11
Černe in zlate bukve.
Pervi list letašnjih Novic je grajal Šiškarje, ki so gosposkniga ukaza pričakovali, de bi si stezo čez sneg do Ljubljane naredili. Kaj bote pa od tistih kmetov rekli, kteri, desiravno od gosposke povelje zadobivajo k taki ravnavi, pa se mu v bran staviti začno? Kaj ne, de so za take gerdiine černe bukve še premalo černe, in de po vsi pravici ojstre kazni ali štrafinge zaslužijo? —
Smeledniška grajšina je že pred nekterimi leti dala narediti snežen  plaz  ali mašino *) ,  de jo od vasi do
*) Ktero v podobi danes bravcam podamo, de bi si jo povsod napravili, kjer dozdej še ni znana.             Vredništvo,
vasi z živino vlačijo, kader velik sneg zapade, in tako po cestah gaz delajo. Vlekli so mesca grudna to mašino gori do Terboj, in Terbojski župan je od gosposke dobil ukaz, sosedam napovedati, de naj jo vlečejo v Šenčur. Župan, previden mož, gre od hiše do hiše to vlako ukazovat, ali glejte! dva širokoustna bahača se dvigneta in pravita: ;,to je pa že spet nova tlaka, mi nismo še nikoli tega delali." Ubogali so ju, pustijo mašino na sredi vasi v snegu ležati in se posmehujejo. Preden je pa od gosposke zavolj te nepokoršine postavno preiskovanje vpeljano bilo , sta neka dva brihtna gospodarja iz Smelednika — Terbojsko zanikernost sliša-joča — s svojo živino v Terboje šla, sta mašino vpregla in jo v Šenčur peljala. Šenčurčanje — spodbujeni od te naprave — neutegama sklad po vasi narede , si enako mašino omislijo, ter jo dalje na Visoko vlečejo. —
Kakor zaslužijo Terbojski terdoglavci v černih bukvah očitno grajani biti, moramo nasproti za dva Smeledničana in Šenčurčanje zlate bukve odpreti in njih radovoljnost do koristnih del očitno hvaliti.
Ali se pa ne najde med kmetovavci več tacih, ki so imenovanim Terbojskim trapežem enaki? Ali ni več tacih, kteri tudi poleti rajši po grompljastih potih in cestah svojo živino pretepajo, kola in vozove tarejo, ja zraven tega tudi svoje življenje v nevarnost pripravljajo, kakor de bi kantonske in soseskne pota in ceste popravljali? Večidel mora gosposka k takim delam siliti. In kako se marsikteri ob takih ukazih kremži, kakošne izgovore si zmišljuje, de bi se odtegnil ti dolžnosti! Le lenoba in slepota to zanikernost zaredi. Misli si tak lenuh: „jez že do svojiga domu percipam, za druge pa ne bom delal". Tak človek ni druziga vreden, kakor de bi ga djali na kak neobdelan otok, kjer bi sam renčal, kakor volk v berlogu. Ne mislite kmetje! de so take dela tlaka, ktere so le vam v prid. Zve-drite svoje glave, de bote razumeli, kaj de je občinstvo, in de je zveza med ljudstvam prava in perva podpora vsiga blagostanja! —                                a.
 12