I-7
PRVI OPIS NAPADOV SINKOP (SINKOPALNIH
NAPADOV) PRI SRČNEM BOLNIKU
OPREDELITEV PRISPEVKA MARKA GERBCA K OPISU SIMPTOMATIKE (MORGAGNI)-
ADAMS-STOKESOVEGA SINDROMA
V zgodovini medicine beremo pri nemajhnem številu bole-
zni, da je že njihov prvi raziskovalec v svojih razpravah intu-
itivno zajel bistvene patomorfološke spremembe, patogene-
zo, klinično sliko in včasih tudi etiologijo obravnavane bole-
zni.
Beremo pa tudi, da so nekatere bolezni dolgo in trmasto ter
ljubosumno čuvale svojo skrivnost in, da je zaradi tega znan-
stvenikom uspelo šele po dolgoletnih raziskavah, ki so več-
krat šle tudi po napačnih poteh, identificirati zagonetne, na
prvi pogled povsem nepovezane bolezenske pojave kot bo-
lezenska znamenja, ki so kot celota značilni za določeno bo-
lezen.
Zanesljivo sodi med te bolezni sindrom z zelo počasnim bit-
jem srca, vrtoglavicami in občasnimi napadi nezavesti, ki so
primerljivi z epileptičnimi napadi.
ku z izvidom (observacijo) pri enem bolniku z zelo počasnim
in ritmičnim pulzom, občasno podvrženim epileptičnim na-
padom, ki ga je objavil Gerbec v svoji zadnji vsakoletni publi-
kaciji z imenom »Constitutio epidemica labacensis« za leto
1717. Konstitucija je izšla v periodiku nemške Akademije raz-
iskovalcev narave (Academia Caesarea Leopoldino-Carolina
Naturae Curiosorum) leta 1718 že po smrti Gerbca z naslo-
vom: »Constitutio Anni 1717 a D.D. Marco Gerbezio Labaco
10 Decem descripta. Miscellanea Ephemerides Academiae
Naturae Curiosorum. Cent. VII, VIII (1718): in Appendice«.
Gerbčev opis bolnika je postal kmalu predmet pozornosti ve-
likega števila raziskovalcev, med njimi ženevskega patologa
J. J. Mangeta v knjigi »Bibliotheca scriptorum medicorum ve-
terum et recentiorum« in angleškega »Hippokratesa« Th.
Sydenhama v posmrtnem zborniku »Historia epidemica Ger-
maniae« v poglavju »Constitutiones epidemicae labacenses«.
Globoko je Gerbca spoštoval tudi sam Morgagni, saj ga je v
svojih delih navedel kar enajstkrat in ko govori o njem, ga
ogovori (naslovi) »clarissimus Gerbezius« (slaven Gerbec).
Pri razpravljanju o tekstih Morgagnija in Gerbca je zanimiva
ugotovitev, da je Morgagni v poglavju »De epilepsia sermo
habetur« dal prednost bolnikovim napadom nezavesti ne pa
počasnemu pulzu, in da ni povezoval teh simptomov z bolni-
kovo srčno boleznijo, ki jo je sicer opisal v drugem poglavju,
kjer je tudi naveden počasen bolnikov pulz.
Pri analizi Gerbčevega opisa svojega bolnika pa ugotovimo,
da je Gerbec dal prednost ugotovitvi zelo počasnega ritmič-
nega pulza »… bolnik je imel tako počasen pulz, da so minili
pri drugem zdravem človeku trije utripi, preden je pri njem
sledil naslednji utrip …« in na koncu odstavka še podatek o
nezavestih »… Drugače je bil mož krepak, natančen v gibih,
pogosto vrtoglav in včasih podvržen lažjim epileptičnim na-
padom«.
Medtem ko je pri Gerbčevem bolniku izrecno jasno opisan
evritmičen počasen pulz, pri opisu Morgagnijevega bolnika
ne dobimo tako natančnega opisa počasnega pulza. Morga-
gni pravi »… redkost utripov neredko ostane kot posledica
epilepsije pri hipohondriakih …« in na drugem mestu «… pri
bolniku se je pojavila izrazita redkost pulza in začeli so se
pojavljati hudi in pogosti epileptični napadi …«. In še na
tretjem mestu »… po skrajni redkosti utripov se je nenadoma
pojavila takšna nepravilnost pulza, da so se največkrat pojav-
ljali ali zelo redki utripi, nato vse bolj redki kot navadno in
zopet bolj redki … in končno je nereden pulz prešel v trajno
stanje …«.
Pri stopnji medicinske znanosti v dobi, v kateri sta živela Ger-
bec in Morgagni, ne preseneča dejstvo, da nista niti eden niti
drugi odločno trdila, da so opisani simptomi posledica bole-
zni srca, dasi sta oba opisana bolnika bila srčna bolnika.
Trudili smo se, da bi ugotovili, zakaj so raziskovalci pri eponi-
mizaciji predmetnega sindroma preskočili (zanemarili, obšli)
Gerbčev opis bolnika, kljub temu, da Morgagni primerja iz-
vid pri svojem bolniku z izvidom pri Gerbčevem bolniku. Za-
to pa z zadoščenjem zasledujemo v čedalje večjem številu raz-
prav številnih raziskovalcev, ki pri natančni analizi Morgagni-
jevega in Gerbčevega bolnika ugotavljajo, da je Gerbčev bol-
Sl. 1. Portret Marka Gerbca.
Sindrom je danes v literaturi zvečine poznan z imenom Mor-
gagni-Adams-Stokes ali Stokesov sindrom. Če se ustavimo pri
zgodovini nastanka eponima sindroma in gremo po retrogra-
dni poti, dobimo najprej ime Stokesa. Ta je leta 1846 prvi ugo-
tovil in opisal sorazmerje med patoanatomskim substratom
in klinično sliko bolezni. Pred njim je leta 1827 Adams natanč-
no opisal samo klinično sliko. Na koncu pridemo do imena
Morgagnija, ki je, po piscih zgodovine medicine in klinikih
njegove dobe prvi opisal bolnika, ki je bil podvržen epileptič-
nim napadom in je večkrat imel tudi zelo počasen pulz. Mor-
gagni je opisal potek bolezni svojega bolnika Anastazija (Ana-
stasio) Poggia na več mestih v svojem velikem opusu v 5 knji-
gah »De sedibus et causis morborum per anatomen indaga-
tis«.
V knjigi, ki je izšla leta 1761, je Morgagni v poglavju »De epile-
psia sermo habetur« (Razprava o epilepsijah) na več mestih
opisal potek bolezni pri bolniku Anastaziju Poggiu. Za naš
kontekst je zanimiv (bistven) pasus, v katerem Morgagni pri-
merja počasen pulz in epileptične napade pri svojem bolni-
ZDRAV VESTN 2005; 74: I-7–8
I-8 ZDRAV VESTN 2005; 74: SUPPL I
nik nesporno bolehal za eno obliko srčnega bloka, najbolj ver-
jetno za popolnim atrioventrikularnim blokom. Glede na to,
da je Gerbec opisal svojega bolnika 44 let pred Morgagnijem,
smo se slovenski kardiologi – in vse več kardiologov v svetu –
zaradi zgodovinske resnice, ko govorimo o popolnem srčnem
bloku, odločili dati ustrezno mesto Gerbcu in mu dati zasluže-
no mesto tako, da ga pri poimenovanju sindroma v konteks-
tu imenujemo Gerbca kot prvega, ter sindrom imenujemo
Sindrom Gerbec Morgagni Adams Stokes ali z akronimom
sindrom GMAS.
Ob priliki tega jubilejnega strokovnega sestanka se našega
rojaka Marka Gerbca spominjamo z dolžnim spoštovanjem.
Boris Cibic, Miran Frančišek Kenda