Štev. S.
"V JLii-u-ToljarLi, lO. maja 1889.
Zjetnils XI.
Duhovniki v državnem zboru in deželnoavtonomistiška šola.
Iz popolnoma zanesljivega vira smo zvedeli, da svečeniki, ki delujejo v državnem zboru kot zastopniki, protestujejo in hočejo protestovati proti temu, da bi prišla cerkev v oblast dežel ali deželnih zastopov potom šole, in proti temu protestujejo uže iz same ljubezni do šole. Svečeniki zbornice poslancev državnega zbora namreč dobro vedo, da se ne zlaga z nazori cerkve, da bi jo spravljale v zavisnost naključne večine.
Ta vest v prepričanju in volji svečenikov, delujočih v državnem zboru, je jako tolaživna, in se je nadejati, da velja glede na vse duhovnike katerega si bodi naroda, ki so kot zastopniki odposlani v državni zbor. Ne ve se še, kak bo konečen izid boja za osnovno šolo; naučni minister je sicer predložil gosposki zbornici tri predloge kot vladne predloge glede na osnovno šolo: ali te predloge ne obsezajo vsega tega, kar zahtevajo nemški konservativci, in za kar bi bili voljni glasovati pred vsem poljski in češki deželni avtonomisti. Vsled tega bo boj še trajal, načrti bodo še sledili in se spreminjali; a dokler sedanja večina ne spremeni ne svoje taktike, ampak svojih načel glede na deželne zastope, katera načela namerjajo oblast teh zastopov povečevati dalje in dalje, torej tudi glede na šolo, ni se nadejati, da bi bil konec boja srečen za osnovo, in zaradi tega mora biti vsak patrijot in rodoljub vesel, da se v državnem zboru oglašajo taki zastopniki glede na šolo, katerim niso omotili pogleda strankarski in stanovski interesi.
Najbolj pa nas sme veseliti to, da se svečeniki hočejo upirati povečanju deželne oblasti glede na šolo in v tem glede na cerkev. Kajti ravno duhovenstva so po deželah in pri raznih narodih zbegavali s tem, da so mu kazali dobro stran novih prestrojivnih načrtov, zakrivali pa ob jednem senčno in pogubno stran istih načrtov.
Pri agitacijah niso pomislili, kako nevarno je za cerkev, izročevati šolo deželnim zborom. Niso pomislili, da n. pr. po deželnih zborih je največ takih zastopov, katerih večine glasujejo v liberalnem zmislu, in sicer na
podstavi takega liberalizma, kakoršen ne more ugajati duhovenstvu in cerkvi; niso pomislili, da politiki takih liberalnih večin se udajejo radi viši cerkveni dostojanstveniki, kakor so se udali n. pr. ogerski prelati, škofi, nadškofi in kardinali gospodujoči liberalni madjarski stranki na Ogerskem, ko v soglasju s to liberalno politiko niso se hoteli nikakor udeležiti katoliškega shoda na Dunaju. Agitatorji so nadalje prekrivali, da viši dostojanstveniki že sedaj ne prihajajo radi v deželne zbore kot zastope za pomešano prebivalstvo, da bi se ne zamerili tej ali oni stranki, tej ali oni narodnosti, in da s tem opuščanjem ostajajo v najugodnišem slučaju sicer nevtralni, da pa ravno s to nevtralnostjo ne izpolnujejo svoje dolžnosti, ko imajo pravico glasovanja, pa ne glasujejo in se v obče ne udeležujejo zborovanja. Isto tako so prekrivali agitatorji za Liechtensteinov načrt, da bi v deželah s pomešanim prebivalstvom večine deželnih zastopov preustrajale šolo jednostransko, v interesu prebivalstva, katero zastopa vsakodobna večina, in v strankarskem interesu iste večine zastopnikov, ne pa v interesu namere, katero ima šola, v interesu pravega pouka in prave vzgoje.
V tem, kar je cerkve poklic in napor, da bi se utrjevala prava vzgoja, bi ravno Liechtensteinov načrt izročal šolo nepouku in pravi pedagogiki, pravi vzgoji, ampak samovolji in interesom, ki imajo po največ samo na videz opraviti s poukom in vzgojo. Prekrivali so duhovenstvu, da bi se bilo cerkvi in svečeništvu ukla-njati samovoljnim sklepom in določbam naključnih večin deželnih zborov, prekrivali so, da bi se povečevalo krinovstvo viših dostojanstvenikov, spravljali tako cerkveni interes v zavisnost deželnozborskih, potem toliko mogočniših večin, in da bi se zlasti manjšini prebivalstva ustrojevale šole, kakor bi ne ugajalo ne cerkvi, ne narodnim odlomkom, to pa zato ne, ker bi se vse drugo dosezalo, samo ne pravi pouk, prava vzgoja, za katero
je jedino cerkvi konečno mari. In cerkev bi še o sta-
18
lisca gole, suhe, obče pravice ne mogla odobravati, da se dela krivica manjšinam in odlomkom, ki nimajo sreče biti v tej ali oni deželi v večini bodi si po številu, ali po umetno ustvarjenih večinah vsakaterih zastopov.
Ako se je bil ukoreninil, zgodovinski običaj, da seza njegova moč celo v našo dobo, v naše dni, da je v večih sporih razsojeval pravo ali pravico poglavar katoliške cerkve vladarjem, državam in narodom, je pač v interesu cerkve, da tudi drugi njeni viši dostojanstveniki in v obče cerkveni organi čujejo nad pravico, torej se v Avstriji, kjer je osnovni zakon jednakopravnosti podeljen jednakoveljavno vsem narodom, potegujejo za isto pravico narodne jednakopravnosti in s tem za državne, narodne in vsled tega tudi cerkvene interese. Tu pokažejo lehko cerkveni organi najlaže, da čuje v njih še moralna moč, torej tudi moč, da bi se potezali ne-
pristransko za pravo vseh narodov. Samo s tega stališča bi bili morali cerkveni organi a priori obsojevati načrt, kateri bi, ako bi obveljal, škodoval naravnost šoli, narodom in cerkvi, s tem pa tudi celokupnim državnim interesom.
Po vsem tem je opravičeno in veselo znamenje, da se svečeniki državnega zbora v interesu cerkva in šole hočejo postaviti vsaki nameri, ki bi hotela izročiti šolo in s tem tudi cerkev vsakodobnim, torej naključnim večinam deželnih zborov in s tem v zavisnost poslednjih cerkev in šolo, v njih samovoljo pouk in kar je naj-nevarniše vso vzgojo prebivalstva, državljanov in narodov. Vsa čast takim svečenikom, ki se zavedajo dolžnostij svojega poklica kot svečeniki, zastopniki narodov cerkvenih in državnih interesov. Slava jim!
0 kritiki dr. Mahniča.
0 bistvu cerkve.
Četrtoletni časopis „Rimski katolik", ki ga v slovenskem jeziku urejuje gospod profesor v Goriškem duhovniškem semenišču dr. Anton Mahnič, je prinesel v 1., 2. in 3. zvezku leta 1888 pod zaglavjem nO bistvu cerkve" članek, ki je obrnen proti leta 1888 na Dunaju v nemškem jeziku priobčeni knjižici (brošuri) „Zur Steuer der Wahrheit" in tudi proti našemu listu (^Slovanski Svet"), ker si je ta štel v dolžnost, spregovoriti o omenjeni knjižici, ob jednem priobčiti v natančnem prevodu njene važnejše razprave, sosebno ker jih je pošteval in jih še pošteva kot popolnoma utemeljene. *)
Nas so strastni napadi in sumničenja, ki v tem članku niso obrneni samo proti pisatelju brošure, ampak tudi proti našemu listu, prehvapili in zaboleli; vendar prepričani, da neosnovane trditve in lažni izvodi (Trug-schliisse) tega članka ne morejo zbegavati čitateljev našega lista, in ker nas vodi načelo, da se po možnosti izogibljemo vsaki vznemirjajoči polemiki z našimi rojaki, h katerim smo prištevali tudi dr. Mahniča, krotili smo svoje razžaljeno čustvo in sklenili smo bili že, da bi nikakor ne pretrgali molčanja vsled tega povoda.
Zal, na koncu članka str. 295 »napravljeni napušni poziv „k zavrnitvi, ako nam (»Slovanskemu Svetu") je mar rešiti svojo čast", nas sili, da odstopimo od svoje namere. Zatorej bodemo čudna razpravljanja dr. Mahniča
*) Prav za prav obrača dr. Mahnič svoj članek celo manj proti knjižici, nego proti „Slovanskemu Svetu", čeravno je ta iz knjižice posnel samo nekoliko zvezanih mest, ista podal v do-slovno zvestem prevodu ter jim skušal postaviti primeren napis, kar širokoustno imenuje dr. Mahnič „umstveno-dogmatično raz-motrovanje" in jako zamerja „Slovanskemu Svetu".
razsojevali sine ira et studio do cela objektivno, oziroma oprovračali in prepuščamo prav mirno našim častitim čitateljem, da si napravijo s pomočjo te oprovržbe svojo razsodbo o tem, kakošni so razlogi, ki se rabijo od na-sprotniške strani proti nam, in v obče, kakošna sta glava in srce latinizatorjev, s katerimi imamo opraviti.
Predno pa prejdemo na meritum rei, zdi se nam potrebno, da omenimo poprej še nekaj drugega toliko bolj, ko tako postransko razlaganje ne spada v okvir polemike, ki je posvečena jedru stvari. Z nasprotniške strani se je namreč takoj pri začetku članka (str. 62 do 64) grajalo in skušalo izrabiti na prav čuden način to, da je naš list simpatiški spregovoril o brošuri, ki je izšla v založbi Dunajskega časopisa „Parlamentar", in katera je obrnena proti okrožnici škofov goriške metro-polije, in da sporočil njene najbistvenejše dele, v obče pa podpiral težnje „Parlamentarja". —
„Parlamentar" ni cerkveno, ampak tako rekoč izključno slovanskim interesom posvečeno glasilo, katero teži po tem, da bi registrovalo in razgovarjalo vse prikazni ali pojave toliko iz že prešlega, kolikor tudi sedanjega življenja vseh Slovanov, razumejo se samo po sebi članki in dopisi, naj se potem dopošiljajo od katoliških ali nekatoliških Slovanov. Tako ravnanje, kakor tudi ponatis in založba v brošurni obliki takih člankov, kateri se utegnejo razprodati, pa ni samo v tendenciji lista, ampak tudi v skrbi za gmotno varstvo lista, in ista skrb naravnost izključuje vsakatero oškodovanje interesov čitateljev lista, naj si pripadajo tej ali oni verski skupini.
Kdor že leta čita BParlamentarjau, mora svedočiti, da je bilo v njem sprejetih veliko manj nekatoliško, nego katoliško navdahnenih člankov in v vrsti poslednjih celo
sistematiška razpravljanja, katera so odločno zagovarjala odstranjeni avstrijski konkordat, torej bi bila mogla jedva iziti v kakem drugem, ne nalašč katoliškim interesom posvečenem listu. Pri tem pa v pogledu na antipatije, katere dr. Mahnič brez ovinkov razodeva nasproti vsem liberalnim časnikom, ne moremo si kaj, da bi ne opomnili, da je jedva kak drug avstrijski časnik odločno in stalno šel do živega liberalizmu, kakor ravno »Parlamentark
Tega se ve da ni pripisovati uredniku »Parla-mentar"-jevemu, ampak okolnosti, da je ta list navezan na prvem mestu na duševno in gmotno podporo avstrijskih Slovanov, katerih velika večina je naklonjena konservativnim načelom in pripada katoliški cerkvi. Ali to ne spremeni ničesar v očeh onih, ki so navajeni soditi objektivno, ki torej, ne glede na nazore in čustva listo-vega urednika, kateri jim niso nič mari, poštevajo jedino duševne proizvode njegove. To, da sodi naš častiti nasprotnik, nepovoljno o „Parlamentar"-ju, ne da bi poznal ta list, proti eegar uredniku je, kakor se kaže, pristranski, ne bo torej nikakor zaviralo našega »Slovanskega Sveta", dasi ta ne prinaša in ne more prinašati v pogledu na krog svojih čitateljev nikakih proti-katoliški navdahnenih člankov, da ne bi posnemal nam, ob jednem našim čitateljem ugajajočih člankov, bodisi iz »Parlamentarja" ali drugačnih časopisov, eventuvalno te časopise priporočal našim čitateljem, ki so že davno odraslim otroškemu razumu in dosledno dobro razločujejo pšenico od plev.
Pač misli dr. Mahnič, da od katolikov prihajajoča kritika škofovskih okrožnic po novinali v obče ni dovoljena, ker je vsak katoličan svojemu škofu, kakor svojemu telesnemu očetu na podstavi četrte zapovedi božje dolžen spoštovanje in ljubezen, torej proti njegovim ka-koršnim korakom koli javno po novinah sme nastopati toliko manj, ko za svoje dejanje in nehanje jedino Bogu v nebesih in rimskemu papežu na zemlji odgovorni škofje nikakor niso zavezani zagovarjati se ali odgovore dajati svojim podložnim ali celo malikovalcem narodnosti, zlasti po predalih liberalnih novin No, proti temu nazora bi jo bil mogel naš list zakriviti samo v slučaju, ko bi se bila okrožnica (pastirski list) dotikala jedino cerkvenega polja in bi ne bila po Škotih samih potom časopisja dana javnosti.
Te bistvene okolnosti in nadaljnjo jednako bistveno okolnost, da ima tudi oče nasproti svojim otrokom svete dolžnosti, je naš častiti gospod nasprotnik očividno prezrl, ko se je spravil na »Slovanski Svet", da bi ga grajal zaradi neki zakrivljene brezozirnosti nasproti našim duhovnim očetom. Mi pravimo prezrl, ker, vajeni varovati „ius bonae existimationis" celo nasproti našim naj-odločnišim nasprotnikom, ogibljemo se vsakaterega sum-ničenja, torej tudi nočemo misliti niti o dr. Mahniču, da hoče tajiti dolžnosti očetov nasproti otrokom in pravo
(pravico) Slovenca, da se v zadevah države, kateri pripada, ah narodnosti svojega naroda, katerega sin je ravno tako, javno izreka potom tiska, in da dotične svoje nazore zagovarja v zakonitih mejah, kakor tudi, da popravi vsako po novinah kot predmet javnega razgovar-janja napravljeno sumničenje svojega naroda, oziroma kakega njegovega oddelka, istotako potom tiska.
Nam nasproti rabljeni čudni izraz »malikovalci narodnostne ideje", kateri zaznamuje golo poganstvo bi dajal pravico misliti, da dr. Mahnič Slovencem odreka pravico ljubiti svojo narodnost in v njenem interesu nastopati brez strahu, in da bi ne bil niti slabe volje, izvrševanje te pravice žigosati kot poganstvo. Ali ta izraz moremo že glede na to, da vsebino vsega njegovega članka označuje neukrotljiva strastnost, pripisovati jedino tej strastnosti, torej ga ne smemo poštevati zaresno. Saj našemu častitemu gospodu nasprotniku vendar ni neznano, da v mejah škofije goriške metropolije na škodo slovanskega življa potrajno razširjajoči se latinski element, čegar interesom je posvečen njegov članek, nikakor se ne zadovoljuje z ohranjenjem narodnosti, kakor težimo mi potem, ampak stremi nadalje razširjati se naravnost protinaravno in spravlja tako v nevarnost celo obstanek avtohtonnega slovanskega življa, torej doprinaša neverjetne reči v stvareh narodnosti.
Ko bi torej dr. Mahnič že Slovence' katerih ljubezen k svoji podedovani narodnosti se razkriva jedino po poti defenzive, dejanski pošteval kot malikovalce narodnosti, kako sodbo bi še le moral izreči nad agresivnimi Latinci, ki v stvareh narodnosti ne poznajo nobene mere, sosebno pa nad seboj samim, ki, dasi po svojem rojstvu Slovan, nastopa očitno kot latinizator in se s tem loti pospeševati nekrščanske aspiracije latinskega življa ?
Trditev, vsled katere bi bili škofje samo Bogu v nebesih in rimskemu papežu na zemlji odgovorni, utegne našemu častitemu gospodu nasprotniku obveljati pač jedino v mejah strogo cerkvenih in z omejitvijo na ta krog. Kajti škofje, ako tudi preziramo popolnoma, da vsaj po svojem rojstvu pripadajo kakemu narodu, so prek in prek državljani, specijalno v našem cesarstvu jako imenitni, na državno življenje posredno in neposredno, v svojih vrhovnikih celo kot člani zakonodavskih korporacij močno vplivajoči državljani, torej niso v tej svoji neoporečni lastnosti manj nego drugi državljani navezani na državne zakone in dosledno odgovorni državni oblasti.
Od nasprotniške strani se utegne tudi pripoznati, da škofovska okrožnica, katero je kritikovala napadena brošurica, razpravlja poleg strogo cerkvenih tudi necer-kvene zadeve, katere so določene po lastnih državnih zakonih, da celo po državnem osnovnem, pravice državljanske zagotavljajočem zakonu, in da ista okrožnica pri tem sumniči nepoštenih tedencij voditelje Slovencev, sosebno ča-
sopisne urednike in v obče one, ki imajo opraviti s slovensko literaturo.
Nikogar torej, ki misli pravično, ne more osupniti, da si je štel tudi naš list za svojo pravico in celo za svojo dolžnost, očitno postaviti se proti takemu postopanju, zlasti ko se je lotil v zadevah te vrste izpodbijati ne sin očeta, ampak državljan državljana in sicer v varovanje svoje javno napadene časti, in je bila kritika te oprovržbe vsakomur prosta.
Pri tem pa je, kar se ne da tajiti, važno še to, da se v škofovski okrožnici cerkvene in necerkvene zadeve razgovarjajo tako umetno pomešane, da tako tesno prepletene druga z drugo, da se sumničenje na cerkvenem in necerkvenem polju nekako dopolnjuje in podpira drugo z drugim. In to dejstvo je vredno uvaževati toliko bolj, ker je z jedne strani zaviralo ločenje cerkvenega od necerkvenega dela, z druge strani pa pro-vzročilo, da bi bila kritika samo jednega dela nad vse nevarna, tudi ko bi to bilo možno. Tako vsekakor nenaravno popolno molčanje obdolževanj na cerkvenem polju bi se pač bilo po znanem načelu »Qui tacet, con-sentire videtur" razlagalo kot tiho pripoznanje, da bi bila ista obdolževanja popolnoma prava; kaj takega vendar ni smel pripoznati ta, ki je bil nedolžno napaden na svoji časti, že v pogledu na dolžnost, ki jo ima do samoohranjenja.
Po vsem odgovornost zato, da se je škofovska okrožnica kritikovala javno po časopisju, ne more nikakor zadeti nas in našega lista, tudi ne pisatelja napadene brošurice, ampak jedino pisatelja okrožnice, kateri je zakrivil, da je zašel na necerkveno polje in da je čudno zamalgamil ali zmešal cerkvene z necerkvenimi zadevami, potem pa zadeva odgovornost in sicer v ne manjši meri onega, ki je odposlal prav za prav kurat-nemu duhovništvu namenjeno okrožnico časopisu v ob-javljenje, ker je ta objava provzročila javno kritiko, in je bila naravna posledica, da so se iste kritike udeleželi oni, ki so bili v okrožnici napadeni.
Z ozirom na to je imel nas častiti gospod nasprotnik jedva pravico, stavljati čitateljem »Rimskega katolika" vprašanje: „Kaj boste rekli o sinu, ki svojega očeta javno obrekuje? I dasi bi imel oče res svoje slabosti, dasi bi morda njegova povelja res sinu ne ugajala, ima li ta pravico očeta po svetu opravljati, podložne mu ljudi proti njemu šuntati?" Kajti tako stavljeno vprašanje, ako tudi ne gledamo na to, da pošteva vernike, kakor mu ravno ugaja, kot »otroke" in kmalu potem kot »podložne ljudi",*) je povsem takošno, da zavaja ali moti fitatelje, ker v njem:
a) v strogem nasprotju z juridiškim ne manj, kakor navadnim govorom se kvalifikuje tudi odkritje dejanskih slabostij ali napak kot obrekovanje, potem
*) Izraz, ki se nikakor ne da rabiti za otroke.
b)	prestopek obrekovanja se postavlja kot dejanski izvršen, v tem ko je v »Rimskem katoliku" napadena brošura in po njej naš list jedino v škofovski okrožnici obsezana huda sumničenja naših soplemenikov, katera kljubu temu niso bila imenovana obrekovanja, oprovrgla in oprovrgel z dokazi, katerih popolno pravost izpodbiti se brezvspešno trudi naš častiti gospod nasprotnik, vrhu tega
c)	skuša čitateljem vcepiti čisto krivo misel, da smo mi kot napadniki vso žalostno zadevo hudobno začeli ventilovati v časopisju, torej pred forom javnosti.
Tako pa niso stvari. Mi smo bili v škofovski okrožnici hudo in vsestranski sumničeni, da ne rečemo, obrekovani, v okrožnici, katera je našim narodnim nasprotnikom ni davno celo v poslaniški zbornici državnega zbora ponudila davno zaželeno priliko, da so nastopili proti celemu našemu narodu. Prehvapilo nas je najneprijetniše, ko po razglasbi te okrožnice v javnem časopisju, se je spravila cela žalostna zadeva pred forum javnosti. Ako kje, velja tu načelo »qui est causa causae, est causa causati." Ako je hotel torej naš častiti gospod nasprotnik dati obliko vprašanju, z namero, da bi ne zavajalo čitateljev »Rimskego katolika", ampak da bi bilo utemeljeno stvarno in vsestranski: bi bilo moralo glasiti se isto vprašanje blizu tako-le: »Kaj bi si vi mislili o očetu, ki s svojimi otroci samo zaradi tega, ker se, od dvojih mater rojeni, razločujejo po dveh maternih jezikih, ravna nejednako, da, tako krivično, da ne preneha laskati se jednim, ki se zagrešujejo z mnogoterimi razposajenostmi, druge pa, čeravno se v celoti odlikujejo z vzornim vedenjem, sumniči, da, po načinu očimov, ki se boje osebne dotike s svojo pastorčadjo, ne da bi jih bil krepko poučil, eventuvalno posvaril ali kaznoval, in celo, ne da bi jih bil poklical k sebi in zaslišal, javno pred svetom obdol-žuje nepoštenih nevarnih tendencij in hudih prestopkov, s tem pa jih sili, da se takisto javno umivajo ali zagovarjajo pred svetom?"
Ako naš častiti gospod nasprotnik ni hotel ali ni mogel zaradi svojega zavisnega mesta vprašanje formu-lovati v tej, stvarnemu položenju odgovarjajoči obliki, bil bi celo v lastnem interesu ravnal pač modrejše, da bi se bil izognil staviti po ničemur ne podprto ali utemeljeno vprašanje. Z njegove strani bi bilo tudi modrejše, da bi ne bil tako ostentativno nastopil v imenu jeden-krat vse slovenske duhovščine, potem pa celo vseh Slovencev; da bi bil kazal manj veselja v patetiških nagovorih, poučevanjih in izklicevanjih, sosebno pa, da bi bil varčniši v praznih sumničenjih, ker vsa taka in jednaka sredstvica v zaresni polemiki niso na svojem mestu, tudi popolnoma neprikladna, da bi nadomestila nedostatek stvarnih razlogov. No to je njegova stvar; zato opomnimo samo še, da očitanje, kakor da bi bili poskušali mi podložnike kakega škofa »šuntati" proti temu, ni popolnoma jasno, da pa naša vest je tudi na to stran po-
polnoma čista. Med Slovenci so sicer sumničenja, katera ne namerjajo nič drugega kakor »šuntanje", na dnevnem redu; ali ta plemeniti šport ni po našem ukusu, ne čutimo zanj nobenega poklica v sebi in ga radi prepuščamo strastno zanj vnetim osebnostim.
Po teh opomnjah prehajamo na meritum rei in sledeč pri tem, kolikor možno, poti nasprotniških mislij, najdemo priliko, da proti omenjeni brošuri in našemu listu napravljene naskoke in sumničenja, po potrebi celo besede ali gesla, rabljena v njih podporo, osvetimo glede na njih notranjo vrednost.
*
# *
Naš častiti gospod nasprotnik se obrača pag. 65 pred vsem proti odstavku brošure, ki se nanaša na bistvo cerkve, ne podaje ga pa celotnega, kar pa ne gre pri kritiki, ki hoče veljati za objektivno. Mi hočemo torej ta iz konteksta iztrgani odstavek s pomočjo brošure popol-niti z namenom, da ne pozabi čitatelj, kaj se je poskušalo na podstavi istega oprovreči iz škofovske okrožnice, ker tu se mora povdarjati bistveno ta okolnost. Odstavek se glasi po brošuri (pag. 13 in 14), kakor sledi:
»Slovenci, katerim katoliška vera ni manj znana, kateri katoliški cerkvi tudi nikakor niso manj udani, nego v okrožnici proteževani ali podpirani Latinci *), vedo prav dobro, da je cerkev božje delo, da predstav lja celo telo Kristovo (Ephes. I. 22, 23), in da bo Kristus vedno ž njo; ravno zato pa se jim je trdno držati nauka, ki ga je od nekdaj nepretržno oznanjevala cerkev; po tem nauku je cerkev Kristova družba, sestavljena ne samo iz škofov, ampak tudi iz skupne hierarhije in ob jednem iz vseh vernikov. Tako družbo z jedno njenih neločljivih sestavin, sosebno z verniki, in sicer ne s pojedinci, ampak z narodi in ve>-niki v obče, kakor dela to okrožnica, postavljati v nasprotje, torej ni dovoljeno in po takem je tudi vsaj čudna v okrožnici nahajajoča se trditev, „da
*) Dr. Mahniču se ne zdi tudi zaznamenovanje „Latinci" popolnoma prikladno. No, Bog mu podari dolgo življenje, in on naleti na to imenovanje, po listinah srednjega veka pogostoma rabljeno za Italijane, kar je drugače popolnoma opravičeno v pogledu na zelo bližnje sorodstvo italijanskega z latinskim jezikom, kakor tudi glede na to, da se je nekdanji Latium potopil v Italiji. V novejšem času so pa latinizovane pomešane narode, med njimi tudi Italijane, pogostoma imenovali „romanske narode", ker je prihajalo njih latinizovanje iz Rima. V najnovejšem času se oprijem-ljejo zopet pravilnišega zaznamovanja »Latinci", in sicer celo za kolektivno zaznamovanje za vse polatinizovane pomešane narode, in bi utegnila tudi našemu gospodu nasprotniku jedva neznana biti pred kratkim sklenena latinska denarna konvencija. V ostalem se izvajata izraza „Italijanec" in »italijanski" od geografskega pojma »Italija", kateri je bil znan že v davni prošlosti, ko še ni bilo skupnega italijanskega jezika, in ne obseza teritorija današnje goriške cerkvene pokrajine. Z ozirom na to, kakor na nadaljnjo okolnost, da ste v goriški cerkveni pokrajini še danes dejanski dve po jeziku in običajih razlikujoči se latinski narodnosti, bila je torej jedva napaka, temveč, popolnoma naravno, združiti obe pod skupnim imenom »latinski živelj".
ne narodi cerkvi — človek Bogu Gospodu — ampak nasprotno, cerkev narodom — Bog ljudem — imajo kazati poti in dajati smer (pravec), po čemur imajo uravnati versko življenje".
»Isto velja o nadaljnjih trditvah okrožnice, »da verniki so dolžni cerkvi brezuslovno (brezpogojno) pokorščino in da ugovarjajo Bogu, ako ugovarjajo cerkvi, in kdor misli drugače, podreja božje delo — cerkev — sodbi človeka; on taji njen čeznaravni božji značaj in obožava zopet stvar — narod —". Vse te trditve, ki cerkev kot delo postavljajo nasproti jednemu njenih bistvenih sestavnih delov, narodom vernikom kot stvari božje, imajo pa tudi še druge napake. Škofje, ki bi po okrožnici sestavljali sami cerkev Kristovo, so sami pripadniki cerkvi nasproti postavljenih narodov in se izkazujejo navadno kot njih pristaši, kakor to tu pa tam, s pohvalo poudarjajo o prebivalcih Vatikanskih celo po oficijoznih listih, in kakor je sicer to celo naša Avstrija imela ža-libože priliko skusiti leta 1848. Z druge strani se v vseh teh trditvah pošteva cerkev sicer do cela prav kot božje delo, isto delo pa se kakor bi trenil, postavlja kot Bog sam, dasi je siloviti, neizmerni razloček, ki je med Bogom in njegovim delom, sosebno dobremu katoliku takoj očiten in se celo posebe povdarja v katoliškem vermauku, kateri skrbno razločuje božje naredbe (inštitutio Divina) od cerkvenih (institutio humana)."
(»Die Slovenen, die in der katholischen Glaubenslehre nicht minder bewandert, der katholischen Kirche auch keines-wegs weniger zugethan sind, als die im Rundschreiben pro-tegirten Lateiner, wissen es ganz gut, dass die Kirche Gotteswerk ist, ja den Leib Christi vorstellt (Ephes. I. 22, 23), und dass Christus stets mit ihr sein wird, sie miissen aber eben deshalb festhalten an der von dieser Kirche seit jeher constant verkiindeten Lehre, wornach die Kirche Christi eine nicht nur aus Bischofen, sondern auch aus der ge-sammten Hierarchie und zugleich aus allen Glaubigen zu-sammetigesetzte Gesellschaft bildet. Eine solche Gesellschaft mit einem ihrer integrirenden Bestandtheile, speciell mit den Glaubigen, und zwar nicht mit einzelnen Individuen, sondern mit den Nationen und Glaubigen iiberhaupt, wie dies das Rundschreiben thut, in Gegensatz bringen zu wollen, erscheint daher unzulassig und sonach auch die im Rundschreibon vorkommende Behauptung, »dass nicht die Nationen der Kirche — der Mensch Gott dem Herrn — sondern umgekehrt, die Kirche den Nationen — Gott den Menschen — die \Vege zu weisen uud die Richtung zu geben hat, wornach sie das religiose Leben zu gestalten haben, mindestens sonderbar."
»Dasselbe gilt von den weiteren im Rundschreiben vor-kommenden Behauptungen, »dass die Glaubigen der Kirche zu unbedingtem Gehorsem verpflichtet sind und Gott wider-sprechen, wenn sie der Kirche vvidersprechen" und »wer anders denkt, der unterstellt Gotteswerk — die Kirche — dem Arbitrium des Menschen ; er leugnet deren iibernatur-lichen gottlichen Charakter und vergottert hinwiederum das Geschopf — die Nation." — Alle diese Behauptungen, welche die Kirche also Werk Gottes einem ihrer wesentli-chen Bestandtheile, den Nationen oder Glaubigen als Ge-sckopfe Gottes gegeniiberstellen, leiden aber auch noch an
anderen Gebrechen. Die Bischofe, welche nach dem Rund-schreiben fiir sich allein die Kirche Christi bilden sollen, sind selbst Angehorige der der Kirche gegenubergestellten Nationen und erweisen sich in der Regel als Anhanger derselben, wie dies mitunter den Einwohnern des Vaticans selbst in dessen officiosen Blattern nachgeriihmt wird, wie dies iibrigens selbst unser Oesterreich zu erfahren im Jahre 1848 leider Gelegenheit hatte. Andererseits wird in allen diesen Behauptungen die Kirche zwar ganz richtig als Werk Gottes in Betracht gezogen, dieses Werk Gottes jedoch im Handumdrehen als Gott selbst hingestellt, obschon der gewaltige himmelhohe Unterschied, der zivischen Gott und seinem Werke besteht, insbesondere einem guten Katholiken sofort in die Augen springt und in der katholischen Glau-benslelire, ivelche die gdttlichen Einrichtungen (institutio Di-vina) von jenen der Kirche (institutio humana) sorgfdltig unterscheidet, sogar besonders betont ivird.a)
Pri tem je treba še, da se izognemo kakoršnemu koli nerazumu, opomniti, da se v škofovski okrožnici ne poštevajo morda samo skupnost škofov, ampak škofje pojedini zase kot „cerkev", proti čemur se prav posebno postavlja brošura, ko razpravlja pag. 47: „Proti privrženosti (ljubezni) do narodnosti in do sorodstva v obče obrneni lažni izvod, kateri v poslednji analizi vede do tje, da je nam ljubiti druge bolj nego sebe same, je ravno tako nevaren, kakor oni, ki od svetega Duha cerkvene organe, namreč škofe, postavlja jednako cerkvi; te pa kot božje delo identifikuje z Bogom, tako da je potreba samo"porabe matematiškega aksioma: „quae sunt aequalia uni tertio, sunt aequalia inter se", da bi morali v škofih častiti bogove."
(Der gegen die Anhiinglichkeit an die Nationalitat und die Verwandtschaft iiberhaupt gerichtete Tragschluss, welcher in letzter Analyse dorthin fiihrt, dass man Andere mehr lieben miisse als sich selbst, ist ebenso gefahrlich, wie jener, welcher die vom heiligen Geiste gesetzten kirch-lichen Organe, namlich die Bischofe, der Kirche gleichstellt; diese aber als Werk Gottes mit Gott identificirt, so dass es nur der Amvendung des mathematischen Axiomes „Quae sunt aequalia uni tertio, sunt aequalia inter se" bedarf, um in den Bischofen Gotter verehren zu miissen".)
Iz tako popolnjenega odstavka brošurice razvidi vsak nepristranski človek, da se je v njej omenjalo bistvo cerkve Kristove, ne da bi se bila namerjala kaka disertacija o tem, jedino v ta namen, da bi se v nasprotju z razpravljanji skofovske okrožnice, dokazalo, da z jedne strani ne obstaje cerkev samo iz škofov, temveč se sestavlja iz skupne hierarhije in vernikov, brez katerih je celo misliti ni možno, da se torej ne more postavljati nasproti nobenemu teh njenih bistvenih sestavnih delov; in da z druge strani jednačenje ali celo indentifikovanje pojedinih škofov s cerkvijo, in cerkve, torej božjega dela z Bogom, ni dovoljeno, ker je zoperno katoliškemu veronauku. Ako se je po takem naš častiti nasprotnik lotil oprovračati brošuro in naš list, oziroma dokazovati pravost trditev škofovske okrožnice, je pač očitno, da je bil dolžen dokazati:
a)	da obstoji cerkev Kristova jedino iz škofov, da se torej more nasproti postavljati ostali duhovščini in vernikom. da celo, da jo je možno misliti brez vernikov;
b)	da se morejo škofje, celo kot pojedini poštevani, stavljati jednako ali jednačiti s cerkvijo, in
c)	da je ta cerkev kot božje delo jednaka Bogu ali s tem identiška. —
Dokaza k b) in c) ni dr. Mahnič poskusil niti nastopiti, da, zdi se mu primerno popolnoma zamolčati jednačenje pojedinih škofov s cerkvijo in cerkve z Bogom ; ravno to jednačenje pa je okrožnici, kakor smo videli glavna stvar, kar je sicer vsakemu katoličanu nad vse neprijetno, in kar je tudi brošura še prav posebe poudarjala in oprovrgla. Zamolčanje je utegnilo dr. Mah-niča tudi napotiti, da je gori navedeni dotični odstavek brošure objavil pokvečen, nas pa tako prisilil, da smo ga popolnih. Vzrok takemu čudnemu postopanju, katero potrebuje celo pokvečenje odstavka, ki ga hoče opro-vreči, jedva si moremo razlagali drugače nego z mislijo, da se najznamenitiši del škofovske okrožnice nikakor ne da zagovarjati niti s še tako predrznimi lažnimi izvodi ali sklepi, ako se noče zagrešiti proti katoliškemu veronauku. Saj ta v resnici razločuje natanko in dosledno ne samo med cerkvijo in njenimi najznamenitišimi organi, škofi, ampak prav posebe tudi med naredbami božjimi (institutio Divina) in naredbami cerkve (institutio humana); katoliški veronauk dela celo bistven razloček j med vero v Boga z jedne strani in cerkev z druge strani, čeravno sta obe vloženi v jedno in isto veroizpovedanje, da strogo loči Stvarnika (Boga) od vstvarjenih rečij (od i cerkve).*)
Ako je pa ta naša misel prava, in ne verujemo, da bi ji mogel ugovarjati naš častiti gospod nasprotnik: potem obseza okrožnica, kakor razpravlja napadena brošura pag. 11, v resnici „razvijanje nazorov v bistvu in zadači cerkve, kateri so katoliškemu nauku popolnoma tuji, da, prekoslovijo mu tako do cela, da bi bili celo opravičeni dvomiti celo o izvoru cele okrožnice." („Eine Entvvicklung von Anschauungen iiber das Wesen und die Aufgabe der Kirche, welche der katholischen Lehre ganz fremd sind, ja derselben so ganz und gar widersprechen, dass man sogar die Provenienz des ganzen Rundschreibens in Zweifel zu ziehen berechtigt ware".) Na tem dejstvu ne more strastno nasprotniško grmenje ali ropotanje spremeniti ničesar. Noben doktor ali profesor bogoslovja,
*) Sklicujemo se za ta del na rimski katakizem Bassani-jev „ex decreto sacr. concilii Tridentini Romae 1709" in podamo do-tično mesto, kakor je je čitati pag. 97, § 22, v latinskem tekstu, ki se glasi: „Non ut in Deum, ita in Ecclesiam credendum est. In tres enim Trinitatis Personas, Patrem et Filium et Spiritum Sanctum ita credimus, ut in eis fidem nostram collocemus. Nune autem mutata dicendi forma, sanetam et non in sanetam Ecclesiam credere profitemur, ut hac etiani diversa loquendi ratione Deus omnium effector a creatis rebus distingatur praeclaraque illa omn:a, quae in Ecclesiam collata sunt beneficia, Divinae bonitati in acceptis referamus."
noben še tako visoko postavljen cerkveni organ si ne sme prisvajati nezmotljivosti, katera pristaje jedino ex cathedra in rebus fidei et morum učečemu Rimskemu papežu. Naj se ima kdo še za tako modrega, utegne se motiti in se moti toliko bolj pogostoma, kolikor bolj si domišlja s svojo modrostjo. *) —
Nasproti pa se naš častiti gospod nasprotnik nič ne pomišlja braniti kot prave one dele škofovske okrožnice, v katerih se cerkvi nasproti postavljajo verniki jednako odločno, kakor stavek, da se da cerkev misliti tudi brez vernikov (lajikov) in dosledno opravičevati tudi v okrožnici priljubljena razdelitev lajikov in svečenikov v doslej neznano kategorijo zasebnikov. Na to poslednjo opravičevanje se vrnemo, da ostanemo v tiru, Lolj spodej, ker tu zanima pred vsem našo pozornost način, po katerem skuša dr. Mahnič dokazati pravost nasprotipostav-ljanja cerkve in vernikov, z druge strani pa oprovračati od našega lista v odlomkih sporočeno brošuro, v kateri • se pobija, da bi bilo dovoljeno tako nasprotipostavljanje, med drugim tudi s tem, da se cerkev nikakor ne da misliti brez vernikov. Tak način dokazovanja našega ča-stitega gospoda nasprotnika zasluži polno pozornost; kajti ta način se more vredno postaviti na stran gori omenjeni ročnosti ali zvijači zamolčanja ravno najbistvenejšega dela, da, tako rekoč podstave škofovske okrožnice kakor tudi napadene brošurice; vrhu tega prehvapi s svojo svojstveno logiko.
Naš častiti gospod nasprotnik pripoznava namreč na pag. 66 sq. „Rimskega katolika", popolno pravost brošurine trditve, po kateri predstavlja cerkev telo Kri-stovo in da je družba sestavljena ne samo iz škofov, ampak iz skupne hierarhije in ob jednem iz vernikov (lajikov). Ali iz tega izvajano posledico, da se cerkev ne more postavljati nasproti kakemu konstitujočih jo bistvenih sestavnih delov, smatra on — človek pri čitanju tega mesta jedva veruje svojem očem — kot popolnoma neosnovano, češ, ker je cerkev v svojih sestavinah (sestavnih delih) nejednaka družba (societas inaequalis), v kateri imajo jedni vladati in zapovedovati, drugi pa ubogati in poslušati.**) To logiko občudujemo mi, ali razumeti
*) Čudovito lepo se je v tem pogledu izrazil učeni papež Pij II. (kot kardinal Aeneas Sylvius imenovan) v svoji tako imenovani Retr akcijski listini do Kolin ske velike šole (vseučilišče): „Sed quis non errat raortalis? Sapientem, inquiunt philosophi, nunquam errare, verum est. At quis sapiens, nisi bonus, quis bonus, nisi solus Deus? Omnes declinaverunt, simul inutiles facti sunt; non est, qui faciat bonum, non est usque ad unum, inquit propheta regius." Fratris Laurentii sacri Carthusiani Concilia omnia. Coloniae Agrip-pinae 1567 tom. IV. pag. 503.
**) Usojamo si opozoriti najto, da v brošuri, kakor kaže to zgorej doslovno navedeni odstavek, se je priznalo izrecno, da pojedini verniki se morejo cerkvi in njenim organom pač postavljati nasproti, ne pa verniki (lajiki) v obče, v celoti, ker se brez teh do cela ne da misliti cerkev. V brošuri se je to str. 21 celo ponovilo, da bi se izognilo vsakateremu nerazumu; kajti ondi je čitati naslednji odstavek: „0ni (škofje) imajo pravico, v njim odkazanih
je ne moremo, ker si tudi iz nejednakopravnih delov sestavljene celote, kakor se pripoznava, da je cerkev, ne moremo več predstavljati kot celoto, torej v tem slučaju kot cerkev, hitro ko se do cela izloči iz nje kak njenih bistvenih sestavljenih delov, da bi ga mogli drugemu sestavnemu delu, eventuvalno drugim sestavnim delom postaviti nasproti. Deli cerkve se morejo po našem razumu pač postavljati nasproti drug proti drugemu, nikakor pa ne cerkev jednemu ali večim njenih bistvenih sestavnih delov.
Pač se zdi, kakor da bi dr. Mahnič sam ne zaupal posebno temu svojemu dokazovanju, kajti neposredno za tem pag. 66 in 67 navrščuje popolnoma neosnovano, zato pa jako dolgo sumničenje, katero obseza celo razlaganje jedra herezije Lutherjeve in na to nanašajoče se lastne njegove besede; priteku torej v zavetje k umazanemu, ponajveč popolnoma nevešče kroge slepiti sposobnemu orožju, katero se v zaresnih, v mejah vede sukajočih se polemiških sestavkih in, v pokritje čutnega nedostatka veljavnih stvarnih razlogov, tu pa tam žali-bože rabijo nekako v nadomestilo takih razlogov. Nas pa, ki ne potrebujemo skokov od jednega predmeta na drugi predmet, da bi odvračali pozornost čitateljev od stvarnega jedra, to sumničenje, katerega se hočemo dotakniti pozneje, nima zavirati, da bi ne ostali pri stvari. Povračamo se torej k stvari, da bomo mogli oceniti na-sprotniške razloge, kateri imajo dokazovati, da bi se cerkev prav res mogla postavljati nasproti kakemu svojih bistvenih sestavnih delov, poleg tega pa da bi se dala prav dobro misliti tudi brez vernikov (lajikov).
Ze zgorej omenjena svojstvenost osnutka nasprot-niških dokazov in pa to, da je med razlogi tudi prepro-
škofijah pojedince ali po cele občine izključiti iz cerkvene skupnosti ali izreči nad njimi anatem. Ako pa sklenejo, kakor je to v okrožnici, postopati ne proti pojedinim natanko zaznamovanim osebam ali občinam, ampak v obče postavljajo pravilo, da svečenike, ki so bistven, od Zveličarja in apostolov osnovan in z velevažnimi pravicami obdarjeni del hierarhije ravno tako kakor verniki, ki se imenujejo po svetem pismu izvoljenci in imajo tudi pravico do važnih prav, da te svečenike je poštevati samo kot zasebnike, in da se potem ta dva sestavna dela cerkve s to postavljata v nasprotje, torej da ju je iz-kjučiti iz nje: potem jim nedostaje zato vsakatera pravica.' (Ihnen [den Bischofen) steht das Recht zu, innerhalb der ihnen zugewiesenen Sprengel einzelne Individuen oder ganze Gemein-wesen aus der Kirchengemeinschaft auszuschliessen oder mit dem Anathem zu belegen. Wenn sie jedoch, wie aies im Rundschreiben vorkommt, nicht gegen einzelne genau bezeichnete Individuen oder Gemeinwesen vorzugehen finden; sondern im Allgemeinen die Regel aufstellen, dass die einen wesentlichen, vom Heiland und den Aposteln gegriindeten und mit hochwichtigen Rechten ausgestatteten Theil der Hierarchie bildenden Priester, ebenso wie die Glaubigen, welche nach der heiligen Schrift die Auserwahlten heissen und gleichfalls auf wichtige Rechte Anspruch haben, lediglich als Private in Betracht kommen, und d a n n diese beidenBestandtheile der KircheChristi mitdieserin einen Gegensatz zu bringen, daher aus derselben auszuschliessen: so fehlt ihnen hiezu jedwede Be-rechtigung."
stih nasprotniških trditev, nas sili razloge in namesto razlogov nametane trditve zaznamovati s tekočimi številkami, da bomo mogli, s sklicevanjem na nje, zaporedoma navrstiti naše oprovržbe in drugačne opomnje, s tem pa našim čitateljem olajšati ocenjevanje nasprot-niškega dokazovanja. Zatorej podamo v naslednjem razloge, kakor jih posnemamo iz nasprotniškega dokazovanja.
Naš častiti gospod nasprotnik jih posnemlje
1)	besedam Kristovim; kajti Ta sam je neki postavil :
a)	učečo cerkev nasproti poslušajoči z besedami »Učite vse narode" in »Kdor vas posluša, mene posluša;" »kdor vas ne posluša mene ne posluša;"
b)	gospoduj očo nasproti podložni cerkvi z besedami „Dana mi je vsa oblast", potem „Kakor me je poslal Oče, tako i vas pošljem" in „Kdor cerkve ne posluša, bodi kakor pogan in mitar" ;
c)	kaznujočo nasproti kazni podvrženi cerkvi z besedami „Hočete li, da pridem se šibo k vam?"
2)	Teh po svojih lastnostih druga od druge ločenih šest cerkva skrčuje naš častiti gospod nasprotnik, ne da bi navedel zato kak razlog, v dve cerkvi, ko učečo, gospo-dujočo in kaznujočo cerkev združuje v jedno celoto in tako nasproti postavlja takisto kot celota poštevani poslušajoči, podložni in kazni podvrženi cerkvi;
3)	Prva teh dveh cerkva je neki ravno, kakor trdi naš častiti gospod nasprotnik, ne da bi utemeljil svoje trditve, katera se večkrat brez vsakega drugega pridevka imenuje »cerkev".
4)	Ista cerkev imenuje se neki, kakor se trdi z nasprotniške strani, cerkev v ožem pomenu, in se torej po pravici postavlja nasproti vernikom,
b) da se torej neki tudi prav dobro misliti brez vernikov, v tem ko se imenuje cerkev, katera obseza tudi vernike, po nasprotniški preprosti trditvi, cerkev v širšem pomenu.
6) Konec obseza očitanje nasproti brošurinemu pisatelju, da je besedi „cerkev" pripadajoči dvojni pomen in zatorej razliko „mej cerkvijo in cerkvijo" opustil nalašč, s tem pa da je napravil „ argumentacijo negotovo in dvoumno", češ. da „v motni vodi se da vspešno ribariti!"
Te razloge, dasi smo sledili popolnoma po nasprotniški poti mislij in dasi smo se, kolikor možno, držali celo nasprotniških besed, smo navrstili tako, da isti predočujejo ob jednem ves osnutek nasprotniškega dokazovanja in celo na koncu proti nam obrneno očitanje. Torej začnemo preiskovati, kakošno veljavo imajo ti razlogi, kakor sledi.
K l.)Naš častiti gospod nasprotnik skuša dokazati svojo trditev, da bi bil Jezus Kristus . šest po namenu in lastnosti drugo od druge ločenih cerkva postavil nasproti drugo drugi, z zgorej navedenimi besedami Kri-
stovimi, katere neki postavljajo nasproti učečo poslušajoči, gospodujočo podložni in kaznujočo kazni podvrženi cerkvi; ali v nobenem njegovih citatov ne najdeš tudi samo besede „cerkev" ali kak za to rabljen sinonim. Celo besedi »gospodujoč" in »kaznujoč" iščemo brez-vspešno v teh citatih, ker se isti nanašajo izključno na trojno dolžnost izvrševanja učeništva, svečeništva in pastirstva, dolžnost, katero je Zveličar naložil hierarhiji. *) Očitno je torej, da imamo tukaj opraviti z jedno od popolnoma neosnovanih trditev našega učenega gospoda nasprotnika, na katerih trditvah je osnovano ali sezidano njegovo dokazovanje, in je predrznost, s katero se skuša isto dokazovanje podpirati celo z besedami svetega pisma, toliko očitniša, ko je ravno s svetim pismom, kakor tudi s sklepi ekumenskih sinod v najrobatišem nasprotju, v obče primerno, katoliški veronauk preko-picniti ali postaviti na glavo.
V resnici nima sveto pismo niti sledu o tem, da bi bili apostoli za se ali v skupnosti s svečeniki in di-jakoni osnovali jedno ali več cerkva in verniki (lajiki), zopet za se, jedno ali več cerkva, ali da bi bili poklicani osnovati jih. Pač pa poudarja sveto pismo jasno in razločno jednoto cerkve, obsezajoče apostole in hierarhijo ne manj, nego lajike,**) zlasti ko jo postavlja kot telo Kristovo,***) apostole pa zaznamuje kot služabnike cerkve.****) In kako jasno in razločno je razodel Jezus
*) Dr. Mahnič, ki v svojem članku večkrat nastopa kot ekseget '/.at^^o/rjv, utegne pač naklonjen biti misli, da besede „Ho-čete li, da pridem s šibo k vam" pred polagajo kaznujočo cerkev in jo celo zavezujejo uporabljati telesnih kaznij. On utegne tudi oblast ali moč v svojih citatih nanašati, ne na veliko moč in oblast svečeništva, katere vrhunec je v odpuščanju grehov, ampak na gospodovanje, pred katerim so tako silno svarili Zveličar in apostoli. Ali to mnenje, kakor mnogokako drugo od sholastikov razvito mnenje, katero je zoperno besedam iz Joann., XVII 2, utegne se poštevati po največ kot cenjeno zasebno mnenje, torej se ne more ozirati na nje v okvirju zaresne polemike. K temu se še vrnemo.
**) Rom. XII: 4, 5 »Zakaj kakor imamo na jednem telesu veliko udov, vsi udje pa nimajo ravno istega opravila; tako nas je veliko, jedno telo v Kristu, posamičniki pa smo drag druzega udje." Prim. Ephes. II: 19—22 »Tedaj niste več gostje in tujci, ampak ste sodržavljani in domači Božji, zidani na temelj apostolov in prorokov, in poglavitni ogelni kamen je sam Jezus Kristus, na katerem je vse zidovje sestavljeno, in raste v svet tempelj v Gospodu, v kateri ste tudi vi vzidani v prebivališče Božje v Duhu/
***) Ephes. I: 22, 23 »In vse je podvrgel njegovim (Kristovim) nogam in ga je postavil glavo čez vso cerkev, katera je njegovo telo".
Prim. I Corinth. XII: 27 »Vi pa ste telo Kristovo, in vsak posamečnik je ud njegov.
****) Colos. I: 24, 25 »Tako se sedaj veselim v trpljenju za vas, in dopolnjujem to, kar manjka Kristovemu trpljenju, v svojem mesu, za njegovo telo, katero je cerkev, katere služabnik sem jaz postal po službi Božji, katera mi je bila dana, da dopolnim Božjo besedo."
Prim. I. Corint. III: 4, 5 »Kdo je torej Apolo, kdo pa Pavel, služabniki so, po katerih ste prišli do vere, kakor je gospod podelil vsakemu."
Kristus sam svojo božjo namero, osnovati jedno in jedno samo cerkev, s slovesnimi besedami, obrnenimi na prvaka apostolskega: „Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala." Matth. XVI. 18.
Na tej nepremični podstavi in v popolnem soglasju s cerkvenimi očaki je sklenila II. ekumenska (I. Kon-stantinopoljska) sinoda jednoto svete katoliške in apostolske cerkve priložiti veroizpovedanju kot člen vere. Poznejšeekumenske sinode so na tem členu rušile ravno tako malo, kakor papeži, veroizpovedanje, katero obseza nespremenjen isti člen, se je marveč uvedlo v sveto ma^o kot njen sestaven del, in se je v njej ohranil do sedaj. ! To poslednje dejstvo daje ob jednem najboljši dokaz zato, da nauk o jednoti od Ivrista postavljene cerkve se varuje danes ravno tako, kakor v davnosti, in da se smatra jednota cerkve doslej kot prvi znak prave cerkve Kristove.
Čudna trditev našega častitega gospoda nasprotnika pa, po kateri je Jezus Kristus postavil šest po njih lastnostih in namenih ločenih cerkva nasproti drugo drugi, vede do neizogibne logične posledice, da teh šest cerkva, da bi se mogle postaviti nasproti druga drugi, je že bilo, torej od Krista postavljenih. To se pač pravi katoliški veronauk o bistvu cerkve postavi ati na glavo, in sicer v članku, razpravljajočem posebno o bistvu cerkve, torej, kakor naglaša sam gospod pisatelj, o eminentno dogma-tiškem, po takem velezaresnem in dosledno predmetu, ki izključuje vsakatero lehkomiselno igranje z besedami.
K 2.) Kako naš častiti gospod nasprotnik pride do tega, da po njegovi trditvi od Krista samega druga drugi nasproti stavljenih in dosledno od istega postavljenih šest cerkva skrčuje propria autoritate na samo dve cerkvi, ni posneti iz njegovega članka, mora pa prehvapiti. Tudi vzroke, ki so ga napotili k temu očitnemu skrčenju šestih cerkva na dve cerkvi, zdi se mu primerno popolnoma zamolčati v njegovem članku »Rimskega katolika". Jedva pa se utegnemo motiti, ako si mislimo, da naš častiti gospod nasprotnik svoje dotične trditve o šestih različnih cerkvah, neki od Krista stavljenih nasproti druga drugi, ni imel za zaresno, kljubu temu da jo je utemeljeval z navajanjem seveda do cela neprikladnih citatov iz svetega pisma; torej se je pošteval za opravičenega, da je število cerkva, ki se mu je zdelo vendar preveliko, zmanjšal za tretjino. Do take misli smo pač opravičeni glede na to, kar smo že dokazali o načinu nasprotniškega dokazovanja in še dokažemo.
Pri tem se pa nehote vsiljuje vprašanje, kaj je utegnilo napotiti našega častitega gospoda nasprotnika, da je pričel svoje dokazovanje s šestimi cerkvami, druga
II. Corinth. III: 6 ,Kateri (Bog) nas (Pavla in škofa Timo= teja) je tudi sposobil za služabnika nove zaveze."
II. Corinth. IV: 5 „Ne oznanjnjemo namreč sebe, ampak Jezusa Krista, Gospoda našega; nas same pa služabnike vaše v pogledu na (zaradi) Jezusa."
drugi neki nasproti stavljenimi, ko bi si bil s prvotnim pridržkom ali mislijo samo dveh cerkva prihranil nad vse čudno skrčenje, vrhu tega svojemu dokazovanju obvaroval vsaj, če tudi še toliko slepiven videz opravičenja.
Mi pravimo s premislekom slepiven videz, kajti ko bi se bil, ne glede na apostolske in sbire čase v obče, skliceval jedino na navado, po kateri zaznamujejo nekateri teologi k učenju poklicano skupno hierarhijo, drugi skupnost jedino škofov v resnici kot učečo, skupnost ostalih vernikov pa kot poslušajočo cerkev: bilo bi tu pač z vso pravico odgovoriti ali ugovarjati, da v navadi govora dopuščena substitutio partis pro toto et vicissim nikakor ne more spremeniti dejanske razmere celote cerkve k njenim delom (hierarhije, oziroma samo ep:sko-pata z jedne strani in ostalih vernikov z druge strani; da take spremene tudi niso namerjali teologi, ki so se posluževali takega figurnega ali prenesenega izraževanja, ker ti poštevajo učečo in poslušajočo cerkev brezizjemno in izrecno kot same dele cerkve.*)
Sklicevanje na figurno izraževanje, katero je že tako izključeno v zaresnih, sosebno dogmatiški navdah-nenih polemikah, bilo bi torej v članku dr. Mahniča po-števati kot sam videzen razlog in celo kot čuden vi dežen razlog zategadel, ko se članek ozira izključno na škofovsko okrožnico, kakor tudi na brošuro, katera kritikuje isto, in katero je sporočil v odlomkih »Slovanski Svet", prva (okrožnica) pa ne govori o učeči in poslušajoči, ampak cerkvi Kristovi brez pristavljenega pridevka, in se torej tudi poslednja (brošura) more nanašati jedino na to cerkev, rabi celo, da bi ne dala povoda k nikakemu dvomljenju, pogostoma izraz »cerkev Kristova".
Ali navidezni razlogi, kakor koli bi bilo želeti, da bi se jih izogibali, so, ko nedostaje veljavnih razlogov, še vedno potrebno rešilno sredstvo, katero daje vsaj duhu sofista, ki je zna spretno porabiti, nekako bliščobo, tu pa tam celo zadovoljuje plitve mislece, in je sposobno, da obvaruje lažne sklepe p-ed smešnostjo. Od nasprot-niške strani razvita teorija pa o učeči, gospodujoči in kaznujoči cerkvi, kateri se stavlja nasproti druga, poslušajoča, podložna in kazni podvržena cerkev, kaže se nam celo ne glede na to, da se ne more držati, že v pogledu na terminologijo, ki jo rabi, kot gorostastnost ali čudo-viščnost. Pri tem nočemo gledati na izraz »učeča in poslušajoča cerkev," katerega smo se prilično dotaknili že zgorej, in se obračamo jedino k izrazom »gospodujoča, kaznujoča," oziroma »podložna in kazni podvržena" cerkev.
Beseda »gospodovati" (dominari) se ne da nikakor porabljati za pojedine osebe ali kakoršne koli korpora-eije, naj si bode po zakonu na nje prenesena moč ali oblast kolikoršna koli, ako se ista moč ne razteza tudi na spremembo zakonov, ker to, kar je navezano na ve-
*) Mi bomo to bolj zdolej dokazali tudi še s pomočjo v najnovejšem času od papeža Pija IX. potrjeni ročni knjigi katoliškega veronauka, da izključimo vsak morda možen dvom.
19
Ijavne ali trdne zakone, ima izvrševati, celo je prisiljeno izvrševati, samo po zakonu podeljeno mu pravico, ozi roma po zakonu naloženo mu dolžnost, kar pa naravnost izključuje pojem gospodovanja. Torej so v državah absolutni in po lhnogokakili konstitucijah omejeni vladarji, zlasti v ustavnih državah utegnejo biti gospodujoči razredi ali gospodujoče stranke, celo gospodujoči narodi in se imenujejo tu po pravici gospodovalci ali gospodujoči, hitro ko je njih vpliv velik dovolj, da od-stranjajo ne\šečne jim zakone, oziroma nadomeščajo z drugimi ali spremenjajo. Vse drugače pa je v cerkvi Kristovi, v kateri velja na vso večnost nespremenljivi zakon Božji, gospodovanje torej pristaje temu Zakonu, ne pa nekaki (tobožnji, mišljeni) katoliškemu veronauku tuji gospodujoči cerkvi, tudi ne nobenemu delu cerkve Kristove, torej tudi ne hierarhiji, naj si bode od Boga podeljena ji moč še tolika, zlasti ko se sestavlja ta, kakor dokažem o to boj spodej, iz troje dolžnosti izvrševanja nčeništva, svečeništva in pastirstva.
Kako pa je kljubu temu mogel naš častiti gospod nasprotnik cerkvi prilagati epiteton »gospodujoča" in znotraj cerkve Kristove v obče tudi samo predpolagati dopustljivost ali celo opravičenost gospodovanja, nam je psihologiška uganjka, zlasti ko je Božji utemeljitelj cerkve s svojim zgledom, kakor tudi s svojimi besedami silno svaril pred stremljenjem v državnem življenju običajnega gospodovanja, torej so se tudi apostoli obračali proti temu obsojenemu stremljenju, sosebno so opominjali z veliko oblastjo preskrbljeno hierarhijo, da naj se ne vede kot oblastnik proti izročeni ji čredi. Bog in človek skupaj se je vendar postavil za vse veke kot sveteč zgled milobe in ponižnosti. On je ponavljal in izražal v raznih oblikah stavek: »Kdor se povišuje, bode ponižan, in kdor se ponižuje, bode povišan", da bi ga posebe vtisnil svojim učencem. On je stregel svojim apostolom, umival jim celo noge;*) on se je znebil celo svoje božje narave, je vzel podobo hlapca na se, človekom se upodobil. »On je ponižal sam sebe in je bil pokoren do smrti, celo do smrti na križu."**) In ko je bil nastal med apostoli prepir, »kateri njih se zdi, da bi bil veči, jim je rekel: kralji narodov gospodujejo čez nje, in kateri imajo ohlast čez nje, dajo se imenovati mi-lostljivi gospodje; vi pa ne talc6; ampak največi med vami, naj bo kakor najmanjši in prednik kakor služabnik."***) In te besede Kristove razlaga apostel Peter v svojem listu do škofov, v katerem jih opominja, da naj se ne vedejo kot oblastniki svojih čred;****) iz istih besed
*) Luc. XXII: 28, Joann. XIII: 4—8.
**) Philip. II: 6—8.
***) Luc. XXII: 24-27.
***♦) I. Petr. V: 2-4. Pasite čredo Božjo, katera je pri vas, in nadzorujte ne prisiljeno, ampak radovoljno po volji Božji, ne zavoljo grdega dobička, ampak ciobrovoljno; ne kot gospodovalci nad izvoljenci, ampak kot vzor črede. In kedar te prikaže nad-pastir, prejmete nezvenljiv venec časti."
Kristovih se razlaga tudi po svetem papežu Gregoriju Velikem uvedeni običaj, po katerem_.se imenujejo namestniki Kristovi služabniki služabnikov Božjih.
Jedino v običaju govorjenja in sicer samo z namero, da se zaznamuje razmerje kake verske skupine k državi, torej nikakor ne v teologiškem zmislu, poznajo se tudi »gospodujoče cerkve", kakor n. pr. v Rusiji ali Angliji; ali »gospodujoče vere" (Religio dominansj, kakor je bila v Avstriji do 1849 katoliška. Besedica »bila" pa kaže ob jednem, kako labilne so časno kaki verski skupini ali družbi v državi podeljene predpravice pred drugimi verskimi skupinami, katere predpravice jo na-pravljajo kot tako imenovano gospodujočo cerkev ali vero, tudi državno cerkev ali državno vero; kako neprimerno bi bilo torej govoriti o gospodujočih cerkvah v tem zmislu, ob povodu diskusije ne državnoznanstvenih ali zgodovinskih, ampak teologiških in celo dogmatiških vprašanj. To tudi, kakor priznajamo radi, ni bil namen našega častitega gospoda nasprotnika; vendar pa se ni zdelo odveč dognati pojem »gospodujoča cerkev", kolikor ima svojo korenino v navadi govorjenja.
Prej demo k osvetljenju svojstvene terminologije, kakoršno nam dajajo od nasprotniške strani rabljeni izrazi „kaznujoča cerkev" in »kazni podvržena cerkev". Pri tem nam je možno biti kratkim, ker mnogokaj, kar smo navedli pri zgornjem razpravljanju izraza »gospodujoča cerkev", je prikladno tudi na tem mestu; ali nasproti stavljenje dveh cerkva, kakoršno se rabi od nasprotniške strani, vede zlasti tukaj, ko se stavlja kaznujoča cerkev nasproti cerkvi, kazni podvrženi, do raz-mišljevanj, katera zaslužijo, da si jih ogledamo pobliže.
Pripadniki hierarhije, katero je Bog v svoji cerkvi postavil v izvrševanje tudi pastirstva, imajo kot pojedinci v svojih sinodalnih zborih izrekati cerkvene kazni neoporečno ne samo pravico, ampak celo dolžnost. Ako pa so poklicani izvrševati to pravico, oziroma to dolžnost tudi pojedini škofje in svečeniki, in jo dejanski izvršujejo tako, da se nahajajo sinodalno izrečene kazni redko, od glavarja cerkve izrečene ali odobrene še redkejše, od ekumenskih zborov izrečene kazni pa najredkejše: ne da se, strogo mišljeno, niti govoriti o kaznujoči hierarhiji, še manj pa o kaznujoči cerkvi, da, po našem mnenju niti ne o kaznujočih organih, ampak jedino o organih cerkve, ki so po božjih zakonih izključno poklicani izrekati cerkvene kazni.
Naš častiti gospod nasprotnik, kakor se zdi, je izbral tu nam, odkrito povedano, že sam po sebi zoperni, ker mrzki izraz »kaznujoča cerkev", ker ga, kakor rečeno, stavlja nasproti »cerkvi, kazni podvrženi", ta poslednji izraz pa malo da ne podaje pojem kaznilnice, torej se kaže nesrečno odbran, vrhu tega se nikakor ne da utemeljiti. Kot kazni podvržene je nemožno poštevati skupnost zunaj hierarhije bivajočih vernikov; očitno pa je, da z nasprotniške strani se ta skupnost umeva kot
cerkev, kazni podvržena. Kazni podvrženi so v mejah cerkve jedino oni, ki se spoznajo za krive prestopljenja zakonov, ki vežejo vsakega katolika, oziroma pregrešenja proti tem zakonom, in sicer brez razločka, ali pripadajo hierarhiji ali vrsti drucih vernikov. Ekumenski zbori in skupna cerkvena zgodovina ne dajo dvomiti o tem, in ravno zategadel se ne da držati svojstvena nasprotniška terminologija tudi glede na to, kakor da bi obstajala kaznujoča in kazni podvržena cerkev, in se ne da zlagati s katoliškim veronaukom.
Tukaj je umestno, osvetiti tudi kakovost cerkvenih kaznij, kakoršne si, zdi se, predstavlja in želi naš častiti gospod nasprotnik, ko, kakor omenjeno, z besedami „Ho-čete li, da pridem s šibo k vam?" snuje dokaz, da bi bi) Kristus stavil „kaznujočo cerkev" nasproti „c-erkvi, kazni podvrženi"; potem pag. 186 pridevlje besedi „viadati" glede na cerkev pomen „ zapovedovati, in ako treba, tudi vda-riti ali kaznovati" ; naposled pa pag. 187 si prizadeva razlagati kakovost cerkvenega vladanja z besedami svetega pisma nin virga ferrea" ; zatorej se ne pomišlja, da po-števa rabljenje telesnih kaznij v cerkvi ne morda samo za dopuščeno, ampak za zapovedano. Tega nazora ni katoliška cerkev odobravala nikdar, čeravno so ga ji po krivici očitali njeni nasprotniki. Če tudi čisto nič ne gledamo na to, da katoliški duhovščini, kateri je bilo še pred kratkim celo v našem cesarstvu (Hrvaško in Ogersko) po ustavi udeleževati se posvetovanj sodišča, ki je poklicano razsojevati v civilnopravnih in kazenskopravnih zadevah, ni bilo dovoljeno soglasovati v kriminalnih slučajih, je pač znano, da navedemo samo jeden zgled, vsled katerega je vsako drugo dotično razpravljanje brezpotrebno, da je Konstanški cerkveni zbor nad onimi, katere je krive spoznal krivoverstva, sam rabil pač največe kazni odstavljenja in izključenja, kako možno prečenje telesnih kaznij pa je prepustil posvetnemu sodstvu, s tem da istemu je preprosto izročil one, katere je obsodil na izgubo njih cerkvenih lastnostij. Mi moramo zagotoviti našega gospoda nasprotnika, da cerkev nasproti lajikom, za katere gre izključno, pozna kot poena vindictiva jedino oltegnenje kršianskega pokopa, ker telesno kaznovanje, ki je bilo prišlo v navado še le v srednjem veku, katero pa se tudi takrat ni smelo zlorabiti do prelivanja krvi, se, kot neprimerno, že davno ne rabi več. Dopuščeno je to kaznozanje, ali tudi le kot vzgojevalno sredstvo, le še pri mladih klerikih in mu-nihih, ki niso še prejeli nobenega „ordo major".
Po vsem tem na vsiljajoče se uže zgorej do-takneno vprašanje, kaj bi bilo dalo povod našemu častj-temu gospodu nasprotniku postavljati čudno teorijo o šestih cerkvah, postavljenih druga proti drugi, ko ga je pozneje sililo, njih število zmanjšati na dve, na to vprašanje se da odgovoriti jedva drugače, kakor z mislijo ali slutnjo, da je to zakrivila jedino strastnost, katera označuje njegov članek, in katera, kakor se kaže, je ne-
ukrotljiva. Strastne narave teže celo brezzavestno po gospodovanju in dosledno po kaznovanju; tem torej, ako pripadajo hierarhiji, in ako menijo, da imajo pravico ali na.do, pomakniti se do viših stopinj, nikakor ne zado-ščuje izključno hierarhiji pristajajoče učeništvo, sveče-ništvo in pastirstvo, in tu se mora potem v zadovoljenje njih nagnenja prikazati ne samo jedna, kakor ve-rojetno, mnogokakemu skolastiku ugajajoča gospodujoča in jedna kaznujoča cerkev, ampak tema obema nasproti še jedna podložna in kazni podvržena cerkev, celo ko bi se te potem morale združiti z učečo in po-slušajočo cerkvijo, in če bi se po takem morale skrčiti na učečo, gospodujočo in kaznujočo cerkev z jedne strani, kakor na tej nasproti stavljeno poslušajočo, podložno in kazni podvrženo cerkev z druge strani, v vsem torej na malo število samo dveh cerkva. To je se ve da, ponavljamo. samo naša slutnja ali misel, do katere nam dajeta pravico strastna vsebina nasprotniškega članka in pa to, da smo bili pri razpravljanju tega temata prisiljeni zasledovati vzrok čudnega skrčenja števila cerkva; sicer ko bi se opovrgla ta slutnja, bi nas moglo pa samo veseliti.
K 3.) Brez vsakatere utemeljitve samo tje v en dan vržena trditev, da bi bila ravno učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev, katera se večkrat zaznamuje kot cerkev brez vsakega pridevka, ima pa kljubu temu v nasprot-niškem dokazovanju posebno veljavo ali težo, da, ona je njegova najglavniša podstava. Hočemo torej ogledati si pobliže in pokazati s pomočjo najverojetniših virov, daje pogrešati v njej vsake zaslombe, da visi ravno tako v zraku.
V ta namen bi mogli kazati na znana dogmatiška dela, n. pr. na Mollerjevo Symboliko pag. 331, kjer se razpravlja, da katoličani razumejo pod cerkvijo na zemlji od Krista osnovano družbo vseh vernikov. Mogli bi kazati na učne knjige cerkvene zgodovine, ki se rabijo dejanski še dandanes v katoliških duho venskih semeniščih in n. pr. sklicevati se, da bi ne sezali v daljavo, na učno knjigo te vrste, katero je spisal na naši Kostanjevici (Goriški samostan na Kostanjevici) P. Clarus Vascatti, katera, po profesorju cerkvene zgodovine v Linškem semenišču, dr. Hiptmair-ju, pomnožena in v četrti izdaji na Dunaju 1881 tiskana, začetkom prvega zvezka pag. 82 zabeležuje neporečno zgodovinsko dejstvo, da je Kristus cerkvi, katero je osnoval v nadaljevanje odrešilnega dela, podelil nespremenljivo ustavo, po kateri se sestavlja iz hierarhije, katero je postavil Bog, in iz vernikov; torej iz duhovnikov in lajikov, ki se po božjem pravu razločujejo drugi od drugih, in se kaže kot popolna do cela neza-visna družba, kakor svedočijo sveta pisma in nepretrgana sporočila. Še večega pomena pa je kazanje na učne knjige cerkvenega prava, katere uživajo ravno v Avstriji posebno spoštovanje, kakor na primer knjiga profesorja Praškega vseučilišča Vering-a, druga izdaja, Freiburg 1881, v kateri čitamo takoj na prvi strani § 1 uvoda : „Cerkev
19*
(£y.x.Ar,crta) je od Krista osnovani zavod in občnost, kraljestvo božje na zemlji z ozirom na nebeško kraljestvo. (Mat. XVI: 18, XVIII: 17 ; I. Cor. XII: 28, XIV: 23. Galat. I: 13; Ephes. I: 22, 23; V. 23. Coloss I: 18.) Potem pa pag. 398 § (55, kjer se podaje pojem jedne cerkve (kajti druge učeče, gospodujoče, kaznujoče ali v ožem in širšem smislu ne pozna ta izborna učna knjiga) obširno in sicer s sklicevanjem na Catechismus Romanus part. I cap. 10 quaest. 10 sqq. in na Cone. Vatic. sess. IV. Constitutio de Ecclesia Christi z naslednjimi besedami: „1. Po katoliškem nauku je cerkev (prim. zgorej § 1) skupnost vseh onih, ki so po isti obči krščanski veri in istih občih sedmih zakramentih združeni v dražbo, katera se vlada na tem svetu po škofih, t. j. pod avtoriteto papeškega stola postavljenih naslednikih apostolov in v najviši instanciji po papežu, vidnem namestniku Kristusovem."
Vendar si ne prikrivamo, da razprave in celo učene knjige te vrste po svoji naravi ne morejo kazati onega popolnega soglasja v vseh svojih delih, kakoršno nam podajejo za šolsko rabo določeni katekizmi. Z druge strani ne gre tu samo za popolnoma neolišpani ali, pra-vilniše, kar najbolj možno preprosti, vrhu tega popol nonia soglasni katoliški nauk o bistvu cerkve, ampak tudi ir sicer bistveno za korist ato vanje obče sprejetega pomena besede »cerkev" brez epiteta, v dogmatiškem zmislu, kar se zopet more dognati brez dvombe jedino s pomočjo najbolj razširjenih in glede na popolno pravost in preciznost ali natančnost bolj nego vse drugačne knjige vsestransko preiskovanih katekizmov.
Možnost nam je dana, pokazati na celo vrsto katekizmov v raznih jezikih starejšega in novejšega datuma in konstatovati njih popolno soglasje med seboj in z brošuro, od nasprotniške strani napadeno, in dosledno temeljito oprovreči trditev našega gospoda nasprotnika. V ta namen navedemo najprej tu razgovarjano vsebino navadnih katekizmov s posebnim ozirom na naše cesarstvo in prejdemo pri tem od starejših do novejših; potem pa bo sledila dotična vsebina dveh katekizmov starejšega in novejšega datuma, potrjenih od najviše avtoritete, zlasti ko imamo pač pravico posebe poštevati te obširne kompendije katoliškega veronauka.
Po znanem katekizmu Kanizi-ja družbe Jezusove od 1742 pag. 27 je cerkev zbor vseh spoznavalcev vere in nauka Kristovega, katere vlada na zemlji po Kristu najviši glavar in pastir." Po katekizmu Praškega nadškofa, ki je bil pri j predpisan za šole na Češkem od 1760 pag. 217, je cerkev zbor vernikov pod Kristom kot njenim nevidnim glavarjem in, pod njegovim namestnikom na zemlji, Rimskim papežem, kateri jo vodi in vlada s škofi in duhovniki po božji naredbi Po pozneje rab.lj enem češkem katekizmu, ki ga spisal katehet Pro-chazka po navodu katekizma škofa Martina, str. 107, je cerkev po Jesusu Kristu v dušno zveličanje vernikov
osnovana in organi zovana verska družba. V tej ročni knjigi krščansko-katoliškega veronauka je tudi obsežniš e razpravljanje četverih kriterij prave cerkve, katero pričenja s stavkom, da je Kristus osnoval samo jedno cerkev, da je torej možno poštevati za pravo cerkev samo ono, katera se more ponašati s temi četverimi kriteriji.
Po Sta cevic-evem katekizmu, rabljenem po šolah na Poljskem, pomenja cerkev (grško z/./.lr,?*.a) zbor, in se razumejo pod tem imenom vsi verniki, kateri se zavežejo služiti Bogu, ko se spoznavajo k veri, po njem samem razodeti, katere so se učili od svojih očetov in so jo obvarovali nedotakneno, brez vsake tudi najmanjše spremembe. Po znanem katekizmu Deharbe-ja (preložen na češki jezik) Praga 1860 (Prim. isti Deharbe-jev veliki katekizem z nemškim tekstom Regensburg 1879 št. 84) je cerkev družba ali občina vseh kristijanov na zemlji, ki so po spovedanju iste vere in po udeležbi istih zakramentov združeni pod jednim skupnim glavarjem, papežem (kot naslednikom sv. Petra) in njemu podred-jenimi škofi (kot nasledniki drugih apostolov.) Po Budim-skem (Ofen) katekizmu od 1849 je sveta katoliška cerkev vidni zbor vseh pravovernih kristijanov pod vidnim poglavarjem, Rimskim papežem, kateri spoznavajo isto vero in rabijo iste zakramente. Ista definicija cerkve je tudi n. pr. v katekizmu, razširjenem po Briksenski škofiji, ki gaje spisal Marquart Pichler in popravil katehet Karol Moser, šesta izdaja. Innsbruck 1881. Glej pag. 26. Ravno taka definicija cerkve je v Dunajskem malem in velikem katekizmu, ki je zelo razširjen po Avstriji in z nemškim in slovenskim tekstom tudi po šolah na Slovenskem. Dunajski veliki in mali katekizem, ki sta n. pr. tudi v Gorici v rabi, imata glede na definicijo iste besede; v velikem katekizmu od 1887, pag. 44 je čitati: »Sveta, obča, krščanskokatoliška cerkev je vidna družba vseh pravovernih kristijanov pod vidnim poglavarjem, Rimskim papežem, kateri verujejo jedne nauke in jedne zakramente prejemajo. (Isti tekst v slov. jeziku ima »Kršanski nauk v vprašanjih in odgovorih za četrti razred začetnih šol na Dunaji 1863, pag. 61).
Od katekizmov, v Rimu aprobovanih. je uže zgorej navedeni katekizem Bassani-ja ex decreto saeri concilii Tridentini od leta 1709, torej starejšega datuma, ki po razpravljanju različnega pomena »cerkev" uči pag. 86, da ta beseda »cerkev" v soglasju z občo navado, kakor se opaža v svetem pismu, se je rabila vedno v zaznamovanje skupnosti kristijanov in zborov j e d i n o v e r ni k o v , ki so sosebno po veri poklicani k luči resnice in spoznanju Boga, da bi se po odstranjenju teme nevednosti in zmot pobožno in sveto uklanjali pravemu in živemu Bogu in mu služili od vsega srca; da torej, da izrazimo predmet z jednim stavkom in sicer, z besedami svetega Avguština: »cerkev so po celem svetu raztreseni verni kr i s ti j a n i."
Iz tega vidimo, da ročna knjiga katoliškega ve ro-nauka, spisana po določbah Tridentinskega zbora in iz-sedša pod papeško censuro v Rimu, čeravno osvetljuje tudi nedogmatiški pomen besede cerkve v vprašanjih 3 do 27 na vse strani, vendar precizuje jedino pravi, ker iz svetega pisma in nepretrganega sporočila posneti dogma-tiški pomen besede »cerkev brez epiteta" natanko in sicer z besedama veleimenitnega cerkvenega učitelja tako, kakor od nasprotniške strani tako strastno napadena brošura; *) da je torej trditev našega častitega gospoda nasprotnika, kakor da bi se imenovala ravno učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev »večkrat brez vsakega drugega pridevka cerkev, daje, pravimo, ta trditev popolnoma bosa, in ravno za tega del se ni mogla utemeljiti z ničemur.
Drugi je od papeža Pija IX. aprobovani Dunajski katekizem ali katoliški veronauk (Učeni katolickeho na-boženstvi) od dr. \Vappler-ja od leta 1876. Po tej ročni knjigi veronauka je katoliška cerkev skupnost vseh pravovernih kristijanov na zemlji, ki so družba spoznavajoč jedno vero, rabeč jedna sredstva zveličanja in pripozna-vajoč jednega poglavarja, Rimskega papeža. To bi za-doščevalo za tukajšnji namen, kajti skupnost vseh bliže zaznamovanih pravovernih kristijanov obseza ravno skupno hierarhijo in druge vernike, kakor je bilo to povedano v brošuri, od nasprotniške strani napadeni, in v našem listu ; tukaj rabljeni prilog »katoliška" pa, ali, kakor stoji v nekaterih navadnih katekizmih, »sveta katoliška" je v tem slučaju poštevati toliko manj kot poseben epiteton, ko sta ta dva priloga pred cerkvijo, katera se v škofovski okrožnici in dosledno tudi v članku dr. Mahniča pripoznava kot božje delo, v brošuri, od nasprotniške strani napadeni, celo večkrat imenuje cerkev Kristova, neločljiva tudi potem, kedar nista pri-stavljena izrecno.
Da nima nasprotniška trditev torej zaslombe, je, kakor rečeno, uže dovolj dokazano po zgornji definiciji cerkve. Ali veronauk dr. "VVapplerja je aprobovan od najviše cerkvene avtoritete, nov in obširen; ima torej one tri lastnosti, katere imajo posebno vrednost za vse one, ki ne namerjajo motiti čiste vode z lažnimi sklepi (izvodi); zato ne moremo si kaj, da bi ne porabili take veljave tudi mi. Bavili se torej bodemo obširniše s tem veronaukom, sosebno z odsekom, razpravljajočim o cerkvi, zlasti ko nahajamo v njem ob jednem vredna oporišča, da je pravo to, kar smo o dr. Mahničevem članku v „Rimskem katoliku" rekli doslej in imamo še reči; ta oporišča utegnejo zanimati tudi naše čitatelje.
O cerkvi razpravljajoči odsek je razdeljen na dva dela, katerih jeden ima naslov: »Katoliška cerkev je osnovana od Boga", drugi pa naslov : »Katoliška cerkev je urejena
*) Skupnost po svetu raztresenih kristijanov obseza v resnici skupno hierarhijo in vse druge vernike, torej popolnoma iste sestavne dele, iz katerih se, kakor govori 'brošura, sestavlja cerkev'
(organizovana) od Boga." Hočemo torej v naslednjem iz vsakega teh dveh delov navesti od besede do besede to, kar se, nanaša na nasprotniška razpravljanja o bistvu cerkve, in za temi mesti, katera nam je navesti iz iz-borne ročne knjige, podati naša komento vanja ali pojasnila, kolikor bi se pokazalo potrebno, da bi se laže obračali ali orijentovali naši čitatelji.
Začnemo, kakor je samo po sebi umevno, s prvim delom, v katerem čitamo: „§ 24. Jezus Kristus je cerkev postavil, to se pravi osnoval, v kateri in po kateri naj bi dosegli vsi ljudje dušno zveličanje .... § 27. Ude (člene) te cerkve je Kristus razdelil v dva razreda, duhovnih in neduhovnih; kajti ni vsem členom podelil istih pravic in iste oblasti (moči). On je temveč odbral izmed vernikov apostole kot predstojnike svoje cerkve in jim je podelil (iibertrug) posebno oblast, katero nikakor niso v imenu in po navodu vernikov, ampak v Njegovem imenu in po njegovih, zapovedih dolžni izvrševati. Ta duhovna oblast se sestavlja iz trojne dolžnosti učeništva, svečeništva in pastirstva (des Lehramtes, des Priesteramtes und des Hirten-amtes), torej iz dolžnosti učiti, deliti zakramente in vladati vse vernike, oziroma dovajati k dušnemu zveličanju . . § 29. Kot naslednik svetega apostola Petra je Rimski škof poglavar cerkve in namestnik Jezusa Krista na zemlji, isti se torej v zmislu tega najvzvišenejšega poklica imenuje papež ali sveti oče. Papež nadkriljuje (iiberragt) druge škofe ne samo po svojem častnem mestu, ampak dejanski tudi po svoji viši oblasti nad skupno cerkvijo tako, da so mu podani (untergeben) vsi škofje. Poslednjim kot naslednikom apostolov pristaje po božji zapovedi oblast, vladati cerkev jedino v zvezi s svojim poglavarjem papežem in, pod njegovim vodstvom, ker najviša vladarska oblast (Regierungsgewalt) pripada po božji naredbi jedino papežu. Škofje vladajo njim odkazani okrog (Sprengel) po naredbi papeža in pod njegovim nadzorstvom podobno, kakor svečeniki svoje župnijske občine (Pfarrsprengel) po določbi in pooblastilu svojih škofov.11 („Die Bischofe regieren den ihnen zugewiesenen Sprengel nach Anordnung des Papstes und unter dessen Aufsicht ahnlich, wie die Priester ihre Pfarrsprengel nach Mass-gabe und Vollmacht ihres Bischofes"). Potem se omenjajo delovanje škofov na ekumenskih sinodah, kriteriji prave cerkve Kristove in med temi, kakor se ume samo po sebi, na prvem mestu jed,nota cerkve; na to sledi drugi del.
Ta drugi del pričenja s tem, da je Jezus Kristus osnoval cerkev v namen, da se v njej in po njej dovajajo vsi ljudje k pravemu spoznanju in češčenju Boga, s tem pa do večnega dušnega zveličanja. Na to se omenja poslanje svetega Duha na apostole in se utemeljuje nezmotnost cerkve, kjer je v § 33. naslednji odstavek: „Cerkev je nezmotna" (nezmotljiva).....; pa niso vsi členi obdarovani (ausgestattet) z darom nezmotnosti; ■ ampak jedino episkopat ali učeča cerkev, in ta lastnost nezmotnosti ne'pristaje škofom, v po/edinosti, (einzelngenommen), ampak njih
skupnosti in sicer samo v zvezi s papežem. („. . . aber nicht alle ibre (der Kirche) Glieder sind mit der Gabe der Unfehlbarkeit ausgestattet, sondern lediglich der Episcopat oder die lehrende Kirche und steht diese Eigenschaft der Dnfehlbarkeit nicht den Bischofen einzeln genommen, sondern ihrer Gesammtheit und zwar nur in Verbindung mit dem Papste zu"). Papež pa je osebno za se nezmoten vsled svojega visokega poklica kot poglavar cerkve." Na to se razpravlja še predmet nezmotnosti in potem razlaga v § 35., da se nezmotni izrek cerkve izraža na različen način, sosebno
a)	po ekumenskem zboru, ako se je isti vršil pod predsedništvom papeževim;
b)	po pokrajinskem cerkvenem zboru, ako je potrdil njegove sklepe papež;
c)	po papežu kot poglavarju cerkve;
d)	po škofih, tudi če niso zbrani v konciliju, ako so isti kaki določbi in rebus fidei et morum ali izrecno pritrdili, ali pa odobrili po molčečem pritrjevanju".
Kako se zlaga, vprašamo mi, vse to, kar brez pomišljanja trdi naš časiiti gospod nasprotnik v dokazovanje, da se morejo z vso pravico stavljati nasproti cerkvi verniki, in da se da cerkev prav dobro misliti tudi brez vernikov, z vsebino cele vrste zgorej imeno-novanih katekizmov, zlasti tudi z ročno knjigo katoliškega veronauka, aprobovano od najviše avtoritete? Z nasprot-niške strani se trdi, da je celo Kristus šest po namenu in lastnosti različnih cerkva postavil drugo drugi nasproti in dosledno poprej osnoval, ne da bi se pomislilo z nasprotniške strani, da, ko bi bilo dejanski tako, bi moralo obstajati teh šest cerkva na vso večnost in bi o njih obstanku kot dogmatu morale izrecno razpravljati vse katoliški veronauk obsezajoče ročne knjige. Te ročne knjige, katere seveda se ne bavijo z mnenji sholastikov, katere ne vežejo nikogar, ampak z veronaukom, mero-davnim za vsakega katoličana, nikakor ne poznajo takega nasprotistavljenja, da, one naravnost izključujejo celo možnost takega stavljenja, ker brez izjeme sloneč ali opirajoč se na sveto pismo in nikdar ne pretrgano sporočilo, varujejo božje postavljenje jedne same cerkve kot nedotakljiv verski člen. Z nasprotniške strani se neki druga drugi nasproti stavljenih šest cerkva zmanjšuje na dve, katerih jedna, učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev se postavlja nasproti drugi, poslušajoči, podložni in kazni podvrženi cerkvi, v tem ko ročne knjige katoliškega veronauka cerkva s temi trojnimi epi-teti niti ne poznajo, da, gospodovanje v mejah cerkve, katero, kakor se zdi, je največ mari po svedočbi njegovega članka našemu častitemu gospodu nasprotniku, naravnost izključujejo, ko se hierarhiji od Boga podeljena oblast sestavlja iz troje dolžnosti, katero je izvrševati in sicer ne po lastni svojevolji, ampak po nespremenljivi zapovedi Kristovi. Na jednem mestu dr. Wappler-jeve ročne knjige se nahaja le izraz »učeča cerkev", ali stavek,
v katerem se rabi ta izraz samo postranski in sicer izi rečno kot sinonim skupnosti škofov, na prvem mestu pozvane v izvrševanje učeništva, kaže jasno in razločno, da se tukaj beseda »cerkev" samo za jeden del cerkve, torej figurno, in zatorej ne more ugrešati epiteta „učeča", v tem ko se v istem stavku in tudi drugače povsod za vse vernike, torej tudi episkopat obsezajočo cerkev do cela tako, kakor v svetem pismu, rabi samo beseda „cerkev" brez pristavljanja kakega epiteta. To poslednje, kakor tudi zgorej navedena dotična vsebina vseh ročnih knjig katoliškega veronauka podaje pa ob jednem nepo-rušljiv dokaz za to, da nasprotniška trditev, po kateri se ravno učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev imenuje večkrat cerkev brez pristavljanja kakega epiteta, je takisto bosa ali prazna, kar je najprej poštevati pri tej točki.
K 4.). Substituvovanje ali nadomeščanje izraza »cerkev v ožem zmislu" za izraz »učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev" bi imeli pravico poštevati kot popolnoma nedolžno krnenje (obračanje na pravo pot), katero bi jedino namerjalo zbrisati hudo neprijeten vtis, ki so ga gotovo provzročili cerkvi priloženi čudni epiteti »gospodujoča" in »kaznujoča" pri čitateljih »Rimskega katolika." Izraz »cerkev", hitro ko ga rabiš z razlaga-jočim pristavkom »v ožem zmislu", je sicer, kakor sve-dočijo zgorej navedene ročne knjige veronauka, ravno tako malo, kakor izraz »učeča cerkev" strogo dogmatiški, vendar ga rabijo, jednako poslednjemu, kot sinonim za znameniti del cerkve, torej nekateri za hierarhijo v obče, drugi pa za episkopat, ne da bi provzročevali kako spo-tikanje; bilo je torej zares primerno nadomeščenje ž njim spotikljivega izraza »učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev", ako se je že bilo v pogledu na svojstveno dokazovanje izogibati prav za prav jedino pravemu, vsakatero dvoumnost izključujočemu strogodogmatiškemu izrazu »hierarhija" ali »duhovenstvo", oziroma »episkopat" ali »skupnost škofov". Žalibože pa ima tu substituvovanje drug, manj čist namen, ker zdi se, čeravno se utegne to glasiti neverojetno, da nadomeščenje ima namen, omogočiti, da bi se posrečila gluma (Taschenspielerstiickchen).
Učeči, gospodujoči in kaznujoči cerkvi se je namreč od nasprotniške strani iz same ljubezni za neke epitete, kateri so se hoteli po načelu »contraria iuxta seposita magis elucescunt", pokazati kar možno očividno, poslušajoča, podložna in kazni podvržena cerkev postavila nasproti; da bi torej poslednja zginila, ne da bi se to takoj čudno zazdelo čitateljem »Rimskega katolika", ni se moglo učiniti, dokler se je pridrževalo zaznamovanje prve (cerkve). Da zgine poslušajoča, podložna in kazni podvržena cerkev, je bilo pa neizogibno, ako je hotel naš častiti gospod nasprotnik zadostiti prevzeti nalogi, to se pravi opravičiti one dele škofovske okrožnice, v katerih se cerkev (brez epitetov) ne drugi cerkvi (kar bi se bilo kazalo jako čudno), ampak vernikom postivlja
nasproti; poprijel se je torej v tej stiski ne samo, kakor je bilo dokazano k 3), do korenine krive trditve, da se ravno učeča, gospodujoča in kaznujoča cerkev večkrat zaznamuje naravnost kot cerkev (brez epitetov), ampak je moral tudi učiniti, da zgine kar najmožniše neočitno paslušajoča, podložna in kazni podvržena cerkev, kar se je nadejal doseči s tem, da da naglo prikazati se novo zaznamenovanje za isti cerkvi dotlej konstantno nasproti stavljeno učečo, gospodujočo in kaznujočo cerkev.
Ta nada se utegne pokazati kot prazna, kajti, ako so utegnile zgorej od nas oprovržene trditve, na katerih sloni stroj nasprotniškega dakazovanja, čitateljem „Rimskega katolika", ne da bi bilo potreba naše oprovržbe, zdeti se kot popolnoma slabe ali neveljavne: morali so se isti čitatelji začuditi, da je kar nagloma zginila cerkev, katero je ravno naš častiti gospod nasprotnik vpletel v svoje dokazovanje, in da se je to zginenje kot s krinko zakrilo z novim zaznamenovanjem za drugo, takisto v nasprotniško dokazovano vpleteno cerkev, in je moralo tako počenjanje iste čitatelje preveriti, da cerkve, katere bi neki bil Zveličar sam stavil nasproti drugo drugi, cerkve, katerim bi se moglo zaukazovati, da se po potrebi prikažejo ali pa tudi popolnoma zginejo, jim je poštevati resno ravno tako malo, kakor vse nasprotniško dokazovanje v obče. Glumaštvo (Taschenspielerei), pri katerem igra glavno ulogo to, da se dajo prikazati nekatere reči pod različnimi podobami in naglo zginiti diuge reči, je lepa zabavna umetnost; ali v zaresnih polemikah, zlasti v članku, ki ga je priobčil „Rimski katolik", v članku, katerega predmet se je ravno z na-sprotniške strani zaznamenoval kot eminentno dogmatiški, utegne raba take umetnosti jedva koga zavesti in bi v obče ne utegnila biti na pravem mestu.
Ako ni naš častiti gospod nasprotnik sam trdno preverjen, da hoče čitateljem »Rimskega katolika", kakor pravi, v eminentno dogmatiškem vprašanju dokazkti tega, česar sam ne veruje, ne more verovati: naj le poskusi v svojem dokazovanju držati se .strogo dogma-tiške terminologije, ki ima svoje korenine in svojo oporo v svetem pismu in v nepietiganem sporočilu, torej po svojem pomenu strogo drug od drugega ločenih in vsako dvoumnost izključujočih izrazov »cerkev", »hierarhija", in verniki (lajiki), in kmalu zapazi, da od Boga postavljena jedna cerkev se ne more postavljati nasproti nobenemu svojih delov, torej tudi lajikom ne. Saj je takoj pri začetku v svoji čudni argumentaciji, kakor smo razpravljali zgorej, skušal cerkev, to telo Kristovo kot celoto, staviti nasproti njegovim delom, hierarhiji namreč in lajikom, na podstavi raz ličnih pravic, kateri pristajejo tem delom po božji zapovedi. Preveril pa se je, kakor imamo pravico misliti, sam, da celota preneha biti celota, hitro ko jo postavljamo nasproti jednemu njenih delov, in to preverjenje pač ga je sililo ali napotilo, da s pomočjo kakor si bodi odbranih izrazov, katerih pomen je
nestalen, je postavil, kakor dokazano, popolnoma ne-osnovane trditve, da je na njih podstavi sezidal za vsakega, ki pozna stvar, jako prozoren lažni sklep.
K 5) Ravnokar k 4) smo dokazali, da se cerkev kot celota ne da nobenemu svojih delov postaviti nasproti, ker bi eo ipso prenehala predstavljati celoto kot telo Kristovo. Cerkev, katera neoporečno obseza hierarhijo in lajike ali, kakor se izražajo drugi, duhovnike in neduhovnike, morala bi pa tudi prenehati, ko bi ji bilo pogrešati kakega teh dveh konstitujočih sestavnih delov, ki so v pogledu na različnost prav in dolžnostij strogo ločeni drug od drugega, in zategadel se je v brošuri, od nasprotniške strani napadeni, postavila trditev, da cerkve nikakor ni misliti brez vernih lajikov. Naš častiti gospod nasprotnik pripoznava, da je ta trditev prava, in mi bi se mogli zadovoljiti s tem; ali on pozna več cerkva z epitetom in brez epiteta, ter trdi, da se cerkev v ožem zmislu da prav dobro misliti tudi brez vernih lajikov. Mi vidimo v tej prečudni trditvi rezko protislovje ali protivorečje, katero zakrivlja naš častiti gospod nasprotnik; mi hočemo torej to trditev osvetiti v naslednjem, dasi jo je prav za prav poštevati samo kot kuri-jozum ali redkost, ki označuje nasprotniški članek.
O tem, da dr. Mahnič pod cerkvijo v ožem pomenu, katero on sam identifikuje ali istoveti z učečo, gospodujočo in kaznujočo cerkev in jo tej celo substi-tuvuje, umeva hierarhijo in se izogiblje temu strogo dogmatiškemu, vsakatero dvoumnost izključujočemu izrazu jedino iz ozira na svoje zgorej označeno svojstveno dokazovanje, je kot solnce jasno za vsakega, ki je čital njegov članek v »Rimskem katoliku" ali naša dosedanja razpravljanja, in se ne more tajiti niti od nasprotniške strani. Ako se pa da hierarhija, po nasprotniški misli izrecno za učenje, gospodovanje in kaznovanje od Boga določena, prav dobro misliti brez vernikov (lajikov), kakor trdi naš častiti gospod nasprotnik: utegnil bi pač jedino on sam dati pojasnilo o tem, koga bi tako za se brez vernikov (lajikov) mišljena cerkev prav za prav imela učiti, nad kom gospodovati in koga kaznovati? Ali šteje dr. Mahnič za možno, da bi Bog postavil hierarhijo brez namena, eventuvalno hierarhiji, ki jo je postavil On, odkazal poklic, katerega bi nikakor, in sicer niti približno ne mojila izpolnjevati?
Mogli bi našemu častitemu gospodu nasprotniku, kateri v svoji učenosti tako lahko razsojuje o važnih vprašanjih, staviti še jedno vprašanje. Saj se drži, naj si bode še tako malo skrupolozen pri svojih dokazovanjih v stvareh vere, tako skozi in skozi trdno in žilavo latinskega obreda, da je pripravljen v varovanje tega obreda pozabiti svoj narod in hišo svojega očeta *), ter si pač tudi hierarhijo more predstavljati jedva drugače, kakor pripadajočo prek in prek latinskemu obredu, torej
*) Po besedah Ps. XLV. 11, pag. 69 članka v »Rimskem katoliku".
tudi od svečenika navzdol kot v celibatu živečo. Ne bilo bi torej brez zanimanja zvedeti, kako si glede na to, da obstaje tudi hierarhija iz umrjočih ljudij, more vendar misliti to (hierarhijo) brez vernikov (lajikov) ? Ali se ima njegova čudna trditev nanašati samo na dobo jednega, dveh ali ponajveč treh človeških rodov ? No, v poslednjem slučaju naj bi bil pridel svoji trditvi besede „za dobo kratkega časa", da bi ne bil puščal pri čitateljih svojega „Rimskega katolika" nikakega dvoma o tem, da tudi te trditve ni jemati za zaresno.
S tem menimo, da smo dovolj označili tako popolnoma tje v dan vrženo trditev našega častitega gospoda nasprotnika z njegovega lastnega stališča. Da se s katoliškega stališča od Boga postavljena in iz hierarhije ne manj, kakor iz lajikov, torej iz dveh, glede na njih prava in dolžnosti strogo drug od drugega ločenih delov sestavljena cerkev ne da misliti ne brez dela, ki je pozvan izvrševati učeništvo, svečeništvo in pastirstvo, niti ne tudi brez drugega dela, ki ga je dovajati s poučevanjem, prejemanjem zakramentov in primernim vodstvom do večnega dušnega zveličanja, pač ne potrebuje še le posebnega dokazovanja, posebno ko sledi ta dokaz sam po sebi kot neizogibna posledica prej podanega. Ako hoče nasproti temu naš častiti gospod nasprotnik na koncu svojega dokazovanja, najbrže zaradi tega, ker rabi v njem izraz „cerkev v ožem zmislu", da bi se po-števala in imenovala jedna, od Zveličarja postavljena cerkev proti izrecnim besedam svetega pisma in sporočila ne samo kot „cerkev", ampak kot „cerkev v širšem zmislu"; utegne se to pač, kakor mnogokaj drugega, poštevati kot lehkomiselno, po ničemur ne osnovano igranje z besedami, v najboljšem slučaju kot cenjeno zasebno mnenje, na stvari pa nikakor ne spremeniti ničesar, najmanj pa podeliti njegovemu lažnemu izvodu ali sklepu kako oporo.
K 6.) V podanem smo s pomočjo najboljših avten-tiških virov dokazali, da se ne da opirati ali držati niti jedna podstava nasprotniškega dokazovanja. Skupni aparat prek in prek popolnoma krivih, nekaj celo s katoliškim veronaukom nezdružnih ali zlagajočih se trditev in svojstvenih, v zaresnih polemiških spisih nedovoljenih, umetnih ali zvitih pomočkov, ves ta aparat ni mogel čistega katoliškega nauka o bistvu cerkve motiti tako, da bi mogel le količkaj porušiti iz istega veronauka posneti stavek mišljene brošure, po katerem stavku se cerkev ne more stavljati nasproti nobenemu njenih bistvenih sestavnih delov, torej tudi vernikom (lajikom) ne, zlasti ko se cerkev nikakor ne da misliti brez tega dela. In vendar je, poleg nas, pisatelj v članku „Rimskega katolika" tako strastno napadene brošure, kateremu se z nasprot-niške strani očita, da bi bil on nalašč opustil razločevanje med cerkvijo in cerkvijo, s tem pa napravil omahljivo in dvoumno argumentacijo, češ, da ravno „v motni vodi se da vspešno ribariti!"
Na naših čitateljih je, napraviti si o tem razsodbo, ali motimo vodo mi, oziroma ali imamo mi vzrok, motiti jo; ali pa, ni li ravno naš gospod nasprotnik, kateri je poskusil s popolnoma krivimi trditvami, s praznim ■igranjem z besedami in mnogokakimi umetnimi ali zvitimi pomočki (ulovkami) vodo s predrznostjo brez zgleda motiti, da bi pokazal svoje lažne sklepe kot verojetne vsaj prtd očmi manj izobraženih ljudij? Mi pa imamo pač pravico do vprašanja, kaj bi naš častiti gospod nasprotnik rekel k temu, ko bi bili mi njemu nasproti v hudem položenju, da bi morali nastopiti z lažnimi sklepi, kakor se nam podajejo z nasprotniške strani v „Rim-skem katoliku"? No, očital bi nam v svoji strastnosti, ako sodimo po podanem zgledu v članku „ Rimskega katolika", pred vsem obrekovanje in predrznost ali nesramnost, potem metanje s kraja v kraj s citati iz svetega pisma, perfidno zasukavanje ali zvijanje besed svetega pisma in nalaščno opuščanje konstantnega, celo po svetih očetih in ekumenskih zborih posebe izraženega sporočila, potem zlorabo z besedo „cerkev", katere prvotni, jedino merodavni pomen *da skušamo zatemniti in popačiti; sosebno pa robate laži, kakor prekopica-vanje katoliškega veronauka, in k vsem tem očitbam, zlasti ko bi se bili predrznih priobčiti take lažne sklepe v listu, ki ga čita, kakor ^Rimskega katolika", bolj duhovščina,*) bi bil jedva on opustil pritakniti iz govora Ciceronovega proti Catalinu posneti patetiški klic „quo-usque tandem ?"
Pri tem pa bi ne bil ostal nikakor, on bi bil temveč najprej podal krepke pouke, potem pa bi bil iz trditve, da bi bil že Kristus šest različnih cerkva postavil, drugo drugi nasproti, torej da bi jih bil moral že poprej postaviti, kakor tudi iz tega, da bi med temi cerkvami bile tri obstajale jedino iz lajikov, iz vsega tega bi bil skušal utemeljiti sumnjo, da se tu očitno namerja razširjanje herezij e, pri čemur bi mu bilo sosebno dobro došlo prečudno zaznamovanje različnih cerkva, kakor tudi nepretržno povdarjanje hierarhiji pristajajočega go-spodovanja in kaznovanju. Oglejte si samo, bi zaklical neoporečno, zvezo, v kateri stoji to neprestano povdarjanje gospodo vanja in kaznovanja s kategoriško trditvijo božjega ustanovljenja in nasprotipostavljenja več cerkva, in od mene izrečeni sum se vam poveča do gotovosti. Saj so najhujši sovražniki katoliške cerkve siremeli škodovati ji s tem, da so jo obdolževali, kakor da bi težala
*) V vrstah tegn, navadno jako naobraženega stanu, zlasti tudi v kuratni in regularni duhovščini, so neredkokrat vrli, pisatelji na vsakem polju vede, sosebno teologi, kateri nadkriljujejo ne samo po svoji skušnji, ampak tudi po svoji učenosti mnogokake mlade doktorje in profesorje bogoslovja. To je bil neki jedenkrat pokojni kardinal knezoprimas Ogerske Scitovsky, ki je bil sam dr. bogoslovja, kakor mi je sporočil ob moji navzočnosti na Dunaju mlad doktor bogoslovja, v pogovoru omenil bivšemu nunciju Apostolskemu cardinalu Viale Prela z besedami „Doctoribus prae-fero dortos", katere besede ni opustil podpreti z razlogi.
njena hierarhija po brezmernem gospodovanju in kazenski oblasti, v kar morajo služiti neki vmešavanje v posvetne zadeve držav, potem nekaki dogodki v južni Ameriki, inkvizicijske sodnije, celo izključno od posvetne oblasti izvršeno sežganje Husa in Hieronyma v Konstanciji in jednake reči. Kdor torej svojevoljno poštevajoč obstanek gospodujoče in kaznujoče cerkve stavlja tej nasproti tudi še podložno in kazni podvrženo cerkev, in se ne po-mišlja tako nasprotistavljenje kazati, kakor da bi izviralo celo iz besed evangelija, torej iz katoliškega veronauka vrhu tega razglašati poleg veliko manj povdarjenega učenja gospodo vanje in kaznovanje neprenehoma v vseh varijacijah za pravi poklic katoliške hierarhije, in sicer v disertaciji, razpravljajoči o bistvu cerkve, torej dogma-tiški disertaciji: ta, ko na tako perfidni način postavlja na glavo katoliški veronauk, podaje najhujšim sovražnikom katoliške cerkve roko, da bi napravil isto cerkev v očeh slovenskega naroda mrzko. Ne dajte, pristavil bi naš častiti gospod nasprotnik, zaslepiti se s tem, da se v članku tako-le po strani jemlje v misel tudi še od Boga postavljena jedna in dosledno hierarhijo ne manj, nego lajike obsezajoča prava cerkev, kajti ta se pač prečudno zaznamuje kot cerkev v širšem zmislu, in se
omenja samo zaradi tega, ker Slovencem ne morejo še očitno pridigovati herezijo!
Od nas se naš častiti gospod nasprotnik nima bati takih sumničenj ali, kakor bi se izrazil on, obrekovanj; saj mi poznamo deset zapovedij Božjih, med temi tudi osmo, in vemo, da je poštevati ljubezen do Boga in bližnjega kot najvišo zapoved Kristovo. Mi se tudi zavedamo, da ne pristaje nam umrjočim preiskovati srca in obisti, mi se držimo temveč tega, kar naš častiti gospod nasprotnik izrecno navaja v svojem članku, zlasti ko rabo samo po sebi neveljavnega (nemoralnega) načela „Cahimniare audacter, semper aliquid haeret" moremo ugrešiti zaradi tega, ker imamo na razpolaganje veliko obilico stvarnih razlogov v varovanje pravilnega stališča. Tuja nam strastnost nas tudi ne bo tirala, da bi v polemiki, katera se ima držati v mejah znanosti, oskrunili dostojnost, oziroma rabili izraze in sukanje govora, ka-koršne, žal, le prepogostoma nahajamo v članku „Rim-skega katolika", ki je obrnen proti nam. Taki izrazi nam niso tako lehki; zadovoljujemo se z mirnim, brez-hrupnim porušenjem nasprotniških lažnih sklepov, in radi bi se bili izognili tudi temu, ako bi nam bila dovolila naša napadena čast, katero smo varovati dolžni.
Politiška uprava na Slovenskem.
Govor dr. Frjančiča v državnem zbora 11. marca 1889. (Konec.)
Stvari ne bi omenjal, ko bi ne bila velike važnosti, kajti če se politični organi na ta način vtičejo v pravosodje, bi to utegnilo biti za državno pravdništvo povod, da v stvari bolj nego sicer z vso strogostjo zakona postopa, da se izogne očitanju, da gleda skozi prste. Jaz ne rečem, da je tako bilo v tem slučaju, navedem le fakt, da se je bila že vročila zatožba, katero je zavrnilo še le nadsodišče.
Opomnim, da sta ta in pa drugi slučaj, kateri bodem še omenil, že popolnoma rešena, da torej ne nasprotuje nobenej določbi, če se o njiju govori.
In drugi slučaj. Imel je ta okrajni glavar v občini svoji razdeliti ustanovo. Sklical je prejemalce te občine, in pri tej razdelitvi bi se bilo imelo razpravljati, če ne bi se tu zložilo za kak sicer hvalevredni namen. Bili so raznih misli, in tako je tudi mož, ki je deželni poslanec tega kraja, imel nesrečo, da je bil druzih mislij, kakor okrajni glavar. Ta deželni poslanec bil je tudi voljen proti volji okrajnega glavarja v deželni zbor. Gospod poslanec bil je le druzih mislij o razdelitvi in porabi teh denarjev, in okrajni glavar jel je režati nanj in bi se ga bil še celo lotil, ko bi se oni ne bil umaknil. (Čujte! Čujte! na desnici.)
Ta mu je v javnem listu očital brezozirnost, da se vede nespodobno za njega dostojanstvo in stopinjo.
Priznali mi bodete, gospoda moja, da je deželni poslanec imel prav, ko mu je to očital. Okrajni glavar je vendar dognal, da se je kazensko sodišče bavilo s to zadevo, a nazadnje se je pa vendar le moral umakniti okrajni
glavar. Tožbo so zavrnili, in tako se je stvar končala s fijasko za okrajnega glavarja. In vendar še dobiva častne diplome od občin. (Smeh na desnici.) Morda se bode to navajalo njemu v korist, za me je le nov oteževalni moment, ker to dokazuje, da se meša v strankarske prepire.
Spominjam se druzega moža, ki bil je tudi okrajni glavar na Kranjskem, rekel je o Taaffejevi vladi pred več leti: Samo neprijazni oblaček na nebesu je, ki bode kmalu zginil. Tudi ta mož dobival je častne diplome iz svojega okraja. Pozneje je poskušal srečo v „Deutsch-Landsbergu" in štajerskem deželnem zboru in sedaj je tajnik pri Solno-grajski trgovski zbornici. To je bila usoda okrajnega glavarja, ki je dobival tudi častne diplome od občin svojih. Jaz želim okrajnemu glavarju Postojinskemu srečo, samo to želim, da bi ne imel priložnosti mešati se v prihodnje volitve za deželni zbor poleti, kar želi storiti, kar je že obetal, ne da bi se za koga menil.
Jaz nisem udeležen, nisem deželni poslanec in tudi ne želim postati.
Sedaj, ko sem malo pogledal na Kranjsko, dovolite mi, da glede Primorja prav ob kratkem omenim nekatere karakteristične okoliščine.
Na Primorskem, zlasti na Goriškem, so razmere znosnejše nego kje drugod. Tu je precej jadnakomerno zastopstvo v deželnem zboru in deželnem odboru. Le v Goriškem mestu vzdiguje glavo italijanski element.- Tu se dajo iz občinskih denarjev podpore društvu „Pro Patria", ne da. bi se menili za to, da tudi prebivalstvo slovensko donaša
20
za občinske namene, in da je društvo »Pro pafria" izključno italijansko društvo in sicer društvo, ki zasleduje bolj politične nego šolske namene.
Slovenskemu bralnemu in podpornemu društvu za-branjuje se že več let, da se ne sme blagosloviti in razviti svojega društvenega znamenja, kar se italijanskim društvom, kakor se je lani zgodilo, brez težave dovoljuje. Lani je slovensko telovadno društvo praznovalo slavnost svoje ustanovitve. Prišli so gostje iz Ljubljane, Trsta itd. in morali so se v zaprtih vozeh peljati v mesto, in na kolodvoru so je čakali policija in žendarmerija (Čujte! na desnici.) Slavnost se je morala vršiti v zaprtih prostorih, kajti sicer bi se ne bila dovolila. Te skrbi ne potrebuje prebivalstvo slovensko od vlade; temveč le želi, da se ž njim tako postopa, kakor z italijanskim.
V	Trstu je prebivalstvo slovensko prava raja glede na magistrat. Tu ne poznajo druzega deželnega slovenskega jezika; kdor ne^ zna italijanski pri Tržaškem magistratu, nič ne opravi. Če se vloži slovenska uloga, se zavrne. Me-ritorično se take vloge ne rešijo. Nedavno postavil se je na tamošnjem pokopališču spomenik nedavno umršemu domoljubu, in se je zabranilo na spomenik napraviti slovenski napis, kateri bi obsegal dan, mesec in leto rojstva in smrti doticnika v slovenščini. (Čujte! Čujte! na desnici.) Ko se je za to prosilo s slovensko vlogo, se je zavrnila z opazko, da je ne razumejo, in kaj modro je namestništvo reklo, da se s tem ni rušil zakon. Kaka je bila usoda s slovensko šolo, katero je zastopala »Edinost", je znano. Osnovala se je privatna šola in tudi ta je bila italijanskim listom trn v peti, in srečno so dosegli, da je ta šola še več dnij ostala zaprta, ko se je že bilo naznanilo, da se otvori.
V	okolici strežejo tako imenovani kapovili magistratu.
Vsako selo v okolici je nekdaj volilo svojega župana
na tri leta. Sedaj pa magistrat nastavlja kapovile in se ne briga za mnenja in želje prebivalstva, in nastavlja ne najboljših temveč najvoljnejše, one namreč, ki se dado rabiti za njegove namene ali, bolje rečeno, ki se dado zlorabiti.
Kako je pri sodiščih, spada sicer v pravosodnji resort. Pa je znana stvar, da se posebno pred porotniki s Slovencem obravnava le po tolmaču, in kako da znajo oblastva proti porotnikom ubrati pravo struno, to dokazuje dodatek, ki se nahaja v noti policijskega ravnateljstva Tržaškega o zatožencu, uredniku nekega hrvaškega lista. Ko je brati v noti neko politično kvasenje, pravi se na koncu (čita): „V Trstu nima druge službe kot duhovnik, kakor da slednji dan čita svojo plačano mašo; dohodki »Naše Sloge", katero izdaja ne bodo baš sijajni; navezan je torej na subvencijo, katere vir ni težko najti."
To izjavo je zatoženec takoj najbolje označil z »ofi-cijozno infamijo". Mi smo zaradi tega interpelovali visoko vlado, pa še nismo dobili odgovora in bi vlado nujno prosili zanj.
Tudi jaz moram izjaviti, kakor je že storil jeden moj rojak, da mi v Trstu in na Primorskem strogo ločimo italijanski patrijotični element od iredentovskega. Italijansko-patrijotični element mi ravno tako spoštujemo, kakor člane druge narodnosti, katera nam ne odreka spoštovanja. Mi se borimo le proti iredenti, s katero vlada kaj prizanesljivo postopa. Iredenta je precej nov izraz, ko sem jaz študiral, še ni bil v rabi. Iredenta se je v svojem blesku pokazala 1882. leta povodom razstave in utelešenje njeno bil je
Oberdank. Ko se je imel postaviti spomenik povodom 600-letnice, od kar je Trst zjedinjen s habsburško monarhijo, počila je. blizu razstavališča petarda, in lahko v Trstu slišiš, da temu spomeniku ne bode sojen dolg obstanek. Pred očmi vlade uživajo Italijani iz kraljestva, katerih je v Trstu kacih 15.000, vse možne prednosti od občine Tržaške in magistrata. Uradniki sicer niso, ker niso državljani, toda občina, kakor je Trst, ima še mnogo druzih mest in služeb, pri katerih se dobro izhaja, in le poglejte, koliko je tujcev na teh mestih. Domačini, posebno če so Slovani, vsprejemajo se le, če svojo narodnost izdajo in svoj jezik zataje. Nam rekajo tujci (»Sciavi"), oni so pa »bratje iz kraljestva".
In baš ti bratje iz kraljestva sestavljajo jedro ire-dente, oni zlorabijo gostoljubnost, ki se jim daje v neza-popadljivi kratkovidnosti. Ni je narodne slavnosti v Italiji, da bi iredentarski vodje ne bili zastopani, in kako njihova navzočnost vzbuja zadovoljnost celo v najviših italjanskih krogih, se morda še spominjajo od lani nekateri gospodje, ki čitajo časnike. Ali se je potem čuditi, da so se, ko se je slavila štiridesetletnica, odkar nam je previdnost naklonila pravično in milo vladanje Njega Veličastva cesarja, in ko v Avstriji ni bilo podložnika, ki ne bi bil slavil tega dne, v Trstu so se razširjale take tiskovine, da pravemu avstrijskemu domoljubu srce se strese, če jih prečita — jaz sem to storil. Avstrijski orel se je tako popačil, da je človeka kar groza, in ko se je to zvedelo po svetu, je hitela »Triester Zeitung", torej list, kateri opravlja službo vladi, zagotavljati, da so to le »mladostne neumnosti", kakor se je to že večkrat zgodilo. To niso le mladostne budalosti, to naj dobro premislijo državni krmilarji na Dunaju. Če pa list, kakor je »Triester Zeitung", list, ki služi vladi, tako olepšuje veleizdajsko ravnanje, kako bi se .potem čudili, če je mogel bivši italijanski minister bogočastja pisati pismo, katero je nedavno prečital gospod poslanec dr. Vitezič, v katerem je — ponavljam najmarkantneje stavke — (čita) :
»Spričevalo, katero nam" — iz avstrijskih krajec — »pošiljate, da prebivalstvo onih krajev deli z nami veselje in žalost, je gotovo poroštvo, da nekega dne — in to ne bode več dolgo — one, katere veže ljubezen, umetnost in modrost vlade, navdušenje in zavednost narodov zjedini v jedno državo.
»Kako se moremo čuditi, da italijarski državnik tako piše avstrijskemu državljanu? Iu kako bi se čudili, da je »Illustrazione Italiana" povodom pretresujočega dogodka v Meyerlingu o pobitem očetu mogla reči: »On čuti pri smrti sinu isto bolest, kakor jo je mati Ober-dankova, ko so obesili n j e n e ga s i n u." (Čujte! Čujte! Nesramno na desnici.)
Vprašal bi vlado, ali glasu Slovencev ne sliši? Kako dolgo še misli vzbujati začudenje patrijotičnih Italjanov s svojo prizanesljivostjo, koliko časa bode še držala svojo železno roko na slovenskem, dinastično mislečem prebivalstvu v Trstu? Mi si pa po pravici pripisujemo zaslugo, da potegujoč se za narodnost svojo v Primorju ne gledamo le na korist naroda svojega, temveč tudi na korist države.
Dovolj časa sem že vas zadržaval, a sedaj hočem končati, mi slovenski poslanci smo razodeli svoje misli in vladi vse povedali. Slovenski narod, ki se pa ne debeli od govorov poslancev njegovih, pričakuje z zaupanjem, da se bode vlada z vso resnobo lotila izvajanja ustave. (Pritrjevanje na desnici.)
črtice iz cerkvene povestnice srbske.
(¥ petstoletni spomin propasti srbskega carstva.) (Dalje)
Poslednji dogovori ob uniji. Srbska cerkev samostalna.
Srbi so v vsem tem času držali obred in život vstočne cerkve; v ostalem pak so omahovali med Rimom in Carjigradom, nagibajoči se sedaj na to stran, sedaj na drugo: kakor so okolnosti s seboj prinašale, in kakor je zahtevala politiška korist njihovih vladarjev (— pripazuje Mesič 297). Tako se je dobro držal z Rimom (— kakor v naslednjem povzemamo zopet po Ljubiču I. 171—177 —) unuk Stepana Prvovenčanega, kateremu je papež Martin IV. leta 1282 pisal list „pre-dragemu v Kristu sinu našemu, svetlemu kralju srbskemu", kjer mu je priporočal Mihaila barskega nad-vladiko baš povzdignenega na to stolico. Slušajoč Mi-lutin opomine pobožne svoje matere Jelene (hčere Bal-duina Kurtenejskega, poslednjega latinskega carja v Carji-gradu), uverjeval je tudi papeža Nikolaja IV. 1. 1288 in pozneje Elementa V., da je privržen Rimski cerkvi, pa se je dogovarjal s papežem, kako bi zopet uvel latinsko veroizpovedanje v cerkev srbsko.
Papežu KlementuV. je poslal Milutin dva poslanca svoja, Marka Lukariča in Tiifuna Mihiela, s pismom, v katerem je prosil, „da ga kot podanega sina v krilo rimske cerkve in pod nje zaščito dobrotno blagovoli vsprejeti, ter da mu pošlje nekatere sposobne može apostolske stolice, vestnike, kateri bi njega in njegove državljane v katoliški veri in v potu zapovedij Gospodnjih mogli vzveličavno poučiti," kakor pravi isti papež v odgovoru kralju dne 1. apr. leta 1308. Element je rad vsprejel Milutinove prošnje in se je uzradoval ž njim v v onem odpisu, da mu je Bog oči odprl, in da se tako plemenita čeda vrača v svoj hlev; a mu je tudi ob jednem odločaval, kaj treba najpreje izpolniti, da bode svečano vsprejet v naročaj rimske cerkve. Predlagal mu je torej način veroizpovedanja, kateremu se je moral svečano obvezati, in poleg tega mu je naznačil odno-šaje, kateri bi obstajati morali ified Rimom in Srbijo brez kvara Caijigrajske stolice, ako bi tudi ta obnovila stare zaveze z Rimom in med rimskim in srbskim du-hovništvom v isti Srbiji. Nagovarjal ga je naposled, da častno vsprejme rimske poslance, namreč Egidija graden-skega patrijarha in fratra Lupa in Artemisija, katere mu pošilja s tem pismom, in da jim pusti duhovno urediti srbsko državo. V isti čas je dopustil papež fra Gregorju iz Kotora in fra Henriku iz Rimina, da ostaneta v Srbiji za poučavanje kralja in ljudstva vsled kraljevske želje; in da moreta iz države odhajati „za izvršavanje poslov
istega kralja in kraljestva." Ali vse težnje so ostale brez vsakoršne posledice.
Isto tako je tudi Milutinov sin, kralj Stepan Dečanski, javljal papežu Ivanu XXII. leta 1323, da želi biti v rimski cerkvi, ter so bili k njemu poslani iz Rima poslanci, v katerih roke je imel kralj položiti veroizpoved. Dne 1. jun. leta 1331 pisal je Ivanu Stepami list, kjer ga prosi kot prel j ubij enega sina, da „s spoštovanja do apostolske stolice" obrani Sergija iz Kotora, nedavno na imenovanega kotorskega vladiko, proti Kotorski občini, katera je (vsled zakona od nje sestavljenega, da nijeden Kotoran ne sme biti kotorski vladika) s teško globo odbijala Sergija s kotorske stolice, a sorodnike njegove metala v uječe in njihova dobra sebi prisojala; pa da jo prisili, da ta neprikladni zakon odpravi. A Stepan se je naravski branil papeževe želje izpolniti, ker bi bil drugače delal proti svoji koristi. In od zjedinjenja z Rimom zopet ni bilo nič.
Naposled je še srbski car Stepan Dušan Silni, Stepana Dečanskega sin, nekaj časa iskal spo-raztimljenja z Rimsko cerkvijo, kar nam med ostalim dokazuje list papeža Ivlementa VI, ter je šele tedaj zavrgel to misel, kedar je menil, da mu je moč toliko narasla, da more Srbijo učiniti samostalno in nezavisno i na državnem i na cerkvenem polju. Že v dvajsetem letu svojem bil je Dušan potolkel Bolgare. Okoronjen na srbski prestol 1. 1336, začel je takoj naslednje leto vojno z Grki, da se osveti carju Androniku Palajologu, ker je ta bolgarskemu kralju Mihailu proti Srbiji pomagal. Osvojil je tedaj Dušan veči del Makedonije in Tesalije, prodrl do Carjigrada, a carja samega obkolil v Solunu in tako prisilil, da ga je ta prosil miru, po" katerem je Dušanu ostal veči del osvojenih dežel (1340). Izza te slavne zmage osilivši se ni bil več zadovoljen z imenom kraljevskim, nego se je nazval Dušan srbski car, uredil si dvor in činovništvo po običaju zapadnem in državo razdelil na osem namestništev pod upravo do-tičnih županov. V prevratu carjigrajskem bil se je minister Ivan Kantakuzin, Dušanov tast. rešil v Srbijo, a razprevši se pozneje z zetom, pozval je sedaj Turke na pomoč. Turki torej priskočijo in pobijejo Srbe pri Safa-nijani (1344). A Dušan naglo ponovi boj in često napadajoč grške predele, osvoji isti Serez (1346); in tedaj se proglasi svečano carjem srbskim in grškim na zboru državnem v Skoplju, kjer ga srbski prvostolnik Joa-nikij okoroni kot „carja i samodržca Srbljem i Grkom i Bolgarom." Sedaj si sijajneje uredi dvor po grško in ustanovi red Sv. Stepana, da s tem pomnoži načine, za-
20*
služne državljane nagrajevati. Na istem zboru v Skoplju leta 1346 proglasil je Dušan svojega nadvladiko Joa-n i k i n j a slobodnim i od rimskega papeža i od patrijarha carjigrajskega. imenovavši ga ob jednem patrijarha vseh srbskih z e m e 1 j. In tako je car Dušan okončal ustav metropolita Save, podelivši srbski cerkvi popolno s a m o s t a I n o s t.
Grški patrijarh Kalikst proklel je nato i carja i narod i patrijarha i skopljanski zbor; ter akopram je Dušan nastojal, da se pomiri, vendar mu se to ni posrečilo, nego še le tretjemu njegovemu nasledniku na na srbskem prestolu, knezu Lazarju (f 1389) in to jedva.
Prestolnica patrijarha srbskega je bilo mesto Peč (Ipek v sev. zap. Rumeliji). S cerkveno nezavisnostjo pa je zajedno s samostalnostjo državno bila odločena tudi zmaga pravoslavnega veroizpovedanja blizu v vsem narodu srbskem, kateri je tako dobil mnogo podpore po usredotočenju svoje narodnosti v naslednjih žalostnih dobah.
Turško gospodstvo pa grško fanarijstvo.
Po nesrečni bitki na Kosovem Polju dne 15. jun. 1389. leta pala je Srbija v pesti divjim Turkom, kateri so zatem dobivali vse večo oblast na Balkanskem poluotoku ter so leta 1453 pridobili isti Carjigrad. — Jelena Paleolovka, udova srbskega despota Lazarja Gjor-gjeviča, v veliki zadregi in ne znajoča si pomoči, usmilila si je — kakor čitamo v »Slovanstvu" (Matica Slov.) I. 270 —• vso deželo postaviti pod višo oblast papeževo, nadejajoča se, da bodo katoliške vlade Turkom jo ubranile. Ali ves pravoslavni narod se je vzdignil proti tej daritvi; in ko se je sultan Muhamed II. s svojo vojsko bližal, šli so mu najznameniteji državljani naproti ter se izročili njegovi obrambi leta 1459. Pa kljubu tej malone prostovoljni podvržbi — groza je slišati — Turki so deželo razdejali in razljudili, samostane in cerkve podrli in 200.000 ljudij odveli v sužnjost. Srbija pa je postala pokrajina carstva turškega ter je dobila turško ustavo, katera je do kraja zlomila moč in samostalnost preostalih v deželi prebivalcev; a- zemlja sama je prešla v lastnino sultanovo.
Cerkveno jedinstvo se je pri Srbih sicer še udržalo s tem, da so imeli svojega patrijarha, s česar je bila pri njih tudi cerkev narodna. Toda i temu je začelo skoro iti za glavo. Sultan turški je bil carjigrajskega patrijarha učinil v sredstvo, s katerim je hotel delovati na svoje kristjanske podložnike. Mrzeč pak papeže kot svoje največe protivnike, kateri so tolikokrat zapadno Evropo dvigali na Turke, nastojal je i Muhamed in njegovi nasledniki, da uničijo v svoji državi vsak vpliv rimske stolice. Vse vladištvo Turkom podložnih dežel imelo* je biti podčinjeno jedino carj igraj skim patri-jarhom, vernim službenikom sultanovim. Ko je Nemčija za Leopolda I. poskušala osvojiti tudi Srbijo, ter je do
500.000 Srbov pod vodstvom (zadnjega) despota Gjorgja II. Brankoviča prešlo k cesarski vojski, preselil se je 1. 1690 tudi srbski patrijarh Arsenij III. Crnojevič z okoli 36.000 srbskih obitelij preko Save, katere so se naselile v Banatu in Sremu. Manje srečen je bil patrijarh Arsenij Ivanovič. Ta je namreč na poziv cesarja Karola VI. dvignil narod na Turke; ali ti pobijejo Srbe tako, da je patrijarh komaj s kakimi 1200 ljudij mogel ubeg-niti v Srem, leta 1737. Vsled tega zatro Turki pa-trijarhat v Peči in predado srbske vladikovine Grkom, potem ko so jih ti odkupili. (Vid. F. B. Korinek: Obča povčstnica III. 212.). In tako je propala srbska patrijar-hija v stari Srbiji.
Sedaj so patrijarhi carjigrajski pošiljali kakor v Bolgarsko tako i v Srbsko svoje Grke, fanarijote, kot vladike in cerkvene dostojanstvenike, kar je tudi Turkom bilo po volji, da se tako zatre narodna duho-venska vlada, narodno svečenstvo. Potem ko so Grki zavladali bili v cerkvi bolgarski in srbski, moral je narod v teh deželah v vsakem obziru nazadovati, ne imajoč zvestih pastirjev, kateri bi mu bili podeljevali blagodare kristjanstva in kristjanske prosvete, kateri bi ga bili v teških njegovih nevoljah tolažili z blaženo besedo svetega evangelja. Sedaj je jenjalo v teh deželah delovanje za knjigo narodno, katera se je bila začela upravo tam tako vspešno razvijati. Fanarijotu ni bilo do drugega stalo nego do svoje koristi (Mesič 337.).
Večina srbskih plemenifašev bila je tedaj tudi prestopila k veri muhamedovski. Ti so postali „spa-liije" t. j. blagorodni vlasteli, graščaki, bojniki sultanovi, in so dobili od njega obširna zemljišča. Vse drugo ljudstvo je kot „raja" t j. sužnjiki, predana bila na milost in nemilost tem spaliijam in tujim svetskim, kakor tudi cerkvenim oblastnikom. Plačevali so Srbi velike davke in teško rabotali svojim gospodom. V tolažbo jim je bila v teh hudih časih vera, rodbinsko življenje v zadrugah, spomin na nekdanje slavne^ čase, ki je živel v njihovih prekrasnih epskih pesmah, in naposled Črnogorci in hajduki, kakor tudi drugi sosedni narodi kri-stjanski, bojujoči večni boj s Turki. — (pravi M. Ple-teršnik v »Slovanstvu" 1. 270.). A tako je to trajalo vse tja v XIX. stoletje, dokler ni vendar le o začetku našega veka izza temne noči začela kakor na političnem tako i na cerkvenem nebu svitati rujna zora, za katero je malo po malo ipak naposled zasvetil beli dan tudi narodu srbskemu (No, žal, da o tem ne moremo govoriti nadalje, ne imajoči nikakšnih podatkov za našo stvar.)
Zadušbine ali pobožne ustanove.
C
Vero in cerkev srbsko so mnogo unaprejavali iu podpirali ne samo duhovniki, temveč tudi svetski vladarji, mogotci in velikaši, kakor i mnogi drugi bogati svetovnjaki: ustanavljajoči krasne hrame božje in lepe
samostane ter obilno jih obdarjajoči — „sve gradeči silne zadušbine". Ze je bila omenjena jedna od največih in prvih takošnih zadušbin: »Bel' Hilendar na sred Gore Svete: zadušbina Save svetitelja i njegova otca Simeuna" (kakor peva narodna pesma), t. j. samostan Hilandar ■— pravo za pravo 14 zjedinjenih samostanov — kateri i danes nosi ime srbske carske »lavre" (večji samostan). Razven tega je bil župan Nemanja (Simeon) sezidal še več novih cerkev in samostanov, n. pr. Studeniški, kjer se je tudi pomenišil. Nadalje je kralj Stepan Prvo-venčani sezidal samostan Žiški; in kralj Stepan Vla-dislav samostan Mileševo blizu Prepolja (kateri so Turki razrušili 1735). Preje omenjeni kralj Milutin pak je iz svoje bogate blagajne sezidal mnogo lepih cerkev, utemeljil nove samostane in druge pobožne naprave, s katerimi se je pravoslavnim duhovnikom tako prikupil, da so ga zvali »svetega kralja". Kralj Stepan Dečanski je z bogastvom v bojih naplenjenim in z odobravo državnega zbora sezidal lepo cerkev in imenitni samostan v Dečanih (od koder mu je priime), pozvavši odvsod rokodelce, katerim na čelu je bil fra Vit, malo-bračan iz Kotora. A car Dušan Silni je sezidal na Bistrici pod Prizrenom velikolepi samostan in cerkev ter jiju posvetil nadangeloma Mihaelu in Gabrielu kot pokroviteljema srbske vojske; in sicer je še bogato ob-darjeval cerkve in samostane po vseh krajih širne svoje carjevine. Tudi v narodnih pesmah toli proslavljam Kraljevič Marko, sin kralja Vukašina Mrnjaviča; sezidal je po narodnem pripovedanju v Ohridu cerkev
(sedaj podrto) s samostanom sv. Mihaela. In tudi o poslednjem nezavisnem vladarju srbskem, pobožnem in nesrečnem carju (knezu) Lazarju Grebljanoviču, pravi narodna pesma, da »sakroji na Kosovu crkvu", a je pozidal Lazar več cerkev in samostanov v Srbiji. A tudi Lazarjeva soproga Milica je kmalu po smrti svojega moža sezidala nedaleč od Kruševca samostan Ljubostinje, kjer se je i posvetila nunovanju z mnogimi udovami Kosovskimi; O 1 i v e r i j a , hči kralja Vukašina, pa je bila sezidala v Zeti (Duklji) cerkev Sv. Marije Loretske.
Istotako so naslednji despoti iz roda Brankovi če v davali zemlje in povlastice srbskim samostanom in cerkvam. Tako je n. pr. despot Stepan, sin Gjorgja Brankoviča, sezidal v Sremu mnogo cerkev in samostanov, med temi najkrasneji Hopovo. Stepanova žena, udova Angjelija despotica, in sina despota Gjorgje in Ivan, obvezali so se s poveljo, davati vsako leto samostanu Sv. Pavla na Sveti Gori petsto zlatov. Ivan je tudi podaril nekoliko vasij samostanu Hrušedolskemu (v Sremu), in je vsprejel v svojo zaščito samostan Svi-menski, kateremu je bil že njegov ded Gjorgje učinil mnogo darov in povlastic. In Ivanova žena, despotica Jelena, obljubila je vsako leto davati samostanu Hi-landarskemu od svojega slabega imetka sto dukatov, samo da ji se »poje paraklis i liturgija" itd. (Vid. Ljubic p d. i ). In tako so mnogi srbski kralji in ve-likaši, oduševljajoči se za prosveto in za vero pravoslavno, tekmovaje mnogi novec utrošili tedaj v oltarje svete srbskih zadušbin.	(Dalje pride.)
Pogled po sloavnskem svetu.
n) Slovenske dežele.
„Slovanski Svet", 9. št., ima prilogo; vendar zaradi obsežnega odgpvora, danega č. g. prof. dr. Mahniču, ni bilo možno navrstiti veliko drugega gradiva, kakor bi bili želeli. Zato pa prosimo, da imajo čč. gg. čitatelji potrpljenje z nami.
Franc Miklošič, c. kr. dvorni sovetnik, postal je skrivni sovetnik Nj. Veličanstva.
Janez šubič, slikar kot tak profesor v Kaisers-lauternu na Bavarskem, umrl je 25. aprila t. 1. v 39. letu življenja. Ta umetnik, slovenski rojak, brat Jurija, ge-nijalnega slikarja, je izvršil mnogo krasnih del na Slovenskem. Češkem in v obče v Avstriji. Na Nemškem, kjer je služboval, je bij jako čislan kot umetnik in učitelj svoje umetnosti. Časniki nemški se po vsem laskavo izražajo o njem ter obžalujejo njegovo prerano smrt, napominjajoč, da si je pridobil tudi srca učencev, ki jih je vodil. Na Slovenskem so domači listi mnogokrat opisavali njegova dela kot izborna in krasna. Blag mu spomin!
Pomenljivo. „Mir", glasilo koroških Slovencev, uredovan od duhovniške strani v strogo katoliškem duhu, list, ki je uzor slovenske pohlevnosti, poroča od 10. maja t, I. na 90. strani to-le: »Čujemo, da bo odbor dražbe
sv. Mohora še te dni imel sejo zavoljo omilovanja vrednega in neosnovanega napada na g. dr. Vošnjaka povodom lepih povestij; kar jih je spisal za družbo. No, tega se nam pa res še manjka! V družbi Mohorjevi smo bili dozdaj še edini, zdaj pa naj bi še na polje se zasejala ljulika razpora vsaj glede pisateljev, Bog varuj!" Te opomnje se nanašajo na kritiko, ki jo je priobčil dr. Mahničev »Rimski katolik," 4. zv., o dr. Vošnjakovem romanu „Pobratimi". V kritiki je čitati med drugim: »Družba Mohorjeva pobožne povesti dobro plačuje, zatorej si misli dr. Vošnjak: bodimo pobožni —- za denar; a ker upamo, da bomo isto tako dobro razprodali Scho-penhauerjevo robo (»Pobratimi". Op. ur.), bodimo Scho-penhauerjanci, bodimo spiritisti — ravno tako za denar ! Je to moštvo, je to doslednost? Da, mladoslovenska doslednost je to, mladoslovenska značajnost! Pregovori Roth-sckilda, da jim dobro plača, in jutre mu prodajo Slovenijo, narodnost in ž njo ves idealizem in realizem! In s takimi značaji bi se katoliški Slovenci družili?"
No, na poslednje vprašanje bi mi odgovarjali, da se je težko »družiti s takimi katoliškimi Slovenci," ki tako pišejo, a baviti, žalibože, se je vendar ž njimi, ker izzivljejo na to celo take kroge, kakoršen je odbor družbe sv. Mohora. Nam, kateri moramo tudi odgovarjati na
isto stran, je pri neprijetni, vsiljeni nalogi vsaj „Con-solatio ^est socios —." Huda pa je vendar, ko imajo Slovenci toliko nasprotnikov na zunaj, da morajo rodoljubi svoje moči porabljati še za zagovarjanje nasproti rojakom na slovenski zemlji.
Slovence iztrebiti s selišč, katera so jim še ostala po tisočletnem boju, namerjajo v Gradcu. Tako je citati v antisemitskem in protislovanskem Dunajskem „Deutsches Volksblatt" od 10. maja, kateri list poroča, da neki Feichtinger v Gradcu namerja osnovati posebno društvo, katero bo pokupovalo od slovenskih kmetov zemljišča in na ista naseljevalo nemške kmete, rokodelce in obrtnike. Napravil se je uže načrt pravil ter odposlal nemško-nacijonalnemu društvu v presoje vanje. „Ein neuer nationaler Verein." To društvo ima namen „Zur Forderung des Deutschtumes in den slovenisch-deutschen Alpengebieten durch Ankauf von Bauerngiitern und deren Besiedelung durch deutsche Bauern, durch Unterstiitzung deutscher Handwerker und Gevrerbetrei-benden u. s. \v. . . Pristavlja isto poročilo, da jednako društvo so bili uže sprožili 1. 1886. kot »Karavanken-bund".
Gospoda se uči dobro velikonemške politike, katera deluje toliko vspešno sedaj na Poznanjskem. No, o stvari še spregovorimo.
b) Ostali slovanski svet.
Avstrijska vlada je predložila 3 predloge o pie-osnovi osnovnih šol. O njih bomo govorili tudi mi, opomnimo pa uže sedaj, da s predlogami ni zadovoljna nobena stranka, kolikor je soditi po njih glasilih.
Narodnost in vojna. Po novi statistiki, je v avstrijski armadi 237.230 Nemcev(?), 174.268 Cehoslo-vanov, 172.234 Madjarov, 78.613 Poljakov, 78.514 Srbov, in Hrvatov, 74.675 Rusinov, 47.276 Rumuncev, 27.513 Slovencev in 13.699 Italijanov. Slovanov bilo bi torej po teh številkah v armadi 4:J0.583. vseh nenemških in nemadjarskih vojakov 491.521, Nemcev in Madjarov samo 399.464. Kje so pa Zidje? Gotovo največ med Nemci, Madjari; torej bi bilo Nemcev in Madjarov še manj nego 399.464, in če pomislimo, da so mnogi Slovani prišteti tudi k Nemcem in Madjarom, se število vojakov obeh poslednjih narodnostij skrči še na manjše število. Slovenci dajejo nad polovico več vojakov, nego Italijani, in vendar kake pretenzije delajo Italijani nasproti Slovencem, in kako se vedejo proti poslednjim in Srbohrvatom na Primorskem in v Dalmaciji?
Na hrvaškem vseučilišču je bilo minolega zimskega poluletja rednih in izrednih 413 dijakov, prvih 225, poslednjih, farmacevtov 25. Rednih je bilo 35 bogoslovcev, 175 pravoslovcev in 45 modroslovcev. Izrednih pa 71 bogoslovcev, 19 juristov in 43 modroslovcev. Iz Hrvaške bilo jih je 306, iz Slavonije 58; iz Dalmacije 10, iz Ogerske 12, iz Istre 3, iz Štajerske 4, iz Kranjske 4, iz Češke 1, iz Bosne 1, iz Bolgarske 6 in iz Macedonije 2.
„Sokol" češki se vrlo vadi in pripravlja, da se udeleži ravno odprte Parižke svetovne razstave. Pojdejo udeleženci, katerim bo obleka jednaka: bile črvene (rdeče) lesnovani triko itd. Iz časopisa „Sokol", kateri zvesto poroča tudi o sokolskem gibanju na Slovenskem, Hrvaškem, je raz-videti, kako živahno se razvija sokolsko življenje po vseh češki pokrajinah in tam, kjer so Čehi raztreseni po tujili mestih.
Milijon vrzov. V čeških »Literarnih listyh" se je poročilo, da je neki feljtonist „Nunquam Retrorsum" v
„Hlasu Narodu" seštel vrze znanega Jarosl. Vrchlickego, ter se prepričal, da je dotični pesnik napisal doslej v 15 letih 118.500, oziroma 125.000 vrzov, ter izrekel nado, da se to število pomnoži na milijon. Sodeč po sedanji marljivosti, bilo bi to baje možno le 1. 1994. f torej žele dotični „listy", da si oba to srečo učakata. O Vrchlickem treba nam omeniti, da je prejel lani od naučn. ministra štipendijo — ne da bi bil za njo prosil — a to baje za svoj — svoj kozmopolitizem! —ki.
Na Moravskem jebilol. 1775 prebivalstva 1,134.674 duš, 1. 1888 pa je bilo 2,212.000 duš, kar znaša v 113 letih pomnoženja za 1,077.32 7 duš ali vsako leto za 9534. L. 1870 je bilo v tej deželi 86 mest, 190 trgov in 3041 vasij. V Čehah je bilo istega (1870) leta 371 mest, 229 trgov in 12.007 vasij.
Slovanska literatura na velikih šolah Pariških. Slavni učenjak in profesor slavistike g. Louis Leger, kateri je v minolem poluletju predaval v Colege de France o zgodovini civilizacije na Poljskem v srednjem veku, razlagal filozofski slovanski slovnik Miklošičev in prak-tiški razkladal Slovanski shod 1848 od Jana Černega, bo poleti predaval o zgodovini slovanske vzajemnosti. Rabil bode spise Dobrovskega, Šafafika, Hanke in čelakovskega, kakor tudi razprave Slovanskega shoda v Pragi. Na Francoskem se jako bavijo s slovan-ščino, zlasti ruščino,-srbščino, bolgarščino in češčino.
Grof Tolstoj, ruski minister notranjih zadev, je umrl 7. maja t. 1.
Osodna beseda. Pod naslovom „Osudne slovo" piše novi list „Velehrad" med drugim: „Na shodu katolikov avstrijskih, ki se je vršil na Dunaju (začetkom maja t. 1.), je jeden najpoklicanejših dostojanstvenikov cerkvenih, Dunajski kardinal-nadškof Gangelbauer, učinil izjavo tega zmisla, da Avstrija ima biti dedič svete nemško-rimske države. Besed teh ne moremo označiti drugače nego kot besede osodne, ravno tako, kakor samo ime in pojem države rimsko-nemške je jedro najosodnejših v zgodovini češkega naroda in avstrijskih Slovanov v obče. Bila je to država nemško-rimska, katera je uničila kulturno, narodno in državno samostalnost češkoslovanskega naroda. ... Zato pričakujemo v tej stvari naglega pojasnila."
Proti ponemčevanju poznanjskih Poljakov. Na pruskem državnem zboru obravnavalo se je pred nedavnim o predlogu poljskega poslanca Czarlinskega, kateri je pozival vlado, naj bi se rabil materinski poljski jezik v čisto poljskih pokrajinah dežele kot naučni jezik, in da bi se zlasti veronauk učil izključno v maternem jeziku. Czarlinski je krepko podpiral svoj predlog. Poka-zoval je na to, da je na svetu vse in povsodi prepričano, da dete more izobraziti se le v maternem jeziku; samo v Prusiji, kar se tiče Poljakov, to nima veljave. Poljski otroci odhajajo iz šol neumnejši, nego so prišli tjekaj. Zgodilo se je uže, da' je poljsko otroče, ko so je upra-šali v šoli, kako se imenuje cesar, odgovorilo: „Bis-marck". Minister je obečal, da se bodo poljski otroci učili vsaj veronauk poljski. Toda tudi to se ne godi. Od vseli stranij prihajajo v tej zadevi pritožbe. Govornik predlaga izvolitev parlamentarne šolske komisije, ako bi se ne bi sprejel njegov predlog. Tudi zasebno poučevanje v poljščini se proganja. Ravnatelj šole v Chelmu je prepovedal poljsko poučevanje veronauka. Ko je pa videl, da otroci znajo citati poljske molitve, povedel jih je na policijo in jih dal tam izpraševati o tem, kdo jih uči čitati poljski, ni li nemara to celo župnik. Takošne razmere ljudem gotovo niso kaj všečne, zato pa zapuščajo
deželo in sele se v Ameriko. Poljski učitelji so neprestano strahovani. V poslednjem letu je 14 poljskih učiteljev prostovoljno popustilo šolo. V kratkem ne bo ljudij, ki bi se posvetili učiteljskemu poklicu Ako bi vladalo pravo in pravičnost, pa bi v Prusiji takošne razmere ne bile možne. Poljak Stablewski je tudi trpko se pritoževal črez šolsko ponemčevanje, spojeno s protestan-tovsko propagando, ter kazal na protipoljske fonde, s katerimi deluje na ugonobljenje poljskega življa. Naučni minister Gossler je ugovarjal, da bi se bile shujšale razmere na Poznanjskem. Vladi je mari za to, da se vero-nauk poučuje v poljskem jeziku. Samo tam, kjer so učenci uže napredovali v nemščini, poučuje se nemški. Fondi, o katerih se je govornik zmenil, rabijo se baje le tam, kjer zahteva to obramba nemške narodnosti. V ostalem baje vlada svojega stališča v šolskih zadevah ne spremeni. Na tem se je tudi debata končala in zavrgel predlog Czarlinskega.	—ki.
0 rusko-poljskem pomirjenju pišejo tako, da so pri ruskem dvoru vplivni krogi, ki delajo na to, da bi Rusija ne postopala tako strogo proti Poljakom, kakor doslej. Nadejajo se, da se spremene tudi Poljaki, ki nimajo nadeje od zunaj, ko vidijo, kako se godi Poljakom v Poznanji.
Nemčija v Srbski pridobiva si od dne do dne več veljave. Po poročilih »Pest. Lloyda": »govore v Belgradu v viših krogih izborno nemški, a nemške knjige in nemške časopise z Dunaja in Budapešte moči je najti v vsaki izobraženi rodbini in na vseh javnih prostorih." Nu, kaj se hoče v blagor Srbstva še več?!	—ki.
»Komitet Gramotnosti sostojaščij pri Imperator-skom volnom ekonomičeskom Obščestve" v Petrogradu, imenuje se zavod, ki se je osnoval 1861. I. z namenom: pripomagati, vzdrževati in razprostranjevati čitanje knjig sredi prostega naroda ruskega. Sredstva, s katerimi hoče to doseči, so: teoretična objavljenja vprašanj, tikajočih se raznih stranij narodne izobrazbe; nagrajenje s premijami pisateljev za izdane pedagogiške in literarne trude v narodno izobrazbo ; izdavanje del, namenom komiteta najbolje primernih; posredovanje med knjigotržci v pre-stolnem mestu in narodnimi šolami pri naročevanju knjig; a glavno -— brezplačno zalaganje narodnih šol s knjigami in dragimi pripomočki. Na tak način bilo je v teku 26 let razposlano 890.360 zvezkov in vrhu tega, ob času minule vojske, prirejeno in odpravljeno v vojaške bolnišnice 250 bibliotek. V koncu 1880. 1. začel je komitet izdajati lepo vrsto knjig za narod zunaj šole, da bi tako vsaj nekaj prikril nedostatek knjig, pristopnih prostemu narodu po ceni in vsebini. Doslej je izšlo uže 32 zvezkov po ceni 5, 10, 15 in 20 kopejk. Vse večinoma na lepem papirju in zalimi ilustracijami. Sosebno ukusna so: »ll3opaHHaa CcnmeHia IIymi;iiHa ,hjih Hapo;i,Haro MreHia" (Izbrana dela Puškina), katerih I. zvezek, 444 str. v 8°. velja le 35 kopejk. Delo to izšlo je lani. —ki.
Varšavski nadškof Popiel je imenovan od papeža za asistenta papeškega stola, in car mu je dovolil, da sme imeti ta naslov. To je prvi slučaj, da dovoljuje katoliškemu dostojanstveniku tak naslov, in to razlagajo tako da se Vatikan in Rusija prijazno sporazumeta glede na ruske katolike.
Svetovna razstava v Parizu se je slovesno otvorila 6. maja t. 1. Ministerski predsednik Tirard je naglašal sijajno udeležbo inozemstva in se zahvaljeval vladam, ki so, če tudi ne zastopane oficijalno, vendar zastopnike podpirale, ter je izrekel tujim narodom zahvalo in pri-
znanje. Francoska tujce z veseljem vsprejme in pokaže, da Francoska ljubi in čisla delavce vseh dežel. — Znano je, da se zlasti Slovani hočejo iz vseh držav in dežel udeležiti v obilnem številu te svetovne razstave. Iz Amerike pride še prihodnji mesec neki 130.000 Amerikancev v Evropo in tu najprej na Pariško razstavo.
KNJIŽEVNOST.
Najstarija hrvatska goticom štampana knjiga, i ona se nalazi u knjižnici Franjevačkoga monastira na Trsatu kraj Rjeke. Strohal R. Zagreb.
Časopis ceskiho studentovstva je začel s 1. majem t. 1. kot mesečnik izhajati na 32 straneh. Donašal bode tudi članke iz literature, filozofije, politiške in kulturne zgodovine, estetike, psihologije, narodnega gospodarstva; potem poročila s slovanskih vseučilišč itd. Adres: »Časopis českeho studentovstva", Školska ulice čis. 13, 1. Praha.
Die Blutraclie bei den Siidslaven, ein Beitrag zur Geschichte des Strafrechtes von dr. M. Vesnitsch, Stutt-gart, 1889. Znano je, da je izdal tudi Miklošič v posebnem natisu spis „0 krvni osveti", in sicer glede na vse Slovane ter ob jednem pridal kazalo ogromne literature, v kateri se govori o tem predmetu.
Srpska sintaksa. Po Miklošiču in Daničiču sestavil Jovan Živanovič. Knjigarna Pajevič v Novem Sadu. Dojde dobro tudi Slovencem.
Nikolič A. Srpske narodne pjesme iz Sriema, Like i Banije. Str. 105. C. 35 kr.
Narodne pjesme iz usta i rokopisa skupio i za štampu spravio Melkov Glavič Baldo pop. 210 str. C. 60 kr.
Slovanstvo ve svi/h zpevah, veliko delo, katero urejuje in harmonizujo Ludvik Kuba v Podebradech, dospelo je do V. dela ali do pesmij jugoslovanskih, in med temi so prve na vrsti slovenske pesmi, katere prelaga na češki jezik Bohumil Dadourek, katerih tekst pregleduje pa Anton Trstenjak. Slovenskih pesmij bo 8 snopičev in bodo stale (256 stranij) 3 gld. 20 kr. Predplačuje se, na kolikor snopičev kdo hoče, in katere snopiče kdo hoče, torej se lahko izbira. Naročila se izvršujejo pa le za gotovino. V prvem in drugem skupnem snopiču je nekoliko podatkov »O jazyku slovinskem" (slovenskem), in potem obseza 32 pesmij, na čelu jim je: Po jezera bliz' Triglava. Sedaj imajo Slovenci priliko na lastnih pesmih preveriti se, kaj zna ustvariti iz njih veščak. O vsem delu je naš list itak že večkrat obširno poročal.
Slovenske Poliladij. Časopis (slovaški) pro literatura, vedu, umenie a politiku. Urednik Svetozar Hurban (Vajansky). Izdaja in zalaga Pavel Mudroii v Turč. sv. Martine. Ta izborni list izšel je v 2. snopiču in obseza: Janošik. Povest' zo XVII. storočia (dalje). Vyhody spo-ločenskeno života. Tiež povest' bez hrdinu od dr. Jana Groba. Sen renegata itd.
Olejkdr. Roman z počiatku XIV. stoletia. Od M. J. Hurbana (1846). Drugo izdanje priredil Vajansky. S podobo izvorno z 1. 1848, risal Karol Svoboda, Turč. Sv. Martin. Nakladom Fr. Moškočiko, knihkupca. Str. 112. Viazany vytisk se zlatorezom l zl., broširovany 50 kr. To delo je znamenito.
„Casop>is Vlasten. spolku muzejniho" v Olomouci št. 21 t. 1- obseza med dragim: Kralovničky (narodni ples), spisala Vlasta Havelkova, O zpusobu stavby dedin mo-
ravsk^ch (Se 4 obrazci). V. Houdek. — Osvarazu našich ornamentu narodnich. (S 1 obr.) Miloši. Prochazkova. — Srbsky peniz ze stoleti XIII., nalezeny na Velehrade. (Se 2 obr.) itd. Ta list se oddaje samo členom Olomuš-kega muzejnega društva; to samo pa je vredno, da bi pristopilo k društvu tudi več slovenskih zgodovinarjev in starinoslovcev. Izvrstne so moči, ki sodelujejo pri listu, kakor v muzeju, za kateri izhaja časopis.
Vychod, polumesečnik v češkem jeziku, izdajan po odgovornem uredniku, jur. dr. Traut. Skrejsovskem, list, ki je bil prenehal izhajati zaradi zaprek lanskega leta, začel je izhajati zopet ter je izšel v nadaljevanju kot 5. št. 17. apr. t. J. Vsebina te št. je med drugim: Ko-runovani krale českeho. Bez programu za frasemi. Slovo k članku o „mSlniekych denareceh", Prumyslova vystava v Praze 1. 1833. itd. List že po imenu Vychod (vzhod, vstok) kaže, da je pisan v slovanskem duhu in v zmislu programa avstrijskih Slovanov. Stoji na leto 4 gld. in 2 gld. poluletno. Administrace Vychodu, Praha, Poštovska ulice čis. 14.
Moravski ornamenttj na moravskych kraslicicii. 8 tabul barvotiskovych a Vreslena. Na kamen kreslila Mad-lenka Wanklova ... To krasno delo, katero je izdal Vlastenecky muzej ni spolek v Olomouci, in iz katerega smo priobčili tudi v našem listu uže nekoliko oddelkov, stoji za neude navedenega muzeja izvod 2 gld. Nam je bilo poslanih nekaj izvodov v češkem in nemškem jeziku, ter, kakor smo zvedeli, se Slovencem blagovoljno zniža na 1 gld. 10 kr. s pošto vred. Rodoljubnim Slovenkam, pa tudi vsem našim izobražencem, sosebno pa starino-slovcem z nova priporočamo Moravske ornamente.
Jlanpom. II. A. IIem> II. Ilei pouiiMi. Htmin> (Peter P. Petrovič Njeguš) vladyka černogorskoj i jego litera-turnaja dejateljnost! Moskva, 1887 (8° X + 416) Cena 2 r. 30 k.
PjccKin dpemocmn (Russkija drevnosti) v pamjat-nikacli iskusstva, izdavajemyja grafom J. Tolstym i P. Ko-nyakoym. Vypusk (snopič) 1. Klassičeskija drevnosti južnoj Rossiji. S 145-ju risunkami v tekste. St. Ptb. 1888 (4° 17) Cena 1 r. 35 k.
FaM.ierm, npuHi/, damcniii. (Hamlet, princ datskij). Tragija v pjati aktach Uiljama Šekspira. Perevod i pri-mčnjenije k uslovijam sovremennoj sceny Alekseja Mjeskovskago. S preduslovijem i charakteriskoju heroja. St. Peterbg. Izdanije Avg. Deubnera, Nevskij pr. 28. 1889. (8°, 128 str.) Cena 40 kop. Ta prevod Hamleta je nov, prirejen po vsem in tudi po jezikovni obliki za našo dobo. Jezik je krasen, in si je jako prizadeval Meskovskij, da bi napravil izborno delo. Prelagatelj nam je uže znan po lani izdani ruski slovnici: „Nemeckij samoučitelj russkago jazyka. Deubnerjeva knjigarna pa hoče vsega Šekspirja izdati ruskemu občinstvu v novem prevodu „dlja sceny i čtenija."
I Ive;/a. Coophbki. pii hapo.uharo Trema. Coct<ibhjit> II. IHepoHKa. (Pčela. Sbornik dlja narodnago čtenija). O tem znamenitem delu ruskem piše „Beseda učitelska": „Imamo pred rokami pozoravredni spis, na kateri dovoljujemo si
opozoriti. To je narodna čitanka ruska, »mlajšim v pouk, starejšim v posluh." Na 651. str. zbranih je tudi dokaj člankov v vrzih in prozi, popularno pisanih, zlasti iz zgodovine in zemljepisa,- Mnogoštevilne slike pouk nemalo pojasnujejo. Posebnega pozora vreden je tretji oddelek, v katerem seznanjajo se čitatelji s svetom slovanskim. Uvod k tem člankom je predočenje narečij posamičnih plemen slovanskih, a to na 11 prevodih „Oče-naša". Dalje so tu uvrščeni članki z obzirom na zgodovino in krajepis posamičnih narodov in zemelj slovanskih. Ne mislimo na tem mestu podrobneje spuščati se v razbor pozora vred nega tega spisa, pač pa opozoru-jemo poklicane kroge, da bi tudi pri nas ne bilo napačno, ako bi si oskrbeli podobno narodno čitanko, v kateri bili bi zbrani prikladni, popularno pisani članki, s katerimi bi se čitatelji seznanjali z zgodovino prednikov in rojstveno zemljo, dalje s svetom slovanskim in z vsem, kar je sokrvnim narodom drago in sveto . . . . " Mislimo, da bi se tudi maloštevilnim Slovencem kaj tacega ne bilo treba sramovati. —ki.
C;iaB/iHc/,i/f ILmtcmi/i (Slavjanskija Izvestija) pri-občujejo v 16. in 17 št. med drugim: Dvadcatipjatiletije krestjanskoj reformy v carstve poljskom; Podunajskija i balkanskija strany; Stojit-li pomagatj Serbam-Lužiča-nam; Katolicizm, Madjary i Slavjane; — Nekoliko slov po povodu knjigi Eduarda Boguslavskago „Istorija Slav-jan"; Položenje krestjan v Vengriji.
p^* Ta, 9. št. Slovanskega Sveta", stoji zaradi priloge v posamičnih izvodih po 30 kr.
»Slovanski Svet"
izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se pošilja naročnina izdajatelju „Slov. Sveta" v Gorico.
Naročnina znaša:
za celo leto ... 4 gld. — kr. za pol lela ... 2 „ — „ za četrt leta . . 1 „ — „
Za ljubljanske naročnike in dijake velja:
celoletno ... 3 gld. 60 kr. poluletno ... 1 „ 80 „ četrtletno . . — „ 90 „
Upravništvo »Slovanskega Sveta".
,,SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Gorici,
ulica Barzelini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". —
Izdajatelj in lastnik : FranPodgornik. —
Urednik: Janko Pajk.