223 WIadyslaw Zawistowski SAMOTNA PESEM »agnosco veteris vestigia flamme« in še toliko drugih slik vse to česar ne znajo povedati česar ne vem in to kar vem s pomočjo slutnje skorje to kar mi govorijo težko dihajoči možgani noči vojna mrčesa na celini okenske šipe za pacifikm dihanja žene na otoku čela 224 V gosteh pri mladi Poljski: ali v senci globokega drevoreda za otokom čela vrtinec oči za pacifikom žene ki diha skozi sen za njeno kožo za njenimi ustnicami za perspektivo ki se lomi na vzpetinah v ženski kadar prestaja biti ženska v ženski kadar postaja človek z lastnim čelom spi svoj sen o neresničnem snu svoj sen o nepomembnosti skozi njene zamegljene oči gledajo nase pišem pismo pišem začetek srečala sva se v edinem močnem času jaz in starec v plašču jeseni med jezeri preden je ugasnil kot črna bakla krepko držeč v goreči dlani preden je zrasel z navpičnim dežjem naravnost v nebo z dežjem s katerim je pobegnila izpod nog vsa vzporedna dežela preden je padel name nizki oblačni strop sem še utegnil zazreti v njegovih očeh ženski obraz ki je še včeraj včeraj v plamenih tekla pod gorečo vžigalico sonca tekla je s plamenico čez pogorišča naših čel »agnosco veteris vestigia flamme« tako dolgo sem zdravil brazgotine v njih se je zaraščala bolečina galunova sol veliki bombažni ništrci opuščeno pere neznane ptice pod nebesnim svodom bolečine so se zaraščale na slepo čedalje hitreje nič jim ni mogla škodovati moč barvnega alkohola sesirjena kri zaraščale so se čedalje hitreje vpijale so vso okolico svojo bolečino so krmile s kruhom čela požirale so svojo bolečino 225 W(adyslaw Zawlstowski, Pesmi razbežale so se po razsvetljeni okolici niso hotele umreti zmagale so požirajoč celo čelo postale so čelo bilo je čedalje hitreje po trebuhu so splavale čez ledja in niže po udih k stopalom splazile so se v zadnjico in po njej v globino skorje in preživajoč odprtino so pobegnile skozi usta in padle na pleča zarasle so na ustnicah in se povzpele više k očem in ušesom zredčile lase in začepile nos odvzele so mi vsa moja imena in pomene samo gledal sem še lahko kaj mi bo znanje sveta ko sam postajam svet bližina moja bližina samo kamen ve koliko ti zavidam Zdaj sem november ptica me boli kadar grem čez reko včasih se ustavim v krajih pod napuščem knjižnic predajam se mimoidočim moškim ki so napolnjeni z mojo bolečino ki je zanje razkošje nato izbruhnejo s pisanimi plameni umetnega ognja in se hihitajo v globini kavarn nad upanjem večernega časopisa