Začasno na tujem Strani 19—26 5 rodna gruda maj 1972 revija za Slovence po svetu i, \ ¿¿i Slovenija Majski izlet na Muljavo. Foto: Drago Kralj Ce varčujete — potem varčujte pri Jugobanki ZAKAJ ? Zato, ker je JUGOBANKA: — najstarejša specializirana jugoslovanska banka, — na prvem mestu po višini skupnih deviznih vlog in banka z največjim poprečjem deviznega in dinarskega varčevanja v Jugoslaviji, — banka, ki ima 90 poslovnih enot na območju vse Jugoslavije, v vseh republikah in pokrajinah, — banka, ki poslovno sodeluje s 1.100 bankami v 116 državah, — znana po dobrem poslovanju in ekspeditivnosti ter vedno Izpolnjuje svoje obveznosti. JUGOBANKA DAJE: na vse hranilne vloge najvišje možne obrestne mere, Poleg tega JUGOBANKA: — zavaruje varčevalce vezanih vlog pri zavarovalnicah v Jugoslaviji, — omogoča sodelovanje pri loteriji za varčevalce, — daje varčevalcem potrošniška posojila in kredite za stanovanjsko in komunalno gradnjo. ’UIIIIIU REVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU magazine for slovenes abroad REV Ut POUR US SLOVENES DANS U MONDE REVISTA PARA LOS ESLOVENOS EN El MUNDO LETO XIX — MAJ 1372 rodna gruda 5 Iz vaših pisem 2 Predsednik Tito osemdesetletnik 4 Na kratko 5 Novice od vsepovsod 6 Planica '72 7 Drago Seliger: Med našimi v Avstraliji 9 Letošnje prireditve za izseljence 11 Življenjski jubilej Mirka Lična 11 Janez Kajzer: Pehar domačih zanimivosti 12 Drago Kralj: Bela Krajina hrepeni po cestah in tovarnah 14 Jože Olaj: Brezkončno iskanje resnice 16 Janez Kajzer: Poslednje črne kuhinje 18 Mako Sajko: Slovenski filmi postajajo del svetovne zakladnice sedme umetnosti 18 English Section (1) 19 Začasno na tujem (II) 19 Slovenska založba v Italiji 27 dr. Niko Kuret: Kot kralj po planini visoki ... 28 Drago Kralj: Medeni spomini 29 Naši po svetu 30 Mila Šenk: »Mike Murphy« po sedemdesetih letih v rojstnem kraju 33 Naši pomenki — Sorodniki, Anica in jaz 34 Ob spominskem dnevu 35 Jana Milčinski: Kdo bo zadnji 36 Lojze Kovačič: Pet bahačev 37 Ivan Dolenc, Kanada: Ljudje so tako čudni 38 Filatelija 40 Spominski koledar 40 Vaš kotiček 41 Mali oglasi 41 »Zmaju« zagotavlja uspeh nenehna kontrola in visoko razvita raziskovalna dejavnost 44 Revijo »Rodna gruda« izdaja Slovenska izseljenska matica • Uredništvo in uprava: 61001 Ljubljana, Cankarjeva 1/11, poštni predal 169. Jugoslavija • Telefon uredništva: 23-102, telefon uprave: 21-234 • Glavni urednik: Drago Scllger • Odgovorni urednik: Jože Prešeren • Urednica: Ina Slokan • Uradniški odbor: Dragan Flisar, Anton Ingolič, Branka Jurca, Janez Kajzer, Tone Krašovec, Zvone Kržišnik, Stane Lenardič. Ernest Petrin. Boštjan Pirc, Anton Rupnik, Mila Šenk, France Vurnik • Prevajalci: Milena Milojcvlč (angleščina). Viktor Jesenik (francoščina), Albert Gregorič (španščina) • Revija izhaja mesečno — 7. In 8. številka izideta skupno • Rokopisov uredništvo ne vrača • Plačilo naročnine: za dinarje tekoči račun 501-8-51, devizni račun št. 501-620-7-32002-10-575 pri Ljubljanski banki, po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom v priporočenem pismu — Tisk: »Kočevski tisk», Kočevje Modo* IZ VAŠIH PISEI VAŠIH PISEM Našim Avstralcem Upam, da mi bralci v drugih deželah ne bodo zamerili, če tokrat posebej toplo pozdravim številne naše nove naročnike v Avstraliji. Gotovo že vsi veste, da je bila tam v februarju in marcu delegacija Slovenske izseljenske matice, ki je s seboj vzela tudi najpriljubljenejši slovenski narodnozabavni ansambel — Slake in fante iz Praprotna. Seveda smo to priložnost izkoristili ludi za zbližanje naše revije z avstralskimi Slovenci. Doslej so jo že pridno prebirali in se nam oglašali tudi s številnimi pismi, po tem obisku pa sc je število naših bralcev v Avstraliji kar podvojilo! Od naših novih bralcev smo v preteklih dneh že prejeli vrsto pisem, od katerih nekatera objavljamo že v tej številki, nekaj pa jih bomo v prihodnjih številkah. Iz vseh pisem lahko razberemo, kako veliko je bilo navdušenje ob poslušanju prijetnih domačih melodij pa tudi nad samim obiskom iz drage, oddaljene domovine. Svet resnično pastaja majhen: pred nekaj leti si nekateri še pomisliti niso upali, da bi jih lahko obiskal kdo iz domovine, danes pa je ta obisk že za nami. Upamo, da je bil s lem prebit led. da bo v prihodnje težav, ki so se pojavljale letos, manj, da se bodo medsebojni obiski še nadaljevali. Izseljevanje naših ljudi v Avstralijo se še nadaljuje. Mnogim pomeni ta korak pot v obljubljeno deželo tisočerih možnosti. Bralci, ki razmišljajo o tej poti, bi morali prebrati vsaj pisma naših rojakov, da bi si ustvarili vernejšo predstavo o tej deželi. Uspeti v Avstraliji je tako, kakor uspeti skoraj povsod po svetu. Vendar pa tradicionalna slovenska pridnost ni vedno dovolj, vsi ljudje nimajo enako veliko sreče. Pa se vrnimo k avstralskim pismom. Predno pridejo na našo uredniško mizo, morajo premagati dolgo pot. Morda se jih prav zato še posebej razveselimo in jih skrbno preberemo. Prisrčno vabimo tudi vse nove bralce, naj sc nam oglašajo s pismi. Pišejo nam lahko o vseh svojih osebnih doživljanjih, še posebej pa o delu slovenskih društev ali združenj. Vsa pisma bomo z veseljem objavili, saj smo prepričani, da bodo zanimiva tudi za bralec z drugih celin. Ko pa obiščete domovino, naj ena izmed vaših poti vodi tudi na naše uredništvo oziroma na Matico! »Gora moje mladosti» Večkrat sem se že nameraval naročiti na »Rodno grudo« in kot vidite, sem prišel do tega šele danes. Po osemnajstih letih sem se leta 1970 mudil na obisku v domovini. Kot nekdanji maratonski tekač sem pot od državne meje pa do šmarne gore pretekel. Prav tako imam tudi že vse planirano za obisk ob moji šestdesetletnici. Torej, ljubitelji narave, na veselo svidenje na šmarni gori, »gori moje mladosti«! šmarna gora, gora mladosti moje, kako želim si mladih dni veselja, ko po stezicah sem nekdanjih tekal, ob dnevih težkih dobil tolažbe tvoje. Sedaj tu na gorah Aljaske sanjam o vrnitvi svoji, nazaj v gozdove bujne tvoje, šmarna gora, moja gora, v srcu ostaneš mi do groba! Vinko Šmarnogorski Stewart. B. C. Kanada Navdušenje nad filmi Sporočam vam, da smo filme, ki ste nam jih poslali, prejeli in tudi že predvajali. Predstava je dobro uspela in lahko rečem, da so še največ imeli od filma otroci. Z velikim aplavzom so potrdili Kekčevo dobro voljo, ko je s ponosnim korakom in s ponosno pesmijo odšel proti domu, proti svojim prijateljem. Starejši ljudje so bili najbolj navdušeni nad »Koledniki«. Prepričan sem, da je ta film marsikomu ogrel srce. Take filme ljudje radi gledajo in že zdaj sprašujejo, kdaj bodo dobili na filmu Slovenijo kot celoto. Prilagam vam tudi ček za 30 dolarjev, kar je prostovoljni prispevek Slovensko kanadskega društva v Edmontonu za nabavo novih filmov. Alojz Raj Edmonton, Kanada Številna družina Prosim, da mi oprostite, ker tako dolgo nisem poslal naročnine za Rodno grudo. Vesel sem, ko vidim slike iz domačega kraja in zvem zanimive novice. Tu v Kanadi imam veliko družino — sedem fantov in tri dekleta. Vsi so kar pridni; eden je elektrikar, drugi inženir, tretji je učitelj, četrti bo popravljal televizorje, peti dela v pisarni in je tolmač za slovenščino in srbohrvaščino, moj najmlajši pa bo advokat, če bo Šlo vse v redu. Dva fanta tudi igrata, eden harmoniko, drugi pa bobne. Igrajo vse slovenske pesmi in imajo tudi svoj orkester, kvintet. Dve dekleti sta že poročeni, ena je bolničarka, drugi dve pa sta v pisarni. Vsi lepo govorijo slovensko. Midva z ženo pa sva postala že stara ... Družina Habjan Kanada Tudi mi smo veseli ob vašem zadovoljstvu, da ste svoji številni družini pomagali do boljšega kruha. Ob vašem pismu nam je manjkala le še fotografija vse družine. Pa kdaj drugič. Lepo pozdravite svoje otroke! Ribničanka Prejela sem januarsko Številko Rodne grude, zdaj pa ugotavljam, da nisem prejela decembrske za pretekli letnik. Pn> sim, da mi jo pošljete, če jo še imate, ker spravljam vse številke. Prosim vas tudi, da bi napisali kaj o ribniški dolini na Dolenjskem, od koder sem jaz doma. Doma sem iz Brcž. V Ameriki sem že od leta 1921, zelo mlada sem zapustila mojo lepo Jugoslavijo. Naj povem še, da Rodno grudo vsak mesec težko pričakujem. Agnos Malencik Helper, Utah, ZDA Reportažo iz ribniške doline z naslovom »Od Ribnice do Rakitnice« smo objavili pred nekaj meseci. Ko bi vedeli, bi takrat lahko stopili tudi v vašo rojstno vas. Zdaj, na pomlad, jo prav gotovo fotografiramo tudi za vas. Pismo iz Hondurasa Oglašam sc vam kot morda edini Slovenec v daljni centralni Ameriki. Na tem kontinentu živim že več kot 21 let in ga res dodobra poznam. Skoraj deset let sem se prevažal naokrog, potem pa sem ostal v tej mali deželici Honduras, kjer imamo dve morji, mnogo vročine, v višinah mraz in veliko dežja vse leto. Od Jugoslovanov sva v Hondurasu samo nek Hrvat in jaz. Našega jezika ne slišimo in ne govorimo nikoli. Pred nekaj dnevi pa je bila tukaj naša ladja »Liburnija«, ki nam je pripeljala razstavo jugoslovanskih industrijskih izdelkov. Bilo jc zelo zanimivo in ponosni smo na našo domovino. Jaz mislim, da še nisem pozabil našega jezika, čeprav ga nc govorim in ne pišem že dvanajst let. Eno številko te lepe revije »Rodna gruda«, ki sem jo večkrat prebral, mi je poslal naš ambasador v Mexiku. Honduras ima dva in pol milijona prebivalcev. Tu pridelujejo banane, riž, mnogo mesa. Jaz imam tu eno izmed najlepših restavracij, lepo opremljeno in z domačimi specialitetami. Po poklicu sem arhitekt in delam tudi v svojem poslu. Študiral sem v Švici, v Mehiki pa sem delal z enim izmed najboljših mehiških arhitektov Mario Pani. Moja žena je domačinka, imava dva otroka. Arh. R. Dušan Šercer La Granja Comayaguela, Honduras Jožo Prešeren odgovorni urednik Pozdravljen novi naročnik! Končno bodo lahko stekli tudi stiki na relaciji Slovenija—Honduras. »Slovenci v zgodovini« Zahvaljujem sc uredništvu za novoletno darilo — v obliki barvnih slik slovenskih krajev. Članek »Slovenci v zgodovini« mi je še posebno ugajal, saj nas pač zgodovina uči tako posameznike kot narode, kakšna naj bo naša sedanjost in prihodnost. Zgodovina Slovencev bi morala zanimati prav vse Slovence. Pred kratkim sem si sposodil od tukajšnjega rojaka »Zgodovino Slovencev«, ki je izšla leta 1910. V njej sem našel veliko zanimivih dejstev iz naše preteklosti, kot npr. popoln slovenski značaj Koroške mnogo stoletij pred nasilnim prodiranjem Nemcev proti jugu. Osebno se najbolj zanimam za dobo prvih naših naselbin v 6. stoletju kot tudi za splošno zgodovino Evrope v tistem daljnem času. Emil Prešeren Warren, N. J. ZDA Šestnajsti obisk Zahvaljujem se za Rodno grudo in sestavek ob moji 80-letnici. Tako dolgo se nisem oglasila, ker sem imela težave z očmi — videla sem vse dvojno. Zdaj je že bolje, zato sem sc odločila, da grem tudi letos na počitnice v domovino. Nagovorila sem tudi nekaj prijateljev, da bomo šli na pot skupaj. To bo moj šestnajsti obisk domovine, odkar sem v Ameriki. Torej, na svidenje v juliju! Josephine Schlosar Elm Grove, Wis., ZDA Slovenci v Kanadi »Holiday Gardens« vas vabi Pridno že delamo in se pripravljamo na letošnjo sezono piknikov. Prijazno vas vabimo od vsepovsod, tla nas obiščete tu v Oshawi. Lepo vas bomo sprejeli ter vam dobro postregli s kranjskimi klobasami, krofi, potico, prašičkom na ražnju, pijačo in drugim. Ohladili se boste lahko v lepem plavalnem bazenu, v senci balinali ali pa se veselo zavrteli ob zvokih slovenske glasbe in pesmi, kolikor vam bodo noge dopustile. Že enajsto leto mineva, odkar smo ustanovili društvo »Holiday Gardens« in se v poletnih mesecih Slovenci iz Toronta, Oshavve in okoliških krajev srečujemo na naših piknikih ter skupaj razveselimo. Hvala vsem, posebej še tistim, ki so s svojim delom največ prispevali, da smo tako prijetno uredili naš letoviški center, kjer prirejamo družabna srečanja. Vsem — na veselo svidenje! Mirko Močnik Matica v Avstraliji Velikokrat smo te sliiali, da ansambel Slak gostuje med Slovenci po svetu. Zaradi velike oddaljenosti si niti predstavljali nismo, da bi lahko kdaj prišli tudi med nas. Na nekem pikniku »Triglava« se je porodila misel, da hi bilo lepo, ko hi prišli Slaki in Matica tudi med nas. Nam, ki smo te dolgo od dotna, je še v posebno čast tak obisk. Zelo smo bili veseli. Iskrena hvala vsem za tako lep program. Ne pozabite na nas, saj si telimo, da ostanemo v stalnih stikih z vami. Vaša pesem naj bi ne poznala meja, naj bi nikoli ne utihnila! Maria Klemena. Sydney V tej tropski vročini se je danes odločilo, da dežuje in ob škrebljanju dežnih kapljic in prijetni ohladitvi sem se odločil za to pismo. Ne boste mi verjeli, da sem v krogu petdesetih milj edini Slovenec. Življenjska pota vodijo daleč in v neznano, vsa so lajinstvena, skrita, potuhnjena in vplivajo na človeka, da bi ga zapeljala v Čimbolj neznano. Potem se mora človek boriti in prekositi vse te sovralne sile, da ostane človek naslednik svoje matere in pravi potomec svoje generacije. Ob številnih popotovanjih po Avstraliji sem nekega dne brskal po kovčku in za- Srečanje v Domžalah Naročnino za Rodno grudo pošiljam kar za dve leti naprej, da ne bom spet v zamudi. Revijo zelo rada berem, saj tod okoli ni veliko Slovencev, zato nimam priložnosti veliko govoriti slovensko. Tudi moj bratranec Franc Narobe, ki je umrl v Merlebachu v Franciji, je Rodno grudo zelo rad prebiral. Srečala sva se leta 1968 v Domžalah. Tu Ameriki imam šest bratov in tri sestre, vsi pa so bili rojeni že tukaj, tako da vse razumejo, govorili pa ne morejo. Moj brat Frank in jaz sva prišla v Ameriko leta 1921. On živi zdaj v Kaliforniji in pisal mi jc, da bo Šel letos v Jugoslavijo, če bom zdrava, bom šla enkrat tudi jaz pogledat našo lepo Ljubljano in vso Slovenijo. Mary Puhek Spokane. Wash. ZDA Gospodarska politika Iskreno se vam zahvaljujem za dobro urejanje revije in za redno pošiljanje. Revija je zelo zanimiva za branje, prosim pa, da bi šc več pisali o dogodkih v Jugoslaviji, o zaposlovanju doma. o osebnih dohodkih delavcev ter o splošni gospodarski politiki Slovenije in Jugoslavije. Obiščite kdaj tudi Celje! Ivan Novak Gütersloh, Nemčija Bomo upoštevali! »Zvon v vesoljni svet« Po drugi svetovni vojni jc šlo prek oceana mnogo naših ljudi. Največ jih je bilo iz pasivnih krajev, kjer niso imeli ni- čel listati knjigo v slikah »Gorenjska*, v roke pa mi je prišla tudi revija »Rodna gruda*, ki sem jo nekoč opazil v prodajalni časopisov in seveda tudi kupil. Vzbudili so se spomini in seveda tudi domotožje. Naenkrat je zbledela slika Avstralije in na njeno mesto jc stopila Slovenija, prelepa moja domovina, ki je po lepoti ne more prekositi nobena dežela na svetu. Ona je prava ».Vfiss Sveta«. Čarobne gore z bistrimi potočki, sinje morje, veseli ljudje, moji rojaki. Domovina, nikoli te ne bom pozabil, a ne vem, če te bom še kdaj videl. Svojo mladost sem prodal tujini. Pota življenja so čudna, kot blisk vijugasta in kot grom kratka. Toplo mi je pri srcu, ko vidim, da naši ljudje v domovini mislijo na svoje rojake v tujini in ponosen sem, da nam nudile uteho in zabavo, kot je »Rodna gruda*. To revijo občudujejo celo Avstralci, ki sem jim jo pokazal in raztolmačil. Želel bi, da bi bila še obširnejša. Ivan Debeljak, Emerald, O. L. D. Avstralija POZDRAV Hvala vam za žarek sonca in vonj rodne grude, ki sle iti prinesli s seboj, da nas osvežile in okrepite. Družina Škof, Melbourne kakih možnosti za preživljanje. Bili pa so med njimi tudi taki. ki so doma pustili bogate domačije in se podali v obljubljeno Ameriko. Številni so bili razočarani, saj mora vsak novi tuji delavec zagrabiti najtežje delo, tam, kjer domačini nočejo delati več. Vsem je bil začetek v tujini izredno težak, laže pa so ga prenašali tisti, ki so bili trdega dela vajeni že od doma. Številni bi se najraje takoj vrnili domov, pa jih je bilo sram. V svet so šli iskat »mačka v Žaklju«. Vem, da bo marsikdo trikrat prebral to moje pismo, ker je resnično. Morda bodo nekateri zadovoljni, ker sem jim pomagal odkriti resnico. Danes, po desetih letih bivanja v tujini imajo že številni dobri in pridni delavci visoko vrednost, imajo svoje lepe hiše, vrtove, farme, nove avtomobile, sadovnjake, vinograde. Brezdelneži se skrivajo pred njimi in jih je sram naših naprednih ljudi. S. C., Downsview. Kanada »Pišem s tresočo roko . ..« Pošiljam ček za poravnavo naročnine za to lepo in poučno revijo. Naročnik Rodne grude sem že od začetka. Roka se mi trese, ko vam to pišem. Star sem že čez osemdeset let in neozdravljivo bolan na rokah in nogah, arthritis. Ludvig Katz Chicago, ZDA Veseli smo vašega pisma, veseli pa bomo tudi, če vam bomo lahko še dolgo nudili nekaj razvedrila in sprostitve ob prebiranju naše revije. NA KRATKO NA KRATKO NA KRATKO Predsednik Tito -osemdesetletnik Predsednik republike Josip Broz Ti(o praznuje 25. maja osemdesetletnico rojstva. Ob tem dnevu bo v vsej Jugoslaviji vrsta proslav, svečanosti in drugih priložnostnih prireditev, od katerih bo letos še posebno svečan zaključek »Štafete mladosti«. Številne družbeno-polilične organizacije iz vse države so tudi predlagale, da bi zvezna skupščina predsednika Tita drugič imenovala za narodnega heroja Jugoslavije. O Titu je doma in po svetu izšla že vrsta knjig, ki pišejo o njegovem življenju in delu ter o njegovih prizadevanjih za mir v svetu. Več novih knjig bo izšlo tudi letos, med njimi pa naj posebej omenimo fotomonografijo »Tito«, o kateri smo že poročali. Zanjo je po svetu precejšnje zanimanje, saj je izšla tudi v več svetovnih jezikih. Pred štirimi leti pa je v slovenščini izšla knjiga Vinka Vinterhalterja »Življenjska pot Josipa Broza«, kjer avtor v uvodnem poglavju z naslovom »Antilegenda« med drugim piše: »V sedanjem svetu, v drugi polovici dvajsetega stoletja, je malo politično pismenih in družbeno zavzetih ljudi, ki ne bi vedeli za ime predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije Josipa Broza Tita. Ta krog ljudi je pravzaprav še mnogo širši. Za njegovo ime vedo milijoni in milijoni ljudi po vsem svetu, ki jim pomeni svobodno, neodvisno in miroljubno deželo, ki si je v drugi svetovni vojni z nadčloveškimi napori in množičnim junaštvom priborila svobodo in ki se zdaj na vseh mednarodnih forumih bori, da bi bili tudi drugi narodi in druge dežele prav tako enakopravni in svobodni, kakor jc sama — dežela, ki ji načeluje Tito. Zdaj zadostuje, da katerikoli veliki svetovni časnik bodisi v Evropi, Afriki, Aziji ali v obeh Amerikah objavi v naslovu kakega članka »Tito pravi« ali »Tito jc rekel«, pa ljudje že vedo, za katero osebnost gre in na katero državo misli. Se več. Precej dobro že lahko ocenimo ne o čem, marveč v katerem smislu kaj reče ali je rekel. In nasprotno: kadarkoli se v našem svetu pripeti kaj novega, kadar nastane kak izredno težaven in kritičen položaj, ki ogroža sedanji red stvari ali svetovni mir, mnogi ljudje pričakujejo, da bo Tito kaj povedal ali ukrenil. Predsednik Josip Broz Tito v svojem domu Tito doslej teh upov ni razočaral. Njcgo va beseda in akcija sta dostikrat pomenili ne samo bistveno dobro presojo dogodkov, marveč sta bili tudi prispevek k razrešitvi nastajajočih problemov. Tito v svetu res ni neznan. Neznani niso tudi njegovi temeljni pogledi na sedanjo dobo in njene probleme, ne narodi in država, iz katere je vzniknil, ne družbena ureditev in pota njenega nadaljnjega razvoja, za katere se zavzema.« »Kljub drž.avnim in političnim poslom nikoli ne pozabi stopiti med kmete, prijatelje in znance svoje rojstne vasi, med delavec krajev, kjer je delal, med nekdanje politične kaznjence, s katerimi je bil zaprt, med borce, s katerimi se je vojskoval, in še bolj med ljudstvo, ki mu jc sledilo med vojno in po njej in ga podpiralo v njegovih orlovskih poletih. Tito ni legenda za narode Jugoslavije, ni uganka, hieroglif, Tito je del jugoslovanske stvarnosti, tako naraven in potreben, kakor sta zrak in voda. In če kdo nenadoma vpraša kakega majhnega Jugoslovana, dečka ali deklico, kdo je Tito, v mnogih primerih gotovo ne bo odgovoril, da je Tito predsednik SFRJ, marveč bo malce v zadregi, od srca in docela preprosto rekel: »Hm, Tito je... Tito, naš tovariš Tito!« 60-letnica Borisa Kidriča Revolucionar, politik, eden izmed najpomembnejših voditeljev ljudske vstaje v Jugoslaviji Boris Kidrič bi bil 10. aprila letos star šestdeset let. Prihodnje leto v istem času pa se bomo spominjali že dvajsetletnice njegove smrti. Po drugi svetovni vojni sc jc Boris Kidrič uveljavil kot odličen gospodarstvenik, ki je opravil korenit prelom z administrativnim načinom upravljanja v gospodarstvu in bil pobudnik ene izmed največjih pridobitev delovnih ljudi Jugoslavije — delavskega in družbenega samoupravljanja. Osrednja republiška slovesnost v počastitev 60-lctnice rojstva Borisa Kidriča jc bila 10. aprila v Ljubljani. Nixon za investicije v Jugoslaviji Predsednik Združenih držav Amerike Richard Nixon je pred nedavnim podpisal odlok, s katerim je pooblastil vladno agencijo za poroštvo ameriških zasebnih investicij v tujini OPIC, da lahko razširi svoje programe tudi na Jugoslavijo in Romunijo. Ta predsednikov ukrep je sledil kongresni proceduri in pooblastilih, ki jih ima v okviru zakona o pomoči tujini. Predsednik agencije OPIC Bradford Mills je lani obiskal Jugoslavijo in Romunijo in se pogovarjal o možnostih za investiranje. Dejal je, da je agencija že dobila nekaj prošenj ameriških gospodarstvenikov, da bi jamčili za politično tveganje. GM bo sodeloval z nami Sredi aprila je prispela v Jugoslavijo skupina funkcionarjev ameriške družbe »General Motors«, ki bo proučila možnosti za proizvodno sodelovanje s »Crvcno zastavo« iz Kragujevca in z drugimi Jugoslovanskimi proizvajalci motornih vozil. Dve novi tovarni v Kranju Kranjske gospodarske organizacije imajo za letos velike načrte za nove investicije. Najpomembnejši so načrti »Iskre« in »Save«, ki nameravata na Laborah zgraditi dva nova velika obrata. Iskra bo v novi tovarni izdelovala avtomatske telefonske centrale, s proizvodnjo pa bodo začeli že v začetku prihodnjega leta. V tovarni bo zaposlenih 1300 delavcev in to predvsem inženirjev, tehnikov in visokokvalificiranih delavcev, saj bo proizvodna oprema povsem avtomatizirana in bo zahtevala veliko strokovnega znanja. Razen domačega kapitala pri tej Iskrini investiciji sodeluje tudi ameriški koncern ITT. Iskra bo izdelovala elektronske telefonske centrale v sodelovanju s to ameriško firmo oziroma z njenim evropskim članom iz Antvvcrpna. Zanimivi so tudi načrti tovarne gum »Sava«, ki se je z avstrijsko firmo Semperit dogovorila o skupni naložbi v novo tovarno za radialne avtomobilske gume. Dve tretjini skupne investicije je zagotovila »Sava«, tretjino pa Semperit. Pred videne naložbe bodo omogočile »Savi«, da bo povečala proizvodnjo gum od sedanjih 14 tisoč na 24.300 ton gum letno. Avtomobili iz Nove Gorice Pred kratkim so v Parizu predstavniki Tomosa in Iskre podpisali s Citroenom pogodbo o skupnem vlaganju kapitala v mešano lrancosko-jugoslovansko podjetje Cimos, ki bo proizvajalo avtomobile m avtomobilske dele. Novo podjetje bo imelo sedež v Kopru, obrate pa v Šempetru pri Novi Gorici, Senožečah in Buzetu. šempeterska Iskra bo zato že v kratkem začela z gradnjo nove tovarne, kjer bodo predvidoma izdelali letno 18.000 avtomobilov citroen GS, ami 8 in 2 CV (spačkov). Novoustanovljeno podjetje bo velikega pomena za Goriško. Iskra v Šempetru, ki je bila že doslej eden izmed največjih proizvajalcev avtoelektričnih delov v Jugoslaviji, bo izdelovala dele za Cimos, Citroen in za druga jugoslovanska podjetja. V tovarni je danes zaposlenih 1200 delavcev, kasneje pa bodo zaposlili še okrog 300 ljudi. Naši gradbeniki na tujem Naši gradbeniki so lani opravili za dobrih 300 milijonov dolarjev investicijskih del v tujini, njihova vrednost v mednarodnem merilu pa stalno narašča. Ugled so si pridobili predvsem s primernimi cenami in s tem, da dela opravijo v do ločenem roku. Zgodovina ____________ Jugoslavije Skupina znanih jugoslovanskih zgodovinarjev je pripravila obsežno in zahtevno delo »Zgodovina Jugoslavije«. V slovenščini bo to knjigo izdala Državna založba Slovenije, sklenjenih pa imajo tudi že več pogodb za izdajo te knjige v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in v drugih deželah. Ta knjiga, ki strnjeno prikazuje preteklost Jugoslavije in narodov, ki so živeli na njenem ozemlju, do leta 1945, bo imela okrog 500 strani ter 200 strani zemljevidov in drugih ilustracij. Avtorji zatrjujejo, da bo posebno zanimiv tisti del knjige, ki govori o posebnostih jugoslovanskih narodov — Slovencev, Makedoncev, Srbov, Hrvatov in drugih. V knjigi je obdelana vloga kulture posameznih narodov pri ohranjanju nacionalne identitete. Čestitke Smithsonian inštituta Naš rojak Bogomir Chokel iz Washing-tona je ob obisku Slovenije v marcu izročil ljubljanskemu Narodnemu muzeju čestitko, ki jo jc ob njegovi 150-letni-ci poslal Smithsonian Institute iz Wa-shingtona. Ob tej priložnosti so muzeju podarili tudi zbirko fotografij z lanskoletne razstave slovenske kulture v tem inštitutu. » Veliki atlas sveta« Založba »Mladinska knjiga« iz Ljubljane je pred kratkim izdala »Veliki atlas sveta«, doslej največjo tovrstno knjigo, ki je izšla v slovenščini. Ta atlas smo Slovenci resnično potrebovali, saj je prilagojen tako za uporabo v šolah vseh stopenj kot za uporabo doma. Atlas ima 217 zemljevidov, zgodovinske in politične zemljevide, barvne fotografije zanimivejših kraje\r po vsem svetu, slovar zemljepisnih pojmov ter seznam zemljepisnih imen. Atlas so natisnili v 50.000 izvodih tako, da si ga bo resnično lahko nabavilo precejšnje število slovenskih družin. Pripravili so ga po kartografskih zasnovah neke londonske tovrstne založbe in kartografskega inštituta Bertels-man iz ZR Nemčije. Slovenska športnika leta 1971 Združenje slovenskih športnih novinarjev je v tradicionalni anketi izbralo za najboljšega slovenskega športnika leta 1971 nogometaša Braneta Oblaka, med športnicami pa atletinjo Natašo Urbančič. Med klubskimi ekipami je zasedla prvo mesto ekipa hokejskega moštva Jesenic. Murska Sobota kot trgovsko središče V Murski Soboti gradijo nasproti hotela Zvezda novo poslovno stanovanjsko zgradbo, ki bo končana do sredine prihodnjega leta. V tej hiši bodo imeli poleg stanovalcev največ prostora trgovci. Soboško trgovsko podjetje Merkur bo v njej odprlo samopostrežno in delikatesno trgovino, z modnim salonom in gostinskim obratom. Poleg tega bodo imela svoje lokale v tej stavbi še nekatera druga podjetja, med njimi Potrošnik, ljubljanska Elektrotehna in druga. Z ureditvijo teh trgovin sc bo Murska Sobota uvrstila med največja trgovska središča tega dela Slovenije. »Pristan« — hiše na ključ Ljubljansko trgovsko podjetje »Lesnina« jc ustanovilo svojo posebno enoto »Pristan«, ki sc ukvarja s projektiranjem in gradnjo individualnih stanovanjskih hiš in drugih objektov, kot šol, telovadnic, vrtcev in podobno. Hiše bodo med seboj precej različne, da bodo lahko zadovoljili čimveč okusov in možnosti. »Pristan« jc prva tovrstna organizacija v naši državi, ki je svoj program prilagodila predvsem številnim željam naših ljudi na tujem. Znano je namreč, da se večina naših ljudi zaposli na tujem predvsem zaradi tega, da bi čimprej prišli do lastnega doma. Podjetje »Pristan« pomaga tudi pri iskanju primernih parcel v vseh slovenskih občinah ter preskrbi vso potrebno dokumentacijo. c------------------------------------ • BEOGRAD 360 pogodb s tujino Po sporočilu sekretariata za informacije 1 pri Zveznem izvršnem svetu je bilo na seji komisije za gospodarske stike s tujino rečeno, da je 360 pogodb, ki jih je naša država o industrijskem in tehničnem sodelovanju sklenila s tujino. • LJUBLJANA Razstava »Jutro 72« Zadnje dni v marcu je bila na Gospodarskem razstavišču razstava Jutro 72. Namenjena je bila predvsem proizvajalcem trgovske in gostinske opreme. • VIDEM Zvezek beneških slovenskih napevov Uredništvo Matajurja, štirinajstdnevnika Slovencev v videmski pokrajini, je pred kratkim izdalo .kot posebno izdajo prvi zvezek pesmi pod naslovom »Beneška Slovenija poje in igra«. • ROGAŠKA SLATINA Najmodernejša polnilna linija V zdravilišču Rogaška Slatina so nabavili iz Italije najmodernejšo polnilno linijo, ki lahko vstekleniči 12 tisoč litrov mineralne vode na uro. • LJUBLJANA Iskra financira Tovarna Iskra bo podprla gradnjo trakta elektrotehniške fakultete v Ljubljani, s čimer si hoče zagotoviti dovolj strokovnjakov z visoko izobrazbo. • LJUBLJANA Hitreje na mestu nesreč Republiški sekretariat za notranje zadeve bo maja dobil nov helikopter »Jet Rangcr« iz znane italijanske tovarne Augusta Bell. Helikopter, ki je opremljen tudi z napravami za nočno letenje, lahko s petimi potniki doseže višino 6100 metrov. • ŠKOFJA LOKA Dom za upokojence Občinska skupščina jc na zadnji seji sprejela sklep, da začno graditi dom upokojencev, v katerem bo prostora za 91 upokojencev. • JESENICE V vrtcih prostora za 500 otrok Z novima vrtcema na Plavžu in v Kranjski gori ter z obnovitvijo vrtca na Savi je v teh varstvenovzgojnih ustanovah v jeseniški občini prostora za 500 otrok. • TRST 1300 pevcev Primorske V slovenskem kulturnem domu v Trstu jc bil koncert primorskih pevskih zborov. Nastopilo je 14 zborov z več kot 400 pevci. Na pevski reviji v Izoli, ki je bila teden dni pozneje, je sodelovalo skoraj 1300 pevcev. • PTUJ Lovske trofeje Zveza lovskih družin Ptuj, ki združuje 25 lovskih družin z okrog 700 člani je na posebni razstavi trofej v Ptuju prikazala enoletni odstrel srnjadi in nekaj lepih trofej iz minulih let. • GOLTE Tisoči smučarjev Turistični center na Golteh jc med našimi in tujimi smučarji izredno priljubljen. V dokaz naj bo podatek, da se je ob zgodnjih pomladnih nedeljah zbralo na smučiščih tudi več kot tri tisoč smučarjev. • LJUBLJANA Kmetom pokojnine Socialnozdravstvcni zbor jc sprejel zakon o starostnem zavarovanju kmetov. Prve prispevke bodo začeli pobirati letos, prihodnje leto .pa bodo začeli izplačevati tudi pokojnine. • KRANJ Planinci v Afriki Petinosemdeset planincev, največ iz Slovenije pa tudi iz Zagreba. Švice in Avstrije, se je povzpelo na najvišji vrh Atlasa v Severni Afriki, na 4165 metrov visoki Toupkal. • MEDVODE Rast se pozna tudi v lekarni Da Medvode že dolgo niso več nekdanja majhna vasica ob Sori ampak, da že dobivajo predmestni videz in razsežnosti, odseva tudi na tamošnji lekarni, ki jc daleč premajhna. Republiška komisija je zagrozila, da bo lekarno zaprla, če ne uredijo odgovarjajočih prostorov. • LJUBLJANA Kitajci so odšli V Levu so zaprli kitajsko kuhinjo, ki je tam gostovala 14 dni. Da je kitajska hrana Slovence navdušila, vidimo že po številu menujev, ki jih jc bilo kar pet tisoč. Cc bi bil prostor, bi jih bilo še znatno več. • KAMNIK Popravili bodo slabe ceste Občani kamniške občine se že dolgo pritožujejo zaradi slabih stranskih cest. Ker od drugod z.a to ni denarja, se dogovarjajo, da bi jih uredili s samoprispevkom. • LJUBLJANA Vič potrebuje več stanovanj V minulih petih letih so v viški občini zgradili le 31 odstotkov planiranih stanovanj. Komunalni sklad namerava prihodnje leto gradnjo pospešiti in skuša dobiti več soinvestitorjev, zlasti za gradnjo poslovnih objektov ob Tržaški in Dolenjski cesti. • LESCE Urejeno križišče Cestno podjetje Kranj in jeseniški Gradis urejata križišče na glavni gorenjski magi- strali pri Lescah. Uredili ga bodo tako, da bodo vozniki iz ljubljanske smeri zavili na desno in čez most, ki bo nad magistralo. • NOVO MESTO Jaguarji iz Novega mesta Iz neuradnih informacij smo zvedeli, da bo novomeška avtomobilska industrija dala v prodajo terenska vozila Landrover, morda pa tudi modele Jaguarja in Triutn-pha. Ne ve se še, ali bo tovarna le uvoznik, ali bodo začeli ta vozila sestavljati v Novem mestu. • BEOGRAD Odškodnina žrtvam vojne? V Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve so prepričani, da bi kmalu utegnili obnoviti pogajanja s predstavniki 2anodnonem-ške vlade o odškodnini žrtvam fašističnega nasilja. • ADEN Strmoglavilo letalo slovenskega podjetja Malo pred pristankom na adenskem letališču je strmoglavilo letalo podjetja Inex Adria, ki jc bilo posojeno egiptovski letalski družbi. Nesreča, ki je terjala življenje tridesetih ljudi, od tega pet članov slovenske posadke, sc jc po prvih ugotovitvah pripetila zaradi slabega vremena in neosvetljenega gorskega vrha, v katerega je treščilo letalo. • CELJE Ogrevanje s plinom Nova plinarna, ki bo dograjena že letos, bo Celjanom zagotovila trikrat več plina kot so ga imeli na voljo doslej. Verjetno bodo nova naselja ogrevali kar s plinom. • LJUBLJANA Razširitev gostinskih lokalov Gostinsko podjetje Ljubljana bo preuredilo več svojih lokalov, ki zaradi pomanjkanja prostora ne morejo sprejeti več gostov. • MEDVODE Bo blagajana izginila? Planinsko društvo Medvode, ki upravlja dve postojanki, Slavkov dom pri Medvodah in dom na Tamarju, jc sklenilo posvetiti več pozornosti zaščiti rastline bele blagajane. Ta znamenita rastlina namreč izginja s pobočij Polhograjskih dolomitov. • VRŠIČ Pozimi ne bo več odrezan Zaradi vse večjega števila smučarjev, ki zahajajo v Kranjsko goro, so postala kranjskogorska smučišča že pretesna. Za prihodnje leto nameravajo usposobiti skoraj vse razpoložljive terene, ki še niso bili izrabljeni, v teku pa so tudi pogovori za gradnjo žičnice na Vršič in Mojstrovko. Upamo, da žc prihodnje leto. • RADOVLJICA Predor bo, ko bo denar Graditev avtomobilske ceste in predora pod Karavankami ni več sporna. Vprašanje je le, kdaj bo za ta dva objekta dovolj denarja in seveda kdaj bodo začeli z deli. Največja smučarska skakalnica na svetu Planica Planica '72 V Planici je bilo v dneh od 24. do 26. marca prvo svetovno prvenstvo v smučarskih skokih. Prireditev si je v teh dneh ogledalo prek 100 tisoč gledalcev, ki so prihiteli v dolino pod Poneumi z vseh vetrov naše domovine in tudi iz tujine, prek televizijskih zaslonov pa je gledalo planiške junake več milijonov ljudi po vsem svetu. Žal je prireditev zadnji dan zmotil premočen veter. Pogled na doskočišče skakalnice — skoke sl je skupno ogledalo okrog 100.000 ljudi, na televizijskih zaslonih pa milijoni gledalcev po vsem svetu. Svetovni smučarski prvak Švicar Walter Steinor Kolajne so letos v Planici prejeli: Čehoslovak Jiri Raška (bronasta). Walter Steiner (zlata), Heinz Woslpiwo (DDR) srebrna. i j j. Najboljši Jugoslovan je bil letos v Planici Peter Štefančič, deseti. Na sliki ga vidimo v družbi doklet v narodnih nošah. M r> <1 v ■1- J * v * k * Aifur^ “ROKAH! ZAUP&U^iMO GA ' K ^ iRf/ltOPER, KI rtUA SVOJE POSLOVNE .. i&lv L Vwis»i ,k ;diTni BAitfki. "Koper, ki i>wa svoje poslovne InOTE PdVSEJ ftilMORSKI, NOTRANJSKI, KRASU IN NA VIPAVSKEM. V KOPRU, IZOLI, PORTOROŽU, PIRANU, SEŽANI, PO- ^ STOJNI, ILIRSKI BISTRICI, CERKNICI, STAREM TRGU, VIPAVI TER V KRATKEM TUDI V LJUBLJANI, ZATO, ČE GRE ZA DENAR JE VAŠA BANKA KREDITNA BANKA KOPER Pogled v nabito polno dvorano v Sydneyu, kjer je en koncert organiziralo društvo »Triglav«, drugega pa Slovensko društvo. Med našimi v Avstraliji Stara, dobra človeška navada je. da po vsakem večjem delu naredijo pregled o tem. kaj je bilo nare|cno. Pričujoči zapis naj bi bil to in vendar ne bo. To iz dveh razlogov: prvič je gostovanje delegacije Slovenske izseljenske matice in ansambla -Lojze Slak- preveliko delo, da bi ga bilo mogočo vsestransko oceniti v «popotnih vtisih- in drugič manjka časovnega predaha, ki bi danes polno glavo svežih vtisov postavil na pravo mesto Brez ozira na to je gostovanje obogatilo nas in avstralske Slovence za nekaj resnic. za katere ne bi bilo prav, da gredo v pozabo. Ena od teh resnic Je gotovo ta. da je prisotnost tria -Lojze Slak«, fantov s Praprotnega. Jane Osojnik in delegacije Slovenske izseljenske matico pustila globoke sledove mod avstralskimi Slovenci. Mnogi niso mogli verjeti, da je to resnica, da smo med njimi In da smo jim prinesli na daljni kontinent slovensko besedo in pesem. Tako pravi v društvenem glasilu -Glas Planinke- iz Brisbana uvodničar: •Domala si ne zamoremo misliti, da je napočil £as, ko lahko v nekdaj tako oddaljeni Avstraliji, ki Jo po pripovedovanju neukov pokrita le s puščavskim peskom In nizkim grmičevjem — bushom. v naši sredini pozdravimo drage goste Iz naše olje Domovine lepe Slovenije in iz samega njenoga glavnega mesta bele Ljubljane. Toda vendarle, domala nemogoča stvar se je pretvorila v resnico!«.... Tako uvodničar v «Glasu Planinke« In tako nam je govorilo stotero In tisočero ljudi. Za boljše razumevanje slovenskega izseljenstva v geološko najstarejšem, po naselitvi pa najmlajšem kontinentu, je treba upoštevati več stvari. Najprej jo tu srečanje z državo-kontlnen-tom. Površina te mlade, hitro se razvijajoče države, je skoraj enaka površini ZDA; njena prostranstva se razprostirajo na ozemlju, ki bi pokril tri četrtino Evrope. Bogastvo praznih nenaseljenih površin zemlje je bilo in je bržkone odločilno za tako rast mest. ki jim je težko določiti začetek, konec ali središče mesta. Tako na primer Brisbane, glavno mesto države Queensland, zavzema največjo površino med mesti v svetu, čeravno ima le dobrih 700.000 prebivalcev. Ta skopa dojstva pomenijo v preprosti govorici tole. Slovenski izseljenci praviloma niso nikjer strnjeno naseljeni, kot je to v Evropi in Ameriki. Ge je prvi sosed rojak oddaljen le 20 do 30 km. je za avstralsko pojmovanje to zelo blizu. Naslednja posebnost je mlado Izseljenstvo. Razen redkih Slovencev iz Primorja, ki jih je vodila pot po prvi svetovni vojni v to daljno deželo, je velika večina Slovencev prišla tja v zadnjih 20 letih. Večina se je ob prihodu morala pogodbeno obvezati, da bodo dve leti delali delo, ki so jim ga določili. Življenjske zgodbe le-teh, v nekem smislu -pionirjev- sodobne, moderne Avstralije, vključujejo nemalo trpkega spomina na čase, ko je bil boj za obstanek neizprosen, pa naj je šlo za kultiviranje divjine, pobijanje škodljivih divjih kuncev, delo v rudnikih ali farmah sladkornega trsa. Take razmere gotovo niso bile naklonjene željam mnogih, da bi slovensko Izseljenstvo pognalo trdnejše korenine na tem kontinentu. Razen povedanih stvari je med avstralskimi Slovenci opazna še neka posebnost. Motivi, ki so vodili ljudi v to deželo, so sila pestri In to odseva v miselni in duhovni podobi tamkajšnih Slovencev. Za naše Izseljence starejše generacije v dežele Evrope In Amerike je pravilo -s trebuhom za kruhom- povedalo vse o razlogih za izseljevanje. Danes bi za večino tistih, ki se začasno zaposlujejo na tujem, lahko rekli -z vlakom po avto in višji standard«. V obeh primerih jo gmotni motiv osnovni In pri veliki večini edini razlog za stalni ali začasni odhod iz domovine. V Avstralijo so prihajali Slovenci kot ekonomski, kot politični In tudi kot -namišljeni politični emigrantje-. Pod slednjimi Imam v mislih nemajhno število tistih, ki so iz najrazličnejših vzrokov (pogosto osebnih) odšli v svet In se prijavili kot politični, misleč, da jim bo tujina tako bolj naklonjona. Nemalo je tudi takih, kjer je bila mladostna želja iti v svet odinl motiv odhoda. To je le nekaj dejstev, ki jih bo moral upoštevati vsakdo, ki se bo želel dane9 ali jutri resneje ukvarjati s problemi slovenskega izseljenstva v Avstraliji. Zapisati jih je potrebno tudi zato, da bi sedanji In bodoči rodovi v Avstraliji In domovini vedeli, pod kako težkimi pogoji se je ohranjala in razvijala slovenska narodna zavest na tem kontinentu. Ob pogovorih o naših ljudeh v Avstraliji se najprej postavlja vprašanje: koliko je Slovencev v tej deželi? Priznati moramo, da točnega števila ne vemo. Avstralske oblasti imajo precej točen pregled »Novoavstralcev«. kot imenujejo naseljence iz vseh delov sveta, vendar po državah ne pa po narodnosti. Ocene ljudi, ki imajo največ vpogleda v to. se gibljejo od 15 do 30 tisoč. Po naši oceni bo število 20.000 še najbližje resnici, vendar je tudi to samo ocena. Velika večina Jih prebiva v državi New South Wales z glavnim mestom Sydney In v državi Predstavniki slovenskega kluba «Triglav« v Sydneyu izročajo predsedniku Matice Dragu Seligerju spominsko zastavo. Victoria, katere središče je Melbourne. Mimogrede naj povem, da sta to državi, v katerih tudi sicer prebivata dve tretjini vsega prebivalstva Avstralije. Drugo vprašanje, ki nam ga zastavljajo znanci In prijatelji, najbolj radovedno pa seveda svojci avstralskih Slovencev, je preprosto: »Kaj dolajo, kako živijo?« Odgovor seveda ne mori biti tako lahek, kot je vprašanje. Najprej je treba vedeti, da je Avstralija danes moderna industrijska država, katere življenjska raven sodi med najvišje na svetu. Popotniku, ki je zaradi ogromnih daljav skoraj več v zraku In avtomobilu kot med ljudmi, je težko dajati sodbe. Ob gostovanju pa smo vseeno srečali na koncertih, svečanih večerjah, prireditvah In razgovorih vseh vrst s 15.000 ljudmi, od katerih Jih je bilo 10.000 gotovo Slovencev. Prav tako smo bili gostje mnogih družin na njihovih domovih, kar nam omogoča, da vsaj delno odgovorimo na to vprašanje. Prva značilnost je ta. da je izredno majhen odstotek tistih, ki opravljajo poklic, za katerega so se Izučili doma. V večini so naši ljudje, moški in ženske delavci. Delajo v tovarnah različnih industrij, v rudnikih, nekaj pa tudi na farmah. Precejšen del se je posvetil delu »za sebe», kot pravijo. Priučili so se najrazličnejših obrti, ki jih potrebuje hitra izgradnja v deželi. Tu so številni zidarji, mizarji, kleparji, pleskarji in drugi. Opazna je tudi skupina, ki dela usluge za avtomobilizem. Nekaj Je lastnikov, nekaj pa najemnikov bencinskih črpalk, ki seveda niso samo mesto, kjer dobiš gorivo, kot je to pri nas, ampak je črpalka hkrati mehanična delavnica za vse usluge, ki jih avtomobilist potrebuje. Manjši del predstavljajo tisti, ki so se pridnostjo, znanjem, vitalnostjo ali pa tudi po srečnem naključju povzpeli med ugledne podjetnike. Lahko rečemo, da najdete Slovenca skoraj v vseh poklicih in malone v vseh predelih Avstralije. Tako kot so različna opravila, s katerimi se ljudje ukvarjajo, tako je različen tudi njihov gmotni položaj. Večina ima slabše ali boljše enodružinske hiše. ki so zaradi ugodnih klimatskih razmer mnogo manj zahtevne kot naše, In razpolaga z dobrinami sodobnega standarda, kot so avtomobili, hladilniki, televizorji in podobno. Kako priti do tega povprečnega standarda, ki se mu nato dodaja še počitniška hišica na morju, v planinah, potovanja po deželi in svetu, je pri- poved vseh, ki smo z njimi govorili o tej temi, povsem enotna. Ta pa je takale: Prvih pet let je treba za svoj obstoj trdo delati, če se le da. je treba vzeti dvojno ali celo trojno delo. V tem času ne sme človek pomisliti, da so v državi In svetu tudi proste sobote in nedelje. Kdor to preizkušnjo srečno prestane, se nauči jezika in seveda tudi dela. potem laže zadiha, kajti potem je hiša več njegova kot od banke oz. kreditorja. potem je avto njegov In lahko vsaj delno že izkorišča prosti čas. Od tod pa so potem pota zelo različna, nekdo ostaja na doseženem razvoju, drugi se povzpne, tretji omaga kot je to po vsem svetu. In česa se ljudje najbolj bojijo? Vsi bodo odgovorili v en glas: bolezni. Ta je lahko največji sovražnik, ki lahko v kratkem času pobere vse, kar je človek v potu svojega obraza ustvaril v desetletju. Zdravstvena In socialna zaščita sta dokaj nebogljeni in zato glavna skrb sodobne avstralske družbe. Sestavina življenja je tudi družabnost človeka. Omenil sem že. da je zasebna hiša ali vsaj hišica prvi ideal Avstralca in tudi Slovenca v Avstraliji. Omenil sem tudi ubijajoče razdalje, ki jih prevali človek, da pride na delo ali po opravilih. Če temu dodam še zelo razvito družinsko življenje, potem je na mestu trditev, da je najbolj razširjena oblika preživljanje prostega časa v medsebojnih obiskih med prijatelji In znanci. Ali temu rečejo »party» ali »Bar — B-q« (pečenje na ražnju) ali še kako drugače, je postranskega pomena. To pa seveda ne pomeni, da nimajo razvitih drugih oblik društvenega In družabnega življenja. Slovenci $o že zgodaj ob prihodu imeli svoja društva, kjer so gojili domačo pesem In besedo. Proces ustanavljanja in razpadanja društev so pogojevale konkretno razmero v danem okolju in določenem času. Razveseljivo je, da se v zadnjem obdobju vse več Slovencev oklepa in zbira okrog svojih društev. Vedno bolj je tudi med njimi razširjeno spoznanje, da je treba društvenemu življenju dati kar najboljšo gmotno osnovo. Tako smo Imeli priliko videti dva lepa nova slovenska domova in v Canberri in Adelaide. Manjši dom imajo tudi Slovenci v Melbourne. Slovenska zveza »Ivan Cankar» v Geelon-gu razpolaga z začasnimi društvenimi prostori na svojem zemljišču, kjer naj bi v najkrajšem času pričeli z gradnjo novega doma. Tudi obe slovenski društvi v Sydneyu Imata vsako svoje zemljišče in načrte za gradnjo. Maloštevilna slovenska družina v vroči Mt. Isa prav tako pridobiva zemljišče v želji, da si postavijo slovenski dom. Podobna razmišljanja so prisotna v vseh krajih, kjer delujejo ali se snujejo slovenska društva. Srečali smo se z mišljenjem, da je ustanavljanje novih društev nepotrebno, ker da se s tem cepijo skromne sile slovenstva, kot tudi temu nasprotnim mišljenjem, da se le z ustanavljanjem novih društev lahko zajame tudi tiste Slovence, ki danes Iz različnih razlogov stojijo ob strani. Naj bo tako ali drugače, izkušnje slovenskega izseljenstva po svetu nam povedo, da je po številu in vsebini bogato društveno življenje ne le ohranjalo in razvijalo narodno zavest, temveč prav tako največ prispevalo k uveljavitvi in utrditvi naših ljudi v sredinah, kjer živijo. Prav prijetno so nas presenetili maloštevilni Slovenci v Hobartu v Tasmaniji In majhnem rudarskem mestu Mt. Isa. kjer do zdaj ni bilo slovenskega društva, pa so priprave in Izvedbo koncertov več kot dobro opravili. Zagotovili so nam, da bodo začasni pripravljalni odbori, ustanovljeni za naše gostovanje kar ostali In postali pripravljalni odbori bodočih slovenskih društev. Vsebina društvene dejavnosti Jo precej raznolika. Vsem društvom je skupna narodnostno-kulturna osnova, ki je ponekod bogatejša, drugje siromašnejša ali slabše razvita. Najpriljubljenejše In najpogostejše so oblike skupnega proslavljanja raznih praznikov kot so: Materinski dan, Miklavževanje, Novo leto in podobno. Nekaj je otroških in odraslih pevskih zborov, drugje poskušajo z igralskimi družinami, več Je instrumentalnih ansamblov, nogometnih društev In drugih oblik dejavnosti. Posebej velja pozdraviti trud posameznikov in društev v Canberri, MeL bourneu in Sydneyu za ustanavljanje slovenskih šol, sa) je bila do nedavnega slovenska izredna družina edino mesto, kjer so otroci slišali jezik svojih staršev. Hvale vredna je tudi pobuda posameznih društev, da v svoje programe dela vključujejo osnovne solidarnosti in socialne pomoči za rojake, ki so le-te potrebni. Nekaj splošnih vtisov o rojakih v Avstraliji ni mogoče skleniti brez odgovora na tako pogosta vprašanja: Kako so vas sprejeli? Pri odgovorih na ta vprašanja smo bili večkrat v zadregi že v Avstraliji, ki so nam postavljali Isto vprašanje za posamezne kraje. V zadregi smo zato. ker smo Posnetek iz krajevnega lista v Hobartu na Tasmaniji — Lojze Slak se podpisuje mladi Tanji Mavrič med seboj v skupini, bolj v šali kot zares, večkrat ugotavljali, da če nas v Avstraliji kaj lahko dokončno utrudi, je to gostoljubnost, s kakršno so nas ljudje sprejemali. Najprej bi morali govoriti o stoterih ljudeh, ki so za nekaj dni, ne- r---------------------------------^ Letošnje prireditve za izseljence kateri kar za ves teden pustili delo in se v celoti posvetili organizaciji gostovanja. To prav gotovo za nobene razmere in tudi za avstralske niso majhna žrtvovanja. Povem naj, da smo bili ves čas turneje kot na gostiji, okrašeni s slovenskim nageljnom in šopki čudovitega cvetja. Povsod so nam želeli povedati in pokazati čim-več. zato so bili dnevi bivanja v posameznih krajih prekratki. Kako je mogoče opisati srčnost In dobroto žena In deklet naših rojakov v Ho-bartu. Geelongu, Wollongongu, Adelajde. Brlsba-nu. Sydneyu. MT. Isa, Melbourne in Canberri? Kot dobre matere, ki pričakujejo dragega gosta, so kar tekmovale v kuhi in strežbi, da bi bila kosila In večerje čim bolj domače, čim bolj slovenske In seveda vse skupaj čim bolj Izdatno in obilno. In ljubkost otrok, ki so nam peli. recitirali in igrali na vsakovrstna glasbila slovenske pesmi! Koncerti so zvečine prerasli v eno samo prizorišče, kjer so nastopali vsi. Slakovi harmoniki in pesmi fantov s Praprotnega je praviloma pritegnila vsa dvorana In povsod je bilo hudo. da so se kazalci na uri pomaknili že krepko čez polnoči. Verjetno na koncertih ni bilo Slovenca, pa naj ga je trdo življenje naredilo še bolj trdega, ki se mu ne bi ob poslušanju domače pesmi utrnila solza sreče in domotožja. Bili so trenutki, ko je Jana Osojnikova popolnoma obvladovala poslušalce, pa naj je z mehko, otožno pripovedjo o materi, domovini In lepotah Slovenije izvabljala solze domotožja ali pa z burkami in ša-Ijivkami vzbujala smeh, srečo in zadovoljstvo po dvoranah Avstralije. Zdi se mi. da ansambel Lojzeta Slaka in Jana Osojnikova dolgo ne bodo pozabili tako prisrčne in hvaležne publike, kot AOmiVO*.' f J*s-o •«* ir - * ’-•'«'j *• •••-• «»«e/««. -e amrter-M* '** rw av #od-jetij, a kaže da bodo najprej začeli graditi v Vinici. Vinica je od vseh krajev najbolj prizadeta Iz vasi in okolice je odšlo v tujino veliko ljudi. V šoli sem se pogovarjal z učiteljem. pa so mi povedali, da ima približno vsak tretji viniški šolar očeta v Nemčiji ali kje drugje na tujem. Povedali so tudi, da jih taki otroci, ki imajo starše zunaj, zelo skrbe. Slabše se učijo, ker jih doma manj priganjajo in ker morajo, predvsem fantje, namesto očetov veliko delati na kmetiji. Pogosto ne dokončajo osemletke in imajo zato manj priložnosti, da bi se bolje zaposlili. Na vprašanje, koliko je v Beli krajini brezposlenih. mi seveda niso nikjer vedeli prav povedati, kajti večina tistih, ki bi radi delali v tovarnah, se sploh ne prijavi na uradih, ker vedo. da dela doma ni. Načrt za svet ob Kolpi Bela krajina je lepo in skrbno obdelana, le redke so njive, ki so zarasle ali opuščene. V zadnjih letih so se tudi precej vrgli na obnavljanje vinogradov, ki so v Beli krajini nasplošno precej omagali. Kmetje, ki se lotijo obnove vinogradov, dobe od občine kredit, potem pa jih z davki nekaj let malo manj zvijajo. Zadnji čas se v Bell krajini precej jezijo na Ljubljano, ker jih ni v republiškem načrtu dovolj upoštevala in so Jih proglasili, kakor sami pravijo, za nekakšen privesek Novega mesta. Oni pa upravičeno trdijo, da so samostojna slovenska pokrajina in imajo pravico na lasten razvoj. Bela krajina se je znašla med dvema večjima središčema, Novim mestom In Karlovcem, hotela bi biti povezana z obema In hkrati ostati samosvoja. Na Hrvaškem so naredili velik razvojni načrt za vse občine, ki leže ob reki Kolpi in njenih pritokih. Ta načrt zajema tudi nekatere slovenske občine (metliško, črnomaljsko, del novomeške In cerkniške ter kočevsko). Ta načrt predvsem predvideva. da bi čim bolj ohranili naravno okolje in predvsem reko Kolpo, katere danes od izvira do Ozlja ne maže nobena pomembnejša industrija. Zato so ob Kolpi dobri pogoji za tujski promet, ki bi mnogim ljudem pomagal, tudi kmetom, da bi lahko ostajali doma. Nov hotel v Semiču Turizem je za Belo krajino precejšnje upanje, saj so spoznali, da bi se lahko zaposlilo veliko ljudi, če bi imeli na voljo vse, kar bi bilo treba za izletnike. Slednji vedno pogosteje prihajajo v Belo krajino tako iz Slovenije, kakor tudi Iz Zagreba, Karlovca in celo z Reke. Pogosto pa se v krajini ustavijo tudi tujci, ko potujejo na morje in so presenečeni nad njeno ljubkostjo in lepoto. Kolpa je Izredna reka. ena redkih, ki je ostala še čista, v njej je veliko rib, ob bregovih pa so prijetni kraji za kopanje. Za sedaj imajo v Beli krajini tri hotele; v Črnomlju, Metliki in Semiču. Slednji je povsem nov in je zelo prijeten, čeprav majhen. Radi bi zgradili velik motel s kopališčem pri Vinici, kjer majhen motel že stoji, a je povsem zapuščen. Posebno Viničani se zavedajo, da leži njihova vas le 3 kilometre od glavne ceste, ki pelje iz Zagreba k morju in da se prav tu pogosto popotniki odločajo za počitek in zavijejo h Kolpi na piknik. Tako je s to našo lepo in prav sedaj na pomlad najlepšo Belo krajino. Eno pa drži in to najbolj: naj gre Belokranjcem še tako slabo, vedno so dobre volje, ne zapusti jih smisel za šalo. a tudi za skupni napor, da bi. če se le da. čim bolj z lastnimi močmi izmazali iz težav in tegob. J Jože Olaj Brezkončno iskanje resnice Pariz, 1971. Veliko pozornosti v francoskih in na sploh zahodnoevropskih krogih kot tudi v najširši javnosti je vzbujala razstava jugoslovanske umetnosti. Njen uradni naziv je bil »Umetnost na tleh Jugoslavije od prazgodovine do danes». Poleg naše bogate kulturne zgodovine je svetu razkazovala tudi tisto duhovno bogastvo, ki se rojeva iz našega sodobnega življenja. Prikazovala je tedaj tudi tista neizmerljiva prizadevanja naših likovnih umetnikov, s katerimi želijo le-ti naš današnji čas izpovedati v podobi. Na razstavi je sodeloval tudi slovenski slikar in grafik JANEZ BERNIK. Janez Bernik se je rodil leta 1933 v Guncljah pri Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1955. Po diplomi je nadaljeval študij na specialki za slikarstvo in grafiko ter se nato izpopolnjeval v znanem ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu Danes živi In dela v Ljubljani, kjer je tudi docent na Akademiji za likovno umetnost. Iz bogatega seznama razstav slikarstva In grafike ter mednarodnih razstav, na katerih je sodeloval, bomo omenili samo nekaj prireditev: bienale grafike v Ljubljani (II.—IX), VI. Bianco e nero v Luga-nu, II. bienale mladih v Parizu, Premio Morgan s Paint v Riminiju. IV. sredozemski bienale v Aleksandriji, dva bienala v Benetkah, dva v Tokiu, razstava grafike v Cinclnatlju leta 1962. dvakrat na razstavi TRIGON v Gradcu, v Kasslu, San Marinu, na bienalu v Sao Paulu, na 3. Salonu galerije Pilotes v Lausanni, v Bradfordu, Parizu ... Samostojno je začel razstavljati leta 1960. Od takrat ni minilo niti leto. ko bi ne imel vsaj ene samostojne razstave; leta t965 jih je, na primer, imel kar pet. 2e v prvih desetih letih samostojnega razstavljanja si je ustvaril bogat razstavni zemljevid, na katerem kot razstavni kraji nastopajo med drugimi naslednja mesta: doma — Ljubljana, Bled, Zagreb. Beograd. Skopje, v bližnjem zamejstvu — Trst in Celovec, v Evropi — Atene, Neapelj. Milano, Bologna, Rim, Pariz, Lausanne, Bremen, Nürnberg, na drugi strani Atlantika pa New York (razstava v Adria Art Gallery leta 1967). Potrdilo njegove plodovitosti in žlahtne ustvarjalnosti ter rezultat njegovih likovnih iskanj in prizadevanj so tudi številna priznanja in nagrade, ki jih je prejel za svoje delo. Prvo nagrado je prejel leta 1959 na Salonu 59 na Reki, tej pa so se v naslednjih letih pridružile še mnoge druge, domače in tuje nagrade: leta 1960 v Luganu in Zagrebu. I. 1961 v Beogradu, Riminiju. Parizu in Ljubljani, I. 1962 v Benetkah in Tokiu, I. 1963, 69 in 71 v Ljubljani, I. 1965 v San Marinu in Sao Paulu, I, 1967 v Vancouvru, I. 1968 na I. razstavi originalnih risb na Reki, I. 1970 v Bradfordu ... Likovna pot Janeza Bernika je raziskovalna. Kakor njegova misel išče rešitve in odgovore v sedanjem prostoru življenja, Iščejo njegove črte resnico v omejenem prostoru papirja ali platna. Ta prostor pa je omejen samo do njegovega pristopa Razgovor s slikarjem in grafikom Janezom Bernikom k njemu. Tedaj pa. ko poseže vanj s svojimi kockami, kvadri, s črtami, s pismenkami, ta prostor obogati z novimi razsežnostmi. Plitvina papirja ali platna se poglobi, ploskev dobiva drugo in tretjo dimenzijo. Kar je bilo negibno, se zgane, premakne, predstave o svetu in stvareh se spremenijo. Svet vidimo na novo, drugače. Resničnejše, čutimo ga. kakor ga je na svoji poti iskanj začutil in dojel ter zgoščeno začrtal slikar, umetnik. »Novo pojmovanje starega sveta,« je o umetnosti Janeza Bernika zapisal Zoran Kržišnik, »Nikoli končano iskanje.« oOo Ljubljana, Komenskega ulica. Po cesti se pretaka življenje. Promet je hrupen. V drugem nadstropju je mir. še prehrupna Slikar in grafik Janez Bernik beseda bi porušila zbranost in uničila prostor. Prostor razgovora o likovni umetnosti. O slikarstvu In grafiki Janeza Ber nika. Na stenah grafike. Tišina in njihova statičnost vzbujata občutek nepremičnosti. Svet kot da je strnjen v neskončnost in nespremenljivost. V danost, ki je ni mogoče preseči, ki jo je mogoče samo opisovati. Toda takšni bežni občutki samo varajo. Ko zaživi slikarjeva, umetnikova beseda, se ti občutki počasi razblinjajo. Predstave o svetu, o preteklosti in sedanjosti se premaknejo. Ploskev razgovora zaživi. V koliki meri je na vašo ustvarjalnost vplivala slovenska slikarska tradicija? Ker sem se že zelo zgodaj odločil za poklic, v katerem delujem, sem že v osnovni šoli imel vpogled v samo slovensko umetnost. Z nadaljevanjem študija, z novimi informacijami se je to moje obzorje še razširilo. Na začetku bi lahko govoril o velikem spoštovanju, o veliki ljubezni do imen. kot so — na primer — Petkovšek. Jakopič, Pilon ... Ob študiju na akademiji pa sem se že neposredno srečal s svojimi profesorji... Tu lahko govorimo o danosti, o tem, kar nam je dano po samem rojstvu, o slovenski umetnosti, ki se razlikuje od drugih. Mušič je, na primer, svetovljan, vendar v svojih delih ne odseva denimo francoske École de Paris, marveč nosi v sebi bistvene prvine slovenske nacionalnosti. Pod temi prvinami ne mislim naših specifičnih folklornih oblik. Prek teh danes ne moremo izražati tega. kar smo. O našem poreklu govori nekaj drugega Na kak način bi lahko na kratko označili svojo pot v likovno umetnost? V meni se je — to čutim plastično — dogajalo to, kot da sem z razvojem Informacij, ki sem jih dobival, tudi sam prešel podobno pot. kakor je historični pogled na razvoj stilov. Mislim, da gre za počasno stopanje v jedro resničnosti. Takrat, z izstopom iz preteklega časa, postaneš sam. V kaj bi lahko na kratko strnili bistvo moderne likovne umetnosti? Moderna umetnost nosi kot vsaka umetnost pred nami obeležje svojega časa. Je odraz našega trenutka. Je pa, seveda, različna od prejšnjih. Najbolj ekstremna Je tudi izraz trenutka. Naš čas pa hitro lista Nekoč je šlo za kšnon lepote, zdaj pa gre za neprestano spreminjanje, premikanje. Je morebiti v današnji likovni umetnosti kakšna tendenca, ki ji dajete prednost pred drugimi? Za veliko potrebo čutim slikati čas, kakršen je. ne da bi ga spreminjal, ne da bi ga nasilno deformiral. Mogoče iščem vazo poezije ... Vse moje pobude pa so na relaciji sveta, se pravi okolja, prostora do mene, prek moje komunikacije s svetom. Ta trenutek slikam stvari črno-belo. Barva ta trenutek ni prisotna. Kako ocenjujete relacijo «moderno slikarstvo—občinstvo« ? Občinstvo je — ne po lastni krivdi — zmeraj za nekaj stilnih premikov za slikarstvom. čeprav današnja komunikacijska sredstva kažejo vrsto možnosti za nasprotno. Izobrazba in okus pa sta poglavitni točki, ki določata, da se z moderno umetnostjo hranijo eni več, drugi manj. Vendar slika že dolgo ni več samo okras v prostoru ali nostalgični spomin na kakšen dogodek. Menite, da je občinstvo likovno dovolj izobraženo, da vé umetnino ločiti od Janez Bernik: Stol, 1971. akril, platno. 190 X 200 cm kiča? Kaj menite o likovni izobrazbi, ki jo dajejo naše šole? Ocenjevanje likovnih dosežkov gotovo izhaja iz razgledanosti na tem področju. Težko bi se pohvalil, da imamo tu (pri likovni izobraženosti občinstva, op. p.) kakšne uspehe. Kako naj bi tudi občinstvo ločilo boljšo od slabšo umetnine ali celo od kiča. ko pa pri takšni oceni včasih zgreši celo strokovno osebje! Pohvalili pa bi lahko naše strokovne šole, na primer šolo za oblikovanje ter Akademijo. Pri osnovni šoli pa lahko govorimo o veliki zavzetosti pedagogov, da bi ustvarili jasno podobo razvoja umetnosti in podobo o današnji umetnosti. Začetki zanimanja za umetnost so v osnovni šoli in, če so tu pedagoški prijemi dobro zastavljeni, potem to zanimanje ostaja. To je zelo pomembno, kajti iz tiste gline bodo lahko še najlepše vaze. Kot grafika bi vas zaprosil 2a nekaj besed še o tem področju likovne umetnosti. Pri grafiki Je zapis čist in neposreden Grafike se razmnožujejo (in numerirajo) ter so tako dostopne širšemu krogu občinstva in ljubiteljev kot slike. Grafika je medij, ki ima eno največjih možnosti ko- munikacije. Mi v Ljubljani, žal. grafične delavnice še nimamo. O vašem sedanjem delu in o vaših načrtih nismo še spregovorili. Ali bi nam lahko nudili vsaj bežen vpogled v to? Ta hip se odpirBjo nekateri grafični bienali — v Bradfordu. v Luganu, na Dunaju (I. grafični bienale) ter v Zagrebu (Jugoslovanski grafični bienale) — na katerih sodelujem. Samostojno pa nameravam prihodnje leto razstavljati v Dusseldorfu v Zvezni republiki Nemčiji, od koder bo nato razstava prek Ljubljane šla v Tokio. Poleg tega sem začel delati grafično mapo, v kateri bo 10 do 12 listov in prav toliko pesmi Tomaža Šalamuna. Vendar grafike ne bodo ilustracije le-leh... oOo Prostor našega razgovora z Janezom Bernikom je izpolnjen. Razgovor z njim. njegovim prostorom in njegovimi grafikami se je strnil v spoznanje in kot dozorel sadež padel z drevesa časa. Obstanemo za hip, prežeti s tem spoznanjem, in že je jutri. Naš čas hitro lista. Ena izmed zadnjih še -‘delujočih« črnih kuhinj Poslednje črne kuhinje Lanski popis prebivalstva je pokazal, da je v Sloveniji še 575 odprtih ognjišč, tako-Imenovanih črnih kuhinj, kakršne so nekoč prevladovale v vseh kmečkih hišah. V dobi električnih in plinskih štedilnikov je črnih kuhinj vsak dan manj. čeprav se oblast trudi, da bi vsaj najbolj značilne črne kuhinje ohranili za prihodnost. Takšno črno kuhinjo imajo še pri Cvetku v bohinjski vasi Studor. To je vas, ki je stisnjena pod strmo goro. je pa tudi blizu slikovitega Bohinjskega jezera. Studorci se večidel ukvarjajo s kmetijstvom, zlasti z živinorejo. v zadnjih letih pa tudi s turizmom. Stopili smo v črno kuhinjo (na sliki) in se rokovali s štiriinsedemdesetletno gospodinjo Marijo, ki pa se še hudirjevo dobro drži. kot pravijo domačini. Motiv iz Studorja v Bohinju Kuhinja je bila polna dima. da smo se komaj videli. Iz loncev na odprtem ognjišču je puhtelo in dišalo po kosilu, nad ognjiščem pa je bilo razobešeno meso, klobase in slanina. Vse stene so bile od večnega dima črne. Gospodinja je potožila: »Poleti je takale kuhinja pripravna, pozimi pa je hudo, ko je toliko dima in mraza. Ce imam vrata odprta, da se skadi, je pa precej mrzlo, da ni luštno v kuhinji bit.« Radovljiški občinski možje so pred časom izrazili željo, naj bi vsaj pri dveh studorsklh hišah črne kuhinje ohranili takšne kot so. »Smo jim rekli,« pravijo Studorci. »naj na-rede ljudem nove, moderne kuhinje, pa bomo ohranili tudi stare. In smo še vprašali, ali smo Studorci posebne vrste državljani, ki nimamo pravice do napredka.« Črna kuhinja je prijetna za oko, domačnost-na, starodavna, a prav nič prijazna za gospodinjo, ki mora živeti v dimu. Navkljub prizadevanju narodopiscev, ki bi radi vsaj nekatere črne kuhinje spremenili v muzej, je odprtih ognjišč v Sloveniji vsak dan manj. Zadnji popis prebivalstva, ki je natanko zabeležil število preostalih odprtih ognjišč, jo pokazal tudi nekaj manj razveseljivih podatkov. Tako na primer 416 družin še vedno živi v barakah, v 3650 stanovanjih pa so tla iz navadne zemlje. Nekaj manj kot polovico slovenskih gospodinjstev ima stranišče na dvorišču ali zunaj stanovanja. Polovica stanovanj nima kopalnice. Navkljub temu, da v Sloveniji zidamo veliko stanovanj, jih še vedno veliko primanjkuje. Računajo, da jih manjka kakih 55000. Mnoga stanovanja so že odslužena, več kot tretjino vseh stanovanj je bilo namreč zgrajenih že pred prvo svetovno vojno. janez Kajzer Slovenski filmi postajajo del svetovne zakladnice sedme umetnosti Francoska kinoteka razpolaga z največjim številom umetniških filmov na svetu in je zaradi tega tudi nekakšen center današnjega sveta v pogledu estetike sedme umetnosti. Tja prihajajo ne samo študentje iz vseh dežel, da bi se izobrazili v filmske strokovnjake, temveč tudi že priznani filmski delavci in umetniki, da bi dosegli tisto najvišjo izpopolnitev, ki je možna. Jugoslovanski film postaja s svojo iskrenostjo in človeškostjo v svetu vedno bolj znan in čeprav z njegovimi ekonomskimi rezultati nismo zadovoljni, pomeni vendarle »največje okno« kulture jugoslovanskih narodov. NI čudno, če se torej Francoska kinoteka že nekaj časa zanima za »enega od stebrov jugoslovanskega filma«, kot so pisali za režiserja Franceta Štiglica in po uspehu filma Plamen v dvonožcu režiserja Maka Sajka v Toursu, o katerem je pisal »Cinema positif«, tudi za slovenske kratke filme. Francoska kinoteka je prosila, da bi v okviru velike proslave petinsedemdesetletnice filma Slovenci prikazali v Parizu nekaj štlgli-cevlh del pa tudi Izbor slovenskih kratkih filmov. Ustanovitelj in šef Francoske kinoteke gospod Langlois je dejal, da kratkih filmov kinoteka drugače ne prikazuje, vendar so to pot napravili izjemo, da bi spoznali filmsko kulturo nekega naroda. Prosil je. da bi mu posodili kopije štiglicevih filmov, da bi jih večkrat lahko dal na program in povedal, da je tudi slavni švedski ustvarjalec Ingmar Bergman postal znan šele po tem. ko je Langlois vrtel njegove filme več let zaporedoma v kinoteki. Filmski avtorji Iz Slovenije so mu obljubili, da bodo skušali oskrbeti kopije in bi se tako slovenski filmi v Parizu redno vrteli. Štiglic je prikazal pet svojih filmov. Po letih nastanka bi jih našteli takole: Na svoji zemlji (1948). Dolina miru (1956). Deveti krog (1960). Balada o trobenti In oblaku (1961). Tistega lepega dne (1962). Pri kratkih filmih so nastopili Mako Sajko. Jože Pogačnik. Jože Bevc in Milan Ljubič s po dvema filmoma, s po enim pa zakonca Badjura. Pokojni Mirko Grobler ter France Kosmač, Jane Kavčič. Matjaž Klopčič, Dušan Povh, Zvone Sintič, Karpo Godina in Rajko Ranfl. Avtorji so imeli v Parizu nekaj pogovorov s francoskimi novinarji in filmskimi delavci. Prepričani smo, da ta uspela prireditev ne bo edina manifestacija slovenskega filma v Franciji in da bi s takimi stiki nadaljevali. Mako Sajko AČASNO NA TUJEM Še en »Triglav« v ZR Nemčiji V Unterasbachu pri Nurnbergu so slovenski delavci, zaposleni v lem delu ZR Nemčije, ustanovili Kulturno-prosvetni klub »Triglav« s sedežem v Nurnbergu. Pobudo za ustanovitev je dal rojak Franc Gerjovič, ustanovni občni zbor pa je bil 19. februarja letos. Pobuda za ustanovitev je bila dana že veliko prej in iniciativni odbor kluba ga je registriral pri pristojnih oblasteh Niirnberga že septembra lani. »Triglav« v Nurnbergu dozdaj razen zabavnih prireditev drugih dejavnosti še ni imel. Odslej pa se bo njegovo delo odvijalo v naslednjih sekcijah: — prosvetno-zabavni s knjižnico in časopisi, folklorno skupino, pevskim zborom in narodno-zabavnim ansamblom; — športni z namiznim tenisom, kegljači, strelci z malokalibrsko puško in šahom ter — amatersko-strokovni s tečajem za voznike motornih vozil in radio-mehanično skupino. Klub za zdaj še nima lastnih prostorov, zato se njegovi člani sestajajo v dvorani gostilne Majcen, nedaleč od Niirnberga. Na ustanovnem občnem zboru so izvolili enajstčlanski odbor, v katerem so: predsednik Franc Gerjovič, podpredsednik Franc Pctrišič, tajnik Milan Kukovič, drugi tajnik Anton Horzen, blagajnik Vitko Možina, drugi blagajnik Nada Kukovič, odborniki pa so Viktor Ozimič, Drago Lipnik, Slavko Zemljič, Silvo Skok in Vlado Holc. V nadzornem odboru so; predsednik Franc Skuk in člani Feliks Novak, Karl Topolnik, Maks Cizel in Milan Ajt. Kulturno-prosvetnemu klubu »Triglav« v Nurnbergu želimo mnogo uspehov. Slovenski klub tudi v Frankfurtu Pripravljalni odbor slovenskega kluba »Sava« nam jc sporočil, da nameravajo v tem mestu ustanoviti nov slovenski klub. Daljši sestanek o njihovih načrtih bomo objavili v prihodnji številki. Snezka Zega iz Geneve je bila zmagovalka med ženskami na izseljenskem veleslalomu na Hoch-Ybrigu v Švici. Na zgornji sliki je druga z love. Pogled na del nagrad in pokalov. ki so čakali zmagovalce izseljenskega veleslaloma. Pokal za zmagovalno ekipo je prispevala Slovenska izseljenska matica (slika levo]. S svečane razdelitve nagrad in pokalov. Govori podpredsednik Matice Pavle Bojc (spodaj). Spominska plošča na vratih Trubarjeve cerkvice v Dcrendingcnu pri TUbingenu. U. Ob tej cerkvi je pokopan Primož Trubar V čast Primožu Trubarju Izredno kulturno doživetje za Slovence iz Predarlske in okolice Stuttgarta je bilo odkritje spominske plošče in križa ob grobu začetnika slovenskega knjižnega jezika Primoža Trubarja dne 18. marca v Derendingenu pri Tiibingcnu. Več kot 400 let je že minilo, odkar je Primož Trubar pod pritiskom protireformacije moral zapustiti domači kraj. Svoje bogato in za vse Slovence pomembno delovanje je nadaljeval v občini Derendingen. Razen prevoda svetega pisma in katekizma je bil Trubar prvi, ki je slovensko pesem prenesel na papir v besedah in notah. Tam je tudi dokončal svoje bogato življenje in je pokopan ob derendinški cerkvi. Proslavo je odprl pastor tamkajšnje cerkve g. Döttling. V pozdravnem govoru je izrazil posebno veselje ob tako velikem številu prisotnih Slovencev. Osebno je počastil slavnost župan mesta Tübingen g. Doege ter izrazil svoje veselje nad tem, da je postal Trubarjev grob že-ljeni cilj tolikih Slovencev, ter na ta način po stoletjih zopet tvori most med nemškim in slovenskim narodom. Med ostalimi govorniki nas je prijetno presenetil g. profesor Pirnat iz Ljubljane, ki je poudaril kulturno in jezikovno tradicijo naroda med Karavankami in Panonsko nižino od Trubarja do Prešerna in naprej do današnjih dni. Praznični okvir tej proslavi je dala skupina slovenskih narodnih noš in slovenski pevski zbor iz Predarlske. S. F. Kdo je lahko član SPD »Triglav«? Dobil sem vaše pismo, za katero se vam najlepše zahvaljujem. Veseli me, da toliko vztrajate na tem, da nas, ki smo rojeni v Sloveniji, združite v Slovensko planinsko društvo »Triglav«, da bi tako vsaj malo ublažili domotožje za rodnim krajem. Navdušen sem nad takšnim dejanjem in vedno sem pripravljen pomagati, da bi bil uspeh še boljši. Čeprav sem rojen v Prekmurju, kjer ni razvito plani-narstvo, bi rad postal član tega društva, saj imate pred seboj lepo bodočnost in dober program dela ter srečanja in zabave. Moti me le, oziroma ovira 5. člen vašega statuta, ki ga v celoti ne poznam. Le iz pisma sem zvedel, da so lahko člani samo tiste osebe, ki jim je materinski jezik slovenščina, oziroma so slovenskega porekla. Žal teh pogojev jaz nimam. Rojen sem v Sloveniji in stalno tam živim, pa vendar nisem Slovenec. Madžar sem. Materinski jezik mi je madžarščina. Tudi moji starši so Madžari, čeprav so rojeni v Sloveniji. V Prekmurju nas je okrog deset tisoč. Jaz nisem kriv za to, če sem rojen kot Madžar, sem pa državljan SFR Jugoslavije in s stalnim bivališčem v Sloveniji. Menim pa, da bi to ne smela biti ovira zame, da bi lahko postal član vašega društva. Ce me kdo vpraša, od kod sem, mu vedno s ponosom povem, da sem doma iz Slovenije. Prosim, odgovorite mi! Naj sc počutim ponižanega, ker pripadam narodnostni manjšini? Saj sem tudi jaz dal svoj delež domovini, kar je dolžnost slehernega člana naše socialistične skupnosti. Ne bodite jezni, če sem se tako izrazil. Toda pred menoj se je pojavil velik vprašaj. Štefan Kovač Kirchberg, Švica Zgornje pismo, so nam z željo, da bi ga objavili, posredovali iz Slovenskega planinskega društva »Triglav« v Švici. Seveda ni bilo nikakršnih ovir za članstvo v njihovem društvu, saj je bil pisec tega pisma sprejet na prvi seji. Pismo pa je vendarle zanimivo tudi za druge, saj odpira vprašanje, do kod sega odprtost ali zaprtost naših društev na tujem. Darinka Jelovčan in Sročko Oprešnik vodita izbira najlepših mask Nagrajena maska Na maškaradi; Avgust Tcropšič, članica društva »Triglav«, pater Fidelis Kraner in konzul Tomaž Cernej. i^irwwi n Skupina slovenskih otrok v Stuttgartu z učiteljico Dragico Nunčič. Zadaj na steni del njihovih risb. Pri slovenskem dopolnilnem pouku v Stuttgartu je skoraj vsaka minuta posvečena domovini. Občni zbor kluba Jugoslovanov v Stuttgartu V soboto, 18 marca, so sc na letnem občnem zboru sestali člani Jugoslovanskega kluba v Stuttgartu. V prostorih nekdanje tovarne čevljev na Verdcrstrasse 3, kjer si jc klub uredil društvene prostore, se je zbralo lepo število članov, navzoči pa so bili tudi mnogi gostje iz domovine in iz tujine, med njimi generalni konzul v Stuttgartu Marjan Kraljevič, konzul iz Zuricha Tomaž Cerncj, predstavniki izseljenskih matic Slovenije, Hrvatske ter Hosne in Hercegovine, zastopniki klubov naših državljanov iz Nemčije, Avstrije in Švice in drugi. Jugoslovanski klub v Stuttgartu je kot družbena, kulturna, športna in nepolitična organizacija naših delavcev, zaposlenih v ZR Nemčiji, v preteklem obdobju posvetil svojo dejavnost družbenemu življenju naših državljanov. V lem je dosegel lepe uspehe, redno organiziral zabavne prireditve, vseh jc bilo 48, priredil gostovanja raznih kulturno-umetniških skupin iz Jugoslavije, organiziral razne športne prireditve itd. V razpravi so zlasti poudarili, da jc zdaj Klub Jugoslovanov v finančnem pogledu samostojen, saj sc vzdržuje sam iz dohodkov članarine približno 450 članov, iz plesnih prireditev, ki jih organizira vsak teden, iz prispevkov za jezikovne tečaje in avto-šolc itd. Seveda pa to ne pomeni, da Klub ne potrebuje več pomoči iz domovine in to predvsem v obliki revij in časopisov, knjig, rekvizitov za razne športne dejavnosti in podobno. Na občnem zboru so izvolili nov odbor, ki ga bo v naslednjem obdobju vodila kot predsednica prof. Mira Berkan. »Jugoslovanski dom« v Goteborgu Mestna občina v Goteborgu na švedskem jc pred kratkim preskrbela družabne prostore za zbiranje naših državljanov v tem mestu. Prostore jc dala občina jugoslovanskim državljanom na voljo brezplačno, sestoje pa se iz petih sob s skupno 350 kvadratnimi metri. V isti zgradbi lahko obiskovalci uporabljajo tudi dvorano z bifejem, kjer lahko organizirajo različne prireditve in filmske predstave. Kmalu bo na voljo tudi bližnja športna dvorana. Goteborška občina jc doslej potrošila za obnovo prostorov že prek 120.000 kron, zagotovljen pa je tudi denar za vzdrževanje, za nabavo dodatnega inventarja, za pokrivanje stroškov v zvezi z organizacijo raznih prireditev ipd. čeprav so bili prostori odprti šele v drugi polovici februarja, so v njih doslej žc pripravili razgovor o ustavnih spremembah v Jugoslaviji, zelo uspešno proslavo 8. marca, prikazali pa so tudi dva naša filma. Ti prostori so kljub kratkemu času žc postali priljubljeno zbirališče naših rojakov, posebno mlajših, ki so sc organizirali v več sekcijah; organizirali so šivalni tečaj s plačanim učiteljem, plesni tečaj, folklorno sekcijo, športno sekcijo, pripravljajo se na ustanovitev foto sekcije, možnosti pa je še več. Mestna knjižnica je »Domu« posodila tristo knjig, občina pa je za »Dom« nabavila več jugoslovanskih plošč. V upravi »Jugoslovanskega doma« v Gö-teborgu jc cn Šved ter pet Jugoslovanov — en Slovenec, 2 Hrvata, en Srb in en Makedonec. Točen naslov doma je: Jugoslovanski dom Kaiendarvägen 4, 415 II Göteborg, Sweden. Kako so bili potrebni ti družabni prostori v Goteborgu, nam potrjuje že podatek o številu jugoslovanskih delavcev v tem mestu. V tovarni Volvo jih je zaposlenih okrog 1800, v tovarni krogličnih ležajev (SKF) 800, v obeh ladjedelnicah 800 delavcev, veliko pa jih je zaposlenih tudi v drugih tvrdkah. Göteborg je največje švedsko industrijsko mesto, po številu jugoslovanskih delavcev pa je na prvem mestu na švedskem. Obvestilo Prvi slovenski planinski ples Slovensko planinsko društvo Triglav v Švici prireja 3. junija letos veliko zabavno prireditev pod naslovom »Prvi slovenski planinski ples v Švici«. Prireditev bo v dvorani restavracije Stadthof 11 v Oerlikonu, trajala pa bo od 8. ure zvečer do 4. ure zjutraj. Do kraja prireditve se pride z glavne železniške postaje Zürich s tramvaji št. 7, 11, 14. Za ples bo igral narodno-zabavni ansambel »Veseli planšarji«. Na prireditvi bo sodelovala tudi Ljubljanska banka in revija Antena, gost prireditve pa bo najboljši slovenski športnik vseh časov Miro Cerar. Prireditelj zagotavlja, da se boste na prvem slovenskem planinskem plesu prijetno zabavali, zato so rojaki iz Švice in tudi od drugod prisrčno vabljeni! Upravni odbor SPD Triglav Stuttgartski »Triglav« ima svoj dom Stuttgart, Filderstrasse 1. Zapomnite si ta naslov, tu je namreč sedež slovenskega kulturno-umetniškega društva »Triglav« in tu se bo odslej odvijalo vse društveno delovanje tega združenja naših rojakov v glavnem mestu Baden \V'urtemberga. Sami so si uredili prostore Da »Triglav«, ki je doslej gostoval v glavnem pri predstavništvu »Iskra-Elektro-nik« v Stuttgartu, zares potrebuje lastne prostore, kaže tudi vnema, s katero so se njegovi člani lotili urejanja svojega novega doma. V prostem času so s prostovoljnim delom, brez plačila, opravili veliko delo nekateri obrtniki, načrte pa je prav tako brezplačno napravil arhitekt Slavko Klarič. Tako so iz neprimernih prostorov nastale štiri lepo urejene sobe, ki bodo rabile za razne sestanke in predavanja, imajo že urejeno pisarno in knjižnico, na voljo so revije in časopisi iz Jugoslavije itd. Ing. Marcel Božič, predsednik »Triglava« pravi: »Veseli smo, da smo na svojem, saj bo pdslej naše delovanje lahko veliko bolj uspešno. Zahvala gre prav vsem, ki so s svojim delom in prizadevanjem omogočili, da se je uresničila naša želja po lastnih prostorih.« Eden najbolj pridnih prostovoljnih delavcev je bil mizar Janez Modic. Na vprašanje, zakaj jc brezplačno opravil vsa mizarska dela, pravi: »To sem napravil z veseljem, saj smo Slovenci v Stuttgartu močno razkropljeni, zdaj pa le imamo kotiček, kjer se bomo lahko zbirali in med seboj pogovorili.« Sicer pa veljajo čestitke prav vsem, ki so tako ali drugače omogočili, da ima »Triglav« zdaj svoj dom! Prva seja v novih prostorih Prostor, v katerem je lepo urejena knjižnica, je bil kar premajhen, toliko odbornikov je prišlo na sejo. Tudi ta udeležba je dokaz, da pri »Triglavu« mislijo resno. Tema, o kateri so govorili, pa je bila delo društvenih sekcij. Predsedniki so poročali o načrtih, ki jih imajo, in iz njih med drugim povzemamo: — Za letovanje otrok slovenskih delavcev v Savudriji je v glavnem vse nared, treba bo urediti le še nekatere podrobnosti. Odziv otrok je bil zelo dober. — Predsednik dramske sekcije je med obiskom v Ljubljani navezal stike z Zvezo kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije in ta je obljubila vso pomoč. — Foto-kino sekcija nujno potrebuje filme, da bi jih prikazala članstvu. Slovenska učiteljica v Stuttgartu in okolici Dragica Nunčič — Kegljači bi želeli, da bi jih obiskalo eno izmed kegljaških moštev iz domovine. In tako so se vrstila poročila vseh predsednikov sekcij. Poleg tega je bilo govora še o vrsti drugih stvari, kot o problemu vračanja in zaposlitve v domovini, zelo perečem vprašanju carine in tako naprej. V zvezi z novico, da bodo naše delavce v Zahodni Evropi obiskali poslanci republiških skupščin iz Jugoslavije pa so izrazili željo, da bi se z njimi osebno srečali in se pogovorili o problemih, ki jih težijo. Za velikonočne praznike so nekateri odborniki odšli na kratek obisk v Slovenijo. Zato so na seji obljubili, da bodo doma, vsak s svojega odborniškega zornega kota, obiskali pristojne organizacije in ustanove ter z njimi navezali stike, da bi delo sekcij potekalo še bolje. Srečanje s slovenskima učiteljema Dragica Nunčičeva in Jože Košorok, slovenska učitelja, ki poučujeta otroke naših rojakov iz Stuttgarta in okolice v materinščini, imata zares polne roke dela. Prizorček, ki ga je nedavno uprizorila igralska skupinica SKUD »Triglav« v Stuttgartu. Zdaj obiskuje dopolnilni pouk že približno sto otrok in to je prav razveseljivo. Je pa težava v tem, da so naši ljudje močno raztreseni in tako imata pouk na več mestih, celo v približno 60 km oddaljenem Reutlingenu. Tako sta prav za prav ves čas na poti, obložena s knjigami in zvezki, ki jih prenašata iz kraja v kraj. Kljub napornem potovanju pa pouk lepo napreduje in sta oba z dosedanjimi uspehi kar zadovoljna; čeprav je pri mnogih otrokih slovenščina že precejšen problem, tako da posvečata glavno skrb predvsem znanju materinščine, ostala predmeta — zgodovino in zemljepis — pa obravnavata za zdaj le bolj mimogrede. Dragica Nunčič: »Potrebovala bi več učnih pripomočkov, saj imava zdaj na razpolago v glavnem le tablo in kredo.« Jože Košorok: »S stiki, ki jih imava, sva kar zadovoljna. Tesno sodelujeva z našim generalnim konzulatom v Stuttgartu, z društvom »Triglav«, kjer sva tudi v odboru in skrbiva za knjižnico, prav tako pa tudi s pristojnimi ustanovami v domovini. Ne vem pa, zakaj v Stuttgartu še ni konzula za šolstvo, saj bi bil za uspešno dopolnilno šolanje naših otrok zelo potreben!« S kegljači v Aalenu Društvo »Triglav« ima v približno 70 km oddaljenem Aalenu svojo podružnico. Njen predsednik Lojze Jerak je poln načrtov in iz vneme, ki jo kaže, smo prepričani, da tudi tu uspehov ne bo manjkalo. Za zdaj so v njej zelo prizadevni kegljači in prav tisto nedeljo, ko smo bili pri njih na obisku, so se srečali s kegljači »Triglava« iz Stuttgarta. Tokrat so bili boljši domačini, v prejšnjih srečanjih pa so zmagali naši Stuttgarčani. Vodja kegljačev je Srečko Polutnik, sicer tudi prvak Baden-Wtirtemberga v tej športni panogi. Pravi, da imajo članov veliko, gojijo pa ta šport v dveh smereh: tekmovalni in rekreacijski. Zanimanje je veliko in o kegljačih »Triglava« iz Stuttgarta in iz Aalena bomo slišali še marsikaj spodbudnega. Obisk v slovenski šoli Zuffenhausen pri Stuttgartu. To je eden izmed krajev, kjer imajo otroci naših rojakov pouk v materinščini. Tisti dan je bila njihova prva naloga prepisati s šolske table, na kateri je bila narisana naša zastava z zvezdo in podpisom »Domovina, vedno mislim nate!« naslednje besedilo: »Zdaj, ko naša domovina čvrsto k sreči že hiti, kdo bi mogel jo voditi, če ne, dragi Tito, Ti! Zdaj, ko dan veliki Tvoj slavimo, »Na mnoga leta!« Tebi vsi želimo, naša srca so pri Tebi zbrana, Tebi, dragi Tito, so predana!« In ko so to nalogo opravili, se je začel pravi pouk. Martina Skofljanc, Elen Koprivnik, Marjetka Tutič, Andrej in Tomaž Modic, Lucija Mramor, Irena Galič in drugi so ves čas dvigali roke, vsakdo bi rad odgovoril na vprašanje učiteljev. Nekaterim, posebno še tistim, ki so že rojeni v Nemčiji, gre materinščina že precej trdo, a napredujejo in njihovo znanje bo iz tedna v teden popolnejše. Slovenski šolarji so poslali v Vinico, kjer bo tamkajšnja šola zbrala čestitke vseh pionirjev Jugoslavije predsedniku Titu za rojstni dan, tudi tole pismo in se nanj podpisali: »Predragi naš voditelj! Ob Tvojem življenjskem jubileju se tudi mi, slovenski otroci daleč od ljubljene domovine, pridružujemo iskrenim čestitkam in vročim željam, da bi še dolgo srečno vodil našo domovino. Mi pa se bomo pridno učili, ne bomo pozabili svoje govorice in domovine, v katero bomo prinesli vso svojo ljubezen!« Ernest Petrin Poslovni prostori, poslovne zgradbe Številne naše ljudi, ki nameravajo po vrnitvi v domovino odpreti zasebne obrtne delavnice, zanima, kako je z lastništvom poslovnih prostorov in poslovnih zgradb. Nova jugoslovanska ustava govori o tem zelo jasno v XXIV. spremi-njevalncm predlogu. Do lastnih poslovnih prostorov ali zgradb imajo pravico tisti naši občani, ki sc ukvarjajo z osebnim delom, privatno obrtno dejavnostjo. Razume, se, da velja to tudi za naše državljane, ki sc nameravajo s tako dejavnostjo ukvarjati po vrnitvi iz tujine. Med take dejavnosti spada tudi nudenje gostinskih in turističnih uslug. Po zakonu o prometu z zemljišči in zgradbami imajo lahko naši državljani, ki se ukvarjajo z zasebno dejavnostjo, v lasti poslovne zgradbe in poslovne prostore za opravljanje svoje dejavnosti. Kot osebno delo se računa po zakonu tudi delo družinskih članov, pa tudi z zakonom dovoljeno število drugih oseb, če je to potrebno pri opravljanju te dejavnosti. Vsak državljan ima lahko v lasti eno poslovno zgradbo ali en poslovni prostor, ki je primeren za njegovo vrsto dejavnosti. Zgradbo ali poslovni prostor lahko državljani zgradijo sami, lahko pa si jo pridobijo tudi na kak drug način (z na- kupom, kot dediščino, zamenjavo ipd.). Zgradbo oz. poslovni prostor je seveda možno tudi prodati, vendar le državljanu, ki se ukvarja s primerno obrtno dejavnostjo. Poslovno zgradbo oz. poslovni prostor lahko deduje tudi državljan, ki se ne ukvarja s tako dejavnostjo. Cc državljan, ki je podedoval poslovni prostor oz. zgradbo, ne želi opravljati določene obrti, lahko poslovni prostor proda, ne sme pa ga dati v najem. Ti pravni predpisi glede lastništva poslovni prostorov in zgradb veljajo žc od leta 1967. Praksa kovinarjev in strugarjev Skupina kvalificiranih kovinarjev in strugarjev znanega slovenskega podjetja »STROJNE TOVARNE« iz Trbovelj, je končala I. marca v Berlinu enoletno prakso prek posredovanja slovenske firme tu v Berlinu — Rudisa. Na praksi so bili v glavnem starejši kvalificirani delavci, ki bi kasneje doma prevzeli nova delovna mesta na patentnih strojih, ki jih bo verjetno uvedla strojna tovarna že v juliju mesecu za novi obrat strojnih naprav. Rok Leskovšek Avseniki so igrali v Berlinu Povsod na oglasnih deskah so bili nalepljeni plakati original »AVSENIK-OBER-K.RAINER« in vzbudili veliko pozornost mesta Berlin. Seveda so bili najbolj ponosni naši rojaki začasno zaposleni v tem mestu. Dne 6. marca, ob 20. uri, se je napolnila Filharmonična dvorana ljubiteljev Avsenikov. Zazvenele so polko, Franc Košir je trobil na trobento in marsikateremu slovenskemu rojaku je zaigrala kri po telesu. Vse do polenajste ure zvečer je razveseljevala glasba slovenskih godcev, ki so tudi pokazali ponos do slovenske dežele in da niso pozabili na slovenske rojake ter ostale Berlinčane. Obljubili so svidenje spet v novembru. Rok Leskovšek Dopisuj v Rodno grudo Urejeno zaposlovanje in urejeni stiki z domovino Pred kratkim je v Ljubljani zasedala Komisija za vprašanja zaposlovanja v tujini pri republiškem sekretariatu za delo. Komisija, ki je že preje delovala pod tem naslovom, je s to sejo obdržala svoje prejšnje ime, vendar sc je njen sestav razširil in kadrovsko okrepil tako, da po svoji strukturi predstavlja telo Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, saj jo vodi član Izvršnega sveta in republiški sekretar za delo Pavle Gantar, ima svojega podpredsednika in profesionalnega sekretarja, poleg njih pa so v komisiji zastopani še predstavniki republiškega sekretariata za defo, republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, republiškega sekretariata za prosveto in kulturo, republiškega sekretariata za notranje zadeve, republiškega sekretariata Izvršnega sveta za informacije, urada za zunanje zadeve Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, republiškega zavoda za zaposlovanje, skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zveze skupnosti zdravstvenega zavarovanja, zavoda za gospodarsko planiranje Slovenije, republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije, republiške konference SZDL Slovenije, Gospodarske zbornice Slovenije, Instituta za geografijo Univerze v Ljubljani, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Slovenske izseljenske matice, Zveze mladine Slovenije, Zveze delavskih univerz Slovenije, republiškega sekretariata za narodno obrambo, Zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije in predstavnikov tiska. Kot osnovno izhodišče za razpravo je komisiji služilo gradivo, ki ga je pripravil republiški sekretariat za delo in ki je obravnavalo zaposlovanje v tujini z vseh zornih kotov in izhodišč. Pri obravnavanju poglavja, ki je predstavljalo statistične podatke o obsegu in strukturi v tujini zaposlenih delavcev iz Slovenije v preteklem letu, je bilo ugotovljeno, da sc je število zaposlenih delavcev iz Slovenije v tujino v letu 1971 zmanjšalo skoraj za polovico v primerjavi z enakim obdobjem leta 1970. V pojasnilu vzrokov zakaj je prišlo do tega pojava so bili nekateri mnenja, da je na to vplivalo največ zmanjšano povpraševanje iz tujine in začetek krizne situacije, zlasti v ZR Nemčiji in nekaterih drugih zahodnoevropskih državah. Čeprav ta trditev v celoti ni povsem točna, saj sc vpliv kriznih situacij v SR Sloveniji v preteklem letu sploh ni opazil, ne moremo trditi, da se v drugih republikah to ni poznalo pri zmanjšanju odhoda delavcev na delo v tujino. V SR Sloveniji nam statistični podatki kažejo, da so zavodi za zaposlova- nje zavrnili od tujih delodajalcev za več kot 15.000 delavcev prispelih ponudb, od tega za 13.000 delavcev, kjer so bili zahtevki za kvalificirane poklice. Celotna realizacija vseh v tujini zaposlenih delavcev je bila 5.316 delavcev, od tega 1.801 delavec prek nominativnega posredovanja, preko 2.200 delavcev je odšlo v okviru rednih sezonskih kontingentov na delo v Avstrijo in če odštejemo še nekaj sto delavcev', ki so se zaposlili v tujini prek delovnih organizacij, vidimo, da so zavodi lahko vplivali na sprejem ali zavrnitev anonimnih ponudb iz tujine le za približno 800 delavcev, kar pomeni le eno sedmino v tujino posredovanih delavcev oziroma če te podatke primerjamo s številom sprejetih ponudb v letu 1971 in rezultatov njihove realizacije, predstavlja to le 5 % od vseh razpoložljivih možnosti za zaposlitev v tujino. Nedvomna je tudi ena od naslednjih ugotovitev, ki kaže, da se interes delavcev za zaposlitev v tujino zmanjšuje. K temu seveda pripomore vse boljše vrednotenje dela in nagrajevanja v delovnih organizacijah, to pa je stimulans, ki sc vedno postavlja pred vse dejavnike, ki tako ali drugače vplivajo na obseg zaposlovanja slovenskih delavcev v tujino. Spričo vse bolj odklanjanja ponudb tujih delodajalcev, ki ne vsebujejo osnovnih in minimalnih pogojev zaslužka ter ostalih pogojev dela in življenja se veliko število delavcev premisli in ostane raje doma. Vsi ti in podobni vzroki so bili v preteklem obdobju dejavniki, ki so vplivali na zmanjševanje zaposlovanja v tujino. Večjo zaskrbljenost pa v zadnjem času predstavlja pojav imensko poklicanih delavcev (združevanje družinskih članov, ponovna zaposlitev delavcev pri istih delodajalcih v' tujini), saj v teh primerih največkrat niso preverjeni pogoji dela in življenja in nemalo je primerov, ko so bili delavci po prihodu na delo v tujino razočarani. V preteklem letu je bil sprejet zakon o dopolnitvah in spremembah zakona o prometu blaga in storitev s tujino kot tudi pravilnik o pogojih, po katerih smejo delovne organizacije zaposlovati svoje delavce v tujino. Zakon, kot tudi pravilnik je namreč onemogočil fluktuacijo delavcev iz ene delovne organizacije v drugo oziroma v tujino, saj določa, da lahko delovna organizacija pošlje delavca v tujino le, če je bil pred tem pri n jej najman j šest mesecev v rednem delovnem razmerju s polnim delovnim časom. To pa z druge strani pomeni, da lahko delovne organizacije sprejemajo dela v tujini le s svojimi delavci. Sistem, ki jc uveden na podlagi teh dveh zakonov, preprečuje zlorabe manipuliranja z delavci in predstavlja dokončno ureditev problematike. Na komisiji so bila obravnavana tudi ostala poglavja delovanja v tujini, če upoštevamo, da se je Jugoslavija ves čas prizadevala, da se z državami, kjer je zaposleno največ naših delavcev uredijo meddržavni sporazumi, lahko ugotovimo, da so bili taki sporazumi sklenjeni z več državami, da pa še vedno ni prišlo do sklenitve sporazumov o zaposlovanju z Italijo, Švico, kot tudi ne do popravkov socialne konvencije z nekaterimi državami, kjer je znatno število delavcev iz Jugoslavije. Jugoslavija je sklenila s centralo Arbeiter-\vohlfahrt v ZR Nemčiji sporazum o namestitvi več kot 85 socialnih delavcev, ki dajejo našim delavcem pomoč pri reševanju problemov iz delovne in socialno-pravne zaščite. Glede na tako veliko število jugoslovanskih delavcev v ZR Nemčiji (447.000 ob koncu januarja 1972) število omenjenih socialnih delavcev še vedno ni zadovoljivo, saj njihovo delovanje ne sega izven meja pisarne in za obiske v tovarnah in domovih ostane premalo časa. Zato so pozitivno ocenjena prizadevanja, da se število teh delavcev v prihodnje poveča, pri čemer je treba stremeti, da se na taka delovna mesta pošiljajo res strokovni ljudje. V razpravi, ki je zadevala tudi ostala področja delovanja med našimi delavci v tujini, je bila pozitivno ocenjena dejavnost tiska, radia in ostalih sredstev informacije. čeprav v sedanji situaciji spričo težko zagotovljenih kanalov in ostalih problemov, ki zadevajo razširitev te oblike informacijske dejavnosti, ne moremo v celoti uresničiti sprejetih načrtov, pa že dosedanje akcije in odmevi nanje kažejo pozitivno usmeritev takega delovanja. Med našimi delavci v tujini je slišati veliko pripomb in želja, da bi sc jih oskrbovalo z časopisi iz domovine (DELO, TT, TOVARIŠ, VEČER, RODNA GRUDA itd.). Ta problem doslej še ni v celoti rešen, pričakuje pa se del rešitve v formiranju skupnega fonda za kulturno-prosvetno delovanje med delavci v tujini ob točno določenih delovnih programih. Ob koncu naj poudarim še eno misel, ki je bila izrečena na seji komisije, število slovenskih delavcev v tujini, njih pa je okrog 100.000 z vsemi družinskimi člani, predstavlja košček naše domovine. Nekateri izmed njih žive brez vsakega stika z domovino. Naša dolžnost pa je, da jim skušamo domovino čimbolj približati. In kolikor bolje bomo v tem uspeli toliko trdnejša bo naša zavest. VPRAŠUJETE — ODGOVARJAMO — VPRAŠUJETE — ODGOVARJAMO — VPRAŠUJE Delovna doba v ZR Nemčiji in na Švedskem V prihodnjem letu se nameravam vrnili v domovino. V Zvezno republiko Nemčijo sem prišel leta 1963 in nisem plačeval prispevkov v jugoslovansko pokojninsko zavarovanje. Medtem sein bil poldrugo leto tudi na Švedskem. pa me zanima, kako se mi bo upoštevala delovna doba, ki sem jo prebil v teh dveh državah. Emil Zorzut, Reichenbach, ZR Nemčija Sporazum o socialni varnosti, ki je bil sklenjen v letu 1968 med Jugoslavijo in Zvezno repuliko Nemčijo, obsega tudi obdobje zavarovanja pred 1. 1. 1969 (ko je stopil sporazum v veljavo). Zato se vam bo šlela v skupno pokojninsko dobo tudi uclovna doba, prebita v Zvezni republiki Nemčiji, saj ste morali ta čas plačevati obvezne prispevke v nemško rentno zavarovanje. Enako velja tudi za Švedsko, ker ima Jugoslavija tudi s Švedsko sklenjeno pogodbo o socialnem zavarovanju in se tudi švedska doba upošteva za pravice iz jugoslovanskega pokojninskega zavarovanja. Ko se boste torej vrnili v domovino, se oglasite na republiškem zavodu za socialno zavarovanje v Ljubljani, da vam uredijo zavarovalno dobo v ZR Nemčiji in švedski. Seveda pa boste morali prinesti s seboj tudi originalna potrdila nemškega oziroma švedskega zavarovanja, da vam bo ta zavod napravil izpiske za potrebe v Jugoslaviji. LS. Zavarovanje na Švedskem Letos so nam, jugoslovanskim delavcem, ki smo zaposleni na švedskem, odtegnili precej prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Zato me zanima, kako bo potem, ko se bom vrnil v domovino. Ali bom domov lahko prejemal švedsko pokojnino? Franjo Breznik Koplng, švedska švedski pokojninski sistem pozna dvoje vrst pokojninskega zavarovanja: nacionalno (vseljudsko) zavarovanje, ki so ga deležni vsi prebivalci švedske, ki dosežejo starost (67. oz. 63 let starosti), ter t.i. dopolnilne pokojnine, ki so namenjene osebam v delovnem razmerju in z njimi izenačene osebe. Za to drugo vrsto zavarovanja je potrebno plačevati prispevke in je to zavarovanje tudi vključeno v obstoječo konvencijo o socialni varnosti med Jugoslavijo in Švedsko. Medtem ko mora imeti jugoslovanski državljan, da bi lahko dobil švedsko nacionalno starostno rento, vsaj 15 let bivanja v švedski, od tega vsaj pet let neposredno pred uveljavitvijo te vrste rente, zadostuje za t.i. dopolnilno starostno rento tudi manj let zavarovanja, ker se v tem primeru prišteje potrebno Število let iz jugoslovanskega zavarovanja in obratno. Ce izpolni jugoslovanski državljan pogoje za švedsko nacionalno in dopolnilno starostno rento, sc mu obe lahko izplačujeta v Jugoslavijo, invalidska nacionalna renta pa se ne izplačuje izven švedske, šc ena omejitev je za jugoslovanske državljane: ne more jo namreč v času, ko prebivajo na Švedskem, prejemati dajatev iz švedskega nacionalnega zavarovanja, ki so pogojena s premoženjskim stanjem (cenzusom). Prispevki, ki jih plačujete v švedsko pokojninsko dopolnilno zavarovanje, sc vam bodo torej v vsakem primeru renlirali in izplačevala se vam bo zaslužena pokojnina tudi v Jugoslavijo, seveda če boste dosegli predpisano starostno dobo. LS. Želim odpreti obrtno delavnico Nameravam se vrniti in v domačem kraju odpreti obrtno delavnico. Nisem pa za to stroko kvalificiran. Ali lahko odprem delavnico pod svojim imenom in v njej zaposlim kvalificiranega delavca te stroke? Jože M. Nemčija Obrtne delavnice ne morete odpreti, če niste za to obrt strokovno usposobljeni. Tudi ne v primeru, če v njej namestite drugega strokovnjaka. To je mogoče le v primeru, če obrtnik umre, pa želi njegova vdova še naprej voditi delavnico. Ce Ste strokovno sicer dobro podkovani, a nimate za to spričevala, vložite na vaši občini vlogo s prošnjo, da določi strokovno komisijo, ki bo vaše strokovno znanje preverila. Ce bo ugotovila, da ste strokovno dovolj usposobljeni, se vam bo izdalo dovoljenje za vodenje obrti ne glede na to, da nimate uradno priznane strokovne kvalifikacije. Odpoved službe med nosečnostjo Ko sem bila v času nosečnosti na rednem bolniškem dopustu, mi je moj delodajalec v Nemčiji odpovedal službo. Zdaj sem v Jugoslaviji na bolniškem dopustu na račun pristojne nemške bolniške blagajne, do katerega sem upravičena po obrazcu JU 5. Zanima me, če delodajalec sme odpustiti svojo delavko v času, ko je ta na dopustu zaradi nosečnosti? M. P. Nemčija Po nemških zakonskih predpisih so nosečnice zaščitene pred odpovedjo, kar pomeni, da vam je delodajalec protizakonito odpovedal delovno mesto. Takoj pošljite pritožbo Zavodu za kontrolo obrti (Ge-werbeausfichtsamt), ali pa se obrnite na konzulat SFRJ na vašem področju in prosite, da posreduje proti vašemu nezakonitemu odpustu z delovnega mesta. Imam pravico do pogrebnine? Skupaj z možem sva bila na začasnem delu v Nemčiji. Pred nekaj meseci mi je mož tam umrl. Zanima me, ali imam pravico do povrnitve pogrebnih stroškov, ker je bil mož v času smrti socialno zavarovan v Nemčiji? Kalarina I. Maribor Po nemških zakonskih predpisih pripada posmrtnina tistim družinskim članom, ki so z zavarovancem živeli v skupnem gospodinjstvu. Tako imate vi pravico na zahtevek izplačila posmrtnine. Posmrtnino izplača pristojna nemška bolniška blagajna. V primeru, če je vaš moiq umrl takrat, ko je bil na dopustu v Jugoslaviji in vi zdaj živite v Jugoslaviji, morate zahtevek za izplačilo posmrtnine predložiti svoji pristojni enoti zdravstvenega zavarovanja. Ta bo izpolnila obrazec JU 10 ter ga dostavila pristojni nemški bolniški blagajni, da vam izplača posmrtnino. Nakit za darilo V kratkem se mi bo poročila sorodnica, ki ji želim za njen praznik pokloniti zlato verižico z obeskom. Kolikšna je carina za nakit iz 18 karatnega zlata? Vera B. Stuttgart Zlat nakit ocarinijo po njegovi neto teži, in sicer morate plačati 22,50 din za gram. Jugoslovanski konzulati v Evropi NEMČIJA Botschaft der SFR Jugoslawien Schlosstrasse 1 BAD GODESBERG Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Lindeman ns trasse DÜSSELDORF Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Taubenstrasse 4 STUTTGART Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Böhmerwaldplatz 2 MÜNCHEN Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Harvestehuderweg 101 13 HAMBURG Die Militärmission der SFR Jugoslawien Tauberstrasso 16 1 BERLIN Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Melemstr. 18 C FRANKFURT;MAIN Vizekonsulat der SFR Jugoslawien Baslerstr. 6 78 FREIBURG im Breisgau Naslovi novih konzulatov SFRJ v ZRN Konsulat der SFR Jugoslawien 85 NÜRNBERG Gostenhoffer Hauptstrasse 21 Tel.: 263221 Konzul: Zdenko TRISLER Konsulat der SFR Jugoslawien 3 HANNOVER Flüggestrasse 21 Tel.: Konzul: Miša RADOJEVIČ Konsulat der SFR Jugoslawien 46 DORTMUND-HORDE Seydlit2strasse 38 Tel.: 41641 Konzul: Vlado MIHELIČ Konsulat der SFR Jugoslawien 798 RAVENSBURG Hotel Sennerbad (začasen naslov) Tel.: 23536 Konzul.: Petar MENKOVSKI Konsulat der SFR Jugoslawien 68 MANNHEIM Tel.: 16012 Konzul: Ivan ZBAŠNIK 8VICA Botschaft der SFR Jugoslawien Kalchegweg 38 BERN Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Eidmattstrasse 33 ZÜRICH Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Chemin Thury 5 GENEVE 5 SVEDSKA Ambasade de la RSF de Vugoslavie Strandvaegen 7-B 114 56 STOCKHOLM Jugoslaviska konsulatet Odinsgatan 20 A 411 03 GOETEBORG Yugoslav vicekonsulate Štora Nygatan 60 3tr 211 37 MALMÖ AVSTRIJA Botschaft der SFR Jugoslawien Rennweg 3 WIEN III Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Radetzkystrasse 26 KLAGENFURT-CELOVEC Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Hilmtoichstrasse 10 GRAZ Generalkonsulat der SFR Jugoslawien Fürstenallee 43 5020 SALZBURG Jugosl. konzularna agencija Schlossgraben 6800 FELDKIRCH Jugosl. konzularna agencija Wachreinergasse 4 4020 LINZ FRANCIJA Ambasade de la SFR Yougoslavie 54, Rue de la Faisanderie PARIS XVIe Consulat de la RSF Yougoslavie 5, Cours Franklin Roosevelt 69 — LYON 6 Consulat general de la RSF de Yougoslavie Rue de Commandant Rolland MARSEILLE (8e) 94 Consulat de la RSF de Yougoslavie Boulevard Gambetta STRASBOURG 15 BELGIJA Ambasade de la RSF Yougoslavie Avonue Emile de mot 11 BRUXELLES 1050 NIZOZEMSKA The Embassy of the SFR of Yugoslavia Groot Hertoginnelaan 30 THE HAGUE DANSKA Ambasade de la RSF de Yougoslavie Svanovaongot 36 KOBENHAVEN ITALIJA Amba5ciata della RSF Jugoslavia Via dei Monti Parioli 20 ROMA Generalni konzulat SFR Jugoslavije Strada del Friuli 54 TRST Generalni konzulat SFR Jugoslavijo Via Matilde Serao 54 MILANO NORVEŠKA Embassy of the SFR of Yugoslavia Drammensveicn 105 OSLO VELIKA BRITANIJA Embassy of the SFR of Yugoslavia 25, Kensington Gore LONDON. S.W. 7 Konzularni oddelek 19 Upper Phillimore Gardens LONDON, W. 8 Med novimi knjigami Slovenska založba v Italiji •Založništvo tržaškega tiska« se s svojimi knjižnimi izdajami vedno bolj uveljavlja tudi na slovenskem knjižnem trgu. V zadnjem času so namreč izdali vrsto del, ki so upravičeno vzbudila pozornost zahtevnega slovenskega bralca in ljubitelja knjig. Posebej naj med temi deli omenim drobne knjižice, ki obravnavajo politične probleme Slovencev onstran italijanske meje (Londonski sporazum, Začetek slovenskega šolstva v tržaški okolici, Koliko nas je Slovencev v Italiji Idr.), pomembna pa so tudi njihova literarna prizadevanja. Razen pri omenjeni tržaški založbi pa slovenski književniki, ki delujejo v Italiji, izdajo svoja dela neovirano pri katerikoli založniški hiši v Sloveniji. NAŠ BOŽIC — Skupina članov iz kulturnega društva Rečan iz Les — manjše vasi v Beneški Sloveniji je ob koncu leta 1970 napisala In uprizorila ljudsko igro »Naš božič«. Igri so rekli «beneška pa-storalka«. med pisci pa ni nikogar, ki bi kdajkoli hodil v slovensko šolo, zato je tudi igra napisana v narečju Nadiških dolin. V njej prevladuje tragični motiv izseljenstva, ki se pred očmi gledalca razpleta naravno in s pretresljivo verjetnostjo. Osnovni motiv igre je svetopisemska zgodba, saj se začenja z Marijinim oznanjenjem in se konča z obiskom treh kraljev. Gre pravzaprav za prenos svetopisemske zgodbe na tla Beneške Slovenije, Marija in Jožef sta mlada beneška izseljenca. Beneška Marija je dekle, ki ji čudaški oče ni dovolil, da bi se poročila s svojim Jožefom (Bepica), ker je premalo zaslužil. Mlada sta se ločila: ona je odšla v Milan, kjer se je zaposlila kot služkinja, on pa je poiskal delo v Švici. Marijo je veliko mesto zmedlo, kot dobro in pošteno dekle je postala žrtev neodgovornega moškega, ki jo je nosečo zapustil. Obupana se Marija za »senjan« vrne domov, kjer jo najprej tolaži teta. Ko sreča Bepica, ki je ni pozabil, mu pove kako je z njo, fant pa sklene, da se bo kljub temu poročil z njo in sprejel tudi njenega otroka. V naglici se poročita, čaka pa ju neizprosna usoda beneških ljudi — emigracija. Tu se začne zgodba beneškega para, ki je povsem podobna zgodbi o Mariji in Jožefu v Betlehemu. Kot noseča ženska Marija ne more dobiti službe, preskrbeti pa sl ne moreta niti stalnega stanovanja. Vmes posežejo še švicarske oblasti, ki ugotovijo, da zakonca nista pravilno prijavljena in zato morata v mesto. Tu se zamudita precej dolgo in morata prespati. Vendar zanju ni prenočišča nikjer. Zvonovi ju med iskanjem opozorijo, da je ravno božični večer. Tu se konča zgodba o beneških izseljencih, na njuno mesto pa stopita svetopisemska Marija in Jožef. »Naš božič« je kljub svoji ljudskosti pravo umetniško delo. ki je dragoceno toliko bolj, ker je prvo tovrstno delo, ki je po vojni prišlo Iz Beneške Slovenije v knjižni obliki. Lično knjižico lahko naročite pri ADIT, Ljubljana. Gradišče 10. lahko pa vam jo posredujemo tudi prek našega uredništva. Cena je 14 dinarjev TERSKO NAREČJE — Tersko narečje je skrajno severozahodno narečje v skupini beneškoslovenskih narečij. Drobno knjižico s prikazom jezikovnih posebnosti tega narečja je napisal tržaški profesor Pavle Merku; sestavek je že pred tem Izšel v Primorskem dnevniku, ČLOVEK IN CESTA — Tržaški zdravnik in profesor na naravoslovni fakulteti v Trstu, naš rojak dr. Rafko Dolhar je napisal poučno knjigo, ki je predvsem namenjena voznikom motornih vozil. Izhodišče knjige so avtorju preštevilna življenja, izgubljena v avtomobilskih nesrečah; kje so vzroki tega, kako se temu izogniti, ali je že čas za preplah? Tudi na ta vprašanja nam odgovarja v svoji knjigi dr Rafko Dolhar. Knjiga je razdeljena na petnajst poglavij in razumljivo je, da je avtor začel pisanje ravno z nesrečami in s človekom kot sestavnim delom današnjega prometa. Nazorno je v knjigi dokazano, da ravno Turistični vodnik »Pomurje«, o katerem smo poročali pred nekaj meseci, je izšel tudi v slovenščini. Namenjen je predvsem turistom iz Avstrije in Nemčije, prav gotovo pa bo prišel prav tudi vašim prijateljem. Naročite ga lahko pri Pomurski turistični zvezi v Murski Soboti. Zgornja fotografija je vzeta iz knjige »Pomurje«, prikazuje pa prekmurske narodne noše. človek s svojim nepravilnim ravnanjem povzroči štiri petine prometnih nesreč, zato bo pomembna odločitev, kdaj nekomu odvzeti krmilo in komu ga zaupati. Pisec knjige nas poučuje tudi o lastnostih, ki jih mora imeti dober voznik po biološki plati in o tem, kako psi-hotehnlka ugotavlja človeške zmogljivosti. Vsekakor je koristno tudi kramljanje o prehrani in o alkoholu. Doktor Dolhar ne pridiga, pošteno pa pove. kakšen je učinek prvega, drugega in tudi «zadnjega« kozarca Seveda je očitno, da želi povedati, da je kar najbolje shajati brez pijače in da je najhujši ravno tisti pogum, ki ga daje kozarček. V tej knjigi zvemo še veliko o vozniku, o kroničnih kršilcih cestnega zakonika in v neredki misli vsakdo izmed nas lahko odkrije tudi sebe. Knjigo »Človek in cesta« je z duhovitimi risbami opremil Dolharjev poklicni tovariš dr. Robert Hlavaty. Cena knjige je 36 din: lahko vam jo pošljemo, če jo naročite pri našem uredništvu, ali pa se sami obrnite na ADIT, Ljubljana, Gradišče 10, p. p. 171. Kot kralj po planini visoki... Človek je bil najprej lovec. Z uplenjeno divjadjo se je hranil, v njeno kožo se je oblačil. Priboljšek so mu bili gozdni sadeži, ki jih je nabiral. Nato je udomačil nekatere živali In postal živinorejec. Črede goveda in konj. trope koz in ovac je spravljal od paše do paše, jih varoval pred divjimi zvermi. Iz lovca je postal pastir. Lovec, pastir in kmet — to so trije najstarejši poklici. Na Slovenskem poznamo dvojno pastirstvo, dolinsko in planinsko Pastirskega življenja se od nekdaj drži nadih nečesa prijetnega, mirnega. Ljudski običaji lepega. V resnici ni bilo vselej tako, Zlasti v prejšnjih časih je bila hribovska paša nevarna zavoljo volkov in medvedov, danes pa tudi lahko kakšno žlvlnče zdrsne v prepad in se ubije. Do linska paša teh nevarnosti ni poznala in ji tudi danes ne grozi nič posebno hudega Zato pa v dolini dandanes pasejo večinoma otroci. V dolinskih krajih se »paša odpre« navadno na Jurjevo. 24. aprila. Takrat ie na Slovenskem •kmečki« začetek pomladi. Živina, ki je dolge mesece preždela v temačnih hlevih, željno pohiti na ozeleneli travnik in tudi razigrano po-bezljš. Pastirji In pastirlčke morajo samo paziti, da ne zaide «v škodo«, posebno v mlado žito, ki veselo in bujno hiti rasti. Pozneje, ko so njive obdelane in kukajo izza grud prve klice drugih posevkov, je potrebna večja skrb, če ni posebnih pašnikov ali občinske gmajne Poslhmal ne pasejo več >po vsem«. Marsikje mora živina ostati kar doma. V planinskih krajih je red drugačen. Ponekod pasejo najprej po dolinskih in predplaninskih pašnikih, potem po nižjih planinah in predplanl-nah in šele konec junija, navadno o sv. Petru in Pavlu, 29. junija, se preselijo v pravo planino. Selitev v planino («basenga«) je kar praznik, ki pa zahteva mnogo priprav. Na dolgo pot je treba odnesti vso potrebno posodo, posteljnino, zalogo živeža. V planini čaka stan. preprosta koča z odprtim ognjiščem in bakrenim kotlom na verigi izpod stropa. Pogradi nadomeščajo postelje. V takšni «mlečni« planini molzejo, mddejo maslo in sirijo. Jalovo živino pa naženo dandanes kar brez pastirja v planina, kjer ostane do jeseni. •Mlečnih« planin je že bolj malo. Pastirstvo, ki je bilo svojčas ena izmed glavnih gospodarskih vej. je danes močno nazadovalo. Imelo je svoje pomembne šego, ostanke starih obredij Pastirji so jih sporočali drug drugemu, starejši mlajšim. Danes se vse opušča in pozablja. Iz še ohranjenih šeg sklepamo, da so obhajali pastirja na začetku in na koncu pašne dobe posebna slavja, v katerih so od božanstva ali od drugih nadnaravnih sli prosili blagoslova živini, sreče med pašo in dosti razploda, na koncu paše pa so se zahvalili za prejete dobrote. Ali so obhajali ta slavja na določen dan v letu. ne vemo. Vidimo samo. da so se — kakor marsikatero drugo pogonsko slavje — razcepila in se »obesila« na nove krščanske praznike pomladanskega časa: na Jurjevo. na Kristusov vnebohod in na binkošti. Sestavni del vsakega poganskega slavja je bil kres. -Jurjevski« kres je bil znan do nedavnega: Sveti Juri na trati kuri... Še več. Na štajerskem so pastirji nagrmadili kres, poleg pa postavili drog s preČnico v obliki križa in nanjo obesili goveje rogove! Po tem Planinska idila. Foto: Vlastja poganskim »znamenjem« in ob gorečem kresu so na to «svinjko bili«. Igra je znana skoraj po vsem Slovenskem. Pastirji so si v tleh zarisali •gredice« in jih «posejali«. Eden med njimi Je bil «prašeč« ali »neresec«, ki je skušal pastirjem »posevke« pokončati. Portirji ga niso puščali blizu in so ga nazadnje spodili v šumo. Močno se zdi. da ima ta igra obredno jedro in da je •prašeč« svojčas poosebljal škodljive sile, ki jih je bilo treba pregnati. Podobnemu namenu je rabilo tudi pokanje z biči. Odveč je opozoriti, da sv. Jurij s takšnimi obredji ni v nobeni zvezi! Nekaj podobnega je praznik vnebohoda, ki zlasti v Boli krajini velja kot »pastirski praznik«. Spomin Kristusovega vnebohoda pač v ničemer ne spominja na pastirstvo! Kaže pa, da je kot praznik v pomladanskem času potegnil nase velik dol pomladanskih pastirskih obredij. Belokrajinski pastirji so se že tedne poprej veselili «križev«, kakor v Bell krajini imenujejo praznik Kristusovega vnebohoda. Pravočasno so navlekli drv in dračja in na določenem kraju zložili grmado («slog«). Vsaka gospodinja je tudi poskrbela za svojega pastirčka in pripravila zanj jajc. slanine In masti, hlebec boljšega kruha, ponev, vilice, krožnik. To vse si je pastir zvečer zložil Pogovor na letališču Medeni spomini v torbo, ki si jo Je položil zraven ležišča. Ko je namreč zazvonilo dan. je moral brž vstati, odvezati Živino (»blago«), vreči torbo čez ramo in hajd na pašo Kdor se je prikazal zadnji, so se mu namreč strašansko posmehovali In tega se Je vsak bal Poleg krcsišča so nato zasadili v zemljo visoko, tanko brezo, ki so jo prej vso oklestili in pustili na njej samo »spunclje«. ostanke vejic. Ko so bili vsi zbrani, so prižgali kres in si začeli pripravljati zajtrk. Vsako jajce, ki si ga je pastir prinesel s seboj, je na obeh konceh prevrtal, vsebino pa izpihal v ponov, kjer je že cvrčala zabela. Pripravili so si izdatnega cvrtja In se krepko podprli. Potem pa so jajčne lupine nasadili na »špunclje« na brezi. Gostija se je nadaljevala še popoldne, ko je vsak prinesel s seboj še svinjsko kračo («okrak«) in bokal («mazano«) vina. Vrh breze so zdaj okrasili s svojimi pisanimi torbami. Popoldanska gostija je bila že zavoljo vina še živahnejša od dopoldanske in je trajala do mraka, ko je bilo treba živino odgnati domov. Isto, le v manjšem obsegu, se je v Bell krajini ponovilo tudi o binkoštlb. Pastirji so tedaj živino opletli z zelenjem. Značilen je, npr. na Koroškem, v Ziljski dolini, binkoštni tek pastirjev. O binkoštih si postavijo pastirji tudi na Koroškem posebno drevo, «mlaj«, nekaj metrov visoko smreko, ki so Jo do neke višine oklestili in olupili, nato pa lepo ovenčali. V Ziljski dolini je bil ta mlaj cilj pri binkoštnem teku. Kdor Je pritekel prvi do mlaja, je bil «binkoštni kralj«. Sicer so pa na Koroškem In Štajerskem pastirji tekmovali, kateri bo prignal prvi na pašo Tudi tod so zadnjega neusmiljeno zasmehovali. Od sv. Mihaela (29. septembra) dalje je dovoljena dolinska paša »po vsem«. Pastirjem ni več treba paziti na meje O sv. Martinu (11. novembra) pa se paša konča, «zapre* S planin priženo črede In trope navadno okoli malega šmarca (8. septembra). Vrnitev v dolino Je vse slovesnejša kakor je bil odhod v planino. Najstarejši kravl, «vodnici«, opletejo rogove s pisanim jesenskim cvetjem, okoli vratu pa ji obesijo posebni težki zvonec. Starodavna obredja ob koncu paše so se bila pri nas oklenila Martinovega. Gorenjski pastirji so si skuhali za slovo na paši «Martinovo kašo«. O kaši je znano, da je prastara slovanska obredna jed. Gostijo, podobno belokrajlnskl o vnebohodu ali na binkošti, so si privoščili pastirji po drugih slovenskih pokrajinah na Martinovo (na Koroškem — «na šmarčico«), jedli so cvrtje in pili mošt. ukali in prepevali do mraka Poseben obred nam je sporočen iz srede prejšnjega stoletja v Poljanski dolini. Na večer pred sv. Martinom so pastirji vse doline na gričku naložili grmado in so o mraku vsak z borovo smolenico v roki v krogu zbrali okoli grmado. Vsi so bili resni, nobeden ni črhnil. Grmada je zagorela. Molče so čakali, da se je oglasil večerni zvon. Tedaj je vsak vtaknil svojo smolenico v ogenj in sl jo prižgal. Z gorečimi smolonicaml v rokah so nato resno in molče stopali počasi okoli krosa, ki je gnal plamene visoko pod večerno nebo. Ko je zvon v zvoniku utihnil. Je vrgel vsak pastir ostanek svoje smolenice v kres, nakar so se molče razšli vsak na svojo stran. Gotovo pretresljiv obred, ki sega v davna tisočletja in mu danes ne vemo več razlage To obredje je danes pozabljeno. Pač pa ljudje še pomnijo, da so sl pastirji na Štajerskem. Ko roškem in Gorenjskem za nedeljo, najbližjo godu sv. Martina, naročili zahvalno mašo. h kateri so prinašali darove cerkvi — ovco, kopuna. tudi denar, »vbogajme, da bi svetnik prihodnje leto živino obvaroval bolezni « Danes je vse to minilo. Marsikateri izmed nas pa si dostikrat zaželi vsaj nekaj dni pastirskega miru nekje daleč, daleč stran od gneče vsakdanjega življenja . . Dr. Niko Kuret Ko so zastopniki izseljenske matice in Slaki prileteli iz Avstralije, sem med njimi že na beograjskem letališču opazil veselo, brhko in prijazno dekle, za katero nisem takoj vedel, ali spada k »odpravi« ali k Slakom. Vsi so govorili o — »naši Marički». Ta »naša Marička« pa ni bila ne član »odprave« in ne član ansambla Slakov, temveč bodoča študentka na ljubljanski ekonomski fakulteti, nova štipendistka Slovenske Izseljenske matice. Ko smo sedli v letališko restavracijo, smo se pogovarjali o tem in onem, kajti vsi so imeli veliko vtisov in veliko doživetij in vse je bilo treba povedati. Vsi so veliko pripovedovali in časa je bilo dovolj, kajti na ljubljansko letalo smo morali čakati ves popoldan, tako da je prišla na vrsto tudi Marička Ritlop iz Sydneys. • Kje ste se rodili? V Avstraliji ali v Sloveniji? •Tukaj v domovini,« je dejala In me takoj presenetila, ne le s tekočo, temveč s prav lepo slovenščino. «Moj rojstni kraj je Srednja Bistrica ob Muri. Onkraj Mure! Tam. kjer so tisti 'Bobri', brala sem o njih.« • Koliko let je minilo, odkar ste odšli na tuje? •Po petnajstih letih se vračam. Ko sem imela komaj tri leta. sem odšla s starši najprej v Avstrijo, potem pa čez čas od tam v Avstralijo Sedaj je to moja nova domovina. Imam dve: Slovenijo in njo « • Kaj dela oče v Avstraliji? «Zida. Sedaj nam je že skoraj kar dobro. V začetku, ko sva bili s sestro še majhni, imam pa tudi brata, ki je rojen v Avstraliji, nam je bilo hudo. Oče in mati sta veliko, veliko delala, da smo se izkopali iz težav in kolikor toliko postavili na lastne noge Bilo je veliko odrekanja « • Se vam zdi bolje, da ste odšli takrat s starši in da niste ostali doma pri tetah ali babicah? »Seveda! Pomislite, kako žalostni so otroci, pa naj bodo babice ali tete še tako dobre in skrbne, če niso s svojimi lastnimi starši.« • Lepo govorite slovensko, celo ne v prekmurskem narečju ... »Doma v družini vodno govorimo po slovensko. pa tudi učimo se in prebiramo kar dobimo. poslušamo pesmi in pazimo, da je naša izgovorjava čim boljša » Marička Ritlop, Prekmurka iz Sydneya bo študirala v Ljubljani. Foto: Drago Kralj • Prišli ste veliko pred pričetkom predavanj ... »Seveda Da bi se pripravila, malo privadila in premagala jezikovne težave. Kar bala sem se, sedaj pa vsi pravijo, da kar dobro znam. Saj vem, da ni tako dobro, kakor pravijo, a pogum mi je le dalo.« • Se vam mudi v Bistrico ob Muri? »Seveda, pa še kako. Tako se veselim, da sem kar nestrpna. Tam me čaka teta in stara mati in veliko ljudi, kateri se me gotovo spominjajo, a se jih jaz ne, ker sem bila premajhna.* • Pa se vendar spomnite kake malenkosti iz tistih skoraj davnih otroških let, predno ste odšli na tuje? »Veste, da se res spomnim, ampak samo ene same stvari. Malo pred tem. ko smo se odpeljali zdoma, se je oče vrnil od vojakov in mi prinesel medenjakov. Teh medenjakov se spomnim.« Drago Kralj RASI PO S| VITI RASI PO SVETU Prijetna družabna srečanja, slovenske pesmi in TV Francija Naše Slovensko delavsko društvo v Aumetzu je imelo 23. januarja svoj redni letni občni zbor. Iz poročila o delu društva v preteklem letu naj navedem: V marcu lani smo se kakor prejšnja leta prav prijetno zabavali na pustni veselici. Imeli smo tudi zanimiv obisk. Prišla je televizijska ekipa iz Pariza, ki je snemala pokrajinske programe pod temo »La Lorraine au Carrefour du Monde«, Posneli so tudi nas Slovence v Aumetzu. Program so prikazovali po televiziji v juniju. Med udeleženci so bile tudi druge izseljenske skupine, kakor na primer italijanske, ukrajinske itd. Naš slovenski prizor, ki so ga posneli, je bil kar prikupen. Za uvod je nastopil otroški pevski Posnetek z družabnega večera, miklavževanja, v Aumetzu. zbor, ki je zapel nekaj pesmi. Sledil je razgovor, v katerem smo kratko spregovorili o nastanku in delu našega društva. Zatem smo pa vsi posedli krog velike mize, na kateri je prijazno vabila narezana slovenska potica. Dne 16. maja smo imeli skupinski obisk jugoslovanske razstave v Parizu. Kar dva avtobusa članov in njihovih družin nas je bilo na lem zanimivem izletu. V juniju smo imeli na prostem prijateljsko srečanje s Slovenci iz Frovminga. Dva polna avtobusa dragih naših Frey-mingčanov se je pripel jalo. Veselo nas je presenetil nastop njihovega izkušenega pevskega zbora. Njim pa se je kar dobro predstavil naš otroški zbor, kakor tudi moški zbor, ki je zapel nekaj pesmi. V' poletnih mesecih je trideset naših članov letovalo v Savudriji in Volpariji. Bilo je prijetno letovanje. Jesensko sezono je društvo začelo 13. septembra. Predvajali so nekaj zanimivih jugoslovanskih filmov. Veselo smo sc zabavali tudi na vinski trgatvi, katero je društvo priredilo v oktobru. Povabili smo orkester Erič Bernard iz Creuzvvalda, ki nas je presenetil s slovenskimi skladbami. Dne 6. novembra pa smo veselo zaplesali ob zvokih poskočnih slovenskih viž ansambla Zadovoljni Kranjci, ki smo jih z veseljem pozdravili v svoji sredi. Ob tej priložnosti smo tudi spoznali novega predsednika Slovenske izseljenske matice ter sc pozdravili še z nekaterimi iz njegovega spremstva. Pred prireditvijo smo se sestali s predstavniki Matice. Navzoč je bil tudi generalni konzul g. Lah. Pogovorili smo se o našem društvenem delu in tudi o težavah, predvsem s kulturnega področja. Praznik jugoslovanskih narodov 29. november smo slavili 21. novembra s prijatelji v Freymingu. Tja smo se pripeljali z avtobusom. Vreme je bilo zelo megleno. a naš izkušeni šofer Jamnik, ki je tudi blagajnik društva, nas je varno pripeljal na cilj. Frevmingčani so nas lepo sprejeli. Na skupni proslavi slovenskih društev je nastopil tudi naš otroški in moški pevski zbor. Dne 12. decembra smo miklavževali. Na pogrnjenih mizah je spet vabila naša slovenska potica in zraven dobra kapljica. Otroci članov pa so bili obdarovani s slaščicami. Tudi pesmi ni manjkalo. Sledilo je zanimivo tekmovanje otrok pevcev. Bil je prijeten večer za kar gre dobršen del zahvale tudi našim ženam. Občni zbor je v novi odbor za letos izvolil: Martina Goriška za predsednika, Ernesta Pecovca za podpredsednika, Antona Pišlarja za tajnika. Jožeta Peternela za njegovega pomočnika, Franca Jakiča za blagajnika, Gabrijela Jamnika in Antona Goloba pa za njegovega pomočnika. Lani, 18. aprila, smo izgubili eno najstarejših članic društva, gospo Tolmajner-jevo, zavedno slovensko ženo in skrbno mater svoji družini, ki se je bomo toplo spominjali. Jože Peternel. Aumetz Izgubili smo dragega prijatelja V Martigues v južni Franciji je bil izkopan nov slovenski grob. Vanj je 15. marca legel naš prijatelj Andrej Grapulin. Vrsto let sta bila s soprogo Vilmo naročnika naših publikacij — Rodne gru- Otroški pevski zbor v Aumetzu v Franciji, ki ga vodi Marija Petkovšek de in Slovenskega izseljenskega koledarja. Vrsto let je zavedni rojak Andrej bil tudi prizadevni zastopnik za naše publikacije v kraju, kjer je živel. Veseli smo bili osebnega srečanja z njim pred nekaj leti. Takrat smo se pobliže spoznali in zvedeli, da je doma s sončne Primorske in si srčno želi vrnitve v domače kraje, kjer bi po dolgih desetletjih trdega dela v mnogih tujih deželah preživel svoj življenjski večer. Z zavzetostjo in ponosom nam je tudi pripovedoval o Društvu francosko-jugoslovanskega prijateljstva v Martigues, pri katerem je sodeloval vse od ustanovitve. Huda bolezen, za katero je bolehal že nekaj let, pa mu je zdaj prekrižala načrte, da bi sc vrnil v domovino. Zavednega rojaka in našega dragega prijatelja bomo ohranili v častnem spominu! ZDA Priznanja in spomini V drobnih vesteh te naše rubrike se pogosto na kratko ustavimo pri priznanjih, katerih so deležni naši rojaki po svetu. Vemo. da so to le skromne drobtinice od vsega, kar bi se dalo o tem povedati. Danes se — spet le bežno — ustavimo ob dveh. V severnem predelu collin\voodskc slovenske naselbine v Clevelandu deluje že šestinšestdeset let društvo, ki spada pod okrilje Slovenske narodne podporne je-dnote pod št. 53 in nosi borbeno ime »V boj«. Takrat pred desetletji, ko je tam nastajala ta velika slovenska naselbina, je to društvo botrovalo njenemu nastanku. Tudi danes, ko so očete za- Moški pevski zbor »SLOVAN« iz Euclida, Ohio ob 35-letnici menjali sinovi in vnuki, jc društvo še prav krepko, saj ima blizu šeststo članov, kakor smo prebrali v Prosveti. Letos devetindvajsetega aprila bo imelo društvo »V boj« lepo in tudi pomembno slavje (to pišemo konec marca!). Na njem bodo počastili dva svoja zelo zaslužna društvenika: pokojnega Josepha Duma, ki je bil dvaindvajset let, vse do svoje smrti, februarja 1959, tajnik društva in njegovo soprogo Mary, ki jc takoj po njegovi smrti prevzela tajništvo in ga vzorno vodila do danes, poleg neštetih drugih društvenih dolžnosti in obveznosti. Večkrat je bila tudi delegatka na konvencijah in predstavnica pri clevelandski federaciji društev SNPJ, med drugim tudi zelo aktivno dela pri ženskem odseku počitniške farme SNPJ, pri krožku št. 1 Progresivnih Slovenk itd. Slavje društva »V boj« v počastitev obeh društvenikov bo zelo slovesno, saj bo prirejeno v dvorani Slovenskega delavskega doma na Waterloo cesti. Med udeleženci bodo predstavniki številnih naših društev, nastopilo ho več govornikov. V bogatem kulturnem programu bodo nastopili slovenski pevski zbori in solisti. Tudi mi v starem kraju, ki smo vedeli za to edinstveno slavje, smo bili v mislih prisotni, ganjeni in tudi ponosni! Kdaj so se naše žene v Ameriki začele uveljavljati v javnem in društvenem življenju? Nekje sem prebrala, da je SNPJ leta 1908 na izredni konvenciji, ki je bila v Chicagu, priznala enakopravnost glede društvenega udejstvovanja tudi ženam, da smejo v okviru organizacije ustanavljati svoja ženska društva. Danes imajo naše žene v Ameriki dve svoji veliki organizaciji s številnimi podružnicami po številnih krajih ameriških držav. Dolgo bi lahko pripovedovali o tem, kaj vse so naše žene v ZDA v teh letih naredile in dosegle. Danes pa naj navedem še en drobec, še eno zanimivost. Marie Prislandova, častna predsednica Slovenske ženske zveze pripoveduje v januarski številki društvenega glasila Zarje v svoji stalni rubriki o posušeni vrtnici, ki jo še danes hrani med listi knjige v spomin na pomemben dogodek iz svojega življenja. Na konvenciji Kranjsko slovenske katoliške jedno- Otroiki pevski zbor krožka št. 77 SNPJ je pred kratkim zapel tudi v Slovenskem domu za ostarele na Neff Road v Euclldu. te, ki je bila leta 1923 v Clevelandu, so ženske smele prvikrat zastopati svoja društva na konvenciji. Bilo jih je 39. Na predlog glavnega tajnika J. Zalarja je bilo izglasovano še eno podpredsedniško mesto, za katerega je prejela Marie Prislandova največ glasov. Ob tej izvolitvi ji je prvi glavni podpredsednik Malt Jerman poklonil rdečo vrtnico, ki jo šc danes brani v spomin. Da, spomini — v njih so vtkani delo in uspehi preteklih let. Kar prehitro včasih gremo mimo njih, ker je pač čas danes tak, da se nam vsem tako zelo mudi. A je le prav, da se včasih vsaj malo ustavimo, ali ne? |na Slokan Slovan prepeva že petintrideset let Moški pevski zbor Slovan v Euclidu Ohio je slavil lani, 5. decembra. 35-letnico obstoja. Lepa in pomembna doba je to. Od ustanoviteljev sta zdaj pri zboru aktivna le še dva člana, Frank Rupert in Frank Maurich. Starejše pevce so zamenjali mlajši, tako Slovan zmagovito poje naše pesmi že polnih petintrideset let. Jubilejni koncert je bil v dvorani Slovenskega društvenega doma na Recher ave, katero je občinstvo napolnilo, ka- Posnetek z novoletne prireditve, ki jo je pripravilo Slovensko društvo v Calgaryju, Kanada. kor pravijo, zares do zadnjega kotička. Pod spretnim vodstvom dolgoletnega pevovodje tega zbora Franka Vauterja se je razvil bogat program izbranih narodnih in klasičnih pesmi. Poleg Slovanovih pevcev so na koncertu sodelovale tudi naše znane pevke. Posebej topel aplavz poslušalcev je sprožil njihov nastop v oktetu. Koncertu je sledila družabna prireditev s plesom, kjer je igral orkester Ricliie Vadnala. Bil je prelep večer, ki bo vsem dolgo ostal v spominu. Pevski zbor Slovan je s svojim jubilejnim koncertom dokazal, da je še pri polni moči. Starejše pevce smo nadomestili z mlajšimi v Ameriki rojenimi. Vsi imajo dobre, lepe glasove in kar še več pomeni, navdušeni so za slovensko petje. Da, Slovan ho še prepeval vrsto let! Joseph Durjava, Euclid Mladi so zapeli našim ostarelim rojakom Naš naročnik Alfred W. Žitnik iz Parma Heights, Ohio nam je poslal ljubko sliko z obiska Mladinskega krožka društva št. 77 SNPJ iz Clevelanda, ki je ob novoletnih praznikih obiskal oskrbovance Slovenskega doma ostarelih v Clevelandu. Mali pevci so zapeli našim starčkom slovenske pesmi in jih s tem zelo razveselili. Mladinski zbor v tem krožku vodi gospa Marija Pivik. V tem zborčku prepeva tudi 2itnikova mala hčerkica Kathleen, ki ima sicer šele tri in pol leta, je pa dobra in pogumna pevka. Slovenski odvetnik J. V. Drobnič umrl Februarja je v Clevelandu umrl znani slovenski odvetnik James V. Drobnič, star komaj petdeset let. Pokojni je bil po rodu iz Ljubljane, s starši pa se je priselil v ZDA, ko je imel tri leta. Pravne študije je končal na University of Cincinati. Vrsto let je imel svojo odvetniško pisarno na St. Clair aveniji. Med drugo svetovno vojno je bil pilot lovskega letala v vojni mornarici ZDA in bil večkrat odlikovan. Bil je član raznih slovenskih društev in direktor Slovenskega narodnega doma na St. Clair aveniji. V dvorani tega doma je ležal tudi na mrtvaškem odru. Pred petnajstimi leti so dobili Slovenci v ZDA svoj prvi dom počitka Tukaj imamo dve dvorani, kjer se shajajo Slovenci. Ena je last Kranjsko slovenske katoliške jednote, druga pa je dveh društev Slovenske narodne podporne jednote, in sicer društva Št. 569, ki posluje v slovenskem jeziku, in št. 123, ki posluje v angleščini. Tistih, ki govorimo in razumemo slovensko, je vse manj. Saj je razumljivo, da naši ljudje, ki so bili rojeni v Ameriki, ne znajo več ali znajo le slabo jezik svojih staršev. Tako gre naša starejša generacija k zatonu. V Fontani je tudi znano slovensko zavetišče za ostarele, ki se imenuje po angleško »Slovene Rest Home«. Pod tem imenom je bilo inkor-porirano ob ustanovitvi. Stanovalci so stari Slovenci, a uslužbenci in upravitelji so Amerikanci, ki ne znajo s stanovalci govoriti drugače kakor po angleško. Tako ni v domu več tiste slovenske domačnosti, čeprav je za oskrbovanec lepo poskrbljeno. Zgodovina »Slovenc Rest Home« se je začela pred petnajstimi leti, z zborovanjem, na katerem smo se zbrali 31. marca 1957 v dvorani SNPJ. Tu bomo letos proslavljali tudi petnajsto obletnico uspešnega delovanja tega doma. Tisti, ki so bili takrat na tem ustanovnem sestanku, so se zelo navdušili za ustanovitev doma, ki bo nudil toplo zavetje starim osamljenim Slovencem. Prvi odbor Slovenskega doma za ostarele v Fontani. Sedijo: Elizabeth Fortuna, Peter Benedict, Ludvik Sanabor, Frank Alesh; stojijo: Mary Er-cck, Mike Ludvik. Mary Matjažič, Martin Judnič in Minka Alesh. Seveda je pri tej lepi zamisli manjkalo glavnega: denarja. Brez denarja se pa ne da ničesar zgradili. A naši rojaki so zavzeto priskočili na pomoč. Nekateri so darovali v ta namen, drugi nudili brezobrestna posojila, ali posojila na male obresti. Tako smo zbrali nekaj denarja in zdaj nas je čakala druga naloga: izbrati primemo zemljišče za dom. Takrat zemljišča še niso bila tako draga, kakor so danes, zato smo lahko izbirali in izbrali zemljišče na ustreznem prostoru, ki je blizu dvorane SNPJ. Skupno je zemljišče obsegalo štiri akre in pol, kar je zadostovalo za začetek. Dovolj je ostalo prostora tudi za dozidave, tudi cena ni bila pretirana. Ta se je od takrat zdaj dvakrat povečala. Seveda smo imeli veliko dela s pripravami: dogovori z oblastmi za dovoljenje gradnje, izdelava ustreznih gradbenih načrtov, itd. itd. Z dobro voljo in korajžo pa smo vse izpeljali. Denar za ta naš prvi slovenski dom za ostarele pa je tudi pritekal od dobrosrčnih zavednih rojakov širom Amerike. Pri vseh teh delih je požrtvovalno sodelovala skupinica ljudi, ki so bili pripravljeni veliko narediti zastonj, ki niso računali ne na dobiček in ne na to, da bodo zato njihova imena z velikimi črkami zapisana v zgodovini. Veliko pisanja je bilo potrebnega, veliko kljuk je bilo potrebno pritisniti in prositi. Za vse to so bile potrebne tudi vožnje z avtom, ker so bile poti dolge in treba si je bilo pritr-gati včasih kar dosti časa. Vse se je lepo izpeljalo, zdaj bi bilo najbrž to veliko težje. Saj dandanes nihče več noče ene stopinje zastonj narediti, posebej Se ne tisti, ki so bili takrat najbolj nasprotni človekoljubni zamisli za ustanovitev doma. Kljub težavam je vse sijajno uspelo. Dobri ljudje so brezplačno pomagali v zavesti, da gre za zelo potrebno in koristno ustanovo. Prvi odborniki, ki so se takrat veliko namučili, in si prizadevali za začetek prvega slovenskega zavetišča za ostarele, so danes že pod zemljo. To so bili: Peter Benedict, John Ercek. Emilie Simoncich, Ludvik Sanabor, Martin Judnich, Mike Ludvik in Lavrence Starman. Med njimi je bil najzaslužnejši Peter Benedict. Križem Amerike je nabiral prispevke za dom. Ker sam ni vozil avtomobila, so ga po naselbinah prevažali dobri rojaki in mu tako pripomogli, da je lahko obiskoval prijatelje in uspešno delal za to splošno koristno stvar. Največ pa je za dom prispevala Slovenska narodna podporna jednota. Brez njene pomoči bi bilo zelo težko zgraditi takšen lep dom za naše upokojene Slovence. Za začetek nam je SNPJ za male obresti dala posojilo 55 tisoč dolarjev, dva tisočaka so pa navrgli kot darilo. V ta namen so vsi glavni odborniki SNPJ prispevali velike vsote in nam tudi danes še vedno nudijo pomoč v potrebi. Da nes je dom ostarelih v Fontani z vsem posestvom vreden več kakor eno tretjino milijona dolarjev. Domu so veliko pomagali seveda tudi stanovalci, ki so ob smrti zapustili zavetišču svoje prihranke. Tudi njihova imena bodo ostala poleg imen umrlih odbornikov v častnem in hvaležnem spominu vseh, ki danes s ponosom praznujemo petnajsto obletnico Slovenskega doma za ostarele v Fontani. Jaz sem bila v tem domu enajst let tajnica. Elizabet Fortuna, Fontana Kanada Slovensko društvo v Vancouvru Naše Slovensko društvo sc trudi na vse načine, da bi zadovoljilo mlade in stare. V zimski sezoni mesečno prirejamo po eno plesno zabavo. Poleti pa imamo najmanj dva piknika. Tako se velikokrat skupaj zbiramo, skupaj zabavamo in istočasno vzdržujemo naše slovenske običaje pa tudi naš lepi slovenski jezik. Od vseh zabav, ki jih prirejamo, vselej najbolj uspeta dve: to sta vinska trgatev in maškarada. K vinski trgatvi vselej pripravimo tudi kulturni program, ki zajema folklorne plese, kratke skeče in podobno. Gledalce vedno najbolj navduši Folklorna skupina Slovenskega društva Vancouver v Kanadi folklorna skupina v narodnih nošah, ki smo si jih sami naredili. Nadalje prireja društvo tudi božično in velikonočno zabavo za naš mali naraščaj. Na teh zabavah večidel nastopajo sami najmlajši s kratkimi igricami, s plesi in drugim. Lepo jih je gledati. Vsi gledalci, posebej še starši, so zelo ponosni nanje. Ne samo zato, ker dobro nastopajo, ampak zaradi tega, ker je naš mladi rod tisti, ki bo na tujem dalje ohranjal naše slovenske tradicije in naš jezik. Lani smo tukaj ustanovili tudi slovenski nagometni klub, katerega sestavljajo sami mladi nogometaši pionirji. Nogometni klub je bil ustanovljen na pobudo treh mladih Slovencev, članov našega odbora. Nogometaši, člani kluba nosijo na svojih dresih napis Triglav. Menim, da si boljšega imena niso mogli izbrati. Daniel Daničič, Vancouver IZSELJENSKA SREČANJA — IZSELJENSKA SREČANJA — IZSELJENSKA SREČANJA »Mike Murphy« po sedemdesetih letih v rojstnem kraju Jernej Hribar s hčerko in zetom na letališču Brnik Prijateljica Ivanka Šifrer jeva in njena hčerka. odvetnica Vida, sta nam sporočili, da pride na obisk v Slovenijo eden izmed naj-starejiih clevelandskih Slovencev Barrito lomew Jernej Hribar. Na brniški ploščadi smo med okrog 1841 potniki iskali 91-lctnega rojaka Hribarja. Začudo! Menila sem, da devetdesetletnika res nc bo težko odkriti med potniki. A nihče od mimoidočih ni kazal toliko let. Sele na mnoga vprašanja so nam potniki pokazali postavnega moža v spremstvu ženske in moškega srednjih let. Bila je njegova hčerka Dorothy z možem Billom Hornsby-jem. Ni mogel skriti začudenja, da ga pozdravljamo že pri izstopu iz letala, da smo zvedeli z.a njegov prihod in mu prinesli velik šopek nageljnov. Vidno ganjen se je zahvaljeval, ganjena je bila tudi hčerka Dorothy, da smo njenemu očetu izkazali pozornost. Prijateljica Ivanka je pisala, da je rojak Hribar pred odhodom trdil, da bo prav gotovo spoznal vsako stezico v rodnih Ccrko-šah v Tuhinjski dolini, ki jih je prehodil v mladosti. Ko smo rojaka Hribarja po nekaj dneh obiskali, nam je povedal, da se je vse spremenilo, mnogo stvari pa mu je ostalo znanih. Takrat, okoli leta 1902, ko je on odhajal v Ameriko, so bile gore veliko nižje, je trdil. Ko beseduješ z njim, imaš vtis, da govoriš komaj s Šestdcsctlctnikom. Neverjeten spomin ima za dogodke in tudi za letnice. Da pa je na letališču Brnik spoznal v enem izmed harmonikarjev svojega nekdanjega sodelavca v clevelandski tovarni, presega že skoraj meje možnega. Dolgo je strmel v obraz, nam je pripovedoval, zdel se mu je čudno znan. Ko se je prepričal, da se ne moti, je pristopil k harmonikarju, ki je pravkar končal svojo vižo in ga vprašal: »Are you Frcdy?« »Yes,« je bil odgovor in takoj za tem: »Are you \likc?« In tako sta se srečala, prav gotovo po 40 letih. Nekaj časa sta delala skupaj v tovarni, kjer ga je rojak Hribar privajal k delu. Snidenje je bilo nepričakovano in toliko bolj veselo. »Kako, da vas je ta vaš ameriški znanec nagovoril z Mikom?« sem ga vprašala, ker vem, da mu jc ime Jernej oziroma Bartholomew, »Ce bi vam pa začel pripovedovati te strani svojega življenja, ne bi bil gotov do noči,« je zadostil moji radovednosti. »V Ameriki so me poznali pod imenom Mike, Mike Murphy. S tem imenom sem namreč v Ameriki nastopil kot boksar. Boks me je privlačeval že doma v Tuhinjski dolini. In potem, ko sem prišel v Ameriko, sem se boksa resno oprijel in tudi javno nastopal, največ v državi Ohio ter s tem tudi nekaj zaslužil. Boks je bil tedaj v Ameriki prepovedan in si moral imeti za nastope dovoljenje. Od 1905 do 1911 jc Jernej boksal v Ameriki, potem je moral prenehati, ker sc jc oženil. No, resnici na ljubo, na skrivaj je še vedno kdaj nastopil, da le žena ni vedela. »Kdaj ste se pa oženili?« ga sprašujem. »No, tudi to je nekako povezano z. mojim boksarskim udejstvovanjem. Frank Turk, sin prvega clevelandskega Slovenca, je okrog leta 1909 ustanovil društvo »Forcs-ters«, v katerem je bilo kakih sto Slovencev. Povabili so me, da bi nastopil z boksom. Spominjam sc, da so bili navdušeni. Takrat med Slovenci društveno življenje še ni bilo tako razvito. Bilo mi jc 26 let. Se danes mi je živo pred očmi še nc osemnajstletno dekle, ki je pristopilo k meni in mi ponudilo sendviče in pijačo, žal, sem ji moral odkloniti, ker sem imel naslednji dan pred seboj boksarski nastop v Colum-busu, Ohio. Povedala mi je. da ji jc ime Aliče in je hčerka Jožefa Turka, ki velja danes za prvega slovenskega naseljenca v Ameriki. (Sin Frank ic leta 1955 v brošuri opisal očetovo življenje in delo.) Ko sem sc vrnil iz. Columbusa, sem se spet oglasil pri Aliče, ki je delala v neki židovski prodajalni, nato pa v bratovi trgovini z žensko konfekcijo. Ko sem jo vprašal, če bi postala moja žena, me je najprej zavrnila, češ da je še premlada, nato pa je privolila. Rev. Vitus Hribar, ki je deset let pred menoj prišel v Ameriko in je bil moj stric, naju jc 21. junija 1911 poročil. Aliče mi je rodila pet otrok, tri sinove in dve hčerki. Pavel je danes znan odvetnik v Clevelandu. Z ženo sva ponosna na svoje vnuke, saj jih je že kar 28! »Kako, da ste sc odločili za Ameriko?« sem nadalje vpraševala. »Na kmetiji je bilo življenje trdo in prihodnost se mi jc zdela temna. Na to je pristal tudi oče. ker sem imel že dva strica v Ameriki: Rev. Vitusa Hribarja in strica Martina. Tudi najstarejši brat Matevž je šel v Ameriko. Vitus Hribar jc bil prvi slovenski duhovnik v Ohiu in jc ustanovil faro sv. Vida v Clevelandu. Ko so prvi naseljenci zahtevali slovenskega duhovnika, jim ga škof ni hotel takoj poslati, ker še ni bilo jasno, ali bodo Slovenci za stalno ostali v Ameriki. Pač pa je priporočil, naj bi prišlo tja nekaj študentov, ki bi se v Ameriki šolali za duhovnike. Tako jc češki duhovnik Furdek v Ljubljani izbral tli ali štiri študente in jih pripeljal v Cleveland, kjer so študirali v St. Mary Seminary. Med njimi je bil tudi Vitus Hribar, brat Jernejevega očeta.« V Tuhinjski dolini je rojak Hribar obiskal še štiri sestre, ki ima vsaka tudi že okrog in tudi preko osemdeset let. Dve sploh ni poznal, ker sta se rodili po njegovem odhodu v Ameriko. Za spomin mi jc rojak Hribar izročH svojo posetnico, na kateri je z velikimi črkami zapisano: Hribar Realty — B. J. Hribar, Realtor. Ni pa takoj odprl realitetne pisarne v Ameriki. Okusil je trdo življenje in boj za obstanek. Med drugim sta z bratom Matevžem od strica Martina kupila grosc-rijo (živilsko trgovino), ki pa sta jo morala zaradi gospodarske depresije opustiti. Nato sta kupila farmo v Madison, Ohio, jo zamenjala za večjo v Pcnnswillu, Ohio in končno še to za farmo v Le Rovu, Ohio. Pa sc jc šc spomnil, kako so leta 1918 izbirali zemljišče za današnji Slovenski narodni dom na Holmes cesti v Clevelandu in pripovedoval kako trdo življenje so imele prve naseljenke v Ameriki. Videl jih je prenašati premog v košaricah na glavi, prale in kuhale so nc samo za družino, temveč še za več najemnikov in to brez gospodinjskih strojev in še vsako leto so morale roditi otroke. Se in še bi pripovedoval, da ga ni prišel sorodnik iskat, da ga pelje na izlet v Postojnsko jatno. Pravzaprav je rojak Hribar prava zgodovina slovenskega izseljenstva in je toliko star kot naše izseljenstvo v Ameriki. In šc to: zet je prvega slovenskega naseljenca v Clevelandu. Jožeta Turka, ki je prišel v Ameriko takrat, ko se je Jernej rodil v Cerkošah v Tuhinjski dolini: leta 1881. Rojaku Jerneju Hribarju želimo trdnega zdravja, da bi še kdaj obiskal Slovenijo — toda dalj kot za en teden. Mila Šenk nasipom] (III NASI POMENKI Sorodniki, Anica in jaz Čeprav se, kakor berem, oglašajo v tej rubriki bolj mladi, vam še jaz pišem o svojih težavah. Sem ameriški povratnik. Pred nekaj leti sem se vrnil v Slovenijo, ko mi je v Ameriki umrla žena in sem ostal sam. Imam kar lepo pokojnino za štirideset let trdega garanja. Tako so me prijatelji v Ameriki pa tudi sorodniki v starem kraju pregovorili, da bom v Sloveniji s svojo pokojnino bolje živel. Kakor sem spoznal po vrnitvi, so se mnogi izseljenci povratniki res lepo znašli, a jaz se se uštel v svojih računih. Najprej sem živel pri sestri in svaku, ki sta me prej zelo vabila. Sestra pa je postala vse bolj prepirljiva. Nisem skopuh, a njej ni bilo nikoli dovolj. Potem sta bila tu še njena vnuka. Kar hočeš nočeš sta me jemala s seboj na izlete. Tam se je zbrala mlada druščina. Pili so in jedli, ceho je pa plačeval »naš amerikanski striček«. No, pa sem se tega naveličal in se preselil na drugi konec k nečaku. Ta mi jc v svoji hiši odstopil podstrešje, da ga preuredim v stanovanje. Precej prihrankov je šlo, a bil sem zelo zadovoljen. Bil sem sam svoj gospodar, Čisto neodvisen od nečakove družine. Kuham si sam, pospravlja in krpa mi pa nečakova postrežnica. Vse hi bilo v redu, če bi ne bilo nečakovega tasta, ki se je nenadoma prikazal od nekod in se nastanil pri nečaku zaradi nekih zdravniških preiskav. Že po nekaj dneh ga jc nečak pripeljal k meni: »Striček, pri nas smo na tesnem, ker so otroci, ti pa si sam in imaš dve sobi. Vzemi ga, boš imel vsaj druščino. Saj ne bo dolgo.« Seveda sem se pustil pregovoriti. Celo zadovoljen sem bil, saj je bil kar prijeten možak, dokler ga nisem bolje spoznal. Zdaj pa vem, da je pijanec in nemarnež in ga ne morem spraviti stran. Nečak mi jc celo povedal, ko sem sc zaradi tega razjezil, da ima ženin oče pravico do sobe v hiši, ker je žena solastnica. Strašno sem sit teh homatij. Morda sem se največ zaradi tega sprijateljil z Anico, na šo postrežnico. Vdova je, prijazna, dobra, resna. S hčerko živita v predmestju, v majhni hišici z vrtom. Hčerka se bo v kratkem možila in odselila. Tako bo Anica sama. Prej nisem mislil, da bi se oženil, zdaj sem pa kar za to. Tudi Anici sem všeč. Resno sc že pogovarjava. Seveda pa so sorodniki strašno proti in to vsi. Pravijo, da sem na stara leta znorel, Res mi je že petinsedemdeset let, Anici pa le dvainštirideset. No, radoveden sem, kaj vi pravite k temu? Frank M., Maribor Dragi rojak Frank! Cc ste Anico dobro spoznali in se zares razumeta, kar nič ne odlašajte in se dokončno zmenita. Sorodniki naj rečejo, kar hočejo, nič se ne menite za to. Razlika v letih jc res precejšnja, a če se dobro razumeta, tudi to ni ovira. Poznamo precej takšnih zelo srečnih zakonov, ki so jih sklenili izseljenci povratniki s precej mlajšimi ženami. Seveda se boste potem preselili k ženi v njeno hišico. Glede stanovanja, ki ste si ga uredili v nečakovi hiši, ste upravičeni do odškodnine. Najbrž ste glede tega naredili pred gradnjo kak pismen dogovor? Torej bodite odločni. Vam in Anici želimo vso srečo! Motiv iz Gornjega jezera na Notranjskem. Foto: Janez Zrnec Sin me ne mara Nesrečen sem in želim se izpovedati, da mi bo lažje. Če mi morete svetovati, pa ne vem. Osem let sem preživel v tujini, odtrgan od družine in doma. Priznam, odtrgal sem se sam. Sem takšne narave, da včasih vzkipim, ko mi je vsega dosti. Ne prenesem zafrkavanja. Mene so v službi zafrkavali. Bila je to dobra služba, a nekateri »kolegi«, niso bili kolegi, jaz pa tega kratko malo nisem prenesel. Žena pa ni imela druge tolažbe zame kot •potrpi, potrpi, bo že bolje«. Nazadnje sem bil vsega sit, in sem jezen na vse kratko malo izginil na tuje. Stran od žene, štiriletnega sina in iz službe. Nalašč nisem nič pisal, ker sem pač hotel izginiti. Vsega sem bil nad grlo sit, ali razumete? Zunaj mi ni bilo dobro — moral sem skozi hudo »šolo«, ki se ji pravi obstoj ali borba za košček vsakdanjega kruha. Malo mi je pomagala nemščina, ki jo znam, sicer pa sem se pretikal od dela na delo. Mislil sem na dom. na ženo, sina — pisal pa nič — bilo me je sram. Počasi, zelo težko sem končno le dobil svoj prostorček na soncu — boljšo zaposlitev. Pa tudi drugačen sem postal, kar sem, priznam, z začudenjem ugotovil: zafrkancije, ki so me doma tako bolele, me tukaj končno sploh niso prizadele. Kar požiral sem in veliko Ob spominskem dnevu V Združenih državah Amerike je 30. maja spominski dan. Ob tej priložnosti vam pošiljam pesem, ki jo je napisal moj stric Rihard Drolle, predno je bil ubit v prvi svetovni vojni. Seveda ga jaz nisem nikoli poznala, ker sem se rodila žc dolgo let po vojni. Ko je bil ubit nekje v Karpatih, je bil star devetnajst let. Mary Bombach Dye Detroit. Mich. ZDA Naročilo Pokrij moj grob mi ruša krasna z rdečimi cvetovi. Naj priča jim resnica jasna, kar spava pod grobovi. Na grobu naj mi rosa plaka, če drug nikdo ---- Naj rožic cvete mi namaka, da ne zveno --- Naj dež kropi gomilo mojo, duhovna ni----- In z blagoslovljeno mi vodo svojo duha blaži----- Rihard Drolle požrl. Pridno sem delal, malo mislil na prihodnost. Včasih sem se malo pozabaval s kakšno punco, a ni bilo nič resnega. Ko se je kolega vrnil domov, sem začel misliti na to tudi jaz. Sklep sem uresničil. Vrnil sem se s precej prihranki, domačim se pa nisem nič napovedal. Najprej sem obiskal mater, ki živi drugod. Jokala je. kregala me je in mi povedala, da sta se žena in sin preselila. Brani ima žc dvanajst let in hodi v šolo. Priden je in resen. Žena dela in je še sama. Ko sem odšel, je hudo trpela. Ne bom opisoval na dolgo, kako je bilo potem ob našem prvem srečanju. Kakor tujca sta mi sedela nasproti, pri ženi sem videl, da se težko premaguje, sin (čisto je podoben meni, na zunaj seveda) pa je bil mrzel ko led. Kako me je to bolelo! Dobil sem službo, dobro službo, stanujem v najemni sobi in ju včasih obiščem. Vselej je tako. Zena je resna, tiha. »Skozi najhuje sva sc s sinom prebila sama, zdaj sva se navadila,« pravi. Da bi vsaj kričala, da bi me zmerjala, a nič. Jaz sam sem sc pa tudi čisto predrugačil. Včasih bi kričal, morda celo udaril, zdaj pa sem poklapan kot pocestni cucek. Kako lepo bi lahko živeli. Avto imam, prihranke, da bi si hišo zgradili, a stanujem v najeti sobici. Žena in sin imata najemno stanovanje in sc vozarita z avtobusom. Vse je tako prazno pred menoj, $e mati, lastna mati, se mi je odtujila, bližja sta ji snaha in vnuk. Ali mi lahko v mojih težavah sploh kaj svetujete? Branko F. Dragi Branko! V hude težave ste zagazili, a kakor tudi sami priznate, čisto po lastni krivdi. Svoji ženi in sinu ste naredili veliko krivico, ko ste ju v najtežjem pustili na cedilu, zato tudi ne morete zahtevati, da bi vam zdaj ob nenadni vrnitvi, padla okrog vratu. Za vas samega, kakor razberemo iz pisma, pa je bila tujina navsezadnje tudi koristna šola, v kateri ste se hočeš nočeš morali otresti svoje vzkipljivosti in najbrž tudi prehitre zaletavosti in ste življenjsko dozoreli, če bi danes odhajali na tuje, najbrž družine ne bi pustili kar tako na lahko, kakor ste jo takrat. Kaj naj bi vam svetovala? Nič drugega ne morem kakor to, cla imejte potrpljenje! Pustite času čas. Obiskujte ženo in sina. Košček za koščkom si ju pridobivajte — ne prehitevajte, posebej ne pri sinu, ki je zdaj v svojih kritičnih pubertetnih letih. Zanimajte se za vse, kar zanima njega: predmete, ki jih ima posebno rad, sošolec, kakšnega njegovega konjička, vse lahkotno, nevsiljivo, tako rekoč mimogrede. Ko si ga boste pridobili, boste pridobili tudi njegovo mater, ki vas ima prav gotovo — verjemite mi — v dnu srca še vedno rada, ker sicer ne bi bila še vedno sama in bi vam že ob prvem srečanju energično pokazala vrata. Jelka Jutri za kosilo Vranična juha Zrezki po švicarsko Pečen krompir s sirom Sezonska solata Piškotne rezine Vranična juha Za 4 osebe vzamemo 20 dkg goveje vranice, katero dobro operemo v mrzli vodi. Zatem jo potolčemo s kladivom, ki ga imamo za zrezke ter z nožem ali žlico izločimo sredino. V kozici segrejemo žlico maščobe in nanjo stresemo nastrgano vranico ter mešamo, da zmes zakrkne. Nato potresemo vranico z zvrhano žlico moke, dodamo strok strtega česna, solimo, premešamo in zalijemo s toplo vodo (3/4 do 11). Juha naj vre pet minut. Po okusu popramo in ji dodamo jušno kocko. Juho postrežemo z opečenimi ali ocvrtimi žemeljnimi rezinami. Zrezki po švicarsko Lepe telečje zrezke potolčemo, solimo in vsakemu narežemo rob. Na polovico vsakega zrezka damo rezino gnjati in rezino ementalskega sira, nato pa zrezek prepognemo, rob pa potolčemo, da se sprime. Potem zrezke povaljamo v moki, raztepenem jajcu in drobtinah ter jih ocvremo. Pečen krompir s sirom Za vsako osebo po dva srednje velika krompirja operemo, olupimo in narežemo na rezine. Na namaščen pekač naložimo plast narezanega krompirja, solimo, potresemo s kumino ter z nastrganim trdim sirom (parmezanom), naložimo spet krompir, ki ga enako malo solimo, potresemo s kumino in parmezanom. To nekajkrat ponovimo. Nazadnje krompir v kozici oblijcmo z razžvrkljanim jajcem, kateremu smo primešale nekaj žlic kisle smetane ali mleka. Na vrh položimo nekaj koscev maščobe (masti ali margarine) in denemo jed v pečico, da se rumeno zapeče. Najprej pečemo pokrito, da se dobro prepeče, odkrijemo jo šele proti koncu, da zarumeni. Piškotne rezine Iz štirih beljakov stepemo sneg. Ko se skoraj strdi mu dodamo 10 dkg sladkorja sipe in stepamo, da sneg postane popolnoma trd. Zatem primešamo štiri rumenjake, 1 zavojček vanilin sladkorja, nekaj nastrgane limonine lupinice, pest opranih rozin in pest drobno sesekljanih orehov. Pekač namažemo z raztopljenim maslom in pomokamo ter stresemo nanj pripravljeno zmes. Pečemo jo 10 minut pri 200 stopinjah toplote. Pečeno režemo na poljubne rezine. OTROCI BERIT 3TROCI BERITE Dragi otroci! Vem, da ste tudi pri vas. kjer ste že, praznovali prvi maj, praznik dela. Seveda smo ga tudi pri nas praznovali. Otroci so se ga veselili, saj niso imeli šole. Na okna so zataknili zastavice. Naj vam povem še, česa se jaz za prvi maj vsako leto najbolj veselim: Ob prvem maju. tudi letos, sem že plavala v morju. No, in nisem bila sama, ki sem se kopala. Gotovo bi me vprašali, če me ni zeblo, a jaz vas moram spomniti, da je naša, slovenska obala na severu Jadranskega morja. Jadransko morje je majhna morje in ljubo sonce ga obseva vse dneve, zato je morje že prvega maja prijetno toplo. Le pišite, kako ste pri vas praznovali prvi maj! Lep pozdrav! - JL, Slovenska ljudska KAJ SEM PRISLUŽIL Prvo leto, ko sem služil, eno kokljo sem prislužil. Drugo leto, ko sem služil, eno račko sem prislužil. Tretje leto, ko sem služil, eno ovčko sem prislužil. Četrto leto, ko sem služil, eno gosko sem prislužil, Peto leto, ko sem služil, eno kozo sem prislužil. Šesto leto, ko sem služil, pa oslička sem prislužil. Sedmo leto, ko sem služil, pa konjička sem prislužil. Moj konjiček pelje me, moj osliček nosi me. moja koza bleja: mekeke, ovčka pravi: strizi me, moja goska vodo ploska, moja račka blato tačka, moja koklja špiklja špoklja piščeta vali. Jana Milčinski Kdo bo zadnji Zjutraj, ko pride Gregec v vrtec, so vsi otroci že zbrani: včeraj pri zajtrku, danes pri pesmici, jutri pri igranju. In tovarišica mu pravi: »Gregec, ti si vedno zadnji!« Gregca je sram. skloni glavo in obljubi: »Jutri pa prav zares ne bom več zadnji!« A ko gresta drugo jutro z babico spet v vrtec, je na poti spet toliko reči, ki si jih je treba ogledati: Najprej je tu mož, ki prodaja balone. Ob njem se Gregčeve noge same od sebe ustavijo in babica mu zaman prigovarja: »Hitiva. Gregec. da ne boš spet zadnji!« Gregec stoji in šel^ potem, ko mu babica kupi velik rdeč balon, odideta naprej. Potem prideta do ograjenega vrta. Skozi ograjo ju pozdravi prelep rožnat grm. Najlepši cvet se je prerinil daleč ven na cesto in se ponuja Gregcu: »Poglej me! Poduhaj me!« Gregec res stopi bliže, da bi poduhal cvet, a trn, ki se skriva pod cvetom, mu prebode rdeči balon, da se z glasnim pokom razpoči. »Ojoj!« se prestraši Gregec in plane v jok. »Ojoj!« zakliče tudi babica in začne tolažiti Gregca. A šele potem, ko se vrneta k možu in kupita drug balon, se Gregec potolaži. Potem se primeta za roke in hitita, kolikor moreta, da ne bo Gregec spet zadnji. A ko prideta do mostu, se spet ustavita. V vodi pod mostom plava račja družina — spredaj mati raca in za njo pet veselih, puhastih račic. Tu celo babica rada postoji in se smeje z Gregcem, ko gledata račice, kako se tunkajo in prevračajo v vodi. Končno se le odpravita naprej. Zdaj sta res že zelo pozna in skrbi ju, kaj bo rekla tovarišica v vrtcu. Ali bo zelo huda? Babičini koraki godrnjajo: Huda bo! Huda bo! Gregčevi pa drobijo: Saj ne bo! Saj ne bo! Tedaj na robu poti zagledata tri polže. Tudi oni lezejo proti vrtcu. »Glej, babica,« zakliče Gregec, »tile polži so še bolj počasni kot midva. Kakšna sreča, da ne bom zadnji!« Prehitita jih in ko prideta v vrtec, povesta tovarišici, da so za njima še trije polži. Tovarišica se malo začudi, potem pa pravi: »No, če so res namenjeni v vrtec, jim moramo pustiti znamenje, da ne bodo zgrešili poti.« Na vhodna vrata priveže rdeči balon in potem Gregca odpelje k otrokom. Babica pa še malo postoji in čaka na polže, a jih ne dočaka. Lojze Beltram: UGANKA Tri so sestre, štirje bratje. To so dokaj čudni svatje. Nas obiščejo vsak teden, pa je vsak enakovreden. No — in kaj ta čudna srenja teden ves pri na počenja? Meri nam na ure čas, dokler se mudi pri nas. (nupai a lAaup) Lojze Kovačič Pet bahačev Na balkon visoke hiše je stopil fantek z veliko puško na zamašek. Mahal je z njo in klical proti vsem balkonom in oknom: »Jaz imam pa puško, poglejte, novo puško!« Na drugi balkon je pritekla deklica, začela je skakati in klicati: »Mi gremo pa z avtom v Kamnik, v Kamnik, v Kamnik!« Na tretji balkon je prišla punčka z lepo bluzo in jo pokazala skozi ograjo: »Jaz imam pa novo bluzo, glejte, glejte! Novo bluzo z rožami!« S četrtega balkona je zavpil deček: »Jaz pa berem sijajno knjigo, v kateri se mačke boksajo in streljajo, vi pa ne!« In brž je skril knjigo za hrbet, da ne bi nihče videl imenitnih platnic in bi se vsem pocedile sline od želje po taki knjigi. Na petem balkonu je živel Rokec. Ta dan ni imel prav ničesar novega in posebnega, kar bi lahko pokazal otrokom v hiši. Gledal je okrog po sobi in zagledal staro mamino omarico s stebrički, ki je bila prav tako velika kot on. Brž je zmetal knjige, stekleničke in vse drugo z nje in jo sopihajoč zvlekel na balkon. »Jaz sem pa dobil tole omarico za zmeraj!« je zatulil na vse strani. »Lahko spim v njej, če hočem, ali pribijem kolesa in napravim voziček. Lahko zlezem noter, se zaprem in igram radio ali pa imam lutkovno gledališče.« Vsi so pozabili na puško, knjigo, bluzo in Kamnik in tiho poslušali, kako, zaprt v omarici, poje kakor radio pesem za pesmijo. Našteli so jih že dvajset. Zapel bi jih manj, pa ni mogel ven, dokler ni prišla mama iz službe in odprla vratca od zunaj. MOJE DOGODIVŠČINE NA PAŠI Vsak dan ženeva z bratom živino na pašo. Doma ostajajo le voli in konji, ker jih domači potrebujejo pri delu. Vselej se nama pridružijo še sosedovi otroci. Dokler nam živina ne začne uhajati, nabiramo zdravilna zelišča in stikamo za ptičjimi gnezdi. Vsi že dobro vemo, kje ptiči najraje gnezdijo. Vemo pa tudi, kje se skrivajo plašni martinčki. Največkrat pa se na paši lovimo. Včasih pečemo krompir ali koruzo. Nekega dne je sosedov Tinček opazoval lisico, kako uči svoje mladiče. Tako je bil zamaknjen v to lepo igro, da ni opazil, kako mu je živina medtem ušla v gozd. Ko se je spomnil nanjo, je brž stopil izza grma. Živine ni bilo nikjer. Tedaj pa se je spomnil na staro kravo Sivko. Poklical jo je in oglasila se je iz gozda. Pograbil je palico in hotel zamahniti. A še tisti trenutek mu je prišlo na misel, da je tudi sam nekoliko kriv. Zato je kravo pobožal in ji odgnal nadležne muhe. Takšne in podobne prigode doživljamo vsak dan. Tudi meni in bratu se je že marsikaj podobnega primerilo. Pa vendar je na paši zelo lepo in hudo bi mi bilo, če bi ne smela vsak dan hoditi z bratom na pašnik. Lenka Lesjak, učenka iz Ljubnega ob Savinji Marija Mijot DROBCEN MOŽEK Ninči nanči majceni janjčki prišli so zibat, z gobčki pozibat našega Jožka drobnega možka. V belkasti srajčki tiho še zajčki kukajo fantka. fantka brez gvantka, ko očke zapira, se več ne ozira. Ninči nanči naš fantek je zaspal. Hvala vam, zajčki, janjčki, zdaj pa le pčjte domov. (----------------------------------v Vaše zgodbe Ivan Dolenc, Kanada Ljudje so tako čudni Pisal je zanje, za svoje ljudi, eno celo desetletje. Pisal jim je v domačem jeziku. Vznemirjal jih je in tolažil, lajšal jim je domotožje. Tudi upanje jim je kazal, včasih docela namišljeno, samo da so si obrisali debele solze z lic in se vsaj malo nasmejali, tujemu svetu in svojemu trpljenju v brk. Pisal je o tistih, ki so propadli, samo začasno propadli; o tem, kako so čez noč pozaprli svoja družinska podjetja, ki so v njih podnevi in ponoči garali mati, oče in sin — in se potem pred upniki poskrili na drugem koncu velemesta. Pisal je tudi o drugih, o tistih, ki so uspeli, začasno uspeli, o špekulantih z zemljo in s hišami, o takoimenovanih zbiratelji nepremičnine, ki se obnašajo prav kakor šo-larčki s svojimi poštnimi znamkami ali z metulji, prebodenimi z iglami, navsezadnje pa obsedijo na kupu tega svojega bogastva spet sami, zapuščeni, objokani in zagrenjeni, tujci med tujci: na dan njihove smrti stopi med njihovo zapuščino suhoparen mestni uradnik, na vrata zakoliči list papirja s togim, razmnoženim podpisom — oznani naj mimoidočim, da pokojnik ni zapustil naslednikov in da je zato mesto prevzelo skrb za njegovo zbirko zemlje, hiš in gotovine. Pisal je torej svojim rojakom o stvareh za vsakdanjo rabo, oni pa povečini še vedeli niso za njegovo pisanje, ker tiska v domačem jeziku kratkomalo ne berejo več. To mu je bilo včasih v veliko tolažbo, posebno takrat, kadar se mu je zdelo po objavi, da bi najraje kakšno besedo še obrnil. Bilo jih je pa tudi nekaj, ki so njegovim zgodbam sledili iz meseca v mesec. Eni so to delali skoraj uradno, iz nekakšne dolžnosti, ker so pač bili do njegovega pisanja v večni opoziciji, in največkrat tudi že pred natisom. Ni jim bilo prav, da objavlja povsod, kjer mu kaj tiskajo, najbolj pa so mu zamerili, da si predmete svojih zapiskov izbira tako zelo svojeglavo. No, k sreči so ga spet drugi brali iz gole zdrave radovednosti. Teh je bilo tudi dovolj in tako si je pač mislil, da ima vzrok, da s svojim pisanjem nadaljuje. Ta ali oni ga je že ustavil na cesti, ga udaril po ramenih in mu rekel, naj le še kaj napiše. Nekoč se mu je celo zgodilo, da mu je nekdo poslal razglednico in mu z njo sporočil, da je s svojo zadnjo priseljensko zgodbo «udaril žebelj na glavo«. (Dopisnik je V__________________________________________________ S menda meril na portret visokega gospoda, hišnega veleposestnika z debelim bančnim računom, ki je bil tak stiskač, da je morala njegova spoštovana gospa soproga služiti svojo žepnino kot čisto navadna služkinja). Potem pa je imel še druge bralce, ki so mu pripravili pravo veselje. Kadar jim je kaj prevedel iz predpisov njihove nove domovine, z namenom seveda, da bi trdneje stopili naprej, so mu rekli, da ima dobre ideje. Ce pa jim je dal v roke kaj izvirnega, zares svojega, pa so se ga nemirno otresli s pripombo, češ da še kar dobro prevaja. Tako je bilo to iz leta v leto, dokler se ni večja skupina rojakov, njegovih bralcev, zbrala pri njem na domu za njegov rojstni dan. S čašo domačega vina v roki in z orehovo potico v ustih jim je povedal, da zabava vsa ta leta rojake brez kakršnegakoli plačila. »Kaj? Si ponorel?« se je začudil prvi, ki je bil trgovec. »Nehaj fant! Pri priči nehaj!.,. Kdo pa tu dela brez plačila?!« je zinil drugi, ki je zanj delalo devetindevetdeset čistilcev. Gospa Francka je bila najbolj glasna. Ozrla se je po pohištvu okrog sebe in ihtivo zatulila: »Ni čudno, da nimate nikoli nič novega!« »V Švico se tudi ne vozite na smučanje kot mi!« je kričavo dodala njena prijateljica Mina. »Sc na Florido ne!« je zaključil njen mož, uspešni uvoznik. (To pa je zdaj najnovejši donosni poklic med rojaki). »Revmo boš dal svoji ženi v tej vlažni ontarijski zimi!« »V angleščini piši,« je naglo povzela gospa Francka. »V angleščini in za zelene dolarje! Takoj ko pridem domov, tj pošljem knjigo, ki te bo prosvetlila. „Bogataš in revež" se imenuje. Malo resnice povežeš s seksualno nabitimi prizorčki — pa imaš bestseller. V nekaj mesecih si na Floridi! Novo pohištvo si kupiš!« Vsi vprek so govorili vanj. Revež ni vedel, kam bi se dal. Samo poslušal jih je, iz vljudnosti, rekel pa nič. Zvedel je še, da je veliko premehak za tukajšnje podjetništvo, ki je v njem povsod mera prevare. Ce ne znaš komu stopiti na prste, nc prideš naprej, mu je rekel zadnji. Nasveti dobrih rojakov so ga zbadali kot mrzel tuš. Seveda je bil že prestar, da bi jih nc poslušal. Pogladil si je svoje sive lase in jim vljudno odgovoril: »Prav imate.« Sest mesecev je potem z magnetofonskim trakom in s fotografsko kamero obiskoval starejše rojake po treh, štirih provincah, z avtom, z vlakom in avtobusom in si beležil njihova nepozabna doživetja. Proti koncu poletja je imel pred seboj obsežen rokopis, ki je vseboval najbolj pretresljive dneve in trenutke iz njihovega življenja. Na posameznih listih so bili zbrani njih uspehi in polomi, slišati je bilo njih smeh in jok, pomešan je bil s truščem velikih kanadskih mest, s tišino farm in s prahom temnih rudnikov iz okolice Kirkland Lakea, Timminsa in Schumacherja. Angleški tekst so spremljale žive slike upodobljencev. Z angleškim naslovom je rokopis odromal k angleškemu založniku. Ta je videl v teh listih denar in jih sprejel za izdajo pred Novim letom. Ko so se na Silvestrov večer rojaki spet zbrali pri njem, ki je pisal zanje eno celo desetletje, jc knjiga ležala na mizi. Tokrat jih je prišlo v goste že več kot pred meseci. Novi prijatelji so knjigo enoglasno hvalili. »To smo že dolgo potrebovali,« je ponosno rekel prvi. »In kako prav je, da je izšla zdaj, ko priseljenci spet nekaj veljamo,« je pripomnil drugi. »Vsem si zdaj povedal, da smo tu,« je dodal tretji. V____________________________________________________________ V Slovenskih goricah. Foto Janez Klemenčič c »Kar pa je najvažnejše: zapisal si, da smo sodobni Kanadi tudi mi nekaj doprinesli.« Končno se so oglasili še njegovi stari prijatelji. Prva je odprla usta gospa Francka. »Zdaj si bogat, kaj?« je naglo vprašala. »Koliko ničel je bilo na čeku?« jo je skušal prehiteti mož. »Prihodnji teden pa na Florido!« je začivkala gospa Mina. »Ali pa na smučanje v Švico!« Tedaj pa se je gospa Francka iznenada razžalostila, kot bi si bila premislila, in je skoraj glasno zajokala: »Sramota, da je knjiga v angleščini! Ce le pomislim, kako lepo po domače ti je morala pripovedovati o svoji poti gospa M. Vsa njena milina sc je tu porazgubila.« »Pa tisti prizorček s sedemletnim otrokom, ki je edini v hiši govoril angleško!« je nadaljeval njen mož.« Le kako bi to naši dobri ljudje požirali, če bi bilo v našem jeziku. Poslušajte — naj vam naglo prevedem: „... Obsedeli so nemo za mizo, oče, mati in hči. Mrvice kruha ni bilo v hiši, tudi mleka ne, in v hladilniku je glasno brnelo, ker je bil prazen. Danes je sreda in šele v petek bo oče spet dobil brezposelno podporo... Zunaj je tulil zimski veter. V vsem mestu niso poznali nikogar, ki bi jim lahko pomagat. Pa če bi ga tudi poznali, svoje stiske mu v angleščini ne bi znati razloiiti... Tedaj je nabiti molk pretrgalo dekletce. Sedem let mu je bilo in je hodilo v drugi razred. Sunkovito je privzdignilo glavo in pogledalo na uro na steni. Pet in štirideset minut. Skočilo je po svoj plašček, si ga naglo ogrnilo in se izgubilo skozi zadnja vrata. — Starša nista rekla besede, saj je nista imela s čim zaustaviti. Obsedela sta za mizo in si nista očitala ničesar. Dela in zaslužka ni bilo nikjer to zimo, če bi tudi gazil sneg vse tja do Portagea... Cez pol ure je nekdo udaril pred prednjimi vrati ob stopnice, da si je s škornjev stresel led. hi potem so isti škornji nalahno potrkali na vrata. Zunaj je stala sedemletna šolarka in je komaj držala v rokah dve papirnati vreči zvrhano polni špecerije in mleka in kruha. — Kje si pa to dobila? jo je začudeno vpraša mati. — Pri Kanadčanu, prt kitajskem trgovcu, odgovori dekletce in oči se mu smehljajo. — Po šoti \_______________________________________________________________ smo šolarke večkrat pri njem. Dobro se le poznamo. Rekla sem mu, da v petek dobi svoj denar... Vse to mi je naložil iti rekel, da je O. K. ..." Gospa Mina jc že imela solzne oči. »In vsega tega naši ljudje ne bodo brali,« jc potožila. »Kakšna škoda.« »Res je,« jc pritrdil njen mož. »Slabo smo ti svetovali.« prijatelj. Tc knjige pač nc bi smel napisati v angleščini.« »Se tisti, ki si jih obiskal na svoji poti, nc bodo razumeli svojih lastnih izjav,« je pridal Franckin mož in znova zalistal po knjigi. On, ki jc s svojim pisanjem zabaval vse tc ljudi že eno celo desetletje, se je umaknil k oknu, da vdihne nekaj svežega zraka. Bolela ga jc glava. »Ljudje so tako čudni,« si je potihoma rekel in sc zagledal v dolgo vrsto premikajočih sc avtomobilskih luči na široki cesti. »Nikoli jih nc dohitiš.« Ivan Dolenc. Kanada Ljudje so tako čudni FIIATEU JA F1L A TE 11 JA Dubrovnik in Planica Ob 700-letnici zakonika dubrovniške republike je izšla 15. marca posebna priložnostna poštna znamka za 1,25 din v nakladi 500.000. Na znamki je prva stran dubrovniškega zakonika. Dubrovnik, prekrasno zgodovinsko in letoviško mesto v Dalmaciji, je nastal v Vil. stoletju, ko so Južni Slovani prišli v današnje naše kraje. Dubrovčani so se že od prvih časov ukvarjali s pomorstvom, kar jim je omogočilo živahno trgovino s sosednjimi deželami Srbijo in Bosno, pozneje tudi s Carigradom in Benetkami. Zaradi svojega vsestranskega trgovskega prometa se je razvijal tudi politično, kulturno in gospodarsko, ustvaril svojo oblast, pravni red in upravo. Se pod bcncčansko nadoblastjo je Du- brovnik dobil svojo oblast in leta 1272 tudi svoj zakonik. Na čelu Dubrovnika je bil knez domačin, vrhovno oblast pa sta imela Veliki in Mali svet. Vsa svoja veljavna pravna pravila oziroma vse svoje zakone so izdali v zakoniku 9. maja 1272, ko sta ga sprejela Veliki in Mali svet in dubrovniško prebivalstvo na javnem zboru. To je bilo za časa dubrovniškega kneza Marka Justinijanija. Zakonik se je imenoval »Liber Statuto-rum civitatis Ragusii«. Veljal je več kot 500 let vse do propada dubrovniške republike leta 1808. Zakonik ima osem knjig, knjige pa poglavja. Prva knjiga vsebuje pristojnosti organov republike in njihove pravice in dolžnosti, druga zaprisege vseh državnih delavcev, tretja organizacijo sodišč, njihove pristojnosti in sodni postopek, četrta rodbinsko in dedno pravo, peta mestno in kmečko pravo, šesta kazensko pravo, sedma pomorsko pravo in osma dopolnila za prejšnje knjige. Znamka je velika 34,8 X 48 mm, brez belega roba pa 30,8 X 44 mm, zobčana pa grebenasto 12 3/4 x 12 1/4. Izdelane so v večbarvnem ofsetu in enobarvnem črnem tisku v polah po devet znamk. Nad prvo in zadnjo zgornjo in pod prvo in zadnjo spodnjo znamko je na robovih v vseh štirih narodnih jezikih napis »700-letnica statuta dubrovniške republike«. Nad srednjo zgornjo znamko je »Jugoslavija«, pod spodnjo srednjo znamko pa »Dubrovnik 1272—1972«. Na desnem robu ob zadnji spodnji znamki so pole oštevilčene. Sest dni pozneje, 21. marca, je izšla še priložnostna znamka v počastitev I. svetovnega prvenstva v smuških poletih, ki je bilo od 24. do 26. marca v Planici. Znamka velja 1,25 din, na njej je planiška velikanka, natiskanih pa jih je bilo 500.000. Pokrovitelj tega prvenstva v smuških poletih je bil predsednik SFRJ Josip Broz Tito. Pri otvoritvi prvenstva ga je zastopal predsednik slovenskega izvršnega sveta Stanc Kavčič. Prva planiška skakalnica je bila zgrajena leta 1934, na kateri je takrat Norvežan Birger Ruud tudi skočil 92 m. Ze dve leti pozneje, leta 1936, jc Avstrijec Sepp Bradi kot prvi človek na svetu skočil na njej čez 100 m, in sicer 101 m. Na novi velikanki, 160-metrski skakalnici, ki jc bila zgrajena v letih 1967 in 1968 in ki jo je odobrila mednarodna smučarska zveza (FIS) leta 1969, je še istega leta Mann-fred Wolf poletel 165 m, kar je do danes najdaljši skok v Planici. Na letošnjem prvenstvu ga niso prekosili. Na letošnjem I. svetovnem prvenstvu v smuških poletih jc nastopilo 58 tekmovalcev iz 14 držav s treh zemljin, Amerike, Azije in Evrope. Znamka je izdelana v tribarvnem ofsetu in enobarvnem globokem tisku tudi v polah po devet znamk. Nad prvo in zadnjo zgornjo znamko in pod prvo in zadnjo spodnjo jc napis *1. svetovno prvenstvo v smuških poletih« v naših narodnih jezikih. Nad srednjo zgornjo znamko je »Jugoslavija«, pod srednjo spodnjo pa privesek z znakom prvenstva med letnico 1972. Na desnem robu spodnje zadnje znamke so vse pole tudi oštevilčene. Znamke so velike 30,5 X 40 mm, brez belega roba pa 26,5 X 36 mm. Zobci so grebenasti, in sicer 113/4x111/4. Osnutka za obe znamki je napravil beograjski akademski likovnik Andreja Mi-lekovič, tiskal pa Zavod za izdelovanje denarja v Beogradu. Za I. svetovno prvenstvo v smuških poletih je poštna izpostava v Planici imela tudi poseben priložnostni poštni žig. V sredini žiga jc znak tega prvenstva. Rubriko ureja: Ivan Šimenc Spominski koledar maj 1972 1. 5. 1889 so na prvem kongresu druge Inter- nacionale razglasili prvi maj za mednarodni praznik dela; že naslednje leto so prvi maj slovesno proslavili v Številnih deželah, med drugim tudi v Sloveniji In Zagrebu 2. 5. 1945 so enote Jugoslovanske armade po hudih pouličnih bojih, ki so trajali polne tri dni, osvobodile Trst 3. 5. 1941 je fašistična Italija anektirala Ljub- ljano in tisti del Slovenije, ki so jo zasedle italijanske čete, pod nazivom Ljubljanska pokrajina 5. 5. 1818 je bil rojen veliki revolucionar In Idejni vodja mednarodnega delavskega gibanja Karl Marx 5 . 5. 1945 Je bila v Ajdovščini sestavljena prva narodna vlada Slovenije, predsednik vlade je postal Boris Kidrič 6 . 5. 1942 so prignali nemški okupatorji v Begunje prve slovenske talce z Gorenjskega In iz Zasavja 8 . 5. 1945 je nacistična Nemčija podpisala brezpogojno kapitulacijo; zavezniki iz druge svetovne vojne slavijo kot dan zmage 9. maj. v Jugoslaviji pa so se boji nadaljevali šo do 15. maja 1945 9. 5. 1945 je slovenska partizanska vojska vkorakala v Ljubljano, kjer ji je prebivalstvo pripravilo navdušen sprejem 10. 5. 1876 je bil rojen na Vrhniki veliki slovenski pisatelj Ivan Cankar; številna njegova pripovedna in še zlasti dramska dela sodijo v najvišji vrh slovenske umetniške besede 12 . 5. 1884 je umrl eden najpomembnejših čeških skladateljev Bedfich Smetana, njegovi najboljši deli sta opera Prodana nevesta In simfonična posnitev Moja domovina 17. 5. 1869 je bil v Vlžmarjlh pri Ljubljani sedmi in največji slovenski tabor, na katerem so ob viharnem navdušenju ljudstva odločno zahtevali zedinjeno Slovenijo 21. 5. 1942 so ustrelili italijanski okupatorji v Gramozni jami pri Ljubljani organizacijskega sekretarja CK KPS Toneta Tomšiča 25. 5. 1944 so izvedli Nemci desant na Drvar, da bi uničili vodstvo naše narodnoosvobodilne vojske in partije 25. 5. 1892 je bil rojen v Kumrovcu v Hrvat-skem Zagorju legendarni voditelj jugoslovanskih narodov v vojni in miru predsednik SFRJ In ZKJ Josip Broz Tito; njegov rojstni dan slavi vsa Jugoslavija kot praznik mladosti 27. 5. 1926 je umrl nadarjeni pesnik Krasa in revolucionarnega vrenja Srečko Kosovel Zahvala Zime Vrščaj Po članku ob 60-letnicl Zim« Vrščaj, ki je bil objavljen v Rodni grudi pred nekaj meseci, je jubilantka prejela vrsto čestitk tudi od naših bralcev. Ker žal ne utegne odgovoriti vsakemu posebej, nas Je naprosila, da objavimo njeno zehva lo: •Vsem prijateljem In znancem, ki so mi čestitali ob moji 60-letnicl, se toplo zahvaljujem za iskrene želje, iz srca želim tudi njim veliko zdravja In delovnih uspehov. Z veseljem se spominjam srečanj z njimi, tako v novih domovinah kakor med obiskom Slovenije. Zima Vrščaj« Čestitamo Na tekmovanju zidarjev v državi Queensland v Avstraliji je zmagal naš rojak Viktor Pahor. Za uspeh mu iskreno čestitamo! Rojaki, dobrodošli! Iz posebno naklonjenosti do slovenskih rojakov po svetu bi z veseljem sprejela na počitnice slovenske izseljence, ki si želijo miru In gorskega zraka. Na voljo sta dve lopi sobi s tremi posteljami. Sobi sta prosti do konca junija in od septembra naprej. Opremljeni sta z novim pohištvom. Jelka Šlibar Radovljica, Staneta 2agarja 34 Poizvedba Slovenski rojaki v Združenih državah Amerike! Prosim vsakogar, ki je poznal pokojnega Franca Oblaka, rojenega leta 1864 na Vrhniki, ki je živel v ZDA več kot 60 lot, naj proti nagradi sporoči, kje je pokojnik živel in umrl, na naslov: Levec Jožefa Verd št. 102, 61360 Vrhnika, Jugoslavija Sožalje V Loškem potoku je 12. marca umrl Alojz Vesel, brat naše dolgoletne naročnice Mary Žele iz Euclida, Ohio. Njej in vsem drugim njegovim sorodnikom izrekamo iskreno sožalje. — Ojej, slepič se vam je razlil! — Hvala bogu! Sem sc že bal, da je z zobmi kaj narobe, ko je tako težko priti do zobozdravnika! — Ali veš, Micka, da sc v Ljubljani že pripravljajo na kmočko ohcet? Bi bila za kakšno generalko? — Vidim, da vam je varstvo okolja hudo pri srcu! — O. to pa! Zato Imamo piknik vsak teden drugje, da sl prejšnji prostor malo opomore. Mali oglasi — Mali ogl Dobro vpeljano, moderno opremljeno gostilno na dobri prometni točki v Murski Soboti ugodno prodam tudi na odplačilo. Cena 40.000 dolarjev. Interesenti naj se oglasijo na naslov: Klekl Alojz Gostilna »Gaj«, Murska Sobota. Tišinska 30 Jugoslavija Ugodno prodam onostanovanjsko hišo, novo v gorenjskem stilu, z vrtom In sadovnjakom v centru Murske Sobote. Cena: 25.000 dolarjev. Interesenti naj se oglasijo na naslov: Klekl Valentina Cankarjeva 43, Murska Sobota, Jugoslavija Redka priložnost V letoviškem centru na Gorenjskem prodam enonadstropno vilo Iz borovčevlh brun. Pet sob s pritiklinami, kopalnica, terasa, vrt, balkon, pogled na planine. Odlična lokacija za gostinstvo, finejšo obrt, ordinacijo. Možna dograditev. Zaželena kasnejša vselitev. Obvestila: S. Ložar Ljubljana, Velika čolnarska 12 bonboni VISOKI v o d ij o v kvaliteti POSLOVNO ZDRUŽENJE modna hiša LJUBLJANA - MARIBOR - OSIJEK vas vabi, da sl ogledate bogat asortiment pomladne otroške, moške in ženske konfekcije. Poleg tega pa no pozabite na širok izbor metrskega in dekorativnega blaga ter galanterijskih izdelkov. Državna založba Slovenije Najlepše darilo za vsakogar Slovenija Na več kot 380 straneh je Slovenija predstavljena z vsemi svojimi značilnostmi iz sedanjosti in preteklosti. Besedilo je bogato ilustrirano: 563 barvnih in črnobelih fotografij. Knjiga ima pet zaokroženih in sistematično obdelanih razdelkov: GORENJSKA — LJUBLJANA — DOLENJSKA - PRIMORSKA — ŠTAJERSKA. CENA TEGA IDEALNE-NEGA TURISTIČNEGA VODNIKA VELIKEGA FORMATA (22x 27cm) |e 240 din (15.00$). Hkrati založba opozarja na dve pomembni likovni ediciji: Rihard Jakopič V tej monografiji, ki je grafično na najvišji sodobni ravni, je Jakopič prvič predstavljen v celoti. V knjigi je 81 barvnih reprodukcij Jakopičevih najpomembnejših del ter 50 skic in risb iz avtorjeve zapuščine. CENA TE REPREZENTATIVNE KNJIGE. KI IMA 232 STRANI FOR MATA 25 X 29,5 cm JE 350 din (20,60 S). Slovenski impresionisti V knjigi o štirih osebnostih, ki so v začetku našega stoletja dvignili slovensko slikarstvo na mednarodno raven. Je 164 strani barvnih reprodukcij najpomembnejših del Jakopiča (26 slik), Jame (21 slik), Groharja (16 slik) In Sternena (18 slik). KNJIGA IMA 212 STRANI VELIKEGA FORMATA (25 X 29,5 cm) CENA: 300 din ALI 17,7 dolarjev (slov. tekst), 18.90 dolarjev (nemška in angleška izdaja). Vse tri knjige, ki so najlepše darilo za vsakega ljubitelja slovenske likovne umetnosti In naših naravnih lepot, lahko naročite s priloženo naročilnico na naslov: Državna založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Mestni trg 26. Sokovi in vonj breze, bleščeči in zdravi lasje, brez prhljaja BREZOV ŠAMPON ILIRIJA kozmetika NARTA TRGOVSKO PODJETJE Cvetličarne EXPORT — IMPORT LJUBLJANA. Titova 3B Telefon: 315-197 — Uprava RAČUNOVODSTVO: Prečna ul. 3 — tel. 320-33B GLAVNO SKLADIŠČE: Cigaletova 13 — tel. 313-382 TRGOVINE: ORHIDEJA, prehod Nebotičnika tel 20-897 CVETLICA, Titova 3 — tel 22-337 ROŽA. Nazorjeva 3 — tel. 23-194 TELEFLORA. Wolfova 10 — tel 22-513 CIKLAMA. Titova 38 — tel 315-197 VIJOLICA. Rozmanova 2 — tel. 323-236 ZVONČEK, Lundrovo nabrežje 3 SANOFLORA, TugomerjevB 2 tel. 55-940 CVETLIČNI BAR JULIJA, Stari trg 9 tel. 25-601 V vseh poslovalnicah nudimo cenjenim potrošnikom kvalitetno in priznano cvetje, cvetoče in zelene sobne in vrtne rastline, okrasna parkovno in vrtno drevje ter grmičevje, cvetlična semena In gonu> Ije. vrtnarska orodja, zaščitna sredstva, gnojila in strokovno pripravljeno zemljo. PO ŽELJI IZDELUJEMO VSE ARANŽMAJE ZA HOTELSKE DVORANE. POSREDUJEMO DAROVE CVETJA V DOMOVINI IN ZAMEJSTVU OB NAKUPU CVETJA SO NA VOUO VSA STROKOVNA NAVODILA Rojaki, ki potujete v Jugoslavijo in Evropo, zaupajte se nam! Iranslurisl vam nudi vse vrste turističnih uslug — prevoze in izlete z lastnimi najmodernejšimi avtobusi, hotelske rezervacije v lastnih in tujih hotelih, vse vrste vozovnic, karte za prireditve, lov in ribolov in druge. CENTRALA: LJUBLJANA. Šubičeva ulica 1. telefon 20 188. telex 31 144 YU TRANU POSLOVALNICE: Ljubljana. Bled. Bohinj. Radovljica, Škofja Loka. Domžale, Piran. Zahtevajte prospekte! **** Samostojna organizacija pravna oseba Emona Ljubljana LJUBLJANA, Titova 10 Telefon: 24 801 «07, 24 616,819 Teles: 11254 YU SLON Telegram: SLON UlIBUANA LJUBLJANA Hotel z modernim komfortom v strogem centru mesta. Klasična restavrac!|a s prvorazredno mednarodno kuhinjo. Narodna restavracija -Klet Slon- a tipično dekoracijo, s slovenskimi In jugoslovanskimi specialitetami Nočni bar z mednarodnim artističnim programom. Kaverna z godbo, odlična slaščičarna, senčnat vrt. Bistri Slon z delikateso, ekspresom In snack barom. Globtnur potovalna agencijo. Lopo urejeni klubski prostori In banketne dvorane za konference, sprejeme, slavnostne kosila, cocktail parlies In rame prireditve. Menjalnica v hotelu. Sedež sekcije barmanov Jugoslavije IMP IMP — naše največje Industrijsko montažno podjetje je specializirano za vsa instalacijska dela s področja elektrike, vodovoda, prezračevanja, kurjave in klimatizacije. Posvetujte se z našimi strokovnjaki! IMP — Ljubljana. Titova 37. telefon 321-043 GRADBENO PODJETJE Tehnika LJUBLJANA, VOŠNJAKOVA 8 Ural« ^LJUBIJA N *5) • izvajanje vseh vrst inženirskih gradenj • gradnja stanovanj za trg • izvajanje inženiringov • projektiranje • prodaja gradbenih polizdelkov in gotovega betona TIKI ELEKTROSTROJNO PODJETJE LJUBLJANA. Alešovčeva 52 Tei.: 56-944. 56-950 Proizvaja in prodaja kvalitetne bojlerje vseh velikosti, kuhinjske nape, prezračevalce za sanitarije idr. ZAL02BA MLADINSKA, KNJIGA, LJUBLJANA PRIPRAVLJA V SODELOVANJU S POMURSKO ZALOŽBO Izbrano delo MIŠKA KRANJCA V 12 KNJIGAH Človek v Kranjčevi prozi živi in se bojuje za tri stvari: za ljubezen, za kruh in za pravičnejše socialne razmere. To so trije tematski kroai tega plodovitega prekmurskega pisatelja in se prepletajo v vseh literarnih zvrsteh, ki se Je v njih poskusil. Najboljše, kar je Miško Kranjec na posameznih področjih ustvaril, je uvrščeno v 12 knjigah njegovega Izbranega dela: 1. knjiga: ŽIVLJENJE. PESEM. CESTE, OS ŽIVLJENJA: 2. knjiga: KAPITANOVI, NOVELE: 3. knjiga: DO ZADNJIH MEJA. 4. knjiga: POVEST O DOBRIH LJUDEH. NOVELA; 5. knjiga: TEŽAKI. NOVELE: 6. knjiga: POD ZVEZDO; 7. knjiga: ZEMLJA SE Z NAMI PREMIKA: 8. knjiga: IZGUBLJENA VERA. 9. knjiga: MACESNI NAD DOLINO, NOVELE: 10. knjiga: ČLANKI; 11. knjiga: MESEC JE DOMA NA BLA-DOVICI, ČARNI NASMEH. CRTICE In 12. knjiga: MLADOST V MOČVIRJU. Naročila sprejema izvozni oddelek Mladinske knjige. 61000 Ljubljana, Titova 3. Cena vseh 12 knjig je 44.— US dolarjev. Zmaju zagotavlja uspeh nenehna kontrola in visoko razvita raziskovalna dejavnost Razgibana mednarodna trgovina in založenost tržišč po svetu so primorale skoraj vse tovarne, da so do skrajnosti izpopolnile svojo proizvodnjo in proizvode in, da nenehno slede željam potrošnikov in potrebam tržišča. S tem so dosegli, da se proizvodi takih tovarn, lahko pojavljajo tudi na tržiščih z najstrožjim kriterijem, da sodijo njih proizvodi v sam vrh najmodernejše tehnologije. Tovarna baterij in baterijskih naprav ZMAJ je v primerjavi z mnogimi tujimi istovrstnimi tovarnami majhna, vendar jo lahko štejemo med proizvajalce samega vrha. Toliko bolj so vredna njena prizadevanja, če upoštevamo, da ima tovarna res petdesetletno tradicijo, vendar je do pred kratkim obratovala s sila zastarelo mehanizacijo, ki je bila že zdavnaj odslužena In ni več zadoščala potrebam novih dob. Kako so to dosegli v tako kratkem času? Prodvsem s požrtvovalnostjo kolektiva in z izredno pedantnostjo pri sami proizvodnji, Tovarna ZMAJ, ki uspešno sodeluje z angleško firmo VIDOR in ameriško firmo MALLORY, je tik pred osvojitvijo proizvodnje alkalnih in živosrebrnih baterij, za zdaj pa je baterija 6 AF 22 SUPER 9 V eden največjih dosežkov. Baterija deluje na principu, da eno surovino nadomešča kisik iz zraka, katerega količina je neomejena. namesto nje pa je zato pri isti prostornini baterije več prostora za drugo surovino. Kisik iz zraka oksidira cinkov prah. pri tem pa se na odvzemnih elektrodah ustvari električni potencial. Ta baterija ima toliko energije kot štiri EKSTRA 9 V. Energija je kvalitetna in ji napetost do popolne iztrošenosti skoraj ne pojema. Ni pa niti dvakrat dražja od navadne EKSTRA 9 V. vplivajo na kvaliteto izdelka že do desettisočake odstotka. Za končno kvaliteto ni dovolj le dobra surovina, ampak je zelo pomembno, da je proizvodni proces pod natančno kontrolo. Strokovnjaki sistematično kontrolirajo vse proizvodne postopke, da lahko pravočasno ugotove morebitne odmike od normirane kvalitete, če bi ugotovili tudi najmanjšo napako, se taki proizvodi nemudoma izločijo. Za uspeh žrtvujejo tudi prosti čas Med ogledom tovarniškega laboratorija, smo poleg proizvodov tovarne ZMAJ zasledili množico baterij, ki so jih izdelale druge istovrstne tovarne. Tudi tuje izdelke neneh- Na podlagi nenehnih raziskav in stroge kontrole proizvodnje in surovin ter končnih izdelkov v lastnem laboratoriju garantira tovarna ZMAJ za svoje baterije deset mesecev. Ob pravilnem vskladi-ščenju pa je trajnost baterij nekaj let. no preizkušajo, saj si žele zagotoviti natančen pregled nad kakovostjo drugih proizvajalcev. Kako daleč so v kvaliteti prišli drugi, smo mimogrede vprašali. Priznati moramo, da je kvaliteta tovarne ZMAJ prekosila mar-sikake uvožene baterije. In ker zahteva V laboratoriju tovarne »Zmaj« izdelava nekaterih elementov drage uvožene surovine, ki pa jih bodo začele kmalu dobavljati domače tovarne, v ZMAJU upajo, da bodo razširili svojo proizvodnjo tudi na izdelke, ki jih je bilo treba doslej uvažati in katerih firme ZMAJ zastopa na domačem tržišču. Kdo so ti strokovnjaki, ki skrbijo za razvoj in kvaliteto? To so ljudje z visoko izobrazbo In z mnogo prakse na svojem področju. Tudi svoj prosti čas preživijo na inštitutih, se poglabljajo v študije in zasledujejo vse mednarodne dosežke na tem področju. Na primer inženir žemva se več kot dvanajst ur na dan posveti svojemu poklicu in ima stike z inštituti in kolegi-strokovnjaki po vsem svetu. Močne tuje firme z zanimanjem spremljajo razvoj ZMAJA, kateremu se v bodoče obeta še večji uspeh v proizvodnji baterij in baterijskih naprav, ter sodelovanje z mnogimi tujimi partnerji, pri kontroli surovin in končnih izdelkov V lastnem laboratoriju kontrolirajo kvalitete surovin in končnih izdelkov z najmodernejšo aparaturo tako. da so sposobni ugotoviti prisotnost nekaterih elementov, ki slabo tovarna baterij in baterijskih naprav zmaj L|ubl>ar\*. S/ntrtinifc« c 26 Namesto navadne vode Čudežni biseri izvirne svežine ... S čudovito igro narave že stoletja izvira RADENSKA. Moč zemlje in bistrina izvira v igri biserov. Vedno sveža, vedno peneča, sama, z dobrim vinom in sadnimi sokovi ... NAMESTO NAVADNE VODE RADENSKA varčevanje Z ustreznim deviznim varčevalnim programom pri Ljubljanski banki si lahko zagotovite izredno ugodno dinarsko posojilo za nakup ali graditev hiše ali stanovanja. Seveda so želje in možnosti dokaj različne, zato bo najbolj praktično, da se s svojim vprašanjem obrnete kar neposredno na naslov: kredit Ljubljanska banka, 61000 Ljubljana. Šubičeva 2. stanovanje Izdelali vam bomo vaš varčevalni program, tako rekoč »po meri«. pravi naslov za denarne zadeve ljubljanska banka