Stv. 32.	V Mariboru 7. avgusta 1873.	Tečaj VII.
SLOVENSKI
List ljudstvu v poduk. Izhaja vsak četrtek.
List velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. (¡0 kr. za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravništvu v stolnem farovžu. Deležniki tiskovn. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Posamezne liste prodava knjignr Novak na velikem trgu po a kr. — liokopisi se ne vračajo, neplačani listi ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr., in vsakokrat za kolek 30 kr.
Kaj teži kmeta pri šoli?
1.	Našega kmeta teži in boli pri šoli naj-poprej — veliko plačilo. Nova šola je draga. Tega ne taji nihče; plačevalci dač to najbolj čutijo. Letos so deželni šolski stroški na Štajerskem poskočili na 355.000 gld. Zraven pa plačujejo posebej še mežnarja in orglarja, ako nečejo pri cerkvi ceio leto imeti — veliki petek. Šolska poslopja se tudi sama ne stavijo in ne vzdržujejo. Tu pa tam morajo učitelju še posebej za stanovanje skrbeti.
Sploh veliko plačilo za šole kmeta boli. Tudi po mestih tožijo ljudje. Nekdo je rekel, da se mu zdi, kakor da bi zdaj ljudje le zavolj doktarjev in učiteljev na svetu bili.
2.	Drugo, kar kmeta pri novi šoli žalj,je to, da nima pri njej skoro ničesar govoriti. Šole staviti, stare strehe in šolske klopi popravljati, za drva skrbeti itd., to mu je pripuščeno, a pri izbiranji učitelja ima malo ali nič govoriti. Liberalni kričači so mu novo šolo hvalisali. Pravili so: zdaj bote pa kmeti gospodje svojih šol. A zdaj vidi, kako so ga za nos vodili. Zdaj ima le večje plačilo, govoriti pa toliko, kakor nič. Posebno žali kmeta, da se nepovoljnih učiteljev časih ubraniti niti znebiti ne more.
Vendar to bi še strpeti bilo, ako bi učitelji zadovoljni, šola pa v resnici boljša bila. Ali tega ni najti. Učitelji stari in mladi mermrajo. Niso nič zadovoljni. Plačilo jim je premalo.
Tudi mladi učitelji niso nič kaj zadovoljni. Morali so se veliko učiti, zdaj pa v primeri le slabo plačilo dobivajo. Prihraniti si ničesar ne morejo. Veliko jih šolsko službo zapušča in pomanjkanje učiteljev je vedno večje. Koliko je pa nezadovoljen delavec vreden, to si lehko vsak domisli. Nova šola se ne kaže tako dobra, kakor je draga. Otroci se zdaj veliko učijo, pa malo in slabo na-
učijo. Profesorji latinskih in realnih Šol tožijo, da dobivljajo iz malih šol čem dalje bolj slabe učence. Berejo, pišejo in računijo veliko bolj slabo, kakor učenci prišedši iz stare šole.
3. Vendar najbolj skrbi vernega kmeta žalostna prikazen, da prihajajo šolarji čem dalje bolj hudobni, neubogljivi in razposajeni. Da ga to najbolj skrbi, temu se ne bode nihče čudil, ako pomisli, da šibo hudobnih, razuzdanih otrok ubogi stariši najprvi in najbolj britko čutijo.
Stari učitelji so sami lepo v cerkev zahajali. Radi so molili. Dajali so otrokom lep izgled krščanskega obnašanja. Zato pa so jih otroci tudi spoštovali. Ali zdaj vidi kmet vse drugače. Zdajni, zlasti mlajši učitelji ne marajo več za cerkev. Petek jim je večji del kot svetek. Nekateri se celo norca delajo iz Boga in iz svetih reči — in delajo pohujšanje. Pozdrava: „hvaljen bodi Jezus Kristus !" ne trpijo več v šoli. Veliko jih je, ki brez molitve šolo začnejo in sklenejo. Ni čuda, da pogrešajo žegna božjega.
To boli kmeta, to skrbi vsakega očeta, to dela nemir vernemu kristjanu. Vsak se praša, kaj pa bo iz naših otrok?
Pomisliti pa je še sledeče: Že zdaj so otroci tako shujšani, ko šola ni popolnem brezverna, ko še katoliški mešnik v šolo priti sme. Ali kaj še bode le tedaj, ako se krščanski nauk popolno iz šol prežene in mešnikom prepove v šolo priti!
Marsikdo, ki to bere, si utegne misliti: no tako daleč pa vendar ne pride. Ali reči moramo, da se bo to celo gotovo zgodilo, ako še liberalci na dalej pri nas gospodarijo. Na to delajo zdaj liberalci in tudi učitelji jim dajajo prav. Očitno tirjajo po svojih shodih: naj bi se verski nauk iz šole odpravil. Pravijo, da je poduk v krščanskem nauku kriv, da so otroci tako hudobni in razuzdaui postali. Za božjo voljo, kako zaslepljeni so vendar že ljudje! Vračitvo
sv. vere, ki edino pomagati zamore, imajo za strup ali gift.
Vendar nekaj dobrega se najde na tem, da liberalci jasno povejo, kaj hočejo. Ljudje bodo tem hitreje spregledali. Ne bodo več liberalcev volili, ampak take moževe, kateri jim bodo za krščansko šolo govoriti obljubili.
Nova šola ima marsikaj dobrega. To se naj ohrani! Prav je, da učitelji dobivajo boljše plačilo. Zaželjeno je bilo, da se je mešnikom sitna butara nadzorništva vzela. Prav je, da se za poboljšanje šol skrbi. Dobrih šol smo krvavo potrebni. Ali ni prav, da bi šolo in krščanske otroke brezverniki v roke dobili, jih ob vero in strah božji spravili ter divjo pagansko druhal mesto krščanskih ljudi izrejali.
In temu hočemo pri bližnjih volitvah v okom priti. Liberalca ne volimo bodi ali Nemec ali Slovenec, naj nam o brezverski šoli in jeni „omiki" gode in poje, kolikor mu drago.
Popolno izgnanje krščanskega poduka iz šol, to bi kmete najbolj bolelo.
0 koleri nekaj.
Strahovita kolera se vedno bližej pomika.
V	vesi Viljevo na Slavonskem je izmed 800 ljudi umrlo 90. Ostali so strahu pobegnoli v gozde. Mislimo tedaj bralcem „SI. Gosp." vstreči, ako dnes nekaj o koleri povemo.
1.	Od kod je kolera? Ta kužljiva bolezen je doma iz izhodne Indije. Ondi se je pred 100 leti prvič v večji strahovitosti začela širiti. Leta 1817. je že silila črez meje indijske. Nastopila je svojo prvo strašno pot po celi zemlji.
V	21 letih je obiskala vseh pet delov sveta in pomorila više 20 miljonov ljudi. Leta 1831. seje prvič prikazala k nam na Avstrijsko. Tudi našim slovenskim deželam ni prizanesla. Pobrala je tedaj v celem cesarstvu 323.160 ljudi. Drugo pot po svetu je nastopila 1. 1846. in jo končala v 13. letih. Zdaj je od 1. 1860. na svoji tretji poti okoli zemlje ter še nje ni popolnem dokončala. Pri tem jenem tretjem potovanji smo jo leta 1866. od Prusov dobili. Skoro vsako leto se nam glasi zdaj tu zdaj tam. Prvo leto, t. j. 1. 1866. je pomorila več, kakor 40.000 ljudi. Zdaj pobira ljudi posebno na Ogrskem, Slavonskem, na Gališkem, in na Dunaji.
2.	Kakošna pa je ta bolezen? Kolera je naj bolj podobna griži. Za to jej tudi pravijo: bljuvna griža. Večjidel se loti človeka po noči. Iz prva lehka hitrica se spremeni v silno dristo. Grozno žene iz človeka naprej in na nazaj. Očedki so izprva žolčasti, naposled pa sivkasti kaši podobni. V kratkih urah je bolenik budo izpraznen. Zelo začne medleti; pri srci mu prihaja budo tesno. Zunaj ga silno mrazi, znotraj ga peče neugasljiva žgalina. Po rokah
in nogah ga mučno trga in naposled popolnem oslabi. —
Ako v tem trenutku bolezni revni človek toliko moči več ne zmore, da bi se ga vračitve poprijele — tedaj je v treh urah mrtev. Malo kateri živi dalje, kakor 48 ur.
Vendar, ako si bolenik pri prvem napadu prihrani toliko moči, da se ga vračila poprimejo, tedaj pa skoro vsak okreva. Nekateri so že v 48 urah zopet zdravi.
Kolera se prestavlja od kraja do kraja, od mesta do mesta. Ona je prav kužljiva ali nalezljiva bolezen. Ali v čem da jeni kužljivi strup obstoji, tega še ne vemo. Le to nam je znano, da se nahaja v tem, kar je na koleri zboleli človek od sebe dal. Naj bolj nevaren postane ta kužljivi strup, ako do vode pride in jo okuži. To stori, da naglo cele vesi in mesta na koleri umreti morajo.
3. Kolero je bolj lehko odpraviti ali prej zavrnoti, kakor od nje že ugrabljenega človeka smrti rešiti. Prvo se doseže tako. Vsi očedki in sploh kar iz človeka pride, ki je na koleri zbolel, se mora z hudičevem oljem (ževpleno kislino, Vi-triolol) kateremu se nekaj vode primeša varno politi. Takisto se ima zgoditi zastrau stranišč. Tako se kolerini strup zamori — in pot do nada-lejšnega razširjenja zapre. Oblačila in postelje bo-lenih se morajo z žveplom pokaditi. Nadalejini pomočki zoper kolero so: snaga, večkratno izhlap-ljenje hiš in spavnic, zdrav živež in zmernost. Posebno varovati se je vsakega razhladjenja. Zoper to se nasvetujejo flanelasti prepasi.
Bolenik se spravi hitrej ko mogoče v toplo posteljo. Piti se mu ne smeje velikov dati. Ako mogoče, se naj pokliče zdravnik. Ce se temu ne posreči hitrice in strašnega bljuvanja (prek-metanja) ustaviti, potem je večjidel vse zastonj. Bolenik se naj kot veren kristjan z Bogom spravi in na pot v večnost pripravlja.
Cerkvesre ?adeve.
Novi ajdje nadaljujejo preganjanje cerkve božje, kder in kolikor se da.
Na Laškem so one dni prepovedali obiskovanje 600 let stare cerkvice frančiškanske, ki se jej pravi: Porcijunkula. Veliko tisoč ljudi je bilo tje namenjenih. Radi bi dobili velike odpustke Por-cijuukulske. Toda nastavljeni vojaki in policaji so jim morali pristop zabraniti. Laški frajmaurarji namislijo neki vse božje pote in procesije zatreti.
Prusi so zdaj že četrto duhovšnico (Priester-haus) zatrli. Naposled še ne bode nobeden škof siuel svoje duhovšnice imeti! Od kod hočejo tedaj pridnih mešnikov dobiti?
Do zdaj so Prusi pregnali veliko šolskih sester. Na Badenskem je 600 učiteljskih služeb
praznih. Toda rajši imajo učilnice prazne in otroke brez poduka, da ga le cerkvenim osebam vzemejo.
Ob enem so iz dežele zapodili ligurijane in pa jezuite. Poslednji jezuit je bil o. Cdlner. Hudo bolen ni mogel za izgnanimi sobrati v prognanstvo. Preselil seje na dom svojega očeta. Želel je v oče tovi hiši ali ozdraviti ali umreti. Toda Prusi na to niso čakali. Grozovitneži so očetu po žandarih vzeli sina ter ga črez mejo zapodili. No, Bog pravični še gotovo živi. Tako nečloveško posilstvo se utegne Prusom še britko povračati!
Na Švicarskem v mestu Genovi so tamoš-njega jako iskrenega škofa pregnali. Podal se je v bližnjo Francosko. Tje je pred kratkimi dnevi šlo 300 fantov in deklet švicarskih, da bi od svojega pregnanega škofa prijeli sv. birmo.
Kaj ne Slovenci, časi so čudni?
V Mariboru obstaja že 12. leto društvo krščanskih gospa, ki podpira uboge deklice in skrivne siromake. Iz letošnega računa pozvemo, da je društvo 150 šolareem poskrbelo za obed in južno, za šolske reči in za obleko. Šolarce dobivajo poduk pri vse hvale vrednih šolskih sestrah. Društvo šteje 285 udov in je potrošilo 2242 gld. Bog plati!
Gospodarske stvari.
Poljske miši.
I.
Pretečenega leta so iz različnih dežel Nemškega javljali o velikej množini miši, ki so se na polji bile pokazale in gospodarstvu veliko škode napravile. Minula topla jesen in zima je bila razplodjevanju teh sitnih glodalcev posebno po-voljna. Zarad tega so se te spomladi na Bavarskem posvetovali, kako bi zamogli po združenem prizadevanji tej nevolji v okom priti, ako bi se res miši, kterih se je bati bilo, zopet prikazale. Tudi na Hrvaškem, zlasti ob Dravi, so se bile pred tremi leti miši izvenredno zaplodile, ter so mnogo setev pokvarile. Ta prikazen tudi v naših krajih ni preredka. Posebno veliko miši se kaže na murskem polji. Hočemo toraj o miših malo spregovoriti.
Mišjih plemen je veliko, ločimo pa navadno špičmohe (sorex araneus) ali rovke ino navadne miši. Navadne miši ločimo v domače, gojzdne in poljske miši. Ako doštejemo tem še dva veča glodalca, sivo podgano (mus decumanus - Wanderratte ter navadno podgano ali stakorja, ki je pred nekaj stoletji na brodovih v naše kraje prinesen bil in je zdaj od sive podgane iz hiš in mest povsodi spodrinjen, ter se v gore vmak-niti moral, — ako toraj to celo pleme pregledamo, vidimo, proti kolikim studijivim glodalcem se poljedclec braniti mora. Najškodljiveja je poljska miš. Koliko škode ta drobna stvar na-
praviti zamore, vidimo iz izgleda od Lenz-a navedenega, da so namreč leta 1856. med Erfurtom . in Goto na Nemškem tri ure daleč morali 12.000 oral zemljišča preorati, ker je bila vsa setev po miših vničena. Ena sama miška plodi (rodi) vsako leto pet do šestkrat, in sicer vselej štiri do dvanajst mladih, in spomladi zaplojene miške v jeseni že same zopet plodijo. Iz tega je razvidno, da zamore število miši, ako jim je vreme ugodno, v kratkem silovito narasti. Takemu razmnoževanju teh glodalcev se bo človek sam komaj vspešno vstavljati zamogel, in ostanejo navadno vsa sredstva brez zaželjenega vspeba; pomagati zamorejo le vreme in zavezniki človekovi: zverjadi, ktere pa žalibog gostoma iz nevednosti kakor najljuteje sovražnike preganjamo. (Gosp. list.) (Dalje prih.)
Meseca avgusta so na vrsti sledeča opravila:
Namlačeno zrnje se večkrat premeša. Za ! ozimino se pripravlja dobro seme. Jajca se hranijo za zimo.
Ta mesec se strižejo ovce.
Rani sad se pobere iz dreves. Po gredah drevesnic se sadijo košice breskev, marelic, sliv, češpelj, črešenj , višenj in drena. Dozorjeno seme vrtnih rastlin se nabere in hrani. Pridne gospodinje nasejejo špinače in sadijo zimski čebulj, da imajo v spomladi kaj v roke vzeti. Metulji ka-pusniki se naj marljivo polovijo, da pozneje grde gosenice zelja in repe ne pokončajo.
Meseca avgusta sejejo repo in mešanico, živini za tečno krmo, polagajo len in konoplje na gojitev, kosijo otavo.
Konec meseca spravljajo hmel, v vinogradih se drugokrat veže, ako je potreba; divje mladike se trsom potrgajo.
V drestne ribnike se spuščajo ščuke, race in gosi pa odganjajo, da preveč mladih ribic ne pokončajo.
Odkod toliko toče?
Rečemo od prevelikega in nespametnega po-sekanja in uničenja gozdov ali lesov po hribih in
gorah.
1. Številne fabrike, fužine, železnice, vedno večje število prebivalcev požge sila veliko kurjave. Zato vidimo, kako naše gore čem dalje bolj pogrešajo zeleno odejo gozdov in dobrav. Nekatere gore so že popolno gole. Košato Pohorje je na južni strani skoro vse posekano. Takisto velja o donačkih, konjiških, vitanjskih gorah, o Pozruku, o Golici in sploh o korskih in švanberških planinah. Te so hudo posekane. A od ondot nam prihrujejo skoro vse naše nevihte, nalivi in toče.
One planine so se tudi nespametno posekale. Tako je na primer nek gladovni fužinar na „Dreieku" na korskih planinah dal lep gozd dve uri na dolgo in uro na široko posekati. Toda zdaj ni zamogel ali ni hotel toliko drvarjev najeti,
da bi posekano pospravili. Vsled tega je vse o-bležalo na tleh. Začelo je trohneti. A v trohneči liosti se je kmalu zaplodilo na miljone požrešnih lubadnih kukcev (Borkenkäfer), ki zdaj daleč okoli gozde pokončujejo. Sicer se dujo posekani" prostori zopet nagozditi. Ali tega nihče, ali ma-malokdo stori. Lakomni fužinarji, tržci in judi gotovo ne. Nevedni menjši gospodarji ne morejo ali pa ne nmejo. Naši poslanci in gospodska pa je v tej imenitni reči dozdaj toliko storila, kakor nič. Vrh tega pa še tisto, kar samsebič požene, živina, posebno koze in ovce pokončajo. Ni čuda tedaj, da je po gorah vedno menj gozdov in vedno več goličav, kder še živina črez nekoliko let ne bode več našla kaj vgristi. Poprejšnjo zemljo bodo vetri raztepli in nevihte poplavile. To pa je škoda in kvar ne samo gornjakom, ampak ce-lej deželi daleč na okrog. Brezobzirno pokonča-vanje gozdov jevečjidel krivo strahovitih nalivov" in pogostega leclu, ki zdajne dni pri nas toliko razsaja.
2. Gozdi in dobrave uravnavajo vreme. Oni storijo , da po zimi ni premrazno in po letu ni prevroče. Posekanje gozdov pa stori, da se vreme grozno naglo spreminja, posebno po letu. To je zanimivo.
Kder je dežela precej z gozdjem pokrita, oudi se po solučni vročini prizemeljski zrak polagam a razgreje in gre' po malem kot sopuh na kvišku. Tu pride v bolj hladne plasti zraka ter se zopet zgosti in pade večjidel kot rahli dež na zemljo nazaj. Ali druga je pri skalovji in goli čavah. Tu se zrak po solnčni vročini do poldneva hitro in silno razgreje. Naglo hiti na kvišku. Prišedši na visoko se naglo zopet shladi, sopuh se spremeni v vodene kapljice, te padajo skozi razhiadjene plasti zraka ter se še bolj zgostijo in postanejo led. In ker je dopoldnešnja vročina zrak nad goličavami in skalovjem silno raztenila, zato nastane popoldan močno premikanje zraka. Vihar se vzdigne. Grozne nevihte podijo ledupolne oblake daleč črez nesrečne njive, vrte in gorice. V kratkih urah je ves up prestrašenega kmeta uničen.
To pa večjidel zavolj lakomnosti in nemarnosti ljudi, ki brezobzirno gozde pokončavajo, za novo nagozdenje pa no marajo. Posameznik tukaj pomagati ne moro. Zato bo treba, da od svojih poslancev in gospodske takisto zahtevamo.
Nekteri gospodarji imajo navado trsovo listje trgati. To opravilo utegne mnogo koristiti; pa tudi veliko škodovati, ako se ne opravi v pravem času.
Trs diše skozi svoje listke. Ako mu jih vzcineš, tedaj motiš in ustavljaš jegovo rast. Vsled tega pa tudi grozdi zaostauejo in se ne izpolnijo. Zato ne listkov prerauo trgati! To se na j zgodi potem, ko so grozdi dovolj dorasli. Tedaj pa je
dobro, da se bolj na solnce spravijo. Posebno velja to o grozdji, ki rado gnije.
Sploh pa se naj potrgajo le oni listki, kateri so blizo grozdov. Više nasajeni se naj pustijo.
Kopati živino je jako in mnogo koristno. Po kopanji se koža osnaži in okrepi, ter vroče telo in kri prijetno razhladi. Pogosto kopanje naj bolj zdatno pomaga zoper vročinske bolezni, n. p. zoper krvni mrtud (Blutschlag) in črm (Milzbrand.)
Le paziti je, da kopel ni prehladna, žival pa ne prevroča. Izkopana živina se naj nekoliko bolj naglo žene, da se zopet ugreje.
Naj bolj koristi kopanje prešičem, najmenje pa ovcam. —
Dopisi.
Iz Maribora. (Volitve.) Slovenci štajerski, ki želijo vsestransko pravico, mir in zastop-110 s t, so pri svojem celjskem shodu 22. junija postavili centralni odbor v Mariboru, da vodi volitve na slov. Štajerskem. Ta odbor se je dela kmalu poprijel in so priprave za volitve zdaj večjidel vse dogotovljene. Delal je brez hrupa in ropota, vendar možato in strpno. Pod njegovim vodstvom delajo odbori po posameznih sodnijskih okrajih in župnijah.
Pripravljeni smo, magari če juter volitve razpišejo.
Naši zdajui nasprotniki so liberalci, nemški in slovenski (Plojevci in Vošnjakovci.)
Z nemškimi libcralci bodemo največ posla imeli v mariborskem volilnem okrogu. Ali upamo, da Seidl-a poderemo; vsaj nas menda mariborski liberalni Slovenci ne bodo nalaš hodili motit?
V ptujskem volilnem okrogu pa vsled številnih dopisov dvomiti več ni, da bo g. Herman izvoljen. Še celo v Šmarjih bo dobil povoljno glasov. Ako se pa vendar g. Ploju poljubi kandidirati, slobodno. Blainaže nikomur ne branimo!
Naj bolj delajo ali prav za prav ropočejo Vošnjakovci v celjskem volilnem okrogu. Tednik so nalaš zavolj volitev izdajati začeli. Vendar kdo se bo ropota ustrašil, ki ga delajo nekateri zapeljani gimnazijalci, dijaki, koncipijenti ali pi-sači in nekateri zbegani ljudje zraven duševno zelo puhlega „SI. Naroda" in slovensko našema-uega Dorfbota ali Tednika? Vsaj „SI. Narod" od tistih dob, kar mti je g. Tomšič umrl duševno popolnem hira. Le kdor se slovenski psovati in naj bolj zaslužne Sloveuce obirati hoče naučiti, le ta še ga zaniore brati.
Na naši strani pa stojijo možje, ki so se Vošnjaka usmilili in ga volili, ko je pred Seidlom, karnškim strahom v Celje pribežal. Takisti možje mu zamorejo zopet pot posvetiti, ker jih je zapustil in na Kranjsko potegnol. Naj se da v Ljub-! ljani voliti.
Dakle možje, krepko na noge! Kmalu razvijemo bander, na katerem je zapisano: vse za vero, dom in cesarja.
Naposled še prosimo dotične svoje prijatelje, da po mestih in trgih zbirajo naše ljudi. Kajti tudi za mesta in trge bodemo postavili kandidate.
Iz Ptuja, 3. avgusta. (F o rti riti ar j i). V zboru ptujskega liberalnega „Fortschrittsvereina" 23. dan julija tirja znani ptujski meščan „Bratanič" stareji, naj „Fortschrittsverein" državnemu zboru, kedar bo skupaj prišel, prošnjo pošlje, da medverske postave popolnoma veljavo zadobe, da se upelja, n. p. posilno „civilni" zakon itd., in da se naj hitro čč. oo. Jezuiti iz Avstrije zapodijo. Vse to o liberalnem nemškutarju Brataniču prav lahko verjamemo, ker nam je dobro znano, kako strastno je vselej pri volitvah kmete lovil ter njim v svoji štacuni prigovarjal, naj ne glasujejo za kristjana Hermanu, ampak za liberalca Rodošeka. Gospod Bratanič! dali ste si s svojim predlogom zaušnico, kajti kmetje, ki le iskrico pameti imajo, brž lahko spoznajo, kakošeu ptiček brez perja da ste. Vi kmetje pa, kedar volitve za državni zbor pridejo, pošljite take volilne može na volišče, ktere niti Bratanič niti Pogačnik ali pa kak liberalen slepar ociganil ne bo. Vo-l;te take može, ki ne bodo vas in vaše vere za par smodk, kupico vina alj polič pive prodali; take može, ki ne bodo glasovali za kakega liberalca, ampak za narodnjaka in neustrašljivega katoličana gosp. Hermana!
Iz Celja, 3. avgusta. (Vsestranski šolski sklep.) Mestjanska šola (Biirgerschule) je nehala 30. julija se slovesno sv. mešo in razde-ljenjem šolskih spričeval. — Od te šole ni dru gega omeniti, kakor da je število šolarjev od 70 naraslo do 89. Učitelji bili so pa ravno tisti, kakor lani in poduk bil je nemšk skoz in skoz, kakor pretečeno leto. — Dne 31. julija bil je šolski sklep na latinskih šolah, na kterih je razun gosp. vodje še 13 profesorjev, 191 učencev — zopet menj od lani — podučevalo. Izdani program ima v svojih predalih nemšk sestavek o čudnih črtah in pikah tristranske piramide, katerega je spisal prof. dr. Maurer in „Slovensko narodno pesništvo", ktero je kratko in vendar vsestransko pojasnil g. prof. Mih. Zolgar. Po rodu bilo je med učenci 135 Slovencev, 52 Nemcev, 1 Čeh, 1 Hrvat, 1 Oger, 1 Lah. Izmed teh 191 dobilo jih je 29 odliko, 119 enojko, 18 dvojko, 9 trojko, 15 jih sme skušnjo ponoviti in eden ni bil izprašan. Cela viša gimnazija ima le 9 odlik. Šolarska vsakdanja meša, ki je po predlogu učiteljstva lani prenehala, je izostala tudi letos. Kar pa ni zabranilo, da nebi bilo zopet več dvojk, kakor poprejšna leta.
Dne 24. in 26. julija se je ustmena matura vršila pod predsedstvom g. Holzinger-a. Vseh 13 osmošolcev se je k tej skušnji oglasilo in 3 so njo napravili z odliko, 7 z enojko, eden sme skušnjo v 2 mesecih, eden v pol leta ponoviti in eden je
prej odstopil. Od vseh teh 13 pravijo, da ne pojde nobeden v duhovšnico, čemur se ni čuditi, ker že pogosto gg. profesorji sami mladenčem to storiti odgovarjajo in liberaluhi zdaujega časa duhovnikom skrbijo za prav nizko plačilo in za zaničevanje na cente! Dne 1. avgusta sklenila se je tudi mestna ljudska šola za fante in dekleta. Fantov je konec t. 1. šolo obiskovalo 415, črez 50 jih je med letom izstopilo. Deklet bilo je še pri sklepu 275, v začetku se jih je vpisati dalo 325. Razun tega, da Slovenci od čisto nemške šole v Celji malo malo dobička imajo, so se vsled novih šolskih postav ljudske šole pri nas res silno predru-gačile, vendar ne, kakor nekteri kričijo na boljše, temnč očividno — na hujše. Otroci vejo, da so se telesne kazni odstranile in da je šiba prepovedana. Zanikrni stariši še to svojim otrokom razlagajo. Nered po šolah je najpopolnejši. Hudobni šolarji se na glas smejejo, pogovarjajo, psujejo, med podukom prepevati začnejo, z nogami ropočejo; ako se njim vkaže stat ali klečat iti, se ne ganejo; ako se hočejo zapreti vpričo učitelja zbežijo ali ako so se vendar šiloma zaprli, se je že večkrat zgodilo, da je kak razsajavec vrata svoje ječe doli vrgel in všel. — Razun strahu pred šibo se tudi strah božji vedno bolj odstranja, ker ako mladina k spovedi in sv. obhajilu priti ima, se nikdar kak učitelj v cerkvi ne vidi, da bi njo vodil. Šolarska meša je tudi toliko, kakor prejenjala, ker se otroci več skupno k njej ne vodijo in ako še ravno nekteri pridejo, so v resnici ovce bree pastirja. Kakoršna izreja, takošno je tudi zadržanje. Samo par ur kršanskega nauka na tjeden je premalo za kršansko izrejo mladine. Prihodno leto bodo Celjani še fantiško ljudsko šolo iz zdajšnih prostorov pred farno cerkvijo v nekdanjo grofijo preselili, kjer je že zdaj mestjanska in dekliška šola bila. Tedaj bodo prostori, h kteiim so nekdaj gotovo tudi okoličani plačevati morali, da so se postavili, prazni. Kako lehko bi si to poslopje naši slovenski okoličani zdaj kupili in si svojo šolo osnovali. Zali Bog da naše ljudstvo, dolga leta zanemarjeno, malo spozna dobroto narodne šole. Starši sicer tožujete črez zdajne slabe šole in akoravno so vaši otroci brihtne glave, so vendar navadno med zadnimi zapisani, ker nemškega poduka ne zastopijo. Zakaj se tedaj ne zdramite, si o pravem času svojo šolo osnovati?!
Iz konjiške doline, 1. avg. (Požar.) Pretečeno sredo veSer je strela, kije nad Cadramom iz oblakov šinila, švignila tik farovškega okna v gosp. župnikov hlev. Pobila je kravo, in hlev od tal do vrha vžgala. Komaj ljudje rudečega petelina na strehi zagledajo, že od vseh krajev prihitijo, rešit, kolikor bi se še dalo. Posrečilo se jim je vso živino iz hleva iztirati. Kmalu se vnamejo tudi bližnji svinjaki, katere so pa bili skrbni ljudje že o pravem času izpraznili. Drvarnice niso mogli požara oteti. Vrli farmani so, kolikor najhitrej
mogoče iz Oplotuice pripeljali občinsko in Stein-aur'jevo brizgalnieo. Hud vihar je gasilcem pomagal plamen od favovža in bližnje cerkve odganjati. Tri strehe, kakih 200 centov klaje, več sodov in veliko kuretine je žereči plamen v eni uri v pepel spremenil. Škoda je velika, pa ljubezen farmanov bode svojemu dušnemu pastirju gotovo v kratkem času potrebnih poslopij postaviti pomagala.
Za poduk in kratek čas.
Gospodarska kronika.
8)>i*ril iifflet Marko Novak.
Opazka. Marko Novak, ki je ta gospodarski letopis napisal, je v svojem rojstnem kraji kot
iiošten in razumen mož še v dobrem spominu, todil se je 1. 1794. na Hujbaru, v župniji sv. Tomaža pri Veliki nedelji. Jegov oče so bili želar, j Markov stric pa kmet in ker niso imeli lastnih otrok, so jega vzeli v službo, po smrti pa mu celo kmetijo prepustili. Brati in pisati je takrat malokdo znal. Marko pa se je tega kmalu sam naučil. Že kot pastir je povsod po bukvah na-rezal svoje ime in druge napise, ki še se zdaj vidijo. Kot gospodar si je vse zapisal, kar je bilo imenitnišega. Shranjenih je še zdaj mnogo knjižic in kosov papirja od njega popisanih, med temi se nahaja tudi pričujoča kronika, potem sv. pesmi in molitvice, katere je rabil kot „vižar" k Majki božji bistriški, kamor je vsako leto romal. Zraven kmetijstva se je pečal s tkalčijo, mesarijo in muziko. Pravil je: „kar sam naredim, to me nič ne košta." Umrl je 1. 1837.
1810.	Velik boj in lov. — Toto leto je za vse po srednjem dobro bilo, samo mira ni bilo med ljudmi. Bil je tako velik lov, da je malokde mlad človek ostal! *)
In tedaj so landvere (deželne brambovce) delali, da je vsak, kteri je bil oženjen in zdrav in mlad, razuu kmeta, moral biti landver. Mali grunt ni nič držal.
Tedaj je bila velika nevolja med ljudmi; morali smo davati zrnje: žito, pšenico, oves, seno, slamo, sočivje,drva in bele cape za ranjene. Za tem pa je bilo ran<,go foršpana, tak , da so si kmeti živino skoro pokončali. Toti foršpan je trpel do novega leta 1811. Ob novem letu je prišel Francoz, tedaj je bil mir od lova in od foršpana. Francoz je bil tu 4 tjedne in so ga morali hraniti z dobroj brauoj in vinom starim. Ko je 4 tjedne minolo, pa je odšel sam v svojo deželo.
Zrnje je imelo ceno: korc (dva vagana) zmesi 8 gld.; pšenice korc 12 gld.; vina pint (bokal) 20 kr.
1811.	Mir. — Toto leto je bilo po srednjem dobro. Mir od lova in malo foršpana. Le tisti [
pri velikih cestah so siromaki postali, ker je prv-Ije naša vojska šla gor, in ko je Francoz obladal, tedaj pa nazaj dol. Tem je bila pri velikih cestah velika nevolja, ker so soldati jemali vse, kar je bilo za jed in vun iz štal so živino jemali.
Za drugo pa je bilo po srednjem dobro; vina malo, ali dobro. Za 20 kopačev goric je dalo 2 polovnjaka; cena 200 gld. Sadja malokde kaj. —
Zrnje je imelo ceno: zmesi korc 6 gld., pše-i niče korc 10 gld., vina pint 30 kr.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Svitli cesar imajo zdaj nenavadnega gosta, perzijskega kralja, Naseredina. Jegova dežela je še za turškim cesarstvom daleč v Aziji. Pred 2300 leti je bil poslednji perzijski kralj v Evropi. To je bil Kserkses, ki je 1. 480. pred Kristusom z veliko vojsko nad Grke planil, pa sramotno tepen bil. Zdajni perzijski kralj je po tolikih letih zopet prvi, ki pride v Evropo in sicer kot miren popotnik. Obiskal je najpoprej Rusko, potem Prusko, Angleško, Francosko, Laško in je zdaj na Dunaji. Prišel je našega sveta gledat, da bi potem doma svojim do evropske omike in izobraženosti pot odpil. Vendar bo teško kaj iz tega. Evropska omika je slovita hčerka krščanske vere. Perzijani pa so Muhamcdanci, deloma še ajdi, ki solnce in ogenj molijo.
Madžari in Hrvati so precej časa delali na medsebojni spravi. Ali zdaj se hoče vse nekako razvrči. Hrvati bi radi imeli narodnega bana, Madžari pa jim posiljujejo madžaron-skega. Cesar je sklical hrvatski sabor na 25. den avgusta v Zagreb.
Na Slovenskem prihaja volitvenska praska vedno bolj živahna a tudi — nedostojna.
Ne bojimo se sicer, da bi liberalni Slovenci zmagali, toda čudno je, da ne mislimo bolj resnobno na — katoliški dnevnik. Vsaj vidimo, da tjedniki ne zadostujejo.
Vnenje države. Na Nemškem delajo novo orožje, popravljajo staro, stavijo trdnjave, kakor da bi nova vojska žugala. V pomanjkanji zunaj-nih sovražnikov napadajo sv. Cerkvo. Napravili so si postave, po katerih, ako ne ostanejo na papirji, utegnejo kmalu vsi fajmoštri in škofi odstavljeni, vse cerkve zaprte, vsa služba božja zatrta biti. Te dni so nadškofa Ledohovskega pred sod-nijo sklicali, zakaj se jo drznil nekega mešnika iz ene službe na drugo prestaviti — brez dovoljenja lutrovskega cesarja.
Stari Vilelrn je prišel te dni na Avstrijsko v gastajnske toplice. Ali bo tudi dunajske razstave šel gledat, še ni gotovo. Nekako se je zopet začel zoper našega cesarja kujati. Kdo ve, če ne misli prepogosto na naše dežele?
Na Francoske m se zdaj veliko govori o
spravi med dvema kraljevskima rodbinama, ki ste si že veliko let v svaji in razprtiji. Ako se to po-resniči, t. j., ako se burbonska in orleanska rodbina z:opet sprijaznite, potem Francozi ne bodo dolgo brez kralja.
Splob se pa Francozi čedalje bolj vračajo k Bogu in k sv. katoliški cerkvi nazaj. Stoletna nesreča jih je precej spametovala. Nesrečnega, brez-vernega liberalizma so do ust siti.
Tako daleč še Spanjci, sosedi Francozev, niso prišli. Jih še pamet ni srečala, dasiravno jim to ves svet želi. Marveč kolejo se med seboj, da je strah in groza. Republikanci se trgajo med seboj v Valeuciji, Kartageni in Kadisu. V Sevilji so veliko hramov s petrolejem polili in vžgali.
Karlisti imajo zdaj svojega kralja Karla pri sebi. Postajajo vedno boljše oboroženi. Ravno zdaj namerjajo udariti na veliko morsko mesto Bilbao.
Sploh pa je želeti, da vrli Kari brž zmaga in ubogi deželi podeli potrebni mir in red.
v (Spremembe v lavantinski Škofiji:) Č. g. Anton Span, župnik v Artičih je umrl 20. julija. — C. g. Jak. Plauinšek je postal provizor. — Zupa-nija Artiče je razpisana do 8. septembra. — C. g. Vin. Bizjak je dobil faro sv. Jedrte pri Laškem.
(G. dr. Vohljali) nam piše in trdi, da je tiita vest, ki smo jo v št. 31. „SI. G." natisnoli in ki veli, da je g. dr. Vošnjak z gračkim „Volks-■ bildungsvereinom" v zvezo stopil, da se mu je zadržaj „Dorfbotha" in denarna podpora ponudila za cenejšo izdavanje „Tednika", vsa ta vest, javlja dr. Vošnjak, je od konca do kraja izmišljena in neresnična!! Bog daj! ali čudno je, kar dunajski časnik „Vaterland" št. 215. zopet o tej stvari razglaša.
Razne stvari.
(Vranska narodna čitalnica) napravi 18. t. m. besedo v slavo rojstnega dne presvitlega cesarja, tombolo in ples — ker je ta dan, kterega se vsak lojalen Avstrijan raduje, vabi odbor vljudno vse rodoljube, kakor tudi druge lojalne državljane bližnje in daljne k tej svečanosti.
(Iz savinske doline) pozvemo, da je letina bolj slaba, kakor dobra. Ječmen še utegne najbolj namlatiti. Jarina sicer dobro obeta, a Bog vedi, ali hudim uram srečno uide. Savince zlasti pa Brašljovčane je hudo žalilo nedostojno pso-vanje SI. Naroda. Ker obče spoštovanega kaplana M. K. z Elizejem zabavljajo, so Narodovci nehote pokazali, komu da so najbolj podobni: namreč tistim, ki so nekdaj preroka Elizeja zasramovali, pa od dveh medvedov raztrgani bili.
(Na gornjem dravskem polji) se zbira blizo 12.000 vojakov za vojaške vaje. One dui so konjeniki morali pri g. Dupleku črez Dravo — eden jim je utonil. Bil je Slovenec.
(Iz murskega polja) se nam piše, ka je po izredni vročini večkrat sledela strašna nevihta. V kapelski fari je strela ubila neko deklo, pri sv. Križu pa udarila v kovačnico in hišo. Toča je sicer že večkrat priropotala, vendar zdatne škode še ni storila. Poljski pridelki se kažejo slabi. Veliko škodo delajo miši. V vinogradih se nadejajo precej dobrega vina.
(Od Velike nedelje) se nam piše, da ondi v celi okolici ni najti takega tepca, ki bi pisal bedarije, kakoršne se v „SI. Narodu" št. 172 berejo. Oni dopis je tedaj brže ko ne kak ormužki ali ptujski škric skoval. Veliko-Nedeljčani ne bodo nikdar volili narodovca, ki je iz glasila: „vse za vero, dom in cesarja" samovoljno izbrisal: vero in cesarja.
Tržnn centi	V		\		v		V	
pretekli teden	Mariboru		Ptuju		Celj	«	Varaž-dinu	
	fl.	k.	ti.	k.	fl.	k.	fl.	k.
Pšenice vagan ....	7	65	6	30	&	50	6"	18
Rži .....	4	50	4	2C	3	40	3	95
Ječmena „ ....	3	80	3	—	3	60	3	—
Ovsa „ ....	2	25	2	—	1	60	1	95
Turšice (koruze) vagan .	4	65	4	20	4		4	15
Ajdo „ .	4	20	4	20	4	_	3	40
Proia	4	—	4	—	4	—	3	74
Krompirja „	2	—	2	—	2	—	2	—
	1	50	1	70	1	—	1	—
Slame (v šopkih) „	1	40	1	50	—	80	1	—
„ za steljo	—	90	1	—	—	60	—	30
Govedine funt ....	—	31	—	32	—	32	—	22
Telotine „ ....	—	30	—	30	—	32	—	23
Svinj etine „ ....	—	36	—	30	—	38	—	32
Slanine „ ....	—	38	—	36	—•	40	—	36
IiOlrrijiie številke*
V Trstu 2. avgusta 1873: 81 62 52 Prihodnje srečkanje: 16. avgusta.
IVnJnoveJši Uurzi nn Dunaju.
Zedinjeni drž. dolg (100 gl.) 4 gld. 20 kr. °/„ . Upne (kreditne) srečke po 100 gl. prvotne vrednosti, brez obresti, pa s 4kratnim srečkanjem .
Azijo srebra.............
„ zlata .............
A J ^
68 I 20
I
163!	_ 107 I —
5	29
1-3
ITova puškama.
S tem naznanjam p. n. občinstvu, da sem v tukajšnji ključarski ulici št. 51. blizo gornje kosarne (Schlossergasse Nr. 51.) odprl novo puš-karnico.
Naj bode moje podvzetje vsem dobro pri-vselej urno in prav
poročeno. Vstrezal bodem dober kup.
Sprejemam tudi puškarske učence.
Jožef Skala.
pidkar.
P. n. gospodom posestnikom!
i
%
w	Podpisano ravnateljstvo vabi vse posestnike #» .zareirttVMtiji VHHleoVMt-
/X ¡»oljskih itritlelkoe, klaje iti žitu, spravljenega v kozolcih (stogih) ali
kopicah, proti škcdi po požaru.	w
„Prva občna zavarovalna banka SLOVENIJA" se nadeja tem obilnejše udeležbe W
XV
pri %avarovanji pridelkov.
i
ker se sklepajo zavarovanja lehko na mesece in se s prav nizko premijo odvrnejo škode, ki bi utegnile nastati po požaru.	/\
XV	Zavarovalni oglasi se prejemajo pri ravnateljstvu v Ljubljani v lastni hiši banke
\	Zavarovalni oglasi se prejemajo pri ravnateljstvu v Ljubljani v lastni hiši banke
\ Slovenije v „Zvezdi", kakor tudi pri vseh okrajnih zastopnikih, kjer se dobivajo društvena k pravila, tarife in razjasnila.	W
X	\T T : „ v. i :__:	icc	ioto	\V

V Ljubljani dne 15. julija 1873.
3—5
Ravnateljstvo	(
„prve občne zavarovalne banke SLOVENIJE". L
2—3
Zstlogšl
zlatega in srebernega blaga.
Ker sem svojo zalogo zlatega in srebernega blaga iz nova in bogato razbral in pomnožil, si častitam p. n. občinstvo na to storiti pozorno. Posebno priporočam za darila ob prilikah godov, ženitev itd. te le stvari:
križece zlate in sreberne, verižice, prstane, naušnike, kinč nanizanih granatov, tobakire, kupico, žlice, nože in vilice, šivarske reči itd.
Vse je narejeno po naj noi'4'j'si Obliki prav okusno in bogato.
Naznanjam, da poskrbim vsakovrstne t»4tjH'fH'<% pozlatnjem v ognji, vrezavam imena, pečate.
Tujcem mahoma postrežem.
Juvele, staro zlato in srebro kupujem in zamenjavam.
Henrik Schon,
jnvelir, zlatar in srebernar v Mariboru.
Tr spodnji gosposki ulici M. 105.

3~3 M a*. TetIey-ov
zdravilni pomodek za «vin je.
Najboljši, že več kot tisočkrat vspešno sku-šeni pomoček v skoro vseh svinjskih boleznih in najzanesljivša obramba proti kužnim boleznim,
dobiva se pri
M. Berdajs-u v Mariboru. Vsakemu zavitku pridjan je poduk.
Orglarska in mežnarska
služba se oddaje pri farni cerkvi sv. Mihela pri Šoštanju. Za plačo je odločeno 26 vaganov rži in 4 vagane pšenice in to po imenovani zbirci, dva dela od zvonenja pri farni cerkvi; od usta-novnin pogrebov in obhajil nekoliko nad 100 gl. na leto, njiv 479(Un, travnika 537Dn zraVen prostega stanovanja in gospodarskega poslopja.
Prosilci se naj oglase s svojimi spričali do 15. septemb. t. 1. pri župnijskem predstojništvu sv. Mihela pri Šoštajnu.	2—4