J
Novo mesto kot univerzitetno mesto?
Razmišljanje o Novem mestu kot univerzitetnem središču je brez dvoma javna zadeva, o kateri je treba čimveč razpravljati na vseh mogočih ravneh -ne le ozko strokovni in politični. Kot prispevek k javni obravnavi že v tem trenutku dokaj zapletene "univerzitetne” problematike je naravnana tudi priloga decembrske številke Parka. Upamo, da bo pripomogla k razčiščevanju nekaterih zablod.
V____________________________________________________J
Novo mesto kot
nm g>t	središče
MJ K	L	Preigravanje proefcon^a lahko seveda nadaljujemo v nedo
™	arnnmpntn\/ ki Qn iih navaiali \/ nrid trptii — nrimnrcki — i ini\/Pi
Bil sem naprošen, naj kot »študent« predstavim svoje poglede na temo razvoja Novega mesta kot študijskega središča. Tu objavljam nekoliko predelan referat, s katerim sem 20. oktobra letos nastopil na srečanju, kjer so bile predstavljene želje, vizije in že doseženo na tem področju -vsi razpravljale! so tako ali drugače prisotni v tej prilogi. Gre seveda za moje osebne dileme in razmišljanja (nikakor namreč ne zastopam nikogar razen samega sebe) - te pa kljub temu marsikateri od novomeških študentov, ki študirajo v Ljubljani, verjetno v precejšnji meri deli z menoj.
Osnovno vprašanje, ki si ga moramo na začetku zastaviti, se glasi takole: ali je v Novem, mestu smotrno podpirati nastanek in razvoj univerze in vse pripadajoče infrastrukture? Toda tako postavljeno vprašanje še ni dovolj - treba je ugotoviti, katerim smotrom naj bi taka univerza ustrezala. In ravno tu se pojavijo številne dileme, ki niso enostavno rešljive. Želim reči, da je argumentov za in proti mnogo, različnih možnih pogledov na zadevo ravno tako - in največja težava je, da se na prvi pogled vse da solidno argumentirati. Zdi se mi mogoče utemeljeno zagovarjati tako mnenje, da je univerza v razvojni viziji Novega mesta neobhodna, kot tudi nasprotno mnenje - da je namreč nesmiselna provincialistična travma. Sodim, da se je do nekega “dokončnega” odgovora težko dokopati - sam za to sploh nimam vseh ustreznih podatkov - in ravno zato želim, da bi moj prispevek razsvetlil nekatere aspekte, ki so bili doslej potisnjeni v kot.
nedogled: eden od argumentov, ki so jih navajali v prid tretji - primorski - univerzi, je prenapolnjenost ljubljanskih fakultet - predvsem tistih, ki zaradi ■ premajnega števila predavateljev ne poznajo drugačnega preverjanja znanja razen pisnega, Študentje da tja hodijo bolj po diplome, ne po znanje. Možno pa je tudi obrniti: kje piše, da bo ta problem najbolje rešen ravno z ustanavljanjem majhnih univerzic širom Slovenije. Ali ni moč upravičeno pomisliti, da se bo na te univerzice vpisoval ravno tisti kader, ki je že “pogorel" v Lj ali Mb oz. si tja niti ne upa, ter upal na ta način nekako prilesti do tiste zaželene diplome, ki mu omogoča družbeno mobilnost. Gotovo torej obstaja povsem realna nevarnost, da bi novoustanovljene “pokrajinske” univerze postale neke vrste odlagališče za najmanj sposoben kader. Ob uvajanju plačniškega sistema se pravzaprav zadeva zlahka sprevrže v navadno “prodajanje” nezasluženih diplom, pri čemer bi taka inflacija diplom povzročila dejansko devalvacijo njihove vrednosti itn.
Novo mesto gotovo izpolnjuje nekatere pogoje, da bi lahko postalo univerzitetno središče. Za Koprom oz. Gorico je ena najustreznejših možnosti, saj ima relativno široko zaledje (Dolenjska, Bela krajina, Posavje...) A položaj le ni isti kot na Primorskem: Novo mesto nima univerzitetne tradicije, zaledje ni tako obsežno in deloma gravitira drugam, bodoča avtocestna povezava bo omogočila v pol ure priti v Ljubljano... Nasproti pa takoj postavimo bojazen pred centraliziranim razvojem na račun razvoja lokalne skupnosti, pa spet bojazni o odtekanju najsposobnejšega kadra, ki so v veliki meri upravičene. Na drugi strani se univerza v Ljubljani med drugim otepa s pomanjkanjem kvalitetnega predavateljskega kadra, tako se upravičeno pojavlja vprašanje, koliko in - še bolj pomembno - kakšne predavatelje bi sploh lahko dobili v Novo mesto. A spet se lahko kaže univerza kot ena od možnosti za prosperiteto mesta - študenje, ki pri nas niso tako reven sloj, kot v stereotipnih predstavah marsikdo verjame, bi blagodejno vplivali na turistično, gostilniško, kulturno dejavnost ter nasploh poživili utrip mesta - posledično to pomeni rast in razvoj cele občine. Prav mogoče je tudi ugovarjati: kaj takega bi se zgodilo le v primeru, ko bi Novo mesto postalo res močno središče in bi se v mesto študentje dejansko priseljevali - moramo si predstavljati, da se k nam selijo Brežičani in Črnomaljci, ali pa celo študentje iz oddaljenejših krajev. Jasno pa je, da se to lahko zgodi le, če Novo mesto ponudi take univerzitetne programe, ki so po kvaliteti enakovredni tistim v Ljubljani in Mariboru. To je pa gotovo težko verjetno.
Preden zaključim, bi želel povedati še, kakšen odnos imam do študija v Novem mestu sam, in v tem prav gotovo nisem osamljen: za vsakega študenta je izkušnja Ljubljane kot prestolnice in centra dogajanja veliko vredna - mlad človek spozna mnogo ljudi, postane samostojnejši, odgovornejši. Osebno skoraj gotovo ne bi študiral v Novem mestu, četudi bi mi to ponudilo enakovreden program. A če pri tem nisem osamljen, to še ni razlog za preplah, češ vsi bežijo ven iz te province. Človek lahko študira kjerkoli, pa se bo vrnil v domači kraj, kakor hitro mu bo ta nudil pogoje za ustvarjalno delo. Ti pogoji pa ne bodo nastali kar tako, tudi če na hitro spravimo skupaj deset univerzitetnih programov (s koncesijo ali brez) ter jih povežemo v zasilno univerzo. Gre za mnogo več - mesto mora mladim in sposobnim ponuditi možnost, da se povezujejo, delajo za rast mesta oz. regije. V času študija jim mora mesto, če jih hoče nekako obdržati ali, če hočete, zasvojiti, (in Novo mesto je za kaj takega čisto primerno), ponuditi vsaj možnost za ustrezno udejstvovanje in obštudijske dejavnosti, možnost aktivnega sodelovanja v kulturnem in tudi gospodarskem utripu mesta-vsaj med vikendi oz. tedaj, ko prihajajo domov. Moje globoko prepričanje je, da samo z nekim visokošolskim programom - pa naj bo še tako kvaliteten - ravno odtekanja tistih najsposobnejših ni mogoče preprečiti.
Spet eden od konstruktivnih argumentov za univerzo je tale: študij v domačem kraju oz. njegovi neposredni bližini je nedvomno bistveno cenejši. Na ta način je seveda študij olajšan tudi revnejšim. Razumna pa se zdi še ena logika: sistem republiških štipendij je kar dobro razvejen, pa tudi študentski domovi so za tiste z res malo denarja kar lahko dostopni. Težava se namreč pojavi, če hoče nekdo študirati denimo primerjalno jezikoslovje - predvsem v humanistiki in družboslovju, pa tudi specialnih naravoslovnih disciplinah, ni realno pr ičakovati dveh ali več močnih univerzitetnih centrov - to bi bilo ■ pravzaprav smešno, saj že sedaj, štejejo nekateri oddelki komaj nekaj deset ljudi, kadrovske potrebe pa bolj ali manj (ali prekomerno) zadovoljujejo... Naj torej država prek ustreznega sistema socialne pomoči in štipendiranja omogoča študij vsakomur, ki je za to sposoben in to tam, kjer se bo lahko dejansko največ naučil.
Kaj sem pravzaprav želel povedati z vsem skupaj? Menim, da je univerza v Novem mestu nekaj, v kar se ne gre brez glave in za vsako ceno zaletavati. Sprijazniti se moramo, da res celovita Univerza (ki bi tudi etimološko upravičila svoje ime -vseobsegajočo univerzalnost) v Novem mestu ni realna. Tudi se mi zdi (glede na bližino prestolnice), da neko izrazito univerzitetno mesto z mnogimi začasno priseljenimi študenti ne more postati. V tem primeru je popolnoma brezpredmetno ali pa vsaj prezgodaj razpravljati p kakršni koli infrastrukturi, ki da je ob univerzi potrebna - čeprav se bojim, da me utegne iz časopisa zadeti vest, da Novo mesto pospešeno gradi ogromen kompleks študentskih domov. Pri ustanavljanju in povezovanju visokošolskih zavodov v Novem mestu se mi zdi na prvem mestu potrebna previdnost. Predvsem se je treba ozirati na lokalne potrebe: natančno analizirati dejansko stanje, potrebe vseh sektorjev po svežih kadrih ali tudi po dodatnem izobraževanju že zaposlenih, ki pač teže potujejo v Lj ali Mb - glede na te potrebe je treba prirejati izobraževalne programe. Po drugi strani pa dobro možnost samosvojosti oz. specifične in elitne identitete predstavljajo tudi pobude, kot je High-tech podiplomski program visokih tehnologij, za katerega se zdi, da sloni na realnih potrebah in možnostih.
Važno je predvsem, da razčistimo, kakšno univerzo si sploh želimo. Enotno nastopanje, jasna razvojna vizija, podpora vseh segmentov in ločevanje zrna od plev nas nekoč lahko res privedejo do univerze, ustrezne možnostim, ki jih Novo mesto kljub vsemu ima. Vse, kar diši po univerzi, pa ni že takoj tudi dobro in žlahtno - potrebna je velika mera previdnosti. Pravzaprav me v pričujoči diskusiji in sploh v medijih najbolj moti predvsem neka “univerzitetniška” pompoznost skupaj z ostro črno-belo tehniko, znano še iz nekih drugih časov: kdor si drzne samo pomisliti ali izraziti kakršen koli ugovor, je že nekakšna črna ovca, fašist, ki hoče škodovati mestu in zavira njegov nesluten razcvet. Ta homogenistična retorika je zelo škodljiva, saj temo tabuizira, kar gotovo ne pripomore k razvitju konstruktivne polemike, ki je gotovo primerna ob tako pomembnih vprašanjih.
Marijan Dovič
En študent v Ljubljani (če ne stanuje v Študentu in nima štipendije) = en kar soliden avto (cca. 2.000.000 sit). To so izračuni, ki predvidevajo, da študent v Ljubljani biva (le) 4 leta. Koliko je vredno študij obravnavati zgolj z ekonomske plati? Ali obstajajo realni pogoji, da bi Novo mesto postalo univerzitetno središče?
Študent naj bo DOMA!
Ko bi študent lahko študiral doma, bi se gotovo razveselili mnogi starši - takšna priložnost pomeni popolnoma drugačen razrez družinskega proračuna. Gotovo smo (še) daleč od teh možnosti, čeprav je bilo pred časom v'Novem mestu možno redno študirati razredni pouk, strojništvo in elektrotehniko, v zadnjem času pa ponovno strojništvo na Višji strokovni šoli. Letos so se prvi redni študenti vpisali na Visoko šolo za upravljanje in poslovanje, ki je prvi samostojni visokošolski zavod pri nas na Dolenjskem. V kratkem bo na višji šoli moč študirati tudi elektrotehniko in lesarstvo. Se pravi - Novo mesto je postalo študijsko središče. Ali imamo tudi že svojo Univerzo?
• • •
Ideja o Univerzi Novo mesto ni nova. Prve pobude segajo že skoraj 20 let nazaj, a so ostajale zgolj kot ideje, ker ni bilo nobenih zakonskih osnov, ki bi podpirale take možnosti.
Resnejši koraki so bili v tej smeri začrtani leta 1993, ko je bil sprejet odlok o ustanovitvi Razvojno izobraževalnega centra (RIC) Novo mesto, ki bi kasneje med drugim prevzel koordinacijske naloge v projektu Univerza v Novem mestu. Seveda takšna naloga človeku kar sapo jemlje, ampak ker vedno drži prpgovor, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, je tudi ta ideja zahtevala svoje časovne dimenzije.
Zakaj ravno v tem času tako izrazite težnje po samostojnem univerzitetnem središču? Gotovo so jim v prid podatki o številu izrednih študentov v Novem mestu in zajetnih kupčkih šolnin, ki so jih višje in visoke šole splele Dolenjcem. Namreč, izredni študij v Novem mestu ima že kar častitljivo tradicijo. Skoraj 40 let je tu neprekinjenojorisotna Ekonomsko poslovna fakulteta Maribor (včasih VEKŠ), ki je imela v svojih programih v Novem mestu letno vpisanih tudi preko 650 izrednih študentov. Druge višje in visoke šole, ki gostujejo v intervalih, se sicer ne morejo pohvaliti s tolikšnim številom, vendar se število študentov samo pri RIC-u vsako leto giblje med 600 in 800.
Na drugi strani pa velja veliko tehtnejši argument, da se Novo mesto ves čas sooča z odlivom možganov, ki bi v tem projektu pomenili predavateljski potencial, hkrati pa je večina akadamikov, ki imajo korenine na Dolenjskem, pripravljenih sodelovati pri pripravi novih študijskih programov. Pa smo tam. Kateri programi bi bili pravi? Vemo, da morajo biti vsi programi primerljivi vsaj v evropskem prostoru. Ali je nov program lahko primerljiv z obstoječimi slovenskimi programi? Ali je izvedena analiza strokovnih potreb, ki bi bila podlaga med drugim tudi za življenjsko dobo posameznega študijskega programa? Ali je potrebno razvijati konkurenco med študijskimi programi?
Ko se dotaknemo programske sheme, se soočimo z dejstvom, da se vse vrti okoli strokovnih področij, ki jih akademiki tudi sicer že pokrivajo. Škoda bi bilo, da bi šel razvoj programov v smislu konkurenčnosti s posameznimi študijskimi programi, ki sodijo pod okrilje ljubljanske in mariborske univerze. Ali ne bi bilo dobro slediti primeru skupine prof. dr. Mihe Japlja, ki razvija podiplomski program visokih tehnologij z mednarodnim kreditnim sistemom in temelji predvsem na daljnoročnih potrebah? Podiplomsko šolo visokih tehnologij bosta podprla Lek in Krka.
Če bo lokalna oblast v bodoče še, podpirala in se tudi vključevala v projekt programske in prostorske izgradnje univerze, bo potrebno več denarja nameniti predvsem raziskavam, ki bi potrjevale potrebo po določenih diplomiranih profilih ne samo na Dolenjskem, temveč tudi v Sloveniji in izdelale prioritetno hierarhijo v programski shemi. Pri tem ne bi smeli pozabiti na interese posameznih gospodarskih in negospodarskih panog, saj brez njihovega prispevka o izgradnji univerzitetnega središča, niti o zaposlitvenih možnostih diplomantov sploh ne moremo govoriti. Na osnovi zagotovljenih potreb je potrebno skrbeti za koordinacijo pri pripravi in izvedbi programov. Komu zaupati to nalogo?
Morda pa so razmišljanja s skeptičnim pridihom odveč, saj visokošolsko središče že imamo. Tudi hvaliti se je treba (znati).
Vesna Dular
foto: Tomaž Grdin
u n
priložnosti malega mesta...
Novo mesto k o t i ve rzi t e t n o
m e sto?
Kot že sam naslov pove, nisem postavil enačaja med Novim mestom in pojmom »univerzitetno mesto«. S tem že v izhodišču seveda postavljam določeno stopnjo zadržanosti do ideje, da bi Novo mesto bilo lahko razpoznavno kot univerzitetno študijsko središče. Za to začetno zadržanost imam zelo prepričljive razloge, ki so bolj ali manj splošno znani. Prednjači seveda pomislek, ali v Sloveniji poleg Ljubljane in Maribora sploh potrebujemo novo univerzo, saj obstoječi univerzi s svojimi zmogljivostmi prav gotovo zadostujeta, posebej kar se tiče pokrivanja potreb po kvalitetnih študijskih programih in združevanju nacionalne raziskovalne dejavnosti.
Pisanja tega članka pa se ne bi lotil, če v sedanjem procesu decentralizacije visokega šolstva v Sloveniji ne bi videl tudi priložnosti in vloge Novega mesta. Da priložnosti so, vemo, saj Novo mesto že nekaj let ponuja možnost študija na dislociranih oddelkih posameznih študijskih programov (strojništvo, ekonomija...). Hkrati pa je v letošnjem letu pričelo z delom tudi novoustanovljeno visokošolsko središče s sedežem v Novem mestu, ki je nastalo po potrditvi visokošolskega programa upravljanje in poslovanje s strani državnih institucij. Možnost vseh teh programov, ki so razdrobljeni po različnih institucijah (RIC, Visoka šola za upravljanje in poslovanje, Šolski center Novo mesto), pa se ne kaže kot možnost dobre osnove potencialne bodoče univerze. Ob tem je seveda treba opozoriti, da se nekateri kar preveč radi kitijo z nazivom Univerza t/ Novem mestu in imajo strašne apetite po sredstvih, ki so na istoimenski postavki v občinskem proračunu. Če ne drugega, se moramo zavedati, da naše mesto trenutno ne razpolaga še z nobenim univerzitetnim programom in ne premore še nobene fakultete (vse te pojme namreč natančno določa Zakon o visokem šolstvu). Potrditve univerzitetnih programov, ki bi jih izvajala fakulteta na območju Novega mesta, pa v skladu s sedanjo politiko razvoja visokega šolstva še nekaj časa ne moremo pričakovati, Tako govori tudi osnutek Nacionalnega programa visokega šolstva (december 1997), ki sicer nakazuje potrebo po ustanovitvi tretjega univerzitetnega središča v Sloveniji, in sicer na Primorskem. Verjetno se delo za bodočo Univerzo začne pri takih »malenkostih« (mislim namreč na usklajeno akcijo za podobno navedbo Novega mesta kot potencialnega visokošolskega središča v Nacionalnem programu visokega šolstva), predvsem pa z drugačnim pristopom, kot ga trenutno uporabljajo nekateri zastavonoše razvoja visokega šolstva v Novem mestu. Za take stvari je potrebno imeti zelo močen, predvsem pa tudi zelo usklajen lobi v Ljubljani (ne glede na strankarsko ali drugačno pripadnost), kar smo v zadnjih letih lahko opazili pri lobiranju za tretjo slovensko univerzo na Primorskem. Ob tem je seveda treba
vedeti, da tudi na Primorskem poteka hud boj med tremi lokacijami (Piran - Portorož, Koper, Nova Gorica) in seveda s tem tudi različnimi skupinami za sedež bodoče univerze. Glede Novega mesta je stanje popolnoma drugačno. Ni usklajenega nastopanja navzven, prevladujejo predvsem,. privatni interesi, ki, kot dajejo slutiti, imajo tudi močno finančno naravnanost. Za dosego ciljev se ne izbira sredstev. Na poti do »svetega cilja« se lahko povozi kar nekaj posameznikov, pa tudi večjih skupin. Kdor si v lokalnem prostoru upa izreči kakšen pomislek, je preko najmočnejših lokalnih medijev označen za nasprotnika razvoja novomeške univerze. Torej je čisto na mestu pomislek, ali lahko tako ravnanje (ki je sicer kratkoročno uspešno), pripelje do pridobitve kakšnega kvalitetnega univerzitetnega programa, ali bomo priča le brezkončnemu večanju števila povprečnih programov visokih strokovnih šol. Moram priznati, da osebno nimam nič proti sedanji decentralizacijski državni šolski politiki, ki želi nekako razpršiti mrežo visokih strokovnih šol, ki jih je predvidel leta 1994 sprejet Zakon p visokem šolstvu. Te šole bodo prav gotovo pokrile del potreb, ki nastajajo s trendom daljšanja izobraževanja v današnjem času. To je vse lepo in prav in prav gotovo mora svoj del pogače tukaj dobiti tudi Novo mesto (glede na nekatera druga mesta se v zadnji delitvi Novo mesto ni najbolje odrezalo), vendar moramo ločiti ta proces od neke razpoznavne Univerze, ki bi s svojo prisotnostjo dala pečat našemu mestu in celotni Dolenjski.
Kje je po mojem mnenju torej priložnošt za razvoj univerze v Novem mestu? Pri oblikovanju svoje vizije se bom naslonil na izkušnje, ki sem jih pridobil pri obisku nekaterih največjih univerz v ZDA (University of Califomia Los Angeles, Harvard University, Berkley, New York University, Columbia University). Pri večini teh ameriških univerz gre za institucije, ki imajo zelo dolgo tradicijo - Harvard kot najstarejša univerza obstaja že od leta 1636. Slovenski visokošolski sistem se težko primerja s sistemom v ZDA. Kar se pa lahko naučimo pri ameriških univerzah, je predvsem njihov položaj v lokalni skupnosti in sistem dela. Značilna ameriška univerza je organizirana kot kampus. Univerzitetni kampus je zaključena celota, ki nudi študentu
popolno storitev v času študija. Tako je večina ameriških univerz postavljena ob robu mesta ali pa v samem mestu, vendar z ločnico med univerzo in ostalim delom mesta. Ponudba takega kampusa ni omejena samo na ozko študijske in raziskovalne storitve, ki jih nudijo fakultete, knjižnica in študentski domovi, temveč so to običajno močna športna (včasih tudi kulturna) središča, ki imajo močan vpliv na celotno lokalno skupnost, V takih središčih se pogosto tudi razvijejo in delujejo različna gibanja, ki jih Zunanje okolje na začetku še ne bi prebavilo, odprto (v smislu tolerance) univerzitetno okolje pa je seveda primeren prostor, ki jim omogoča začetrje pogoje za javno uveljavitev.
Po tem opisu značilneameriške univerze bom skušal pokazati svojo, vizijo potencialne bodoče univerze v Novem me$tu. Ta prav gotovo ne more nastati z združevanje^ posameznih programov, ki bi jih posamezniki uspeli pridobiti in jih vpeljati v okviru svojih privatnih visokih šol ali fakultet. Za tako institucijo bi morala stati celotna lokalna skupnost. Pri tem v prsti vrsti mislim na Mestno občino Novo mesto irji seveda bodočo pokrajino, če bo do njene ustanjl/itve seveda prišlo. Mestna občina mora tako v svbjih razvojnih dokumentih to opredeliti kot eno glay lih usmeritev Občine in v konkretnih strategijah posameznih resorjev in planih (prostorskih in l< stalih) opredeliti posamezne cilje in naloge. Za univerzitetni prostor, ki bi deloval na principu zaključena! celote in bi študentu nudil celotno storitev, bi bilcjv prvi vrsti potrebno najti primeren prostor, ki bi bil vpet v Novo mesto, pa vendar toliko odmakrij sn, da bi lahko omogočal kvalitetno bivanje in d&o ter možnost širitve in razvoja. Že pred leti je na Sekretariatu za družbene dejavnosti (tedaj še C) tčine Novo mesto) prišlo do razmišljanj o visokoštj) skem središču - kampusu, ki bi bil lociran na obrr očju Dergančevja (Žabja vas). Za omenjeno poflročje še danes ni dokončno sprejetega načrta, ki bi opredeljeval, kai bo v .
bodoče s tem območjem, ki je v preteklosti služilo za vojaška skladišča. Ta razmišljanja so se celo udejanjila v konkretnih načrtih ureditve tega področja, vendar kot kaže ni šlo za usklajeno akcijo širšega značaja, saj so ti načrti že nekaj let le del arhivov, Sam se ne čutim dovolj strokovnega, da bi razsojal o vprašanjih, ki
zadevajo prostorsko načrtovanje, zato ne bom favoriziral ne tega ne katerega drugega področja.
Prvi del vizije potencialne bodoče univerze v Novem mestu se nanaša predvsem na organiziranost in umeščenost te institucije v lokalni prostor. Sedaj pa nekaj besed o vsebini. Slovenija je majhna po številu prebivalcev in prav gotovo ima obseg znanstveno-raziskovalnega dela neke omejitve. Zato ni smiselno podvajati programov, ki so v zadostni meri vpeljani na obstoječih univerzah. Poiskati je treba nekaj novega, česar pri nas še ni. In v današnjem sodobnem svetu, kjer je razvoj na določenih področjih izredno hiter, je prav gotovo veliko prostora. Seveda bi si morala taka institucija izbrati za cilj širši prostor - to je prav gotovo prostor Srednje oz. Vzhodne, če ne že kar celotne Evrope. Kako torej priti do take vsebine?
Do sedaj še nisem omenil zadnje pobude društva »Akademska pobuda Univerza v Novem mestu« glede ustanovitve mednarodne podiplomske. fakultete za področje visokih tehnologij (High-Tech). Sam ravno v tej pobudi vidim prvi resen korak k Novem mestu kot univerzitetnem središču. Predlog predvideva ustanavljanje visoko kvalitetnega podiplomskega programa, kakršnega trenutno pri nas še ni in bi pokrival širše območje, ne le Slovenijo. Prav tako se avtorji pobude zavedajo, da brez podpore Mestne občine Novo mesto kot lokalne skupnosti in podjetja Krke, ki združuje največ raziskovalnega dela v občini, tak projekt ne more zaživeti. (To bo prav gotovo velika preizkušnja za občinsko politiko, ki je pred kratkim tako velikodušno podprla ustanavljanje Visoke šole za upravljane in poslovanje. Ali bodo člani občinskega sveta zmogli dati toliko sredstev tudi za
šolo, ki daleč presega po kvaliteti že podprto šolo in katere verjetno nihče od njih ne bo nikoli obiskoval?)
Seveda pa'to ni edina možnost. Pri nas šolstvo še ni okusilo tržnih konkurenčnih zakonitosti. Zato pa ni prav nič nenavadnega za Evropsko skupnost, če tudi na področju šolstva deluje trg z vsemi svojimi pravili. Prav gotovo za razliko od ZDA v Evropi ne veljajo v takšni meri liberalno-tržna pravila v šolstvu, vendar je privatni kapital največkrat in nasploh vse pogosteje finančna podlaga visokošolskega izobraževanja. Sedaj je z ukinjanjem notranjih meja v Evropski skupnosti nastal tudi ogromen tržni prostor, kjer se odvija boj za odjemalce »visokošolske industrije«, to je študente. (Pred leti sem bil na takem študijskem sejmu na Dunaju, kjer so se univerze in druge izobraževalne institucije iz cele EU borile za maturante avstrijskih šol.) Študent mora hkrati z vpisom svoje šolanje tudi plačati. (Seveda se s plačilom tudi marsikaj spremeni. Tako študenti za razliko od stanja pri nas vedo, za kaj so plačali, in to tudi zahtevajo. Pa pustimo to temo, ki je dovolj obširna za samostojno obdelavo.) In ker se Slovenija deklarativno zelo zavzema za vstop v EU, se moramo zavedati, da bomo tudi na visokošolskem področju postali le majhen del ogromnega visokošolskega prostora (trga).
Seveda situacija ni rožnata, saj bo nekatere državne zakone mnogo lažje uskladiti kot pa ustvariti vse pogoje za primerljivo visoko šolstvo. Prav gotovo svoje dodaja togost, ki jo do vseh sprememb kaže naša najstarejša in največja
univerza v Ljubljani, kaj dosti boljša pa ni tudi precej mlajša v Mariboru. In tu vidim priložnost za Novo mesto, če se bomo v en glas odločili, da bomo storili vse, da bo naše mesto dobilo značaj univerzitetnega mesta. Ogromno je še znanj, ki jih pri nas v Sloveniji ali v širšem prostoru še ne ponuja nihče ali pa redki. Prav tako pa togost slovenskih univerz pri uvajanju novih
^ploh kreditnega
sistema študija kar kliče po konk^enci.
Če se ponovno vrnemo na finančni vidik ustanavljanja nove univerze, lahko ugotovimo, da bi se v primeru, ko bi na vseh ravneh v občini obstajala naravnanost k ustanavljariju visokošolskih institucij, prav gotovo našel nekdo, ki bi bil pripravljen kapitalsko vlagati v novomeško visoko šolstvo. In g. Soros prav gotovo ni edini striček z debelo denarnico, ki v Srednji Evropi vlaga v ustanavljanje visokošolskiH'institucij.
'Idi, da je Novo mesto, Ijavolj. Da pa bo 'ojih (ali pa
loralo v našem (krat pa bodo >jo povprečno [Zlato (beri
Mislim, da se iz vsega napisanega; priložnosti za majhno mesto, kot j; tudi na področju visokega šolstva Novo mesto kdaj privabilo večino obiskovalcev zaradi svoje »svetovi evropsko) znane Univerze, se bo mestu še marsikaj spremeniti. Do glavno besedo imeli tisti, ki bodo blago (beri šolo) prodajali kot čisti Univerzo v Novem mestu).
dlregor Macedoni
Samostojni visokošolski zavod VŠUP Novo mesto je prva in doslej edina novomeška visoka šola. Ali gre za povsem zasebno ali občinsko šolo, je vprašanje, od katerega bo odvisna prihodnost te šole in okoli katerega si niso edini niti ustanovitelji (Mestna občina Novo mesto, Pedagoška obzorja d. o. o, Biro 4D d.o.o). Ti še vedno niso sklenili pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij, v katerih bi bila opredeljena materialna sredstva, ki naj bi jih občina v prihodnosti namenjala za delovanje VŠUP. Občinska sekretarka za izobraževanje Vera Vesely meni, da je šola privatna in da je občina ni dolžna financirati, čeprav je še pred slabim letom obstajal načelen dogovor, da ji bodo v tem šolskem letu namenili več kot 30 milijonov tolarjev proračunskega denarja. Na drugi strani dekanica VŠUP Ana Blažič trdi, da je šola občinska in da brez dodatnega financiranja s strani občine ne bodo mogli izvajati začrtanega programa. Šola, kjer šolnino plačujejo tudi redni študentje, bi po nekaterih podatkih v tem šolskem letu za plače zaposlenih in ostale stroške poslovanja potrebovala približno sedemdeset milijonov SIT. Pravzaprav ni jasno, zakaj VŠUP sploh še potrebuje občinski denar, če bodo že s šolninami (samo na novomeškem oddelku) v tem letu pridobili več kot 86 milijonov SIT.
<- facti brutf •>
dve vprašanji za bistrenje možganov
Zgodba o VŠUP se začenja septembra 1996, ko tedanji novomeški župan Franci Koncilija Visoki šoli za upravljanje in poslovanje, ki je takrat še v procešu nastajanja, za potrebe njenega delovanja obljubi prostore v kulturnem centru Janeza Trdine. Meseca maja naslednje leto občinski svet sprejme odlok o ustanovitvi VŠUP, v občinskem proračunu za leto 1998 pa se na postavki Univerza v Novem mestu (sic!) za izvajanje pedagoškega procesa VŠUP pojavi skoraj 37 milijonov tolarjev.
Julija 1997 Klub za nadarjene učence Novo mesto z obrambnim ministrstvom, ki je solastnik nekdanjega doma JLA, podpiše pogodbo o nakupu 416 m2 spodnje etaže KC. Pogodba, ki jo v imenu ministrstva podpiše takratni minister Tit Turnšek, opredeli kupnino v višini 19 milijonov tolarjev, ki pa do danes še ni plačana. Kakšno povezavo ima ta reč z visoko šolo?! Vedeti moramo, da je v imenu kluba pogodbo podpisal dr. Marjan Blažič, frontmen projekta Visoka šola za upravljanje in poslovanje Novo mesto, član upravnega odbora šole in njen redni predavatelj. Pozneje se izkaže, da bo v teh prostorih svoj pedagoški program izvajala VŠUP.
Decembra lansko leto, pred enim letom torej, se občina pogodbeno zaveže, da bo na račun VŠUP nakazala 10 milijonov tolarjev zagonskih sredstev, kar kasneje tudi stori. Pogodbo o zagotavljanju teh sredstev podpišejo trije soustanovitelji šole -župan kot predstavnik občine, Darinka Usenik za podjetje BIRO 4D d.o.o. in Jasmina Starc za PEDAGOŠKA OBZORJA d.o.o. Ti dve podjetji kot svoj del zagonskih sredstev ne vložita denarja, pač pa svoje dotedanje delo (ide jna zasnova za šolo in. izdelava vsega gradiva, potrebnega za pridobitev licence). Gre predvsem za delo Ane in Marjana Blažič (direktor Pedagoških obzorij) ter dr. Janeza Usenika (direktor Biroja 4D).
Do tega trenutka se odnos med šolo, ki je za študijsko leto 1998/99 že razpisala 270 vpisnih mest, in občinsko upravo kaže kot primer zglednega sodelovanja, navkljub temu pa še ni bilo dokončnega dogovora o tem, v katerih prostorih bo bodoča šola tudi dejansko delovala. Šola, ki je še do marca 1998 računala na nekoliko manjši vpis (predvideli so vpis 220 študentov), je imela od Kluba za nadarjene zagotovljene približno polovico spodnje etaže KC-ja, to pa je bilo tudi vse. Občinska uprava, ki je menila, da je prostorska problematika šole rešena,'je pri biroju ABC CIBIC naročila izdelavo načrta, po katerem bi na 336 m2 spodnje etaže KC uredili predavalnico za 150 slušateljev, dve manjši predavalnici, dve pisarni za dekanat in tajništvo ter ustrezne sanitarije. A s tem načrtom ni bilo nič.
VŠUP, ki na razpisu za študijsko leto 1998/99 v začetku marca dobi kakih 500 prijav, namesto 270 sprejme 391 študentov -110 rednih in kar 281 izrednih. Polovica spodnje etaže za izvajanje tako številčnega pedagoškega procesa kajpada ne zadostuje.
"Pohlevnih ovc gre veliko v hlev", so si očitno rekli občinski svetniki, ko so na januarski seji, še pred zaključkom vpisa torej, preostalo polovico kletnih prostorov nekdanjega doma JLA dodelili v uporabo DNŠ-ju. Danes bi se nekateri najraje izgovarjali, da takrat o dogovoru z VŠUP in prodaji prpstorov Klubu za nadarjene učence niso vedeli nič, a temu le težko kdo verjame. Novonastala prostorska stiska VŠUP je pri mestnih svetnikih naletela na odprta ušesa in čez dva meseca se trije dodatni sklepi, ki pogojujejo sklenitev najemne pogodbe med občino in DNŠ-jem, pokažejo kot
no rednih študentov x 90.000,00 SIT = 9.900.000,00 SIT 126 izrednih študentov x 240.000,00 SIT = 30.240.000,00 SIT 155 izrednih študentov x 300.000,00 SIT = 46.500.000,00 SIT
prispevek študentov za šolsko leto 98/99 = 86.640.000,00 SIT
ustanovni kapital občine 10.000.000,00 SIT rezervirana občinska postavka za leto 98/99 = 35.000.000,00 SIT brezplačen najem prostorov, ki so (govorimo le o dobri polovici) po oceni mag. Borisa Dularja “...vredni 80 mio SIT...” (Dolenjski list, 23. 4. 98)
Kdo da več?

učinkovita varovalka. Na podlagi teh členov svetniki marca ustavijo proces dodeljevanje prostorov DNŠ-ju in tako “sprostijo” kapacitete Kulturnega centra. DNŠ se je lahko glede že obljubljenih novih prostorov le še obrisal pod nosom.
Najbrž ne bomo nikoli zagotovo izvedeli, kaj je občinske svetnike, natančneje svetnike vladajoče koalicije, prepričalo v to, da za vsako ceno podpirajo nastanek visoke šole. Morda kaj več vedo starši grmskih osnovnošolcev, ki so v protestni noti, ki so jo poslali predsedniku občinskega sveta, zapisali: “Ne moremo dopustiti, da bi skupina neodgovornih posameznikov s tako lahkoto v privatne žepe oziroma privatno firmo prelila toliko denarja, ker smo mi, starši, za naš prizidek šole sami zbirali finančna sredstva, da bi omogočili našim otrokom boljše pogoje. ..Pravijo, da nekateri, ki projekt najbolj podpirajo, že imajo obljubljeno diplomo te bodoče šole."
V trenutku, ko je postalo jasno, da z mladinskim klubom v kleti KC ne bo nič, se^neha tudi ljubezen med visoko šolo in županom. Če je še pred nekaj
tedni slednji nameraval šoli izplačati 25 milijonov, s čimer bi bili po njegovem mnenju zagotovljeni materialni pogoji za nemoteno delovanje šole, jim od tega trenutka ni bil več pripravljen nameniti niti tolarja občinskega denarja. Zaradi tega spora soustanovitelji (občina, Biro 4D in,Pedagoška obzorja) še vedno niso podpisali pogodbe o medsebojnih obveznostih, kot to zahteva akt o ustanovitvi šole. Še več, ko Šola začne z obnovitvenimi in pripravljalnimi deli - ne pozabimo, da je klet JLA bivša kuhinja in restavracija - župan na okrožno sodišče vloži pritožbo, češ da VŠUP za to nima potrebnih gradbenih dovoljenj. Sodišče meni, da pritožba nima zadostne podlage in dela se lahko nadaljujejo.
Vendar ob tem na dan pridejo številne slabosti, ki izhajajo iz nedorečenosti o lastniških odnosih med Mestno občino Novo mesto in Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije, ki sta lastnika stavbe. Po zadnji veljavni pogodbi je občina 60-, ministrstvo pa 40-odstotni lastnik idealnega deleža. Sekretariat za kulturo danes ocenjuje, da se je v zadnjih štirih letih zaradi dodatnega občinskega vlaganja v objekt njen delež povečal na skoraj
80%, vendar dogovora o novih kvotah k ministrstvom še niso dosegli. Prav tako še ni bila sprejeta nobena delitev realnih prostorpv. Kar se tiče upravljanja š stavbo, je trenutno v veljavi pogodba iz leta 1993, v kateri “ministrstvo pooblašča občino, da v njegovem imenu in za njegov račun gospodari in upravlja z njegovimi (takrat še) 56,09% doma JA." In naprej: “Občina sme, v okviru pooblastila, dom JA oziroma njegove posamezne dele oddati v najem, o čemer mora obvestiti ministrstvo. Občina mora na račun ministrstva vsake tri mesece za nazaj nakazovati 3004 DEM (za vsak mesec)... Ta znesek predstavlja delež ministrstva v najemnini, ki jo je moč iztržiti za objekt v stanju na dan podpisa pogodbe." Resnici na ljubo je treba povedati, da občina tega denarja doslej ni plačevala, saj po besedah sekretarja za kulturo Roberta Judeža v tem času odjministrstva še niso prejeli nobenega računa.
Najemnine za prostore pa ne plačuje niti VŠUP. Kljub temu, da,je dejanski upravljalen objekta občina in da še zdaleč ni določeno lastništvo nad posameznimi prostori, na šoli pravijo, da njihov program poteka v prostorih ministrstva:za obrambo, da so za to od njih dobili vsa potrebna dovoljenja, in da jim je novomeška uprava za okolje in prostor na tej podlagi izdala tudi ustrezna dovoljenja za prijavljena gradbena dela, Pravijo tudi, da v Novem mestu še nikoli ni bi^o toliko prostih objektov kot sedaj (stara porodnišnica, policija...) in da se bo zagotovo našlo nekaj prostora tudi za mladino, da pa je za njih najboljša prostorska rešitev prav v KC-ju, saj za obnovo (denimo porodnišnice) prav gotovo nimajo denarja.
Župana Koncilijo bo po nedavnem porazu na občinskih volitvah konec meseca zarnepjal njegov naslednik Anton Starc. Pričakovati je, da se bodo z novo garnituro občinske uprave uredilltudi trenutno precej napeti odnosi z VŠUP, da bo šola končno, le prišla do obljubljenih proračunskih sredstev in da se bo takrat na občini našel človek, kijco znal povedati, kakšen status vendarle ima VŠUP v Kulturnem centru Janeza Trdine. Ob vsej dobri volji, ki jo bosta mestni svet in novi župan nedvomno pokazala pri sodelovanju z'doslej edino novomeško visoko šolo, pa ne gre poziabiti, da bo dolenjsko srce resnično bilo močneje le, če bodo v njem nekaj prostora našli tudi novomeški študentje in ostala mladina.
Boris Blaič
lUGODNO-VSE VRSTE DIPLOMI
	KOLIČINSKI POPUSTI
KREDITI ZA VEČJE NAKUPE	
■>; facti bruti >
Oseba A (redni študent prvega letnika) letno na račun neke šole nakaže 90.000 tolarjev, oseba B (izredni študent prvega letnika) 240.000 tolarjev in oseba C (izredni študent tretjega letnika) 300.000 tolarjev šolnine.
Kakšna je šola - občinska ali zasebna?
ilustracije: Janez Vidrih
Od kje ideja za VŠUP?
Izobraževanje odraslih v Novem mestu poteka že dobrih trideset let. Organizirali so ga Mariborčani in Ljubljančani in denar odnašali s seboj, si gradili šole, izobraževali kadre. Novo mesto pa je to podpiralo. Ni vrag, da se pri nas ne bi našlo toliko sposobnih ljudi, ki bi v mesto pripeljali kak visokošolski program. Poskusov je bilo več, a razmere očitno niso bile zrele za samo izvedbo. Ideja o visokošolskem središču je ponovno oživela 1994, ko so občine Črnomelj, Metlika, Novo mesto ^	in Trebnje sklenile, da se bodo lotili
»|	1 /O I IO	organiziranja samostojnih visokošolskih
l\lOv OiTl6SKO VSUrl zavodov. Leta 1995'je bila imenovana
občinska projektna skupina za — * — koncipiranje visokošolskega študija, nekaj mesecev kasneje pa je bilo ustanovljeno *	* a	društvo Akademska pobuda
m sola za srednji
Ana Blažič
vodstveni kader
Univerza v Novem mestu. Še istega leta je društvo sprejelo sklep, da se pristopi k izdelavi šestih izobraževalnih projektov, in sicer za področje družboslovja in humanistike, poslovanja in upravljanja, pedagogike, politehnike, agrokulture ter kemije in biotehnologije. Za našo visoko šolo sta pomembna vsaj še dva datuma. Gre za 29. maj 1997, ko je novomeški občinski svet sprejel akt o ustanovitvi samostojnega visokošolskega zavoda VŠUP - ta dan smo kasneje proglasili za dan šole, in 30. januar 1998, ko je svet za visoko šolstvo na osnovi ugodno ocenjenih ekspertnih mnenj in strokovnih recenzij dal soglasje k študijskemu programu VŠUP.
Kaj je z ostalimi programi, ki so bili oblikovani v sklopu Akademske pobude?
Projekt, ki danes živi v obliki VŠUP je, vsaj upam tako, le prvi v nizu. Izpeljava vseh omenjenih projektov bi za novomeško in okoliško mladino nedvomno pomenila večje možnosti izobraževanja, in morda bomo čez dvajset, trideset let lahko govorili o univerzi v Novem mestu.
“Naš program je koncipiran tako, da usposablja srednji vodstveni kader zaposlenih v gospodarskih, negospodarskih dejavnostih in v javni upravi. Zdi se mi, da tega profila na Dolenjskem ni preveč. Sicer pa je resnica, da je vseh kadrov preveč. ”
Tretjina slovenskih srednješolcev se odloča za študij ekonomije. Toda novomeški delodajalci ne kažejo prevelikega zanimanja za zaposlovanje visokošolskih kadrov ekonomske smeri, večje potrebe se kažejo po drugih strokah, kot sta medicina in naravoslovje. Kaj vas je prepričalo v to, da Novo mesto potrebuje še en ekonomski program?
Naš program je koncipiran tako, da usposablja srednji vodstveni kader zaposlenih v gospodarskih, negospodarskih dejavnostih in v javni upravi. Zdi se mi, da tega profila na Dolenjskem ni preveč. Sicer pa je resnica, da je vseh kadrov preveč. Izjeme so morda profesorji matematike, fizike, tujih jezikov in slovenščine, potem pa se stvar neha.
Vse smeri izobražujemo več ali manj na zalogo. Lahko pa rečem, da je interes za naš program velik, ker gre dejansko za program, ki ga v slovenskem prostoru ni. Zajema pozitivne prvine upravljanja, organizacije, poslovanja, skratka gre za kombinacijo, ki jo svet že dolgo pozna. Šola je predvsem strokovna, in zelo me je zmotilo mnenje Marjana Doviča, ko je na srečanju akademske pobude izjavil, da bo naša šola odlagališče manj sposobnih študentov in tistih, ki niso bili nikjer uspešni. Večina ljudi na svetu je povprečnih in naš
Kaj je dandanes sploh potrebno, da se ustanovi visokošolski zavod, kot je Visoka šola za upravljanje in poslovanje?
V prvi vrsti ogromno lobiranja, da nek kraj sploh dobi program, nadalje rabite ogromno strokovnega znanja, da se program pripravi, in poznavanje drugih, tujih šolskih sistemov in sorodnih programov. Mi smo zbrali množico različnih programov, od ameriških, nemških, švedskih, angleških, in na podlagi številnih konzultacij s profesorji predlagali program v današnji obliki. Letni visokošolski program je potrebno opredeliti v okviru 750 ur, in potrebno se je odločiti, ali gre v ta fond ur uvrstiti osem, deset ali petnajst predmetov. Naša usmeritev je bila, da ne gremo na večje, ampak na manjše število predmetov, tako da je možno snov obdelati in predstaviti bolj temeljito. Preden smo za ta program dobili končno soglasje sveta za visoko šolstvo, pa so svoja mnenja o njem podala tudi ljubljanska, mariborska in zagrebška ekonomska fakulteta. Moram še povedati, da smo pri iskanju predavateljev imeli veliko srečo, saj se dr. Usenik in dr. Blažič gibljeta v krogih, kjer je možno spoznati ljudi, ki delajo na univerzi, in sta že od prej poznala večino naših današnjih sodelavcev. Gre za izkušene predavatelje, od katerih je večina rednih profesorjev, dva sta izredna, dva pa docenta.
Visoka strokovna šola strojništva:
pogovor z ravnateljem Dragom Simončičem
program bo izobraževal tudi povprečno sposobne ljudi za povprečno zahtevna dela. Teh pa je v našem gospodarstvu najbrž še največ. VŠUP bo zagotovo dvignila izobrazbeni nivo podjetij, ker bodo študenti ostali tukaj, zlasti izredni, ki so že nekje zaposleni. Vemo namreč, da mnogi naši ljudje, ki študirajo v Ljubljani, odidejo in se ne vrnejo, zato smo tudi po tej plati prepričani, da to je pridobitev ne le za Novo mesto, pač pa tudi za širšo regijo,-Menim, da si občina Novo mesto, ki je gospodarsko in finančno močna, zasluži višje izobraženi kader, kot ga ima sedaj, in tudi to je pridobitev za naše gospodarstvo. Poleg tega pa načrtujemo, takoj ko se izkopljemo iz začetnih težav, strokovna znanja razširiti tudi na druge zaposlene.
Ali ste zadovoljni z vpisom?
Moram reči, da je študentov več, kot smo pričakovali. V prvi letnik študija se je vpisalo 110 rednih študentov in 126 izrednih, tretji letnik izrednega študija pa obiskuje 155 študentov. To so podatki za Novo mesto. Imamo še študijski center v Ljubljani, kjer izvajamo program za izredne študente. Tam je v prvi letnik vpisano 107, v tretji letnik pa 75 študentov. To je naša prva študijska enota izven Novega mesta. Tam se je študij začel 3. oktobra, medtem ko se je program v Novem mestu začel teden dni kasneje, ko so bili prostori pripravljeni za sprejem študentov in začetek predavanj. Dela so do sedaj večinoma končana, manjka še računalniška predavalnica, ki pa je za to študijsko leto ne potrebujemo, ker je predmet informatika na vrsti šele naslednje študijsko leto, in knjižnica. Študij na naši šoli traja šest semestrov oziroma tri leta, šolnina za prvi letnik znaša 120.000 tolarjev na semester in 150.000 tolarjev na semester za tretji letnik. Redni študenti, ki so letos vpisani v prvi letnik, na semester plačajo 45.000 tolarjev. Vendar ta sredstva ne zadoščajo za normalno izvajanje našega programa. Z občino pa tudi z državo smo bili dogovorjeni, da bosta prispevali del potrebnih sredstev za izvajanje pedagoškega procesa, vendar zaenkrat obljubljenih sredstev ne od enega ne od drugega še nismo dobili.
Spor izgloda resen?
Nikoli ni bil naš namen, da bi ta projekt izvajali brez pomoči občine in države, saj to ni šola, ki bi bila privatna. Privatna je v toliko, kolikor se razen nas nihče drug hi brigal zanjo.
Kdo so vaši študentje?
Približno tretjina rednih študentov je opravila maturo, ostali imajo zaključni izpit. Večina jih prihaja iz Novega mesta, približno 60%, ostali pa so iz okoliških občin in Posavja. Izredni študentje prihajajo iz vse Slovenije, tudi od zelo daleč.
Čeprav jim je Ljubljana bližja, se raje šolajo v Novem mestu, ker tu potekajo predavanja med vikendom. Gre pa za študente med 20 in 55 letom starosti. V tretji letnik so se na našo šolo vpisali predvsem študenti, ki so v Ljubljani ali Mariboru končali višješolski program ekonomije, sprejeli pa smo tudi približno 30 študentov drugih strok. Ti so od maja do sedaj opravili že štiri diferencialne izpite, za katere smo organizirali tudi posebna predavanja, zadnjega (petega) pa bodo opravljali v tem šolskem letu. Gre za izbrana poglavja iz sedmih predmetov, združenih v pet izpitov.
pogovarjal se je Boris Blaič
Marsikateri dijak zaključnega letnika tehnične usmeritve Centra srednjih šol v novem šolskem letu ni zamenjal delavnega okolja. Nekateri so se za Visoko strokovno šolo strojništva odločili zaradi finančnih zadev, druge muči domotožje in spet tretje (ne)uspeh pri maturi oz. zaključnem izpitu. Kakorkoli že, njihov ravnatelj, dipl. inž. str. Drago Simončič, ki je bil moj sogovornik, je študij v domačem kraju prikazal kot privilegij. Vabim vas, da med vrsticami intervjuja izveste še več.
Najprej me zanima, kako je prišlo do
ustanovitve vaše šole?
Naša šola je nastala zaradi želje v industriji po uporabnih inžinirjih in takšnih, ki imajo po zaključku izobraževanja dovolj praktičnih znanj, da lahko čimprej začnejo z delom. V okviru tega je po spremembi izobraževalnega sistema prišlo do ustanovitve višjih strokovnih šol, ki so se organizirale s pomočjo Pharea. Za osnovo so imele čim večjo uporabnost in čim več praktičnih znanj. Predmetnik zato vključuje veliko praktičnih predmetov, ne zanemarja pa tudi teoretičnih.
Bi mi lahko kaj več povedali o programu
Phare?
Phare je pred tremi leti deloval na področju višjega in srednjega šolstva. Finančno je podprl razvoj programa, izobraževanja učiteljev in partnersko sodelovanje med šolami v Sloveniji in EU. V okviru tega programa je bilo definirano tudi partnersko povezovanje šole z delovnimi organizacijami, gospodarskimi zbornicami, sindikati, skratka s tistimi, ki neposredno vplivajo na zaposlitev.
“Naša šola je nastala zaradi želje v industriji po uporabnih inžinirjih in takšnih, ki imajo po zaključku izobraževanja dovolj praktičnih znanj, da lahko čimprej začnejo z delom. ”
Menite, da Novo mesto lahko ponudi študentom pogoje za ustvarjalno delo?
Mislim, da so vsi pogoji v osnovi dani, vendar je treba za določene programe pripraviti izhodišča: od kadrovskih do materialnih. Novo mesto ima pogoje za razvoj višjih in nato visokih šol, vsekakor visokih strokovnih šol.
Menite, da je študij v domačem kraju privilegij?
Mislim, da je - glede na finančne obveznosti, ki bremenijo vsakega študenta.
V zadnjem času je veliko govora o ustanovitvi Univerze v Novem mestu. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Dolgoročno je to vsekakor pozitivno, kajti ob razvoju kadra je možen razvoj gospodarstva. Če imaš kader v okolju, so možnosti razvoja industrije veliko večje. Vidimo, da je to v bodočnosti vezano na izobražen kader.
Ali je Novo mesto sploh pripravljeno na kup študentov in njihove žure? Imamo sploh dovolj veliko knjižnico?
Vsi začetki so okrnjeni, vendar vsak razvoj pomeni tudi izpopolnjevanje tako knjižnice kot študentskega življenja, speciliziranih učlnic, ki so nujno potrebne za praktični del. Potreben je čas.
Na vašo šolo se lahko vpisujejo tudi tisti, ki imajo končan triletni program, tri leta delovnih izkušenj ter izpita iz slovenščine
in matematike. Se vam to ne zdi prenizek
1 .....................""""
To je pogoj, ki ga je postavilo ministrstvo. Res je, da imajo tudi oni možnost, kot tudi gimnazijci, vendar mi zahtevamo določeno podlago, na kateri gradimo. To je zgolj možnost, odprta vrata, vendar takšnih primerov ni veliko.
pogovarjala se je Mojca Rapuš
Univerza v Novem mestu se mi je še pred kratkim zdela iluzija in neuresničljiva želja. Prof. Japelj, gospod, kije redni profesor ljubljanske univerze, doktor, pomočnik generalnega direktorja Miloša Kovačiča, predsednik sklada Krkinih nagrad, predsednik Akademske pobude Univerza v Novem mestu:.., pa mi je situacijo prikazal iz povsem drugačnega zornega kota. Z njim sem se pogovarjala o študiju visokih tehnologij, ki ga Akademska pobuda Univerza v Novem mestu jteli ustanoviti. Kot kaže, člani društva ne nameravajo ostati zgolj pri besedah.

Kaj menite o tem, da dolenjski študentje odhajajo na študij v Ljubljano?
Pred kratkim sem poslušal zanimivo anketo, v kateri so mladi novinarji spraševali dijake, kam bi šli študirat. Zanimivo je, da so nekateri hoteli v Ljubljano zgolj zato, da pokažejo, da so zreli ljudje, ki hočejo v novo okolje. Hočejo dokazati, da jim bolj ustreza iti stran od tradicionalnih vizij in družine, da hočejo pokazati samostojnost, kar je silno lepo. Ta tendenca je prisotna pri novomeški mladini in kot predsednik Sveta sklada Krkinih nagrad poznam mlade. Prav življenjska zainteresiranost, da bi študirali v Novem mestu, je manj prisotna - razen pri tistih, ki živijo v skromnih okoljih - in v glavnem je tako prav. Današnji svet se spreminja in mladi si želijo čem več videti: ne le Ljubljano, nekaterim je celo Slovenija pretesna in želijo v svet. Imajo drugačne interese in tega jim ne smemo zameriti. Ne zagovarjam, da bi bila v Novem mestu univerza takšna kot v Ljubljani ali Mariboru, ampak le njun manjši del. V Krki imamo npr. 700 ljudi s fakultetno izobrazbo, 20 doktorjev, imamo moderno opremo in specialna znanja, ki večkrat prekašajo znanje profesorjev na ljubljanski univerzi. V Krki so to dokazali s svojim delom, rezultati. Želimo le tiste oddelke univerze, za katere ,bi se pokazal interes. Predvsem pa si želimo imeti podiplomski študij za tiste, ki si želijo znanja iz visokih tehnologij, (»High-Tech«) iz področja kemije, farmacije, genskega inženiringa, biologije. To bi bila skromna zadeva, kjer bi bilo 15, 20, 25 slušateljev - Slovencev in tujcev. Krka je internacionalna tovarna, zato bi bili študentje iz Rusije, Poljske, Češke, pa tudi Nizozemske, Avstrije... Bila bi mednarodna, podiplomska fakulteta, kjer bi bil dokončni cilj doktorat.
Ker ste omenili študente iz tujine in vem, da Krka nagrajuje mlade raziskovalce, me zanima, če bodo takšne motivacije deležni tudi tujci?
Do sedaj smo podelili že približno 15 nagrad študentom iz univerz za njihove disertacije in magistrska dela. Nagradili smo študente iz Rusije, Ukrajine, Poljske, Češke, Avstrije,
Anglije... Pravzaprav smo nagradili že raziskovalce iz osmih držav. To je lepa promocija naše Krke, saj gledajo farmacevti in naši partnerji na nas še z večjim spoštovanjem, če vidijo, da mladi pri nas dobivajo nagrade za svoje raziskovalne dosežke.
Pred leti ste se pomembni ljudje na področju šolstva v Novem mestu, med njimi g.
Blažič, prof. Fuisova in vi, na pobudo g. Koncilije zbrali na prvem sestanku Akademske pobude v Novem mestu. Kako je do te pobude sploh prišlo?
Takrat se je ta zadeva začela formalno, sicer pa smo se o teh stvareh pogovarjali že prej. Številni Novomeščani so pri nas vidno uveljavljeni, a tega nihče ne ve. Nekateri so pomembni profesorji, kot so to prof. dr. Peter Novak, prof. dr. Jože Gričar, prof. dr. Tomaž Šolmajer in drugi. Praktično je veliko Novomeščanov - in kar je naredil župan Koncilija, je bila pika na i. Mi bi morali tendence RIC-a, Visoke šole za upravljanje in poslovanje ter
“Elitna” vizija
novomeške univerze: Miha Japelj in High-tech podiplomski program

SsSiM® '
foto: Borut Peterlin

"Če bodo v Sloveniji sami ekonomisti, potem ne vem, kaj bodo delali, potem se bo samo nekaj prekupčevalo in nič ustvarjalo. Mislim, da je prav, da imamo tudi strokovnjake iz kemije, fizike, fermentacije, računalniške elektronike. Potrebujemo strokovnjake, ker je dodana vrednost visoka le, če znamo izvajati sodobne tehnologije."
Ekonomske fakultete še bolj povezovati v društveni obliki. Društvo ni delovna organizacija, ampak zveza ljudi, ki jih povezujejo isti interesi. Mi smo si vedno želeli, da bi kultura izobraževanja presegla dosedanje okvire. Mi smo neke vrste spodbujevalci, samo to si želimo. Nimamo denarja in materialnih možnosti, imamo pa danosti, da bomo pripravili ustrezne programe in začeli z realizacijo. Da bi naše želje udejanjili, pa moramo imeti zagotovljene pogoje delovanja in predvsem ustrezna finančna sredstva. Mislim, da nam bo uspelo, saj nimamo samo moralne, temveč tudi že minimalno (finančno) podporo. A ne, da bi le-ta padla v naš žep, ampak da lahko pokrijemo potne stroške, stroške v zvezi s projekti, ki naj bi jih poskušali pripraviti tako daleč, da se bo lahko sprožil postopek verifikacije. Usrperjati se želimo podobno kot v Novi Gorici, kjer so že ustanovili fakulteto za varstvo okolja; pri nas v Novem mestu pa bi radi imeli fakulteto za visoke tehnologije. Imamo komparativno prednost, saj bi lahko sodelovala celotna slovenska farmacevtska industrija, pritegniti želimo mogoče še strojno industrijo, če bi bila zainteresirana. Tak program podpira Phare, s katerim imamo dobre povezave - in kje je rečeno, da mora biti vse v Ljubljani?
Ko sem se pogovarjala z g. Simončičem, mi je dejal, da je najpomebnejše, da pridobimo čim več visokošolskim zavodov. Se s tem strinjate?
To je delikatno vprašanje. Jaz sem svojo strokovno izobrazbo dosegel z doktoratom in gledam na to drugače. Višje- in visokošolski študij je potreben in pomemben za naše okolje, ni pa na primer potrebno, da dobijo titulo diplomirani inženir že po treh letih višješolskega študija - ne vem, kdo se je tega spomnil. To je za moje pojme nesmisel in zaničevanje tistih, ki končajo fakulteto in so tudi diplomirani inženirji, samo bistveno boljši. To ni prav in to bom poskušal vsakomur dokazati, saj je znanje na bistveno nižji ravni. Mi potrebujemo veliko ljudi z višjo izobrazbo, a če bi gledal našo tovarno, mislim, da potrebujemo veliko več ljudi z univerzitetnim študijem. Visoka šola je premalo in zdi se mi, da tudi ambiciozni študentje ne bodo z njo zadovoljni. Sicer so mi všeč pogledi prof. Simončiča, ki jih je lepo prikazal, vendar ne smemo pretiravati izključno z višješolskim izobraževanjem. Jaz bi podprl določena prizadevanja v Novem mestu, ne pa čisto vsa. Ce bodo v Sloveniji sami ekonomisti, potem ne vem, kaj bodo delali, potem se bo samo nekaj prekupčevalo in nič ustvarjalo. Mislim, da je prav, da imamo tudi strokovnjake iz kemije, fizike, fermentacije, računalniške elektronike. Potrebujemo strokovnjake, ker je dodana vrednost visoka le, če znamo izvajati sodobne tehnologije. V kemiji na primer z raziskovalnim delom za zdravilo dobimo tudi do stokrat večje vrednosti, kot je vreden material - in to in še več je dodana vrednost. Danes cene učinkovin niso več 100 do 1.000, ampak lahko tudi 10.000 dolarjev, poznamo celo primere, ko kilogram učinkovine stane prek 100.000 USD. Za to je potrebno veliko znanja in resnično usposobljenih strokovnjakov.
Rečeno je bilo, naj bi bili Krka in Mestna občina NM soustanoviteljici?
To je ideja. Po sedanjih razmišljanih bi ustanovitelj moralo biti neko podjetje, ki bi to vodilo.
Bi to pomenilo, da bi bila šola privatna?
Zadnji sestanki so vodili k temu, da bi bila to privatna organizacija, torej ne moja, Japljeva, ampak neka določena organizacija ljudi. Mislim, da bi bili Krka in občina bolj spodbujevalki, da bi malo pomagali za začetek, dali najnujnejše - nekaj milijonov tolarjev, nič več.
Ali bi študentje potemtakem morali plačevati šolnino?
Odvisno. Tukaj bi se dalo drugače dogovoriti. Naši študentje bi dobili štipendijo in drugi tudi. Nadarjenih in ambicioznih študentov stvar ne bi veliko stala, ker bi dobili podporo.
G. Usenik je leta 1996 dejal, da naj bi šola zaživela okoli leta 2000?
Leto 1999 je želja, če bi bil skromen začetek, medtem ko je leto 2000 morda realnost.
Imate že izbrano lokacijo, kjer naj bi šola stala?
Za naš študij visokih tehnologij imamo v Izobraževalnem centru ustrezne predavalnice, v Krki pa laboratorije, tako da bi se s Krko lahko dogovorili za prvo generacijo. Če pa bi bili interesi širši, bi lahko po ideji arhitekta Mušiča zasnovali univerzitetno središče v Novem mestu - a to so v tem trenutku še preveč optimistične napovedi.
Razmišljate o kontekstu kampusa, kot v Ameriki?
Na tak način da, in to pri Žabji vasi. To je intimna želja vodstva in občine. To bi spravilo Novo mesto na višji nivo. Rad bi poudaril, da je Novo mesto že od nekdaj pomemben slovenski kulturni center. Tu so se šolali mnogi pomembni Slovenci: Štukelj, Kette, Jarc, Jakac...
Zanimivo se mi zdi, da kemije ne uvrščate v dodiplomski, pač pa v podiplomski študij.
Ne vem, če bi bilo smiselno. Jaz sem profesor v Ljubljani in že danes je osip na fakulteti za kemijo velik, za študij ni veliko zanimanja. Zdaj imamo nove akcije in hodimo po srednjih šolah, da privabljamo mlade ljudi za naravoslovne in tehnične študije. Sam bom šel npr. na gimnazijo. Uspešno akcijo smo izvedli letos na Otočcu, kamor smo povabili na letno šolo najboljše kemike srednješolce iz Slovenije in tako promovirali Krko.
Za študij obljubljate nov program. Ga bodo oblikovali vaši strokovnjaki?
Pri oblikovanju bo prišla v poštev kombinacija naših in tujih strokovnjakov - tistih, ki so v svetu že vidno uveljavljeni. Upoštevali bomo najsodobnejše programe iz razvitih držav. Poznamo svetovne trende na področju razvoja znanosti in raziskav v svetu, zato bi želeli zasnovati edinstven program, ki bi pritegnil mlade ljudi. Predavatelji na naši fakulteti naj bi bili profesorji iz Ljubljane, pa tudi od drugod: s Poljske, Nizozemske, ZDA, celo znameniti profesor I. Hunter iz Anglije bi bil z nami pripravljen sodelovati. K nam bi želeli privabiti res sam vrh strokovnjakov in znanstvenikov. Osnovo študija naj bi predstavljal kreditni sistem, to pa pomeni, da bi imel vsak študent pripravljen svoj program študija, kjer bi lahko npr. opravljal del izpitov v svojih in drugih državah, del izpitov in doktorat pa pri nas v Novem mestu.
Predavanja bi bila najbrž v angleščini?
Da, večinoma v angleščini.
Menite, da je Novo mesto pripravljeno na univerzo z vidika knjižnice, ki ni tako velika?
Za celo univerzo res ne. Knjižnico sicer imamo, druga stvar pa je strokovna literatura, revije, članki... Danes je najpomembnejši način, kako priti do zadnjih informacij. Zato so danes pomembne direktne povezave z informacijskimi centri v Sloveniji in v svetu. Z elektronsko pošto in prek interneta lahko dobimo zadnje, najpomembnejše informacije; prehajamo na »long-distance« učenje, kar ponavlja prof. Gričar. Knjižnica v smislu vašega vprašanja ni več bistvena.
Bodo ti študentje, če govoriva o eliti, imeli večje možnosti za zaposlitev pri vas?
Da, v Novem mestu in tudi drugje, kjer bomo gradili svoje obrate. Delali bomo tako kot drugi (Japonska, Evropa, ZDA), ki vlagajo svoj denar tudi v manjše inštitute po vsem svetu. Imajo farmacevtsko industrijo doma, a vlagajo denar v manjše inštitute po svetu. Lepo bo slišati, da so pri nas končali svoj doktorski študij mladi strokovnjaki, ki poznajo naše okolje in so si pridobili drugačne -»krkaške« poglede. Želimo, da si ti ljudje pridobe našo miselnost in veseli bomo, če bodo študentje iz Poljske in Rusije o Krki govorili lepo in z entuziazmom.
pogovarjala se je Mojca Rapuš
in Gotno vas
PARK
U> K
[ b
- 2 J —
>r n
III 857/1998/1991
Novo mesto ni le regijski biti še pomembnejf
držav, torej na pol poti rr 20000B899, PR I L milijonskim Zagrebom. T ^
prednosti se Novo mesto premalo zaveda, še manj pa jih dgnes zna, morda pa ne zmore, izkoristiti,
s
n n *■ a
COBISS
udi morebitnega razvoja novomeške univerze ne gre gledati le skozi prizmo snovanja večih (regijskih) univerzitetnih a §re^išč v Sloveniji, temveč je modro razvoj bodoče ° novomeške univerze, predvsem pa njenih programov, usmerjati tudi v skladu z njegovo pozicijo med dvema prestolnicama, kar je nedvomno pomembna primerjalna prednost, ter ugotoviti, katere programe zmore ustvariti privlačne tudi za njiju.
eveda pa ostaja dejstvo, da je univerza primarno interes ovega mesta in Dolenjske. Izobraževanje nedvomno postaja (oziroma to po svetu že je) sploh ne nepomembna gospodarska panoga, ki prinaša dobičke že po sebi, še večje pa seveda posledično, skozi razvoj, ki temelji na znanju, ki ga univerza generira; hkrati pa se, kot posledica novih potreb, ki pridejo s študenti in izobraženo elito, krepi in opogumlja tudi kulturna slika in zavest mesta, njegov duh.
Razvijanje univerzitetnega središča se znajde torej v interesnem polju raznolikih subjektov in na različnih ravneh. V primeru Novega mesta gre torej za interes populacije v regiji in širše, za interes nekaterih tukajšnjih gospodarskih subjektov, seveda pa ijiora biti to tudi interes same mestne občine.
Zagonskih sredstev za univerzo novomeška občina sama seveda ne bo zmogla, zatorej je potrebno iskati preostale možne dodatne vire, s čimer mora iti v korak tudi vmestitev Univerze v prostor. Tega problema se implicitno v okviru mesta zavedajo tudi snovalci Urbanistične zasnove Novega mesta (Urbanistični inštitut RS), ki so v osnutku tega
umenta kot primeren prostor za umestitev univerzitetnega središča v Novo mesto našli danes popolnoma ^izkoriščeno, a zelo atraktivno območje med reko Krko, ^potokom Šajser ter Vzhodno in Šentjernejsko cesto, torej na ^^oipzi med Ločno in Žabjo vasjo.






m*
ii

'» . -
-

• .4.
Ittfp
Kvalitete tega prostora so že same naravne danosti; med ^ostalim lepi pogledi z blago razgibanega terena na O	vinogradniško Trško goro, bližina reke Krke in potoka Šajser
ter gozdičev Ragov log in Drcjančevje. Nič manj pomembne za snovanje nekakšnega odvoda univerzitetnega campusa, torej malega študentskega mesteca, niso niti ustvarjene kvalitete mesta, ki jih pomenijo bližina starega centra Novega mesta in bodočega mestnega in regionalnega centra ob priključku na avtocesto v Mačkovcu z njunimi specifičnimi vsebinami - kulturi, uprava, trgovina; sosedstvo razvijajočih se stanovanjskih naselij, lahka navezava na mestno in avtocestno prometno omrežje... Za začetek razvoja pa je * morda še najpomembneje, da se lokacija nahaja med
indusfijskima conama v Ločni in Gotni vasi, ter ob obrtni coni Cikava, torej v neposredni bližini nekaterih tovarn, ki lahko vse, predvsem pa bo to verjetno Krka d.d., najdejo svoj neposredni interes za vlaganje v razvoj univerzitetnega središča oziroma njegovih jeder v smislu razvojno-raziskovalnih centrov.
Bodoča novomeška univerza ob primerni politiki in razvijanju zanimivih študijskih programov torej zlahka najde svojo upravičenost v širšem prostoru, v nadregionalnem in regionalnem okviru. V urbani sliki mesta pa mora biti njena fizičn4 plat situirana tako, da bodo neposredni interes v njenem razvoju našli in ga spodbujali vsi subjekti, ki jo lahko formirpjo, torej mestna občina, industrija in ostalo gospodarstvo, regija. To pa je nenazadnje nekaj, kar bi moralk biti pravilo pri umeščanju česarkoli v prostor, res pa se tega nekateri premalo zavedajo in se zato soočajo z nekoliko večjimi stroški in manjšimi koristmi od svoje dejavnosti, kot bi to bilo ob njihovi nekoliko pametnejši prostorski politiki. Naj bo z univerzo drugače - torej smotrneje.
SBlllllfc

, *•'
,'v'
m

foto: Borut Peterlin
mfm
Tomaž Levičar