108 Izvestja
Ljudska kurjava in razsvetljava j
R. Ložar \
Kurjava. Običajno gorivo v naših podeželskih gospodinjstvih jej
les. Hrano kuhajo z drvmi, kadar pa pripravljajo peč za peko kruha, za-J
kurijo »grmado« z butarami, fazami^ (Kranjska gora in okolica). Daj
se polena raje vnamejo in potem tudi bolje gore, služijo razni pripomočki i
v obliki nog.^ Drva in butare nalože pri nas ponekod običajno v opaž pod!
napuščem lesenega dela hiše, onega, kjer se nahaja »hiša«, kar daje tem j
lesenim stavbicam lepo in prijetno lice.^ \
Pozimi^ ko je treba »hišo« stalno segrevati, vzdržujejo ogenj v peči:
s tem, da nakladajo nanj velika polena, grče in štore, ki potem počasi i
dogorevajo. Na Sv. Gori pri Litiji se imenuje taka grča r u n k e L* Zlasti j
o božiču, na sveti večer, je treba vzdrževati ogenj v peči, ker ima ogenj |
tedaj obredni pomen, polena pa ponekod posebne nazive. V Beli Krajini i
pravijo takemu polenu badnjak,' na Goriškem božič,® v Pazinu v;
Istri pa č o k ali g 1 a v a.j
Drugo gorivo, znano v naših krajih, je šota, ki je bila zlasti v rabi naj
Ljubljanskem Barju in v okolici. V Krakovem so v marsikaterem gospo-:
dinjstvu še pred 20 leti kurili & šoto, pa tudi za peko kruha ž njo peč segre- ;
vali in sedaj, ko je stisika za gorivo, se zopet množe poročila o njeni upo-j
rabi.^ S šoto so kurili tudi na Pohorju, vendar ker je vsebovala preveč lesa, \
ni imela iste vrednosti kot ljubljanska.^ j
Preden so prišle v navado žveplenke, so napravljali ogenj s kresilnoi
gobo, ki so je imeli v vsaki hiši nekaj na zalogi, ter s kresilnim kamnom j
(Rateče, Motnik, Tržič).^" Gobo so v okolici Motnika kuhali v lugu še letaj
1900 in to zlasti stari kadilci, pastirji, drvarji in žgalci.^^ Podobno veli tudi j
poročilo iz Velikih Lašč.^'-^ Ukresano gobo je kurjač vzel v roko, jo ovil s j
suho drobno travo ali slamoi, omot vihtel po zraku, da se je vnel, nato pa j
ga je dal pod suhljad (Motnik). Križnik piše, da so ogenj dobivali tudi;
^ B r d n i k Tine, Nekaj jezikoslovnih posebnosti v Kranjski gori. DS III,
1890, 88.
^ Ložar R.,, Narodopisje Slovencev L, 90.
''Ložar R., Narodopisje Slovencev L, 77  (pri osrednjegorenjski hiši) ;
pa tudi v Bohinju (Jereka) je ta navada doma.
¦* Zapisek v arhivu Etnografs.kega muzejat
^ P. T u rn š e k M., Pod vernim krovom. 1943, str. 41.
^ T u r n š e k , n. d|. 44.
Turnšek, n. d,. 41, 44.
Rezanje šote je bila tudi razvita obrt, kajti od 1.1776. dalje so jo: dobavljali
okoličani ljubljanski tovarni za soliter. Novak J., Zgodovina brezoviške žup-
nije. 1907, str. 40.
»Koiprivnik J., Pohorje. Plan. Vestnilk, 1913, 50.
1» Rateče: L a v t i ž a r J., Kranjska Sibirija. Plan. Vestnik 1906, 126. Motnik:
G. Križnik, Iz Motnilka. Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena.
1900, 153. Tržič: V. Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič. 1934, 108.
"Križnik, 153.
12 Mrkun A., Narodopisje velikolaškega okraja. I. zv. 1943, str. 56.
Izvestja 109
z drgnjenjem lesa. Verjetno je tako razumeti tudi belokranjsko »naribanje ;
ognja«.^^ Zaradi vnemanja šišk pri kolesih je že marsikateri mlin pogorel, j
žveplenke imajo svojega predhodnika v preprosti obliki prtene niti, katero 1
so v Motniku in okolici napojili z žveplom ter jo potem prižgali." Ogenj jej
bil svoje čase mnogo bolj dragocena zadeva nego dandanašnji; v Tržiču sol
ga ohranjali s potresanjem soli, navadno pa so ga zagrinjali z žerjavico.^'i
Razsvetljava. Za razsvetljavo so porabljali naši ljudje najprej!
trske (Rateče, Motnik, Tržič, Pohorje).^" Navadno so kurili smrekove, pa
tudi bukove, borove in javorjeve; dočim so morali bukove naoblati, so bo-
rove in javorjeve nacepili (Križnik). Trske so tam, kjer so imeli leve, stav-
ljali vanje, da so počasi s plamenom gorele.^^ Na Pohorju so dečki s trskami i
svetili tericam pri teritvi (Koprivnik). Z njimi pa so si ljudje tudi zunaj j
svetili, n. pr. v Sostrem pri Ljubljani na poti k polnočnici,^** v Motniku na;
bližnjih potih. Navadno so pa trske stavljali oz. zatikali v lesene in .kasneje-
v železne klešče, imenovane hlapec, čelešnik (Motnik), č a 1 i š n e k i
(Koroško),^^   št ob er   (Poljanska   dolina),^''  s ve čn jak,   svečnik;
(Bela Krajina),21 nataknjene na palici, stoječi bodisi v križni nogi ali vi
pokončnem trinožniku,^^ tudi imenovanem ponekod hlapec, ponekod |
baba. Trska je morala biti obrnjena poševno navzdol, da je lepo gorela.-
Trskam podoibno svetilo so različne plamenice ali baikle. Napravljali
so jih iz raznega tvoriva. Omenja jih že Czaplovics za Prekmurje,^^
imenovali so jih 1 u či n e.^* V Sostrem so napravljali bakle iz slame
v Motniku pa so imeli brezove bakle.^*' Turnšek poroča o s smolo zalitih
brezovih metlah, ki so služile kot bakle za na pot k polnočnici, a ne na-
vaja kraja.^^ : -
Nadaljnja  priprava za  razsvetljavo so različne  sveče,  k anđele:
(Rož).2^ Delali so jih običajno iz loja kar doma s pomočjo posebnih ka-
lupov iz železne pločevine, kakršnih je precej ohranjenih; v Tržiču pa baje ¦
tudi iz olja (Kragl, 108). V inventarju Kalanove imovine iz leta 1723. sej
" L Olk ar J., Belokranjska hiša. Carniola III, 1912, 18.
" Križnik , 154.
15 Kragl, Zgod. drobci, 108.
1« Rateče: Lavtižar, 126; Motnik: Križnik, 153; Tržič: Kragl,
108 in Justin o va M., Cerkveni Glasnik, 1928, februar; Pohorje: Kopriv-
nik 1914, 66.
1" O levah L o ž a r R., Narodopisje Slovencev I, 92.
1^ Zapisek v Etnografskem muzeju.
19 Motnik: Križnik, 154; Koroško: I. Sasel, Narodno blago iz Roža.
Arhiv za zgod. in narodopisje II, 1936—37, 67.
2" Tavčar I., Cvetje v jeseni,, 34 (izdaja Ivan Prijatelj).
21 M u r k o M., Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Südsla-
wen. Mitth. Anthrop. Ges. 35, 1905, 21.
22 Kotnik F., Slovenske starosvetnosti. 1943, slika str. 33.
23 Czaplovics J., Croaten und Wenden in Ungarn. 1829, str. 96.
24 Župnik Košič iz 1. 1825. Po J. Mal, Zgodovina slov. naroda, str. 624.
25 Zapisek Etnografskega muzeja.
26 Križnik, str. 154.
27 Turnšek, Pod vernim krovom I, 10.
28 Turnšek, Pod vernim krovom I, 37.
110 Izvestja
omenja en tak ploče\'inast lij za vlivanje ter 41 sveč.^* V sredi kalupa so
potegnili stenj ter vlili v kalup loja; ko se je ta strdil, so cev nekoliko
segreli ter potegnili svečo s stenjem iz nje. Leta 1859. daje nekdo v Novicah
navodila za vlivanje sveč na ta način, iz česar bi se dalo sklepati, da je bil
ponekod še neznan.^" Za stenj je isti poročevalec slišal nekje izraz v e -
ziha. Lojeva sveča je predhodnik današnje sveče. V Motniku so jih opu-
stili okoli leta 1900. in so spadale med razsvetljavo boljše vrste,^^ v Ratečah
so pa še pred kratkim poznali samo lojeve sveče.^^ Pripravi za utrinjanje
sveč so rekali v Poljanskih hribih hlapec ali utrin j a č.^^
Ponekod so prišli do luči na preprost način s tem, da so na žerjavico
v ponvi vlivali kako gorljivo snov. A b r a m je v stanu na planini Zapotok
videl spravnika vsipati v žerjavico ali milavo smolo. Takemu svetilu so
pravili luke ž.^^
Najbolj razširjeno novejše svetilo so bile različne leščerbe, re-
pice (Bela Krajina).Leščerbe so stari rimski nagrobni svetilki podobne,
pločevinaste škatljice srčaste oblike z več luknjicami, izmed katerih je ena
za stenj, dočim ena dovaja zrak ter služi za dolivanje goriva. V Beli Krajini
so bile starejše leščerbe lončene, šele v novejšem času so pločevinaste.**
Navadno so bile obešene na železni žici, bodisi v kuhinji, bodisi v hiši, pa
tudi za štober so jih zatikali in obešali namesto trsak.'" Običajno so za
leščerbe rabili olje domačega izdelka, repično (Tržič),^** laneno, bučno,
žirovo, pa tudi laško olje. Služila pa je zato tudi svinjska mast.** Neko tako
svetilo so imenovali na Štefan j i gori pri Velesovem metka z metko
so spremljali Marijo na njenem potovanju v šenkovem turnu,*^ Primitivno
svetilo je izdolbena repa, v katero so nalili loja,''^ služeča pri jaslicah.
Uporaba repe kaže najbrž na staro, obredno svetilo. Olje so potem
uporabljali tudi v laternah s steklenimi okni, vendar pa je pravo svetilo
zanje sveča. Stara laterna je iz železne, mnogokrat preluknjane pločevine
in valjaste oblike ter zgoraj stožčastega nastavka. Laterne so služile
zlasti za na pot (Motnik). Ko se je pojavil petrolej, je nezanimiva petro-
lejka izpodrinila stara ljudska svetila.
29 Andreaka R., Star kmečki inventar iz 18. stol. Etnolog Vil, 1934, 42.
M Novice 1859, 42.
Križnik, n. d., str. 154.
32 L a v t i ž a r , 12&.
*» Tavčar, Cvetje, 34.
Na Zapotoiku. Plan. Vestnik XII, 1906, 93. Tudi Erjavec, Iz potne
torbe, LMS, 1882/83, 212 že omenja to svetilo. j
»s Lok ar. Belokranjska hiša 1912, 20.
36 L o k a r , n. d., str. 20.
" Tavčar, Cvetje, 28.
38 Kragl, Zgod. drobci, 108.
39 Svinjsko mast so uporabljali za gorivo zlasti v starejših stoletjih, posebno
v svetilkah, kakršnih dva primera sta bila najdena v razvalinah gradu Gornje
Celje. (Ložar R., Starostov, in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji. GMDS XX,
1939, 221). Takih leščerb zaenkrat z naših kmetov še ne poznamo.
« Naš dom, 21, 1929, 148.
Turnšek, Pod vernim krovom I, 19.
¦»2 Turnšek, n. d., 33. Avtor ne navaja kraja. ,