Dopisi. \z Pohorja. (Zahvalnica.) Pretečeni teden smo na Htinji obhajali redko slovesnost. Kakor so nekdaj Juda Makabejski in njegovi junaški brati poslali 12 tisoč drahein srebra v Jeruzalem, da bi se v tempeljnu opravljale daritve za grehe na vojski pobitih, — ker dobra in sveta je inisel za mrtve nioliti, da bi bili grehov rešeni — prišli so tudi odsluženi btinjski vojaki k svojeruu dusnemu pastirju, ter ga prosili, naj bi se daiitva sv. mese služila za tovariše, ki so na razuih bojiščih od 1. 1848—1866 padli in pa tudi zahvalnica se obhajala za vse druge, ki jih je Bog še zdrave in žive obranil; kar se je tudi 28. listop. po dobroti in s pomočjo sosednih Smarteuskib gospodov prav slovesno zgodilo. Naši vojaki so prišli s svetinjami na prsih v cerkev in tudi drugega ljudstva je bilo polno v biši božji, kakor da bi bil kak poseben praznik. Vojaki so šli po opravilu okoli altarja iu so darovali uekaj za uboge revno kristijane, ki so jih neusmiljeni Turki vsega oropali. Ni sicer veliko, kar so darovali, ker je pomanjkanje deuarja in so budi dnevi — pa dali so z dobrega srca. Nekaj teb vojakov je služilo že slavnega očeta Radeckija na laškib bojiščih, nekaj se jib je vojskovalo na Magjarskem, 2 še celo v ŠlesvigHolštajnu in nekaj pii nesrečni Sadovi zoper Prnse, kjer je bil tudi eden izmed njib hudo ranjen. Svinčenka mu je šla skozi usta, inu odtrgala preduje zobe in se ustavila — vendar je srečno ozdravil in je zdaj gospodar na planini in uživa plačilo invalida. Vprasani, ali bi šli še nad sovražnika domovine in cesarstva? Odgororili so, da bi še šli, ako bi bilo treba in bi jih svitli cesar klicali — pa najraji bi šli nad Turčiua, od kojega so letos v nŠl. Gospodarju" brali, in čuli tolike vnebovpijoče grozovitosti. Tega že rojenega sovražnika Kristusove vere in zakletega dušmanina vseb Slavjanov bi še — kakor nekdaj za Lavdona, generala slavnega spomina — radi g sinoduikom kadili in škropili z smrtonosninii svinčenkami in po golib turških bučah bi še radi udribali z bridkim mečeni, da bi tekla turška črna kri — in gnala mlinske kamne tri! Kakor se iz tega vidi, pri nas ni sledu ne tiste navdusenosti, tistega socutja za Turke, kakor jc to najti med Magjari in tudi drugod; pač pa iaianio kerščansko sočutje do uboge, oropane raje (kristijane), ki od turške sile nezuane muke trpi. Sočutje imamo za krščanske Bolgare, Hercegovince Bosnijake in Srbe, ki so jib poeebno letos turške divjc trope na kole natikali, njih drobno deco klali, nedolžne device in žene skrunili, jim etanja požigali, jih ropali, ubijali in morili ali pa z rauarui obdali ter jib na pol mrtve Iežati postili! Kdaj bo že vendar eukrat ustal tisti usmiljeni Saniaritan, ki bode ubogim turškim kiistijanoru rane obvczal ter jih posadil ua konja zlate svobode? Kdaj bo veudar eukrat na gorah balkanskih zasvetilo solnce prostosti ter svoje žarke pošiljalo tje doli po rodovituib planjavah pod turškim jarmoiu trpcčib krščauskib Slavjanov, da ue bo treba pesniku več zdibovati: vsemu svetu solnce sije — le kod Balkana uije ? Ali bode olikani svet še zmirom mirno gledal nečloveška djanja zveriuskih inobamedanov in mimo šel ter jih trpel ? potem je to uarobe svet, ne več olikan in krščansk — ampak se je ali požidil ali pa pomobamedanil! (Konec prib.) Od sv. Marjete pri Pesnici. (Stanje tukajšne šole.) Kakor povsod, tako se tudi pri nas pomanjkanje učiteljev živo občuti. V pretečenem solskem letu smo dobili novega podučitelja; ali komaj je nekaj tedaov podučeval, že je moral k vojakom, dasiravuo je bil z dekretom v stalno službo sprejet. Služba podufitelja je zopet razpisana in preteklo bo zopet nekoliko tednov morebiti mesece?, preden podučitelja dobimo. Da se po takem ravnanju veliko časa zgubi, leto preteče in se otroci ničesar ne naučijo, to je jasno. Naročilo se je že v preteklem letu tukajšnim občinam, da imajo novo šolsko poslopje postaviti, ker sedanje ne zadostuje več tirjatvam; ali ima pa šola zadosti učnib moči, na to pa se ne gleda. Kaj pomaga čc stavite šolskej mladini sarue gradove, če pa ni učiteljev za nje dobiti — ilasti pridnib redko ! Iz Stare ceste pri Ljutomeru. (Ogenj) smo imeli tukaj 26. novembra. Okoli 9. ure zvečer je pri obče spoštovanej krčmarici, vdovi Mariji Košarjevi začelo goreti; ogenj je vse pokončal: poslopje, zrnje, obleko, seno, slamo in vse kar je bilo na dilah. Ognja nismo mogli poprej nstaviti, ker ga ni nihče brž zapazil (začelo je namreč zadi pri svinjskem hlevu goreti), ker je veter jako močno pilial in nekaj tudi zato, ker so mnogi Ijudje, kojib je reliko privrelo, roke križem držali ter mladi in »tari v ogenj zijali. Nesreoa je ovo familijo tem bolj budo zadela, ker ni bila zoper ogenj zavarovana, in ker njej je pred 7 leti tadi ogenj vse pokončal. Pravijo, da je hudobeo človek ogenj zatrosil; to bi bila res strašua hudobija! Škodo je sodnija cenila ua 800 fl. Da se je vsaj nekaj ognju zabranilo, to je bilo le mogoče z prizadevanjem nekaterih pridnib gasilcev, posebno c. k. reservistov, katerim vsem Bog plati njihov trud! Iz Brežič. (Nesreča.) Minulo je že nekaj časa, kar je ueka dekla z svojim 4 letnim otrokom sla na njivo delat. Da bi ei pot do njiye skrajšala, je mabnila po železnici med Biežicami in Vidmom. Poidoč so je nekoliko mudila pri ženi železniškega čuvaja. Misleča, da se njeni otrok s čuvajevim igra, se poda dekla na njivo in med tem pridrdra mimo želeEniški vlak. Brž potem zapazi neki železniški delavec zraven šinje ležati otroka vse krvavega; Tlak mu je odlomil jedno roko in ga v glavo budo ranil. Nearečno dete je res bilo deklino in je še tisti den umrlo kot žrtva lebkomišljeuosti in malomaruosti svoje matere. Iz Braclavec pri Polenšaku. (Zanemarjene steze). Iz maogih krajev beremo v nSlov. Gosp.", kako okrajne in srenjske steze popravljajo in zboljšavljajo, le od iias ni tega slišati, ker kaj takega res nihče poročati ne more. Naše steze 80 namreč hudo zanemarjene. Kdo je temu kiiv? Mnogokrat malomarni okrajni zastopi, še večkrat bojazljivi predstojniki, največ pa lenobni cestnikarji, ki na vse drugo zmislijo zlasti na denarje, katere pri srenjah ali okrajnib zaatopih dobivljajo, le na svoje steze ne. Nekateri cestnikar je menda iz cukra stvarjen, ker se v dežu ne upa na stezo, da bi vodo iz nje spusčal, napolnjene jarke iztrebil, Kupi 80 sicer že navoženi po nasej stezi, pa cestaikar ni toliko dober, da bi jih razkopal in razvo7.il; prej ni časa imel, zdaj pa ne more. Tak človek ni vreden penez, katere srenjo stane! Iz Ormuža. (Hudobija.) Neko večer proti koncu meseca oktobra se pripeljajo po Diavi flosarji s 3 flosi naloženimi z lesovino do našega mesta, jib ustavijo in z novim vožjem privežejo za sohe na pretnišču. Trudni fllosarji se podajo spat in proti polnoči res trdno zaspijo. Sedaj prileze hudoben flosar nekega drugega flosa, prereže novo vožje in ga ukrade. Ni dolgo trpelo ia flosi začnejo po Dravi plavati, česar pa speči flosarji niso čutili. Flosi plavajo napiej in zadenejo v mlin niz Ormuža, kar je tudi flosarje vzbudilo; 2 planeta brž kvišku iu gplazita oa mlin, eden pa skoči v Dravo in obtiči srečno na bližnjem produ. Mlin se sicer ni vtrgal, ali veliko dela so imeli fiosarji, predeu io flose izpraznili in jih zopet od mliua h kraju spravili; zgodila bi se lehko bila mnogovrstna nesreča na življenju in imetju, to pa vse zavolj hudobne poželjivosti po nekoliko sežnjih novega vožja. Tat je vožje skril pod streho mlina, pa je bil zasačen, ko je poznej po nja prišel — vendar ničesar neče obstati in vse trdovratno taji. Človek je res pravi hrust a kosuiato vestjo! Od sv. Martina na Paki. (f Priden rnož pokopan). V petek 24. novembra smo tu pri podružni cerkvi sv. Janeza v Gornjem pokopali Tomaža Sagradišnika po domače starega Urečnika moža, da je malo takib. Bil je vajnki že 6 let na preužitku, mnogo let cerkveni ključar za našo podružno cerkev. Težko bi pero popisalo njegove zasluge za njo. Bil je mož navadno bolj ojster pa tudi neizrečeno dober in usmiljen posebno do ubogih. Žalostno je za berača ali potnika, kedar v mrzli zimi ali hudenj snegu po cele vesi obere, preden najde svoje prenočise; ali pri rajnemu možu ga ni iskal zastonj. Že od daleč so berači in popotniki vlekli na njegovo bišo rekši: grem k Urečnika, tam bom ostal črez noč, dobro vedoči, da tam se dobi dobra večerja ia zajuternik. Ob velikih prazuikih : kakor o božiča, pustnih dnevib, velikonočnih praznikih, bilo jih je vselej mnogo pogostovanih ,pri njegovi hisi. Ž eno besedo bil i je rajnki Tomaž dober in usmiljen oče, posebno | do ubogih; vsakemu je rad pomagal, ako je le ; bilo mogoče, bodi z živežem bodi z oblačilom ali ; z denarjem; ni pustil človeka od hiše, da bi mu ne bil kaj postregel. Bil je pa tudi občno ljub- I Ijen in spoštovan ne le samo po domači fari, tudi široko okoli, kar se je tadi pri njegorem pogrebu videlo. Akoravno bil je čiato delarnik iu je strašno snežihi, je vendar velika rajda Ijudi njega na mrtvišče spremljala. Naj bo rajuki mož toraj vsem znancem in prijateljem v molitev priporočen!