Muzejskega društva za Kranjsko. --—- Iz teh primerjanj svetolucijskili starin z jednakimi po sosednjih deželah spozna lahko vsakdo, da sta bili središči kovinske obrtnosti v prazgodovinskem času Bolonja in Este. Vendar se pa nahajajo razlike med našimi starinami (nc samo lončenimi, ki SO domačega izdelka) in onimi iz tu omenjenih mest. Mesto naših bronastih žar se nahajajo v Bo-lonji velikanski lonci, in tudi Este ne pozna tako velikih, si-tulam podobnih bronastih žar, kakoršne so svetolucijske. Pa tudi, nakraski imajo tako različno obliko, da ne moremo misliti na kako uvažanje iz Severne Italije. Ne le da imajo čolničaste, certoške in živalske fibule svoje lokalne posebnosti, nego poudarjati je treba, da manjkajo kotančaste fibule popolnoma v Estu in Bolonji. Tudi druge fibule kažejo mnogo karakterističnih razlik. Tako imajo n. pr. svetolucijske prosto-ločne fibule krajšo zatiko in bolj zakrivljen lok, nego gorenj e-italske. Kačaste fibule so tam in tu mnogoštevilne, ali vendar imajo bolonjske debelejše zavoje na loku. Fibule s stranskimi rozetami in ploskastimi bučki manjkajo-v Gorenji Italiji popolnoma. Tudi odstotek zmesi iz brona in kositarja (prvega je 73 — 91%) dokazuje, da naši talilci niso bili posebno izurjeni, ker se niso držali vedno istega odstotka, kakor v velikih središčih kovinske obrtnosti. Nasproti pa misli dr. M., da je večina steklenih predmetov od drugod prinesena (iz Fenicije, Letnik IV. Grobišče pri Sv. Luciji blizu Tolmina. Priobčuje S. Rutar. (Konec.) 1894. ali kake feničanske naselbine), ker se podobne reči nahajajo ne le po vsi Evropi, nego tudi po Aziji in Afriki. Zlasti bradata glava spominja na asirske in babilonske u/.orce, po katerih so tudi Fcničani posnemali svoje nakrase. V etrurij-skih in umbrijskih grobih ne nahajamo takih tipov. Bradni kodri so sestavljeni i/, zelo drobnih jagodic, kakoršnih se nahaja premnogo raztresenih po svetolucijskem grobišču, in torej so bile tudi te jagodice od drugod prinesene. Steklena torila imajo isto pasto in isto razvrstitev barv, kakor feničanska z otoka Cipra. Glede steklenih fibul se pa ne da kaj takega trditi, ker podobne fibule še niso znane iz krajev, po katerih so Feničani stanovali, ampak se nahajajo le po Italiji in deželah okoli Alp. One posnemajo obliko bronastih fibul in zato so bile bržkone tudi izdelane po omenjenih krajih. Srednjeitalske steklene fibule so iz mnogo-barvne paste s podolžnimi rebri, a naše alpske so iz prozornega, večinoma višnjevega stekla, in sicer, ali gladke, ali pa polne malih bradavic. Ce primerjamo tolminske lončene posodo s kranjskimi, najdemo sicer pri obojih isto pasto, ali njih oblika in tehnika je kaj različna. Z malimi izjemami so kranjske lončenine precej surove, prvotne, in isto velja tudi za dober del isterskih. Tako n. pr. so torilca z visokim ročajem, katerih je množina v kranjskem muzeju v Ljubljani, zelo debela in nimajo one elegantne oblike, katero občudujemo pri tolminskih. Tudi nakraski so pri kranjskih torilih zelo redki: samo dve imata bronaste žebljičke, nobeno pa ne svinčenih ali kositarskih pre-vlečkov. Samo na majhnem številu čaš se nahajajo izmenice rudeče-črni pasovi, in velike žare imajo le izjemoma take trakove. Tudi se ne nahajajo po Kranjskem situlam podobni lonci (izvzemši one na občinskem pašniku pri Slivnici) in rudeči piskri z ušescem. Bolj podobni pa so si bronasti predmeti, zlasti fibule (izvzemši dvojno-kotančaste). Tolminska grobišča so različna tudi od isterskih. V poslednjih manjkajo popolnoma velike žare in mesto njih se nahajajo manjše posode (kakor tudi v EstU in Bolonji), katere služijo na Tolminskem le stranskim namenom. Zato pa se nahajajo v isterskih žarah kosti vedno skrbno odbrane («ossi-legium >), a na Tolminskem prav izjemoma. Čeravno imajo isterska grobišča važne posode, vendar te niso tako lepo razvite, kakor tolminske. V Istri se nahaja največ trebušastih, debelih loncev, a prav redke so stožčaste čase, sklede in situlam podobni lonci. Manjkajo tudi tolminski piskri z ušescem, kupe z visokim podnožjem in torila z visokim ročajem. Tudi nakraski (vtiski s prstom, geometrične risarije, vzbočene podobe, jeleni, goske i. t. d.) so na isterskih posodah starejši in podobni onim iz arhaične nekropole bolonjske. Zelo redki pa so kovinski nakraski in tudi situle so gladke (jedna sama ima vzvišeno vrvico). V Istri so fibule zelo redke; prostoločne, polumesečne ter dvojno-kotančaste so popolnoma neznane, a prevladujejo certoške (vse s spiralo) in kačaste fibule. Igle s krog-ljicami se nahajajo po Tolminskem, kakor po Istri. V poslednji deželi so zelo navadni spiralni prstani in zapestnice, dalje širokotračne zapestnice z repinasto zapono, ki manjkajo popolnoma na Tolminskem. Isterski uhani so vedno gladki, mnogoštevilni pasovi imajo vdolbene nakraske (zlasti meandre), a gladkih in zavitih ovratnic nič ni. Iz vsega tega vidimo, da je na Tolminskem pač dober del podobnih tipov, ki se nahajajo po vseh bližnjih, istočasnih grobiščih, ali vendar so te oblike spremenjene po posebnem ukusu dotičnega kraja. Iz tega sledi, da se ne more misliti na nikako uvažanje teh predmetov, ker, če bi se bilo to godilo, morali bi trditi, da so na jednem mestu izdelovali različne oblike jednega ter istega predmeta, a tedaj bi bilo neverjetno, da bi se ne bil ohranil nobeden primerek na mestu izdelavanja. Velika večina onih predmetov torej, ki določujejo kulturno stanje jednega kraja, izdelana je bila v istem kraju, ali pa vsaj prav blizu njega. «0 tem sem se uveril - - piše dr. M. — posebno tedaj, ko sem obiskaval severne muzeje, v katerih se nahaja brezštevilna množina predmetov, ki niso znani južnim krajem, dalje nekaj malo 13* takih, ki se bistveno razločujejo od prvih in so torej gotovo tuji izdelki. Kako bi se drugače nahajali talilni kalupi daleč od onega kraja, kjer so se našli iz njih izvirajoči predmeti? Pri sv. Luciji nismo našli do sedaj nobenega kalupa, ali razkopavalo se je doslej skoro izključno le grobišče in v teh vendar ljudje niso zagrebali rokodelskega orodja (z malimi izjemami). Pri malem poskusu na svetolucijskem gradišču smo našli pa več kosov bakra. Ti kosovi so kazali znake talenja in so bili namenjeni, da se prekujejo v bronaste predmete. Za razvitek keramike je svetolucijska okolica kaj ugodna, ker se nahaja dobra ilovica na Selili, Kozarskem, v Tolminu i. t. d.> Ce vse rečeno pregledamo, spoznamo lahko, da spadajo tolminska grobišča v prvo dobo železa, t. j. v ono dobo človeške izobraženosti, ki je cvela v prvem tisočletju pred Kristom skoro po vsi Evropi. Seveda je velik razloček v kulturnem razvitim med Srednjo Italijo in našimi kraji. V najstarejši dobi so si bili predmeti tudi oddaljenih krajev bolj podobni, kot pozneje, ko so Ertruščani že prišli v do-tiko s Feničani in pozneje z Grki, ki so bolj spodbudili in povzdignili prvotno kulturo. Nasproti pa so prebivalci ob naj-notranjejšem zalivu Jadranskega morja, h katerim je le redko kak ptujec prišel, delj časa ohranili svojo prvotno izobraženost, ker so bili oddaljeni o tujega vpliva. Na te prebivalce so začeli še le pozneje vplivati bolj izobraženi narodi, in sicer ne samo od juga, nego tudi od severa, in zlasti pa z Balkanskega polotoka. Toda starinski predmeti od tam doli še niso zadosti preiskani, da bi mogli z gotovostjo določiti ta vpliv. Povdarjali smo, kako podobne so tolminske starine bolonjskim in atestinskim. V Bolonji je trajala prva železna doba (tako imenovana «villanovska») do 1. 500 pred Kristom, ko so Etruščani to mesto posedli in mu kar najedenkrat prinesli svojo, že bolj napredno kulturo (pisane atiške vaze). V Estu stara kultura ni bila tako nenadno pretrgana, nego prehajala je počasi iz jedne dobe v drugo (učenjaki razločujejo štiri take dobe atestinskih starin). Ta kultura je začela najbolj cvesti okoli polovice V. stoletja pred Kristom, ko se je keramika najbolj razvijala (rudeče-črni pasovi, najmnogo-vrstnejše fibule, elegantni sklepanci, situle s podobami i. t. d.). Tedaj so začeli tudi že uvažati pisane grške posode. Pri Sv. Luciji, kakor že rečeno, ni mogoče zaslediti različnih tipov v starejšem in novejšem delu grobišča, čeravno je moralo gotovo mnogo mnogo časa preteči, predno so tolikošen prostor napolnili z mrliči. Po primerjajoči poti pridemo do sklepa, da je svetolucijsko grobišče iz istega časa, kakor II. in III. doba atestinskih (odnosno istočasnih bohinjskih) grobišč. Ker je Sv. Lucija zelo daleč od morja, zato je prišlo do nje le malo grških (apulskih) posod, dočim se jih po Istri nahaja vse polno. Čudno pa je, da niso našli pri Sv. Luciji še nikakoršnega napisa, niti pečatov in tvor-niških vtiskov na bakrenih posodah, kakoršnih je vendar dosti na kovinskih pločicah v Bolonji in Estu. Ker so se pa ohranile pri Sv. Luciji tudi še arhajične fibule, zato lahko sklepamo, da sega tamošno grobišče v najstarejšo kovinsko dobo. Kdaj so prenehali pokopavati v svetolucijski nekropoli, to lahko spoznamo iz tega, da se v njej ni' nahaja skoraj nič latenskih predmetov, ki so večinoma zunaj grobišča raztreseni, tako da ne morejo spadati v isto dobo, kot nekro-pola. Pridih so bili, kakor je znano, Galci že v V. stoletju v Gorenjo Italijo in se po nji tako hitro razširili, da so bili Veneti žc v III. stoletju vsprejeli galske šege in obleke. Od konca IV. stoletja pred Kristom razširila se je počasi galska kultura (ki pa je bila nižja od venetske) tudi po naših krajih in je prevladovala do začetka rimskega gospodstva, kakor se spozna iz galskih starin v atestinskih grobiščih. Zato se ne smemo čuditi, če nahajamo pri Sv. Luciji in po Kranjskem bolj arhajične fibule skupno z novejšimi. Iz vsega tega sledi, da so začeli pokopavati pri Sv. Luciji najpozneje okoli 1. 600 pred Kristom in so pokopavali celo do (okroglo) 1. 300 pred Kristom. Imena tedanjih prebivalcev nam sicer noben vir ne imenuje, ali iz priložkov, katere so svojim mrtvim dajali v grobe, sklepamo brez dvojbe, da so bili ilirskega pokolenja in sicer venetskega rodu. Iliri so bili na- seljeni po srednjem in severnem delu Balkanskega polotoka, po Istri, vzhodno-alpskih deželah in po Benečiji tjedoli do Pada in Gardskega jezera. Tudi po Apuliji in Kalabriji so bivali ilirski razrodi (Japigi, Mesapi, Dauni i. t. d.), ki so bili prišli čez morje z Balkanskega na Apeninski polotok, in celo po Umbriji in Picenu so bile posamezne ilirske naselbine. Proti severu so se razprostirali Iliri celo do Ina,* in ime Veneti nahajamo n. pr. v gori cGrossvenedigcr» in «M. Venet» med Imstom in Landeckom. Veneti so se naselili brez dvoma z Balkanskega polotoka okoli Tržaškega zaliva v gorenjeitalsko nižino. Pred Veneti pa je stanovalo po naših krajih bržkone še jedno prvotno ljudstvo (to je mnenje g. dr. M., drugi starinoslovci pa so postali glede »preseljevanja* že neizrečeno skeptični). Nove preiskave na Balkanskem polotoku so dokazale oči vidno, da so bili tamošnji gorati in gozdnati kraji gosto naseljeni že v kamneni dobi, ob istem času, kakor italijanske teramare, in da so ljudje tam ravno tako po gradiščih stanovali, kakor na Kranjskem in Primorskem. Ce so torej Veneti poznejši prisiljenci (po mnenji dr. M.), morali so se gotovo hudo bojevati s prvotnimi prebivalci in niso mogli po najkrajši poti prodirati v Gorenjo Italijo. Potovanje Venetov je bilo prav za prav brez načrta in cilja: pomikali so se počasi naprej za solnccm, kakor jih je k temu sililo pomanjkanje živeža ali pa napadi sovražnikov. Mogoče je, da so ravno v Bosni delj časa bivali, in zato se nahajajo tam slične starine, kakor pri nas in po vseh alpskih deželah tje-gori do Bavarske. Vendar pa se razločujejo naše starine nekolike od bosenskih in zato jih imenuje dr. M.«veneto-alpske >. ) s hišami in drugimi poslopji, s podložniki (»mancipiis atque manentibus»), travniki, pašniki, gozdi itd. Dalje potrdi kralj samostanu sv. Emcrama vse tiste stvari, katere je Wilihelm dal svoji soprogi Engilradi, po njeni smrti pa prepustil samostanu. Potem mu tudi potrdi to, kar je podelil isti grof imenovanemu samostanu v Rosdorfu 6 in pa sploh na tisti strani Donave. Kralj ukazuje, da naj obdrži omenjeni samostan za zmerom vse to, kar je dobil od rečenega Wilihclma. Vsi ljudje, Bavarci in Slovani, svobodni in podložni («tarn Baioari quamque Sclaui, liberi et scrub), ki bivajo na podeljeni zemlji, ostanejo naj še v bodoče na njej. Noben kraljev 3 Nekatero tu naštete priče so nam znane. Liuphrammus je bil solnograški nadškof, Erchanbertus freisinški škof, Erchanfridus rezenski škof in Hartwigus pasovski škof. Karolomannus in Hludowicus sta bila sina kralja Ludovika. Ernust je bil grof Češke Marke (Ann. Luki. a. 849 in 861), Ratpot mejni grof Vzhodne Marke (Letopis za 1. 1882 in 1883, str. 355), Tacholf pa vojvoda Srbske Marke, kateri je dobro poznal slovanske navade in postave (Ann. Fuld. a. 849). 4 Aist in Naarn ste reki v severovzhodnem delu Gorenje Avstrije ter se izlivata v Donavo. 5 Kje je bil Rosdorf, ni znano. Morebiti med Linz-om in Pasov-om. sodnik ali pa kaka druga oblast jih ne sme v kateremkoli oziru kaznovati ali pa pregnati kam drugam. Dovoljeno pa je samostanskim oskrbnikom, uradnikom in odvetnikom kadar koli si bodi pod kraljevim varstvom prebivati in vladati po dotični zemlji. Isto tako ne sme kraljev sodnik, ali pa kaka druga sodnijska oblast, niti svobodnih, niti podložnih prebivalcev poleg Erlaf-a, v IIcrilungeueldu," potem v Sicrning-u,7 pri Aistu, Perschlingu 8 in v Rosdorf-u ter sploh med tistimi mejami, med katerimi ima emeramski samostan svojo zemljo, kaznovati, ali pa jih siliti k javnim zborom in v vojsko, dokler jih pravično sodijo emeramski odvetniki. «Data XV." Kid. Februarias anno Christo propitio XX.° regni domni I Iludouuici serenissimi regis in Orientali Francia, indictione prima. Actum Reganesburg civitate. > [Izvirnik v Monakovcm. - Hon. Boica, XXVIII I, str, 45, št. 31. — Urkunden buch d. Landes ob der Enns, 11 (1856), str. 16, št. 12. Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 537, št. 1363 (reg.).] Št. 3f. 854, dne jo. oktobra. Pavija. Cesar Ludovik potrdi vsled prošnje grofa Eberharda («Evrardus»), svojega botra," oglejskemu ali furlanskemu pa-trijarhu Theutmaru in njegovim naslednikom metropolsko oblast čez isterske škofe in cerkve. — Oglejski patrijarh Theutmar je pokazal cesarju po grofu Ebcrhardu stare listine, ,; Erlaf je reka v Dolenji Avstriji ter teče v Donavo. Blizu njenega izliva v Donavo je bil Herilungoburg (gl. listino z dne 6. okt. leta 832.) in zgorej omenjeni I lerilungeuelcle. 7 Sierning («ail Sirnicha») je blizu Steyer-a na Gor, Avstrijskem. V Sierningu so nekdaj bivali Slovenci (gl. Schumi, Archiv I, str. 4). 8 Perschling («Bemsnicha») je na Dol. Avstrijskem od St. Poltena proti vzhodu. Iz neke listine z dne 22. oktobra leta 893. je razvidno, da je bil ta kraj «in Sclaviniac locis». 3 «Per Evrardum i 11. Comitem dilectumque compatrem nostrum.» - Eberhard, vojvoda ali mejni grof furlanski, je imel za ženo Gizelo, hčer Ludovika Pobožnega. iz katerih je bilo razvidno, da je imela oglejska cerkev patriarhalno oblast po vsi Istri že od prvih časov krščanstva. Ko je bil Oglej razrušen, prisvojila si je za nekolika časa gradeška cerkev to oblast, katero je pa pozneje oglejska cerkev znova zadobila vslcd prizadevanja njenih patrijarhov, rimskih papežev in frankovskih vladarjev. Ko se je polastil oglejskega mesta hunski kralj Atila, zbežal je patrijarh Pavel z vsemi cerkvenimi zakladi na otok Gradež. Ker je bil Oglej dalj časa razrušen, prisvojil si je po smrti p atrij ar ha Pavla gradeški škof patrijarhalno oblast. Na raznih sinodah je bilo pozneje sklenjeno, da naj oglejski ali furlanski patrijarh zopet dobi staro patrijarhalno oblast po vsi Istri, kakor so jo imeli njegovi predniki. Posebno se je to določilo pod papežem Evgenijem, kateri je ukazal vslcd želje cesarjev Ludovika (Pobožnega) in Lotarja, da naj se snide sinoda v Mantovi.10 Tu se je rešil prepir med oglejsko in gradeško cerkvijo v navzočnosti papeževih legatov in oglejskega patrijarha Maksen-cija. Pozneje, za časa papeža Gregorja (IV.), sc je vslcd želje furlanskega patrijarha Maksencija še enkrat obravnavala ta zadeva med njim in gradeškim škofom. Da bi pa to vprašanje ne prišlo znova zopet na dan vsled poželjivosti in zlobnosti nekaterih ljudij, prosil je patrijarh Andrej po grofu Eberhardu cesarja Lotarja, da bi potrdil stare pravice oglejske cerkve. Ravno tako je tudi patrijarh Thcutmar prosil po grofu Eberhardu njega (cesarja Ludovika II.), da bi blagovolil potrditi oglejskim ali furlanskim patrijarhom njih mctropolsko oblast čez isterske škofe in cerkve. «Datum III. Kal. Novembris, anno Christo propitio imperii domini Illudovici piissimi augusti V, indietione lil. Actum Papia civitate palatio regio.» [Transsumpt iz leta 1250. v Benetkah, Marci an a. Rubeia, Mon. ecel. Aquil., str. 438. — Cappellctti, Le chiose d' Italia, VIII, str. 131. Kandier, Codice dipl. Istriano. — Valentineiii, Reg. docum. Germ, hist. illustr., str. 391 , št. 48 (reg.). — Bö h m e r-M üh 1 bacher, Reg. I, str. 444, št. 1164 (reg.).] Sinoda v Mantovi je bila leta 827. Glej zgorej št. 20. Št 38. Med 858—867. Papež Nikolaj I. piše Osvaldu, pokrajinskemu škofu koroškemu («Osbaldo chorepiseopo Quadrantino >)11 ter mu odgovarja na njegovo vprašanje, da bi bilo primerno, ako bi tisti duhovnik, ki hi, hraneč samega sebe, umoril kakega ne-vernika, pustil duhovsko službo. «De his clericis.» Datum manjka.13 [Pithocus Pet. et Franc., Corpus iur. canonici, I, (1695), str. 64. Jaffe, Reg. pont. Rom., (1851) str. 252, št. 2164 (reg.). — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-(Ju., I, 3. snopič, str. 7, št. 9 (reg.).| Papež Nikolaj I. piše Osvaldu, pokrajinskemu škofu koroškemu («Ilosbaldo, chorepiseopo Quadrantino»), da naj pregovori svojega škofa (solnograškega nadškofa), da sc bo ta združil s postavnim številom svojih koleg, namreč s šestimi soškofi iz bližnjih škofij, ter s temi in ž njim (z Osvaldom) " Solnograški nadškofje so pošiljali med koroške Slovence pokrajinske škofe («chorepiscopos»). Prvi tak škof je bil Modest (okoli leta 770.) drugi Teodorik (okoli 800), tretji Oton (okoli 830), četrti pa Osvald, kateri je okoli leta 860. bival med Slovenci. — Conv. Hag. et Carant. c. 9 (Mon. Germ. Script. XI, str. 11): «Quorum temporibus Liuprammi vide-licet ac Adalvvini arehiepiseoporum, Osbaldus episcopus Sclavorum regebat gentem». — Exccrptum de Karentanis (Mon. Germ. Script. XI, str. 14 in 15) omenja: «Karentanis primo predieavit Modestus episcopus missus et consecratus a beato Virgilio sub Pippino Francorum rege. Post hunc missus et consecratus est Theodoricus episcopus in presentia Karoli imperatoris ab Arnone archiepiscopo. Post hunc Otto episcopus consecratus ab Adelrammo archiepiscopo. Post hunc Hosbaldus episcopus sub Liuprammo et Adelwino archiepiscopis. Huic Osbaldo scripsit Nicolaus papa duos canoncs, qui in corpore decretorum inveniuntur». — V knjigi «Verbrüderungsbuch des Stiftes St. Peter zu Salzburg», katero je izdal Karajan, stoji na str. 29: «Ordo choriepiscoporum Carcntane regionis». Potem so navedena naslednja imena koroških pokrajinskih škofov: »Salomon, Engilfrid, Alaricus, Dietricus, Kotapertus.....Vunnigerus». Drugi viri ne poznajo teh škofov razun Dietrika (Teodorika) in Kotaperta (Gotaberta). ,a Papež Nikolaj I. je vladal od 24. aprila leta 858. pa do 13. novembra leta 867. (Gl. Jaffe, op. cit str. 237 in 254.) Št. 39- Med 858—867. natančno preiskoval, je li dijakon (o katerem je Osvald najbrže poročal papežu) izgubil življenje vslcd udarca (zatoženega) duhovnika, ali pa vslcd tega, ker je, padši s konja, zlomil si tilnik. Ako ni dotični duhovnik smrtno ranil dijakona, naloži naj se mu (duhovniku) primerna kazen zarad njegove pre-naglosti in prepovč za nekoliko časa maševanje, a pozneje naj se mu zopet dovoli. Ako ga je pa smrtno ranil, ne sme več opravljati božje službe, ker ne pristoji taka jeza in postopanje božjemu služabniku, če tudi ni imel namena, da bi ga bil umoril. Puste naj se mu pa dohodki njegove cerkve, da bo mogel preživiti sebe in svoje ljudi. — «Studeat sanetitas.» Datum manjka.13 [Pithocus Pet ct Franc, Corp. iur. can. I, str. 69. — Jaffe, Reg. pont. Rom., str. 252, št. 2165 (reg.). — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Qu., I, 3. snopič, str. 7, št. 10 (reg).] Št. 40. 8jP> dne i. oktobra. Ranshofen. Ludovik, kralj Vzhodne Francije, podeli vsled prošnje svojega fevdnika, grofa Papona, grofu Vitoglavu (, dalje do razvodja med Zalo in Rabo in pa do »Chirihstctin-a >.ir' [Izvirna listina v Monakovem. — M on. Hoica, XI, str. 119. — Beiträge zur Kunde steierm. Gesch.-(Ju., IX (1872), str. 16, op. 42 (odi.). - Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 556, št. 1401 (reg.).] Št. 42. S60, dne 20. novembra. Mattighofen. Kralj Ludovik daruje vslcd prošnje solnograškega nadškofa Adalvina njegovi cerkvi mesto Sabarijo («Sabariam civi-tatem»)1' in zemljo ob Pinki (Peinihhaa»),17 katero so Odolrik, kraljevski grof in preglednik («missus») za te kraje, ter nekateri drugi kraljevski fevdniki obhodili in izročili imenovanemu nadškofu. Ob jednem podeli kralj solnograški cerkvi v popolno last tiste dvore, katere so solnograški nadškofje dobili v fevd od kake druge osebe ali pa od njega (kralja) samega, namreč ♦ ad Magalicham,18 ad Wachawa,19 ad Liupinam,20 ad Holon- 15 «quod .... dedit Briwinus fidelis dux noster cum cönsensu et licentia nostra .... de sua proprietate in suo ducatu, quicquld habuit ad Salapiugin infra terminos istos, in orientem ultra Salam fluviolum usque ad Slougenzin marcam et Stresmarn et sie sursum per Salam usque ad Uualtungesbah et sie usque in Ilrabagisceit et ad Chirihstetin.» — Salapiugin (Salabogen) je najbrže sedanji Zalaber ob reki Zali, katera teče po jugozahodnem Ogerskcm ter se izliva v Blatno jezero. Ilrabagisceit brez dvoma ni nič druzega, kot Raabscheide, namreč razvodje med Rabo in Zalo. Slougenzin marca = Slovenska Marka ali marka Slovencev. Kje so Stresmarn, Uvaltungesbah in Chirihstetin, ni mogoče določiti. " Sabaria, sedaj Sobotica (Steinamanger) v Železni županiji na zahodnem Ogerskcm. 17 Peinihhaa je potok Pinka od Soboticc proti zahodu. 18 Magalicha je Mölk na Dolenjem Avstrijskem tik Donave. 10 Wachawa je Wachau na levem bregu Donave od Molka proti severu. ->0 Liupina je sedanji Loiben na levem bregu Donave na Dol. Avstrijskem (sod. okraj Krems). puren,'1 ad Trigisinam,88 ad Penninwanc,88 ad ecclesiam An-zonis,24 ad Witancsbcrc,ar' ad ecclesiam Ellodis,20 ad ecclesiam Minigonts presbyteri,27 ad Kundpoldestorf,28 ad Rapam,*8 ad sicam Sabariam,80 item ad Pcinicahu,31 ad Salapiugin,88 et ecclesiam ad Chuartinahu,88 ecclesiam ad Kensi,34 ecclesiam ad Ternberh,88 ecclesiam Gundoldi,88 ecclesiam ad Sabnizam,87 ad Nezilinpah,88 item ad Rapam,88 ad Tudleipin,80 ad Sul- 81 Holonpurch je Hollenburg na desnem bregu Donave (sod. okr. Mautern). 88 Trigisima je Traismauer na desni strani Donave poleg Traisena (sod. okr. Herzogenburg). 88 Penninwanc je Penk na vzhodni strani Gloggnitz-a na Dol. Avstr. 84 Ad ecclesiam Anzonis je sedanji I.anzenkirchen poleg I.itave (sod. okr. Dunajsko Novo Mesto). !* Witanesberc— Pittenberg je sedanji ritten (sod. okr. Neukirchen). Ad ecclesiam Ellodis je sedanji Edlitz (sod. okr. Aspang na Dol. Avstrijskem). '-'7 Ad ecclesiam Minigonis je sedanji Mönichkirchen tik avstrijsko-štajerske meje (sod. okr. Aspang). 88 Kundpoldestorf je najbrže Kobolsdorf v Železni županiji na ()gerskem. Ad Rapam je sedanji Rabnitz (madj. Ramöc) poleg Rabice (Repcze) v Železni žu[>aniji na zahodnem Ogerskcm. 30 Ad sicam Sabariam je prej ko ne Zöbern poleg Zübernskega potoka na Dolenjem Avstrijskem (sod. okr. Aspang). 11 Peinicahu je to kot Peinihhaa (gl. op. 82). 32 Salapingin je sedanji Zalaber poleg Zale na jugozahodu. Ogerskcm. :" Kraj «ad Chuartinahu» je bil v Kocelovi državi (gl. Conv. Bag. et Carant. c. 13., Mon. Germ. Script. XI, str. 14), tedaj med Rabo in Dravo. 31 Kensi je Kisek (nemški Giins) v Železni županiji na Ogerskcm. 31 Tu omenjeni Ternberch je bil v Kocelovi državi (gl. Conv. Bag, et Carant. c. 13.). Ne smemo ga zamenjati s Thernberg-om na Dol. Avstrijskem (sod. okr. Neukirchen). 30 Neznan kraj. 17 Sabniza je Žabnica (nemški Safcn) poleg Safenbach-a na severovzhodnem Štajerskem (sod. okr. Hartberg). 38 Nezilinpah je sedanji Nestelbach na vzhodnem Štajerskem (sod. okr. Fürstenfeld). 33 Ad Rapam je kraj poleg Rabe na sedanjem vzhodnem Štajerskem. 4" Ad Tudleipin se je zvala pokrajina okoli Radgone na štajersko- ogerski meji. pam," ad Lubantam," ad Kurcizam ,4;) beneficium Engil-baldi, ad Karantanam ecclesiam sanctc Marie,44 ad Trahove,46 ad Gurniz,40 ad Trebinam,47 ad Astanvizam,48 ad Friesach,49 ad Crazulpam,60 ad Pclisam,61 ad Chumpcnzam,68 ad Undrimam,53 ad Licstinicham,64 ad Pruccam," ad Morizam,88 ad Strazinolun87 duo loca, ad Luminicham68 iuxta Rapam». Od današnjega dne naj ostanejo ti kraji brez vsakega ugovora v oblasti solnograške cerkve in nikdo izmed kraljevskih vojvod, grofov in vikarjev ter nobena sodnijska oblast nima pravice polastiti se kateregakoli navedenih krajev.6" 41 Sulpa je reka Sülm pri Lipnici na Štajerskem. 41 Lubanta je Labodnica v labodski dolini na Koroškem. 13 Kurciza je Gorčica (Görtschitz), ki se pri Št. Janžu na Koroškem izliva v Krko. 41 Ad Karantanam ecclesiam sanctc Marie je Gospa Sveta blizu Krnskega gradu (Karnburg) na Koroškem. 45 Trahove je Dravski Dvor (Drauhofcn) blizu Tinj na slovenskem Koroškem. 46 Gurniz je Podkrnos od Celovca proti vzhodu. 41 Trebina jeTrebno (nemško Treffen) na Koroškem (sod. okr. Beljak). 48 Astarwiza je Ostrovica (Hoch-Osterwitz) na Koroškem (sod. okr. Št. Vid). 49 Friesach so Brcžc na severnem Koroškem. 30 Crazulpa je Grasslupp na severnem Štajerskem (sod. okr. Neumarkt). 51 Pclisa je Pols na severnem Štajerskem (sod. okr. Judenburg). 88 Chumpenza je Kobcnz na severnem Štajerskem (sod. okr. Knit-tclfcld). 53 Ad Undrimam je Ingering na severnem Štajerskem (sod. okr. Knittelfcld). :'' Ad Liestinicham je potok Licsing na severnem Štajerskem (sod. okr. Ljubno). " Ad Pruccam je Bruck na Muri. 36 Moriza je Murica (nemški Mürz) na severnem Štajerskem. 67 Ad Strazinolum je Strassengel nad Gradcem. 38 Ad Luminicham je najbrže kraj pri Lembach-u, ki se izliva v Rabico (Rabnitz) (sod. okr. Gleisdorf na Štajerskem). 39 Kar se tiče pristnosti te listine, gl. Sickel (Sitzungsberichte der phil.-hist. Cl. der kais. Akad., XXXIX, str. 127) in Meiller (Sitzungsberichte, op. cit., XLVII, str. 479 in d.). «Data XII. Kal. Decembris anno Christo propicio XXVIIII. regni domni Illudovvici Serenissimi regis in orientali Francia regnante, indictionc Villi.Ii0 Actum Matahhoua uilla regia.» [Izvirna listina in kopija iz 10. stoletja, obe v c. kr. državnem arhivu na Dunaju. — Juvavia, Anh., str. 95, št. 38. — Ankershofen, Handb. der Gesch. d. H. Kärnten, II, Reg. u. Urk., str. 26 (reg.). — Archiv f. Kunde österr. Gesch., I, 3. snopič, str. 8, št. 11 (reg.). — Zahn, Urkunclenb. f. Stcicrm., I, str. 10, št. 7 (odi.). — Böhmer-Mühl bacher, Reg. I, str. 557, št. 1403 (reg.).] Št 4.1. Okoli leta 86o. Alpvin s Koroškega («Alpwinus de Carintania») daruje cerkvi Matere božje (v Freisingu) svojo lastnino v Turih (?)01, dvor, hišo in druga poslopja, 40 oralov njiv in 50 voz nakošnjc. Datum manjka. [Cod. 238, f. 83 v kr. državnem arhivu v Monakovem. — Mcichel-beck, I/,, str. 355, št. 718. — Reschius, Ann. Sabion., III, str. 185. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Qu., I, 3. snopič, str. 8, št. 12 (reg.). — Zahn, Cod. dipl. Austr.-Fris., I, str. 18, št. 17.] Št. 44. 861, dne 2/. marca. Rez no. Slovanski grof Kocel («quidam comes de Sclauis nomine Chezul») daruje svoje posestvo pri Blatenskem jezeru v selu «Uuampaldi >02 z vinogradi, travniki, gozdi in vsemi pritak-linami cerkvi Matere božje v Freisingu, kjer počivajo ostanki sv. Korbinijana. «Hoc factum est anno incarnationis domini DCCCLXI., indictionc Villi., in loco rcgali publico Ratispona in XII. Kai. Aprilis.» |Cod. 238, f. 83 v kr. državnem arhivu v Monakovem. — Mcichel-beck, Mist. Fris., I/s, str. 353, št. 710. — Zahn, Cod. dipl. Austr.-Fris., I, str. 19, št. 18.] ',u Zastran datiranja gl. Sickel (Sitzungsberichte, op. cit., XXXIX, str. 170, št. 83). 01 «Ad Taurn.» Najbrže vas Tauern blizu Osojanskega jezera na Koroškem. •* «Propo Pilozsuuc in uilla, que dicitur Uuampaldi.» — Kje je bilo selo «Uuampaldi», ni znano. Izvcatja muzejskega društva za Kranjsko. I.. IV., sei. 5. 14 St. 45. 864, dne 6. januvarja. Resno. Ludovik, kralj Vzhodne Francije, kateremu je naznanil solnograški nadškof Adalvin, da so solnograški nadškofje, kadar so prišli na Koroško ( Podaril je šest kolonij00 in pet podložnikov z njih ženami in otroci, katerih imena so se glasila Biula,07 Zirneu,08 Betanco,°'J Trebiznez70 in Nasmus, 1,1 «Quod ipse comes de Karantana et populus ipsius tcrrc ei con-ieetum facere deberent sicut antecessoribus suis fecerunt.» — Coniectus sc je imenovala zbirka v novcih ali pa tudi v blagu, katero je ljudstvo dajalo navadno kraljevim preglednikom (missi) in drugim uradnikom kot odškodnino za njih popotne stroške. (Du Cange, Gloss. ad sript. med. ct inf. lat.) — Tako odškodnino so plačevali solnograškim nadškofom, kakor je iz listine razvidno, koroški grofje kot kraljevi namestniki iz dohodkov kraljevih posestev, koroško (svobodno) ljudstvo pa iz dohodkov svojega imetja. Da bi se pa odstranilo tako vplačevanje, podelil je kralj Ludovik nekoliko svojih posestev solnograški cerkvi in najbrže je tudi koroško prebivalstvo to storilo. 1,1 «In Karantana in loco vocato Kurca.» — Krka ali Sv. Ilema na sedanjem severnem Koroškem. c;' «Mansiones.» — Mansio pomenja časi to, kar mansus = zemljišče, posestvo. Gl. Du Cange, Gloss. ad seript. med. et inf. lat. — Waitz, Deutsche Verfassungsgesch., II (1847), str. 194. 0,1 «Colonia» je bilo kmečko stanovališče in zraven toliko zemlje, da se je lahko na njej preživel jeden kolon s svojo družino. (Du Cange, Gloss.) 07 lliula —- Bela. Gl. Letopis Matice slov. za leto 1886, str. 110, št. 3. 08 Črnel. — Gl. Letopis, op. cit., str. 114, št. 39. 09Pctanko. — Letopis, op. cit., str. 130, št. 188. 7" Trebišnež. — Letopis, op. cit., 143, št. 301. potom dvanajst podložnikov71 z njihovimi zemljišči, ženami, otroci in orodjem. Ti podložniki so se zvali : Wolato ter njegova brata Zebedrach73 in Etbratonas, Domemus,73 Tie-cosit,74 Chrotila,76 Turdazo,70 Godemus,77 Razcmuzza,78 Zcbe-mir,7!l Zirna80 in Drasma81. Tudi je podaril kralj rečeni cerkvi jeden mlin, potem jedno kolonijo v Kammern-u83 in drugo v Selzthal-u,83 dalje jedno goro z gozdom in jeden vinograd. «Data VIII. Idus Januarii anno Christo propitio XXXII. regni domni Loudewici Serenissimi regis in Orientali Francia, indictionc XII. Actum Reganesburch.» [Chartular iz 13. stoletja v c. kr. tajnem državnem arhivu na Dunaju. - Ju v a vi a, Anh., str. 96, št. 39. — Ankershofen, Handbuch der Gesch. d. H. Kärnten, II, Reg. u. Urk., str. 26, St. 34 (odl.). — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-(Ju., I, 3. snopič, str. 8, št. 13 (reg.). — Böhmer-MühI-bacher, Reg. I, str. 560, št. 1411 (reg.).J St. 46. S64, dne 2. oktobra. Mattighofen. Ludovik, kralj Vzhodne Francije, daruje vslcd prošnje solnograškega nadškofa Adalvina solnograški cerkvi nekatera svoja posestva v Panoniji, to je ob Labnici v Wisitindorfu, in sicer osem celih zemljišč izorane ali pa za oranje pripravne 11 « .... et manentes servos XV.» — Po mojih mislih bi tu moralo stati XII, namesto XV., kar je razvidno iz tega, ker je potem naštetih 12 imen slovenskih podložnikov, ne pa 15. w Sebidrg. — Letopis, op. cit., str. 134, št. 228. 73 Domomisl. - Letopis, op. cit., str. 116, št. 62. 71 Tihožit. — Letopis, op. cit., str. 140, št. 280. Krotila. — Letopis, op. cit., str. 123, št. 115. 7,1 Trdač. — Letopis, op. cit., 140, št. 283. 77 Godcmisl. — Letopis, op. cit., str. 118, št. 79. 78 Radomisl. — Letopis, op. cit., str. 133, št. 217. 79 Sebimir. — Letopis, op. cit., str. 134, št. 229. 80 Črna. — Letopis, op. cit., str. 114, št. 38. 81 Dražna. — Letopis, op. cit., str. 117, št. 72. 8- «Kameris» je najbržc vas Kammern na Gorenjem Štajerskem (sod. okr. Mautern). 83 «Selitis» je prej ko ne sedanja vas Selzthal na Gorenjem Štajerskem, ne daleč od Kammerna. zemlje, tako da bo obsegala vsaka kolonija 90 oralov zemlje in gozda jedno miljo daleč na okrog.8* «Data VI. Nonas Octobris, anno Christo propitio XXXIII. regni domni Lödewici screnissimi regis in Orientali Francia regnante, indictione XIII.05 Actum Matahhoue.» [Chartular iz 13. stoletja v c. kr. tajnem državnem arhivu na Dunaju. Juvavia, Anh., str. 99, št. 41. — Zahn, Urkunden!), f. Steierm., I, str. u, št. 8. — Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 561, št. 1413 (rcg.).] Št. 47. Okoli 86p. Papež I Iadrijan (II.) piše Rastislavu, Svetopolku in Kocclu80 («ki> Rostislavu i Svjatopi.li.ku i Kocl.lju»), da je Bog vzbudil njih srca in jim pokazal, da ne zadostuje služiti mu samo z vero, temuč tudi z blagimi deli. Obrnili so se ti do rimskega stola in do blagovernega cesarja Mihajla ter prosili učiteljev. Cesar jim je poslal filozofa Konstantina in njegovega brata, katera sta, uvidevši, da spadajo njih pokrajine k apostolskemu stolu, ravnala se po kanoničnih postavah, prišla v Rim in prinesla seboj svetine sv. Klementa. Papež piše dalje, da je bil tega jako vesel in da je Metoda, Jako razumnega in pravovernega moža, izpitavši in posvetivši ga ž njegovimi učenci vred, poslal v pokrajine, po katerih so vladali Rastislav, Sveto-polk in Kocel, da bi jim, kakor so prosili, razlagal knjige v njihovem jeziku ter jih podučeval o sveti maši, krstu in sploh o božji službi, kakor je že začel delati filozof Konstantin. M «. ... in Panonia, id est ad Labcnza ad Wisitindorf de terra exartata, parata scilicet ad arandum, mansos integros VIII, id est ad unamquamque coloniam iugera XC et de silua undique in gyrum scilicet ac per omnes partes miliarium unum.» — Labnica (nem. Lafnitz) je mejna reka med Štajerskim in Ogerskim ter se izliva pri Sv. Gothardu v Rabo. Iz te listine je razvidno, kako obširna je bila jedna kolonija. •* Zastran datiranja gl. Sickel-ovo razpravo. (Sitzungsberichte der phil.-last. Classe d. kais. Akademie, XXXIX, str. 172, št. 91.) 8,1 Napačno je, kar trdi to pismo, da je tudi Kocel prosil grškega cesarja Mihajla krščanskih učiteljev. Morebiti je Kocclovo ime prišlo v pismo zaradi nenatančnosti pri prepisovanju, ali pa je bil papež slabo podučen, ko je ukazal spisati to pisino. Tudi naj drugi tO store, ako znajo dobro in prav razlagati božje zapovedi. Samo jeden običaj je treba imeti pred očmi, da se pri maši čita apostolsko dejanje in evangelij najprej latinski in potem slovenski («da na m ši psrvčje člitutl. apostoli, i evangelije riml>sky, tače slovcnl.sky»). Ako bi kdo izmed ondotnili učiteljev (Metodu in njegovim učencem) očital, da ne uče istinc in grajal slovensko pisane knjige, naj se ne izobči, temveč izroče naj ga cerkveni sodniji, dokler se ne poboljša. Datum manjka.87 [Safafik, Pamätky dfevnfho pisemnietvi Jihoslovanfiv, Život sv. Methodia, str. 5. — Miklosich, Vita s. Methodii, p. 16, c. s. Rački, Viek i djelovanje sv. Cyrilla i Methoda, str. 241. — Fekonja, Razširjava kristjanstva med Slovenci (Letopis Matice slov. za leto 1884, str. 151). Spomenica tisočletnice Metodove smrti, izdala Matica slov., str. 7, št. 1 (rcj».).J St. 7 in < se nahajata v rokopisih h 15. stoletja na Dunaju (Cod. Bibl. Cacs. 2186), kar je prepisal Wattenbach (Beiträge zur christl. Kirche in Mähren, 48), in v Rimu v vatikanski knjižnici (Cod. Chart. 4886), kar je dal na svetlo Rački (Viek i djelovanje sv. Cyrilla i Methoda, str. 293). — Glej tudi Mansi, Concil. coli., XVII, str. 264. — Jaffa, Reg. pont. Rom. (1851), str. 262, št. 2248 (reg.). — Gin zel, Gesch. der Slawenapostel, str. 60, op. — Spomenica tisočletnice Metodove smrti, str. 8, št. 2 (reg.).] 88 Zastran datiranja gl. Spomenica tisočletnice Metodove smrti, str. 128, op. 19. Št. 4(j. Med /./. decembrom leta Sj3. in /./. majem Sjj. (Papež Ivan VIII.) piše (solnograškemu) nadškofu Adal-vinu ter mu veleva potruditi se, da dobi Metod nazaj svojo stolico, katero je izgubil vsled njegovega postopanja. Datum manjka.0" [Rokopis britanskega muzeja iz 12. veka, št. 8873. — Starine jugoslav. akad., XII, str. 213, št. 4. — Spomenica, op. cit., str. 10, št. 3 (reg.).] Št. SO. Okoli leta 873. Papež Ivan VIII. piše kralju Ludoviku (Nemškemu), trdeč, da je panonska škofija po raznih privilegijih že davno prišla v last apostolskemu sedežu, kar pričajo sinodini sklepi in zgodovinski spisi; a zarad oviranja sovražnih trum niso mogli prejšnji papeži dolgo časa tjekaj pošiljati škofov, tako da so nekateri že začeli dvomiti o pravicah rimske cerkve do Pano-nije. Vendar privilegij rimske cerkve ne more skrčiti noben čas, nobena državna razdelitev jim ne more biti na škodo, in glede zastaranja nc; izgube svoje veljave niti v sto letih. Datum manjka.90 [Krajši rokopis iz 12. stoletja se nahaja v kapiteljskem arhivu v Olomucu, št. 205, fol. 67, katerega je ponatisnil Wattenbach (Beiträge, op. cit., str. 49). — Obširnejši rokopis ima vatikanska knjižnica v Rimu, št. 4886, fol. 102, katerega je porabil Rački (Viek i djelovanje, op. cit., str. 294, o]). 1.). — Prim. Jaffe, Reg. pont. Rom., str. 261, št. 2247, z letnico «c. 874». — Spomenica, op. cit., str. 12, št. 6 (reg.).] Št. 51. Okoli leta Papež Ivan VIII. piše «grofu» Kocelu in pravi, da tisti ljudje, ki so, zapustivši svoje še živeče žene, oi z drugimi, biti tako dolgo izobčeni, dokler nt: store odstranivši svoje soproge iz druzega zakona, ter ne spre svojih žena iz prvega zakona. Papež pravi, da se je ta ' konska razvada ohranila iz poganskih časov. Datum manjka."1 " Zastran datiranja gl. Spomenica, op. cit., str. 128, op. 19. 90 Zastran datiranja gl. Spomenica, op. cit., str. 128, op. 23. 91 Spomenica, op. cit., str. 128, op. 24. [Rokopis se nahaja v kapiteljskem arhivu v Olomucu, št. 205. Watten t) ach, Beiträge zurchristl. Kirche in Mähren, str. 49. — Ginzel, Gesch. der Slawenapostel, Anhang, str. 57, št. 2. — Rački, Viek i djelovanje, str. 296, op. 2. — Jaffč, Reg. pont. Rom., str. 290, št. 2592 (reg.). — Spomenica, op. cit., str. 12, št. 7 (reg.).] Papež Ivan VIII. piše kralju Karlmanu, da naj bo svobodno Metodu, posvečenemu od apostolskega sedeža, izvrševati škofovska opravila po panonski škofiji, katero so papeži zopet dobili in prenovili. Datum manjka. [Odlomek se nahaja v rokopisu bibl. vatik. v Rimu, št. 4886. Jaffe, Reg. pont. Rom., str. 263, št. 2258 (reg.). — Ginzel, Gesch. der Slawenapostel, Anhang, str. 57, št. 1. — Rački, Viek i djelovanje, str. 298, št. 2. — Spomenica, op. cit., str. 13, št. 9 (reg.).] Dijakon Gundbaton daruje z dovoljenjem svojega gospoda, kraljevega sina Arnulfa, cerkvi sv. Emerama (v Reznem) svoja posestva v Kvartinah poleg Blatnega jezera («ad Quartinaha iuxta Bilisasco»), katera je dobil od njega v last, namreč cerkev z vsemi pritaklinami ob reki Zali in Veliki («ad flumen Salam et ad Vclih») ter jih izroči (rezenskemu) škofu Ambrichonu in njegovemu advokatu Gundbcrtu. Nasprotno pa prepusti advokat Gundbcrt z dovoljenjem svojega škofa dijakonu Gundbatonu tista posestva ob reki Rabi, katera je nekdaj vojvoda Kocel («Chczil dux») daroval cerkvi sv. Emerama. Pozneje je v vpričo vojvode Arnulfa dijakon Gundbaton to daritev iz nova potrdil ter s svojim advokatom Starchandom vred izročil cerkvi sv. Emerama in v roke opata Ilittona in škofa Ambrichona svojo lastnino v Kvartinah, ob Zali in Veliki («ad Quartinaha, et ad Sala et ad Weligam»). — Priče: grof Gundram, njegov sin Mcgingoz in Korošec Framrih («Framrih Karentanus»). Datum manjka.1,2 32 Arnulf je kot vojvoda vladal po Koroškem, oziroma po Panoniji, od 876 — 887. (Spomenica, op. cit., str. 111.) Št. 52. Okoli leta 875. Št. 53- Med 876 — 887. [Tradit. S. Emmeram., I, c. 23 et 87. — Rcschius, Annal. eccl. Sahinn., III., str. 219, op. 462. — Ankershofen, Handbuch d. Gesch. des II. Kärnten, II, str. 325 in 326, op. e. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Qu., I, 3, snopič, str. 10, št. 15 (reg.).| St. S4> Sj8, dne y. septembra. Hanshofen. Kralj Karlmari daruje novosezidani cerkvi v Ottingen-u ** in ondotnemu opatu Werinolfu nekatera svoja posestva na Koroškem ali Slovenskem M, in sicer dvor v Trebnjem1"' ter vse k njemu spadajoče hiše, poslopja, 19 podložnikov obojega spola, 70 kmetij («mansus») z vsem premakljivim in nepremakljivim blagom. Meja podarjenemu zemljišču je na zapadu reka Drava do tistega mesta, katero se zove «ad Buochun»;M na severu se dotika dveh tamošnjih jezer;*' proti vzhodu se vleče poleg zadnjega jezera!la do rudoče skale, katera moli iz jezera; na jugu pa sega do potoka, «Dürrnbach» imenovanega, in do beljaškega mosta.1'1' Razen tega podari kralj imenovani cerkvi tudi goro ** c. . ... ad Otigas.» Tu omenjeni kraj je Ottingen na vzhodnem Bavarskem blizu Mühldorfa, nc pa Osoje (Ossiach) na Koroškem. 111 «. . . . in partibus Carentaniae Slauinieque.» — Besedica «que» pomenja v srednjeveški latinščini «in» in pa tudi «ali». - Prim. Mitth. d. hist. Ver. f. Stcierm., II, str. 128, op. 91 «... . da Trebinam.» — Trebnje (nem. Treffen) je v beljaškem okraju na Koroškem. 9,1 Buochun je Bukovje (nem. Puch) poleg Drave, od Beljaka proti severozahodu. :'7 •. . . . inter duos lacus.» — Prvo jezero je najbrže zabrdsko (Afritzcr See), drugo pa osojansko (Ossiacher See). 98 Osojansko jezero. 99 «Et in meridiem usque in riuulum qui Durinbach dicitur. Et sie usque ad pontem Uillah.» — Durinbach je bil brez dvoma tam, kjer je sedanja Suha (med Beljakom in Skočidolom). ,0° Rantcsdorf je sedanji Hanshofen blizu Braunau-a na Gorenjem Avstrijskem. [Izvirna listina v Joanneum-u v Gradcu. — Mon. Boica, XXX I., str. 109, št. 50. — Eichhorn, Beyträge zur altern Gesch. und Topogr. des H. Kärnten, I. (1817), str. 155. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Qu., I, 3. snopič, str. 9, št. 14 (reg.). — Mi 11 heil ungen des hist. Ver. f. Steierm., 1.(1850), str. 84. V prilogi je tudi facsimile. — Ankershofen, Handbuch der Gesch. d. H. Kärnten, II, Reg. und Urk., stran 42, št. 51. — Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 592, št. 1491 (reg.).] St. Sj. $79, 'ine 8. maja. Kralj Karlman naznanja, da niu je: oglejski patrijarh Walpert pokazal nekatere listine svojega strica («patrui»), rajnkega cesarja Lotarja (gl. list. z dne 21. nov. 832), svojega starega očeta, cesarja Ludovika (kar se je zgubilo) ter slavnega cesarja Karola (glej list. z dne 4. avg. 792). — V teh listinah je stalo, da so rečeni cesarji podelili oglejski cerkvi imunitetne pravice, ljudstvu in duhovščini pa svobodno volitev svojih patrijarhov. Tudi je bilo zapisano, da so imenovani cesarji osvobodili podložnike oglejske cerkve žitne in živinske desetine, kakor tudi senskega davka od tiste živine, katera bi se šla past v Istro, in pa da ne sme nihče od ljudij oglejske cerkve zahtevati prenočišča in krme za vojsko, razen takrat, kadar bi prišla v Oglej vojna pomoč frankovskih vladarjev ali pa njih sinov zastran napada kakega sovražnika. Vslcd prošnje patrijarha Walperta potrjuje tudi on (kralj Karlman) po vzgledu svojih prednikov oglejski cerkvi te pravice. Oglejska duhovščina in ljudstvo smeta po kanoničnih predpisih voliti patrijarha. Kraljevski fevdniki, izterjevalci davkov in sodnijski uradniki nc smejo terjati niti od oglejske cerkve davka za seno («herbaticum»), niti od ondotnih prebivalcev žitne in živinske desetine («de annona et peculio .... de-eimam»), tudi ne zahtevati in dobivati od njih prenočišča in živeža za vojake in njih konje (< mansionaticos ac foderas»), razen takrat, kadar bi prišel na oglejsko zemljo on (Karlman) sam, ali pa kateri izmed njegovih sinov, ali pa, ako bi bilo treba zaradi sovražnih napadov poslati tjekaj kraljevsko vojsko. Kraljevski fevdniki in sodniki ne smejo nikdar na zemlji Oglejske cerkve, v njenih samostanih, bolnišnicah, farnih cerkvah in podružnicah ter na drugih posestvih, katera so darovali kralji, cesarji, vojvode in druge osebe, ali pa na posestvih, katera je oglejska cerkev kupila ali pa dobila po zamenji, zasliševati ljudij, pobirati od njih globe in davkov («vel freda aut tributa exigenda»), terjati prenočišča in postrežbe («aut mansiones vel paratas faciendas»), zahtevati porokov («fideiussores») ter šiloma nakladati («distringendos») razne dolžnosti svobodnim in podložnim prebivalcem, stanu-jočim na zemlji rečene cerkve, ali pa jih primorati, da bi plačevali kako davščino ali pa kako nepostavno doklado ( dne 14. junija. Papež Ivan (VIII.) piše panonskemu nadškofu Metodu («Methodio archiepiscopo Pannoniensis ccclesiae»), daje slišal, da ta izročenega mu ljudstva nc uči tako, kakor veleva sveta rimska cerkev. Ukaže mu priti brez odloga v Rim, da zve iz njegovih ust, ako li res veruje in uči tako, kakor je obetal ustno in pismeno rimski stolici, in da v istini spozna njegov nauk. Tudi jc slišal, da poje mašo v barbarskem, to je v slovenskem jeziku («in selavina lingua»). Že po jakinskem škofu Pavlu mu je poslal pismo z ukazom, da ne sme maševati v tem jeziku, temveč v latinskem, ali pa v grškem, v katerih opravlja sveta cerkev božjo službo po vseh krajih in pri vseh narodih; le pri pridigali in pri podučevanju ljudstva naj rabi narodni jezik. «Data XVIII. Kalendas Julii. Indictionc XII. > (Regest v vatikanskem arhivu, ep. 202, p. 77. - Valvasor, Ehre des H. Krain, 2. Aufl., II, str. 40S. — Mansi, Concil. coli., XVII, str. 133. — Ginzcl, Gesch. der Slawenapostel, Anh., str. 58, št. 3. Jaffč, Reg. pont. Rom., str. 281, št. 2487 (reg.). — Rački, Viek i djelovanje, str. 321, op. 2. - Spomenica, op. cit.. str. 14, št. 10 (reg.).] St. 57- 88o, dne 11. junuvarja. Ravena. Kralj Kareji III. ponovi vslcd prošnje beneškega dožda Urs-a pogodbo, katero je sklenil cesar Lotar dne 22. febru-varja leta 840. v Paviji z Benečani in njih sosedi. Med temi sosedi so navedeni tudi Istrijani in F url a ni. 'Carolus .... anno regni eius in Italia primo . . . . tertio Idus Januarii, Ravena urbe.» [Rokopis iz 15. stoletja v Benetkah, Codice Trevisani, Valentinen i, Reg. doc. Genn. bist illustr., str. 393, št. 55 (reg.) z letnico 882. - Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 615, št. 1554 (reg.).] Št. SS. Okoli S So. Freisinški škof Arnold d;"i izmed posestev svoje cerkve plemenitemu Gotšalku («Cotescalc») v last jedno kmetijo () del svoje lastnine, namreč, dvor Grunzwita108 in 15 zemljišč z vsemi pritaklinami. Rečeni Vitoglav sme darovane stvari obdržati, darovati, prodati, zamenjati, ali pa z njimi storiti, kar mu je všeč. Datum manjka.108 [Chartular iz 13. stoletja v Solnogradu. — Juvavia, Anh., stran 62, št. 17. — Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 656, št. 1716 (reg.).] Št. 60. SSS, dne iS.felmivarja. ÖHingen. Kralj Arnulf daruje svojemu duhovniku Adaloldu v popolno last nekatera posestva v Labodski dolini («Lavental»), katera je imel do sedaj v fevdu, in sicer dve kapeli ter desetine od dotičnih dvorov in cerkvenih občin. Ta posestva sme Adalold po svoji volji po smrti prepustiti tej ali oni cerkvi. < Data XII. Kaiend. Marth anno dominice incarnacionis DCCCLXXXVIII., indictionc VI., anno vero propicio regni domni Arnulfi I. Actum ad Otingun.» Na koncu listine jc naznanjeno, da je Adalold v Mul-dorf-u po zameni prepustil ta posestva solnograškcmu nadškofu Thcotmaru. Naštete so tudi dotične priče. I Izvirnik na Dunaju iz Solnograda. Juvavia, Anh., str. 105, št. 47. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Qu., I, 3. snopič, str. 10, št. 18 (reg.). - Ankershofen, Handbuch der Gesch. des II. Kärnten, II, Reg. und Urk., str. 27 (reg.). — Böhmcr-Müh 1 bachcr, Reg. I, str. 662, št. 1733 (reg.).] Št. 61. 888, dne /j. marca. Blatograd.107 Kralj Arnulf daruje svojemu ministerijalcu Epon-u vslcd njegove prošnje hišo in dvor v Krauthcim-u, v pokrajinah, Volkfeld in Iffgau imenovanih.108 I0< Glej listino z dne 1. oktobra leta 859., št. 40. 101 Grunzwita na Dol. Avstrijskem blizu reke Traguše (Traisen). m Dotična listina je bila spisana med 882. in 887. Leta 882. je dobil cesar Karol po smrti svojega brata Ludovika (f 20. januvarja 882) Bavarsko in pa Vzhodno Marko, leta 887. pa je bil odstavljen. "'7 Blatograd (Mossburg) je vas blizu Vrbskega jezera na Koroškem. Volkfeld in Iffgau sta bila ob Srednjem Mcnu med Bam-bergom in Würzburgom. «Data III. Idus Martii anno dominice Incarnationis DCCCLXXXVI1I, indict. VIL, anno vero I. Arnolfi Serenissimi rcgis. Actum urbc Mosaburc.» [Izvirnik v Monakovcm iz Würzburga. — Mon. Boica, XXVIII/I, str. 85, št. 63. — Ankershofen, Handbuch der Gesch. des II. Kärnten, II, Reg. und Urk., str. 4 (reg.). — Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 663, št. 1736 (reg.).] 67. 02. 888, dne /p. marca. Blatograd. Kralj Arnulf podeli Sigiboldu, duhovniku (solnograškega) nadškofa Thcotmatra, v popolno last jedno kmetijo v La-bodski dolini na Koroškem, 1U'J katero je imel do tedaj kot fevd. To kmetijo in vse zraven spadajoče reči sme imenovani duhovnik obdržati, podeliti, prodati, zamenjati in sploh storiti, kar hoče. «Data XIII. Kalcnd. Aprilis, anno incarnacionis domini DCCCLXXXVIII., indictionc VI., anno primo regni Arnulfi regis. Actum Mosaburch.» [Izvirnik na Dunaju iz Solnograda. — Juvavia, Anh., str. 106, št. 48. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Qu., I, 3. snopič, str. 11, št. 19 (reg.). — Ankershofen, Handbuch der Gesch. des II. Kärnten, II, Reg. und Urk., str. 4 (reg.). — Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 663, št. 1737 (reg.).] Št. 63. 888, dne 1. aprila. St. Florian.™ Kralj Arnuf podeli (kremsmünsterskemu) opatu Snel-peronu poleg potoka «Scalaha»111 v Arbonovi grofiji tri kmetije («hobas»), katere sta prej imela dva Slovana, Wartman in Saxo («duo Sclaui Wartman et Saxo nun-cupati»). « .... unam hobam in regno Karentano in valle Lavente a flumine eiusdem nominis ibi manantis sie nominata.» 110 St. Florian je na Gorenjem Avstrijskem, od Linz-a proti jugozahodu. 111 Fotok «Scalaha» je sedanji Kremsbach na Gor. Avstrijskem, od Linz-a proti jugu. (Mühlbacher, op. cit. str. 663, št. 1738.) «Data Kalendas Aprilis anno domini incarnationis DCCCLXXXVIII., indictionc VI., anno Arnolfi regiš I. Actum ad monasterium sancti Floriani martyris Christi.» [Pasovski chartular iz 13. stoletja. — Mon. Boica, XXX/I, stran 126, št. 59. — Urkundenbuch des Landes ob der Enns, II, str. 31, št. 24. — Böhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 663, št. 1738 (reg.).] St. 64. 888, pred 1. septembrom. Mantova. Kralj Berengar podeli dijakonu Feliksu cerkev svetega Ivana v Landerju z Landerjem vred,112 potem drevesa, katera je (Feliks) tam nasadil, dalje travnik tik gore «Olosc», katerega je duhovnik Lavrcnc napravil rodovitnega, ledino («aream») na rečeni gori, streho («tigurium») imenovane cerkve, polja na meji proti Briščam113 ter selo («casale») < Pungulinos > in «Raynaldinum». Tudi mu prepusti pašnike na briških gorah («Broxianis pascua in montibus») in obdelano zemljo («plana») ob bregovih ondotnih rek. «DCCCLXXXIII114 ind. VI., actum Mantue in reg. Palatio.» [Zahn: Beiträge zur Kunde steierm. Gesch.-Qu., IX. Jahrg., str. 88, iz 12. zvezka Eontanini-jeve zbirke v S. Danielu na Furlanskem. — To listino omenja tudi Rubeis, Mon. ecel. Aquil., str. 222. — Jeden prepis se nahaja v Benetkah, Marciana.J 112 «... . ecclesiam s. Joannis in Antro cum eodem Antra.» — Landerje (ital. Antro) je ob Nadiži na zemlji beneških Slovencev. Tu se nahaja sloveča landerska jama, v kateri stoji cerkvica sv. Ivana Krstnika. Vsako leto je tu velik shod. («Primorcc», 1894, št. 14.) Ako stoji v listini, da je kralj daroval dijakonu Feliksu streho (tigurium) cerkve sv. Ivana, misliti moramo tu na tisto zemljo, katera pokriva jamo in pod katero se nahaja cerkev. 113 « .... in fines Broxias.» Brišče so vas ob Nadiži, od Landerja nekoliko proti severu. Brez dvoma so bili tudi «Pungulinos» in «Raynaldinum» in gora «Olosc» v okolici landerski. — Brišče («Broxas») omenja že Paul. Diacon. (V, c. 23.) V tem kraju so se Slovenci utabo-rili, ko so se potem pri nadiškem mostu («ad pontem Natisonis») vojskovali s Furlani, hoteč se polastiti Čedada okoli leta 663. 111 Prav za prav bi moralo stati DCCCLXXXVIII. Dotična listina je bila spisana leta 888., ne pa 883. Gl. Mittheilungen des Instit. für österr. Geschichtsforschung, I, str. 270, op. 1. — «Ind.VI.» je obsegala dobo od 1. sept. 887. pa do 1. sept. 888. Št. öS- S8S, dne 26. decembra. Krnski grad.111 Kralj Arnulf daruje Mildruti, soprogi svojega ministe-rijala Heimona, devet kmetij v Ramseiden-u v saalfeldenskem okraju.11« «Data VII. Kalendas Januarii anno incarnacionis domini DCCCLXXXVIII., indietione VII. anno regni Arnulfi piissimi regis II. Actum Carentano.» [Iz nadškofijskega arhiva v Solnogradu. — Juvavia, Anhang, str. 107, št. 49. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-(Ju., I, 3. snopič, str. 12, št. 21 (reg.). — Ankershofen, Handbuch der Gesch. des II. Kärnten, II, Reg. und Urk., str. 3 (reg.). — 1!öh 111 er-Müh 1 bacher, Reg., str. 668, št. 1759 (reg.).] Št. 66. SSS, dne 26. decembra. Krnski grad. Kralj Arnulf podeli Mildruti, soprogi svojega ljubega točaja Heimona, vslcd njenih zaslug ter vslcd prošnje svojega zvestega komornika Diotrika v popolno last nekatere pod-ložnike («maneipia»), njih družine in posestva117 v Trgu,lla Viču,119 Krnskem gradu («Karenta»), Zadolah120 ter v kraju, «Ruiti» imenovanem, v Albmannovi grofiji. V Trgu in Viču so bili podeljeni naslednji podložniki: < Liutpolt, Ehinfrit, Deothart, Sundarger, Fridarat, Folcrich, Folcrat, Wocho, Engildes, Puoli cum filiis suis Immina, Hiltipurh, Diothilt, Wolfswint, Purhswint, Adalhilt, Paldhilt, Pieriswint, Alpdrut, Lantpurch, Elrat, Engilrat, Heilrat, Gundalpirh, Domnia, Waltrat, Ceizliup, "* Krnski grad (Kamburg) je na Koroškem, od Celovca proti severu. "r' « .... in pago Salvclda in loco Ramsidin.» — Ramsidin je Ramseiden, Salvclda pa Saalfelden na sedanjem Solnograškcm. 117 Tu našteti podložniki so imeli, kakor je razvidno iz listine, svoja zemljišča in poslopja. Bili so torej nekoliko svobodnejši, kakor marsikateri drugi podložniki. 118 «Vcltchircha.» Trg (Feldküchen) na Koroškem, v celovškem okraju. 119 «Viscaha» je Vič (Witsch) na Koroškem, med Celovcem in Trgom, blizu Malega Št. Vida. «Scalah.» Zadole (nem. Sallach) pri Vrbskem jezeru blizu Poreč. Liutgart nun universis liberis suis.» V Krnskem gradu so bili podeljeni: «Strammir,1*1 Sitimuzil1*1 cum uxoribus filiiscjutj suis.» —- V Zadolah so bili podeljeni: «Trebifrater1** cum uxore sua, nec non filiis suis et uxoribus filiorum suorum.»124 Data VII. Kalendas Januarii anno incarnacionis domini DCCCLXXXVIII., anno regni Arnulfi piissimi regis II., indictionc VII. Actum Karentano.» [Posnetek po izvirniku iz 11. ali pa 12. stoletja na Dunaju iz Solno-grada. — Juvavia, Anh., str. 108, št. 50. — Archiv f. Kunde österr. Gesch.-Ou., I, 3. snopič, str. 11, št. 20 (reg.). — Ankershofen, Handbuch der Gesch. des II. Kärnten, II, Reg. und Urk., str. 3 (reg.). — liöhmer-Mühlbacher, Reg. I, str. 668, št. 1760 (reg.).j (Konec prih.) Še jedno poročilo o zmagi pri Sisku 1. 1593. Priobčil Janko Barlfc. Med rokopisi v zagrebški stolni knjižnici, kateri so pri-romali /. Valvasorjevo knjižnico in o katerih je poročal že g. A. Koblar v «Dom in Svetu >,1 nahaja se opisano na štirih malih lističih v prav drobni pisavi prenesenja sv. 1'eregrine device in mučenice (nc pa sv. Peregrina svetnika) v cerkev sv. Jožefa3 v Ljubljani in pa poročilo o Litvi pri Sisku pod naslovom: «Pro die 22.Junii». Zdi se mi, da je ista roka pisala tudi: «Excerpta e P. M. B. Manuscriptis Annalibus», '*' Stranimir. Gl. Letopis «Maticc slov.» za 1886, str. 137, št. 253. '** Žitomisl. Gl. Letopis, op. cit., str. 150, št. 361. ,w Trebibrat. Gl. Letopis, op. cit., str. 142, št. 295. 121 Ta listina nam kaže, da so bivali po nekaterih krajih, kakor pri Krnskem gradu in v Zadolah, slovenski prebivalci; po nekaterih drugih krajih pa, kakor v Trgu in Viču, so frankovski vladarji že zgodaj, namreč že v devetem stoletju, naselili nemške koloniste. Gl. Kämmet, Anfänge des deutschen Lebens in Österreich, str. 241. 1 L. 1891., str. 96. 2 Naslov slöve: «Translatio s. Percgrinac V. et M. ad Aedem S. Joseph! Nutritii D. N. RR. PP. Eremitarum Discalceatorum S. Augustini. Labaci. Anno MDCLX.» Izvcslja muzejskega druUva za Kranjsko. L. IV., sei. 5. 15 pisana na 14. velikih listih, katerim je nekdo (najbrž Valvasor) pripisal kritične opazke, in katera so uvezana v knjigi precej za našim poročilom. Kdo jc pisal to poročilo, je težko povedati; vsekakor jc bil duhovnik, morda prost stolne cerkve ljubljanske, ker v poročilu omenja: «ego ante viginti annos Decanus.» Na temelju tega poročila bi mogli trditi, da jc slika o bitvi pri Sisku, katera visi v ljubljanskem muzeju in o kateri se je že na več krajih pisalo,3 a se ni mogla stalno izreči sodba o njeni starosti, vendar le slika, katero je naročil ljubljanski škof Hren pri slikarju M. Planerju za 200 gld. in jo namestil v ljubljanski stolnici.1 Naše poročilo namreč omenja, da se na sliki vidi sv. Ahac z angelji, kako navalju-jejo na sovražno vojsko. A tega ne vidimo na nobeni drugi sliki, kot na oni, katera se hrani v ljubljanskem muzeju. Letnica 1731 doli na desnem voglu nas ne moti, ker je slika ondaj najbrž le popravljena. Ravno tako je na.še poročilo zanimivo tudi zaradi Ilasanovega plašča, ker jc bilo do sedaj neznano, da so bile iz njega skrojenc tudi dalmatike. Iz njega zvemo, kako so Kranjci nekdaj slovesno praznovali dan sv. Ahca, in da so resnične besede, katere govore v narodni pesmi Ljubljančanje: «Türk čc vzcM nam Sisek bode, Nam narobe vse, vse pöjde, Mest' Ljubljana bo pokr.ijna, Kranjska dežela turška drajna.» Vendar čujmo kratko poročilo od besede do besede: Pro die 22. Junik Ab anno 1593. dies 22. Junii S. Achatio et soc. M. M. sacra non tarn memorabilis, quam celebris est Carnioliae, fuitque multis annis, usque dum Urbanus Papa VIII. Bullatn de festis ederet, solcnniter etiam in furo eclebrata, ob ad-mirandam victoriam, quam Christiani, quorum potior pars c :l l'rim. A. Koblar: Izvestja III., str. 120; dr. Fr. L. «Dom in Svet» 1. 1893., str. 331 in 332. 4 l'rim.: P. pl. Radics: Tomaž Chrön i. t. d. v Letopisu »Matice slovenske. I. 1878. III. in IV. del, str. 27. Carniolia et presidiis confinium uicinorum collecta fuit, retu-lerunt de Tureis. Obsidebat Sisciam Romanis olim notam (nunc Sissegkum appellamus) Hassan Bassa Bosnensis cum 40 millibus; alii putant fuisse 60 millia. Actum erat tunc et de Siscia et de tota Carniolia, nisi miraculo Deus succur-reret. Iam Labacensibus plerisque de fuga consilium; aliis, praesertim foemineo sexui cum prolibus propositum, si ad ürbem hostis procurreret, ne eis Tyrannidi et ludibrio obii-cerentur, in profluentem Labacum turmatim insilire et mergi, potius quam foedari, quod ab auia mea materna saepius audissc memini. In communi periculo et consternatione pau-culas copias Generalis Carolostadiensis et finium Croatiac, Andreas ab Auersperg, cum Bano Croatiae Erdcödio raptim col-legit, (]tiibus accessere modica subsidia ex Styria et Austria addueta per Rupertum ab Eggenberg. Totus nostratium exercitus vix octo millia expleuit. Adorti tarnen isti sunt ferocem hostem, et quod sperare non potuit humana uis, divina bonitas effecit, ut Bassa inopinato nostrorum adventu exterritus et punico quodam terrore correptus, fugam inicrit, ac curruente Colapis ponte hostilis exercitus cum ipso Bassa partim mersus, partim a nostris caesus sit et ad internecionem deletus, paucissimi euasisse putantur. Victoriam hanc ad-mirandam pluribus prosequuntur Isthuanfius, Mcgiscrus et An-nalcs domestici M. SS. Ferunt etiam visum S.Achatium c coelo armatum cum Angelis tela in hostium aeiem contorquere, et sie victoriam illam Thomas p. m. Episcopus Labaccnsis pictoris penicillo exprimi curavit in magnis duabus Tabulis, quarum una etiamnunc conspicitur in Cathedrali Ecclcsia ad portam Orientalen!, altera in Palatii Prouinciae ambulacro. Ex paludamento Bassae, quod erat matcria purpurca Attalica auro intenta, Thomas Episcopus paramenta Sacra ficri curavit, casulam scilicet cum Dalmaticis, quibus ipsc annue illo die Missam Portificalitcr decantans uti solebat, dum uiueret. Ipso mortuo ad promissum usum fuerunt adhibita et pene absumpta, quac ego ante viginti annos Decanus disolvi (?) et selcctis melioribus partibus solam inde casulam fieri procuraui, ad- «5* dita in suffultura monitione, nc extra diem 22am Junii ex-ponatur, quo diutius servire possit. Anno 1660. adhibita est in praesentia Suae M"s ad Missam de S. Špiritu illa Casula, camque Sua M'" accurate contemplata est. Seruatur adhuc ea die mos cantandi solenne sacrum et Te Deum laudamus in Cathedrali pro gratiarum actione ob tarn insignem uictoriam cuius etiam in Castro Auersperg eadem die, dum in proxima B. Vu Eccles'ia diuina peraguntur tormentorum et majorum fistularum explosione annuam memoriam Auerspergica familia renouat, seruatque diligenter Epistolas, alteram, qua Maria Archidux, Ferdinandi II. mater, propria manu supra memorato Andfeae ab Auersperg ante conflictum sc suas proles et Pro-uinciam commendauit; alteram, qua Clemens VI. Papa cidem ob rem pro Christianis fortiter gestam gratulatus est ac gratias egit. Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije. Spisal A. Koblar. Poleg jezuitov so se sosebno kapucinov posluževali avstrijski nadvojvode za zatiranje luteranstva v svojih dednih deželah. Ljudstvu se je novi red kmalu priljubil, ker je imel mnogo gorečih pridigarjev, in višja oblastva s plemstvom so na vso moč pospeševala naseljenje kapucinov. L. 1599. so se ločili severno-tirolski kapucinski samostani od beneške provincije, nastopno leto se je pa ustanovila zadruga štajerska, ki je potem sprejemala v svoje naročje tudi vse nove kapucinske samostane na slovenskih tleh. Z dovoljenjem nadvojvode Ferdinanda je 1. 1600. beneški glavni komisar, o. Lovrenc iz Brunduza, utemeljil samostan v Gradcu. Isti je vodil do 1. 1608. komisarijat graški, ki je bil dotlej še odvisen od provincije češke in zgornje-avstrijske. 5. maja 1619 je bil o. Jožef a mon te Cassiano izvoljen za prvega provincijala v Gradcu. Razdelila se jc tačas štajerska provincija v dve kustodiji: v ljubljansko in graško. Za časa Jožefa II. je štela ta provincija 33 samostanov in 1 hospic. Večina teh samostanov je bila do I. 1820. deloma popolnoma odpravljenih, deloma pa izločenih iz provincije, tako da jih je ostalo .samo 13. Štajerska kapucinska provincija ima dandanes svoje samostane 1 v nastopnih krajih: /. Upnica (Leibnitz) (v sekovski škofiji). Sklenilo se jc 1. 1634., da se sezida kapucinski samostan v Upnici. Knezoškof sekovski je vložil vogelni kamen 10. jul. 1639. Na stroške Otona Gotfrida pl. Kollonitsch-a so sezidali cerkev in samostan. Posvetil je cerkev na čast križu sv. Andreja (sedaj: Najdenje sv. Križa) sekovski knezoškof Ivan .Marko grof pl. Altring 10. maja 1643. Peto nedeljo po veliki noči se obhaja posvečenjc. Prva kapela jc posvečena na čast Materi božji in sv. Jožefu, druga pa na čast sv. Frančišku. 2. Gorica (v goriiki nadikofiji). Cerkev in samostan so sezidali beneški kapucini iz miloščine goriških plemenitnikov. Vogelni kamen se je vložil 20. okt. 1591, cerkev so pa posvetili 7. sept. 1596 na čast Materi božji v nebo vzeti. Spomin posvečenja se obhaja 7. septembra. Kapela pri vhodu (porti) je posvečena na čast sv. Frančišku. Kapelo pri zakristiji je pa posvetil 2. avg. 1654 pičenjski škof Frančišek Vaccano na čast Materi božji in sv. Antonu Pad. Spadal je ta samostan sprva pod beneško provincijo sv. Antona Pad., a 28. sept. 1609 je bil izročen provinciji štajerski, in sicer s privoljenjem papeža Pavla V. na prizadevanje nadvojvode: Ferdinanda. j. Celje (v lavantinski škofiji). L. 1611. sc je izvolil kraj za zidanje samostana. Pri vlaganju vogelnega kamna so se baje videle na nebu zvezde v podobi križa nad krajem, kjer sedaj stoji samostan. Zato je škof Tomaž Uren na mestu velikega altarja postavil križ. Posvetil jc Hren tudi cerkev in samostan dne 14. nov. 1615 1 Kratko zgodovino utemeljenja samostanov smo posneli iz zapiskov škofjeloškega kapucinskega arhiva. ter veliki altar na čast sv. Ceciliji, stranski altar pa na čast Materi božji. Posvečenje se obhaja drugo nedeljo novembra meseca. 4. Voipcrk (Wolfsberg) (v kriki škofiji). Sklenilo se je zidanje v kapiteljnu dne 17. maja 1623. Vogelni kamen se je vložil 17. sept. 1634, in križ je nesel tedanji provincijal o. Silvester a Polcenico. Denar za zidanje cerkve in samostana sta dala večjidcl bambcr.ški knezoškof Frančišek pl. Hatzfeld in grofmja Uršula pl. Tonhausen, roj. baronica Hollnegg. Posvetil je cerkev 18. apr. 1638 lavan-tinski škof Leonard Götz na čast Materi božji v nebo vzeti. Posvečenje se obhaja zadnji dan avgusta. Zadnji altar sv. Kunigunde je privilegovan z bulo od papeža Pavla V. Ondi, kjer stoji sedaj samostan, jc bilo nekdaj katoliško in luteransko pokopališče. Meseca julija 1. 1777. je samostan pogorel. Po-strojili so ga zopet na stroške cesarice Marije Terezije. 5. Sv. Kriz pri Vipavi (v goriiki nadikofiji). Dne ll.avg. 1634 seje sklenilo sezidati ta samostan. Postavila sta se cerkev in samostan na stroške grofa Friderika pl. Athemsa. Vogelni kamen je pa vložil korminski naddijakon, Luka Delmestri baron pl. Schönberg, 13. dec. 1637. Videlo je ljudstvo tačas baje na nebu 3 luči, kakor goreče bakle. Vogelni kamen so nosili grofje: Ferdinand in Maksimilijan Herman pl. Athcms ter Bernardin in Lovrenc pl. Lanthieri. Cerkev je posvetil kristopoljski škof (sufragan ljubljanskega škofa) Mihael pl. Kumbcrg na jesensko kvaterno nedeljo 1. 1643. na čast sv. Frančišku in sv. Antonu Pad. Poleg velikega altarja je bil posvečen takrat tudi altar sv. Valentina, Jožefa in Friderika. 6. Kri ko (v ljubljanski ikofiji). Zidanje samostana se je sklenilo v kapiteljnu 1. 1634. 3. junija 1640 jc novomeški prost Nikolaj Mrav vložil vogelni kamen. Zidalo se je z golo miloščino. Cerkev in altar Matere božje brez madeža spočete je posvetil 11. sept. 1644 pičenjski škof Anton Marenzi ter prenesel praznovanje posvečenja na zadnjo nedeljo avgusta. Posvetil jc tudi prvo kapelo na čast sv. Frančišku in sv. Karolu Bor., drugo pa na čast obiskanju Marije Device. 7. Murau (v sekovski Škofiji). Vogelni kamen so postavili 4. julija 1645. Vložil ga je o. Benedikt, opat benediktincev pri Sv. Lambcrtu. Na stroške Jurija Ludovika grofa pl. Schwarzenberga, varaždinskega generala, sta bila sezidana cerkev in samostan. Posvetil je cerkev 26. apr. 1648 na čast presv. Trojici sekovski knezoškof Ivan Marko grof pl. Altring. Drugo nedeljo po vel. noči se obhaja posvečenje. Posvetil je škof isti dan tudi kapelo pri zakristiji na čast Materi božji in sv. Frančišku in drugo kapelo na čast sv. Mihaelu arh. in sv. Jožefu. L. 1679. sc je pri -zidala lavretanska kapela in 1. 1686. so samostan razširili. c?. Celovec (v kriki Škofiji). Frančiškani so sc močno upirali naselitvi kapucinov v Celovcu, ko sc je bilo ondi sklenilo 21. sept. 1644 sezidati samostan. Vogelni kamen je vložil 14. jun. 1646 benediktinski opat Pavel iz St. Pavla. Provincija! jc kapucinc opral pred solnograškim nadškofom. Cerkev s samostanom je bila sezidana večinoma iz volila Ivana Krstn. Jagra pl. Lcbenstaina. Dal jc tudi grof Ivan Jakob pl. Athems 500 gld. in 500 gld-Adam Sigfrid baron -pl. Crotta, ki leži pokopan v cerkveni kapeli. Posvetil jc cerkev na čast brezmadežnemu spočetju M. D. krški knezoškof Frančišek grof pl. Lodron 3. okt. 1649. Posvetil jc škof poleg velikega altarja tudi altar sv. Frančiška in altar sv. Križa. Vogelni kamen so nosili : Martin Widman grof Ortcnburški, Henrik Ludovik grof pl. Thurn, Ivan Jakob grof pl. Athems in Jurij Andrej baron pl. Kroncck. 8. sept. 1662 je ljubljanski škof Oton Friderik grof pl. Buchhaim posvetil stranski altar čudežne M. B. na episteljski strani cerkve. p. Hartberg (v sekovski škofiji). Sklenili so 1. 1652. sezidati samostan pred mestnimi vrati na njivi, katero je bil podaril Volbank Rudolf grof pl. Saurau. Ali nasprotoval jc grof Julij pl. Paar. Po njegovi smrti (f 13. apr. 1654) jc Matija Singer, prost varavinski, vložil za cerkev vogelni kamen 14. jun. 1654 na čast Materi božji v nebo vzeti. Kamen so nosili: Jurij Krištof grof pl. Trautmannsdorf, Jurij baron pl. Wurmbrand, Volbank baron pl. Haag in Krištof baron pl. Stainpcis. 4. jul. 1658 je sekovski škof grof pl. Altring posvetil cerkveni veliki altar na čast Materi božji. io. Knittelfeld (v sekovski škofiji). Kapucine so po mnogih ovirah slovesno uveli v Knittelfeld 30. aprila 1705. Navzoči so bili: baron Karo! pl. Kampach in baron Ivan Krištof pl. Ponikvar kot zastopnika vlade ter graški gvardijan o. Martin Bistriški. Vogelni kamen je blagoslovil 1. nov. 1705 sekovski knezoškof Frančišek Anton Adolf grof pl. Wagensperg. Stavbišče je dalo mesto. Začela se je zidati cerkev na čast Marijinemu oznanjenju, a frančiškani v Judenburgu so delali zapreke. L. 1834. je cerkev pogorela. Zopet so jo popravili in še danes jo imajo kapucini. //. Škofija Loka (v ljubljanski škofiji). Loški meščan Sebastijan Lukančič jc že 1. 1647. v oporoki za samostan volil svoj vrt, na katerem sedaj stoji kapucinski samostan. Preteklo jc pa mnogo let, preden se je porabilo volilo v določeni namen. Sc-le 19. sept. 1705 je prosil štajerski provincijal o. Lambert cesarja Jožefa I. dovoljenja, da se ondi sezida samostanček (hospic) kapucinom in zraven njega mala cerkvica. Cesarje dovolil dne 19. januvarja 1. 1706. Začeli so zidati kranjski kapucini, ki so sloveli kot izvrstni pridigarji tudi v Loki. Vse se jc trlo ljudstva, ko so 28. aprila 1707 stavili vogelni kamen za cerkev. Na novega leta dan 1710 je mengeški župnik Andrej pl. Flachenfeld, oglejski naddijakon, cerkev blagoslovil, dne 22. junija 1713 jo je pa posvetil na čast sv. Ani ljubljanski knezoškof Frančišek Karol grof pl. Kaunitz. 12. Schwanberg (v sekovski škofiji) Jurij Ferdinand grof pl. Falmhaupt je dal svojo hišo in nekaj zemljišča v Schwanbcrgu za zidanje tega samostana. 23. dec. 1706 so prišli tja kapucini. Vogelni kamen za Cerkev angeljev varuhov je bil vložen 28. apr. 1708, posvečena pa jc bila cerkev 8. jul. 1714. I j. Irdning (v sekovski škofiji). Baron Žiga Friderik pl. Weisersheim in soproga Marija Beatrika, roj. bar. pl. Teiffenbach, sta podarila svoj grad Falkenburg, ležeč zunaj mesta Irdninga, kapucinom za samostan. Dne 27. apr. 1711 jc poklonil baron grajske ključe na srebrnem krožniku provincijalu o. Martinu iz Bistrice. Postavil se je križ pred gradom, v grajski kapeli se je pa darovala sv. maša. Cerkev jc bila posvečena v čast sv. Jožefu 7. febr. 1718. Do 1. 1781. seje štajerski kapucinski provinciji prištevalo še 20 drugih samostanov, katere je potem večinoma odpravil cesar Jožef II. Bivali so kapucini v nastopnih krajih : 14. Beljak. Dne 12. dec. 1627 se je sklenilo v kapiteljnu v Gorici, da se sezida beljaški samostan. Vogelni kamen je vložil v septembru 1. 1629. ljubljanski prost Gašpar Bobek s privoljenjem škofa Hrena. Vrt in stavbišče je darovala Ana Marija Prog in Wasserlemburg, roj. Puz. Samostan jc pa skoro čisto na svoje stroške sezidala Uršula grofinja pl. Tonhausen, roj. baronica pl. Hollncgg. Posvetil je cerkev tržaški škofPompcj grof pl. Coronini 15. okt. 1613 na čast M. B. in sv. Ludoviku kralju. Tudi al t ar j i v kapelah so bili posvečeni, in sicer oni pri zakristiji na čast sv. Frančišku, zadnji pri vratih pa na čast M. B. in sv. Janezu Krstniku. Samostan je pogorel leta 1786. in se ni več sezidal. /5. Bruck na Muri. Kraj za samostan je izbral glavni komisar o. Lovrenc iz Brunduza 1. 1606. Vogelni kamen za cerkev se je vložil 24. junija 1607. Posvetil je veliki altar sv. Janeza cv. sekovski knezoškof Martin Brenner 10. maja 1611. 7. nov. 1615 je sekovski knezoškof Jakob Ebeiiein posvetil stranski altar na čast sv. Frančišku Ser. Pozneje jc bil posvečen novi altar sv. Antona Pad. na epistelski strani, in 1. 16 . . jc meščan Primic prizidal kapelo, v kateri se je posvetil altar sv. Jožefa. Odpravili so samostan že v našem stoletju. i6. Dambsov. Sklenili so v glavnem kapiteljnu 1. 1643. sezidati kapucinska samostana v Gamundu in v Dambsovu. Prvo mesto se je čez osem let prepustilo solnograškemu škofu, v Dambsovu se je pa začelo zidati, in se je vogelni kamen vložil 2. avg. 1644. Cerkvico s hospicem je ob svojem sezidal Adam Ivan pl. Eggersberg. Stavbišče je dala cerkev svetega Leonarda, zid okrog vrta se je pa postavil iz miloščine. Posvetil je cerkev na čast lavretanski M. B. krški škof Frančišek grof pl. Lodron dne 7. julija 1647. Poleg velikega altarja je isti posvetil tudi altar sv. Gabrijela arh. Pozneje so postavili večji samostan in cerkev po radodarnosti solnograškega knezonadškofa Maksimilijana grofa pl. Kiinburga. Cerkev in veliki altar sv. Bonaventure sta bila posvečena 1. 1671., tako tudi stranski altar v čast sv. Antonu Pad. Odpravljen je bil samostan I. 1781. (Dalje prih.) M ali z a p i sle i. Prazgodovinske najdbe na Kranjskem 1. 1894. Ko jc dokončal J. Pcčnik razkopavanje pri bt. Petru (glej seš. 4.), začel je kopati v družbi dr. Hörnesa ob stroških dunajske akademije na takoimenovanem Kapiteljskem marofu pri Novem Mestu, t. j. na 220 m visokem griču severno od mesta, kjer se nahajajo proštove košenice. Tam so bile velike gornik: iz ilirske dobe in odkopali so 74 žganih grobov, a na vrhu so bili še 4 iz latenske dobe. V prvih grobih so našli posebno lepe posode, kar je znamenje, da so stanovali nekdaj pri Novem Mestu posebno imoviti ljudje. V latenskih grobih sta bila dva meča. — Dne 17. septembra je začel kopati Pečnik v družbi preparatorja lirattine ob stroških dvornega muzeja na Magdalenski (joti največjo gomilo (št. VII.j, ki meri 120 m v obsegu in jc na sredi 5 m visoka. Do sedaj so odkopali že nad 100 mrličev, med njimi tudi nekaj žganih, ki imajo najlepše posode, deloma grške (lukanske), deloma pa velikanske žare, ki so podobne onim na Vačah izkopanim. Sicer pa se nahaja v tej gomili mnogo keltov in sekir, su-ličnih ostij (jedna je 48 cm dolga), votlih zapestnic, malih korald iz jantarja, fibul i. t. d. Posebno zanimive so rudeče posode- (seveda strte) z bunkami (popki) in črnimi progami okoli (grafitanje). Najlepši najdbi sta do sedaj jedna čelada s čudnim obglavjem in pa bronasta situla (podobna jedni hallstadtski) s tremi vrstami podob: v gorenji vrsti se vidijo sedeči možje in različno oblečeni ljudje, v spodnjih pa divji kozli, katerim čepe na hrbtu race ali podobni tiči. Mrliči so bili po 3 do 4 jeden vrh drugega pokopani, najbogatejši od spodej na skali. Nekateri mrliči so tudi z žlindro pokriti, mesto s prstjo. .s. R. Nekdanji rog na ljubljanskem Gradu. V opisu Ljubljane naglasa Valvasor med znamenitostmi na Gradu posebno neki rog: «Na Gradu stoji tudi visok stol]), katerega je videti s srede mesta; pravijo mu godčevski stolp. V njem se nahaja lep «rog» (Horn), ki slovi zavoljo svoje umetnosti prav zelo. Glasi se zvečer, ko se poslavljata dan in noč drug od druzega, časih pa tudi zjutraj po jeden četrt ure, in ga je slišati še precej daleč iz mesta. Tudi sc ta rog oglasi, če je pri gospodih ljubljanskih (to so bili mestni svetovalci) kaka slovesnost in ko spremljajo novoizvoljenega župana, mestnega sodnika, mestnega blagajnika ali oskrbnika za obubožane meščane domov, ali v cerkev.« (Valv., XI., 669.) Kadar sem prečita! te-le Valvasorjeve vrstice, nikoli mi ni hotelo v glavo, kaj je moglo biti li tako posebnega na tem rogu in kako je mogel sloveti zavoljo svoje umetnosti in še celo zelo sloveti! Rog je rog! Naj sem si mislil rog še tako popolen, Valvasorjev popis me je vendar le vedno motil. Kar mi pride pred nekaj časom neka čudna prošnja iz leta 1618. v roko. Ljubljančanom se je bil namreč rog pokazil. Zato so poklicali v Ljubljano orgljarja Pavla Fabra od Celja (Orgelmacher aus der Grafschaft Cilli). Ko jc prišel in si ogledal, kaj se je pokazilo, pogodil se je z magistratom, da ga popravi za 12 gld. (po današnji veljavi denarja rečemo lehko za 100 gld). A mož se jc šc vštel pri vsem tem, kajti poprava mu je dala cele tri tedne opravka. Zato je prosil mestne očete, naj mu primaknejo kaj k pogojeni plači, plačajo naj vsaj zanj dolg, ki ga je naredil pri mizarju, pri katerem je stanoval in jemal hrano te tri tedne, kar je delal na Gradu. Mestni očetje so pač že sami razsodili, pravi Faber v svoji prošnji, da je zaslužil najmanj še jedenkrat toliko, kakor se je bil v svoji nespameti pogodil, Če mu ustrežejo, šel bo vselej, kadar ga bo pot pripeljala v Ljubljano, pogledat gori k rogu ter bo popravil, kar bo treba, da se rog po preteku daljšega časa ne pokaži preveč. Fabrova prošnja se je glasila: cDieweil ich allbereit mit dem Horn auf den Thurm fertig, für solche meine treue Arbeit und Mühe 12 fl. rheinisch, welche ich doppelt verdient ohne der Kosten, dann nicht allein das alte renoviert, sondern vielmehr anderes verändert u. neue Stück dazu gemacht. Also habe ich mit dieser Supplica deprecieren wollen, die (sc. Herren von Laibach) wollen mir außerhalb der 12 fl. die Kosten bei dem Tischler der Zeit, da ich in dero berufen gewesen, abzulohnen u. zu bezahlen, gewogen sein. Dafür verpflichtet er sich, jedesmal, wenn er nach Laibach kommt, und seine Geschäfte bringen ihn oft nach Laibach, zum Horn hinaufzusehen und Mängel zu wenden, damit er nicht in die Länge verwahrlost würde.* Mestni očetje so uvideli, da je prošnja utemeljena ter so k že plačanim 12 gld. primaknili še 18 gld. Vsakdo častitih bralcev je že uganil, da ta «Horn» ni bil to, kar mi imenujemo rog, ampak neko velikansko godalo ali orgije, kakoršne so imeli tiste čase po večjih in bogatejših mestih povsod. Vsak dvom o kakovosti tega godala pa mi je spodbil račun mestnega blagajničarja, ki je izdal 1. 1621. nekaj malega za klej in popir, ki se je potreboval pri tem «Hornu», in «per ain plach zum Horn-Dachl u. kleine Nägel. («Ausgabebuch, 1621.») Zanimivo jc, da je to godalo podaril Ljubljančanom škof Tomaž Hren 1. 160S. J. Vrkovec. Vojskini ogledi ljubljanski (Stadtmusterung). Da so bili nekdanji ljubljanski meščani pogumni, neustrašeni ljudje, je v obče znana stvar. Dokazali so to v obilni meri v turških vojskah. Turek je bil pač ne-Številokrat v deželi, Ljubljane pa ni vzel nikoli. In kdo jo je branil? Ljubljančani sami. Da pa so si ohranili svojo jakost, zavezan je bil vsak meščan, uriti se v orožju. Godilo se je to na strelišču, kjer so se shajali ob nedeljah in praznikih meščani ter se vadili v streljanju. O priliki pa so pregledovali vojsko, jc li preskrbljena z vsim potrebnim, ali ne. Tak vojskini ogled so imenovali po nemško «Stadtmusterung». Ogled se jc vršil na slovesen način o lepem vremenu na Velikem trgu, sicer pa pod oboki mestne hiše. Meščani so prihajali k ogledom praznično opravljeni ♦ darzue eine Mannschaft wohl staffierter erschienen». Oboroženi so bili s puškami, sulicami in bradnicami (helebardami). Orožje je bilo mestna lastnina ter spravljeno v mestni orožarnici. Mesto pa je preskrbovalo tudi vse drugo, kar je bilo tej mali vojski potreba. Iz natančnega računa blagajnikovegä o troških, ki jih je leta 1637. napravil mestu tak ogled, zvemo marsikatero drobnost o orožju in opravi meščanskih junakov. Njih pokrivala ri. pr. so bila olepšana z nojevimi peresi, ki jih je magistrat naročal iz lienetek, in sicer to leto 20 rudečih, 15 rumenih, 20 modrih, 40 belih in 10 sivih, vseh skupaj 105. Stala so v Benetkah 42 gld. 14 kr. Posamezni oddelki so imeli zastavice (Fähnlein), pa tudi velike zastave (große Fahnen). Male zastavice so bile narejene iz rumenega in črnega tafeta, torej v cesarskih barvah. Bile pa so vsakako lepo izdelane, kajti krojač jc računil od dveh takih zastavic samo za svoj zaslužek 7 gld. 30 kr. (po tedanji veljavi denarja je ta svota jako velika). Napravil pa * Empfang' Und Ausgabenbuch der Stadt I.aibach, v mestnem arhivu ljubljanskem. je tudi jedno veliko zastavo iz belega in modrega tafeta (torij v stanovskih barvah); zaslužil pa je pri nji ravno toliko, kakor pri malih dveh skupaj, 7 gld. 30 kr. Ta zastava je bila jeden lakat Široka, kajti toliko je bila dolga svilnata vrvica, s katero se je zastava z mesingastimi žeblji (stali so 1 gld. 8 kr.) pritrdila na drog. Velikih zastav pa je imela ljubljanska četa več, kakor jedno, kajti to leto jc dalo mesto napraviti za zastave tri drogove, ki so stali jeden goldinar. Konci drogov so bili olepšani s pozlačenimi kronami, katerih vsaka je stala 2 gld. 42 kr. Od zastav so vihrali svilnati modri, rudeči, rumeni in črni trakovi. Beli niso omenjeni, kar pa prihaja morebiti od tod, da belih magistrat to leto ni naročil zato, ker so bili ali še stari za rabo, ali pa jih je imel že poprej nakupljene. Zastave so shranjevali v zavitkih iz belega barhenta. Stopali so oboroženi meščani po taktu 4 bobnov in 4 piskačev. Bobnarji in piskači so bili plačani, in sicer so služili piskači po 1 gld., bobnarji pa po 40 kr., le njih vodja služil ji- tudi 1 gld. Bobni so bili prevezani z vrvicami in železnimi vijaki; nosili so bobne na jermenih, in sicer se je kupilo za štiri bobne 44 jermenov po 6 vinarjev. Puške so vžigali z zažigalnicami (luntami). Za vojaški ogled, ki ga opisujem, je mesto kupilo to leto r>4 funtov lunt, ki pa se niso vse porabile, ampak se jih je mnogo spravilo v orožamico. Iz tega sledi, da se je pri ogledu streljalo in so se torej puške in ob jednem tudi meščani puskušali, če so za rabo. Koliko pušk je mesto imelo, ni povedano, iz računa le zvemo, da jih je dalo 150 osnažiti, seveda pa iz tega ne moremo sklepati, niti da so bile to vse puške, kar jih jc mesto imelo, niti da je bilo toliko za boj sposobnih meščanov, kajti nekaj let poprej (leta 1625.) jih je bilo osnaženja potrebnih 216. Za osnaženje je mesto plačalo 4 kr. od vsake. Na število oboroženih meščanov ne moremo sklepati tudi zavoljo tega, ker jih je bilo nekaj oboroženih z bradnicami (helebardami) in sulicami (die Pike). Čejenje 15 bradnic je stalo :t gld. 20 kr., 106 sulic pa 2 gld. 21 kr. Orožničarjev račun nam pripoveduje dalje, da so nosili meščani oklepe, ki so se pa po ogledu spravili, kakor druge stvari, zopet v orožarnico. Opasani so bili meščani z meči in nosili so neko uniformo, kajti v računu je tudi 36 tucatov gumb (Livreeknöpfe), ki so veljali 2 gld. 24 kr. Uniforme so bile iz sukna. Po blagu, ki se je porabilo zanje, povzamemo, kake so utegnile biti. Magistrat je kupil: 58 vatlov mezlana ä 16 kr., 4 vatle sukna, imenovanega «Plomeran» (blümerant, geblümt?), «Mayrisch Tuch», po 6 gld. vatel (torej zelo drago sukno); 7'/4 vatlov belega in modrega «ladis»-a, 131 vatlov srednje-širokih trakov iz tafeta po6'a kr., 26 vatlov trakov iz volnatega tafeta po 7 kr., 74 vatlov svilenih trakov pO 4 kr. in 5 klobukov po goldinarju. Iz natančnih mestnih računov je posneti, da se ti ogledi niso vršili ob določenih časih; dostikrat je minula od jednega do druzega cela vrsta let, časih pa so ogledovali meščane celo po večkrat v letu. Leta 1637. n. pr. dvakrat, 12. marcija in 12. avgusta. Ogledi so se vršili najbržje le, če je pretila kaka nevarnost. O velikem vstanku kranjskih kmetov leta 1635. so Ljubljančani pač sklenili, sklieati meščane vsako leto na ogled (Gerichtsprotokoll, 1. 1685.), a že naslednje leto se niso ravnali po tem sklepu — vsaj v sodnih protokolih in še celo v računskih knjigah ni nobenega sledu o tem. Tudi po letu 1637. je ogled izostal celo do leta 1670. Končal pa se je ogled, kakor vsaka javna stvar, pri kateri so bili navzoči mestni očetje, z obedom. Obeda so se vdeležili tudi piskači, najbržje so godli med obedom. K zgodovini zvonov na Kranjskem. Podružnica sv. Ahca v škocijanski fari pri Turjaku ima v zvoniku, kateri je ločen od cerkve, dva stara zvonova. Veliki ima zgoraj napis : «Ad honorem bcatae Mariac Virginis et S. Achacii, quibus patronis fusa est haec campana.» Pod tem napisom malo nižje pa: «D. Balthaseri Burzcri pro AOR canonici laba-censis et loci parochi.» Spodaj na zunanjem robu je pisano : «Im Namen Gottes bin ich durch das Feuer geflossen, Adam Kohhel hadt mich zu Laibach gössen Anno 1647.» — Manjši zvon je spodaj zelo pokvarjen, odbiti del jc sedaj pritrjen z žeblji na jarmu. Zgoraj ima napis : «Christus rex venit in pace, Deus homo factus est et verbum caro factum est.» Na spodnjem robu se pa bere : «R. D. Balthaseri Burzcri protonotary apostolici et loci parochi Nicolaus Boset me fecit anno (MDCXII refusam opus hoc tempore).» Besede v oklepajih se nahajajo na odbitem delu, kateri je pritrjen na jarmu. V mnogih ozirih je zanimiva ta cerkev sv. Ahca. Važneja je pa podružnica sv. Petra v želimeljski fari. Ker bo morebiti v kratkem mogoče, napraviti o njej obširneji popis, omenjamo za sedaj le njena dva zvonova. Večji je iz gotske dobe, brez letnice. Med gotskimi ornamenti se bere zgoraj v gotskih minuskulah sledeči napis: «veni . nobis . cum . pace . o . rex . glorie . xpe.» Premernik spodaj meri 59 cm, visok pa jc zvon tudi 59 cm. Manjši zvon v tej cerkvi ima zgorej napis: «Santc Roche, ora pro nobis», precej spodaj pa besede: «Michail Remer Labaci me f. anno D : 1641.» at. s. Tiskarna Tomaža Hrena. Prve v Ljubljani tiskane knjige so bile protestantovske. Tiskale so se v tiskarni J. Mandelca. Po Valvasorjevem poročilu je ta osnoval tiskarno leta 1575., a katoličani so mu jo že pet let pozneje zaprli, njemu pa ukazali, da naj gre iz dežele. Ker jc škof Tomaž Hren uvidel, kako hlastno sega ljudstvo po slovenskem berilu, poslovenil je »evangelije in liste» ter jih nameraval tiskati v svoji tiskarni. V ta namen je nakupil več centov črk (etliche Ccnten schwerer Buchstaben) ter jih ukazal pripeljati v Ljubljano. Tiskalo pa se ž njimi vendar nič ni, kajti Hrenova «Branja inu Evangelia» etc. so izšla leta 1612. v Gradcu. Leta 1614. seje Hren preselil v Gradec, kjer mu je nadvojvoda Ferdinand poveril namestništvo. Zavoljo tega so Hrenove črke mnogo let nerabljene ležale v Ljubljani. Njegov naslednik, škof Scarlichi, se je lotil, da bi izvršil tO, kar se Hrenu ni posrečilo. Toda stvar se je zopet razbila, in sicer o pravih malenkostih. V mestni seji dne 14. julija 1636 jc poročal namreč ljubljanski župan, da namerava škof v Ljubljano poklicati tiskarja, le stanovanja nima zanj. Zato se obrača do magistrata, naj mu ta preskrbi stanovanje za toliko časa, da se bo uravnal «bis in-solang er sich inderrichten möchte». Tiskarna bi bila Ljubljani v čast in tudi v dobiček. A mestni očetje so sklenili poslati škofu ta-lc odgovor: «Kcr je pri tiskarstvu treba več, kakor jedne osebe, vzrasli bi magistratu iz tega veliki stroški. Vrh tega so oo. jezuiti dobili v ta namen že veliko denarja, pa sc vendar niso upali, lotiti se te stvari. Tudi mora imeti tiskarna papirnico. Zato magistrat nc more ustreči.«* Minulo je še dobrih 40 let, preden je Ljubljana dobila (okoli leta 1676.) prvo stalno tiskarno. j. Vrkovec. Francozje v Smledniku. V smlejskem grajskem arhivu se nahajata dva v nemškem jeziku pisana lista iz francoske döbe. Oba je pisal graj-ščinski oskrbnik in smlejski maire Ivan Drobnič baronu Frančišku Lazariniju, tedanjemu posestniku smlejske grajSčine, v Podsredo (Hörberg) na Štajersko, kjer je baron prebiva! za časa francoske okupacije. V prvem pismu, pisanem v Smledniku dnd 14. oktobra 1809, pripoveduje Drobnič med drugim, da jc preteklo noč prišlo pet Francozov z enim tamburjem, ki so zahtevali, naj pošlje uradnika ž njimi v Zgornje Pirniče, da oskrbi tam hrane za 10 oficirjev in 200 mož. Drobnič je poslal Čopa, toda zjutraj so Francozje vso vas oplenili ter odpeljali Copa in šest Pir-ničanov. Francozje so zahtevali v enomer priprego, vole, konje in pomoč za delo pri okopih. Vsak dan jc dobil Drobnič četvero, ali pa še več naročil, kaj mora vse najbližji naborni okraj preskrbeti. Dne 30. septembra je bil v Kranju nabor za konje, pri katerem so Smlejci izgubili 24 konj. Vsaccga konja, ki ni bil na naboru, poiskali so dragonci in ga odvedli, imetnik pa je moral plačati kazni 24 gld. »Zaradi nenavadnega pritiska so ljudje vsi obupani,» piše Drobnič, »in komaj jih zadržujem, ker bi bilo vsako gibanje, dokler ni vojska končana, za naš okraj usode-polno.» V drugem pismu, datiranem iz Ljubljane 8. oktobra 1813, pripoveduje Drobnič, da jc bilo tudi v Smledniku šest prask med prednjimi četami Avstrijcev in Francozov ter da je bil 29. septembra prvi prehod čez Savo na smlejskem brodu. Grajščina, dasi obdana od obeh vojska, ni trpela mnogo škode; pač pa so morali dati podložniki mnogo živeža Francozom in pozneje avstrijskim četam. Najprej je zmanjkalo vina. Ko bi nc bili vojaki tako hitro prekoračili Save, ne bilo bi več kapljice vina v grajski kleti. Zanimivo je, kar piše Drobnič o razmerah in mišljenju kmetov: »Vse želi, da se posebno razmere podložnikov na deželi urede; kmetje ne plačujejo ničesar in siliti se jih zdaj ne more. Zlobnost njihova * GtrichUprOtokoll der Stadt I.ailuch, 1636. je tolika, da pravijo: Zdaj nimamo nobenega gospodarja, ako nas obdrži cesar, bodemo počakali njegovih ukazov, če nas pa zopet dobe v pest Francozje, nc bomo plačevali nič več pristojbin.* y, /,. Iz ljudskih spominov na Turke. Na Muljavi, v šentvidski fari, napali so Turki Kristijane, ki so bili zbrani v cerkvi. Posekali so vse. Kri je tekla takrat po tleh, kakor voda ob plohi. Le dva moža, ki sta bila skrita v prostorni lipi poleg cerkve, sta se rešila. — Na Polici so se oglasili Turki grede na Lipoglav pri Jurku. Vprašajo ga : »Jurko, si doma?* Le-ta jim odgovori: «Dorna! pa bilo bi še bolje, da bi tudi tebe vrag držal doma !» Šele nazaj grede iz Lipoglava so oplenili njegovo hišo, kakor tudi vso vas, ker so baje navado imeli, pleniti šele vračujoč se na Turško. — V Stari Vasi napali so Kristijane, zbrane v cerkvi na dan nedolžnih otročičev. Stare ljudi so poklali, mladeničem in dekletom so pa dlani na rokah prebodli, nabrali jih po deset na motoz in jih podili proti Turškemu. V Mokri dolini so ž njimi plesali. V spomin na ta žalostni dogodek se bere vsako leto sv. maša na dan nedolžnih otrok. Stare Vasi Turki niso zažgali, druge vasi pa ; zato se še dandanes imenuje Stara Vas. — V Jerovi Vasi so Turki vse pobrali, ubežala je le neka Zupanova Jera na turškem konju proti Mariji Devici v Polju. Na begu je klicala ljudem po vaseh : «V Dovči so novci !» Šc dandanes kopljejo po Dolcu in iščejo Jerinih novcev, pa menda zaman. — Blizu Police jc ob času Turškega navala kosil neki hlapec deteljo. Ko se mu približajo Turki, ustraši se tako, da dene svojo glavo med vile, kakor bi bil obešen. Turki, ugledavši ga, zakričijo : «Glcjte norca, ki se je obesil iz strähn!» in gredi) dalje. — Na Pancih so postavili ljudje na okna, mimo katerih so šli Turki, pesta od koles. Turki so menili, da so topovi, in so zbežali. m. s. Zahvala Tomaža Hrena za poslano mu vino. V Gradec prestavljenemu škofu Drenu so poslali ljubljanski mestni očetje za novo leto 1616 štiri tovore sladkega kranjskega (to se pravi: vipavskega) vina. Hren se jim je zahvalil za vino s temi-le besedami: »Komaj smo dospeli v Gradec ter stopili s konj, prinesla se nam je Vaša ljubezniva čestitka za novo leto in so se nam oddali štirje tovori izvrstnega sladkega kranjskega vina, ki so je prinesli Vaši tovorniki semkaj. Reči moramo, da niti prejšnjih daril nismo zaslužili, pa vendar Nas obsipa Vaša udanost in darožljivost iz nova. Kljub temu pa ne odklanjamo Vaše udanosti, ampak jo sprejmemo z ravno takim ljubezni polnim očetovskim čutom; zahvalimo Vas prav prijazno ter Vas zagotovimo, da ne bomo zamudil storiti, kar bo Vašemu telesu in Vaši duši v posvetno in večno srečo.» Izdaje it) zalaga »Muzejsko dfnltVD za Kranjsko«. '1 iskala 1^. ]>1. Kkiiiinayr in Ped, Bamberg v l.jiiblj.tni