UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800
	Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500
	PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
•	T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Katoliški
■	
	L
	ar
Leto XI. - Štev. 35
Gorica - četrtek 27. avgusta 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
Uzakonitev slovenskih šol
La Nazione v Florenci piše: Potrebno je, da štiri tisoč slovenskih učencev čuti, da jih Republika ščiti v njihovih težnjah. — Socialisti izigrali titovce in vse Slovence
O nobenem manjšinskem vprašanju se še ni toliko pisalo v našem in italijanskem časopisju kot prav o šoli. Teče petnajsto leto, a vprašanje ureditve manjšinskega šolstva ob vzhodni meji je še vedno odprto. Pri prosvetnem ministrstvu je posebni urad za kulturne izmenjave v obmejnih conah, ki se posveča tudi našemu šolstvu. Neštete pismene vloge, delegacije in obiski pri krajevnih in rimskih uradih in osebah, velika in zanesljiva zagotovila so bila dana, pa vseeno moramo zapisati: prav malo ali nič ni do sedaj videti. Edino tržaškim šolnikom je obljubljen vpis v posebni prehodni seznam, a se bojimo, da se bo tudi to vprašanje zavleklo. Da je treba to vprašanje rešiti, in da se zanj zanima tudi italijanska stran, nam priča uvodnik firenškega dnevnika LA NAZIONE, z dne 21. julija 1959. Zaradi treznega presojanja položaja, se nam zdi, da je vredno, da se tudi naši bralci seznanijo, kako sodijo o tem vprašanju naši sodržavljani.
MANJŠINSKE SOLE
Naša ustava v enem izmed o-snovnih členov (čl. 6) obvezuje Republiko, da s posebnimi uredbami ščiti jezikovne manjšine. V ostalem gre tu za moralno načelo, ki je trdno zasidrano v načelo svobode, na katere se naslanja Zapadna civilizacija. Nobena država ni nikdar mogla potegniti nieje in jasno ločiti raznih narodov, ne da bi ostala osamljena kaka jezikovna skupina na tej ali oni strani meje. Po tem načelu so postopale naše vlade z manjšinami na severu in zapadli, dasi včasih z negotovostjo in nasprotovanjem; včasih pa celo z nezadostno trdnostjo napram pretiranim težnjam neupravičenih zahtev. Vedno pa še ostaja važna skrb za jezikovno manjšino na vzhodni tneji na Tržaškem ozemlju ter v goriški in videmski pokrajini, ki se jo je treba lotiti. Dejstvo, da gre za znatno skupino, zahteva, da se uredi z moralnega načela, ne pa z volilnih računov.
Tudi slovenska manjšina ima, kakor vsi državljani, pravico in dolžnost pouka. Toda iz načela o Zaščiti, o katerem govori Ustava, sledi, da se približajo kulturi v svojem jeziku. Jasno pa je, da to ne bo mogoče, če bi bili slovenski učenci prisiljeni obiskovati šole, v katerih se pouk podaja v italijanskem jeziku. Da vzdržujemo slovenske šole, nas v ostalem obvezuje tudi mirovna pogodba in Za Tržaško ozemlje londonski Memorandum z dne 5. oktobra 1954. Torej moralna, ustavna in medna-rodna obveznost.
Kakšno je današnje stanje? Dejansko slovenske šole obstojajo, o so številčno in porazdelitveno Nezadostne; manjka pa jim priznanje in pravna ureditev. Učenci, ki jih obiskujejo — na Tržaškem kakih tri tisoč in kak tisoč na drugih področjih — ne vedo, kakšne pravice in dolžnosti mo-rejo uživati, kajti ni zakona, ki °i urejal življenje njihovih šol. Slovensko učno osebje je še ved-*o v nedoločenem položaju: pou-ujejo kot suplenti in so izključni, da bi se udeleževali nateča-,ev, ker na njihovih šolah še ni °rganikov; njihova sposobnost je !*enadzirana; niti ni določeno, ?ukšne študijske naslove morajo lrneti oni, ki jih bodo tekom časa korali nadomestiti. To je same-^U sebi prepuščeno šolsko pobočje, ki je potrebno modrega P°sega in organične ureditve.
Poizkusi v tem pogledu so že bili. Zakonski predlog parlamentarne iniciative (Lozza, Beltrame) leta 1954; in ministra Rossija leta 1957 je padel kot nerešen skupaj z zakonodajno skupščino. Sedaj sta postavila nov predlog poslanca Codignola in Marangone, ki se zdi izčrpen in premišljen, daje pa misliti, koliko morejo o-pozicijske stranke nuditi sodelovanja na konkretnem področju, da se uredi nujne zadeve, na katere opozarjajo vlado. Želimo, da bi ta predlog prišel čimprej v pretres, in da bi končno še ta zakonodajna skupščina videla rešen problem, ki se vedno bolj stara. Kajti ukrepi, na katere se dolgo čaka, kot se na tega, končajo vedno tako, da se pokažejo manj hvaležni tudi onim, ki jih uživajo. Prav tako pa ne večajo navezanosti manjšine k državi, katere del so; kar bi moral biti prvi zares konkretni korak proti oni evropski skupnosti, proti kateri se obrača toliko upov, seveda še na žalost negotovih in preveč abstraktnih. Zato je potrebno, da štiri tisoč slovenskih učencev čuti, da jih ščiti Republika v njihovih težnjah, v kolikor so upravičene, da se spoštuje njihov materni jezik in olajšuje vključitev v italijansko civilizacijo, čeprav z lastnimi značilnostmi, da dosežejo slovenski šolniki mir in zagotovilo, da so delavni elementi
naše družbe, brez predsodkov z najširšim zaupanjem. To pomeni delati z razumsko, krščansko in politično zrelostjo. Na te ukrepe že čakamo predolgo. Vendar nam daje delavnost ministra Medici-ja, ki je prevzel šolsko področje, tipanje. Mi smo sicer daleč, da bi bili istih misli, ki vodijo ministra v šolski politiki. Toda prebujena Minerva ne bo več počivala v ne-gibnosti, ki je postala že kar tradicionalna in ustavna...«
Z vsemi izvajanji gornjega članka se sicer ne strinjamo, drago pa nam je, da tudi širša italijanska javnost spozna, da z obmejnim prometom in sporazumom o ribolovu v Jadranu, še niso rešeni vsi problemi ob severnovzhodni meji. Nedavno sta bila sprejeta pri prosvetnem ministru v Rimu dva naša predstavnika, ki sta dobila zagotovilo, da bo zakon za slovensko šolstvo res tak, da ne bo škodoval slovenski manjšini.
Bolj pa nas čudi zakonski predlog, ki sta ga predložila poslanca Codignola in Marangone. Zvedeli smo, da so isti osnutek pilili v Gorici, Trstu in v Vidmu. Zedinili so se na sprejemljivo besedilo v soglasju s samimi predlagatelji PSI, ki jih podpira tudi določena slovenska volilna skupinica. Zanima nas, kaj ta skupinica pravi sedaj, ko so njeni predstavniki kar samovoljno spremenili osnutek in sicer na določenem mestu naravnost bistveno, tako da nasprotuje celo Ustavi sami, to je v zloglasnem členu, proti kateremu se je vsa naša javnost uprla, ko ga je vtaknil bivši minister Rossi v svoj načrt. Ni nam znano, da bi bila omenjena volilna skupinica kaj protestirala pri vodstvu PSI, ker so jih enostavno postavili pred izvršeno dejstvo.
Prevelika fratelanca ni nikdar dobrodošla.
Berlin mesto - otok
Berlin je resnično mesto-otok, saj leži sredi ozemlja Vzhodne Nemčije, ki je pod sovjetskim nadzorstvom. Svojevrstno mesto je to, ki bdijo nad njim štiri velesile, čeprav imajo zahodne tri velesile do njega le nekaj prostih dohodkov. To stanje je za' Berlin nastalo po zlomu tretjega raj-ha, ko se je moralo vdati nasprotnikom brez pogojev.
Poti, ki vežejo zahodni svet z Berlinom, so različne, čeprav sorazmerno zelo maloštevilne za tako veliko prestolnico. Tri avtomobilske ceste vežejo Berlin z Za-padno Nemčijo: Berlin-Hannover, Berlin-Teopen, ki vodi proti Jugu in Berlin-Hamburg. Poleg teh so tudi tri železniške proge. In sta še dve rečni progi, po katerih se pretaka največ tovora. Seveda pa na teh progah, avtomobilskih, železniških in rečnih, najde promet nešteto težav in zaprek od strani Sovjetov, ki stalno nadzorujejo ves dotok in odtok iz Berlina. Lastniki teh poti so Sovjeti, tri zapadne velesile imajo do njih le pravico uporabe, ki jo pa Sovjeti večkrat kratijo. Zanimivo je, da težave na teh poteh zavisijo največ od odnošajev med Vzhodom in Zapadom in od propagande, ki jo Sovjeti vprizarjajo v Vzhodni Nemčiji.
V slučaju takih težav pridejo do veljave zračne poti nad Zapad-no Nemčijo in Berlinom. Tri so te poti: Berlin-Hamburg, Berlin-Hannover in Berlin-Frankfurt. Največ potniškega prometa se vrši danes prav po zračni poti. K sreči imajo zapadni zavezniki v svoji oblasti tri Berlinska letališča; največje, Tempelhof, imajo v rokah ameriške čete in od tu se vrši skoro ves zračni promet z Zapadom. Važnost teh letališč
Eisenhower v Evropi
Prihaja, da utrdi enotnost zapadnega sveta, posebno še da pridobi Francoze za tesnejšo povezavo z Atlantskim paktom.
pa je zlasti v tem, da se samo na teh progah promet med Zapadom in Berlinom vrši neodvisno od sovjetskih oblasti. Sovjetske čete so namreč 15 km okrog Berlina ustvarile pas z namenom, da bi bil ves promet po zemlji in po vodi z Berlinom pod njihovim strogim nadzorstvom. Po zračni poti pa tega nadzorstva ni. Ko so pred leti Sovjeti zaprli vse suho-zemske poti do Berlina, je bilo berlinsko prebivalstvo rešeno pogina in lakote prav s pomočjo zračnih poti.
Sovjeti se tega zavedajo, zato bi radi izgnali zapadnjake iz Berlina. Zato toliko sej pri okrogli mizi v Ženevi, kjer je eden izmed glavnih predmetov razpravljanja bilo ravno berlinsko vprašanje.
Po 14. letih, odkar se je končala vojna, se je že marsikaj spremenilo tudi v odnosih ZDA, Anglije in Francije do Zapadne Nemčije. Berlinsko vprašanje pa je še vedno na isti točki kot po propadu Hitlerja. Takrat so določili, da je Berlin vprašanje zase in da je to zadeva vseh štirih velesil, ker so vse štiri bile zmagovalke. Kot je bil nekoč Berlin simbol nemške veličine, tako je po vojni pod zasedbo štirih velesil simbol poražene Nemčije.
V povojnih letih pa so zapadni zavezniki hoteli pokazati prav z Berlinom, ki je pod njihovo o-blastjo, da hočejo ohraniti svobodo prebivalstvu, ki jim je izročeno. To so naredili z zračnim mostom pred desetimi leti in to hočejo tudi zdaj, ko nočejo prepustiti svojega dela sovjetskim nadzorstvom. In Berlinčani so jim zato hvaležni, čeprav je vsako zasedbeno stanje težko.
(Iz Oss. Romano)
V spremstvu državnega tajnika Herterja je ameriški predsednik Eisenhovver prišel v Evropo. Njegov namen je od blizu spoznati stališče zapadnih voditeljev glede prihodnjega Hruščevega obiska v ZDA in glede možnosti o poznejši vrhunski konferenci štirih velikih. V tem smislu bo imel razgovore z Adenauerjem, z Mac Millanom in z De Gaullom. Te dni so ti zapadni prvaki dobili tudi osebno poslanico Hruščeva, ki jih ponovno obvešča o sovjetskem stališču glede glavnega mednarodnega nemškega vprašanja. Tako imajo sedaj Zapadnjaki v rokah vsa sredstva in možnosti, da mirno presodijo mednarodni položaj in da se odločijo za ali proti skupnemu nastopu. Znano je, da Anglija pozdravlja in odobrava srečanje med ZDA in SZ, medtem ko se ga Zah. Nemčija boji in Francija ga celo ovira. Zato je jasno, da bo Eisenhower v teh evropskih razgovorih imel zelo težko in trdo nalogo. In v tej težki in trdi nalogi, da se najde pot soglasja in enotnosti na Zapadu, predstavlja Francija naj večjo preglavico.
FRANCOSKA NEVARNOST
V
Kot ceno za svojo zvestobo za-padnemu taboru in atlantskemu zavezništvu zahteva Francija od svojih zaveznikov brezpogojno podporo v alžirskem vprašanju, o katerem bodo razpravljali na prihodnjem zasedanju ZN.
Alžirsko vprašanje gospoduje vsej notranji in zunanji francoski politiki. Pet let se že vleče ta zadeva in Francija ni še znala najti k temu primerne rešitve. Prav to vprašanje je obračalo in preobračalo razne francoske vlade do De Gaullovega prihoda na oblast. Če so takrat mnoga uporna čustva utihnila, če so mnogi liberalni duhovi potrpeli, da se z De Gaullom kratijo razne svoboščine, je to bilo zgolj iz prepričanja, da samo De Gaulle lahko naredi konec alžirskemu vprašanju. S časom pa so se sile, ki so De Gaulla spravile na oblast, okrepile in predsedniku zavezale roke. Tako stoji sedaj De Gaulle pred dvojno izbiro: ali nadaljevati z alžirsko vojno, kakor bi hoteli skrajni nacionalisti z Debrejem in Soustellom na če-
lu, ali pa reševati kočljivo vprašanje s pomočjo političnih pogajanj, kakor želijo drugi, treznejši Francozi in ves demokratični Za-pad.
Proti De Gaullu stoji vsa vojska in manjšina vladnih predstavnikov. Ministrski predsednik De-bre se je izjavil za vojaško rešitev alžirskega vprašanja. V zvezi s tem hoče ohraniti pomoč Za-padnjakov, poudarjajoč pomen zavezništva in solidarnosti. Ravno preteklo nedeljo je ponovno dvignil glas: »Nihče, ki hoče biti naš zaveznik,« je dejal, »ne sme ovirati ali nadzorovati francoske politike.«
Ker je v taki politiki Debre v sedanji vladi v manjšini, se je v preteklih dneh govorilo o njegovem odstopu. Vendar je težko reči, kako bo.
Vse je še v De Gaullovih rokah. Prav te dni se francoski predsednik pripravlja na potovanje v Al-žir, ki bi moralo privesti do nove francoske politike v Severni Afriki. De Gaulle bo v Alžiru od 27. do 30. t. m. Prepričati se hoče od blizu o tamkajšnjem resničnem položaju in slišati tudi mnenje vojakov in nižjih častnikov, brez prisotnosti generalov.
Vejica miru v Evropi, smodnik v Aziji
Ko se Hruščev pripravlja, da pohiti v Ameriko zato, da tam razpravlja o miru in varnosti, so kitajski komunisti začeli z novo oboroženo borbo v Laosu, državi, ki meji na Vietnam, to je na satelitsko državo velike Kitajske. Poročajo o ogorčenih borbah med komunističnimi uporniki in državnimi četami, o uspehih in neuspehih na eni in na drugi strani, fino je gotovo: če so se vietnamski komunisti odločili, da napravijo konec premirju v tem delu Azije in si osvoje Laos, kakor so si prej severni Vietnam, bodo to izpeljali, kajti laoško ljudstvo se samo ne bo moglo braniti. Če mu pridejo drugi na pomoč, n. pr. južni Vietnam ali Združene države, kaj bo potem? Verjetno nova Koreja.
Etiopski cesar v Jugoslaviji
Po devetdnevnem obisku je e-tiopski cesar Haile Selasie preteklo nedeljo zapustil Jugoslavijo in odpotoval iz Pulja v domovino. Na puljskem letališču so se od njega poslovili predsednik Tito in drugi državni predstavniki.
Ob svojem kratkem bivanju v Jugoslaviji si je cesar Selasie v spremstvu predsednika Tita ogledal najlepše kraje in dežele Jugoslavije ter imel možnost videti tehnični napredek današnje Jugoslavije. Obiskal je tudi Primorsko.
Na programu so bili seveda tudi politični razgovori s predsednikom Titom in z drugimi državniki. Skupno zaključno poročilo pravi, da sta si Tito in Selasie v ozračju prisrčnega prijateljstva in medsebojnega razumevanja izmenjala misli o vprašanjih skupnega interesa. Oba državna poglavarja poudarjata, da se načela
aktivne politike in miroljubne koeksistence vedno bolj uveljavljajo v mednarodnih odnosih in prispevajo k odstranjevanju hladne vojne. Pozdravljata na splošno stike med odgovornimi državniki kot pot, ki lahko privede do uresničenja in stabilnosti miru. Nadalje poudarjata upravičenost osvobodilne borbe narodov Afrike in u-gotavljata, da so pravica vseh narodov do svobode, enakopravnosti med narodi in državami ter ne-vmešavanje v notranje zadeve o-snova mednarodne stabilnosti miru in splošnega napredka.
Kar se tiče dvostranskih odnosov, sta Selasie in Tito ugotovila koristnost dosedanjega sodelovanja med Jugoslavijo in Etiopijo ter izrazila možnost za poglobitev tega sodelovanja na političnem in gospodarskem polju, kar bi okrepilo prisrčno prijateljstvo med o-bema državama.
NAS TEDEN 1/ CERKVI
30.8. nedelja, 15. pob.: sv. Roza Limanska, dev.
31.8. ponedeljek: sv. Rajmund, spozn.
1. 9. torek: sv. Egidij, opat
2.9. sreda: sv. Štefan, kralj ogrski
3.9. četrtek: sv. Pij X., papež, spozn.
4.9. petek (prvi): sv. Roza Viterbska, dev.
5.9. sobota (prva): sv. Viktorin, škof, m.
*
SV. ROZA VITERBSKA (1234-1271). Povedal je Jezus priliko, da med pšenico seje hudobni duh plevel. Tak posel ima vsa stoletja. Tako je tudi v 13. stoletju sejal med kristjane plevel krivih ver.
Bog pa daje vernim pomoč in kliče zašle k pokori.
V mestu Viterbo je bilo v 13. stoletju dosti plevela. Poslužil se je Bog deviške
Roze Viterbske, da je grešnike vabila k spreobrnjenju.
Že v zgodnji mladosti je dajala dober zgled. Ni se dala zmotiti od nedostojne noše, zavračala je zapeljive in neprimerne zabave. Ko je zbolela, jo je Marija čudežno ozdravila. Posnemala je sv. Frančiška in po ulicah oznanjala pokoro. Hudobni so ji stregli po življenju. Umaknila se je, a oznanjevala po drugih mestih pokoro. V debatah s krivoverci je večkrat naredila čudeže v dokaz, da je resnična naša vera.
Umrla je 37-letna. Njeno telo je nestroh-njeno.
Ali posnemaš sv. Rozo, da ne drviš za nedostojno nošo? Ali pa te ne dobiva počasi bolj pod svojo tiransko oblast?
BISERNI JUBILEJ
15. nedelja po Binkoštih
Današnja sv. maša govori o smrti in nas vzpodbuja k popolnemu krščanskemu življenju, da bomo mogli večno živeti in biti vekomaj blaženi v sv. nebesih. Smrt sicer nas ljudi po navadi zelo pretrese, a smrt še ni konec vsega; ona pomeni le konec zemeljskega življenja; gotovo pa ima odločilen pomen, odločilen za celo brezkrajno večnost. Človek, ki umre v grehu, je za vedno pogubljen. Za večno srečo je potrebno stanje sv. milosti, potrebna je dušna čistost in svetost.
Vstopni spev izraža tiho molitev in trajno razpoloženje vernega srca : »Nagni, Gospod, svoje uho k meni in me usliši! Reši, moj Bog, svojega služabnika, ki v tebe u-pa! Usmili se me, Gospod, ker k tebi kličem ves dan! Razveseli dušo svojega služabnika, ker k tebi, Gospod, povzdigujem svojo dušo!« — Veren človek je v duhu vedno pri Bogu. Pri Njem išče zaželeno rešitev, oporo in pomoč, od Njega pričakuje vse potrebno in koristno.
Prošnja kliče nad sv. Cerkev božje usmiljenje in božjo dobroto. Brez Boga bi Cerkev ne mogla obstati. A nele sv. Cerkev, marveč vse človeštvo potrebuje brezpogojno in neprestano Boga. Ostani z nami in bodi vedno z nami, Gospod! Vodi na najboljši način sv. Cerkev! Vodi in preuredi cel svet!
Berilo (iz lista sv. apostola Pavla Galačanom) poziva katoličane, da se varujejo slabega in da živijo trezno krščansko življenje; da živijo in ravnajo ne po mesu, ampak po duhu; ne po grehu in
strasteh, temveč po božji postavi. Življenje je namreč setev, katere žetev je večnost. Kar kdo seje, to bo tudi žel. Kdor seje v prid mesa, tak bo po mesu tudi žel pogubljenje; kdor pa seje v korist duha, tak bo po duhu žel večno življenje. Zatorej živimo trezno duhovno življenje, kakor želi Bog! Varujmo se nečimerne častihlepnosti, izzivalnosti, zavisti, obsojanja in drugih pregreh! Bodimo dobri in stanovitni v dobrem ! Izkazujmo dobroto vsem, zlasti svojim domačim, in ne storimo nikomur nič slabega! Vse nas bo sodil vsevedni in vsevidni Bog.
Evangelij poveličuje Jezusovo usmiljenje, dobroto in moč. Mladeničeva smrt nas opozarja na našo smrt in mladeničevo obuje-nje budi vero v naše posmrtno vstajenje. Na podoben način, kakor je vsemogočni Zveličar obudil mrtvega mladeniča iz Naima, bo nekoč čudežno obudil tudi nas. Gotovo je, verska resnica je, da bomo tudi mi vstali od mrtvih. Najprej bomo umrli, nato pa prišli pred božjo sodbo, da položimo obračun za naše zemeljsko življenje. Po sodbi nam bo odkazano naše mesto v večnosti, kakršno smo si tukaj na zejnlji zaslužili. Na sodni dan, ob koncu sveta, pa bo vstalo iz groba tudi naše telo, da bo ali poveličano ali pa za vedno pogubljeno, kakršno bo pač naše zasluženje. Božja sodba in božje plačilo se bosta ravnala po našem življenju in naših delih. E-vangelij nas nehote opozarja, da mislimo na našo smrt in da skrbimo za naše posmrtno vstajenje. Varujmo se grehov, da ne pridemo v pekel!
sas*
življenja
rkvt
Smrt argentinskega nadškofa
V soboto 8. avgusta je med daritvijo svete maše nenadno umrl Evgenij Lafitte, nadškof v Buenos Airesu. Argentinska vla-d$i je odredila 1 dan narodnega žalovanja.
Krščanski svet moli za beatifikacijo Pija XII.
Na pobudo vatikanskega tajnika kardinala Tardinija se je po vsem katoliškem svetu razširila molitev za beatifikacijo pokojnega papeža Pija XII. Vsak dan prihajajo na »Center Pija XII. za boljši svet« številna pisma, ki sporočajo čudežna usli-šanja na priprošnjo Pija XII. Padre Ro-tondi, znan po svojem udejstvovanju na italijanski RAI, je izjavil: »Prepričan sem tudi jaz, da je Pij XII. svetnik. Imel sem srečo, da sem živel več let v stiku z njim, in smem trditi, da sem vsakikrat odšel od njega vse bolj prepričan o njegovi izredni ponižnosti, delavnosti in izredni pobožnosti.« Cerkev v tej zadevi ni naredila še nobenega koraka, a skoro gotovo bo prišel dan, ko bo svetniški papež Pij XII. povzdignjen v Berninijevo slavo. Za ves katoliški svet bo ta dan dan velikega veselja.
Drugi svetovni kongres Marijinih družb
V četrtek 20. avgusta se je pričel drugi svetovni kongres Marijinih kongregacij na univerzi v mestu Newark v Združenih državah. Kongresa se udeležuje okrog pet tisoč zastopnikov in zastopnic iz 32 držav. Razpravljali bodo o temi: Poklic laikov v krizi današnjega sveta. Kongres se je zaključil v Rooseveltovem stadionu, kjer so udeleženci poslušali radijsko po-
slanico svetega očeta. Ob zaključku kongresa je govoril tudi newyorški pomožni škof Fulton Sheen. — Na kongresu je bilo prisotnih 30 škofov in nadškofov.
Pozdrav sv. očeta poljskim romarjem
Na praznik Marijinega Vnebovzetja je bilo zbranih nad 150.000 vernikov pri poljskem narodnem svetišču v Censtohovi. Sveti oče je kardinalu Wyszynskemu in zbranim romarjem poslal naslednji pozdrav: Iz kapele, ki jo je naš prednik blagega spomina Pij XI. v papeškem dvorcu v Castel Gandolfo posvetil v čast čen-stohovske Matere božje, kjer vsak dan molimo za vso Cerkev, pošiljamo ob prazniku Marije Vnebovzete tebi, vsem bratom škofom, duhovnikom in poljskemu ljudstvu pozdrav in v znak posebne ljubezni, apostolski blagoslov, ki naj vas po priprošnji ljubljene Matere utrdi v kreposti, vztrajnosti, zvestobi in vas napolni z nebeško tolažbo.
Odhod 419 misijonarjev
Holandski pomožni škof William Bek-kers je podelil 419 holandskim misijonarjem misijonske križe. Med misijonarji je 215 duhovnikov, 181 misijonskih bratov in sester in 23 laikov. Veliki slovesnosti je prisostvovalo na tisoče vernikov.
Pogumna igralka
Ruth Dawson, znana gledališka igralka v južni Rodeziji, je zadnji hip odrekla sodelovanje pri predstavi drame, ki je po mnenju cerkvenih oblasti nemoralna. — Skoda, da ni več tako poštenih igralcev in igralk.
Dne 15. avg. 1.1. je v Rimu v bivši generalni hiši Šolskih sester 3. reda sv. Frančiška praznovala biserni jubilej redovne preobleke prejšnja vrhovna predstojnica, častita mati M. Terezija Han-želič. Okrog nje so se ta dan strnila v ljubezni in spoštovanju srca vseh njenih duhovnih hčera, ki jim je dolgo vrsto let — z besedo in z zgledom — dajala smernice pravega redovnega življenja.
Pred 60 leti je bila naša jubilantka vesela, živahna, nadarjena mladenka, ki se ji je svet z vso prelestjo odpiral na vse strani in jo vabil... saj je bila iz bogate in zelo ugledne družine v Hardeku pri Ormožu na zelenem Štajerskem, kjer je bila rojena 19. febru:irja 1876 in kjer je bil njen oče župan in visoko spoštovan. Prav tedaj je bila položila zrelostni izpit na ženskem učiteljišču v zavodu Šolskih sester v Mariboru.
Oče bi bil svojo ljubljenko neskončno rad pridržal doma, da bi mu bila v uteho na stara leta. Toda božja Previdnost je imela z njo drugačne načrte. Plemenita mladenka je spoznala, da je napoj sveta varljiv in »... da se v strup prevrača vse, kar srce si sladkega obeta...« V svetišču njene duše jo je tajno vabil Gospod, naj mu sledi v odpovedi in samožrtvovanju in naj se posveti vzgoji mladine v samostanu. Klicu božjemu se je odzvala in pogumno stopila pred očeta, ki se je po mnogih prošnjah vdal in jo velikodušno žrtvoval Gospodu.
Redovno obleko je sprejela dne 15. avg. 1899 v cerkvi Brezmadežne v zavodu Šolskih sester v Mariboru. Po dovršenem noviciatu je bila premeščena v Tomaj na Krasu, kjer je še živel blagi ustanovitelj tomajskega zavoda preč. g. kanonik Ur-IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIHItllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllilllllllllllllillll
Proti kontroli rojstev
Jožef Kuo, nadškof v Teipehu na For-mozi, je izdal pastirsko pismo, ki so ga čitali po vseh cerkvah, v katerem ostro obsoja vladni zakonski načrt za kontrolo rojstev.
Odlikovana junakinja
Shirley 0’Neill, 19-letna dijakinja, je prejela Carnegje-evo medaljo in denarno nagrado za svoje junaštvo. Dijakinja je rešila potapljajočega prijatelja, ki ga je ogrizel morski pes in ga potem na obrežju na njegovo željo krstila. — Sveti oče ji je že pred časom poslal posebno medaljo v počastitev njenega poguma in vere.
Razdelitev nemške misijonske nabirke
V Nemčiji so v zadnjem postnem času zbrali nad milijon dolarjev za misijone. Denar so v teh dneh razdelili takole: 125.000 dolarjev je namenjenih beguncem v Hong-Kongu, 300.000 gobavcem v Indiji, 205.000 za uboge v Indiji in Indoneziji, 200.000 za uboge otroke v Indiji in Somaliji, 100.000 za boj proti jetiki v Rodeziji in manjše vsote za razne druge dobre namene.
Nabirka berlinskih katoličanov
Berlinski katoličani so v letošnjem postu nabrali v akciji za boj proti lakoti v svetu 350.000 nemških mark — to je okrog petdeset milijonov lir. Kardinal Doepfner, berlinski škof, je izrazil zadovoljstvo nad tem in dejal, da berlinski katoličani kljub svojim osebnim in domačim težavam niso pozabili odgovornosti za bližnjega.
Katoliška Cerkev na Japonskem
Po najnovejših statistikah je na Japonskem 254.000 katoličanov, 270 domačih duhovnikov in 1.120 tujih misijonarjev. Japonskih redovnic je 3.047, dočim je tujih redovnic na Japonskem le 1.063. Bogoslovcev je 944. Cerkva imajo japonski katoličani 693, redovniških hiš pa 315. Katoliške šole in zavodi imajo nad 120.000 gojencev, na socialnem in dobrodelnem polju pa deluje nad 15.000 oseb.
Župnijske asistentinje
V Avstriji je okrog 250 župnijskih asi-stentinj, ki po posebni večletni pripravi, pomagajo po župnijah pri organizacijah in pri poučevanju krščanskega nauka. Pred kratkim je 20 novih asistentinj pred dunajskim nadškofom, kardinalom Koeni-gorn obljubilo zvestobo Cerkvi in pripravljenost za delo po župnijah.
Katoliške šole v Belgijskem Kongu
V preteklem šolskem letu je bilo gojencev v katoliških šolah v Belgijskem Kongu enkrat večje kakor v državnih. V katoliških šolah je število gojencev naraslo za 57.000, na državnih pa samo za 28.000.
ban Golmajer. Sama rada pripoveduje, kako sta kovala načrte, kaj vse bosta storila za čim večji razmah mlade tomajske postojanke.
Toda že čez par tednov je bilo lepih načrtov konec. S. Terezija je bila premeščena v Ljubljano v deški zavod v Marijani-šče, kjer je kot učiteljica delovala vzorno vse do prve svetovne vojne. Tam je prestala tudi razne težke bolezni. Le Bogu in izredni skrbi njenih tedanjih predstojnic se mora kongregacija zahvaliti, da je bilo rešeno dragoceno življenje.
Leta 1941 je bila na vrhovnem kapitlju v Mariboru izvoljena za generalno predstojnico kongregacije č. m. M. Lidvina Purga j, dotedanja marijaniška prednica. Na njeno mesto je bila imenovana s. Terezija Hanželič, ki je to ne baš prijetno službo vestno vršila v najtežji dobi prve svetovne vojne, ko je bilo Marijanišče spremenjeno v vojaško bolnišnico.
Leta 1928 je bila iz Marijanišča premeščena v Zemun, kjer je ustanovila, uredila in opremila nov zavod in ga uspešno vodila skozi sedem let. V zavodu je bil otroški vrtec, gospodinjska šola in internat za srednješolke.
Ko je bila v juliju 1935 na vrhovnem kapitlju v Mariboru soglasno izvoljena za generalno predstojnico, je zavladalo veselje po vsej kongregaciji. Sestre so vedele, da so dobile v novi predstojnici mater.
Kongregacija je bila takrat v polnem razmahu. Sestre so delovale v šestih redovnih provincah: v domovini, v Italiji, Afriki, Južni in Severni Ameriki. Toda vihar druge svetovne vojne je globoko posegel v delovanje naše kongregacije. Ze v maju leta 1941 smo izgubile materno hišo v Mariboru, kjer je bilo okrog 150 sester kruto vrženih na cesto, cvetoči delokrog pa brezobzirno uničen. Isto se je zgodilo z drugimi hišami:	v Celju, v
Ljubljani in drugod. Kakšno breme gorja in bridkosti se je navalilo na srce blage častite matere!
Zatočišče je častita mati Terezija našla v večnem mestu, kjer se ji je posrečilo, da je s pomočjo raznih plemenitih dobrotnikov pridobila novo generalno hišo v ulici »dei Colli«.
Sama brezdomka je globoko občutila bol in trpljenje neštetih najboljših sinov našega naroda, ki so pod silo razmer prihajali v Rim ubogi, vsega oropani, z neizmernim domotožjem v razboljeni duši. Zato je bila generalna hiša na »Via dei Colli« v tistih bridkih dneh odprta vsem, ki so bili potrebni pomoči in tople, ljubeznive besede.
Blagopokojni sv. oče Pij XII. je častito mater Terezijo visoko cenil. Večkrat ji je dovolil privatno avdienco. Dal ji je vatikansko državljanstvo, čast, ki je ni zlepa
deležna ženska. Tako je mogla vršiti odgovornosti polno službo ter obiskovati sestre po raznih deželah. Službo vrhovne predstojnice je vršila zvesto polnih 21 let, t. j. do avgusta 1956. Tedaj je že močno utrujena in izčrpana odložila težko breme v mlajše in krepkejše roke.
Njen biserni jubilej je potekel v veselem, prisrčnem razpoloženju. To je bilo tekanja in pripravljanja na »Via dei Colli« že ves teden prej, zlasti pa na predvečer !
Na praznik Marijinega Vnebovzetja je ob 7. uri preč. gospod pater Anton Prešeren, generalni asistent D. J., daroval sv. daritev. V slavnostnem govoru je predvsem naglasil, da je to dan veselja, isreče, dan, ki ga je naredil Gospod, ki mora izzveneti v en sam hvaležen, blažen slavospev Bogu vsemogočnemu, ki je storil velike reči naši jubilantki in po njej vsej kongregaciji.
V slovesnem trenutku sv. obhajila je jubilantka pred Jezusom v sv. Hostiji, ki jo je držal mašnik v posvečeni roki pred njo, še enkrat obnovila jasno in razločno svete redovne zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine — Bog ve, kolikokrat jih je v dolgih 60 letih — ter potem v veliki ljubezni sprejela Njega, ki jo je ljubeznivo vodil skozi redovno življenje in ji bil svetovalec in pomočnik.
Med sveto mašo je ubrano in prisrčno prepeval zbor mladega redovnega naraščaja pod spretnim vodstvom č. s. vikarice Maksimilijane Jezernik. Na slavnost je med prvimi prihitela sedanja vrhovna predstojnica č. m. M. Terezija Vidan.
Po sv. maši je bil slovesen blagoslov in zahvalna pesem za vse dobrote, ki jih je bila slavljenka deležna v svojem dolgem življenju. Sledil je skupni zajtrk, ki sta se ga udeležila — poleg sester — preč^ gospod pater Anton Prešeren in preč. p. Adolf Ledwolorz, gen. asistent o. o. frančiškanov. Pri slavnostnem kosilu je povečala veselo razpoloženje velika torta s 60 svečami, dar sedanje vrhovne predstojnice, pa tudi ubrane popevke in voščila naših najmlajših — sester in postu-lantinj.
Častita mati M. Terezija Hanželič sedaj v Rimu na »Via dei Colli«. Njeno življenje je en sam hvaležen slavospev Bogu, ki ji je storil velike reči. Z globoko vdanostjo in srečo čaka — vsak hip pripravljena — na zadnji klic božjega Ženina, ki jo bo povabil iz solzne doline na nebeško svatbo. Me„ njene nekdanje duhovne hčere, ji pa v svetem egoizmu voščimo, da bi tega klica še dolgo ne bilo, ampak da bi Vsemogočni podaljšal njeno življenje do skrajnih mej človeških možnosti. Saj nam je njen svetel zgled tako nujno potreben!
se
(D,
1
ie
mi:
la
nju
lete
klic
IU
Pot
tru:
P
'as,
b
rilo
K
Vk\
5ka
Not
Pi
'net
Soj,
le,
ienj
N
e/e
lašt
ni
tov,
Vabilo Marijinim častilcem
Desetletnica ni velika doba in za posameznika desetletnica življenja, poroke, službe končno ni izredni dogodek. Toda če obhaja desetletnico tisoč, pet tisoč, sedem tisoč ljudi je to vse kaj drugega. Gotovo se ne motimo, da nas je živih več tisoč, ki nismo od leta 1949. nikdar manjkali v skupni marijanski procesiji na Opčinah. Pred desetimi leti smo prvič slovesno dvignili Marijin fatimski kip in od takrat naprej Openci in mi vsi vsako leto z veseljem čakamo na skupno Marijino proslavo. Desetletnica Marijine slave je za vse nas velika desetletnica javne molitve, javne izpovedi svete vere, je dejansko velik, največji praznik srečanja vernih Slovencev na vsem Primorskem.
Ze naša povojna zgodovina živo priča, da se največ dobromi-slečih Slovencev na Tržaškem redno zbira vsako leto prav ob Marijinih oltarjih. Spomnite se na deset naših velikih romanj v zadnjih desetih letih, spomnite se na deset naših velikih procesij na Opčinah. Dejstvo, veselo dejstvo je, da se zbira redno po dvakrat nd leto največ zavednih Slovencev prav okrog Marijinih oltarjev. Kako je to velika stvar, kako vzpodbudna ugotovitev in obenem veselo poroštvo za bodočnost, ko bodo padli rdeči zidovi in bo ves slovenski narod do Mure in Sotle in Kolpe svobodno prirejal javne
velike praznike v čast Matere našega Boga!
Vabimo vse naše drage vernike od milj-skih hribov do Devina, vabimo goriške rojake, mislite, odločite se in vsi skupno v nedeljo 13. septembra v veliko procesijo Materi božji in sveti veri zvestih sinov! Vse druge stvari to nedeljo prestavite na poznejši čas. Poskrbite si pravočasno Za prevoz (za Sv. Barbaro, Zavije, Dolino, Bol junec, Boršt je že poskrbljeno). Openci naj mislijo na lepo okrasitev cerkve, vasi, našega kongresnega prostora za cerkvijo, kjer se vse tako lepo zaključi. Vabim0 verne Opence, naj zelo pomagajo svojih duhovnikom pri tem delu.
Vso slovesnost bo vodil naš tržaški %°" spod škof. Po procesiji bo slovesna P°" svetitev vseh slovenskih vernikov v ško~ fiji Marijinemu Brezmadežnemu Srci*■ Celotni spored bomo pravočasno objavil!■ Marijanska proslava na Opčinah se vf& ob vsakem vremenu.
'L]
■ie
Begunci iz Vzhodne Nemčije
Bonnsko ministrstvo za begunce je ^ javilo podatke, po katerih je doslej ^ 2,272.919 ljudi zbežalo iz Vzhodne NernČ>' je v Nemško zvezno republiko. Po žene''' ski konferenci je začelo število begunce spet naraščati. Približno četrtina bogunc^ je starih manj kot 25 let. V tednu In't’ sredpoletnimi počitnicami je pribežalo Vzhodne Nemčije na zapadni sektor lina 3013 beguncev. V prvem tednu sta pa jih je bilo 2919. Ker v ZaP^”, Nemčiji primanjkuje delovne sile, 11 begunci zlahka dobe delo.
* I v,
6lje
K
»1 % «tie
V
'lei
‘lo
s
K
Aia
K
OBISK	PRI	Zaključek
“Tisti, ki mnoge vzgajajo k pravičnosti, M bodo svetili kakor zvezde vekomaj...« (Dan).
Tako sklepa obiskovalec, potem ko si K ogledal letošnje skavtsko taborjenje. V mislih imam skavtsko vodstvo, ki se leto letom žrtvuje pri skavtskem taborjenju, dasi ima za seboj že naporno šolsko kto, poleg raznih drugih domačih in poklicnih dolžnosti. Kajti, kdor si je od bli-lu ogledal ta pokret, vidi, da je to velikopotezna akcija, ki zahteva veliko dela in truda.
Prvih 14 dni je taborila skupina 70 odraslih skavtov, v drugi izmeni se je zbralo okrog 30 mlajših, v tretji pa je taborilo približno 25 novosprejetih skavtinj.
Kje so letos taborili? Visoko gori nad (Ikvami, do koder nas pripelje avtomobilska cesta, ki vodi k planinskemu svetišču Hordio pod Ojsternikom.
Prav tik avtomobilske ceste je poleg šumečega slapa široka jasa, vse naokrog lozdovi, zgoraj pa modro nebo. Na tem Umaknjenem prostoru, sredi gozdne tišine, so skavti prebili svoje letošnje tabor-ienje.
Najprej je obiskovalca pozdravil lepo u-'ejen vhod z napisom STS (Slovenski tr-foški skavti), kmalu za vhodom pa taborni oltar. Približam se temu in onemu, Povprašam odkod so in kaj delajo v taboru. Prišli so iz vseh vasi tržaške oko-lee: Trebč, Opčin, Ricmanj, Boljunca itd.
taboru opravljajo razne službe, neka-iri so se izvežbali že za pravcate kuhar-Med njimi opazim sinove profesorjev, lektorjev, obrtnikov, kakor tudi čisto pregoste fantiče delavskih družin.
Ce se obiskovalec ustavi pri njih dan i dva, opazi, da sta dve poglavitni točki,
t katerih sloni in kateri povezujeta skav-o življenje v taboru. To sta jutranja maša in pa večerni taborni ogenj, -akodnevno srečanje skavtov in njiho-!,h voditeljev z Evharističnim Bogom da-'e najboljše poroštvo za uspeh in trajnost r‘rganizacije, po Jezusovih besedah: »Brez '»ene ne morete ničesar storiti!«
Ta prijetno razpoloženje ob skavtskem tnju pa skrbijo vsi skavti, nekateri s rav posrečenimi domislicami. Ze marsi-do je dejal, da ga večerni taborni ogenj i tajinstvena melodija skavtske pesmi 1fremljata še dolgo v enoličnost življenja...
),(Wlllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Umrl je kipar Epstein
V sredo 19. avgusta je umrl v Londonu vetovno znani kipar Sir Jacob Epstein. 'in rusko-poljskih staršev se je rodil v W Yorku leta 1880. Ko mu je bilo 20 let ^ je preselil v London, kjer je ostal do Vje smrti. Leta 1907 so mu poverili prva ,ečja dela, in sicer 18 kipov, ki naj bi Gasili pročelje britanskega medicinskega i bistva. Ta dela so povzročila veliko reak-*Jo, ker so popolnoma spremenila smer ^tedanji kiparski umetnosti. Sčasoma pa 1 se njegova dela uveljavila in tudi cer-'veni krogi so ga začeli upoštevati. Velike titanske osebnosti, kakor kraljica Eliza-6ta, princezinja Margaret, Churchil, Ein-*em in drugi so njega naprosili, da jih je 'todobil v kamen, Tudi mnoge cerkve pri njem naročile kipe in ornamente.
>*RI RADIJSKI ODDAJI Vera in naš ^ bo govoril v nedeljo 30. avgusta ob msgr. dr. Jakob Ukmar o pripravi na ^aško sinodo.
 	 sss==
Taborna skupnost seveda ni brez žrtve in odpovedi, posebno za tiste ne, ki so že od doma preveč razvajeni. Zato pa je življenje v taboru tudi nekaka preizkušnja, ki jo pa po večini kar dobro prestanejo. Tistim, ki znajo vztrajati, je skavtizem krepka šola za oblikovanje močnih, kristalnih značajev, katere polnega pomena se bodo morda šele v starosti popolnoma zavedali.
Razne italijanske organizacije in turisti so si ogledali tabor slovenskih skavtov. In vsak obiskovalec je bil uverjen, da odhajajo skavti od takega taborjenja bogatejši na duhu in bogatejši po svoji življenjski vsebini, kar jim prav od srca privoščimo.
V nedeljo 16. avgusta so v Celovcu zaključili Koroški velesejem. Na splošno ni prinesel posebnih novosti na področju industrijskih izdelkov, pač pa je bila res zanimiva in poučna gozdna razstava. O-kusna in privlačna je bila tudi razstava »Obrt in kultura«. Najzanimivejši del te razstave je bil tiskarski oddelek, ki je prikazal razvoj tiskarstva od Gutenberga do danes. Razstavljeni so bili nekateri zgodovinski tiski, pred očmi gledalcev' pa je neprestano brnel moderen tiskarski stroj »Heidelberg« in sproti tiskal »vele-sejmski list«. Stavci in tiskarji so pred publiko opravljali svoje delo in vsakomur postregli s pojasnili, če je želel. Obisk letošnjega velesejma je bil kljub deževnemu vremenu zelo dober in sklenjenih je bilo veliko število dobrih kupčij.
Še s svetih Višarij
Blagoslovitev nove razsvetljave
Ko je v pretekli številki KG izšel članek »Problemi Sv. Višarij«, so bila že v teku prva dela za obnovo svetišča in kraja za proslavo 600-letnice te božje poti.
Romarji, ki so bili tam v soboto in nedeljo, 22. in 23. avgusta, so videli zaključeno že prvo lepo delo, to je električno razsvetljavo. Zbralo se je namreč nad 400 romarjev, ki so prenočili na Marijinem hribu. Bili so: s Koroške pod vodstvom č. g. dr. Šegule, iz Trebč na Tržaškem s svojim župnikom č. g. Rozmanom, iz Ja-melj na Krasu v spremstvu domačega g. župnika Joškota Štanta, iz Kojskega v Brdih prav tako z lastnim župnikom č. g. Brunom Pulcem ter razne manjše skupine. Osem duhovnikov je bilo na razpolago romarjem za sv. spoved. Vreme se je vse dni prav dobro držalo, kar je velika čuda v tem poletju. Zvečer ob 8. uri se je razvrstila okrog Višarskega vrha običajna ganljiva procesija z lučcami. Presenečenje je čakalo romarje, ko so se vračali izza griča v cerkev. Dva mogočna žarometa sta osvetljevala zunanjost cerkve, eden zvonik, drugi pročelje. Tako je lepo vidno svetišče iz Kanalske doline tudi ponoči. S tem je razsvetljava svetišča od zunaj in znotraj dočakana in zelo posrečeno izpeljana. Elektrifikacijo so izvedle in v glavnem dobrotno krile stroške družbe S.F.E. (Societa Elettrica Friu-lana), ki je oskrbela dela v notranjosti, in Električna družba Valcanale, ki je o-pravila napeljavo linije.
Vnedeljo 23. avgusta so bile na Sv. Vi-šarje povabljene cerkvene in civilne krajevne oblasti in ljudstvo, da proslavijo zgodovinski dogodek, da so Sv. Višarje dobile tako lepo in bogato električno razsvetljavo. Ob 11. uri so vsi prisostvovali sv. maši, nato je č. g. dekan msgr. Fontana iz Trbiža blagoslovil novo električno napeljavo ob veliki množici romarjev.-Sledila je v župnišču zakuska, katero je pripravil gostom domači župnik č. g. Si-miz. Pri tej zakuski je bila ugodna prilika, da se je razpravljalo o vseh še odprtih vprašanjih v zvezi s svetovišarskim svetiščem in ki so bila navedena v zadnji številki našega lista. Uprava svetišča je potrdila, da je nekaj teh problemov že blizu rešitve. Da se še hitreje rešijo, bo pripomogla tudi proslava 600-letnice svetišča. Poleg raznih materialnih zadev, kot n. pr. napeljava vodovoda, ki je sedaj najvažnejše in obenem tudi najtežavnejše
vprašanje svetovišarske božje poti, ima vodstvo namen izprositi od sv. očeta pravice svetoletnih odpustkov za ves čas jubilejnih proslav. Romarjem se bo tako nudila ugodnost dobiti najbogatejših duhovnih dobrot poleg prelepega planinskega razgleda in miru. Vozila bo prav gotovo tudi vzpenjača, ki jo že toliko časa čakamo in bo omogočila dostop tudi bolnim in starim ljudem. Tako bodo lahko vsi naši častilci Marijini prišli z lahkoto na prenovljene Sv. Višarje.
Med trnjem in osatom
Zakaj je grenkoba v tvojih ustih?
V zadnji številki z dne 20. avg. prinaša NL članek Demokristjan Brusasca o Jugoslaviji. V tem članku povzema NL nekatere izjave, ki jih je on. Brusasca dal agenciji Ansa po svojem obisku v Jugoslaviji. Pove, da so odnošaji med Jugoslavijo in Italijo tako prisrčni, kot niso še nikoli bili. Da misli Jugoslavija dovoliti ital. državljanom, da bodo lahko poučevali na jugoslov. šolah za Italijane, ko bo rimski parlament izglasoval zakon o slov. šolah v Italiji. Pove dalje, da je u-gotovil precejšen napredek v kmetijstvu, prometu itd. Nato NL citira dobesedno: »Obiskal sem mnogo cerkva in ob praznikih prisostvoval maši v Zagrebu in manjših središčih. Povsod sem videl svetišča polna vernikov, ki so svobodno o-pravljali svoje verske dolžnosti.«
Nato doda NL iz svojega: »Zdaj čakamo le, kdaj se bo Kat. glas zagnal v bivšega državnega podtajnika Brusasco, češ da je s svojimi izjavami dokazal, da je sopotnik komunistov, kakor žigosajo goriški modrijani vsakogar, ki v politiki ne misli natančno kot oni, čeprav se sami razumejo na. politiko kot „zajec na boben”.«
Novemu listu ne bo treba čakati na odgovor, ker odgovorimo takoj njemu in Brusaschi. Za avtentičnost Brusascovih izjav jamči NL, ker mi Ansinega teksta nimamo pri rokah.
1. Brusasca ni povedal nič novega, saj so o napredku v Jugoslaviji poročali že mnogi drugi, med njimi tudi Kat. glas, ki med novicami rad pove tudi o novih pridobitvah v Jugoslaviji.
2. Polne cerkve ni videl samo Brusasca, videli in o tem poročali so tudi drugi, med njimi Katol. glas iz Gorice, ki večkrat pove še več: poročal je o slovesnih
lurških procesijah lansko leto, o velikih romanjih na Sv. goro in na Brezje, o slavnostih novih maš itd.
Zaradi takih poročil nihče ni še sopotnik komunizma; tudi NL bi ne bil. To, kar naredi katoličana za sopotnika komunizma, je podpora, ki jo katoličan komunizmu nudi ali od komunizma sprejme. Ta podpora je lahko materialna (denar, usluge i. dr.) ali moralna (hvala in zagovarjanje kom. sistema, njegovih metod, ciljev itd.); je lahko direktna, neposredna (katoličani v raznih frontah s komunisti) ali indirektna, posredna (rušenje edinosti katol. vrst, ko je nevarnost kom. diktature pred vrati, kot dela sedaj Mi-lazzo na Siciliji. Isto velja za vse, ki volijo za komunistično partijo in s tem posredno podpirajo komunizem in mu pomagajo na oblast, četudi niso komunističnega prepričanja).
Novi list naj si zato izpraša vest, kakšno podporo je dajal do sedaj jugoslovanskemu komunizmu in kakšno je od njega prejemal, pa bo našel odgovor, zakaj smo ga imeli in ga še imamo za sopotnika. Brusasco pa naj ne kliče na pomoč, ker mu ne more pomagati. — Končno, če se »modrijani« v Gorici na politiko, ki jo vodi Novi list, razumemo kakor mačka na boben, si štejemo v čast. Zakaj imeti trdo glavo za slabo ni bilo še nikomur v sramoto.
Zato: Zakaj je grenkoba v tvojih ustih, Novi list?
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Jožef Jušič, biseromašnik
V' nedeljo 9. avgusta je daroval biserno sveto mašo gospod Jožef Jušič, župnik v Kredu. Za to slovesnost so farani popolnoma prenovili župno cerkev in jo zelo okusno okrasili.
G. biseromašnik je beneški Slovenec in je dolgo služboval na Pečinah na šentviški gori. Je še vedno čil in pri dobrem zdravju. — Slavljencu kličemo na mnoga leta!
Dekan A. Simčič — generalni vikar
Apostolski administrator msgr. dr. M. Toroš je imenoval solkanskega dekana č. g. Andreja Simčiča za svojega namestnika in generalnega vikarja goriške administrature. — G. dekanu Simčiču naše čestitke!
Skupen nastop v Kopru italijanske in jugoslovanske TV
V torek 26. avgusta se je v Kopru vršil ob velikem navdušenju občinstva večer italijanskih popevk v okviru kulturnega sodelovanja med Jugoslavijo in Italijo in pod okriljem »Primorskih prireditev«. Slovenska Radiotelevizija je poskrbela za .tehnično plat nastopa, režijo in televizijski prenos, italijanska RAI-TV pa je sodelovala s pevci, orkestrom in napovedovalko. Zaradi pomanjkanja prostora bomo obširnejše poročilo objavili prihodnjič.
Sv. birma v Tolminu
V nedeljo 23. t. m. je obiskal Tolmin apostolski administrator msgr. M. Toroš, in sicer z dvojnim namenom: da bi opravil kanonično vizitacijo in da bi podelili nad 200 birmancem zakrament sv. birme. Slovesno pritrkavanje zvonov je daleč naokrog po tolminski deželi oznanjalo to veliko cerkveno slavje. Množica vernikov in birmancev je pred cerkvijo pričakala sprevod številnih duhovnikov, ki se je
pomikal od župnišča do cerkvenih vrat. Tu je skupina deklic in dečkov pozdravila presvitlega g. apostolskega administratorja, nakar je sledil slovesen vhod v cerkev lepo okrašeno in ovenčano, katero so verniki napolnili do zadnjega kotička. Med sv. mašo, ki jo je daroval msgr. Toroš sam, je na koru zelo lepo pel izbrane pesmi cerkveni zbor. Po sv. maši in blagoslovu se je začelo birmovanje; med tem so verniki zborno molili rožni venec, vmes pa so donele naše naj lepše Marijine pesmi.
V Tolminu že zelo dolgo niso doživeli tako veličastne cerkvene slovesnosti.
Tat je zaspal
Iz Piše poročajo o svojevrstnem dogodku. V stanovanje zakoncev Bracaloni se je vtihotapil tat z namenom, da bi jih o-kradel. Skril se je pod posteljo in medtem ko je žena odšla k sosedom, da bi tam prisostvovala televizijski oddaji, je tat potrpežljivo čakal, da bi mož, ki se je ulegel v posteljo, zaspal. Toda spancu je prej podlegel on, in ko se je žena vrnila, je zbudila moža, ker je preveč smrčal. Začel se je prepir in končno sta opazila, da prihaja smrčanje izpod postelje. Poklicala sta na pomoč sosede. Ko se je soba napolnila z najmanj 20 osebami, so tata za noge potegnili izpod postelje in ga temeljito stresli, da se je zbudil.
Radio Trst A
od 30. avg. do 5. sept. 1959
Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 15.40 Slovenska zborovska glasba. — 18.00 Koncert slovenskih solistov. — 20.30 Melodije iz operet, Paganini in Dežela smehljaja. —
21.00 Pesniki in njih stvaritve. — 22.10 Mozart: Kvartet s klavirjem v g molu.
Ponedeljek: 18.00 Havdn: Simfonija št. 100 v G Dum. — 18.25 Vokalni kvintet Zarja. — 19.00 Radijska univerza. — 20.30 Jacques Ibert: LE ROI DTVETOT,
Torek: 18.00 Z začarane police - Marija Polak: »Najdenček«. — 18.10 Simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. —
21.00 Iz zgodovine odkrivanja sveta - 3. del »Azija«. — 21.35 Poje Duo sa Kvarnera ob spremljavi orkestra Fr. Russa. — 22.00 Umetnost in življenje - »20. mednarodni filmski festival v Benetkah«. — 22.15 Jugoslovanski skladatelji - »Gojmir Krek«.
Sreda: 18.00 Bela Bartok: Koncert za violino in orkester. — 18.40 Slovenske instrumentalne zasedbe. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 SONCE ZA DVA, komedija v treh dejanjih; igrajo člani RO.
Četrtek: 18.00 Koncert violinista Alfon-sa Musestija, pri klavirju A. Konstantini-des. — 18.30 Slovenske narodne pesmi. —
19.00 Radijska univerza. — 21.20 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije.
Petek: 18.00 Musorgski: Slike z razstave. — 19.00 Iz planinskega dnevnika Rafka Dolharja. — 21.00 Umetnost in prireditve
v Trstu. — 21.20 Ivan Matetič Ronjgov: Roženice. — 22.00 Znanost in tehnika. — 22.15 Koncert baritonista Konrada Oroži-ma, pri klavirju Gojmir Demšar.
Sobota: 15.00 Grieg: Holberg suita, op. 40. — 15.40 Vaški kvintet. — 16.00 Novelist tedna - ureja M. Jevnikar. — 18.00 Oddaja za najmlajše: ANICA IN ZMAJ ROPOTAJ. — 19.00 Ko študent na rajžo gre - 9. oddaja. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Zbor iz Dornberga. — 21.00 Mesto ponoči - II. del »Predstava se nadaljuje«; igrajo člani RO.
dmir Humar:
1
d Altotinga do Arsa
Sfer 	 '	,
^I NA BOŽJIH POTEH PO EVROPI
lani, ko smo se vračali iz Lurda, se je porodila želja, da bi obiskal Ars, 0 bo stoletnica smrti arškega župnika ' Janeza Vianneja. Iskal sem le prija-lljev za to pot. Ideal je bil vedno lastno >, zakaj s takim si neodvisen, kar Slavno, poleg tega lahko veliko prevo-v kratkem času. Končno ko zaključiš ^hne, spoznaš, da je lastno vozilo vedno ^ejše kakor vsako drugo prevozno sredic0' če te le avto ne pusti kje na cesti, ^ hioraš popravljati njega in sebe. Ti ^ vprašanji sem moral rešili letošnje ^lje, če sem hotel izpolniti svojo lan-. željo n poromati v Ars. Ob nekem se je zdelo, da bo šlo vse po gobe.
ij 111 se je pa kar nenadoma nebo zjas-
j.. ■ prišel je avtomobil, dobili smo se v prijetni družbi. Zadnji čas Prišli celo do dveh avtomobilov, kar dolgo pot dobra stvar, kajti nič kaj se ti lahko pripeti. Na dolgi hlora roka roko vmivati in večkrat
avto vleči drug avto. To se je tudi nam zgodilo v Stuttgartu, da smo morali z vrvjo navezati en avto in vleči drugega skozi mesto v veliko veselje stuttgartskih meščanov, ki so jim še živo v spominu zgodbe veselega Miillhausena, ki je bil tam blizu njih doma. Ta mož je podobno vlekel race na vrvi, kakor smo mi vlekli naš avto skozi Stuttgart, še bolje bi se zabavali dobri Stuttgartčani, ko bi vedeli, da smo vsi prizadeti duhovni gospodje, ki smo svoje kolarje pravočasno poskrili pod prtljago v avtomobilu. Potovanje v dveh avtih zato svetujem vsakomur, ki se misli kdaj podati na pot po združeni Evropi. To je tudi zaradi tega dobro, ker je dovolj, da prvi išče pot, drugi teče kar za njim. Izvrstnost te metode se je pozneje pokazala v Parizu. V tamkajšnjem vrvežu na ulicah, ko moraš drveti s svojim vozilom, kakor bi te pes lovil, je drugi avto vedno gledal le na sivkasti rep prvega in bežal za njim, kar se je dalo. Tako smo neko popoldne poldrago uro vozarili iz ulice v ulico in končno le srečno našli pot v Versailles.
Dobili smo se torej v prijetni družbi in z dvema avtomobiloma na Koroškem ob Dravi. V Italiji smo napolnili šest atomskih bomb s pristnim tokajcem, kar
nam je potem odpiralo srca vseh Avstrijcev in Nemcev. Na meji pri Salzburgu so nas nemški stražniki celo salutirali v upanju, da vržemo nanje eno naših atomskih. A ne boste, Johančki! Tokajske bombe so za nas, vi čuvajte amerikanske. Povejmo še, da so Korošci poskrili razno tajno orožje, ki so ga prej v dimniku preizkusili, in pa debele hlebe, da bi se po poti branili, če bi nas napadli kaki lačni »lintverji«, pa veste dovolj, kako smo bili oboroženi za sodobno vojskovanje. Poveljstvo NATO naj bi se pri nas učilo, kaj je potrebno, ko greš na vojsko. (V oklepaju povem, da smo vendarle zagrešili veliko taktično napako pri naši oborožitvi: pozabili smo na pripravo za kuhanje ekspresne kave. Zato smo morali delati pokoro po celi Nemčiji in Franciji, kjer ti postrežejo s kavo, kakor so jo naše matere kuhale, ko smo peli:
Naša mama kuha kofe iz same cikorije, samo da je!
Zato je bilo na Moncenisio, ko smo zopet stopili na italijanska tla, naše maščevanje to, da smo si takoj naročili pristen italijanski »espresso«, najbolj goreč si je naročil dvojno porcijo).
Sedaj ko sem zaprl oklepaj, lahko nadaljujem.
Oborožitev je torej bila popolna, karte Evrope na svojem mestu, bencinski tanki polni. Torej poženimo v imenu božjem!
Ko so nacistične motorizirane divizije stale v noči 1. sept. 1939 na mejah Poljske, jim je Hitler tudi velel: Torej poženimo! a ne v imenu božjem, temveč v imenu nemškega Rajha. Boga ni hotel, češ da ga ne potrebuje. Zato mu je Bog pokazal, kaj je on in kaj je nemški Rajh, ko so nemški vojaki zmrzovali v tankih sredi ruskih poljan in goreli v oklopnikih, ko so jih zavezniki zažigali. Mi pa smo šli v imenu božjem na božje poti po Evropi. Tudi zato je božja pomoč bila z nami.
NA SALZBURŠKEM
Gorenja dravska dolina, ki smo po njej vozili od Beljaka dalje, je čudovito lepa dolina. Pozneje smo se nanjo radi spominjali, ko smo se vozili preko enoličnih dežel Francije ali renske Nemčije, ki jih je suša porjavela kakor v jeseni.
V Mallnitzu smo sedli na vlak, ki nas je za 75 šilingov vseh pet skupaj z vozili prepeljali skozi predor v Badgastein. Dragi vemo, da so za nami šli preko Gross-glocknerja. Ce si romantik, boš izbral
pot preko Grossglockerja, če si realist, ki želiš dobro svojemu motorju, potem izberi pot skozi predor pri Mallnitzu. Manj boš imel gorske idile, toda zato boš hitreje prišel preko Visokih Tur in motorju boš prihranil veliko napora.
Onstran Visokih Tur si na Salzburškem, ki je še vedno lepa gorska dežela. Vedno bolj pa prehaja v planoto, ki se potem razteza onstran Salzburga in obsega vso Bavarsko.
V Salzburgu nas je pral dež. Muzikalično najbolj navdušeni med nami so že delali načrte, da bi ostali v Salzburgu in poslušali orgelski koncert v prenovljeni salzburški katedrali. Trdili so, da tako milega orglanja niso še slišali, še rajši bi se ustavili, da prisostvujejo Sleherniku, ki so ga prihodnje dni dajali na trgu pred stolnico. Gotovo, da bi eno in drago bil umetniški užitek prve vrste, toda realisti med nami so nas kmalu nagnali, češ da moramo do noči napraviti še dolgo pot, Altoting da je še daleč. Ker realizem zmeraj zmaga nad romantiko, so se tudi naši umetniki vdali s tolažilno mislijo, da pustijo Salzburg za kako drugo rajžo. Tako se je tolažil tudi kmet, ki mu je zajec ušel: Čakaj, te ujamem pa drugič.
(Se nadaljuje)
-ip Rjitn*.'’55 %'&> C*'*'
Podpora kmetom prizadetim od lanske suše
Kmetijsko nadzomištvo bo v prihodnjih dneh začelo razdeljevati podpore kmetom, ki so bili najbolj prizadeti od lanske suše. Razdelili bodo približno 15.5 milijona lir. Od 1019 predloženih prošenj je Kmetijsko nadzorništvo odobrilo 948. Podpore bo deležnih 240 kmetov iz tržaške občine, 143 iz devinsko-nabrežinske, 71 iz miljske, 148 iz zgoniške, 59 iz repentaborske in 287 iz dolinske. Ena tretjina podpore bo v obliki hrane, dve tretjini pa v obliki krmil za živino.
Zapečateni grobovi
Potem ko so oblasti odredile pokritje zloglasne podzemske jame, tako zvanega rudniškega jaška pri Bazovici, je sedaj ista usoda doletela tudi kraško jamo pri Repentabru, kjer počivajo mučeniški o-stanki oseb, ki so jih Titovi komunisti vrgli vanjo. Usojeno jim je, da bo njihov zadnji počitek za vedno med odpadki in smetmi ter gnilimi živalmi. Svojci zaman čakajo že 14 let, da bi svojim dragim dali vsaj zadnje zadoščenje ter jih pokopali v blagoslovljeno zemljo. Na milijone in milijone potroši država za nepotrebne in včasih tudi zdravju in morali škodljive reči, za to delo usmiljenja pa ni denarja in ni tehničnih naprav, ki bi dvignila na dan ta nesrečna trupla. Študijski center za žrtve komunizma skuša sedaj na vse načine doseči od vlade prepoved pokritja jame ter uveljavljenje že dane obljube za dvig trupel.
Skrčenje prispevkov za tržaško univerzo
Predsedniki študentov tržaške univerze so bili v soboto 22. avgusta pri vladnem generalnem komisarju Palamari in se z njim razgovarjali o skrčenju komisariata tržaške univerze. Komisar Palamara je predstavnike študentov opozoril, da niso skrčili samo prispevka za ogrevanje za 3 milijone lir, temveč tudi prispevek za knjižnico in za nakup naprav didaktičnega materiala za 32 milijonov lir. Vladni komisar je opravičil to skrčenje s potrebo po normalizaciji vladne intervencije v tržaški gospodarski politiki in s potrebami drugih gospodarskih področij. Spričo teh potreb ne smatra investicije za univerzo za nujno potrebne in produktivne. Izvršni odbor študentov pa odklanja tako razlago in bo zaradi tega stopil v stik s tržaškim županom ter z župani z dežele ter s parlamentarci področja.
Dr. Palamara posreduje proti odpustom v Felszegyju
Številni predstavniki miljskega odbora za obrambo gospodarstva so bili prejšnji teden na sestanku pri vladnem generalnem komisarju Palamari ter mu razložili zaskrbljenost delavstva zaradi nameravanih odpustov v ladjedelnici Felszegy. Predložili so mu tudi načrt, da bi se odstranila vsaka nevarnost odpustov, zlasti še ker ladjedelnica razpolaga z zadostnimi naročili.
Vladni generalni komisar je priznal, da je položaj v ladjedelnici zelo kritičen, a da bo vse naredil, kar bo v njegovi moči, da se delavcem zagotovi delo in da do odpustov ne pride. Delavci, ki so že dobili pismeno sporočilo, da so odpuščeni, so se v ponedeljek vrnili na delo.
Nabirka za Marijino svetišče v Trstu
Za Marijino svetišče v Trstu se je doslej nabralo okrog 43 milijonov lir. V tem ni všteta vsota, ki se je doslej nabrala v Trstu. Skupni znesek bo nekaj nad 50 milijonov. Goriška nadškofija je darovala ob Marijinem obisku 852.250 lir, videmska pa 1,785.480 lir. Poleg Trsta je doslej največ darovala škofija Brescia, in sicer 3 milijone 63.563 lir.
Zadnja pošiljka brazilske kave
V naše pristanišče je v petek prispela motorna ladja »Loide Triestina«, ki je pripeljala v Trst še zadnjih 30 tisoč vreč kave, ki so manjkale do dogovorjene količine 100 tisoč vreč. To veliko količino kave je poslal brazilski institut kot osnovo za poslovanje stalnega tržaškega skladišča, nastanjenega v skladišču št. 51 novega pristanišča.
f Sancin Ivan - Dolina
V Dolini se kar naprej oglašajo mrtvaški zvonovi in zlasti letos po vrsti oznanjajo naglo, nepričakovano smrt. Mož gre popoldne na polje, se vrača proti večeru,
malo toži nad bolečinami in v nekaj urah umre. Tako se je zgodilo z našim pokojnim Sancinom. Njegova smrt je bila sicer nagla, nepričakovana, a ni bila nepripravljena. Kdor od prve mladosti do 80. leta prostovoljno ne opusti nobene nedeljske maše, kdor velikokrat v letu prejema svete zakramente, tak je na smrt dobro pripravljen, če tudi pride hitro, nepričakovano kakor tat. — Pokojni Ivan Sancin je bil veliko let cerkveni starešina. V času »Edinosti«, ki ni bila edinost, je zvesto vztrajal na pravi poti; lansko jesen ob II. slovenskem taboru v Dolini je bil ves srečen, da zdrava slovenska katoliška stvar živi med našo dobro mladino v Trstu in po vaseh. Počivajte mirno v Gospodu, značajni mož, vzoren kristjan in zaveden Slovenec!
Rojan
Preteklo nedeljo je v tržaški stolnici prejel mašniško posvečenje pater Damijan Cordi z Vemielisa. Prihodnjo nedeljo ob 10” bo v naši župni cerkvi opravil prvo sveto daritev.
Novomašnik je do lanskega leta študiral v tržaškem bogoslovju. Odločil se je za misijone in je lansko jesen vstopil v Družbo za zunanje misijone v Milanu. Preteklo leto je služilo za pripravo na misijonsko delo. Približno čez en mesec bo gospod novomašnik odpotoval na od-kazano mu misijonsko področje v Braziliji.
Slovensko Alojzijev išče v Gorici
Duhovne vaje za dekleta
Od 16. do 20. avgusta so se vršile v zavodu sv. Družine duhovne vaje za dekleta. Udeležilo se jih je 40 deklet, med temi večje število prav mladih. Udeleženke so z veliko pozornostjo sledile izredno lepim in globokim govorom voditelja duhovnih vaj in se tako še bolj poglobile v lepoto duhovnega življenja. Častite sestre so udeleženkam dale na razpolago ves zavod in obširen vrt. Ko je prišlo zadnje jutro in smo se morale posloviti, smo si vse želele, da bi duhovne vaje še trajale. Ponovno izrekamo najtoplejšo zahvalo voditelju duhovnih vaj in čč. sestram ter vsem, ki so pripomogli, da so bili ti dnevi tako nepozabno lepi.
Duhovne vaje za fante
V istem zavodu sv. Družine so se vršile takoj nato duhovne vaje za fante. Tudi te so dobro uspele, četudi bi bila udeležba lahko večja.
Vodstvu zavoda sv. Družine najlepša hvala za gostoljubje in postrežbo tudi od strani dušnih pastirjev.
Poroka zmagovalcev natečaja »Kronajmo ljubezenski sen«
V cerkvi Srca Jezusovega je v nedeljo 23. avgusta msgr. Soranzo poročil Liliano Brigante in Enosa Gerina, zaročenca, ki sta zmagala pri natečaju »kronajmo ljubezenski sen«, ki ga vsako leto razpiše tržaški »Piccolo« in vodstvo tržaškega velesejma. Goriška zaročenca sta po težkih preizkušnjah, a z nezlomljivo vero v življenje, končno po dobroti ljudi prispela do poroke. Goriški trgovci so kar tekmovali med sabo, kdo se bo bolj izkazal v nagradah. Nešteto daril, tudi velike vrednosti, priča, kako je tudi v Goričanih živ čut solidarnosti. Za priči pri poroki sta bila goriški župan dr. Bemardis za neve-
sto in župan iz Fogliana rag. Egidio Fonda za ženina. V goriški restavraciji »Gale-ria« so novoporočencema pripravili slavnostno kosilo.
Sporočilo gorske trgovinske zbornice
Goriška trgovinska zbornica je sporočila, da so jugoslovanske oblasti začasno ukinile takso 3 dinarjev na kilometrsko tono, ki so jo morala inozemska vozila plačevati na jugoslovanskem ozemlju. V teku so tudi pogajanja med trgovinsko zbornico iz Gorice in jugoslovanskimi oblastmi, da bi ukinili tudi cestarino, ki jo morajo plačati tovornjaki iz inozemstva na jugoslovanskem ozemlju za vsako prevoženo tono blaga v teku 24 ur. Pogajajo se tudi, da bi lastniki italijanskih tovornjakov plačali isto tarifo kot jugoslovanski, ki prihajajo v Italijo in sicer 41.000 lir za dobo 60 dni z neomejenim številom potovanj.
Števerjan
15. t. m. sta si obljubila večno zvestobo domačina Aldo Gravner in Wanda Niko-lavčič. Preteklo soboto pa sta stopila pred oltar domačina Magda Ciglič ter Goričan Ivan Fereloto. Mladima zakoncema čestitamo in jima želimo obilo sreče in božjega blagoslova. ,
*
V ponedeljek 24. avgusta smo spremili k večnemu počitku najstarejšo števerjan-sko ženo Katarino Gabrovec, ki je dočakala 95. leto starosti. Bog ji daj večni pokoj.
.Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
Še dober mesec dni in začelo se bo novo šolsko leto. Starši, ki želijo poslati kakega fantiča v naš vzgojni zavod, naj čimprej vložijo zadevno prošnjo. Prošnji naj priložijo krstni list, spričevalo o dijakovem zdravstvenem stanju ter priporočilo domačega župnika. Kdor želi kaj več poizvedeti o pogojih za sprejem, se lahko že prej obrne osebno ali pismeno na vodstvo zavoda (ul. don Bosco, 3).
Mesečna vzdrževalnina je nizka. Revnim prosilcem pa se zniža, če prošnji za sprejem priložijo še prošnjo za znižanje, v kateri naj pojasnijo svoje gospodarsko in družinsko stanje. Prošnjo za znižanje mora potrditi domači župnik. Odbor, ki prošnje rešuje, prosilcem po možnosti vedno ustreže. Seveda preko določene mere ne more iti, da ne zaide v gospodarske težave. Vzdrževanje zavoda mnogo stane. Ce bi bilo dobrotnikov več, bi bolj brez skrbi sprejemali revne dijake. Tako pa je vedno na dlani skrb, koliko sme zavod takim prošnjam ustreči, da ne ostane koncem leta na dolgu. Večina staršev namreč prosi za znižano vzdrževalnino.
Hvala Bogu, da imamo nekaj prijateljev, ki se nas redno spominjajo in podpirajo. Prisrčna jim hvala! Brez njihovih darov sploh ne bi mogli kriti vseh stroškov, ker sama vzdrževalnina ne zadostuje. Od druge strani pa že par let ni nobene pomoči. Našega zavoda ne podpira ne država, ne dežela, ne občina, ne kaka dobrodelna ustanova.
Zato bi bilo prav, da bi se nas naši ljudje pogosteje spominjali. Ce bi nam vsi tisti naši ljudje, ki kaj premorejo, vsaj enkrat na leto priskočili na pomoč s kakim darom, bi vseh teh morečih skrbi iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiMiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
RAZNO
Tragična smrt senatorja Attilia Tissija
V Dolomitih, in sicer na Torre di La-varedo, se je smrtno ponesrečil senator Attilio Tissi. Z ženo in z nekim prijateljem se je v soboto 22. avgusta podal na goro. Z vrvmi so srečno dosegli vrh in ko so se v povezi spuščali navzdol, je senatorju Tissiju nenadoma odpovedal skalnat porobek pod nogami in padel je deset metrov globoko v prepad. Zena in nje-goj prijatelj sta mu takoj priskočila na pomoč. Prenesli so ga v zavetišče »Au-ronzo«, od koder so ga z vojaškim avtomobilom takoj odpeljali v Cortino. A med potjo je Tissi podlegel težkim poškodbam. Njegova smrt je vzbudila globoko obžalovanje v prestolnici in tudi v bellunski provinci, kjer se je rodil in kjer je vedno preživljal svoje počitnice, od vseh splošno priljubljen in spoštovan. Bil je vse življenje zelo navdušen hribolasec in kot senator (trikrat je bil namreč izvoljen od socialnodemokratske stranke na to mesto) je mnogo naredil v prid turizma. Dal je pobudo za otvoritev predora Castelletto na gorovju Tofane. To delo so dokončali pred dvema tednoma. Rodil se je v Bel-lunu pred 51 leti. Zapušča ženo in dva sinova.
Vzorna družina
Belgijski vrtnar Devriendt ima vzorno družino. Dva sinova in tri hčere delujejo v misijonih v Belgijskem Kongu, dva sinova sta redovnika v Belgiji, ostalih sedem otrok pa je poročenih. — Nedavno je oče s sinom-misijonarjem odpotoval na obisk v Kongo.
za vzdrževanje ne bilo. Bolj brez skrbi bi sprejemali revne dijake in še vedno h kaj ostalo, da bi zavod polagoma čas« primerno opremili. Tako bi postal bolj prikupen za dijake in starše. Tako srno pa še vedno tam, kjer smo bili pred dfi-setimi leti.
Zlasti pa velja ta prošnja staršem, wj. so nekdaj pri nas imeli svoje fante. Onr so od zavoda imeli največ koristi. Pra? z malimi stroški so imeli v njem oskrb Ijene svoje sinove, da so mogli študirati Poleg tega so pa dobivali tudi dobro krščansko vzgojo, kar pri poštenih ljudeh še vedno nekaj velja. Ali bi ne bilo prav. če bi se nas včasih spomnili s kakim darom? Tako bi pokazali svojo hvaležnost do zavoda, ki je skrbel za njihove fante, hkrati bi pa pomagali drugim potrebnim dijakom do izobrazbe in dobre vzgoje, brez 'katere dandanes mlad človek le m> lo pomeni.
Tudi bivših gojencev je že precej takik ki si sami služijo kruh. Ali se ne bi tudi oni mogli včasih spomniti s kakim daroU zavoda, v katerem so preživeli toliko lepih trenutkov? Saj zdaj, ko so v svetu, verjetno bolj razumejo, kaj jim je zavod nudil in bil, kot tedaj, ko so še v njei° prebivali. Kaj menite, ali bi ne bilo to lepo in hvaležno!?
Vodstvo zavod#
OBVESTILA
VPISOVANJE V GORICI v Nižjo srednjo šolo (gimnazijo) in v Strokovno šol« se je že pričelo in se zaključi 25. septeri bra. — Za vpis v Nižjo srednjo šolo j6 treba izpolniti vpisno polo, ki jo da taji ništvo, ter plačati v tajništvu 800 lir (z* šolsko spričevalo, kolek na spričevalu, Zavarovanje pri telovadbi in izletu, šob kino in še drugo); razen tega je t: plačati na pošti: 700 lir za vpis v I. red, 550 lir za vpis v II. ali III. razr^ Poštne položnice se dobijo na tajništvu.' Za vpis v Strokovno šolo je treba tu^ izpolniti vpisno polo ter plačati v taji*1' štvu 600 lir (za spričevalo, zavarovan)6 pri telovadbi in izletu, šolski kino in d h1 go). Vsa potrebna pojasnila daje ta! ništvo.
IZPITI NA REALNI GIMNAZIJI V TRSTU. V jesenskem roku šolskega Rt 1958-59 se prično popravni izpiti 2. septert bra s pismenim izpitom iz slovenščin6' Pričetek izpitov bo vsaki dan ob 8.30.
DAROVI
Ob priliki svoje 60-letnice mašništva daruje msgr. Matija Škabar: za Marijin dom	v	Rojanu	.	.	.	L	31
za Marijanišče.....................L	31
za Vincencijevo	družbo	v	mestu	L	3.1
za Katoliški glas..................L	3.0$
Za Marijanišče: N. N. iz Trsta 1.000 Za Slovensko sirotišče: Družina MeRef iz Sovodenj 1.000 lir.
Za bolno Cvetko: Marija Fabris, Gori69 1.000; N. N., Gorica 500 Idr.
Vsem darovalcem naj ljubi Bog tisoče'' povrne.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolp6* trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več ^ davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Mot$ Tiska tiskarna Budin v Gorici
Kronika za vroče dni
(Zbira in zapisuje Zas)	4
Kolikokrat smo slišali, ali še slišimo pripovedovati, o nasprotstvu ene vasi do druge; ali celo o nasprotstvu spodnjega dela vasi do gornjega. Ko so zidali cerkev na Pečinah in Ponikvah, so skrbno pazili katera cerkev bo imela večji zvonik; vsak se je hotel postaviti, da je »fant od fare«.
Nekaj o takem nasprotstvu je zapisal tudi naš kronist:
1803 so cesar Franc I. s dopisom dvorne pisarnice od 22. aprila t. L novokloštarske tri zvonove celski farni cerkvi prepustiti blagovolili. Po te zvonove sta se 28. oktobra 1803 magistratni svetova-vec Joanez Schein ino tukajšni zvonar Janez Steinmetz s delavci v Novikloštar podala. Že so tamo delavci v turnu lino razdirali, ko je okoli 40 kmetov v Novikloštar prišlo, ki so prepovedali, zvonove jemati ino so delavce iz turna spodili. Drugi dan 29. oktobra je šel Schein drugič v Novikloštar;
ali ko se je kloštru približal, je slišal tamo v plat zvona biti. Kma-lo jih je okoli 200 ljudi obojnega spola vkup privrelo, ki so začeli Scheina psovati ino so ga v beg prisilili. Vsled tega je celski o-krožni urad še tisti dan svojega komisarja Joaneza Ritterja ino nadporočnika Treša s 60 vojšaki c. k. regimenta Chattler v Novikloštar odposlal, kamor so oni ob pol 6 zvečer došli. Bilo je tamo okoli 400 ljudi sbranih, ki so pred kloštrom vojšakom pot zastavljali, tako da so vojšaki morali s svojem orožjem kmete nazaj ti-šati. V tem je bil kmet J. J. poročnika Hastenreiterja s gorjačoj po glavi lopnil, poročnik pa hitro s svojem mečom po kmetu vsekal, da se je ta ker na tla zavalil. To videti so se ostali ljudi naglo v bližni log zakadili ino so se v njem pozgubili. V kratkem se pa kmeti zopet vernejo, začnejo kamenje po vojšakah lučati ino so nadporočnika s kamenom v glavo zadeli.
Na to so vojšaki med kmete vstrelili ino prekucnila sta se na
tla kmet M. ino neki 16 let stari dečak, kojega je bla krogla v bedro zadela, vsi ostali kmeti so se pa nagloma v beg spustili. Spravili so potem vojšaki kmeta J. J. ino ranjenega dečaka v kloštar, kjer je ta dečak o polnoči vmerl. Še tisto noč so zvonove iz turna spravili, drugi dan ob 10. uri pred poldnem jih v Cele pripeljali, 22. novembra 1803 jih pa v turn tu-kajšne farne cerkve obesili, kjer še zdaj visijo.
Zgodovina je kolo, ki se vedno vrti in ponavlja. Koliko se danes piše o šolskem vprašanju. Piše se tu pri nas na Goriškem, piše na Koroškem. Je to problem vsakega naroda in vsake narodne manjšine. Od tega problema je tudi odvisen obstoj naroda, obstoj vsakega jezika.
V koledarju Mohorjeve ! družbe iz leta 1892 sem naletel na članek dr. Jožefa Rajka, z naslovom Vitez Franc Miklošič, slaven učenjak slovenski.
Pa sem se spomnil, da je to tisti Miklošič, o katerem debatirajo danes nekateri slavisti radi naglasa. Nekdo naglaša Miklošič, drugi mu popravi in pristavi, da je pravilno Miklošič, Mi se v te po-
drobnosti ne bomo spuščali. Nas zanima le to, kako je ta slavni mož gledal na narodno šolo in kako se kljub veliki slavi ni izneveril materini besedi. Ohranil je dve reči, ki naj bodo vsem drage kot lastne oči: sveto vero Kristusovo in pa besedo materino.
Kakšen je bil ta mož, nam govori omenjeni članek:
— Miklošič si ni naročal sveti veri sovražnih listov, ampak prebiral je rad nekatere slovanske in pa take nemške (posebno »Vater-land«), ki so uredovani čisto krščansko. Ko se mu nekdo čudi, da ima »farovški list«, posveti mu Miklošič: »Jaz ne pustim, da bi mi kdo ženo in otroke pohujševal z besedo vpričo mene izpregovor-jeno, in ne trpim, da bi jim spodkopaval versko prepričanje. Zato pa tudi ne odprem vrat never-skemu listu; tiskana beseda se ne izgubi v zraku, kakor izpregovor-jena, in lahko napravi več pohujšanja, ko pohujšljivi pogovori. V svoji hiši sem jaz gospodar, in pri meni se naročujejo samo taki listi, ki so Bogu in pa svetlemu ce-
sarju iz vse duše udani. Amefl — Miklošič je spisal tudi venska berila za višje latinske * le, pa je sodeloval tudi pri P1^ osnovi malih ali narodnih šol P Slovenskem. Minister grof Ti>ufl je Miklošiča in pa knezošk0'* Slomšeka naprosil, naj mu sve*1, jeta. Do leta 1849. je bilo narn^. po šolah vse nemško, še kate*^ zrna so se morali slovenski otr0.. nemški učiti, pa ga niso razuD1^, Ko so neki gospod pri velikof^ nem izpraševanju doraslega deniča vprašali po deset zapovedih, pravi, da jih zna ne„.jf ški, kakor se je pač v šoli Ko jih je pa hotel nemški P0.^ dati, jih tudi ni vedel našteti; s venski se jih ni nikdar učil, r>e ški jih je pa hitro pozabil. ^ Kaj sta torej naša veljaka s j tovala? Miklošič je svetoval. ^ se poučuje v malih šolah sjov ^ ski, ker otroci drugega jeZ^a]S0 razumejo in tako ostane so^j nauk brez pravega sadu; pd nemških besed otrok ujame. ^ jih zopet hitro pozabi, to je