ZNANSTVENA REVIJA »LEONOVE DRUŽBE« LETNIK XIX ZVEZEK 5 LJUBLJANA 1924/25 Čas“ 1924/25. XIX. letnik. Zvezek 5. Vsebina. I, Razprave: I omaž A k v i n s k i. — Dr. A. Ušeničnik, Ljubljana . . . 197 Razvojno zgodovinsko pojmovanje cvetnega odevala ali perianta. Dr. Ang. Piskernik — Ljubljana ...................................................215 Belgijsko šolstvo. Dr. L. Sušnik — Ljubljana . . . 223 II. Iz kulturnega življenja; f Dr. Ivan Ž o 1 g e r. L. Pitamic — Ljubljana........244 Filozofija: Fr. Veber, Etika (Ušeničnik)..............248 Verstvo: Sveto pismo novega zakona. I. del: Evangeliji in Apostolska dela (Ujčič)................................255 Zgodovina: J. Mal, zgodovina umetnosti pri SH)S (Stele) 258 ü. Čremošnik, Naša trgovačka društva u srednjem veku (mp) 264 R. Andrejka, Kropa in Kamna Gorica (M.).............265 Umetnost: J. Kreitmeier, Beuroner Kunst (Frst) . . . 265 Publicistika: H. Wendel, Z jihoslovanskeho sveta (Frst) 267 Narodopisje: V. Geramb, Deutsches Brauchtum in Österreich (Kotnik).......................................267 Izrevij..................................................270 Prejeli smo sledeče knjige: Šalih Ljubunčič: Vidovičeva škola kao kulturno-etički i socialno-pedagoški pokret. Nakladna biblioteka »Uzgajatelj«, knj. I. Sarajevo, Obod, 1925. Josip Gunčevič: Indeks zabranjenih knjiga. Savremena pitanja. Vjersko-znanstvene razprave za naobražene krugove. Serija IV. sv. 19. i 20. Mostar, Hrvatska tiskara 1924. L j. M. Bogičevič: Na dužnosti (cir.). Na dan pravoslavlja. Izdanje Srp. prav. svešteničkog udruženja. Beograd, »Sv. Sava«, 1925. Sveto pismo novega zakona. I. del: Evangeliji in apostolska pisma. Priredili dr. Fr. Jere, dr. Gr. Pečjak in dr. A. Snoj. Ljubljana 1925. Bogosl. akademija knj. 7. Tabela. fi ■'V- s f ■ j % S SV. TOMAŽ AKVINSKI IN NAŠA DOBA. Dr. Aleš Ušeničnik. Letos je 700 let, kar se je rodil Tomaž Akvinski (bržčas začetkom 12251). Da je bil sv, Tomaž velik za svojo dobo, to priznavajo sedaj že tudi moderni miselci.2 Še glasneje o tem priča zgodovina,3 Sv, Tomaž — če se omejimo na Tomaža filozofa — je v težkih borbah na zunaj in na znotraj (s panteistično arabsko in z mistično avguštinsko filozofijo) izvojeval zmago aristotelski filozofiji, jo izvedel v veliki sintezi in tako zavladal stoletjem in duhovom stoletij. Da je torej sv, Tomaž eden izmed velikih predstavnikov človeštva, o tem ni nobenega dvoma. Vprašanje je le, ali je sv. Tomaž velik tudi še za našo dobo, ki jo loči od tedaj toliko stoletij in ki je dala Kanta? Ali je tudi še za Kantom mogoč Tomaž Akvinski? I. Če bi tudi bilo, kakor meni moderni historizem, vse, kar je velikega, veliko le za svojo dobo, vendar nihče ne bo tajil, da ima zgled velikih osebnosti nekaj večnostnega na sebi, ob čemer se morejo tudi pozni rodovi vzgajati in učiti. Že s pogledom na to moramo reči, da ima sv. Tomaž neminljiv pomen tudi še za našo dobo. 1 Prim. Fr. Kovačič, Doctor Angelicus sv. Tomaž Akvinski (19232) 2. 2 Prim, Paulsen, Philosophia militans (1901), 4, 26, 65. Eucken, Die Lebensanschauungen der großen Denker (19077) 243 sl. 3 »Thomas' historische Bedeutung liegt darin, daß er die Scholastik auf ihren Höhepunkt geführt hat, sowohl nach der formalen, wie nach der inhaltlichen Seite. Er ist der klarste Kopf und der größte Sy- stematiker des Mittelalters. Zugleich erschien er den Zeitgenossen als der große Neuerer, als der Bringer einer neuen Philosophie . . .« Ueberweg-Baumgartner, Grundriss der Geschichte der Philo- sophie II10 (1915) 478. Čas, 1924/25 14 Na slikah, kakor so nam jih zapustili o sv. Tomažu živ-ljenjepisci, je mnogo tega, po čemer se moremo zgledovati tudi mi pozni potomci. Predvsem je pa ena poteza, ki mora biti po njej Tomaž-filozof naši dobi jasen zgled, to je njegovo veliko spoštovanje do resnice. Filozofu mora biti resnica nad vse. Pred resnico mora izginiti njegova lastna osebnost, izginiti njegove zasebne želje. To ni vedno tako lahko, kakor bi se komu zdelo. Sam sebe tudi še filozof nosi s seboj, a kaj je bolj navadnega, kakor da človek hoče pokazati sam sebe, da torej tudi kot filozof nerad ostane zakrit? Koliko neplodnih filozofskih poizkusov, novih »sistemov«, novih »teorij«, novih »učenih« izrazov je že rodila ta želja! Saj tudi ne pravimo, da bi bila sama po sebi kaj slabega, a biti mora podrejena v službi resnice. Sv, Tomaž daje čudovit zgled takšne službe. Kakor da ne ve zase, je v svojih delih »brezoseben«; povsod je v središču resnica, nikjer sam. Zato zadržuje tudi notranji ogenj, da se ne izraža v čuvstvih. Njegova filozofija je »brezčuvstvena«, V vseh njegovih delih je morda le dvoje mest, kjer ni mogel udržati nekega gneva, a zopet le v službi resnice. Enkrat, ko je šlo za vprašanje, ali je mogoče zgolj umsko dokazati, da svet ni večen. Ko je navedel razloge, zakaj se zdi takšen dokaz nemogoč, in je pokazal nedokaznost domnevanih dokazov, a so nasprotniki le še svojo trdili, je nejevoljen vzkliknil: »Kako pa vendar to, da največji filozofi tega niso videli, kar vi vidite! Ali je šele z vami resnica vzšla?«4 Drugič, v boju z najhujšimi nasprotniki, z zastopniki »averroizma«, ki so učili, da je le en um, ki vsi po njem spoznavamo, in da se po smrti naša osebnost v njem zatopi in izgine. Ko je napisal proti njim temeljito filozofsko razpravo, končuje z rezkimi besedami: »Ako ima kdo proti temu resen ugovor, naj le nastopi, a javno, ne pa zakotno ali pred šolarji, ki tako težkih vprašanj ne morejo še presojati!«5 (Bržkone so nasprotniki v zasebnih razgovorih pridobivali dijake za svoje teorije.) 1 Mirum est, quomodo nobilissimi philosophorum hanc repugnantiam (mundum ab aeterno fuisse) non viderunt.. . Ergo illi, qui tam subtiliter eam percipiunt, soli sunt homines et cum eis oritur sapientia! (De aeter- nitate mundi.) 5 Si quis velit contra haec, quae scripsimus, aliquid dicere, non lo-quatur in angulis, nec coram pueris, qui nesciunt de causis arduis iudicare, sed contra hoc scriptum scribat, si audet. (De unitate intellectus.) To veliko spoštovanje do resnice se je javljalo pri sv, Tomažu na razne načine. Sv. Tomaž ni maral dokazov, ki niso pravi in polni dokazi, ali pa je vsaj hotel, da se pove, kakšna je njih veljava, da so morda dokazi verjetnosti ali primernosti, dokazi iz podobnosti ali nalike itd. Če kdo rabi dokaze, ki niso pravi dokazi, je dejal, more to resnici le škodovati. Nasprotniki namreč mislijo, da se na takšne dokaze opira naše prepričanje, in naravno je, da takšno prepričanje smeše.“ A tudi brez ozira na nasprotnike je tenko tehtal razloge in dokaze, da bi presodil, kaj so vredni v službi resnice. Za zgled je navedel o priliki Ptolomejevo teorijo o epiciklih. Pojavi gibanja nebesnih teles se s to teorijo lepo ujemajo. Toda, je dejal, morda bi se z drugačno podstavo tudi ujemali, zato takšno skladje ni še zadosten dokaz za resničnost teorije.7 In res vemo mi, da je Kopernik s heliocentrično teorijo izločil iz preračunavanja nebesnih drag glavne, Kepler pa s svojimi zakoni vse epicikle. Ta ljubezen do jasnosti spoznanja je sv. Tomaža tudi nagibala, da je ostro ločil teologijo in filozofijo in vsaki določil meje. »Poleg teologije, ki je le teologija, je filozofija, ki je tudi le filozofija.«8 6 Et hoc utile est, ut consideretur, ne forte aliquis . ., rationes non necessarias inducat, quae praebeant materiam irridendi infidelibus existi-mantibus nos propter huiusmodi rationes credere. (Summa theol. I, q. 46, a. 2.; prim. tudi I, q. 32, a. 1.) ' Ad aliquam rem dupliciter inducitur ratio. Uno modo ad probandum sufficienter aliquam radicem. Alio modo inducitur ratio, non quae suffi-cienter probet radicem, sed quae radici iam positae ostendat congruere consequentes effectus; sicut in astrologia ponitur ratio excentricorum et epicylorum ex hoc, quod hac positione facta possunt salvari apparentia sensibilia circa motus coelestes, non tarnen ratio haec est sufficienter probans, quia etiam forte alia positione facta salvari possent. (Summa theol. I, q. 32, a. 1, ad 2.) Glede te misli same o epiciklih je opomniti, da jo je izrazil že Simplicius v komentarju Aristotel. De coelo (I, 2), ki ga je Tomažev tovariš Viljem iz Moerbeka prevedel iz grškega; podobno že tudi drugi, med njimi Averroes. (Prim. Ueberweg-Baumgartner II10, 497.) 8 Tako označuje to razmejitev E. Gilson, profesor za skolastično filozofijo na pariški Sorboni, in dostavlja, da je ustanovil sv. Tomaž s tem »avtonomno filozofijo« in da je tako poleg Alberta Velikega »prvi moderni filozof«. (Le Thomisme, Introduction au Systeme de Saint Thomas Aquin, 19232, 34; cit. M. Grabmann, Philos. Jahrbuch d. Görres-Gesellschaft, B. 37, 1924, 325.) — Prim. o tem Contra gent. I 3. Vsi poznavavci občudujejo jasnost, prozornost, bistrino Tomaževih del. Vse je tu kar najbolj preprosto in v preprostosti kar najbolj jasno. Gotovo je vzrok te preprostosti nekoliko tudi enakomerna, natančno izklesana skolastična metoda, in vzrok tiste prozornosti tudi bistri Tomažev um, vendar se nam zdi, da se odsvita v tej preprostosti predvsem Tomaževa ljubezen do resnice. Njemu ni bilo za to, da bi z učenostjo in duhovitostjo »imponiral«, ampak mu je bilo le za to, da bi čim bolj približal resnico človeškemu umu. Kar pa človek jasno spozna, za to najde, če mu je samo za spoznanje in resnico, tudi jasen izraz. Ker je vsa mnogoličnost resnice iz višje enote, zato se vrača sv, Tomaž vedno in vedno k prvim, najvišjim načelom in izkuša v le-teh objasniti drugotne resnice. Tudi to daje njegovim izvodom tisto čudovito bistrino. Le naravno je, da je tak mislec, ki ni iskal samega sebe, temveč le resnico, spoštoval tudi delo drugih. Saj je spoznanje resnice, kakor je lepo dejal eden izmed naših, le sad sotrudnega dela.9 Brez neke miselne kontinuitete, zdržnosti in zveznosti ni napredka. Kam bi prišli, če bi moral vsak iznova začeti! Zato je le omejena domišljavost, ki misli, da je neodvisna od drugih. Sv, Tomaž niti ni tega mislil, niti ni zakrival svoje odvisnosti od miselcev - predhodnikov. Tomaž je dal v svojem »grandioznem sistemu« delu prejšnjih dob »mogočno osnovo«( »veliko enoto«, »končno smer«,10 vendar vedno in povsod postavlja v ospredje druge, Avguština, Platona, predvsem pa Aristotela, ki mu je skratka »philosophus«. V Aristotelu in Platonu se mu je zdelo, da je dosegel človeški um svoj prvi naravni višek, zato je sodil, da bi tratil čas, če bi začel modrovati brez njih.11 Seveda ga pa vse spoštovanje do avktoritete ni motilo, da ne bi spoštoval nad avktoriteto resnice. Če ne more z Avguštinom, to spoštljivo, a odkrito pove, vsekako pa se ne da odmek-niti od spoznanja.12 9 Fr. Derganc v Popotniku X, 1919, 100. 10 Tako pravi G. Tredici v Scritti vari nel VI. Centenario della canonizzazione di S. Tommaso d'Aquino. Milano, 1923, 6. 11 Prim. G. Mattiussi, Eccellenza deli'Angelica dottrina. (Grego-rianum V, 1924, 12 sl.) 12 Priznati pa je, da se tudi sv. Tomaž ni mogel oprostiti metode tedanje dobe, ki je izkušala, kjer je le šlo, nasprotja ublažiti, nesoglasja izravnati. Tako izkuša tudi sv. Tomaž mnoga avguštinska mesta, ki se zde Z globoko intuicijo, s pravo kongenialnostjo je tolmačil sv, Tomaž Aristotelova dela, Ker so bili nekateri tedanji latinski prevodi narejeni po arabskem prevodu in le-ta zopet po sirskem, je jasno, da se je tekst dostikrat vsaj znatno ločil od izvirnika, če ni bil že morda docela izkvarjen. Zato je nagovoril sv, Tomaž svojega filološko izobraženega tovariša Viljema iz Moerbeka, da mu je oskrbel prevode naravnost iz grškega izvirnika.13 Tudi v tem se kaže njegovo hrepenenje po jasnem spoznanju. Za Aristotelom je tudi sv. Tomaž ponavljal, da moramo biti hvaležni vsem, ki so pred nami iskali resnice, tudi njim, ki so se morda motili. Če nas prvi naravnost bogatijo s spoznanjem, so nam pa drugi vsaj povod, da natančneje raziskujemo in se tako resnica tem jasneje izkaže.14 Zato je preučeval vsa znanstvena, zlasti filozofska dela, ki jih je mogel dobiti, predvsem arabske in judovske filozofe, ki so po latinskih prevodih iz Španske zasloveli po zapadu.15 Najlepše pa se kaže Tomaževo spoštovanje do resnice v njegovi globoki ponižnosti. Sv. Tomaž se je živo zavedal, da je človeški um končen, da zato ne more objeti neskončne resnice. Nedosežno lepo pravi, ko govori o dogmah, da so dogme kot nedoumne skrivnosti tudi zato potrebne, da bi imeli ljudje bolj resnično spoznanje o Bogu. Najplodnejša rodnica zmot je tista drznost človeškega duha, ki misli, da more s svojim umom vso resnico izmeriti, češ da je le to resnično, kar sam spozna in da je vse zmotno, kar se njemu ne vidi resnično. Dogme nas uče, da šele tedaj Boga resnično spoznamo, ko spoznamo, da njegovi filozofiji nasprotna, za svoje mnenje razložiti, časih po pravici, nekaterekrati pa tudi na prisiljen in izumetničen način. Prim. Hertling, Augustinus-Zitate bei Thomas von Aquin v Histor. Beiträge zur Philosophie (1914). 13 Prim, M. Grabmann, Einführung in die Summa theologiae des hl. Thomas von Aquin (1919) 15. 14 (Adiuvatur unus ab altero) indirecte, inquantum priores errantes circa veritatem posterioribus exercitii occasionem dederunt, ut diligenti discussione habita veritas limpidius appareret. (In II. Metaphys. lect. 1.) 15 V Toledu je bila sredi 12. stoletja posebna »šola prevajavcev« za arabsko in judovsko literaturo (glavni zastopniki: Dominicus Gundissalinus, Johannes Hispanus in Gerhard iz Cremone), Prim, M. Grabmann, Philosophie des Mittelalters (1921) 49. je neskončno več, kakor si pa človeški um more o njem misliti.10 Zato je bil sv. Tomaž tudi sam, dasi v resnici eden največjih genijev, vedno le ponižen iskatelj resnice.17 Možno je spoštovanje do resnice, ki ni v skladu z življenjem. Vendar je takšno neskladje znak nelogičnosti, nedoslednosti. Spoštovanje sv. Tomaža je bilo globoko, zato je pa prevzelo vse njegovo bitje. Sv. Tomaž je imel pogum, zahteve spoznane resnice uveljaviti tudi v svojem življenju. Zdelo se mu je, da bi bil polutan, če bi drugače učil, drugače delal. »Prius vita, quam doctrina, je dejal o neki priliki, vita enim ducit ad scientiam veritatis.«18 Življenje vodi k znanosti resnice. Le kdor tako spoštuje resnico, da je pripravljen ukloniti se ji z vsem svojim bitjem in življenjem, je vreden, da se mu resnica razodene, le on je tudi dosti čist, da more resnico neizkaljeno dovzeti in vzprejeti. Sv. Tomaž je tako spoštoval resnico, zato mu je zgodovina filozofije dala značilni naziv: Doctor angel i c u s. II. Toda sedaj se moramo obrniti proti modernemu historizmu in nadaljevati: Ne le Tomaževa osebnost je pomembna za našo dobo, temveč tudi njegova filozofija, da, orientacija ob filozofiji sv. Tomaža je naravnost postulat naše dobe. Naša doba izvaja svojo filozofijo iz Kanta. Tudi historizem meni, da izvaja le Kantove misli. Kant je dejal, da se ravna resnica po subjektu. Če se pa ravna po subjektu, so sklepali nekateri, se mora s subjektom 10 Est etiam necessarium huiusmodi veritatem (quae rationem excedit) ad credendum hominibus proponi ad Dei cognitionem veriorem habendam. Tune enim solum vere Deum cognoscimus, quando ipsum esse credimus supra omne id quod de Deo cogitari ab homine possibile est... Alia etiam utilitas inde provenit, sc. praesumptionis repressio, quae est mater erroris, Sunt enim quidam tantum de suo genio praesumentes, ut totam naturam divinam se reputent suo intllectu posse metiri, aestimantes sc., totum esse vorum, quod eis videtur, et falsum, quod eis non videtur. Ut ergo ab hac praesumptione humanus animus liberatus ad modestam inquisiti- onem veritatis perveniat, necessarium fuit homini proponi quaedam divinitus, quae omnino intellectum eius excederent. (Summa contra gen- tiles I 5.) 17 Prim. De unitate intellectus, fin. 18 Cit. Pij XI. v okrožnici »Studiorum ducem« (29. jun. 1923) iz Comm. in Matth, c. V. tudi menjati in more biti le vsakokratni izraz menjajočega se odnosa do subjekta in menjajočih se razmer, v katerih se subjekt nahaja. Tedaj bi pa bila res vsaka resnica in vsaka filozofija resnična le za kako dobo. Ako hočemo biti pravični, moramo najprej ugotoviti, da je takšno umevanje Kanta zelo problematično. Gotovo je Kant, kakor je sam dejal, izvedel Kopernikovo revolucijo v svetu filozofije in je skušal doumeti problem spoznanja s stališča, da se ne bi subjekt ravnal po objektih, ampak objekti po subjektu. Toda docela drugo vprašanje je, kaj je ta subjekt, ali je res vedno se menjajoči empirični subjekt in njega duševnost? Kant je to zanikaval. Kant je zanikaval, da bi bilo spoznanje takšno, kakršna je duševna organizacija (wie sein Subjekt organisiert ist),19 Kant je hotel s svojim »transcendentalnim subjektom« vprav utemeljiti splošno veljavne in nujne spoznave, Seveda ni tako lehko povedati, kaj bi bil ta »transcendentalni jaz«. Nekateri mislijo, da Rousseauov »človek kot človek«. Saj je znano, kako mogočen vtisk je napravil na Kanta Rousseauov Emil in da je z njim in po njegovih načelih pričakoval «velike revolucije znanosti«.20 Ker je človeška narava v vseh ljudeh ista, bi bilo seveda vse, kar spozna človek kot človek, ipso facto splošnoveljavno. Drugi sodijo drugače. Zlasti obe znameniti takozvani novokantovski šoli, marburška in badenska, ki sta njiju glavna predstavnika Natorp in Rickert, menita, da je ta »jaz« zavest sploh, ki se uveljavlja po Natorpu kot logos, po Rickertu kot najstvo. Tudi tu so pa te apriorne norme in vrednote jamstvo za splošno veljavnost spoznanja. Vendar je resnica, da dejansko mnogi te abstrakcije niso mogli vzdržati, temveč so tolmačili Kantov apriori psihološko, t. j. da je spoznanje odvisno od duševne organizacije posameznih ljudi in duševne dispozicije posameznih dob. Tako se je razvil iz Kantovstva psihologizem, subjektivizem, relativizem in relativistični historizem. Ni več absolutne resnice, vsa resnica je relativna. So razni tipi ljudi in vsak tip ima svoj način spoznanja; so razne duševne strukture in z vsako strukturo je zopet mogoč le poseben način spoznanja; so razne dobe, vsaka doba zopet spoznava po svoje. Filozofija ne more biti več svetovni nazor (Weltanschauung), temveč le še nauk o raznih 19 Prim. Kritik d. reinen Vernunft, Suppl. III (ed. Kehrbach2) 683. 20 Prim. 0. Willmann, Geschichte des Idealismus III (1897) 392 sl. svetovnih nazorih (Weltanschauungslehre), ki so vsi enako resnični in enako zmotni, vsak resničen z odnosom na svojo dobo, a zmoten z odnosom na drugo dobo, ki jih torej ni mogoče ne dokazati, ne ovreči, temveč le psihološko in historično doumeti. Feuerbach, pravi eden izmed odličnih predstavnikov novokantovstva, je izvedel tako relativacijo religije, Nietzsche splošne kulture, Dilthey zgodovine.21 A kaj je posledica tega razvoja danes, sto let po Kantovi smrti? Že Paulsen je tožil, da vlada vsepovsod na filozofskem polju anarhija.22 Isto tožbo je ponovil Karl Joel.23 Liebert pa po pravici naglaša, da je te anarhije kriv vprav relativizem. Razkroj, ki ga je započel relativizem, sega namreč na vse strani in se ob ničemer ne more več ustaviti, Še nobena doba, pravi, ni bila tako razdvojena kakor naša. Neprimerna tragika naše dobe je, da ni v splošnem relativizmu nobene stalne točke več, ob kateri bi bila možna orientacija.24 Kdo bi dejal: A pozitivne vede ob tem vendarle dobro prospevajo. Da, je odgovoril na to že Paulsen, a človek ne živi samo ob kruhu znanosti, temveč potrebuje kruha idej.25 To se pravi: hrepenenje človeške duše po spoznanju se sicer za čas uteši ob pozitivnih pridobitvah, toda kmalu se zopet oglasi težnja po enoti, po sintezi, po enotnem svetovnem nazoru. Ob relativizmu se pa izmakne počasi zmisel pozitivnih pridobitev, zakaj kjer je vse relativno, ni nič trdnega in stalnega, tako da je prav tako ali še bolj logičen sklep: čemu še znanost in znanstveno prizadevanje, saj je itak vse le sen in prevara! Kdo drugi bi morda zopet dejal, da te krize ne čuti. Morda je res ta in oni ne čuti, saj je mnogo ljudi, ki so tako zatopljeni v bežni tok časa 21 Prim. A. Liebert, Die geistige Krisis der Gegenwart (19232) 66—180. 22 Paulsen, Philosophia militans (1901) 67: Ein Versuch der Sammlung um Kants Namen hat doch bisher auf keine Weise der bestehenden Anarchie ein Ende gemacht. 23 K. Joel, Die philosophische Krisis der Gegenwart (19192) 26: Und stehen wir nicht bereits mitten in einem Zeitalter der Skepsis, der Auflösung aller Weltanschauung, der Zersetzung alles geistig Festen und Bindenden? 24 Prim, A. Liebert o. c. 188 sl. 26 Paulsen o, c. 67. in življenja, da se nikdar ne vprašajo, kakšen zmisel naj ima vse to, Toda kdor pazno motri svet in ljudi, bo opazil, da jih premnogo globoko čuti to razdvojenost, samo da ne vedo, zakaj in odkod je, zopet drugi pa da vsaj čutijo, kako se je vsa gotovost v duši umaknila neki negotovosti, kako ne iz človekoljubja, ampak iz negotovosti postajamo tolerantni. Ni več pogumne izpovedi, ker ni več jasnega prepričanja. V tej duševni krizi zlasti med nemškimi misleci kličejo nekateri: nazaj h Kantu! drugi: naprej čez Kanta! še drugi; nazaj pred Kanta!20 »Nazaj h Kantu!« Toda ali ni vprav Kant kriv te globoke krize? Res, da so ga mnogi napak umeli, ker niso mogli slediti njegovim abstrakcijam in so tako nazadnje zašli v popoln relativizem. Ali če ga še tako izkušamo doumeti, tiči vendar že v njem samem razdvojenost med »Ding an sich« in transcendentalnim subjektom, med receptivnostjo in spontanostjo, med senzualizmom in racionalizmom. Saj so prav zato novokantovci zavrgli njegov »Ding an sich«, njegovo receptivnost in njegov senzualizem in ohranili le spontanost duha in racionalizem. Toda ali more ta racionalizem umiriti duha? Neke idealne norme naj določajo po teoriji marburške šole zakonitost vsega, kar je; če vprašamo, odkod tiste norme, pravijo, da so norme absolutnega duha; a če zopet vprašamo, kaj je tisti absolutni duh, se pokaže, da po novokantovcih nič ni in ne more nič biti, ker bi sicer že priznali metafiziko, a je njih osnovna dogma, da metafizike ni. Neko najstvo veleva po teoriji badenske šole, da moramo tako ali tako soditi; če vprašamo, odkod to najstvo, nam pravijo, da iz nekega absolutnega kraljestva vrednot; če hočemo določiti to kraljestvo in te vrednote, se zopet vse izmakne v nič, saj bi zopet bili v zanikani metafiziki, če bi priznali realnost teh vrednot, Tako je novokantovstvo le abstrakcija tega, kar bi moralo biti, a po novokantovstvu biti ne more in ne sme, in sicer prav zato ne more biti in ne sme, ker je novokantovstvo še vedno kantovstvo, Ali torej: »naprej preko Kanta«? Tako kličejo novokantovci sami. Toda zaman bo ves trud, če ne bodo poprej v sebi premagali Kanta. Saj je očitno, da je vse zlo vprav iz M Prim. E. Przywara, Kantentfaltung oder Kantverleugnung. (Stimmen d. Zeit B. 108, 1924, 90—108.) Kantove revolucije. Ne objekti po subjektu, ampak subjekt se mora ravnati po objektih, če naj bo naše spoznanje resnično! Ako je v objektih kaj absolutnega, bodo tudi naše spoznave imele absolutno vsebino. Na Kantovi podstavi vodi pot le v skepso, dasi se je Kant tega očitka krčevito branil. Ali »nazaj pred Kanta«? Pred Kantom je vladala racionalistična metafizika, ki je apriori iz pojmov snovala realnost. To metafiziko je Kant po pravici zanikal. Kam torej? Vsekako k metafiziki. Ta klic se oglaša iz vsega nesoglasja bolj in bolj enodušno. Vsa velika filozofija, kliče Karl Joel, je vedno bila metafizika. Spoznavna teorija otvarja le vrata k metafiziki. Vprašanje metafizike je pa vprašanje realnosti.27 K metafiziki kliče tudi Liebert; dasi še v oblasti novokantovstva, že govori o transcendenci in »o božji realnosti, ki si v njej mislimo resničnost vseh idealov«. Vse naše bitje, ves zmisel našega življenja, vse naše nravne in pravne tvorbe, naše verovanje in spoznavanje, vsa naša znanost, vse se razpusti v nič, če hočemo vse razložiti le po zgodovinskem razvoju in po pri-lagojanju na časovne razmere, iz zakonitega toka zgodovinskega in naravnega dogajanja.28 Najbolj značilno je pa, da je tudi Paul Natorp (f 1924) po dvajsetletnem preučavanju Platonove filozofije prišel na zadnje do sklepa, da »pravo, dobro in lepo« vendarle ni samo nekaj idealnega in za svet resničnosti normativnega, kakor je vedno menil, temveč nekaj bitnega in enega, »das Ur-Gesetz«, a tudi »das Ur-Sein« in »das Letzt-Eine«, ki po njem vse teži in ki je edini zmisel vsega teženja. To je tisti skrivnostni »Epekeina«, ki je središče vse Platonove filozofije.29 27 K. Joel: Und darum trieb alle große Philosophie, was die heutige am wenigsten treibt, ja was heute innerhalb und außerhalb der Philosophie als das verrufenste gilt und doch immer und ewig das letzte und höchste der Philosophie bleiben wird: Metaphysik, (Die philosophische Krisis2, 14; potem 38 in 46.) 29 Prim. A. Liebert, Die geistige Krisis der Gegenwart (19232) 192. Še bolj poudarja Liebert potrebo religije: »die Metaphysik und vor allem die Religion« (199). »Darum ist das Problem der Religion zur Schicksalsfrage unserer Zeit geworden« (196). 29 Prim. Paul Natorp, Platos Ideenlehre 19212 (1. izd. 1902): Des Epekeina, worin das Zentrum seiner (Platos) Philosophie, des Aga-thon, Kalon, Sophon, . , Der mit dem Epekeina bezeichnete letzte Einheits-grund der Ideenwelt meint nicht nur die bloß logische Einheit des Systems S tem smo pa pri — sv. Tomažu Akvinskem. Metafizika Tomaža Akvinskega strinja vse to, po čemer teže miselci iz globoke duševne krize naše dobe. Sv. Tomaž Akvinski je v svoji metafiziki nepremično čuval tisto veliko načelo, da spoznavanje ni ustvarjanje objektov, ampak dojemanje tega, kar je že tudi neodvisno od spoznanja. Zanikanje tega načela je bilo tisti »proton pseudos«, tista prva zmota Kantove filozofije, ki je gnala to silno filozofijo nevzdržno v končni razkroj. Seveda ni Tomaž tega načela zamislil, to načelo je marveč izraz nepokvarjene človeške zavesti same. A vsekako je gotovo, da ni mogoča prava filozofija brez tega načela. Metafizika sv, Tomaža Akvinskega tudi ni aprioristična, kakor je bila predkantovska in kakršno je Kant po pravici zavrgel. Tomaževa metafizika je vsa osnovana aposteriori, kakor jo je bil prvi zasnoval veliki empirik Aristoteles. Aposteriori se dviga človeški duh v kraljestvo idej, in kjer ni več možna nobena zveza z aposteriornimi spoznavami, tam so po Tomaževi filozofiji tudi meje metafizičnemu spoznanju. Tu ni torej nobenih samovoljnih umskih konstrukcij, kakor so jih snovali, ne brez genialnosti, a brez realne življenske vrednosti n, pr. nemški filozofi po Kantu. Vendar pa Tomaževa filozofija ni prezrla velikih idej Platonove metafizike, kakor jih je preveč enostransko prezrl Aristoteles. Tomaž je strnil v mogočno sintezo Aristotelov realizem s Platonovim metafizičnim idealizmom v globokem spoznanju, da se v prvem bitju strinja idealnost z realnostjo v čisti enoti. Kar je namreč Platon le bolj intuitivno slutil, a filozofsko, kakor se zdi, zmotno utemeljeval, to je Tomaž metafizično doumel in osnoval, da biva Platonov »Epekeina«, ki je ne samo ideja idej, temveč obenem čista realnost, ipsum Esse, prvo allein; obgleich diese auch, sondern die Einheit des Urlebendigen, Urkonkreten . . . die letzte Einheit der Einheiten, die Idee der Ideen, den Logos selbst aller Logoi . . . das Ur-Gesetz . . . das letzte Sein, das letzte Eine . ,, Letzt - Eine . . . Das letzte Agathon ist im Grunde nichts andres als das letzte »Sein« und das letzte »Eine« selbst, als das allein verständliche Ziel alles Strebens in allem, was nicht es selbst ist. Das Letzte, wozu alles Streben strebt, wonach zu streben allein Sinn hat, ist eben das »Sein«; die Ruhe und Seligkeit ganz in sich beschlossenen, alles in sich schließenden, somit schlechterdings unbedürftigen, also befriedeten Wesens. (465, 467, 473, 505, 506, 505.) idealno in realno počelo vsega, kar je, in zopet idealni in realni zadnji smoter vsega. Tako je Tomaževa metafizika zasidrala vso absolutnost nazadnje v absolutnem Bitju, ko jo je Kant zaman skušal utrditi v abstraktnih in zato majavih apriornih kategorijah. To je ena stran Tomaževe metafizike, ki nam tolmači to, kar je večnoveljavnega v kantovstvu in novokantovstvu mar-burške in badenske šole, bivanje nekih večnih norm in najstev, bivanje resničnega kraljestva idej in vrednot. To niso izmišlje-nine, kakor sta malomiselno trdila relativizem in historizem, ampak večne resnice, le da kantovstvo ni imelo več zanje zadostne osnove, ko je izgubilo resnično objektivnost izpred oči. Druga stran je pa ta: Relativizem se moti, ko trdi, da je vse relativno, a ne moti se, ko trdi, da ni vse absolutno. Metafizika sv. Tomaža ima globoko umevanje za relativnost človeškega spoznanja. Za panteistični monizem in tudi za apriorni racionalizem more biti res nerešljiva uganka, kako je poleg absolutnosti možno še kaj, ni pa tega protislovja za metafiziko, ki loči bitje, ki je Bitje samo, in bitja, ki so prigodna bitja, stvari. Pravtako jasno je za to metafiziko, da more biti spoznanje stvari le relativno. Kako naj bi končni um do dna dojel neskončno resničnost? A tudi končna resničnost ima mnogo aspektov in mogoče jo je motriti od te in od one plati in tako seveda relativno. A tudi spoznavajoči subjekt sam je zajet v izpreminjajoči se tok časovnosti in tudi s te strani more biti njegovo spoznanje le relativno. Človeško spoznanje se razvija s kulturo. Tudi prevladuje tu racionalnost, tam emocionalnost. Možne so razne duševne naravnave, da se duh nehote obrača bolj na eno plat resničnosti kakor na drugo, bolj na en način kakor na drugi, in se mu torej javi resničnost pod drugim in drugim aspektom, na drugi in drugi način. Na to razpoloženje duševnosti vplivajo raznoteri vplivi, klimatični, plemenski, gospodarski, idealni. Tomaževa metafizika se torej prav nič ne protivi moderni psihologiji, ki preučuje razne tipe ljudi in razne strukture duševnosti. Kajpada, tega filozofija sv. Tomaža ne more priznati, da bi bila resnica relativna v zmislu historizma, ki pravi, da je lahko kaj resnično za eno dobo, a zmotno za drugo, ali res- nično za eno pleme, zmotno za drugo. Tega Tomaževa filozofija ne more priznati, ker je to očiten nezmisel. Spoznavanje je vprav tisto svojsko predočevanje in dojemanje objektivnosti, ki se ob njem zavedamo, da je tako, kakor mislimo ali pravimo, da je. Lahko je to predočevanje bolj bistro, manj bistro, bolj razsežno, manj razsežno, lahko vsestransko, lahko enostransko; lahko je to dojemanje bolj ali manj globokosežno, bolj ali manj izčrpljivo, abstraktivno ali intuitivno, splošno ali segajoče do bitja individualnosti — v vsem tem je relativnost spoznanja —, toda navsezadnje je predočevanje ali ni, je dojemanje ali ni — v tem je absolutnost resnice. Naravnost protislovno je torej, da bi bila resnica v zmislu historizma relativna. Ali je človeštvo v kaki dobi res dojelo objektivnost, ki je mislilo, da jo je, ali je ni. Če jo je, je resnica tistega spoznanja absolutna, občeveljavna in večno-veljavna. Kajpada je mogoče, da jo bodo poznejši rodovi globlje spoznali. Tudi je mogoče, da se jim ne bo zdela več tako pomembna, ker se jim bodo odpirali globlji problemi. Nemogoče pa je, da bi ne bilo več resnica, kar je bilo resnica. To se pravi, če se je objektivnost medtem izpremenila, je jasno, da ne bo več veljavna tista sodba glede na novo stanje, a vedno bo veljavna glede na tedanje stanje. Prav tako je jasno, da se bo izraz sodbe z drugega časovnega vidika časovno izpremenil, a resnični zmisel bo isti. Tudi če bi bilo vse na svetu menljivo, bi bilo absolutno resnično vsaj to, da je vse menljivo. Ako pa filozofija dožene, da se javlja v vseh časovnih menah samo v sebi absolutno neizpremenljivo, nadčasovno in večno bitje, tedaj je dojetje tega dejstva v polnem pomenu absolutna resnica, ki je brez menljivega časovnega izraza za vse čase ne-menljivo veljavna. Tomaževa filozofija motri menljivost in minljivost stvari, t. j. njih relativnost. To je filozofska »relativitetna teorija«. Motri potem v teh menah bitja, ki se sama menjajo, a motri jih po abstrakciji po skupnem značaju bitja, bitja kot bitja, njih splošne odnose, in najsplošnejše zakone, ki brez njih celo iz-preminjanje ni mogoče. To je splošna metafizika ali ontologija. Motri naposled bitje, ki je Bit sama (ipsum Esse), izven vseh men in njih prvi vzrok. To je metafizika v najvišjem pomenu. A v vsem tem išče absolutne resnice, to se pravi, resničnega, večnoveljavnega spoznanja. Gotovo je bilo in je še tudi v meta- fiziki mnogo menljivih mnenj, a ta mnenja še niso prave spoznave, zato jim tudi še ne pristoji znak resnic. Spoznanje in torej resnica je v teh primerih le, da bi »moglo« tako biti, da »se zdi« tako, da je »najbrž« tako, a ne »moglo«, ne »zdi se«, ne »najbrž« ni isto kar: »je«. Tako Tomaževa filozofija priznava široke meje relativnosti — popolno spoznanje je res le ideal, le »naloga«, kakor govori marburška šola —, toda zavrača relativizem, ki mu ni nič absolutnega. Je, pravi Tomaževa filozofija, absolutno in so absolutne resnice, in naš um more, če tudi le nepopolno, spoznati oboje. Ali ne bomo dejali, če premotrimo vso duševno bedo naše dobe, da je takšna filozofija zanjo naravnost rešilna filozofija? Ne smemo pa zamolčati, da se že tudi izven obnove Tomaževe filozofije vrše poskusi, kako rešiti krizo in pridobiti zopet objektivnosti našega spoznanja pravo veljavo. Naj omenimo le Kiilpeja, ki je z wiirzbuško šolo započel resno delo za utemeljitev kritičnega realizma; Husserla, ki je premagal subjektivizem in zasnoval fenomenološko šolo za motritev resničnega bistva stvari (dasi je sam obtičal še v idealizmu); Meinonga, ki je izšel iz psihologizma, prodrl do objektivizma in zasnoval posebno »predmetnostno teorijo«. V marburški šoli sami se je oglasil Nicolai Hartmann, ki snuje novo »kritično metafiziko« na starem načelu, da spoznavanje ni ustvarjanje, ampak dojemanje cbjektov. Vsi ti in njih učenci se resno trudijo, da bi utrli ravno pot človeškemu spoznanju. Toda to so le poskusi, ki nekako tipajo za resnico, a si je še niso svestni, poleg tega je pa jako zanimivo, da tudi pri teh poskusih lahko zasledimo aristotelsko-tomistične vplive. Nikolai Hartmann se sklicuje zavestno na Aristotela; Husserl in Meinong pa sta izšla iz Bolzanove in Brentanove šole, ki sta bila oba duhovnika in bolj ali manj še pod vplivom tradicije (Brentano je bil obenem odličen aristotelik). Če je pa tako, se pa vprašamo, ali ne bi bilo najbolje, ako bi se miselci naše dobe orientirali zopet ob stari filozofiji in po načelu kontinuitete na nje temeljih delali dalje? Seveda ne pravimo, da bi bila vsa doba od Tomaža do danes prazna in brezplodna. Čudna bi bila misel, da bi se bil človeški duh toliko stoletij samo motil. A to pravimo, da je bila tudi za filozofijo največja nesreča, ko je Descartes z drznim duhom pretrgal kontinuiteto in ko je za njim Kant vso metodo naravnost prevrnil. Vsa naša nesreča je le posledica te nesrečne revolucije! Zato pa pravimo: nazaj k sv. Tomažu Akvinskemu, ali bolje: naprej s sv. Tomažem! III, Ne nazaj, temveč naprej! Kljub globokemu spoštovanju, ki ga imamo do sv. Tomaža in njegove filozofije, si namreč ne tajimo in po pravici in resnici tudi ne moremo tajiti, da ni možna kaka preprosta repristinacija celotne Tomaževe filozofije, da bi n. pr, Tomaževo filozofijo kar kratkomalo povzeli in prevzeli z vsem, kar je z njo v zvezi in z le tem. Najprej bi bilo to docela neznanstveno ravnanje. Filozofija se ne da mehanično prevzeti. Filozofijo si je treba marveč miselno osvojiti. A zopet si jo je mogoče zares miselno osvojiti samo tedaj, če uvidimo nje resničnost. Zakaj pri filozofiji ne gre za verovanje, temveč za vedenje. Če se pa miselno uglobimo v Tomaževo filozofijo, se nam pokaže troje: prvič, da ne moremo vsega sprejeti; drugič, da nam to, kar moremo sprejeti, ne zadoščuje povsem; in tretjič, da moramo postaviti vse v novo osredje. Res je filozofija, če je prava, nadčasovna, brezčasna in zato za vse čase enako veljavna. Toda če mislimo na filozofijo, kakor jo je doumel ta ali oni mislec ali tudi kakor jo je doumela cela vrsta miselcev ene dobe, moramo v njej ločiti splošno metodo, splošna načela, splošne probleme, pa posameznosti, posamezne probleme in posamezne utemeljitve za te posamezne probleme. Ko smo postavili filozofijo sv. Tomaža nasproti kantovstvu in novokantovstvu, smo kazali le na splošno metodo, na velika načela in na osrednje probleme Tomaževe filozofije, češ da more biti le tu prava rešitev današnje duševne krize. S tem pa nismo rekli, da so v Tomaževi filozofiji že rešeni vsi problemi, ali da ni ničesar v njej, kar je morda zastarelo ali tudi zmotno, ali da ni možna nova in morda boljša in globlja utemeljitev posameznih problemov. Sv. Tomaž Akvinski, dasi velik, je vendar bil tudi sam pod vplivi svoje dobe, in kakor noben človek si tudi on ne more lastiti naravne nezmotljivosti. So deli Tomaževe filozofije, kjer bo težko najti globlji in primernejši izraz. Takšna je n. pr. splošna metafizika ali onto- logija, ki motri, kakor smo že dejali, bitje kot bitje. Ta del filozofije je radi svoje splošne abstrakcije tako prost vse časovnosti in vseh vplivov časovnih mnenj pozitivnih znanosti, da ga je mogel prav tako čisto doumeti Aristoteles, kakor Tomaž, ali kakor ga more doumeti kak mislec naše dobe. Vendar so celo tu problemi, kjer so mogoča razna mnenja in kjer je težko reči, ali je misel sv. Tomaža vedno edini izraz resnice. Naj omenimo le težke probleme o realni možnosti, o bistvu in biti, o individualnosti. Kakor so ti problemi daleko-sežni, vendar ni mogoče reči, da bi zapustil pravo filozofijo, kdor bi ne bil povsem istih misli s sv, Tomažem. Še mnogo naravnejša so takšna nesoglasja pri posameznih problemih v drugih delih filozofije. Tako so težki problemi o Bogu, ki bi zanje pri sv, Tomažu zastonj iskali končne rešitve, Tako so še nekatera temna vprašanja v metafiziki o duši. Tako je v kozmologiji vprašanje življenja. Kljub vitalistični rešitvi čez moč težka zagonetka, Ker je prava filozofija možna le na osnovah aposteriori, je kaj naravno, da se filozof pri mnogih vprašanjih obrača na pozitivne znanosti svoje dobe. Ontologija se lahko zadovolji s splošno abstrakcijo, ki ne potrebuje nobenih posebnih znanstvenih izsledkov, a ne tako kozmologija ali psihologija. Čim bogatejši so podatki pozitivnih znanosti, tem jasneje se razodevajo problemi, ki jih je mogoče motriti le v pojavih. Ako imamo na umu, da sv, Tomaž ni imel pred seboj presenetljivih odkritij moderne znanosti, a da je imel pred seboj borne izsleditve Aristotela, dostikrat pomešane z zmotami in bajkami, se ne bomo mogli načuditi njegovemu genialnemu duhu, ki je v teh bornih in še poleg tega neredko izpačenih podatkih motril velike kozmološke in psihološke resnice. Čudili se pa ne bomo, če je radi nedostatnega materiala ta ali oni posamezni problem, to ali ono utemeljitev od neprave strani zajel. Mnogo fizikaličnih mnenj tedanje dobe je v delih sv. Tomaža, ki jih je moderna znanost že davno zavrgla. Bilo bi smešno, če bi hoteli s filozofijo sv. Tomaža obnavljati tudi takšna mnenja. Za filozofa imajo seveda še vedno ta pomen, da v njih lažje spozna način, kako je sv. Tomaž umoval in zakaj je tako umoval, in tako tudi lažje presodi, ali imajo dokazi tudi še neodvisno od takšnih fizikaličnih mnenj kako moč ali ne. Ko preučujemo filozofijo sv. Tomaža, se moramo tudi zavedati, da ne čuti vsaka doba vseh problemov enako. So problemi, ki so problemi vseh časov in za vse, a so tudi problemi, ki so pred vsem problemi ene dobe. Le naravno je, da je motril sv, Tomaž s posebno pozornostjo probleme svoje dobe, Ti problemi za nas morda nimajo več tiste pomembnosti, kakršno so imeli tedaj, in ne izplačalo bi se po zgledu sv. Tomaža zastavljati zanje svoje moči. So pa drugi problemi, ki jih doba sv. Tomaža ni čutila, a ki jih živo čuti naša doba. Takšni problemi so: spoznavni problem, problem božjega spoznanja, problem monizma, problem religije, etični problem itd. Jasno je, da mora filozofija naše dobe mimo zastarelih problemov v sredino modernih problemov. Komu bi se morda zdelo, da pa potemtakem filozofija sv. Tomaža nima tistega pomena za našo dobo, kakor smo prej naglašali, če v tem in onem ne moremo za sv. Tomažem, če v mnogočem ni treba, da bi šli z njim, če si zopet drugod sami moramo utirati pota. Toda ni tako. Ni sicer tega lahko povedati njim, ki te filozofije ne poznajo do nje globine in notrine, a tisti, ki so nje resničnost takorekoč v sebi doživeli, se dobro zavedajo, kaj jim je ta filozofija kljub vsemu, kar je še nedostatno, negotovo in sporno. S svojo jasno metodo, s svojimi razvidnimi načeli, s svojimi velikimi smernicami, s svojimi nedvomnimi osnovnimi rešitvami daje nekak čudovit duševni mir, da človeka nič ne motijo zastareli nazori, nič nesoglasja, nič odprta vprašanja. V vseh nesoglasjih čuti in vidi človek tisto veliko enoto, ki je ne daje nobena druga filozofija. Spričo vsega tega je jasno, kakšno more biti sodobno stališče nasproti Tomaževi filozofiji. V sredini vsega mora biti naravno Tomaževa metafizika. Seveda je treba po dobi kriticizma to metafiziko najprej spoznavno osnovati. Naloga bodočnosti, pravi nemški neosko-lastik, je nekakšna sinteza objektivizma in subjektivizma, spoznavne kritike in ontologije. Od objekta se je obrnila filozofija tekom stoletij k subjektu. Ta razvoj je dosegel višek v Kantu. Zgodovina ima svojo teleologijo, zato tudi to filozofsko delo gotovo ni bilo prazno. Ideje so se izčistile, že prodira spoznanje, da idealizem ne zadostuje, mišljenje se vrača k realizmu, počasi sicer, komaj zaznatno, a vendarle, Tomaževa filozofija mora prevzeti vodstvo in povesti mišljenje od subjekta zopet Čas, 1924/25 15 nazaj k objektu, k metafiziki, sedaj z novim, poglobljenim in izčiščenim spoznanjem,30 Zopet je pa nemogoče zadovoljivo izvršiti to nalogo, če se zastopniki Tomaževe filozofije ne vglobe v mišljenje naše dobe, če ne doumejo nje problemov, nje dvomov in težav. Kakor se je sv. Tomaž postavil v sredino svojega časa in iz te sredine zajemal vprašanja, ki jih je bilo treba pred vsem reševati, tako bodo morali pravi učenci sv. Tomaža spoznavati duševno življenje našega časa, da bo njih filozofija večna po idejah (philosophia perennis), a sodobna po problemih in odgovorih.31 Obenem pa treba skrbno zasledovati pridobitve pozitivnih znanosti, zlasti naravoslovja, biologije in empirične psihologije.32 Ne le, da mnogih problemov kozmologije in psihologije brez tega znanja ni mogoče sodobno obravnati, podajajo te znanosti več in več odkritij, ki čudovito osvetljujejo osrednje ideje Tomaževe filozofije.33 Tako bo mogla filozofija zopet povzeti razdrobljene spoznave moderne znanosti v višjo sintezo in obrniti poglede znanosti od delov k celoti, od celote k enoti, od enote k prvemu počelu enote, Bogu. 30 B. Jansen S. J., Bedeutung des Kritizismus. (Stimmen d. Zeit, B. 107, 1924, 81—99.) 31 Prim. F. E h r 1 e S. J., Grundsätzliches zur Charakteristik der neueren und neuesten Scholastik (1918) 26: Wir müssen uns eben mit unserer christlichen Philosophie nach dem Beispiel der großen Lehrer des 13. und 16. Jahrhunderts mitten in das Geistleben unserer Zeit stellen. . . 32 Potrebo tega študija je naglašal že Leon XIII. v okrožnici Aeterni Patris (1879) o Tomaževi filozofiji: Nihil philosopho utilius quam naturae arcana diligenter investigare et in rerum physicarum studio diu multumque versari. — Tudi P. Ehrle v rečenem delu s poudarkom govori o tej potrebi: Wie kann die Kosmologie der Physik, Chemie und Astronomie entraten, wie die Psychologie die Physiologie ignorieren? Die Naturwissenschaften vernachlässigen zu ihrem eigenen Nachteil den Kontakt mit der Philosophie, und diese kann ohne Schädigung mit bezug auf jene nicht dasselbe tun (25). 33 Prim. H. Andrč, Die Einheit der Natur. Eine biologische und naturphilosophische Untersuchung (1923) str. 38 sl., kjer opozarja na študije Heidenhaina, Gurwitscha in Buytendijka, ki presenetljivo osvetljujejo teorijo o substancialnih formah. RAZVOJNO-ZGODOVINSKO POJMOVANJE CVETNEGA ODEVALA ALI PERIANTA. Driča Angela Piskernik. Za lažje razumevanje: Golosemenke — gymnospermae. Jednokaličnice — monocotyledones. Mnogoplodice* — polycarpicae. Obod — perigon — enovretenčasti enojni periant — monohlamidski periant. Obodnice* — monochlamydeae. Dvojnik* — dvojno cvetno odevalo — dvojni periant — heterohla-midski periant. Dvojnice* — dialypetaleae (rastline z dvojnim periantom]. Deljeni* obod — dvo- in večvretenčasti enojni periant — polihlamidski periant. Z zvezdico zaznamovane botanične označbe je uvedla v literaturo avtorica. Za primerjajoči študij razvojno-zgodovinskega postanka cvetnega odevala ne nudi nobena rastlinska vrsta toliko zanimivih zgledov kakor mnogoplodice in izmed njih še zlasti zla-tičnice in lokvanji. Članek, ki bo dozdaj zgolj deskriptivno obravnavano snov podal z razvojno-zgodovinskim poudarkom in bo opozoril na razliko teh dveh pojmovanj ter na znanstvene pogreške pri opisu odeval v naših botaničnih učnih knjigah, bo osvetlil v glavnem sledeča temeljna vprašanja: Kaj je enojno, kaj dvojno cvetno odevalo? Kako pojmujemo deskriptivno, kako moramo pojmovati razvojno-zgodovinsko bele cvetne liste pri telohu in drugih zlatičnicah? Kaj so prvotni, kaj sekundarni medovniki? Ali se spreminjajo prašniki v venčne liste ali narobe? Znanost o gotovih točkah periantovega vprašanja dolgo ni izrekla končne besede in mnenja so bila precej različna. Vprav v tem boju pa so prišli v literaturo pogreški, ki se zdaj podedujejo od knjige do knjige, ne samo v naših, temveč še predvsem v tujerodnih nemških knjigah, ki pa so bile, kakor smem vprav z ozirom na iste napake upravičeno trditi, glavni pripomoček pri sestavi slovenskih učbenikov. Cvet je skrajšana mladika ali del mladike, ki nosi liste, razvijajoče spolna plodila.1 Njegovi listi se razlikujejo od vegetativnih listov iste rastline predvsem po funkciji, toda tudi po velikosti, barvi in obliki. Razvojno-zgodovinsko izhajajo cvetni listi od vegetativnih listov, toda že davno so postali morfološko in filziološko samostojni. Za razplodbo so glavnega pomena plodni listi ali pestiči in prašni listi ali prašniki. Pestiče in prašnike ščiti od zunaj in jih ovija v brstu navadno še cvetno odevalo ali periant, ki ima dostikrat veliko vlogo pri opraševanju. Cvet brez vsakega odevala imenujemo goli cvet (ahla-midski2 cvet — l).3 Ako so vsi listi cvetnega odevala skoraj enaki in istega izvora, govorimo o enojnem cvetnem odevalu (homohlamidski periant). Enojno cvetno odevalo obstoječe samo iz enega vretenca, imenujemo obod ali p e r i g o n (monohlamidski periant — 2, 3). Če je sestavljen iz več vretencev, ga nazivljamo psevdoperigon ali deljeni1 obod (polihlamidski periant — 4, 5). Dvo- in večvretenčastemu odevalu, čigar posamezni krogi so različni po postanku, obliki, barvi in funkciji, pravimo dvojno odevalo, dvojnik ali dvojni periant (heterohlamidski periant); ako že istega izvora, so vretenci vsaj različni po barvi in funkciji (6, 7, 8, 9). Če premotrimo postanek cvetnega odevala z razvojno-zgodovinskega vidika, moramo smatrati za prvo fazo v ode-valnem razvoju seveda obod (10), ki se sklada s prvotnim (primarnim) periantom. Posamezni takrat še brezodevalni enospolni cveti v razcvetju pradednih rastlin so bili že tudi podprti odovršnihlistov. V času, ko se je razcvetje vedno bolj poenostavljalo in so se vsi njegovi moški in ženski cveti združili v en sam dvospolni cvet, so se ovršni listi ob prilagoditvi na novo funkcijo, ki je obstojala v tem, da privabijo živalice na zdaj neznatni cvet in ščitijo prašnike in pestiče, močno spremenili, postali so različni od pravih listov v barvi in obliki ali vsaj v obliki, Perigon obodnic in sploh vsak prvotni periant ni nič drugega kakor 1 Wettstein, R., Handbuch der System. Botanik. 1911-’, p. 357. 2 -/.?'“|m;-obIeka. 3 Številke v oklepaju se nanašajo na tabelo. 1 Deljeni obod se mi zdi dejstvu mnogo bolj odgovarjajoča oznaka nego navidezni obod. (Primerjaj opis.) vretenec takih zelenih ali venčastih krovnih listov ali braktej. — Obe drugi vrsti odevala, deljeni obod in dvojnik, sta se razvili pozneje (11—19). Deljeni obod je nastal na ta način, da je bil vsak drugi list prvotnega perianta pomaknjen za spoznanje na znotraj. Listi, ki so tvorili poprej samo en vretenec, so se na ta način razvrstili v dva, ki pa sta enaka in i s t e g a izvora (11, 12, 13). Vretenci dvojnega perianta (14—19) pa nikdar niso enaki, temveč so različni ali po funkciji (barvi) ali pa po obliki in pa — v največ slučajih — tudi po postanku. Glede na postanek pravi Wettstein (1. c. p. 431): »Različnost v dvojnem cvetnem odevalu je ali dimorfizem prej popolnoma enakovrednih listov ali pa posledica različnega izvora.« Prvo govori za razvoj dvojnega perianta iz deljenega oboda (15); vretenci so istega morfološkega izvora, a so različni po barvi in funkciji. Drugo pa razlaga postanek odevalnih vretencev ali iz prvotnega perianta in prašnikov (16—19) ali pa iz prvotnega perianta in ovršnih listov (14). Na to razliko v označbi periantov opozarjam radi prepogoste zamene pojmov »enojen« in »enovretenčast«. Oznaka »enojen« se ne nanaša na število vretencev, temveč na isti izvor, obliko, barvo in funkcijo vseh krogov. Lahko pa je potem enojno odevalo eno- ali pa večvretenčasto (obod, deljeni obod). Istotako »dvojno cvetno odevalo« ali »dvojnik« ne znači dveh vretencev, ampak periant, ki sestoji ali iz dveh krogov (14—18), ali pa tudi iz več (19), ki pa so ali že različnega izvora (14, 16—19), ali pa istega izvora (15), a se v tem slučaju razlikujejo po barvi, funkciji in celo tudi obliki. Tako se delijo vedno v različne sestavine, kakor so zelena čaša in drugo-barvni venec, venčasti prvotni periant in medovniki, čašasti ovoji in venec in kombinirajo vse te raznosti v cvete najvišjega razvoja. Gole cvete, ki značijo ali še prvotno nizko stopnjo cvetnega razvoja ali pa so sekundaren pojav in posledica prilago-ditbene redukcije organov (pri vodni leči na pr.), je najti v najrazličnejših rastlinskih skupinah, kakor pri golosemenkah, nekaterih obodnicah (brezah, vrbah, lobodnicah), jednokalič-nicah (rogozu, vodni leči, dristavču) in pri drugih v rastlinstvu. Enovretenčasti enojni periant (obod — 2, 3) imajo poleg rastlin, ki so vprav vsled te značilnosti uvrščene med obodnice (orehi, murve, konoplje, bresti, koprivnice, omele, dresni, mleč-niki, kaktice in ključnice) tudi še druge izmed dvojnic in eno-kaličnic, kakor n. pr. kalužnica, veternica in šmarnica. Pe-rigon nekaterih navedenih je zelen (čašast — 2), pri drugih pa je drugače barven (venčast — 3). Dvo- ali večvretenčasti enojni periant (deljeni obod ali psevdoperigon) odeva — kakor smemo upravičeno sklepati — plodila velikonočnice izmed zlatičnic in mnogo enokaličnic posebno še iz družin junkacej, liliacej, alismatacej in amarili-dacej. Vretenca sta ali obadva zelena (4, 11) ali pa obadva venčasta (5, 12, 13). Velikonočnica (anemone pulsatilla) in njegove najbližje sorodnice imajo še to posebnost, da so ovršni listi pomaknjeni na steblu prav blizu k cvetu in spominjajo na čašo (13). Dvojne periante prištevamo dvema skupinama A in B, od katerih ima vsaka svoje posebne slučaje. A. Odevalo (dvojnik) sestoji iz čaše odnosno čašastega ovoja in venčastega prvotnega perianta (9, 14—15). a) Odevalo se je razvilo iz deljenega oboda, torej iz deljenega prvotnega perianta. Zunanji vretenec je ali ostal ali pa sekundarno zopet postal čaša, notranji je postal venčast (poly-gonaceae — 15). Tudi venčni listi cabomboidej bržčas niso nastali iz prašnikov, temveč iz listov prvotnega perianta. Nekaj podobnega se je izvršilo tudi pri lavracejah, aristolohijacejah in drugih izmed mnogoplodic. Velike vrednosti je to doznanje posebno radi tega, ker nam je na tej podlagi mogoče sklepati, da pač tudi notranji periantni vretenec enokaličnic — eno-kaličnice se odvajajo od mnogoplodic — ne odgovarja navadnemu, iz prašnikov nastalemu vencu, temveč diferenciranemu prvotnemu periantu. b) Čašo tvorijo ovršni listi (čašasti ovoj), venec pa prvotni periant (venčasti prvotni periant — paeonia, anemone hepa-tica — 9, 14). Slučaj potonike in jetrnika in še nekaterih ano-nacej je izreden, ki za presojanje drugih rastlin v tem oziru nima nobene vrednosti. Kar označujemo tukaj s čašo in vencem, zasluži to označbo samo radi barve in funkcije, ne pa po svojem morfološko-filogenetičnem značaju. Da preprečimo ne-sporazumljenje, je bolje, da govorimo tukaj o čašastem ovoju in o venčastem prvotnem periantu. V teh slučajih je vprav prvotni periant, ki ostane sicer navadno čaša, spremenil funkcijo, medtem ko so od spodaj ovršni listi prevzeli funkcijo čaše. B. Periant (dvojnik) sestavljajo tudi venčni listi in medovniki. Medovniki niso nič drugega kakor preoblikovani sterilni prašniki. Tudi nekateri venčni listi so se razvili naravnost iz prašnikov, kakor pri mnogih zla-tičnicah, ključnicah i. dr. (campanula medium, kerria, camel-lia).r' Drugi venčni listi (zlasti pri zlatičnicah) pa so nastali iz prašnikov preko medovnikov. Samo en del prašnikov je ostal fertilen, drugi so prevzeli funkcijo opraševalnih posredovalcev, ki vabijo živalice z medom in barvami. In zopet drugi venci so se razvili iz plastičnega staničja, ki veže prašnike. Ta zadnji način postanka novih venčnih listov lahko zasledujemo pri amarantacejah in dichapetalacejah.0 Tako je postal dotlej enojni periant, ki je izšel iz vretenca krovnih listov, čaša, od zgoraj pa se je razvil venec. Venec sestoji ali iz že dovršenih venčnih listov ali pa iz medovnikov. a) Prvotni periant je obdržal svojo prvotno funkcijo in ga imenujemo čaša (16); iz prašnikov pa so nastali venčni listi. To je najbolj razširjen tip (normalni tip) heterohlamidskega odevala, Medenic, ki bi spominjala na medovnike, venčni listi nimajo več, ali pa so jih razvili sekundarno. b) Čaša je prvotni periant, venec sestoji iz medovnikov, ki pa imajo že popolno obliko venčnih listov (ranunculus in še drugi iz družine zlatičnic — 7, 17). c) Prvotni periant se je spremenil v venec (venčasti prvotni periant), medovniki so venčnim listom ali malo ali pa tudi zelo podobni (trollius, helleborus, clematis alpina, delphi-nium, aconitum, aquilegia in dr. — 8, 18). O psevdoperigonu pri zlatičnicah — izvzemši anemone gen. pulsatilla — ne moremo govoriti. Kajti periant je samo navidezno enojen, v resnici sestoji iz dveh heterogenih vretencev, iz prvotnega perianta kot zunanjega in iz prašnikov nastalih medovnikov kot notranjega vretenca. Vprav ta tip naj nam služi, da premotrimo pojma »prvotni periant« in »čaša« z razvojno-zgodovinskega vidika. Deskriptivno smemo o čaši govoriti povsod tam, kjer je še kak drug B Piskernik, Vrstnato cvetje, Čas 1924. 6 Piskernik, 1. c.; tam je navedena vsa tozadevna literatura. vretenec neenakega izvora. Torej tudi pri telohu. Naše srednješolske knjige, ki so vse deskriptivnega značaja, smejo z ozirom na ta svoj značaj pisati o venčasti »čaši«. Kritično pa postane vprašanje, ko ga obravnavamo s filogenetičnega stališča. T u mora biti predvsem jasno, da smemo o čaši govoriti le tam, kjer je tudi kak venec. V vseh drugih slučajih je na mestu edino le označba »prvotni periant«. O tem prvotnem periantu pa vemo, da obdrži navadno svojo prvotno funkcijo, ki je funkcija čaše, toda ne vselej. Že pri nekaterih monohlamidejah jo spremeni in postane venčast (3) in tu botanik ne bo rekel, da je čaša postala venčasta, ker je sploh ni in bi bilo tako pojmovanje popolnoma pogrešeno, pač pa je postal venčast prvotni periant. Vprav tako kakor tukaj pa je postal — kakor smemo trditi z veliko verjetnostjo — venčast prvotni periant kot tak (in ne čaša!) n. pr. tudi pri telohu in drugih rastlinah (glej 14, 18). Razvojno-zgodo-vinsko je označba »venčasta čaša« če že ne napačna, potem vsaj netočna; edini izraz, ki je pravilen za vse slučaje, je »venčasti prvotni periant« ali »venčasto prvotno o d e -v a 1 o«. Kajti samo v slučaju, da je bil prvotni periant teloha (in drugih zlatičnic 21—23) v času, ko je teloh že pričenjal spreminjati prašnike v medovnike, res zelen in je tako imel funkcijo prave čaše, bi smeli govoriti z ozirom na današnjo barvo tega vretenca, ki ni zelena, ampak bela, o venčasti čaši. Če pa periant tedaj že ni bil več zelen, ampak venčasto barven, je jasno, da je spremenil svojo funkcijo in barvo že pred postankom medovnikov, torej v času, ko je bil kot odevalo sam navzoč (niti kaki pravi venčni listi, niti medovniki), v katerem slučaju pa ni bil čaša (četudi je bil zelen), temveč navaden »prvotni periant«. Kdaj se je ta sprememba funkcije izvršila, ne vemo. Toda po drugih rastlinah izmed zlatičnic, kalužnici n. pr., sodeč, se je to zgodilo pred razvojem medovnikov. Zato je označba »venčasta čaša« lahko v vseh slučajih napačna, medtem ko z »venčastim prvotnim periantom« pravilnega pojmovanja ne moremo izgrešiti. Wettstein se v svoji knjigi »Handbuch der systematischen Botanik«, v kateri podaja celotno razvojno-zgodovinsko sliko rastlinstva, pri opisu zlatičnic dosledno izogiblje pojma »čaša« in operira samo s »perianti«. V njegovi botaniki za srednje šole, ki je še deskriptivna kakor vse druge, pa govori o venčasti čaši. č) Čaša je prvotni periant, venec je nastal iz prašnikov in oklepa še novi vretenec medovnikov (epimedium — 19). Med venčnimi listi, nastalimi iz prašnikov, in medovniki ni nobenega izvornega razločka; razlika je samo morfološko-razvojna, torej gradualna. Zato se kakor pravi venčni listi tako tudi medovniki zlagajo v venec. Kolikor je znanstveno dognano, izhaja venec po največ iz prašnikov (ali iz staničja ob prašnikih, kar pa za to razpravo ni tolikega pomena); to je njegov tipični postanek (16—19). V izjemnih slučajih se razvije iz prvotnega perianta (15). Da je ta drugi postanek očiten in so zamenjave izključene, imenujemo tak venec venčasti prvotni periant. Isto velja, kakor sem omenila že zgoraj, tudi za pojmovanje čaše. Ker nastane čaša ponajveč iz prvotnega perianta (prvotni periant je obdržal svojo funkcijo), razlikujemo one izjemne slučaje, ko se razvije čaša iz ovršnih listov, z označbo čašasti ovoji (14). Označba »venčasti prvotni periant« pravi, da venec v danem slučaju ni nastal iz prašnikov, in označba »čašasti ovoj« pomeni, da časa ni prvotni periant. Dvojen periant odlikuje veliko večino vsega rastlinstva. Če sledimo filogenetično razvrščenim skupinam, najdemo to vrsto odevala že pri obodnicah (mlečnikih, kakticah in ključnicah) in ga v vseh fazah doseglega razvoja najočitneje opazujemo pri zlatičnicah in lokvanjih. Preosnova prašnikov v venčne liste se je tudi v sorodnih vrstah in plemenih vršila neodvisno v vsaki zase. Zlatičnice so idealen zgled, kako so se venčni listi morfološko razvili iz prašnikov. Medtem ko so medovniki pri nekaterih plemenih še nekak medstvor med prašniki in venčnimi listi, so dosegli pri drugih že tipični venčni likovni značaj (ranunculus). Tudi pomaknitev ovršnih listov v bližino cveta in postanek čašastih ovojev je mogoče razumeti ob pogledu na zlatičnice. Caltha palustris — kalužnica. Cvet ima rumen prvotni periant (ne »venčasto čašo«! — 20). Trollius europaeus — rumena pogačica. Nad rumenimi, na znotraj nagnjenimi listi prvotnega perianta (venčasti prvotni periant) je že 5—10 ozkih in proti koncu žličasto razširjenih svetlorumenih medovnikov. Clematis alpina — planinski sro- bot. srobotica. Venčasti (vijoličasti) prvotni periant obdaja umazano bele lopatičaste medovnike (heterohlamidski periant - 21). Helleborus niger — črni teloh. Cvet nosi navadno pet belih, rožnato nadahnjenih, torej venčastih prvotnih ode -valnih listov in poleg teh več majhnih rumenozelenkastih lijakastih medovnikov (heterohlamidski periant). Napačno je pisati, kakor da so se razvili medovniki pri telohu in drugih zlatičnicah iz venčnih listov. Ti medovniki so nastali iz jalovih prašnikov in jih po postanku ne gre zamenjati z onimi venčnimi listi, o katerih govori Wettstein p, 434, ki si ob kaki prilagoditvi ustvarijo — ne da bi izgubili značaj dovršenih venčnih listov — sekundarno kake ostroge, lončke, dupline in luskine, ki v njih ali pod njimi izločujejo in shranjujejo nektar. Taki venčni listi, ki so obenem medovniki, so sekundaren pojav in jih ne moremo istovetiti z onimi prvotnimi, ki se razvijajo iz prašnikov. (Glej nasprotno opis zlatičnic v slovenskih učnih knjigah.) Aquilegia vulgaris — navadna orlica. Cvet ima pet venčastih (modrih) prvotnih periantnih listov in pet že istobarvnih ostrožnih medovnikov. Podobno ostrožnik — delphinium in preobjeda ali omej — aconitum (heterohlamidski periant — 23). Ranunculus — zlatica. Prvotni periant je tukaj zelen in tvori čašo. Veliki rumeni listi, ki so se razvili seveda iz prašnikov, so popolnoma podobni venčnim listom po barvi in glavni funkciji vabe živalic, ker pa še nosijo sicer neznatno primarno medenico, jih prištevamo vendar še k medovnikom. Vprav v tem slučaju smo naleteli pri zlatičnicah prvič na heterohlamidski periant s pravo čašo in vencem (24). Nymphaea alba — beli lokvanj. Prvotni periant je čaša. Prehod iz prašnikov v periantne liste je tukaj izredno jasen. Čim bliže stoje ti iz sterilnih prašnikov nastali periantni listi pestičem, tem bolj so še podobni pravim prašnikom, saj nosijo povečini še prašnice; čim bolj pa so od njih oddaljeni, tem bolj prevzemajo velikost, lik in barvo venčnih listov. Vrstnato (polno) cvetje, ki razvija nove odevalne liste na račun prašnikov, nam kaže isti pojav. Spričo teh doznanj je pač jasno, da je popolnoma zgrešeno naziranje, kakor da bi se pri lokvanjih spreminjali periantni listi v prašnike. Takih slučajev je znanost sploh še malo zasledila.7 Smer razvoja je od znotraj na ven, to se pravi, da se prašniki razvijajo v periantne liste, ne pa narobe (25). (Glej nasprotno naše učbenike.J V vseh navedenih slučajih so se razvili novi periantni listi iz prašnikov, čaša pa je prvotni periant. Anemone pulsatilla — velikonočnica. Samo še 1—2 cm od cveta oddaljeni so trije fino razdeljeni, srebrno-belo porasli ovršni listi, ki jih nekateri botaniki že tudi nazivljajo čašasti ovoj (13, 26). Anemone hepatica — jetrnik. Ovršni listi stoje tik pod cvetiščem in so čašasti po obliki in funkciji (dvojno odevalo — 27). Paeonia pelegrina L. — navadna potonika. Ovršni listi imajo funkcijo in obliko čaše. Razvojno-zgodovinsko pa tudi tukaj ne smemo govoriti o pravi čaši, temveč samo o čašastem ovoju (28). Čašo in venec tedaj lahko pojmujemo ali po funkciji (deskriptivno) ali pa po postanku. Po postanku — in za nas je to merodajno — je čaša edino samo oni vretenec, ki se je razvil iz prvotnega perianta; po funkciji pa lahko imenujemo čašo tudi omenjene ovršne ovoje. Venec je po postanku samo oni cvetni vretenec, ki se je razvil iz prašnikov. Kakor kaže razprava, ne tvorijo venca samo pravi venčni listi, temveč tudi medovniki; vseeno jih navajamo izrečno, dokler se od pravih venčnih listov še preveč razlikujejo po barvi, obliki in velikosti in je njihova glavna funkcija proizvajanje medu. —- Po funkciji pa je venec tudi venčasti prvotni periant. Jasnost v podanem vprašanju se mi je zdela potrebna tudi radi sestave novih učbenikov in izdatne korekture naših starih učnih knjig ob priliki eventualne nove izdaje. 7 Dr. C. Schroeter (Das Pflanzenleben der Alpen 1923-’) poroča pag. 177, da je zasledil Amberg pri ravšu spremenitev venčnih listov v prašnike. BELGIJSKO ŠOLSTVO. Dr. Louro Sušnih — Ljubljana. Lit.: Bulletin de l’Office international de Renseignements universi-taires, Geneve 1924 (izd. Societe des Nations, Commission de Cooperation intellectuelle). Revue internationale de l’Enseignement publiee par la Societe de l’Enseignement superieur, Paris 1922 ss. La Vie universitaire, Paris 1922 ss. Henri Charriaut, La Belgique Moderne, Paris 1910. Glede vseučilišč in višjih strokovnih šol: Univer- site de Liege. Ouvertüre solenelle des Cours le 17 octobre 1922. Discours de M. le Recteur Ch. Dejace: Problemes economiques et sociaux d’apres guerre. Rapport sur la Situation de l’Universite pendant l’Annee 1922. Liege. — Universiteit Gent. Programma der leergangen. Aca-demisch jaar 1924—1925. Gent 1924. — Universite Libre de Bruxelles, LXXXIXe Annee academique — Statuts organiques Programme des Cours pour 1922—1923 — Renseignements divers. Edition de l’Universite 1922. — Idem, LXXXV1F Annee . . . 1920—21, Bruxelles 1920. Universite Catholique de Louvain, Annee academique 1924_____________________ 1925, Louvain 1924. L’Universite de Louvain, Origine et historie — Caracte- ristiques — Organisation — Diplomes et grades — Frais de cours Con- ditions de sejour et vie estudiantine, Louvain 1923. — Reglement general de l’Universite catholique de Louvain, 1923. — Dispositions concernant les Ecoles preparatoires et les Ecoles spe-ciales du Genie Civil et des Arts et Manufactures annexees ä la Faculte des Sciences de l’Universite de Gand. Gand 1922. — ficole des Hautes Etudes commerciales et consulaires de Liege (Statuts, Reglement, Programme des Cours). Liege 1923. — Ecole Superieure Commerciale et Consulaire, Mons 1920. — Institut Superieur de Commerce de Mons (prej Institut Commercial des Industriels du Hainaut): Ecole superieure et pratique de Commerce, Reglement d’Ordre interieur, Mons 1924. — Ecole Superieure de Commerce Saint-Ignace, Organisation de l’ficole, Programmes des Cours 1924—1925, Anvers 1924. — Ecole Superieure des Textiles de Verviers, Dispositions reglementaires, Programmes des Cours 1916—1917, Verviers 1916. — Societe des Brasseurs pour l’Enseignement profesionncl, Institut Superieur des Fermentations, Gand 1924 (več prospektov). — ficole Centrale des Arts et Metiers, Bruxelles-Midi ozir.Auderghem 1924 (programi in prospekti). — Ecole Technique de Liege, Dispositions generales, Conditions d’Admission, Ličge 1923. — Institut Technique de Namur, Programme, Reglement organique, Namur 1923. — Societe d’En-seignement industriel, Ecole d’Arts & Metiers d’Erquelinnes, Programme des Etudes techniques, Maubeuge 1913, Bulletin Annuel, Tournai, Janvier 1925. — Aumöniers du Travail, Notice sur Tlnstitut Industriel et Professionnel de Charleroi-Nord, Montignies-sur-Sambre 1925. — Programme de l’Ecole d’Arts et Metiers de Pierrard-lez-Virton. Organisation des Etudes, 1922. — Ecole de Metiers d’Arts de Maredsous, Reglement organique, Reglement de Discipline, Namur (brez let.). Glede srednjih šol: Rapport triennal de l’Enseignement moyen en Belgique presente aux Chambres legislatives le 3 novembre 1912 par M. P. Poullet, Ministre des Sciences et des Arts, Vingtieme pčriode triennale 1909—1910—1911. Bruxelles 1913. — Conferences professorales dans les Athčnees royaux (Ministere des Sciences et des Arts, Administration de l’Enseignement moyen), Bruxelles 1910. — Idem, Bibliographie de l’Enseignement moyen. Catalogue des ouvrages publies par les professeurs de l’Enseignement moyen officiel depuis 1885, Bruxelles 1910. — Th. Compers, L’fiducation morale dans l'Enseignement moyen de l’fitat en Belgique, Bruxel- les 1910, Vrsta programov, ki jih je izdalo prosvetno ministrstvo ozir. uprava srednješolskega pouka; Reglement d’Ordre interieur des Athenčes royaux, Bruxelles (brez let. [1881]). — Instructions Pedagogiques Generales adressees au personnel enseignant des etablissements d’instruction moyenne, Jette-Bruxelles 1923. — Notice sur l’Organisation des Btudes dans les Ücoles moyennes de l’Btat 1850—1900, Bruxelles 1900. — Horaires et Programmes des fitudes dans les ficoles moyennes del’Etat d’instruction generale pour gargons et filles. — Repartition des Heures assignees aux diverses matieres de l’Enseignement dans les Athenees royaux et dans les Ecoles moyennes de l’Etat, Bruxelles 1905. — Programme des Cours et Extraits du Reglement (Athenee royal de Bruxelles), Bruxelles 1922. — L’Enseignement des Lan-gues en General, Jette-Bruxelles 1923. — Tableau de la Situation de TEn-seignement des Langues Germaniques dans les Athenees royaux et dans les Ecoles moyennes de l’Etat, Bruxelles 1900. — Organisation de l’Enseigne-ment des langues anciennes, de la langue frangaise, de l’histoire et de la geographie. Programmes et Methodes (Athenees royaux), Bruxelles 1905. — Organisation de TEnseignement des mathematiques, des Sciences naturelles et des Sciences commerciales. Programmes et Methodes (Athenees royaux), Bruxelles 19C5. — Organisation de TEnseignement du Dessin dans les Ecoles moyennes de l’Etat pour filles. Programmes et Methodes, Bruxelles 1905. — Section Commerciale et Industrielle des Humanites modernes dans les Athenees royaux, Bruxelles 1900. — Athenees royaux et Ecoles moyennes de TEtat: I. Cours d’Agronomie, II. Cours de Notions maritimes, Bruxelles 1905. Izbor zakonov in odredb za srednje šole. Glede učiteljišč in osnovnih šol; Programme-Type des Ecoles primaires communales (Min. des Sciences et des Arts, Administration da TEnseignement Normal) Bruxelles 1923 i. dr. — Idem, Ecoles normales primaires, Liege 1923. Za dobavo večine tega gradiva gre hvala več gospodom, pred vsemi belgijskemu častnemu konzulu v Ljubljani, g. M. Dularju. UVOD: UČNA UPRAVA, Belgija je od nekdaj participirala na kulturi svoje večje in starejše sestre Francije, zato je belgijsko šolstvo v marsičem podobno francoskemu, ki je opisano v »Času« 1. 1923/24, 23 ss. in 126 ss. Drugačne narodne in verske razmere v državi so rodile kajpada tudi gotove razlike, v prvi vrsti v zunanjem ustroju ter pri verski in moralni vzgoji (gl. »Slovenec« 8. in 11. marca 1924). Šolstvo v Belgiji ni zdaleka tako centralizirano kot na Francoskem in še danes je dobršen del v privatnih rokah; pravzaprav daje država le glavne smernice v šolskih zadevah, izvedbo pa prepušča v veliki meri privatni iniciativi. Tako obstoje za vse stopnje pouka (visoka šola, višja in nižja srednja šola in ljudska šola) poleg javnih tudi zasebni zavodi, na srednji stopnji celo v večjem številu kot javni. Pri javnem šolstvu sodelujejo odlično pokrajinske in lokalne oblasti. Na čelu učne uprave stoji prosvetni minister. Njegov urad ima oddelke za posamezne stopnje (Departement des Sciences et des Arts. Administration de TEnseignement normal itd.). Ob strani mu stoji posvetovalni odbor, tako za ljudsko šolstvo »Conseil de Perfectionne-ment de TEnseignement normal et primaire«, za srednje šolstvo »Conseil de Perfectionnement de Tlnstruction moyenne« in za višje šolstvo Conseil de Perfectionnement de TEnseignement superieur«. Slednji sestoji n. pr. iz 8—10 članov, ki mu predseduje minister sam ali njegov delegat in ki sklepa z absolutno večino ob navzočnosti vsaj petih članov. S posvetovalnim glasom prisostvuje sejam tega sveta generalni tajnik Departementa, generalni direktor in generalni inšpektor za srednješolski pouk ter štiri osebe, ki jih imenuje minister izmed ravnateljev in profesorjev popolnih srednjih šol (Athenees). Polovica teh se vsako leto izmenja. Kadar gre specialno za nižje srednje šole (ficoles moyennes — »srednjice«), se lahko pritegneta namesto dveh najmlajših članov dva ravnatelja teh zavodov. Tudi srednješolski nadzorniki (štirje) lahko prisostvujejo sejam na povabilo ministra ali sveta samega. Posebni inšpektorji so nastavljeni za telovadbo, risanje, glasbo, ročna dela in gospodinjstvo. Naloga tega sveta je, da izraža mnenje o učnih načrtih, pregleda knjige, ki se rabijo pri pouku in v šolskih knjižnicah ali ki so namenjene za nagrade. Zato izdaja poseben katalog ali imenik knjig iz vseh strok ter daje navodila nadzornikom in sprejema njihova poročila (prim. zapisnika sej te korporacije v Rapport triennal 1. c. 471 ss.). Pri reševanju načelnih vprašanj sodelujejo tudi profesorske konference, katerim predloži višja oblast vsa važna metodična vprašanja v posvetovanje in presojo, tako o spremembah učnega načrta, o vzgojnih direktivah, o metodiki zlasti pri jezikovnem pouku itd. Poseben referent pri prosvetnem svetu sestavi o njih sodbah podrobno in pregledno poročilo, ki se objavi in služi za podlago tozadevnim ukrepom (cf. Conferences professorales dans les Athenees royaux, Bruxelles 1910). V vsaki pokrajini obstoji potem stalen odbor pokrajinskega sveta (Deputation permanente du Conseil provincial), ki odloča zlasti glede podpor in vrste podpiranih šol, oziroma uprave lastnih zavodov. Javne šole v Belgiji namreč niso le državne, ampak lahko tudi pokrajinske ali od pokrajine podpirane in občinske ali od občine podpirane. Tako imajo tudi občinski sveti važno besedo pri šolstvu. Šole, tudi srednje, upravljajo upravni sveti (Conseils odn. Bureaux administratifs), ki imajo na skrbi prostore, opravo, učila, sploh vse zunanje vodstvo in nadzorstvo. Obstoje pa iz župana in svetovalcev ter 4—6 od vlade na predlog občinskega sveta vsaj do polovice izven njega imenovanih članov. Njemu je podrejen tajnik-blagajnik, nad-zirateljsko osobje in sluge. Ravnatelj zavoda mu poroča o vseh važnejših zadevah. Temu primerno nosi občina tudi pri državnih zavodih brez posebnega odobrenja do tretjine stroškov za vzdrževanje; nekaj prispeva država, ostalo se krije iz šolnine, darov itd. Profesorske plače sestoje iz glavnih dohodkov in izrednih poviškov, ki so znašali pred vojno od 200—1000 frankov, ter postranskih dohodkov, t. j. pri ravnatelju stanarine in šolnine, pri profesorjih šolnine (izvzemši profesorje risanja, telovadbe in glasbe). Država je garantirala tedaj posameznikom letno minimum 700 frankov dohodkov iz šolnine, sicer je bila pa višina tega zneska zelo različna z ozirom na starost, zavod, razred itd. V letih 1851—-1881 so plače zelo variirale tudi po predmetih; šele potem so jih pravičneje izenačili. Profesorje specialnih sekcij na srednjicah plačuje izključno država. Prosvetni minister sestavi vsako leto finančno, vsako tretje leto splošno poročilo o stanju šolstva, ki ga predloži zakonodajni zbornici. VISOKE (STROKOVNE) ŠOLE, Najprej je bilo v Belgiji v temeljih urejeno višje šolstvo z zakonom iz 1. 1834, dočim je izšel ljudskošolski zakon 1. 1842 in srednješolski 1. 1850. Že 1. 1834 je imela Belgija štiri univerze, ki obstoje še danes: državni v Liegeu (Lüttich) in v Gandu (Gent — flamska) ter privatni: katoliško v Malinesu (Mecheln), sedaj v Louvainu (Löwen) in svobodno (liberalno) v Bruxellesu (Brüssel). L, 1894 se je ustanovila v Bruslju še socialistična »Universite Nouvelle«, ki se pa ni obdržala (razen Institut des Hautes Etudes). Teološko fakulteto ima le luvanjsko vseučilišče, drugače pa imajo vsa filozofsko-literarno, realno, pravno, medicinsko in tehnično fakulteto poleg drugih specialnih višjih zavodov, ki so večinoma grupirani okoli njih. Živino-zdravniška visoka šola (Ecole Veterinaire) je v Cureghemu. — Posebej naj omenimo: tehniško (Ecole Polytechnique) v Bruslju, rudarsko šolo (Ecole des Mineš) v Liegeu in Monsu, druge tehniške: »Ecole des Ponts et Chaussees«, »Ecole du Genie Civil« v Gandu, »Ecole des Arts et Manufactures« v Gandu in Liegeu, »Institut d'Elec-tricite« v Gandu in Liegeu, poljedelsko »Institut Agricole« v Gemblouxu, konzularne oddelke na vseučiliščih (Sections Commer-ciales et Consulaires des Universites odnosno Ecoles des Sciences — ali des Hautes Etudes Commerciales et Consulaires annexees ä l’U.) v Gandu, Liegeu, Louvainu, kolonijalno »Ecole Coloniale Superieure« v Anversu, ter vojaške »Ecole Militaire«, »Ecole de Guerre«, »Navire-Ecole Belge« i. dr. Posebno trgovsko visoko šolstvo je zelo razvito. Razen trgovskih in konzularnih oddelkov na vseučiliščih obstoje še take visoke šole, javne in zasebne (Ecole des Hautes Etudes Commerciales et Consulaires, Ecole Superieure Commerciale et Consulaire, Ecole Superieure ali Institut Superieur de Commerce) v Bruslju, Gandu, Liegeu, Louvainu, Anversu (jezuitska), Monsu (dve, ena pokrajinska). Študij v raznih sekcijah traja po tri leta. Obligatni so trije jeziki, poleg francoščine in angleščine se poučuje večinoma nizozemščina, nemščina, španščina, laščina, ruščina, tuintam še drugi jeziki. Podeljujejo lahko doktorat. Od drugih strokovnih visokih šol naj označim pobližje tekstilno v Verviersu (Ecole |Superieure des Textiles) iz 1. 1894. Višji tečaji trajajo štiri leta, poseča jih sedaj 250 dijakov; diplomirani inženjerji dobe vedno izborne službe. Ima tudi nižje tečaje za tkanje in barvanje, ki so dostopni že absolventom nižjih srednjih šol. V Gandu sta dve pivovarski šoli (s triletnim študijem); »Institut Superieur des Fermentations« in »Ecole Technique et Superieure de Brasserie Saint Lievin«; prvo vzdržuje društvo pivovarnarjev, druga pa je pod duhovniškim vodstvom. Prva ima višji oddelek za inže- njerje in obrtnega za lastnike pivovaren in njih otroke, razen tega sekcijo za delavstvo. Druga (iz 1. 1892) ima le višji tečaj. Učni načrt obsega pri obeh vse panoge te stroke. Tudi na raznih tehniških (obrtnih) višjih šolah traja študij tri leta, razen pri državni »Ecole Centrale des Arts et Metiers« v Bruslju, ki ima štiri letnike. Je to nekak višji električno-strojni zavod za industrijce in tovarnarje, urejen po ameriškem sistemu, nudi torej več praktičnega znanja kot pa specialne šole pri univerzah; bavi se zlasti z izdelovanjem novovrstnih strojev. Sicer pa obstoja tudi tu obrtni oddelek za strokovne delavce v tvornicah. Zanimivo je, da jo je ustanovil neki jezuit. Tehniško šolo v Liegeu (Ecole Technique) pa vodijo še sedaj jezuiti. Ponaša se z najmodernejšimi metodami po francoskih, nemških in ameriških vzorih; ima tudi pripravljalno obrtno šolo. »Institut Technique« v Namurju stoji pod škofovim vodstvom. Obrtni oddelek za nižješolske absolvente ima trileten pouk, v tehniškem za abituriente pa traja študij štiri leta. Šolo v Erquelinnesu (Ecole d'Arts et Metiers) vodijo bratje krščanskih šol (francoski misijonarji), ki so jim med vojno nemški letalci razrušili prejšnji zavod v Reimsu. To so tisti redovniki, ki jim je francoska vlada po sprejetju lajiških zakonov dovolila le par novicijatov doma, dasi silno mnogo store za francosko narodno propagando, ker vzdržujejo šole po vsem svetu izven Francije, zlasti v Južni Ameriki in v Levanti: 1. 1921 so vzdrževali 819 francoskih zavodov z 8130 učitelji in 208.342 učenci. Šola v Erquelinnesu se lepo razvija, sedaj šteje 360 dijakov; študij obsega kot drugod na takih šolah zlasti fiziko, tehniko, kemijo, mehaniko. Dve obrtni šoli s triletnim poukom upravljajo nadalje usmiljeni bratje dela: »Ecole d'Arts et Metiers« v Pierrard - lez - Virtonu in »Institut Industriel et Professionnel« v Charleroi-Nordu. Prva ima višji in nižji tečaj, druga pa nižjega, a poleg tega tudi večerne in nedeljske kurze.—Umetnostno akademijo imata Anvers in Bruselj, konservatorij Bruselj, Gand in Liege. Naposled zasluži omembo šola za umetelno obrt v Maredsousu (Ecole de Metiers d'Art), ki jo vzdržuje ondotna opatija. Iz teh primerov je razvidno, da je v Belgiji dobro preskrbljeno za strokovni pouk, ki se goji, kot bomo kesneje videli, tudi v splošnih srednjih šolah. Šole je ustvarila večjidel privatna iniciativa. V državi je močno razvita industrija in ni čuda, da skrbe trgovska, tovarniška in obrtna udruženja za potreben naraščaj. Značilno je, da nudi veliko teh šol strokoven pouk tudi za nižje uslužbence, da imajo celo večerne ali nedeljske tečaje, da imajo torej mešan značaj. Vse imajo pravico javnosti in so državnim enakopravne, ker imajo od oblasti potrjen učni načrt. Študij traja večinoma tri leta, ponekod obstoje tudi pripravljalni tečaji ali pri zasebnih internati. Pri vseh je običajna sprejemna skušnja, predvsem iz realnih predmetov (matematike), ki so je ponekod oproščeni abiturienti modernih ali obrtnih sekcij srednjih šol. Tako je vstop omogočen le izbranim in za tisto stroko sposobnim dijakom ter ni nujno omejen po gotovih spričevalih od drugod. Nekateri zavodi izdajajo tudi v zvezi z bivšimi dijaki izvestja ali strokovne obzornike. Najbolj pa pade v oči velika vloga, ki jo ima na tem polju duhovščina, Veliko opisanih šol ima duhovniško vodstvo in zato tudi primerno versko in etično vzgojo na programu. Dokaz, kako se je tu duhovščina znala prilagoditi potrebam časa in kako je korakala na čelu napredka celo v realnih vedah: in to je posebno poučno. — Študij na univerzah je razdeljen na sledeči način: Za naslov »kandidata« se zahteva na filozofski fakulteti študij dveh let in dve skušnji; za doktorat zopet dve leti z dvema izpitoma ter še posebej javen zagovor disertacije. Fakulteta obsega pet skupin. Profesorski aspiranti morajo voditi javno lekcijo o predmetu, ki ga določi prej »jury«. Na realni fakulteti sta predpisani dve taki lekciji; sicer je slednja urejena podobno ter ima sedem skupin. Pravniki študirajo eno leto na filozofski fakulteti in eno leto na juridični, preden postanejo na podlagi prvega izpita kandidatje. Za doktorat sta predpisani še dve leti študija in 2 izpita, za notarje tri leta s tremi izpiti. Za medicinske kandidate je predpogoj enoletni študij na realni fakulteti in dve leti z dvema izpitoma na medicinski; za doktorat je potreben še trileten študij s tremi izpiti. — Farmacevtski študij obsega dve leti s tremi skušnjami (po enem letu na realni fakulteti). Na tehniki se študira dve leti za stopnjo kandidata in še tri za eno izmed štirih vrst inženjerjev. Političnosocialna šola ima šest oddelkov: političnega, socialnega, gospodarskega, kolonijalnega, upravnega in finančnoekonomskega. Učna doba za kandidata je dve leti z dvema izpitoma, za doktorat še eno leto z izpitom, disertacijo in zagovorom. — Za trgovskega inženjerja se študira štiri leta in je treba napraviti štiri izpite. Tako zvana »Ling universitas« je namenjena telovadnim učiteljem. Zanimiva uredba so visokošolske tekme (Concours uni-versitaires) za dijake ali absolvente do dveh let po dovršitvi. Iz vsake grupe se postavijo štiri teme, o katerih napišejo tekmovalci po izberi razprave; delovni čas je 18 mesecev. Druga točka so, če smatra »jury« to za potrebno, klavzurne naloge na podlagi treh vprašanj, izmed katerih izbere tekmovalec eno za odgovor. Kot tretja stvar je na programu zagovor razprave in treh tez. Za uspeh so predpisane tri petinke točk; nagrade so štipendije. Te tekme imajo namen vzpodbujati akademike k vztrajnosti in pridnosti ter obenem gmotno pomagati nadarjenim dijakom. Po svetovni vojni je dobila Belgija tudi tako zvano »F o n d a t i o n u n i -v e r s i t a i r e«, za katero se ima zahvaliti ameriškim podpornikom (Herbert C. Hoover od »Comission for Relief in Belgium«) oziroma članu narodnega odbora (Comite National) fimileu Francquiju, ki jo je izposloval. Ta ustanova daje dijakom posojila, diplomiranim absolventom štipendije za enoleten obisk ameriških vseučilišč in podpira znanstvenike začetnike, pa tudi starejše; podpiranci izdajajo poseben Bulletin du Cercle des Alumni de la Fondation universitaire, Bruxelles 1923 s. Čas, 1924/25. 16 Dijakom je na razpolago v Bruslju dijaški dom (Maison des Btu-diants) in dom za dijakinje (Maison des fitudiantes). O zanimanju za socialno vprašanje priča »Semaine sociale universitaire«, ki obstoji od L 1912 dalje. Povsod je poskrbljeno za knjižnice, največja je kraljeva biblioteka v Bruslju. Z 1. 1922 je začela podpirati država tudi privatni univerzi, ki sta se doslej vzdrževali sami. Pripomniti pa je treba, da so bili že prej diplomi na katoliški univerzi v Luvanju in liberalni v Bruslju enakovredni državnim. Sicer pa podeljujejo vse belgijske univerze le fakultetne diplome, ki so splošno veljavni, a izpiti so delajo lahko tudi pred centralnimi državnimi komisijami. Katoliško vseučilišče v Luvanju uspeva jako lepo. Izšla iz konca srednjega veka (ust. že 1. 1425), je ta univerza, ki jo upravlja posebno ravnateljstvo, danes vsestransko visoko razvita. Profesorski zbor šteje okrog 160 članov in število akademikov vsled priznanih učnih moči, izvrstne organizacije pouka, skrbne vzgoje, ki se drži verskoetičnih načel, in zato prav dobrih uspehov še vedno narašča: 1. 1921/22 je bilo vpisanih 3244 slušateljev, med njimi okoli 50 slu-šateljic. Visoka šola ima tudi konvikte (kolegije) za par stotin dijakov in za dijakinje. Obilno je poskrbljeno za realne vede s tem, da je priključenih dokaj praktičnih zavodov (razne tehnične, trgovska, po-litičnosocialna, konzularna, kolonijalna, poljedelska, pivovarska šola). Poleg državnoveljavnih podeljuje tudi vrsto le akademskih naslovov. Kar se tiče univerze v G a n d u, ki ima — vštevši tehniški, trgovski, arheološki in telesnovzgojni oddelek — do 180 učnih moči, se je vršil od 1, 1921 naprej oster boj za to, da postane flamska (nizozemska), kar je s sodelovanjem katoliške in socialistične stranke 1. 1923 tudi prodrlo. To dejstvo je hudo zabolelo francosko govoreče Valonce, ki vidijo v tem korak k delitvi države, a je napravilo velik vtis tudi v Franciji (prim. La Vie universitaire, Janvier 1923, 11 s.). Univerza v L i e g e u je imela 1. 1921/22 2350 dijakov, med temi 1909 Belgijcev in 441 tujcev (tudi 8 Jugoslovanov, 120 dijakinj). Po fakultetah: fil.-literarna 245, realna (Sciences) 292+518, juridična 252, medicinska 387, tehnična 498, specialna trgovska šola 158; na specialni inženjerski in rudarski šoli jih je bilo vrhutega 1016. Od 28. avg. 1922 dalje ima tudi Institut superieur d'Histoire et Litterature Orientales, ki podeljuje vse grade. Poleg običajnih diplomov eksistirajo tudi Certificats d'etudes in Doctorat special. Biblioteka šteje 13.679 zvezkov. Dijakom zlasti dobro služi akademski dom »Maison des fitu-diants« z menzo in dobro obiskano čitalnico. Bruseljska »Universite Libre« ima poleg običajnih pet fakultet kot specialne šole še »ficole Politique et Sociale« in »ficole de Commerce«. Učne moči imenuje upravni svet na utemeljen predlog fakultetnih svetov (Colleges de Facultes). Akademski svet (Conseil academique) je sestavljen iz 16 članov. Zunanje vodstvo je v rokah upravnega sveta (Conseil d'Administration), ki se voli na deset let in sestoji iz skoraj 30 članov: 11 dobrotnikov univerze, 16 profesorjev in zastopnikov mesta ter province Brabant in 2 častnih predsednikov. Njegove tekoče posle vodi odbor (Bureau), sestoječ iz sedmih članov: predsednika, podpredsednika, rektorja, upravnika, enega stalnega člana, tajnika, blagajnika. Disciplinarni red obsega tri kazni: opomin, začasna prepoved obiskavanja predavanj in izključitev. Glavno načelo vseučilišča je svobodno raziskavanje. Predavateljev je bilo 1. 1922 na fil.-literarni fakulteti 24, na realni 24, na juridični 22, na medicinski 68, na tehnični 24, na politični šoli 13, na trgovski 6, na pedagoški sekciji 7. Vseučilišče ima vse potrebne institute, laboratorije, muzeje, klinike itd. — Srednješolski (atenejski) profesorji se šolajo predvsem na univerzah v Liegeu in Gandu, kjer obstoje zanje posebni višji normalni kurzi z internatom oziroma državnimi štipendijami. Pri prvi je seminar za jezikovne predmete, pri drugi pa za eksaktne vede. Za profesorice so taki državni seminarji v Liegeu in Bruslju. Profesorji za nižje srednje šole se izobražujejo v (dveletnih) seminarjih odn. nonnalkah v Nivellesu in Gandu in zasebni v Malonneu. Privatne prof. pripravnice za ženske (ftcoles normales moyennes libres) so še v mestih Louvain, Thielt, Wavre-Notre-Dame, Nivelles, Champion, Tournai, Eecloo, Jupille, Landen, nadalje Turnhout (Institut du Saint - Se-pulchre), Gand (Dames de l’Instruction chretienne), Gand (Societe gantoise pour l'Instruction superieure des jeunes filles), Bastogne (Soeurs de Notre-Dame). Za profesorje risanja je poseben izpitni odbor v Louvainu na umetnostni akademiji, za profesorje telovadbe za dečke v Bruslju, za deklice pa v Scharbeeku. Profesorjem germanskih jezikov daje vlada štipendije za poset počitniških tečajev v Angliji, Holandski in Nemčiji. Vzgojo profesorjev in podeljevanje akademskih časti urejuje zakon z dne 10. aprila 1890 in 3. julija 1891. O reformnih predlogih glede dviga univerzitetnega pouka, vpeljave sprejemnih izpitov za univerze oziroma zvišanja srednješolskih razredov od sedem na osem ter zmanjšanja splošnega študija juristov in mcdicincev na filozofski in realni fakulteti i. dr. prim. Leon Leclere, L'Enseignement superieur en Belgique v »Revue internationale de l’Enseignement« 1922, 283 ss. SREDNJE ŠOLE. A. Javne srednje šole. I. Popolne srednje šole (ateneji) in njih učni načrt. Belgijske državne srednje šole so podobne francoskim, vendar se ne imenujejo »Lycees«, temveč »Athenees (royaux)«. Študij traja sedem let in se razdeli na dve panogi: humanistično (Humanites anciennes) in moderno (Humanites modernes). Prva se razcepi s tretjim letnikom v latinsko-grško in latinsko sekcijo, druga pa s petim letom v realno in trgovsko-obrtno. Kakšen je učni načrt? Predmeti so razdeljeni sledeče: V najnižjem, t. j. 7. razredu (= našem 1. r.) humanističnega oddelka se poučuje verouk 2 uri, latinščina 6 ur (le v humanističnem oddelku), francoščina 7, flamščina 6, zgodovina 2, zemljepis 1, aritmetika 3, risanje 2, lepopisje 1, telovadba 2, glasba (petje) 11 ur, skupaj 28—33 ur na teden. Na pismeno željo staršev je namreč mogoča oprostitev od veronauka, na podlagi vsakoletnega zdravniškega izpričevala tudi od telovadbe. V modernem je eno uro več francoščine. V 6. razredu humanističnega oddelka je eno uro več latinščine in eno uro manj francoščine kot v 7. razredu, v modernem oddelku prideta zraven dve uri angleščine, v obeh pa odpade lepopisje. Od 5. hum. razreda dalje se pomnoži pouk latinščine na 8 ur, nanovo se začne v grškolatinski sekciji pouk grščine s 5 urami, francoščina in flamščina se skrčita v obeh na 3 ozir. 4 ure; v mod. oddelku pripadejo flamščini in angleščini po 4 ure. Razen tega se poučuje v latinski in moderni sekciji prirodopis 2 uri in se razširi pouk v matematiki na 4 ure. Od 4. r. dalje je glasba le še v najvišjih dveh razredih fakultativna. V 4. hum. razr. se poučuje na flamskih zavodih angleščina 2 uri, neobligatno tudi nemščina 2 uri, v valonskih sta ta dva jezika neobligatna; tako tudi v naslednjih razredih. Prirodoslovje je v 4, razredu obligatno za vse sekcije (2 uri), a zato je v grškolatinski sekciji risanje fakultativno. V mod. oddelku se skrči francoščina na 6 ur, angleščina na 3 ure, nanovo pa pride trgovski pouk s 3 urami; za tiste, ki nameravajo z naslednjim letom prestopiti v trgovski oddelek, je tudi nemščina obvezna (2 uri). V 3. hum. razredu je na flamskih zavodih obligatna nemščina ali angleščina 2 uri, v valonskih pa fakultativna, v latinski sekciji se poučuje matematika 6 ur, prirodoslovje 3 ure, slednje istotako v novi realni sekciji. V obeh modernih sekcijah se zniža francoščina na 5 ur, nemščina se zviša na 3 ure, angleščina je obligatna le še v trgovski sekciji 3 ure, a jo zavod lahko zamenja z nemščino. Pouk matematike se zviša v latinski in realni sekciji na 6 ur, prirodopis na 3 ure, risanje na 3 ure; v trgovski sekciji ima matematika 3 ure, prirodopis 2 uri, trgovske vede 4 ure, risanje postane neobvezno. V 2. razredu pade v latinski in realni sekciji prirodopis zopet na 2 uri, v trgovski se dvigne na 3 ure; v zadnji naraste trgovski pouk na 5 ur. V najvišjem 1. razredu (»retorika« imenovanem) dobi v mod. oddelku francoščina 1 uro več (6 ur), angleščina zgubi 1 uro (2 uri), matematika ima v latinski in realni sekciji kar po 8 ur, t. j. 2 uri več, zgubi pa 1 uro v trgovski sekciji (2 uri). Prirodoslovje se poglobi v grškolatinski in trgovski sekciji s praktičnimi vežbami in dobi v zadnji 1 uro več (4 ure), v ostalih dveh se reducira na 1 neobvezno uro; risanje ima v latinski in realni sekciji po 3 ure. Kot učni jezik se je dolgo držala povsod francoščina. Zakon z dne 15. junija 1885 je odredil, da se v nevalonskih zavodih lahko rabi flamščina odnosno nemščina kot učni jezik pri materinščini, zemljepisu in zgodovini ter vsaj še pri prirodoznanstvu; pri terminologiji naj se upoštevata povsod oba glavna deželna jezika. Dodajmo nekatere pripombe glede posameznih predmetov! Verouk. Učni načrt določa za vse razrede profesor verouka v smislu cerkvenih navodil. Pouku sta odmerjeni v vseh razredih po 2 uri; obvezen je za vse učence, ki niso na pismeno prošnjo staršev oproščeni. Tako se poučuje verouk v 20 atenejih, v 77 državnih srednjicah za dečke in v vseh 34 za deklice. Jeziki. Kakor drugod so tudi v Belgiji mnogo razmotrivali o pouku klasičnih jezikov, preden so prišli do sedanjih uredb oziroma današnje razdelitve na sekcije. Latinščina se poučuje v humanističnem oddelku v prvih dveh letih po 6 ozir. 7 ur, v naslednjih po 8, grščina s 3. letom počenši v vseh razredih gorškolatinske sekcije po 5 ur. Kako povečati uspehe, kot jih po pravici pričakujejo pri bogato odmerjenem številu ur? O tem vprašanju so v Belgiji opeto-vano razpravljali. Poudarjalo se je med drugim, da manjka pouku enotnosti in kontinuitete. Kajti klasične jezike poučuje navadno isti protesor, ki ima tudi pouk materinščine in ki ostane stalno v določenem razredu. Ko pride dijak v višji razred, naleti često na profesorja z drugo metodo ali drugačnimi zahtevami. Zato so pred kakimi desetimi leti uvedli za poskušnjo modus, da uči te jezike specialist, ki spremlja dijake v višje razrede. A tu so se pokazale v praksi druge neugodnosti, zlasti ker se tako izgubi kontakt z materinščino, s katero morajo tvoriti po romanskem pojmovanju klasični jeziki učno enoto. Zato so ta način zopet opustili. Pač pa se je sklenilo, da naj se vrše pogosto periodični sestanki profesorjev teh jezikov, na katerih naj se doseže enotno postopanje pri pouku, predvsem pa naj izda uprava natančen in podroben uraden učni načrt za vsak razred posebej. Tu je treba povedati, da je res izdalo ministrstvo točno detajli-rana navodila ne samo za klasične, ampak tudi za druge jezike in za vse predmete sploh, tako da so profesorji popolnoma na jasnem, kaj in kako naj uče v posameznih predmetih. Vsakemu predmetu ali skupini je namenjena posebna brošura v obeh deželnih jezikih. Veselje je prebirati te oficielne direktive, ki obsegajo s pedagoške, metodične in snovne plati v splošnem in podrobnem vse potrebne napotke, kako naj se dotični pouk vrši, A ti osnutki niso enostavno diktirani od zgoraj, temveč so plod bogatih izkušenj, ker temelje na rezultatih profesorskih konferenc, katerim je minister predložil tekom let na pobudo nadzornikov in prosvetnega sveta razne točke v razpravo. To skupno reševanje metodičnih vprašanj je v Belgiji zgledno. Za stare jezike velja pravilo, da prevladuje v prvih dveh razredih slovnica in besedje. Pravila niso sama sebi namen, zlasti ne subtilna, prav tako ne znanje čisto redkih besed, vendar pa mora biti tu podana podlaga, ki se poglobi v srednjih razredih. Tu se urijo učenci v opazovanju, sodbi in sklepanju. Primerjanje z materinščino mora biti stalno. K umsko-logični izobrazbi se pridruži kesneje estetska in moralna vzgoja, ki je višji cilj pouka. Snov je treba izbirati po važnosti za študij jezika samega in za splošno izobrazbo. Točno prestavljanje še ni vse, treba je podati dijakom vsestranske zveze in kulturno ozadje. Tu je posebno na mestu kurzorično prevajanje iz lažjih avtorjev (antologij), ko se ob raznih momentih lahko ilustrirajo kar moč nazorno splošne razmere nekdanjih časov v primeri z današnjimi. V nižjih razredih se priporočajo tudi lahke vaje v konverzaciji po načinu modemojezikovnega pouka, kesneje recitacije, domače čtivo in vsa mogoča ponazorjevalna sredstva. V posameznem je tvarina razdeljena slično kot drugod; omenim naj le, da se rabi poleg slovnice in krestomatije že v 7. in 6. razredu Epitome historiae sacrae od Lhomonda (male zgodbe) v svrho kurzivnega prevajanja, V 5. razredu se čitajo poleg Nepota Fedrove izbrane basni in Lhomondov izbor iz raznih pisateljev De viris illustribus urbis Romae. Podobno berejo v 5. razredu pri grščini Ezopove izbrane basni, v 4. razredu Lukianove Dialoge ter še druge basni (Babrios), v 3. razredu poleg Ksenofonta (Anabasis) in izbora iz Herodota tudi sestavke iz posebne antologije. Izmed živih jezikov je na prvem mestu francoščina. Poučuje se v humanističnem oddelku v 7. razredu 7 ur, v 6. razredu 6 ur, v naslednjih po 3 ure (le v flamskem 1. razredu 1 uro manj); v modernem oddelku pa v prvih treh letih po 8 ur, v nadaljnih po 5—6 ur. Drugi deželni jezik (flamščina ali nemščina) se poučuje v humanističnem oddelku v drugem letu 5 ur, potem pa po 3 ure (v flamskih zavodih v prvih dveh letih po 6 ur), v modernem oddelku v prvih dveh letih po 6 ur, pozneje po 3 ure (v flamskih v prvem letu po 7 ur). Za vse jezike je predpisana enotna terminologija. Slovnice naj se nauče dijaki praktično od slučaja do slučaja. Pravopis je težak, zato so potrebna številna narekovanja. Naj navedem za zgled pravila glede diktatov. Vzeti jih je treba iz dobrih beril z vzgojno vsebino, bodo naj kratki, relativno lahki, tako da se težkoče počasi stopnjujejo. Profesor označi najprej na kratko vsebino, opozori na kako važno pravilo, razloži neznane besede in prečita tekst. Nato narekuje počasi cele stavčne skupine brez ponavljanja. Učenci pišejo takoj na čisto. Slednjič prebere profesor še enkrat tekst. Medtem je pisal boljši dijak besedilo na deski, ki je obrnjena od učencev proč. Potem se napisano pokaže razredu, nakar se izvrši skupna poprava na robu zvezkov. Šele to profesor pregleda in reduje. Vsak mesec naj se pišejo dve do tri naloge (redactions). Veliko važnost polagajo na ekspresivno čitanje. Kar se tiče razlage, je ta lahko različna. V glavnem pa naj je analiza notranja in zunanja, Pri prvi je treba navesti najprej zgodovinske oziroma življenjepisne podatke z ozirom na dotični sestavek. Nato čita profesor sam ter razloži vsebino, dispozicijo, izraze itd. ter poda literarno analizo v ožjem pomenu besede: določi misel-vodnico in glavno občutje, estetsko in moralno ceno dela, pove, odkod je prišla inspiracija, ali prevladuje čustvena ali miselna plat, kolika je mera človečnosti (etika, življenska resnica, socialna stran) ter primerja razloženo snov z ostalimi deli tistega pisatelja ali s sličnimi pojavi v slovstvu sploh. Pri zunanji analizi se ugotovi v glavnem oblika, poetiška tehnika, pa brez obširnega razlaganja etimologij, tropov in figur itd., pač pa važne posebnosti sloga. Vse to naj se vrši tudi s sodelovanjem učencev, ki se tako urijo v pravilnem izražanju, zgovornosti, sklepanju, presojanju in spominu. V nižjih razredih je prvo spretno in točno izražanje, v višjih pa primemo ocenjevanje misli, čustev in celotne vrednosti. Pri tem se mora profesor prizadevati, da vzbudi zanimanje za stvar in da je kar moč nepristranski. Priporoča se zadostno domače čtivo, ki naj izpopolnjuje šolski pouk in širi vsestransko izobrazbo. V to svrho je lepo organizirano izposojanje knjig iz šolskih knjižnic; učenci naj imajo posebne beležnice za prebrano čtivo. Govorne vaje naj se začno čimprej. V nižjih razredih so lahko enostavne obnovitve; kesneje se stopnjujejo do prostih referatov o raznih delih ali predmetih splošnozanimivega značaja. Kritika naj bo dobrohotna, vzpodbudna, in udeležujejo naj se je součenci. Referati naj se ne čitajo, ampak res prosto prednašajo. Od ostalih modernih jezikov se poučujejo sosedni germanski (angleščina, nemščina), ponekod tudi španščina. V humanistični sekciji se poučuje angleščina šele v štirih višjih razredih kot prost predmet (v flamskih obligatno) po 2 uri, v moderni pa je angleščina v realnem oddelku neobligatna, obvezna pa s četrtim letom za tiste, ki gredo na trgovski oddelek (2—3 ure); nemščina je tu obligatna za oba oddelka od drugega leta dalje (2—4 ure). Svojčas so prisojali v Belgiji modernim jezikom razen francoščine malo važnosti. L. 1895 pa je bil imenovan za žive (germanske) jezike poseben nadzornik. Od tega leta dalje so se razmere zelo izboljšale. Za izobrazbo profesorjev so se ustanovile specialne stolice na nor-malkah v Gandu in Liegeu, kjer se je lahko pozneje dobil doktorat, izenačili so te profesorje z ostalimi tudi glede plač in deleža na šolnini in jim dajali ustanove za počitniške tečaje. Število ur se je pomnožilo; drugi deželni jezik je postal za vse obvezen tudi na šest-razrednih pripravljalnicah; v srednji šoli se poučujeta dva tuja jezika od drugega leta dalje v modernem, trije od četrtega dalje v trgovsko-obrtnem oddelku. Metoda je odslej induktivna, direktna, nazorna, učni jezik dotični tuji jezik. Gleda se na enotnost pouka, snujejo se knjižnice, dijaki dobe za nagrado knjige v dotičnem jeziku, v njem pišejo pri tekmah proste naloge in odgovarjajo iz literarne zgodovine. Zgodovina se poučuje po 2 tedenski uri v treh koncentričnih ciklih: v prvem kratek celoten oris (1. leto), v srednjem obširnejši pregled (2.—4. L), ki se v višjem še poglobi (5.—7. 1.). Tako se jemlje v 6. in v 3. razredu zgodovina vzhoda, stare dobe in zgodnjega srednjega veka do križarskih vojsk excl,, v 5. in 2. razr. zgodovina poznega srednjega veka in novega veka do francoske revolucije, v 4. in 1. razr. pa sodobna zgodovina in zgodovina Belgije. Tako naj se pokaže raznolika razvojna črta z ozirom na napredek v omiki in udejstvovanju posameznih narodov; podajo naj se zanimive slike iz javnega in privatnega življenja, gospodarskih razmer in tudi umetnosti. Pouk naj bo kar moči nazoren, konkreten, slikovit in pregleden, metoda naj upošteva aktivno sodelovanje učencev, ki naj snov (lekcijo) pre-čitajo prej sami, da potem lažje razumejo in si bolje zapomnijo profesorjevo razlago, tako da služi knjiga le za pripravo in ponavljanje. Slično se vrši tudi zemljepisni pouk po 1 uro na teden v treh krogih: v 1. letniku splošen opis zemlje in delov sveta, v 2.—4. 1. se tvarina razširi in v treh višjih razredih se vzame natančno in sistematično. Snov je razdeljena zopet vzporedno: v 6. in 3. razredu se jemlje Evropa, v 5. in 2. Afrika, Azija, Amerika in Oceanija, v 4. in 1. kozmografija, pregled fizikalne, politične in ekonomske geografije ter posebej domovinoznanstvo (Belgija). Vsako leto se poda najprej hiter pregled tvarine prejšnjega razreda ozir. skupine, metoda naj bo intuitivna (opazovanje in razumevanje), zanimiva, ne malenkostna; zemljepisje je ključ k notranji in zunanji zgodovini narodov, zato naj se ne zanemari zveza z zgodovinskim poukom. Če mogoče, naj se poučuje oboje v posebnih, v to svrho primerno opremljenih dvoranah. Matematika se poučuje v grškolatinski sekciji v vseh razredih po 3 ure; v ostalih sekcijah na nižji stopnji po 3 ozir. 4 ure, na višji pa v trgovskem oddelku po 3 ozir. 2 uri, v latinskem in realnem po 6—8 ur; tu se učijo v 1, razredu sferične trigonometrije, analitične in deskriptivne geometrije. V 7. in 6. razr. se jemlje povsod le aritmetika, le-ta tudi v 5. grškolat. razredu, sicer se začne pouk algebre in geometrije v 5. razr., v grškolat, sekciji šele v 4. razredu. Metoda je kombinirana induktivno-deduktivna, kot je lastna eksaktnim vedam, pri geometriji je podlaga grafično predstavljanje oziroma risanje. Cilj je tudi praktičen (uporaba pri trgovini, obrti, umetnosti). Prirodopisni pouk se začne splošno šele s 3. letom, v grškolatinski sekciji šele s 4. letom in odpadeta nanj 2 tedenski uri. V prvih 2 letih se jemlje obakrat živalstvo in rastlinstvo. Na višji stopnji se poučuje v trgovski sekciji v 3. razr. fizika 2 uri, v 2. razr, fizika, meteorologija in kemija z vežbami 5 ur, v 1. razr. kemija in mineralogija z vežbami vred 6 ur. V realni in latinski sekciji je pouk manj obsežen (3—2 uri), kemija v 1. razr. (1 uro) je fakultativna. V grško-latinskem oddelku obsega ta pouk v zadnjih 3 razredih 2 uri na teden, a brez kemije in meteorologije. Trgovski in obrtni pouk v atenejih je bil sprva ločen. Po uredbi iz 1. jun. 1850 se je imenovala realna sekcija profesionalna in je imela 6 razredov in 3 oddelke (v zadnjih 2 letih poseben obrtni in poseben trgovski oddelek). Ker pa je bilo za obrtni oddelek premalo učencev, so 1. 1860 združili industrijski oddelek s trgovskim in pridržali neobvezen pouk iz mehanske in deskriptivne geometrije (po 2 uri). L. 1876 je dobil atenej 7 razredov ter se je razširil pouk matematike in jezikov. L, 1881 sta imela prva 2 razreda humanistični in realni oddelek, realni je ostal skupen še v sledečih 2 razredih in se je razdelil v višjih 3 razredih na realno in trgovskoobrtno sekcijo. Iz 1. 1887/88 datira »moderna« sekcija kot je urejena še danes. — Bistveno za trgovsko sekcijo je, da se poučujejo tu štirje moderni jeziki, nekaj specialne matematike (tako v 3. razr. osnove zemlje-merstva, v vseh 3 razredih tudi finančna algebra) ter trgovske vede. Že v 4. razredu se poučuje trgovska aritmetika in trgovstvo 3 ure, v pravi trgovski sekciji pa v 3. razr. isto 4 ure, v 2. razr. poleg tega še civilno in trgovsko pravo skupno 5 ur, k čemur pride v 1. razred še narodno gospodarstvo z gospodarsko geografijo ter statistika, skupaj 5 ur. Trgovstvo samo obsega pouk o trgovskih družbah, njih organih in trgovskih listinah, trgovsko računovodstvo, dvojno knjigovodstvo in trgovsko dopisovanje. Teoretični pouk se združuje s praktičnim, za podlago služijo faktična trgovska pisma in običajni obrazci, pri praktičnih vajah se obdela vsak slučaj v celem razvoju. Zanimivo je, da je vpeljan po nekod tudi poljedelski pouk. Poseben pouk v agronomiji se lahko organizira na atenejih kakor na srednjicah, kjer se pokaže potreba, to se pravi, kjer vloži upravni odbor šole tozadevno prošnjo, ki ji mora biti priložena lista učencev, kateri se na željo staršev formalno obvežejo, da bodo obiskovali vse predpisane lekcije. Tečaj se otvori, če se oglasi iz dveh najvišjih razredov vsaj 15 dijakov odnosno kmetskih sinov, ki se mislijo posvetiti poljedelstvu. Kurz (lahko tudi v flamščini) obsega 35 ur poleg praktičnih poskusov na šolskem vrtu in ogledov na vzornih kmetijah. Vlada določi in plača posebne učitelje, redovanje oziroma nagrade so iste kot sicer. Navadno se vrši tečaj dve leti zapored in se predava (po izberi) v prvem nauk o rastlinstvu, v drugem o živalstvu obenem z vsem, kar spada v področje agronomije. Ker je Belgija pomorska država, ima na nekaj srednjih šolah tudi mornariške tečaje (Cours de Notions maritimes), in sicer pri kr. atenejih. v Anversu in Ostendeu, pa na državnih srednjicah v Nieu-portu in Blankenbergheu. Tak kurz je namenjen dijakom višjih razredov in ima po 2 uri na teden. Predava se 1. plovstvo (vrsta plovbe, mornarski zemljepis in orientacija ter ribištvo), 2. ladjedelstvo, oprava brodov, služba na ladji i, dr. Na pouk v risanju polaga belgijska šola veliko važnost, ker uri oko in roko (opazovanje in natančnost), vzgaja estetski čut, vežba spomin, vzpodbuja tvorno domišljijo in pripravlja za potrebe življenja. Poučuje se v atenejih in srednjicah, pa tudi že v šestletnih pripravljalnicah in celo v otroških vrtcih (ficoles gardiennes) — tu seveda le osnovne oblike kot priprava za pozneje v zvezi z otroškim ročnim delom. V atenejih je risanje obvezno v grško-Iatinski sekciji v prvih 3 razredih, v zadnjih 4 pa neobvezno, v latinski in realni sekciji je obvezno v vseh razredih, v trgovski je neobvezno. Odmerjeni sta mu 2 tedenski uri, le v zadnjih 2 razredih realne sekcije 3. Pouk obsega tri stopnje z rastočim obsegom in vedno večjimi zahtevami. Nižja stopnja poda osnovne pojme in prvo vajo na osnovi geometrijskega risanja (ravne črte, ploske figure, krive črte etc.} in plastičnega risanja (črteži po naravi, po spominu, iz fantazije, teorija barv). Vzorci so vzeti iz narave: orodje, rastline, živali itd. Na srednji stopnji se uči v večji izmeri prostoročno, orodno, okrasno risanje na podlagi predmetov v isti vrsti, tudi z ozirom na praktične potrebe (vzorci za ročno delo). Na višji stopnji prevladuje risanje po spominu in domišljiji s sistematičnim naukom o perspektivi, barvah in slogih s pregledom umetnostne zgodovine. Telovadba se poučuje v atenejih po 2 uri in to v odmorih. Pevski ali glasbeni pouk (1 h) je le deloma obvezen. II. Nižje srednje šole (srednji c e) in njih ustroj. Komur ni do tega, da bi absolviral popolno srednjo šolo, ki posreduje kolikortoliko temeljito literarno in realno znanje, vstopi lahko v nižjo srednjo šolo (ficole moyenne de l'£tat). Take »sred-njice« obsegajo le trileten pouk in so namenjene nižjeuradniškim in praktičnim poklicom, torej boljši splošni izobrazbi malomeščanov, pa tudi trgovskega, obrtniškega in kmečkega naraščaja, ki je radi vedno večje domače in tuje konkurence potreben večjega teoretičnega in praktičnega pouka. Njih pomen za dvig javnega in gospodarskega nivoja se je kmalu pokazal. Notranje in vnanje uredbe državnih srednjic so podobne kot pri atenejih. So le eksternati, a če je dovoljen v bližini internat, ga mora ravnatelj nadzirati. Sicer pa je tudi v srednjicah uvedeno skupno učenje v zavodu v posebnih sobanah pod primernim nadzorstvom, plačuje se šolnina (minerval) itd. Za materialne potrebe skrbi upravni svet iz dotične občine, notranje vodstvo je v rokah ravnatelja, učnega in pomožnega osebja. Navadno so jim priključene 6 razredne pripravljalnice, ki imajo isti učni načrt kot osnovne šole, le da je obligaten še pouk drugega jezika (3 h), prirodopisa in risanja v zvezi z ročnim delom oz. v dekliški z gospodinjskim poukom (po 3 ure). Zanimiv je razvoj teh šol preko raznih etap in reform. Sprva so imele (po 1. 1850) enoten splošen učni načrt, v prvih 2 razredih bolj ali manj sličen prvima razredoma popolnih srednjih šol, ki se je specializiral v 3. razredu; trajalo je dolgo, preden so prevladale lastne potrebe praktičnega in lokalnega značaja in so dobile slednjič 1. 1897 čisto samostojen ustroj. Tako sta bila od 1. 1881—1888 prva 2 razreda koordinirana popolnim srednjim šolam, le 3. letnik je bil namenjen specialnim trgovskim in obrtnim predmetom in fakultativnemu tretjemu jeziku. Tedaj so bile organizirane tudi dekliške srednjice, v katerih je bil pouk v posameznih predmetih prikrojen bolj za praktične ženske potrebe (angleščina z 2. letom, prirodopis, higijena, kemija, glasba, telovadba, zlasti pa ročna dela in gospodinjstvo). L. 1888 sta se prva 2 razreda zopet odločila od gimna-zijskorealčnega programa, drugi jezik je postal neobligaten, tretji se je poučeval neobvezno že z 2. letom, trgovski predmeti so se izpopolnili. Z zakonom z 10. sept. 1897 se je uniformiranje nehalo, šola je dobila popolno avtonomijo v prid temeljitejši stanovski izobrazbi pridobitnih krogov: priključila se je 6razredna pripravljalnica z obligatnim 2. jezikom, srednjica je imela 1 splošno in za poskušnjo z 2. letom počenši 3 specialne sekcije: trgovsko, obrtno in poljedelsko. Poučevali so se trije jeziki, ponekod fakultativno še četrti — po praktični modemi metodi. — Uspehi so bili temu primerni. Število srednjic se je zvišalo od 46 z 4990 učenci 1. 1852 na 79 z 13.330 učenci 1. 1882 oz. 78 deških zavodov z 13.769 učenci 1. 1899 ter od 33 dekliških zavodov z 4361 učenkami 1. 1882 na 34 z 5570 učenkami 1. 1899 vštevši pripravljalnice. L. 1900 je bilo takih poskusnih specialnih sekcij osem in sicer šest trgovskih, ena obrtna in ena poljedelska. Danes imajo štiri moške in dva ženska tipa. Prvi letnik je skupen, z 2. letom se razdeli šola v eno splošno in eno specialno (trgovsko) sekcijo pri deških in eno splošno in eno specialno (trgovsko) sekcijo pri dekliških srednjicah. Poučuje se 13 do 16 predmetov z 30 do 32 urami na teden, od tega dve tretjini za splošne in ena tretjina za specialne predmete. Učni načrt se je večkrat spreminjal. Poleg dveh deželnih jezikov se je poučevala vedno zgodovina in zemljepis (tudi kozmografija), prirodopis, matematika (tudi zemljemerstvo), knjigovodstvo, lepopis in risanje, od 1872 dalje kemija itd. Sedaj so na programu še verouk (2 uri), en živi jezik neobvezno, higijena, knjigovodstvo, trgovsko pravo, ročno delo in gospodinjstvo, petje (1 uro) in telovadba (dve uri in pol). V le splošnem oddelku je sedaj specialen predmet 3. jezik in knjigovodstvo, nekaj več matematike in prirodopisa, v dekliškem pa žensko ročno delo (3 ure) in gospodinjstvo (1—2 uri); v dekliški specialni (trgovski) sekciji je tudi 3. jezik obligaten (3 ure). — Specialni predmeti so v trgovskem oddelku (za dečke kot za deklice): trgovska aritmetika (2 uri) in osnove trgovskega prava (2 uri), računo- in knjigovodstvo (4—5 ur), gospodarska geografija Belgije (1 ura), 4. jezik (2 uri), trgovsko gospodarstvo (1 ura), strojepis in stenografija; v obrtnem oddelku: osnove mehanike (1 ura), trgovske tehnologije in kemije (1—2 uri), risanje (4—5 ur), ročno delo (2—3 ure), knjigovodstvo in trgovsko gospodarstvo (1 ura); v poljedelskem oddelku: geometrija z ozirom na poljedelstvo (1 ura), osnove agronomije in praktične živinoreje (3 ure), sadjarstvo in zelenjavarstvo (1 ura), kmetijsko računovodstvo (1 ura), tehnično risanje (2 uri) in ročna dela (3 ure). Kar se tiče obsega in metode, velja slično kot za ateneje. V posameznem bi bilo omeniti tole: materinščini je odmerjenih v splošnem oddelku (kot že v pripravljalnici) po 6 ur, drugemu deželnemu jeziku po 5 ur, v ženskih srednjicah obema po eno uro manj; v trgovskih oddelkih imata oba jezika po 4 ure, tako tudi v obrtnem in poljedelskem, le da odpade v drugem letu na drugi jezik ena ura manj. Tretji jezik je v splošnem, obrtnem in poljedelskem oddelku neobvezen (3 ure), v trgovskem pa obvezen (4 ure v deških, 3 ure v dekliških šolah). Goji se posebno trgovsko, pa tudi šolsko dopisovanje med učenci različnih narodnosti; skušali so vpeljati celo posebne šolske biroje, L. 1900 se je poučevala flamščina v vseh srednjicah, nemščina v 69 deških in 27 dekliških, angleščina v 30 deških in 21 dekliških, vsi jeziki (vštevši francoščino) v 21 deških in 13 dekliških. Zemljepisju pripade ena ura in se vzame v prvem letu Evropa, v drugem ostali deli sveta, v tretjem Belgija in kozmografija. Pri zgodovini (2 uri) vzamejo v prvem letu snov do križarskih vojn, v drugem letu dalje do najnovejše dobe, v tretjem zgodovino Belgije; v poljedelski sekciji se uči v obeh letih le slednja (po eno uro). Prirodopis (2 uri) se poučuje v vseh sekcijah v zvezi s higijeno razen v trgovskih; tu je na programu v zadnjem letu deških srednjic kemija (1 uro). Prvo leto se jemljejo osnovni pojmi, anatomija človeka, živalstvo in rastlinstvo, v drugem letu nadaljevanje zoologije in botanike ter higijena in fizika, v tretjem letu nadaljevanje slednjih dveh ter kemija. Matematiki je prisojenih precej ur; v splošnem oddelku 4, 4, 5, v obrtnem in poljedelskem po 4, 5, v trgovskem 4, 3, a tu se uči tudi računovodstvo (5, 4) in trgovska aritmetika (dve uri v drugem letu). Na knjigovodstvo odpade po vseh razredih po ena ura. Lepopis se poučuje eno uro v drugem letu splošnega oddelka. Pouk risanja je urejen podobno kot v drugih šolah (po dve uri v vseh razredih), na petje odpade ena ura (v splošnem oddelku in prvem letniku moškega trgovskega oddelka obligatno, sicer v odmorih), telovadba razpolaga z dvema in pol do eno uro rednega šolskega časa. Najpozneje so uvedli v srednjice ročno delo (dve do tri ure): za dečke (1. 1897 v obrtne in poljedelske sekcije, 1. 1911 tudi v splošne). »Zakaj« — tako slove uradna utemeljitev — »popolni vzgojni sistem ne more zanemariti izvežbanja (formation) roke, ki je tako čudovito orodje, tako koristno v večini poklicev in v vseh priložnostih življenja. Glavne države Amerike in Evrope so vpeljale ročno delo ne le v osnovni, temveč tudi v srednji pouk« (Cf. Rapport triennal 1. c. LXIV, 48 ss). V to svrho so priredili najprej 1. 1910 na drž. srednji normalki v Gandu tozadeven tečaj za ročno delo za pripravo moči, 1. 1911 pa poseben počitniški kurz za profesorje risanja. Vprašanje dobave materiala je rešeno enostavno; ravnatelj pobere od vsakega učenca po par frankov in preskrbi papir, karton, les i. dr. ter ga razdeli predmetnim učiteljem; izdelki ostanejo last učencev. Lokal je lahko kakšen razred, risalnica ali kak drug prostor pri šoli (cf. navodila v Rapport triennal 1. c. 510 ss.). Način pouka je isti kot na učiteljiščih (gl. spodaj). Deklice se vežbajo praktično v ženskih ročnih delih (3 ure v splošnem, 1 uro v trgovskem oddelku) ter so deležne tudi primernega pouka v gospodinjstvu (1 ura v prvih letih, 2 uri v zadnjem razredu). III. Pregled javnih srednjih šol v Belgiji. Po statistiki z 31. dec. 1. 1911 (Cf. Rapport triennal I. c. XXX ss. in 551—645) je bilo tačas v Belgiji 20 kr. atenejev in sicer v mestih Anvers, Arlon, Ath, Bruges, Bruxelles, Charleroi, Chimay, Gand, Hasselt, Huy, Ixelles, Liege, Louvain, Malines, Mons, Namur, Ostende, Tongres, Tournai, Verviers. Imeli so skupno 6322 učencev. Razen tega so obstojale v tem času tri višje sekcije, priključene srednjicam v Saint-Gilles, Schaerbeek, Thuin z 237 učenci. Grško-Iatinske sekcije so štele 1776 -(-127 učencev, latinske 507 —f- 100, moderne 4039 -j- 10 učencev; na trgovske sekcije je odpadla nekako ena desetina vseh učencev. Število državnih deških srednjic je znašalo 1. 1911 78. Po provincah so se razdelile takole: Anvers 5, Brabant 9, Flandre Occi-dentale 7, Flandre Orientale 7, Hainaut 25, Liege 8, Limbourg 4, Luxembourg 4, Namur 11. Trgovskih oddelkov je bilo 10 in sicer pri srednjicah v mestih Anvers, Malines, Hal, Schaerbeek, Vilvorde, Limbourg, Waremme, Bruges, Laken in Gand. Obrtna sekcija je bila le ena v Päturages. Dve (v Blankenbergheu in Nieuportu) sta imeli mornariški oddelek. Število učencev v pripravljalnicah je bilo 9860, v srednjicah 5581, v trgovskih sekcijah 228, v obrtnih 24, skupaj 15.693. Dekliških srednjic je bilo 34 in so se porazdelile na pokrajine takole: Anvers 3, Brabant 9, Flandre Occ. 2, Flandre Or. 3, Hainaut 9, Liege 3, Limbourg 1, Luxembourg 1, Namur 3. Dve definitivni trgovski sekciji sta bili priključeni šolama v Schaerbeeku in Charle-roiu, dve poskusni pa v Malinesu in Molenbeek-Saint-Jeanu. Učenk je bilo v šestrazrednih pripravljalnicah 4272, v srednjicah 2162, v višjih dekliških tečajih na 10 državnih srednjicah 174, v trgovskih sekcijah 97, skupaj 6705. Poleg državnih obstoji v Belgiji večje število drugih javnih zavodov, ki jih vzdržujejo ali vsaj podpirajo lokalne oblasti (pokrajine, občine) in ki dobivajo lahko tudi državno podporo. Njih ustroj je pa sicer isti kot pri državnih in so tem enakoveljavne. Deških občinskih kolegijev (Colleges — popolne nedržavne srednje šole) z državno podporo je bilo 1. 1911 7: Diest, Nivelles, Tirlemont, Beeringen, Bouillon, Virton, Dinant. Učencev so šteli 782 in sicer v grškolatinskih sekcijah 282, v latinskih 30, v modernih 470. V nekaterih krajih, kjer ni kr., ateneja ali občinskega kolegija, obstoje takozvani patronirani (podpirani) zavodi, ki jim odstopi občina lokal ali nakloni podporo najdalje za 10 let. Takih podpiranih kolegijev je bilo tačas 8: Gheel, Herenthals, Courtrai, Poperinghe, Thielt, Binche, Herve, Neerpelt. Učencev so imeli 958 in sicer v grškolatinskih sekcijah 879, v latinskih 0, v modernih 79. Podobno je s srednjicami. Deških občinskih srednjic je bilo 6: 3 v Bruslju, potem v Saint-Gillesu, Saint-Josse-ten-Noodeu in Liegeu. Dijakov so štele 2987 in to v pripravljalnicah 1407, v srednjicah 1580; specialnih sekcij niso imele. Deških podpiranih srednjic je bilo 6 (Courtrai, Poperinghe, Thielt, Iseghem, Herve, Neerpelt) z 452 učenci, od katerih je obiskovalo vadnice 145, srednjice 316, 2 trgovski sekciji 12 in 2 poljedelski sekciji 69 učencev. — Dekliške občinske srednjice so bile 4 (Bruxelles, Ostende, Braine-le-Comte in Spa) z 872 učenkami in 598 v pripravljalnicah, 250 v srednjicah, 24 v višjih tečajih. Podpiranih dekliških srednjic je bilo 6: Bruxelles, Saint-Gilles, Saint-Josse-ten-Noode, Vilvorde, Liege (višji tečaj), Liege (z obrtnim oddelkom). Učenk so štele 2200 in sicer v pripravljalnicah 992, v srednjicah 1012, v višjih oddelkih 172, v 2 trgovskih sekcijah 24. — Celotna preglednica javnih srednjih šol v Belgiji 1. 1911. Vrsta šol Državne Občinske Podpirane Skupaj za- vodov učencev za- vodov učencev za- vodov učencev za- vodov učencev Kr. ateneji 20 6.322 I 7 782 8 958 35 8.062 Višje sekcije 3 237 1 — — — — 3 237 Deške srednjice 78 15.693 6 2.987 6 542 90 19.222 Dekl. srednjice* 34 6.705 4 872 6 2.200 44 9.777 Skupaj . . . 135 28-957 17 4.641 20 3.700 172 37 298 B. Zasebne srednje šole. Zasebno srcdnješolstvo je v Belgiji močno razvito. Bolje kot vse pripovedovanje nam pokažeta to sledeči tabeli (Cf. Rapport triennal 1, c. 622 ss.): Pregled zasebnih srednjih šol v Belgiji 1. 1911. a) po pokrajinah: Prav,: Anvers Brabant Flandre Occ. Fiandre Or. Nainaut Lidge Limbourg Luxemb. Namur Skupaj | Število zarodov 100 95 60 9» 52 72 25 21 14 537 o 03 O >o 20.107 14.236 7.7C5 16383 6.515 7.690 2.859 2.175 2.974 80.644 b) po upravi: Pod vodstvom Kolegiji Deške Dekliške Skupaj srednjice za- vodov učencev « za- vodov učencev za- vodov učencev za- vodov učencev škofov 61 10.103 56 9.983 — — 117 20 086 kongregacij 41 9.810 55 9.984 251 33.427 347 53.221 zasebnikov 19 1.720 25 2 398 29 3.219 73 7.337 Skupaj . . . 121 21.633 136 22.365 280 36 646 537 80.644 Dodajmo temu pregledu par opomb! Kakor je razvidno iz prve tabele, so pri privatnem srednjem šolstvu najbolje oz. vsaj dobro udeležene province Anvers, Flandre * Med temi je bilo pri nedržavnih tudi 5 višjih tečajev z 197 učenkami (2 Bruxelles, 2 Liege, 1 Saint-Josse-ten-Noode). Orientale, Flandre Occidentale, Brabant, Liege, Hainaut, slabše so zastopane Namur, Limbourg, Luxembourg, to se pravi, da prvačijo flamske pokrajine, valonske in mešane so srednje zastopane, najslabše pa nemški predel. Vzrok jačji flamski udeležbi pri vsem zasebnem šolstvu je večja verska gorečnost ozir, dolga zapostavljenost tega naroda. Če primerjamo potem delež javnih oblasti pri vzdrževanju srednjih šol z onim zasebne oskrbe, dobimo približno razmerje 1 : 3 pri zavodih in 1 : 2 pri šolarjih, kar znači, da je nad polovico srednješolske vzgoje v privatnih rokah. Glavno breme nosijo razni redovi, zlasti ženski, škofovski zavodi tvorijo nekako eno četrtino, lajiški pa komaj eno enajstino. Iz tega vidimo, da sloni velik del srednje izobrazbe na ramah duhovščine in verskih družb, ki vrše na ta način ogromno kulturno delo. Med številom nižje- in višješolcev oz. njih zavodi ni velike razlike, — srednjic je le malo več kot popolnih srednjih šol. Redovne in škofijske šole nosijo ime po redovih ali kakem patronu ter širšo označbo: kolegiji, instituti, (mala) semenišča, redkeje penzionati, sirotišča, šole, hiše, zavodi. Lajiške srednje šole se imenujejo zlasti liceji, instituti, penzionati ali šole (n. pr. Ecole allemande, Ecole anglaise, Ecole internationale, Ecole centrale technique) in po ustanovitelju. V nekaterih provincah jih sploh ni (moških): Hainaut, Limbourg, Namur, v drugih so le posamezne: Flandre Occidentale (dve nižji), Flandre Orientale (1 višja, dve nižji), Liege (6 višjih, 1 nižja), Luxembourg (1 nižja), največ jih je v Brabantu (9 višjih, 14 nižjih) in Anversu (3 višji, 5 nižjih), skupaj torej 44 (9 višjih, 14 nižjih). Sicer so najbolj številne in najbolj posečane dekliške srednje šole, ki štejejo po obisku malone polovico, po številu zavodov pa nad polovico polne vsote. Ženske srednjice nosijo označbo (do-tične narodnosti in) enega izmed mnogobrojnih redov, ki se pečajo z žensko vzgojo, kakor Soeurs de Notre-Dame, Soeurs Apo-stolines, — Maricoles, — Franciscaines, Dames du Sacre-Coeur, — de la Charite, — Benedictines, — Bemardines, Ursulines etc. etc. Nazivajo se največ instituti, penzionati, pa tudi eksternati ter samostani (Monastere, Couvent). Lajiških dekliških zavodov je največ v čisto flamskih pokrajinah: v prov. Anvers 13, Brabant 11, manj v drugih: Flandre Occ. 2, Flandre Or. 1, Liege 2, — v ostalih (Hainaut, Limbourg, Luxembourg, Namur) jih sploh ni; vseh je torej 29, Imenujejo se po ustanovnikih. Pri popolnih verskih zavodih humanistične sekcije po obisku navadno zelo nadkriljujejo modeme, ponekod obstoji sploh samo ena; pri lajiških je obisk modernih sekcij neprimerno večji. Pri srednjicah (moških kot ženskih) odpada seveda velika večina dijaštva na šest-razredne pripravljalnice. Učni načrt je večinoma isti kot v javnih šolah, notranje uredbe odgovarjajo internatski tradiciji. (Konec bo sledil.) IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA. Univ. prof. dr. Ivanu Žolgerju v spomin. Na žalnem zborovanju univerze v Ljubljani 27. maja 1925 govoril univ. prof. dr. Leonid Pitami c. Gospod rektor, gospodje profesorji, akademska omladina! Ob priliki zelo žalostne usode, ki je s smrtjo profesorja Žolger-ja1 zadela našo univerzo, mi je bila poverjena izredno častna naloga, da kot po stroki na naši univerzi najbližji kolega pokojnega spregovorim nekoliko besed o njegovem življenju in znanstvenem delovanju. Ivan Žolger se je rodil 1. 1867 v Devini, občina Šentovec na Štajerskem kot sin revnih staršev. Dovršil je 1. 1888 gimnazijo v Mariboru, juridične študije v letih 1888 do 1894 v Gradcu in Parizu ter 1. 1895 promoviral v Gradcu sub auspiciis Imperatoris. 1894. leta stopil je v štajersko politično upravo, služboval do 1. 1898 v Gradcu in Ptuju. Od 1. 1898 do 1902 v ministerstvu za uk in bogočastje na Dunaju, od 1. 1902 do 1. 1917 v ministrskem predsedstvu na Dunaju, kjer je napredoval do sekcijskega načelnika. V drugi polovici 1. 1917 in v prvi polovici 1. 1918 je bil minister brez portfelja s posebno nalogo pripravljati ustavno reformo v zmislu narodne avtonomije oziroma federalizacije stare Avstrije; kot tak je v ministrskem svetu opetovano nastopil proti načrtom velikonemških in vojaških krogov glede južnih in čeških Slovanov. Ob prevratu je takoj hitel v svojo domovino in se stavil na razpolago narodni vladi v Ljubljani. Prevzel je predsedništvo upravne komisije z nalogom, izdelati reforme, ki so postale potrebne vsled prevrata. Prva organizatorna uredba narodne vlade v Ljubljani, ki je uredila vse potrebne spremembe v javni upravi in ki predstavlja takorekoč prvo revolucionarno ustavo v Sloveniji, je bila v glavnem Žolgerjevo delo. Kmalu nato je bil imenovan polnomočnim delegatom kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu leta 1919—1920. Žolger, ki je z neomejenim navdušenjem pozdravil našo novo jugoslovansko državo, se je tudi v Parizu z vso svojo vnemo in energijo posvečal težki nalogi, katera mu je bila poverjena. Neumorno je deloval na tem, da se dosežejo v mirovnih pogodbah ugodni pogoji za naš narod. Marsikatera zasluga Žolgerjeva v tem pogledu bo prišla šele tedaj na dan, ko se bodo mogla poročila o pariških pogajanjih predati javnosti, Nadalje je zastopal Žolger našo državo kot polno-močni delegat na prvi skupščini društva narodov v Ženevi novembra in decembra 1. 1920. Od 1. 1920 naprej je bil tudi član stalnega internacionalnega razsodišča v Haagu. Vzporedno z njegovo uradniško in diplomatsko je šla tudi njegova akademska karijera. L. 1900 je bil imenovan za privatnega 1 Umrl 16. maja 1925 zvečer v Lassnitzhöhe pri Gradcu. docenta na dunajski univerzi za upravno pravo in upravno vedo, 1. 1918 pa mu je bil podeljen naslov rednega profesorja na tej univerzi. Od 1. 1900 do 1918 je bil član izpraševalne komisije za državoslovni izpit na Dunaju. L. 1919 je bil imenovan za rednega profesorja juridične fakultete univerze v Ljubljani, 1. 1920 za predsednika izpraševalne komisije za državoslovni državni izpit v Ljubljani. V razvoju Žolgerjevega znanstvenega delovanja se da jasno zapaziti prehajanje od problemov upravnega prava k vprašanjem ustavnega in odtod k onim meddržavnega prava. Prva njegova knjiga je izšla 1. 1898 pod naslovom »österreichisches Verordnungsrecht« (Avstrijsko uredbeno pravo). V tem delu, na podlagi katerega je bil habilitiran kot privatni docent na dunajski univerzi, raziskuje pojem uredbe, njeno razmerje napram zakonu, vprašanje izdaje, veljavnosti in ukinitve uredb, kontrolo uredbodajne pravice in mnoga druga vprašanja ne samo upravnega, temveč tudi ustavnega značaja. 2e to delo se odlikuje po preciznosti in temeljitosti ter živahnem in zanimivem izlaganju; to posebno radi tega, ker se avtor ni omejeval samo na teorije, marveč se oziral tudi na pravno prakso, tako da so razsodbe upravnega sodišča in upravnih oblastev glavna snov, na katero naniza izlaganja svojega mnenja. V opredelitvi uredb, zlasti pa v trditvi, da so tudi tako zvane upravne uredbe pravne norme, vsebujejo bistroumna Žolgerjeva izvajanja marsikaj, kar je tedanja teorija odklanjala, kar pa spoznava moderna metoda javnega prava za utemeljeno. Njegovo najznamenitejše delo, v katerem se najbolj pokaže način njegovega znanstvenega delovanja, pa je 1. 1911 izišla knjiga Državnopravna pogodba med Avstrijo in Ogrsko« (Der staatsrechtliche Ausgleich zwischen Österreich u. Ungarn). Kakor znano, so bile v obeh delih habsburške monarhije, v Avstriji in v Madžarski, državnopravne razmere zelo zamotane; posebno pa velja to za razmerje med Avstrijo in Ogrsko. Zelo umevno je, da so se v tem pogledu pojavile najrazličnejše in včasih tudi politično barvane teorije. Nejasnost je bila tem večja, ker je bil temeljni dokument, takozv. avstro-ogrska dražavnopravna pogodba iz 1. 1867, izdana v nemškem in madžarskem tekstu z deloma različno vsebino. Da bi dobil popolno jasnost v to skrajno komplicirano snov, se je dr. Ivan Žolger, ki je že 1. 1907 odlično sodeloval pri avstrijsko-madžarskih pogajanjih, odločil temeljito proučiti madžarski tekst navedenega dokumenta. V to svrho se je najprvo intenzivno bavil z učenjem madžarskega jezika ter nato prevedel madžarski zakon na nemški jezik. Kakšno ogromno delo je to, more ceniti le tisti, ki je videl, kako je Žolger prevajal; nobena besedica mu ni bila premalo važna, mnogim izrazom je posvečal komentar več strani, primerjajoč izraze s filološko natančnostjo in s finim jezikovnim čutom z izrazi drugih jezikov, dokler ni prišel do onega pomena, ki ga je smatral za pravilnega. Paleg tega je historično razlagal postanek navedene pogodbe, ki ima deloma svoje korenine v prag- Čss, 1024'20. 17 matični sankciji iz 1. 1713 in 1722. Glavni rezultat te njegove knjige je, da je treba smatrati državnopravne akte iz L 1867 za pravo pogodbo in ne za enostranske čine Avstrije na eni in Ogrske na drugi strani, kakor so to hoteli dokazovati zlasti madžarski državo-slovci. Dasi se mnogi madžarski juristi niso priključili njegovemu mnenju, so vendar v mnogih kritikah priznavali izredni pomen tega nenavadno marljivega in ekzaktnega dela, ki je bilo zlasti v kolikor je prišla jezikovna stran vprašanja v poštev, nekaj originalno novega. Po obsegu še večje delo kakor ravno omenjeno je 1. 1917 obelodanjena Žolgerjeva knjiga »Dvor avstrijske vladarske hiše« (»Der Hofstaat des Hauses Österreich«). Knjiga prinaša veliko več kakor bi se dalo soditi po ne posebno srečno izbranem naslovu, kajti kakor pravi avtor sam »kaže razvojno zgodovinski opis dvorstva obenem v najpomembnejših odnošajih nastanek moderne države, ker kaže, kako se od dvome uprave prvotnega sedeža vsega državnega življenja cepi polagoma državna uprava in se osamosvoja v organizaciji in pravnem redu, kako z napredujočo ločitvijo dvornega in državnega interesa vedno ostreje stopa v ospredje ideja državne osebnosti, in kako se ta več kot stoletni proces ločitve dvorne in državne oblasti zaključi v konstitucionelni državi.« Poleg historičnega interesa pa nudi ta knjiga predvsem juridično zanimivost nove konstrukcije pravic dinastije v monarhiji. Trije pravni subjekti, namreč dinastije, prvorojenec in država bi tvorili neko pravno skupino, v kateri uresničuje vsak skupinar z uporabo svoje subjektivne pravice vsem skupaj skupni smoter. Z vstopom »države« kot sku-pinarja v to skupino je podan pojem države kot posebnega pravnega subjekta, kar se predvsem pojavi v ločitvi državne imovine od zasebne imovine vladarskega doma. Ta teorija, ki je seveda kakor vsako znanstveno mnenje podvržena kritiki, služi avtorju za dokazovanje, da je bil v Avstro-Ogrski dvor neka enotna od uprave obeh držav ločena institucija in da so se samo stroški za to institucijo dovoljevali posebej od obeh držav. Dober del vsebine te knjige ni važen samo za bivšo Avstrijo temveč tudi za vse tiste države, ki so se iz vladarjevega absolutizma razvile v moderne monarhije s posebno patrimonijalno organizirano dinastijo. Od ostalih spisov upravno- oziroma državnopravnega značaja naj omenim le njegovo razpravo »Jamstvo za poškodovanje ob uporih« (»Slov. Pravnik«, 1901), potem v jubilejni številki »Slov. Pravnika« 1. 1914 izišlo razpravo »O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državno-pravni nagodbi«, posebno pa zelo aktuelno razpravo o jugoslovanski ustavi s točnim nemškim prevodom ustave v »Jahrbuch des öffentlichen Rechts der Gegenwart« 1. 1922 in pa razpravo »Da-li je naša kraljevina nova ali stara država« v »Slov. Pravniku 1. 1923; v obeh teh razpravah je zastopano stališče, da je naša kraljevina v pravnem oziru nova država. Svoje delovanje na ljubljanski univerzi je Žolger popolnoma posvečal učenju in raziskovanju meddržavnega prava. V drugem letniku »Zbornika znanstvenih razprav«, ki ga je leta 1922 izdala juridična fakulteta, je priobčil temeljito in obsežno razpravo »Kršitev mednarodnih obveznosti in njena pravna posledica (mednarodna krivica)«. Postavil se je tu na moderno stališče tako zvane normativne šole, izvajajoč mednarodno pravno odgovornost izključno iz norm, to je iz pozitivnih pravil in odklanjajoč vse aprioristične teorije. Profesor Žolger zagovarja dalekosežno odgovornost države za mednarodne delikte, storjene ne samo po državnih organih temveč tudi po državljanih. S kritiko obstoječih teorij in s pozitivno konstrukcijo je podal Žolger v tem svojem spisu novo in moderno teorijo o internacionalnem deliktu. Pri njegovih mednarodno-pravnih študijah mu je zelo pomagalo poznavanje najnovejših internacionalnih dokumentov, to so mirovne pogodbe iz leta 1919 in 1920, pri katerih je sam odlično sodeloval. Naj omenim tudi še njegovo 1. 1923 v znanstveni reviji »Čas« izišlo študijo »Reparacijski problem in zasedba Poruhrja«. Krona njegovega znanstvenega delovanja pa bi moral biti široko zasnovani sistem mednarodnega prava, s katerim se je bavil zadnja leta. Smrt je žalibog prekinila to delo, kar pomenja veliko zgubo za nas in za znanstvo sploh. Kakor vidimo, se je Žolger udejstvoval na vseh poljih javnega prava. Čudovito je, kako je vse to zmogel poleg absorbujočega uradniškega poklica na važnih in odgovornih mestih. Vrhutega pa se je intenzivno bavil še z drugimi vprašanji. Omeniti hočem le, da je 1. 1903 izdal knjigo o trgovskih izobraževališčih v Italiji; obe deli sta našli zelo ugodne in laskave ocene. L. 1919 je v pariški »Revue Yougoslave« pod naslovom »Les Slovenes« priobčil razpravo o Slovencih. Ako se na koncu tega kratkega pregleda, ki nikakor ni izčrpen, vprašamo, kaj da je bila glavna in značilna poteza v Žolgerjevem znanstvenem delovanju, moramo reči: to je bila nenavadna energija duha, izredna pridnost, neumornost, žilavost, izredna vztrajnost, ki je potencirala prirojeno nadarjenost; že v mladih letih je z jekleno voljo izvežbal možnost duhovne koncentracije, tako da je bil v stanju vztrajati dolge ure brez odmora pri visoko kvalificiranem delu. To pa ni samo intelektualna, temveč tudi, in to mogoče še več moralna kvaliteta. Žolger je bil v pravem in v vzvišenem pomenu duševni delavec, pri katerem se je mogel bolj kakor pri mnogih drugih opazovati fenomen volje. Energija in vztrajnost se pa je pri Ivanu Žolgerju poleg mnogih drugih lepih potez značaja manifestirala zlasti tudi v neomajani zvestobi do njegovega naroda. Dasi je živel večinoma daleč od svoje slovenske domovine in v miljeju visokih dunajskih uradniških in akademskih krogov, vendar ni nikoli pozabil svojega naroda. Ta globoki čut narodne zavesti se pa je pri njem tudi praktično udejstvoval v tem, da se je, kjerkoli je le mogel, zavzemal za kulturna in politična stremljenja (Slovencev in da je svoje vplivne položaje porabljal, da pomaga svojim rojakom. On ni mnogo o tem govoril, toda marsikateri od nas mu je v tem oziru dolžan posebno hvaležnost. Zlasti v dobi pretekle velike vojne se je brez bojazljivosti za svojo osebo zavzemal za politična stremljenja ne samo Slovanov temveč sploh Jugoslovanov, in je s spretnimi in uspešnimi intervencijami rešil marsikaterega Jugoslovana političnega odkritega in prikritega preganjanja; skušal je kolikor mogoče omilili usodo jugoslovanskih narodov v dobi vojne; da le nekaj omenim, se mu je tudi posrečilo preprečiti, da bi se bil v zadnji instanci potrdil lazpust Slovenske Matice. S smrtjo Ivana Žolgei;ja je zgubil slovenski narod enega svojih najznamenitejših sinov, naša država enega svojih najzaslužnejših državljanov, naša univerza enega svojih najodličnejših učiteljev in znanstvenikov. Ivanu Žolgerju, zvestemu tovarišu, izvrstnemu akademskemu učitelju, odličnemu učenjaku, značajnemu Slovencu in Jugoslovanu bodi ohranjena trajna hvaležnost našega naroda in naše univerze. Slava njegovemu spominu! FILOZOFIJA. Dr. France Veber, Etika. Prvi poizkus eksaktne logike nagonske pameti. Ljubljana 1923. (Str. 627.) Založila in izdala Učiteljska tiskarna v Ljubljani. (Publikacija »Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani«.) Prof. Veber je razmišljal o etičnih imperativih in zazdelo se mu je, da vlada med njimi in logičnimi načeli nekakšna analogija. Ali ne govorimo že v vsakdanjem življenju o »pametnem« čuvstvo-vanju in stremljenju, ko mislimo na etično stremljenje in čuvstvo-vanje? Ali ni torej etika kot znanost le neka logika čuvstvovanja in stremljenja? Čim dalje je razmišljal, tem jasnejša mu je bila ta reč. Tako je nastala ta Etika. V. loči dvojno pamet, umsko in nagonsko, ki ima vsaka svojo logiko. Logiko umske pameti je prvi znanstveno obdelal Aristoteles, logiko nagonske pameti še le sedaj prvi V. sam. Logika o pravilnem čuvstvovanju in stremljenju je vprav etika. V. podaja najprej kritiko raznih drugih starih in sodobnih etičnih sistemov (mimogrede tudi »krščanske« etike), potem pa začne snovati svojo etiko. Za psihološko podlago mu rabi predmetnostna teorija, ki jo poznamo že iz drugih del. Predmet čuvstvovanja so vrednote, predmet stremljenja najstva. Poleg hedoničnih, estetičnih in logičnih vrednot in najstev so vrednostne vrednote ali vrednosti in prav tako vrednostna najstva. Poseben primer vrednostnih vrednot so pa vprav etične vrednote in poseben primer vrednostnih najstev etična najstva. Dolžnost ni nič drugega kakor posebno najstvo. V. na široko in podrobno označuje vrednostno čuvstvovanje (ki je imenuje pozitivno vrednočenje, negativno nevrednočenje, glede na objekt, ki je ali samovreden ali le po relaciji sovreden, samo-vrednočenje ali sovrednočenje) in vrednostno stremljenje (samo-stremljenje ob samonajstvu, sostremljenje ob sonajstvu in to zopet pozitivno ali negativno). Pri vsem se ozira na etično čuvstvovanje in stremljenje, ki pa more biti samo ob psihičnih pojavih, predvsem ob »jazih« (le sebe ali druge spoštujem ali zaničujem, zato, ker so takšni ali takšni, ker so to in to storili). Poleg psiholoških vrednot in najstev — to je temeljnega pomena — je treba priznati apsihološke vrednote in apsihološka naj-stva vseh vrst. Le tako je umeven zmisel sodb: to dejanje je plemenito, domovinska ljubezen je prava dolžnost. Plemenitost je torej vrednota, ki je neodvisna od moje sodbe, in domovinska ljubezen je dolžnost, tudi če se kdo ne meni za nje ukaz. Kakor pa je apsihološka vrednost odvisna od objekta, ki je vreden, in njega možnosti, a tudi od kvalitete in kvantitete vseh razlogov, radi katerih mu pristoji vrednost (takšni razlogi so prijetnost, lepota, pravilnost), tako je tudi apsihološko najstvo, ki vedno podstavlja vrednost, odvisno od istih činiteljev. Toda je tu neka bistvena razlika: dočim je vrednost ob maksimalni možnosti (t. j. ob faktičnosti pojava) največja, je najstvo najmanjše (t. j. dejanje, ki je že storjeno, nima večnajstva, »naj« ga storimo). V tem zmislu loči V. z Meinongom poleg etično indiferentnih po dvoje etičnih in dvoje neetičnih dejanj: na eni strani so zaslužna in korektna, na drugi strani dopustna in nedopustna dejanja. Dolžnost je samo za korektna in nedopustna dejanja (za prva pozitivno, za druga negativno najstvo); za zaslužna dejanja je premajhna možnost, za dopustna pa prevelika, zato je njiju najstvo pri indiferentni točki. Na teh psiholoških podlagah se snuje logika nagonske pameti ali etika. Iz dvojstva psiholoških vrednot ter psiholoških in apsiho-loških najstev je namreč razvidno, da treba poleg psihološke pravilnosti čuvstvovanja in stremljenja ločiti še logično pravilnost, ki meri vprav na apsihološke vrednote in najstva. Seveda je ta pravilnost ali materialna ali le formalna. Le formalno pravilno je čuvstvovanje in stremljenje, ki mu ne odgovarja apsihološka vrednota in apsihološko najstvo, ki torej ni materialno pravilno, a ki sloni tako in na takšnih psiholoških podlagah, da bi iz materialne pavilnosti teh premis sledila takoj tudi njega materialna pravilnost. Materialno pravilno čuvstvovanje in stremljenje je radi našega nepopolnega spoznanja itak redko, a največjega pomena je formalno pravilno čuvstvovanje in stremljenje, ker krepi dispozicijo tudi za materialno pravilno čuvstvovanje in stremljenje. Iz tega se pa da razviti cela vrsta aksiomov o pravilnem čuv-stvovanju in stremljenju, primeri takih aksiomov: »Vrednoti vse, kar smatraš za vredno! Nevrednoti vse, kar smatraš za nevredno! Vsako obratno vrednočenje je nepravilno. Vsako obratno nevredno-čenje je nepravilno. Stremi po vsem, o čemer smatraš, naj bo! Zavračaj vse, o čemur smatraš naj ne bo! Obratno stremljenje je nepravilno. Obratno zavračanje je nepravilno.« Po analogiji z logičnimi načeli je dobil tako V. kakih 250 aksiomov (str. 488—532). Ako se pa sedaj ozremo na dejansko življenje, povzema V., vidimo, da je med temi aksiomi in med zahtevami naše vesti popoln paralelizem. Torej je izkazano, da je vest vprav »dispozicija za formalno in materialno pravilno vrednočenje in nevrednočenje, stremljenje in zavračanje«, ali kar je isto »nagonska pamet« in da je etika vprav znanost o pravilnem čuvstvovanju in stremljenju. To so torej po V. izsledki te prve znanstvene etike. Nje prednosti bi bile (kolikor moremo razbrati iz vsega dela): 1. Da je res etika, t. j. znanost, ki ima pravi in svojski objekt (objektivno etično dobro in zlo). 2. Je avtonomna, ker izvaja sankcijo (obveznost) etičnih norm iz imanentno njih samih. 3. Je neodvisna od prepornega problema o svobodni volji. V. stoji sicer zase na determinističnem stališču, toda sodi, da je za to (njegovo) etiko ta problem »pseudo-problem«, ki ga ni. Tu ni nikjer govorjenja o svobodni volji, temveč le o večji ali manjši »možnosti« dejanj. 4. S to etiko je še le podan pravi pojem kulture in kulturnih nalog. Kultura človeštva ni namreč »nič več in nič manj nego njegova vsakokratna stopnja orisane pravilnosti kakor njegovega predstavljanja in mišljenja tako njegovega čuvstvovanja in stremljenja, predvsem čuvstvovanja in stremljenja« in »glavni objektivni smoter tudi vsake prave vzgoje in vsakega pravega državnega razvoja (je) smatrati vedno večje pospeševanje orisane pravilnosti« (574). Po tej etiki je podan »odgovor tudi na ono starodavno vprašanje, ki so si ga stavili vsi največji etiki vseh časov in krajev, namreč na vprašanje, kaj bodi pravi in zadnji cilj vsega našega življenja«: »Glavni in zadnji v strogem pomenu besede objektivni cilj življenja (je) baš — vseskozi pravilno kakor umsko tako nagonsko življenje« (569). 5. Ta etika tudi z metafiziko o kakršnemkoli ne-tuzemskem življenju ni v nasprotju. Ker je namreč vse naše čuvstvovanje in stremljenje le nepopolno in redkokdaj v vsakem oziru tudi materialno pravilno, zato tudi s stališča te etike »ni predrzno domnevanje, da moramo naše trenotno in empirično, t. j. takozvano »tuzemsko« življenje smatrati samo za neko predpripravo, čije najglavnejša stran je vprašanje, ali uporabljamo to življenje za ustvarjanje in vedno večje jačenje vsaj svoje dispozicije tudi materialno pravilnega čuvstvovanja in stremljenja« (582). »Dobro onemu«, ki tako ravna, »gorje pa onemu«, ki se za to nič ne briga. Sam za svojo osebo smatra trenotno empirično življenje »samo za neko trenotno vmesno fazo celokupnega življenjskega razvoja«, toda ali mu čitatejl sledi tudi tu, je le »njegova lastna in osebna zadeva«, ali mu pa sledi v njegovi znanstveni etiki, to je »samo zadeva znanstvene kritike« (583). Podajmo torej sedaj nekoliko te kritike! Najprej kar priznajmo, da je V. s skrbno potenko analizo res »izklesal« nekako formalno logiko čuvstvovanja in stremljenja. Po našem mnenju se sicer moti, ako meni, da bi vaja v teh 250 znanstvenih aksiomih imela takšen pomen za življenje, kulturo in državo, kakršnega ji on pripisuje (ponosno je posvetil svojo Etiko »vzgojiteljem in državnikom«). Praktično sc nam zdi formalno mnogo učinkovitejši tisti splošni aksiom: živi po pameti, ali pa še bolj tisti čudoviti »tantum — quantum« sv. Ignacija, ki bi ga po Vebrovo tako izrazili: vrednoti vsako stvar, kolikor je res vredna! Toda znanost je znanost tudi ne glede na prakso! Ko pa to odkrito priznavamo, si moramo zastaviti dvoje važnih vprašanj: prvič, ali je ta logika res logika posebne, na novo odkrite »nagonske pameti«, in drugič, ali je ta logika že istovetna z etiko? Glede prvega je reči, da »nagonska pamet« ni nič drugega nego vedno poznana navadna »pamet«, kolikor namreč le-ta ravna naše čuvstvovanje in teženje. Že od nekdaj so filozofi ločili po funkciji teoretični in praktični um (ratio practica). Praktični um ravna vnanje delovanje, ravna po tudi naše čuvstvovanje in teženje. Slovenci imenujemo ta um kar pamet: »ali je takšno ravnanje pametno, kje pa imaš pamet?« (Seveda, ker je naše višje teženje vprav teženje umne narave, je teženje samo nekako deležno te umnosti, to se pravi, je, kakor da bi imelo v sebi pamet, ko je dejansko pametno ali nespametno le po naši umski praktični pameti ali nespameti. Časih se pamet jemlje za um s hotenjem, je dejal sv. Tomaž, z druge strani se pa hotenje imenuje pametno.1 Aristoteles n. pr. ni vedel, ko je razmišljal o zmožnosti, ki voli, ali bi rabil izraz »appetitus intellectivus« ali »intellectus appetitivus«, »umski nagon« (da govorimo z V.) ali »nagonski um«, končno se je odločil za prvo, ker voli le volja, seve da sodi z umom. V. se sklicuje za svojo misel na to, da lehko kdo jako pravilno misli, a nepravilno vrednoti in stremi. To je resnično, a ne dokazuje, da bi bila nagonska pamet nekaj docela drugega kakor um. Saj je tudi lehko kdo tudi velik teoretik, a slab praktik, drugi velik praktik, a slab teoretik, oba po istem umu, ki pa ima dvojno funkcijo, teoretično in praktično. Tako je tudi lehko kdo velik praktik za vsednje reči, a slab za etične vrednote, zopet po istem praktičnem umu, ki pa je za ene reči funkcionelno bolj razvit kakor za druge, ali pa ga sili nižje teženje v eno smer. Zato se tudi V. v svojih aksiomih ni mogel ogniti umskih funkcij, tako ko pravi: »Vrednoti vse, kar smatraš za vredno! Stremi po vsem, o čemer smatraš, naj bo!« Celo je pa to jasno, ko gre za materialno logično pravilnost vrednočenja in stremljenja. Kdo naj sodi o odnosu psiholoških vrednot in najstev k apsihološkim kakor um v navadnem pomenu besede? Nagonska pamet ni torej drugega kakor naša navadna pamet, dejstvujoča se v čuvstvovanju in stremljenju. Sedaj je pa še bolj važno vprašanje, kako sta si ta »nagonska pamet« (da obdržimo radi Vebrove terminologije ta izraz) in etika? Ni nam čisto jasno, a po vsem se zdi, da smatra V. za rezultat svojega dela izkaz popolne istovetnosti med pravilnim pa med etičnim vrednočenjem in stremljenjem. Na to meri že naslov dela, na to definicija etike, na to vsa sistematika, na to stavki, ki dejansko izražajo to istovestnost, na to, na koncu vsega dela (565) še izrecen 1 De ver. q. 22, a. 11, ad 12; Summa theol. I, q. 83, a. 3. Zato se imenuje svobodno hotenje poleg »appetitus r a t i o n a 1 i s« tudi »liberum a rb i t r i u m«. ugovor, namreč, zakaj kljub pravilnosti vrednočenja ni etično udejstvovanje, če »želeč priti v sobo poiščemo ključ, ki nam odpre sobo«, in rešuje to »izjemo« le z veliko lahkoto in torej maksimalno možnostjo tega dejanja, češ da takim dejanjem po razloženih zakonih ne pripada nobeno najstvo, naj si bo pojav še tako pravilen, in jih torej tudi ne zadeva naša dolžnost. Glede tega pojmovanja, ki se zdi, da je živec vse Vebrove etike, imamo pa s stališča imanentne kritike resne težave. Prva je glede indiferentnih pojavov. Kako bi bili po tej teoriji še možni? V. pravi, da so to vrednostno indiferentni pojavi, ki jih sicer »neštetokrat dnevno vrednotimo«, ki jim pa »ne bo nikdo pripisoval« ne materialne ne formalne pravilnosti ali nepravilnosti? (439) Zakaj pa ne? Ako jih vrednotimo, jim pristoji psihološka vrednota. Če pa tej psihološki vrednoti ne odgovarja apsihološka vrednota, tedaj je naše vrednočenje nepravilno in če formalno nepravilno, tudi nemoralno, zakaj prvi in najvišji aksiom je: vrednoti le to, kar je vredno! Druga je glede etičnih vrednot. V. navaja po vrsti hedonične, estetične, logične in aksiološke (vrednostne) vrednote in med te šteje tudi etične vrednote. Vse so mu objektivne in apsihološke, vse kot predmetnosti vrednočenja od tega neodvisne. Po tem bi pa človek sodil, da ima le tisto vrednočenje etični značaj, ki meri na etične vrednote: etika bi torej bila le en del logike nagonske pameti, namreč znanost o pravilnem čuvstvovanju in stremljenju glede na etične vrednote. Ako se pa etika istoveti z logiko nagonske pameti sploh, tedaj ni vidno, kakšen zmisel bi imele v vrsti drugih vrednot še posebne etične vrednote. Etično dobro bi bilo sploh vsako pravilno vrednočenje katerekoli vrednote. Seveda je pa zopet nekam čudno, da bi bilo pravilno vrednočenje kake čutne prijetnosti (n. pr. jedi) že samo po sebi etično dobro. Tu se torej nekaj ne ujema. Vemo že, da skuša V. etično najstvo takih pojavov zmaličiti z njih maksimalno možnostjo, toda z najstvom ni še zmaličena njih vrednota, saj je po njegovi teoriji vrednota lehko vprav tedaj največja, ko je najstvenost enaka ničici (pri maksimalni možnosti kot faktičnosti). Tretjič: Ako je vsako pravilno vrednočenje etičnega značaja, tedaj je za etiko kot logiko nagonske pameti temeljnega pomena klasifikacija vrednot, zakaj le po odnosu k vrednotam je končno vrednočenje pravilno. Res da bi spadala podrobna analiza v materialno logiko, toda brez neke osnovne znanstvene utemeljitve je vsa etika torzo. Vebrov poizkus takšne utemeljitve (418 sl.) je pa docela nezadosten. Poleg tega ni mogel pokazati za etične vrednote nobenega enotnega vidika, ki bi bilo mogoče po njem razvrstiti etično dobre ali zle pojave. In vendar bi mnogokdo rad dal od 250 Vebrovih aksiomov 245 za to, da bi dobil jasnost, kaj je pravzaprav z etičnimi vrednotami. Tu je torej v tej Etiki neka miselna vrzel, ki široko reži in je z imanentnimi sredstvi te etike ni mogoče izpolniti. Ta bistveni nedostatek je tudi vzrok, zakaj nima »etično najstvo« (dolžnost) v tej etiki nič tiste globoke resnobe, ki so se je zavedali vsi veliki misleci. Tudi V. sicer govori o zaničevanju, ki ga vzbujajo nemoralna dejanja, toda povzel je to iz vsakdanjega življenja, ni pa tega z ničemer znanstveno utemeljil ali razložil. Nemoralno dejanje kot posledica nepravilnega vrednočenja je v tej etiki le malo hujša reč kakor kaka slovniška ali logična hiba, ki so ti primeri v govorjenju. Ne tajimo pa, da je to delo znamenit poizkus zasnovati s stališča predmetnostne teorije znanstveno etiko. Da se ni posrečil in ni mogel posrečiti, za to je po našem mnenju glavni vzrok ta, da je V. hotel rešiti etični problem brez metafizične osnove ali brez metafizičnega završetka. Doteknimo se sedaj še na kratko resničnih ali dozdevnih prednosti te Etike! 1. Odkrito priznavamo nasproti mnogim modernim etikam prvo prednost te Etike, da odločno brani objektivnost vrednot (nasproti psihologizmu) in svojstvenost etičnih vrednot (nasproti hedonizmu, evdajmonizmu, utilitarizmu in drugim sistemom, ki zamenjavajo etično dobro s slo, s srečo, s koristnostjo itd.). Da je V. zavrgel psihologizem, je tem bolj priznanja vredno, ker je V. izšel iz Meinongove šole, a je bil Meinong izprva psihologist, ki se je le počasi izkopaval iz psihologizma in se docela sploh ni izkopal. Ni pa, kakor smo videli v Vebrovi Etiki prav jasno, kaj so te objektivne etične dobrine. Nikakor pa ni upravičeno, da šteje V. tudi krščansko etiko kratkomalo med evdajmonistične etike in jo z njimi zameta. Od tega bi ga bil moral odvrniti že katekizem, ki sicer preprosto, a vendar tako globokoumno pravi: »Bog je ustvaril človeka, da ga spoznava in časti, ga ljubi in mu služi ter se tako večno zveliča.« Tu je čisto jasno povedano, da je sreča, kakor je dejal sv. Tomaž, le »finis sub fine«, da pa je prvi, najvišji in absolutni smoter — izrazimo se s termini Meinongove šole — »vrednotenje« prve, najvišje in absolutne vrednote in stremljenje po njej. Da pa »pade onemu, ki skuša kakor v umskem tako nagonskem pogledu vseskozi pravilno živeti, tudi njegova lastna in prava sreča v naročje«, to V. sam priznava (570), skolastika pa z Aristotelom to notranjo zvezo tudi filozofsko utemeljuje. 2. Kar se tiče avtonomije, zopet priznavamo, da gre ti Etiki prednost pred modernimi etikami, ki izkušajo razložiti obveznost etičnih norm z evolucijo, iz navade, iz strahu, zgolj iz vnanjih ukazov itd. Zopet pa po krivici meče tudi krščansko etiko med take sisteme, češ da izvaja vso obveznost iz »božjih zapovedi«. Res uči skolastika, da je obveznost formalno učinek božjih zapovedi, toda osnovno je fundirana v etičnih vrednotah in po etičnih vrednotah so motivirane tudi božje zapovedi same, torej ni resnično, da bi izhajala obveznost iz nečesa »tujega«, »vnanjega«, torej v tem zmislu »heteronomnega«. Vebru se zdi, da je govorjenje o vesti kot božjem glasu »falzificiranje« vesti (90). Gotovo, če govorimo filozofsko o naravni etiki in bi si umišljali, da nam Bog naravnost daje v duši neke ukaze. Takšno pojmovanje je pa »falzificiranje« našega pojmovanja. V. pravi, da je sankcija imanentna etičnim načelom samim. To pravimo tudi mi, samo da mi pojmujemo etične vrednote kot nazadnje ontologično fundirane v absolutni vrednoti in etična načela prav tako ontologično fundirana v božjem spoznavanju prve vrednote, zato pa ima za nas sankcija etičnih načel globlji zmisel. ker je tudi sama nazadnje fundirana v absolutnih imperativih absolutne vrednote. Božje zapovedi — zgolj filozofsko pojmovane — niso nič drugega kakor božje spoznave tega, kar sub specie aeterni mora ali ne sme biti, združene s sveto in nujno voljo, da bodi tako, in te zapovedi se izražajo v našem spoznanju etičnih vrednot pod vidikom prve vrednote, ker je naša narava teleološko naravnana na dobro in na Boga, ki je najvišje dobro. Naše pojmovanje torej glede tega ni v nasprotju z Vebrovim, a je metafizično poglobljeno in metafizično osnovano. (Prim. moj Uvod II 526—558.) 3. V. meni, da je posebna prednost njegove etike tudi ta, ker je v njej vprašanje o svobodni volji. Tu pa se V. naravnost vara. Čudno bi bilo že to, da bi se bili največji miselci vsa stoletja bavili s tem problemom, če bi bil res le »pseudoproblem«. Kajpada, etično logiko, logiko pravilnega hotenja, je mogoče snovati brez tega problema. Saj so tako zasnovane izvečine n. pr. vse moralne teologije. V prvem poglavju je govorjenje »de voluntario«, potem v celih knjigah ne več. Zato tudi V., ker je pisal samo etično logiko, lehko pravi, da- v njej ni tega problema, in ker mu je ta logika vsa etika, lehko pravi, da je »vsaj moja etika« od tega vprašanja neodvisna (332). Toda osnovno etično vprašanje je vprav to, ali je hotenje v polnem zmislu etično že samo po tem, da je logično pravilno, in neetično po tem, da logično nepravilno? Ako ni, tedaj naj je — recimo — V. z vso znanstvenostjo izkazal, kdaj je hotenje pravilno, a kdaj ne, in bi vendar osnovno etično vprašanje ostalo nerešeno! človeštvo je pa vedno mislilo in misli, da je svoboda bistven pogoj polne etičnosti in doslej je bil ves trud filozofov zaman, da bi ob duševnem determinizmu izkazali pravi zmisel odgovornosti in kesanja. Vsekako se tudi v Vebrovi Etiki čudno glasi, ako postavlja aksiome: vrednoti, kar smatraš za vredno, zavračaj, o čemer smatraš, naj ne bo, in mora po svojem pojmovanju dodajati opomnjo, da »imperativne oblike« ne pomenijo nič drugega nego to, da je takšno vrednočcnje in stremljenje pravilno (498). Ali res etični ukazi vesti ne pomenijo prav nič drugega? Ako človek ne bi bil svoboden, niti logična načela ne bi imela praktične vrednosti. Kazala bi pač, kdaj je mišljenje pravilno, kdaj ne, a kaj bi to pomagalo, ako jih ne bi mogli svobodno uporabljati v mišljenju? Koliko bolj je to veljavno za etična načela, ki vsa merijo na dejstvovanje! Ali bi se res človek, ki ni mogel pravilno vrednotiti in stremeti, ker mu ni bilo dano, radi tega »zaničeval«? Sramoval, da, kakor se sramuje krive hoje, a zakaj zaničeval? Seveda bo dejal V., če ni bilo možnosti, ni bilo »najstva« (ker je vprav ob minimalni možnosti najstvo = 0), toda ta pojem »možnosti«, kakor ga tu rabi, je nemara vprav pojem svobode. Torej vendarle tudi njegova Etika ni brez problema svobode! 4. S pojmom kulture in nravne vzgoje bi se strinjali, če bi se strinjali z njegovim pojmovanjem objektivnega cilja človeškega življenja. Toda kako naj bo to dejstvovanje, ki se imenuje »pravilno misliti, čuvstvovati in stremiti«, objektivno zadnji cilj? Ali bolje: je, vendar naj bi bil vsaj z eno besedo pokazal tisti objekt, ki takšno mišljenje in stremljenje nanj meri! Tisti objekt je absolutni cilj, to dejstvovanje je pa »finis sub fine«. Ako bo namreč človek pravilno mislil, bo spoznal, da biva Resnica, vir vseh resnic, in Dobro, vir vsega dobrega, in ako bo pravilno vrednotil in stremil, bo nad vse vrednotil Resnico samo in Dobro samo in z vsem bitjem stremil po tej Resnici in tem Dobrem. Tako se bo pa res združil z najvišjim objektivnim ciljem in izpolnil najvišjo nalogo življenja, kakor smo jo zgoraj označili s katekizmom. Seveda bi bilo na podlagi izkustva še dodati, da sama filozofija ne daje tistih nravnih sil, ki so potrebne za takšno življenje. Celo se pa V. moti, ako meni, da »lahko žive tudi ateisti takšno življenje, kakor so ga v okviru n, pr. krščanske cerkve živeli razni svetniki« (69). Nravnost ateistov mora biti le nravnost v nekem nepopolnem zmislu (prim. za kontroverzo o tem moj Uvod II 546—553). Saj ako biva Bog, absolutni smoter vesoljstva, tedaj je tudi po Vebrovi nagonski logiki vse vrednočenje vsaj materialno nepravilno, če ne vrednoti božjega spoznanja in ljubezni do Boga nad vse. 5. Glede razmerja Vebrove etike do metafizike, priznavamo, da ta etika sama zase ne nasprotuje zamisli popolnejšega in višjega življenja. (Drugo vprašanje je seveda, če ne nasprotuje krščanskemu pojmovanju življenja v Bogu kot cilju). To je odvisno od tega, ali je zamišljena ta Etika v zvezi z vsem Vebrovim sistemom. Ta sistem je pa po našem mnenju ateističen, ker mora pojmiti Boga le kot bitje, ki bi bilo čuteče in obenem enostransko odvisno od tvamega sveta, kar je absurdno. Seveda je pa z druge strani tudi dualizem, ki tako ostane, namreč dualizem med duševnim in fizičnim svetom, brez višje enote nevzdržen. V. pojmuje v Uvodu duševno življenje kot segajoče iz večnosti v večnost, zato najbrže tudi tu govori o tuzemskem življenju kot neki »vmesni fazi«, Drobtin ne bomo posebej razbirali. Omeniti bi bilo, da je napačno, kakor da bi »nagon« v zmislu tradicije pomenil le umu nasprotujoča čuvstva in stremljenja (534); napačno tudi, kakor da bi krščanstvo skoraj ne poznalo dolžnosti do nas samih (540); ne strinjamo se z V., ki v nekih primerih brani laž (560); prav tako ne z njegovo ločitvijo med etičnim in moralnim (558, 565) itd. Analiza — tu je njegova moč — je tudi v tem delu bistroumna, časih substilna (Matematične formule so pa po našem mnenju bolj navideznoučen balast kakor dokazila.) Slog je, žal malo skrben, neredko naravnost strašan. Prim. ta-le stavka: »Vrednočenje uboja in nevrednočenje altruističnega ravnanja je vendar ipso facto vrednočenje pojava (uboja), oziroma nevrednočenje pojava (altruističnega ravnanja), ki ga in v kolikor ga kaka druga oseba nevrednoti (oseba, ki jo hoče n. pr. kdo ubiti) ozir. vrednoti (oseba, ki je navezana na altruistično ravnanje svojega bližnjega), torej nevrednočenje ozir. vrednočenje, čigar materialna nepravilnost bi sledila zopet sama ob sebi samo iz materialne nepravilnosti nasprotnega nevrednočenja ozir. vrednočenja istih pojavov po drugi osebi. V vsakem takem slučaju pa imamo pred seboj že v vrednočenju ozir. nevrednočenju po oni osebi, s čije vrednočenjem oziroma nevrednočenjem pojava naj bi soglašalo po svojem predznaku tudi naše sovrednočenje oziroma sonevrednočenje istega pojava, formalno nepravilno vrednočenje oziroma nevrednočenje, o katerem pa zdaj velja nasprotno, namreč, da ne more fundirati pravilnosti z njim po svojem predznaku soglašajočih sovrednočenj oziroma sonevrednočenj, ker mora vsako formalno pravilno sovrednočenje oz. sonevrednočenje bazirati vsaj na indiferentnih, nikakor pa na bodisi materialno bodisi formalno nepravilnih drugih vrednočenjih ali nevrednočenjih« (401). Ali prim. definicijo vesti: »Vest v posebnem zmislu besede je istovetna z vrednočenjem lastnega ali tujega moralnega vrednočenja in nevrednočenja in iz tega vrednočenja in nevrednočenja izvirajočih lastnih ali tujih vnanjih dejanj, dalje z nevrednočenjem lastnega ali tujega nemoralnega vrednočenja in nevrednočenja in iz tega vrednočenja in nevrednočenja izvirajočih lastnih ali tujih vnanjih dejanj, dalje v istem zmislu z vrednočenjem lastnega ali tujega etično-moralnega stremljenja in zavračanja in končno z nevrednočenjem lastnega ali tujega nemoralnega stremljenja ali zavračanja, pri čemer ima tudi tukaj vrednočenje ali nevrednočenje za svoje objekte hkrati vsa ona naša ali tuja dejanja, ki izvirajo iz lastnega ali tujega moralnega oziroma nemoralnega stremljenja in zavračanja; v zadnjem zmislu je vest pri drugi priliki istovetna z onim stremljenjem, ki ima za svoje objekte zopet lastna ali tuja moralna čuvstvena in stremljenjska udejstvovanja, dalje z onim zavračanjem, ki ima za svoje objekte lastna ali tuja nemoralna čustvena ali stremljenjska udejstvovanja« (537 sl.). Ali mora biti res slog takšen, da je — filozofski? A. Ušeničnik. VERSTVO. Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apostolska dela .. . priredili dr. Fr. Jere, dr. G. Pečjak, dr. A. 'Snoj. Mala 8°, XVI in 430 str. in 2 zemljevida. Ljubljana 1925. Nov prevod svetega pisma je pri vsakem narodu razveseljiv dogodek pred vsem v religioznem, potem pa tudi v splošno kulturnem pogledu. Da je čitanje in raziskovanje svetega pisma zelo važno, je jasno iz Kristusovih besed: »Preiskujete pisma... uprav ta so, ki pričujejo o meni« (Jan. 5, 39). Priznati pa moramo tudi, da so v svetem pismu težavna mesta, kar nam spričuje 2 Petr. 3, 16. Poglavitni razlog, zakaj je sveto pismo večkrat težko umljivo, je v tem, da je pisano v časih, ki so daleč za nami, v razmerah, ki so nam mnogim neznane, v jezikih, ki so davno mrtvi. Zato je cerkev že od prvih stoletij dajala pokristjanjenim narodom prevode v roke; a sami prevodi, naj bi bili še tako dobri, ne bi zadostovali, zakaj za pravilno umevanje svetega pisma je potrebno poznati marsikaj, česar od navadnega vernika ne moremo zahtevati. Ako hočemo torej dati vernikom biblijo v roke, jim jo moramo nuditi v dobrem prevodu in z dobro razlago. Razlaga ima nalogo, da opozori na duha, ki veje iz svetega pisma, da pojasni, v kakih okoliščinah je bila spisana ta ali ona biblična knjiga, da pove, kaj pomeni ta ali oni izraz, posebno pa da nam pokaže, kako pojmuje cerkev svetopisemske besede. Prevod mora biti veren, točen, ne da bi vsled tega trpel narodni jezik. Zadeti prevod, ki se da gladko čitati, je pa obenem v popolnem skladu z izvirnikom, dodati mu razlago, ki tolmači vsa težavna mesta, ne da bi preveč narasla, to je — umetnost. Ta umetnost se je prirediteljem naše izdaje posrečila, Nisem poklican, da govorim o jezikovnih vrlinah novega prevoda; sodbo prepuščam strokovnjakom in ti so se izrazili o jeziku zelo pohvalno. Pač pa lahko izrečem besedo o vernosti prevoda in o opombah, ki spremljajo tekst. Prevajatelji so priredili prevod v duhu načel, ki jih zastopa sv. Hieronim, največji biblicist v katoliški cerkvi. Hieronimov ideal je bil, prirediti za svoj čas prevod, ki bi se strinjal kar le možno z originalom, obenem pa varoval lepoto in blagozvočnost latinskega jezika. Na razpolago je imel zelo dobre rokopise, nekatere boljše' od onih, ki jih imamo danes, Njegov prevod je znan pod imenom v u 1 g a t a , katero je proglasil tridentinski cerkveni zbor za avtentični latinski prevod. Vulgata je naravnost mojstrsko delo, vredno sv. Hieronima, vendarle človeško delo; vsako človeško delo pa ima svoje sence in svoje pomanjkljivosti. Da bi bil slovenski prevod čim vernejši, so ga priredili prevajatelji po grškem izvirniku; uvaževali so pa vulgato, zlasti tam, kjer je jasno, da je imel Hieronim pred seboj boljše grške rokopise, kot jih imamo mi. Kjer je pa izvirnik bolj jasen nego vulgata, so se kajpada strogo držali izvirnika. S tem pa niso prišli niti najmanj navzkriž z omenjenim dekretom tridentinskega cerkvenega zbora, ki je sicer proglasil vulgato za avtentični latinski prevod, ni pa nikakor omejil pravice prevajati po izvirniku, ki je inspiriran in torej sam po sebi avtentičen. Prevajatelji so se potrudili, da bi prevajali doslovno po izvirniku, dokler to dopušča svojstvo in lepota narodnega jezika. Mestoma jih je čut za lepoto slovenskega jezika zavedel znabiti nekoliko od originala, in sicer pri hebraizmih. Razumem, da je duh hebrejskega jezika različen od slovenskega, in gotovo bi ne odobraval, če bi bili suženjsko prevajali besedo za besedo. Toda neke hebraistične izraze je adoptirala že biblična grščina, iz nje so prešli v vulgato in pozneje v razne jezike. Ti bi bili lahko ostali. Če so pa hoteli prevajatelji odpraviti n. pr, hebraizem Mat. 1, 25, bi ga bili morali dosledno tudi Luk. 1, 34. Opombe so kratke in jedrnate; podajajo, kolikor je pač možno na malem prostoru, v lahko umljivih stavkih vsa potrebna pojasnila v tekstu ter stoje na višku najnovejših ugotovitev eksegeze. Tako bo i tekst i komentar delo trajne vrednosti. Zunanja oblika knjige je zelo prikupljiva. * V evangelijih siopa pred nas Kristus, kakor je v resnici živel, pridigal, trpel. Danes se mnogo govori o tem, od česa živi katoliški človek. Eni ga uče, naj »doživlja« Boga, drugi ga hočejo zboljšati na podlagi verskih intuicij, tretji iščejo zopet druga pota. V evangeliju pa stoji tako jasno in preprosto zapisano »To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa« (Jan. 17, 3). V to življenje pa vstopimo s spolnjevanjem zapovedi: »Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi« (Mat. 19, 17). Poznati Kristusa in spolnjevati njegovo voljo — to je prava krščanska popolnost. K temu pa nas vodi čitanje evangelija. Zato z veseljem pozdravljam ta krasni novi prevod in ga priporočam zlasti izobražencem, ki bodo kmalu uvideli, da nas čitanje navdihnjene božje besede vodi k poznavanju in ljubezni včlovečene večne Besede. Jos. Ujčič. ZGODOVINA. Josip Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih. Knjižnica Narodne galerije 1. — Izdala in založila Narodna galerija v Ljubljani 1924. Z 69 slikami. Delo, ki leži pred nami, ima informativen namen, podati pregled umetniškega ustvarjanja in glavnih njegovih spomenikov pri SHS. Tvarino si je pisatelj razdelil po pokrajinah v tri poglavja z naslovi: Slovenija in Hrvatska, Dalmacija z Istro in Srbija z Bosno; obdeluje pa jo v vsakem poglavju v treh skupinah, odgovarjajočih glavnim umetniškim strokam. Slog je z malimi izjemami jedrnat in stvaren, način podajanja snovi referirajoč, nikjer oseben. Zanimiv poskus je bil realiziran v tej knjigi. Odziv, ki ga je našla, je potrdil njeno aktualnost. Kako težaven je problem, ki se ga je lotila, nam je pa najboljši dokaz dejstvo, da se bo težko našel kritik, ki si jo bo upal presoditi v celoti. Kritizirali bomo pač posamezne dele, govorili bomo o metodi, ki bi se nam zdela naj-prikladnejša zanjo, nazadnje pa bomo morali skleniti, da je pisatelj kljub pomanjkljivostim napravil prepotrebno' delo. Še bolj milo pa bo sodil tisti, ki ve, da je ta knjiga plod slučajne pobude in prvotno sploh ni bila namenjena domačemu čitateljskemu krogu. Neko ameriško podjetje namreč se je na pisatelja obrnilo s prošnjo, če ne bi bil pripravljen napisati pregled umetniške preteklosti sedanje kraljevine SHS za obširno zasnovano enciklopedijo. Delce je bilo nato spisano, ameriško podjetje pa je likvidiralo, preden je uresničilo svojo namero. Le s tega gledišča je mogoče pravilno presoditi značaj, upravičenost in obseg te knjige. Iz jedrnatega pregleda dosedanjih rezultatov slovstva o posameznih umetniško preteklost kraljevine SHS zadevajočih vprašanjih, ki se niso obdelovala sistematično, ampak slučajno, kakor se je pač pojavil znanstvenik, ki se je za to ali ono detajlno vprašanje zainteresiral, je nastal nekoliko predelan in razširjen tekst, ki naj služi informaciji o tem, kar doslej o tem predmetu vemo in kar naj bi postalo več ali manj splošna lastnina naše izobrazbe. Pregled literature, ki je dodan posameznim poglavjem, zadosti jasno ilustrira dejstvo, kako revni smo na sistematičnih pripravah za take vrste spis. Temu informativnemu cilju, kolikor je danes dosegljiv, pa delce nedvomno služi; daje sicer pogosto nezadostne informacije, nikdar pa ne naravnost napačnih, vsaj ne po krivdi kompilatorjevi. Drugo pa je vprašanje, ali zasluži knjiga naslov zgodovine umetnosti ali ne, in tu bi jaz odločno rekel, da ne. Kajti ona je samo zbirka zgodovinskih dat, pregled, če hočete, kronološko pripovedovan niz dejstev, ki pa ga le redkokje poživi stik z gonilnimi silami, oplojajočimi kulturne dobe in naravnavajočimi njih tok. Kljub vsej vestnosti porabe virov se čuti, da je delo nastalo brez osebnega stika s predmeti, o katerih govori, in ga ni oplodil temperament pisateljeve osebnosti, ki bi bila ob nji reševala svoj življen-ski problem. Naj se ta konstatacija ne šteje za grajo, kajti gotovo je objektiven referat tu bolj na mestu kakor pa izliv osebnega doživetja ob drugim neznani in nedostopni tvarini. Pcdobno temu neosebnemu, hladnemu razmerju do predmeta je Malu tudi problem zgodovine umetnosti pri SHS sam na sebi problem čisto mehanične, mozaične spojitve pararelnih dejstev v celoto te knjige. Za podlago razdelitve tvarine si je namreč vzel osnovne pokrajinske enote, ki so do spojitve v kraljevini SHS živele cela stoletja politično in kulturno več ali manj zaključeno, druga od druge ločeno življenje, kar je tudi vzrok, da so v kulturnem in tudi umetniškem oziru ustvarile skupine pojavov z lastnimi žarišči, ki pa so bila zopet sama na sebi odsev večjih raznorodnih žarišč izven jugoslovanskega teritorija. V bistvu je pisatelj ubral za svoj namen gotovo edino pravo pot. V podrobnostih pa je ravno njegov poskus dokazal, da je strogo upoštevanje politično teritorialnih enot, kakor so doživele naše dni, za obdelavano tvarino nepotrebno in je treba kombinirati ta vidik z občekulturnim vidikom evropsko-kulturnih okrožij, o katerem bomo še govorili. Tako se je zgodilo, da je moral v poglavju Hrvatska ponavljati mnogo tega, kar je o razvoju splošno povedal pri |Sloveniji, in imamo vtis, da bi se obe poglavji s pridom lahko združili v eno sliko, ki bi obsegala Slovenijo in Hrvatsko ozircma ves jugoslovanski teritorij, ki je bil pod tisočletnim neprestanim vplivom srednjeevropske kulture. Glede Primorja v najširšem pomenu (Istra in Dalmacija), ki je živelo v kulturni simbiozi z Italijo, je itak uveljavil to načelo, a bi bil še bolj lahko poudaril enotnost osnovnih potez in izenačujoči vpliv beneške kulture. Posebno pri poglavju Srbija in Bosna pa čutim, da ni prav naredil, ko je tvarino razdelil po umetniških strokah, ampak da bi bila bolj primerna delitev po treh zgodovinskih dobah, ki so tudi na umetnost odločilno vplivale, na prvo dobo srbske samostojnosti, dobo turškega gospodstva in novo dobo srbske samostojnosti, po kateri bi mnogo nazorneje lahko orisal vpliv politične usode teh dežel na značaj njihove umetniške posesti. Naj mi bo dovoljeno, da ob pojavu te knjige povem svoje mnenje, kako si predstavljam zgodovino umetnosti pri Srbih, Hrvatih in Slovencih, Na vsak način bi bilo pred vsem treba tvarino razdeliti v dva osnovna razdelka, katerih eden bi obsegal umetniško preteklost Jugoslovanov, drugi sedanjost, oziroma kakor bi najraje rekel, njihovo »živo umetnost«, h kateri prištevam več ali manj celo 19. in zač. 20. stoletja. V vsakem delu bi moral različno postopati. V prvem bi mi dobro služila delitev po pokrajinah, kakor si jo je osvojila Malova knjiga, kombinirana z zgoraj omenjenimi evropskimi kulturnimi okrožji. Opredeliti bi bilo treba najprej obče kulturno vlogo Bizanca in Zapada v kulturni strukturi Jugoslovanstva ter v drugem redu vlogo državno politične pripadnosti, ki se zrcali v tako zvanih pokrajinah. Ker je Zapad na Jugoslovane deloval v dveh svojih osnovnih oblikah: severni, katere najbližji zastopnik in propagator je bila za nas srednjeevropsko nemška formulacija, in neposredno na klasični tradiciji sloneči italijansko-romanski, dobimo za zapadno okrožje delitev na slovensko-hrvatsko in primorsko umetnost. Bizanc je dal osnovno obliko stari srbski umetnosti, ki bi tvorila tretje osnovno poglavje. Četrto pa bi morali odmeriti Bosni in Macedoniji ter sploh krajem, kjer je bil muslimanski kulturni vpliv tako jak, da še danes tvori bistven znak ondotne kulture. Poglavja bi teritorialno ne omejili določno, ampak bi mu dali naslov Muslimanska umetnost med Jugoslovani, treba pa bi ji bilo, kakor vsem drugim, ugotoviti ognjišča na našem ozemlju in njihovo premikanje. Posebej bi bilo treba v tej zvezi označiti tudi gotove pojave v srbski umetnosti, ki so posledica neprestanega stika z muslimansko. V drugem, delu obsegajočem »živo« umetnost sedanjosti, postane za me slika deloma bolj komplicirana, deloma zopet bolj enostavna in se mi ravno zato ne zdi opravičeno, da bi jo vklepal v isti okvir kot prejšnjo. Bolj komplicirana postane slika, ker se v tem času vsestranskega individualizma na našem ozemlju jasno izkristalizira vrsta kulturnih središč, katerih okrožja se krijejo več ali manj z gotovimi političnimi teritoriji, ki postanejo sedaj tudi kulturne edinice. Zato bi bila tu pokrajinska delitev opravičljiva, vendar ne povsem, ker so večje važnosti za kulturno in umetniško sliko sedanjosti gotovo politična ali nacionalna kulturna središča, kakor Ljubljana za Slovenijo, Zagreb za Hrvatsko in Hrvate sploh, Sarajevo za Bosno in Beograd za Srbijo in Srbe sploh, kakor pa geografska omejitev pokrajin, katerih središče so; Dalmacija s Primorjem pa v tem času v primeri s temi kulturno počiva, še bolj zemlje, ki so ostale do balkanske vojne pod turškim gospostvom. Kljub ogromni razkosancsti teritorija po politični in upravni pripadnosti pa postane slika nove dobe vendar neprimerno bolj enostavna, ker se ob vsestranskem narodnem prebujenju Jugoslovanov in ustvaritvi slovansko zavedne inteligentne plasti v vseh plemenih duševno življenje vedno bolj zbližuje in od tujih središč teži najprej k nekemu idealnemu lastnemu središču; tudi se v umetnosti vedno bolj oglašajo etnične bistvene poteze rase, ki to umetnost ustvarja. Značaj mo- derne umetnosti in kulture sploh že sam močno sodeluje v tem pravcu, ker nastopajo občeevropske oblike umetnosti (n. pr. romantika, realizem, impresionizem, ekspresionizem itd.), na katere se odzivajo več ali manj istočasno vsa jugoslovanska plemena. Tako smo v novi dobi tako daleč, da kljub navidezni kompliciranosti sedaj enostavno lahko govorimo le še o slovenski, srbski in hrvat-ski umetnosti nove dobe in s to delitvijo lahko objamemo vse, kar nam pomembnega nudi naša umetniška sedanjost. Naša knjiga upošteva tudi prazgodovinske spomenike klasične in starokrščanske dobe. Nehote se nam postavi vprašanje, ali je to upravičeno ali ne. In vendar je nedvomno upravičeno in celo potrebno, če hočemo spoznati vse poteze in korenine naše umetniške posesti. Kajti nedvomno je, da kultura kake zemlje živi preko velikih zarez, kakršne so preseljevanje narodov in propad mogočnih kultur, kakor je bila rimska in podobno. Tudi Slovani so se spočetka posluževali ostankov klasične kulture in gotove njene forme sprejeli za nosilce svoje vsebine. Te stvari so pri nas še malo preiskane, a nedvomno važne in bo tudi tu treba zastaviti znanstveno raziskavanje. Za skrajni jugoslovanski severozapad imamo direktne dokaze v knežjem kamnu in vojvodskem stolu na Koroškem. V vsem Primorju in na otokih je ta element igral velevažno, do neke mere nič manj važno vlogo kot v Italiji ali v Franciji. Rimski tempelj vključen v katedralo sv. Justa v Trstu, in Dioklecianov mavzolej, ki služi za splitsko stolnico, sta najbolj znana primera; kakšno vlogo so rimske naselbine igrale pri postanku naših srednjeveških selišč, nam je klasična priča stari del Splita, spregovorila pa bodo po natančni in metodični preiskavi spomenikov tudi druga mesta, mislim na Celje, Ptuj, na Št. Vid ob Zili, pa tudi Ljubljana, kjer so se osnovne topografične poteze rimske Emone ohranile do naših dni. In niti najmanj ne dvomim, da je tudi prazgodovinska umetnost, ne samo ona, ki so jo Slovani prinesli s seboj, ampak tudi umetnost teritorija, kjer so se naselili, pustila gotove sledi prav do današnjosti. Tako bo za uvod bodoče zgodovine pri SHS treba podati poglavje o prazgodovinski, klasični in starokrščanski umetnosti na naših tleh; ugotoviti bo treba skupine in njih žarišča ter posebno kontinuiteto, o kateri se bo mogoče izkazalo, da ni samo topografska (n. pr. kontinuiteta mest, naselbin, njihovih središč, posebno starodavnih svetišč itd.) ampak da je še živa v tistih potezah, ki se skladajo po sto- in tisočletnem naslajanju druga na drugo kot poteze krajevnega umetniškega miljeja, ki se tako. pestro menja preko jugoslovanskih zemlja.1 Knjige same ne bom kritiziral, kolikor se ne tiče meni prav dobro znanih partij in to je v prvi vrsti Slovenija. V splošnem bi pripomnil, da se mi skoro pedantična pariteta v obsegu vseh delov 1 Opozarjam v zvezi s temi razmotrivanji na članek Jos. Strzygow-skega v Buličevem zborniku (Zagreb 1924) str. 507, »Die Stellung des Balkans in der Kunstforschung«. Čas, 192026. 18 vseeno ne zdi opravičena, posebno že zato ne, ker bi iz knjige prav lahko odsevalo, da so posamezni deli našega teritorija že razmeroma precej obdelani, dočim so drugi komaj načeti. Zato bi bilo moralo dobiti Primorje z Dalmacijo sorazmerno obsežen in temeljiteje obdelan opis. Ravno pri predslovanski dobi nas močno moti delitev na pokrajine, ker se tako slika o rimski in starokrščanski umetnosti v Dalmaciji in Primorju razdrobi, pa bi lahko tvorila eno najlepših poglavij. Ne skladam se dalje s tem, da je novejša doba jugoslovanske umetnosti tako sumarično obdelana, ker sploh ne odobravam metode, za katero se zgodovina mehanično neha par desetletij pred sedanjostjo. Zgodovina je učiteljica in naj bi bila v nekem oziru komentar za oblike sedanjosti, s tem, da oriše njihov postanek in ugotovi kontinuiteto delujočih sil. Teh misli nisem napisal v kritiko knjige, katere namen je v uvodu zadosti jasno označen, ampak mi je bila samo slučajen povod zanje, ker prihaja čas, ko se moramo razgovoriti o njih. Že zgoraj sem omenil, da je delo točno1, kolikor so bili pač točni njegovi viri, in ne vsebuje važnejših napak, vsaj ne takih, ki bi jih bil pisatelj zakrivil. Ob čitanju oddelka Slovenija pa sem si vseeno zabeležil par misli, ki bi se lahko vpoštevale pri prihodnjih izdajah te ali kake podobne knjige. Na začetku poglavja o Sloveniji čutim, kako pogrešamo strokovne obdelave našega prazgodovinskega in rimsko - starokrščanskega gradiva. Obdelave namreč, ki ne bi bila samo predmetno in deskriptivno arheološka, ampak tudi umetnostno zgodovinska. Ugotovitev značilnih form po ohranjenih tipih naj bi bila jedro take razprave. V drugem redu pa naj bi opredelila njihovo poreklo in zvezo s sorodnimi pojavi drugod, Le tako bi sicer mrtvo gradivo postalo živ material za našo kulturno zgodovino. Pri vaški situli, rimskih nagrobnih spomenikih, tlorisih rimskih utrdb in selišč ter posebno pri mitrejih in pri ostankih starokrščanske umetnosti na slovenskem ozemlju, ki se ne omejujejo samo na sv. Justa v Trstu, bi bilo dosti prilike za to. Če pa že govorim o pomanjkljivosti te knjige v tem oziru, je skozi in skozi glavna gotovo ta, da pri naštevanju primerov ne opredeljuje njihovih prvotnih, umetnostno zgodovinsko važnih tipov. To živo občutimo pri cerkvi sv. Justa v Trstu, kjer to, kar navaja, spada v XIV. stoletje in bi se dalo tam porabiti kot karakterističen, ne osamljen pojav, na mestu pa, na katerem ta odstavek stoji, bi bilo treba ugotoviti značaj onih dveh prvotnih stavb in njihovo umetnostno zgodovinsko stališče. Podobno je na isti strani (12) s Stično, kjer prvotna oblika kot tipična cistercijanska stavba ni zadosti opredeljena m so navedene značilne poteze sedanjega stanja, ki bi jih bilo treba navesti na primernem mestu v baročni dobi. Ni točen dalje izraz, da je prezbiterij stiške cerkve poznogotsko prezidan, ker je na starem mestu sploh na novo sezidan. — Str. 13. dvojna kapela na Malem gradu v Kamniku je popolnoma romanska kljub temu, da časovno že pada v dobo prehoda v gotiko. — Neumesten je izraz »okorna gotska stavba < (str. 13) pri cerkvah v Svibnem in Špitaliču, posebno o zadnji, ki je dobro ohranjena, velja ravno nasprotno. Sploh naj bi se knjiga, kakor je ta, izogibala izrazov, ki vsebujejo katerokoli sodbo, ker so ti pojmi relativni in v dani zvezi lahko krivični. — Str. 14 Crngrob: napačen je izraz križno svodovje za prezbiterij, ker je zelo bogato zvezdnato. Pri kranjski župni cerkvi bi mesto umetniško brezpomembnih rozet na sklepnikih pač moral v prvi vrsti omeniti bogate figuralne sklep-nike in kapitele. — Črna gora pri Ptuju (ok. 1410—1420) spada v drugo zvezo, kakor je tu navedena, njena odlika ni v postranskih ele- mentih, ki jih pisatelj navaja, ampak v njeni notranjščini. Sploh bi bilo treba v zgodovinskem pregledu pri stavbah vzeti za podlago njihov prostorni značaj, šele v drugi vrsti konstruktivni in dekorativni. — Ko na str. 14/15 navaja primere gotskih cerkvenih stavb, bi ne bil smel prezreti velikih štajerskih mestnih cerkva v Ptuju (dve), Mariboru, Celju, Laškem, Konjicah, Št. Lenartu in drugod ter še nekaterih pomembnih kranjskih (Radovljica itd.). Kot odličen primer prav zadnje gotike pa spada sem cerkev sv. Treh kraljev v Slov, goricah. — Sploh bi pregled drugače izgledal, če bi bil za podlago vzel samo kronološko merilo ter se oprl na tipe, ki jih je že precej ugotovljenih. Tudi izrazite krajevne skupine spomenikov s skupnimi znaki ali razvojnimi potezami bi se dale ugotoviti ter bi v drugačno luč prišle štajerske zgodnjegotske stavbe, kranjske poznogotske dvoranske stavbe, skupina prekmurskih ali slovenje-goriških stavb, štajerske mestne cerkve in nekaj velikih spomenikov umirajoče gotike sredi XVI. stoletja. — Glede renesanse v Sloveniji se drži Mal mojega nazora, izraženega v Orisu, ki je pa za njegovo delo nevzdržen, kajti jaz sem iskal sledov slovenskega duha v umetnosti in njegove spojitve z danimi umetniškimi formami, da tako najdem prepotrebno osnovno oporišče, okrog katerega kot ogrodja bi morala počasi nastati umetnostna zgodovina Slovenije, Mal pa bi bil moral upoštevati tudi primorske spomenike in bi bil tam in drugod našel tudi čisto renesanso; k nji spada tudi vrsta kamenitih nagrobnih spomenikov, ki sem v Orisu opozoril nanje. Moje stališče pa bo prav temeljito treba revidirati posebno glede renesanse v širšem pomenu, tako zvane nemške renesanse; k nji spada velik del tega, kar sem jaz imenoval barok XVII. stoletja, posebno veliko slikarskih spomenikov in tako zvani zlati oltarčki. Prelom koncem XVII. stoletja je tako velik, da je bolje, če vse do njega denemo pod poglavje severne renesanse, kakor da smo prisiljeni ločiti dva baroka, zgodnjega in zrelega (od konca XVII. stol. dalje), kar se mi ne zdi več tako lahko izpeljivo. Opis bi se zopet moral opirati na osnovne, v glavnem že ugotovljene tipe in njih razvoj ter teritorialno razprostranjenost. — Kulturno zgodovinsko ozadje spomenika kot je vojvodski prestol na Gosposvetskem polju bi bilo treba drugače osvetlili, ker v predromanski dobi ni osamljen, ampak značilen primer. Izraz romanizem (str. 22) za romanski slog se mi ne zdi posrečen. — Velesovski Marijin kip moramo šteti k čisto romanskim spomenikom, ne v prehodno dobo. — Nezadostno je (str. 22) ocenjena skupina kiparskih spomenikov v cerkvi na Črni gori pri Ptuju, ki je gotovo najvažnejša v Sloveniji. — Na str. 22 navaja krilna oltarja v Ptuju in iz Kranja, ki ne spadata med plastiko, ampak sta oba popolnoma slikarski deli. Letnica na ptujskem je po mojih zapiskih 1512. Kipar Janez iz Št. Petra (str. 23) je pomotoma lokaliziran na Kras. Njegova domovina je v Furlaniji (gl. Kukuljevič, Slovnik umjetnikah jugosl., str. 208, Kranjski Ivan). — Nezadosten je na str. 23 odstavek o lesenih stropih, posebno bi bilo treba bolje poudariti njihove estetske vrednote. ■— Utemeljitev »ker je bil dragoceni marmorni in kameniti material za večino cerkva nedosegljiv, so se oddolžili vseobči težnji po zunanjem blesku in veličju z lesenimi tvorbami« je naivna, ker umetniška vrednost tega ali onega izdelka ne temelji v materialu, ampak je kamenita plastika v Grčiji in Italiji naravna posledica množine lepega kamenitega materiala, dočim je lesena na severu prav tako logičen pojav pomanjkanja na eni, na drugi pa manjše praktičnosti in v danem miljeju celo manjše estetske vrednosti kamenitega dela v primeri z dobrim lesenim. Materialna stran umetnosti spada v poglavje o miljejnosti umetniških pojavov. Oltar v Šaleku (str. 25) je delo dveh dob, in sicer je spodnji del s kipi in ornamentiko vred lep primer plastike 1. pol. XVII. stoletja, atika pa s fialami in stranskima kipoma je delo 1. pol. XVI. stol., torej ostanek uničenega, starejšega oltarja. — Označba prižnice na G o - lem (str. 26) kot reliefno delo ni zadostna, ker k njenemu okrasu spadajo tudi štirje veliki kipi. — V orisu slikarstva je skok od mozaikov v Trstu h gotskemu slikarstvu prenagel in bi se dala vrzel izpolniti z nekaterimi sporadičnimi ostanki posebno v miniaturnem slikarstvu. — Netočna je na str. 29 trditev, da so prezbiteriji malih cerkva nudili več prostora za slike kot ostali deli cerkve. Ravno nasprotno je res: Največjo nemoteno ploskev je nudila severna stena ladije, ki redno ni imela oken, potem stena nad glavnim vhodom in deloma stena okrog slavoloka. Ravno prezbiterij pa je bil po arhitektonskih konstruktivnih členih ves razdrobljen v majhne, za slikarstvo deloma naravnost nc-prikladne ploskve in je morala gotika ustvariti za njegovo poslikanje ikonografični in dekorativni kanon, strogo, vedno se ponavljajočo shemo, ki že sama priča o kompliciranosti problema. — Neumesten je izraz na str. 30 slovite slike v Millstattu, ker so te slike bolj od drugih ondotnih znane samo zato, ker so datirane in signirane in radi svoje zveze z Johannesom de Laybaco. — Na str. 31 se mi zdi nemogoč izraz giotteskni tipi v slikah v Žirovnici. Le posredno bi lahko govorili o takih tipih, v resnici se omejuje sorodnost, kolikor je je, samo na zgornjo italijansko formulacijo umetnosti po Giottu. — Na str. 32 navaja ime slikarja v špitalski cerkvi v Slovenjgradcu kot Andreas de Ostrog. V napisu se on sam imenuje Andre Maller von Ostrog in tako naj se tudi navaja, ako se ne odločimo za slovensko obliko Ostroški ali iz Ostroga. — Pregled slikarstva v gotski dobi bi bilo treba bolj določno in res umetnostno zgodovinsko podati, saj je to eno tistih poglavij, ki je razmeroma precej preiskano. — Glede slik sv. Primoža so novejše, po Malovi zgodovini izšle študije dokazale njihovo pravo umetnostno zgodovinsko stališče in jim bo za naprej treba odkazati historično drugo mesto (1. četrtletje XVI. stoletja). — Na str. 33 navaja »lepo oltarno sliko v Ptuju«; treba bi jo bilo toliko označiti, da vemo, katera je ta slika. Sumim, da se pasus nanaša celo na že omenjeni krilni oltar (str. 22), pri čigar enem delu govori Graus (Kirchenschmuck 1884, str. 143) o ital. vplivu. Druga polovica XVI. in XVII. stoletja sta v našem znanju še precej temna — to dokazuje tudi Malova knjiga. To pa ne radi tega, ker bi se bilo manj ustvarjalo (bližamo se polagoma tudi glede te dobe že sklenjeni vrsti datiranih spomenikov, na katere bo mogoče opreti študij), ampak posebno zato, ker je ta material po večini anonimen in rokodelski ter nedvomno daleč zaostaja za kiparskim. V glavnem se razlikuje od prejšnje in poznejše dobe v tem, da so zelo redka nadpovprečna dela, ukvarjanje z estetsko in rokodelsko malo pomembnim materialom pa je mnogo težavneje kakor z deli izrazitih kvalitet. — 1 udi v tej knjigi se čuti ob baročni dobi in XIX. stol., da je pri nas še vse polno neocenjenega ali nezadostno ocenjenega in bo treba še mnogo detajlnega študija, da dobe pravo mesto pojavi kakor Potočnik, Layer in Langus. Končno še enkrat poudarjam, da naj se te opazke ne smatrajo kot kritika avtorjevega dela, ki je doseglo skromni v uvodu si postavljeni smoter, ampak naj bodo le ob njem kritika vprašanj naše umetnostne zgodovine sploh, ne izključujoč moje lastno delo. Frst. G. Čremošnik, Naša trgovačka društva u srednjem veku. Sarajevo, 1924. Separatni otisak Glasnika zemaljskog muzeja u Bosni i Hercegovini XXXVI, 69—82, 4°. Študija je bazirana na že objavljenih statutih dalmatinskih mest: Zadar, Šibenik, Split, Trogir, Dubrovnik in Kotor, in na rokopisnem gradivu dubrovniškega arhiva. Slika nam oblike trgovskih družb v zadnjih treh desetletjih 13. stoletja — čas prvih pisanih virov o tem predmetu — v omenjenih mestih in v zaledju, kjer so obstojale v enaki obliki, samo ne fiksirane v zakoniku. Največ gradiva nudi Dubrovnik kot največje trgovsko središče. Pregled posameznih določb v omenjenih statutih in praktičnih slučajev v notarialnih spisih privede do zaključka, da so bile takrat že ustaljene pravne oblike naših trgovskih družb, z nekaj izjemami v imenu, popolnoma enake onim Italijanov, predvsem Benečanov. Najdejo se štiri oblike: societas (sklenjena na kratek rok, s solidarnim jamstvom vseh udeležnikov); collegantia (sklenjena na daljši rok; komanditist in komplementär si delita dobiček v istem razmerju kakor riziko); entega (znana samo v Dubrovniku; komplementär ima ves riziko in ves dobiček); rogadia (brez praktičnih primerov; komanditist ima ves riziko in ves dobiček). Delo, ki ga zaključuje nemški rezume, je prinos h gospodarski zgodovini, ki je pravzaprav povsod, posebno pa pri nas, manj obdelana kakor druge panoge zgodovine. mp. Dr. Rudolf Andrejka, Kropa in Kamna gorica. Ljubljana, 1924. (Samozaložba.) V kratkem, 36 strani obsegajočem, živahno in zanimivo pisanem »krajepisno - zgodovinskem poskusu« obravnava pisec prirodopisne posebnosti, zgodovinske dogodbe in spomine, narodopisne osobitosti in socialno-ekonomske razmere obeh starodavnih gorenjskih obrtnih središč na vznožju temnozelene Jelovice. Delce, ki bi mu želeli več z enako ljubeznijo pisanih vrstnikov za druge, morda še pomembnejše kraje naše domovine, krasi šestero originalnih lesorezov slikarja Vladislava Benescha ter dvoje avtotipij. M. UMETNOST. Jo s. Kreitmaier S. J. , Beuroner Kunst. Eine Ausdrucksform der christlichen Mystik. 4. in 5. razširjena izdaja. Novo je poglavje Zeitlose und zeitbedingte Kunst, ki razpravlja o razmerju beuronske umetnosti do umetnosti naših dni. — Beuronsko umetnost bo prav razumel samo tisti, ki jo pojmuje kot izraz v uvodu označenega liturgičnega gibanja. Umetnost v cerkvi naj pomaga moliti, — od te teze so izhajali beuronci pri svojih tozadevnih stremljenjih. Po svoji vsebini in obliki naj podpira bogoslužje, postane naj v prvi vrsti bogoslužna umetnost; umetnost postani del liturgične enote. Obliko in teorijo je dal ti umetnosti P. Deziderij Lenz, ki je ustvaril v 1. 1868/70 v zvezi z Jakobom Wügerjem in Luko Steinerjem prvo večje delo te smeri, kapelo sv. Mavra v Beuronu. Z Lenzom tudi živi in umre čista beuronska umetnost, ki je tako osebna zasnova, da se, kakor je praksa v beuronskem krogu samem pokazala, ne da priviti drugi osebnosti in je kot umetniška forma, ki živi, se razvija in je v večnem prelivanju, sploh nemogoča drugače kot osamljen, enkraten poskus. Ona je pač plod Lenzove osebnosti in njegove špekulacije, nemogoča pa je kot občeobvezen kanon razen v zelo splošnih potezah, v katerem okviru pa na mah izgubi na svoji origi- nalnosti. Lenzovemu zamislu ni mogoče odrekati grandioznosti, koncepcija je vsekakor jačja od izvedbe; večja je kot volja kakor kot čuvstvo, in ta slučaj nazorno kaže, kako osnovnovažno je za umetnost čuvstvo; kajti kakor hitro je v drugem temperamentu prevladalo čuvstvo, je strogo zamišljena Lenzova forma izgubila svoj pravi značaj. Ena osnovnih potez te umetnosti je, da je zavrgla naravo kot izhodišče in mesto nje postavila kanon, zakon o merah in medsebojnih razmerjih, kar velja v prvi vrsti za človeško telo, ki igra najvažnejšo vlogo. Narava je v večnem gibanju in izpreminjanju, beuronska umetnost pa hoče stalnih, monumentalnih oblik. Lenzu je kanon, po katerem konstruira človeško telo in njegove dele, psihološko utemeljena formula, v kateri je izraženo ono mistično učinkovito ravnovesje, na katerem temelji učinek vsake velike umetnosti. Tako je mogoče z znanstvenimi sredstvi in študijem določiti estetske kvalitete umetnin. Ta strogi, umetnost v matematično ali geometrično formulo vklepajoči vidik je Lenz prevzel od antike in renesanse (Polyklet, Vitruv, Leonardo da Vinci, Dürer itd.) in je podobno tem poskusom v preteklosti tudi on ostal osamljen v posesti čarobne formule skrivnostne znanosti. So pa druge strani beuronske umetnosti, ki sicer niso originalne, ampak posnete po različnih hieratičnih oblikah umetniškega ustvarjanja, kakršni sta bili posebno egipčanska in zgodnjegrška umetnost, ki si ju je Lenz zavedno vzel za vzore in ravno te strani tvorijo mnogo bolj kakor kanon pozitivne, tudi izven beuronskega sistema plodonosne elemente vsake resnične monumentalne, posebno cerkvene umetnosti; v prvi vrsti mislim linearnost, barvno ploskovitost in simboliko. Te strani beuronske umetnosti so tudi one, kjer leže nedvomno njene trajne vrednote in po katerih se je bolj kakor po kanonu utelesilo to, brez česar ni umetnosti, čuvstvo ustvarjajočega človeka. Beuronska umetnost bo ostala v svojih spomenikih kot eden najzanimivejših poskusov v estetski desorientaciji XIX. stoletja potom teorije, potom določno usmerjene volje ustvariti nov slog. Tudi ona se je vdala podobno drugim sorodnim poskusom, svoje vrste eklekticizmu, v zaslugo pa ji lahko štejemo, da je na svoji strani potrdila važnost monumentalne poteze umetnosti, da je dala svojim proizvodom veliko dekorativno in ekspresivno linijo ter da je energično postavila vprašanje moderne cerkvene umetnosti. Če jo sodimo iz današnjega dne, ko smo od njenega rojstva pa do danes že toliko umetniško doživeli, ji bomo pravični samo, če jo presojamo kot energični besedi sledeče energično dejanje, ki je bilo za svoj čas in milje do neke mere tudi revolucionarno. Teza, naj bo cerkvena umetnost v prvi vrsti liturgična, je gotovo plodonosna in v prehodni dobi, v kakršni se je pojavila, gotovo edino rešilna; obenem pa tudi moderna v času, ko so se vse stroke umetnosti v svoji krizi druga za drugo zatekle k spoznanju svojega smotra in reducirale svoj program na prvotno izhodno formulo, da tem potom najdejo zopet smotrene oblike in vsaj osnovno estetiko. Frst. PUBLICISTIKA. Hermann Wendel, Z jihoslovanskeho sveta. Cyklus studii. Politicka knihovna, vrsta 1., knj. 5., Orbis, Praha 1924. V češčino prestavil Jos. Pelišek. Podobno nedavno izdani knjigi »Südslavische Silhouetten« je tudi ta češka knjiga, ki je posvečena T. G. Masaryku, samo zbirka tekom let slučajno nastalih člankov o posameznih jugoslovanskih vprašanjih. Objavljeni so bili v nemškem jeziku v Prager Presse, Frankfurter Zeitung, Neue Rundschau, v Slaviji in drugod. Del člankov se krije z onimi v Siidsl. Silhouetten. Tvarina je razdeljena na tri oddelke z naslovi V mladi državi, Iz pesništva in zgodovine ter Gospodarstvo in promet. Kljub slučajnemu postanku nudi knjiga toliko in tako podanega gradiva o Jugoslaviji, da bo lahko prav dobro služila maloinformiranemu čitateljstvu. Wendel piše prijetno, a pri tem stvarno, čuti se vseskoz živo sočuvstvovanje in pravo nepristransko razumevanje ter zadostno poznanje problemov, o katerih piše. Tudi za Jugoslovane, ki se še daleč ne poznamo zadosti in nam samim manjka informativne literature, je knjiga branja vredna. Iz bogate vsebine opozarjam samo na one dele, ki zadevajo vprašanje, ki se neposredno tičejo Slovencev: V članku »Volitve v skupščino 1. 1923 in stranke« (str. 42) piše o vseh važnejših jugoslovanskih strankarskih organizacijah, njih programih in uspehih. Članek »Slovenci« (str. 92) je spisan na podlagi Erjavčeve knjige, ki jo zelo hvali. Na str. 98 se začne članek »Koroški plebiscit«. Z dr. Šušteršičem se peča v članku »Posledni črnožolti Jugoslovan« (str. 106) povodom njegove knjige »Moj odgovor« in sklepa, da je ta odgovor ostal neodgovorjeno vprašanje. V drugem delu se nahaja članek »A. Aškerc« (str. 266) povodom desetletnice njegove smrti. Tu se je dvakrat vrinila neljuba tiskovna pomota Malmič mesto Mahnič. V posebnem članku (str. 279) se peča tudi z Masarykovim razmerjem do Jugoslovanov in njegovimi zaslugami za njihovo osvobojenje. Frst. NARODOPISJE. Dr. Geramb Viktor, Deutsches Brauchtum in Österrreich. Ein Buch zur Kenntnis und zur Pflege guter Sitten und Bräuche. Graz 1924. Verlag der Alpenland-Buchhandlung Südmark, Graz, Joanneumring 11. 4°, 160 str. Avstrijski Nemci goje po svetovni vojni bolj kot prej narodne običaje in se zanimajo za vse, kar je v zvezi z narodnim življenjem. Ta pojav temelji deloma v onem velikem kulturnem razmahu, ki mu pravijo Heimatschutz, Heimatdichtung, Heimatkunst, in ki je posegel tudi v nemške mladinske organizacije, a posegel je tudi v oddaljene gorske kraje, kjer ta razmah gotovo ni vplival. Zopet uprizarjajo kmetske ljudske igre, misterije, zopet gledajo združene pastirske in božične igre (Koroško), celo v cerkvi se vrše stare srednjeveške igre, kakor n. pr. v Celovcu »Totentanz«, star motiv iz 15. in 16. stoletja, ki ga je uporabil tudi že naš koroški pesnik Urban Jarnik v pesmi »Mrtovski raj«, tudi v Gradcu se vrše slične igre na dvorišču deželne hiše in drugod. Slovensko koroško kostanjsko pasijonsko igro (Drabornjakov prevod) so kostanjski igralci po vojni zopet uprizorili, a drugo leto jim je koroška vlada igranje prepovedala. A ne samo med kmetskim ljudstvom, tudi med delavstvom v industrijskih krajih rastejo kakor gobe po dežju različna društva, ki od grude odtrganim slojem nudijo ljudskih zabav, katere pa seveda dostikrat pačijo lepe narodne običaje. Ker je torej to gibanje poseglo v vse sloje, ker je to nacijonalno gibanje, je razumljivo, da ga goje znanstveno narodopisna društva, praktično pa društva kakor so ^Südmark« in druga. Avtor pravi: 1. Gojitev nemških navad in običajev v v s e h slojih je narodna dolžnost. 2. Sedanji čas je zato posebno ugoden, ker faktično vsi sloji po tem hrepene. 3. Gojiti pa se morajo dostojno, ne smejo biti potvorjeni in spačeni. 4. Zato pa je treba razumevanja, potrpljenja, ljubezni in narodopisnega znanja v teh stvareh (str. 3). Običaje lahko poznamo po tradiciji, doživeli smo jih sami med kmečkim ljudstvom v gorskih in oddaljenih krajih, ti so resnično narodova življenjska oblika in tvorijo vzraslo narodovo kulturo. Kdor jih je doživel, ta ve, da iz njih diha narodnost. Temu znanstvenega pouka ni treba. Če pa so običaji izginili, jih je treba oživiti in umetno vsaditi, da se zopet vkoreninijo. Navedeno delo naj bi bila ročna knjiga za take vrste vrtnarske umetnosti (str. 4). Prispevale so podružnice »Südmarke«, bojnega društva, ki smo ga Slovenci pred vojno posebno čutili. — Običaji so opisani po mescih, v katerih se vrše, začenši s 1. januarjem. Boljše bi bilo, če bi bil pisatelj začel s starim cerkvenim novim letom, kakor je to storil dr. (Schneeweiß v svoji knjigi. Najprej sledi splošen opis ali navodilo, kako se naj bi oživeli, opisani so običaji, ki so razširjeni po vsej Nemški Avstriji, v posebnem delu pa so na kratko orisani običaji v posameznih zveznih deželah. V končnem poglavju pa so opisani svatbeni običaji (str. 113—141). Nato sledi seznam uporabljene literature, seznam dežel in krajev ter seznam običajev in značnic. Na koncu pravi pisatelj: »Wir stehen am Abschluß unserer Überschau. Es ist ein reicher Kranz voll blühender, farbiger Blumen, der sich da vor unserer Seele geflochten hat. Ein Kranz, dessen Gewinde »Kultur« bedeutet. Denn hier ist und war wirklich Kultur, wirkliches Gebundensein an Lebensform, wirkliche und treue Pflege religiöser, festlicher und gemütstiefer Handlungen. Form vor allem, die jahrtausendlang aus der Volkheit erblühte und immer wieder und immer neue Blüten brachte, Form, die Leben, die Seele zum Inhalte hatte. Soll dieses Blühen zu Ende sein? Wir wollen es nicht glauben. Aber wir wissen, daß es zu Ende ist, wenn wir es nicht und auch wenn wir es bloß mit dem Verstände pflegen. Mit anderen Worten, wir wissen, die Pflege allein und schon gar die »Wiederbelebung« allein tun es nicht! Es muß wieder Seele hinein, es muß wieder Leben daraus werden.« In dalje: »Die Sitte muß als Sitte wieder auferstehen. Als Sitte, nicht als »Vorführung...« — Veliko običajev, ki so v tej knjigi opisani, ni samo nemško narodno blago, to je indoevropsko blago, a drugi narodi znajo to splošno blago kultivirati kakor narodno. Slovenski kulturni delavci, slovenski narodopisci bodo v tem delu našli marsikatero dobro zrno. Posebno pa bo knjiga dobro služila za primerjajoče narodopisje. Mimogrede omenja tudi slov. običaje. K najlepšim binkoštnim igram prišteva »štehvanje« (Kufenstechen) v Ziljski Bistrici, ki je razširjeno med ziljskimi Slovenci, kar pa pisatelj zamolči (str. 48). Dr. Matko Potočnik ga je opisal na str. 163 do 164 Vojvodine Koroške. Znan je pod imenom »Tonnenschlagen« tudi na Pomorjanskem (Geramb., str. 48). 0 tej igri se je že mnogo pisalo. »Koroški Slovenec« (1925, št. 1) jo menda pravilno razlaga v podlistku »Odkod ziljske igre?«. Šolski nadzornik Moro pravi v knjigi »Das Gailtal« 1894: »Ta igra pač nobenemu drugemu slovanskemu narodu ni znana, zdi se, da je ostanek vojnih iger starih Slovencev.« Drugi so menili, da so te igre ostanek turških vpadov na Koroško in da so se v njih fantje vadili za boj proti Turkom. Podlistkar pa jih razlaga kot ostanek srednjeveških turnirjev, ki so se razširili v 12. stoletju iz Francije v nemške in avstrijske dežele. Polagoma so turnirji zgubili svojo nevarnost. Igralci so dirjali v skoku proti kakemu znamenju, in kdor je to znamenje najbolj zadel s sulico, ta je bil zmagovalec. L. 1591 se je v Gradcu vršil turnir. Udeležili so se ga nadvojvoda, poznejši cesar Matija, nadvojvoda Ernst, deželni glavar in mladi štajerski vitezi. Na glavnem trgu je stal steber in na njem stara grda podoba, držeča se na jok. In to podobo so morali jezdeci, jahajoč ali naglo se vozeč, s sulico zadeti. V pravilih turnirja se glasi: »Zmaga, kdor pride najčednejše in najlepše na trg, kdor svojo sulico najlepše suče in zlomi, kdor najlepše udari svojih 5 mahljajev, kdor pride v najizvirnejši opravi. Plačilo za zmagovalca je bilo vedno isto: Venec ali prstan, katerega izroči lepa devica zmagovalcu, Ta jo objame, poljubi in pelje na ples. Tudi zmagovalec na žegnu v Ziljski dolini dobi venec in deklica ga pelje na ples. Škoda, da podlistkar ni navedel vira, iz katerega je črpal! Ta razlaga je izmed vseh najbolj verjetna. — Tudi pri nas je postalo vprašanje gojenja narodnih običajev zopet aktualno. Mariborski mladinski dnevi so postavili zato smernice, Soglašamo glede oživljanja z Gerambom. A ne samo naše organizacije, ne samo Orli, tudi Sokoli, tudi odseki »Svobode« in vse druge slov. organizacije, pred vsemi pa »Jugoslovanska Matica«, naj sodelujejo v tej važni narodni kulturni panogi. Fr. Kotnik. Čas, 1924/25. 19 IZ REVIJ. Uzgajatejj, Časopis za moralno i etično poboljšanje društva, Sarajevo 11. 1. št. 11. priobčuje rezultat ankete o temi Morala in družba, katere se je tudi »Čas« udeležil s člankom prof. O z v a 1 d a. Poleg njega se je diskusije izmed Slovencev udeležil edino še Fr. Čibej v »Slov. narodu« (13., 14., 15., 16., 17. in 19. avgusta). Vsi članki se strinjajo več ali manj v tehle rezultatih: 1. Morala zadnjih let rapidno pada in odtod preti velika nevarnost za družbo. 2. Treba je stremiti po enotni morali, ki bo enako veljavna za vse ljudi, kajti morala z omejitvami ali takozvana dvojna morala je negacija resnične morale. 3. Prava morala se javlja samo v tem, da se ne ocenjujejo človeška dejanja po razredu, kateremu kdo pripada, veri, katero izpoveduje ali plemenu, iz katerega je izšel, ampak po stalnih in večnih vrednotah dobrega in slabega, ki so v bistvu enake v človeški vesti na vseh celinah sveta. 4. Naša vzgoja, posebno šolska, zanemarja etično kulturo in kolikor jo v skopi meri goji, vrši to v znaku razrednih, verskih in nacionalnih omejitev, torej v znaku dvojne morale. 5. Za ureditev moralnih vezi in odnošajev v družabnem življenju je potrebno, da se spremeni naša žalostna vzgoja v smislu občih, vsečloveških moralnih zakonov ter da se etični kulturi posveti v šolah več skrbi kakor mehaničnemu nagromajanju praznega znanja. — Vidi se, da se od poklicane cerkvene strani niti katoliške niti pravoslavne ni nihče odzval pozivu. L’Evropa orientale, IV. št, 12. Rini. Članek G. Borghetti, L’economia jugoslava. Schiffmann K., Die Anfänge des Stiftes St. Florian. (Izšlo v; Die ostbairischen Grenzmarken. Jhg. XIII, zv. 7/8, str. 97—100.) Pisec dokazuje slovanski izvor št. florjanskega samostana. Schuchhardt Carl, Vineta. (Izšlo v; S. B. der preuß. Akad. der Wiss., phil.-hist. Klasse, 1924, XXV, str. 176—217.) Zanimiv in važen je dokaz, na podlagi lastnih Schuchhardtovih izkopavanj, da grobišče pri Wollinu ni nordsko, marveč slovansko. Pirchegger Hans, Marburg a/D in alter Zeit. Kratek zgodovinski pogled, izšel v: Alpenländische Monatshefte, Jhg. 1924, zv. 11, str. 679—689. Wendel Hermann, Magyaren und Südslawen in den Jahren 1848 und 1849. (Izšlo v: Der lebendige Marxismus. Festgabe zum 70. Geburtstage von Karl Kautsky. Str. 315—331. Przeglqd powszechny, Krakov, zv. 164, št. 490 in 491, priobčuje pod naslovom Pravoslavni vshod in katoličani govor predsednika papežkega vzhodnega instituta v Rimu M. d’Herbignyja na kongreku 1. 1924 na Velehradu. Št. 490 prinaša članek St. Podoleiiski, Svetovne organizacije visokošolcev. Navaja La Confederation Internati o n a le des 12 t u d i a n t s (C. I. E.), katere glavno tajništvo jev Bruxel-lesu, 83, rue Berckmans; ta izdaja dvomesečnik Le Monde Universitaire. C. I. E. druži vse brez ozira na vero, narodnost in državno pripadnost. — Pred kratkim so Židje ustanovili Svetovno zvezo židovskih akademikov. Sedež je na Dunaju (Weltverband jüd. Akademiker). — V Freiburgu i. Br. obstoja za katoliške akademike Secrčtariat International des Associations des fitudiants Catholiques pod imenom Pax Romana. Izdaja periodična poročila z naslovom Folia Periodica. Po iniciativi tudi nam znane krščanske zveze mladih ljudi v New Yorku (Y. M. C. A.) se je ustanovila World’s Student Christian Federation (Sedež Ge-neve, 16, Boulevard des Philosophes). Glasilo njeno je The Student World. Cilji so vzporedni s Y. M. C. A. Katolički list, Zagreb, tečaj 76., št. 3., dr. Fr. G r i v e c, Vladimir Solovjev i biskup Strossmayer, — povodom 25letnice njegove smrti (umrl 12. avg. 1900). Obrača se posebno proti onemu delu ruske inteligence v emigraciji, posebno proti A. Pogodinu, ki odreka Solovjevu znanstveno in bogoslovsko samostojnost ter ga dolži suženjske odvisnosti od nazorov Strossmayerja. G. dokaže, da je ta očitek napram Solovjevu neutemeljen. Sveta Cecilija. Smotra za crkvenu glazbu, Zagreb 1925., g. XIX., zv. 1„ str. 21. Iz hrv. glazbene prošlosti, Janko Barle, »Ta zvezda ta je ize-Isla« priobčuje najstarejši hrvatski tekst te stare cerkvene pesmi iz kaj-kavske pesmarice iz 1. 1687 (vseuč. knjižnica v Zagrebu) in ga primerja z najstarejšim slovenskim v Vocabolario Italiano e Schiavo Fra Gr. Alasia da Sommaripe iz 1. 1607 in razpravlja o njenem napevu in njegovih variacijah. Zv. 2. V. Lovšin, »Zeleni Juraj« medu Bijelim Kranjcima. Opis običaja; navaja tudi melodijo pesmi, ki se pri tem poje. — J. Trbuljak priobčuje po povodu Barletove notice o pesmi »Ta zvezda ta je izašla« varianto iz Molv v Podravini. — Fr. Jurinčič pa spomin na to pesem iz Paza v Istri, Narodna starina, Zagreb, 6. zvezek. Dr. N. R a d o j č i č , J. K. Jireček. — G j. Szabo, O oltarima u našim crkvama (z 19 slikami). Na izbranih primerih, od gotike do 19. stol. ohranjenih, značilnih oltarnih del na Hrvat-skem, opisuje pisatelj nekaj posebno značilnih oltarjev. Spis se na več mestih ozira na estetsko revščino del sedanje dobe, da bi vzbudil smisel za vrednote starine in njenega čuvanja. — Dr. J. N a g y, Naše arhivalno pitanje do konca g. 1923. —- Sledi cela vrsta beležk in referatov o publikacijah, etnografskem muzeju v Zagrebu itd. Časopis katolickeho duchovenstva, Praha 1924, 1. 65., št. 10., prinaša na str. 743 pod naslovom Prof. Josip Plečnik po Strajniču kratek životopis tega arhitekta povodom načrtov za cerkev Srca Jezusovega v Pragi. Socialna misel, Ljubljana, 1. III., št. 11./12. P. A. Tominec nadaljuje v članku Neomejeno kopičenje bogastva dovoljeno? polemiko o moralni kvaliteti bogastva s posebnim ozirom na tolmačenje nekaterih tozadevnih mest pri sv. Tomažu Akv. — Dr. N, Preobraženskij nas seznanja v nadaljevanju članka »Med Azijo in Evropo« z evrazijsko filozofijo. Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, izdan od Fr. Buliča i M. Abramiča. God. XLVL Split. Narodna tiskara 1923. Fr. Bulič, II se-polcro di Diocleziano a Split, poroča, da pri izkopovanju v notranjščini splitske katedrale, nekdanjega Dioklecijanovega mavzoleja, niso našli do-sedaj nobenih sledov ali ostankov Dioklecijanovega sarkofaga; na podlagi literarnih notic in analogij pa sklepa, da je bil iz rdečega porfirja. — Fr. Bulič in L j. Karaman, Crkvica sv. Petra u Priku kod Omiša i graditeljstvo ranijeg srednjeg vjeka u Dalmaciji. Cerkvica predstavlja tip z enotno pravokotno ladjo z oboki, na sredi nje pa kupola. Je to svojevrsten tip, ki je zelo razširjen v srednjeveški arhitekturi v Dalmaciji in ga ni mogoče razložiti niti po bizantinskih niti po zapadnih vplivih. Najde se samo še v tako zvapih kupolnih dvoranah v Armeniji in nekaterih srbskih spomenikih srednjega veka. Tudi s temi ni mogoče dokazati vzročne zveze. Avtorja sta mnenja, da imamo pred seboj lokalni produkt tako zvane male arhitekture, podobno kostnicam (karner) alpskih dežel in majhnih centralnih cerkvic češkega srednjega veka. — Viktor Novak, Pitanje pripadnosti splitske nadbiskupije u vrijeme njezine organizacije. Po ponovni reviziji vseh naziranj in dokumentov o tem vprašanju sklene pisatelj, da je bila splitska nadškofija podložna carigrajskemu patriarhu samo za časa tako zvane shizme in da je bila i prej i po 1. 925, ko je to razmerje prenehalo, v sklopu rimske hierarhije. — Sledi cela vrsta arheoloških notic in bibliografija zgodovinskih spisov, nanašajočih se na Dalmacijo. Kot priloga so dodani; 1. V. Novak, Najstariji dalmatinski rukopis Evangeliarium spa-latense. Paleografska študija o nepoznatoj školi poluuncijale osmoga sto-lječa. Dokazuje, da je rokopis nastal proti koncu VIII. stol. v Splitu o času reorganizacije splitske škofije pod Janezom iz Ravene. Na podlagi različnih delov, marginalij in dodatkov tega rokopisa, na katerem je udeleženih 24 rok, dokazuje genetično kontinuiteto latinske pisave v Dalmaciji od konca VIII. do XIII. stoletja. — 2. Izvješče o djelatnosti Pokrajinskog Kon- servatorskog Ureda za Dalmacija u Splitu za god. 1923. — 3. Don F. Bulič, Otkriče IV. starokrščanskoga grobišta u Solinu. Le vie d’Italia, rivista mensile del Touring Club Italiano. L. XXX. (1924), št. 10, str. 1064—1072, Antonio Morassi, Antiča pittura popolare nel' Istra. Člančič, ki v enaki sumarični obliki kot istega pisatelja Antiča pittura popolare in Val d'Isonzo istotam 1. 1923, seznanja s stenskim slikarstvom koncem srednjega veka na ozemlju, kjer se stikata slovenski in italijanski živelj, poroča o freskah v cerkvici sv. Roka v Dra-gucciu iz 1. 1537 (Antonius Paduan), v cerkvici na pokopališču v Bottonegi, v cerkvi sv. Trojice in cerkvi sv. Antona v Giminu (prve srede XIV. stol., druge iz XV. stol.), v cerkvi sv. Antona v Duecastelli (ok. 1490) ter v Marijini cerkvi istotam (1487, Giovanni Orefice di Pinguente), v cerkvi sv. Katarine v Sanvincenti (iz zač. XV. stol.) ter istotam v pokopališki cerkvi iz konca XIII. ali zač. XIV. stol.; najobšimejše pa razpravlja o freskah cerkvice sv. Marije na Škrilju pri Bermu, ki so, kakor se zdi, umetniško najbolj pomembne med opisanimi in delo Vincencija iz Kastve iz 1. 1474. Glede njegovega stila pravi, da temelji očividno na nemškem slikarstvu tirolsko-koroške šole na eni, na drugi strani pa vsebuje množico elementov iz ital. slikarstva XV. stoletja. Glede celote ugotavlja, da se tudi tu, podobno kot v soški dolini, srečujeta in borita in pogosto mešata dva toka, gotsko-nemški in italijanski. V primeri s sličnim pojavom v soški dolini je evidentno, da imajo istrske slike nek poseben značaj tudi takrat, kadar pripadajo sorodnim tokom in so nastale pod podobnimi predpogoji. __________ Za našo umetnostno zgodovino so Morassijeve ugotovitve važne. Hrvatska prosvjeta, literarno in kulturno glasilo hrvatske katoliške inteligence, je izšla letos v povečani in vsakem oziru izboljšani obliki (urednik dr. Lj. Marakovič), kar nas iskreno veseli. Opozarjamo na članek L j. Marakoviča, Kriza književnosti povodom tozadevne en-kete »Obzora«. Jugoslavenska Njiva. IX., knj. 1., št. 2. D. D i m o v i č , Dekor na sceni. Razvoj pojmovanja gledališke scenerije od naturalizma sem. Nova Europa. Knj. XI., br. 1. je bil posvečen Petru Petroviču Njegošu in njegovemu Gorskemu vencu (N. Škerovič in B. Lazarevič). Številki je dodanih sedem slik, predstavljajočih Meštrovičeve osnutke za Njegoševo grobnico na Lovčenu. Načrte je naročil kralj, vendar se vsled prevelikih stroškov, ki bi bili za to potrebni, bržkone ne bodo izvedli. Grobnica predstavlja v tlorisu pravokotnik z masivnimi zidovi; notranjščina ima tloris pravokotnika, ki je povečan v debelini osnovnih zidov v glavnih smereh do oblike enakokrakega križa, ki mu je v glavni smeri po načinu apside dodan še en plitev prostor. Zunanjščina je masivna, streha ima obliko stopnjičaste piramide, na oglih so vpodobljene ptice-orli; pred glavnim vhodom so štirje počivajoči levi. V kupoli je projektiran Bog oče obdan od angelov, v tlaku motivi iz Njegoševih pesnitev. — Knj. XI., br. 6. je posvečen kulturni in prosvetni politiki v Sovjetski Rusiji. Sovjetski prosvetni komisar A. V. Lunačarski podaja v članku Sovjetska kultura za sedam godina pregledno splošno sliko. Sledeči članek slika na podlagi uradnih podatkov narodno prosveto v Sovjetski Rusiji. P. S. K o g a n piše o Ruski književnosti za časa revolucije. Med drugim označa značaj revolucionarne poezije takole: »Mesto poezije intimnih doživljajev — poezija aktivistično - voluntarističnega načela; mesto stremljenja k nebu in skrivnostim ter združitve z neskončnim — zanimanje usmerjeno k zemlji in zemeljskim nalogam, k obvladanju naravnih sil s pomočjo znanosti, tehnike in človeške energije. Mesto starega, nerazumljivega Boga .— naš bog: ponosni človek, ki organizira delo človeških rok in smo-treno izkorišča bogastvo zemlje za interese svojega življenja in razvoja.« — I. Pasarič: Pozorište u Sovjetskoj Rusiji. Vasilije Zjenjkovski: Psihologija deteta (cir.). Beograd, Geza Kon, 1925. Dr. M. Č ub inski: Opšta karakteristika novih škola u krivičnom pravu (cir.). 2. dopolnjeno izdanje. Beograd, Geza Kon, 1925. Emil Petrovič: Bolani Dojčin (cir.}. Sarajevo 1925 (»Obod«). Dr. M. Küenburg S. J.: Ethische Grundfragen in der jüngst veröffentlichten Etikvorlesung Kants. Studie zur Geschichte der Moralphilosophie. I. zv. 4. sešit, zbirke Philosophie und Grenzwissenschaften, ki jo izdaja Innsbruški inštitut za sholastično filozofijo. Innsbruck, F. Rauch 1925. X. Nikodem Cieszynski: Roczniki katolickie, III. letnik. Poznan 1925. Marko Bajuk: Slovenske narodne pesmi, nabral in četveroglasno postavil M. B. I. zv. pomnožena izdaja. Nova založba v Ljubljani 1925. Nova je pomnožena izdaja one, ki jo je svoj čas izdala Glasbena matica; obsega 51 zborov (44 moških, 5 mešanih in 2 ženska). J. Latini: Iuris criminalis philosophici summa 1 i n e a t a ad usum scholarum facultatis iuridicae pontificii semi-narii romani. Turin-Rim, Marietti, 1924. P. N. Farrugia: De matrimonio et causis matrimonial i b u s. Tractatus canonico-moralis iuxta codicem iuris canonici. Turin-Rim, Marietti, 1924. Ivan Cankar, Zbrani spisi, 1. zvezek (Erotika 1902, Erotika 1899, Pesmi 1892—1898, Vinjete). Uvod in opombe napisal Iz. Cankar. Ljubljana, Nova založba 1925. Dr. J. Ev. Krek, Zbrani spisi, III. zv. ^Socializem. Druga nespremenjena izdaja. Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna 1925. Slovenski biografski leksikon. Ur. Izidor Cankar, s sodelovanjem Jože Glonarja, Fr. Kidriča in Janka Šlebingerja. 1. zvezek Abraham — Erberg. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka 1925. Dr. Valjavec: Italijansko-slovenski besednjak. Nad 40.000 besed z bogato frazeologijo in kratkim imenikom krstnih in zemljepisnih imen. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1925. S. Kranjec: Pregled zgodovine SHS. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1925. Dr. Avg. Žigon: France Prešeren, poet in umetnik. Kot komentar k izdaji iz 1. 1847. Mohorjeva družba, Celovec 1914 (tako naslovna stran, izšlo v resnici 1925 na Prevaljah). »Leonova družba« je izdala in priporoča naslednja dela; Dr. Fr. Kos; Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku: I. knjiga (1, 501—800) str. LXXX -f- 416. 1903, Razprodano. II. knjiga (1, 801—1000) str. LXXXIV + 516. 1906. 50 Din. III. knjiga (1. 1001—1100) str. LXXXVII -f 330. 1911. 40 Din. IV. knjiga (1. 1101—1200) str. CXIII + 648. 1920. 60 Din. Dr. J o s. Gruden; Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škoiije. Str. 148 in 19 slik. Ljubljana 1908. 25 Din. Dr. Jo s. Gruden: Slovenski župani v preteklosti. Donesek k starejši socialni zgodovini. Ljubljana 1915. 8 Din. Dr. Mihael Opeka: Rimski verzi, 1916. 10 Din. P. St, Škrabec: Jezikoslovni spisi. I. zv. 50 Din, II./1 8 Din. Rene Bazin: Gruda umira. 1917. 25 Din. P. Bourget: Zmisel smrti. 1918. 20 Din. »Čas« je znanstveno glasilo Leonove družbe v Ljubljani in bo izhajal v letu 1924/25 (XIX. 1.) kot dvomesečnik v letnem obsegu 20 pol. Uredniškot leto se začenja z oktobrom. Šesti zrezek izide koncem julija 1925. Naročnina za 1. XIX. znaša 60 Din. Ustanovnikom, ki to izrečno žele, se všteje v naročnino 10 Din, Za dijake 40 Din, ako jih je naročenih najmanj 10 pod, skupnim naslovom. Naročnina naj se pošilja po priloženih položnicah ozir. poštnih nakaznicah na naslov; Uprava »Časa«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna, kolportažni oddelek. Uredniki: dr. Fr. Lukman, vseuč. prof., Ljubljana, Marijanišče; dr. Jos. Mal, ravnatelj, Ljubljana, muzej; dr. Fr. Stele, konservator, Ljubljana, muzej. List izdaja in zalaga Leonova družba v Ljubljani. Ureditev 5. številke je bila zaključena 15. maja. Opomba: Ponatis člankov in razprav iz »Časa« je dovoljen samo z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. Obvestilo naročnikom. Ker je družbeni zalogi 1. zvezek Kosovega Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku popolnoma pošel in je 2. tudi že malo, je odbor sklenil sprejemati 1. in 2. zvezek te knjige od naročnikov na račun naročnine. Zaračunata se jim z zneskom 20—50 Din, ki se ugotovi z ozirom na ohranitveno stanje ali eventuelno vezavo knjige.