mladika
Št. 1
februar 2004 € 3,00
ISSN 1124 - 657X • Poštnina plačana v gotovini - februar 2004 • Spedizione in a.p. art. 2 comma 20/c legge 662/96 Filiale di Trieste - febbraio 2004
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
č 67
II 117 9862004
KAZALO
Bojan Pavletič: Po šestdesetih letih:
je mladina naša prioriteta?.....
Cvetka Bevc: O angelih in
drugih bitjih ..................
Zapisnik 32. literarnega
natečaja MLADIKE................
Majda Senica Vujanovič:
Janijevo hrepenenje ............
M. Žitnik: Carodejke (XVII.) ......
I mladika 1	februar 2004
11 IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLVIII.	
H NOVO! !	pri Mladiki
Peter Merku: Iz spominov
na starše (XXXIII.) .............12
Profesor Martin Jevnikar...........14
Maja Lapornik: Zadnje lune.........15
Mogoče bi vas zanimalo
zvedeti, da......................16
Bruna M. Pertot: Sanjske bukve
in mišji strup...................17
Mitja Petaros: Novosti pri
Banki Slovenije..................19
Antena ............................21
Ocene:
Knjige: Biagio Marin: Lettere a Elena Lokar (E. Sferco);
Razstave: Grupa U na razstavi v Kulturnem domu (M. Jevnikar) .... 27 Knjižnica Dušana Černeta (53) .. 31
Na platnicah:
Pavle Merku: 1300 primorskih priimkov
Bojan Pavletič: Prarealci
iz Ulice Starega lazareta
Za smeh in dobro voljo; Izložba oslarij; Listnica uprave; Mala galerija Mladike (Ivan Žerjal)
Priloga: RAST 01 - 2004
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307
urednistvo@mladika.com
Oblikovanje: Matej Susič
Izdaja: Mladika z.z o.z.
Reg. na sodišču v Trstu št.193
Clan USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane 3,00 €. Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; nakazati na poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Letna naročnina za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 €.
Tisk: Graphart sne - Trst
Trst, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307 e-mail: urednistvo@mladika.com
SLIKA NA PLATNICI: igralec in režiser Adrijan Rustja je z gledališko predstavo Zadnje lune slavil svoje 40-letno delovanje na odru Slovenskega stalnega gledališča (foto KROMA).
UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelli, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Zaghet, Edvard Žerjal in člani ¡uredniškega odbora.
M
založba
LADIKA
Alice Zen: Protagonisti
Arte e scienza a
Trieste
J/
Po šestdesetih letih: je mladina naša prioriteta?
Nezadržno odmikanje časa najbolj označujejo poslednji odhodi tistih pomembnih osebnosti, ki s svojim življenjskim delom vrezujejo globoke brazde v duhovne njive svojega naroda in človeškega rodu nasploh. Ko pridejo do zadnje ozare, dokončno obstanejo in tedaj napoči čas, da izmerimo širino in globino njihovega truda ter preštejemo sadove, ki so zrasli iz obdelane prsti.
Med mnogimi, ki so vlagali pri nas svoja razmišljanja, zamisli in delo v našo povojno šolsko stvarnost, je bil tudi pokojni prof. Martin Jevnikar, ki nas je zapustil pred kratkim. Bil je eden izmed naših poslednjih učenikov, ki je skupno z drugimi poučevalci obdeloval in zasajal našo šolsko njivo vse od tedaj, ko je v daljnem letu 1945 sprejela vase prva semena in pognala prve mladike. Žetve so odtlej postajale vedno obilnejše. Zdaj, ko zadnji člani prve generacije naših šolnikov dokončno prepuščajo svoja mesta mlajšim kolegom, ki so tudi rasli in zrasli kot njihovi nekdanji učenci, je prišel čas za nekoliko poglobljen pogled na to, kar je bilo v preteklosti storjenega, da to izmerimo in ocenimo. To pa tem bolj, ker se izteka že šesto desetletje, ko smo Primorci spet dobili svoje slovenske šole in med temi tudi nekatere take, kakršnih nismo prej še nikoli imeli.
Kakšna je bila ta naša pol ducata desetletij dolga šolska pot? Ali smo lahko z njo zadovoljni? Kakšno mesto je misel o naši šoli in o naši mladini sploh zavzemala v naši družbi?
Morda bi lahko v nekem širšem smislu in nekoliko površnem pogledu dali na ta vprašanja tudi pozitivne odgovore. V primerjavi s šolami večinskega naroda, sredi katerega živimo, ne le ni opaziti kakih zaostankov ali slabših učnih in vzgojnih rezultatov, saj imajo naši učenci v slovenskih učilnicah možnost osvojiti verjetno celo več znanja kot njihovi vrstniki iz italijanskih šol, ker obvladajo jezik več, osvajajo kulturo dveh narodov in morda še kaj.
Toda stvari je treba pogledati tudi drugače. Nima vsaka šola v vseh okoljih enakega pomena in enake vloge. Prav vloga naše šole pa ima za obstoj naše skupnosti izreden pomen. Premalo smo se vsa leta njenega obstoja zavedali njene pomembno-Prof. Bojan Pavletič na Dragi leta 2000.	sti in poslanstva, ki ni le V pridobivanju
(dalje) nsr
oŽAn f ^
znanja in vzgojnih vrednot, ampak tudi v oblikovanju našega mladega človeka kot osveščenega in zavednega člana naše skupnosti. To ne bi nikoli - ali pa vsaj zelo težko - postal, če bi bil prisiljen svoj šolski vek preživeti v tujejezičnem, tujekultur-nem in tujenarodnem okolju. Prav zato moramo samokritično priznati, da smo kot družba mnogo premalo skrbeli za rast svoje učeče se mladeži in mladine na splošno. Premalo smo se zavedali dejstva, da je slovenska šola za našo skupnost velika dragocenost, brez katere nas morda danes celo ne bi bilo več. Ne živimo več v obdobju, ko je vzgoja v večinsko kmečkem okolju potekala v domačem ali vaškem krogu, kjer ni mogla biti drugačna kot slovenska, saj tuji vplivi niso segali do nje. Današnja civilizacija televizije, tele-fončkov, avtomobilov in motorjev, popev-karstva, blagostanja že sama trga mladega človeka iz njegovih narodnih vrednot ter mu vsaja tuje. Vsemu temu se uradni šolski sistem sam ne more dovolj učinkovito upreti. Ker pa je naša mladina vendarle naša, del naše družbe in narodne skupnosti, je ta skupnost nikakor ne bi smela prepuščati zgolj tistemu, kar ji lahko nudi javna in uradna šola. Še tako velika prizadevnost učiteljstva je v tem smislu nezadostna. Res, naše družbene inštitucije se morajo ukvarjati s številnimi področji, s politiko, gospodarstvom, kulturo, stiki z matično domovino in še s čim. Toda šola, in sploh mladina, bi morala biti pri vsem tem na prvih mestih teh zvrsti, kar doslej nikakor ni bila.
Tu pa je še vprašanje njene bodočnosti. Pred nami je vstop Slovenije v Evropsko zvezo, kar bo temeljito spremenilo možnosti za življenjske usmeritve mladih. Tudi od teh njihovih usmeritev bo v marsičem odvisen naš obstoj. Ali bomo tudi do tega vprašanja ostali brezbrižni in ga ob robu naše stvarnosti prepustili slučajnostnim posameznikom, da ga rešujejo kot vedo in znajo? Mar bi ne mogli tudi tukaj premišljeno in načrtno ustvariti pogoje, da bi ohranili doma naš mladi rod, ko vstopa v življenje, in preprečili beg možganov, kar bi lahko usodno poseglo v naša prizadevanja za obstoj na zemlji, kjer živimo že stoletja?
Te misli lahko sklenemo z ugotovitvijo, da so naši šolniki, ki so v svoja prizadevanja vložili šestdeset let naporov, sicer opravili v vsem tem času veliko dela, na katero so lahko ponosni oni in mi vsi. Toda v bistvu so vsa ta prizadevanja in njihovi rezultati le temelji, na katerih bi morala vse ostalo - in tega ni malo - na osnovi lastnih obstojnostnih pravil ter imperativov dograditi naša družba, naša narodna skupnost. Brez njenega doprinosa bo v naši narodni zgradbi marsikaj ostalo nedokončano. Tega pa ne moremo in ne smemo tvegati.
Knjiga Prarealci, ki je pred kratkim izšla pri Mladiki.
Bojan Pavletič
Cvetka Bevc
O angelih in drugih bitjih
Tretja nagrada za poezijo na literarnem natečaju revije Mladika za leto 2002
DEKLICA IN ANGEL	SVETLOBA
Kadar v zrcalu svoje gube mečkam, dve vedno ostaneta položeni navpik. Da ure tam tiktaka skriti angel vodnik, v številčnici obraza le jaz prepoznam.	Le kako sem prvič svojo zarjo jutru prepustila? Sem mar našla obilje varne tople zemlje, da lahkotno sem v brazde dneva položila - potomka Abelova - svetlobe polno seme?
0, nekoč sem kolesja v igralni sobi navila, še vsa od mleka madežasta - in špinače. In tedaj ni bil moj svet le zrcalo in igrače -saj Njemu sem prvo perut in oko naredila.	0, da, bilo je polje in vroče košnje čas, ki že tedaj - ob mojem prvem vdihu -tako gotovo dehtelo je v svežo rast. Kar naprej. Od tedaj v svetlem olju
Kako loščim in loščim zdaj prašne kazalce in nevidni obraz znova vprašujem: Angel moj, še vedno mehčaš bijoče udarce?	mazilim vedno bolj proseče jutro svoje. Da ne bi sanjala noči, ki temni žrtveno mizo, kjer polaga - brat brez sestre - temne snope.
Izza stekla včasih poblisnejo hudomušne oči. Če le ne boš ure preveč navila, mi pravijo, boš nekoč zaslišala, da čas vendarle moj ni.	Zato svetlim - še vsa umazana od teme mraka -tisto drobno seme, pač zvesta prapočetku, ko sem drzno žela na obrobju Njegovega sveta.
KRILA	KRUH
Velikim sencam, ki znenada čez nas gredo ne gre laskati. Ne zato, ker jih je zastrtja strah in bi kakšno krilo nemara Večnost oznanilo ali drugo, še temnejše, otresalo zvezdni prah.	Ni le stvar lakote, ko med ljudmi zaokroži. Spoštljivo roma med dlanmi, ta nekdanja voljnost rok, ki testo so mesile brez misli, da bo za nekoga suh grižljaj. Ali ježa kruha.
Nečimrnost velikim ne pritiče. Zakaj Angeli si s sencami le krajšajo čas. In ne mislijo na to, da tedaj pod njegovo perutjo utegne postati nekomu, tudi meni in tebi, kar nekam lahko.	V prekvašenih odprtinah biva tisoče oči, ki nevidno mežikajo bratovščini hleba. In ko sosed za soseda rahlo ga drobi, gleda, da bo za drugega dovolj. Če je treba,
A največje krilo nobene sence ne daje. Le objema vse, še st\’ari brez oblike, ki bivajo tam daleč, daleč nekje,	zame raje manj. In preden pazljivo ga poda naprej, ga le za hipec potežka. A ne ve nihče, tudi zadnji v vrsti ne.
kjer angeli ob pijači kockajo le za to, kdo neki gre - naslednji med njimi -svojo perut široko razpet nad zemljo.	Vsak v strahu čaka. Pa saj prav za njega hrani kruh vse drobtine. Vse drobtine, ki so kdajkoli padle iz žitnega Neba.
ZAHVALA JELENOM	
Včasih glasne noči prevedrim v hlevih. Iščem živalsko sapo in mogočna rogovja, ki so tako blizu na zvezdnatem stropu razpeta na vse strani v dolgih, samotnih odmevih.	Čakamo skupaj, da se na plišastih glavah zasvetijo gumbi, da bomo v temi žvečili luč. In že pridušeno mlaska ves trop v en dah.
Še predno jih slišim, zbežim med srnjad in stisnem se z njimi v kot. Že je tu smeh. Tudi mali jeleni nosijo mehke igrače v dlaneh, a vseh dlak ni dovolj za varen obod in pristan.	Albo jelenov pospremi na daljnih poteh tišina, ki pri mojih jaslih znova zazeva. Meni in njim govori o glasnih stvareh.
TIŠINA	SLEPCI
Le v tišini prihajajo srebrni jeleni napajat se k lužam v mestnih parkih. Po pločnikih nemo udarjajo s kopiti, pazljivo in skrbno med koraki hitečih	Prvi pogled je zaščemel tudi Njega, ko mu je, samemu Bogcu, dvignilo veke dekle, ustvarjeno iz slepečega alabastra. 0, davno pred temo je bila svetloba njena.
ljudi. Otrokom pomežiknejo smeje, da malčki staršev spustijo rokav in že cepetajo in prav ihtavi groze: Nočem tja kot ti, za jelenom bi šel.	Kako se Oko ne bi zastrmelo v njene oči? Edine so vidčle, kdo veliko črno kroglo tako spretno iz bele vedno znova kotali. In v prosojni senci izdihava mavric meglo.
Le kako sredi vseh teh hrupnih stvari, si videl in slišal, ti, otrok, česar ni. A preden starševa roka malčka zadrži,	0, žonglerka večna si, dekle slepeče. Ti v vse smeri Neba svetove mečeš. Le spredaj in zadaj pa On in z njim mi
za hip tudi v njem umolkne ves svet. In tedaj sam srebrnega jelena uzre, ki iz parka beži ves od otroka prevzet.	stikamo za svojimi škilečimi sledmi. Le kakšni vidci smo, da se na koncu Vate zazremo? A le s suhimi jamicami.
KAMEN	
Trave meni rade bruhnejo besedo, ki kot kamen na rezilu stebla obvisi. In pade v mojo dlan. Že iz njega briše moj dekliški prt trud zelenih srag, ki	Kajti kamen se na zemljo vedno vrne sam, točno tja, kjer je bil. A z okruškom manj. Smejejo se trave, ker mu je izginil nos.
je napenjal kamen in mene dleto v njem, da sva bila oba kot zelo ošiljeno telo. Zdaj ga kar brez rojstva pridržim. Potem sva le čakanje. Kdaj neki bo prišlo slovo?	Ali uho. V svojem belem platnu ga držim. Ponosna. Ker mi drobec kamna je razkril, resnico božajočih trat. In lahko vsa ozelenim.
RAZLOG
Nekega dne me bo tisoč in pet belih žerjavov odneslo tja gor. Nad nebo. Pred Velika vrata. Tem ptičem bo moje življenje skupek vprašanj, s katerimi gugajo svoje tečaje večnega vzroka.
Zato bom gola pred njimi. Le v zloščeni škatlici bom svoja dejanja držala. Veliko njih - seveda -šteje za spodobno opravilo. Pošiljala sem mavrici pozdrave, hranila mačke in ptiče, otroka vzgojila
in ne nazadnje - naskrivaj nekoč sem sosedu avto oprala... In grehi? No, ja, kaj bi zdaj s tem. Šteje se dobro, ne zlo. A ptiči bodo vrtali vame.
Daj, pomisli, kaj je še bilo. Pa saj vendar vedo. Ne, ne, povej ti. Naj jim bo. Pisala sem pesmi, bom šepnila. In vrata se bodo odprla prav zato.
MUZIKA
Ne recite, da je ni. Tu, na tej Zemlji.
Angelske glasbe, ki sredi mraza sladeče misli obarva. Znenada. Da zatrepeče nalahno lajež psa in povodec povleče
tja pod mostove ali na ulice brez dna.
Tam, tam so angelski godci v šale zaviti.
V rokavicah. Zato melodija po času okus ima in se v sladilu topijo še drugi odmevi.
In zdi se psu, da instrument sam igra, in so rokavice brez rok, ki vlečejo lok tako počasi, kot da traja od prasveta.
Zveneče melisnice pa po zraku pošiljajo za vse nas. Za milost prosijo, sebi plačilo: naj še kdo sredi laježa muziko spozna.
Zapisnik 32. literarnega natečaja MLADIKE
Komisija literarnega natečaja Mladike, ki se je sestala v soboto, 17. januarja 2004, na sedežu Slovenske prosvete v ulici Donizetti 3, je obravnavala 53 prispevkov v prozi in 60 ciklusov pesmi, ki so v roku prispeli na uredništvo revije. Komisija je po temeljiti razpravi in oceni dospelih prispevkov podelila sledeče nagrade:
PROZA
Prvo nagrado prejme novela “Branka”, ki je prispela pod geslom Ledene rože. To je dobro napisan in zanimivo pričevalen sestavek o slovenskem povojnem življenju in usodi glavne junakinje, ki je znala kljubovati hudi telesni prizadetosti.
Avtorica je Irma Marinčič Ožbalt iz Kanade.
Drugo nagrado prejme novela “Zdrava, Marija”, ki je prispela pod šifro Aleksa. To je pripoved o izobraženki, ki je bila prisiljena poiskati delo v Trstu kot hišna pomočnica ter o odnosu, ki se je razvil med njo in njenima delodajalkama.
Avtorica je Marta Pavlovič iz Ljubljane.
Tretjo nagrado dobi novela “Drugi odhod” (pod šifro Zvezdana). V noveli gre za občuteno razmišljanje žene, ki je postala vdova in mora ob razkritju, da je imel mož nezakonskega sina, ponovno razmisliti o skupnem življenju.
Avtorica je Silva Mizerit iz Domžal.
Za objavo komisija priroroča še novele, ki so jih napisali: Zmaga Palir, Marjan Marinšek, Cvetka Sokolov, Marija Šedivy, Vita Varl, Darinka Kozinc, Ana-Marija Kunstelj, Manka Kremenšek Križman, Nadja Kreft, Alenka Bezlaj.
POEZIJA
Prvo nagrado dobi ciklus Pesmi, ki je prispel pod šifro Ruj: v njem je podana istrska motivika z zanimivimi metaforami, precejšnjo izvirnostjo in drznimi jezikovnimi povezavami.
Avtorje Franjo Frančič iz Pirana.
Drugo nagrado prejme cikel pesmi, ki je prispel pod šifro Zemlja. Pesmi pripovedujejo o ljubezni, kakor jo avtorica doživlja v vsakdanjem življenju v neštetih odtenkih in z bogatim besednim zakladom.
Avtorica je Miljana Cunta iz Šempetra.
Tretjo nagrado prejme cikel pesmi pod geslom Cipresa. Gre za razmišljanje o smislu življenja in o smrti s tenkočutnostjo, ki se ne boji poglobiti se v lastno notranjost.
Avtorica je Ingrid Lemut Vostra iz Kopra (ali Prage).
Komisija priporoča za objavo še pesmi, ki so jih sestavili: Irena Žerjal, Jelena Korošec, Rezka Povše, Zlatka Levstek, Mihaela Mravljak.
Trst, 18. januarja 2004
Majda Senica Vujanovič
Janijevo hrepenenje
Priporočeno na literarnem natečaju Mladike za leto 2002
abiš me, Lona, pridi!
Z Uto sva končno izpregla. Nisi še videla naše hiše. Saj veš, štiri desetletja sem trdo delal, da sva si uredila ta kotiček. Tudi Uta te čaka, nadišavila je kopalnico, ki bo samo tvoja.
Jani, prihajam!
Potovala bom ves dan in vem, da me nestrpno čakaš, kot jaz čakam tebe. Še nikoli nisem potovala sama tako daleč. K tebi bi prišla tudi na konec sveta.
Lona sedi ob oknu, vsa je že nagubana, a še vedno iskriva, čutna. Čudne so te ravnice. Vlaki drvijo mimo z blazno hitrostjo. Zdi se mi, da je v tem drvenju pošastnost, oholost in prevzetnost človeka. Nikoli ne boš zmagal v tekmi s stvarstvom. Premalo častiš, kar ti je dano. Samo gost si, hipni gost! Mesto za mestom, široke počasne reke, tuja imena. Velika je ta dežela, daleč naokoli največja. Zgubiš se med pisano množico, pozabljen, izgubljen.
Misli ji uhajajo k Janiju. Tvoja pisma vselej ganejo. Preprosta so, iskrena, prepletena z dihom narave. Ogleduje si prikupno kartico: Lona, poglej, ali ni ta jesenska bukev čisto podobna naši debelorasi za ogradom? Čudi se mu, kako lepo se izraža po tolikih letih tujine.
Hvaležen sem ti za domače novice. O vsem se bova pravhala, ko prideš. Tvoje besede, tvoj zaklad, pijem kot obležan lešnikov mošt, vračajo mi mir v dušo.
Večeri se, zadnja postaja. Vznemirjena je, išče ga z očmi, kje si, Jani? Že od daleč zagleda visoko vzravnano postavo, lahkotne korake. Vpija ga, hlastno! Kar za roke bi ga odpeljala nazaj domov, za vselej. Ni se ga napojila v mladosti.
Hiša je na pogled domača, trdna. Na pročelju pelargonije, fuksije, lesen rezljan in dolben plotek, da zaboli pri srcu. Svetloba je v njej, čista, polno svetlobe, nobene utesnjenosti. Kar vre v njeni duši: kopal si, presipal kamenje, brusil, vsak delček je del tebe. Začel si znova, iz temeljev, za otroke, družino. Tvoj dom - topel, zakoreninjen! Koliko znoja? Koliko ljubezni si razdal za to streho?
Uta je odlična gostiteljica. Obsipava jo s sladkostmi: zvrhana miza, fotelji, gugalnik! Preseneča z lepimi šopki. Obširna cvetna terasa je kot nalašč za pozni klepet: z gartrožami.
Bi si malo ogledali albume? vabi Jani. Otroci pridejo jutri! Miha, najstarejši, je na fotografiji resen,
možat, vnukinja pa je prava navihanka. V oddaljeni bolnišnici dela, vedno ga je zanimala medicina. Dolgolasa Ines, biologinja, ima močno poudarjene ličnice, kot naša Lona, se nasmehneta.
Jani zabrenka na kitaro. Oho, ti je tudi to uspelo? Uresničujejo se ti davne sanje! Ja, muziki se posvečam sedaj na stara leta. Spomnita se tiste davne; oče jo je rad prepeval. Eno drevce mi je zraslo, drevce zeleno... Liepa ura sonce seje, dečva rožice sadi, kuha župo, muli štupo... Pojeta počasi, počasi, kot bi že-brala...
Nenadoma se Lona skloni čisto k njemu. Hudo mi je, povej, zakaj si moral tako daleč, zakaj si odšel tako iznenada? Takrat sem bila žalostna, zelo žalostna, vsi domači. Nisem vas želel prizadeti, a nisem videl drugega izhoda. Nikomur nisem smel zaupati. Bal sem se za vas. Ne, sem si mislil, mojih ne bodo preganjali, se jim maščevali. Veš, mati je sklepala roke in molila, oče je bil zlomljen, bolehen in kmalu smo ga izgubili. Vsi smo se spraševali, nihče ni vedel, kaj se je s tabo zgodilo. Kam si izginil? Iskali smo te vsepovsod. Tiho, tiše! Vse ti bom povedal, morda jutri! Vem, da me boš razumela.
In potem si se znašel v tujini sam, popolnoma sam? Spočetka je bilo neznosno. Zelo sem trpel. Bolan sem bil od prividov. Vprašujoče oči: zakaj, zakaj? Skrušeno mater, očeta s patemoštrom v grčavih rokah. Neprestano je vstajala pred menoj: skodlasta streha, gorica, žuboreči studenček, kašča, čma kuhinja, razpelo v kotu. Ponoči sem poklekal in prosil Njega. Jih bom še kdaj videl? Obvaruj me! Umrl bom od tuge. Res ni bilo zate druge poti? Najprej sem delal v rudniku. Sključen sem kopal, nizki rovi, zadušljiv zrak. Najhuje mi je bilo za mater.
Kje si se spoznal z Uto? To je bilo pozneje, ko se je zgodila v rudniku nesreča. Zdravil sem se v sanatoriju, oba sva se zdravila na pljučih. Bila je tako ljubka, mila. Pribežala je s starši, po vojni so jih izgnali oziroma vrnili v domovino dedov. Njen oče je delal v kamnolomu, poznala je bedo v številni družini.
Budi se lahkotno v novo jutro. Težke zavese do tal. Ta natančna urejenost ji prija. Doma sama, tu pa kot v mehkem gnezdecu. Hvaležna je Janiju. Stopa po kremnodišečih preprogah, večjih, manjših, da se ugreza. Smukne skozi priprta vrata na zgornjo teraso. Sandy jo takoj začuti in bevskne proti vrhu. Uta jo
dresira. Ponavlja povelja strogo, natančno. Psička teka po zelenici, prinaša, odnaša igrače, da tenko piskajo.
Kmalu se odpravijo na oglede. Moje višine ti razkažem, je hudomušen bratec. Tvoja podoba naj ostane ob meni na vsaki stezici, ob vsakem koraku. Nekaj vožnje, nato pešačijo navkreber. Ob razvalinah grajske utrdbe se ustavijo. Ob vznožju staro univerzitetno mesto, reka podolž, ravnice povprek. Uta opazuje z daljnogledom.
Vidiš tam daleč v ozadju nizko gorovje, še dalje, dalje proti jugovzhodu, tam je najina očetnjava. In že sta na gmajni. Sedaj zorijo črnice. Se spominjaš, kako rad sem jih nabiral? Počepnil sem med čmičevje in se sladkal, nisem mogel nehati. Tudi v piskrček so cingljale, te so bile za mater. Vedno me je pohvalila, a božala in pestovala nas večjih ni. Jani, tako si mičken, suhljat, bojim se zate, je dejala. Že takrat sem sklenil, ko odrastem, bom skrbel zanjo. Kako je bila srečna, presrečna, ko siji pozneje pošiljal. Od ust si si odtrgal, od tiste svoje pičle žepnine? Ko sem si malo opomogel, sem ji res pošiljal, vsak mesec, za tolažbo njej in meni.
Ob pol petih že sedijo doma pri kavici. Uta ponudi domače marelice na steklenem pecljatem tortniku. Kakšno razkošje! Užitek!
Vseh soban še nisi videla, jo povabita. V pritličju je soba za goste. Odprta šahovnica na mizi vabi. Jani vključi elektronski veleum. Zanimivo, kako lučki utripljeta in nakazujeta naslednjo potezo. Ga premagaš? Če igram le četrto, peto stopnjo, večkrat. Čestitam, postal boš velemojster, se pošali Lona. Pa računalnik, internet? Tega si ogledam pri sinu, snaha se z njim ukvarja.
Ljubši mi je moj glasbeni kotiček. Uredil si gaje v nekdanji otroški sobi. Tri kitare - ena Mihaelova, stojala, pesmarice, knjige, kasete...
Igra, poje, njegov bariton ob strunah otožno vztrepeče. Doma smo nekoč prepevali vsi, vseh nas sedmero. Štiristoletne lipe še stojijo, med njimi kapelica svete Uršule.
Ob večerih, ko smo prenehali z delom, smo se zbrali. Večno luč je odzvanjalo v vasi, zvonilo je onkraj ravnice, od daljnih bregov. Cvetoče lipe so ujele dih ugašajoče zarje. Pesem za pesmijo se je oglašala z vrha: vriskajoča, ljubeča. Spet polna bolečine. Stapljali smo se v eno.
Vsega se spomnin natančno. Bilo je med vojno. Po vojni smo se hitro porazgubili. Ti si prva odšla, pozneje sem se ti pridružil. Stanovala sva v bivših grajskih prostorih. Oba v nižji gimanziji. Vsako soboto sva pešačila domov - dve do tri ure. Mati naju je pogledala v obraz: tako upadla sta, revčka. Najhuje je
bilo pozimi. Nekoč sva skoraj obtičala v celcu, v strmini. Gazila sva do kolen v lahnih oblačilih. Na čistini srežnati sneg. Počasi sva predirala: leva noga, desna noga. Nikamor ni šlo več. Uprla sva pogled v nebo in od daleč zagledala vrh domačega zvonika. Doma so naju v skrbeh pričakovali. Sušila sva se ob peči, mati pa je kot vsako soboto prala najino perilo dolgo, dolgo, pozno v noč. V polnih akordih ujame globino, med njima vre tisto ubrano, neskončno, ki napaja in oplaja življenje.
Upočasni glas. Ko si odšla v daljno mesto sva se razšla in nisva slutila... Mislim, da te je pozneje vzela k sebi najstarejša sestra? Dve leti sem ostal pri njej in napravil prva dva razreda gimnazije. Vedno sem občudovala tvojo vztrajnost, uspehe. Moral bi nadaljevati višjo, visoko! Vsako novo pismenko, besedo, si pozdravil, jo shranil in ohranil.
Svak meje pregovoril in vpisal sem se v Pomorsko potapljaško vojaško šolo. Te je to veselilo? Sestri nisem želel biti več v breme: dva otročička, majhno stanovanje...
Naslednji dan si ogledajo zaščiten kompleks zdravilnih zelišč. Nasadi so vpeti v obzidje jezuitskega samostana iz desetega stoletja. Tablice z imeni, tudi latinskimi, so lično izdelane: kamilica-Chamomilla, poprova meta-Mentha piperita, sivka-Lavandula, žaj-belj-Salvia officinalis. Omamno dišavje! Kako smo doma nekoč cenili, spoštovali te podarjene žlahtne rože!
Izven obzidja je fontana s skulpturami. Vodni curki se prelivajo iz kotanje v kotanjo. Ljubki so otročički, ki posedajo po teh lužicah, tackajo po bleščeči vodi.
Končno si lahko oddahneš, Jani. Uspelo ti je! Si srečen? Vsak večer se zahvalim Usmiljenemu. Sedaj sem preskrbljen, ničesar več ne potrebujem. A v globini je včasih tesno, zaveje neki hlad, praznina. Tujina je preračunljiva, mrzla, ničesar ne poklanja. Potrebujem toploto, mnogo topline, ljubezni! Razdal sem jo, tej zemlji. Moja materina beseda - nečislana, posuta s pepelom. Vračam se na stara leta in nežim se ob mehki domači Šprahi. Nikoli je nisem zatajil, z branjem sem ohranjal svoj knjižni jezik. Tudi drugih sem se učil. Poglej to pesmico, ki mi je pri srcu!
Ein Leben ohne Liebe ist einsam, ein Leben ohne Hoffnung ist grausam,
Ein Leben ohne Vertrauen ist leer, ein Leben ohne diese Dinge ist sehr schwer.
Tudi meni ugaja, preprosta je, a ganljiva.
Počasi se sprehajata na obrobju domačega mesteca. Vidiš, v tej kotlarni sem delal deset let - redno, natančno kot stroji. Deset let sem nalagal v peč, pre-
poten, vročičen. Pozneje sem delal v večji tovarni pri strojih.
Sedeta pod hrast. Na nebu se razpredajo beli volneni oblački. Pletivo napreda leteče galebe, plavajoče ribe, deklico s klobučkom, fant na belem konju... slutim neštete tajne trenutke.
Včeraj sva končala nekje pri pomorski šoli. Kako si se počutil kot gojenec? Bilo je v redu. S šolsko ladjo smo pluli ob obali, otokih in še naprej. Dekleta so občudovala nas, naše bele uniforme s svetlo modrimi obrobami, trakovi. Kako lahkotno smo plezali na visoke jambore, razvili jadra, zastave. Še buči v meni Adrijansko morje in pesem: more, more, ti si nam ljubav dalo... Vse ljubezenske dalmatinske smo prepevali, skoraj vse še pomnim.
Si dokončal šolo? Po treh letih sem jo končal, nekatere predmete celo z odliko: jezik, potapljanje, geografijo, pomorstvo, zgodovino pomorstva, navigacijo... Bilo je nekaj odličnih profesorjev.
Samo enkrat sva se srečala doma. Imela sem službeni dopust. Kako si bil lep, zagorel v mornarskem kroju in ponosen. Tudi oče je bil presrečen. Pošiljal si nam fotografije s čepico. Poglejte, moj sin, mornar! Mislim, da je bilo takrat zadnjič. Pozneje se dolgo, dolgo nisva več srečala - celo večnost.
Stopata proti domu. Moje hitrostno kolo, brez njega ne morem. Včasih prekolesarim 50 km in celo več. V naravi sem bliže domačim planinam: prvo brstje, cvetoče drevje, barvita jesen. Rad vozim počasi, prisluškujem prirodi, sebi...
Tvoje čudovite razglednice hranim z daljnih kolesarskih stez. Oh, povedati jima moram, se spomni, jutri se vračam. Moraš? Ostani še, povabili smo te za dalj časa. Potni list mi poteče, ni mi uspelo nabaviti novega. Vabim vaju, pridita!
Jani jo spremlja. Odpeljal se bom s tabo do oddaljene prestolnice. Val bratske ljubezni jo zajame, povrni mu, blagoslavljam te, mu šepeče. Ji bo končno razkril skrivnost, tisto davno, usodno? Tudi on čuti, da ji mora. Je le kruto nasilje? Mladostno prenaglje-nje? Usodna brezizhodnost? Kanček pustolovščine? Bog ve.
Všeč ji je skrbno urejen, mišičast. Rad nosi lahna letna oblačila, sandale. Opazuje njegov obraz: sivka-stomodre oči, ličnici, sveža, zagorela polt, odločen izraz kot oče. Z mano ostajaš, dobroten, ljubeč...
Časa in priložnosti je dovolj za klepet. Kje si dobil prvo službeno mesto? Posluša ga, nerad pripoveduje, mora ga spodbujati.
Po končani šoli sem dobil krajši dopust. Veselil sem se nove službe, zelo veselil. Mati in oče sta bila zgarana, pomagal sem jima pri delu. Mati je skuhala ajdove žganke, ješprenj je bil božanski, povitneki - te
sem pripravila zate, Jani. Vedno si jih slastno zaužil. Nekoč bom bogat, mati, bogat. Povabil vas bom, ko boste onemogli. Brisala si je oči, tako skrben si...
Vrnil sem se. Kako svečana, elegantna, se mi je dozdevala nova modra uniforma. Čakal sem na povelje, kam? Zelo rad bi ostal na morju, priklenilo me je nase. Poslali pa so me nekam daleč v ravnico. Tam je bila na reki zasidrana ogromna stara ladja.
Ni se premaknila nikoli, tudi potapljali se nismo. Sam, brez prijateljev. Bil sem razočaran. Djuro je poveljeval. Tam je bil hudič. Komande so bile ostre, odsekane, bil je bog i batina. Nobenih ugovorov ni prenesel, šuti! Stražili smo in poslušali predavanja, urili z orožjem.
Jeli, odakle? Je vrtal vame? Znam, sjever je pomišljal, sjeverozapad! Pa tam so Švabe, same Švabe! Nisem ga razumel. Še nihče me ni tako ogovoril. Zakaj ta poniževanja? Čuti! Budalo, necu, da te slušam, je bil kratek. Gdje ti je mesto? Ponovno mi je odredil stražo.
Košava je brila, ostro do poslednjega vlakna. Ni te zaščitilo nobeno oblačilo. Si jo že občutila? Poznam jo le od daleč. Nisem doumel pošastnega ustroja z neštetimi lovkami. Mnogi so bili nezanesljivi, sumljivi. Imel je vsa pooblastila, nikomur ni odgovarjal. Lahko mi kaj nastavi: nesreča. Lahko me utopi: sam je skočil. Bila sva na bojni nogi in tuhtati sem začel, kaj storiti.
Slišal sem, šušljalo seje o pobegih. To so bile tajne, stroge tajne. Ja, to je edina rešitev, mi je šinilo v glavo. Nadel sem si masko ponižnega robota, v meni pa je vrelo: Nikoli več me ne boš videl, Djuro, raje v smrt! V svoji duši strt, ponižan, sem čakal na priliko. Ponoči sem sanjal: Moje domače planine, prostost, širina - z vami ostajam! Pojile ste me, hranile, zakoreninile!
Bližal se je čas dopustov, odšteval sem tedne, dneve. Vso osebno prtljago sem pustil na ladji in se odpeljal domov. Ostani trden, nikomur niti besedice, sem si nenehno ponavljal. Veselo smo praznovali, nazdravljali s prijatelji, v meni pa je bil nemir, strah. Ne, vrnil se ne bom, sem bil odločen!
Nekaj dni pred koncem dopusta sem se odločil. Meja je bila blizu, poznal sem teren. Glasno so kričali, streljali, a bil sem že onkraj mejne črte. V zbirnem taborišču sem našel tudi poznane...
So me iskali? Prihajali so in nas zasliševali. Večkrat so prišli, povpraševali so tudi sorodnike, vaščane.
Cas je potekal, oglašati sem se začel domov in vračati. Jani, tvoja duša je ječala, čakali smo te, še te čakamo in lipe s kapelo, stara hiša, lončena peč. Nisi se izgubil. Še vedno si naš. Le korenine si pomladil in jih raztegnil v dalje.
M. Žitnik
Čarodej ke (xvu.)
Ato ni bistveno! Bistveno bi bilo doseči presežek v hitrosti na 800 metrov, še lepše pa bi bilo preskočiti znamko, ki jo je nekdo dosegel pred leti, v skoku v daljino. Angelika je bila prepričana, da je vse odvisno od vaditelja, od njegove vadbene tehnike, medtem ko sem ji jaz trmasto dokazovala, da je vse odvisno od njene volje, da lahko izvede rekord.
“To ne more biti tako! Trener ve, v katerih mišicah je elastičnost, In se lahko potencira z vajo, da se sproži sila ali hitrost! Če nisem strenirana, ni elastičnost dovoljšna, In me lahko prekosijo tisti, ki so trenirali dolgo in zadostno!”
“Ti rečem, da je v človeku neka avtosugestiv-nost, s katero lahko ukloniš telo, da te uboga!” “Vi ste mistlficirana!”
“Kako?”
“Verjamete v mistiko; človek, tudi atlet, pa je sposoben obvladati svoje telo, če pravilno vadi z rokami, nogami, in drugimi telesnimi deli, ki sproščajo telesno hitrost. V bistvu smo zelo podroben mehanični kompleks!”
“Ne, nismo samo to! Imamo voljo, smisel za ravnotežje, gibanje v višino, pravi trenutek za zalet!”
“Ma ja, vi govorite o cirkuških akrobatih, atletika pa je nekaj drugega! In prav zagotovo ni mistika!”
Odkar se je odločila za burne atletske “bitke”, kot sem jih imenovala jaz, je bila Angelika odločna bojevnica tudi v pogovornih spopadih. Vedno je hotela Imeti zadnjo besedo. Navduševala sem se nad njenimi sposobnostmi, tudi v sobesedovanju, ker sem opazila, daje podobna mojim “ražoniranjem”, ko smo se prerekali pri dnevniku, kaj bo treba odstriči In kaj poudariti z debelimi črkami. Ojej, kje so tisti slavni časi, ko sem bila samozavestna novinarka! In če malo pomislim, nisem bila previdna! Niti olikana. Bila sem ena frfotava obetavna začetnica, ki se je pravi čas izvila iz vseh nevarnosti zacopranega poklica. Pretirano navdušena nad dogodki, ki bi mi lahko osmišljevali poklicno zagnanost. Zaman, zdaj moram odkriti kaj bolj sprotnega: načrtovati “potovanje v neznano deželo”, kot jih imenujemo v agenciji. V bistvu so ti moji resnični
prijatelji, ki potujejo po mojih ali naših nasvetih širom po svetu, očarano, če jim kak lokalni cice-ro poglobljeno in simpatično govori o novostih. Eden izmed zelo razgledanih poznavalcev krajevne zgodovine, oziroma prazgodovine, je vo-dič-arheolog v Peruju. Razlaga steze bogov, kot jim pravijo, govori o vseh hipotezah, ki so nastale v zadnjem polstoletju, začenja pa z nasmeškom, češ:
“Vi, v Evropi, občudujete tetovirane mačke iz egiptovskih piramid, tukaj pa boste ugibali, kakšne mačke so v neraziskanih postajah nekdanjih inkovskih bogov!”
No, vse o njegovih dognanjih o zvezi tega našega planetka z drugimi ozvezdji, kamor naj bi se nekdanji bogovi na svojih vesoljskih ladjah nekoč zagotovo za vekomaj povrnili, ker da so bili razočarani nad Zemljani, to poznam in je adekvatno vzdušju, ki nastane med obiskovalci ob pogledu na prostrane, a zanemarjene “steze”! Bolj sem navezana na bohotne gozdove, ki rastejo ob norveških fjordih, pa tudi ljudje so tam manj abstraktni, bolj očarani od ustvarjalnega dela kot od sanjskih prividov daljne zgodovine! Psihološko znanstveno je dokazano, da postane potnica, kot sem jaz, pametnejša, ko se nahaja na njihovem področju.
Naj je tam, v Troemseadu še tako mraz, jaz in sopotniki začutimo moč nordijskih sag. Sproti pozabimo na grde domače zgodbe, pa tudi mraz nam ne more do živega...
Hren in rengloji
Tedaj so prinesli v agencijo zanimivo sliko: leseni pobarvani relief z bitko iz sedemnajstega stoletja! Čudna, a razgibana zgodba iz davnine, sem si rekla, tako da bom morala vprašati profesorja Adventista Jana, kje je relief nastal! Študenti, ki so mi ga darovali, ker da sem jim nadvse dobro organizirala izlet na Skandinavijo, so tokrat zares pretiravali, saj je izdelek tak, da bi ga moral nekdo stražiti v centru tega živahnega mesta, kjer smo! Delo je bolj podobno orientalskim kot evropskim temam. Morda pa bi mi znal
kaj več povedati o vrednosti in o vsebini pobarvanega lesoreza prijatelj Marvln. Morda bi znal tudi razbrati avtorjev nečitljivi podpis.
In slikar se ironično zasmeje!
“Stvar ni vredna piškavega oreha; to je namreč elementarno izrezljana okrasna deska za prodajo naivnežem!”
Ampak jaz nisem naivna, Marvin pa še manj! Lesena dela so redkokrat tako razgibana in slikovita, da vzbujajo mojo živo radovednost. Miniaturne bojevniške množice se zadirajo ena v drugo, kar je ponazoritev človeškega sovraštva. A Marvin ima prav - rezbar se preživlja ali se je preživljal s tovrstnimi podobami, in je ob ponavljanju vedno istega motiva dosegel dokajšnjo tehnično spretnost.
Le zakaj me je tako vznemirila ena od tolikih slik, ki so občasno običajne od pamtiveka dalje? Kakor da bi jih ne bila videla v živo! Verjetno postajam tudi jaz umirjena oseba, odkar sproti pozabljam na vojno divjanje! In nisem ne edina ne žrtvovana, sem ena od preživelih. Za dragimi časnikarji, ki so na bojnem polju spustili dušo v nebo, niti ne jočem, ali pa nočem jokati, kakor tudi nočem ljubiti. Eden od redkih, ki mi tega ne očita, je Marvin. In še ta verjetno ne opazi moje puščobne vsakdanjosti, ker je prepoln svojih podob. Ker je bil tudi on veliko hudega videl in je komaj pripeljal svoje kosti iz krematorijev! Niti on ne joče in se ne pritožuje, prej bi človek domneval, da tudi okrog sebe videva le prijazne in komične stvari! Le njegove slike niso šegave, ampak estetsko vzvišene!
“Ne veš, kako ti zavidam za talent, ki si si ga prinesel na svet!”
“Oh, to ni talent, to je vera v slikanje!”
“Bi nikdar ne zadostovalo!”
“Si ti kdaj videla, koliko stvari zmečem v koš, kot temu pravite v novinarstvu?”
“Karkoli že je to tvoje mojstrstvo, ti zavidam!” “Če bi jaz znal obračati pero, kot si se ga naučila tl, bi pisal noč in dan!”
“Komaj sem se rešila časnikarskih komplotov, pa bi morala spet v tiste napete viže!”
“Tisto je vendarle bila služba, ti bi pa morala pisati ustvarjalno, kot je pisal Ivan Cankar ali Prežihov Voranc!”
“Ah, za take umetnine je treba zares imeti kaj več kot časnikarsko žilico, da veš!”
“Rad bi ti dopovedal, da sem bil tudi jaz tako v precepu, dokler nisem začel garati, delati te oljne smreke in jelke, ki sem vanje zaljubljen! Daj, ko pride samo od sebe!”
“Če misliš, da bi pisala za v predal, se motiš! Jaz hočem živeti s svetom!”
“Uh, koliko je vreden ta svet, dovolj da gledaš televizijska poročila!”
“Kdo ti je naredil tako pamet? Šola? Preobčutljiva narava? Ko boš stara, kot sem jaz, mi boš hvaležna za moje nasvete!”
“Ampak ti si edini, ki nekaj veš o mojih sposobnostih!”
“Saj sem te spestoval!”
“Sem mislila, da me je spestoval moj oče!” “Ne mislim dobesedno, ampak simbolično!”
“In zdaj misliš, da bi morala iz hvaležnosti pisati umetniško prozo zase in zate?”
“Nisem tega rekel!”
“Tako sem razumela!”
“Razumela pa si pravilno!”
In s tem novim nasvetom se je začelo moje novo duhovno vretje, skratka, Marvin je bil tako močno zasidran med mojimi vzorniki, da sem začela resno jemati njegova načela.
“In tako si izgubila upanje, da bi lahko kdaj postala famozna!”
“Kaj je imel Ivan Cankar stvarnega v svojem življenju, da bi lahko rekel, da je bil srečen!” “Slavo!”
“Od abstraktne slave in časti nimaš lepega življenja!”
“A, tako! Mladi rodovi hočejo imeti lepo življenje! Mi smo imeli svete cilje in ideale, tukaj hočejo imeti lepo življenje!”
“Pa veš, da sem jaz kar veliko pretrpela v prejšnjem poklicu?”
“No, ja, si tvegala! Poglej mene! Kolikor je vejic na teh jelkah in smrekah skupaj, sem jaz imel vsak dan tveganja v lagerju! In sem po čudežu preživel! Zdaj pa ti - v tem televizijsko površnem svetu moliš, da bi veselo živela!”
“Nisem tvoja hči! Moj oče ni tako hudoben!” Čutim, da postajam otročja, kot je otročji on, ki ve, da sem marsikaj bleknila v tri dni.
“Počasi bom začela prav resno s fotografiranjem. Zbrala bom nenavadne kontraste, tako kot ti kombiniraš svetlobe in sence!”
“Moraš skriti vsebino, o nečem mora gledalec ugibati, ker to je v človeški naravi!”
No, to so njegove cenene teorije. Star postaja, in šele zdaj misli, da je modrijan, ko je bil večji pametnjak, ko so drugi noreli po zabavah, on pa pri teh slikah kot pred božanstvi. Tisto omembo Cankarja nisem dobro razumela. Polemiziram!
“Čuj, Ivan Cankar je bil po svoje srečen, ker mu nikoli ni zmanjkalo besed! Morda se tega
skoraj ni zavedal, a biti tako nadarjen, pa je vendarle zadosti, za eno življenje namreč. Resda ni dolgo živel...”
“A, da ni dolgo živel? Pa je napisal toliko več kot drugi!”
“Je živel reci in piši dvainštirideset let! Intenzivno življenje, bi rekla! Bolj kot s cilji in ideali, z resnicoljubnostjo! Z neverjetno ljubeznijo do slovenščine, pa do teatra...”
“Upam, pa tudi do nekaterih žensk.”
“Zagotovo! A jaz, če hočeš prav vedeti, zelo ljubim Cankarjeve drame!”
“Vsak režiser si jih tolmači drugače! Čudno pa je to, da nobeden ne zgreši! Tudi, kadar ga interpretirajo kot strankarsko reklamo, jim ne uspe, da bi ga ponižali do vsakdanjosti!”
“Oh, pri Cankarju je tako: da ob vsaki kritiki kakega hudobnega ocenjevalca vzameš enostavno odlomke iz pisateljevih polemik, pa imaš gnezdo argumentov za sto let papirnate vojne. Si ni treba niti kaj izmišljati, ker so v Cankarju kontrasti, ki še dandanes vznemirjajo slovenskega izobraženca...”
Pomolčiva, potem ga z globokim glasom vprašam:
“Tako dolgo sva prijatelja, kramljača in sogovornika, kaj, ko bi te jaz po vseh teh letih, nekaj prosila?”
“Povej svojo željo!”
Je nasršen, nekoliko v strahu, takorekoč na preži.
Povem:
“Rada bi imela eno olje s palmami in veliko peščeno planjavo.”
“To pa je tako enostavno, da si lahko narišeš sama!”
“Le za kaj me imaš? Misliš, da bi ne plačala, ali kaj? Mar nisem vredna enega dne tvoje pozornosti?”
“Jaz ne rišem tako preprostih reči!”
“Sem videla prav surovo preproste tu, v tvojem ateljeju!”
“To ni atelje, niti delavnica! Saj, zgleda čudno, a se ne strinjam!”
Da ga ne bi spet več ali manj užalila, poberem torbo in dežnik, ter pozdravim, nekoliko očitajoče, a vljudno.
Nemara ima Marvin prav. Nima pomena, da bi sedaj sanjala o pokrajini, ki nima z nami nobene zveze. No, da, tam okrog Božiča, a drugače -moramo kot ekologisti ohraniti pradavne ljubezni naših dedov in babic. Ljubiti cvetje, sadna drevesa, tiste ženske in moške oblike murv na Go-
rici, pa neverjetne hraste različnih vrst, pa stara marelična drevesa, ponavadi s kilavimi sadovi! Biti zadovoljni, takorekoč, da jemo radič.
Te pokrajine zares nimajo najmanjše napake, če jih gledaš brez raznih spominov, recimo mojih, ko sem morala pobirati oljke v ledeni burji in so mi prsti zmrzovali, tako da je šlo za nohte vsaj desetkrat na dan.
Tedaj me prešine misel: kaj pa, če on noče risati palm iz čisto drugih vzrokov? Mar zato, ker ne mara otročjega hrupa, ki ga zganjamo za praznike okrog Božiča? Ali pa ga palme spominjajo na smrt, na paradno podobo spomina, ko smo vdani žalosti?
Pa saj je, ta nepojmljivi Marvin, rojen na dan prvega novembra, ko praznujemo svoje mrtve! Morda ga je tudi to dejstvo obvarovalo pred poginom v Osvviecimu, to je v Auschvvitzu! Človek, ki hodi po svetu in uspešno riše kot rojenec na Dan mrtvih! So ga mar nacisti zato pustili živega? On ne bo nikoli nič povedal o tem. Sem že poskusila s tostranskim pogovorom, a tragičnega razglabljanja ne trpi. Vse prenaša na slike.
“Zdaj pa bom jaz tebe nekaj vprašal,” me ogo-vorja (zanj dokaj nenavadna gesta) skozi odprto okno.
“Prosim!”
“Vprašal bi te, če rabiš tihožitje, ki se mi ni posrečilo.”
“Saj tebi se vse posreči!” Stečem v njegov atelje, o katerem noče, da bi se mu tako reklo.
Izza barvitih oljnatih slik različnih velikosti vzame manjše platno, tako že uokvirjeno. Na njem je košarica, podobna plenirju in v njem mojstrsko naslikane hrenove korenine in rengloji. Je manj slikovito olje, kakor jih ponavadi namala, a je po moji presoji dragoceno izvirno tihožitje! Sem očarana od neznane miline, ki sije na sadeže z neba.
“Narisal si jih pozimi, ko si si jih zaželel, te ren-gloje!”
“Risal sem jih kar dolgo, odlagal, dopolnjeval in na koncu spackal!”
“Meni se zdijo čudoviti!”
“Tebi se marsikaj zdi čudovito, tudi zelenice v puščavi in tako naprej! Vzemi vse skupaj, če se ti zdi vredno, da jih kam obesiš!”
“Ne vem, kako naj se ti zahvalim!”
“Ni treba, samo da mi ne prideš več s kakšnimi palmastimi predlogi!”
(dalje)
Peter Merku
Iz spominov na starše
(XXXIII.)
udi 29. aprila je prišlo do vojaških prask, ki pa jih nisva opazila ne oče ne jaz. V knjigi “Lltalia chiamo” avtor razlaga, da “šele proti večeru je CLN konkretno pretresal možnost, da bi oborožili tistih približno tisoč mož, s katerimi so razpolagali... diskusija o tem, ali je primemo pripraviti vstajo ali ne, se je zavlekla do zore.”
Partizanske enote komande mesta Trst so bile bolj aktivne. Vendar je na očeta naredilo vtis čisto nekaj drugega. Zabeležil je namreč: “Veliko Nemcev odhaja, drugi postavljajo strojnice po ulicah.” Do nedelje, 29. aprila (bil sem še vedno pri noni), sta vladala mir in tišina. Od 21. ure naprej pa je bilo zelo razgibano. Najprej je bilo slišati v daljavi streljanje, nato so nad nami zašumele granate, nakar se je zemlja minimalno stresla in je bilo slišati daljno eksplozijo. Protiletalski topovi niso obstreljevali letal, pač pa so merili na Kras proti prodirajoči jugoslovanski vojski. In medtem ko so pri CLN debatirali in kovali načrte za vstajo, so naši borci umirali pod nemškimi šrapneli.
Do 23. ure smo bili v zavetju hišnega zaklonišča.
Streljanje se je nadaljevalo, vedno znova, ure in ure vedno enako, dokler smo trudni do onemoglosti šli spat v upanju, da se bomo vseeno zdravi zbudili. Vsekakor smo se spravili v posteljo kar oblečeni. Ponoči nas je od časa do časa zbudila nemška kolona, ki se je na kamionih umikala iz mesta, kot piše v mojih beležkah.
Naslednjega jutra, 30. aprila, so ob 5.25 dvakrat zatulile pnevmatične sirene. Skoraj ves dan smo čepeli v zaklonišču, do pol enih ponoči, ko smo šli še vedno oblečeni spat. Topovi so v enakomer-
nem taktu nadaljevali s streljanjem, a mi jih skorajda nismo več zaznavali.
Tuljenje pnevmatičnih siren je bil znak, ki ga je CLN določil za začetek vstaje. Pavle, ki je bil še vedno v bolnici, se je vrnil k noni, tako da sva bila spet skupaj. Naš petnajstletni prijatelj Giulio Dimini pa je šel od doma in izginil neznano kam. Na listku, ki ga je pustil doma, je zapisal le: “Sono andato al mio pošto”. [Šel sem na svoje mesto.] V veliki skrbi, da se ne bi izpostavljal nevarnosti, so ga starši kljub nadležnemu dežju in negotovim razmeram iskali po vsem mestu, pri prijateljih in na sedežih raznih ustanov, dokler ga niso šele naslednjega dne končno našli na prefekturi. Kljub temu da se Giulio ni hotel vrniti domov in je nameraval ostati na “svojem mestu” skupaj s prijatelji, je gospodu Diminiju uspelo ga prepričati, da se vrne z njim domov in prepusti mesto starejšim, izkušnejšim vrstnikom.
Na začetku svojih beležk je oče zapisal: “Sv. Katarina (to je bil mamin god, ki se ga je otožno spominjal). V mestu in drugod je slišati streljanje, ni jasno, kdo proti komu strelja. Zmedeno stanje. Bolj jasno popoldne. Po ulicah se pojavljajo posamezni vojščaki s trakom Comitato di Libera-zione Nazionale okoli roke (italijanska trobojnica navpično, rdeč trak s črkami CLN počez; bivši republikanski vojaki in nekaj civilistov).” Trak, ki gaje oče opisal, je pripadal brigadam Akcijske stranke [Partito d’Azione] in Krščanske demokracije [De-mocrazia Cristiana], medtem ko so brigade prefekta Cocea-nija imele trak z barvami italijanske zastave.
Zamolklo grmenje topovskega streljanja se je razlegalo nad mestom brez prestanka
Bombni napad na četrt Čampo Marzio in SV. Andrej 17. februarja 1945.
Bombe padajo na ladjedelnico Sv. Marka. Na desni je videti orjaški plavajoči žerjav “Ursus”, na levi silhueto italijanske oklepne ladje “Cavour”, ki je bila med bombardiranjem zadeta in uničena.
vso noč med 30. aprilom in 1. majem ‘45, ko so se po ulicah pojavljali samo ljudje s peterokrako rdečo zvezdo v gumbnici, kot berem v svojih takratnih beležkah, in je bilo na cesti slišati streljanje. S številnih oken so visele rdeče zastave. Vstaja CLN se očitno ni razširila do ulice Sette fontane. Kasarna blizu zvonika je baje bila v partizanskih rokah. Ves okraj je bil pod nadzorstvom delavskih brigad. S Pavletom sva iz hišnih vrat hotela pogledati, kaj se dogaja na ulici, kar se zateče v našo hišno vežo mlad človek v civilu in s pištolo v roki. Ko sem opazil, da je oborožen, a da ne nosi nikakega razspoznavnega vojaškega znaka, sem iz strahu z roko zakril rdečo kravato, ki sem si jo tisto jutro zavezal okoli vratu.
A kot je naenkrat prišel, tako je tudi brez besed kmalu spet izginil.
Ob 13.40 je nekaj lovskih letal krožilo nad nami in streljalo ter odvrglo tudi nekaj manjših bomb. Le malo prej, ob 13.23, je spet počilo v smodnišnici. Ves popoldan je bilo slišati streljanje po mestnih ulicah in šele okoli 19.00 seje hrup polegel. Ponoči je bilo kar mimo.
Naslednjega dne, 1. maja, je oče zapisal: “Slab dan, streli različnih kalibrov vštevši kanonski. Posebno nevarna štiricevna baterija sredi griča desno od ladjedelnice Sv. Roka, gledano iz ul. Locchi. Raznovrstne vesti. Brez elektrike in vode od ponedeljka zjutraj. Ves dan doma. V hiši pravijo, da se v mestu borijo partizani, ki so se včeraj spustili s hribov v mesto.” Oče uporablja tu oguljeno frazo tržaških nacionalistov, med katerimi smo živeli.
Presenetilo me je, kar sem bral v zgoraj omenjeni knjigi o pogajanjih CLN-a s slovenskim gibanjem: “Sam Vratuša je znal spretno zaigrati na struno ginjenosti, s tem da se je predstavil CLN-u za severno
Italijo kot predstavnik preganjanega in tlačenega naroda, kateremu je zdaj pripadala naloga, da podrobno oceni italijansko namero, da se poravna trpljenje, ki ga je zadal fašizem.” Težko mi je bilo nadaljevati z branjem te knjige, ker ni bila napisana leta ‘45, temveč danes. In stavek zveni kot že toliko krat na račun Slovencev izrečeni očitek samopomilovanja [vittimismo], ki je zaradi sadističnega naboja, ki ga vsebuje, tako razburjal očeta.
Drugega maja zarana “so topovi nekoliko upočasnili streljanje, a že ob 8.45 so spet streljali v ustaljenem taktu. Ob 11.30 je vkorakala redna Titova vojska”. Do sem moje beležke. Spominjam se, kako so jugoslovanski vojaki v popolni vojaški opremi mirno in disciplinirano korakali v dveh kolonah vzdolž pločnika na ul. Sette fontane. Zame je bil to trenutek neizmernega veselja, ko se je upanje končno spremenilo v gotovost.
Prav v dneh, ko pišem te spomine, sem dobil po pošti Primorski dnevnik 23. julija 2003 s člankom Primoža Sancina. Med branjem nadvse zanimivega dokumenta sem jih v duhu spet videl vkorakati in prevzel me je občutek hvaležnosti. Koliko prelite krvi svojih tovarišev so morali prenesti! Dvajseta divizija je izgubila četrtino vojakov, potem ko so se zavezali: “Zasedli bomo Primorsko, za katero je tekla naša kri tri leta. Ljudstvo Primorske nas pričakuje kot svoje osvoboditelje. Naš prihod v naša mesta in med naše ljudstvo mora biti bratski...” Vsakdo od nas bi se moral zavestno in pošteno vprašati, ali je njegovo današnje početje vredno tolikerih žrtev!
Beležke se nadaljujejo: “Po 13. uri seje streljanje počasi poleglo. Ob 14.30 sem po londonskem radiu slišal, da so Trst, Gorica in Tržič zasedeni. Proti večeru je streljanje bilo zelo močno. Trajalo je od 19.00 do 21.30. Nemci na gradu so se končno vdali zavezniškim tankom. Po 22. uri je bilo spet vse mirno. Tudi Angleži so v mestu... Lahko noč.”
Obstreljene potniške ladje pred rafinerijo nafte “Aquila".
Profesor Martin Jevnikar
Tudi pisatelj Boris Pahor je spregovoril na žalni seji.
Sredi prvega meseca v novem letu smo se v Trstu poslovili od profesorja Martina Jevnikarja, ki je preminil v soboto, 10. januarja, na pragu častitljive starosti 91 let. V javnosti, tudi najširši, je bilo jasno zaznati misel, prežeto z velikim spoštovanjem in globoko hvaležnostjo: to je bil človek, čigar dragoceno kulturno in znanstveno delo bo trajno povezano z uglednimi poglavji v spominski knjigi slovenstva.
To misel je še poslednjič potrdila ogromna množica, ki se je zbrala pri pogrebnem bogoslužju z devetimi somaševalci in ubranim petjem velikega improviziranega zbora. Oblikovno drugače, vsebinsko pa podobno se je nekaj dni prej ista misel izrazila na žalni seji Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani.
Pri obojnem slovesu je spregovorilo nekaj ljudi, ki so rajnega profesorja Jevnikarja pobliže poznali z raznih področij poklicnega in kulturnega sodelovanja: Sergij Pahor, Oskar Simčič, Lojzka Bratuž, pisatelj Boris Pahor; in še Marij Maver, Robert Petaros in Mirko Špacapan. Osnovni ton njihovih občutenih besed je bil poklon pokojnikovi osebnosti in njegovemu neprecenljivemu delu.
To delo se je bilo začelo pri povojnem ustanavljanju slovenskega šolstva na Tržaškem, nadaljevalo z dolgoletnim poučevanjem in tudi ravnateljevanjem, vrh pa je doseglo na katedrah vseučilišč v Padovi in
Poklon Lojzke Bratuž in Oskarja Simčiča.
Vidmu. Vzporedno s tem so nastajali šolski učbeniki in kasneje vse zahtevnejše znanstvene publikacije, še posebej v funkciji seznanjanja italijanske kulturne javnosti s slovenskim duhovnim oziroma ustvarjalnim svetom.
V ospredje pa je pri teh spominskih besedah prišla tudi žlahtna vez, ki jo je prof. Martin Jevnikar vzdrževal med osrednjo Slovenijo in ostalimi našimi skupnostmi čez mejo in po svetu, ko je cela desetletja v tedaj neprijaznem času dosledno in natančno poročal o slovenskih knjigah in publikacijah zunaj domovine. S tem je tudi počastil našo revijo, ki je tiste in še neštete druge njegove prispevke do zadnjega objavljala tako rekoč v vsaki številki.
Govorniki so tudi obudili zasluge prof. Jevnikarja ob neštetih pobudah okrog Društva slovenskih izobražencev in Slovenske prosvete; potem njegovo dolgoletno sodelovanje na tržaškem radiu, dragoceno pomoč pri Slavističnem društvu Trst-Gorica-Vi-dem, izpeljavo monumentalnega Slovenskega primorskega biografskega leksikona pri Goriški Mohorjevi družbi in še in še.
Seznam je še dolg, nadaljuje se tudi posamično pri mnogih, ki jim je bil rajni profesor Jevnikar na razne načine blizu. Nekateri so tudi daleč v svetu, tudi tam se ga bodo spominjali kot mi: s hvaležnostjo in spoštovanjem.
Uredniška družina Mladike
Prav gotovo ne zadnje,
temveč pomensko polne in ustvarjalno plodne
ZADNJE LUNE
ZADNJE LUNE (LE ULTIME LUNE) je
naslov gledališkega dela, s katerim je v abonmaju Slovenskega stalnega gledališča v Trstu igralec in režiser Adrijan Rustja proslavil svojo več kot štiridesetletno dobo neprekinjenega odrskega ustvarjanja. Prav gotovo ni naključje, da si je Rustja za tak življenjski in umetniški izziv izbral igro, ki nas nagovarja s temo neizbežnega staranja in pred nas postavlja vprašanje o položaju ostarelih ljudi v naši postmoderni družbi, ko, vsaj zdi se tako, ni več ne časa ne prostora zanje. Naše življenje se odigrava v prehitrem, divje vrtoglavem ritmu, da bi zmoglo prisluhniti, kaj šele upoštevati nasvete in izkušnje starejših. Tako se starci (navidez sicer resda prostovoljno) umaknejo “polnosti življenja” svojih sinov in njihovih družin. V duhovni bedi starostnih domov se lahko zatekajo predvsem k spominom. Zdaj je vredno živeti zanje, vse dokler...
Gledališko delo tržaškega avtorja in režiserja Furia Bordona je pomensko nabito in za našo družbo prav gotovo tudi izzivalno : nič čudnega, da je prevedeno v več kot dvajset jezikov in prav tolikokrat tudi uprizorjeno v drugih državah. Tekst je bil tudi nagrajen (nagradi IDI in Flaiano 1993). Slovenska inačica v dobrem prevodu Tite Simoniti je v našem gledališču do-
Posnetek s predstave Zadnje lune (foto KROMA).
živela krstno izvedbo. Režiser Rustja je v želji po enovitosti in strnjenosti predstave in z avtorjevim pristankom korenito posegel v originalni tekst : dramo v dveh delih in z dvema prizoriščema je strnil v en del, ob tem pa še mestoma krčil originalno besedilo.
Tako v sicer funkcionalni, morda občasno preohlapno učinkujoči sceni pred nami zaživi zgodba profesorja v pokoju, ki ni več družbeno aktiven, je pa še vedno živ in poln želja. Predvsem želja po nekdanjem bogatem intelektualnem ter živahnem emotivnem in erotičnem življenju, kakršnega je živel ob svoji zdaj že davno preminuli mladi ženi. In te želje rojevajo spomine. Iz utesnjenosti starostnega doma, kjer se moraš klanjati upravnici, sprejemati večerne svečke in spremljati vsakodnevne smrti, kjer si izvoliš gojiti baziliko (saj ta rastlinica traja samo eno sezono, bržčas veliko manj časa kot ga še preostaja tebi...) se profesor rešuje z imaginarnim begom nazaj v čas, v trenutek njegovega bolečega odhoda od doma. V ta spomin se prikrade tudi njegova mrtva žena. Realnost pripovedi se namreč vseskozi prepleta s fantastičnimi in iluzornimi elementi. Dejanje se prične in konča v domu za ostarele, kot spomin pa zaživita dogajanje in hkrati fantazija, imaginacija le-tega na njegovem domu, od koder odhaja. Profesor v pokoju namreč uvidi, da postaja hiša, kjer stanuje s sinom in njegovo družino, polagoma pretesna. Tako sklene, da se bo umaknil in vnuku prepustil (res prepotrebno?) sobo. Pravi vzrok njegove odločitve pa je seveda drugje. Z odhodom naj bi skušal vsaj malo omiliti že od nekdaj hudo konfliktualen in problematičen odnos s sinom, a mu to tudi tokrat ne uspe. Sinu tudi zdaj ne more iskreno spregovoriti, spet ga, kot nekoč otroka, postavlja pred lažne izzive in nizkotne laži. Ali mu iskrenost in žlahtnost odnosa s sinom preprečuje vsestransko zahteven odnos z ženo, mu je pri tem ovira (tudi avtoritarni) poklic, igra pri tem odločilno vlogo njegov trmasti značaj? V podoživljanju
ali bolje v trenutkih odhajanja se profesorju, očetu, pridruži mrtva žena in mati. Lepa je kot nekoč, ljubeča, razumevajoča. Ob njej je profesorjev odhod še toliko bolj trpek in pekoč. Zaman so vsi njeni nasveti, zaman njeno modro hrepenenje, zaman poskusi, da bi v tipično ženski želji vse uredila. Profesor se zdaj spet znajde v domu za ostarele. Spominski album mu ponuja rešilno bilko. Spominja se svoje mladosti, poroke, potovanj, sinovega rojstva... Ob vsakdanjih opravilih starčka pa mu ostaja še ena želja: umreti v zimski belini, ko se na trgu bohoti lepo okrašeno božično drevo. In glej, zdaj je tudi tu vse tako zimsko...
Adrijan Rustja je v dvojni vlogi igralca in režiserja od sebe nedvomno zahteval veliko. Bržčas drži, da bi kot interpret lahko globje zaživel ob dodatnem dramaturškem nasvetu, kot režiser pa bi se lahko intenzivneje posvečal nekaterim trenutkom oz. prehodom v igri, ko ne bi bil z njimi verjetno tudi emotivno zaposlen kot igralec; a je po drugi strani spet res, da je prav dvojna vloga tista, ki si jo je avtor želel kot počastitev svojega jubileja, kar utemeljuje tudi v svojem razmišljanju v gledališkem listu.V dialogih s soigralcema je bil prepričljiv in učinkovit, v drugem delu teksta, v dolgem končnem monologu bi mu bila kakšna izzivalnejša režijska domislica prav gotovo tudi dobrodošla. Janko Petrovec je bil kot sin prepričljivejši v svoji agresivni, grobi podobi, manj izpiljeni so bili trenutki človeške krhkosti, dvoma in stiske. Nedvomno pa je bila interpretacija Maje Blagovič v vlogi zdaj privlačne in lepe, zdaj nežno razumevajoče, skrbne in poslušajoče žene in matere večplastna, dovršena in vseskozi zelo dognana.
Adrijan Rustja je hotel svojo privrženost tržaškemu gledališkemu ansamblu potrditi z izbiro pomensko pomenljive igre, kjer sodobnejša dramaturška govorica hote prepušča mesto osnovni sporočilnosti dela. Tematika je aktualno boleča tudi za naš prostor in čas. Ob aktualnosti gledališkega dela pa seveda ne moremo mimo jubileja, za katerega je bilo delo izbrano. Štiridesetletna življenjska ustvarjalnost v našem gledališkem prostoru je, nenazadnje, tudi v današnjem času izziv za vse, ki razmišljajo o namembnosti in o bodočnosti te naše kulturne in umetniške ustanove.
Maja Lapornik
V slovenska obzorja in čez...
Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da...
-	da je v arhivu bivše Uprave državne varnosti - UDBE - v Ljubljani shranjenih nič manj kot osemsto strani policijskih in ovaduških poročil ter analiz o Edvardu Kocbeku...
-	da je v Sloveniji kar dvanajst krajev, ki se imenujejo Draga - tako kot naša v dolinski občini, ki je dala ime študijskim dnevom z veliko odmevnostjo po vsem slovenskem svetu.- Po izvornem pomenu je DRAGA “manjša dolina, navadno stranska” (Slovar slovenskega knjižnega jezika)...
-	da bo v filmu, ki ga pripravlja ARSMEDIA o Edvardu Kocbeku (scenarij Helena Koder, režija Miran Zupanič) ob stoletnici njegovega rojstva, sodelovalo kakih dvajset slovenskih kulturnikov, njegova preganjalca Ribičič in Zemljarič pa sta se temu odtegnila...
-	da je v reviji Tretji dan - Krščanski reviji za duhovnost in kulturo - odstopil glavni urednik, za njim pa še nekateri člani uredniškega odbora...
-	da se je z novim letom vodstvo Mohorjeve družbe zamenjalo in je kot novi ravnatelj založbe nastopil Jože Faganel, kot novi urednik pa Andrej Arko...
-	da v Sloveniji danes deluje približno 35 bolniških kuratov, se pravi duhovnikov, ki vršijo svoje dušnopastirsko delo po bolnišnicah...
-	da je v komunistični revoluciji padlo 30-krat več Slovencev kot nacistov in fašistov...
-	da je v tako imenovani “armenski cerkvi” v ulici Giustinelli v Trstu vsako nedeljo katoliška služba božja v nemškem jeziku. V isti cerkvi je bila v prvih povojnih desetletjih dijaška maša za slovenske viš-ješolce iz ulice Starega lazareta...
-	da so voditelji ezulskih združenj napovedali, da bo tržaška mestna uprava prihodnje leto postavila v središču mesta spomenik istrskim beguncem...
Bruna M. Pertot
Sanjske bukve in mišji strup
Ffc ri hiši je bila tetina orehova skrinja: od vedno, tako * se nam je vsaj zdelo. Nihče se je ni smel dotakniti. Teta je bila pravzaprav prateta in je v skrinji prinesla balo, ko se je 1. 1896 omožila z očetovim stricem.
Ko je umrla, je minilo precej časa, preden smo jo v svetem strahu odprli, potem ko smo na njej preizkusili vse mogoče ključe. “Štrk”, je reklo in se odprlo.Toda v skrinji ni bilo zlatnikov. Do vrha je bila naložena s knjigami, tu in tam potresenimi z belkastim praškom.
“Nee,” nas je z roko odrinila soseda.
“Ne vidiš, da je strup?”
“Strup?”
“Kako pa! Strup, mišji strup! Veste, kaj knjig so nam obžrle miši, ko je bilo treba knjige poskriti po podstrešjih in v kleteh! To bo treba vse lepo in previdno obrisati.
Ob Janševem Umnem kletarju, Aškerčevih Romancah in baladah, ob pesmih Simona Gregorčiča (“Glej!” se zamislim. “To so bili ribiči in majhni kmetje!”) je ležala drobna, že zelo obrabljena knjižica brez platnic. Tudi letnice ni nikjer:
CYSOCV___
f	~
& '72 '
m
f Sanje y podobah I
pa naibollših virih zbrane
Žil«»! in flts&is Anito Turk, ksjipr i LjgMIal, "f
SANJSKA KNJIGA

—AvV________
SRED M.
4
- —
¿ustavljena in ¡¿brana po naj- ~y boljših starih egiptovskih in arabskih virih mr dopolnjena s rasnimi v to stroko spadajočimi navaditi.
VI. pnumužen! uxl.i

V Ijjuhljnni 1'
Z*u.í0a Ín prodaj knJEs-ar*!. *otca X*al: na«1. T Ljubij-idL
Knjige se neverjetne žive človekove spremljevalke. Z njim se pomikajo po hiši (pa ne samo, kot bomo videli), ga ogovarjajo, izginjajo in se spet pojavljajo. Človek išče knjigo in ona ga takorekoč pokliče!
Prijatelj Žilbert se je rodil in rastel v Aleksandriji v Egiptu. Z eno nogo je vedno tam. Ko se je lanske jeseni vrnil, je zmagoslavno prinesel s sabo drobno knjigo.
Tudi tukaj je letnica skoraj zabrisana, vendar je z lečo mogoče razbrati 1. 1906, vsekakor obe sta se rodili v tiskarni gospoda Turka v Ljubljani. Knjiga iz tetine skrinje je tako našla mlajšo sestro, saj je jasno, daje bila tiskana kasneje (saj je tista “aleksandrijska” razširjena in izpopolnjena). Kakšnih osemdeset let je dremala v Aleksandriji, kamor jo je bila ponesla Slovenka, ki je šla tja služit kot mlado dekle. Gotovo si je želela vedeti, kako seji bodo uresničile sanje.
Tako ta knjiga razlaga sanje, in sicer od A do Ž: tu imamo nekaj primerov s črko P in R:
Poljub dati lepi samski osebi: zanesi se na pri jatelja, 40.
Poljub dati grdi samski osebi: močno se bode motil, 5.
Poljub dati oženjeni osebi: neprijetnosti se n moreš ogniti, 32.
’’oljub, dati hoteti: žalost in otožnost, 73.
Poljub dati na roko: sreča, zadovoljnost, vs selje, 64.
Poljub, dati mož možu: od prijateljev nepričakc vano zapuščen biti, 37.
Svetopisemski Jožef, ki ni ženin Device Marije, temveč tisti, ki so ga bratje prodali v suž-nost, je postal najvišji faraonov sodelavec zato, ker je v svoji modrosti vedel razložiti čudne faraonove sanje.
Razlaga sanj sega za tisoče let nazaj. Človek je vedno skušal uganiti prihodnost tudi z raznimi načini prerokovanja - na primer s prerokovanjem po kavinem sesedku in tako naprej.
Prerokovanje po kvartali.
Kako in kaj se po kvartah prorokuje, to povedati je namen sledečih vrstic. Držati se hočemo po navodu slavne francoske vedeževalke in prerokovalke Le Normand, ki je tako-le ravnala:
Rože videti: sreča v ljubezni, 9.
Rože trgati: kaže na dobiček, 7.
Rože, raniti se na njih: nimaš sreče pri drugem spolu, 51.
Rože v cvetji: sreča in blagoslov, 56.
Rože ovenele: jeza, nevolja, nesreča v ljubezni, 75.
Rože, grm z mnogimi cveti: pomnožitev družine, 22.
Rože, ž njimi okinčan biti: tvoje veselje ne bode dolgo trajalo, 12.
Rože v dar dobiti: dobro opravljati, 43.
Rože nabirati in skupaj vezati: kmalu bode poroka, 49.
Rože uvohati ali vohati: veselje in sreča, 84. Rožni venec: pobožni čuti, 58.
Simboli in številke iz knjige sanj:
Suknja.	Podgana.	Voter.	Tehtnica.
29	30
Spati. Srebrni novci. Križ.	Voz sena.
Baklja.
Voziti.
Kruh.	Lestva.
28
Časopis.	Ponev.
Vojašnica.	Jezdec.
25
Igrače. Lesena posoda.
Preproga.
26
Učiti se.
Kavke.
Zob.
Človek sanja v metaforah in simbolih. V sanjah lahko se vračamo v preteklost in naredimo skokič v prihodnost. Lahko padamo in letimo. A važno je le eno: pristati vedno na trdnih tleh.
Mitja Petaros
Novosti pri Banki Slovenije
V lanskem letu je Banka Slovenije izročila v obtok več novih kovancev, bodisi obtočnih bodisi priložnostnih, izdala pa je tudi nekaj posebnosti izrecno za zbiralce in numizmatike.
Ob Evropskem letu invalidov 2003 so v Sloveniji
2.	junija izročili v obtok spominske kovance, da bi trajno obeležili ta dogodek. Kot običajno so kovali zlatnik (kateremu so ob isti teži in čistoči kot vsi prejšnji zlatniki Banke Slovenije nekoliko povišali nominalno vrednost, ki je tokrat znašala 25.000 SIT, prodajna cena pa je, kot to predvideva zakon, vsaj za 10% višja od nakovane vrednosti novca), srebrnik (nominalne vrednosti 2.500 SIT) in dvokovinski tečajni kovanec vrednosti 500 tolarjev. Iz Banke so sporočili, da so kovali 300 zlatnikov, ki so žal že pošli, 1.500 srebrnikov in 200.000 obtočnih petstota-kov. Risbe so za vse tri kovance enake in njihova avtorica je Katarina Čehovin iz Kranja. S klicajem je skušala avtorica opozarjati na diskriminacijo invalidov in izbrani znak, naj bi nas “vzpodbujal k odgovornosti za enakopraven pristop zdravih ljudi do vseh skupin invalidov” (kot piše na spremnem listu, ki so ga priložili novcem). Na reverzu je opazen zelo stiliziran voziček kot simbol invalidnosti. Ob vprašljivi sporočilnosti upodobitve je vsekakor zelo hvalevredno, da so pri Banki Slovenije z izidom kovancev (menda edini v Evropi, vsekakor med redkimi) odlično poudarili pomen, ki naj bi ga imelo evropsko leto invalidov.
7. julija 2003 so dali v obtok obtočne kovance po 20 in 50 tolar-
Priložnostni kovanci: levo so tri primeri kovancev ob Evropskem letu invalidov, na desni pa sta zlatnik in srebrnik ob 60. obletnici kočevskega zbora odposlancev.
jev (čeprav ostaja papirnati denar istih vrednosti še vedno v veljavi). Barva novih kovancev je srebrno siva, saj so izdelani iz zlitine bakra (75%) in niklja (25%), enako kot pri kovancu za 10 tolarjev. Dvaj-setak ima premer 24 mm (isto širino ima kovanec za 2 tolarja, le da je tanjši, saj 2-tolarski tehta 5,40 g) ob teži 6,85 g, obod je valovito nazobčan; na reverzu je upodobljena štorklja ob latinskem napisu cico-nia ciconia. Petdesetak pa tehta 8 gramov in ima premer 26 mm (kot novec vrednosti 5 SIT, le da ta tehta 6,40 g), obod pa je izmenično gladek in nazobčan. Na reverzu tega kovanca je ob latinskem napisu taurus taurus gravirana zelo abstraktna podoba bika. Averz obeh kovancev je skoraj enak tistemu na običajnih tolarskih tečajnih kovancih, le da so tokrat prestavili datum na drugo mesto. Avtor grafične podobe obeh kovancev, kot tudi vseh ostalih obtočnih tolarskih kovancev, je Miljenko Licul v sodelovanju z Janezom Boljkom. Žal je tudi tokrat, kot pri vseh slovenskih tečajnih kovancih doslej, napis z imenom nakovane živali le po latinsko: izgubljena priložnost za promocijo slovenskega jezika in za njegovo mednarodno uporabo, saj je na kovancih res dovolj prostora tudi za slovenski naziv. Škoda, da niso bili odgovorni funkcionarji malo pazlivejši, ko so izbirali podobe novcev.
Druga serija lanskih priložnostnih kovancev je izšla 8. septembra 2003 ob 60. obletnici kočevskega zbora odposlancev. Žal niso tokrat predvideli obtočnega kovanca, tako da sta v seriji le zlatnik in srebrnik, kateremu so ob tej priložnosti tudi spremenili nominalno vrednost, saj velja celih 5.000 SIT (ob isti teži kot prejšnji srebrniki Banke Slovenije). Avtor idejnega osnutka risbe (ki je enaka za oba kovanca) je tokrat Blaž Češka iz Lukovice, ki je izbral zelo simbolično predstavitev upodobljenega dogodka. Na teh spominskih kovancih so “stilizirani deli peterokrake zvezde, ki se ste-
Kartonska knjižica Banke Slovenije z zbirko tečajnih kovancev, katerih par primerov vidimo zgoraj desno.
kajo v točke in simbolizirajo pot skupin odposlancev - glasnikov slovenskega naroda, ki so se leta 1943 skrivaj zbirali in odhajali na večdnevno pot proti Kočevju, na kovancih simbolno upodobljenem z večjo piko.” (povzeto iz spremnega lista, ki ga je izdala Banka Slovenije). Sklepi zbora odposlancev slovenskega naroda so spremenili položaj Slovenije v Jugoslaviji, saj je ta bila pred drugo svetovno vojno banovina (oz. upravna enota), po kočevskem zboru pa je dobila federalni status, tako da to lahko imamo za državnopravno dejanje naroda, ki je dolgo hrepenel po lastni državi in so se mu take sanje uresničile leta 1991 po referendumu o osamosvojitvi. Tokrat je bila kovana količina 300 zlatnikov (ki so tudi že pošli) in 1.500 srebrnikov. Kot običajno so vse opisane novce nakovali v Mincovni Kremnici na Slovaškem, ki že dolgo kuje novejši slovenski denar.
Pred novoletnimi prazniki pa je Banka Slovenije dala v prodajo sete tečajnih kovancev z letnicami od 2000 do 2003. To so v obliki kartonske knjižice zbrani obtočni kovanci vsakega omenjenega leta: na sprednji strani zelenega ovitka je upodobljena stavba Banke Slovenije v Ljubljani, na hrbtni pa so slovenski državni simboli (zastava in grb) in nekaj statističnih podatkov o Sloveniji, vse v slovenskem in angleškem jeziku. Po zunanjosti so si vsi seti podobni (razlika je le v letnicah), “knjižice” s kovanci pa se razlikujejo po vsebovanih kovancih in po tem, da je v vsaki opisana kakšna slovenska “posebnost”. V setu z letnico 2000 je predstavljen lipicanec (saj je bil takrat prvič kovan 10-tolarski novec s podobo
konja) in ob sliki belega konja je tudi krajši opis pasme in Krasa nasploh (žal se je tu pojavila napaka, upamo, da je to tiskarski škrat, čeprav se tako v slovenskem besedilu kot v angleškem prevodu, kjer je govor, do kod se razprostira Kras, omenja Mlinščica pri Trstu. Ta kraj pa sploh ne obstoja: verjetno so želeli omeniti Glinščico in njene kraške posebnosti). V setu z letnico 2001 je slika nekaterih slovenskih bankovcev in kovancev, saj smo takrat praznovali 10. obletnico tolarja in so tudi nakovali priložnostni stotak. V setu 2002 je opisana vaška situla (zelo pomembna arheološka najdba na Slovenskem, ni pa zelo jasno, zakaj so jo predstavili z obtočnimi kovanci); v setu z letnico 2003 pa je prikazana štorklja, saj je ta upodobljena na dvajsetaku, ki so ga tisto leto prvič kovali. Setov so izdali za vsako letnico po 500 kosov v navadni tehniki in 500 v polimi tehniki (proof). Naj kot zanimivost dodamo, da so nekatere kovance z letnico 2002 in vse (razen priložnostnega) z letnico 2003 nakovali le za take sete oz. pakete in jih niso nikdar dali v vsakdanji obtok.
Banka Slovenije je lani izdelala tudi 300 srebrnih plaket z motivom 10-tolarskega bankovca v naravni velikosti. Ponujali so jo v leseni škatljici ob originalnem 10-tolarskem bankovcu, plaketa pa tehta 170 gramov srebra. Tudi to posebnost so izdelali v kremniški kovnici.
Baje da je za letošnje leto Banka Slovenije že predvidela dva dogodka, ob katerih bo izdala priložnostne kovance: verjetno bosta izšli seriji spominskih kovancev ob 250-letnici rojstva Jurija Vege in ob 1000-letnici prve pismene omembe Bleda. Pogojnik pa je tu nujen, saj seje že večkrat zgodilo, da niso bili predvideni motivi tudi nakovani... bralce bomo seveda sproti obveščali o novostih...
Antena
Zgodovina in arhivi
Arhiv Republike Slovenije je 30. januarja v Ljubljani predstavil pet novih knjig zgodovinarjev in arhivskih strokovnjakov, ki je izdal v zadnjem obdobju.
Primorsko zadeva predvsem knjiga Metke Gombač Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko Primorje in Trst 1944-1947 (podnaslov: Organizacijska shema ljudske oblasti, 280 strani).
Ostale publikacije pa so naslednje: Nina Zupančič Pušavec - Oblika organiziranja gospodarstva na Slovenskem od 1918 do 1941; Gašper Šmid - Uprava Dravske banovine 1929-1941; Antoša Leskovec in Aleksandra Serše - Vodnik po arhivskem gradivu o Prekmurju v Arhivu Železne županije v Sombotelu 1849-1860; Jože Žon-tar - Arhivska veda v 20. stoletju.
Bartolovi spomini
Založba Sanje iz Ljubljane, ki je v Zbirki Vladimir Bartol že izdala roman tržaškega pisatelja Alamut, njegovo zbirko novel Al Arafin zbirko humoresk Mangialupi in drugi, je jeseni na kakih 350 straneh izdala prvo izmed treh knjig Bartolovih spominov Mladost pri Sv. Ivanu, in sicer z naslovom Svet pravljic in čarovnije. Uvodno besedo je napisal tržaški časnikar in pisatelj Dušan Jelinčič.
Sledili bosta Težka pot do učenosti in Romantika in platonika sredi vojne.
Obsežne spomine je Bartol (1903-67) objavljal kot podlistek v Primorskem dnevniku v letih 1955-56, le prvi del je kasneje izšel tudi v knjižni obliki.
Novo VODSTVO CELJSKE Mohorjeve družbe
Na občnem zboru Mohorjeve družbe iz Celja so 29. novembra določili novo vodstvo. Novi direktor založbe je Jože Faganel, novi glavni urednik pa Andrej Arko. Na prvi seji novega odbora so bili izvoljeni Jože Planinšek za predsednika, Svetko Gregorič in Terezija Zorko za podpredsednika in Ivan Štuhec za tajnika. Na občnem zboru so bili za častne člane razglašeni dolgoletni dragoceni sodelavci Janko Moder, Alojz Rebula, Marijan Smolik in Svetko Gregorič.
Po Vojkovih poteh
Nekdanji partizan, danes član vodstva Društva TIGR Ciril Pelicon je konec leta 2003 v Kopru in Novi Gorici v sozaložbi Društva TIGR in Območne skupnosti Zveze borcev izdal knjigo Po Vojkovih poteh - Spomini kurirja Rada. Gre za iskrene, tudi kritične spomine o boju za svobodo, o narodnem heroju Janku Premrlu - Vojku, o soborcih. Omenjene so tudi nekatere povojne likvidacije primorskih partizanskih prvoborcev, ki niso bili pogodu oblasti.
60-letnica Balantičeve smrti
Ob 60-ietnici smrti so se 23. novembra spomnili pesnika Franceta Balantiča in ostalih žrtev partizanskega napada na domobransko postojanko v Grahovem. Mašo zadušnico je daroval upokojeni nadškof Franc Perko. Pel je baritonist Marko Fink. Na akademiji so o Balantiču spregovorili njegova sestra Tilka Jesenik, prof. Justin Stanovnik in prelat Vinko Šega.
Založba Nova revija je ob 60-letni-ci izdala faksimilirani izdaji Balantičeve rokopisne zbirke Muževna steblika in njenega preurejenega posmrtnega knjižnega natisa z naslovom V ognju groze plapolam. Spremno študijo je prispeval France Pibernik.
50 let RMV
Slovenski taborniki v Italiji (Rod modrega vala) so s prireditvijo 13. decembra v Kulturnem domu v Trstu zaokrožili proslavljanje svojega zlatega jubileja. Pripravili so tudi razstavo in pa šest priročnikov za svoje delo. Na proslavi so spregovorili prof. Marta Ivašič in oba starosta, Irina Cebu-lec In Janko Andolšek.
Stu ledi
tržaška folklorna skupina Stu ledi že 30 leti goji in oživlja tržaško, a tudi širše primorsko in slovensko ljudsko izročilo. Jubilej je proslavila 23. novembra v Kulturnem domu v Trstu. Slavnostni govor je imel predsednik Marjan Spetič. Med nastopajočimi je bila seveda tudi Ženska pevska skupina Stu ledi, ki veliko nastopa samostojno.
Novoletno srečanje v Tinjah
V Domu prosvete v Tinjah na koroškem je bilo 3. In 4. januarja tradicionalno novoletno srečanje za izobražence, tokrat na temo Radikalnost in fundamentalnost v veri.
Odprli so tudi skupinsko razstavo Simfonija barv.
Slovenski tajnik CELAM
kapucinski pater Andrej Stanovnik, ki se je rodil v Slovenski vasi v Buenos Airesu in je škof v Reconquisti na severu države, je bil imenovan za generalnega tajnika Sveta južnoameriških škofovskih konferenc (CELAM).
Ta od leta 1955 povezuje 22 škofovskih konferenc Latinske Amerike.
Društvo slovenskih izobražencev v novem letu
Konec sezone v letu 2003 smo sklenili s predstavitvijo knjige ljubljanskega škofa Antona Vovka.
Po božičnih praznikih pa je društvo v ponedeljek, 12. januarja letos, ponovno odprlo vrata Peterlinove dvorane za tradicionalna ponedeljkova kulturna in družabna srečanja. Prvo srečanje v novem letu je bilo namenjeno predstavitvi knjige Aleksandra Možeta o odvisnosti od alkohola. Knjigo je predstavil dr. Rafko Dolhar. Naslednji
ponedeljek, 19. januarja, pa je mag. Gorazd Bajc predstavil knjigo Bojana Pavletiča “Prarealci iz Ulice Starega lazareta”, ki je pravkar izšla v založbi Mladike. Knjiga govori o začetkih slovenskih višjih srednjih šol v Trstu, katerih 60-letnico bomo obhajali prihodnje leto. V ponedeljek, 26. januarja, pa je bil gost večera mladi filmski režiser Martin Turk.
Društvo slovenskih izobražencev vabi na srečanja vsak ponedeljek ob 20.30.
Bojan Pavletič in Gorazd Bajc ob izidu knjige Prarealci iz Ulice Starega lazareta (levo); režiser Martin Turk (desno)
Niko Grafenauer nagrajen
Na 19. knjižnem sejmu v Ljubljani so Schvventnerjevo nagrado za založništvo podelili uredniku založbe Nova revija, pesniku Niku Grafenauerju.
V Cankarjevem domu je 76 založnikov predstavilo 6.000 knjig. Posebne predstavitve so pripravile tudi slovenske založbe iz Italije in Avstrije.
Alojz Debeliš - vitez
Predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi je predsedniku Kmečke zveze v Trstu in domačemu prosvetnemu delavcu Alojzu Debelisu podelil visoko državno priznanje. Postal je vitez republike. Svečano podelitev je 18. decembra v Trstu vodil prefekt Goffredo Sottile.
Peter in Lea Urbanc
V Torontu v Kanadi je 20. januarja obhajal 80-letnico javni delavec in publicist dr. Peter Urbanc.
Konec oktobra je izgubil 77-letno ženo Leo, roj. Seljak iz Tržiča, ki je po vojni nekaj časa živela v Trstu. Oba sta bila vedno navezana na naše zamejstvo.
Akcijski odbor za slovensko državo
IKot 11. zvezek posebne knjižne zbirke raziskovalnega inštituta Studia slovenica (p. p. 28, 1210 Ljubljana-Šentvid) je njegov vodja dr. Janez Arnež pripravil in na 156 straneh izdal knjigo Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo, Sejni zapisniki 1946-1947.
Gre za gradivo odbora, ki ga je (formalno kot tajnik) v Rimu vodil prof. Ciril Žebot, v njem pa je bil tudi tržaški rojak prof. Janko Jež. Slednji je o zadevi pisal v svojih spominih, objavljenih leta 1997 pri Goriški Mohorjevi družbi, vendar za Arneža glede tega ni povsem prepričljiv.
Prof. Arnež je napisal uvodno študijo v slovenščini in angleščini, nato pa dobesedno objavil zapisnike sej, in to brez opomb, ker pripravlja še posebno študijo o začetku in razvoju ideje o slovenski državi. Sej je bilo 39, objavljeni pa so skoraj vsi zapisniki, ki gredo od ustanovne seje 23. marca 1946 do 5. avgusta 1947, ko je bil sicer sprejet nov poslovnik in so se razgovarjali o novih oblikah dela po razselitvi članov, vendar je bila to zadnja seja.
A kcijikO odbor' jfO/ ¡ebUry'eno-
dr^aA/ù'
Sejni zapiski, 1946 -1947
Umrl je Marko Vuk
Dne 25. januarja je preminil znani goriški kulturni delavec, umetnostni zgodovinar Marko Vuk. Rodil se je 21. novembra 1947 v Mirnu, diplomiral pa je iz umetnostne zgodovine in zgodovine v Ljubljani. Več kot 30 let je bil zaposlen v Goriškem muzeju na gradu Kromberk, svoje bogato znanje pa je razdaljal na obeh straneh meje. Znani sta zlasti njegovi knjigi o Milku Bambiču (1991) in o umetnosti 20. stoletja na Goriškem in v Posočju (2000), objavljal pa je tudi v Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe, Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, Enciklopediji Slovenije, Novem listu in Novem glasu.
Vuk je bil od leta 1962 organist v Mirnu, bil je tudi med ustanovitelji Slovenskih krščanskih demokratov na Goriškem.
Kip in knjiga Tineta Debeljaka
V Škofji Loki so ob stoletnici rojstva 25. novembra odkrili kip pesniku, prevajalcu, literarnemu zgodovinarju in uredniku, vodilnemu kulturnemu delavcu povojne politične emigracije v Argentini dr. Tinetu Debeljaku (1903-1989). Najprej so odprli razstavo Sem senca zapuščena, ki jo je pripravila Rozina Švent iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Nato je mašo zadušnico daroval ljubljanski nadškof Franc Rode. Med kulturnim programom so na aieji zaslužnih mož odkrili Debeljakov kip, delo Metoda Frlica. Spregovorila sta literarni zgodovinar Denis Poniž in književnik Zorko Simčič.
Za konec so v Kašči predstavili izredno okusno urejeno in vsebinsko bogato knjigo Tine Debeljak, Črni Kamnitnik - Loma Negra, ki jo je uredil njegov vnuk Marko Vombergar iz Buenos Airesa. V njej je predstavljeno obdobje, ko je Debeljak po vojni živel v pampi, ločen od družine, ki je Slovenijo mogla zapustiti šele leta 1954. Tisto boleče obdobje je bilo zanj najbolj ustvarjalno. V knjigi so črtice, pesmi, pisma ženi in otrokom, a tudi Vombergarjeve fotografije Lome Negre, kjer je pesnik takrat živel in ime poslovenil v Črni Kamnitnik. Knjigo večjega formata, ki ima 255 strani, sta izdali Družina in Muzejsko društvo Škofja Loka. Spremno besedo je prispeval prof. Denis Poniž.
Zbrana dela
Pri mariborski založbi Litera, ki jo vodi književnik Andrej Brvar in je prevzela skrb za izdajanje Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, so izšli še trije zvezki te temeljne zbirke. Tako so izšle četrta, zadnja knjiga zbranih del Alojza Gradnika,
13. knjiga Juša Kozaka in pa monografija o Franu Šaleškem Finžgarju, ki jo je napisal urednik 15 zvezkov Finžgarjevih zbranih del Jože Šifrer. To je četrta monografija v celotni zbirki, ki izhaja od ieta 1946 in je dosegla 210 zvezkov. Ureja jo akademik France Bernik.
Tavčarjeve religiozne pesmi
V ITALIJANŠČINI
Tržaški pesnik Ivan Tavčar, ki objavlja v italijanščini, slovenščini, a tudi nemščini, je pri društvu Accademia Internazionale II Convivio na Siciliji lani izdal novo zbirko religioznih pesmi La memoria delle origini. Predgovor je napisala Enza Conti.
Publikacija v čast Avgustu Černigoju
Kot drugi zvezek zbirke Galerie Imaginaire je v Trstu izšel likovni zvezek D’après Černigoj (Na Černigojev način). Uvodni besedili o Avgustu Černigoju (1898-1985) in njegovih učencih sta napisali Krisztina Pas-suth in Laura Safred, umetniška dela pa so prispevali Patrizia Dévidé, Barbara Strathdee, Franko Vecchiet in Edvard Zajec.
60-letnica
Partizanskega dnevnika
V nekdanjem Narodnem domu v Trstu je bila 26. novembra spominska prireditev ob 60-letnici izida prve številke Partizanskega dnevnika, torej predhodnika sedanjega Primorskega dnevnika. Takrat je bil to edini tiskani ilegalni dnevnik v zasedenih deželah Evrope. Slavnostni govornik je bil donedavni predsednik Zveze združenj borcev Ivan Dolničar. Podelili so tudi Bubničeve nagrade mladim piscem.
Kosovel in Kocbek na znamkah
Med slovenskimi znamkami, ki so izšle 22. januarja, sta tudi priložnostni znamki ob stoletnici rojstva pesnika Srečka Kosovela (1904-26) in pesnika, pisatelja ter politika Edvarda Kocbeka (1904-81). Kosovela predstavlja grafični portret Avgusta Černigoja, Kocbeka pa mladostna fotografija, ob obeh pa je tudi posnetek rokopisa.
Istra v Trstu
Žnanstveno-raziskovaino središče Univerze na Primorskem, Zgodovinsko društvo Južne Primorske ter Narodna in študijska knjižnica iz Trsta so izdali študijo tržaškega zgodovinarja dr. Sandija Volka Istra v Trstu, ki opisuje italijansko “nacionalno bonifikacijo” tržaške pokrajine z naseljevanjem istrskih beguncev v letih 1945-66.
Merku na zgoščenki
komorni zbor Nova Gorica, ki ga vodi Ambrož Čopi, je ob petletnici delovanja objavil dve zgoščenki. Na eni so posnetki s koncertov in tekmovanj, na drugi, ki nosi naslov Z gozdom prihajam, pa so same skladbe Pavleta Merkuja.
Rezija
Na Ravanci v Reziji so 28. decembra praznovali 20-letnico kulturnega društva Rozajanski dum, ki mu od leta 1991 predseduje Luigia Negro.
Založba ZRC v Ljubljani pa je na dobrih 130 straneh izdala narečno pesniško zbirko Silvane Paletti (roj. 1947) s prevodoma v italijanščino in knjižno slovenščino Rozajanski serč-ni romonej - La lingua resiana del cuore - Rezijanska srčna govorica. Knjigo je uredil prof. Roberto Dapit, ki je poezije prevedel v italijanščino, medtem ko je prevode v knjižni jezik oskrbela prof. Marija Pirjevec.
Jadranski koledar in knjige ZTT
Založništvo tržaškega tiska je decembra izdalo Jadranski koledar 2004. Uredila ga je Damijana Ota, pri njem pa sodeluje 36 avtorjev.
Pri ZTT sta izšli tudi dve po zasnovi in grafiki sorodni pesniški zbirki z italijanskim prevodom, tiskanim v obratni smeri. Gre za lastna izbora poezij Aceta Mermolje Na robu lista -A bordo pagina in Marija Čuka Ugrizi - Morsi. Obe knjigi je uredil in jima napisal spremno besedo univ. prof. Miran Košuta. V obeh sta tudi biobi-bliografiji avtorjev. Prevode v italijanščino je oskrbela Daria Betocchi. Grafično oblikovanje je delo Studia Link.
Jana Radovič pa je pri ZTT izdala etnografsko delo Eno lirco al’ pej dvej, da ‘mamo za naprej!
Nobelovec Fritz Pregl ima kip v Ljubljani
V Toscaninijevem parku v Ljubljani se je 3. decembra pridružil kipom slovenskih znanstvenikov doprsni kip Nobelovega nagrajenca za kemijo iz leta 1923 Fritza Pregla (1869-1930). Rodil se je v Ljubljani in bil po očetu slovenskega izvora. Bil je zdravnik in profesor medicinske kemije v Gradcu.
Koroški etnološki zapisi
Siovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca je jeseni izdal drugo številko svojega glasila Koroški etnološki zapisi, ki ga je uredila znanstvena vodja inštituta mag. Martina Piko Rustia. Na 176 straneh je objavljeno gradivo s simpozija o Urbanu Jarniku, ki je bil ob Zablatnikovem dnevu 27. maja 2000 v Bistrici na Zilji, ponovili pa so ga naslednje leto na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
V slovenskem verskem in kulturnem središču sv. Cirila in Metoda v Melbournu v Avstraliji so 22. marca 2003 slovesno praznovali 25-letnico pouka slovenščine na javnih šolah zvezne države Victoria.
Inštitut za slovenske študije v Victorii, ki ga vodi pobudnica tečajev Aleksandra Čeferin, je ob tej priložnosti v angleščini objavil knjigo na 136 straneh z bogato dokumentirano četrtstoletno kroniko prizadevanj za uveljavitev slovenščine v šolstvu in pa brošuro z obsežnim programom omenjene proslave. Obe publikaciji sta izpod peresa Aleksandre Ceferin in nosita naslov Slovenian Language in Australia, 25 years of Slovenian language in Victorian Schools.
r Zanimanje za italijanska taborišča	ALESSANDRA KERSEVAN
V Italiji se je zadnje mesece precej povečalo zanimanje za fašistična koncentracijska taborišča. Tako je v zelo razširjeni zbirki založbe Mursia v Milanu lani izšel ponatis študije Renicci, un campo di concentramento in riva al Te vere, ki govori o interniranju Slovencev med drugo svetovno vojno, zlasti v Renicciju v Toskani, in jo je prof. Carlo Spartaco Capogreco prvič izdal leta 1998 v Cosenzi, a	Un campo di concentramento fascista 1942-1943 COMUNE Dt CONAJtS KAPPA VI’
ni bila na voljo v knjigarnah. Konec januarja bi morala pri založbi Einaudi v Turinu iziti nova Capogrecova knjiga I campi del Duce, L’lnternamento civile nell’ltalia fascista (1940-1943) s pregledom vseh taborišč za civiliste v Italiji.
Zgodovinarka Alessandra Kersevan, ki živi v Vidmu, je lani izdala obsežno knjigo o taborišču v Gonarsu: Un campo di concentramento fascista, Gonars 1942-1943 (založili občina Gonars in založba Kappa Vu iz Vidma, 389 str.). Tudi na Tržaškem je bilo nekaj predstavitev, knjiga pa je bila v ospredju pozornosti na simpoziju o fašističnih koncentracijskih taboriščih za internirance iz Jugoslavije, zlasti v Gonarsu in Viscu, ki je bil 29. novembra v Palmanovi.
Na Dan spomina je bila 27. januarja spominska svečanost v Monigu pri Trevisu, kjer je tudi bilo taborišče. Šolski mladini je spregovorila rojakinja prof. Devana Lavrenčič, skupno so nato obiskali vojašnico Cadorin, v kateri so bili zaprti interniranci.
Seminar o fašističnih taboriščih, pri katerem so sodelovali italijanski in slovenski zgodovinarji, je bil 30. januarja še v Tržiču na Goriškem.
Umrli zdomski duhovniki
Na Južnem Tirolskem je 15. novembra umrl duhovnik ljubljanske nadškofije dr. Ivo Osana. Rodil se je 14. februarja 1921 v Ljubljani in se ob koncu vojne z bogoslovci umaknil na Koroško. V duhovnika je bil posvečen 17. junija 1945 v Zermanu pri Trevisu. Nato je študiral v Rimu in služboval v Švici ter na Južnem Tirolskem, nazadnje v benediktinski opatiji Marienberg.
V	Pine Cityju v Minnesoti (ZDA) je 9. decembra umrl duhovnik Franc Gaber, rojen 25. marca 1918 v Stari Loki. Tudi on je odšel z bogoslovci v begunstvo in bil posvečen leta 1951 v Clevelandu. Služboval je na ameriških župnijah.
V	božičnem času je v Torontu umrl upokojeni župnik Franc Skumavc, rojen 8. marca 1926 v Zg. Ra-dovni in posvečen leta 1959, ki je od poletja živel v Starostnem domu Lipa. Svoje razgibano življenje je opisal v avtobiografiji Po enosmerni poti, ki je sprva izšla leta 1992 v angleščini.
42. Dan emigranta
V	Čedadu je bil 6. januarja priljubljeni Dan emigranta. Na njem so govorili predsednik društva Planika iz Kanalske doline Rudi Bartaloth, ki sta mu predsednika krovnih organizacij SSO in SKGZ tudi izročila denar, ki je bil zbran za pomoč žrtvam povodnji v Ukvah, predsednik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine Ales-sandro Tesini in predsednik upravne enote Tolmin Zdravko Likar. Beneško gledališče je v režiji Marjana Bevka uprizorilo igro Alda Klodiča Boj za ljubezen.
Resnikovi Dotiki
Društvo 2000 je jeseni v Ljubljani izdalo slogovno in grafično svojevrstno “potopisno novelo v odstavkih in še štiri ireverentne zgodbe” Dotiki.
Gre za knjigo na skoraj 350 straneh, ki jo je napisal in oblikoval književnik in esejist Samo Resnik.
Sklad Mitja Čuk
Tržaški škof msgr. Ravignani je 5. decembra sredi Opčin blagoslovil novi sedež Sklada Mitja Čuk. Na drugem koncu vasi pa nastaja večnamensko središče te zaslužne ustanove, ki jo vodita Stanka Čuk kot predsednica in Jelka Cvelbar kot tajnica.
Minister Rupel o Milačevi knjigi
V številki 1-2 letnika 2001 revije Slovene Studies, ki jo izdaja Društvo za slovenistične študije v ZDA in ki je v resnici izšla šele oktobra 2003, je med drugim v angleščini objavljena ocena spominov dr. Metoda Milača (izšli so v angleščini v ZDA, pozneje še v slovenskem prevodu z naslovom Kdo solze naše posuši) izpod peresa slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. O njih pravi, da so nekaj posebnega v nizu vojnih spominov, gre za dobro napisano in zanimivo pričevanje, ki ima tudi vrednost zgodovinopisnega dela. Ob tem Rupel razmišlja o takratnih tragičnih izkušnjah Slovencev, zlasti o množičnih pokolih, primerja pa tudi takratni in sedanji položaj slovenskega naroda.
Pogledi o ugrabitvi na Socerbu
Pri inštitutu Studia siovenica je dr. Janez Arnež izdal novi številki glasila Pogledi (novembra 2003: št. 66-67, februarja 2004: št. 68-69).
V njih se nadaljuje ameriški dnevnik goriškega duhovnika dr. Alfonza Čuka. Zanimivo arhivsko gradivo iz zapuščin dr. Mihe Kreka, generala Ivana Prezlja in drugih emigrantskih osebnosti zadeva slovenske četnike, povojne poboje, procese in zapore, politične razmere itd.
Najdemo pa tudi zanimivo pismo, v katerem je 26. maja 1948 duhovnik na Tržaškem Andrej Gabrovšek podrobno opisal bratu duhovniku v ZDA Francu Gabrovšku ugrabitev dolinskega župnika in poznejšega stolnega župnika v Ljubljani Franca Smerkolja (1922-86) v Sv. jami na Socerbu.
Novoletno srečanje SSk
Deželno vodstvo Slovenske skupnosti je letošnje novoletno srečanje za somišljenike in za javne delavce celotne narodne skupnosti priredilo 23. januarja v palači Lantierl v Gorici. Poleg strankinega deželnega predsednika Draga Štoke in tajnika Damijana Terplna so na večeru spregovorili pisatelj Boris Pahor, slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel in predsednik deželnega sveta Furlanije-Julljske krajine Alessandro Tesini.
Obnovljena minoritska
CERKEV NA PTUJU
Ptujski nasiovnl škof, sicer pa pomožni škof v Mariboru dr. Anton Stres je 21. decembra blagoslovil obnovljeno minoritsko cerkev na Ptuju. Starodavno stavbo, ki se je držala samostana, je leta 1945 uničila letalska bomba, po vojni pa so na njenem mestu nalašč zgradili pošto. Po demokratizaciji je padla odločitev o ponovni gradnji, ki še ni povsem končana.
Duhovnik Anton Gosar umorjen
Med Šiovenci je močno odjeknila vest, da je ropar 17. januarja v Mekinjah umoril upokojenega župnika in znanega dobrotnika potrebnih Antona Gosarja. Bil je sin sociologa in politika Andreja Gosarja. Rodil se je 20. septembra 1925 v Ljubljani In kot bogoslovec odšel v begunstvo. V duhovnika je bil posvečen leta 1952 v Argentini, od koder se je leta 1971 vrnil v Slovenijo. Bil je tudi nadarjen slikar.
„«¿yfeyi................. : .... -
O p. Placidu Corteseju v Ljubljani
Leva slika, od leve: p. Tito Magnani, Ivo Gregorc, p. Slavko Stermešek, Dorica Emeršič in Ivo Jevnikar. Desno: p. Ljudevit Maračič, avtor knjige o p. Placidu Corteseju. Te in druge fotografije dobite na http://minoriti.rkc.si/.
Na pobudo Slovenskih katoliških izobražencev (v okviru Socialne akademije) in slovenske minoritske province je bila 5. januarja na Teološki fakulteti v Ljubljani zelo dobro obiskana in odmevna okrogla miza o mučencu zaradi ljubezni p. Placidu Corteseju in njegovih stikih s Slovenci.
Večer je vodil Ivo Jevnikar iz Trsta, ki je tudi orisal življenjsko pot svetniškega kandidata. Prisotne sta pozdravila predsednik SKI prof. Franc Cvelbar in provincial minoritov p. Slavko Stermšek, nakar so spregovorili ekonomist Ivo Gregorc iz Ženeve, ki je bil s patrom zaprt na sedežu Gestapa v Trstu, avtor Cortesejevega življenjepisa v hrvaščini p. Ljudevit Anton Maračič iz Pulja, prevajalka te knjige v slovenščino Doroteja Emeršič s Ptuja in vicepostulator p. Tito Magnani iz Padove.
Niz božičnih koncertov
NA TRŽAŠKEM IN GORIŠKEM
Na levi je nastop Cerkvenega pevskega zbora Sv. Jerneja na koncertu v openski cerkvi, desno pa posnetek s koncerta v tržaSki stolnici Sv. Justa.
V	adventnem in božičnem se je po tržaških in goriških cerkvah in dvoranah zvrstilo veliko božičnih koncertov. Omenili bomo le osrednja.
Ob 30-letnici goričkega Združenja cerkvenih pevskih zborov je bil 26. decembra koncert v gorički stolnici. Pod vodstvom Hilarija Lavrenčiča so nastopili zbora Hrast in Lojze Bratuž, solisti in orkester Ars Atelier.
V	tržaški stolnici pa je Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta 18. januarja priredila Koncert pesmi božičnega časa. Posvečen je bil božičnim skladbam dolgoletnega predsednika zveze dr. Zorka Hareja, ki so mu jih v rodnem Dornberku izdali v zbirki Čuj, o preljubi sosed moj, in pa skladbam ter priredbam Adija Daneva. Slednje je izvajal zbor Igo Gruden iz Nabrežine, ki ga sam vodi, Harejeve skladbe pa so izvajali Dornberški fantje, zbor Jacobus Gallus iz Trsta, Dekliški pevski zbor iz Nove Gorice in zbor Odmev iz Dornberka. Recitiral je Aleksij Pregare.
Jubilej Adrijana Rustje
Ob 40-letnici gledališkega dela je Adrijan Rustja v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu režiral dramo Furia Bordona Zadnje lune in v njej odigral nosilno vlogo. Premiera je bila 9. januarja. Po nastopu so se zvrstile čestitke In priznanja.
Prešeren v španščini
V	Kranju so pod naslovom Cantos izdali izbor Prešernovih poezij v španskem prevodu. Oskrbel ga je pesnik Juan Octavio Prenz, ki živi v Trstu in je napisal tudi spremno besedo.
Srečanje v Kobaridu
V	Kobaridu je biio 17. januarja že 34. novoletno srečanje Slovencev iz Posočja in videmske pokrajine. Med govorniki so bili predsednik vlade Anton Rop, beneški kulturni delavec Glorglo Banchig in bovški župan Danijel Krivec.
II. DEL TRŽAŠKE GOSPODARSKE ZGODOVINE
Pri tržaški zaiožbi Lint je izšei drugi del monumentalne gospodarske in družbene zgodovine Trsta, ki jo sou-reja dekan ekonomske fakultete v Trstu prof. Ivo Panjek. Poleg njega so med številnimi avtorji iz Italije in Avstrije še Slovenci Aleksander Panjek, Marta Verginella in Bruno Lisjak Volpi. Drugi del, ki šteje 830 strani, nosi naslov Storia económica e sociale di Trieste, La citta dei trafflci: 1719-1918 (ur. Roberto Flnzi, Lore-dana Panariti, Giovanni Panjek).
Zbornik razprav Literarni izzivi
V spomin na rajnega literarnega zgodovinarja prof. Jožeta Pogačnika sta Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter mariborska univerza izdali zbornik razprav Literarni izzivi. V njem sta tudi Pogačnikov življenjepis in bibliografija.
Drago Petaros 90-letnik
Za orgiami v Borštu je 31. decembra praznoval 90-letnico domači organist in dirigent Drago Petaros. Cerkveni zbor skoraj brez presledka dirigira In v cerkvi orgla od leta 1930. V Bregu pa je po vojni dolgo vodil tudi več društvenih zborov.
Mala Cecilijanka
V	Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je bila 7. in 8. decembra Mala Cecilijanka v priredbi Združenja cerkvenih pevskih zborov v Gorici. Nastopilo je 17 otroških in mladinskih zborov. Nagovor je imela Barbara Rustja.
Plošča v Halifaxu
V	muzeju Pier 21 v pristanišču Halifaxa, kjer je bila v letih 1928-71 osrednja kanadska ¡migracijska postaja, so 21. novembra odkrili ploščo v slovenščini in angleščini, ki spominja na slovenske priseljence v Kanadi.
Mučičeva knjiga in nagrada
Predsednik društva Jadro v Ronkah inž. Karlo Mučič je izdal dvojezično dokumentarno delo Slovenske mlekarice v Tržiču.
Občina Ronke in društvo Pro Loco iz Ronk sta mu za dolgoletno kulturno delo podelili nagrado Sv. Štefan 2003. Izročil mu jo je 11. januarja župan Livio Furlan.
StoüenAÁc mlekcudcs
d
Jfo tnitrilo AlnnonS
a Tflon^aicom
Umrl Drago Košmrlj
Decembra je umrl časnikar Drago Košmrlj. Rodil se je 13. oktobra 1911 v Beli vodi pri Loškem Potoku. Delal je na radiu in televiiji ter pri Delu, med drugim kot dopisnik iz Trsta in Rima. Zanimal se je zlasti za mednarodno politiko In manjšinsko vprašanje.
Umrl je pisatelj Igor Torkar
V Ljubljani je 2. januarja umrl plodoviti pesnik, pisatelj In dramatik Boris Fakin, znan po pisateljskem Imenu Igor Torkar, a tudi kot satirik Zlatoust. Rodil se je v Kostanjevici na Krasu 13. oktobra 1913, študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kemije. Dejaven je bil v levičarskih društvih in že zgodaj objavljal (satirična zbirka Blazni Kro-nos, 1940). Med vojno so ga nacisti kot aktivista OF poslali v Dachau in druga taborišča, v letih 1948-52 pa je bil doma zaprt in obsojen na montiranem “dahavskem procesu”. O tem je pisal v svojem najbolj znanem romanu Umiranje na obroke (1984).
Geofizik Peter Suhadolc
Ž novim letom je prevzel posle glavnega tajnika In blagajnika Mednarodnega združenja za seizmologijo in fiziko notranjosti Zemlje profesor geofizike na tržaški univerzi Peter Suhadolc.
Hamburg
Od 29. decembra do 2. januarja se je v Hamburgu na 26. novoletnem (taizejskem) srečanju zbralo 60.000 mladih. Med njimi je bila ob 700 udeležencih Iz matične Slovenije tudi slovenska skupina Iz Gorice in Trsta.
Tischlerjeva nagrada prof. Klemenčiču
Narodni svet koroških Slovencev In Krščanska kulturna zveza sta 23. januarja v Celovcu Izročila Tischlerje-vo nagrado geografu prof. Vladimirju Klemenčiču, ki je kot strokovnjk in prijatelj dolga desetletja plodno sodeloval s koroškimi Slovenci. O njegovem delu je spregovoril predsednik KKZ dr. Janko Zerzer.
Slovenija v EU
Pod tem naslovom je Slovenska kulturno gospodarska zveza v okviru niza Na pragu nove Evrope priredila 23. januarja v Kulturnem domu v Gorici okroglo mizo, ki jo je vodil Livio Semolič in na kateri so spregovorili predsednika SKGZ Rudi Pavšič in SSO Sergij Pahor, senator Miloš Budin, podtajnik na italijanskem zunanjem ministrstvu Roberto Antonione in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel.
Zamolčani - moč preživetja
televizija Slovenija je 13. januarja predvajala dokumentarec Zamolčani - moč preživetja, ki ga je mladi časnikar Jože Možina pripravil v sodelovanju z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom. V razgovorih s sorodniki zamolčanih in v zakonih povsem “neobstoječih” žrtev je predstavil več primerov partizanskih medvojnih likvidacij lastnih somišljenikov. Opozorilo na ta vidik revolucijskih žrtev je vzbudil ostre proteste tistih, ki bi radi zločine še naprej skrivali med domoljubna dejanja iskrenih borcev za narodovo | svobodo.
Umrl je pesnik Janez Menart
Po daljši bolezni je 22. januarja umrl pesnik In prevajalec Janez Menart. Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru In diplomiral Iz slavistike In primerjalne književnosti v Ljubljani. S Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem je leta 1953 objavil znamenito zbirko Pesmi štirih, ki je pomenila prelom s socialističnim realizmom. Pozneje je Izdal vrsto zbirk lirike In epike. Pisal je tudi scenarije in televizijske igre. Bil je tudi odličen prevajalec angleške in francoske poezije. Za svoje delo je prejel Prešernovo in druge nagrade ter bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti In umetnosti.
V	80. letih je Menart javno nasopil v bran slovenske samobitnosti, ki jo je ogrožalo utapljanje v jugoslovanstvu.
Umrl je pisatelj Rudi Šeligo
V	Ljubljani je 22. januarja umrl pisatelj, dramatik in politik Rudi Šeligo. Rodil se je 14. maja 1935 na Sušaku pri Reki In diplomiral iz filozofije in psihologije v Ljubljani. Sourejal je Revijo 57 In Perspektive ter bil glavni urednik Problemov in knjižne zbirke Znamenja. Do konca je bil nato v vodstvu Nove revije. Napisal je vrsto romanov, novel In dram v izvirnem slogu In z nekonvencionalno tematiko. Prejel je Prešernovo nagrado za književno delo in postal Izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V	času slovenske pomladi je bil Šeligo kot predsednik Društva slovenskih pisateljev eden izmed tvorcev demokratizacije In osamosvajan-
| ja Slovenije. Sodeloval je pri ustanovitvi Slovenske demokratične zveze in bil njen poslanec v prvem demokratičnem parlamentu. Nato je bil predsednik sveta RTV Slovenija. V Bajukovi vladi je bil minister za kulturo. Kot tak je poskrbel za nacionalni kulturni program.
Popravek
V	7.-8. števiiki lanske Mladike je v zapisu v Anteni o vpisih v slovenske šole v Italiji prišlo do napake. V prve razrede osnovnih šol se je v tem šolskem letu v resnici vpisalo 269, in ne 320 otrok, točneje: 139 (ne 190) na Tržaškem, 103 na Goriškem In 27 v Špetru.
Ocene
KNJIGE
Biagio Marin,
Lettere a Elena Lokar
Mladika 2003
Pri Mladiki je letos izšla zanimiva zbirka pisem italijanskega pesnika Biagia Marina z naslovom Lettere a Elena Lokar. Zbirko je uredil Remo Faccanl, profesor rusistike na videmski univerzi, že dolgo znan zlasti po številnih objavah o zgodovini kulture in literarne kritike.
O objavljeni zbirki pisem trdi že v uvodu:
“Dvajseto stoletje bo nepozabno v zgodovini kulture tudi po tem, da je najbrž zadnje stoletje velikih dopisovalcev, ki so ustvarjali brez pričakovanja, da bodo njihova pisma nekoč objavljena in da jih bodo brali tuji ljudje."
Gradeški pesnik Marin je Eleni Lokar v obdobju od leta 1963 do 1977 napisal osemintrideset pisem, v katerih je podoživljal pol stoletja “staro rano”, ki jo je povzročila ločitev od nekdanje ljubezni, Elenine tete Mercedes, ki je v začetku stoletja odšla s poljskim inženirjem v njegovo domovino in tam umrla avgusta 1963. Septembra istega leta se Marin oglaša v prvem pismu Eleni in z njim navezuje stike z Lokarjevimi in skupne spomine na umrlo prijateljico, ki je ljudi okoli sebe “očarala s svojo notranjo harmonijo”.
Kako sta se srečala Biagio Marin in Mercedes Bianchi? Stanovala sta v isti stavbi v Gorici. On, štirinajstletni gimnazijec, sin gradeških ribičev, se srečanja takole spominja:
"... prestrašena je spustila peresni-co, jaz sem planil, da bi jo pobral in tudi ona je skušala to storiti, tedaj sem jo prijel za roko. Trepetala je. Od nje mi je ostal le tisti trepet..."
in tudi Mercedes po bežnem srečanju ni ostala hladna. Njena vnukinja Malgosia se po njeni smrti sreča z Marinom, da mu izroči zadnje njeno spo-
ročilo - poljub, ki ga prej nikoli ni dobil.
Marin se zaveda, da je idealna ljubezen, ki jo je gojil do Mercedes, večna in bo trajala do konca njegovega življenja, saj, kot pravi, “se ženske, ki sem jih ljubil, niso prepoznale v mitu, ki sem ga sproti ustvarjal in so odhajale razočarane. Mercedes Bianchi je bila simbol vseh drugih žensk."
Isto zgodbo v sestavku Moj spomin na Biagia Marina, tokrat v sorodstvenem okviru, obnavlja Elenin sin Ales-sio Lokar, ki se Marina spominja tudi po srečanjih, ki jih je imel s pesnikom in podoživlja njune debate tudi političnega značaja. Pri njih velja upoštevati pripombo, da je bil Marin kot vsi pesniki idealist in da so te ideale skušali izpodkopati nič kaj opogumljajoči dogodki. Lokar navaja številne anekdote, ki so zanimive zlasti po človeški strani, ker so to splošna in boleča razočaranja ljudi, ki imajo dobre in pozitivne namene. Marinove politične izbire je namreč vseskozi označevalo protislovje. Sodeloval je namreč z za nas usodno italijansko desnico, toda bil je celo na Gregorčičevem pogrebu, partizani so mu v Ljubljani v času fašistične zasedbe ubili sina Falca, Lokar je prevajal Marinove poezije za revijo Most. Marin se je srečal tudi s Kocbekom, toda to je le bilo dvoje različnih svetov...
Marin je pisal v gradeškem narečju, zato njegova poezija nikoli ni presegla določenih okvirov. Navdihoval ga je Gradež z okoljem in pesniško doživljanje je samo tisto, ki se navezuje na njegova fantovska leta. Nedvomno je Mercedes Bianchi del teh doživetij.
Izvirnike pisem hrani Elenin sin Giovanni Lokar. Zbirka pa je bila objavljena tudi po zaslugi pesnice in pisateljice Ivanke Flergold, ki je posredovala med Faccanijem in založbo Mladika.
Za lažje razumevanje - ob neizbežnih fotografijah iz začetka dvajsetega stoletja Alessio Lokar pojasnjuje svoje in Elenine sorodstvene vezi z Mercedes.
Nato se zvrstijo pisma nedvomne literarne vrednosti, polna čustev in ponovnih doživetij. Na primer:
“Zelo me veseli, da imam v tebi živ drobec svoje preteklosti, svoje nesmrtne ljubezni do bitja, ki je bila tvoja teta, ki si jo tudi ti ljubila. Hvaležen sem ti, da jo imam še živo v tebi. Seveda bi bilo lepo, če bi Cetka (Mercedes) lahko z mano proslavila moj 80. rojstni dan."
V pismih Marin obnalja svoja svetovljanska srečanja, objave svojih pesmi in obiske pomembnih ljudi, spomin na Mercedes pa ostaja vseskozi živ in povezuje pisma v celoto.
Za Slovence bo najbrž zanimiv Marinov odziv na prevode v slovenščino, ki je zabeležen v pismih. Za italijanskega pesnika pa ostaja slovenski svet, kot je tu omenjen, tuj in nerazumljen:
“... leta '14 sem bil nekaj časa vojak v Mariboru. Prizor, ki ga ne bom nikoli več pozabil, je bil na tržnici, kjer so na platnenih prtih ležali veliki kupi sliv. ... V tistih sicer krasnih krajih pa so se mi ljudje zdeli brez lepote, brez svetlobe na obrazih. Taka so bila celo dekleta."
Bralcu bo Marin marsikdaj pustil vtis, da je slovenski barbarski svet tisti, ki ogroža italijanstvo. Ob smrti Elenine matere Biance Bianchi:
“... Ostal je le še Walter: toda on je daleč od našega sveta, sveta Bianchi-jev. Vsi so se oddaljili od svojih narodnih korenin, kot se lahko dogaja v naših krajih."
Marinova pisma so v objavljeni zbirki brez odgovorov, pesnik je namreč ohranil le eno pismo.
Vrednost objave Marinovih pisem pa je vendarle ključna za razumevanje njegovega sicer ozkega pesniškega sveta in - zakaj ne, tesnobe umirajočega človeka, ki je v srcu ostal deček z lagune in bi rad v soncu in peščenih valovitih ravninah še marsikaj doživel. Pisma so njegovo slovo:
“Seveda, igre je konec; sedaj mi sonce le redko sije v krvi, toda zrem vase in odkrivam ozvezdje spominov.
... nekoliko sem otožen, ker opažam, da se od mene oddaljuje življenje, toda počasi prežvekujem svojo žalost, da bi iz nje ustvaril kako spevno noto...”
Toliko o Marinu in njegovem nekdanjem svetu, da bo razpoznaven tudi v današnjem.
Ester Stereo
RAZSTAVE
Grupa U na razstavi v Kulturnem domu
V tržaškem Kulturnem domu sta se v petek, 10. oktobra lani, zvrstila dva pomembna dogodka: odprtje skupinske slikarske razstave in pa premierna uprizoritev Mrožkovega Tanga, uvod v letošnjo gledališko sezono. Z naslovom Hommage Bambiču se je predstavilo šest tržaških likovnih umetnikov, ki so pred več kot tridesetimi leti osnovali Grupo U in nekaj časa sodelovali na slikarskem in širšem kulturnem področju. Pri rojstvu skupine je imel pomembno vlogo vsestranski Milko Bambič, ki je tako ob obhajanju jubileja doživel prisrčen in občuten poklon.
Na odprtju je v imenu Kulturnega doma najprej spregovoril Marjan Kravos, sam likovni ustvarjalec in mlajši kolega šestih umetnikov. Njegovemu pozdravu je sledil poseg Deziderlja Švare, člana Grupe U, ki je pojasnil, kako je prišlo do razstave, še prej pa, kako je potekalo druženje umetnikov. Povedal je, da se je po drugi svetovni vojni v Trstu nekako naravno izoblikovala skupina slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki so se zbirali okrog galerije Scorpione. To so bili: Milko Bambič, Jože Cesar, Avgust Černigoj, Avrelij Lukežlč, Rudolf Saksida In Lojze Spacal. Zanimivo je, da se je nekaj desetletij kasneje, in sicer leta 1970, spet pokazala želja po povezovanju. Šlo je za novo generacijo, h kateri so spadali, sicer v starostnem razponu največ desetih let, naslednji ustvarjalci: Robert Kozman, Deziderij Švara, Franko Vecchiet, Franko Volk, Boris Zuljan in Edi Žerjal. Njihov “mentor1’ v širšem pomenu besede je bil Milko Bambič, kar je pomenilo vez s prvo povojno skupino. Minilo je trideset let In že v letu 2000 so se člani nekdanje skupine
pogovarjali o možni obliki obhajanja tridesetletnice ustanovitve. Zamisel je predvidevala sodelovanje z mladimi umetniki na skupni razstavi, toda mlajši so Grupo U “prehiteli” in sami organizirali nekaj razstav; za sabo imajo uspešne skupinske razstave v Kulturnem domu, Benečiji in Kraški hiši. Člani Grupe U so tako pripravili razstavo sami in nekoliko kasneje glede na okroglo obletnico. Švara je ob koncu svojega posega podčrtal pomen Milka Bambiča, ki je bil vsestranski in se je uveljavil tudi kot likovni kritik.
Nato je spregovorila likovna kritičarka Nives Marvin, avtorica predstavitvenega teksta v katalogu. Uvodoma je poudarila, da je ustvarjalnost še vedno prisotna pri vseh članih Grupe U kot sestavni del njihovega življenja. Takrat so se zelo razlikovali med sabo in to se ohranja še danes. Nato je predstavila vsakega posebej, podobno kot jih je v katalogu. Opisala je dveletno intenzivno delovanje skupine, ki se je sklicevala na cilje manifesta, nato je poudarila mentorsko vlogo Milka Bambiča in ga ocenila za karizmatično in senzibilno osebnost. Grupa U je bila ustanovljena decembra 1970. Marca 1971 je bil prvi javni nastop v Slovenskem klubu v Trstu, že naslednjega dne pa v goriškem Kulturnem domu. Sledilo je deset razstav ali sodelovanj na ex-temporeju, enkrat pa je bil organiziran kulturni večer o možnostih ustvarjalca v zamejstvu. Naj omenimo kraje razstav: Trst, Gorica, Števerjan, Ancona, Piran, Koper in Benečija. Kot tretji sklop misli pa je Nives Marvin skušala postaviti pojav Grupe U v takratni kontekst In izrazila upanje, da bosta razstava in izid kataloga omogočila umestitev skupine v širše slovensko dogajanje.
Govorom je sledil neformalni del. Razstava v Kulturnem domu je imela za cilj spominsko obhajanje pomembne obletnice, vendar so ji dali umetniki s svojimi novejšimi ali najnovejšimi deli še eno pomembno razsežnost: izkazalo se je, da je ustvarjalnost živa in tvorna in da ji je potrebna le možnost ali prilika, da polno zaživi. Že ob razstavi v tržaškem baru Knulp, ko je društvo Promemoria zbiralo denar za svojo dejavnost, se je izkazalo, da premoremo vrsto umetnikov, ki znajo biti zelo aktivni, pogrešamo pa usklajeno organizacijo. Tako si mora vsakdo pomagati sam, kar pa zahetva veli-
ko časa in končno tudi izčrpava. O tem se govori že vsa ta leta, odkar je zamrlo delovanje Društva likovnikov in odkar galerije Tržaške knjigarne ne vodi več Franko Vecchiet.
Toda oglejmo si zdaj pobliže razstavo samo in njene ustvarjalce. Robert Kozman je študiral pri tržaškem slikarju Gianniju Blasonu. Čeprav se slikarstvu posveča, ne razstavlja veliko. Očitno mu pomeni ustvarjanje “nekaj drugega”. Njegovi akvareli namigujejo na stvari, ki so onstran vidnega, zgrajeni so na igri prosojnosti in iluzij podob, pri tem pa dosega Kozman zanimive efekte.
Deziderij Švara je diplomiral na Liceju za likovno umetnost v Benetkah. Veliko razstavlja in je pri svojem delu izredno zahteven do sebe. Sproščenost kompozicije in rahlost barvnih nanosov označujeta njegovo najnovejšo ustvarjanje, ki izhaja iz konkretnih vidnih vtisov, se ob delu postopno reducira na nekaj elementov ali preobraža v abstraktne pokrajine.
Franko Vecchiet se ob grafičnem ustvarjanju posveča tudi Instalacijam in poučevanju. Zdi se, da mu med vsemi Černigojevimi maksimami še najgloblje sega tista o ustvarjanju kot igri, le da se je Černigoj zabaval ob samem delu, Vecchietova igra pa je bolj intelektualne narave in zahteva temeljito delo.
Edini, ki se je predstavil z deli iz sedemdesetih let, je Franko Volk. Zanimiv je ta pogled nazaj, v čase neokon-struktivlzma, ko je bilo vse racionalno, strogo geometrijsko grajeno, a z rabo nenavadnih materialov. Obiskoval je Černigojevo grafično šolo in tečaje figure v Muzeju Revoltella.
Boris Zuljan, slikar in restavrator, se nam v akrilih večjih razsežnosti predstavlja kot svoboden in odločen ustvarjalec, ki svoje vzgibe prenaša na platno, kot bi šlo za nekaj samoumevnega. V resnici izhaja vse to iz dolgoletnega slikanja, kjer je bilo vse premišljeno.
Edi Žerjal se rad poslužuje različnih tehnik. Radovednost ga žene, da preizkuša vedno kaj novega, prav gotovo pa mu je obdobje, ko se je posvečal skrivnostnim pisavam in znakom, prineslo veliko zadoščenja. Sporočilo o dediščini, ki je naša dragocenost, se ovija v barve starodavnosti in ustvarja patino izgubljene preteklosti.
Magda Jevnikar
Obisk slovenskih župnij
v Nemčiji - 5. del
V Ingolstadt sem dospel v zgodnjih popoldanskih urah. Na železniški postaji me je pričakal slovenski izseljenski župnik, gospod Stanko Gajšek, ki vodi slovensko dušno-pastirsko misijo za rojake v škofijah Bamberg, Eichstätt in Regensburg. To so župnije na severnem Bavarskem, kjer živi veliko število slovenskih izseljencev. V Ingolstadtu je tovarna avtomobilov, kjer je zaposlenih tudi veliko Slovencev. Sedež slovenske misije je v Ingolstadtu, kjer je vsako nedeljo popoldne slovenska služba božja v samostanki cerkvi Gnadenthal. Gospod Gajšek redno mašuje v Ingolstadtu in skrbi še za slovenske vernike v Erlangenu, Nü-rnbergu, Weisenburgu, Ambergu, Weindenu in Neutranblingu.
Slovenski župnijski pomočnik v slovenski misiji je bil do leta 1999 gospod Bogdan Pavalec. Leta 1992 je gospod Pavalec ustanovil v Ingolstadtu mladinski list “Utrinki, vrstice za mlade, mlajše in najmlajše”. Listje sicer prenehal izhajati septembra 1999, ko se je gospod Pavalec vrnil v Slovenijo, in sicer na Škofije, kjer vodi skavte in pomaga pri cerkvenem delu. Knjižnica Dušana Černeta ima kompletno izdajo tega mladinskega lista, ki ji jo je poklonil gospod Bojan. Naj se mu ob tej priložnosti najtopleje zahvalim za darovano periodično gradivo.
Slovenska župnija redno izdaja mesečno glasilo “Med nami povedano”. Kulturno življenje je v slovenski župniji zelo pestro. V Ingolstadtu delujeta dramska skupina in pevski zbor; veliko
trinfci
C^ S>KM,	palici- SuliliiR
za mlade, mlajše in v 2 'Z &J najmlajše
BaiiiUr-p, ElrliatlM, KfRWISfMirj?
______.Rd-U pušice Sdilufauagu J5	K0č>llllNti ^
april - mali traven S 1995 )
Pozdravljeni dragi prijatelju
Veliki teden! Zadnji dnevi pred spominom na Jezusovo trpljenje tn smrt, V nas pa morda glodajo vprašanja kot:
Jc res umri, ali Je dobil te 'mamilo' in so ga nato učenci rešili iz groba? - Apuitni Pavel nam odgovarjal »Ce pa .Isrzus ni vstal Jod mrtvih) potem Je Tudi nate oznanilu prazno -in tudi prazna vaia vera... Toda Kristus Jc vsiuaL..* Saj podobne (oaiaiac) smrti (s prirejenim pmcesoni, jII tulu toru* princ**) umiraj«:.* TnnORl Že StOletla. Gs bi hi la to Ir ‘Irt«', potem živimo V 5i v sveLu brez upanja Ln b:xl<x*iK>st1.
Jc bil res božji sin? - Pred in po njem se ni fec rodil nihče, lil bi uči] (in laku ludi živci], d;* J«* trchfi vse delati iZ ljubezni Ln za ljubezen. Tega ni bil sposuben narediti človek, zato SC Je fcto.fi motal skloniti k nam in nam pukazali pot, ki nas pelje k dl|u, To Je edini način, da pridemo do vreče. Druge poti ni.
neki je t<i Bog, ki se dovoli ubiti? Vbiti od človckitj ki ga jc sam ustvaril. - Odgovur jc le edm, ker Jc Bor neizmerna ljubezen. in nas Ima rako rad, da nam Je dal absolutno SVObcdo. Sim izbiram kuj hrrfem bili in leakn hnrn žive k '¿A pomoč pil mojem odločanju (kompas, smtaubaz.^:* pa mi je dal vrst in zapovedi.
jkaJto pa ro. da dovoli, da trpimo	bvfczni pa lakote
la drugi; nesreč*}, če n it.s ima TCS tetica rad? - .Mi nas nima rad/ Saj nam |e podari! življenje - ustvaril nas; ju. Trpljenja nam ne povzroča kor, ampak ml samL Bor nam je dal mijvečjo in najlcj*to, pa Imii luijsfra-mrj vi možnost STObOCto. Vsekakor je prav, da nam je dal ¡svobodne) voljo, saj smo Ir tako ljudje, ker dritfi&če bi bili živali, ali lubuli, ki nima ju Lasi ne volje.
Prav yuLuvo je v nas Sc velikn dvomov 1n vprašan). i>kllS&|mo Si £Lžje OdguvOjLU ali 3x1 si pediž irr.:. uigovnmikn	. ......
Hiržth	tiirs*fi	Hi/i-di	1
«irfciJ
hütxJj
llctüji
ROT AN DER ROT
Srečanje mladih Slovencev iz vse Nemčije od 28. aprila do 1. maja 1995
Srečanje bo na naslov:
Daljna priprava na zakon
Čaka nas prijazna hiša in prijatelji s katerimi si batno ifliito izmenjali mnenja, poglede in spoznali veliko novih obrazov in odprtih src, ki se skrivajo za temi obrazi!
V' veselo velikonočno jutro vam želim i eliko božjega blagoslova, ki ga je med mu prineslo božje jagnje - Kristus. Žalostnim naj prinese tolažbe, obupanim pogum, bolnim zdravja... Naj vam nalije v vaša sna nrhann čašo miru In upanja, ki vtis bo spremljalo na poti za Iskanjem Smisla ln Cilja življenja!


Naša srečanja za mlajše ln naj mlaj še v Slovenskem cenim na Jesuitenstrafie 4 imamo kol običajno vsako soboto ob 10.00 uri. I.epo vabljeni!
tiI- fltiir.fi	frtrtr^f
Prva in zadnja stran publikacije za mlade slovenske vernike v Nemčiji “Utrinki .
je tudi gostovanj kulturnih skupin iz Slovenije. Za najmlajše pa je vsako soboto dopoldne veroučna šola.
Po prisrčnem snidenju na železniški postaji me je gospod župnik zapeljal na sedež slovenske misije. To je nova stavba in cerkev nemške župnije, ki je del svojih prostorov odstopila slovenski katoliški misiji, kjer ima gospod Gajšek tudi stanovanje.
Gospodu župniku sem takoj sporočil namen svojega obiska in izrazil željo, da bi naša knjižnica v Trstu čimbolj dopolnila svoje knjižno gradivo tudi z izdajami, ki jih izdajajo Slovenci v Ingolstadtu in okolici. Gospod župnik je bil takoj pripravljen mi pomagati Glasilo "Med nami povedano” (levo) in vabilo na uprizoritev drame (desno).
in dal mi je na razpolago svoj
župnijski arhiv in fotokopirni stroj, da bi lahko ter izbiral in fotokopiral do večera. Ko sem svoje fotokopiral tisti material, ki ga župnija hrani	delo končal, mi je gospod župnik dodelil lepo
samo v enem izvodu. Takoj sem pričel z delom	urejeno sobo za goste, kjer sem prenočil.
Naslednjega dne sva si z gospodom župnikom ogledala mesto. Ingolstadt je krasno mesto s prelepimi palačami in cerkvami. Posebno zanimiv je stari del mesta, ki je bil med drugo svetovno vojno precej porušen, sedaj pa je popolnoma obnovljen v stilu izpred vojne. V tem delu mesta je nešteto trgovin, cerkva in kulturnih spomenikov. Ulice so polne turistov in domačega prebivalstva. Po tem kratkem obisku mesta sva šla na kosilo. Bližala se je ura slovesa. Zahvalil sem se gospodu župniku za pomoč in gostoljubje, ki sem ga bil deležen. Gospod Gajšek je izrazil željo, da bi se še srečala. Poslovila sva se kot dobra prijatelja.
Levo: publikacije župnije v Ingolstadtu. Desno: vabilo na Slovenski dan.	(dalje prihodnjič)
__
Slovenska župnija Ingolstadt J 25
EICHSTÄTT <
REGENSBURG
Sveta vem bodi vam luč in narodni jezik ključ, do edine prave omike. AMSkmSek
Vstopna pesem:
Kraljica venca rožnega,* naj celi svet ti hvalo da.* Je človek star že ali mlad,* naj rožni venec moli rad!
Kraljica venca rožnega,* ima v naročju Jezusa,* pa v rokah rožni ven'c drži,* želi, da molimo ga vsi.
Mašna pesem:
Prihajam k tebi moj Gospod, ko sc dan budi, prihajam k tebi moj Gospod, zvezda mojih dni, prihajam k tebi moj Gospod, ker si moja moč, prihajam k tebi moj Gospod, ker si ti moj Bog.
Prosim te, Gospod, bodi moja pot, moje mlade dni k soncu dvigaj Ti!
Prihajam k tebi moj Gospod, da Ti dam svoj dar; prihajam k tebi moj Gospod, ker si moj vladar, prihajam k tebi moj Gospod, vse, kar jaz imam, prihajam k tebi moj Gospod, dam Ti na oltar.
ŽUPNIJSKI PRAZNIK SLOVENSKI DAN
.«P
Nürnberg, Waldluststrasse v soboto 19.10.2002
MED NAMI POVED ANO
februar 2000 - št. 2
Spoštovani rojaki,
januarja je bil teden za krščansko edinost, ki pritegne k razmišljanju o enosti v različnosti in hkrati zahteva upoštevanje tega dejstva.
Jezus sklene svoj poslovilni govor pri zadnji večerji s tako imenovano velikodu-hovniško molitvijo, kjer moli: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi« (Jn 17,21). Misel, h kateri bi se morali vedno znova vračati ne le kristjani, marveč vsi ljudje dobre volje in črpati ob njej navdih za življenje in za reševanje medsebojnih človeških sprtosti.
Enost med Jezusom in nebeškim Očetom ni v tem, da bi vsak nekaj od svojega odstopil drugemu in bi nobeden ne bil več, kar je bil poprej. Oče v tem primeru ne bi bil več Oče in Sin ne bi bil več Sin — oba bi se pretopila v nekaj tretjega. Ne bi bilo ne tistega, ki ljubi in tistega, kije ljubljen.
Enost med Očetom in Sinom je v tem, da ostaneta oba, kar sta, v eno pa ju druži ljubezen. Enako moremo reči o Svetem Duhu kot tretji Božji osebi: Duh ostaja Duh, različen od Očeta in Sina, z obema pa je eno v ljubezni.
Podobno je tudffi^gfeza enost med ljudmi: vsakdo n^ost^pe, fcjr je. Poročen
SLOVENCI!
Vabimo vas na uprizoritev drame v 3 dejanjih KSAVERJA MEŠKA
MATI
V SOBOTO, 11. DECEMBRA OB 18. URI
v veliki dvorani Konvikta (kjer so vse slov. prireditve)
Trnka (hö): Milanlsin): Ivan(sln):
Jožica Reciña Marjana Bauman Tone Krančan Vili Stegu
Süvalposvojenka): Lidija Krančan Župnik:	Ferdo Repina
Cigan:	Marjan Bauman
Po predstavi družabni večer. Postregli vas bomo s pijačo in kranjskimi klobasami.
Vljudno vabljeni!
za smeh in dobro voljo
“Možek, kaj mi boš pa letos kupil za rojstni dan?”
“Nič.”
“Nič? To si mi že lani kupil.”
• • •
“Kaj ni to strašno? Vse prijetne reči v življenju so ali prepovedane ali pa redijo!” tarna uboga Majda.
“Jožko, zakaj moramo spoštovati starejše ljudi?”
“Zato ker imajo denar.”
• • •
“Vidiš, Irena, ker kokoške niso bile pridne, jih je pojedla lisica.”
“Če bi bile pridne, bi jih pa mi.”
“Zakaj pa si se našemil s to mornarsko obleko?” sprašujejo lovci svojega tovariša Borisa, ko si je nadel mornarsko obleko.
“To je taktična poteza. Zajci bodo mislili, da grem na morje.”
“Oprostite, prosim,” se opravičuje Peter svoji učiteljici.
“Med potjo so me napadli roparji.”
“Kaj pa so ti ukradli?”
“Hvala Bogu, samo domače naloge.”
listnica uprave
DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Anda Peterlin, Kamnik, Slovenija - 6,00 C; Jože Velikonja, Bellevue, ZDA - 147,25 C; Edi Bernhardt, Dutovlje, Slovenija -
6.00	€; Valentin Frančeski, Izola, Slovenija - 16,00 C; Verena Koršič, Ljubljana, Slovenija -
6.00	C; Marija Rus, Ljubljana, Slovenija - 6,00 €; Mihajla in France Habjan, Toronto, Kanada -15,51 €.
DAROVI V SPOMIN:
V	spomin na prof. Martina Jevnikarja daruje Mirka Cos-sutta 26,00 € za Mladiko.
V	spomin na prof. Martina Jevnikarja daruje Jelka Terčon Šah 50,00 € za Mladiko.
V	spomin na prof. Martina Jevnikarja daruje Nadja Malalan 15,00 € za Mladiko.
V	spomin na pokojnega prof. Martina Jevnikarja darujeta Majda in Aleksander Cergol
50.00	€ za Mladiko.
V	spomin na prof. Martina Jevnikarja darujejo žena in otroci z družinami 200,00 € za Mladiko.
Družina Artač daruje v spomin na prof. Martina Jevnikarja
50.00	C za Mladiko.
Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo.
- Naj pride nazaj tista, ki je rekla: “Hvala Bogu!”
izložba oslarij
Iz Nove Gorice prihaja vest, da bodo po odpravi meje med Gorico in Novo Gorico 1. maja letos odpadle še druge ovire na poti v EU. Tako naj bi zaradi odprave dvojnikov ukinili županstvo v Novi Gorici.
Mala galerija MLADIKE
Milko Bambič (1905 - 1991)
M. Bambič, Pri svojih ljudeh, linorez (ilustracija za knjigo J. Kravos, Ivan Žerjal - Gorica	Kuštrava glava, GMD, 1972)
Bambičeva osebnost je nedvomno svojevrstna v panorami slovenskih ustvarjalcev minulega stoletja.
Pravi homo universalis, skoraj neke vrste renesančni človek, je v svojem življenju gojil nešteto zanimanj, prvobitna pa mu je vsekakor bila umetnost. Rojen leta 1905 v Trstu, je že leta 1919 obiskoval zasebno slikarsko šolo bratov Rendic, na kateri je pouk potekal po tradicionalnih umetnostnih načelih. Leta 1923 je maturiral na Realki v Idriji. Na njej so poučevali risanje Avgust Bucik,
Cvetko Ščuka in Lojze Spazzapan.
Predvsem slednji je močno vplival na Bambičevo slikarstvo, saj ga je uvedel v novosti takratnih avantgardnih tokov. Tem je umetnik, kljub različnim slogovnim obdobjem, ki jih zasledimo v njegovem opusu, ostal v svojem bistvu nepretrgoma zvest. V njegovih delih pa izstopa še nenehna pozornost človeški Figuri, kije bila Bambiču vedno osrednji motiv. Upoštevajoč to dejstvo, nam je tudi lažje razumljiva njegova predanost ilustraciji in karikaturi. Na tem področju lahko imamo Bambiča za enega najbolj plodovitih ilustratorjev primorskega tiska med obema vojnama (nepozabne so predvsem nekatere ilustracije otroških knjig), obenem pa tudi za enega najbolj domiselnih slovenskih ilustratorjev. Zaradi vnete kulturno-politične dejavnosti in udejstvovanja v slovenskem kulturnem življenju je bil leta 1927 izgnan v Jugoslavijo. Tudi tu seje njegova ustvarjalna dejavnost nadaljevala. Nedvomno velja vsaj opozoriti na izdelavo celotnega reklamnega materiala za mineralno vodo Radenska, saj je takratni znak, v tipični pisavi in s tremi srci, kljub določenim spremembam, v veljavi še danes. Takoj po kapitulaciji Italije se je Bambič vrnil v rodni Trst, kjer je preživel vsa ostala leta svojega življenja vse do smrti maja 1991. V povojnem obdobju je Bambič številnim svojim zanimanjem dodal še novo dejavnost. Uveljavil se je kot vodilni slovenski likovni kritik v Italiji, in to ne samo v slovenskih krogih. Z rednim in strokovnim spremljanjem likovne dejavnosti v tisku in drugih medijih je nedvomno zelo pripomogel k razmahu likovne ustvarjalnosti pri nas.
M. Bambič, Sladka gora, tuš na papir (ilustracija za knjigo J. Rožencvet, Leteče
copate, GMD, 1933)