Denis Poniž
IZ KAPELJ STKAN SPOMIN
N,
I obene nostalgije, pa tudi nobene gren-l<obe, nikakšrnega občutila »prvoborčevst-va«, nobenega trkanja po prsih, samo nekaj spominov, ki se mi motajo po glavi vse od takrat, ko me je kolega Felc povabil, da naj kaj napišem za zbornik Kapelj, bi rad spravil na papir. In vsi ti spomini se stekajo v eno samo točko, točko sedanjosti, prisotnosti v novem času in na novem prostoru, a tudi z zavestjo, da danes tega, kar je, ne bi bilo v taki obliki, če ne bi bilo, poleg drugega, tudi poguma izdajateljev in urednikov Kapelj.
Danes je gneča na prostoru, kjer se delijo zasluge borcem za civilno družbo in demokratično državo, neznosna in neokusna. Med prvoborce za državljanske in civilne pravice se drenja poslednja para, ki je v komunizmu tiho in pohlevno tkala dan z dnevom, v javnosti skrbno pazila na vsako besedo, kaj besedo, na vsak pogled in kretnjo roke, nergala pa le za skrbno zaklenjenimi vrati in zastrtimi okni. Te pohlevne pare, na katerih je počivala vladavina komunističnega des-potstva, se zdaj trkajo po prsih in solijo pamet na levo in desno; in kadar jih opazi ali oplazi oko medijev, zadovoljno hrknejo, češ, pa smo jih, kaj? In če kdo podvomi v njihovo veliko in veličastno zaslugo za zlom komunizma, od jeze zardijo, od besa zajecljajo, od ihte zacepetajo in se začno dreti kot negodno otroče: krivico mi delajo ti prikriti rdečkarji, meni, ki sem trpel in v mukah rojeval novi red...
A bojim se, da ti novi majski heroji niso največje zlo, s katerim se srečujemo dandanašnji. Nekako še manj okusni se mi zdijo tisti, ki so ne tako davno res tvegali v imenu idealov civilne družbe, zdaj pa se obnašajo,
kot da jim mora zaradi tega svet trikrat dnevno pasti k nogam in jim klicati Hosana! Nekoč, bili so že časi »vmesnosti«, ko so boljševiki počasi pospravljali kovčke, sem se nekega popoldneva kregal s pokojnim Bojanom Stihom o tem, ali so šli v partizane kar tako, zaradi ideje, ali tudi zaradi bodočih privilegijev. Strpni, razumni in kritični Stih je bil tu nepopustljiv; njegova generacija da je šla v partizane zgolj iz ljubezni do čiste ideje svobode. Poskušal sem mu dokazati, da so mnogi res šli samo zaradi ideje, a da so nekateri verjetno prav dobro slutili, da se ne živi zgolj od idej. Stih ni in ni popustil, morda je bil žrtev lastne poštenosti, morda slepila, morda samo ni hotel spoznati, da je sodeloval v stvari, ki je bila veličastna, a hkrati tudi mizerna polomija. Ljudje, ki danes mislijo tako o svojem boju za civilno družbo, so v marsičem podobni Stihu. A bolj me zanimajo tisti, ki danes že vnovčujejo svoje ideale za hudo konkretne in otipljive privilegije. Dokazujejo namreč neko temeljno nezadostnost mislečih bitij, da bi vztrajala v kraljestvu resnice in jih nenehno žeja po najbolj opojni od vseh pijač... po oblasti, moči, vladanju.
Ko sem nekajkrat jemal v roke številke Kapelj (nimam vseh številk, a večina je vendarle zbrana v povez, ki na zunaj ni nič ugleden, verjetno pa žari od drugačne svetlobe) in prebiral imena sodelavcev, sem se šele zdaj, po dveh in pol desetletjih, nenadoma zavedel, v kakšni imenitni druščini sem bil tedaj. Tako rekoč vsi tisti, ki tudi danes ohranjajo do resnice časa kritično distanco, so bili zraven. V tisti neštevilni, pa tudi nepodkupljivi tovarišiji, ki je ni in je ne bo premamil blišč moči, ki jo ponuja novi čas, sem se znašel,
12
da pravzaprav ne znam odgovoriti kal<o. A bil je vzviharjen čas, ne le pri nas, tudi drugod po svetu, komunistično despotstvo se je prvikrat resno zamajalo (ČSSR), pokazale so se grozljive razpoke v zahodnem raju (Vietnam), duha mladih ni več obvladovala samo ta ali ona panplanetarna ideologija. Tudi jugoslovanski in slovenski komunizem sta doživela prvi krah. Bila sta tako močna, da sta ga zakrpala, da sta zamazala vse razpoke, skozi katere je silil na dan smrad laži, bedastoče in oportunizma. Prvikrat se je pojavila tudi avtentična misel o samostojnem slovenstvu (pojavila se je že večkrat prej, a so jo vrli Slovenci vedno žrtvovali na račun »višjih ciljev«. Da ne bo tudi tokrat kdo odkril kakšen »višji cilj«? Recimo poroko z germanstvom ali vsaj zaroko s srednjeevro-pejskim reakcionarnim duhom?). Kaplje so bile tu - ob njih že Zaliv, Most, do t.i. emigranstkega tiska pa tako ali tako nisem imel dostopa - morda tudi Prostor in čas, prostor, ki so ga tedanji internacionalisti in jugoslovanarji (ne bom našteval njihovih imen, saj bi apostrofiral tako rekoč pol sedanjega establishementa »sredinskih« ali »levih« strank) žolčno, besno, krčevito in vztrajno napadali kot leglo preživelega na-cionalšovinizma, zatohlega domačijstva, plesnive romantike. Samo znameniti »pro-letarsko - revolucionarni tribunaši« iz sedemdesetih (če bi apostrofiral še njih, bi zajel že 75% omenjenega establishementa) so bili še bolj vztrajni borci za internacionalni status -česa že? menda Slovencev ali Slovencev.
Kaplje so bile prostor intelektualnega dvoma, posmeha in literarno-esejistične refleksije. Bile so tudi prostor, v katerem so se vrstili članki, zapisi in razmišljanja o tem, kako bi moral delovati slovenski kulturni, ekonomski in politični prostor. Ko sem jih prebiral, sem nagonsko začutil tistega duha, ki je zahteval resnično svobodo za mišljenje, ne pa prežvečeni kardelijanski »pluralizem samoupravnih interesov«. Marsikaj verjetno nisem znal  niti  prav prebirati,  saj je bila
veščina branja med vrsticami pravzaprav prihranjena za tiste, ki so se morali - starejši od mene, nekateri tudi z neprijetnimi zaporniškimi ali vsaj udbovsko-zasliševalnimi izkušnjami in maltretiranji - naučiti pisati tako, da je imel tekst poleg vidnega, otipljivega pomena še skriti, simbolično-metaforični. Ta simbolično-metaforični pomen je vodil k pravemu sporočilu - mar ni komunistično gospostvo požiralo samo sebe, ko je najbolj izvirne in prodorne ljudi tako rekoč vsak dan sililo v to, da so se naučili gibati po prostoru in času temne hiše kot slepci (za katere je znano, da jih prav nič ne zmede, tako kot nas, videče, če sredi teme mrkne elektrika)? Komunizem, ki se je tedaj že utapljal v konformizmu svojih navideznih članov, ljudi, ki so stopali v stranko samo zato, da so z lahkoto dosegli tisto, kar so hoteli doseči, je bil tako obsojen na hiranje, ki je neobremenjene duhove še spodbujalo k novi in novi dejavnosti.
Zato si upam trditi, da se slovenska pomlad ali preporod ali kakor koli imenujemo obrat stran od totalitarizma, nista začela s procesom proti četverici, marveč dosti, dosti prej, ko so mnogi, ki so pošteno in brezkompromisno v tem času branili državljanske pravice biti tedaj še v plenicah (pravih ali ideoloških). Zametki civilne družbe so nastajali na mnogih vidnih krajih, v mnogih revijah, napovedovali so jo številni literarni teksti, mnoga civilna dejanja. In v časih, ko so izhajale Kaplje, je bilo na Slovenskem »civilno dejanje« že to, da si je nekdo upal misliti s svojo glavo, ne pa s čredno, ki ni bila nujno partijska, temveč predvsem katera od njenih transmisij, imenovanih »družbeno-politične organizacije«. Civilno dejanje je bilo tudi, če nekdo zaradi kariere ali česa podobnega, pač ugodnega življenja, ni phstal na korum-piranje, če je ohranjal distanco, če je poskušal izpovedati drugačno mišljenje, mnenje, sodbo... Ta civilna dejanja so navidez nepomembna, komaj opazna, s stališča    tistih,    ki    nenehno    spreminjajo
13
»zgodovino«, brez prave teže. A to je samo forma mentis patentiranih revolucionarjev, ljudi, ki kar naprej skačejo iz enega sistema v drugega, iz ene ideologije v drugo. S stališča sveta, v katerem je človek oseba, oseba pa nosilec »smisla«, je vsako dejanje, ki zavrača totalitarnost, dejanje hrabrosti, notranje trdnosti. Danes, po toliko letih, po izkušnjah lastnih trpkih spoznanj, se znova in znova sprašujem - od kod civilni pogum, da so pisci Kapelj zagovarjali ideje, ki so se morale zdeti takrat mnogim več kot utopija? Ni odgovor skrit prav v samem dejanju, v samem besedilu, ki danes govori za te razumnike glasneje kot sto uradnih pohvalil (ponavadi pa civilni pogum ni nagrajen. Institucije se ga namreč bojijo, tudi najbolj demokratične. Implicite najeda njihovo pomembnost).
Kaplje, pa ne samo Kaplje, so dediščina, na katero bi morala biti civilna družba hic et nune ponosnejša kot na mnoga bolj slavljena in opevana dejanja. Ta drobna dejanja so namreč tista notranja značajska poteza Slovencev, ki so jim v zgodovini omogočila navidez nemogoča in s stališča logike »velikih in majhnih« nora dejanja. Ne nazadnje tudi civilni pogum za boj z neprimerljivo močnejšim jugookupatorjem. Za boj, ki je povzročil v mašineriji zmedo in razkroj. Kaplje so, tudi na to ne bi smeli pozabiti, tudi izrazit in jasno razpoznaven literarni spomin. Bile so - tudi to spoznavam zdaj, post festum -prostor za izpoved mnogim, ki so jim bila druga vrata zaprta. Zgodovina (slovenskega) komunističnega gospostva je predvsem zgodovina nenehne represije nad literaturo. Nad tisto literaturo, ki se ni hotela postaviti v službo diamata in samoupravnega socializma. Kardelj et co. so bili ne samo patentirani revolucionarji, marveč tudi po priznanju hlepeči pisuni. Takih se ne manjka nikjer, a ti so imeli vso moč in oblast, da so tiskali in ponatiskovali svoje umotvore in pisarije do onemoglosti. Kljub vsej slavi, ki so si jo aranžirali, kljub zbranim in izbranim delom.
kljub prevodom so bili, po mojem skromnem prepričanju, v srcu in duši globoko nezado-voljeni. Glodala jih je zavist, ob zavesti, ki ni šla mimo njih, tudi v to sem trdno prepričan, da je literatura in umetnost »nekaj drugega«. Da je »nekaj drugega«, njim nedostopnega, tudi znanost, esejizem in celo publicistika. Verjetno so jim bile zato tudi Kaplje tako napoti. Kaplje, katerih realna intelektualna moč je izmerljiva pravzaprav šele danes. Partija je bila, kot vsaka totalitarna mašiner-ija, v jedru nagnjena k mističnosti. Kako si lahko drugače razlagamo strastno in ponavljajoče se vtikanje v umetnost in literaturo, nenehno povezovanje »raja na zemlji« z »dobrimi« in »slabimi« pisatelji, pravzaprav s tistimi, ki 30 »razumeli« veličastno partijsko podjetje in onimi, ki vanj niso znali ali hoteli verjeti.
Danes, ko se slovenski interes - politični in civilni - obrača od umetnosti in literature k drugim (pomembnejšim, donosnejšim...) rečem, pravzaprav prihaja čas »za premislek« o tem, kaj so Kaplje v resnici bile.
Trdno sem prepričan, da »skupne«, »objektivne« resnice o tem vprašanju ne more biti. Kaplje so in ostajajo za vsakega od urednikov, sodelavcev, bralcev neponovljiva izkušnja o nekem času in njegovih protagonistih. Izkušnja z besedami in v besedah. Kaplje v morje večnosti. In hkrati, z vsako novo številko, z vsakim prispevkom, z vsako avtorsko mislijo, tudi znamenje časa. Signum temporis. Znamenje časa, za katerega si želimo, da bi za vedno ostal zgolj spomin. Kaplje so mislile ta čas, a mislile so tudi čas, ki ga živimo zdaj. Tudi to je izrazito razumniški položaj, ki so ga zmožni samo posamezniki, institucije nikdar.
Zato sem tudi trdno prepričan, da Kaplje niso nikdar bile »institucija«. Pa ne samo zaradi svojega dejanskega statusnega položaja, marveč zaradi intelektualnega naboja, ki ni dovoljeval, da bi se spremenile v moč-zaradi-
14
sebe. Vsakdo od urednikov in sodelavcev je,     sociološke  in  literarnozgodovinske  sodbe,
po zadnji  številki  (vemo  pa,  kako so na     Kaplje bodo postale del slovenske sodobne
Slovenskem prenehale izhajati mnoge revije     zgodovine. A vse tisto, o čemer je premišlje-
- ne zaradi lastnega odmrtja, marveč po volji     val tudi  pričujoči zapis,  vse od  civilnega
vladajočih mogotcev) shranil del tega naboja,     poguma, do neulovljivih ustvarjalnih energij,
energije, ki je neprecenljiva prav zaradi svoje     ostaja shranjeno pri urednikih in sodelavcih,
neulovljivosti in nepodredljivosti.                         Vladar   časa   je   neusmiljen   in   milosten:
ohranja samo tisto, kar je bilo nekoč zares
To je verjetno tudi edina »resnica » Kapelj,     v svojem času. In Kaplje so prav gotovo tako
Seveda bodo nekega lepega dne zapisane     dejanje, dejanje svojega časa.
KAPLJEDVAJSETLETPOZNEJE
15