ihaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA. 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824, Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11/6464
Poštnina plačana v gotovini
D
N
I
K
NOVI UST
Posamezna številka 200 lir
NAROČNINA
četrtletna lir 2.000 - polletna lir
4.000 - letna 8.000 :: Za inozemstvo: letna naročnina lir
10.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I. gr. 70% SETTIMANALE
ŠT. 1199
TRST, ČETRTEK 19. OKTOBRA 1979
LET. XXVIII.
»MOrOVO | — izvolitvi papeža Janeza Pavla II.
zadeva« Nadaljevanje koncila
Vsi italijanski dnevniki so objavili v sredo bodisi v celoti bodisi v obširnih izvlečkih »zapisnik«, ki so ga napravili rdeči brigadisti o »zasliševanju« Alda Mora. »Zapisnik« so našle varnostne sile v enem izmed brlogov Rdečih brigad, ki so jih odkrile nedavno v Milanu. O njem so se širile v javnosti in tisku razne govorice in izmišljotine, zato je notranje ministrstvo, po krajšem diskutiranju s preiskovalnim sodstvom, doseglo, da se celoten zapisnik objavi za javnost in se tako napravi konec fantazijam in govoricam. Sicer je vprašanje, ali je prav objaviti tak dokument, ki spada samo v pristojnost sodstva, vendar pa je bilo, kot rečeno, notranje ministrstvo kot tudi celotna vlada mnenja, da je boljše, da si je javnost na jasnem o vseh »skrivnostih« dokumenta (ki dejansko ne vsebuje nič takega, kar bi bilo mogoče označiti za »skrivnost«), kakor pa da bi še naprej ugibali in da bi kdo koval iz tega govorice in podtikanja, od česar bi lahko nastala za vse velika politična škoda.
»Zapisnik« samo potrjuje, kar je bilo jasno že prej: da je umrl Aldo Moro kot politik že 16. marca na rimski cesti, kjer so padli v zasedi tudi njegovi stražarji. Preostal je samo še na smrt prestrašeni človek, ki se je v rokah kriminalcev spremenil v njihovo voljno orodje, če že ne zaradi fizičnega, pa zaradi psihičnega mučenja. V smrtnem strahu se je dal pripraviti do tega, da je govoril, kar so oni hoteli. Nobenega dvoma ne more biti, da bi Moro pri svoji polni duševni sposobnosti nikoli ne bil rekel stvari, kot jih je trdil pri »zaslišanju« — če je sploh tisto govoril — in kar po večini niti ni res. Kako bi bil mogel imeti za pokvarjence in bedake najuglednejše politike Krščanske demokracije, ki jih je skoro vse sam spravil na njihova mesta, in označiti za zgrešeno celotno politiko Krščanske demokracije, ki jo je vendar ravno on določal in usmerjal dvajset let? »Zapisnik« je torej smatrati za hudo popačenje njegove resnične miselnosti in torej v bistvu za falzifikat.
Vsa zadeva pa tudi potrjuje, da je bil Aldo Moro sicer bistroumen politik, vendar pa slab državnik in plašljiv človek. V hipu nevarnosti, ko bi se bil moral še bolj jasno kot prej zavesti, da je padel v roke najhujšim sovražnikom italijanske države in demokracije, se v resnici ni več zavedal, da ju ravno on predstavlja, v tistih trenutkih in situaciji bolj kot kdaj prej, in se je dal zmesti in ustrahovati, kot bi kaj takega od resničnega državnika nikoli ne pričakovali. V čisto človeškem pogledu pa se je izkazalo, da je bilo v njem zelo malo moralne čednosti, ki se imenuje pogum. V tem pogledu je gotovo odpovedal bolj kot marsikdo drugi, ki je imel nesrečo, da je padel v oblast takih zveri. Mi, ki vemo, kako so se obnašali (Dalje na 6. strani)
z novim
Poteči bo moralo mnogo let, da bo širša javnost morda lahko zvedela, zakaj in čemu je kardinalski zbor na konklavu dne 16. septembra 1978 sklenil — verjetno z veliko večino glasov — prekiniti nad 450 let trajajočo tradicijo, po kateri je rimski škof — in torej papež — pripadnik italijanskega naroda. Res je sicer, da se je za časa Janeza XXIII. in nato za Pavla VI. kardinalski zbor vedno bolj »internacionaliziral« in da se je število italijanskih kardinalov znatno zmanjšalo, vendar si je le malokdo mogel predstavljati in še manj predvidevati, da se bodo kardinali poldrugi mesec po izvolitvi Italijana Albina Lucianija za papeža odločili za tako korenito spremembo. Ne glede na najrazličnejše razlage je treba ugotoviti, da je skoraj dva tisoč let stara institucija, kakršna je Cerkev, presenetljivo pokazala svojo mladostno silo in življenjskost ter tudi dobršno mero poguma. Kristjani in katoličani morajo v tem sicer videti božjo roko, a po krščanskem nauku prav tako drži, da »gratia supponit naturam« — da je torej bistven tudi človeški dejavnik, se pravi, da so kardinali
prekinili s staro tradicijo po globljem in vsestranskem premisleku.
Izvolitev papeža, ki ni Italijan, se zdaj morda komu zdi skoraj nekaj naravnega, saj je vendar Cerkev katoliška, to je vesoljna. Kdor tako modruje, pa se očitno ne zaveda, kakšno ogromno težo in kolikšen vpliv je imel in še ima italijanski element v Cerkvi kot instituciji, to je ustanovi z lastnim ustrojem. Zato je treba priznati, da pomeni izid zadnjega kon-klava pogumno dejanje.
Poleg prekinitve s staro tradicijo pa zares preseneča dejstvo, da je bil za poglavarja katoliške Cerkve izvoljen poljski kardinal, 58-letni Karol Wojtyla, nadškof v Krakovu. Njega izvolitev je prava senzacija, saj ga pred kon-klavom nihče ni omenjal kot možnega kandidata. Tudi v tem pogledu so možne najrazličnejše razlage, zakaj in čemu so se kardinali odločili prav zanj. Toda nam se zdi, da lahko napišemo, da je izvolitev Poljaka Wojtyle za naslednika sv. Petra predvsem veliko priznanje poljski Cerkvi.
(Dalje na 7. strani)
Potrjena univerzalnost Cerkve
RADIO TRST A
□ NEDELJA, 22. oktobra, ob: 8.00 Poročila; 8.15 Dobro jutro; 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Sv. maža; 9.45 Nediški zvon; 10.30 Obiščemo Tipano; 11.00 Poročila; 11.05 Mladinski oder: »Vitez na obisku«;
11.45 Nabožna glasba; 12.00 Poročila; 12.15 Glasba po željah; 13.00 Ljudje; 13.20 Poslušajmo spet;
14.00 Poročila; 15.00 Nedeljsko popoldne: Napotki za filateliste ter šport in glasba; 19.00 Poročila.
□ PONEDELJEK, 23. oktobra, ob: 7.00 Poročila;
7.20 Dobro jutro, vmes Pravljica; 8.00 Novice; 8 05 Prijateljsko; 9.00 Poročila; 9.05 Lahka glasba; 9 30 Psihologija predšolskega otroka (Alenka Rebula);
3.45 Glasba; 10.00 Poročila; 10.05 Koncert; 11.00 Odlomki iz Svevove proze; 11.30 Poročila; 11.35 Plošča dneva; 12.00 Kdo je na vrsti?; 12.20 Vesela glasba; 13.00 Poročila; 13.15 Naša pesem 1978; 13.35 Orkestri; 14.00 Novice; 14.10 Kulturna beležnica;
14.20 Glasbeni ping pong; 15.30 Poročila; 16.30 Glasbena panorama; 17.00 Poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Poročila; 18.05 čas in družba; 18.20 Operna glasba; 19.00 Poročila.
□ TOREK, 24. oktobra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro, vmes Pravljica; 8.00 Novice; 8.05 Prijateljsko; 9.00 Poročila; 9.05 Spoznavajmo psvce;
3.30 Poznate Evropo? (Ivana Suhadolc); 9.40 Glasba; 10.00 Poročila; 10.05 Koncert; 11.00 Naš podlistek: V.J. Križanovska: »Moč preteklosti«; ll.cO Poročila; 11.35 Plošča; 12.00 Glasba po željah; 13.00 Poročila; 13.15 Zborovska glasba; 13.35 Orkestri;
14.00 Novice; 14.10 Literarni utrinki; 14.20 Glasba in zanimivosti iz naših vasi (Rossana Purger); 15.00 Mladi izvajalci; 15.30 Poročila; 15.35 Izložba plošč (Ingrid Kalan); 16.30 čudoviti otroški svet; 17.00 Poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Poročila; 18.G5 Slovenska književnost; 18.20 Operna glasba; 13.C0 Poročila.
□ SREDA, 25. oktobra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro, vmes Pravljica; 8.00 Novice; 8.05 Prijateljsko; 9.00 Poročila; 9.05 Včeraj in danes; 9 30 Kaj nam pomenijo danes? (Boris Pahor); 9.40 Glasba; 10.00 Poročila; 10.05 Koncert; 11.00 Ljudje in dogodki; 11.30 Poročila; 11.35 Plošča; 12.00 Odlomki iz operet; 13.00 Poročila; 13.15 Naši ztori; 13.3 5 Orkestri; 14.00 Novice; 14.10 Mladi pisci;
14.20 Kličite Trst 31065; 15.30 Poročila; 16.30 Otroci pojo; 17.00 Poročila; 17.05 Mi in glasba; 18 00 Poročila; 18.05 »Mesečnik«, satirična oddaja; 18.25 Operna glasba; 19.00 Poročila.
□ ČETRTEK, 26. oktobra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro, vmes Pravljica; 8.00 Novice; 8.05 Prijateljsko; 9.00 Poročila; 9.05 Južnoameriška folklora; 9.30 Družina (Lojze Župančič); 9.45 Glasba;
10.00 Poročila; 10.05 Koncert; 11.00 »Moč preteklosti«; 11.30 Poročila; 11.35 Plošča; 12.00 Glasba po željah; 13.00 Poročila; 13.15 »Ceciljanka 1977«; 13.35 Orkestri; 14.00 Novice; 14.10 Danes bomo govorili o...; 14.30 Glasbene oblike (Tomaž Simčič);
15.30 Poročila; 15.35 Priročnik lahke glasbe; 16.C0 Kje je napaka?; 17.00 Poročila; 17.05 Mi in glac-ba; 18.00 Poročila; 18.05 Gospodarska društva; 18.25 Operna glasba; 19.00 Poročila.
□ PETEK, 27. oktobra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro, vmes Pravljica; 8.00 Novice; 8.05 Prijateljsko; 9.00 Poročila; 9.05 Vam ugaja jazz?; 9.30 Iz beležnice Zore Tavčar; 9.40 Glasba; 10.00 Poročila; 10 05 Konc. rt; 11.00 Nenavadne življenjske zgodbe; 11.30 Poročila; 11.35 Plošča; 12.00 V starih časih; 12.30 Glasba narodov; 13.00 Poročila; 13.15 Zborovsko tekmovanje »Seghizzi 1978«; 13 35 Orkestri; 14.00 Novice; 14.20 Pesmi iz polpretekle c’o-be; 15.00 Popularni pevci; 15.30 Poročila; 15.35 Zgodovina rock in pop glasbe (Mara Žerjal); 16.30 Otroški vrtiljak; 17.00 Poročila; 17.05 Skladatelj Claudio Bilucagia; 18.00 Poročila; 18.05 Kulturni dogodki; 18.20 Operna glasba; 19.00 Poročila.
□ SOBOTA, 28. oktobra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro, vmes Pravljica; 8.00 Novice; 8.05 Fri-jat.ljsko; 9.00 Poročila; 9.05 Z vseh koncev; 9.30 življenje besed (Pavle Merku); 9.40 Glasba; 10 00 Poročila; 10.05 Koncert; 10.30 Kulturno pismo;
11.30 Poročila; 11.35 Plošča; 12.00 Glasba po željah;
13.00 Poročila; 13.15 Slovenske ljudske pesmi; 13.35 Orkestri; 14.00 Novice; 14.10 Slovenske povojne revije v Italiji; 14.30 Končno, sobota!; 15.30 Poročila; 15 35 Iz filmskega sveta; 16.30 Knjiga pravljic;
17.00 Poročila; 17.05 Mi in glasba; 18.00 Poročila; 18.0, »Kadar se utrga oblak« (Joka Žigon, radij-ska priredba Mirko Mahnič); 18.45 Vera in naš čas; 19.00 Poročila.
Kakor je bilo pričakovati, se ni izpolnila niti ena napoved o izvolitvi novega papeža, naslednika Janeza Pavla I., ki mu je bilo usojeno voditi Cerkev tako malo časa, komaj 33 dni. Za novega papeža so izbrali kardinali, ki še niso dopolnili 80. leta in so se torej smeli udeležiti konklava (bilo jih je 111), po dveh dneh komaj 58-letnega nadškofa in kardinala Karola Wojtyla iz Krakowa na Poljskem, ki si je dal ime Janez Pavel II. V presenečenje in razočaranje vseh tistih običajnih vsevedne-žev, ki so v dneh pred konklavom in med njim preplavljali tisk, radio in televizijo v Italiji in po vsem Zahodu — da ne rečemo po vsem svetu — s svojimi »zanesljivimi« informacijami, za katerimi pa ni bilo drugega
— in ni nikoli nič drugega — kot domišljavost in prazno ugibanje, poleg želje seveda, da bi se napravili važne in da bi dobro prodali svoje »informacije«. Če bi namreč take napovedi držale, bi konklava sploh ne bilo treba.
Izbira sama pa seveda ne pomeni nobenega resničnega presenečenja, prej obratno — presenečenje bi bilo, če bi bil izvoljen za papeža spet kak italijanski kardinal, Po vsej prenovitveni vnemi, ki jo je v zadnjih desetlet-j jih, posebno pa med koncilom in po koncilu ! pokazala katoliška Cerkev, bi bilo namreč za-I res čudno, če se ne bi skušala prilagoditi zah-I tevam modernega časa tudi na svojem vrhu in zlasti, kar zadeva osebo samega papeža. Cerkev je bila vedno — ali bi bila vsaj morala biti — univerzalna, namenjena vsemu človeštvu neglede na raso in jezik. Temu nespremenljivemu in osnovnemu načelu pa odgovarja samo praksa, da imajo načelno kandidati vseh narodnosti pravico, da so izvoljeni. Če ta praksa več kot štiri stoletja ni bila upoštevana, je obstajal za to pač določen vzrok
— poleg geografske lege Rima v Italiji navada, da je rimski škof, ki je hkrati papež, domačin Italijan, veliko število italijanskih škofov (zaradi majhnih in starodavnih škofij), kar je pogojevalo tudi imenovanje izredno velikega števila italijanskih kardinalov, nadalje dejstvo, da Italija ni doživela reformacije in je ostala vsa katoliška, in zlasti tradicija. Vendar pa ta vzrok ni večen. Prej ali slej je bilo treba pretrgati to tradicijo, ki je postala že železna srajca in pravi anahronizem glede na vedno večjo univerzalnost Cerkve, v kateri so danes zbrane že vse rase in so upoštevani v liturgiji nešteti narodni jeziki. Res da v bistvu
Izvolitev poljskega kardinala Karla Wojtyla za novega papeža je povzročila pri množici, ki je v ponedeljek zvečer, kot že v nedeljo in v ponedeljek opoldne, čakala na dimno znamenje iz Sikstinske kapele, rahlo razočaranje. Aplavzi niso bili tako navdušeni, kot bi bili ob oznanilu kakega »italijanskega« papeža. Italijani so bili že 450 let navajeni, da je padla izbira vedno na kakega italijanskega kandidata. Vendar pa se mora reči, da očitnih izrazov nestrpnosti ali nezadovoljstva skoro ni bilo. Mnogi italijanski verniki so celo javno priznali, da je pravilno, da dobi Cerkev končno spet tudi papeža, ki ni Italijan, da je tako potrjena njena univerzalnost, pa tudi zato, ker lahko papež druge narodnosti boljše pozna in rešuje
oseba in narodnost papeža ravno zaradi univerzalnosti Cerkve nimata odločilne važnosti, a prav tako je tudi res, da je zato moral prej ali slej spet prevladati ozir do vseh drugih narodnosti in jezikov in je bilo treba pretrgati že predolgo trajajočo tradicijo, ki je še bila sprejemljiva in ni postala škodljiva samo zato, ker so si že celo stoletja in več sledili pomembni papeži, ki so se trudili, da bi šli s časom. Zdaj pa je zmagala uvidevnost, ki ni naperjena proti nikomur, še najmanj proti italijanskim kardinalom ali ponosu italijanske Cerkve.
Kardinali so — nedvomno pod navdihom svetega Duha, ki so ga zaupljivo klicali na konklave — spoznali za potrebno, da izvolijo za papeža človeka, ki bo lahko najbolje vodil Cerkev v bližnji prihodnosti, ker mu njegov izvor in izkušnja na periferiji omogočata večjo odprtost in večje razumevanje za mnoge današnje probleme Cerkve, kakor pa bi bilo to možno še tako dobremu papežu in zaprte, varne in zato konservativne Italije. Ni slučaj, da so zadnji italijanski papeži poudarjali izmed nujnih čednosti predvsem tisto, ki najbolj odgovarja konservativnemu duhu — mir. Pričakovati pa je, da bo novi papež ob vsem spoštovanju in upoštevanju te čednosti poudarjal predvsem ljubezen do bližnjega in pravičnost, ki jo ljubezen do bližnjega predpostavlja, če noče ostati prazna beseda.
Hud in povrhu bedast nesmisel bi bil, če bi se spravil kdo poudarjat »slovanstvo« novega papeža Janeza Pavla II. S Hitlerjem je izginil s sveta verjetno zadnji mogočnež, ki je pojmoval Evropo razdeljeno po rasah ali jezikovnih skupinah. Danes sestoji Evropa v pojmovanju modernih ljudi iz enakopravne in enakovredne družine narodov — narod poleg naroda v nujnem dobrem sosedstvu, brez ozira na jezik ali barvo las ali oči. Važna je samo raven kulture in evropske zavesti. Zato smo sicer zares veseli, da je bil za papeža izvoljen Poljak kardinal Karel Wojtyla, odločno pa je treba že od vsega začetka nastopiti proti zastareli mentaliteti, ki bi hotela nasproti »italijanskim« papežem postaviti »slovanskega«. Obratno, s tem je, kot rečeno, potrjena samo univerzalnost katoliške Cerkve. Prej ali slej bo zasedel stol svetega Petra kot njegov naslednik tudi mož kake drugačne barve kože, morda črne ali rumene, in s tem bo samo potrjeno, da Cerkev enako ljubi in obravnava vse svoje sinove. In tako mora tudi biti.
nekatere današnje probleme Cerkve. Rimski dnevnik »II Tempo« je zapisal, da »je bila izbira neitalijanskega papeža že dozorela v koncilski perspektivi: lahko bi se bila še zakasnila, a je bila predvidena in gotova, predvidljiva, in tako so jo občutili vsi verniki, ki so napeto sledili dogajanju 2-dnevnega konklava.«
Tudi v tržaški italijanski javnosti je bilo slišati poleg nekaterih izrazov nezadovoljstva pri običajnih nestrpnežih in šovinistih tudi besede zadovoljstva, da je dobila Cerkev sorazmerno mladega in neitalijanskega papeža, ki bo lahko z boljšim razumevanjem reševal njene nelahke naloge v današnjem svetu. To velja zlasti za italijanske intelektualne kroge v Trstu.
Rahlo razočaranje v Italiji
Številčno zaostajanje Slovencev
V naš članek pod tem naslovom v zadnji številki je posegel tiskovni škrat in sicer v drugi odstavek v zadnji vrsti prvega stolpca. Škrat je odnesel enico iz številke 17, da je ostala samo številka 7. Stavek bi se moral pravilno glasiti: »Okrog leta 1975 pa je zra'al 1:17, v resnici pa še manj, kajti številke, ki jih objavljajo mednarodni statistični priročniki, so močno zastarele.«
Članku dodajamo še nekaj podatkov, v ilustracijo ugotovitve o številčnem zaostajanju slovenskega naroda v primerjavi z drugimi narodi. V nekdanji Avstriji so predstavljali Slovenci v razdobju 1900-1910 4 odstotke celotnega prebivavstva in so imeli najmanjši prirastek, razen Rutencev (Ukrajincev). Šele na tretjem mestu so bili Italijani in Ladinci. V celem desetletju je naraslo število Slovencev samo za 5,04 odstotka, medtem ko je naraslo število Ukrajincev (v Galiciji) za 4,2 odstotka in število Italijanov in Ladincev za 5,68 odstotka. Značilno je, da so se tako Slovenci kot Ukrajinci (s tamkajšnjimi Judi vred) močno izseljevali. V istem času je naraslo število nemškega prebivalstva v Avstriji za 8,5 odstotka, češkega (z Moravci vred) za 8,07 odstotka, Poljakov za 16,6 odstotka, Hrvatov (v Dalmaciji in Istri) s tamkajšnjimi Srbi vred za 10,11 odstotka. Avstrijska statistika (v zborniku »Mein Osterreich - Mein Heimatland« iz
SOVJETSKA ZVEZA V PROTIOFENZIVI
Sovjetska zveza se pripravlja, da pristavi svoj lonec na ognjišče Bližnjega vzhoda. V ta namen je povabila na dolg obisk v Moskvo alžirskega predsednika Boumedienna. Imel je pogovore z Brežnje-vom in drugimi.
leta 1915) navaja za leto 1910 1,252.940 Slovencev. V to število pa seveda niso všteti Beneški Slovenci in Rezijani, ki so živeli v Italiji, in tudi ne Prekmurski Slovenci, ki so živeli v ogrskem delu države. Vseh skupaj je naneslo okrog 150.000.
Statistike so kazale že tedaj, da manjši narodi sorazmerno ali absolutno nazadujejo, večji pa naraščajo, kar odgovarja tudi danes za-paženemu pojavu, da manjšina in majhni narodi povsod nazadujejo ali le zelo počasi naraščajo, kjer se nahajajo v vlogi manjšine. Kjer si stojita dva naroda nasproti v mejah iste države, eden v vlogi večine, drugi v vlogi manjši-
NOVICE IZ
»Kulturna skupnost Slovenije« sestavlja predlog za nov republiški zakon o založbah in založniški dejavnosti. Izkazalo se je namreč, da je zakon iz leta 1965 že zastarel.
V Sloveniji se nekatere gospodarske panoge, npr. gozdars*ka, pritožujejo nad predolgimi roki čakanja na izvozna dovoljenja iz Beograda, če hočejo izvažati v tujino. To ovira izvoz, pravijo, med drugim izvoz hlodovine v Italijo. Oblasti odgovarjajo, da je potrebno za izvoz dovoljenje zveznega sekretariata za zunanjo trgovino, toda kvota izvoza se mora prej porazdeliti med vsemi republikami in avtonomnima deželama, kar je dolg in zapleten postopek.
fugoslovanski zvezni proračun za leto 1979 bo znašal po sedanjem predlogu 96 milijard in 106 milijonov novih din in bo za 16,9 odstotkov večji od letošnjega.
ne, večina vedno narašča, manjšina pa nazaduje bodisi relativno bodisi absolutno. (Isto so ugotovili v živalskem svetu). Tako je npr. za omenjene podatke iz stare Avstrije značilno, da so nazadovali ali zaostajali v številčnem razvoju prav manjši narodi. Tudi Nemci so nazadovali, kjer so bili manjšina, Slovenci pa so bili povsod manjšina razen na Kranjskem. Izseljevali so se v centre gospodarske in politične moči, ti pa so bili skoraj vsi zunaj slovenskega ozemlja — Trst, Gradec, Celovec, Dunaj, Zagreb — le Ljubljana je bila upravni in gospodarski center na slovenskem ozemlju, a ta center je bil majhen in ni mogel absorbirati večjega števila ljudi. Slovenci so se zato izseljevali na tujejezično področje v soseščini ali v Ameriko in se prej ali slej asimilirali.
SLOVENIJE
Slovensko podjetje ELAN za smuško opremo je zgradilo svojo tovarno v Brnci na Koroškem. V njej bo izdelalo 100.000 injekcijskih polnoplastičnih smuči na leto. V Begunjah so jih izdelali dozdaj le 10-15.000 parov na leto. Pri podjetju v Brnci sodelujejo tudi nekatera avstrijska podjetja. Produkcija se bo redno začela z novim letom.
Slovenski tisk kritizira preveliko tiskanje denarja Narodne banke Jugoslavije (kar kriti žira tudi zvezna vlada). Letos se je denarna masa povečala za 32 milijard dinarjev, kar predstavlja 28-odstotno povečanje na leto, čeprav je bilo predvideno samo 19-21 odstotno povečanje.
Starostne, invalidske in družinske pokojnine v Sloveniji se bodo z veljavnostjo od 1. julija povečale za 7 odstotkov.
Saša Rudolf	□	4	□
Druga stran »Mundiala«
Za razumevanje argentinskega življenja v mesecu Mundiala je bilo nujno vsaj površno preučiti delokrog posameznih oblasti in oblastnikov, preveriti, do kod sega avtonomija predsednika, vlade in vojaške hunte. Šele potem in po dolgih razgovorih s prebivalci, državljani najrazličnejših slojev, razgovorih, ki so se seveda pričeli z dogodki okrog nogometnih tekem, vendar se kaj kmalu razširili na najrazličnejše argumente, šele ttedaj si je bilo moč ustvariti kolikor toliko objektivno sliko gospodarskega, političnega in socialnega življenja v drugi največji južno-ameriški državi, ki nas še najbližje spominja na Evropo.
Že junija — torej dve leti in pol po udaru, s katerim je vojska odstranila Peronovo naslednico Isabelito — je bil viden poskus predsednika Videle, da bi se širšemu svetu predstavil kot predsednik - civilist, ki nima več zveze z vojaško hunto. Avgusta se je tudi uradno odpovedal poveljstvu oboroženih sil in se umaknil iz vojaške hierarhije. Toda čeprav je slekel vojaško suknjo, se stanje ni spremenilo niti za las, saj je predsednik še dalje le neke vrste podaljšek vojaške hunte. Ta ima namreč v rokah vso oblast, saj določa na primer veleposlanike, imenuje guvernerje v raznih pokrajinah, izbira ravnatelje jav-
nih pa tudi zasebnih ustanov, predvsem v uredništvih listov, radijskih in televizijskih postaj. Na teh mestih so izključno vojaki, ki jih imenuje hunta. Celo vodstvo press-centrov Mundiala in to ne samo o-srednjega v Buenos Airesu, pač pa tudi podružnic v Mendozi, Rosariu, Cordobi in Mar del Plati je bilo v rokah vojakov.
Predsednik lahko imenuje in odstavlja le ministre, o političnih, gospodarskih in socialnih smernicah pa se mora posvetovati s hunto, triumviratom poveljnikov vojaških rodov: pehote, mornarice in letalstva. Če je torej sam predsednik republike skoraj pri vsaki odločitvi podrejen hunti, si lahko predstavljamo, kolikšno avtonomijo imajo posamezni ministri.
Iz vsakodnevnih razgovorov je prvotna motna slika postajala vedno ostrejša. Že iz samih komentarjev k posameznim tekmam domače reprezentance je bilo razvidno, da Argentincu Mundial pomeni nekaj več kot nogometna igra, razumeti pa je bilo moč tudi, da se tudi novonaseljenec že popolnoma čuti vključenega v argentinsko sodobnost. Čutijo se polnopravne državlia-j ne domovine, na katero so ponosni, mor-j da celo mnogo bolj, kot so bili na staro domovino v Evropi.
Tudi v tem je viden znak težnje po čim
hitrejši vključitvi v novo okolje, morda pa tudi čut manjvrednosti do pristnejšega sodržavljana, ki je v Argentini rojen. Novonaseljenec se je torej sam kar najhitreje vključil v novo okolje, še bolj pa je ta čut vcepil potomcem in teh najrazličnejših hijc-sov (sinov) Evropejcev je večina. To pa je obenem tudi karakteristika dežele v popolnem razvoju, ki kljub izrednemu bogastvu surovin, vseh, ki so nujno potrebne sodobni industriji, dvem milijonov kvadratnih kilometrov orne zemlje, ki le čaka, da bi jo kdo posejal, 60 milijonom glav goveje živine, 40 milijonom ovac, 5 milijonom praš -čev in trem milijonom konj, ostala revna.
Vojaški režim je sicer privedel do delne zajezitve inflacije, ki je ob koncu Isebe litine vlade presegla tisoč odstotkov na leto, vendar je inflacija še vedno izredna, povprečno 12 do 15 odstotkov mesečno. i'ako se je argentinski peso razvrednotil, si najlaže predstavljamo, če pomislimo, di si je bilo leta 1972 moč kupiti avtomobl z denarjem, ki ga je bilo junija letos treba odšteti za eno samo gumo. To je tudi razlog, da po buenosaireških ulicah še danes krožijo avtomobili izpred druge svetovne vojne. Inflacija je prizadela vse, predvsem pa najrevnejše sloje, ki s sedanjimi plačc-mi komaj životarijo. Odpravljene so bile politične cene najnujnejšim dobrinam, tako da I se je delavstvo znašlo prav na robu emar-| ginacije. Toda to je le gospodarska cene, ki jo je bilo treba plačati, socialna in politična, ki je morda nekoliko manj opazna, pa je še višja.	(Dalje)
Nemogoče sodelovanje
Mislimo, da se je treba vsekakor strinjati s pobudo SKGZ iz Trsta, da njeni predstavniki prirejajo po raznih vaseh na Tržaškem predavanja, v katerih obravnavajo trenutni politični položaj Slovencev v Italiji. Pri tem je pomembno, da predstavljajo izhodišče predavanj izidi občinskih volitev v letošnjem juniju v Trstu, na katerih je dosegla velik uspeh tako imenovana Lista za Trst. Ze sam potek razprav v tržaškem mestnem svetu potrjuje, da ta lista ni nevarna samo v političnem pogledu zaradi svojega kvalunkvističnega bistva, temveč tudi in predvsem zaradi svojih protiosimskih stališč, pod katerimi se dejansko skriva italijanska nacionalistična in torej protislovenska duša Trsta.
Lista za Trst je v resnici nacionalistični blok, ki si v začetku morda ni niti upal na dan s svojim starim programom, ker je vedel, da na ta način ne bo mogel zbrati okrog sebe veliko ljudi, zaradi česar je raje zabrenkal na avtonomistično in skoraj celo separatistično struno, kar mu je jamčilo uspeh na volitvah.
Nujno je seveda, da Slovenci spoznajo pravi obraz tega novega italijanskega gibanja v Trstu, kajti prav njim grozi največja in neposredna nevarnost. Zdi pa se nam, da bi o
100-LETNICA TABORA IN PROSVETNEGA DRUŠTVA V DOLINI
V soboto, 21. oktobra, bo v občinski telovadnici v Dolini ob 20.30 proslava stoletnice prosvetnega društva Valentin Vodnik. Po uradni slovesnosti bo na sporedu recital »Rodovi skozi stoletje«, ki sta ga napisala domača u-stvarjalca Boris Pangerc in Edvin Križmančič. Sodelujejo: godba na pihala BREG, instrumentalni ansambel SUPERGROUP ter zbor V. VODNIK. Kot gost bo nastopil pevski zbor BOJAN iz Dornberka.
V nedeljo, 22. oktobra, pa bo ob 15. uri na Trgu padlih za svobodo osrednja proslava stoletnice tabora. Govorila bosta: dr. Jože Vilfan in Miroslav Košuta. V kulturnem sporedu bodo nastopile godbe ter moški, mešani, otroški in mladinski pevski zbori. V primeru slabega vremena bo tudi nedeljska proslava v občinski telovadnici.
Pred dnevi se je sestal sekcijski odbor ob prisotnosti deželnega tajnika dr. Štoke, da natančno preuči in zavzame stališče do elaborata tehnično urbanistične komisije devinsko nabrežin-ske občine. Po obširni in poglobljeni razpravi je odbor sprejel omenjeni dokument z nekaterimi popravki, ki se tičejo naravnega razvoja kraškib vasi, v katerih je danes onemogočena vsakršna gradbena dejavnost tudi domačinom. SSk zahteva, da se istočasno z izdelavo podrobnega načrta za turistično izkoriščanje občine izdela tudi načrt za razvoj kraških vasi, ki naj omogoči izključno domačinom gradnjo za naravni razvoj. Odbor je izrazil željo, da bi SSk v občinskem svetu podprle vse demokratične sile, katerim sta pri srcu ohranitev in razvoj narodnih značilnosti našega Krasa.
Sekcijski odbor je nadalje sklenil, da se že na prihodnji seji zahteva razpravo in volitve o resoluciji, ki jo je SSk predstavila že v ma-
pravem bistvu Liste za Trst morali biti čim-prej in temeljito obveščeni predvsem Tržačani italijanske narodnosti, kajti ti predstavljajo za listo volilni rezervoar. V tem pogledu pa italijanske demokratične stranke niso takorekoč ničesar naredile, saj do zdaj nismo na primer slišali o kaki okrogli mizi, ki bi bila dostopna široki javnosti. Zakaj in čemu tolikšna pasivnost? Ali niso bile prav te stranke prve in največje žrtve Liste za Trst na zadnjih volitvah?
Vtis imamo, da se vodstva italijanskih
V četrtek, 12. oktobra, je zasedal v Jam-ljah deželni svet Slovenske skupnosti. Predsednik Andrej Bratuž se je ob začetku te prve seje najširšega strankinega odločujočega organa po poletnem premoru najprej ustavil ob obsodbi napadov na spomenike slovenskim junakom in ob spominu na pokojnega papeža Janeza Pavla I.
Sledilo je poročilo političnega tajnika Draga Štoke o trenutnem političnem položaju v državi in še posebej glede naše narodne skupnosti in njene zaščite. Opisal je pogajanja za sestavo programske večine za novo deželno upravo. SSk je pristopila k sporazumu, potem ko so bile v program sprejete njene bistvene zahteve: prizadevanje dežele za globalno zaščito in reševanje vprašanj v njeni pristojnosti, rešitev zahteve po avtonomiji slovenskega šolstva, radio in televizijske oddaje, preveritev lokacije proste industrijske cone, za katero v sporazumu ni več omembe »na Krasu«.
O goriški pokrajini in o zadržanju SSk, ki ni mogla pristopiti k večini zaradi neupoštevanja slovenskih zahtev, je poročal tajnik Marjan Terpin.
O reševanju zapletenega političnega položaja na tržaški pokrajini, občini in po rajonskih svetih sta poročala Rafko Dolhar in Ivo Jev-nikar.
Po daljši diskusiji, v katero je poseglo okoli 15 prisotnih, je deželni svet SSk z glasovanjem odobril zadržanje svojih predstavnikov glede zgoraj omenjenih vprašanj. Jasno pa je
ju in ki daje občinskemu odboru točne smernice za celotni urbanistični razvoj občine, ki naj bo tak, da se zmanjša gradbena dejavnost ter se ohrani narodnostno razmerje v celotni občini.
Končno je dr. Štoka seznanil prisotne s sedanjim političnim položajem v deželi, na pokrajini, v tržaški občini in v konzultah ter s političnimi izbirami SSk v omenjenih upravnih telesih. Poudaril je nenadomestljivo vlogo SSk v tem kočljivem političnem trenutku in željo, da ne bo naša stranka ostala sama zaščitnica slovenskih interesov v deželi.
Dr. Štoka je v imenu pokrajinskega tajništva pohvalil odlično organizacijo tradicionalnega Našega praznika, ki je tudi letos žel velik uspeh, ter redne sekcijske izlete, ki so nenadomestljivo sredstvo za spoznavanje naše domovine in za krepitev družabnosti med člani in prijatelji SSk.
strank nekako »igračkajo« s tem problemom, da računajo, da bodo nasprotnika tako ali drugače, prej ali slej »prelisičile«, skratka da bodo gibanje razbile, tako da bo vsaka stranka ponovno pridobila izgubljene glasove. Prepričani pa smo, da so to računi brez krčmarja, kajti taki »triki« nikakor ne morejo uspevati, če je nasprotnik pravi mojster v demagogiji in zlasti če so stranke v svojem boju nenačelne, če jim gre le za to, da »oblast upravljajo«, ne da bi se poglobile v resnične vzroke volilnega neuspeha. Zato res ne razumemo n.pr. pisanje komunističnega glasila »Unita«, iz katerega izhaja, da KPI v Trstu načelno ne odklanja sodelovanja, oziroma razgovarjanja z Listo za Trst.
prišla do izraza volja, da stranka ne bo sprejemala kakih kompromisov glede njenih bistvenih političnih in narodnostnih idealov zaradi izgovarjanja na nujnostni položaj. Tudi v širših programskih sporazumih se bo še naprej dosledno in samostojno borila zanje in se bo pri tem polno poslužila možnosti preverjanja izpolnjevanja programov, kot jih na primer konkretno predvideva deželni sporazum. Na seji je bilo tudi sklenjeno, da o teh in drugih vprašanjih priredi strankino deželno vodstvo seminar, ki bo 28. in 29. oktobra v Beli peči. Položaj pa bo končno preverila stranka še na deželnem kongresu, ki naj bi bil spomladi pred evropskimi volitvami.
RAZSTAVA
»LIKOVNIH SAMORASTNIKOV«
NA OPČINAH
Od 21. do 29. oktobra 1978 bodo v okviru prijateljskih srečanj razstavljali svoja dela v Prosvetnem domu na Opčinah
LIKOVNI SAMORASTNIKI KUD »Dolomiti« iz Dobrove pri Ljubljani Odprtje razstave bo v soboto, 21. t.m., ob 20.30 s pozdravom predsednika SPZ iz Trsta, slikarja Klavdija Palčiča in z nastopom domačega pevskega zbora.
—o—
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV v Trstu
vabi na predavanje KRISTJANI IN MARKSIZEM Predaval bo tržaški škof Lorenzo BELLOMI v dvorani Slovenske prosvete v ulici Donizetti 3, v ponedeljek, 23. oktobra, ob 20.15.
SLOVENSKI KULTURNI KLUB — Trst
vabi na srečanje z občinskim svetovalcem Alešem LOKARJEM in pokrajinskim odbornikom Bojanom BREZIGARJEM, ki bo v soboto, 21. oktobra, ob 19. uri v društvenih prostorih v ulici Donizetti 3.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
razpisuje
mesto pomožnega odrskega delavca
Pogoji: končana nižja srednja šola, odslužen vojaški rok, obvladanje slovenščine. Pismene prošnje sprejema uprava SSG, Trst, ul. Petronio 4 - Kulturni dom.
Zasedanje	sveta	Slo
Poročilo sekcije SSk Devin-Nabrežina
0 urbanističnem
V prvih dneh oktobra je goriški občinski svet odobril revizijo regulacijskega načrta mesta Gorice. Do odobritve je prišlo po dveh letih, odkar je občinski odbor poveril nalogo za revizijo inž. Robertu Costi, ki je načelnik svetovalske skupine KPI v tržaškem občinskem svetu; zakaj smo želeli označiti politično pripadnost načrtovalca, bodo naši bralci lahko razumeli ob zaključku članka.
2e od vsega začetka je bilo razvidno, da je občinska uprava ubrala sicer pravo pot, v smislu, da je ustanovila posebno posvetovalno komisijo za revizijo načrta in da je priredila celo vrsto posvetovanj z rajonskimi sveti, zato da bi ti izrekli svoje mnenje in dali konkretne predloge o tem važnem dokumentu. V ta krog posvetovanj se je vključila tudi Konzulta za slovenska vprašanja v goriški občini, čeprav le po lastnem prizadevanju, in je tudi izdelala dokument s predlogi, ki je po našem mnenju eden najpopolnejših prispevkov. Sklep, da se načrtovalec posvetuje z vsemi temi organi, je bil vsekakor pravilen, a cilj ni bil v vseh primerih dosežen. Prišlo je do tega, da so sicer izvedli vsa mogoča posvetovanja, a rezultati so danes — po odobritvi načrta — le spomin na zelo žlahtno namero. V nekaterih primerih je načrtovalec prezrl predloge rajonskih svetov in sprejel celo odločitve, ki so v popolnem nasprotju s predloženimi predlogi. Zgodilo se je celo to, da so zastopniki arhitektov, inženirjev in geometrov izstopili iz posvetovalne komisije, ker s svojo prisotnostjo niso hoteli potrditi delovanja komisije in s tem dati priznanja občinski upravi. Kar se teh posvetovanj tiče, lahko rečemo, da niso dali zaželenih rezultatov, čeprav se je odbornik za javna dela pohvalil, da so slišali mnenje okrog tisoč občanov; to je res, a prav tako je tudi res, da mnenj niso upoštevali, to pa se pravi, da so hoteli dati vsej zadevi neki pečat »ljudskega« priznanja. (Najbolj zgovoren je primer Pevme, kjer je bil rajonski svet skoraj stoodstotno proti temu, da se določi zemljišče za gradnjo ljudskih hiš, revizija pa to zemljišče predvideva). Torej, v političnem smislu, določen polom.
Glavne točke variante k regulacijskemu načrtu so zmanjšanje naselitvene zmogljivosti od 80 na 60 tisoč, ureditev hitrih cestnih povezav, določitev dveh obrtniških con (pri Ka-zermetah in ul. Terza Armata) ter ovrednotenje zgodovinskega središča. Zelo važna je tudi določitev novih področij za gradnjo ljudskih hiš. V tem oziru je pa vsekakor pozitivno to, da se omejuje razširitev teh con v Štan-
V Brdih se trgatev bliža koncu; čudovito vreme spremlja kmete, ki pridelajo velike količine vina in niso utegnili poprej potrgati, ker grozdje ni bilo še dovolj sladko. V razgovoru z vinogradnikom z Oslavja smo izvedeli, da bo letošnje vino izredno dobro, po drugi strani pa ga je malo. »Jaz bom letos pridelal — mi pravi — kakih 30 odstotkov manj kot lani; kar se tiče merlota ga bo celo za dve tretjini manj. Nekateri kmetje na Oslavju bodo imeli še večjo izgubo, celo do 50 odst.«. Precej škode je letošnjemu grozdju prizadela toča, ki je bila v juniju enkrat zelo močna, potem pa je prišla še parkrat. A tudi zarod ni bil najboljši, in to se ni poznalo samo na trtah.
načrtu v Gorici
drežu in Ločniku in da se določa gradnja stanovanjskih blokov v središču mesta.
Po dveh letih posvetovanj in pripravljanja načrtov je prišlo končno do razprave v občinskem svetu, ki je trajala približno dvajset ur. Najbolj zanimiva pa je bila zadnja seja, ko so glasovali o predlagani varianti. Vsi so bili prepričani, da bodo za varianto glasovale skoraj vse stranke, a prišlo je do presenečenj. Varianta je bila sprejeta s komaj relativno večino, in sicer z 19 glasovi, to se pravi, da niso zanjo glasovali niti vsi svetovalci večine, ki v občinskem svetu razpolagajo s 24 glasovi od 40. Trije svetovalci KD niso prišli niti na sejo, inž. Fornasir (KD) je bil proti, svetovalec Polmonari (KD) pa se je vzdržal. Prav tako so se vzdržali socialisti in 2 komunista. Seja je bila mestoma zelo razburkana zaradi negotovih stališč do variante. Proti temu dokumentu pa so glasovali MSI, PLI, Slovenska skupnost in že omenjeni inž. Fornasir (KD).
Izid tega glasovanja ima gotovo tudi političen pomen. To se pravi, da sedanja »vlada« (KD, PRI in PSDI) ni bila zmožna doseči niti večine ob sprejetju tako važnega dokumenta, kot je ta varianta.
In povsem komično je zgledalo, ko je komunist Coceani celo vprašal župana, koliko glasov potrebuje za odobritev variante. Komunisti so očitno hoteli voliti za varianto, saj so bili skoraj edini, ki so najbolj hvalili in odobravali predloge inž. Coste; v zadnjem trenutku so štirje zapustili dvorano, dva pa sta se vzdržala, potem ko so socialisti napovedali, da se bodo vzdržali, SSk pa je napovedala celo nasprotni glas. Verjetno so spoznali, da bi pozitivni glas sprožil reakcije pri njihovih slovenskih volivcih in so se zato odločili za vzdržanje, oz. še več; 4 so kar zapustili dvorano. Socialisti so zagovarjali stališče, da vsebuje varianta nekatere pozitivne strani in da je zato ni mogoče odklanjati v celoti.
Slovenska skupnost se je odločila, da zavzame negativno stališče, ker varianta predstavlja za nas Slovence ponoven poskus zaviranja razvoja slovenske narodne skupnosti. Industrijska cona in avtoporto bosta ostala nespremenjena in ne bo prišlo do zmanjšanja površin za gradnjo infrastruktur v Štandrežu, kaj še, da bi industrijsko cono prenesli na desni breg Soče, avtoporto pa na neizkoriščeno zemljišče na letališču. Potem ko ugotavljamo, da je inž. Costa sprejel predlog Konzulte za slovenska vprašanja, naj se v južnem delu mesta določi področje za slovenski šolski center, kar je po-
Letos je bilo sploh vsega sadja malo, razen mogoče češenj, ki pa so ostale marsikje na drevesih zaradi slabega vremena. Na grozdje je brez dvoma najbolj vplivala toča, saj je v nekaterih briških predelih oškodovala trte celo do 80 odstotkov, kar se bo poznalo tudi prihodnje leto. Bilo je tudi precej dežja, v zadnjem mesecu pa se je vreme izboljšalo in sonce je lahko »dajalo sladkor« dozorevajočemu grozdju.
Kot kaže, bomo imeli torej manj vina, a brez dvoma visoke kvalitete. To bo zanimivo za kmete tudi v ekonomskem pogledu, ker se s kakovostjo viša tudi cena; manj prijetno bo za tistega, ki nima vina v svoji kleti.
zitivno, ne moremo mimo nekaterih negativnih ugotovitev. Zahodna obvoznica bo oškodovala slovenske kmete, ki imajo rodovitna polja ob Soči. V Pevmi se je določilo zemljišče za gradnjo ljudskih stanovanj, kar je pozitivno samo v primeru, da bodo tu lahko gradili samo domačini, isto velja tudi za Podgoro. Če ni političnega zagotovila, da se to nameni samo domačinom, bomo ponovno priča temu, kar ugotavljamo že vsa povojna leta. Ravno tako se odvzema zemljišče zavodu Sv. Družine, tako da ta slovenska ustanova ne bo imela v bodočnosti nobene možnosti, da zgradi potrebna poslopja. In tu ne gre za to, ali je ustanova katoliška ali ne, gre za slovenski zavod in zato kot manjšina v tem primeru doživljamo določeno škodo. Svetovalci SSk so izrazili pomisleke tudi glede obrtniških con, ki bi se lahko razvile v okviru industrijske cone, ker ta že tako ostaja vedno na istem mestu.
Naj ne zgleda, da hočemo na vsak način zagovarjati stališče SSk, dejstvo pa je, da so se s to varianto sprejemale važne odločitve, ki se tičejo tudi nas Slovencev in pri tem so se ostali slovenski svetovalci v občinskem svetu nekam čudno zadržali, še zlasti komunisti, ki so se vedno — do nedavnega — veselili, ko so KD in ostale »večinske« stranke doživele kak podoben poraz, sedaj pa so jih hoteli celo reševati. V tem primeru ni šlo samo za navaden tehnični akt, ampak za neko jasno politično opredelitev. Zagotavlja se, da je naloga posebne komisije, da ta načrt stalno izvaja in ga tudi spreminja, če je potrebno. Na žalost, poznamo že precej dobro podobna zagotovila.
A. V.
Jez na Soči
Vprašanje, ki v zadnjih časih posebno zanima goriške občane, je gradnja akumulacijskega jeza na Soči. 2e vsa povojna leta se je govorilo o potrebi po zajezitvi na naši krasni reki in sicer zaradi potreb namakanja v furlanski nižini, a vprašanje je postalo izredno aktualno po podpisu osimskih sporazumov. Ti namreč predvidevajo skupno rešitev vprašanj vodnega gospodarstva in usklajevanje načrtov, ki bi urejevali dobavo vode na italijanski strani. Blizu solkanskega mosta bodo zgradili jez za pridobivanje električne energije in pripravljalna dela so že v teku. Sedaj gre še za to, da italijanska stran določi kraj, kjer bo jez zgrajen. Na zasedanju mešane komisije, ki se je sestala na Bledu v marcu letos, je bil sprejet sklep, da Italija pripravi okvirni načrt, a do danes tega niso še storili. Zgleda, da so težave za določitev točnega mesta in da so dosedanje raziskave dale negativne rezultate.
Medtem so že bili dani nekateri predlogi in razvila se je tudi živahna debata po časopisih in v raznih organizacijah. »Italia Nostra« je, na primer, najprej bila proti temu, da bi sploh gradili jez na Soči, kasneje pa so se izrekli za neko rešitev, ki bi lahko bila dobra. Predlagajo, da bi jez bil zgrajen precej daleč od pevmskega mostu in sicer tam nekje, kjer se Pevmica izliva v Sočo. Goriški občinski svet je o tem že sprejel odločitev lanskega decembra v smislu, da je jez za goriško gospodarstvo nujno potreben, da pa je treba pri tem upoštevati tudi zaščito okolja. Vsi se strinjajo s tem, da dobava vode že dolgo časa ne odgovarja več realnim potrebam in da bi trenutno potrebovali vsaj še enkrat večjo količino vode. To bi nedvomno pripomoglo premostiti seda-(Dalje na 8. strani)
Letošnja trgatev v Brdih
Zaviranje osvobodilnih giboni v Evropi
Medtem ko je v svetu na splošno v teku prava renesansa narodov in ideje narodne o-svoboditve in neodvisnosti, npr. v Afriki in Aziji, se zdi, da se je ta proces ustavil pred Evropo oziroma je v Evropi uplahnil.
Pred sto leti oziroma že prej se je ravno v Evropi začel proces osvoboditve narodov, z bojem Poljakov in baltskih narodov proti ruski in nemški nadoblasti, avstrijskih nenern-ških narodov, zlasti pa še slovanskih, za narodno samostojnost in z bojem balkanskih narodov — Grkov, Bolgarov, Srbov in Albancev — proti turškemu imperiju, ki jih je držal v podložništvu. Tudi Italijani so bili tedaj še razdeljeni in po večini pod tujo oblastjo ter je zadobil zato pri njih osvobodilni boj mogočen razmah v Risorgimentu in Garibaldijevih vojnah.
To je trajalo do konca prve balkanske in prve svetovne vojne, ko so si narodi po razpadu turškega in avstrijskega cesarstva ustano-
»Morova zadeva«
(nadaljevanje s 1. strani)
v takih situacijah tudi najbolj preprosti slovenski ljudje med vojno v mučilnicah Gestapa in fašistične policije, kjer bi si bil lahko marsikdo odkupil življenje, če bi začel priznavati in izdajati, lahko o tem sodimo z večjo pristojnostjo kot italijanska javnost. Treba je brati samo pisma na smrt obsojenih slovenskih ljudi. Ob njih se nam razkrije Morov lik v vsej svoji moralni šibkosti in skromnosti, tembolj pa znamo zdaj ceniti trdnost vodstva Krščanske demokracije in drugih, ki se niso dali izsiljevati od pisem, katera so kriminalci izsilili na smrt prestrašenemu Moru.
Lahko je biti velik in pogumen v sreči, težko pa je pokazati veličino in pogum v nesreči. Moro tega ni zmogel. Tega mu seveda ni mogoče očitati kot krivdo, narobe pa bi bilo, jemati izjave »zapisnika« o njegovem »zaslišanju« kot izjave človeka, ki je bil v posesti vseh svojih duševnih in moralnih sil. Zato je njegov zapisnik lahko samo obtežilni akt iz obtožnice proti Rdečim brigadam, ni pa političen dokument, ki bi lahko kogar koli kompromitiral.
—o—
STALNO SLOVENSKO GLEADALIŠČE Kulturni dom
Miroslav Krleža LEDA
ob 85-letnici avtorjevega rojstva
V soboto, 21. oktobra 1978 ob 19. uri Dario Fo
SEDMA ZAPOVED: KRADI MALO MANJ
V nedeljo, 22. oktobra 1978 ob 19. uri na BORŠTNIKOVEM SREČANJU V MARIBORU
V ponedeljek, 23. oktobra ob 19. uri v RADGONI
Dario Fo
SEDMA ZAPOVED: KRADI MALO MANJ
V petek, 20. oktobra 1978 ob 20.30 v Ljudskem domu v Trebčah
V nedeljo, 22. oktobra 1978 ob 20.30 v Prosvetnem domu na Opčinah
Andres Valdes »GIB IN TIŠINA« program pantomime
vili ali povečali svoje nacionalne države, nakar so sami postali najhujši in najostrejši nasprotniki nacionalne osvoboditve drugih. To je veljalo tako za Madžare, ki so se komaj že v drugi polovici 19. stoletja rešili avstrijske oblasti, pa so nato sami vsiljevali svojo oblast Hrvatom, Slovakom in Romunom v Transilvaniji, kot tudi za Grke, Bolgare, Srbe in Čehe. Vsi so izkoristili priložnost in vključili v svoje nove države velike kose tujih narodnih ozemelj, kjer narodi iz varnih vzrokov in manj ugodnih okoliščin še niso mogli uveljaviti težnje po lastni državi, kot npr. Makedonci, Hrvati, Slovaki, Slovenci. Italija, ki je komaj izšla iz lastnega procesa narodne osvoboditve in združitve, si je npr. z londonsko pogodbo 1. 1915 zagotovila velik kos slovenskega ozemlja, in tudi Srbija je trdovratno odrekala tako Slovencem kot Hrvatom pravico ne le do samoodločbe, ampak tudi do zmerne narodne avtonomije. Čehi so si podredili Slovake, Poljaki pa velik kos ukrajinskega in beloruskega ter litvanskega narodnega ozemlja z glavnim litvanskim mestom Vilno vred.
Tudi druga svetovna vojna in povojni čas nista na tem nič spremenila. Na eni strani se je sicer okrepil boj podložnih narodov v Evropi za osvoboditev in pravico do samoodločbe, zbudili so se celo tisti narodi, ki so se zdeli že čisto asimilirani in obsojeni na narodno smrt, kot npr. Baski, Katalonci in Bretonci, na drugi strani pa vidimo, da že obstoječe države, predvsem Sovjetska zveza, trdovratno vztrajajo pri načelu, da je država nad narodnostjo in da je težnje podložnih narodov po samostojnosti protidržavni in zato kazniv separatizem. Tako so ječe v nekaterih evropskih državah polne pripadnikov zatiranih narodov, medtem
V starosti 91 let je umrl v Rimu bivši predsednik republike, senator Giovanni Gronchi. Pokojnik je bil eden ustanoviteljev Ljudske stranke v Italiji, to je predhodnice sedanje Krščanske demokracije. Po drugi svetovni vojni je bil več let predsednik poslanske zbornice, leta 1955 pa je bil izvoljen za predsednika republike. Do njegove izvolitve je prišlo proti volji vodstva Krščanske demokracije, katere uradni kandidat je bil neodvisnež Cesare Mer-zagora.
Gronchi je po splošni sodbi bil močna politična osebnost, že v mladih letih se je zavzemal za revne in zapostavljene delavske in kmečke sloje. V Krščanski demokraciji je hodil svoja pota in bil večkrat v sporu s strankinimi voditelji in celo z De Gasperijem. Bil pa je predhodnik leve sredine, saj je že leta 1952 zagovarjal nujnost zavezništva med demokristjani in socialisti, zaradi Časar so mu nekateri tedaj javno očitali, da je komunistični sopotnik, glede na tedanje zavezništvo med socialisti in komunisti. Za časa njegovega bivanja na Kvirinalu pa so mu nekateri očitali, da je nedosleden, češ da je posredno ali neposredno podpiral Tambronijevo vlado, ki je v parlamentu uživala podporo novofašistov. To je bilo v znanem letu 1960, ki v italijanski politični zgodovini pomeni začetek konca centrizma ter postopen prehod v levo sredino. Tambronijeva vlada je namreč morala odstopiti, ker so tako med drugim zahtevale ljudske množice.
Na tem mestu se seveda ne moremo spuščati v proučevanje Gronchijeve vloge v tem razdobju, saj
ko iste države na vsa usta poveličujejo osvobodilni boj barvnih narodov na drugih celinah in se v Združenih narodih in drugod zavzemajo za pravico do samoodločbe ter denarno in z orožjem podpirajo razna »narodnoosvobodilna gibanja« v Afriki, lužni Ameriki in Aziji, kot npr. ravna Sovjetska zveza in Češkoslovaška.
To je v današnji Evropi paradoks, ki je v čudnem nasprotju z razvojem v ostalem svetu.
—O—•
NOVA DRŽAVICA
3. t. m. je zaživela še ena neodvisna država: Otočje Tuvalu. To je sedma država v Tihem oceanu. Tuvalu sestavlja sedem otokov, ki imajo skupno 25,9 kvadratnih kilometrov površine in komaj 9000 prebivavcev. Proglasitve neodvisnosti se je udeležila tudi britanska princesa Margareta, čeprav z zamudo, ker je tik pred izkrcanjem zbolela. Zanimivo pa je, da so na svetu narodi, ki štejejo mnogo milijonov duš, pa jim vendar še odrekajo pravico do neodvisnosti.
KAKO SE SPREJEMAJO
GOSPODARSKE ODLOČITVE
švedska akademija znanosti je podelila Nobelovo nagrado za ekonomske vede profesorju Herbertu Simonu s Carnegie-Mellon univerze v Pitts-burgu kot priznanje za njegove »pionirske raziskave« glede procesa učinkovitosti ekonomske organizacije. V svojih delih, kot npr. v knjigi »Administrative Behaviour« (Upravno ravnanje) je prof. Simon raziskal, kako v velikih podjetjih sprejemalo odločitve. Dokazal je, da sprejemajo odločitve ljudje, ki si niso na jasnem o njihovem pravem in končnem pomenu oziroma posledicah, kar je v nasprotju z mnenjem, da prihajajo odločitve od ljudi, »ki so si o vsem na jasnem« in da jim gre samo za učinkovitost podjetja.
je danes to že naloga zgodovinarjev. Hočemo pa opozoriti, da je Giovanni Gronchi v začetku leta 1956 prvič in zadnjič kot predsednik republike obiskal Trst in v dvorani tržaškega občinskega sveta imel govor, ki je še danes aktualen. Na izvajanja tedanjega župana Bartolija, ki je govoril o »nemirnih in spornih« mejah ter Trst označil za predstražo, ki jo je treba skrajno budno čuvati in jo s pomočjo vse Italije tako utrditi, kakor se ravna z izpostavljenimi postojankami, je Gronchi odgovoril takole: »Vi imate veliko odgovornost, ki vam jo nalagajo zgodovina in nespremenljiva dejstva zemljepisne lege tega mesta. Vi imate sicer duhovno in politično dolžnost, da mesto branite, vendar vam je hkrati dano poslanstvo, da zbližujete in po možnosti združite v pravično ravnovesje t žnje in izročila dveh različnih kultur. V skladnem soglasju raznolikih naprednih struj raznih dežel, ki postaja danes čedalje bolj potrebno, so bili nacionalizmi nekdanjih časov strmoglavljeni. Odpravila jih je ne le močnejša zavest kulturne in človeške skupnosti narodov, temveč tudi lastna korist, ki zahtsvata od nas medsebojno razumevanje in sodelovanje. Prepričan sem in prepričana je vsa Italija, da se vi te svoje odgovornosti zavedate.«
Zaradi teh besed je v tržaških italijanskih nacionalističnih krogih kar završalo in v listih so se . pojavili ostri napadi na predsednika republike. Ob smrti Giovannija Gronchija se spominjamo tega njegovega, za takratne razmere v Trstu vsekakor pogumnega govora.
Ob smrti Giovannija Gronchija
Analiza terorizma v Italiji
01X30
GIORGIO BOCCA - Prebedel D. L.
s
oooo
Nekateri pravijo, da poide 16. marec 1978 v zgodovino kot dan, ko se je v Italiji posrečil plazeči se državni udar, ki so se ga Italijani zavedli šele ob njegovem zaključku. Če je zares v teku spreminjanje režima, bi v tem primeru lahko trdili, da se je takšno spreminjanje vsekakor začelo pred 16. marcem in se bo zaključilo precej kasneje z učinki, ki jih nihče ne more predvidevati. Če sodobna zgodovina nečemu služi, je prav to, da dokazuje, kako so takšna predvidevanja skoraj nemogoča. Nihče ni leta 1921 natančno predvidel režimov-skega fašizma, nihče ni predvidel grškega diktatorskega meteorja, nikomur se ni posrečilo predstavljati si usode Urugvaja, ki se je v nekaj letih spremenil iz vzorne južnoameriške demokracije v diktatorsko državo. Lahko samo rečemo, da je 16. marec imel nekaj vidnih posledic, da so se nekatera stanja, ki so bila že dalj časa v ne-trdnem ravnovesju, zrušila. Najvidnejše in najnesrečnejše učinke lahko opazimo v dnevnem tisku in v sredstvih množičnega obveščanja na splošno. Demokratična revolucija v italijanskem časnikarstvu, demokratično gibanje časnikarjev in podobne pobožne želje so že prej šle v pozabo. Časnikarji in tiskarji so se že sprijaznili z restavracijskimi ukrepi založnikov in ravnateljev, a so se skrivali za zaveso, ki je bila le navidez kritična in pluralistična. Dne 16. marca je ta zavesa padla in tedaj smo lahko ugotavljali, kako delujejo informacijski mehanizmi: stranke, ki so gospodar ali zaščitnik listov in televizije, odločajo, ravnatelji listov pa izvajajo njihove sklepe. Hinavščine, laži, pretiravanja in izmišljotine, ki so bile še pred nekaj dnevi smatrane za nesprejemljive, prehajajo v tiskarne in se
tiskajo, ne da bi kdo niti kazal najmanjši znak protesta. Kdor se s tem ne strinja, se prej potuhne, kot da bi bil odstranjen, pisci člankov se sami cenzurirajo, raje kot da bi kak drug to naredil. Prevladujejo tiste smernice, ki se sklicujejo na koristi obeh velikih strank na oblasti, KD in KPI. Te smernice se jasno kažejo v listu Unita, in sicer v tako nesramni in grobi obliki, da se zdi skoraj naravna. Dnevnik komunistične partije vsak dan objavlja hvale Krščanski demokraciji in tudi vsemu temu, v kar je ta stranka zapletena, le da se ne bi izmaličil njen videz, se pravi ustanovam in inštitucijam, policiji in sodstvu, šolam in bankam. Vse in vsakogar je treba razumeti, podpirati, opravičevati. Nič drugače se niso obnašali neodvisni listi in televizija, saj so dejansko odpravili politično informacijo in tudi samo kroniko. Molčali so na primer o sporih znotraj strank na oblasti in spore med strankami spremenili v medsebojna obrekovanja iz časov hladne vojne v smislu, da je capin ali prijatelj sovražnika, kdor ni z njimi. Nastal je torej jasen občutek, da temelj liberalne demokracije — pravica do lastnega mišljenja — ni bil nikdar zares živ in zakoreninjen v zavesti in miselnosti Italijanov in da so vsi ali skoraj vsi prepričani, da je ta pravica nekakšna tema za razgovore ob okrogli mizi in ne nekaj, kar je treba za vsako ceno braniti v vsakdanjem življenju. Naj tu navedemo le primer odvetnika Guisa. Vsakdo lahko svobodno ocenjuje ravnanje tega odvetnika, toda v liberalni državi ne bi smelo nikomur biti dovoljeno, da se njegova mnenja navajajo kot dokaz, da je dejansko sodelavec rdečih brigad. Če je Guiso napisal esej, ki vsebuje mnenja in analize, ki so podobne tistim Re-
nata Curcia, to še ne pomeni, da je tudi odgovoren za nasilje in atentate teroristov. Do tega sklepa pa sta hkrati prišla tako demokristjanski II Popolo kot komunistična Unita.
Učinke lahko opazimo tudi v strankah in v političnem življenju: volilna kampanja se je spremenila v navadno formalnost. Nihče razen liberalcev in radikalcev ni govoril drugače od drugih; komunistična mladinska federacija si je celo upala predlagati ustanovitev enotnega mladinskega združenja, ki naj bi obsegalo ves ustavni lok, od katoličanov do marksistov, in nad tem predlogom se ni nihče niti najmanj zgražal. Stare zastave Rezistence zakrivajo umetna soglasja, iznenada smo odkrili, da je bila De Gasperijeva stranka v Rezistenci vodilna in da je steber napredka in ne to, kar se nam je zdelo, da smo opazili pred 30 in več leti, to je, da v partizanskih bojih skoraj ni bila prisotna in da si je zelo prizadevala, da bi obnovila staro državo. Pod pretvezo nujnostne vlade in nujne enotnosti pa so se blokirale reforme javnih ustanov, bank, državne industrije, zdravstva, davkov in vsega ostalega.
Res je, da so predvidevanja nemogoča, a je prav tako res, da to, kar je vidljivo, lahko vidimo, življenje se vojaško organizira, hodimo, se zabavamo in delamo v svetu, ki ga čedalje bolj nadzorujejo policijski agenti in orožniki ter se tega niti ne zavedamo. Ne zavedamo se tudi, da prihajajo v navado ena sama stranka ali stranke, ki so enovite, izginotje ali utišanje opozicije, paraliza ali okornost idej in njihovo kroženje. Kar dežujejo pozivi in izjave, ki vabijo izobražence, naj zavzamejo stališče za ali proti novemu režimu, za ali proti prepričanju, da je oporečništvo zločinske narave. Toda naloga izobražencev ni, da svet razkoljejo na dvoje, temveč da razlikujejo, da raztolmačijo to, kar je zapleteno in protislovno. Prav tega pa novi konformizem noče.
(Dalje)
Novice
Nadaljevanje koncila z novim zagonom
SIRCI NOČEJO IZ LIBANONA
Sirci so odločeni tolči po krščanskomaror.Uski »miliciji« v B:irutu, dokler bodo Maroniti »sprejemali izraelsko pomoč«. Libanonska vlada se trudi, da bi zamenjali sirsko zasedbeno silo oddelki iz Saudske Arabije in Sudana, v sodelovanju z libanonsko vojsko. Sirci pa se izmikajo, trdeč, da so se pripravljeni umakniti samo, če pristanejo kristjani na konferenco vseh libanonskih strank, na kateri naj bi odločili o bodočnosti Libanona.
LISTINA O ŽIVALSKIH PRAVICAH
UNESCO pripravlja »Listino o živalskih pravicah« ki naj bi zagotovila spoštovanje vseh živalskih živih bitij, jim zagotovila varnost pred iztrebljenjem in pred mučenjem, zlasti tudi v »znanstvene namene« in v cirkusih. Resolucijo z osnutkom Listine, ki obsega 14 členov, je podpisalo dva milijona odraslih in otrok v Evropi in Združenih državah.
SOVJETSKI PRITISK NA FINSKO
Finska vlada je zanikala v.sti, da izvaja Sovjetska zveza pritisk na Finsko za skupne vojaške manevre. Vendar v zahodnih krogih menijo, da je prišlo do takega pritiska, a da se mu skušajo Finci izmakniti, ker bi to ne bilo v skladu s statusom njihove nevtralnosti in željo po neodvisnosti.
(nadaljevanje s 1. strani)
Iz zgodovine vemo, kakšno nepogrešljivo in tudi odločilno vlogo je krščanstvo — in z njim prav katoliška Cerkev — imelo tako pri izoblikovanju poljske narodne identitete kot zlasti pri njegovi ohranitvi, glede na neposredno sosedstvo z dvema orjakoma, kot sta ruski in nemški narod. Krščanstvo na Poljskem je ostalo, kot je vsem znano, takorekoč neokrnjeno tudi v treh desetletjih po drugi svetovni vojni, četudi je v državi na oblasti komunistični in torej izrazito ateistični režim. V novih razmerah se je krščanstvo celo prečistilo, se otreslo zunanjega bleska, se prenovilo, a s tem ostalo še bolj zakoreninjeno v širokih ljudskih množicah. Glede na preizkušnje, ki jih je morala prestati poljska Cerkev v novih okoliščinah, in glede na njeno trpljenje za časa nacistične zasedbe lahko trdimo, da je njen predstavnik povsem zasluženo zasedel Petrov prestol v Rimu.
Kot je razumljivo, je v katoliški in tudi j nekatoliški javnosti vladalo veliko pričakovanje j za prvi, nekakšen programski govor novega I
I papeža. Vsakdo si je predvsem vpraševal, ali bo in zlasti kako bo nadaljeval poslanstvo svojih predhodnikov. Da bo to poslanstvo nadaljeval, je bilo že razvidno iz imena, ki si ga je izbral — Janez Pavel II. To je novi papež tudi takoj potrdil v svojem programskem govoru kardinalom v Sikstinski kapeli dne 17. t.m. Nadaljnje dosledno izvajanje določil II. vatikanskega koncila, kolegialnost v vodstvu Cerkve ob strogem spoštovanju njenega nauka, ekumenizem, prizadevanje za mir in mednarodno pravičnost, skrb za revne, preganjane, odrinjene so bile glavne točke njegove prve poslanice.
Iz tega lahko sklepamo, da bo katoliška Cerkev pod vodstvom novoizvoljenega papeža ostala zvesta glavnim smernicam, ki jih je bil začrtal II. vatikanski koncil, le da je feba upravičeno pričakovati, da bo Janez Pavel II. vnesel v versko in cerkveno življenje novega zagona, nove življenjske vedrine in tudi novega upanja, kar je predvsem posledica njegove sorazmerne mladosti, njegovega globokega teo-I loškega znanja in zlasti njegove bogate in v j marsičem tudi edinstvene dušnopastirske iz-I kušnje.
KNUTJIAMS^ POTEPUHI
Poslovenil oto« Župančič OOOOOOOO 22 qogo
Ah, ali iz hudega je prišlo le še hujše. Ko je nekaj ur prespal, je stala zopet poleg njegovega ležišča, borno oblečena kakor po navadi, ter ga zbudila: »Tako me je strah, da bi utegnil priti,« je rekla.
»Kar pride naj!« je odgovoril Edevart kljubovalno.
»Ne, ne, dotlej moraš biti že stran.«
Iztegnil je roko po nji in jo hotel zopet imeti, toda izvila se mu je. Milo je prosil, da je zadnjič, da mora vendar proč, da se bosta morala ločiti. —
Morala se je zasmejati in poljubila ga je v nenadni nežnosti, tedaj pa je bilo še huje obema: »Moj Bog, kako si prismojen,« je zašepetala in se vdala ...
Bilo je rano jutro, otroci še niso bili pokonci. Edevart je dobil v naglici nekaj jesti in je povezal svojo vrečo, jo zadel na rame in rekel: »Danes jo bom težje nosil ko tisti dan, ko sem prišel.«
»Saj je ne boš nosil, saj boš veslal?«
»Veslal? Kaj nočeš ti čolna?«
»Ne upam si,« je rekla. »Čoln — nak. Druge reči pa sem lahko kupila, tisto sme videti, kadar pride.«
Edevart: »Ampak če ne pride drugači na dan, bosta povedala otroka, da sem bil tukaj.«
»Da, rekla bom, da je prišel neki moški in je pri meni delal in da je bil dober proti meni in je krčil kamenje. Kol moraš vzeti s seboj.«
»Ne,« je odgovoril Edevart, »reci mu, naj krči, zdaj ima železen kol za to!«
Premislila je: »Da, da, kol lahko da je pustil kak delavec, čoln je pa preveč.«
V tem je že pospravil in je stal. Njej je jelo okrog ust utripati, rekla je: »Zdaj te pač ne bom več videla v tem življenju?«
»Ne vem,« je odgovoril potrt. »Ali bi me bila rada obdržala?«
Zašepetala je: »Da, rada ...«
Ihtel je še, ko je tekel z vrečo proti morju, a to je bilo iz veselja nad njenim odgovorom, zgodila se mu je velika sreča. In ko je veslal čez zaliv, je stala Loviza Marija pred hišo, nazadnje je zamahnila.
—O—
Trgovec se je imenoval Knoff. Imel je veliko posestvo z belo pleskanim glavnim poslopjem in dvema mogočnima štirinadstropnima skladiščema. V zalivu je počivala galeasa in jahta za ribjo trgovino, na kopnem je imel mnogo hiš in delavnic.
Knoff sam je bil sposoben in prizadeven gospod, ponosen na svojo posest in delavnost, ne malo ničemuren, tudi ne vedno pretirano pošten, pa vendar kot veljak v okraju ugleden mož. Ničemuren pa tako: kadar je govoril o svoji ženi, jo je imenoval milostivo, in svoja otroka je dal krstiti za Romea in Julijo. Bavil se je z mnogočim: s trgovino po suhem, z brodogradnjo, pekarstvom, sodarstvom, njegova velika bolečina je bila, da so redne ladje na sever iz stare navade ustavljale dobršno stran na jugu ter se vozile mimo njegove trgovine. To ni prizadevalo samo njegove ničemurno-sti, stalo ga je tudi mnogo denarja, ker je moral prepeljavati vse svoje blago od po-
stajališča do tod. Dolgo časa se je trudil, kako bi to predrugačil.
Ko je Edevart potrkal pri njem za delo, je spočetka rekel ,ne’ in je bil zvit in se je krčil. Vprašal ga je, kaj zna. — Edevart je dejal, da zna vsekaj, kar mu določi. — Ali zna žagati in drva cepiti, ravnati konje, veslati, voditi v pisarni knjige in pomagati v pekarni? — Edevart je smehljaje odgovoril, da bi nekoliko tega lahko prevzel. — »Vse prav,« je izjavil Knoff, »ali za to imam že svoje ljudi.«
Toda Edevart se je od svojega tovariša Avgusta marsikaj naučil, rekel je: »Dve ladji sem videl v zalivu. Obe veliki. Ali imate že zanju popolno posadko?«
Knoff je preudarjal: »Da, tamkaj poči-čavata, ker sta svoje ribe že spravili v Trondhjem. Pozimi bosta morali na Lofote, pa saj še ni jesen, tega torej ne moreš čakati.«
Edevart je na to molčal, seveda je bila že jesen, bilo je konec septembra in zarana so bile luže v ledu. Zelo se je jesenilo.
»Si bil po morju?« je vprašal Knoff. »Si bil že prej kdaj na ladji?«
Da, bil, in pozna Lofote.
»Pa vendar ne misliš, da bi katero mojih ladij vodil?«
»Tega ne«, je odvrnil Edevart. »Pa saj lahko delam, kar mi velite.«
Knoff ga je pogledal, se je nekaj imeni-til in je bil velik mož, ki se baš zdaj ne utegne baviti z malenkostmi. Rekel je: »Svojega starega brodnika imam, vsekakor za galeaso. Ali si bil že kdaj pri nakupovanju rib?«
»Bil,« je odgovoril Edevart.
»Odkod si prišel, od južnega postajališča?«
»Ne, prišel sem iz Bergena, jaz in še neki drug sva jadrala tja z ribjo jahto.«
Bil je lep mlad dečko, dobro oblečen in z uro in zlatim prstanom, naredil je vtisk na ničemurnega šefa in ni bil docela odbit. »Oglasi se zopet čez eno uro,« je rekel Knoff ter pogledal na svojo uro. »Zdaj ne utegnem.«
Edevart je odklapal po poti k skladišču ter se vrgel nekoliko zbit v travo. Bil je truden in razmišljen po zadnjih doživetjih. Danes je imel dosti opraviti, da se je ločil od Doppena in se predstavil tu v trgovini, in doslej ni imel mirnega trenutka, da bi bil kaj premislil, celo njegov razgovor s Knoffom je bil priliono nepreudarjen.
Kadar je pomislil na čudesa sinočnje noči, skoraj ni mogel molčati, temveč je šepetal tako zase; v njem se je izvršil preo-kret, notranjost mu je trepetala od začudenja in hvaležnosti. Čudno, položil si je roko čez obraz in užival zopet njeno nežnost, videl je njene rjave obrvi, ravne in tenke kakor črte, in imele so svoj izraz, bile so kakor tuje nad sivimi očmi, ki so bile sicer navadnje. Loviza Magreta, draga in sladka Loviza Magreta! Ni kanil veslati nazaj in ji delati težav, samo tukaj je iskal dela, gnalo ga je samo, da bi bil v njeni bližini.
Kakor na ukaz je pazil na čas, in ko je zopet stal pred Knoffom, je vedel, da ni zamudil niti minute. Knoff je zopet potegnil uro, pogledal nanjo in pokimal: »To se pra-
vi točnost! No, saj lahko ostaneš,« je rekel nato, »za zdaj lahko pomagaš v skladiščih, moka je prišla. Pozneje bomo že še videli. Kako ti je ime?«
»Edevart Andreassen.«
O ta Knoff, ki je hotel biti vedno imeniten in fin, Knoff je bilo fino, Romeo fino — napisal je listek, glaseč se na ime: ,Ede-ward Andresen’ in rekel: »To oddaj pri voditelju!«
Opravljeno —
Pomagal je izmenoma v skladišču, pri peku, pri brodogradniku, povsod so ga klicali, kjer so ga potrebovali, in prišel je, kadar so ga klicali. Spal je v pekovi kamri in jedel v kuhinji. Hrana nikakor ni bila slaba. In močno se je jesenilo, že se je bil začel oktober, čas je potekal, Edevart ni umrl, vzdržal je svojo ljubezen.
Tu je mrgolelo delavcev, mornarjev, šta-cunskih pomočnikov in služinčadi. Knoff ni izlepa koga odklonil, zlasti ne človeka, ki je zastonj iskal dela pri pristajališču na jugu. Kako je strašilo to malo pristajališče Knoffu po glavi! Bila je samo majhna kra-marija na zemskem jeziku, toda imela je pravico na žganje, zalogo jajc in puha in nahranjenega premoženja. Pred vsem pa je imela ladje, ki so vozile med Vasdojem in Hamburgom — to je bila v Knoffovih očeh velika in nevšečna stvar. Ako so koga tam doli zavrnili, si je skoraj smel biti v svesti, da dobi službo pri Knoffu. »Kaj pa je to, ali tam doli kar nič ne delajo?« je govoril, »ali sploh ne potrebujejo ljudi? Vseh ne morem sprejemati, ki mi jih pošiljajo ti tam na glavo. Poglej, oddaj ta listek velikemu hlapcu in vprašaj, ali te ne more porabiti pri delu v gozdu!« Tako je gov'-^5'.
Iz Goriške
Jez na Soči
(nadaljevanje s 6. strani)
nji položaj (čeprav letos ni bilo velikih težav z namakanjem, ker je bilo poletje precej deževno); vsekakor je jasno, da je treba dobiti ustrezno rešitev, kar se tiče lokacije nameravane zajezitve. Nihče ni proti temu, da se okrepi goriško poljedelstvo, vendar pa mislimo, da je treba tudi zaščititi okolje in obraniti nespremenjeno podobo naše najlepše reke. Upajmo, da bodo odgovorni organi izdelali tak načrt, ki bo upošteval obe plati tega vprašanja. Mogoče bo odgovor prišel že v začetku novembra, ko se bo v Radencih sestala mešana italijansko-jugoslovanska komisija za vodno gospodarstvo.
RAZSTAVA »OKOLJE 2«
Od 28. dktobra do 5. novembra bo trajala letos druga goriška razstava »Ambiente« (Okolje) nameščena v treh paviljonih na velesejmu. Prva taka razstava je bila lani in je doživela velik uspeh. Zato so sklenili s to pobudo nadaljevati in letos bo dobila še večji razmah. Na dan odprtja bo tudi javno posvetovanje o vprašanjih notranje opreme stanovanj, zlasti manjših. Letošnje posvetovanje bo potekalo pod naslovom »Dom danes: problemi in izkušnje notranje opreme v Furlaniji-Julijski krajini in v drugih srednjeevropskih deželah«. Sodelovali bodo strokovnjaki iz raznih držav, tudi iz Jugoslavije.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 4 Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarna Graphart, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77.21.51