znanosti v procesih demokratizacije, pa najsi bodo li zgodovinski ah sodobni. Tudi s tega vidika vsebuje knjiga Razvoj politične znanosti pomembno sporočilo.
Adolf Bibič
FRANC PEDlCEK
Pedagogika danes
(Založba Obzorja Maribor, 1992)
V delu Pedagogika danes je avtor poglobljeno sistematiziral svoja razmišljanja in spoznanja o vzgoji in pedagogiki, o čemer jc objavil že vrsto pomembnih razprav. S podnaslovom Poglavja za antropološko snovanje slovenske pedagogike opozarja, da p vodi težnja po antropološkem utemeljevanju vzgoje in pedagogike, vendar k temu lahko dodamo, da je v delu enako močna težnja k razvijanju in oblikovanju znanstvene identitete pedagogike pri nas. Pri tem sta pomembna antropoloiko izhodišče in naravnost. Avtor izhaja iz tega. da je vzgoja prvin-sko človeški ptijav in šele nato in na teh podlagah družbeni pojav. V tem delu je ponovno odločno poudaril misel, ki jo je javno že predstavil na drugem posvetu slovenskih pedagogov na Bledu leta 1971. V pričujočem delu je jasno razvil tudi drugi pol problema. namreč da je vzgoja hkrati tudi družbeni pojav, ne pa Ic družbena funkcija v funkciji družbe. Vzporedno in tesno s tem povezano jc pedagogika »tudi in hkrati
-	predvsem pa - človekoslovna ali antropološka znanost« (str. 15). Na teh izhodiščih avtor gradi znanstveno idcnliteto pedagogike in pronicijivo osvetljuje značilnost pedagogike na Slovenskem po letu 1945. S svoje dosledno antropološke znanstvene teoretske usmeritve osvetljuje odklon, ki ga je v omenjenem časovnem (razvojnem) obdobju naredila pedagogika pri nas. ko se jc postavila le v funkcijo drugega, sekundarnega pola. to je Ic v družbeno funkcijo. Ta tnlklon v pragmatično utilitarni družbeni lok jc pedagogiko močno slabil v sami njeni biti
-	to je v njeni znanstveni identiteti. V tem
smislu lahko razumemo Pcdičkovo obravnavo paradigmatskcga loma danaSnjih znanosti. posebno pa Se osvetljevanje razvoja paradigem slovenske pedagogike, identiletc pedagoške znanosti, teorije vzgoje in izobraževanja in posameznih sestavin ter značilnosti vzgoje in pedagogike. Z obravnavo teh vpraSanj jc avtor ustvaril dragocen prispevek k teoriji pedagoške znanosti, zarisal njene glavne okvire in obeležja znanstvene identitete, nakazal njeno episicmološko substanco in jo tako obvaroval usodne odvisnosti od nihanj in sprememb na ravni dnevno aktualnih družbenopolitičnih nihanj in različnih ideoloških vrenj. Pedagogika s svojo znanstveno identiteto zmore avtonomnost v odnosu do vseh tistih silnic, ki izvirajo iz različnih aktualnih družbenih potreb in interesov in želijo vzgojo in izobraževanje krojiti po svoje. Le pedagoška teorija z jasno znanstveno identiteto je lahko z drugimi sestavinami dobra podlaga izobraževalni in vzgojni praksi. Opirajoč se na svojo lastno znanstveno utemeljenost pedagogika samo sebe in izobražcvalno-vzgojno prakso lahko lažje obvaruje raznih sunkov v večje odklone od njene prvinskc značilnosti.
Pediček je zlasti v prvem delu svojega dela. ki zajema prvih sedem poglavij, prispeval pomemben delež k znanstveni teoriji pedagogike, torej k njeni znanstveni identiteti in substanci in s tem veliko tudi k temu. da pedagogika ni več nujno v služnostnem odnosu do družbe in njenih vladajočih sil. ampak suvereno obravnava in razvija svoje področje obravnave oziroma predmet svojega dela. V tem smislu je Pedagogika danes prvo zaokroženo pedagoško teoretsko delo pri nas po letu 1945. ki vzgojo in pedagogiko obravnava iz njiju samih s temeljitim znan-stvenoteoretskim analitičnim antropološko usmerjenim miselnim pristopom in ni enostavna deskriptivna preobrazba družbenih deklaracij o vzgoji in izobraževanju v pedagogiko in vzgojno-izobraževalno prakso. Znotraj tega obsežnega okvira in zahtevne obravnave jedrnih vpraSanj kot celote avtor osvetljuje in na novo definira tudi posamezne značilnosti in vidike vzgoje in izobraževanja, ki jih ta ima ne glede na značilnosti konkretnih trenutnih družbenih razmer.
Želja, da bi zajel in strukturiral pedagoško znanost kot ccloto. avtorja na določenih mestih vodi v podrobno strukturiranje posameznih vprašanj, kar pa na nek način bralca
obremenjuje, ker ga oddaljuje od celote oziroma otežuje dojemanje miselne celote, ki jo prinaša delo.
V drugem delu - vključno z osmim poglavjem in do konca - avtor prikazuje temeljna strukturna konstitutivna disciplinarna področja pedagogike, kar na prvi pogled daje vtis. da se oddaljuje od metodološkega okvira prvega dela. Globlji razmislek pa privede do lega. da temeljit znanstvenoraziskovalni prisiop k obravnavi vzgoje in izobraževanja in pedagogike logično vodi k takšnemu strukturnemu razčlenjevanju. ki razkriva skupni koren posameznih pedagoških disciplin, ki sestavljajo sistem pedagoške znanosti. Kljub temu pa je ta del bolj fragmentaren prikaz nekaterih pomembnih konstitutivnih področij pedagogike. Ob tem pa je treba opozoriti na deveto poglavje, ki načenja in le nakazuje obravnavo izobraževanja, izhajajoč z didaktološke
ravni in usmerja k razvijanju didaktologije kol nujne znansivcnoteoretske podlage izobraževanja. predvsem intencionalnega in inšiitutionalizi ranega.
Tu se avior loteva problema, ki vsekakor ima več in večje razsežnosti, kot jih prikazuje in obravnava tradicionalna didaktika, vendar avtor tu le skicira splošni okvir in znotraj njega postavi le nekaj poudarkov, ki so lahko za usmeritev pri nadaljnji obravnavi.
Delo jc sklenjeno s simbolno pomenljivim poglavjem -Jutrišnjost vzgoje in izobraževanja - kjer avtor nakaže »vnaprejšnjo analizo« vzgoje in izobraževanja. Prav ta vna-prejšnjost pa zahteva dobre znanstvenote-oretskc podlage. Pedičkovo delo jc pomemben del prav lega.
Manin Kramar
347
Tconia in praku. Icl 30. il. 3-4. Linbljana 1993