ADOLF BlBlC* Civilna družba in demokracija L Novi val demokratizacije, ki se je začel sredi 70. let v Južni Evropi, nadaljeval pa v Latinski Ameriki in v letu 1989 in 1990 dosegel vrhunec v Srednji in Vzhodni Evropi, je pred p)olitično znanost z novo aktualnostjo po.stavil razpravo o demokraciji. Da sta demokracija in politična znanost med seboj povezani, so raziskovalci že velikokrat poudarili (Farr 1990), komaj pa bi se zmotili, če trdimo, da nikoli prej vpraSanje demokracije ni pritegnilo tolikSnega števila najuglednejših politologov. Politična znanost, katere delovanje je bilo v avtoritarnih sistemih - kolikor je bilo sploh dovoljeno - močno omejeno, je v nekem smislu dejansko postala »znanost o demokraciji«. Ta novi val demokratizacije, ki je povečal število demokratičnih držav na do zdaj največje število, je bil tako radikalen, da je spodbudil novo zatrjevanje o »koncu zgodovine« v smislu dokončne zmage liberalnega modela demokracije nad vsemi tekmeci, zlasti še nad komunizmom (Fukuvama, 1989). Ob tem prodoru demokracije je rasla in raste obsežna politološka literatura, ki se naslanja tudi na prejšnja dela o demokraciji in o pogojih prehoda iz hegemonis-tičnega režima v demokratični režim (za klasični vir vsekakor velja Dahl. 1971; glej tudi Dahl. 1989 in številna dela Vanhanena, zlasti Vanhanen. 1988; velik odmev v razpravah o demokraciji je imel Sartori, 1987; glej tudi Fleld. 1987/1989; med dela, ki so posebej namenjena prehodu, naj omenimo Linz. 1982 in 1990 itd., 0'Donnel - Ph. Schmitter, 1986; Diamond - Linz - Lipset. 1986 itd.). V Vzhodni Evropi pa npr. Wesolo\vski. 1989. Wiatr. 1992. itd.). Obsežna hteratura o demokraciji in demokratizaciji (gl. tudi Marks Diamond. 1992). ki bo v prihodnjih letih, lahko domnevamo, .še narasla (saj bo npr. svetovni kongres politologov leta 1994 posvečen ravno temi demokracije in demokratizacije), priča o tem, da se politologi zavedajo, da je sprememba političnega režima iz nedemokratičnega ali poldemok-ratičnega v demokratični režim povezana s številnimi ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi in političnimi determinantami, ki vplivajo na demokratični proces (v tej smeri je diskusijo o demokraciji spodbudil že Lipset 1959 oz. 1960) in daje proces prehoda k demokraciji lahko sicer v nekaterih primerih potekal po žametni poti. da pa je/bo proces njegove konsolidacije mnogo težavnejši in dolgotrajnejši. Na vsak način pa je prihodnost demokracije, kakor koli obstaja dolgoročni trend demokratizacije, preveč resna stvar, da bi jo lahko prepustili spontanemu toku. da ne bi razmišljali o izrecni ali implicitni strategiji demokratizacije in tudi o dejavnikih omejevanja in zavračanja avtoritativnih teženj. Če govorimo o demokraciji, moramo najprej definirati njen pojem. Definicije demokracije se tradicionalno med seboj dokaj razlikujejo, kot poročajo npr. za Zvezno republiko Nemčijo Boehret in drugi (1988). Vendar pa obstaja nekakšen demokratični minimum, ki ga morajo posamezni režimi doseči, da lahko zatrjujejo, da so demokratični, da jih kot take kredibilno sprejema razviti svet. Naj začnemo s Schumpetrom, ki je izoblikoval vsekakor eno od najvplivnejših opredelitev demokracije v smislu demokratskega postopka: »... demokratska • Dl Adoll Bihrf. rolni profnot m FDV 769 Teoriia m praksa. Icl 30. Ji 7-8. Ljubljana 1993 metoda je tista institucionalna ureditev prihajanja do političnih odločitev, v kateri si posamezniki pridobijo pooblastilo za odločanje s konkurentskim bojem za pridobitev glasov ljudstva« (1942/1976: 342-343). Svojo prav tako znano definicijo demokracije pa Lipset (1960: 27) opredeljuje takole: »Demokracijo v kompleksni družbi lahko opredelimo kot politični sistem, ki daje redne ustavne priložnosti za zamenjavanje vladajočih funkcionarjev, in socialni mehanizem, ki omogoča največjemu možnemu delu prebivalstva, da vpliva na pomembne odločitve, tako da izbira med tekmeci za politične ptjiožaje (Office)«. Leonardo Morlino pa povzema razprave o demokraciji, ko pravi, da z »demokracijo razume skupek institucij in pravil, ki dovoljujejo tekmovanje in participacijo za vse državljane, ki jih pojmuje kot enake. Empirično so za to politično ureditev značilne svobodne, poštene in ponavljajoče se volitve; moška in ženska splošna volilna pravica; mnoštvo interesnih organizacij in volitve za zasedbo najbolj fwmembnih položajev« (Morlino, 1986: 54, cit. po Vanhanen 1988: 10). Te opredelitve demokracije se med seboj sicer razlikujejo, vendar je zanje bistveno, da poudarjajo predvsem udeležbo in konkurenco v boju za izvolitev na politične položaje. Ko se v teh in podobnih »minimalnih opredelitvah demokracije« govori o demokraciji, se misli pravzaprav na politično demokracijo. Ta je tudi cilj novejših debat o demokratičnem prehodu, kar izrecno poudarjata O'Donnel in Ph. Schmitter, ko pravita, da je politična demokracija terniinus ad quem razprav o prehodu, pri čemer politično demokracijo, v kateri sicer ne vidita končnega cilja, opredelita kot tisto ureditev, ki »omejuje uporabo državljanskega principa na javne institucije vladanja« (1986: 9, 11). Politična demokracija vsekakor pomeni radikalen politični obrat, saj je najprimernejši okvir za razreševanje osrednjih političnih problemov, zlasti za civiliziranje boja za oblast, za omejevanje oblasti in njeno krotenje. Zato je razumljivo, da so ob obratu v pluralistično politično demokracijo mnogi začeli pisati demokracijo z velikim D. Novejša Teorija demokracije je skušala in skuša najti globlje razloge za te spektakularne spremembe. Toda teorija demokracije, tudi politične demokracije, je hkrati opozarjala in opozarja na številna vprašanja, ki zapletajo vprašanje demokracije in povzročajo, da je tudi življenje v »demokraciji« težavno, v nekaterih pogledih še težavnejše, vsaj kratkoročno, kot prej. V novejših razpravah o demokraciji je v politični znanosti na delu močan realizem, ki skuša demokracijo razumeti tudi glede na njene zunanje pogoje in determinante, hkrati pa tudi opozarja na težave, protislovja in probleme, ki so povezani z institucionalnimi in vrednostnimi dejavniki demokracije in demokratizacije. Med mnogimi odprtimi vprašanji naj navedemo le nekatera. Če je v sodobnosti manj sporno, kaj je bistvo demokracije, pa so še vedno odprta vprašanja, kot na primer: kateri specifični institucionalni mehanizmi so potrebni za čim večjo stopnjo tekmovanja in udeležbe v političnem življenju, katere so horizontalne in vertikalne razsežnosti demokracije, kakšne posledice povzročata za demokracijo nova družbena in politična kompleksnost. Če je npr. tekmovalnost prvina, ki jo mora vsebovati demokratični politični proces, se zastavlja vprašanje, ali absolutizacija tekmovanja (za oblast in moč) ne pomeni zanikanja drugih vrednot, ki jih mora demokracija prav tako zagotoviti. Kakšno vlogo ima ob tekmovalnosti sodelovanje (primerjaj Lijphart, 1975 in 1984 in tudi Lukšič, 1991 glede večinske in konsocialne oz. konsenzualne demokracije)? Če je večinsko načelo bistvena vsebina sodobne demokracije, kot trdijo nekateri, mar njegova absolutizacija ne bi pomenila zanikanja pravic manjšin in tudi nekaterih temeljnih človekovih pravic in svoboščin (prim. Offe, 1985)? Če je - in o tem ne more biti dvoma - sodobna demokracija pluralistična, toleranca do različnosti in drugačnosti eno njenih temeljnih načel, pa je po drugi strani tudi res, da nobena sodobna družba in politika ne moreta temeljiti samo na razlikah: za demokracijo kot operativno prakso so potrebne tudi skupne vrednote, potrebne so »virtues«, ki ustvarijo predpostavke za možnost sožitja ljudi in asociacij z različnimi interesi (Etzioni, 1992). Ta vprašanja sc v sodobni literaturi širijo skoraj v nedogled: če jc politično predstavništvo temeljno načelo sodobne demokracije, kakšno mesto imajo ob njem oblike neposredne demokracije? In v zvezi s tem: kakšno vlogo naj imata v sodobni demokraciji izražanje in povezovanje specifičnih interesov socialnih, poklicnih in sploh funkcionalnih skupin? Iluzije, da bo funkcionalno predstavništvo popolnoma izpodrinilo splošno politično predstavništvo, je sicer koncc (prim. Zaje, 1993), toda ob tem ne moremo spregledati, daje vloga organiziranih interesov v političnem življenju stvarnost, ki ima bistveni vpliv na politično odločanje; in ki se, kot nekoč in v novejšem času politične stranke, vsiljuje kot objektivna nujnost politični teoriji in praksi.'Kako to protislovje razrešiti v teoriji demokracije in kako ga upoštevati v praksi političnih sistemov? Ali scientifikacija sodobnih družb omejuje demokracijo (problem tehnokratizma) in koliko klasični mehanizmi parlamenta in parlamentarizma, ki je kljub kritikam ostal osrednja institucija politične sinteze v sodobni demokraciji, šc zadoščajo za razreševanje vseh zapletenih vprašanj moderne in postmoderne družbe (prim. številne razprave o potrebi reforme parlamentov, o tesnejšem povezovanju strokovno znanstvenih zmogljivosti z zakonodajnim procesom itd., primerjaj o tem tudi dela dr. Albina Igličarja). Tudi dileme glede vloge predsedniškega, polpredscdniškega in parlamentarnega (v ožjem smislu) sistema v sodobnem svetu še zdaleč niso presežene. Od tod izhaja širše vprašanje glede razmerja med demokracijo in temeljnimi kategorijami politike, s samim bistvom politike. Po definiciji je demokratična politika tista, ki v boju za oblast spoštuje izide na tekmovalnih volitvah, ki so splošne, neposredne in poštene. Toda tudi v zvezi s tem spraševanja ni koncc: po kakšni volilni zakonodaji naj se volijo poslanci - po večinskem, proporcionalnem ali mešanem sistemu in v kakšnih razmerjih? In kako naj sc preračuna število parlamentarnih sedežev glede na volilne rezultate? Po kakšnem postopku naj bodo predstavljene manjšine v parlamentu? Ali je zavest volivcev dejansko dovolj razvsetljena, da se pri glasovanju racionalno odločajo? In kakšno vlogo imajo pri tem oz. bi morali imeti množična občila (prim. Nohlen, 1991)? Kakšne spremembe prinaša v teorijo in prakso demokracije novejša komunikacijska revolucija in kaj obeta t. i. teledemokracija (Splichal, 1992)? Vse to so vprašanja sodobne demokracije. Vse to pa so tudi vprašanja, katerih rešitve nc izhajajo iz stvari samih: kakor koli okoliščine pritiskajo na njihovo reševanje v določeni smeri, gre za politične odločitve, tudi za stvar modrosti, znanja, odločanja in daljnovidnosti. Demokracija (s politiko vred) ima sončne in senčne strani, ima dostojanstveno in učinkovito ptidobo, ima institucionalno in vrednostno, pa tudi behavioralno resničnost. Politična patologija je od nekdaj parazitirala na politični anatomiji in politični fiziologiji. Zakaj sc tudi v demokratičnih ureditvah poraja politična korupcija? Zakaj je škandalizacija politike (Kasler, 1991) dobila tolikšen pomen? Kakšne možnosti imajo demokratične institucije, da obvladajo politično patologijo od najbrutalnejših oblik nasilja, zlorabe oblasti in kršitve zasebnosti do najrazličnejših oblik arcanae imperii do podkupovanja in subtilnega izsiljevanja. Posebno 77 1 Tconn in ptilm. lel. JO. Si 7-«. L|uN)«n» 1V9J pomemben je v tej zvezi nadzor tistega, kar Bobbio imenuje »potere invisibile« (nevidna oblast) (Bobbio. 1984). nekateri drugi pa »the secret state«. Moderna demokracija je v najpristnejšem pomenu »res publica«, torej javna zadeva, zato je skrivnost in skrivnostnost, ki jo gojijo državni aparati, s stališča posebnih interesov določene države razumljiva, toda s stališča demokracije pomeni njeno omejevanje, saj odvzema suverenu vpogled v dejansko stanje stvari in mu s tem onemogoča »eniighted understanding«. Da sodobno elektronsko zajemanje podatkov o posameznikih, organizacijah itd. daje velike možnosti, da pouvoir constitué še kako nadzoruje pouvoir constituant, ne pa obratno, o tem ni treba posebej govoriti, poudariti pa je treba pomen nadzora nad »skrito državo« in tudi aktualnost novih sredstev nadzora zoper zlorabo nove elektronske oblasti. Kakor koli sodobna teorija demokracije poudarja proceduralno naravo moderne demokracije, toliko vendar vsaka globlja refleksija demokracije ne more mimo temeljnih etično - političnih vrednot, ki naj jih demokratični režim uresničuje. Ni je resne razprave o demokraciji, ki ne bi hkrati razmišljala o svobodi, enakosti, človekovih pravicah, bratstvu (solidarnosti), v novejšem času pa še o okolju, blaginji in miru. S tem je povezano tudi vprašanje demokracije in odgovornosti. Demokratična politika je v načelu odgovorna politika. Odgovorna volivcem, parlamentu, javnosti. Ali ima sodobna politična demokracija na voljo dovolj učinkovitih sredstev za uveljavitev odgovornosti oblasti? Vse to so vrednote, ki niso nekako dane, še manj pa uresničene z novejšo »demokratično revolucijo«. Te vrednote so celo same. kot kaže razmerje med svobodo in enakostjo mnogokrat v načelni napetosti in protislovjih. Kako demokracija zagotavlja posamezne izmed teh vrednot? Politično svobodo, o tem ne gre dvomiti, pluralistična politična demokracija gotovo veča, posebej ko gre za vlogo državljana pri volitvah. Poglablja tudi t. i. »negativno svobodo«. Širi tudi pravice, ki se nanašajo na zasebno lastnino, čeprav socialni status lastnine in njeno socialno odgovornost različno pojmujejo. Politična enakost po eni strani tako rasle, medtem ko se socialna neenakost poglablja tako zaradi lastninskega prestrukturiranja kot zaradi novih socialnih problemov (nezaposlenost itd.). Kako vse to vpliva oz. bo vplivalo na možnosti ljudi, da sodelujejo pri javnih zadevah? Predpostavka sodobne demokracije je ne le pravna država, marveč tudi socialna pravna država, ki jo je s tolikšno zavzetostjo konceptualizirala novejša pravna in politična teorija. V kolikšni meri politična demokracija zagotavlja razvoj v smeri takšne države? Razen tega: demokracija, ki je bila tradicionalno reflektirana kot znotraj-državna raz.sežnost, dobiva mednarodne in nadnacionalne razsežnosti (prim. Dabi, 1989 in Held, 1991): 1) najprej zaradi tega ker postaja med.sebojna odvisnost med posameznimi političnimi sistemi čedalje večja in 2) zaradi čedalje večje institucionalizacije in integracije v regionalnem in svetovnem ob.segu (glej Evropska skupnost). Vse to skupaj znova aktualizira in problematizira pomen državljanstva (CITIZENSHIP), ki dobiva poleg svojega temeljnega političnega pomena tudi novo socialno in širšo participativno vsebino (prim. Bibič. 1990). Vse to dokazuje, da je vprašanje demokracije, kakor koli se je ta v svoji hberalno demokratični paradigmi uveljavila na novih območjih sveta in kakor koli je ta paradigma postala dejansko hegemonska obhka globalnega upravljanja družbe, še vedno odprti problem za politično znanost in za politično prakso. Tudi če je na koncu 20. stoletja sprejet demokratični proceduralni minimum kot civilizacijski dosežek, se še vedno zastavlja vprašanje, v kolikšni meri je demokracija ne samo oblika vladanja, marveč tudi način življenja (Dewery). II. V nadaljevanju se bomo v tem prispevku omejili na obravnavo le enega, toda za razprave o sodobni demokraciji čedalje bolj ključnega vidika, ki je pomemben tudi za utrditev demokracije: gre za razmerje med civilno družbo in demokracijo. Novejše razprave o civilni družbi so od vsega začetka merile tudi na demokracijo (prim. Keane. 1988). čeprav je bil v začetnem razdobju v ospredju njihov negacijski vidik. tj. vidik zanikanja monistično avtoritarnih režimov. V zadnji fazi (v 80. letih) se je ta razprava predvsem usmerila zoper avtoritarne sisteme socialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope s Sovjetsko zvezo. Po zlomu teh sistemov in njihovem prehodu v pluralistično parlamentarno demokracijo pa je še bolj stopilo v ospredje vprašanje, kakšen pomen ima civilna družba za utrditev demokracije in za nadaljnjo demokratizacijo. Novejše razprave še posebej izrazito poudarjajo splošni demokratični potencial civilne družbe in odpirajo v tej točki nove razsežnosti v teoriji demokracije. Tako Jean Cohen in Andrew Arato na začetku svojega najnovejšega kapitalnega dela »Civil Society and Political Theory« 1992 pravita: »This book is meant as a contribution to democratic theory« (VII). Splošni demokratični pomen razprave o civilni družbi poudarjajo tudi raziskovalci novih družbenih gibanj (prim. NSB, št. 3/1991). Tudi Jürgen Habermas v svojem najnovejšem delu (1992) posveča temu problemu veliko pozornost. Medtem ko moramo natančnejšo obdelavo novejših razprav o civilni družbi in njihovih implikacij za teorijo demokracije odložiti za drugo priložnost, naj tukaj poudarimo le nekaj točk, ki se zdijo posebej pomembne. t 1) Razprava o civilni družbi in z njo povezana civilnodružbena gibanja so vsekakor odigrala ključno vlogo v delegitimizaciji in preobrazbi, monističnih sistemov »realnega socializma«, toda prav tako so imela strateško vlogo pri spreminjanju in demokratizaciji avtoritarnih oziroma militarističnih režimov Južne Evrope in Latinske Amerike. V novejšem času se poudarja velik pomen vloge civilne družbe tudi glede Azije in Afrike, zlasti kjer gre za globljo krizo strankarskega sistema ali pa za zahteve po demokratizaciji avtoritarnih sistemov. 2) Toda če ostaja ta »negativna« funkcija civilne družbe še vedno aktualna (dokler pač obstajajo avtoritarni politični sistemi in avtoritarne težnje), pa se čedalje bolj poudarja univerzalni teoretični poriien kategorije civilne družbe, torej njena aktualnost tudi za demokratizacijo klasičnih liberalnodemokratičnih režimov. Civilna družba postaja signum spoznanja, da demokracija nikoli ni dokončno »dosežena«, ampak se nenehno kot odprt projekt dosega, da dosežena demokracija odpira razpravo in prakso novih oblik »demokratizacije«. Vendar obstaja »demokratični minimum«, brez katerega si politični režim ne more lastiti demokratičnosti. 3) Novejše razprave o civilni družbi so bistveno poglobile samo umestitev civilne družbe, čeprav je mogoče o nekaterih vprašanjih še razpravljati. Predvsem skušajo ostreje razmejiti sam pojem civilne družbe od drugih kategorij ne samo od države. Toda pri tem zlasti nekatere zavračajo klasično dualistično shemo »civilna družba« proti »državi« ali kot diferenco od nje in ponujajo bogatejšo tridelno razlikovanje: civilna družba - politična družba - država (Forneti - Bobio - Arato). 4) Tudi glede vprašanja elementov civilne družbe različne koncepcije že zaradi navedenih razlogov ponujajo različne rešitve. Vsekakor so presežene različne redukcionistične skrčitve zlasti v smeri ekonomizma, pa tudi v smeri gibanjskega 773 Tcorit> m pr«kM. Icl 30. Si 7-8. LjuNjanji 1993 spontanizma. Nova družbena gibanja Se vedno ostajajo bistvena prvina civilne družbe, vendar se poleg njih poudarja, npr. »celotna socialna arena organiziranih skupin (bodisi da so zasnovane na funkcionalnih interesih, državljanskih pobudah (civil purposes), na religiji ali na etničnosti)« pa poleg družbenih gibanj Se množični mediji, intelektualni tokovi in centri ter umetniSki in simbolični načini izražanja, ki so avtonomni nasproti državi, toda se postavljajo v odnos do države ali njej govorijo« (Diamond. 1992: 134. op. 35). Ali pa se s civilno družbo razume »sfera socialne interakcije med ekonomijo in državo, ki jo sestavljajo predvsem intimna sfera (posebej družina), sfera asociacij (posebno prostovoljnih asociacij), družbenih gibanj in oblik javnega komuniciranja (Cohen - Arato, 1992: IX). In Se krajSa oznaka, ki pa tudi z enciklopedično zgoščenostjo kaže k jedru stvari: »Ona /tj. civilna družba/ označuje družbeno življenje, ki je organizirano po svoji lastni, namreč asociativni (podčrtal A. B.) logiki, ki naj bi zagotovila ekonomsko, kulturno in politično dinamiko« (Duhamel-Meny. 1992: 948). 5) Jedro civilne družbe so ASOCIACIJE, zlasti PROSTOVOUNE ASOCIACIJE (voluntary associations). Ko govorimo o razširjenosti razprav o civilni družbi in o razmerju med civilno družbo in demokracijo, moramo torej upoštevati tudi razprave o asociacijah (ali sinonimnih izrazih) (o asociacijah primerjaj npr. Kuhnle - Selle. 1992; Mali, 1991; Therbom, 1988; PenmKk - Champan, 1969 itd ). Avtonomne prostore civilne družbe v zadnjem času, zlasti v nekaterih državah (npr. ZDA) napolnjuje čedalje več t. i. »javnih interesnih skupin« (public interest groups), ki delujejo ravno v obrambo javnih interesov (ekologija, mir, človekove pravice, itd.) (prim. Berry, 1977). »Močno civilno družbt>« predvsem sestavljajo številne asociacije. Zato lahko v posameznih državah obstaja razvejana civilna družba tudi, če se ta beseda le redko uporablja ali se sploh ne uporablja. 6) Ko razpravljamo o civilni družbi in demokraciji, lahko trdimo, da ima civilna družba bolj ali manj močne demokratske potenciale pač glede na to, kakšne vrednote in cilji jo vodijo, torej kakšna politična kultura prevladuje v njej in glede na vse dejavnike, ki konstituirajo njeno moč, seveda v prvi vrsti glede na gostoto in naravo njene asociacijske sestavine. Demokratični potenciali civilne družbe se kažejo zlasti v teh značilnostih civilne družbe. Civilna družba obsega avtonomne prostore, v katerih posamezniki premagujejo osamelost. sebičnost in zgubljenost z oblikovanjem širših kolektivnih identitet. Civilna družba z vsemi svojimi prvinami, zlasti pa z razvejanim asociacij-skim življenjem, pomeni pravo »šolo demokracije«, saj navaja posameznika na sožitje z drugimi, razkriva mu vsebino in smisel širših interesov in skupnih vrednot, usposablja ga za javno delovanje in za kolektivno akcijo; v njej se uči svoje kratkoročne interese usklajevati z oddaljenimi cilji; ob vsem tem in s tem se tudi krepi njegova odgovornost pred drugimi in pred seboj. Ni naključje, da je veliki mislec demokracije T. Tocqueville zato umetnost združevanja v asociacije, kar pa pomeni tudi oblikovanje civilne družbe, postavil kot temeljni zakon moderne demokratične civilizacije (Tocqueville, 1835-40/1988). Ta socializacijska funkcija civilne družbe ustvarja iz podanikov državljane tako v krogu asociacij kot v širši politični skupnosti. Takšna civilnodružbena - asociacijska vključenost je posebej pomembna, če upoštevamo »naveličanost s strankami« v tradicionalnih liberalnih demokracijah. ki se kaže med drugim v upadanju števila članov strank, v volilni abstinenci (prim. Rattinger, 1993). V takih razmerah so civilnodružbene asociacije, katerih članstvo narašča, pomembno |>odročje ohranjanja in krepitve in ključni element pluralizacije v postmodernih razmerah. Civilna družba s svojimi subjekti je pomemben vir družbenih in političnih inovacij, kar se je pokazalo in se kaže v posebej izraziti obliki v njihovi vlogi pri preobrazbi avtoritarnih sistemov v demokratične (prim. Fink-Hafner, 1992). Inovacijske zmožnosti civilnodružbenega asociacionizma pa so. ne da bi jih skušali nekritično povzdigovati (prim. zanimivo kritično bilanco Raschke 1991), mnogo širše, saj vnašajo spremembe v pojmovanje »stare polilike« in zarisujejo obrise »nove politike«, ki bolj sloni na postmaterialističnih vrednotah (Inglehart, 1990). Hkrati pa tudi pritiskajo k programskim in organizacijskim reformam klasičnih oblik političnega življenja (npr. na spreminjanje ptilitične agende strank, parlamentov itd.). Zlasti t.i. javne interesne skupine prinašajo v politično življenje novo zavest o odprtih družbenih in političnih problemih. V modelu političnega predstavništva, v katerem se državljanstvo bolj ali manj skrči na periodični (vsekakor zelo pomemben, za politično demokracijo odločilen) volilni akt. pomeni gosta mreža asociacij priložnost, da se državljanstvo izrazi tudi kot združevanje v najrazličnejša združenja, ki tako bistveno razširijo možnost za udeležbo v družbenem in političnem življenju. Civilna družba s svojim asociacio-nizmom tako popravlja slabost splošne predstavniške demokracije (ki jo je upravičeno kritiziral že Rousseau (1762) in ki nanjo opozarjajo tudi novejši teoretiki participativne demokracije (npr. Pateman, 1970;Barber, 1984;Gould. 1988 itd). Civilna družba je prostor generiranja demokracije tudi zaradi tega. ker oblikuje nove subjekte in jim odpira prostor v javno življenje. Najizrazitejši primer v novejšem času je uveljavljanje enakopravnosti spolov (prim. Pateman). Civilna družba s svojimi avtonomnimi viri znanja in ekspertize je pomemben vir za racionalizacijo demokratičnega odločanja. Sodobno oblikovanje politik in njihova implementacija sta povezana tudi s strokovno ekspertnimi viri civilne družbe, ki so avtonomni glede na prevladujočo politiko. V tej zvezi je treba posebej poudariti velik (dejanski ali potencialni) pomen strokovnih društev, najrazličnejših fondacij, posvetovanj itd. Glede tega so posebno ptimembne izkušnje ZDA. v novejšem času pa vse bolj tudi razvitih evropskih držav. 13) K tem razmislekom o bistvu civilne družbe, njeni strukturi ter o povezavi med civilno družbo in demokracijo (ta povezava je seveda odvisna tudi od tega, kako pojmujemo njeno bistvo in sestavo) naj dodamo še nekaj dodatnih pripomb. a) Razprave o civilni družbi in državi v 80. letih, ki so bile naperjene zoper monistično zlitje družbe in države v avtoritarnih sistemih, so poudarjale predvsem razcep med civilno družbo in državo, manj pa so bile pozorne na očitno dejstvo, da je v realnem političnem življenju obstajala tudi povratna zveza med obema, (seveda tam. kjer je avtonomna civilna družba). Takšno gledišče je politično sicer razumljivo, ni pa analitično sprejemljivo. Ne samo da ne upošteva dejansko obstoječe interakcije med civilno družbo in državo, kot se kaže npr. v meU>chj|t SuhrhVamp. Etanklurt a M BERRY, J M (1977). Lobhymg lor ihe INiople, P'P, Pnncelon, N Y BIBI(^, Adolf. (1990); Civilm. dm«™ i pohtički phiraluam. I KI). Zagreb BIBIC. Adolf. (1991): Modu civilna dniiba kol mlavina in faklor dcmokracqe. Ravi. 2/1991 BOBBIO. Norbcrto (1984); II fuiuio delU dcroocrana, Giulio Eunaudi, Torina BOHRET. Call, JANN. Wcmcr. KRO.SI;."MWFTT. Eva (1988); Innenpolitik und poliiiKhc TiKone. Em Studienbuch. WntdeutKber Verlag. Opladen COLEMAN, lame» S (1992): Demociacy in Permanently Divided Synema. v: Markv. Gary and Diamond, larty (edj.) (1992): Rcexamm ing Democracy. Newbury Park ltd CERRONI. Umhcno (1992): Ccmi