Raymond Boudon BO SOCIOLOGIJA SPLOH KDAJ NORMALNA ZNANOST? Po Khunovem mnenju je normalna znanost spokojno in blaženo stanje stvari, ko (domnevno enovita in enotna) določeni disciplini pripadajoča znanstvena skupnost zvesto veruje v enovito paradigmo. Če je to res, potem sociologija nikoli ni in bržkone tudi nikoli ne bo poznala tega blaženega stanja. Durk-heimova sociologija (pod močnim vplivom Comtovih pojmovanj, kakor je bila) ima že kaj malo opraviti z Webrovo, kljub vsem prizadevanjem, kijih sociologi namenjajo razkritju skupne inspiracije v delih utemeljiteljev. Razumljivo je, da so sociologi vedno znova poskušali preseči to njihovemu statusu škodjivo različnost, bodisi z uporabo strategije integracije (poudarjajoč konvergenco med ustanoviteljema ali med paradigmama) bodisi s strategijosecesije (ta paradigma, ta utemeljiteljyciMwr). Zakaj je to trajno prizadevanje vedno ostajalo le pobožna želja, je vprašanje, ki ga želim tukaj postaviti in katerega bom v nadaljevanju obravnaval v precej grobih potezah. Slutim, da obstajajo utemeljeni razlogi za to mnogoterost paradigem, da le- ta preprosto izhaja iz force des choses /prisile stvari/, vendar obenem tudi, da obstajajo utemeljeni razlogi za to, da obstoj te mnogoterosti odmislimo. Ne bom poskušal narediti pojma "paradigme" bolj jasnega kot lahko je. V osnovi skriva ta oznaka enostavno idejo: označuje to, da, kadar izvajamo znanstveno raziskavo o kateremkoli predmetu, nujno izhajamo iz množice temeljnih načel, v katera smo prepričani. Zaradi tega razloga se znanost vedno opira na prepričanja. To lastnost je jasno prepoznal že Aristotel1, kasneje pa so jo znova odkrili moderni filozofi znanosti. Vendar pa se ob tem neposredno zastavlja zapleteno vprašanje, saj so ta temeljna 148 načela zelo številna in neenakih pomenov. Če se upoštevajo vsa, potem se celo ob očitno tako dobro strukturiranem področju kot je ekonomija izkaže, da v sebi skriva ogromno raznolikost Subkultur in paradigem2. A fortiori /tem bolj/ isto velja za sociologijo: podskupnosti verujočih menijo, daje path analiza ali faktorska analiza nec plus ultra /nekaj česar ni moč preseči ', drugi pa, da so dolgoročne prerokbe glavni cilj njihove discipline; eni verjamejo, da je bistvo družbe mogoče razkriti s pozornim raziskovanjem majhnih tipičnih skupnosti, medtem ko drugi označujejo takšno gledanje z "Jonesvillsko zmoto-.3 Eni verjamejo v "zgoščeno deskripcijo-4, drugi v pretanjeno kvantitativno deskripcijo. Tako bi spisek vseh a priornih prepričanj, katerih se sociologi oklepajo neizogibno privedel do spoznanja, da ta disciplina, kot vsaka druga, v sebi skriva ogromno raznolikost paradigem. Komajda zanimiva ugotovitev. Vendar, če pustimo to idejo o izčrpnem popisu ob strani, je koristneje, pa tudi bolj skladno s Kutinovimi namerami, da definiramo paradigmo kot sklop temeljnih a priornih trditev. Ker ni nobenega upanja, da bi bilo moč doseči univerzalno soglasje glede seznama vseh temeljnih načel, je verjetneje, da se takšno soglasje lahko doseže o seznamu nekaterih izmed teh načel. Po teh različnih uvodnih opombah želim v nadaljevanju pokazati, da je mogoče identificirati nekaj temeljnih paradigem, ki ostajajo bolj ali manj trajne skozi vso zgodovino naše discipline in da le-te izhajajo iz kombinacije odgovorov na omejeno število temeljnih vprašanj. Prvo temel jno vprašanje: Je sociologija lahko objektivna? Eno od temeljnih vprašanj obravnava sposobnost družbenih znanosti na sploh in sociologije posebej, da dosega objektivno vednost. Na to vprašanje (glej tabelo 1) nekateri odgovarjajo z 149 ••da" (odgovor A), drugi z -ne" (odgovor A*). Durkheimov, prav tako tudi Webrov odgovor na to vprašanje, je bil odločen da. Četudi sta oba pisca imela različne poglede na naravo sociologije, pa sta oba trdno verjela, da so sociologi, enako kot katerikoli drug tip znanstvenikov, sposobni ogovoriti tudi "Kitajce", kot seje nekoč izrazil Weber, se pravi izdelati trditve, ki so lahko univerzalno priznane. Očitno je, da je Durkheimova epistemo-logija tesno sledila Comtu, medtem ko se je Webrova epistemo-logija navdihovala pri Kantu. Posledično je bil Weber precej bolj dovzeten za dejstvo, daje objektivnost odvisna od načel, "okvirov, to je, kognitivnih dispozicij raziskovalca. Toda glede sposobnosti sociologov, da proizvedejo trditve univerzalne veljavnosti ni imel nič več pomislekov kakor Dürkheim. Tabela I. Paradigme, kijih centrirajo tri binarne opcije s ten-lalivninu primeri. Objeklivno»! jc m<»pičii n lndividuali/cm It I loi i/cm Objektivnost ni mogoča M H lndividuali/cm lloli/cm C Akterji ho racionalni Tocqucvilk o Mamov kmetijstvu (CI) Manifest II. Simon ((2) (CI) Max Weber (večinoma O) Mannheim liurckhard o (večinoma C3) renesansi Habermas (C3) (večinoma C3) C Akterji »o iracionalni larde Dürkheim levi-Si mu ss P. Winch I). Ittoor Med utemeljitelji je Mannheim5 verjetno prvi, ki je - četudi na dvoumen način - negativno odgovoril na to temeljno vprašanje. Menil je, da so nekatere resnice, na primer "2 krat 2 je 4" univerzalne. Toda večina trditev je takih, da so prej 150 pomenske ali brezpomenske, kakor pa resnične ali napačne, in le-te so pomenske ali brezpomenske v relaciji do družbenega in zgodovinskega konteksta, v katerega je umeščen socialni akter, ki jim pritrjuje (ali nasprotuje njihovemu pritrjevanju). Drugače rečeno, veljavnost teh trditev, ki jih Mannheim označuje kot "relacijske-, je kontekstualno odvisna. Torej, skladno z Mann-heimovim mnenjem sociološke teorije in interpretacije vključujejo obče trditve, za katere je bolj verjetno, da pripadajo relacijskemu tipu trditev, kot pa unnvrzalnemu tipu, kakor ga ponazarjajo, denimo, matematične trditve. Premislimo naslednji primer: moderni opazovalec lahko razume, da so zaračunavanje obresti za posojila pogosto doživljali kot nemoralno v družbah, v katerih - kot npr. v družbah zgodnjega srednjega veka - so bile menjave praktično omejene na mreže posameznikov, ki so bili drug drugemu socialno blizu. Po drugi strani pa bo pritrdil nasprotnemu prepričanju, daje zaračunavanje obresti na dolgove dopustno, saj sam živi v družbi, kjer so neosebne menjave pravilo. Ti dve prepričanji sta primera relacijskih trditev: to, da se zdita družbenim akterjem pomenski ali brezpomenski, je odvisno od narave konteksta, v katerega so le-ti umeščeni. Vse do te točke je mannhemovsko pojmovanje relacijske trditve povsem sprejemljivo. Toda brž ko enkrat sprejmemo (kot predlaga Mannheim sam, četudi ne vedno povsem jasno), da so sociološke teorije po sami svoji naravi kombinacije relacijskih trditev, se porodijo zapletena vprašanja. Ta podmena implicira, da je ideja objektivne sociologije samouničujoča. Ne želim razpravljati o zgodovinskih izvorih teh nasprotujočih si odgovorov na vprašanje o sposobnosti sociologije, da dosega objektivnost: preprosto bom pripomnil, da sta oba odgovora hkrati podana pri Marxu (kije menil, daje sociologija lahko objektivna, čeprav so ideje odvisne od družbenega konteksta). Prvi nemški Methodenstreit, v katerem se je spraševalo, ali so Ceistwissenschafien lahko objektivne v istem smislu kot so Na-turimsensehaften, je neodločeno privedel do dveh nasprotnih si pozicij: dualisti versus monisti. Prvi so zatrjevali, da obstajajo 151 temeljne razlike med naravnimi in družbenimi znanostmi, medtem ko so slednji vztrajali pri podobnostih. Skladno z mnenjem dualistov naj bi bil cilj družbenih znanosti odkrivanje pomena družbenega pojava s pomočjo mentalnih postopkov, ki so jih imenovali razumevanje (Verstehen) ali interpretacija (Auslegung), in ki soju opredeljevali kot značilnosti teh znanosti. Po njihovem mnenju je bilo odkrivanje vzročnih odnosov s pomočjo mentalnega postopka imenovanega "razlaga" tipično za naravoslovne znanosti.6 Gledano v celoti so menili, da je objektivnost pozitivna vrednota in cilj, ki mu je vredno slediti samo v naravoslovnih znanostih. Medtem ko so monisti, iščoč vzroke s kanoni-ziranimi postopki trdih znanosti menili, da je le to tista najbolj plodna pot, ki se odpira družbenim znanostim. Odveč je pristaviti, da se je drugi nemški Methodcnstreit iztekel v enaki neodločenosti: da, družbene znanosti lahko dosežejo objektivnost in se morajo zanjo tudi zavzemati, se je izjasnila prva stran; ne, je rekla druga: objektivnost je iluzija, ki izhaja iz reifikacije družbenega življenja, kar je tipično za pozitivizem. Če se ozremo na sodobno prizorišče, ni težko opaziti, da je ••pozitivizem", kljub temu, da je predmet ostre kritike vse od šestdesetih, vse prej kot mrtev: množica sociologov po vsem svetu izhaja iz prvega prepričanja, da so družbene znanosti na svojem vrhuncu, kadar so najbližje trdim znanostim. Nasprotno pa se drugim zdi, da so ne le družbene znanosti, temveč celo trde znanosti mehkejše, kakor pa je večina ljudi pripravljena verjeti; menijo, daje objektivnost iluzija celo v trdih znanostih. Moderna sociologija znanja zna biti včasih, kot npr. pri Barnesu in Blooru , bolj mannheimovska od Mannheima samega. Tako je Bloor9 v zelo zanimivi in provokativni razpravi poskušal pokazati, da se je Mannheim gibal v pravi smeri, vendar pa mu ni uspelo uvideti, da so celo matematične trditve kontekstualno vezane ter da jih je pravilneje in primerneje označiti za -pomenske" kot pa za -resnične". Po njegovem mnenju se pomen matematičnih trditev opira na zadnjo analizo kolektivnih verovanj (durkheimovskega tipa), na katero matematiki pasivno pri- 152 trjujejo. Pod vplivom teh kolektivnih verovanj so Grki na primer mislili, da kvadratni koren iz 2, spričo tega, da je iracionalen, sploh ne more biti število. Mi pa zaradi naših lastnih kolektivnih verovanj ta pogled, ki se je zdel Grkom povsem razviden, zavračamo in nam ga ni moč razumeti. Bloorovo razmišljanje je v bistvu moderna reinkarnacija nekega starejšega gledanja: gre za historizem v njegovi ekstremni obliki. Cilj, ki si ga v tem članku zastav ljam, pa ni niti pisanje celovite zgodovine odgovorov, ki so jih družbene znanosti dajale na vprašanje o njihovi sposobnosti doseganja objektivnosti, niti zasledovanje filozofskih vplivov (zlasti Comta, Kanta ali danes tako modnega "poznega" Wittgensteina10), katerim so sociologi sledili nezavedno in v večini primerov s precejšnjo zamudo. Se manj imam ambicijo razpravljati o vprašanjih, kijih postavljajo različni verniki in arugmentih, ki so izdelani za obrambo nasprotnih pozicij. Moja namera je zgolj pokazati: I) da je vprašanje o objektivnosti družbenih znanosti bolj ali manj trajno; 2) da sta dva nasprotujoča si odgovora venomer imela in še vedno imata svoje vernike, četudi se obseg in vpliv teh dveh strank spreminja od ene do druge intelektualne konjunkture. Drugo temeljno vprašanje: Ali naj bo sociologija indi vidualistična ali holistična? Drugo poglavitno vprašanje, ki se oglaša skozi zgodovino sociologije, je kontroverza individuaizem versus holizem. V tej točki sta Dürkheim in Weber drug drugemu jasno nasprotovala. Koje Weber ob koncu svojega življenja" zapisal, da naj bi se sociologija ravnala po enakih metodoloških načelih kot so tista, kijih uporabljajo marginalistični ekonomisti, kot njegov prijatelj Liefmann, se pravi, otresla naj bi se vseh kolektivnih pojmov 153 (Kollektivbegriffe) in uporabljala - kot je bilo kasneje označeno skorajda dobesedno sledeč Webrovi frazi - -metodološki individ-ualizem- ("Soziologie auch muss strikt individualistisch in der Methode betrieben werden- (Poudarek moj R.B.)), je zavzel stališče, kije bilo diametralno nasprotno Durkheimovemu. Individualističen pristop (odgovor B v tabeli 1) je temu nadaljevalcu Comtove teorije znanosti pomenil popolno herezijo: Družba z velikim D, socialne celote, velike ali male, toda raje velike, so po njegovem mnenju edini predmeti, ki so zanimivi za sociologe (odgovor B'). To razhajanje morda pojasnjuje, zakaj sta Dürkheim in Weber drug drugega ignorirala, lahko tudi pojasni, zakaj je Dürkheim razvil izrazito intelektualno sovražnost do Simm-la12: Simmlovo "formalno sociologijo- je imel za metafizično (noben pridevnik iz ust zvestega učenca Augusta Comta bi ne mogel biti bolj omalovažujoč) natanko v istem smislu kot ekonomijo, disciplino, ki je zaradi svojega individualističnega pristopa in zaradi izumetničenosti svojih modelov po Durkheimovem mnenju obsojena na propad. Vem, da je to nasprotovanje med Webrom in Durkheimom pogosto zanikano, da bi se zavedli prikrite enotnosti navdiha, ki je vodil utemeljitelja. Vendar četudi neprijetno, pa zato bolj skladno z zgodovinsko resnico je, da se sprijaznimo z idejo, da sta Weber in Dürkheim imela zelo različne predstave o novi disciplini, sociologiji.13 Kot je tenkočutno pripomnil R. Aron14, je nasprotovanje seglo tako daleč, da je proizvedlo dve trajni intelektualni tradiciji. Tako je strukturalizem v bistvu modernizirana oblika holizma. Brez pretiravanja o vplivu intelektualnega konteksta je moč ugotoviti, da so bili francoski sociologi zaradi svoje prežetosti z vplivno in staro Comte- Durkheimovsko tradicijo bolj nagnjeni k entuziastičnemu pritrjevanju strukturalizmu kakor pa njihovi nemški, britanski ali ameriški kolegi, ki nikoli niso bili v tolikšni meri izpostavljeni tej tradiciji. Vsekakor bi se le stežka ne strinjali s tem, da sta holistična in individualistična tradicija 1) še vedno dobro reprezentirani v družbenih znanostih; 2) da je odnos med obema tradicijama v 154 najboljšem primeru odnos hladne vojne; in 3) da je sociologija tista družbena znanost, kjer je kontroverza holizem - individuali-zem vselej bila in še vedno ostaja najbolj ostra. Kot je pred kratkim pripomnil W. Stark'\ so bili antropologi vedno pretežno holističnega mišljenja. Kar zadeva ekonomiste ali politologe, so se po tradiciji nagibali k individualizmu. Sociologi pa so vedno nihali - odvisno od časa, prostora, konjunkture in lokalne intelektualne tradicije - med individualizmom in holiz-mom. Mimogrede bi lahko pripomnili, da nekateri esprits fortslb /svobodomisleni duhovi/ sodijo, daje kontroverza že presežena. Resda filozofi nič več ne razpravljajo o tej temi s takšno vnemo kot so to počeli v Angliji v petdesetih in v začetku šestdesetih let.17 Tudi sociologi ne zapravljajo več dosti časa z javnim razpravljanjem o tej temi. Toda pri svojem delu jih večina verjame, če že ne eksplicitno pa vsaj implicitno, bodisi v holis-tična bodisi v individualistična načela, za katera pa menijo, da jih ni potrebno omenjati. Poglejmo samo nekaj primerov: nekaterim sociologom preučevanje samomorov ali kriminalitete pomeni preučevanje socialnih urokov, ki soodgovorni za porast ali upad stopnje samomorov ali kriminala; drugim to pomeni preučevanje razlogov in motivacij samomora in kriminala: Douglas proti Durkheimu ali Henryu in Shortu18, recimo. Ali pa če vzamemo družbeno mobilnost: lahko jo vidimo kot učinek "strukturnih" socialnih vzrokov, ali pa kot posledico individualnih dejanj. V prvem primeru se sociolog ukvarja s primerjavo statistično neodv isnih spremenljivk z odvisno stopnjo družbene mobilnosti. V drugem primeru pa sociolog naredi (pomemben) korak naprej s tem, da poskuša analizirati to stopnjo kot agregir-ani izid individualnih odločitev (opravljenih v okviru socianih omejitev). Ali pa primer ekonomskega razvoja: lahko ga obravnavamo kot verjetni učinek množice faktorjev definiranih na societalni ravni; ali pa analiziramo kot agregirani učinek dejanj in odločitev. 155 Tretje temeljno vprašanje: Je socialni akter racionalen ali iracionalen? Ne le individualistično ampak celo holistično razmišljujoči sociologi morajo imeti nekakšno predstavo o človekovem ravnanju. Katero? Tudi to temeljno vprašanje je proizvedlo sklop odgovorov, v katerih prevladuje binarna izbira: nekateri sociologi menijo, da naj bi človeško ravnanje v bistvu razumeli kot racionalno (odgovor C v tabeli I), drugi pa delijo mnenje, da je le-to iracionalno (odgovor C'). Duessenberryjev aforizem, ki ga citiram po spominu, -ekonomisti razlagajo, zakaj ljudje počno to, kar načrtujejo početi, sociologi pa, zakaj počno to, česar nočejo početi", je zapeljiv toda poenostavljujoč. Nekateri sociologi, kakor tudi večina ekonomistov menijo, da imajo družbeni akterji v večini primerov tehtne razloge za to, da počno to, kar pač počno. Drugi menijo, da bi bilo treba socialno ravnanje prej analizirati kot povzročeno po vzrokih in silah, ki so v precejšnji meri neodvisni od akterjeve volje. To kaže, da se iracionalni odgovor C' nagiba k temu, da nastopa skupaj s holističnim gledanjem B-; toda ti dve dimenziji je potrebno razlikovati, saj sta možni tudi kombinaciji BO in B-C, ter ju lahko tudi dejansko ponazorimo. Tako je Tardova sociologija tipa BC1 (individualistična/iracionalna), Marxova pa pogosto tipa BC (holis-tična/racionalna), na primer v delu kot je Manifest, kjer izpeljuje holistične evolucijske zakone iz v osnovi utilitarističnega vedenjskega modela. Oba nasprotujoča si odgovora sta predložila utemeljitelja, pri čemer je bil Weber na strani racionalnosti in Dürkheim na strani iracionalnosti; zlahka bi ju lahko odkrili tudi v moderni sociologiji. Pravzaprav je mogoče vse možne odtenke kontinuuma racionalnost-iracionalnost prav lahko ilustrirati z modernimi sociološkimi deli. Nekateri sociolog uporabljajo "model človeka", ki je blizu benthamovski predstavi (odgovor Cl). Drugi sledijo sodobnemu razvoju teorije racionalnosti, kakršno so razvili 156 pretežno ekonomisti ter drastično komplicirajo bethamovski model s tem, da upoštevajo stroške informacije (odgovor C2). Tretji zopet zapuščajo to teorijo in pristajajo na idejo, da mora socialni akter tekoče slediti vsakovrstnim vrednotam in prepričanjem, ki jih jemlje kot nevprašljive vse dokler nima razloga za to, da bi bil do njih kritičen. Z drugimi besedami, ti teoretiki jemljejo resno idejo, da so ne le teleološki (Zweckrationalitat), temveč tudi aksiološki tip racionalnosti (Wertrationalitat) in tisto, kar bi lahko imenovali kognitivna racionalnost, nujni za realistično definicijo racionalnosti v sociologiji (odgovor C3). Te variante se med seboj razlikujejo, imajo pa pomembno skupno točko: na človeško ravnanje gledajo kot v bistvu racionalno. Sociolog, ki sledi C bodisi v obliki Cl, C2, ali C3, bo razložil primerek ravnanja P s teorijo naslednje oblike: "X je storil P, ker je imel tehtne razloge za ...". Če se stavek nadaljuje, na primer, s "ker je verjel S in je imel tehtne razloge, da je verjel S", bo razlaga tipa C3. Na drugi skrajnosti spektruma mnogi sociologi ocenjujejo, da je socialni akter voden po silah in vzrokih, ki se nahajajo onkraj njegovega nadzora in dosega: če je bil vzgojen v takem in takem tipu družine, bo verjetno imel tako in tako raven aspiracije, zanj bo obstajala večja ali manjša verjetnost, da bo storil tak ali tak tip zločina ali samomor. Tukaj, zopet, se da razlikovati mnogo odtenkov. Množica sociologov poskuša raziskati psihološko plat te socialne vzročnosti in se močno opira na Marxa ali Freuda. Drugi, ki sledijo bolj durkheimovskemu stilu, pa menijo, da treba psihologijo kolikor le mogoče izbrisati iz sociologije. Ne želim še naprej razkrivati vseh teh možnih odtenkov v nadaljnjih podrobnostih, ampak bi le poudaril naslednji dve točki: I) da je kontro verza racionalnost-iracionalnost v sociologiji trajno navzoča vse od herojskih časov do sodobnosti; 2) da je odgovor na to vprašanje vse prej kot zgolj spekulativnega interesa in močno vpliva na način, kako sociologi vidijo socialne procese, kot tudi na praktične konsekvence, ki jih morajo potegniti iz svojih raziskav. Poglejmo, recimo, primer iz sociologije krimi- 157 nala. Če se nagibam k racionalni teoriji človeškega ravnanja, bom posvečal več pozornosti tako imenovani "teoriji priložnosti" v tistem delu resnice, ki ga vsebuje. Če pa se nagibam k iracionalni teoriji človeškega ravnanja, mi bo zgornja teorija nezanimiva in bom iskal realne vzroke kriminala. V prvem primeru bom rekel : Ukradel je torbo stari gospe, ker je to mogoče storiti skorajda brez vsakega tveganja.; v drugem primeru pa bi rekel: Ukradel je torbo stari gospe, ker kot mnogi mladeniči iz depriviranih družin pripada delikventni subkulturi. V tem drugem primeru bi ugotovil, kako zelo malo je moč storiti za odpravo kriminala, razen, če se spremeni družba. V prvem primeru pa bi me kaj hitro zamikalo, da bi predlagal praktične ukrepe za povečanje stroškov zločina.19 Pravzaprav niti ni potrebno omenjati, da je poleg teh treh vprašanj mogoče navesti tudi mnoga druga, ki se bolj ali manj stalno pojavljajo skozi vso zgodovino sociologije in na katera se odgovarja z nasprotujočimi si odgovori. Tako je bil Durkheim mnenja, da sociologija ne bi bila vredna ene same ure dela, če ne bi bila družbeno koristna, medtem ko je Pareto videl njen interes kot bistveno kognitiven. Mnogi sociologi menijo, da je njihova disciplina sposobna proizvesti napovedi, medtem ko drugi mislijo, da bi morala omejiti svoje ambicije na ex post razlage. Seznam vprašanj, ki sem ga odprl, bi se dalo nadaljevati. Vendar imam vtis, da so ta tri vprašanja, ki sem jih izločil in izpostavil, resnično temeljna - v tem smislu, da odgovori nanje močno vplivajo na usmeritev sociološkega dela. Ta tri vprašanja morda tudi tvorijo koristno mrežo za zgodovinarja družbenih znanosti. Različne kombinacije, ki se dajo izpeljati iz možnih odgovorov na ta tri temeljna vprašanja, je mogoče povezati z bolj ali manj trajnimi intelektualnimi tradicijami ali siKioloSkimi paradigmami. Mnogi sodobni sociologi uporabljajo tako imenovani "model racionalne izbire" in sledijo paradigmi, katere glavne značilnosti označujejo -odgovori" A, B in C na zgornja tri vprašanja.20 Toda, kot sem poskušal pokazati drugje21, se ta paradigma tudi implicitno uporablja v mnogih klasičnih in mod- 158 ernih socioloških analizah. Pokazal sem na množico študij na mnogih področjih (sociologija razvoja, izobraževanja, kriminala, socialne razpršenosti, itd.), ki, največkrat brez vednosti, uporabljajo to A, B, C1 paradigmo (kot Epsteinova študija Indije, Mendrasova študija socialne razpršenosti v ruralni Franciji ). Prav tako bi lahko zlahka navedli mnogo primerov, ki ilustrirajo A, B, C3 paradigmo. Jaz na primer sem jo uporabil v svoji študiji Equality, Education and Striai Opportunité /Enakost, izobraževanje in socialne priložnosti/, kjer sem poskušal analizirati socialno mobilnost kot agregirani izid posameznih odločitev, ki sem jih obravnaval kot racionalne v smislu C3. Pa tudi mnogo študij v sociologiji organizacij, ilustrira paradigmo A, B, C2, kot na primer deli Simona ali Croiziera.24 Durkheimovska tradicija, kar ponazarja Dürkheim sam kakor tudi sodobni pisci kot Levi-Strauss in L. Dumont25 .pripada tipu A, B- in C1. Ti pisci so močno prepričani v objektivnost družbenih znanosti (A); po drugi strani pa menijo, da so realni vzroki, ki pojasnjujejo ravnanje akterjev socialne sile. strukture itd., katere uravnavajo akterje mimo njihove zavesti (B\ C-)- Kombinacijo A-, B in C bi na primer lahko ponazorili z Mannheimom: ljudje imajo v veČini primerov tehtne razloge za to, da počno kar počno - njihova stališča, prepričanja itd. so pomenska, razumljiva, verstandlich (tukaj razumem verstandlich kot sinonim za racionalno, pri čemer puščam ob strani pomemben vidik, ko je primerek ravnanja razumljiv tudi mimo tega, da bi akterja navdihovali tehtni razlogi, na primer, kadar deluje pod vplivom jeze). Toda vsi, vključno s sociologi, se gibljejo v spremenljivem kontekstu tako, daje objektivna vednost v veliki meri iluzija. S pridržkom bi predložil v presojo, da P. Winch sledi bolj paradigmi A\ B in C\ medtem ko Bloorov ekstremni historizem dobro ilustrira tip A\ B- in C'. Ne želim več tratiti časa s tem nekoliko sholastičnim izvajanjem, niti mu pripisovati večjega pomena kot pa si ga zasluži. Ne da bi izključeval ostala možna vprašanja, je moj ključni poudarek 159 preprosto ta, da zgoraj prikazana vprašanja konstituirajo tri pomembne linije razcepa, ki poteka skozi vso zgodovino sociologije in splošneje vseh družbenih znanosti. V naslednji točki bi rad razvil naslednje: mnogi sociologi so kuhnovci, pač v tem smislu, da menijo, če je sociologija dosegla stanje zrelosti, potem naj bodo vse paradigme, razen njihove izbrane, pregnane v muzej. Enako kot Kuhn sanjajo o disciplini, kateri bi vladala enov ita paradigma. Tako denimo Habermas26 meni, da sta "odgovora" A in CI napačna, da sta stvaritev zastarelega pozitivizma in lahko zanimata izključno zgodovinarje idej. Kot sem že prej pripomnil, je bil Dürkheim prepričan, da je bila paradigma A, B, C metafizična. Winch27 je sodil, daje A-pravilen in A napačen. Wrong28 pa je v znameniti razpravi pokazal, da večina sociologov meni. daje C' (ljudje so iracionalni) pravilen in C napačen. Levi-Strauss in Dumont sta v več svojih spisih poskušala "pokazati", da je B- pravilen in B napačen. In ta seznam bi lahko nadaljevali v neskončnost. V poteku prvega Methodenstreit-a je ena stranka verjela, da je A pravilen (Geistwissenschaften lahko objektivne enako kol Naturwissenschaften), druga stranka pa je verjela, da je pravilen A'. Torej so vsi soglašali vsaj glede ene točke: da bi moral biti bodisi A bodisi A- pravilen. In danes se ekonomisti in sociologi nagibajo k temu, da prežijo drug na drugega en chiens de faience /kot psi in mačke/, ker prvi verjamejo v brezpogojno resničnost C, drugi pa v C'. Moja teza je naslednja: sociologija nikoli ni bila in nikoli ne bo kuhnovska. Vsa prizadevanja sociologov, da bi odkrili tisto paradigmo, okrog katere naj bi se artikulirala njihova disciplina, so obsojena na neuspeh zaradi preprostega razloga, saj je vsaka izmed raznolikih paradigem, ki sem jih zgoraj orisal v grobih potezah, lahko ustrezna v določenih raziskovalnih situacijah. Še bolj natančno je, če rečemo, daje glede na naravo predmeta, ki ga sociolog preučuje, njegovega interesa (v intelektualnem pomenu besede) in oblike vprašanj, ki se ob tem predmetu zastavljajo, ena paradigma lahko bolj relevantna od druge. Niti 160 A niti A', niti B niti B\ niti C niti C' ni pravilen ali dober, napačen ali slab sam po sebi. Drugače rečeno, zdi se mi, da se sociologovo implicitno kuhnovstvo (ena paradigma in nič več) opira na sim-plicistično filozofijo znanosti. Predno pa to tezo razvijem, bi rad dodal dve kratki pripombi: 1) Moja pozicija nikakor ni eklektična, niti anarhična v Feyer-abendovem smislu: jaz ne trdim, da "je vse sprejemljivo". Nasprotno. prepričan sem, da v sociologiji "marsikaj ni sprejemljivo- in slutim, daje pogost vzrok temu dejstvo, da se v določeni raziskovalni situaciji uporablja napačna paradigma: v toku zgodovine sociologije so se pojavili mnogi mrtvi rokavi, ker so sociologi težili k temu, da svoji izbrani paradigmi pripišejo univerzalno veljavnost. 2) Moja druga opomba je na videz paradoksna: razmišljanja, ki sledijo, se zdaj prikazujejo kot očitna; trivialno napeljujejo k sklepu, da nobena paradigma ni univerzalno resnična. Vendar pa ta, tako očiten sklep iz evidentnihpremis nasprotuje razširjenemu prepričanju: da je bodisi A ali A\ bodisi B ali B\ bodisi C ali Opravilen. Objektivna vednost: da (A) ali ne (A')? V svojem delu Problemi v filozofiji zgodovine, pomembni knjigi o epistemologiji zgodovine in pomožnih družbenih znanostih, Simmel"9 postavlja kritično trditev. Glede nekaterih predmetov in v nekaterih vprašanjih zgodovinar in družboslovec lahko pričakujeta in dosežeta enoten, dokončen in univerzalno sprejemljiv odgovor. Glede drugih pa to ni mogoče. Prvi primer bom ponazoril z vprašanjem, ki ga je postavil Weber v svoji Protestantski etiki. Po zaslugi Trevorja Roperja30 zdaj vemo, da 161 Weber ni upošteval faktorja, ki v precejšnji meri pojasnjuje različne korelacije med puritanstvom in kapitalizmom, ki so intrigirale in motivirale njegovo delo. Trevor Roper je prepričljivo pokazal, da so te korelacije deloma generirale migracije, ki jih je vzpodbudila protireformacija: po začetku protireforma-cije so mnogi evropski poslovneži emigrirali v toplejše vode protestantskih dežel. Luthuyu31 pa se lahko zahvalimo za boljše razumevanje razlogov, zakaj so ekonomske institucije, predvsem banke, bile zaradi množice kontingentnih razlogov ekonomsko bolj učinkovite v protestantskih deželah. Vzeto v celoti, diskusija, ki je sledila izvirni objavi Webrovega dela in je trajala dlje kot pol stoletja, ilustrira proces, katerega klasični opis je podal Popper: izvirne weberjanske hipoteze so bile ponavljajoče testir-ane glede na množico podatkov, med katerimi so bili mnogi ekshumirani - na tipično popperjanski način - za testiranje veljavnosti Webrove teorije. Scela se kritična diskusija, kot jo izvrstno povzemajo klasične razprave (kot na primer Eisenstad-tova3~ in Schneiderjeva33), prikazuje kot kumulativna: prvič, ni več mogoče ignorirati množice dejstev, ki jih Webrova teorija bodisi ne pojasnjuje (npr. zakaj so le redki v Amsterdamu in Ženevi dejavni bankirji bili tam tudi rojeni), bodisi so z njo le stežka kompatibilni; drugič, čeprav Webrova monografija ostaja trajen predmet komentarjev, se zdi, da je diskusija, ki jo je sprožila, zdaj že mnogo let bolj ali manj sklenjena: zdaj vemo, daje korelacija med puritanstvom in kapitalizmom tudi posledica množice jasno identificiranih zgodovinskih in političnih faktorjev, katerim je Weber posvečal bolj malo pozornosti. Ker bi za izčrpnejšo diskusijo o tej točki potrebovali več prostora, naj omenim le, da se je o tej najznamenitejši sociološki teoriji, Webrovi Protestantski etiki, diskutiralo skladno z metodološkimi načeli, ki so v rabi v tako imenovanih trdih znanostih. Soglašam s Feyerabendom, da znanstveniki ne uporabljajo teh načel na obsesi ven in mehanski način ter da so za obseg zvestobe, ki jo znanstevnik goji do neke teorije poleg popperjanskih, lahko odgovorna tudi druga načela. Vendar pa se ne morem odvrniti od 162 prepričanja, daje skladnost, oziroma neskladnost teorije z opazovanimi dejstvi bistvena značilnost znanstvene razprave, če je temu tako, potem vidim v Webrovi teoriji in razpravi, ki jo je proizvedla ponazoritev dejstva, daje sociologija - glede nekaterih predmetov in v nekaterih vprašanjih - enako sposobna dosegati objektivno vednost, kot denimo kemija. Torej je glede nekaterih predmetov in nekaterih vprašanj - vsaj potencialno - moč doseči enotno resnico. Vzemimo dva druga klasična primera: zdi se. da razlaga, ki jo je podal Tocqueville v svojem Starem reiimu34 o razlogih za nazadovanje francoskega v primerjavi z britanskim kmetijstvom ob koncu devetnajstega stoletja, nikoli ni naletela na resne ugovore; ali, da Marxova analiza35 vpliva trajne inflacije na krizo fevdalizma v šestnajstem stoletju ostaja široko sprejeta zato, ker je resnična. Kolikor nam je znano, sta ti dve teoriji I) skladni z vsemi razpoložljivimi podatki, in 2) sestavljeni iz intrinzično sprejemljivih trditev. Toda kot je povsem upravičeno pripomnil Simmel, obstajajo tudi vprašanja in predmeti, o katerih ni mogoča enotna resnica in ob katerih ni mogoče odpraviti subjektivnosti opazovalca samega, ter bolj splošno, vpliva situacije na opazovalca in njegovo zaznavo opazovanega predmeta. Drugače rečeno, obstajajo vprašanja in predmeti, glede katerih smo obsojeni na mannhei-movstvo in napeljani k temu, da sprejmemo idejo, da nam ni moč doseči objektivne vednosti. Da bi ponazoril svoje gledanje, je Simmel posegel po primeru biografije, tema, ki je bila pogostokrat obravnavana v poteku prvega Methodenstreit-a (glej npr. pomen te topike v Diltheyevem delu36). Povsem jasno je, da noben Luthrov, Napoleonov ali Hitlerjev življenjepis nikoli ne bo najboljši, edini možen, itd.. Tukaj ne more biti enotne "resnice". Ne le zato, ker je vedno mogoče odkriti nova dejstva o junaku življenjepisa, ampak, kar je pomembnejše, zato, ker je najpoprej eden glavnih vidikov biografove naloge ta, da selekcionira, razvršča po pomenu itd. ogromno množico dejstev skladno z nekimi bolj ali manj ekspliciranimi načeli, katerih cilj je, da napravijo junaka interesantnega za bralca, in drugič, zato, ker se 163 ta operacija selekcioniranja in rangiranja ne da opraviti objektivno. Nasprotno, biografa bodo normalno navdihovali njegovi lastni intelektualni in moralni interesi ter interesi, ki so značilni za njegov Zeitgeist. Drug način ponazoritve razlike med primerom, ki ga označuje webrovska in postwebrovska diskusija o Protestantski etiki na eni in primerom, ki smo ga ponazorili z biografijo na drugi strani, bi bil v tem, da posvetimo pozornost dejstvu, da siromašno napisani, slehernih literarnih kvalitet oropani biografiji, ne bo priznana vrednost. Medtem ko ni kdove kako pomembno v kakšnem stilu so bili napisani Trevorja Roper-ja argumenti proti Webrovim tezam. Primer biografije sem omenil zato, ker je zasedel tako veliko prostora v klasičnih metodoloških diskusijah, h katerim je Sim-mel prispeval pomemben delež. Vendar je njegova trditev relevantna tudi za mnoga druga raziskovalna področja. Znano je, da se situacija, ki jo je opisal, pojavi brž ko sociolog postavlja vprašanja, ki ga nujno vodijo k selekciji in rangiranju dejstev v skladu z množico bolj ali manj implicitnih vrednostnih sodb. Vzemimo na primer vprašanje, o katerem je bilo prelitega že toliko sociološkega črnila: Kakšen je bil pomen Gibanja za svobodo govora (Free Speech Movement)'? Kateri dogodki so bili v letu 1968 resnično pomembni? Katere poglavitne spremembe je v tem obdobju prispevalo študentsko gibanje? V tem primeru so metodološka načela, ki jih je zagovarjal Mannheim, in Haber-masova skepsa do ideje o objektivnosati v družbenih znanostih povsem relevatni: očitno je, da tisto, kar je bilo resnično pomembno v letu 1968, ne more biti isto za opazovalca iz leta 1968 in onega iz 1988. Zato obstaja veliko objektivnih razlogov in med njimi tudi eden, kije zelo preprost in splošen: med konsekven-cami dogodkov, ki nastopajo, se bo leto t pojavilo šele čez določen čas, recimo v času t +k. Ker so posledice, kijih povzroči nek dogodek, temeljna rasežnost njegove pomembnosti, vidimo to pomembnost v času t drugače kot v času / + k. Če povzamemo: 1) Mannheim-Habermasov odgovor A'je v nekaterih primerih in ob nekaterih vprašanjih dober. 164 2) Toda kot kažejo primeri Webra, Tocquevilla in Marxa, ki sem jih na kratko obudil in kot bi pokazali mnogi drugi primeri, ki bi jih zlahka našli v sodobnem sociološkem raziskovanju, je domneva, da bi bil A' tisti pravi odgovor v vseh prirmerih in na vsa vprašanja, napačna. 3) V neki meri se dva primera, s katerimi smo izpostavili razliko, prekrivata s klasičnodistinkcijo: sociologija se normalno sooča z vprašanji interpretacije (Auslegung) in/ali razlage (Erklärung). V prvi situaciji je A- pogosto tisti pravi odgovor. To ne pomeni, daje sprejemljiva vsaka interpretacija. Nasprotno: v večini primerov bo od dveh interpretacij ena hitro označena za boljšo od druge. 4) Vendarle pa se navedena dva primera ne ujemata natančno s klasično distinkcijo Erklärung - Auslegung. Tako ni redek primer, da se sociologi (zgodovinarji ali družboslovci) znajdejo v takšnih raziskovalnih situacijah, kjer ne morejo upati na to (niti v idealnem primeru ne), da bodo dosegli enoten in najboljši odgovor, čeprav vprašanja, kijih postavljajo, pripadajo katego-rirji Erklärung. Zamislite si vprašanja, kot je: "Kaj so vzroki francoske revolucije?" 5) Zanimivo vprašanje, ki pa ga v pričujoči razpravi ne morem bolj izčrpno preučiti, bi bilo pojasniti, zakaj sociologi v večini primerov sprejemajo trditev "A ali A— kot resnično, ko pa je zmotna. Ker sem poskusil pokazati to že na drugem mestu37, bom tu omenil le, da če hočemo pojasniti, zakaj socialni akter odobrava napačne trditve, potem klasične teorije, kot so teorije napetosti in interesov, ne zadostujejo. Na splošno je potrebno upoštevati tudi kognitivne teorije. Čeprav bi ta točka nujno potrebovala natančnejšo razčlenitev, naj tu zgolj nakažem, da se poglavitni razlog za to zmotno prepričanje skriva preprosto v - tako življenjski kot znanstveni - pomembnosti obče (vendar ne univerzalno) veljavnega načela kontradikcije: A ali ne-A (in ne oba hkrati). 6) Če ponovim, moja diskusija ne vodi v anarhizem ali eklekticizem: ni vse sprejemljivo. Nasprotno, ravno tako je 165 zmotno verjeti, da je v nekaterih vprašanjih mogoče doseči enoten, dokončen in najboljši odgovor, kot je napačno verjeti, da na nekatera druga vprašanja ni mogoče doseči enotnega odgovora. 7) Družboslovne razlage pogosto ustvarjajo črne luknje in slepe ulice, ne toliko zaradi dejstva, da analitiki dajejo napačne odgovore na vprašanja, temveč zato, ker je družboslovec prepričan, da dela v eni raziskovalni situaciji (A ali A'), medtem ko se v resnici nahaja v neki drugi. Vzemimo primer, ki danes zveni povsem vsakdanje, ki pa je bil pred nekaj desetletji precej manj očiten: Marksistična interpretacija francoske revolucije s svojim vztrajanjem na dejavniku razrednega boja ni bila napačna. V svojem posthumnem zvezku o francoski revoluciji je Tocque-ville38 sam neprestano obujal lune des classes tistega časa in ga obravnaval kot zelo pomembno zgodovinsko razsežnost. Napaka, ki jo je naredil denimo Soboul39, je bila prej v tem, da je zmotno verjel, daje njegovo osrednje vprašanje (vzroki revolucije) pripadalo tistemu sklopu vprašanj, ki lahko v idealnem primeru dosežejo enoten najboljši odgovor, medtem ko je jasno, da je dogodek takšne stopnje kompleksnosti proizveden z mrežo vzrokov, kijih ni moč plavzibilno opisati na "realističen- način. V takšnem primeru je zgodovinar ali sociolog omejen na to, da selekcionira podskupino elementov v realni vzročni mreži. Z drugimi besedami, čeprav gre za vprašanje tipa Erklärung, kompleksnost vzročne mreže neizogibno uvaja v njegovo analizo vidik Auslegung-a. Individualizem ali holizem Homans40 je dobro opisal med sociologi zelo razširjeno sovražnost do individualizma. Od Durkheima do Levi-Straussa 166 lahko navedemo mnogo tekstov, ki zatrjujejo, daje metodološki individualizem nasproten samemu duhu sociologije. Na enak način bi se dalo navesti mnogo tekstov - čeprav bi se veijetno izkazalo, da so manj številni - proti holizmu. V vsakem primeru pa so skorajda vsi soglasni, daje bodisi B (individualizem) bodisi B- (holizem) resničen. Resnica pa je, da v sociološkem raziskovanju v sodobnosti nastopa več različnih primerov: 1) Primer, ko je metodološki individualizem (MI) relevanten (glede na vprašanje, ki si ga analitik postavlja) in je tudi praktično uporaben; 2) Primer, ko je MI relevanten, toda praktično obsojen na to, da ostane le pobožna želja; 3) Primer, ko je MI irrelevanten. Primer 1 Demograf ali sociolog hoče razložiti spremenljivost Y (npr. socialne mobilnosti, družbenoekonomskega razvoja, stopnje rojstev, samomorov, kriminalitete itd.). Povsem normalno bo hotel izvedeti, ali so spremembe v Y posledica, ob nespremenljivosti vseh ostalih stvari, neodvisnih spremenljivk XI, X2 itd. Predpostavimo zdaj, daje dokazan resničen učinek XI na Y. V večini primerov analitikova radovednost ne bo potešena z vednostjo o obstoju tega učinka in o tem, da ima le-ta takšno in takšno intenziteto. Hotel bo izvedeti tudi razloge za ta učinek XI na Y. Če lahko ponudi razločen odgovor na to nadaljnje vprašanje, bo imel ta odgovor vedno obliko: "XI vpliva na Y zato, ker če narašča XI, bo recimo takšna in takšna kategorija socialnih akterjev bolj težila k temu kakor pa k onemu vedenju." Na primer; potrošnja določenega produkta je upadajoča funkcija 167 njegove cene, zato, ker se ob naraščanju cene potrošnik hitro preusmeri k substitutu. Kakor prikazuje ta zelo preprost primer, ima holistična trditev, kot npr. "v določeni kolektivni entiteti se naraščanju, denimo XI pridružuje tudi naraščanje Y" v mnogih primerih pogosto samo preliminaren ali hevrističen status. Ne omogoča razlage spremenljivosti Y (kljub zavajajočemu statističnemu izrazu: X pojasnjuje p odstotek variance Y). Do razlage se dejansko dokopljemo takrat, ko bo analitik sposoben razložiti, kako in zakaj porast v XI spreminja vedenje indi\idualnega akterja, tako, da kolektivno generirajo denimo porast v Y ali proizvedejo nasl-sednjo vrednost YI. Menim, da ekonomisti zlahka in naravno sledijo načelu MI v glavnem zato, ker je na njihovem področju pogosto enostavno prehajati od kolektivnih odnosov do njihovih individualnih vzrokov. Kajti vedenjsko načelo, v skladu s katerim se socialni akter kot ekonomski dejavnik lahko opisuje, kakor da si vselej prizadeva dobiti najboljše in največ za najnižjo ceno, je kljub temu, da poenostavlja, v mnogih okoliščinah lahko označeno za sprejemljivo, relevantno, uporabno in ne preveč nestvarno. Z drugimi besedami, individualne vzroke mnogih ekonomskih fenomenov se da zlahka kompenzirrati, saj ustrezajo preprostim motivacijam. (Seveda ne trdim, da ta preprosti vedenjski model lahko pojasni vse vidike ekonomskega vedenja; nasprotno, v drugih primerih bi bil bolj primeren model tipa C2 ali C3). Enostavne motivacije enake vrste so pogostokrat na delu v socialnih procesih, ki bolj kot ekonomiste zanimajo sociologe. Zaradi tega razloga je bil Tocqueville41 sposoben razložiti mnoge razlike med britansko in francosko družbo ob koncu osemnajstega stoletja tako, da jih je napravil za agregirani izid individualnih akcij, ki so jih uravnavale različne omejitve v obeh kontekstih (zemljoposestniški absentizem je bil pogostejši v Franciji kot pa v Britaniji zaradi oderuških učinkov, ki jih je zemljoposestnikom prizadejala centralisation administrative /centralizacija uprave/ 168 enako kot tudi fiskalne institucije). Znamenita razprava Maxa Webra42 o protestantskih ločinah v Ameriki pripisuje vitalnost protestantizma v Združenih Državah agregiranim učinkom lahko razumljivih individualnih akcij in stališč, ki jih je proizvedel njihov kontekst (v šibko stratificirani družbi lahko religiozna pripadnost v določenih okoliščinah funkcionira kot substitut za statusne simbole v vsakdanji interakciji). Na drugem mestu43 sem poskušal pokazati, da bi v literaturi o družbenoekonomskem razvoju lahko omenili mnogo študij, ki razvoj (ali stagnacijo) eksplicitno razlagajo kot agregirani izid, proizveden po takšnih in takšnih kategorijah akterjev, ki delujejo v okviru danih omejitev. In če smem navezati na ta primer, bi lahko agregirane podatke o mobilnosti in izobrazbi lahko eksplicitno obravnavali kot izid enostavno razumljivih stališč in odločitev. Vsi ti primeri imajo opraviti s področji, ki so po svojem bistvu makroskopski (družbenoekonomski razvoj, socialna mobilnost). Kažejo na to, daje individualistični pristop lahko relevanten in uporaben v primeru, kadar so podatki, ki jih je potrebno razložiti, definirani na zelo agregirani ravni. Potemtakem ni nikakršnega enostavnega odnosa med relevantnostjo načela Ml in značilnostmi predmeta, ki ga sociologi preučujejo. Lahko je relevanten v primeru, ko želijo sociologi razložiti zelo makroskopske značilnosti. Utegne biti relevanten v ekonomskih, vendar kot kaže Webrov primer, tudi v primeru religioznih procesov. Zagotovo je pogosteje relevanten v ekonomiji kot pa v sociologiji zaradi preprostega razloga, ki smo ga pokazali. Bilo pa bi pretirano poenostavljeno (pa čeprav pretirano poenostavljanje, ki ima pogosto status trivialne resnice), če bi menili, da bi bil MI dober za ekonomiste, vendar pa ne tudi za sociologe, d\\horresco referens, da je prepričanje v odlike načel MI pravzaprav ideološkega izvora. 169 Frimer 2 Pogosto se tudi pripeti, tako v demografiji kot v sociologiji, da načela Ml, četudi je načelno relevanteno, v praksi ni mogoče aplicirati, zato. ker so individualni vzroki, ki so odgovorni za agregirani Y recimo preveč heterogeni ali preveč nedosegljivi, da bi jih mogli rekonstruirati in opisati. Če se upošteva to značilnost, je mogoče pojasniti mnoge polemike. Vzemimo na primer ostre napade Douglasa44 na Durkheima. Osebno sicer močno simpatiziram z Douglasovim individualističnim pristopom. Toda ne morem kaj, da ne bi zastran njegove epistemologije pripomnil, da mu je, prav zato, ker je poenostavljujoča, tudi navdihnila precej nepoštene argumente proti Durkheimu in, da je Simmel v tistih nekaj svojih vrsticah, ki jih je posvetil Durkheimu - ne da bi ga omenil - v svojih Problemih v filozofiji zgodovine v tem pogledu znantno bolj dojemljiv. Simmlove pripombe bi lahko povzeli v naslednjem: I) globalne stopnje samomorilnosti niso nič drugega kot agregirani izid individualnih odločitev, tako, da 2) razlaga stopnje samomorilnosti, razlike ali variacije v stopnjah samomorilnosti ne more biti sestavljena idealno vzeto iz ničesar drugega kot iz preučevanja teh individualnih vzrokov. Toda 3) ti individualni vzroki so kompleksni, heterogeni, težko jih je rekonstruirati ali opazovati, 4) tako, da se analiza ne more zlahka pomakniti dlje od holističnih odnosov. Lahko bi dodali, da vsa zmeda konceptov kot je -anomija"45 ali "egoizem" v določeni meri izraža to težavnost. Kadar ekonomist razlaga korelacijo med ceno in povpraševanjem tako, da skonstruira idelanotipskega potrošnika in mu pripiše enostavne motivacije, ta model, čeprav realnost poenostavlja, le-to vendarle tudi zapopade wie es eigentlich gewesen sind /takšno, kakršna pravzaprav je/. Kadar sociolog razlaga korelacijo med religijski-mi spremenljivkami in stopnjami samomorilnosti s posredovanjem intervenirajoče spremenljivke kot je egoizem, implicitno konstruira bolj idelanotipsko prikazen kakor pa idelanotipskega 170 socialnega akterja. Medtem ko precej dobro vemo, kaj egoizem pomeni v vsakdanjem pomenu besede, pa je realnost, ki ustreza tej besedi v durkbeimovskem smislu, precej nejasna. Toda, kar je pri tem pomembno je, da v taki situaciji ni priporočljiva aplikacija načela Ml in oddaljevanje od holističnih izjav. Zaradi teh razlogov bi primer 2 lahko krstili za primer resigniranega holizma. Primer 3 V primeru 3 gre za prostovoljni holizem. Mnoge zanimive sociološke študije zadevajo vprašanja, pri katerih je načelo Ml ¡relevantno, zato, ker ta vprašanja v nobenem pogledu ne dopuščajo reduciranja kateregakoli kolektivnega fenomena na njegove individualne vzroke. Tako je v primeru, ko Burkhardt46 opisuje renesančno kulturo v Italiji, njegov cilj ta. da poskuša zajeti novost te kulture in opisati njene poglavitne značilnosti. Na splošno si sociologija in zgodovina ljudskih običajev, idej in mnogih drugih področij, bolj prizadevata zajeti bistvo kolektivnih fenomenov, se pravi, intelektualna in moralna razpoloženja, globalne konjunkturne spremembe, kakor pa jih razložiti. Ko pa se postavi vprašanje njihove razlage, se sociolog zelo pogosto sooči s situacijo, ki ustreza primeru 2: kadar denimo globalne spremembe ni moč eksplicitno analizirati kot učinek individualnih vzrokov, se bo sociolog zadovoljil z odkrivanjem in interpretiranjem holističnih relacij med to spremembo in množico neodvisnih globalnih spremenljivk. Torej ni mogoče sprejeti precej razširjene ideje, po kateri bi metodološki individualizem ne bil dober za sociologe. Nesprejemljivo pa je tudi tisto gledanje, ki so ga pogosto razvijali metodološki individualisti in pravi, da je holizem vedno ideo- 171 loški. Resnica pa je, daje glede nekaterih predmetov in nekaterih vprašanj individualistični pristop relevanten, medtem ko je pri drugih irelevanten ali neuporaben. Kot v prejšnji točki se tudi tu enako postavlja zapleteno vprašanje, zakaj so mnogi družboslovci prepričani v trditev, "B ali B' je resničen-. (Ob tem puščam ob strani dejstvo, da med sociologi na splošno velja B' za bolj privlačnega od B, posebno v okoljih, za katera je značilen močan durkheimovski vpliv). Racionalnost ali iracionalnost Mnoga ravnanja se lahko interpretira bodisi na racionalen bodisi na iracionalen vzročni način (razloge lahko seveda obravnavamo kot vrsto rodu vzrokov; vendar pa tukaj po definiciji izhajam iz pojma vzroka, ki izključuje razloge). Če se povrnem k prejšnjemu primeru, bi bilo sprejemljivo na primer reči, da je zločinec zakrivil zločin zalo, ker pripada delikventni subkulturi. Toda v zvezi z istim zločinom smem z enako relevantnostjo reči, da je zakrivil zločin zato, Jter je potreboval denar in je naletel na ugodno priložnost. Prva analiza obravnava zločin kot "iracionalen": predlaga, da so zločinca gnali vzroki in sile, ki so neodvisni od njegove volje. Druga pa predlaga, daje zločinec sledil zadanemu cilju na "racionalen" način. Ti dve trditvi sta lahko simultano resnični. Vendar pa je prva zanimivejša z enega gledišča, druga pa z drugega. Kot sem omenil že prej, je druga trditev verjetno uporabnejša s političnega gledišča. Toda veliko ljudi je, neobičajno, mnenja, da so nezavedne sile in vzroki, ki jih imajo priložnost opazovati na delu v obliki statističnih korelacij, bolj realne od razlogov, kijih akterji lahko imajo za to, kar počno. To je moč razložiti 1) s sovpadajočim vplivom Marxa (natančneje, nekaterih ezoteričnih Marxovih 172 tekstov kot npr. začetek njegove Nemške ideologije) in Freuda, dveh avtorjev, ki sta vsak na svoj način predlagala, da so razlogi akterjev pogosto napačni razlogi; 2) z vplivom pozitivizma (ki je zelo opazen na primer pri Durkheimu), kije v razlogih akterjev vedno videl element, ki naj bi ga "pristna" znanost ne upoštevala; in 3) z enostavnim toda odločilnim dejstvom, da je na splošno veliko bolj enostavno interpretirati primerek ravnanja na iracionalen kot pa racionalen način. To pojasnjuje, zakaj je iracionalen model v sociologiji precej bolj razširjen kot pa bi si to zaslužil. Vendar pa je, kot sem pokusil pokazati drugje47, je mogoče navesti zelo veliko primerov, kjer je začetna iracionalna razlaga lahko koristno nadomeščena z iracionalno. Ko je enkrat izvedena ta interpretacija, se pogosto izkaže, daje bila iracionalna razlaga v bistvu posledica opazovalčeve projekcije ¡relevantnih podatkov na opazovanega akterja. Tako mnoge študije interpretirajo visoko stopnjo rojstev, ki jo opažajo v nerazvitih deželah, kot posledico podvrženosti akterjev starodavnim tradicijam, medtem ko se da v mnogih primerih pokazati, da je le-ta posledica dejstva, daje ob določenih prevladujočih ekonomskih pogojih modro, da ima kmet veliko število otrok. V takšnem primeru iracionalna razlaga izhaja I) iz dejstva, da se opazovalec nagiba k temu, da presoja ravnanje akterja na projektiven način, pri čemer pa ne vidi, daje ravnanje lahko racionalno v enem in iracionalno v drugem kontekstu, 2) da mu je na splošno ljubše iskati vzroke kot pa razloge ravnanja, 3) da racionalna razlaga prinaša večje stroške, saj predpostavlja, daje analitik sposoben izločiti podrobne in relevantne informacije o situaciji kmeta, kakor jo determinirajo prevladujoči družbenoekonomski pogoji. Mnoge študije so tudi pokazale, da kadar akter zavrača inovacije, ki so zanj očitno pozitivne, ima za to pogosto tudi tehtne razloge. Vendar pa je prva reakcija laika kot tudi mnogih sociologov pogosto ta, da njegovo zavračanje intepretirajo kot posledico dejstva, da je akter podvržen socialnim silam, ki so onkraj njegovega nadzora. Ali, če pogledamo na primer študije izobraževalnih priložnosti. V mnogih od njih 173 se šteje za samorazvidno, da spričo nižjih izobraževalnih aspir-acij družin in mladih iz nižjih socialnih razredov, kar seveda deluje proti njihovim interesom, na njih pritiskajo socialne sile, ki so onkraj njihovega nadzora. Vendar pa je taka interpretacija enostavna, krožna in nepotrebna: mladinec iz nižjega socialnega razreda ima lahko tehtne razloge za to, da mu je nek status sprejemljiv, pri čemer pa ima mladinec iz višjega socialnega razreda lahko po svoji strani enako tehtne razloge, da se mu bo zdel enak status nesprejemljiv. Takšen sklep lahko zlahka potegnemo npr. iz temeljnih načel teorije referenčnih skupin. Potemtakem, iracionalnemu modelu ravnanja sociologi pogosto posvečajo več pozornosti kot pa jo zasluži. Toda obenem se tudi racionalnemu modelu včasih pripisuje prevelik pomen. Bolj natančno, ne tako redko uporabljajo krepki racionalnia model, kadar bi bil primernejši šibkejši model racionalnosti. Pri tem ne mislim samo na tiste študije na različnih področjih (sociologija kriminala, razvez, izobraževanja), ki socialnega akterja upodabljajo, kot da bi ga vodila ista vedenjska načela kakor ekonomskega podjetnika48, temveč tudi tiste študije, ki znanstvenika, umetnika ali politika predstavljajo kot akterja, ki zgolj maksimizira ali optimizira ugled in/ali moč.49 Evidentno je, da znanstvenik, umetnik in celo politik lahko posedujejo tudi prepričanja - tako kognitivna kot normativna. AksioloSka raciona-lost in enako tista, ki bi jo lahko imenovali kognitivna racionalnost (se pravi, dva tipa racionalnosti, kiju navadno uporabljamo, kadar želimo zagotoviti razlago naslednje oblike: "Storil je X, ker je verjel v normativno - alternativno v kognitivno - stališče S, in je imel tehtne razloge, daje bil prepričan v ta S, ker ..."), se pogosto odpravljata v primerih, kjer sta neodpravljivi. Pri tem tretjem vprašanju je položaj skratka enak kot pri ostalih dveh: medtem ko noben od možnih odgovorov (Cl, C2, C3; C* in njegove različice) nima univerzalne veljavnosti, mnogi ljudje verjamejo, da ima njihov izbrani odgovor nadih univerzalnosti. Mnogi sociologi imajo iracionalen model za univerzalno relevantnega in boljšega od njegovih racionalnih tekmecev. Pre- 174 pričani so v iracionalnost socialnih akterjev in v to, da le-te ženejo vzroki in sile. ki so onkraj njihove kontrole. Vendarle je resnica ta, da je vsak od temeljnih odgovorov lahko relevanten v nekaterih vprašanjih in ob nekaterih predmetih. Sociologija torej nikoli ne bo kuhnovska, pač v tem smislu, da nikoli ne bo gradila na eni sami paradigmi. Nikoli ne bo dosegla stanja, ki je značilen za normalno znanost. Niz paradigem, ki jih je mogoče izpeljati iz kombinacij odgovorov A/A1, B/B-, C/C1 (in njihovih različic), zaradi objektivnosti razlogov trajno nastopa skozi vso zgodovino sociologije, od njenega klasičnega obdobja do sodobnosti. Obstajajo predmeti raziskovanja, o katerih ni mogoča, niti idealno, enotna objektivna resnica. To trditev bi verjetno zlahka sprejeli, če zadeva življenjepis. Nihče se verjetno ne bi pričkal na primer o tem, da bo z napredovanjem vednosti mogoče sestaviti dokončno biografijo Napoleona, spričo katere bi bila vsaka nova biografija nesmiselna. Sama ideja dokončne biografi je je nepojmljiva. To ne pomeni, da biografija ne more biti boljša ali slabša. Nasprotno pa pri nekaterih drugih vprašanjih obstaja objektivna in edina resnica, četudi je njeno odkritje bolj ali manj težavno. Zahvaljujoč kumulativni razpravi, kije sledila Webrovi monografiji, bolje poznamo resnične vzroke in korelacije med kapitalizmom in protestan-tizmom, ki so ga zanimale. Ta dva primera zadostujeta za to, da pokažemo, da obstajajo predmeti in vprašanja, na katera je mogoč dokončen, edini in resničen odgovor ter druga, pri katerih to ni mogoče. Enako velja tudi za drugi alternativi B/B' in C/C'. Nobenega upanja torej ni, da bi se lahko pojavila ena paradigma kot najboljša, v tem smislu, da bi bila univerzalno veljavna. Kot smo lahko videli, je bil v mnogih primerih mogoč napredek takrat, ko je bila možna nadomestitev razlage tipa C* z razlago tipa C. Vendar pa iz tega ne sledi, da je C vedno bolj ustrezen kot C-.50 Od kod prihaja to zelo razširjeno prepričanje, da bi bilo bolje kot nekoliko imeti eno samo paradigmo? Verjetno izhaja iz dejstva, da ni mogoče vedno preprosto razbrati, katera paradigma 175 je ustreznejša v neki dani raziskovalni situaciji, kot tudi iz dejstva, da se teži k temu, da se v paradigmah vidijo resnice, realistični opisi realnosti takšne, kakršna je. To je razlog, da se številni sociologi zelo težko sprijaznijo z idejo, da bi utegnile biti nasprotne paradigme veljavne: mar ni resnica enovita? Zato recimo pogosto nastopajo kot prepričani v to, da je racionalna razlaga ravnanja v večini primerov nerealistična in površinska. In zato doživljajo intelektualne konjunkture, kakršna je sedanja, ko se hkrati uporablja več paradigem, kot konjunkture krize. Moje videnje je obratno: sociologija se nahaja v kriznem obdobju takrat, kadar se pretvaija, da je dosegla stanje normalne znanosti in se ravna po enoviti paradigmi. (Theory and Society, 17, 1988, str. 747-771) Prevedel Marjan Kokot Opombe 1. Nicomachcan Etics, I, 4 (London: Hcincmann, Cambridge, Ma.: Harvard University Press, 1968). 2. Alain Mingat, Pierre Salmon, Alain Wolfelsperger, Methodotoffe criiniquc (Paris: Presses Univcrsitaircrs de France, 1985). 3. Clifford (iecrtz, The Interpretation of Cultures (New York: Basic Books, 1973). 4. Po izrazu, ki ga je skoval (i. Ryle in briljantno uporabil C. (iecrt/, lnteq>rctation, Poglavje 1. 5. Ideolog,' and Utopia (London: Routdledge and Kegan Paul, 1936). Mannhcimov relativizem so navdihnili razlogi, ki so v veliki meri skupni vsem sodobnim rclativislom. 6. (ilej na primer Raymond Aron, La philosophic critique de llustoire en Allemaffie (Paris: Vrin, 1969). 7. Theodore Adorno, ur., Der Positivismusstreil in der deutschen Sozi-ologic (Darmstadt: Luchtcrhand, 1970). 8. Barry Barnes, Interests and the Growth of Knowledge (London: Routlcdge and Kegan Paul, 1976). 9. David Bloor, " Wittgenstein and Mannheim on the Sociology of Mathematics," Studies in the History of the Philosophy of Science, 4,2, August 1973,173-191. 176 10. Vpliv Wittgcnstcinovih Filozofskih raziskav eksplicitno priznava večina sodobnih relativist ov: Peter Winch, Mary Douglas, David Bloor, Barry Barnes et al. Osebno nisem povsem prepričan, da jedro Wittgenslcinovega pojma "jezikovnih iger" nujno vodi v relativistično pozicijo. 11. PLsmo Maxa Webra Rolfu Liefmannu, 9. marec 1920. Citirano v Wolfgang Mommsen, Max Weber s Political Sociology and His Philosophy of World History.- International Social Science Journal. 17.1965,25. 12. (ilej Simmlovc pripombe h kvantitativnim metodam, ki jih je v Suicide izrecno uporabil Dürkheim, v Probleme der Geschitsphilo-sophie (München: Von Ducker und Humblot, 1925, 5. izdaja), in ostre pripombe Durkheima proti Simmlu v Emile Dürkheim, Textes (Paris: Minuit,1975), 1,16. 13. Robert Nisbct v svojem delu The Sociological Tradition (New York: Basic Books, I9(>6) je briljantno pokazal, da je več utcmcl-jitevljev v določeni meri navdihovala skupna inspiracija, vendar pa je ta prikaz zasnovan na sistematskem precenjevanju podobnosti in sistematskem podcenjevanju razlik med njimi. Najbolj dobrodošla bi bila knjiga z naslovom The sociological traditions (v pluralu). Nekaj razmišljanj v tej smeri predstavlja Raymond Boudon, Individualisme et Holisme dans le Sciences Sociales," v Pierre Birnbaum in Jen Lecca, ur., Sur l'Individualisme (Paris: Presses de la Fondation Nationale des Sciences Politiques, 1986). 14. V uvodu v Les Etapes de la Pensee Sociologique ( Paris: Gallimard, 1967). 15. Werner Stark, The Fundamental Forms of Social Thought (London: Routlcdgc and Kegan Paul, 1962). 16. Alessandro Pizzorno, La concczionc individualistica delta sUtria, Paradigmi sociologici e immagini dell attorc sociale (Colloquium: Torino 9-10 dec. 1968). 17. (ilej, npr. O'Neill, ur., Modes of Individualism and Collectivism (London: Heinemann, 1973). Za sodobno sociološko diskusijo, glej W. Raub in T. Voss, Individuelles Handeln und Gesellschaftliche Folgen (Darmstadt: Luchterhand, 1981). 18. Jack Douglas, Tlie Social Meanings of Suicide ( Princeton: Princeton University Press, 1967). Henry in Short, Suicide and H4,509-818. 41. Alexis dc Tocqueville, The Old Regime and The Revolution. 42. Max Weber, "The Protestant Sccts and the Spirit of Capitalism," v Max Weber, From Max H'ebcr essays in sociology (New York: Oxford University Press, 1946), 302-322. 43. Theories of Social Change (Cambridge: Polity Press, 1986). 44.0 ncja