ŽENSKI SVET Naša poljana. Naša zemlja ima ugodno trgovsko in prometno lego, pa so že od nekdaj tujci grabili po njej. Mala je in zato tem pripravnejša. Preko nas so stegali Nemci požrešne prste do Jadrana, mi pa smo bridko občutili težo njihovih dlani. Udejstvovala se je v političnih, gospodarskih in prosvetnih pritiskih. Umevno je, da se nismo mogli kulturno razmahniti, saj smo morali svoje najboljše moči uporabljati za obrambni boj. Ne moremo se tedaj čuditi, če je tudi naša žena zaostala pri delu na oni njivi, kjer so žene večjih narodov obdelale že velike kose. Vidimo jih pred seboj, nekatere se nam zde celo v nedosežni daljavi. Ne moremo trditi, da je bilo vsako njihovo seme dobro; tudi ni vsako zdravo seme obrodilo zaželjenega plodu. Sufražetke z odurnimi nastopi; pretirane tekmovalke na moških poljih, ki so za ženo neprikladna; boriteljice za nekatere hipermoderne reforme življenskih oblik : vse te ne morejo vabiti slovenskega ženstva v svoje vrste. Hudo pa nam mora biti pri srcu, ko vidimo drugorodne žene tako daleč pred seboj pri občekoristnem socialnem delu. Dobrotvornost, skrb za, sirote, nadzorstvo nad nemarnimi stariši, boj za nravno povzdigo novega rodu, borba proti lahkomiselnemu zapravljanju duševnega in telesnega zdravja, pomoč bolni deci, skrb za prosveto ženstva: vse te in slične panoge ženskega področja so drugod že krasno obdelane, zlasti pri Čehih. Da je danes češkoslovaški narod med prvimi v Evropi, ni mala zasluga njegovih žen, ki so z dolgoletnim smotrenim delom vzgajale novi rod in gladile pot onim socialnim idejam, ki so danes tako visoko dvignile kulturno in gospodarsko stopnjo te države. Naš pogled sega še dalje, tja do onih delavk, ki se uspešno bore za politična prava žene. Tudi do njih gre naša pot, a je še daleč, daleč. Za tako delo so sposobne le one, ki so prehodile prej vse stopnje razvoja. Surovi nedostojni politični boji bi zadobili še umazanejše oblike, aho bi se jih udeleževalo nezrelo ženstvo. Premnogo drugega nujnejšega dela imamo še na svoji poljani. Žalosten je pogled po njej. Marsikje je še stara ledina, na premnogih krajih je vojna nametala trde kamene gruče in zasejala strupen plevel, ki čimdalj silneje izsesava iz naše duševne grude one zdrave šoke, katerim je bila celo vojna prizanesla. Razuzdanost in lahkomiselnost, zapravljivost, zanemarjanje najsvetejših človeških dolžnosti, neznačajnost, beda, bolezni, malodušnost: vsa ta ničvredna strupena trava razpreza nadležne korenine in duši mnoge zdrave mladike, ki so nekdaj že tako bujno Mile na naši njivi. Ne moremo še stopiti v vrsto političnih delavk; preveč ledine moramo še obdelati, preveč plevela izruvati, premalo je še pognojena in izpočita naša poljana, da bi mogle že sedaj sejali to seme, čeprav ga ne smemo nikdar izgubiti z vidika. Doma smo v preozkih in prežalostnih razmerah, da bi se mogle postaviti v to vrsto svetovnih delavk. Pač pa bodi posvečeno naše delo blagostanju celokupnega človeštva, kar je končni smoter vsakemu socialnemu pokretu. foajvečje zlo človeštva je vojna, ki nastane kot neizogibna posledica plemenskega sovraštva. Naša pot gre zato v smeri narodnega pomirjenja. Koga zadene vojna močneje nego ženo! Saj je njeno glavno sredstvo ubijanje človeka, onega bitja, ki mu je dala življenje žena. Vojna je največji sovražnik žene, uničuje ji ono, s čemer'je izpolnila svojo najsvetejšo prirodno dolžnost. Zato je ženstvo v prvi vrsti poklicano, da začrta vsakemu svojemu delu one smernice, ki vodijo k zbližanju narodov in k popolni odpravi vojne. ? Naša duševna poljana je priprosta kakor naša gruda. Na njej živi poleg kmetice in služkinje tudi srednje izobražena žena; manjka nam industrijskih delavk. Zato bomo sejale tako seme, ki bo moglo pognali korenine na naši njivi. Komur je na srcu napredek lastnega rodu in blagostanje človeštva, naj stopi v naš krog in sodeluje za prosveto ženstva, ki ima že po starem pregovoru važno in resnično nalogo : podpirati tri vogale skupni hiši človeštva. Uredništvo. ????? LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 3, OLESJA. A. I. KUPRIN. (Iz ruščine poslovenila P. Hočevarjeva.) I. Moj sluga, kuhar in tovariš na lovu, gozdar Jarmola, je stopil v sobo, pripogibaje se pod butaro drv, vrgel jo z ropotom na tla in sopel v premrzle prste: „Uh, veter pa tak na dvorišču, gospod!" je rekel ter sedel s prekri-žanimi nogami k peči poleg zaslona. „Treba je dobro zakuriti v peči. Dajte mi ognja, gospod!" „To se pravi, da ne pojdeva jutri na zajce, a ? Kako misliš, Jarmola" ? „Ne... ne bo mogoče ... slišite, kakšna vihra. Zajec zdaj leži in ... pa ni mur-mur. Jutri ne boste videli ni enega sledu." Usoda me je vrgla za celih šest mesecev v odljudno vasico Volinjske gubernije, na mejo Polesja. Lov mi je bil tam edini opravek in edino veselje. Priznavam, da nisem oni čas, ko so mi ponudili, naj grem v to selo, niti pomislil, da se bo treba tako neznansko dolgočasiti. Sel sem celo prav rad. „Polesje ... tišina ... naročje prirode ... proste nravi... pristne nature ..." sem premišljeval, sedeč v kupeju: „meni povsem neznan narod, s svojo posebno govorico... in, seveda, velika množica poetičnih legend, tradicij in pesmi". Tisti čas (da povem vse) se mi je celo posrečilo, da sem natisnil v nekem malem časopisu povest o dveh ubojih in drugo o samomoru, ter sem teoretično vedel, da je opazovanje značajev zelo važno za pisatelje^ Toda... ali so se prebrodski kmetje odlikovali z neko posebno uporno nezgovornostjo, ali pa jaz nisem mogel pronikniti v njih življenje, moji od-nošaji do njih so segali samo tako daleč, da so se mi že iz daleč odkrivali, ko so me zagledali in, ko so stopili tik mene, mrmraje izpregovorili: „gaj Buh", kar je imelo značiti: „pomagaj Bog". Kadar sem poizkušal z njimi pogovor, so me vedno gledali začudeno in se celo delali, kakor da bi ne razumeli niti najpriprostejših vprašanj, in kar porivali so se proti meni, da mi poljubijo roke — stara navada, ostanek poljskega gospodstva. Knjige, kar sem jih imel, sem kmalu vse prečital. Od dolgega časa — čeprav se mi je zdelo od začetka to neprijetno — sem poizkušal, da se seznanim s krajevno inteligenco v osebi: poljskega duhovnika, ki je živel 15 vrst daleč od mene, njegovega „pospoda organista'" krajevnega čuvaja, blagajnika sosednega posestva, ki je bil odpuščen podčastnik — toda izjalovilo se mi je vse. Potem sem se začel baviti z zdravljenjem prebrodskih prebivalcev. Na razpolago mi je bila: bobrovina, karbolna kislina, borova kislina, jod. Poleg svojega bornega znanja sem naletel tukaj tudi na popolno nemogočnost, da bi mogel staviti diagnozo, kajti bolezenski znaki pri vseh mojih bolnikih so bili vedno enaki: „notri me boli" in „ne morem ne jesti ne piti." STRAN 4. ŽENSKI SVET LETNIK L Prišla je k meni, na primer, stara ženska. V vidni zadregi se popraska z desnim kazalcem po nosu, z levico pa mi pomoli izpod pazduhe par jajec — pri čemer vidim za trenotek njeno zlatenično polt — pa jih položi na mizo. Zatem pa začenja loviti mojo roko, da bi jo poljubila. Jaz umikam roko in prepričujem starko: „Je že dobro, mati . . . pusti . . . nisem duhovnik . . . meni ni treba tega . . . Kaj te boli?" „Notri me boli, gospod, prav tukaj notri, tako, da ne morem ne jesti ne piti." „Ali čutiš to že dolgo ?" „Kaj vem?" mi odgovarja tudi vprašalno. „Pa.tako me peče, peče. Ne jesti ne piti ne morem." Pa če sem se še tako trudil, nisem vendar nikdar dobil bolj natančnih znakov boleznih. „Le ne vznemirjajte se," mi je rekel blagajnik - podčastnik: „se bodo že sami ozdravili. To se kar prisuši kakor psu. Jaz, recimo, uporabljam samo eno zdravilo: salmijak. Pride k meni kmet: „Kaj ti je?" — „Bolan sem", pravi. Takoj steklenico salmijakovega špirita pod nos ! „Poduhaj!". . . Puduha . . . „Poduhaj še! . . . močneje 1" Poduha. „No, je bolje, kaj ?" — „Kakor da bi mi nekaj odleglo." — »Tako pa pojdi z Bogom 1" Poleg tega mi je bilo tudi odveč poljubovanje rok. (Nekateri so mi celo kar naravnost padali k nogam in mi hoteli po vsi sili cmokati čevlje.) V tem se nikakor ni kazala ginjenost hvaležnega srca, temveč samo stara navada, pridobljen v stoletijh suženjstva in nasilja. Zato sem se samo čudil onemu blagajniku - podčastniku, ko sem ga gledal, s kako hladnokrvno važnostjo je molil svoie velike rdeče tace kmetom pod usta. Preostajal mi je samo lov. A proti koncu januarja je nastopilo tako vreme, da ni bilo mogoče hoditi na lov. Vsak dan je pihala strašna burja, po noči pa se je napravila na snegu trda ledena plast, po kateri je zajec lahko tekal brez sledu. Sedel sem v sobi in poslušal tuljenje burje — pa neznansko mi je bilo dolgčas. Umevno je, da sem se z največjim veseljem poprijel take nedolžne zabave, kakor je bilo poučevanje gozdarja Jarmole v pisanju. Vendar se je začelo to dokaj originalno. Nekoč sem pisal pismo, pa sem v hipu začutil, da mi stoji nekdo za hrbtom. Ozrl sem se in zagledal Jarmolo, ki je kakor vedno neslišno prišel v svojih opankah. „Kaj ti je, Jarmola?" sem ga vprašal. „0 nič, čudim se, kako vi pišete? Ali bi ne tudi mene tako . . . Ne, ne ... ne tako kakor vi," je v zadregi hitel, videč, da se jaz držim na smeh. Jaz bi rad samo svoje rodbinsko ime" .v. . „Cemu bi ti pa bilo ?" sem se začudil . . . (Treba je pripomniti, da imajo Jarmolo za najrevnejšega in najbolj lenega človeka v vsem Prebrodu : svojo plačo in poljski dohodek zapija, tako slabih volov, kakor so njegovi, ni nikjer v okolici. Po mojem mnenju je zanj pisanje in čitanje popolnoma LETNIK ., ŽENSKI SVET STRAN i. odveč.) Še enkrat sem ga vprašal dvomljivo: »Zakaj pa je tebi treba, da se znaš podpisati?" „Ej, vidite, kako je ta stvar, gospod," je odgovoril Jarmola nenavadno mehko, „v naši vasi ni nikogar, ki bi znal pisati. Kadar je treba podpisati kak list, ali kaj pri uradu, ali kaj drugega ... ne more nihče . . . Starosta pritisne samo pečat, pa sam ne ve, kaj je na njem napisano ... To bi bilo za vse dobro, če bi znal kdo pisati." Taka skrb Jarmole — vestnega gonjača, brezbrižnega postopača, čigar mnenja bi niti najmanje ne upošteval vaški svet — taka skrb za obči blagor rojstne vasi me je kar nekako ginila. Sam sem se mu ponudil za učitelja. Ali, težko, težko delo je bilo to — vsi moji poizkusi, da bi mu razjasnil pojem čitanja in pisanja! Jarmola, ki je čudovito dobro poznal vsako stezo v svojem gozdu, skoro vsako drevo; ki se je vedel orientirati na vsakem poljubnem mestu; ki je po sledu znal razlikovati vse okoliške volkove, zajce in lisice — ravno ta Jarmola si n. pr. nikakor ni mogel predstavljati, zakaj tvorita črki „m" in „a" skupaj „ma." Navadno je pri taki nalogi mučno premišljal 10 minut, včasih tudi dalj, njegove upadle črne oči in njegov rujavi suhi obraz, ki je bil ves skrit v črno brado in dolge brke, je pa izražal najskrajnejšo stopnjo umstvene napetosti. „No, reci, Jarmola, „ma." Reci samo „ma," sem mu prigovarjal. „Ni treba gledati na papir, glej samo mene, vidiš, tako! No, daj, govori; „ma." Tedaj pa je Jarmola globoko vzihnil, položil papir na mizo ter izpre-govoril žalostno in odločno : „Ne . , . ne morem" . . . „Kako, da ne moreš ? To je vendar tako lahko. Reci samo, čisto samo — „ma," samo tako, kakor rečem jaz." „Ne ... ne morem, gospod .. . sem pozabil... Vse metode, poizkusi, primerjave, vse se je izjalovilo pri tem prečudnem nerazumevanju. Toda Jarmolino stemljenje k prosveti ni nikakor oslabelo. Jaz bi rad samo svoj priimek!" ... meje bojazljivo prosil." »Drugega mi ni treba, samo priimek: Jarmola Popružuk — in drugega nič." Popolnoma sem opustil misel, da bi ga mogel naučiti razumnega pisanja in čitanja, pa sem ga začel učiti, kako naj se mehanično podpiše. Na moje veliko začudenje se je izkazal ta način najbolj dostopnim Jarmoli, tako, da sva že proti koncu drugega meseca za silo skoraj napisala priimek. Kar se pa tiče imena, sva pa — k očividnemu olajšanju naloge — sklenila, da ga izpustiva popolnoma. Zvečer, ko je Jarmola dobro zakuril peč, je nestrpno pričakoval, kdaj ga pokličem. „No Jarmola, daj, uči se," sem rekel. Sramežljivo se je obotavljal in šel k mizij naslonil se nanjo s komolci, vrtil pero med svojimi črnimi, ožuljenimi, negibčnimi prsti in me vprašal, privzdignivši obrvi: „Pisati ?" pjgj ]« (Nadaljevanje.) STRAN G. ŽENSKI SVET LETNIK I. REVMATIZEM. (Fr. (Dilčinski.) Najprej je imel revmatizem prijatelj Tomo in ga je negoval, odkar pomnim. Nikdar mu ni bilo dovolj zakurjeno, vedno je tarnal: »Marko, ako poznaš Boga, kuri peči" Marko je bil naš uradni sluga. Kar nas je bilo drugih na seji, smo vsi pojemali od puhteče vročine — on pa se je opravičeval: »Gospoda, vi ne veste, kaj je revmatizem!" Nismo mogli, da vzdržimo, in smo se žurili, da končamo sejo in pridemo na sveži zrak. Če se je pa stvar krtovičila in se seja nikakor ni dala pognati k zazeijenemu koncu in se je bližala opoldanska ura, tedaj je prijatelja Toma rado prijelo, bolest mu je šinila preko lica in vsem se je smilil, ko nas je moral zapustiti sredi seje, Revmatizem je vražja reč! Pa smo po njegovem odhodu na stežaj odprli okna in pridno sejali še dve, tri ure. Potem se je zgodilo, da sem nenadoma jaz začutil nogo. Boleti me je pričela v stopalu, nekako pod palcem, in me je bolela včasi bolj, včasi manj. Zlasti sem opazil, da mi hoja ne de dobro. Svepal sem, ko sem prihajal s sprehoda, komaj da sem prilezel preko stopnjic in žena je rekla : „Kaj je to ?" »Mislim, da je revmatizem", sem dejal. »Prijatelj Tomo ga ima že od-davnaj. Njemu pomagajo vroče kopeli; pravi, da tako vroče, da jih noga baš še strpi". Žena je ukazala in so mi pripravili za nogo kopel. Sodim, da je bila dovolj vroča, kajti izpustili so se mi mehurji, kakor je bila koža prišla v stik z vodo. Drugače pa mi je storila dobro, šel sem v posteljo in mi je žena nogo zavila v gorko. Tomo pije veliko črnega vina, pa ne vem, ali zaradi revmatizma ali kar tako. Poiskal sem ga v dalmatinski kleli, da čujem njegovo mnenje. Zdelo se mi je hladno v kleti in vlažno in sem izrazil svoje pomisleke in mu razložil svoje stanje. Vprašal me je, kateri mesec pišemo; rekel sem, da april, pa je dejal, ali mislim, da bodo meni v čast kurili sredi poletja. Pozval me je, naj bom mož in naj naročim liter dalmatinca —• videl bom, da mi bo odleglo. Storil sem tako. Vino mi sicer ne diši in ga nisem vajen. Ali človek ne sme biti mehkužen, zdravil se ne kaže braniti, tudi če so grenka. Pa sva pila in vmes mi je prijatelj Tomo razkladal in se je junaški glas razlegal po kleti. »Boš že še izkusil, po čem je spak. Mene poglej! Dvajset let že pasem svoj revmatizem, dvajset let, vse sem že poizkusil, da se ga iznebim. Preganjal sem ga z lepo in z grdo, z mokroto in s suhoto, od zunaj in od znotraj. Glorija božja! Sem ga pregnal iz stopala, preselil se mi je v koleno; pregnal sem ga iz kolena, se mi je preselil, kaj vem kam. Boš že sam doživel in čutil in užival, kako se ti bo lepo šetal po tvojega rojstva kosteh. »Bog te požvižgaj!" Trčila sva in izpila in je zopet nalil in me pozval, naj bom mož. LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 7. Naročil sem še eno, pa se je prijatelj Tomo razvnel in je razodel meni in vsej postorni kleti, kakšen je on mučenik, kadar se mu revmatizem naseli v desni roki. Glorija božja! Rad bi pisal v pisarni, toliko je dela, nak, pa ne morel Najrajši ga zgrabi tačas, kadar je največ dela. Pa ga drži in ga ne izpusti in lahko traja ta reč šest tednov ali še dalj I Zamižal je, lice mu je izražalo globoko bolest, naslonil je glavo v roko in mi pustil časa, da premislim mero njegove tuge. Potem je zopet dal duška pobožni želji, da bi me požvižgal Bog, in je izpil in nalil. Ne vem, do katere ure sva sedela skupaj v poučnem razgovoru. Drugo jutro me je bolela glava, v želodcu mi je godlo, kakor da je konservatorij notri, hudo mi je bilo in sem stokal. Žena me je vprašala, ob korej sem prišel domov. Odgovoril sem, da se mi zdi, da se mu je revmatizem iz stopal preselil v glavo. Rekla je, da dehti moj revmatizem po vinu. Te besede so me dirnile jako neprijetno. Vstal sem in se napravil, da grem po svojih poslih. Komaj sem dobro stopil, se se mi pojavile stare bolečine v stopalu. To mi je bilo v veliko zadoščenje. Mislim, stopalo ni še nikogar bolelo od vina. Iz tega je posneti, kako ničen je bil žaljivi sum moje žene. Molče sem šel, molče sem prišel, molče prenašal svojo bol, zraven jemal kopeli in se lečil s črnim dalmatincem. Peti dan je rekla žena: „Moj dragi, pa bi vendar stopil k zdravniku, da te pregleda in svetuje." Pričenjal sem se ji smiliti, saj je vendarle plemenita duša. „Ne," sem dejal, „k zdravniku ne grem. Zdravniki ne znajo drugega, nego da režejo. Revmatizem ni, kar bi se dalo rezati". Žena je zmajala glavo, skoro so se ji orosile oči. »Pokaži mi nogo, kje te boli!" in si je ogledala stopalo. Zopet je zmajala glavo in je šla in vzela moj črevelj in segla vanj. „Nak!" je vzklinila. „Res si revež in še sam ne veš, kolikšen. Mu moli iz podplata žrebelj, pol palca je dolg in ga bode v meso, pa misli, da ima revmatizem 1 O, o, o!" Res je bilo tako. Potolkli so žrebelj in ga spilili in je bilo vse dobro. Sploh štejem za jako koristno, ako je ženstvo kos prvi pomoči v najobičajnejših boleznih. Opozoril se.n prijatelja Toma, naj bi mu še njegova gospa z veščo roko pretipala črevelj in tako zatrla vir bolezni. Pogledal me je postrani, menda mu ni bilo prav, da je zdajci konec mojemu lečenju v kleti, in je izjavil, da so on pa tudi vsi predstojniki njegovi in tovariši že preveč vajeni njegovanja revmatizma; pogrešali bi ga in bi lahko nastale zmede v uradu, če bi nenadoma njegov revmatizem prenehal. Zato, je dejal, je bolje, da ostane, kakor je. STRAN 8. ŽENSKI SVET LETNIK I. NAŠA ŽENSKA DRUŠTVA. (Milka M.) Globoke brazde so zasekala vojna leta v življenje skoro vseh evropskih narodov. Trpeli so in trpe še dandanes v materijalnem in moralhem pogledu ; težko je reči, v katerem oziru več. Nekaterim narodom je vojna prinesla to, kar so želeli — in niso zadovoljni. Drugim je vojna vzela še ono malo, kar so imeli. Nezadovoljstvo, to je menda danes najsplošnejši pojav pri narodih vse Evrope. In to nezadovoljstvo je zavzelo že najrazličnejše forme. Zamorilo je v ljudstvu marsikatero dobro kal, pospešilo in razvnelo marsikatero prikrito strast. Narodi, stranke, zavezniki dolže drug drugega kot povzročitelje vsega zla, vsak se predstavlja kot žrtev drugega, močnejšega, brutalnejšega. Kdo naj razreši ta kaos ? Mnogo prosvetljanih duhov se trudi, da bi pomagalo svetu v tem pogledu. Za pomoč v gospodarskem oziru se oživljajo stara gospodarska društva, ustanavljajo se nove zadruge in različne organizacije, ki naj pomagajo na noge našemu malemu posestniku, obrtniku, delavcu. Za povzdigo morale delujejo razna prosvetna društva, prenavljajo in ustanavljajo se knjižnice, ustanavljajo se takozvane ljudske univerze i. t. d. Istotako se reorganizirajo različne velike dobrodelne akcije, n. pr. svetovna organizacija „Rdečega Križa," ki danes ni več to, kar je bil še do konca vojne, namreč, da je skrbel le za bolne in ranjene vojake in le pogostokrat niti to ne, ampak cesto je bil le nekaka sinekura za propadlo aristokracijo obojega spola. Naj tu omenim češkoslovaški „Rdeči Križ," ki je zasnovan na najširši podlagi. Skrbi za zboljšanje ljudskega zdravja, ima svoje rešilne postaje, ambulance za splošne bolezni, posebej za tuberkulozne, za otroke; ima lasten kino, kjer prireja poučne predstave, zrdužene s predavanji; ima svoj potovalni kino, ki neprestano kroži sirom češkoslovaške republike. Češkoslovaški »Rdeči Križ" izdaja tudi knjige, brošure, ima lasten mesečnik in celo krasno urejen mesečnik za otroke. v v Poleg tega imajo Cehoslovaki velikansko organizacijo „Češko Srce," ki je razpredana po vsej cehoslovaški republiki in deluje tudi v tujini povsod, kjer so nastanjeni Cehoslovaki v majhnih kolonijah. „Češko Srce" je sprejelo v letošnjili počitnicah samo iz Dunaja nad 1500 čeških otrok na počitnice, ne vštevši onih iz drugih dežel, n. pr. iz Nemčije, Švice, Francoske i. t. d. Vsega skupaj je bilo na Češkem preteklo poletje nad 20.000 otrok po raznih letnih kolonijah. Ne bom naštevala še vseh dugih nalog te češke dobrodelne organizacije, niti ne omenjam drugih sličnih organizacij, naj le navedem, da pri vseh teh organizacijah igrajo največjo ulogo ženske, ki zavzemajo tudi najvidnejša mesta v predsedstvih, v upravi in pri vodstvih raznih zavodov in institucij. Češkemu Rdečemu Križu n. pr. predseduje ženska, dr. Alica Masa-rvkova, in njej ob strani sodeluje veliko število uglednih gospa in delavnih, strokovno izobraženih uradnic. Naj navedem tu geslo dr. Masarvkove, ki LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 9. sem ga nekje Čitala in ki se glasi: „Storimo vsak dan nekaj dobrega, pozabimo za trenutek nase, da bi v tem, da mislimo na drugega, našli svojo osebnost." Mi si pač ne moremo privoščiti vsega, kar si lahko privoščijo drugi veliki narodi, ki so poleg tega še sami svoji gospodarji. Toda mi se lahko mnogo naučimo od njih; moramo si jih le vzeti za vzgled, posebno kar se tiče delavnosti, vstrajnosti in požrtvovalnosti. Če se žene drugih, velikih in bogatih narodov toliko trudijo in žrtvujejo za blagor svojih bratov, ali naj me držimo roke križem ? Ali naj se me postavimo na stališče: jaz ne bom delala za druge 2 Na to niti misliti ne smemo ! S tem bi si zaslužile omalovaževanje in prezir vsega ostalega ženstva. Da se enkrat zbudimo iz tega mrtvila, da pokažemo, da tudi me živimo z duhom časa, da imamo zmisel za težnje in potrebe našega ženstva, smo si ustanovile društva, katerih naj se oklene vse naše ženstvo v Julijski Krajini, in ki naj postanejo obraz in zrcalo vseh naših teženj, vsega našega stremljenja. — Imamo doslej : »Žensko udruženje" v Opatiji. »Splošno-žensko društvo" v Gorici in »Žensko dobrodelno udruženje" v Trstu. Glavne in najvažnejše naloge, ki so si jih postavila naša društva, so : I. dobrodelnost. II. prosveta, III. pouk v ženskih ročnih delih, pospeševanje ženske narodne umetnosti * * * Dobrodelnost je ena najvažnejših in najkočljivejših točk v programu naših organizacij. Važna zato, ker bo v neimovitejših slojih našega ženstva našla največji odmev. Moramo računati z dejstvom, da se bo vsaj 50% naših rednih članic vpisalo v organizacijo v nadi, da bodo imele od nje , materijalnih koristi. Kočljiva pa je ta točka zato, ker bi, če bi se preveč izrabljala pri agitaciji, lahko izpodkopala tla društvu. Moramo se strogo držati navodila: malo obljubljati, a to, kar obljubimo, za gojovo izpolniti. Jasno je, da mlado, komaj ustanovljeno društvo s tako nizko članarino, ne more delati čudežev, posebno ker mora imeti obzira tudi na druge organizacije, ki absorbirajo velik del našega narodnega davka. V začetku se moramo pač omejiti na skromne božičnice, na enkratne podpore v izvanredno težkih slučajih in slične male pomoči. Toda ob dobrem gospodarstvu in če bo-demo znale zainteresirati maso, ne dvomim, da bodo naša ženska društva zamogla doseči lepih uspehov na polju dobrodelnosti. Potrebno je, da organizacija dela sporazumno z drugimi dobrodelnimi društvi in ustanovami, kakor so n. pr.: v Gorici »Sirotišnica", v Trstu društvo »Dobrodelnost", »Organizacija vdov in sirot" i. t. d., da se prepreči neenakomerna delitev podpor in da se omogoči smotreno in uspešno delovanje na dobrodelnem polju. Nikar naj ta društva ne gledajo drugo na drugo kot na nevarnega STRAN 10. ŽENSKI SVET LETNIK I. tekmeca, ampak naj se vzajemno dopolnjujejo, naj si razdele delo; vsako naj deluje v začrtanem delokrogu, ker le tako bo njihovo delo doseglo zaželjeni uspeh. Razven goriomenjenega delokroga dobrodelnega odseka naše nove ženske organizacije naj opozorim še na eno stvar, ki se mi zdi zelo važna in ki bi se gotovo dala polagoma vpeljati tudi pri nas. So to letne kolonije za šolske otroke, katere sem omenila že v začetku. V mestih imamo mnogo otrok, ki žive v najslabših razmerah, ob pomanjkljivi hrani, v tesnih, temnih in vlažnih prostorih, ki se zde napravljeni nalašč, da uničujejo nežna mlada bitja. Otroci se v takih stanovanjih ne morejo primerno razvijati, niti telesno niti duševno, blede in hirajo. Koliko bi koristilo takim otrokom, ko bi mogli vsaj mesec ali dva v letu prebiti zunaj mesta na čistem zraku! Koliko naše mladine bi rešili na ta način, ker bi sicer bila prisiljena prebivati neprestano v svojih nezdravih domovih in bi gotovo propadla. »Žensko dobrodelno udruženje" v Trstu je že medtem, ko je vršilo šele pripravljalno delo za svojo ustanovitev, mislilo na to akcijo. Požrtvovalne osebe so omogočile, da je bilo preteklo poletje poslanih na deželo preko dvajset tržaških slabotnih otrok. Skromen začetek, prvi poizkus, ki se je pa obnesel nad vsako pričakovanje. Otroci so bili poslani večinoma v postojnski okraj, k družinam, ki so jih zelo prijazno sprejele in jih negovale z vso ljubeznijo. Čast takim zavednim družinam! Ne dvomim, da bi se našlo pri nas še več takih družin. K vsemu je treba ljudi vzgajati, tako tudi k dobrodelnosti. Ne vem, kaj bi n. pr. počeli naši ljudje, če ti hoteli naenkrat pri nas upeljati navado, ki je že davno ukoreninjena na Cehoslovaškem, namreč, da se vsak večer nabira po go stilnah, kavarnah i. t. d. v dobrodelne svrhe. Pripeti se, da pridejo v teku ene ure v kavarno ali gostilno po trije nabiralci: za Šolsko Matico, za Rdeči Križ, za invalide i. t. d. To bi gledali naši kavarniški in gostilniški gostje I To bi bilo žalitev in zasmehovanja: vse bi se uprlo takšnemu »berače nju". Na Cehoslovaškem je pa to nekaj navadnega, nekaj samo po sebi umev nega. Vsakdo da rad, po svojih močeh; ko daje, se zaveda, da daje samemu sebi. »Narod sebi" je geslo, ki je prišlo iz Češkoslovaške tudi že k nam in moramo gledati, da bo tudi pri nas našlo toliko razumevanja in da se bo tako ukoreninilo kakor tam, kjer vas noben kmet, noben še tako siromašen delavec ne bo zavrnil, če ga naprosite prispevka v dobrodelne ali narodne namene. In vendar je tudi tam draginja, tudi tam vlada brezposelnost in beda. Toda kakor v vsakem, tako je tudi v tem oziru čehoslovaški narod veliko pred nami. Ni nam bil zastonj že dolgo učitelj in voditelj. Posneli smo od njega marsikaj, daj Bog, da bi se naučili še tega, kar nam tako zelo manjka •' požrtvovalnosti in ljubezni do nesebičnege dela. (Nadaljevanje.) DDDD LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN ir. KAKO OBVARUJEMO NAŠO DECO JETIKE. (Dr. Josip Volavšek.) Tuberkuloza, jetika ali sušica je nalezljiva bolezen, povzročena po malih, s prostim očesom nevidnih bakterijah, imenovanih tuberkelbakcili. Jetika se ne podeduje; kal bolezni dobi otrok šele pozneje po rojstvu. Pač pa podeduje otrok razpoloženje — otroci jetičnih starišev zbolijo lažje na jetiki kakor otroci zdravih starišev. Ako je mati tako zelo bolna, da umrje na porodu ali takoj potem na jetiki, pride otrok vseeno zdrav (brez jetike) na svet (z izvanredno redkimi izjemami.) Pri sifilidi pa se n. pr. otrok okuži že v materinem telesu. Glavni vir okuženja z jetiko je vedno in povsod jetični človek, ki iz-kašlja tuberkelbakcile iu okuži z njimi svojo okolico ali naravnost ali pa tako, da trosi pri kašljanju in pljuvanju tuberkelbakcile na hrano, pohištvo in druge predmete, ki pridejo potem v dotiko z drugimi ljudmi. Okuženje z živalsko tuberkulozo (v poštev pride posebno govedo, pes in mačka — pa tudi papige in kanarčki zbolijo večkrat za jetiko) je manjšega pomena. Relativno največkrat se še lahko okužimo z neprekuhanim mlekom jetičnih krav. Med govejo živino je jetika zelo razširjena. Zanimivo je, da se človek lahko okuži s tuberkulozo goveje živine, medtem ko človeški tuberkelbakcili govedu ne škodujejo. Jetika je pravzaprav otroška bolezen. Pretežna večina vseh ljudi se v otroški dobi okuži s tuberkelbakcili in preboli nevede in brez bolezni to infekcijo. Večkrat pa ostane ta infekcija skrita, latentna in izbruhne v poznejših letih v času, ko postane človek posebno dostopen ali razpoložen za oboljenje na jetiki, ko telo slučajno vsled kakšne druge bolezni (španska, tifus, posebno pa malarija) ali vsled nezdravih življenskih in klimatičnih razmer oslabi. Ako n. pr. šolske otroke preiskujejo s tuberkulinom, najdejo črez polovico pozitivnih reakcij, to je takih, katerih telo je bilo že enkrat okuženo s tuberkelbakcili, a večinoma ni zbolelo. Pri odraslih pa najdemo skoraj v 90 odstotkih pozitivno reakcijo. Telo ima sredstva, da do gotove meje uniči tuberkelbakcile, le večja množina močnih bacilov ali pa večkratno okuženje z njimi povzroči obolenje na tuberkulozi in to šele tedaj, ako je bil dotičnik takrat razpoložen za okuženje in obolenje. Samo bakcili še ne povzročijo bolezni, treba je tudi telesne dizpozicije in ta je večkrat važnejša kakor bakcili. Najbolj občutljivi za tuberkulozno okuženje so dojenčki. Pri teh.zadostuje navadno že, ako samo enkrat pridejo v dotiko z jetičnim človekom, ako jim samo enkrat kašlja jetičnik v obraz, da zbolijo na jetiki. Disponirani so vedno, odporne sile pa nimajo nobene, tako da zapadejo dojenčki, ki zbolijo na jetiki, vsi v kratkem času smrti. Jetična mati neguje svojega otroka, ga doji in pestuje, pri tem pa mu kašlja v obraz, ga poljublja in mu tako nehote in nevede vcepi kal bolezni in- smrti. Zato tudi postane dvakrat več STRAN 12. ŽENSKI SVET LETNIK I. otrok jetičnih v družinah, kjer je mati jetična, kakor tam, kjer je oče bolan ker pride mati večkrat in v večjo dotiko z otrokom kakor oče. V splošnem pa zboli na jetiki nad polovica otrok jetičnih družin. Čim pozneje se otrok okuži z jetiko, tem lažje jo preboli; zato moramo posebno dojenčke in male otroke varovati, da ne pridejo v dotiko z jetič-nimi ljudmi, s takimi, ki imajo odprto jetiko, ki kašljajo in pljujejo bakcile. Večina ljudi se okuži z vdihavanjem tuberkelbakcilov, le majhen del skozi želodec, to je z okuženo hrano. Tudi je potreba za okuženje skozi želodec veliko več bakcilov kakor pri vdihavanju : pri morskem prašičku, na primer, zadostuje pri vdihavanju 100 bakcilov, da zboli na jetiki, pri okuževanju s hrano pa mora zavžiti okoli 6 milijonov tuberkelbakcilov, da zboli. Najbolj nevarni so jetičniki, ki so težko bolni, pa še vendar hodijo okrog, kašljajo in trosijo po celem stanovanju bakcile (večkat tudi po kavarnah in gostilnah, po parkih i. t. d.,) prijemajo vse v roke in okužijo vsak prostorček, kamor pridejo. Največ ljudi se okuži pri kašljanju jetičnih bolnikov. Pri kašljupršijo iz ust male kapljice slin in sluza, katere so, ako pridejo iz jetičnih pljuč, polne tuberkelbakcilov. Razločujemo ustne kapljice, ki pridejo iz ust pri govorjenju, in bronhijalne kapljice, ki brizgajo pri kašljanju iz ust; prve so navadno brez bakcilov in ne nevarne, razven ako ima dotičnik tudi v ustih in goltancu jetiko; druge pa so polne bakcilov in povzročijo največ tuberkuloznih okuženj. Pri močnem kašlju brizgajo ti delci slin do 1 m daleč naokrog, največ jih pa pade v razdaljo do 30 cm. Te kapljice padejo kmalu na tla, zato je treba tla okoli postelje takega bolnika večkrat na dan obrisati s cunjo, pomočeno v lizolovo ali sublimatovo raztopino. Največ teh kapljic pada na posteljo, na odejo, na obleko, na bolnikov obraz. Kako lahko se otrok okuži, če biva in spi v isti sobi kakor bolnik, in večkrat celo v isti postelji 1 Ne samo da se otrok veliko veliko lažje okuži s tuberkulozo z vdihavanjem bakcilov, temveč otrok se plazi tudi po tleh in pobira z obleko in rokami tuberkelbakcile in se tako okuži. Na tleh in v bližini tal je večina bakcilov. To je pokazal tudi sledeči poizkus : v neposredno bližino postelje j etičnega bolnika so postavili 40 morskih prašičkov in sicer 20 na tla, 20 pa 1 m visoko od tal in so jih pustili en dan tam. Od onih 20, ki so bili na tleh, so vsi zboleli na jetiki, od onih 20 pa, ki so bili 1 m visoko od tal, pa samo eden. Vsak, ki kašlja, naj drži robček ali pa vsaj roko pred usti, in tisti, ki je v njegovi bližini, naj se drži kolikor mogoče daleč od njega in naj obrne vsaj obraz vstran. Razven tega pljujejo nečisti bolniki na tla in izločujejo z izmečkom milijone tuberkelbakcilov. Bakcili se iz pljuncev vzdignejo in pridejo v zrak samo tedaj, ako se pljunci posušijo in razpadejo v prah; vendar pa so do takrat tuberkelbakcili ksreči navadno že neškodljivi, posebno če je sijalo solnce na nje ali pa vsaj dnevrta svetloba. Zato se v cestnem LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 13. prahu n. pr. še nikoli ni posrečilo najti živih tuberkelbakcilov. Solnce in svetloba so največji sovražniki tuberkelbakcilov in jih uničijo v najkrajšem času. Ako pustimo n. pr. rjuho, ki je vsa prepojena s tuberkuloznimi pljunci, vsaj 30 ur na solncu, ne dobimo več živega tuberkelbakcila na nji. — Kolikokrat so taki bolniki ravno zaradi tega, ker vsled bolezni niso zmožni za drugo delo, kot varuhi malih otrok, posebno na kmetih. Oni »varujejo" otroke, se z njimi igrajo, jih hranijo, poizkušajo hrano in pihajo na žlico, predno jo dajo v usta. Tukaj so zopet dojenčki in mali otroci najbolj izpostavljeni okuženju. Večji otroci so vsaj podnevi večinoma zunaj ali v šoli in ne pridejo toliko v dotiko s takšnim „varuhom." — Na kmetih se tudi večkrat opaža, da se da hrana, ki ostane bolniku (temu kuhajo navadno kaj boljšega) otroku in to iz iste posode in z isto žlico. V spominu mi je družina, oče in mati zdrava, a vseh 5 otrok jim je umrlo na jetiki že v prvem letu po rojstvu. Rešitev te uganke je bila lahka: ko sem prvič obiskal to družino, sem videl, kako je stari stric, ki je imel baje naduho, v resnici pa jetiko, pestoval in hranil malega otroka in ga seveda okužil. Tako je postalo vseh 5 otrok žrtev tega varuha. Slednjič je tudi on umrl na jetiki; dva otroka, ki ju je imela družina po njegovi smrti, sta pa popolnoma zdrava. Danes se je pač težko izogniti okuženju s tuberkelbakcili, saj ljudje, ki imajo odprto tuberkulozo in trosijo okoli sebe bakcile, niso ločeni od zdravih, kakor n. pr. na Angleškem. Vendar pa moramo skrbeti, da obvarujemo pred infekcijo vsaj dojenčke in otroke do šolske dobe in da jih ne okužijo že v družini. Največ ljudi naleze namreč to bolezen doma v lastni hiši. Tri pota imamo, da obvarujemo otroke jetike v rodbini, kjer je eden ali več družinskih članov jetičnih: prvič, da ima bolnik lastno sobo in ne pride v dotiko z drugimi člani družine, (dandanes večinoma nemogoče) ; tuberkuloza ie bolezen revnih ljudi. V zaduhlih, vlažnih, prenapolnjenih stanovanjih zanje smrt največjo žetev na jetiki. Otrok obsolutno ne sme prestopiti praga sobe, v kateri prebiva jetični član družine, ne sme priti v nobeno dotiko z njegovo obleko, perilom ali posodo. Bolnik mora imeti seveda lastno posodo (krožnike, kozarce, vilice, žlice in nož, umivalnik,) lastno posteljno in telesno perilo. Njegova posoda in jedilno orodje se mora umivati ločeno od posode drugih in sicer v vroči vodi, v kateri raztopimo nekoliko sode. Perilo, (posebno robci) se mora pred pranjem namakati 24 ur v 2 '/0 lizolovi raztopini, ali se pa v lugu prekuhati. Kadar bolnik kašlja, naj drži robec ali pa vsaj roko pred usta. Pljuje naj v pljuvalnik ali najboljše v pljuvalno stekleničko, v kateri je nekoliko razkuževalne tekočine, Parol ali alkalilvzol, ki raztopi pljunce in najhitreje uniči bakcile. Navadni lizol ali sublimat ne raztopi pljuncev in ne more do vseh bakcilov, ki so v sredi gostega sluza. Plju-valniki so najbolj higijenični tisti, ki so napolnjeni z lesno volno ali z žaganjem, katero se pri izpraznjevanju s pljunci vred vrže v ogenj in sežge-Ako se ravnamo strogo po teh navodilih, bomo navadno obvarovali otroke okuženja v obitelji. STRAN 14. ŽENSKI SVET LETNIK I. Druga in veliko zanesljivejša pot je ta, da odstranimo bolnika iz družine, da ga, pošljemo v bolnico, hiralnico ali sličen zavod ali pa v zdravilišče, ako je še upanja, da okreva. Na Angleškem se morajo oddati vsi jetični, ki so nevarni za okolico, v hiralnice in bolnice, kjer jih obdržijo, dokler vsaj toliko ne ozdravijo, da izgubijo bakcile ali pa umrjejo. Tretja metoda, ravnotako zanesljiva, pa je ta (posebno na Francoskem v navadi) da odstranijo otroke iz jetične družine in jih dajo zdravim ljudem v odgojo ali v primeren zavod, dokler dotični član družine ne umrje ali ozdravi. Dispanseri ali oskrbovalnice za tuberkulozne pa morajo skrbeti, da najdejo in imajo v pregledu vse jetične, da nadzorujejo njih stanovanja, da ločijo zdrave od bolnih, da opazujejo sumljive i. t. d. V šolskih letih pa mora država skrbeti za higijenične šole, da se poučuje v zdravih, svetlih, suhih in neprenapoljnenih postorih, da se odstrani jetično učiteljstvo od pouka. Šolski zdravnik pregleda ob začetku leta vse otroke, bolne izroči iz šole, sumljive pa ima v evidenci in jih pri perijodičnih pregledih natančno preišče. Vsak otrok, bodisi še tako močan in od zdravih starišev, lahko zboli na jetiki, ako se okuži z veliko množino močnih tuberkelbakcilov, ali pa je stalno ali večkrat izpostavljen tudi manjšim infekcijam. Vendar pa tuberkel-bakcili sami še ne zadostujejo, da se razvija tuberkuloza. Posebno pri starejših otrocih in odraslih se vidi, da se velikokrat okužijo "n relativno redko zbolijo na jetiki. Telo mora biti razpoloženo za razvoj tuberkuloze. Ta dizpozicija je lahko prirojena ali pa pridobljena. Kakor proti bakcilom ravnotako se moramo boriti proti dispoziciji za tuberkulozo. Otroke moramo pravilno vzgajati, da postanejo močni, dobro razviti, zdravi in neobčutljivi za vsako vremensko izpremembo. Tu je v prvi vrsti zračno in solnčno stanovanje. Kamor ne pride solnce in zrak, tam je bolezem doma. Važen pripomoček je prava in zadostna hrana. Dajte otroku dovolj in tečne hrane ! Kdor preveč varčuje pri hrani, bo pozneje imel večje izdatke za zdravnika in zdravila. Ne kadite v otroški sobi in ne dajajte otrokom nikakoršnega alkohola! Vedno naj bodo čisti, umivajte jih in vsaj enkrat na teden jih okopajte, (dojenčke seveda vsak dan!) Vodite jih na izprehod, pri lepem vremenu naj bodo kolikor mogoče na prostem, v čistem zraku. Telovadijo naj, poleti naj se kopljejo na prostem, naj se zračijo in solnčijo. Otroke bomo očuvali jetike le na ta način, da jih obvarujemo pred jetičnimi ljudmi. Če jih pravilno vzgajamo, jim ne bo škodovala takoj vsaka najmanjša infekcija s tuberkelbakcili. Zdravniki, duhovništvo, učiteljstvo in sploh vsak, ki pride med narod, mora sodelovati v boju zoper to morilko človeštva. DDDD LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 15. DOBRA GOSPODINJA. (Jerica Zemljanova.) Med vsemi poklici, kar jih spada v žensko področje, je gospodinjstvo najvažnejše. Kje pa je še poklic, ki bi stavil toliko zahtev in odgovornosti na žensko kakor baš gospodinjstvo ? Žena gospodinja mora delati od ranega jutra do poznega večera za svojo družino — ne le samo z rokami, ampak tudi z razumom in s srcem. Misliti in skrbeti mora, kako jo prehrani, obuje in obleče, kako jo ohrani zdravo, kako ji oskrbi stanovanje snažno in udobno, da se počuti zadovoljno in prijetno. Ona mora štediti in računati, obračati novce, da jih ne izda nepotrebno in ne pride koncu meseca v zadrego. Težak in odgovoren poklic in kdor nima srca in razuma na pravem mestu, ta mu ne more biti kos. Časi, ko se je moglo gospodinjstvo popolnoma prepustiti oskrbi plačane služkinje, so minuli, zakaj dandanes ni več tistih zvesto udanih poslov, ki bi oskrbovali gospodinjstvo z isto vestnostjo, zvestobo in ljubeznijo, ki je v gospodinjstvu nujno potrebna. Za tako važen poklic bi morala biti tudi primerna priprava, katero pa žal pri marsikateri gospodinji prav občutno pogrešamo. Ako bi bilo po moje, potem bi pač gospodinjstva ne smela prevzeti nobena, ki ni napravila preje preizkušnje, da je zmožna biti temelj, ki podpira v družini tri vogale. Kakšna pa mora biti gospodinja, da bo znala izvrševati težko nalogo ? Pred vsem mora biti dobra kuharica. Pravijo, da dobra kuharica slovi čez devet fara. To smo občutili prav posebno med vojno, ko ni bilo ne masti, ne sladkorja, ne moke, ne mesa in ne kruha ampak le buče, korenje in repa in še te le v malih porcijah. V teh časih je bilo prav posebno treba zbrati vse kuharske talente, da je gospodinja skuhala obed, vreden človeka. Ona, ki ni imela kuharskega talenta, ni znala iz živalske hrane napraviti človeškega obeda, je morala z žalostjo gledati, kako propada in hira njena družina. Tudi dandanes ni mnogo bolje. Živila se sicer dobijo vsa, toda po cenah, ki prestrašijo vsakega. Ali tudi tam, kjer je vsega na razpolago, ni kuharija tako enostavna, kakor si kdo misli. Zakaj med juho in juho, ki je skuhana iz enake količine mesa, ali med kruhom in kruhom, spečenim iz iste moke, je lahko velikanska razlika. Ta gospodinja kuha z veseljem, razumom in z ljubeznijo, ona z nevoljo in brez glave. Med tem, ko slaba gospodinja še krompirja ne zna skuhati okusno, ga zna dobra gospodinja pripraviti na 99 načinov, drug okusnejše od drugega. Nikakor ne zadošča, da jed želodec samo napolni. To zadostuje komaj pri živali. Pripravljena mora biti tako, da jo človek zavžije z veseljem in s slastjo, ker le taka prija njegovemu organizmu ter ga ohrani zdravega in krepkega in mu da moči za vsakdanje delo. Dobra gospodinja ve, da se jed včasih že s kako malenkostjo izdatno poboljša. Pa ne samo, da je jed pripravljejena okusno za jezik, tudi nos in STRAN 16. ŽENSKI SVET LETNIK L oko morata biti zadovoljena, to se pravi: pripravljena mora biti snažno ter podana v čisti posodi. Najsi je jed pripravljena še tako okusno, pa ti ne diši, ako jo dobiš v umazani posodi, ali ako dobiš v nji las ali muho. Pa tudi to še ni dovolj. Ako bi se ista jed vrstila dan za dnem, če tudi dobro pripravljena, bi se je človek konečno preobjedel in nič več bi mu na šla v slast. Dobra kuharica mora dati hrani spremembe. Saj sprememba prija nele okusu, ampak tudi zdravju. Toda vse te lepe lastnosti bi gospodinji ne pomagale dosti, ako bi ne znala pri vsem tem štediti. Stediti in varčevati, varčevati in štediti more gospodinja na ta način, da zna vsako stvar dobro uporabiti in da ne vrže ničesar proč. Varčevati in štediti na ta način, da daje svoji družini premalo jesti, ni pravo varčevanje. Dobro in okusno kuhati, pri tem pa varčevati, je prava umetnost. Druga nič manj važna lastnost dobre gospodinje je snažnost in redo-Ijubnost. Gospodinja, vajena snage in reda, ima oči po vseh kotih. Vsaka stvar ima določeno mesto, kamor se spravi, kadar se več ne rabi. Kar ne spada v sobo, v kuhinjo, tega redoljubna gospodinja ne trpi v nji. Najsi je stanovanje še tako priprosto, da je le vse lepo pomito in pospravljeno, pa je prijetno bivati v njem. Časih se dolgočasno stanovanje spremeni v prijetno, ako n. pr. postavim na okno par cvetočih cvetic, pogrnem mizo in mizico s čistim prtom. Tudi kuhinja mora biti v najlepšem redu. Posoda bodi vedno lepo umita in pospravljena, nikoli je ne smeš puščati umazane, da bi se pasel roj muh po nji. Snaga pa mora biti tudi pred stanovanjem, na dvorišču, stranišču, vsepovsod. Le v snažnem stanovanju je doma družinska sreča, medtem ko jo iščeš zamanj tam, kjer ni reda. In ako gleda gospodinja na čistost stanovanja, gotovo tudi ne pozabi snage svoje družine. Najsi je obleka skromna, zašita in zakrpana, ako je čista, pa je lepa. Snažnost in redoljubnost je pa tudi močna vez, ki pridrži moža doma ter mu napravi dom prijeten kraj, kjer se počuti zadovoljnega in srečnega. Ako mož tega ne dobi doma, si poišče kraj, kjer se mu zdi prijetneje in to je gostilna. So nekatere, ki se izgovarjajo, češ „nimam časa", da bi vedno snažila in urejevala. Slab izgovor! Zakaj gospodinja, ki je vajena reda in snage, zahteva isto tudi od svoje družine, od svoje dece, ki ji pomagajo in jo podpirajo pri tem, da je vse vedno snažno in v redu. Ko se je dete nehalo igrati, mora lepo pospraviti igračice, učenec mora pa po končanem učenju pospraviti knjige in zvezke — potem šele dobi jesti in sme iti spat. Redoljubna gospodinja se kaže tudi v tem, da zna razvrstiti vsakdanje delo zase in za vso družino, da je točnost in red tudi v hrani, da se ide ob določeni uri spat in ob določeni zopet vstaja. Kako prijetno je živeti in tudi delati v hiši, kjer gre vse po inori. Tam ni nikoli nobenih zmešnjav, nikoli prepira. LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 17. Ako zna gospodinja dobro kuhati, ako je redoljubna in snažna, je že prav mnogo, a še daleko ne vse. Gospodinja mora znati še sto in sto drugih stvari, da se imenuje dobra. Znati mora zlasti varčevati — ne le pri kuhanju, ampak povsod. Najbogatejša družina pride lahko na boben, ako ima zapravljivo gospodinjo. Skrbeti mora, da vsak član družine pazi na to, da se nič ne poškoduje in da se vsaka poškodovana stvar takoj popravi. Prav posebne važnosti za gospodinjo je tudi, ga zna ravnati z bolnikom. Baš ob bolniški postelji pokaže gospodinja svoje najlepše lastnosti: požrtvovalnost, potrpežljivost, snažnost in ročnost v kuhanju. Zakaj bolnik mora imeti pred vsem snago, red in pravilno hrano, sicer je izgubljen. In zdaj pride še točka, ki je za gospodinjo — mater najvažnejša, hkratu pa najlepša, in ta je vzgoja otrok. — Vzgoja je pa nekaj tako vzvišenega, da se ne more dovolj pisati o tem. Dobro in lepo vzgojeni otroci so zaklad in veselje družine, so največja sreča narodova. Slikar in kipar ustvarita krasne podobe in kipe, katerih se veseli človeško oko, četudi so brez življenja. Mati pa nam z lepo vzgojo ustvari živ umotvor, nad katerim se radnje nele človeško ampak tudi božje oko. Zdaj se nam pa usili vprašanje: kako, kje in odkod pa dobiti gospodinj, ki bodo imele vse te lastnosti ? Z neba nam ne padejo, poskrbeti moramo sami zanje. Po drugih državah so izpoznali že davno, da je najboljše, kar sploh morejo dati svojemu narodu — dobre gospodinje. Zato imajo že povsod gospodinjske šole, kjer se nauče dekleta vsega, kar je treba za dobro gospodinjstvo. Kakšne so gospodinjske šole, kako so urejene i. t. d. jo tem hočem napisati ob drugi priliki. Za danes rečem samo toliko, da bi bila sveta dolžnost vsakega državljana, kaj šele merodajnih faktorjev, delati na to, da ima vsak večji kraj gospodinjsko šolo. DDDD VEČERNA, cotva) Tiho gorijo u^-ve Marija, zarje večerne, Gospod je s Teboj, v dalje gubijo Zveličar vesoljstva, se neizmerne. glej, Sinek bo Tvoj! Milo je zvonček Tiho gorijo iz line zapel, zarje večerne; božjo Skrivnost je blagor vam, blagor' v svet razodel: dušice verne. DDDD STRAN i& ŽENSKI SVET LETNIK I. RIJEČ ŽENAMA. (-SJa. Žena može da bude čoveku andjeo ili vrag, ona drži u rukama nje-govu sreču ili nesreču, može da bude njegov spas ili oružje koje ga ubija. Ona valja da njega proučava i jao njoj ako bi htela da sve podvrgne svome egoizmu, to če joj se pre ili posle osvetiti. Ona valja da svoje želje slopi s njegovima. Ne valja da započne otvorenu borbu proti njegovim zlim običajima; u tome bi ona sigurno ostala pobijedjenom. Ona valja da nastoji da ga na lepe od zla odvrati. Neka nikad ne zahteva da se on slepo pokorava njezinim željama, jer bi ga to ponizilo pred drugima. Valja da se žena čuva bolesti ljubomora i da prama mužu bude uvek iskrena, nežna i vesela. Valja da u svemu bude uredna i da posvečuje veliku pažnju odevanju, osobito u kuči. Mnoge žene misle da su lepe riječi, milovanja, veselost samo darovi, koji se davaju zaručniku; postane li on muž da on više toga ne treba. Ovoj pogrešci mogu mnoge žene da pripisu svoju bračnu nesreču. Car milovanja, lepe reči, nežnost i veselost u braku, medjusobno razumevanje, pak kučni red, stroga čistoča, dobar stol, to su uveti bez kojih ne može da bude bračne sreče. Covek, koji je po naravi sklon du-ševnoj hrani, ako ju ne nadje u ženi, tražiti če ju van braka, kod onih žena, koje, i ako ne osečaju, pretvaraju se, jer znadu da je to jedino oružjc, kojim mogu, da ga sebi privezu. Žena valja da mužu uvek pokaže kako ona mnogo drži do njegova društva, ali i u tome ne sme, da preterava i da galami ako on jedan dio slobodnoga vremena posveti prijateljima ili športu. Kaže se da je brak lanac — e pa dobro; do žene je da bude od ruža a ne od gvoždja. Žena je u braku kormilar, do nje je da bračnu sreču ne nasuče i da je sačuva od nepogode vremena. Ne poričem, ima i u lju-dima mana, koje se ne dadu popraviti, ali to ne biva cesto. Sto se tiče materijalne sirane braka, financije su cesto uzrok velikog nesklada i nesreče u braku. I tu žena valja da bude dobar računar. Ona valja da to uredi tako, da nikada ne bude manjka, pa bio i neznatan. Mnogi je brak nastradao radi neumerenog luksusa žene. Iz strasti za lijepim odi-jelom mnoge su žene kadre učiniti da celi mesec stol oskudeva potre-bitom hranom. Mnogi se je muž laiio revolvera i tim završio preterane zahteve svoje žene; ali ima i onih, koji su radi istoga razloga fizično živi oli duševno mrivi, a to je još gore. Eto dakle potrebe, da žena bude izobražena i upu5ena u različite obrle i zanate, jer če tako i ona, pokaže li se potreba, moči da doprinese fi-nancijalnom poboljšanju obitelji i ne če se bojati murlre reči, koja kaže: „Kad potreba udje kroz vrata, ljubav pobegne kroz prozor". Na ženi dakle leži budučnost bračne sreče. Žene valja da dobrim odgojem i ponašanjem pobiju onu koja kaže: „Brak je grob ljubavi", te da dokaže, da je „Brah hram i žioot ljubavi". LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 1Q. IZVE TJA DRUŠTVENA POROČILA. Žensko dobrodelno udruženje v Trstu je bilo ustanovljeno 8. novembra 1922. Organizacija šteje danes okrog 800 članic z okolico vred. Njegovo poslovanje je razdeljeno v tri odseke: a) dobrodelni, b) prosvetni, c) odsek za ročna dela. Vsi trije odseki že pridno delujejo. Dobrodelni odsek za sedaj še ne more zaznamovati dejanskih zunanjih uspehov. Pomagal bo izvrševati težko delo svoji posestrimi «Ženski podružnici Šolskega društva« ter bo potom društvene prireditve pripomogel k čim izdatnejšemu obdarovanju bednih otrok za Božič. Obenem zbira sredstva za počitniške kolonije. Po naših družinah je mnogo slabotnih otrok, ki ne morejo vsled revščine nikdar dihati prostega svežega zraka. «Dobrode/ni odsek» pa bo izkušal, da omogoči tem revčkom lepe počitnice. Z društvenimi sredstvi in s pomočjo požrtvovalnih oseb po deželi bo pošiljal v zadušnem letnem času slabotno mestno deco na deželo, na čist zrak in zdravo h rano. «Prosvetni odsek« si je nadel nalogo, da bo skrbel za duševni napredek žen-stva. V ta namen je priredil že par pro-gramatičnih predavanj. Glavno njegovo delo pa je bilo doslej osredotočeno v pripravah za izdajanje ženskega lista, ki naj bo društveno glasilo vseh naših ženskih organizacij in obenem posredovalec vsake uobre, lepe in koristne besedo. Tečaj za ročna dela. Pričel se je v Trstu tečaj za ročna dela, krpanje in šivanje na stari policiji pri Sv. Jakobu, v prejšnjem otroškem vrtcu. Tečaj ni namenjen samo dekletom od štirinajstega leta naprej, temveč tudi ženam in materam. Morda so ga te še bolj potrebne! Koliko krpanja in šivanja za otroke! Ne zmajujte z glavami — češ, da nimate časa! Namesto da bi krpale doma, bodete krpale in šivale v družbi, v veseli družbi! In znebile se boste svojih kričačev za nekaj ur in ušesa se Vam bojo ohladila! Zmenite se s svojo prijateljico: dajte ji otroke za sredo popoldne in pridite vi v tečaj, v soboto popoldne pa vzemite vi njene in bo mogla ona priti med svet. Vam vsem bo to v razvedrilo in v pouk. Na razpolago so najrazličnejši kroji, tako da je ustreženo po možnosti vsaki. Objednem se vrši tudi tečaj za idrijske čipke. «SpIošno žensko društvo« v Gorici deluje že dalj časa. Kakor lani tako skrbi tudi letos za čim bogatejše božično obda rovanje siromašnih otrok. Krasno uspeh Miklavžev večer beleži v društveni bi lanci izdatno gmotno in moralno po stavko. Društvo je priredilo tudi nekaj predavanj. Odsek za ročna dela ima \ razprodaji veliko zbirko vzorcev za pred pasnike, prtiče itd. Na razpolago so tudi nar. noše in podobni izdelki, ki so po sebno priporočljivi dramatičnim dru štvom. «Spl. žen. dr.» ima sedež v Gorici v Trgovskem domu. Pisarna ura du je ob četrtkih od 2-3 pop. Ženska podružnica «Šolskega društva« v Trstu je imela 11. novembra t. 1. ustanovni občni zbor. Naše ženstvo jo z obilno udeležbo pokazalo, da se zaveda svoje dolžnosti in razume vzvišeno nalogo, ki si jo je postavilo «Šolsko društvo«. Izvoljene odbornice in poverjenice so takoj pričele z delom; kot pridne čebelice nabirajo prispevke za božično obdarovanje naše siromašne šolske dece. Zveza «Marijin Dom» v Trstu ima svoj sedež v ul. Risorta v lastnih prostorih. Pod okriljem «Marijinega Doma« stoji zavod sv. Marte, zavetišče brezposelnih služkinj. Te dobe tam proti mali odškodnini hrano in stanovanje. Dekleta ostanejo pod nadzorstvom zavoda tudi po nastopu nove službe. Zato je »Marijin Dom» neprecenljive vrednosti za naša poštena, neizkušena dekleta, ki pridejo za kruhom z dežele v mesto. «Marijin Dom» ima tudi lepo, prostorno dvorano, kjer se vrše dramatično predstave, otroške igre, predavanja, ki so čestokrat združena z res lepimi skiop-tičnimi projekciiami. Zato pa je ta dvorana priljubljeno zbirališče naših deklet, saj je zanje v njej kos domovine, kjer za par uric pozabijo, da so v tujini. Za božične praznike se vrši v ((Marijinem Domu« običajna božičnica, ki je na prvi praznik namenjena članicam »Marijine Družbe«, na drugi pa tudi nečlani cam. — Ko zro tedaj na božično drevo in poslušajo mehke melodije božičnih pesmi, se marsikateri zaleskečejo solze v očeh: o, kje si, domovina? — Ob tej priliki se vrši tudi obdarovanje revnih otrok, za kar skrbi poseben odsek ((Marijine Družbe«. Tu se pokaže požrtvovalnost slovenskega dekleta v žarki luči: svoje žulje prinese na oltar naše domovine. Zveza «Marijin Dom» podpira tudi dobrodelne ustanove, kakor društvo ((Dobrodelnost« in »Organizacijo vojnih sirot«, katerim prispeva z dobički svojih predstav, A. Čokova. STRAN 20. ŽENSKI SVET LETNIK L PO ŽENSKEM SVETU V Jugoslaviji je nad 200 ženskih društev, ki delujejo na socialnem, prosv. in gospodarskem polju. Skrb za sirote, zanemarjeno in bolno mladino tvori glavno točko njihovega programa. Tudi propagandno delo za politična prava in soc. povzdigo ženstva zavzema dokaj važno mesto v društvenih programih. Skoraj vsa udruženja so nadstrankarska, le da nekatera izrazitejše povdarjajo verski svetovni nazor. V Italiji je bil ženski pokret v primeri z drugimi zapadnimi državami malo razvit. Vendar je bila že 1. 1892. ustanovljena v Milanu «Lega per la tutela degli interessi femminili». Kakor drugod, se je tudi med Italijankami začela 1. 1919. živahna človekoljubna in politična delavnost. Tistega leta so bile dosegle izredne uspehe v borbi za politične pravice; upravičeno so upale, da dobe z 1. 1920. volilno pravo. Hitre spremembe na vladi pa so ovirale udejstvitev teh nad in danes zopet čutimo, kako je tudi v tej državi ženska pot do volišča še dolga in težka. MATERINSTVO Pod tem naslovom bo naš list redno prinašal razne pučne nasvete za žene-matere. Materinstvo je pač naš najvažnejši poklic; priroda sama nam ga je določila. Dala nam je zato. mnoge prirojene sposobnosti; a vendar potrebuje mlada mati še mnogo pouka, nasvetov in izkušenj. Saj viaimo v vsakdanjem življenju, kako nespretne so še matere novinke, kako jih najde porod nepripravljene, kako so v zadregi, če je otrok bolan ali če njih lastno zdravje ni v redu. Mnoge napačno hranijo otroke, mnoge jim ne znajo dati potrebnega duševnega pouka. Uredništvo «Ženskega Sveta» je zato naprosilo priznane zdravnike, dobre babice in izkušene m a-t e r e, da bodo priobčevali v tem listu pojasnila in navodila, ki so potrebna ženi v vsakdanjem življenju, da si odgoji krepke in dobre otroke, da ohrani zdravje sebi in družini. Mleko za dojenčke. Edino pravo hrani vo za dojenčka je pač materino mleko. Zato je najsvetejša dolžnost vsake matere, da doji otroka. Če je pa mati tako nesrečna, da iz kateregakoli upravičenega vzroka ne more tega storiti, se mora pa dobro poučiti, kako je treba pripravljati otroku drugo mleko. Kravje in kozje mleko že samo na sebi nima one redilne in zdravilne sposobnosti kakor žensko; če ga pa mati ne zna pravilno kuhati, shranjevati in podajati otroku, pa je lahko celo škodljivo. Kei so nežni otrokovi organi tako zelo občutljivi, je napačno prehranjevanje že marsikdaj povzročilo detetu smrt. Zdravniki so dokazali, da umre že v prvem mesecu približno petkrat več otrok ob kravjem mleku kakor pa pri materinih prsih. V poznejših mesecih je pa razlika se večja. Vsako pomolženo mleko ima v sebi dvojne bakterije, to so male, nevidne glivice, ki delujejo, da se mleko pokvari, in pa take, ki povzročajo bolezni. Te se naselijo v mleko večinoma potom nesnage; lahko jih pa dobi mleko že v vimenu, če so krave ali koze jetične. Zato se mora vime pred molžo dobro osna-žiti, mlekarica mora molzti s čistimi rokami in v čisto golido. Dobro je, da stoji kdo ob kravi pri repu, da živinče ne otepi je v golido in ne okuži mleka. Bakterije se posebno hitro množe v toplem mleku, zato moramo imeti mleko vedno na hladnem kraju. Predno damo dojenčku mleko, ga moramo razkužiti, to se pravi, uničiti bolezenske kali, ki so gotovo v vsakem mleku. To delo je jako preprosto: vre ti mora 1 do 2 minuti, pa poginejo v njem bakterije. Čimprej prevremo mleko, tem bolje je. Potem pa ga moramo prav hitro ohladiti in postaviti na hladno v pokriti posodi. Ko dobimo zjutraj mleko, ga takoj odmerimo, kolikor ga potrebuje dojenček za 24 ur. Nato mu takoj primešamo vode ali drugega razredčiia, dodamo sladkorja in dobro prevremo (2 minuti). Da se ne pripali, ga večkrat pomešamo in kuhamo pri malem ognju. Priliti moramo toliko vode oziroma druge tekočine, kolikor je primerno za posamezno dobo otrokove starosti. Ko je mleko vrelo 2 minuti, ga pokrijemo in postavimo v skledo mrzle vode. Voda pa se kmalu segreje, zato jo moramo večkrat menjati. Kn je mleko docela hladno, ga postavimo na mrzel kraj, najbolje zopet v mrzlo vodo ali moker pesek. Za mleko je najbolji tak lonec, ki ima «šobo ali nosek», da ga lahko takoj nalivamo v stekieničico in nam ni treba zajemalke; če namreč ta ni popolnoma snažna, se lahko mleko nanovo okuži. Otrok pa ne sme dobiti mrzlega mleka, zato ga moramo zopet segreti. Steklenico z mlekom postavimo v lonec vroče vode, da se segreje. Da poizkusimo, če ni prevroče, ga vlijemo na roko par kapljic; nikdar pa ne smemo pokušati iz steklenice, ker ga lahko okužimo. Nekatere matere mislijo, da je bolje, če mleko še vhakcKrat sproti prevro. Dokazano je, da vrenje sicer uniči bacile, a uniči tudi hranilno vrednost mleka, čim večkrat gd. prevrevamo, tem teže ga prebavlja LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN ai. otroški želodček. Zato so taki otroci večkrat zaprti. HIGIJENA Zračenje. Nekako neradi odpiramo pozimi okna, vse preveč mraza nam pride v stanovanje, ali ne? In vendar jih moramo, zakaj čist zrak dobimo le od zunaj in čist zrak nam je prepotreben. Nekatere gospodinje odpro samo zgornja okna in le malo, ter skrbno zapirajo vrata, da ne bi nastal prepih. Pa puste tako odprta okna tudi vse dopoldne in so prepričane, da store prav. Ljudje se najbolj boje prepiha — vse drugo je postranska stvar. Pri takem zračenju pa nam uide ves gorki zrak izpod stropa in soba se temoliito shladi. Ne samo zrak, tudi stene in pohištvo se zmrazi. Odpri-mo okna in vrata na stežaj za nekaj hi-nov. da pospešimo prepih, priprimo in odprimo nekolikokrat kolikor mogoče hitro okna ali pa vrata. Zrak se premeni hitro. peč. stene in pohištvo pa se ne shladijo in izžarivajo svojo toploto in soba ni premražena. Če kurimo v spalnici, ie dobro, da zvečer okno vsaj nekaj hipov odpremo. A. F. Štetie denaria. Z denarjem se prenese marsikakšna bolezen ID treba ie. da pazimo kolikor moeroče. kako ravnamo z njim pri štetju. Kovinast denar ni tako nevaren, ker oksidira in na oksidih se ne razvijajo bacili. Drugače pa ie uri papirnatem denarju. Tudi tu sicer ni nevarnost tako vplika. kakor si to nekateri ljudje predstavljajo, vendar pa moramo strogo uaziti vsaj na nekaj. Če steiemo bankovcp ne smemo nrstov sliniti. da bi lažje šteli, ker s tem preučimo bacile na ustnice. Skozi zdrave ustnice sicer bacili ne r>r'dejo v kri. toda nevarnost ie velika, če so ustnice razpokane. Zadostuje tudi tako majhna raznoka. da niti ne vemo zanjo in nastaneio dolgotrajna vnetja, ki povzročajo hude bolečine. GOSPODINJSTVO Kurienie. Zima je tu in morali smo pričeti kuriti, čeprav nekoliko neradi — zopet delo več v eosnodihistvu. Priprava kuriva knrienip samo na sebi in snaženje peči. vse nam vzame čas. ki nam je tako dragocen! In vendar mora biti. ker drugače je nemogoče vsako šivanje, nisanje itd. Ali novem vam. kako si uredimo uri nas, da nam ie vse nekoliko lažie. V nrvi vrsti imamo nri-pravlien papir za netenje — že od poletja in še preje sem. Ves uapir. namesto da bi ga vrgli v smeti, tudi majhne koščke, smo metali v precej veliko škatljo. Ko se je škatlja napolnila — in napolni se kmalu, sem ga namočila v vo do za nekaj ur. Ko se je dobro razmočil, da je bil ves mehak in se je dal dobro mečkati, sem ga zmečkala v podolgovate, kolikor mogoče trde kepe in ga nesla v podstrešje sušit. Poletno solnce in je senske sane so ga temeljito presušile in ni mi treba delati nikakih trščic, če ho čem zakuriti peč. Spravljali smo pa tudi vretenca od sukanca, zakaj koliko se na bere teh v gospodinjstvu, vidi človek šele, .kadar jih spravlja. Nadalje smo snravljali vse lesene škatljice, n. pr. od cikorije in iz kartona in vse to nam pri de prav. Zakurim šele po kosilu, ker komaj takrat pridem do miru. Dopoldne mine s kuho in pospravljanjem. Proti večeru se kurjenje neha, tako da zvečer lahko osnažim peč in prinravim vanjo kurivo za drugi dan. Drugi dan pa pod taknem samo žveplenko. A. F. Čevlii. Nove čevlje mažem po podplatih toliko časa z oljem, dokler ga nič več ne vpijajo, zato da se ob slabem vremenu ne napijejo vode. Otroci bi se morali že od malega na vaditi, da osnažiio čevlje zvečer sami, potem pa jih položijo postrani, ne na podplate. To pa zato. da se podplati čez noč temeljito presušiio. Če čevlji niso blatni, je zadosti, da jib namažemo samo vsak drugi dan z mazilom. Mazilo nam reč zanira luknjice v usnju in to za nogo ni zdravo, ker se noga ne zrači. Vsak ve. da tudi galoši niso zdravi za noge. ker so neprodušni. Treba iih ie odložiti ta koj, ko nridemo s ceste. Ravnotako niso zdravi lakasti čevlji, ker ne propuščajo nič zraka. A. F. KUHINJA Za Božič. Gorčica. Na 13 dkg gor-čičrie moke (se dobi v škatlicah v trgovinah iestvin far. di senauel vliiemo V. l vrelee-a belega vina in jo pustimo 48. ur. Pri ogniu raztnnimo 14 dkg sladkorja, nridenemo Se 14 dkg marmelade, in priliiemo gorčico z vinom. Potem pa vložimo =e različnima k^ndiranepa sadin. čim več tem ^olje. Da ne kunuiemo kaudiranpara sndin. lahko denemo v tekočino no nekfi kosov vseh vrst vloženega sadja (če ie tako sladko, da ie trdo in iffikor kandirano^ iz domače zaloge. Gorčico damo k mesu ali pečenki. A. F. Rozinova notica z mandlii. Iz % komolce. 3}^ dkg kvasa. *» rumeninkov. ? dl smetane in sladkoria z nekoliko li-monovesra olupka (nastrafanesral naredimo testo, p-a dobro stenemo in notem tenko razvaljamo. Pomažemo ga s sle- STRAN ?.2. ŽKNSKI SVET LETNIK I. dečim nadevom: 15 dkg surovega masla, 4 rumenjake in 3 žlice smetane dobro zmešamo in pridenemo nazadnje še sneg iz 3 beljakov. Ko je to namazano na testu, potresemo še 42 dkg rozin, ki so bile namočene v rumu, 7 dkg nastr ganih mandljev, 5 dkg citronata in 7 dkg sladkorja z nastrganimi limonovimi olupki. Zvijemo in pustimo shajati, na to spečemo. Potica ostane sočna več tednov. A. F. Potica v ubožni družini (rožičeva). Prejšnji večer si pripravi rožiče. Vzemi jih :U kg; operi jih v vroči vodi, da se omehčajo. Nato jih deni v prtič in jih dobro zbriši. Takoj nato jih zribaj na strgalniku; mleti jih ne moreš, ker imajo pečke. Pri vsakem poglej, če ni črviv. Ko so vsi zribani, izberi pečke in debelejše drobtine. Obribke lahko uporabiš za čaje. Kuhaj jih z bezgom ali slezom (ajbiš), pa bo imel čaj prijetnejši okus. Drugi dan zamesi testo: i kg bele moke, sol, V\ kg toplega mleka in dodajaj po potrebi še tople vode. Prideni že prej pripravljeni kvas, 1 jajce in košček masla, ki ga pa že prej raztopi v mleku. Ko testo shaja, pripravljaj nadev: zribane rožice poiij z vrelim mlekom tako, da nastane gosta kaša. Če jih dovolj ne po-pariš, bo potica suha in se bo neprijetno drobila. Nato mešaj v skledi z leseno žlico nekoliko masla; ko je dovolj ume-teno. mu primešaj par žlic stolčenega sladkorja in 1 ali 2 jajci. Jako dobro se poda tudi sladka smetana. Vse to zmešaj z rožiči, dodaj malo cimeta in zribane limonove lupinice. Premešaj dobro, da so dodatki enakomerno razpuščeni v kaši. Ko je testo dovolj shajano, ga na pogrnjeni mizi razvaljaj in tanko raz-vleci. Nato ga namazi z nadevom. Dobro je, da ob kraju porežeš rob. ker je tam testo debelejše. Tako pripravljeno potico deni v dobro namazano kožico, kjer naj zopet shaja. Peč mora hiti zadostno razbeljena. Rožičeva potica je zelo poceni in je Ja ko priljubljena zlasti po Kranjskem. O Božiču diši skoro na vsaki kmetski mizi. Kjer si ne morejo ali ne znajo pripra viti boljših potic, ali pa kjer jih potre bujejo več, je ta potica zelo primerna. Če si ne moreš kupiti masla, odpraviš lahko tudi z mastjo. Ako pa primešaš več smetane in jajec ter potreseš še ne koliko rozin, jo pa lahko deneš na vsako mizo. p. Vrlina skorja na poticah. Kruh in tudi potice, ki niso pokrite z glazuro, je dobro, da jih po vrhu namažemo, predli o jih denemo v peč. Vrhna skorja ne razpoka in ima nrijeten blesk. Navadno jo namažemo z jajcem: če ga pa nimaš, ti dobro odleže oslajena črna kava, Tudi po njej bo skorja lepo zagorela in sladka. P. Koze za potice. Če se bojiš, da bi so ti velika potica dobro ne prepckla in bi bila na sredi še surova, ji daj obliko kolača. Ako nimaš take pohode, si lahko pomagaš s tem, da postaviš v sredo ko žice okroglo pločevinasto škatlico, ki pa mora biti seveda popolnoma čista in zu naj dobro namazana z maslom. P. Božično pecivo. Deni 28 dkg prese-jane moke na desko, vmes zamešaj 5 dkg presnega masla ali masti, 8 10 dkg sladkorja, drobno zrezane limonove lupinice, ščipec soli in 1—6 žlic mlačnega mleka ter ugneti mehko testo. Čim je testo ugneteno, ga takoj razvaljaj za nožev rob debelo ter z večjim kraprovim obodcem izrezi okrogle hlebčke; nato vzemi manjši obodec ter izrezi iz hlebčkov obročke. Razporedi jih na pekač, namazi z raztepenim jajcem in potresi povrhu drobno zrezanih mandeljnov ali orehov, ter jih v zmerno vroči štedilnikovi pečici svetlo rumeno speci. Pečene obročke lahko tudi pomakaš v razpuščeno gorko čokolado in jih deneš na hladno, da se čokolada strdi. Teh ni treba, predno jih spečeš, z jajcem namazati in z orehi potresti. Izrezke testa zopet pogneti, razvaljaj in izkroži z obodci kakor zgoraj povedano, dokler ne porabiš vsega testa. Iz te količine ti pride 40—50 obročkov, polovico jih lahko namažeš z jajacem in potreseš z orehi, drugo polovico lahko obli- ješ s čokolado. Oboji so okusni in pri pravni za okrasek božičnega drevesca. == M. M. ROČDO DELO Gospodinjam. Draginja je neznosna in ve premišljujete in prevdarjate, kako bi obrnile denar, da bi vam več zalegel in si pomagate na vse mogoče načine. Tu lira — tam lira, pa jih izgine nešteto, da same ne veste kdaj. Z vsako prihranjeno pa imate neizrečeno veselje. Ali ni res? In list vam bo tudi pomagal, da prihranite semintja kakšno — prinašal bo vzorce za obleke, perila in ročno delo. Proti majhni odškodnini, toliko da bo za pošto in papir, bodete lahko naročile pri listu kroje in si po njih izdelale dotične stvari same. Saj veste, kako je, blago se še še kupi, če bi šivilje ne bile tako silno drage. In če se same lotite šivanja, prihranite mnogo, mnogo! Vsaka nova stvar nas stane ravno polovico, stare stvari pa imamo popolnoma zastonj. Potrpežljivosti je res treba pri šivanju, včasih še prav precej. Poznam gospo, ki je začetkom svojega zakona prišla na LETNIK I. ŽENSKI SVET STRAN 23. misel, da bi šivala vsaj otroške stvari sama. In se je lotila. Začela je oblekico za svojega najstarejšega sinčka, ki je bil star takrat šest let. Toliko se je mučila, da je jokala zraven. Pa je le vzdržala in naredila še marsikaj za otroke in zase. Danes vam prinašamo troje stvari: pleteno bluzo, oblekco za dečka in ročno delo z narodno vezenino. Za enkrat Vam v listu ne moremo dati krojev v naravni velikosti. Če želi katera kroj za bluzo ali oblekco v naravni velikosti, naj pošlje v pismu za L 1'20 znamk, pa ji ga pošljemo. in rokavov. Dele sešijemo na narobni strani zelo rahlo, da se nam šiv lepo raztegne in ne trga. Skozi drugo vrsto križnih petelj potegnemo iz volne v kito spleteno \rvico. Na obeh šivih nekoliko nižje od pasu prišijemo zanjke, skozi katere potegnemo pas, spleten enako kakor vrvica v rokavih. Široki rokavi (brez vrvic), ki so tudi zelo moderni, pridejo v poštev bolj pri jopicah, ki jih nimamo za vsak dan, ker se mažeio prehitro. Tisto, ki ste iznajdljive, si lahko naredite robove drugačnih vzorcev. Vzamemo lahko za rob: za križne petlje 100 gr zelene volne, za vrste vmes 100 gr rdeče volne, za drugo pa 500 gr sive. Štev. 1. Pletena jopica. Narisek št. 1 nam kaže pleteno jopico, kakršne so sedaj v modi. Delamo jih iz volne ali pa tudi iz svile. Volnene so zelo praktične in poceni. Rabimo 700 gr volne. Čim tanjša volna je, tem lepša jopica. Svilnate (rabimo priti. 11 preden za jopico z dolgimi rokavi) so diažje in pridejo v poštev tudi za gledališče itd. in se nosijo poleti tudi k belim krilom. Nasnujemo verižne petlje kolikor je dolga polovica spodnje širine in naredimo 2 vrsti šibičnih petelj, nato 1 vrslo križnih petelj, še 2 vrsti šibičnih, še eno križnih in še dve vrsti šibičnih petelj. Kvačkamo zelo rahlo. Nato kvač-kamo ves čas enakomerno takole: 1 verižna pctlja, ena šibična, ena verižna, ena šibična, tako da imamo samo luknjice drugo poleg druge. Delo polagamo na kroj zaradi širine in dolžine. Pod vratom pustimo spredaj na sredi odprto. Nato kvačkamo posnemajoče (vedno polagajoč delo na kroji da dobimo odprtino za vrat. Hrbet skvačkamo kakor sprednji del, toda brez odprtine. Rokave začnemo kvackati pri roki z enakim robom kakor jopico. Ovratnik je raven in ima tudi dve vrsti križnih petelj kakor robovi jopice Eleganten zimski plašč. 3. slika kaže eleganten zimski plašč iz težkega volnenega blaga. Širok rokav nalikuje kimono-kroju, zato tvori hrbtni šiv lepo črto, ki napravi postavo vitkejšo. PlašC je črez hrbet širok, proti spodnjemu STRAN 24. ŽENSKI SVET LETNIK I. robu pa se zožuje, širok rokav, velik ovratnik in ozka črta spodaj pa so glavni znaki zadnje" mode pri plaščih in zimskih kostumih. Št. 2 Oblekica za dečka (št. 2) je zelo pripravna. Posebno za tiste možakarje, ki imajo včasih še — hlačke mokre! Naredila sem svojemu dva para hlačk k eni bluzi. Hlačke se pripno objednem s spodnjimi na modrček. Dvoje hlačk pa zato, da vzamemo ene za rezervo s seboj, če greva na izprehod ali pa kam na obisk. S seboj jih je lahko vzeti, saj so tako majčkene! Bluza pokriva hlačke skoraj popolnoma in ni nič videti, če se kaj primeri. Vrhu-tega vsaka mati ve, koliko trpi hlačna zadnja stran pri njenih sinovih in pri tej oblekci hlačke tudi lahko zakrpamo in krp ni videti. Naslov za kroje: Žensko dobrodelno udruženje, odsek za ročna dela, Trst, poštni predal štev. 384. Pišite tudi svoje želje glede krojev! A. F. st& '~*^.«25J^ Wl T* -1 1 1 , Mizica za čaj. Moja znanka ima prav prijetno stanovanje. Vojna ji je uničila skrbno pripravljeno balo, sedaj pa si s skromnimi sredstvi prireja novi dom. Kadar gredo otroci na izprehod ali spat, vzame v roke ročno delo. Z dobrim okusom in ročno spretnostjo si je sama krasno opremila sobe in kuhinjo. Pri tem delu pa je zvesto sodeloval tudi mož-uradnik. Šivanka in kladivo sta neobhodno potrebna v hiši. Naredil ji je več malih luksuznih kosov pohištva, ona pa jih je izpopolnila z narodnimi vezeninami. Za primer omenim ljubko mizico za čaj. Od stare črvive mize — ki pa je bila iz trdega lesa — je izbral zdrave kose. Na pravil je priprosto malo mizico. Vrh te je položil prtič z narodno vezenino in pokril s steklom. Oh robu mize je pritrjen okvir. Ob dveh straneh je pristavek, ki je izdelan tako kakor vrhna plošča: de ščica, prtič in steklo, okvir. Pritrjen je k nogam tako, da se zapre in kaže okra šeno stran; kadar se servira na mizici čaj, pa se pristavek odpre tako, da zdrsne na ročaj, ki je pritrjen na prečniku med nogami in je steklo zgoraj. Leseni deli kakor tudi prtiči morajo biti v enot nem slogu. Mizica je prav pripravna in dela kras sobi. Jako lepa bi bila tudi iz črno polakiranega lesa, s črnim dnom in vložkom iz idrijskih čipk. Kako sta stranska pristavka pritrjena, je odvisno od iznajdljivosti mizarja. Lahko sta tudi nepremična ali pa se dasta odpirati tako, da sta pritrjena spodaj. V tem slu čaju pa mora biti vezeni vložek na obeh straneh. Omenjena znanka je uporabila za okrasek vzorec Sičevih «Narodnih vezenin« II. del. P. RAZGOVORI Vprašanja: Kako bi osnažila prt iz voščenega platna, da bi ne trpela barva in vzorec? • M. Kako odpravim madeže od kave iz blaga ki je občutljive barve? Mila. Kakšen cucelj je najbolj priporočljiv za otroka, ki se hrani s stekleničiro? Mati. V «Razgovorih» bo list priobčeval vprašanja, ki jih bodo stavljale fitate-ljice; v vsaki naslednji številki bodo pa druge čitateljice odgovarjale. Tako se bodo razvijali koristni pismeni pogovori med nepoznanimi naročnicami, kar bo gotovo marsikatero zanimalo. LISTNICA UREDNIŠTVA. Prosim vsa naša ženska društva, naj mi pošiljajo točna poročila o svojem delovanju redno do 20. vsakega meseca. — Do vseh čitateljic pa se obračam s prošnjo, da mi blagovolijo pošiljati čim več prispevkov za to ali ono rubriko »Izvesti j». UREDNICA : PAVLA HOČEVARJEVA.