Sodobna slovenska poezija < Milan Jesih % Izkoprnevajoč Ko stari kuhar se je zaljubil v kapitana, a si predstavljaš ti, kako mornarji, svojat hudobna in neslana, iz udvorljivca smo se norčevali, koliko vzdevkov - ne vseh duhovitih -smo čez ime nalimali kanalji, ki ni se menil več za naše riti, marveč jo vedel zgolj eno edino izkoprnevajoč in en edin nasmeh pripuščal v sanje sleherno noč, in naj je špikal z žbicami svinjino čez dan, naj v mousse pacal kostanje, naj mariniral jerebice, na primer - vedel je zgolj lice, ki ga je po palubi nosil mladi lepotni princ vseh oceanskih luk in zapovedujoči ladji, namenjeni premagat zadnji jug. - Onkraj ekvatorja se morje zviša in je že čisto do neba visoko: tam kuhar ga zaprosil je za roko in kapitan, si misliš?, ga je uslišal. 37 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Pred desetletji - skoraj že nekoč -tovariš inženir sanja turbine sleherno noč, sleherno noč: ena ne mine, da ne bi kaplanovka zahrumela v globeh centrale, opravila na teradžule dela in žarnice teme ne razsijale po delavskih domovih pri večerji, da se zasvetijo kot zlati vroči, z maslom pokapani krompirji, ko dene jih na mizo mati; in v sobah porodnišnic rojenicam dajale luč, da v komsomol kot treba protokolira se nova oseba in v vsesovjetski plan plus ena žlica; in, niti volframne!, sleherno noč svetite piflarjem po internatih na skripta s kvintesenco bedastoč, ki nujno jih je za izpite znati -. Saj naj soproga ne ve spanja, ker generator ni in ni dal mira -zjutraj jo od prevzetnosti razganja: moj domovino elektrificira! 38 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Nekoč se neka Olga, ljubka, mlada, pridna študentka iz Vladivostoka v sobici internatski joka -nekega Jašo ima usodno rada, on pa sestaja se z neko Irino, sama ju videla je iti v kino: kaj če so jima v zadnji vrsti se v gorek klobčič izprepletli prsti, kaj, ko pozneje sta se šla sprehajat, če mu poljub je izmamila, lisica, v temotnem soju mlaja, kaj, če na usta, ne samo na lica, kaj, če ga je do konca zapeljala in z njo se poročiti mora: svet je izpraznjen, pa na vseh obalah za neko Olgo ni prostora. 39 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Kje daleč, tam, kjer čas čez svoj rob pada, živi deklička, za bridkost premlada: vse dni se joka, avtorica piše, in nehala hoditi je iz hiše, samo ko pismonošev moped sliši, njen jok je za spoznanje tišji, ko pa prdulja se ne ustavi, pa spet da duška ujmi in poplavi. Čedalje bolj je mamica v skrbeh: prismodka je čedalje bolj iz tira, kam je prešel njen zvonki smeh? Iz dneva v dan usiha, vene, hira. Društvu pisateljev! Od vas kateri poprimi zgodbo in jo preusmeri z ekspresnim pismom, ki z njim daljni ljubi ubožico otme pogubi! 40 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Mati na mizo dali so krompirja v oblicah, zelja in klobas in se zadrli na ves glas: "Rapidno, da se ne shladi večerja!" Vsi, kar nas je sinov, smo se podvizali domov; pripluli izza uledenih morij, junaki smo prijahali z bojišč, kar nas je rokerjev, vsi na motorjih, odvrgli kralji breme kron in blišč in norci in mesije bosi vsi vsak svoj križ, - kdo ga bi nosil! -, lezli smo iz razpok in špranj, kar nas je bil nakoncipiral Bog predosmi dan, na jed planili in vse, vse požrli, pogoltali, izlili si po grlih pa bržkaj družno, hkrati nemudoma nazaj pomrli, da čas se spet zagrnil je za nami in mati v večer za prazno mizo ždijo sami. 41 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Vsi v belih srajcah, trikrat trije, in v hlačah iz črnega gabardena, ki sveti se odzad in ki je z izbokom prepoudaril jim kolena, sončno nedeljo predpoldne po masi, vsi zagovedeni gorjani, vsi naši, vsi pod kozolcem zbrani, pogumni vsi, vsi bojeviti, se župnik jih s peklom ne ustraši, odločeni so brž v Tepanje iti sprašit tamošnjim rilcem riti: ne bojo k nam na vas hodili pet!, ne bojo oni nam deklet! Rekelce odložili so na žrd, srajcam zavihali, kar je rokavov, za izkus, koliko kdo v pesti je trd, da že na treningu je vse krvavo. Zbor: "Kar stojijo, naše so Butale, in naše bojo, dokler bojo stale." 42 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Greva takole jaz in jaz skoz dan - enega vse več, drugega vse manj -, in je nikdar dozidan most mostič - se pravi: je, da ni ga - iznenada tja čez, čez v čas usahli čas, tja preko pozabljenega v prazno dalj in nič - ko podse išče v smeri tal pogled človekov, torej, ko težek dol mu pada, a zgorajle oblački proč hiteči -in ura naokrog se redči, tako, a ne, sva jaz in jaz, ki greva, greva jaz živ in jaz že dokončan skoz pozni dan v poševni konec dneva. 43 Sodobnost 2015 Milan Jesih: Izkoprnevajoč Mati svetilničarka, duh otoka: to ona tuli, hlipa, ihti in huka in joka vdilj v nepredirnih mlajevih nočeh od prebridkosti neminulih, da sliši se kot strgan vetrov smeh; mati svetilničarka, duh otoka, vseh nas pramati samooka - šest oljk, dva mandljevca in trsi trije, ljubezen ena: gusar kapitan, ki neko davno zimo je plul v megli sto milj proč mimo na svetu sam, daljav pijan, ki kdovekje ta čas daljave pije in žre in golta in loka, da čaka ga zaman v dekliških mukah mati svetilničarka, duh otoka, in tuli, hlipa in ihti in huka -. Kdaj bo poroka? 44 Sodobnost 2015