Zvonček.
(Legenda.)
Pred davnim, davnim časom je bilo, skoro dva-tisoč let je od tega. Daleč tam za morjem, v egiptovski deželi je pravkar starka zima vzcla slovo, pomladno solnčece sp je prvikrat posmehljalo z neba. Prve cvetke so prikukale iz tal.
In komaj so zapustile pisane cvetke svoje zibelke, so zagledalc doli na poti starega moža, ki je za uzdo vodil oslička. Na osličku jc sedela žena, ki je imela v naročju malo dete. Nad vsemi je bila razlita rajska svetlcba .... Bila sta Jožef in Marija, ki sta z ne-beškim Detetom bežala pred zlobnim Herodom.
Drobne cvetke so spoznale svojega Gospoda. Zlata trobentica je zatrobila Jezusčku v pozdrav, ponižna vi-jolica je vso okolico napolnila s sladkim vonjem, male marjetice so okrasile cclo pot. — Poleg teh cvetk je pa stala nežna, bela cvetka, ki je ravno pogledala iz tal. Srčnorada bi tudi ona pozdravila Detece, a mala ubožica ni vedela, kako bi mu izkazala čast. »Tudi jaz Te ljubim; o Jezusček, tudi mene blagoslovi,« je hre-penela cvetka. — — — Sv. družina pride do cvetk. Jezusček se razveseli, ko sliši zlato trobentico, Mati božja se nasmehne vijolici in marjetici. Mali Jezusček zapazi malo cvelko, ki želi k njemu. Svoje male ro-čice iztegne k cvetki in jo blagoslovi: »Bodi ti zvonček in na veke oznanjuj moj prihod! Ko se umakne zima, vzcveti in oznanuj, da se je približala pomladna radost, da je Bog stopil na zemljo!«
Nedolžni zvonček je ponižno sklonil svojo glavico, veselo zazvončkljal in o^nanil prihod nebeškega Deteta. Čez trate in dobrave je splaval njegov glas in vsa zemlja se je razveselila.                                   Jakob Soklič.