak; temnih senc gostega lesovja ne more razjasniti niti žarno solnce, niti veličastni pogled na ponosni Kijev, ki se pred njimi leskeče s svojim prekrasnim samostanom. Nebo je jasno, le nad lesovjem plavajo in se vlačijo valoviti oblaki, obrobljeni spodaj z ognjenim žarom.   Svitalo je.
„Kako slovesno je tukaj vse", misli si Ivan, „pa vendar ni naš Voronež; tam se mi zdi vse bolj jasno. Ko sem včasih, domii grede z daljnega pota, bližal se domači vasi ter ugledal njenih ver-tov, ki daleč segajo do širocih ribnjakov in bistrih jezer, iz kterih je ravno puhtela jutranja megla, bilo mi je vselej tako jasno in veselo pri sercu, da bi bil od veselja zapel novo, nikdar ne slišano )esem. O Voronež, Voronež! koliko in kako lepih mest sem v teh etih obhodil; nikjer pa nisem videl lepšega in bolj prijetnega fc;raja."
17
In zopet leže na razprosterto suknjo, zatisne oči, ter se še nektere krati stegne, da si razpodi poslednje sanje.
U.
Med tem se je dvignilo solnce nad modro lesovje, in vsemu stvarstvu v radost je napočil krasen dan. Ivan vstane, se umije, zmoli jutranjo molitev, proti „Lavri" obernjen, zahvali se gospodarju za gostoljubno postrežbo ter napoti se v samostan, da bi poiskal znancev in ž njima nastopil pot v domovino; za malo časa dojdeta tudi njegova rojaka. Po končani pervi maši se poklonijo še enkrat na grobeh sv. pripomočnikom, ki počivajo v prostorni cerkvi, potem se pa podajo vsi trije na pot. Molče so stopiH iz Kijeva, pobožni čutljeji so jim polnili dušo v tem slovesnem trenotji.
Za dolgim lesenim mostom, ki derži čez Dnjeper, obernejo se še enkrat ter se trikrat globoko priklonijo svetemu mestu, ki so ga ravno kar zapustih. Postali so nekaj hipov, in molčč z vpertimi očmi stermeli čaravno-krasnemu prizoru.
Na desni, tik zercala Dnjeprovega, raztega se Podol (predmestje kijevsko) s svojimi samostani, cerkvami, stolpi in s prevelikim poslopjem bogoslovne akademije. Zadej za Podolom so videti sinje dobrave in temnozeleni gozdi, nekaj sto verst proti Litaviji se razprostirajoči; in visoka zidališča, moleča kviško iznad nepregledne množine mestnih hiš, bila so videti v daljavi, kakor bi bila naslikana na azurnem nebesu.
Od Podola naprej ob desnem bregu se verste brez konca in kraja gore in hribi, kinčani s krasnim lipovjem in senčnatim leskov-jem, na podnožji obrobljeni s srebernim verbo^-jem. Na najvišem verhu tega hribovja, kjer je narava v čudni spreminjavi temno- in svetlozelenih barev ustvarila neizrekljivo mikaven kraj, stoji ^zlato-bliščeči samostan kakor venec celega veličanskega Kijeva. Široko in daleč leskečejo njegove kuplje, in nič na svetu se ne da primeriti tej čudopolni sijajni krasoti. Enako solncu, ki na vse strani razpošilja svoje žarke, siplje plameneče iskre na modro poveršje Dnjeprovo, posevaje ga z zlatom in biseri. Ali Dnjeper leskeče le bhzo Kijeva; koj za vidubiškim samostanom, ki izmed zelčnih hribov k njemu pogleduje, prihaja temniši in divjiši. Ne mene se ne za plodne, z zlatim peskom obsojane livade, niti za bledo gorovje, ki ga spremlja do najdaljnih meglovin, pretaka se temno in divje naprej; le na najskrajnem robu obzorja zableskuje v širocem pasu, kakor bi se hotel oberniti, da zadnjikrat pozdravi sveto mesto, potem pa zgine v meglovini. Tam se gore, ki ga spremljajo, za-vij6 v bledo-plavkasto barvo; ali ga še dalje spremljajo ali ga popustć, gledaje za njim, tega ne more oko razločiti; zdć pa sq
18
človeku tako daleč, da bi mislil na njih slišati veršenje černega morja. ^
„Čemu se, ljuba otroka, tako po gostem ozirata na Kijev?" povzame zadnjič stari Čajka besedo. „Znabiti vama je težko ločiti se od njega? Nikar ne žalujta, draga moja! vidva ga lahko še vidita, ako le hočeta. Jaz pač vem, da sedaj zadnjikrat gledam bregove starega Dnjepra in pa sveto „Lavro!"
„Kdo neki, očka, pa je ustanovil ta lepi samostan?" popraša Maruša^— in sedaj je Ivan pervikrat čul njen milo-doneči glas.
„Špilje (jame) sta izkopala sv. Anton in sv. Teodozi — samostan pa je sezidalo dvanajst bratov, ki tam notri počivajo. Ali si je videla?
„Kaj pa da, očka!" odgovori Maruša.
„Toti bratje tedaj, dokončavši samostan, so dolgo zidali visoki samostanski zvonik. Pri tem jim je Bog sam posebno čudno pomagal. Kar so po dnevi sezidali, to se je po noči samo ob sebi pogreznilo v zemljo, da jim ni bilo treba odra napravljati, kakor navadno delajo zidarji. Na zemlji stoje so sami vse dodelali; tudi zgornje stebre, ki je vidiš tam-le pod kupijo. Kar prikaže se enkrat enemu teh bratov po noči Mati božja ter mu nkaže, da nimajo dalje zidati, ker ni na vsem svetu višega zida-lišča, kakor je ta stolp. „Postavi zdaj kupijo", reče mu, „in pokrij jo s čistim zlatom!" — Po teh besedah je zginila v oblake. Naj-starši brat vstane, zmoli jutranjo molitev, zbudi brate svoje in vsi se poprimejo dela. Kmalo je bila tudi kuplja gotova, z zlatom pokrita in na-njo križ iz čistega srebra postavljen. Ko je bilo vse to doveršeno, dvignil se je stolp sam od sebe na kviško, kakor ga sedaj ondukaj vidiš! Zopet se jim prikaže Mati božja ter jih praša, kako milost si izvolijo od Boga za to delo? Enajst jih je prosilo samo to, da bi bili pokopani v teh jamah; dvanajsti pa je prosil blaga in bogastva, kajti želel je še prav veselo živeti na svetu. Ko pa se mu je bilo že vse pristudilo na zemlji, prišel je k bratom vleč se zraven njih k večnemu miru, pa videl je, da mu niso zraven sebe pustili prostora. Vendar pa je legel; ali nog ni mogel stegniti in obležal in zaspal je s skerčenimi nogami. Tako še sedaj počiva!"
Maruša se je pri tej povesti globoko zamislila ter pobesila oči.
„Zakaj pa si tako zamišljena, Maruša?" praša Ivan, „saj vendar ne misliš iti v samostan?"
„0h ne — v samostan pa ne grem!" reče ona in milo pogleda Ivana, da se mu je zabliščalo pred očmi.
Ivan je hotel pogovor nadaljevati, ali njegovo vznemirjeno serce mu ni dalo govoriti. Molče pogleduje krasno devico, ki si milo in sramežljivo zakriva lepo obličje.
19
„Prekrasna deva!" misli si Ivan, „kaj bi dal, ko bi vedel, kaj V sercu misli!"
Med tem ko je mladima romarjema serce nemirno utripalo, mermral je sivi Čajka še nekaj besedi sam pri sebi, — minila so mu že davno nežna čutila sladke ljubezni. Ozre se še enkrat na peščerski samostan, prikloni se mu, potem pa reče: „Podvizajmo se, otroka, pot je dolga, ne smemo se muditi!"
Pot od Kijeva do Brovarija pelje po rahlem pesku skoz gosto javorovo šumo. Za romarje, ki navadno peš potujejo v Kijev, je to zadnja skušnja njih stanovitnosti na dolgem in težavnem poti. Zato pa ugledajo že iz Brovarija obljubljeno deželo—krasni Kijev. Zdi se jim, kakor bi bil zavit v sinje ogrinjalo, skoz ktero se kakor prezern kristalni steber na zlati kroni leskeče stolp peščer-skega samostana. Ta pogled se širi dalje in dalje, kakor se bolj bližajo mestu. Ko dospejo do Dnjeprovega brega, obstanejo! — Nenadni prizor napolnuje je s čudenjem in stermenjem in sveta groza se jih polaščuje, kakor svetnika, kedar zagleda odperta vrata nebeška. Polni hvale in pobožnih čutljejev v sercu poljubujejo, nizko se priklanjajo, presveta tla!
Vse drugačni občutki obhajajo romarja, ko sv. Kijev zapušča. Pri vsacera koraku mu prihaja bolj otožno in žalostno pri sercu. Pri vsaki stopinji meni, da je kaj izgubil, in njegovi čutljeji so enaki čutilom, ki vnemajo našo dušo, ko zapuščamo domače in in domovino, med kterimi in v kteri smo živeli srečni in veseh, ktere in ktero smo ljubih iz vsega serca!
Romarji naši so se ozirali skoraj z vsacega grička nazaj, in vsakikrat se jim pokaže Kijev v temniši podobi. Ivan in Maruša se vedno pogledujeta. Vsaldkrat je Marušo rudečica oblila, koli-korkrat se je njen pogled srečal z Ivanovim. Kmalo se je s popotnim tovaršem tako seznanila in sprijaznila, da se mu je priprosto in milo z detinsko nedolžnostjo nasmehljala, in da-si ravno sta le malo besedic govorila med seboj, umela sta se vendar tako dobro, kakor bi bila mnogo mesecev skupaj preživela.
Proti večeru dospejo v malo selo, ki ob obeh straneh pota na peščenih tleh leži. Borne, z rumenim ilom polepljene kolibe se verste tužno in žalostno druga za drugo brez kacega plota, da, celo brez vertičev, kakoršnih navadno nahajamo po vseh malo-ruskih vaseh. Le sredi vasi ste se priklanjali dve verbi nad vodnjakom, na široko pot razprostirajo večerne svoje sence.
„Kako neki morejo vendar ljudje živeti v tako kamnitem, pustem kraju?" vzdihne Maruša, „jaz bi umerla tukaj od same želje po našem Voronežu!"
^„To se le tebi tako dozdeva, ljuba moja vnučica!" odgovori stari Čajka. „Prašaj le prebivavce tega pustega sela, ali bi mar hoteli zapustiti pelčeno svojo zemljo in preseliti se v na§ VoroneJ,
g*

kjer se nahajajo pri vsakej hiši zeleni vertovi? Gotovo, da ne bi storili tega. Njim ste ti verbi ljubši nego vsi verti in logi druzih krajev. Deklice v teh revnih kolibah ravno take rade pojo pesmi in ravno tako rade poslušajo stare pripovedke in pravljice iz starodavnih časov, kakor ti v svoji pobeljeni, s cveticami okinčani sobi!"
„No, Ivan, kje pa bomo dobili prenočišče?"
„Prosimo prenočišča v unej-le mali bajtici zraven verb; zdi se mi nekoliko boljša od druzih ["
„To je res", priterdi stari Čajka in zavije proti hiši. Koča, v ktero so stopili, bila je najboljša v celem selu. Klopi ob obeh straneh so bile snažne, v kotu nad mizo so pa visele podobe svetnikov, pogernjene z ogrinjali, ki so se z lično okinčanih okvirov doli spuščala. Na deskah, ki so bile namesto postelj, sedela je deklica v modri pregači in v beli robači z rudečimi obrobki pri kolovratu, in zibala z eno nogo zibelj, izpod nastropja visečo. Pela je ravno neko pesem. Zagledavši prišle tujce, obmolkne. Za pečjo, v kteri je ogenj gorel, sedela je druga ženska srednjih let; po peči in ruti na glavi je bilo znati, da je gospodinja.
Ko stopijo naši romarji v hišo, pomolijo najpred pred podobami svetnikov, kakor se spodobi ljudem, vračaj očim se iz svetega mesta in z božje poti; po tem še le pozdravijo domače in poprosijo prenočišča. Gospodinja, sedeča za pečjo, zvedevši, da so romarji, ponudi jim z malorusko priljudnostjo stole, ktere je, da-si niso bili prašni, začela brisati, kajti to zahteva dolžnost skerbljive in pridne gospodinje.
Med tem, ko je začel stari Čajka pogovarjati se z gospodinjo, pripovedovaje jej zdaj o Kijevu, zdaj o letošnji letini, bližala se je Maruša deklici, ki je sedela pri kolovratu. Menili ste se o lanu in preji; kmalo pa ste preskočili na druge reči. Deklici ste bili v kratkem prijateljici. Maruša popraša mlado domačo deklico, kako pesem je pela, ko so v hišo stopili?
„Od Save Galija", odgovori dekle.
Maruša še nikoli ni slišala pesmi od Save Galija, poprosi tedaj deklico, da jo še enkrat zapoje.   Deklica se dolgo brani, ko se pa ne more več ?^stavljati Marušinim prošnjam, začela je polglasno peti, da ne bi motila starčeka v razgovoru z gospodinjo: „Bil je kosak Zaporožec, z imenom Gali, Ki zredil je sina Savo, kosakom v slavo!" Čajka, zaslišavši pesem, preneha pogovor. Podpirajo si glavo z ????, oberne oči proti deklici, ki je brenčeče vreteno sukajo s pri-pognjeno glavo pela: kako se je Sava pridružil Lehom, kako je z Lehi kakor njih vladar ravnal, kako se je ž njimi vred pripravljal v pogubo pravoslavne cerkve, kako so na zadnje napadli ga Zaporožci, nabodli ga na tri sulice in kako je pred Zaporožci po-Ibegnila mlada njegova žena,

„Sprelepa pesem!" reče Čajka, „iz starodavnih časov! Od koga pa si se naučila te pesmi, dekhca?"
„Moj ranjki stari oče so jo mnogokrat peli!"
„Ali je tvoj ded že davno umeri?"
„Pred enim letom in dvema mesecema!"
„In verh tega je še umeri na tujem", pristavi gospodinja v solzah. „Smert njegova je bila tako nenavadna, da vsakdo, kdor čuje o njej, z ramami maje in molčl. Glejte! oče moj so znali na gosli prav lepo igrati, da-si tudi jih ni tega nihče učil; tudi gosli so si sami izdelovali. Za mlađih let so bili pri kmetiji; imeli so živino in obdelovali polje in njive. Pa ko jim je bila umerla žena, moja ranjka mati, in ko sem se bila jaz omožila, poprodali so vse gospodarstvo in pečali se potem le s svojimi goshmi. Ves božji dan so godli tam-le pod verbama pri vodnjaku. Vedeli so sila veliko starih pesem in pripovedek. Veliko poslušavcev so vedno imeli okoli sebe zbranih, prijateljev in znancev iz naše vasi, posebno ob nedeljah iu praznikih. Tako so se jih bili vsi privadili, da je postalo vse pusto in prazno pri nas, ko so z goslimi drugod po vasčh hodili. Vsak hip so potem popraševali: Kdaj se oče spet vernejo domu? Dobička pa nismo imeli nobenega od njihovega zaslužka; naj so si bili še toliko prigodli, vse so razdali drugim, kdor jih je koli prosil za to. In redko kedaj so kaj prinesli domu, tako čudnega značaja je bil stari mož! Ravno tako je obidejo tudi preteklo pomlad želje,"podati se v Kijev.—„„ Jaz grem molit!"" so rekh."
„Jaz in moj mož stopiva k njim: „Kam pa hočete iti oče? — Saj ste že tako bolehni in slabi, pa hočete še v taki vročini romati po suhem razbeljenem pesku! „„Jaz pojdem in taka bode tudi!''" — Ako so si kedaj kaj namenili, kar nič ni pomagalo več. Spremila sva očeta in zaprosila druge romarje, naj bi pazili na-nje ter je varovali nesreče. Prešel je pervi, prešel drugi teden, njih pa le ni bilo nazaj. Navadno so se naši romarji že v enem tednu vračali iz Kijeva. Zdaj sera si mislila, staremu možu se mora prav dobro goditi, in tudi njegovi tovarši se niso podvizali. Neki dan sedive jaz in moja hči pred hišo; mojega moža ni bilo doma. Solnce je že visoko stalo na obzorji ter svetilo tako jasno in milo skoz okno, da so se podobe ob stenah kaj žarno zlatile. Pod podobami so visele gosli, z belim pertom po-gernjene. Kar na enkrat pade pert raz gosli, kakor bi ga bil kdo spustil na tla. In čuj! v tem hipu zabrenčt^ strune same ob sebi tako jasno in čisto, kakor bi je stari oče prebirali! Grozno se pre-strašive obe. Moj mož pride'; povem mu dogodek, iu tudi on se je preplašil. Vsi trije ležemo spat, nič dobrega se nadjaje. Tako se tudi zgodi! Četerti dan potem so došH ljudjč iz Kijeva ter sporočiH nam, da starega očeta ni več na svetu. Pa kaj so še vse pravih o njihovi smerti!   Starček pride nekega dnč od svete mašC;
22
in začne peti svojo najljubšo pesem: „Sova je sedela na mogili, na mogili sova je sedela!" potem pa reče: Veste, kaj mi je? — Umeri bom! Žal mi je, da nimam svojili gosli pri sebi, drugače bi vam še pred smertjo: Moja sova! zagodel!"—To izgovori, leže na klop in roke mu omahnejo. Hitro mu priskočijo na pomoč, ali že je izročil dušo Bogu!"
Britkostno vzdihovaje je govorila gospodinja zadnje besede in otirala si z rokavi solzne oči.
Stari Čajka in njegova tovarša so sedeli molče in globoko zamišljeni. Vsak, ganjen od bolečin žalostne gospodinje, premišljuje po svoje prečudno prigodbo. Vse je bilo mirno v izbi, samo po šipah je brenčala bučelica, ki je bila nevidno v sobo priferlela, zdaj pa je iskala poti, da najde skoz okno zlate prostosti.
Znabiti bi bilo to molčanje še dalje terpelo, ko ne bi bila gospodinja večerjo donesla. Gostje sedejo za mizo pod podobe svetnikov, ona jim postreže ter prosi, da bi zadovoljni bili s tem malim, kar je Bog podelil. Na poti si človek dosti ne prebira in tudi našim potnikom je dobro teknila priprosta večerja. Ko so vstali iz za mize, zahvali se Čajka dobri gospodinji, ter reče, da bi še danes rad poravnal dolg za postrežbo, ker se jim je treba jutri za rano podati na pot; ali gospodinja ni hotela vzeti druzega, ko nekaj križcev in svetinj v spomin na božjo pot. — Se le pozno se je spravila družina spat. Zjutraj pa zgodaj vstanejo, s serčno zahvalo se poslovi od gostoljubne gospodinje in njene hčere ter odrinejo znova na pot. (Dalje prihodnjič.)
Mythologične drobtine.
(Razglaša Davorin Terstenjak.) 1.   O miši.
Miš (skr: mušika, iz muš, kar pomenja rodere, surripere in furari) je po narodnih slovenskih pripovestili dajmonska žival. Duše mertvih se prikazujejo v mišji podobi. Pri Indlh in Egipčanih je bila miš simbol noči, zavoljo svojega stanovališča pod zemljo in v temnih kotih. Kedar se dosti miši pokaže, pravijo Slovenci, da bode ali hudo leto ali pa nastopi pomor in kuga. Simbol nesreče in pomora je bila miš tudi pri Gerkih. Maloazijska dežela Mysia je dobila po častji te živalce svoje ime, in v tej zemlji je imel Apollo Smintheus najlepši tempelj; miši so mu elo pod oltarjem smele gnjezda imeti. Maloazijski Gerci so imenovali miš : o-fitv^-o?; zato priimek: Apollo Smintheus. Schwenk (Sinnbild str. 288) piše o tem častji: „Da sich die Feldmäuse in der Sonnenhitze gewaltig vermehren; so wird die Maus als ein der ^onne Vorzugs-
23
weise angehoriges Thier angesehen, und dann dem Apollo als Sinnbild angeignet, weil dieser Gott die Gluthen des Sommers beherrscht."
V grobih severnih Slovanov so našli po Beckmannu mišje podobščine, v znamenje, da je tudi davnim Slovanom bila miš dajmonska žival, simbol dušeumerlega. — Posebno so častili susla (česk. sysel, rusk. sushk, muscitillus), kteri skoro nič ne vidi; on je bil zavoljo svoje slepote naraven simbol chtonskega sveta. Menda so po častji suslov dobila svoje ime tudi slovanska plemena Süsel cev, ki so bili porazseljeni v Rusiji, v zemlji polabskih Slovanov kraj reke Mulde in se omenjajo kot prebivavci okoHce lipniške v listinah: „Sušil" dan danes „Sausal"; primeri: Mysia — in Mišensko.
V slovu: „0 polku Igorovem" vele sevetri: „Stribožij vnuci"; Stribog je bil torej eden najviših bogov v staroslovanski mytho-logiji, enak nemškemu Woutanu, v kterem spozna Grimm: „den das Weltall füllenden Aether", zato njegovo ime izpeljuje iz: wuatan, wutein, stirškonemšk. wuidln = bewegen.
Korenika imenu Stribog bi vtegnila biti: s t er, extendere ali pa: sri, movere, in glasnik t je vstava, kakor v besedi: struga, iz sru, fluere. Obe koreniki bi bili prikladni za poznamovanje povsod se razprostirajočega in gibajočega vzduha. *) Na meji slivniške in šentjurske fare se veh neka gora: S tri gora, prej ko ne po častji Striboga.
V slovanskem mythu poznamo še troje božanstev vetrov; ta so: Vihor, Wirbelwind, Pohvizd v češkem, Pogvizd v pol-skem basnoslovji. Pohvizd—Pogvizd pomenja z vi z daj oči veter, den sausenden, pfeifenden Wind. V češčini in polščini sta se ohranila starša glasnika g in /«; primeri: gwiazda, hvčzda in slov. zvezda. Pohvizd — Pogviezd je torej =rslov. Pozvizd — Požvizd.
In slednjič se še imenuje: Chworz, der knarrende, schwirrende Wind, polsk. chworzic, knarren, schwirren.
Narodske legende.
1.   Sk. Štefan.
(Kranjska.)
Sv. Štefan je bil lep mladenič in je služil kralja Heroda. Žena Herodova pa je^ bila hudobna in ga je skušala v greh zapeljati; ker se je je pa Štefan vedno ogibal, jela ga je čertiti in sovražiti, ter jo iskala priložnosti se nad njim zmaščevati.
*)   Vzđuh =: zrak je na Goriškem še đan danes navadna beseda.

Na sv. večer se je Štefan po dvoru sprehajal in glasno prepeval :
Nocoj nocoj Je svet večer, Ga ni bil6, Pa ga ne bo.
Nocoj nocoj
Se kralj rodi
Čez kralje vse,
In tud' čez kralja Herodeža.
Herodova žena, ki je v lini stala in Štefana prepevati slišala, steče berž k svojemu možu, rekoč: „Xaš Štefan je sinoči tvoje vince pil, pa še danes ne vč, kaj govori." — Herod se zelo razserdi in reče gnati Štefana v velik gozd. „Ondi", pravi, „je di?;ji konj; snedel je že mnozega, pa bode tudi Šteftma ubozega." — Hlapci ga zvežejo in odpeljejo v gozd. Ko pridirja divji konj, odveze Štefan zlati pas ter mu ga verze na vrat. Konj mu je bil pokoren in Štefan ga zasede ter jezdi pred Herodov grad. Pred građom za-rezgeče divji konj in pri tej priči se podere pol gradit. „Stefan je copernik", reče Herod. „Verzite ga v globoko jamo, ondi je polno kač in gadov; snedli so že mnozega, pa bodo tudi Štefana ubozega." — Hlapci ga veržejo v jamo, pa kače in gadje mu ne store nič zalega. „Sedaj še le vem", reče Herod, „da je Štefjm res copernik. Odpeljite ga na polje in pobijte ga s kamenjem." Hlapci ga peljejo na široko polje in ga podsujejo s kamenjem, kakor jim je Herod velel. Pa kjer je bila zvečer grobljica, stala je drugo jutro kapelica — sv. Štefana. Zap. J. P—k.
9, Jezus bere mašo,
(Tribuška na Goriškem.)
Stoji mi tam vesoki hrib, Na hribi mi je cirkuca Od zuui Ičpo rajhana, Od znoter Ičpo raalana, S svečami vsa prepasana, Noter bo Ježoš mašo brau. Sveti Sentjaž bo zgonu k njej, Sveti Lukež bo služu k njej.
Tri device k ofer gredo. Perva nese kadivenco. Druga nese koprivenco, Treča nese vej'co oljkenco Ljubi devici Mariji. Sveta Marija roženkran'c, Ker ga moli, naj ga moli, Za nas lep6 Boga prosi.
Zap. M. Ternovec.
3. Jezus, Marija in grešnik.
(Isterska.)
Tiho je more kako kal, po njim se vozi zlata plav, va njoj je preljubi Isus i preljuba mati Marija. Jedan grešnik vapije iz kraja: „Isuse, privozite plav na kraj, čete grešnika izpovedal." Pri vozili su plav na kraj, pak govori Isus: „0 ti veli grešniče! ča
Ž6
si ti mene zazival?''—Grešnik govori: „Da ćete vi mene spovidat." Isus govori: „Kako si Boga vredil?" —Govori grešnik: „Ubil sam majku i otca, ubil sam sestru i brata, ubil sam kumu i kuma, ubil sam susedu i suseda." Isus mu govori: „0 ti veli grešniče! dalje stani od mene, nisi dostojan s manom govorit." A grešnik se je počel ružno plakat i ime majkino zazivat: „0h me! Marijo, majko moja! oprostite, veli grehi moji!" I mat Marija poklekne na svoje gole kolena, i počne prosit: „0 Isuse, sinko moj! daj grešniku velu pokoru; grešnik če se spokorit, grešnik če slavu Boga uživat, on se je meni na čast postil tri mlade sobote o supice kruha, o čašice vodi." — Isus govori: „0 ti veli grešniče! hodi ti v onu pustinju, na onn eernu goru; onde ćeš najt suho drivo i pod njim češ najt studenu škrilčicu, na njoj kleči sedam let, i kada steče sedam let, prit će k tebi jedna božja tica ili jedan božji angel."
Grešnik gre delat pokoru, kako mu je Isus zapovedal. Steklo je sedam let, prišal je jedan božji angel k grešniku i mu govori: „Stani se človiče!" — „Kako ću se stat, vse moje kolena su ispita do koščic!"—„Stani'gori človiče!"—„Kako ču se gori stat, sve moje oči su izpite do možgani!"—„Stani gori človiče! svi grehi su ti od-proščeni!" — I onda se je on gori stal, kako da mu nebi niš bilo, i još se je obazril na ono suho drivo, pervo je bilo suho, a sada je zeleno, na njim je bil preljubljeni Isus; i su ga prijeli vsak za svoju ruku i su šli va diku nebesku, Žap. J. Volčič.
4.   Sv. Martiin.
Sv. Martin je ovčice pasel. Imel je že takrat po pastirski navadi pastirsko piščalko. S to je vsaki dan od zore do mraka, zraven drugih pesmic in molitvic, Boga častil in hvalil. Ko neko jutro ravno o solnčneni vzhodu pri studencu sede juterno pesem prepeva, pridere na enkrat velik volk iz germja, ter mu največo in najlepšo ovco zagrabi, zadene jo na herbet in hajdi ž njo v les. Sv. Martin to viditi se jako razžalosti, posebno pa še zato, da se je požrešni volk prederznil njega samega v pobožni pesmici motiti ter prekrotko in zvesto čredico ovčic tako oplašiti in razpoditi. Pravična jeza ga obide. Skoči nagloma na noge in v hipu je pri volku, ter lopi mu po križu s piščalko, da se gerdi volk na zemljo zgrudi. Hitro zdaj reši sv. Martin ugrabljeno ovčico, zadene jo na pleča, ter jo nazaj nese, volku pa zapreti: „Poberi se v les ti, in hrani se tam z divjo zverino, ne pa s pohlevnimi ovčicami, ki ti nič zalega ne delajo!" —Šel je volk v les, ali sklenil je v sercu vedno sovraštvo do ovac iz ljubezni do sladkega njegovega mesa.   Ali piščalka sv. Martina je bila tako težka, da mu je
26
križ zdrobila. Od tistihmal nima volk več take moči v križu,-kakor poprej in jo še dan današnji imä v persih. Tako mi je neki pastir volka opisal, A. Benigar.
Bistroumnost.
Bistroumnost je vrojen dar, ki ga ne dd in ne namesti nobena učenost. Komur je dan, razodeva se pri vsaki priložnosti v besedi in djanji — tudi nad najprostejim, neučenim človekom, kakor se biser svetli še iz prahu in smeti. Kolikrat prosti kmet ali rokodel v svojem govorjenji razodeva več jasne misli in žive domišljije, kakor najučeneja glava po najskerbneji pripravi! Priča temu je tudi sledeči odgovor prostega kmetica, ki na vprašanje po številu svojih koscev ne naznani le golega števila, temuč vplete tudi sicer le kratek, pa tako značajin opis delavcev in njih pripravnosti, da jih bravec v duhu ima tako rekoč pred svojimi očmi ter vidi, kako se vsak giblje in kako opravlja svoje delo. — Berite!
Vprašanje: Sosed! koliko koscev imate danes na travniku?
Odgovor: „Štirje deci jo žokajo; dva p6ba jo klofutata, — jest in hlapec nas je osem.^)"      . St.
Narodske pesmi.
(Kerška.)
Zaspala je ljuba Ivanova
Pokraj puta na travci zelenoj.
Našli su ju sluge Ivanove,
I pošli su Ivu poviđati:
„?? Ivane demo ju sprobudit?"
„„Ne tičte je, verne sluge moje!
Ja sam junak, ki budit ju ocfu.""
Skoči Ive ?? vrtal zeleni, I ukine kitu lusmarina, Prasne Maru po liscu rumenom. Kud je Mai'u kita zahajala. Tud je Maru krvca polivala; Da bi sahla ruka Ivanova, Kako sahne kita lusmarina!
Zap. J. Geržetid.
•)   deci=dedci=starci;     mlada začetnika:     midva sva kosca—vredna tega imena.

(Isterska.)
2. Človek.
(Isterska.)
O človiće pravednice, Ne drzi se od ved vec?i. Vse to zlato, vse to srebro Će ti pusto zaostati. Sebon uedeš niš uzeti, Nego ruke na prsima. Težke grihe pred očima. Te te nesti v črnu zemlju;
Dobra nećeš ti imati, Ko ne črvi, ki te grižu. A ti deš jim govoriti: O vi drvi, bratjo moja! Ne grizite tila moga; Zač vidite, da je gnjilo. Tako, Bože! da bi živo.
Zap. J. \'olčič.
3. Lijana(Isterska.)
Zrasla je jelva visoko. Se one gore je nadrasla, Samo one vele ni mogla; Pod onom velon je beli grad, Va kemu se sede Ivan mlad 8 svojom sestron Lijanom.
Lipa je sestra Lijana Pol mladoga Ivana; Ruse je kose spletala, Kamo je s njimi majala, Tamo je slava padala!
Zap. J. Volčič.
Zastavica.*) 
Sem
začetnik miru (sveta), Končavec vsem reččm, troj edin In vendar nisem _____ Bog.
*)   kdor je pervi ugane, dobi lanski Glasnikov tečaj.
St.
Slovstveni oglasnik.
Pesmi. Zložil Simon Jenko 1865. Založil J. Gion-tini v Ljubljani. — Po dolgi suboti spet vesela prikazen na polji slovenske poezije, ki se dan danes med Slovenci — da bi tako ne! — skoraj popolnoma v nemar pušča. Visoko cenjeni J. Ko-seski, eden najpervih buditeljev slovenskega duha, ne izmika več svoji blagoglasni liri krepkih glasov; za njim so umolknili ali vsaj že nekaj časa tiše, da mlajšega zaroda v misel ne jemljem, mnogi in to najboljši slovenski pesniki: Cegnar, Ledinski, Levstik, Podgorski, Potočnik, Tornau in drugi; s toliko večim veseljem pozdravljamo pričujočo Jenkovo zbirko, ki obsega blizo 100 nežnih pesniških cvetic, s pravim pevskim duhom navdahnjenih. Jenko je
2Š
pevec svojih občutkov; vse, kar mu serce vnema, kar ga veseli ali žali, vse to vdarja v mičnih akordih na strune, da odmevajo v skladnem soglasji v vsakem čutnem sercu. Glavni predmet njegovim poezijam je sicer ljubezen, vendar je med njimi mimo erotičnih lepo število tudi tacih, ki so navdihnjene z gorko ljubeznijo do mile domovine, in ravno ti tužno-mili obrazi, te krepkoglasne budnice slovenskega duha so v resnici najlepši biserji cele bogate zbirke; želimo jim samo spretnega skladavca, in glasile se bodo, kakor se že „Naprej", „Pobratimija" in „Molitev", v kratkem tudi une po vsem slovanskem svetu, saj so od perve do zadnje skoraj vse pripravne za petje. Jenkove pesme so sploh kratke, domače, lahko umevne in naravne, pa toliko bolj jedernate, krepke in polne lepih misli, brez nepotrebnega lepotičja v besedah, v ktero se tako rada zavija siroščija zdravih misH; po vsej pravici se more reči o njih, da iz serca k sercu gredo. Da-si ravno bi bilo z ozirom na našo mladino želeti, da bi bila tu pa tam kaka erotična še v rokopisu ostala, vendar moramo resnično spoznati, da so Jenkove „pesmi" prelep prirastek naše mlade lepoznanske literature. — Notranjemu mičnemu obsegu je primerna tudi vnanja hčna oprava; cena jim je 60 nkr. Sklepamo to kratko naznanilo s serčno željo, da bi nas bogato obdarovani pesnik prav po gostem razveseljeval z ena-cimi mičnimi cveticami svojega bistrega uma in serca, drugi pesniki )a, posnemaje ga, zanemarjeno pesniško polje spet z večo mar-jivostjo obdelovali in Slovence hudih na ljubezen in delavnost za mih svoj narod!
Izbrane narodne srbske pesmi. S slovnico, tolmačenjem in rečnikom. Na svitlo dal J. Pa j k, c. k. gimn. profesor v Kranju. V Gorici založil K. Sohar. 1865. — Krasota serbskih narodnih pesem slovi že po vsem omikanem svetu in marsikteri tujec se je nalašč zato s slo?'^anskim jezikom seznanil, da je mogel te krasne cvetice narodnega duha v njih izvirnem jeziku prebirati. Vsega tega truda vendar nam Slovencem ni treba, ker ste si književna slovenščina in serbščina toliko sorodni v besedah in oblikah, da bode jezik serbskih narodnih pesem vsak Slovenec za silo razumel, samo da se privadi ćirilskih pismen in nekaj posebnih slovniških obhk. Da bi se pa Slovenci še lože in brez velicih stroškov seznanili s temi prekrasnimi biserji narodnega književstva, izbral je iz bogatega zaklada in v pričujoči knjigi izdal g. Pajk šest najlepših o Marku Kraljeviču, pervem junaku serbskega naroda, s kratko razlago v latinici natisnjenih; spredej je pridjana kratka serbska slovnica, ki pojasnjuje glavne razhke serbskega govora. Ne dvomimo, da najde ta vse hvale vi'edna misel povsod potrebne podpore, da more g. izdatelj po tej poti še več enacih cvetlic presaditi v slovenski vert. Knjiga, prav lično tiskana, šteje 128 strani in velja 60 nkr.
29
V predgovora piše g. izdatelj: „Kratliim biti (namreč v serbski slovnici) je moje prvo prizadevanje bilo, ker sem si dobro svest, da smo Slovenci sedajne dobe v gramatikiziranje tako rekoč do grla zabredli." Tem besedam nikakor ne moremo priterditi, marveč je v tej zadevi naša misel ta, da je nam Slovencem, celo pisateljem, slovenska slovnica še neogibna potreba, kakor nam spričuje malo da ne vsaka nova knjiga, ki na svitlo izide. Jezik je res slobodna stvar človeškega duha. ki se ne sme kovati v suženjske verige; plemeniti, čistiti in ga v eno korito navračati, pa je dolžnost vsacemu pisatelju, da se nam še na več potočiće v ne razteče.
Jezičnik ali pomeuki o slovenskem pisanji. Spisal J. Marn. II. leto. V Ljubljani. — Pričujoči II. zvezek g. Marnovih razgovorov je, kakor pervi, po svojem bogatem obsegu jako zanimiv in podučen za vsacega Slovenca, ki se želi bolj na tanko seznaniti s pravili slovenske slovnice; iz njih bode spoznal, kako naj se piše, da bode pisava prav domača, mimo tega pa tudi, zakaj naj se piše tako in ne drugače. V teh pomenkih (50 jih je v tej knjigi), je izgovoril g. pisatelj marsiktero tehtno, vsega premislika vredno besedo; želimo jim obilno bravcev in pre-biravcev, sosebno med odraslo mladino, da se seznani po njih s pravo in z domišljeno veljavo slovniških oblik v sedanjem pisanji. Cena tej knjigi je pri g. pisatelju samo 50 nkr. Sklepamo to kratko naznanilo s serčno željo, da bi učeni g. pisatelj svoje ponienke tudi letos nadaljeval, pisavo sc (namesto pravilnega ali gorenskega š) vendar opustil, ker je neslovanska in tudi ljudski izreki popolnoma nasprotna.
* Slovenskih glediščnih iger, ki je izdaja dr. J. Bleiweis, je prišel v kratkem času II. in III. vezek na svitlo; pervi obsega prav kratkočasno igro „domači prepir" v enem djanji, ki jo je prosto po nemškem poslovenil J. Zabukovec; drugi pa prelepo veselo igro „Strup", ki jo je svobodno in prav izverstno poleg nemškega spisala naša visoko cenjena pisateljica Luiza Pes j ako v a; čisti donesek je namenila „slov. matici". V tem delu se prelepo kaže pisateljičina spretnost tudi v šaljivi slovenski pisavi; naj razveseli Slovence še z mnogimi izdelki bistrega svojega uma in rahločutnega serca! — Cena vsacemu vezku je 20—24 nkr.
30
Besednik.
Vabilo slov. pisateljem. V seji 18. decembra m. 1. je sklenila „družba sv. Mohor a", da se sestavi in prihodnje leto mimo treh — štirih drugih bukvic na svitlo da knjiga, ki bi bila po tehtnem zapopadku in po vzorni pisavi pripravna za domače in šolsko berilo bolj odrasli (10—15 letni) slovenski mladini. Obsegala bode v ta namen v skerbni izbiri vsakoverstno slovstveno blago, ki mladenču um in serce blaži in mu oči odpira za vse, kar je lepo in dobro. Da se pa ta naloga srečno izveršl, poziva družba sv. Mohora vse slovenske pisatelje, da jej priteko v ta namen z izdelki svojega peresa — vsak vsaj z enim ali z dvema spisoma — v prav obilnem številu na pomoč. Po godu jej bodo za to knjigo — ime jej bode „Cvetnik" — vsakoverstne mladenški starosti primerne poezije, pravljice in pripovedke, zanimivi obrazi natoroznanski, krajepisni in zgodovinski, životopisi in popisi raznih ljudskih del, razni nravno-podučni spisi, pa tudi drugi, za mladino mikavni sestavki kakoršnega koli zapopadka. Vsi spisi, za „Cvetnik" namenjeni, izvirni in poslovenjeni, naj bodo skoz in skoz lahkoumevni, ne preobširni (najbolje 1, 2, 3 — k večemu 5—6 strani obsegajoči), in j edema ti v besedi in po obsegu, da se bode nad njimi mladina razgledovala in dušno razveseljevala. Za povračilo njih truda bode plačevala družba gg. pisateljem tiskano polo (16 strani male osmerke) izvirnih sestavkov z dvadesetim i, prestave pa z dvanajstimi goldinarji avstr. veljave; pošljejo naj se pa spisi vsaj do 15. marca 1865.
Družba sy. Mohora. Z novim letom prične „družba sv. Mohora" šesto leto svoje delavnosti po sedanji osnovi. Od kar se je tako premladila, pridobila si je vsako leto lepo število novih družnikov iz vseh stanov, da so se poslednje petere družbine bukve že v 2173 iztisih med Slovence razposlale; gotovo lep napredek v petih letih! Marsiktera lepa knjižica si je našla po tej narodni napravi pot med preprosto ljudstvo slovensko, ki se doslej tu pa tam še celo zmenilo ni za kako slovensko knjigo; in ravno to jej daje v naših očeh največo važnost. Zato bodi vedna skerb vsakemu pravemu rodoljubu, da seznani slovensko ljudstvo, kjer se še ni, s to koristno napravo, da se družba sv. Mohora med Slovenci bolj in bolj vkorenini in še mnogo let razširja med njimi pravo keršansko omiko. Pri tej priložnosti opominjamo domačo mladino, da se da tudi v novem letu v prav obilnem številu zapisati med družnike; letno plačilo — 1 gld. za štiri — pet lepih bukvic — je tako nizko, da ga gotovo vsak lahko zmore.
Slovenska matica. Najlepša prikazen preteklega leta v narodskem življenji Slovencev je vstanovitev „slovenske matice" v
31
Ljubljani. Zaupno se obrača k tej narodni napravi vsako domoljubno serce, pričakovaje od nje, da postane s časom prava mati slovenski književnosti, iepoznanski in učeni, in po tem takem dušna vez vseh Slovencev v književnem oziru. Da se pa to v kratkem zgodi, treba je pred vsem drugim, da se zgernejo domorodci iz vseh strani v prav obilnem števihi okoli nje in jej priteko s svojo darovito roko na pomoč: od krepke materijalne podpore zavisi tudi srečen duševen napredek. — Pervo delo, s kterim je stopila „slovenska matica" v življenje, je dobro znani Hicingerjev „Koledar slovenski za navadno leto 1865"; praktični del je izverstno sestavljen, pisava njegova vzorna, kakor jo ima le malokteri Slovenec v svoji oblasti; želeli bi mu vendar mimo zanimivih sporočil o matici in čitavnicah še mnogo več lepoznanske in pod-učne tvarine, da-si tudi bi mu bila cena nekaj poskočila; tako bi si bila knjiga brezdvomno še več prijateljev, če ne tudi kupcev pridobila. Cena jej je po bukvarnicab 40 — 45 nkr. — Žele „slov. matici" najlepši razvitek, ne moremo zamolčati želje, naj razveseli Slovence vsaj v drugem letu svojega obstanka s kakim veljavnim lepoznanskim (n. pr. s kritično izdavo Vodnikovih pesem ali s kako pesemsko zbirko naših sedanjih pesnikov: Koseškega, Levstika, Ledinskega itd.) ali s kakim učenim delom, da si privabi po njem morebiti nekaj manj kupcev, toliko več pa novih udov!
Celovška čitavnica. Lepo posnemaje svoje sestrice po drugih slovenskih mestih, uri tudi „celovška čitavnica" svoje ude pridno v slovenskem jeziku ter jim napravlja od časa do časa kako domačo veselico, ki bodo v prihodnjem zimskem času te-le: S.jan. ples, 24. jan. obletnica, beseda s plesom, 2. febr. beseda v spomin Vodnikov in tombola, 19. febr. ples, 19. marca beseda s tombolo, 2. aprila beseda s tombolo in 7. majnika ples. Vsaka veseHca se začne ob pol osmih zvečer. Naj pridejo k tem veselicam vsi udje, domači in vnanji!
O. Flacid Javornik. Umerli so na sv. Andreja dan m. 1. O. Placid Javornik, duhoven benediktinskega reda, dalj časa profesor jutrovih jezikov v Celovcu in od leta 1850 fajmošter v Št. Jurji, iskren domorodec in zvest podpornik vsem narodnim rečem, da imamo malo tacih. Slovensko slovstvo so pomnožili z obširno razlago pervih „Mozesovih bukev", pri kterem delu jim je bil sosebno pomočnik ranjki Anton OHban, in še z nekterimi drugimi spisi, ßojeni so bili 22. avgusta 1803 v Tersteniku na Gorenskem. V svojem življenji so bili vedno moškega značaja, vedno veseli in proii vsacemu priljudni po navadi slovenski; občno spoštovanje jim je sledilo v grob.   Naj v miru počivajo!
Slovenec. Česar smo Slovenci že davno živo pogrešali, to bomo v kratkem imeli, namreč samostojen političen časnik v slovenskena jeziku. Dne 14. t, m, izide pervi list tega časopisa,
32
ki bode pod naslovom „Slovenec" vsako sredo in soboto na pol poli noviške oblike Celovcu na svitlo prihajal in se sosebno pečal s podukom slovenskega ljudstva v političnem in gospodarskem oziru. Jezik mu bode prav domač in lahkoumeven, da ga bode tudi priprosti Slovenec lahko umel; vredoval ga bode pa znani slovenski pisatelj J. Božič. Polletna cena mu je v Celovcu 2 gld. 70 kr., s poštnino vred pa 3 gld. 20 nkr., za četert leta velja
1 gld. 70 kr. — Pri veliki potrebi umnega političnega in gospodarskega vodnika v sedanjih časih za vsacega deržavljana ni dvomiti, da se „Slovenec" kmalo udomači pri vseh vedoželjnih Slovencih. Naj najde že v začetku po vseh straneh dovoljne podpore!
* Slovenska mladina uči se kaj rada drugih slovanskih narečij, sosebno hrovaško-serbskega in češkega; za praktično berilo jej naznanimo s polletno ceno vred najboljše lepoznanske časnike v teh narečjih in sicer izmed jugoslovanskih a) „Naše gore hst" v Zagrebu,
2 gld. 50 nkr., b) „Bosiljak", vsacih pet tednov v Zagrebu, 1 gld., c) „Glasonoša", tednik na Dunaju, 3 gld. in d) serbsko „Danico" v novem Sadu, 2 gld. 50 kr. — 2. Izmed češkoslovanskih pa: a) z mnogimi lepimi podobami ozaljšani polomesečnik „Zlata Praha",
3 gld. 54 nkr., b) ilustrirani polomesečnik „Eodinna kronika", v Pragi 2 gld. 90 kr., c) „Literarna pHloha k narodnim listum", dvakrat v mescu, 2 gld. 28 kr., d) „Zabavne Vecery" vsak mesec z mnogimi povestmi v Berni, 2 gld., e) „Lumir", ki začne sopet kot tednik v Pragi na svitlo izhajati, 2 gld. 40 kr. — Med humo-rističnimi časniki se naj bolj priporoča tednik „Humoristicki listy", 2 gld. 85 kr.
* Pred nekaj dnevi nam je došla že dolgo pričakovana M. Majarjeva „Vzajemna slovnica"; šteje 236 strani v osmerki in velja 3 gld. po bukvarnicah in pri spisatelju v Gorjah (Post Arnoldstein) na Koroškem; prihodnjič več o njej.
* „Cvetja iz domačih in tujih logov" 22. vezek (t. j. IV. šestke I. snopič) je ravno kar prišel na svitlo; obsega začetek krasnega poljskega romana „Kirdžah" od M. Cajkovskega.
Kupiti ali za kak drugi polletni tečaj zameniti se želi „slovenski Glasnik" leta 1861 štev. 1—14 v dveh ali vsaj v enem iztisu; kdor ga misli oddati, nuj ga kmalo pošlje. — G. V. K. v M., g. A. B. v N., g. J. P. v L., g. D. T. Hvala.— G. J.St. v N.m. Poznejše; za zdaj ni bilo mogoče. — G. JM, v B. Kmalo.
Današnji list smo poslali vsem dosedanjim čast. podpornikom na ogled ter jih prosimo tudi za tekoče leto njih materijalne pripomoči edinemu
lepoznanskemu usto v slovenskem jeziku, da more se dalje na svitlo izhajati in vedoželjno slovensko mladino in druge prijatelje krasoslovne literature pošteno razveseljevati; kdor mu pa noče biti več vprihodnje prejemnik in podpornik, ta naj ga blagovoli pod ravno tistim nadpisom spet v Celovec poslati, pa mn ne bode dohajal več.   Prosimo,
Vreduje in na svitlo daja: A. Janežič, tiska pa J. & Fr. Leon,