RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida 
številka 1 / 2012
Rikoss 1 / 2012 1
KOLOFON
RIKOSS
Poljudnoznanstvena revija s področja ljudi z okvaro vida  
letnik 11, številka 1 / 2012
ISSN 1854-4096
Izhaja 4-krat letno v elektronski in zvočni obliki in je brezplačna.  
Spletna stran: http://www.zveza-slepih.si/rikoss/
Izdaja: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik: Marino Kačič
Uredniški odbor / sodelavci: Brane But, Jože Gregorc, Metka Pavšič, Jure Srebrović, 
Slavica Zupanič  
V reviji se objavlja priporočila in izsledke testiranj nove specialne IKT opreme, 
strokovne članke o spoznanjih z relevantnih področij, možnostih za izobraževanje, 
delo, prosti čas, o izkušnjah v povezanosti/vključenosti, o osebnih življenjskih in 
delovnih izkušnjah ljudi z okvaro vida, njihovih svojcev, strokovnjakov vseh podpornih
služb in drugo. Vsi prispevki so avtorizirani, avtentični in se nanašajo na področje 
"ljudje z okvaro vida".
================================================================
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo reviji Rikoss. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in 
razumljivost, ne da bi o tem prej obvestili avtorja. Avtorji prispevkov so odgovorni za
avtentičnost besedila in svoja stališča. 
© Revija Rikoss (ime, oblika in vsebina) je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. 
Revija ali katerikoli njen del ne smeta biti razmnožena ali spremenjena v kakršni koli
obliki (elektronski, zvočni, tiskani ali drugi obliki) brez predhodnega pisnega 
dovoljenja lastnikov avtorskih pravic: © Revija RIKOSS in Zveza društev slepih in
slabovidnih Slovenije.
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
================================================================
Rikoss 1 / 2012 2
KAZALO
1. UVODNIK: Kakšna prihodnost čaka Zavod za slepo in slabovidno mladino 
Ljubljana?
Marino Kačič 
2. AVTOPORTRET: Sebastjan Kamenik
Humorist
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Spomini na Sirijo, kakršne ni več
Darja Leskovšek
4. INTEGRACIJA: Starševstvo in hendikep
Slavica Zupanič
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Pogoji za upokojitev 2012
Brane But
6. TESTIRALI SMO: Moj telefon je lahko vodič
Jožef Gregorc
7. DOBRO JE VEDETI: Predstavitev knjige Dotik znanja: Slepi in slabovidni
učenci v inkluzivni šoli
Roman Brvar
8. NAMIGI IN NASVETI: Učinkovito iskanje z Googlom – drugič, YouTube kot 
predvajalnik glasbe
Brane But
9. OGLASNA DESKA: Vabilo k aktivnemu SOdelovanju slepih in slabovidnih na
področju likovne umetnosti 
Katja Sudec
10. NOVIČKE: SkypeTalking
Jure Srebrović
Rikoss 1 / 2012 3
1. UVODNIK: Kakšna prihodnost čaka Zavod za slepo in slabovidno mladino 
Ljubljana?
Avtor / urednik: Marino Kačič  
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Novo vodstvo Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana (bi) se lahko trudi za
spremembo, a je malo verjetno, da se bo kaj spremenilo, če večina dejavnikov ni 
naravnana v smer sprememb. Z drugimi besedami: večina vključenih v določen 
sistem, mora želeti in si prizadevati za spremembo. Če je sistem posejan z malimi 
skupinicami in posamezniki, ki imajo drugačne, morda zasebne interese, in to 
dopuščamo, pa je možnost za konstruktivno spremembo vnaprej izključena. V tem 
primeru ostaja samo dvoje: da se vodstvo prilagaja »obolelemu« sistemu ali pa da
uporabi posebne metode »zdravljenja«.
Kaj je potrebno za spremembo nekega kolektiva?
Verjetno je prvo, kar nam pade na misel, vodstvo. Drži. Ampak, na spremembo mora
biti pripravljen tudi kolektiv. V nasprotnem primeru se spremembam upira. No, vedno
se spremembam upira, a če je bil do sedaj res ključni razlog v starem vodstvu, bo 
kolektiv imel sedaj interes za spremembe. Z nekaj motivacije, veliko komunikacije in
prizadevanjem bodo skupaj presegli odpore, ki izhajajo iz okostenelosti, in dosegli
postopne spremembe. Če pa ima večina (v skupinicah ali posamezno) še druge 
dodatne interese, se bo spremembam na vso moč uprla tako, da se bo izogibala 
reševanjem starih/novih problemov in se ne bo hotela o tem pogovarjati ali se bo
obnašala "kot da" ni problemov. Zakaj ta del ravna tako? Preprosto zato, da preživi
tak, kot je.
Za razumevanje si lahko sposodimo prispodobo s telesom, ki ima raka. Dokler je
večji del telesa zdrav in le kakšna celica ali del tkiva samovoljna (rakava), je možna 
sprememba z običajnimi sredstvi (npr. sprememba prehrane, navad). Ko se rak 
razraste po telesu, še huje, če se to dogaja v vitalnih organih, potem je možnost za 
zdravljenje majhna. Če pa naj vendarle v takih primerih upamo na ozdravitev, potem 
je potrebno akutno zdravljenje. To je, najprej operativna odstranitev rakave tvorbe,
nato pa obsevanje ali kemoterapija za uničenje preostalih rakavih celic. 
Kako se lahko zdravi kolektiv?
Načeloma zelo preprosto: najprej skupaj pripraviti cilje reorganizacije in nato ukrepe 
za doseganje teh ciljev. Kdor formalno ali kasneje neformalno ni pripravljen delati v to
smer, je kot rakava celica, ki dela zase, kar pomeni proti telesu oziroma rešitvam
kolektiva. Najslabša možnost  bi bila, če bi se obnašali, kot da do sedaj ni bilo nič 
posebnega oziroma »kot da« je bilo do sedaj vse v redu. To je lažno reševanje,
tiščanje glave v pesek, kar je bilo že do sedaj prevladujoče. Podobno, kot v primeru, 
ko se obnašamo, sprenevedamo, da smo zdravi, v resnici pa nismo. Ko je telo tako
bolno, se ne gre zanašati, da se bo pozdravilo samo od sebe. Če smo zaigrali ali 
Rikoss 1 / 2012 4
izigrali mehanizem samozdravljenja in je telo sedaj bolno, je potrebno akutno
zdravljenje.
Če se kolektiv po odhodu večine otrok/mladostnikov v integrirano izobraževanje ni 
uspel preoblikovati v sodobno organizacijo, ki bi odgovarjala novim potrebam in
sedanjim okoliščinam, ostaja vtis (tako pravijo nekateri), kot bi s kočijo vozili po 
avtocesti. Če je bilo sprejetih več napačnih strokovnih in organizacijskih odločitev, ki 
so pripeljale do tega, da ni razvitih ustreznih programov. Ni čudno, da večina staršev 
otrok in rednih šol, ki imajo otroka v integraciji, nočejo več sodelovanja ali se vsaj 
vljudno temu izogibajo. Temu primerno tudi zaposleni nimajo ustreznega dela in se
logično pričakuje odpuščanje. Če se je namesto spodbujanja zdrave tekmovalnosti 
za večanje učinkovitosti in kakovosti dela bolj podpiralo medsebojno obračunavanje 
med člani kolektiva. Če se je finančno politiko, hote ali nehote vodilo tako, da je prišlo 
do infrastrukturnega nazadovanja, kljub sredstvom, namenjenim za to. Če ostaja sum 
finančnih nepravilnosti, morda zrelih celo za kazenski pregon (na to kaže pismo 
staršev, objavljeno v časopisu, iz zanesljivih virov pravijo, da tudi inšpekcijske 
ugotovitve), ni nerazumljivo, da je prevladujoče zaupanje staršev, donatorjev in 
drugih udeleženih na ničli. Če je torej zaupanje večine v kolektivu in zunaj njega 
doseglo dno oziroma se je prevesilo v popolno nezaupanje, dvom v smiselnost
obstoja ter spoznanje, da je šlo vse skupaj tako daleč, da po tej poti ni več rešitve, 
potem je razumljivo, zakaj se je zamenjalo dosedanje vodstvo. A to ni dovolj.
Edini način, da bi ta ustanova kdaj spet imela ugled in delala za otroke in ne le zase 
(mišljeno aplikativno, ne le formalno), je, da se začne sistem korenito zdraviti. 
Podobno kot se začne zdraviti telo, ko ugotovimo, da se ne more ozdraviti samo. Prvi 
korak je bil storjen s spremembo vodstva, sedaj pa bi bilo potrebno spremeniti še
organizacijo in delovanje kolektiva.
Kaj bi morali nemudoma storiti?
Razčistiti nepravilnosti, obtožbe (utemeljene in lažne) ter sume goljufij za nazaj. Kar 
jih je možno, znotraj in med seboj, ostalo pa po potrebi s pomočjo zunanjih pristojnih 
služb. Jasno je treba opredeliti cilje preoblikovanja sistema in operativne ukrepe za
njihovo dosego. Vsakdo mora vedeti, kakšne so njegove naloge za dosego tega cilja,
in odgovarjati, če jih ne opravi. Zato je potrebno preverjati ustreznost in učinkovitost. 
Kdor ne dela v dogovorjeno smer, dela proti. V tem smislu je nujno spodbujati in
nagrajevati uspešna dejanja in sankcionirati neustrezna. Pomembno je, da so
strateški in strokovni cilji opredeljeni skupaj s partnerji: na eni strani kolektiv, na drugi
strani uporabniki in na tretji financerji ter stroka.
Sedaj, ob spremembi vodstva, se je odprlo krajše časovno okno (recimo kako leto), 
ko je morda zadnja priložnost za spremembo sistema po mirni poti. Če vodstvo ali 
zaposleni omahujejo in/ali odlašajo tovrstne spremembe, potem pristajajo, da se
ohranja isto. Čakati in upati, da se bo kaj spremenilo samo od sebe, je drogiranje z 
lažnim upanjem. Prej ali slej bodo ti isti problemi pokopali najprej novo vodstvo, nato
pa še sam kolektiv. Vedno manj dela bo, manj denarja, še manj zaupanja (ko bo
splahnelo to prehodno zaupanje), postopoma bo več in več odpuščanj, 
nezadovoljstvo se bo stopnjevalo. Medsebojno podtikanje in obtožbe bodo rasle, kot
gobe po dežju. Za tisto malo skupinico pa bo ostalo le vegetiranje v smislu »ne da se
niti živeti niti umreti«. Ali si kdo to želi? Seveda si tega nihče ne želi, saj bi eno 
Rikoss 1 / 2012 5
moderno, učinkovito, strokovno inštitucijo te vrste v Sloveniji nujno potrebovali. Prav 
s tem namenom in za vzpodbudo v smer ustreznih sprememb je napisan ta članek. 
Vendar, če naj v civilni družbi in zunanji stroki to verjamemo, bo treba kmalu odločno 
ukrepati. Začeti z zdravljenjem. Prvi rezultati se morajo pokazati v kratkem času, če 
že ne zamujajo. Tako bi v kolektivu imeli perspektivo, zunanje okolje bi pa
postopoma pridobivalo zaupanje. Če pa ne bo prišlo do predlaganih sprememb, in ne 
bo bistvenega napredka v želeno smer, ali še huje, če se bo prikrivalo neuspešnost 
in dosedanje nepravilnosti ali se bo izgovarjalo na preteklost, potem ni druge izbire
(tako pravi sistemska teorija), kot da ustanova shira do konca. V tem primeru (s tako
prihodnostjo) bodo morali zaposleni z vodstvom na čelu prevzeti to odgovornost. 
Upajmo, da bodo raje ubrali pot, ki vodi v boljšo prihodnost. Če pa se ne čutijo 
sposobni za to, je še čas, da povabijo take, ki bi to lahko izpeljali. Zgolj dobri nameni 
so izraz naivnosti. Je pač tako, da mora vsak nositi škornje v skladu z velikostjo svoje 
noge. A dajmo jim priložnost, da pokažejo, da so v pravih škornjih.
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 6
2. AVTOPORTRET: Sebastjan Kamenik
Humorist
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Človek bi mislil, da ni lažjega kot kaj napisati o sebi, a ko moraš to storiti, ti glava kar 
naenkrat postane prazna in zazdi se ti, da ni nič takega, kar bi lahko povedal o sebi, 
da bi tvoja zgodba pritegnila bralce. Vse, kar napišeš, se ti zdi premalo zanimivo ali
posebno. Pa vendar se le skušaš nekako zbrati in napisati tisto nekaj, kar bi najbolje
opisalo tebe in tvoje delo.
Ne bom se v otroštvu preveč ustavljal, morda le toliko, da napišem, da sem se rodil 
pred triintridesetimi leti mami, ki si ni zaslužila te plemenite in najbolj opevane besede
in očetu, ki me ni mogel imeti ob sebi, in, ker si staršev ne izbiraš sam, je bolje, če te 
izberejo drugi in imaš pri tem toliko sreče, da prideš v sicer preprosto, a duhovno 
bogato in zelo urejeno družino, kot sem to srečo imel sam. 
Moja sreča ni trajala dolgo, vsaj popolna ni bila, saj sem s petimi leti odšel v zavod za 
slepo in slabovidno mladino, med sto drugih otrok, različnih karakterjev in iz različnih 
okolij in med vzgojiteljice, varuške in učitelje, ki pa vsi niso upravičili tega poslanstva. 
Naj nihče ne zameri, a povem to, kar mislim in to, kar sem občutil takrat in čutim 
danes. Še sedaj me zmrazi, ko se spomnim na stavek, ki so nam ga na ta ali drugi
način vbijali v glave, ker v srca ga mnogim niso mogli vtepsti, namreč, da je zavod 
naš drugi dom. Ne vem, kakšne predstave o drugem domu so imeli sami, a še zdaleč 
se te predstave niso ujemale z mojimi, seveda pa so bile vmes tudi svetle izjeme, ki
jih še danes cenim in spoštujem in sem jim hvaležen, da so bile.
Po opravljeni osnovni in srednji šoli sem imel srečo, da sem kmalu dobil pripravništvo 
in kasneje tudi delovno mesto, zahvaljujoč dvema človekoma, ki ju še danes 
spoštujem in ju cenim, to sta bila, ne boste verjeli, kar dva Francija, eden Žerdoner,
drugi Pungertnik, oba člana zveze slepih. Ker pa sam ne sodim med ljudi, ki bi se 
zadovoljili zgolj z delom v službi, sem začel brskati po sebi in pričela so se moja 
iskanja, iskanja samega sebe in iskanja tistega, kar bi me izpopolnjevalo in
osrečevalo.  
Vse skupaj se je začelo v srednji šoli z oddajo ODKLOP, ki jo je vodil znani igralec 
Borut Veselko, s katerim sva slepoto skušala predstaviti na drugačen in nič manj 
verodostojen način, kot so jo do tedaj predstavljali preko televizije in radia. Prepričan 
sem, da nama je to uspelo, saj je bila ta oddaja med vsemi oddajami serije ODKLOP
med tremi najbolj gledanimi po njihovih meritvah. Da je bilo temu res tako, pričajo 
doživljaji, saj me še po petnajstih letih od snemanja te oddaje ustavljajo ljudje na
cesti, v lokalih in še kje in povedo, da se me spomnijo ravno iz oddaje ODKLOP.
Scenaristka Urška Krišelj pa je kriva, da se je moja zgodba znašla v knjigi 13
Odklopljenih in tako zares ne bo nikdar pozabljena, saj kar v knjigah piše, se menda
nikdar ne izbriše.
A vse to me je le gnalo naprej, nisem namreč človek, ki bi živel na lovorikah 
preteklosti, kmalu sem z gledališčem slepih in slabovidnih Nasmeh okusil lepoto 
igrane besede in moč odrskih desk ter vzdušje navdušenega občinstva. Z igro 
Rikoss 1 / 2012 7
Namišljeni zdravnik smo prepotovali dobršen del dežele in pokukali malo tudi čez 
njene meje, odigrali smo malo več kot trideset ponovitev. Glavna vloga v tej igri mi je 
dala vedeti, da nekaj zmorem in to je največ, kar ti ena stvar lahko da, poleg tega, da 
me je z nastopi povsem zastrupila in zasvojila.
Kot otrok se nisem rad podil za žogo, plezal po drevesih in počel sto in sto vragolij, ki 
jih počno polnočuteči otroci. Moj svet je bil zožen na eno škatlo, ki se ji pravi radio, a 
ne glede na ožino te naprave se mi je preko nje odprl nov svet, pisan, drugačen, a 
najbolj privlačen. Že kot otrok sem si na kasete snemal svoje radijske oddaje, 
spomnim se celo, da sem očeta intervjuval, kako je delati v proizvodnji. Ko pa sem 
odrasel, sem ugotovil, da če si nekaj zares želiš in v nekaj močno verjameš, 
zagotovo uspeš. Tako sem okusil tudi sladkost dela na radiu, se spoprijateljil z
radijskim mikrofonom in brez sramu priznam, da me je mikrofon zasvojil. Šest let sem
honorarno delal kot radijski voditelj, nekaj časa tudi kot glasbeni urednik. Na srečo so 
nekateri med radijskimi sodelavci verjeli v moje zmožnosti in sposobnosti in sem jih
lahko zaradi tega še bolj razvijal. Tako rekoč samostojno sem vodil celotni program, v 
brajevi pisavi prebral obvestila, vreme, novice, male oglase pa sem lahko na primer
sprejemal kar na pamet, zahvaljujoč mojemu spominu. Res je, da mi je pri branju 
daljših prispevkov pomagala tehnika, saj me je lahko tonski mojster vnaprej posnel in
izrezal vse napake. Nikdar pa nisem pozabil na svojo populacijo, saj sem poskrbel,
da se je v etru znašlo mnogo slepih in slabovidnih, ki so v življenju kaj dosegli, pa tudi
tistih, ki so za slepe in slabovidne kaj naredili.
Pa so prišli težki časi za manjše radijske postaje, nekaj jim je k propadu pomagala 
recesija, še več pa njihovi nesposobni vodje, ki so videli le kapital, interesa lokalne 
javnosti pa ne. To so izkoristili medijski magnati, jih pokupili, njim nevšečen kader pa 
odpustili. Ni mi treba posebej razlagati, da sem se med odpuščenimi znašel tudi sam, 
Ne smem pa pri svojem delu pozabiti na skupino slepih najstnikov, ki so si nadeli
posrečeno ime SLEPI POTNIK, ki so nekaj let nazaj zasloveli s hitom Ljubezen na 
prvi dotik. Z gospo Aksinjo Kermauner sem bil vedno v dobrih odnosih, saj ni videla le
mojega problematičnega značaja, pač pa tudi to, da se med tem trnjem skriva tudi 
cvetje. Prosila me je za pomoč pri promociji skupine. Šlo pa je tako daleč, da so si 
me najstniki sami izbrali za neke vrste managerja skupine in da so gospo Aksinjo v
en glas prosili, naj bom to jaz. No in splačalo se je, ne toliko po denarni plati, kajti za 
svoj trud nisem želel niti centa, niti česar koli drugega, pač pa se je splačalo po 
vzajemnem zadovoljstvu, ki smo ga z nastopi užili prav vsi. Pot nas je vodila po vsej
Sloveniji, a uspeli so nam tudi večji meti, kot so nastopi kar dvakrat v Zagrebu in pa 
nastop za naše rojake v Berlinu, kjer je bila skupina Slepi potnik zares v središču 
pozornosti. Ne s sakralno pesmijo, pač pa s svojimi pesmimi pa je nastopila tudi pri 
dvojezični sveti maši, ki jo je vodil vsem dobro poznani duhovnik Izidor Pečovnik 
Dori, ki ga je skupina navdušila in je želel, da to navdušenje prevzame tako nemške
kot tudi slovenske vernike. In jih tudi je in to dobesedno.
V življenju sem vedno nastradal zaradi predolgega jezika, tega me ni sram, saj se
zavedam, da četudi sem kaj povedal na neprimeren način in na nepravem kraju, sem 
povedal zato, ker sem tako mislil in se nisem skrival za leporečjem in lažnimi načeli. 
Ta svoj dar dolgega jezika pa sem izrabil tudi sebi v prid in postal neke vrste humorist
ter animator na različnih prireditvah. Prijavil sem se tudi na avdicijo radia Slovenija za 
humorista na oddaji Koncert iz naših krajev in bil soglasno sprejet s strani strokovne
Rikoss 1 / 2012 8
komisije, ki so jo sestavljali Sašo Hribar, Boris Kobal in Toni Gašperič, ki na področju 
humorja res nekaj veljajo. Njihov soglasni izbor me je presenetil in hkrati prepričal, da 
vztrajam naprej in trosim med ljudi dobro voljo, čeprav se je sodelovanje z radijem 
Slovenija že končalo.  
Moja suverenost pri nastopanju in verjetno še kaj pa je prepričala tudi znano 
slovensko pevko Tanjo Žagar, da me je povabila k sodelovanju kot moderatorja
njenih samostojnih koncertov in tudi kot humorista. Za sabo imam že okoli 60
nastopov z njo, kar je svojevrsten rekord, saj noben glasbeni izvajalec na koncertih
nima tolikokrat istega voditelja. V petnajstih letih poznanstva pa sva postala tudi res
dobra prijatelja. Mojemu delu pa se je posvetil tudi Tanjin manager Miki Šarac, ki mi
bo pomagal, da moje delo spozna še več ljudi in v kratkem naj bi izdal humoristični 
cd, na katerem bo moj humor vključno s skladbami, za katere sem prispeval 
besedila. Zadnje čase se namreč pojavljam tudi kot tekstopisec in v javnosti je že 
deset skladb z mojim besedilom. Ta cd bo ljudem nosil dobro voljo, ki jo v tem norem
tempu primanjkuje, meni pa pomagal, da bom lažje prebrodil finančne težave ob 
izgubi službe. Po dvanajstih letih poštenega dela sem namreč ostal na cesti iz 
poslovnih razlogov, kot direktorji lepše poimenujejo svoje mahinacije in kraje.
Aktivno sodelujem tudi v Združenju prijateljev slepih, kjer se včlanjujejo tisti, ki želijo 
kaj narediti za korist slepih in slabovidnih. Sam sem navzoč pri treh projektih. 
Sodelujem pri osveščanju otrok o slepoti, ki ga združenje izvaja za učence osmih in 
devetih razredov slovenskih osnovnih šol. Pri čarobnem decembru kot Božiček, 
Miklavž ali dedek Mraz obiskujem slepe in slabovidne otroke in jim pričaram nekaj 
veselja in jim prižgem iskrice v očeh, na lička pa narišem nasmeh. Pred letom in pol 
sem prevzel še funkcijo predsednika literarnega foruma BISERI SAVINJE, ki
združuje slepe in slabovidne pesnike in pisatelje. V tem forumu organiziramo
aktivnosti na tem področju, vsako leto pa organiziramo tudi mednarodno srečanje 
slepih in slabovidnih literatov, ki je bilo lansko leto že sedmo po vrsti. To je
edinstveno tovrstno srečanje tako v naši državi kot tudi v Evropi, če ne celo v svetu. 
Gre pa velika zasluga za vse te projekte in tudi moje sodelovanje pri njih gospodu
Zvonku Perliču, častnemu predsedniku združenja in idejnemu vodju vsega skupaj. 
No, pa sem prišel do konca. Mnogi, ki boste to brali, boste rekli hvala Bogu, mnogi
boste morda preleteli ta avtoportret celo z neke vrste zanimanjem, mogoče pa bo kdo 
podoživel moje veselje in navdušenje ob vsem, kar sem in še zares rad počnem. Ne 
vzemite tega kot samohvalo, ker samovšečnosti ne poznam, veselite se mojih 
uspehov, kot se jih sam, saj vem, da če je meni kar nekaj uspelo, to lahko uspe tudi 
vsakemu med vami, če si uspeha zares želite in na tem, da uspete, tudi delate. 
Zgodba o mojem delu pa naj prepriča tudi vse tiste, ki o meni in mojem delu nimajo 
najboljšega mnenja, saj nočem, da ga spremenijo, le opazijo naj tudi svetlo plat 
vsega skupaj. Vsakemu posebej, hkrati pa vsem skupaj pa se naj zahvalim mojim
prijateljem, ki ste mi kakorkoli pomagali, ne bom vas našteval, ker bi lahko koga
izpustil. Lahko pa rečem, da bi brez kogarkoli med vami, ki ste mi prekrižali pot 
mojega življenja, bilo moje življenje nepopoln mozaik.
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 9
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Spomini na Sirijo, kakršne ni več
Avtorica: Darja Leskovšek
Urejanje rubrike in lektoriranje: Metka Pavšič
Pošlji komentar
Po birokratskem postopku na meji smo vstopili v Sirijo in dobili simpatičnega sirskega 
vodiča Ahmeda in sirski avtobus, ki je imel to posebnost, da je klima delala na polno 
ali pa sploh ne.
V Damasku smo bili nastanjeni v hotelu nasproti železniške postaje, podaljška Orient
ekspresa. Zelo nobel postaja in nobel sprejemnica v hotelu v viktorijanskem slogu,
hodniki in sobe pa uborni in dotrajani kot ljubljanski kolizej. Hoteli smo doživeti vrvež
damaščanske tržnice, ki se tukaj imenuje suk, a smo ugotovili,da je v Danasku zelo 
malo trgovcev kristjanov, ki delajo tudi ob petkih. Muslimani so ta dan prosti in se
posvečajo družini. Komaj smo uspeli menjati denar in kupiti kako prepotrebno 
malenkost. Prva atrakcija se nam je tako izmuznila, a Damask ima še mnogo drugih
pomembnih stvari. Za obisk Omajadske mošeje so vsem ženskam nataknili sive halje
s kapucami. Hudo vroče je bilo v tej opravi. Mošeja je prekrasen, veličasten objekt 
precejšnjih dimenzij. Je iz 7. stoletja in je bila postavljena kot model za vsa ostala
islamska svetišča do danes. Ima odprto dvorišče, ki je mesto srečevanja s prijatelji in 
znanci. Pred njo je bil na istem mestu Jupitrov tempelj in nato krščanska cerkev. 
Ker je bil petek, je bilo povsod polno ljudi, ki so se sprehajali, otrok, ki so se podili in
igrali, družin, ki so posedale po tleh in se pogovarjale ali malicale. Le v prostoru, kjer
je mihrab, so ljudje zbrano molili, moški povsem spredaj, ženske daleč zadaj. 
Posebnemu čaščenju smo bili priča ob relikviariju Janeza Krstnika in pa v šiitski 
kapeli, kjer so ženske glasno objokovale smrt mučenca Hasana. V čudoviti novi beli 
šiitski mošeji pa smo si morale natakniti črne halje, da smo se povsem spojile z 
množico domačink. V njej je sarkofag in kapela prepolna zlatega okrasja. Damask je  
staro mesto, ki je  obstajalo že v grškem in rimskem času. Za kristjane je pomembno, 
ker se je v njem spreobrnil sv. Pavel in iz preganjavca postal goreč kristjan, ki je širil 
novo vero po Bližnjem vzhodu. Še danes je v Siriji nekaj mest in vasi, pa tudi
delujočih samostanov, kjer je krščanstvo še živo. Obiskali smo samostan v gorski 
vasici Malula, kjer še edini ohranjajo jezik, ki ga je govoril Kristus, aramejščino. Te 
vasi so v gorah, odmaknjene, kjer ni dobrih pogojev za življenje, malo rastja, poleti
vroče in pozimi mraz.  Na tako odmaknjenem kraju v gorah je v pečine stisnjenih 
nekaj kamnitih zgradb samostana Mar Musa, ki nas je prenočil naslednjo noč. Do 
njega smo se po kamnitih stopnicah vzpenjali vsaj 1 uro.Vse je skromno,
improvizirano, vstopna odprtina je visoka kamaj kak meter, tako da lahko vstopiš le
po kolenih. V njem delajo mladi prostovoljci iz vsega sveta in pomagajo pri delu v
kuhinji in pri oskrbi, saj gostijo mnoge romarje. Mi smo se tam očitno pojavili kot 
motnja, bili smo premalo poduhovljeni in preveč številnčni za opatove slabe živce, ki  
nam je razburjeno razlagal, kako da niso hotel, pa še nekaj o denarju. Mislim, da so
ga potolažili šele naši dodatni prostovoljni prispevki! Slikovit in čaroben kraj, a 
zapustili smo ga zmedeni, saj smo doživeli najbolj mučen dogodek na vsem 
potovanju.
Rikoss 1 / 2012 10
V bližini sirske sredozemske obale stoji na visoki neosvojljivi pečini še en pomnik 
neverjetno bogate in pomembne zgodovine Bližnjega vzhoda. To je mogočen in 
obnovljen križarski grad Krak de Chevalier. Takrat v 12. stoletju je Evropa presežke
svoje moške moči usmerila v ponovno osvajanje svete dežele in pri tem prinesla 
domov mnogo dosežkov tedaj zelo napredne arabske kulture, tam pa pustila tudi
precej svojih genov. Tako ni nobena posebnost videti modrookega ali svetlolasega
Sirijca še danes.
Iz gorate puščavske notranjosti smo se premaknili v čudovito zelene in rodovitne, pa 
tudi gričevnato razgibane kraje  sredozemskega zaledja, kjer je tudi vode dovolj. Tu 
je podnebje prijazno, zato radi sem zahajajo bogataši iz arabskega sveta, da se
umaknejo neznosni vročini. Za kontrast križarskemu gradu, ki so ga obnovili 
Francozi, pa stoji Saladinov grad na čudoviti naravni točki nad sotočjem dveh rek 
neobnovljen. Je pa zato Saladin tisti narodni junak, ki je združil arabska plemena in
ga še vedno zelo častijo.  
Prečkali smo gorski masiv neverjetno podoben našemu predalpskemu svetu, le da 
smo med belimi apnenčastimi skalami videvali nizke cedre in rastje precej podobno 
sredozemskemu, pa tudi mnogo cvetoče žuke je bilo vmes. Naslednji postanek  je 
bila Apameja, kjer smo med ruševinami med opoldansko pripeko izmerili rekordnih
46 stopinj. Nedaleč od tu leži  ob pomembni reki Orontes zelo tradicionalna Hama. 
Naseljena je od neolitika naprej, v rimskih časih pa so se domislili posebnega 
sistema namakanja višje ležečih polj. Ogromna vodna kolesa se še danes cvileče in 
škripajoče vrtijo in pršijo vodo daleč naokoli. Nekoč je na vsaki prečki viselo vedro in 
zlivalo vodo v akvadukt. V mestu je ob našem obisku potekal festival pomladi, kar je
pomenilo, da je proti večeru, ko je sonce malo omagalo, prišlo na plano vse, staro in 
mlado in se družilo in se sprehajalo med stojnicami. Tam je bilo vse od pralnih strojev
do oblek po zadnji sirski modi, le spominkov za turiste nikjer. Kupila sem galabejo za
500 sirskih funtov, kar je približno7 evrov. Prijazne domačinke so mi še pomagale 
izbrati primeren šal in me naučile , kako se ga pravilno namota okoli glave. Vsi so 
nas prijazno in radovedno opazovali, otroci so kar naprej fehtarili, naj jih slikamo, da
ni kazalo drugega, kot da skrijem fotoaparat.
Zopet smo zapuščali plodne doline ob rekah  in se pomaknili v notranjost proti 
Palmyri, znamenitemu mestu v oazi, ki je doživelo velik razcvet v rimskem času, ko je 
arabska kraljica Zenobija uspela mesto za krajši čas iztrgati Rimljanom. Palmyra je 
bila zelo bogata, nastala je na karavanski poti in še danes vidni ostanki templjev in
slavolokov so resnično impozantni. Danes je to mesto na robu puščave in  njena 
oaza je kot zeleno oko sredi kamenja in peska. Beduini, ki tu živijo, znajo gospodariti
z vsako kapljo vode. V ograjenih parcelah gojijo oljke, palme, granatna jabolka in
vsako drevo ima okoli debla jarek,v katerega dovajajo vodo. Na robu oaze je
postavljen beduinski tabor z več velikimi šotori za vsaj 30 ljudi. Tu smo na penastih 
blazinah domovali dve noči. Prvič smo doživeli, da so prišli do nas otroci in prosili za 
bakšiš, prvič smo se srečali s krdelom prestrašenih, a ljubeznivih psov, ki so jim naši 
gostitelji namesto kosa kruha zalučali kamen. Zvečer so nam pripravili ob ognju kaj 
čuden folklorni nastop z dvema najstniškima Cigankama, ki sta vabili moške k plesu 
in ob tem takoj omenjali denar. Celo alkoholne pijače so pripeljali v tabor in jih 
strahovito drago prodajali. Posebno doživetje so bile sanitarije, to je bil kontejner z
dvema školjkama za sto ljudi in kakšnih 500 litrov vode na strehi. In nekaj vrlih
sopotnikov je izkoristilo priložnost in se celo stuširalo. Saj kar ne morem verjeti!
Rikoss 1 / 2012 11
Prav z veseljem sem se pobrala iz tega kraja in res nas je čakalo krasno doživetje ob 
Evfratu. Šli smo se kopat na ogromno Asadovo akomulacijsko jezero. Ko smo se
razgledovali, kaj in kako do vode, kje se preobleči in kje pustiti stvari, so nas medse 
povabili domačini, ki so imeli piknik pod enim od dveh evkaliptusov. Druščina 5 
možakov med 25 in 40 leti nas je pogostila z jedmi iz žara in vsem ostalim, kar so
imeli s seboj. V bližnji restavraciji smo hoteli še skupaj spiti čaj za slovo, a se je takoj 
vmešal natakar in preprečil, da bi se vsedli skupaj. Še danes ne razumem, kaj je bilo 
spornega v druženju 5 zahodnjakov, 2 moška in 3 ženske , vsi okoli 60 let in 5 malo
mlajših Sirijcev.
Večer smo preživeli v bližnjem mestu Raqa, v lokalu, kjer smo bili 4 Slovenci edini 
gostje in so nas lastniki, 6 bratov takoj vzeli za svoje . Brez znanja ene besede
angleščine smo se ves čas nekaj menili, se smejali, se slikali, jedli za sirsko kuhinjo 
prav okusno hrano in za povrh še pili kavo in čaj in kadili šišo. Le račun je bil malo 
višji, kot je bilo spočetka dogovorjeno, saj so njihove številke tako »čudne«. Pa če 
dobro pomislim, je šlo pri tem striženju le za 1 evro po osebi.
Ostalo nam je le še eno mesto v Siriji, Alepo, kamor smo spet prišli v petek in tako s
sukom ni bilo nič. Čudovita citadela nad mestom ni mogla popraviti vtisa, da je mesto 
dokaj zanemarjeno in umazano, da ne rečem smrdljivo. Od presenečenja so nam oči 
izstopile iz jamic, ko smo pred pekarno opazovali Arabca, ki je sedel na tleh in s tal
pobiral kruh, ki je bil lepo eden poleg drugega položen na tla. V rokah je držal vrečko 
in kruh pakiral! Takoj nam je bilo jasno, od kod naše težave s prebavo…
To mojo neverjetno sirsko dogodivščino zaključujem z dogodkom,ki mi bo ostal za 
vedno v spominu. V nekem zakotnem mestecu sem se vračala k avtobusu. Rada bi 
prečkala cesto, a se je približeval mlad fant na motorju, zadaj je sedela mladenka. 
Dečko je zapeljal k meni, se mi široko nasmehnil in mi podal velik zapakiran piškot. 
Še pomahal je in odpeljel. Ob takšni pozornosti lahko zahodnjaka, vajenega
vsakodnevne mestne brezbrižnosti, skoraj zadene kap. Pri nas so tako prijazni lahko
samo majhni kužki!
Arabski svet je v vseh porah in velikih poglavjih življenja tako zelo drugačen od 
našega, da se sprašujem zakaj tako velike razlike. Razglabljam o zgodovinskih
vzrokih, a gotovo premalo poznam stvari, da bi jih lahko res razumela. To je bil vedno
precej enoten prostor, današnje države so nastale šele v 20.stoletju. Neprekinjena
poselitev od paleolitika dalje priča o primernosti in pomembnosti skozi vso zgodovino. 
Tu so imeli pomembne postojanke Grki z Aleksandrom Velikim in Rimljani, ki so
pustili čudovita mesta, ki jih danes opazujemo kot ruševine predvsem zato, ker je to 
področje  seizmično kar zelo aktivno. Z začetkom našega štetja se je tu pojavilo 
krščanstvo in se hitro širilo čez ves ta prostor. V bizantinskem obdobju postane 
državna vera vse do takrat, ko se v 7. stoletju pojavi islam, ki s svojimi idejami
nagovarja in vnaša red v življenje nomadov. Tedaj je bila ustanovljena Omajadska
dinastija in Damask je postal močan center nove vere in mogočno kraljestvo od 
Španije do Inda. Za tisti čas je značilna verska toleranca, ki se je končala  s prihodom 
Abasidov iz Perzije in Mezopotamije. Od 8. do 13.stoletja so uspeli ta prostor povsem
islamizirati, zatreti lokalne jezike, aramejščino recimo, in vpeljati arabščino in izriniti 
krščanstvo v nekaj enklav, ki pa živijo še danes. Islam je postal osnovni in edini 
življenjski model. Postal je vera in tradicija in odgovor na vsa vprašanja in izzive
Rikoss 1 / 2012 12
življenja do danes. Nekdaj napredne kulture, ki so ves čas zgodovine živele na 
prepihu raznih osvajalcev in bile stičišče mnogih karavanskih poti, kjer se niso 
pretakale samo dobrine, pač pa tudi ideje in nova spoznanja, so se uspele ograditi od 
vsega novega in se obrniti v svoje male skupnosti in živeti le po islamski knjigi vseh
knjig, Koranu. Križarski pohodi so 200 let vnašali nemir v te kraje, a Saladin je v 13.
stoletju združil vse Arabce od Bagdada do Kaira in porazil križarje, dokončno pa so 
opravili z njimi Mamluki. Sledili so Osmani, ki jih poznamo tudi iz naše zgodovine. To
obdobje je trajalo do konca 1. svetovne vojne, ko so se Turki postavili na napačno 
stran in za to krepko plačali. Arabcem so zavezniki obljubili samostojno državo, a so 
obljubo pojedli in si razdelili vplivna območja. Postavili so umetne meje . Libanon in 
Sirija sta padla pod Francoze, Palestina in Jordanija pod Britance, do prave
neodvisnosti je prišlo v Jordaniji leta 1939, vSiriji pa 1946. Turbulentno politično 
življenje tega dela sveta od tedaj naprej lahko redno spremljamo. Ljudje pa mirno
živijo svoj tradicionalni vsakdan, ki se malo spreminja skozi stoletja. V Jordaniji imajo
razsvetljenega monarha in država živi v miru s sosedi in ljudem gre mnogo bolje kot v
sosednjih državah. Sirija ima diktatorskega predsednika, že dolgo istega in politična 
svoboda in boljše življenje ostaja pred vrati.
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 13
4. INTEGRACIJA: Starševstvo in hendikep
Avtor: Slavica Zupanič
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Razprava, katere vrste družina je tista prava, v Sloveniji v zadnjem času dviguje 
precej prahu. Številnim civilnim iniciativam bi že zdavnaj moralo biti jasno, da je to
lahko le »srečna družina«, pa naj bo tradicionalna ali pa ona, ki štrli iz povprečja 
slovenske zakrknjenosti. Da med slednje spada tudi družina s hendikepiranimi starši,
sem dostikrat občutila na lastni koži. Nekih teoretskih raziskav, kako otroci doživljajo 
odraščanje v taki družini, s kakšnimi težavami se srečujemo hendikepirani starši, pri 
nas še ni bilo narejenih, v praksi pa ima vsak od nas svojo zgodbo. Skrajni čas pa je 
že, da okolica in družba zavržeta na smetišče miselnost, da invalidi nismo 
kompetentni starši.
Boj se začenja 
Že v nosečnosti sem ugotovila, da imam okrog sebe kar nekaj ljudi, ki so pripravljeni 
brezmejno deliti nasvete in mnenja; od zaskrbljenih, da bo otrok glede na moj slab
vid zame prevelika obremenitev, pa do tistih, začinjenih z zlobo, da otrok še shodil ne 
bo, pa bo že moral skrbeti za mamo. Vsem sem se prijazno zahvalila za skrb in jim
svetovala, da naj vsak pač rešuje svoje probleme. So pa številni od njih čez leta 
priznali, da so se zmotili.
Po rojstvu hčerke sem brez posebnih ovir, seveda na način, prilagojen svojemu 
ostanku vida, opravljala nego otroka in vsa ostala gospodinjska dela. Še največ težav 
v predšolskem obdobju mi je povzročalo striženje nohtov pri otroku in uši, ki jih je hči 
kar nekajkrat prinesla iz vrtca. Pri tem mi je neutrudno pomagala moja bivša soseda,
ki je cele ure presedela in brskala po hčerkinih laseh. Čeprav je bila to zares iskreno 
dana pomoč sosede, sem jaz pri sebi imela občutek večnega dolžnika. Ta kompleks 
podrejenosti zaradi najrazličnejših »uslug« je bil kar moj stalni spremljevalec, zato sta 
samostojnost in neodvisnost postala osnovno življenjsko vodilo. Pri sprejemu v vrtec
sem imela kar malo sreče. Ko je namreč vzgojiteljica ugotovila, da vidim tako slabo, 
da ob prihodu po otroka ne opazim, kje se ta nahaja v tistem trenutku, mi je kar sama
predlagala rešitev. Če me hči ni opazila, jo je vzgojiteljica opozorila na mojo 
prisotnost. Zelo zanimivo pa je bilo v zdravniških ordinacijah, ob vsakem prvem
obisku pri nekem zdravniku je bila najprej v ospredju moja očesna diagnoza, šele 
potem otrokova bolezen. Dostikrat sem se spraševala, kdo je pacient v otroškem
dispanzerju, jaz zaradi slabovidnosti ali otrok z vročino. 
Predšolska leta moje hčerke so bila enkratno in nepozabno obdobje, zaznamovano z 
brezskrbno preživetimi popoldnevi na igriščih. Mamice smo sklepale prijateljstva ob 
klepetu, otroci pa ob igri, marsikatero od njih drži še danes. Ker moramo starši
opozarjati svoje otroke tudi na nepravilnosti pri igri, nastane problem, če ne moreš 
spremljati otrokovega početja na določeni oddaljenosti, ker ga pač ne vidiš. Zato sem 
se z mamicami dogovorila, da so me ob skrajnih situacijah opozorile, sicer pa sem
medsebojne spore prepuščala v rešitev kar otrokom samim. Edini izstopajoč dogodek 
na igrišču je bil z znano slovensko novinarko. Otroci so se prerivali po peskovniku in 
nekaj jih je pristalo v pesku, med njimi tudi njen sin. Gospa je takoj pristopila k meni
Rikoss 1 / 2012 14
in na ves glas razlagala pred vsemi, da je moja hči njenega sina porinila v pesek, da 
je zdaj ves umazan, da se je to zgodilo, ker pač jaz zaradi invalidnosti ne zmorem 
obvladovati početja svojega otroka in da bo naslednji dan šla k svetovalni službi. 
Takoj sem jo potolažila, da lahko tudi jaz grem k njenemu šefu, ker slovenski mediji
pač ne potrebujejo novinarjev z tako pičlo etiko. 
Precej veselo in zabavno je bilo tudi pri nas doma, v bistvu je bilo tu zbirališče otrok 
ob slabem vremenu. Igrali smo družabne igre in pekli šmorn, ali kot se mu pravilno
reče, cesarski praženec, zato smo temu druženju dali naziv »šmorn party«. Še na 
cesarskem dvoru ga niso spekli toliko, kot jaz v tistem obdobju. Otroci so ob tem imeli
možnost spoznati prilagojene družabne igre za slepe in videti, da tudi hendikepirane
mamice opravljajo gospodinjska opravila. Zelo pomembno je, kako te stvari
predstavimo otrokom, ti sprejmejo to kot dejstvo, ki se v kasnejših življenjskih
obdobjih le stežka spremeni. Zato sem iskreno vesela, da imam še danes možnost
preko projekta Bontonček informirati in ozaveščati mlade po šolah o življenju na malo 
drugačen način. 
Kot se je hitro bližal čas otrokovega vstopa v šolo, je z enakim tempom kopnel 
ostanek mojega vida. Zgodilo se je sredi šolskega leta, ko je bila hči v prvem razredu. 
Poleg premagovanja stresa, šoka in praktičnih ovir sem največ pozornosti posvetila 
temu, da bi bil otrok čim manj prizadet zaradi moje izgube vida. Prvo in zelo kruto 
spoznanje ob tem je bilo, da je med videti malo in ne videti zelo velik preskok, drugo
pa, da v danem trenutku ni bilo ne organizacije, ne strokovne službe, na katero bi se
lahko obrnila. Pri matičnem društvu slepih in slabovidnih mi je takratni predsednik 
zagotovil, da nisem prvi tak primer in pri tem zagotovilu je tudi ostalo.
Da zares naredim vse najbolje za svojega otroka, sem se nekega dne odpravila do
svetovalne službe na osnovni šoli, z namenom, da jih zgolj obvestim o svojem stanju.
Tako strokovnega pristopa kot ta dan nisem kasneje nikoli več doživela, najprej 
obilica pomilovanja in usmiljenja, nato pa dva pametna nasveta; prvi, da je potrebno
otroka nemudoma vsaj za 14 dni odstraniti od doma, drugi, s strani socialne delavke
pa, da bi bilo bolje dati otroka v rejništvo. Ne morete si zamisliti, kako razočarana in 
ponižana sem odhajala iz šole, a hkrati mi je ta dogodek vlil novih moči in energije. 
Čez dobro desetletje sem omenjeno socialno delavko, takrat že upokojeno, srečala v 
neki trgovini. Seveda jo je takoj zanimalo, kako je s hčerko. Ko sem ji povedala, da 
končuje gimnazijo in da je uspešna športnica, je gospa z velikim socialnim čutom 
ponosno izjavila: »Je že prav, da ste takrat ravnali, kot smo vam svetovali.« Kar
verjeti nisem mogla svojim ušesom, ali se ženska dela norca, ali pa jo že daje
demenca.
Res je slabo, če so ljudje brezbrižni; če so pa preveč skrbni, pa tudi ni vedno dobro. 
To se je izkazalo, ko me je neka učiteljica na roditeljskem sestanku zaskrbljena 
vprašala, če vem, da ima moja hči pramena. Po mojem odgovoru se je verjetno 
odločila, da mi v bodoče takih vprašanj ne bo več postavljala.  
Sicer pa so šolska leta tekla dokaj uspešno, ni bilo ne učnih ne vzgojnih težav in zato 
tudi nasvetov šolske svetovalne službe nisem več potrebovala. Razmere so se kar 
naenkrat začele urejati; s pomočjo bele palice se je povečala moja samostojnost tudi 
zunaj doma. Organiziranje spremstev pa je takrat povzročalo še precejšnje težave. 
Uspehi so neposredno dvignili mojo samozavest in me pripeljali do ugotovitve, da ko
Rikoss 1 / 2012 15
sprejmeš sebe takšnega, kot si, takrat te bolje sprejme tudi okolica, torej dobesedno
rasteš v svoji notranjosti. V komunikaciji je bilo čedalje več asertivnosti (odločnosti), 
prednostna lestvica življenjskih vrednot se je nekoliko spremenila in dokoplješ se do
številnih spoznanj, nemalokrat zelo grenkih. K vsemu temu je veliko prispevala tudi
hči, ko je znala sovrstnikom vedno na ustrezen način predstaviti mamino drugačnost. 
Možnosti, da to spoznajo na lastne oči, prav tako ni manjkalo. 
Zdaj, ko je hči tik pred zagovorom svoje diplomske naloge, sva zares obe odrasli, 
četudi v enostarševski družini, z dodano vrednostjo hendikepa. 
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 16
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Pogoji za upokojitev 2012
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
Oglejmo si nekaj najpomembnejših pogojev za pridobitev in odmero pokojnine v letu
2012, ki jih določa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (uradno 
prečiščeno besedilo ZPIZ-1-UPB 4, Ur. l. RS, št. 109/06). 
1. uveljavljanje pravice do starostne pokojnine
A) Ženske
Ženske se lahko v letu 2012 upokojijo, če imajo: 
- 57 let in 4 mesece starosti in 37 let 9 mesecev pokojninske dobe (lani 57 let in 37
let 6 mesecev) ali
- 61 let starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe ali
- 63 let starosti in najmanj 15 let zavarovalne dobe.
B) Moški
- 58 let starosti in 40 let pokojninske dobe ali
- 63 let starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe ali
- 65 let starosti in najmanj 15 let zavarovalne dobe
2. Znižanje upokojitvene starosti
A) Zaradi vzgoje otrok
Zaradi najmanj petletne vzgoje in skrbi za vsakega rojenega ali posvojenega otroka,
se v letu 2012 v primeru skrbi
- za enega otroka lahko starost zniža za 6 mesecev in 15 dni,
- za dva otroka za 16 mesecev in 8 dni,
- za tri otroke za 29 mesecev in 8 dni ter
- za vsakega naslednjega otroka še za 16 mesecev in 8 dni.
Pri tem starostna meja za žensko ne more biti nižja od 53 let, za moškega pa 58 let.
O tem, kdo bo uveljavljal tako znižanje, se starša dogovorita.
B) Zaradi dela pred 18. letom starosti
Takšno znižanje lahko uveljavljalo le ženske. Samo ženskam, ki se nameravajo
upokojiti pri starosti 57 let in 4 mesece ter s 37 leti in 9 meseci pokojninske dobe, se
lahko navedena starost zniža, če so bile obvezno pokojninsko in invalidsko 
zavarovane, še preden so dopolnile 18 let starosti.
Starost se zniža za 11 mesecev za vsako leto (lani 10), prebito v obveznem
zavarovanju pred dopolnjenim 18. letom starosti, če je obdobje krajše od enega leta, 
pa enajst dvanajstin tega časa. 
Tudi v tem primeru se starost ne more znižati pod 53 let.
3. Dodana doba
Rikoss 1 / 2012 17
Za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine se poleg delovne
dobe in dokupljene dobe, lahko upošteva tudi dodana doba (npr. čas zaključenega 
študija, dejanski čas obveznega vojaškega roka, čas prijave kot iskalec zaposlitve ali 
brezposelna oseba ipd.).
V letu 2012 se upravičencu za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne 
pokojnine lahko upošteva enajst mesecev za posamezno leto obdobja (lani 10), ki se
šteje v dodano dobo (npr.: za tri leta študija se šteje 33 mesecev).
Dodana doba vpliva le na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne
pokojnine, ne pa tudi na njeno višino, saj se odstotek za odmero starostne pokojnine
določi brez upoštevanja dodane dobe. Dodana doba se ne šteje v delovno dobo. 
4. Družinska pokojnina za starše, brate in sestre
Starši, ki jih je umrli otrok preživljal do svoje smrti, v nekaterih primerih pridobijo
pravico do družinske pokojnine. Tako mora mati v letu 2012, ob smrti otroka, ki jo je
preživljal, dopolniti starost 56 let in 6 mesecev (lani 56 let), oče pa 58 let.  
Bratje in sestre umrlega zavarovanca, ki jih je preživljal do svoje smrti, pridobijo
pravico do družinske pokojnine, če izpolnjujejo pogoje, ki so določeni za otroke, ali 
pogoje, ki so določeni za starše umrlega zavarovanca. 
5. Vdovska pokojnina
Vdova in vdovec bosta v letu 2012 pridobila pravico do vdovske pokojnine, če bosta 
ob smrti svojega partnerja dopolnila starost 53 let. Če navedene starosti ne bosta 
dopolnila, dopolnila pa bosta starost 48 let, bosta pridobila pravico do vdovske
pokojnine z dopolnitvijo starosti 53 let.
V primeru, da vdova ali vdovec ob partnerjevi smrti nimata statusa zavarovanca
pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pridobita pravico do vdovske pokojnine,
če ob smrti partnerja dopolnita 48 let starosti. Če vdova brez statusa zavarovanca ob 
smrti partnerja navedene starosti ni dopolnila, dopolnila pa je starost 45 let, bo lahko
pridobila pravico do vdovske pokojnine z dopolnitvijo starosti 48 let.
Pod določenimi pogoji se lahko poleg lastne pokojnine izplačuje tudi del vdovske 
pokojnine.
6. Pokojninska osnova
Višina pokojninske osnove, od katere se odmeri pokojnina, se od leta 2008 dalje
praviloma določi na podlagi mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, 
oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v 
katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša.
Vir: ZPIZ
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 18
6. TESTIRALI SMO: Moj telefon je lahko vodič 
Avtor in sodelavec: Jožef Gregorc
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Veste kaj pomenijo kratice GNSS, GPS, GLONAS… ali pa imena, kot so Compas,
Galileo in tem podobna? Na nekaj teh vprašanj bo skušal odgovoriti pričujoči članek, 
hkrati pa bo skušal pojasniti, zakaj je moj ali vaš telefon, če je opremljen z navigacijo, 
lahko tudi naš, hm, vodič. 
GNSS ali globalna satelitska navigacija se je rodila v 60 letih prejšnjega stoletja za
potrebe ameriške vojske. Naloga tega sistema je bila predvsem pomoč pri 
natančnem določanju položaja tako prijatelja in lastnega plovila ali letala ter tudi 
sovražnika. Po enem od letalskih incidentov, ko je ena od ameriških letalskih družb
nad ruskim ozemljem pomotoma izgubila enega od svojih letal, pa je vojska odprla
sistem tudi za javnost, v izogib novim nesrečam v smislu nepooblaščenega prihoda v 
tuj zračni prostor. 
Pri GNSS je pomembno, da naprava vidi vsaj 3 satelite, zaradi nenatančnosti ur v 
sprejemnih napravah pa je bolje, da jih vidi 4 ali več. V optimalnih okoliščinah lahko 
naprava sprejema signal tudi do osmih satelitov. Najbolj znan GNSS je ameriški GPS
ali po naše globalni sistem pozicioniranja, ki ima v orbiti trenutno 28 delujočih 
satelitov in 2 rezervna, ter 5 postaj na Zemlji. Compas in Galileo sta v gradnji, Glonas
pa je sistem, ki bi v prihodnje prvi znal konkurirati ameriškemu GPS-u.
Za sprejem signala satelitov potrebujemo ustrezen sprejemnik, ki je lahko
samostojna naprava (Garmin ali drugi), lahko pa je sprejemnik vgrajen v drugo
napravo, kot so naši mobilni telefoni. Poleg sprejemnika potrebujemo tudi ustrezne
karte (zemljevide) in programsko opremo, s katerimi potem sprejemnik upravlja in s
pomočjo tega določa, kam moramo zaviti ali nam kaže, kaj lahko pričakujemo na poti. 
Sodobni sprejemniki imajo še druge dobrote, kot so GSM/UMTS povezava, WLAN,
BlueTooth, nekateri imajo FM radijski sprejemnik, odvisno od tega, za kakšne
potrebe je sprejemnik grajen, ima tudi merilnik kalorij, ali pripomočke za 
pomorce/letalce.
V našem primeru je bil GPS sprejemnik vgrajen v telefon Nokia, uporabljamo pa
programsko opremo Ovi Maps 3.04 s posodobljeno slovensko karto. Ideja tega
preizkusa je bila, če lahko GPS naprava nadomesti vodiča po neznanih poteh. 
Testiral sem tako, da sem najprej s prižgano GPS napravo prehodil znano pot, kjer
sem že lahko dobil prve ugotovitve, kar me je prignalo do tega, da sem za pravi test
potreboval pomoč enega od videčih, ker se je izkazalo, da obstaja potencialna 
nevarnost, da me lahko naprava pelje tudi na sredino ceste ali pa mimo podhoda.
Z videčo osebo sem opravil 2 testa na različnih lokacijah, ki sta bili med seboj 
oddaljeni več kilometrov, sam pa sem potem napravo še enkrat testiral na znani 
lokaciji kot preverbo, če ugotovitve, ki bodo spodaj zapisane, res držijo. 
Preden zapišem ugotovitve, je mogoče pametno povedati, kako priti do Ovi 
Zemljevidov. Če imate telefon, ki ima Ovi Zemljevide naložene v različici 3.03 ali 3.04 
in imate na telefonu (Nokiji) naložen komplet Talks/Zooms ali komplet Mobile
Speak/Mobile Magnifier lahko navigacijo uporabljate tudi slepi/slabovidni. Nekateri mi
Rikoss 1 / 2012 19
boste očitali, da niso podprte vse funkcije zemljevidov in boste imeli prav, podprti pa 
sta najvažnejši in to sta vožnja (zavoj-za-zavojem) ter hoja (zavoj-za-zavojem). Ker je
vožnja namenjena predvsem avtomobilistom, sem sam izbral hojo.
Predhodno sem moral v nastavitvah naložiti angleško vodenje (izbral sem vodenje z
imeni ulic), ker v slovenskem jeziku govorne navigacije za hojo še ni.
Ko izbereš vožnjo/hojo, je potrebno potem izbrati, kako boš določil-a pot. Imaš 3 
možnosti: iskanje prek zemljevida, pot domov, če imamo to točko določeno in 
shranjeno, ter nastavitev cilja, ki ponuja naslednje možnosti: zgodovina, išči,  
priljubljene in še enkrat možnost izbire lokacije z zemljevida, ki se prikaže na zaslonu
naprave.
Za slepe sta aktualni predvsem možnosti išči in zgodovina. V možnosti išči vpišeš cilj 
potovanja kot ulico ali pa podjetje, ter od ponujenih možnosti izbereš tisto, ki ustreza
tvojemu cilju, če cilja ni na seznamu, ponoviš iskanje z drugo možnostjo. V zavihku 
zgodovina je shranjenih nekaj zadnjih potovanj (iskanj), kar pomeni, da pogosto
rabljena iskanja najdeš tudi v zgodovini, da ni potrebno znova in znova vnašati
naslovov. S pritiskom na tipko OK pa se lahko veselica začne. 
Na pot se odpravimo, ko telefon najde napravo in satelite (ko ne piše več: čakam 
GPS). Priporočljiva dodatna oprema so slušalke v obliki čepkov, da čim manj 
pridušijo zvoke iz okolice. Slušalke se vključijo v zato namenjen priključek, nato pa 
lahko telefon pospravimo v žep na bundi/jakni/hlačah… 
Ko sem hodil, sem več ali manj lahko hodil po navodilih naprave, vendar je težava v 
tem, da zna naprava včasih odpovedati in se iz takega ali drugačnega razloga začne 
kujati. Tu je torej prva minus točka (stabilnost). To se zgodi predvsem na daljših 
poteh in ko kakšnega navodila navigacije ne upoštevaš.
Druga minus točka je pri dajanju navodil. Večkrat se namreč zgodi, da na zaslonu 
sicer kaže pravo pot, govori pa ti drugo.
Kar bi lahko navigaciji očital ali pa tudi ne, je nenatančnost kart, ker te na možnost 
podhoda ne opozori in te želi včasih peljati kar po cesti. 
Ima pa tako navigiranje tudi plus točke: 
Ena izmed njih je vsekakor dobrodošla pomoč, ko pot sicer poznaš, nisi pa prepričan-
a ali moraš zaviti zdaj ali pa na naslednjem zavoju (v primeru, da je karta natančna). 
Prav tako pozdravljam, da navigacija pozna imena ulic, kar znatno olajša potovanje,
pozna pa tudi bližnjice skozi parke in druge medprehode.
Ob zaključku navigacijo priporočim, ker je brezplačna (plačaš prenos podatkov, ko 
koristiš povezavo), ker te na poti načeloma ne ovira, na večini telefonov bi baterija 
mogla zdržati dogleden čas, torej čas, dokler ne pridemo do cilja in nazaj, če je ta cilj 
v nekem pametnem dometu.
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 20
7. DOBRO JE VEDETI: Predstavitev knjige Dotik znanja: Slepi in slabovidni
učenci v inkluzivni šoli
Avtor: Roman Brvar
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
Dejstvo je, da je vse več slepih in slabovidnih otrok vključenih v večinsko šolo. Žal pa 
tam ni na voljo primernega učno-didaktičnega gradiva in vsaj do neke mere 
usposobljenih učiteljev. Slepi in slabovidni otroci so zaradi takšnega stanja 
prikrajšani, saj niso v enakopravnem položaju s polnočutnimi vrstniki.  
Današnji čas narekuje hitro in kakovostno informacijo tako v procesu pouka kot v 
vsakdanjem življenju. Za učenca s težavami vidnega zaznavanja je pridobivanje 
informacij zapleteno, saj jih pridobiva pretežno po slušni in tipni poti oz. po okrnjeni
vidni zaznavi. Informacije in s tem razumevanje vsebin, dejstev in pojmov je
kakovostno le takrat, ko je prilagojeno dejanskemu zaznavanju posameznika. Zato
mora biti v procesu pouka marsikatera informacija podkrepljena z neposrednim
otipom na modelu ali predstavljena s tipno sliko.
Prevelik je svet, da bi ga z rokami objel in premajhne so nekatere stvari, da bi jih s
prsti prijel …
Za slepe je potrebno poiskati, narediti ali kako drugače prikazati nadomestno 
informacijo za slikovna in grafična gradiva. Glede na razvoj vključevanja slepih in 
slabovidnih dijakov v osnovno in srednje izobraževanje mora biti v srednji šoli bolj
zastopana tiflopedagogika. Slepi dijaki so izločeni prav iz tistih delov pouka, kjer bi 
lahko največ pridobili. Nekaj primerov: oproščeni so telesne vzgoje, terenskega dela 
in ekskurzij, orientacijskih pohodov, raznih vaj in praktičnega dela, zelo malo je 
ponazarjanj in nazornosti pri pouku, redko sodelujejo na tekmovanjih, oproščeni so 
dela na zemljevidu, grafu, preglednici. Vse te aktivnosti bi lahko izvajali tudi na teh
šolah.
Dotik znanja
Knjiga Dotik znanja s podnaslovom Slepi in slabovidni v inkluzivni šoli je aktualna in
dobrodošla informacija za učitelje, ki imajo v razredu vključene slepe ali slabovidne 
učence. Knjiga obsega dva dela, ki se med seboj dopolnjujeta in tvorita celovito 
informacijo o poučevanju slepih in slabovidnih.  
Prvi del z naslovom – Na poti k inkluziji« obravnava poglavja: Pričakovanja, starši in 
šola se pripravijo na vključitev, inkluzija v praksi, posebne komunikacijske poti, 
posebna znanja, posebna učila in učni pripomočki, prilagoditve učnih načrtov, 
posebni didaktični in metodični pristopi, nazornost, praktične oblike šolskega dela, 
inovativnost….
Drugi del z naslovom »Iz prakse« pa daje poudarek praksi. Tu bo učitelj dobil številne 
primere šolske prakse pri poučevanju slepih in slabovidnih otrok. Primer: kako 
Rikoss 1 / 2012 21
prilagajati učno gradivo za slepe in slabovidne učence, kakšne pripomočke in učila 
pri tem uporabiti, kako pripraviti ekskurzijo, obisk muzeja, izdelati ponazorilo, opraviti
opazovanja, meritve, prostočasne aktivnosti, tekmovanja itd.  
Gradivo za to prepotrebno knjigo je nastajalo skozi večletno pedagoško prakso v 
Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Vključuje tudi odlomke referatov učencev, 
njihova likovna dela in učne pripomočke. Posebno težo imajo predstavljena učila, 
tipne tehnike in prikaz prilagajanja didaktičnih gradiv za slepe in slabovidne učence. 
Z nastopom inkluzije se posebna znanja didaktike in metodike na velika vrata selijo v
redno izobraževanje. Del teh znanj je tudi posebna priprava na pouk s slepimi in
slabovidnimi učenci, ki med drugim vključuje tudi preverjanje in ocenjevanje znanja. Z 
vključevanjem slepih in slabovidnih učencev v večinsko šolo je lahko upravičen strah 
učitelja pred neznanimi zahtevami inkluzije. Zato je prav, da se z njenimi izzivi tudi 
seznani. Knjiga se dobi v vseh večjih knjižnicah, knjigarnah in v Založbi Modrijan, 
Ljubljana.
Predstavljam kratek odlomek iz knjige (Dotik znanja): »Vključitev slepih in slabovidnih 
učencev je lahko za šolo, kamor učenec prihaja, inovativen projekt, ki lahko šoli, 
učencem in učiteljem veliko doprinese in omogoči učenje za življenje iz vsakodnevne 
prakse. Seveda je največji izziv za učitelja, ki mora vedeti, kako lahko uspešno 
pristopi, kakšne metode in oblike dela naj uporabi ter seveda, kaj naj vzame v roke.
Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev je namreč potrebno poiskati, si pridobiti, 
narediti ali kako drugače prikazati nadomestno informacijo za slikovni in grafični 
material. Za nekatere slabovidne učence je lahko v pomoč povečalo, za slepe pa je 
vsaka grafična informacija le pojem brez vrednosti. Zato učenje slepih in slabovidnih 
zahteva inovativen pristop v načrtovanju in podajanju snovi. 
Delo učitelja je že v osnovi inventivno. Pri poučevanju slepih in slabovidnih učencev 
pride domiselnost še toliko bolj do izraza ter lahko pripelje do številnih inovacij in
prilagoditev. Prav inovacije, ki so prilagojene tipni, slušni in zmanjšani vidni zaznavi,
omogočajo slepemu in slabovidnemu učencu ter učitelju uspešno delo v razredu. 
Nekatere so zelo preproste in zahtevajo le učiteljevo idejo, materialna izvedba je 
zanemarljiva. Mnoge lahko domisli le učitelj, ki ima že več izkušenj s slepimi in 
slabovidnimi učenci, pogosto je zahtevna tudi njihova izvedba. Zato je nujno, da se v 
inkluzivni šoli uporabljajo izkušnje, dognanja in uveljavljene inovacije, ki so skozi leta
nastajala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Z oživitvijo Centra za pomoč slepim in 
slabovidnim bo to specialno didaktično bogastvo lahko na voljo za izposojo. … 
Vključitev 
Vključujoča (inkluzivna) šola se še išče, zato ste vi in mi poklicani, da ji damo pravo 
težo in vsebino. Če nič drugega, je dosedanja inkluzija pretresla ustaljene pedagoške 
norme in povzročila dvome ter nove poglede. Z inkluzivno šolo se končno lahko 
pogleda na pedagoški pristop kot celoto brez deljenja na take in drugačne. V 
središče vstopa otrok v vsej svoji celovitosti in individualnosti. To pa je dobro, saj tak 
pogled na otroka omogoča več enakosti v procesu vzgoje in izobraževanja za vse. 
Na ta način pa se spreminja tudi okolje in nekateri stereotipi. Specialna pedagogika 
in s tem tudi tiflopedagogika z inkluzijo končno postajata del obče pedagogike. Zato 
bodo morale večinske vzgojno-izobraževalne ustanove k otrokom s posebnimi 
potrebami pristopiti le nekoliko drugače, se z njimi seznaniti in tudi upoštevati 
Rikoss 1 / 2012 22
principe in zahteve specialnega izobraževanja. Del te naloge lahko opravi tudi knjiga
Dotik znanja. Inkluzija nikakor ni nekaj, česar bi se morali bati, ampak je lahko 
osvežitev za pedagoško prakso. Upravičen pa je lahko strah učitelja pred neznanimi 
zahtevami inkluzije. Zato je prav, da se z njimi seznani.«
Za uspešno vključevanje slepih in slabovidnih v večinske šole niso dovolj samo teoretična 
izhodišča, temveč uresničevanje le-teh v praksi. To pa niti slučajno ne more biti omejeno 
samo na izvajanje specialno-pedagoške pomoči s strani tiflopedagogov, temveč mora biti 
vključen celoten strokovni tim večinske šole, na katero se je vključil slep ali slaboviden 
učenec. Inkluzija bo tako uspešna le, če bodo upoštevani vsi ključni strokovni, 
izobrazbeni, osebnostni in socialni kriteriji, ki so nedeljivi v celoti integriranega
izobraževanja posameznika.
Kaj pa starši?
V današnjih razmerah si težko predstavljamo inkluzijo brez aktivnega sodelovanja
staršev. Starši pa ne smejo biti osamljeni. Pomagajo jim lahko tiflopedagogi,
svetovalni delavci in učitelji na šoli. Starši vključenega otroka bodo potrebovali 
naslednje informacije:
● kako se bo njihov otrok vključil v novo okolje; 
● kako mu bodo lahko pri tem v oporo;
● kako bodo sodelovali z učiteljem in drugimi člani strokovnega tima; 
● katera specialna znanja in spretnosti bo njihov otrok potreboval za uspešno 
vključitev; 
● kako bodo zagotovili specialne pripomočke in učila; 
● katera dodatna znanja bodo potrebovali, da bodo lahko pomagali šolajočemu se 
otroku.
Starši potrebujejo določeno znanje in ustrezno svetovanje. Njihovo sodelovanje s 
šolo in ustanovo za slepe (Zavod za slepo in slabovidno mladino) mora temeljiti na
odprtem partnerskem odnosu. Le takšen položaj staršev lahko pripomore k njihovi
uspešni vlogi pri opravljanju odgovornih nalog vzgojitelja in pomočnika otroku pri delu 
v šoli in doma.
Pogled naprej
Današnji čas postavlja pred starše in učitelje nove izzive. Poleg izobraževanja je 
izjemno pomembna vzgoja. Opozorila nekaterih šolskih sociologov o razvajenosti
otrok so še kako na mestu. Bogdan Žorž je v svoji knjigi Razvajenost, rak sodobne
vzgoje, zapisal: »Razvajanje ni v tem, ker bi imeli otroka preveč radi, marveč v tem, 
ker ga s tem prikrajšamo za pomembne izkušnje, brez katerih bo v življenju težko
shajal.« Še posebno usodna je lahko razvajenost za slepe in slabovidne učence. 
Starši morajo biti otroku v oporo kot partnerji in svetovalci. Omogočiti mu morajo 
optimalne pogoje za domače delo in prosti čas.  
Projekt vključitve lahko zaživi, če med seboj sodelujejo vsi udeleženci: učenec, starši, 
šola in specialna ustanova. Izjemno pomembno pa je tudi pravilno informirano in
ozaveščeno okolje, kjer poteka vzajemen proces prilagajanja okolja in posameznika. 
Slepi ali slabovidni učenec ne sme biti breme za šolo. To pa se lahko zgodi, če na 
Rikoss 1 / 2012 23
vključitev niso pripravljeni vsi udeleženci: šola kot celota in vsi učitelji v njej, slepi 
oziroma slabovidni učenec in njegovi videči sošolci, pa tudi starši.  
Ob zaključku te predstavitve pa še izsek iz članka prof. dr. Darje Kobal Grum z 
naslovom Kot biser v školjki: »Med knjigami, ki so bile izdane lani, vsekakor ne
moremo prezreti odlične knjige Romana Brvarja, učitelja zgodovine in zemljepisa in 
izvrstnega poznavalca poučevanja slepih in slabovidnih. Knjiga (izdala jo je založba 
Modrijan) se ponuja kot biser v školjki, saj je tovrstne literature kljub gostoti besed in
razprav o inkluziji slepih in slabovidnih otrok pri nas bore malo. Knjiga je izrazito
praktičen in na profesionalnih izkušnjah temelječ prispevek, ki bo prav vsakemu 
učitelju, ki v svoj razred pričakuje slepega ali slabovidnega učenca ali pa ga že 
poučuje, v veliko pomoč in oporo. Zanimiva je tudi za svetovalne delavce, 
spremljevalce slepih učencev, ravnatelje, specialne pedagoge, psihologe, knjižničarje 
in starše. Ta široka namembnost je še posebej spodbujena z dejstvom, da sta
metodika in didaktika poučevanja v inkluzivnem razredu s slepim ali slabovidnim 
učencem še vedno veliko premalo poznana. To pa ima lahko veliko negativnih 
posledic tako za posameznike kot za sodobno družbo. Dotik znanja naj se dotakne
vsakega izmed nas« (Šolski razgledi, 2011, št. 6, str. 11).
Knjiga Dotik znanja se dobi v vseh večjih knjigarnah in v Založbi Modrijan, Ljubljana, 
ki je knjigo izdala. V običajnem tisku si jo lahko izposodite v knjižnicah po Sloveniji. V 
elektronski obliki pa knjigo lahko dobite v knjižnici na Zvezi slepih in slabovidnih
Slovenije.
Kontakt: roman.brvar@siol.net
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 24
8. NAMIGI IN NASVETI: Učinkovito iskanje z Googlom – drugič, YouTube kot 
predvajalnik glasbe
Avtor in sodelavec: Brane But
Lektoriranje: avtor
Pošlji komentar
65. Učinkovito iskanje z Googlom - drugič 
Poglejmo si še nekaj priročnih nasvetov za učinkovitejše guglanje: 
Iskanje natančno določenih nizov 
Če želimo, da Google išče natančno takšno zaporedje oziroma niz besed, kot smo ga 
vtipkali v orodno vrstico za vnos iskalnega niza, takrat na začetek in konec niza 
vtipkamo narekovaje, npr.: "mi se imamo radi" ali "skype 5.0" ali "elizabeta II".
Kombiniranje ukazov
Pluse, minuse in narekovaje lahko v iskalnem nizu kombiniramo in si tako oblikujemo
sebi prilagojeno iskanje.
Iskanje po določeni spletni strani 
Googlu lahko ukažemo, da iskani niz išče samo po določeni spletni strani, na kateri 
sami želimo. V takšnem primeru za iskanim nizom napravimo presledek in nato
vtipkamo site: (besedo site in dvopičje), nato pa takoj brez presledka vtipkamo spletni 
naslov, npr.: pravice ugodnosti site:www.zveza-slepih.si
Iskanje kontaktnih podatkov
Večkrat bi radi poiskali kontaktne podatke nekega podjetja ali ustanove, pa jih na 
njihovih spletnih straneh težko najdemo. Google nam pri tem zelo pomaga. Če 
želimo npr. poiskati kontaktne podatke Zveze potrošnikov Slovenije, bomo v iskalno
okence vtipkali: kontakt site:www.zps.si
Iskanje po končnicah domen 
Če želimo iskanje omejiti zgolj na spletne strani znotraj ene države, bomo za ukazom 
site: brez presledka vtipkali domeno tiste države. Če bi npr. želeli o Charlesu Darwinu 
iskati zgolj po slovenskih spletnih straneh, bomo v iskalno okence vtipkali: charles
darwin site:.si
Iskanje katerekoli besede
Z ukazom * (zvezdica) Googlu povemo, naj med iskanjem na mestu te zvezdice
upošteva katerokoli besedo ali celo več besed.  
Če zvezdico vtipkamo na koncu iskalnega niza, bo Google iskal njegovo 
nadaljevanje. Zato bo med rezultate najprej uvrstil zadetke, kjer iskalnemu nizu sledi
še nekaj besed oz. ki nadaljujejo iskalni niz. Primer: edison je izumil *
Zvezdico lahko uporabimo tudi med besedami, če želimo Googlu naročiti, da je lahko 
med besedami na mestu zvezdice še kakšna ena ali več besed. Primer: vesela * 
jesen
Rikoss 1 / 2012 25
Iskanje znotraj razpona številk
Včasih bi radi poiskali nekaj, kar nas zanima samo znotraj določenega območja. V 
takšnem primeru med dve količini, znotraj katerih iščemo zadetke, vtipkamo .. (dve 
piki druga za drugo). Če npr. kupujemo avto, za katerega smo pripravljeni odšteti le 
1000 € do 1500 €, bomo v iskalno okence vtipkali: avto 1000€..1500€
Povezava: http://www.google.si/
Vir: Mislil sem, da obvladam Google, M. Mazzini, 2009
66. YouTube kot predvajalnik glasbe
YouTube je zelo priljubljen portal, mnogi ga uporabljamo največkrat za iskanje in 
predvajanje glasbe. Pri tem pa imamo kar nekaj dela, saj se moramo, ko se
predvajanje izbrane skladbe zaključi, ponovno priklopiti na portal in poiskati novo 
skladbo. Da ne bi imeli toliko odvečnega in nadležnega dela po vsaki izbrani in 
poslušani skladbi, si lahko pomagamo z zelo zanimivo in enostavno spletno aplikacijo
z imenom Tubalr, ki je brezplačna.  
Na portalu YouTube aplikacija Tubalr poišče najboljše skladbe izbranega izvajalca in 
jih razvrsti v seznam (Playlist). Če imamo radi glasbo različnih izvajalcev, imamo na 
voljo možnost, da nam aplikacija samodejno poišče glasbo, ki se ujema z našimi 
željami. Če dvakrat vpišemo istega izvajalca, aplikacija spremeni vrstni red 
predvajanja glasbe, tako da nam ni nikoli dolgčas. 
Aplikacija Tubalr se je hitro prijela pri ljubiteljih glasbe, o njeni uporabnosti se lahko
prepričate tudi sami. Na voljo je na spletnem naslovu http://goo.gl/KOwxF. Kliknite na
to povezavo in na strani, ki se odpre, v iskalno okence vtipkajte ime skupine ali
izvajalca, ki ga želite poslušati ter kliknite gumb Only (samo) ali Similar (podobno).
Aplikacija bo na portalu YouTube poiskala najboljše skladbe izbrane skupine oz.
izvajalca (Top Videos) ter jih predvajala po seznamu, ki ga je oblikovala. Če se 
registrirate oz. odprete račun (Account), si lahko najljubše skladbe tudi shranjujete.  
Aplikacijo Tubalr sem preizkusil, dejansko je zelo pripravna in jo ljubiteljem glasbe
zelo priporočam! 
Vir: http://www.racunalniske-novice.com
Povezava: http://goo.gl/KOwxF
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 26
9. OGLASNA DESKA: Vabilo k aktivnemu SOdelovanju slepih in slabovidnih na
področju likovne umetnosti 
Predstavitev projekta SOdelujem, Skupaj Integrativno na področju kulture  
Avtor: Katja Sudec
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
SOdelujem, Skupaj Integrativno na področju kulture je projekt, ki se od 18.1. 2012 
aktivno odvija v Galeriji Škuc in na drugih ljubljanskih likovno-kulturnih institucijah.
Ciljni skupini projekta so osebe z invalidnostjo in kulturni delavci. Oboji preko sklopov
delavnic in predavanj projekta aktivno sodelujejo in pridobivajo specifična 
metodološka znanja za večjo vključenost oseb z invalidnostjo na kulturnih institucijah. 
S tem si povečujejo možnosti svoje zaposljivosti v kulturnih institucijah. 
Projekt se osredotoča na usposobljanje za kulturni menedžment samoiniciativno 
predlaganih dopolnilnih projektnih modelov na izbrani kulturni instituciji in svetovanje
o programih, ki konkretno zadevajo animacije vodstev ob razstavnih in muzejskih
postavitvah, usposobljenost za sporočanje informacij o razstavah in muzejskih 
postavitvah (informativnih besedil na predstavitvenih prospektih, internetni strani,
ipd., za slepe in slabovidne).
Obe skupini sta ob zaključku sposobni v timskem duhu pripraviti predlog ter ga tudi 
izvesti.
Program usposabljanj je razdeljen na štiri sklope (vpogled v kulturno politiko; delo z
ranljivimi družbenimi skupinami; prakse dela na področju kulture in umetnosti; 
praktična priprava predlogov udeležencev), ki se odvijejo v obliki predavanj, 
dostopnih za širšo javnost in delavnic za aktivno delovno skupino projekta.
Tako vsebinsko projekt ponuja vpogled v strukturo dela v kulturnih institucijah –
muzejih in galerijah. Uvodni prvi del je namenjen jasni opredelitvi poklicnih profilov v
muzeju in galeriji, kar omogoča lažjo umestitev posameznikove vloge in identifikacijo 
vlog zaposlenih znotraj kulturne institucije. Projekt ponudi tudi pregled kulturne
politike Slovenije, s čimer dobijo udeleženci informacije o tem, kje, kako in zakaj 
iskati finančne vire ter kaj pričakovati od določene institucije. V drugem delu se 
udeleženci skupaj izobražujejo o metodologijah dela z ranljivimi skupinami, v tretjem
pa nadaljujejo s spoznavanjem praks dela z in za ranljive družbene skupine – slepe
in slabovidne v kulturni instituciji. V zadnjem delu so povabljeni k pripravi skupnega
predloga za dopolnitev kulturno-umetniškega programa. Zanj pripravijo finančni 
predračun, vsebino in metodologijo. Dolgoročno so udeleženci sposobni medsebojne 
komunikacije, izoblikovanja predlogov sprememb v kulturnih institucijah in tudi
izvedbe ob odobritvi predloga.
Med usposabljanjem so obravnavani tudi evalvacijski načini izvedenih projektov, kar 
omogoča samonadzor nad uspešnostjo opravljenega projekta in spodbuja 
kvalitativne spremembe dela.
Rikoss 1 / 2012 27
V projektu se izvajajo primeri učinkovitih praks iz tujine, kajti v projektu kot 
predavatelji sodelujejo tudi tuji strokovnjaki, ki že dolgo uspešno integrirajo invalide
oziroma sami uspešno delujejo kot osebe z invalidnostjo (slepi in slabovidni) na polju
kulture in vplivajo na razvoj podobnih programov po svetu. Projekt so podprli tudi
domači strokovnjaki, ki natančneje predstaviljajo lastne izkušnje ter posebnosti dela v 
Sloveniji.
Tako se na listi predavateljev znajdejo: Zdenka Badovinac (direktorica Moderne
galerije in Muzeja sodobne umetnosti), Dr. Evgen Bavčar (teoretik in fotograf), Rajka 
Bračun (pedagoginja v kulturi in kustosinja), Katja Beck Kos (samostojna 
producentka v kulturi), Simon Kardum (direktor Kina Šiška), Dr. Aksinja Kermauner
(specialna in rehabilitacijska pedagoginja, docentka na Pedagoški fakulteti Koper),
Jovana Komnenič (vodička po muzejih in galerijah v Berlinu), Tevž Logar (umetniški 
vodja Galerije Škuc), Polona Lovšin (umetnostna zgodovinarka), Borut Rovšnik
(vodja programov za otroke in programov evalvacije v Mestnem muzeju Ljubljana),
Dirk Sorge (umetnik na področju zvoka in novih medijev, študent psihologije), Katja 
Sudec (samostojna pedagoginja in svetovalka v kulturi, koncipiranje ter vsebinsko
vodenje projekta SOdelujem), Boštjan Vernik Šetinc (diplomirani pravnik, zagovornik
načela enakosti pri Uradu Vlade RS), Anja Winter (vodička za slepe in slabovidne v 
številnih kulturnih institucijah v Berlinu) ter drugi. Hkrati so nas v Ljubljani sprejeli v
galeriji Equrna (direktorica Taja Brejc Vidmar), Ministrstvo za kulturo, oddelek likovna
umetnost (Sekretarka direktorata za likovno umetnost Judita Krivec Dragan), na
SCCA (mag. Marija Mojca Pungerčar, Dušan Dovč, Maša Ekar in Mateja Lazar), 
MSUM (Adela Železnik) in ne nazadnje na Centru za pomoč slepim in slabovidnim 
ter Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije (Tomaž Wraber in Bogdan Saksida).
Izbran način interdisciplinarnega in timskega dela spodbuja sodelovanje strokovnjaka 
iz kulturne institucije ali umetnika z osebo z invalidnostjo ob vzpostavitvi
predlaganega projekta. Zato potekajo usposabljanja sinhronizirano – oboji se
sočasno udeležujejo tako predavanj, ki zadevajo delo na kulturnih institucijah, kot 
tudi dela z osebami z invalidnostjo. Hkrati skupini izmenjujeta mnenja in znanja ter se
pri delu spoznavata, saj je za kakovosten dialog potrebno razumevanje drug
drugega. Ta način omogoča učinkovito izmenjavo izkušenj in znanja. 
Na koncu gre tudi za motiviranje in pritegnitev širše javnosti k predstavitvi umetnosti
oziroma k muzejskim in galerijskim postavitvam. Nenazadnje gre tudi za za
ozaveščanje družbe ter širjenje njene razgledanosti, odprtosti, prilagodljivosti in 
tolerantnosti.
Ob zaključku le povzetek razmišljanja gospoda Evgena Bavčarja: 
Osnovne človekove pravice predvidevajo za osebe z invalidnostjo enake možnosti 
tudi v dostopu do informacij – dokler ni informacije, tudi ni potrebe po njej – kar je v
primeru vključevanja oseb z invalidnostjo, še posebej slepih in slabovidnih, pereč in 
ponavljajoč problem. Treba bi bilo omogočiti prost pretok informacij in izbrano 
družbeno skupino informirati o obstoju programskih dejavnosti in prikazovanj. Ta
skupina ljudi nam hkrati lahko poda znanja, ki nam razširijo pogled in delovanje.
Projekt je v tem času dosegel v Ljubljani za prvo izvajanje veliko število 
posameznikov tako laične kot strokovne publike. Aktivna skupina pa že delovno 
pripravlja svoje predloge novo nastajajočih projektov. 
Rikoss 1 / 2012 28
Usposabljanje se bo maja ponovilo še v Mariboru, zato vas v tem informativnem
besedilu že vabimo k sodelovanju.
Usposabljanja se bodo v Mariboru odvijala večinoma na Društvu za slepe in 
slabovidne, kjer so projekt sprejeli odprtih rok, na čelu s predsednico društva, gospo 
Ivico Kotnik.
Za informacije o natančnem datumu pričetka predavanj ter o prvem javnem dogodku 
pa vas vabimo, da spremljate objave na vaših odzivnikih. Na vašo željo pa vam to
informacijo aprila posredujemo tudi po e-pošti.
V pričakovanju osebnega srečanja z vami vas vljudno vabimo k sodelovanju! 
Prijavitelj projekta je Društvo Škuc, Galerija Škuc, sam projekt Sodelujem pa delno
financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru
Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost 
možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig 
zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni 
vključenosti«. 
Opomba: Projekt se zaveda šibke privzete uporabe besede invalid, kar smo po
premisleku nadomestili s poimenovanjem: oseba z invalidnostjo. Dr. Evgen Bavčar 
pa opozarja, glede na tuje standarde, še na naslednje možne zamenjave: invalid z
besedno zvezo oseba z odvzeto svobodo. Za besedno zvezo ranljiva družbena
skupina predlaga skupina v položaju ranljivosti, izraza slep in slaboviden pa
nadomešča z oseba brez oz. s prikrajšanim vidom. Projekt zaradi terminološke 
kompleksnosti in nejasnosti vključuje predavanja različnih strokovnjakov s področja 
teorije dela z ranljivimi družbenimi skupinami, z namenom ozavestiti ta vidik izbora
primernejše nediskriminatorne terminologije. Sam termin invalid v tem trenutku
uporabljamo v skladu z razpisno dokumentacijo ter prevodom Splošne konvencije o
pravicah invalidov. V času projekta si pravtako prizadevamo za predlog 
najprimernejšega izrazoslovja.
Informacije o projektu si lahko ogledate na: http://www.so-delujem.com/projekt-
sodelujem ali jih pridobite preko e-pošte projektsodelujem@gmail.com (Katja Sudec,
vsebinski vodja projekta, ter Sergeja Bevc, asistentka). Z veseljem vam odgovorimo
na vsa dodatna vprašanja!
Na vrh
Rikoss 1 / 2012 29
10. NOVIČKE: SkypeTalking
Avtor in sodelavec: Jure Srebrović 
Lektoriranje: Albert Kolar
Pošlji komentar
V naslednjih vrsticah predstavljam programski dodatek SkypeTalking, dodatek, ki
omogoča slepim in močno slabovidnim lažje rokovanje s Skypom, programom za 
brezplačno internetno telefonijo.  
Kaj je SkypeTalking?
To je program, ki omogoča, da je Skype - program za brezplačne klice preko 
interneta bolj dostopen slepim in močno slabovidnim osebam. To mu omogoča 
Skype Appy Wrapper skupaj z vašim bralnikom zaslona ali podporo SAPI5 (Speech
Application Programming Interface). SkypeTalking od programa Skype zbira
informacije in jih na bolj enostaven način posreduje vam, hkrati pa od vas sprejema 
informacije in jih prav tako pošilja Skypu. SkypeTalking deluje z vsemi različicami 
Skype od 3.0 do zadnje in bo deloval, vse dokler bo v Skype integriran Appy
Wrapper, ki je programček v Skypu in vsem Skype dodatkom sporoča ali pa od njih 
sprejema informacije, povezane s samim Skypom. SkypeTalking najavlja večino 
opozoril s strani Skypa. Podprte niso samo nove informacije, ki so prišle s Skype
verzijo 4 in dalje, saj le te niso registrirane v Appy Wrapperju. Appy Wrapper se je
namreč prenehal posodabljati s Skypovo različico 3.8.0.188, kljub vsemu pa 
SkypeTalking na Skypu zelo dobro deluje. Prav tako v SkypeTalking iz istega razloga
ni podprt chat na FaceBooku, profili in osebna sporočila uporabnikov pa so podprta 
le, če vsako osebo vsaj enkrat v življenju kliknete tako, da odprete njegovo okno. V 
nasprotnem primeru se vam prikažeta zgolj ime in polje SkypeName, ki je pri
FaceBooku vedno xmpp in koda, sicer pa vam sporoči, da ta uporabnik ni potrjen, da 
bi vas lahko kontaktiral. Ostale stvari pa odlično delujejo.  
SkypeTalking vam lahko najavi vsa vaša stanja, stanja vaših prijateljev, odhodne in
dohodne klice, datotečne prenose in še mnogo več. S SkypeTalkom lahko prav tako 
lažje dostopate do nekaterih stvari, kot so seznam stikov, profili uporabnikov itd.
SkypeTalking, za razliko od ostalih dodatkov, ki so bili narejeni pred njim, ne
omogoča zgolj branja informacij, ampak ima tudi svoja okna, da lahko stvari v Skypu 
lažje izvedete. Tako na primer vam ni potrebno oditi na Skypov seznam stikov,
temveč zgolj odprete SkypeTalkov seznam stikov in se po njemu brez težav 
pomikate po vaših stikih, saj je seznam narejen v načinu list view s petimi stolpci: 
ime, skype ime, stanje, besedilo razpoloženja in stolpec zadnjič viden, ki pa jih slepi 
uporabniki, če nimate SkypeTalkinga, v novejših različicah Skype sploh ne vidite več.  
SkypeTalking je izdelal moj prijatelj Hrvoje Katić iz Zagreba, ki je zelo močno 
slaboviden, lahko bi dejali slep. Program je bil prvenstveno izdelan za brezplačen 
bralnik zaslona NVDA, saj se na začetku preko tega ni dalo v Skypu skoraj nič videti 
in najti. SkypeTalking je v prvih različicah zgolj bral in izgovarjal podatke, kot so chat, 
stanja stikov in klici, nato pa je Hrvoje razširil SkypeTalking z novimi možnostmi,
uvedel je Skypove lastne obrazce oziroma okna in razširil podporo tudi na ostale
bralnike zaslona. Trenutno SkypeTalking podpira naslednje bralnike zaslona: Jaws,
Rikoss 1 / 2012 30
Window-Eyes, System Access, Dolphin proizvodi Hal/Supernova, NVDA in pa s
SAPI5 govorom, če nimate nameščenega nobenega od navedenih bralnikov 
zaslonske slike.
Program je narejen iz dobre volje in je brezplačen. Podpira seveda tudi brajico, razen 
pri klasičnem SAPI5 govoru. Program SkypeTalking so poleg angleščine in 
hrvaščine, ki jo je že od začetka izdelal Hrvoje, s prostovoljci, ki so se mu 
prostovoljno javili, prevedli v naslednje jezike: arabski, beloruski, bolgarski, češki, 
danski, nemški, španski, finski, francoski, hebrejski, madžarski, italijanski, japonski,
gruzijski, latvijski, litvanski, makedonski, malajski, poljski, portugalski, ruski, srbski,
turški, ukrajinski, kitajski in seveda tudi v slovenski jezik, v katerega sem
SkypeTalking prevedel jaz, kar v praksi pomeni, da vam SkypeTalking vsa opozorila
izgovarja v slovenščini, seznam stikov se vam prikaže slovenski, čarovnik za 
ustvarjanje SMS sporočil, skratka vse, kar je v SkypeTalkingu, je slovensko. To, kaj 
vam bo SkypeTalking izgovarjal in česa ne, lahko nastavite v nastavitvah 
SkypeTalking, ki jih dobite tako, da pritisnete kombinacijo alt control shift in p.
SkypeTalkovi ukazi delujejo, neglede na to, kje v računalniku se vi trenutno nahajate, 
saj SkypeTalking deluje v ozadju v system trayu.
Kako namestimo skypeTalking?
Najprej moramo imeti nameščeno aplikacijo Skype in ustvarjen Skype račun. Potem, 
ko smo se s Skype prijavili, gremo na internetno stran:
http://code.google.com/p/skypetalking/, s katere prenesemo programček 
SkypeTalking na naš računalnik. Program lahko dobimo v dveh različicah. 
Prva je portable (prenosna različica). To pomeni, da se program ne namesti, ampak 
ga zgolj prekopiramo nekam na disk in ga odpremo. Vendar je dosti bolj priporočljiva 
namestitvena različica, ki se po prevzemu s spleta namesti na računalnik kakor vsak 
drug program. Trenutno zadnja uradna različica SkypeTalkinga je 0.9.6, ki ga lahko 
prenesemo s povezave:
http://skypetalking.googlecode.com/files/SkypeTalking_0.9.6_Setup.exe.
Ko program namestimo, se odpre Skype-ovo opozorilo za avtorizacijo
SkypeTalkinga, v tem primeru moramo pritisniti tipko tab in potrditi gumbek allow. Ko
to potrdimo, smo s tem dovolili SkypeTalkingu, da začne uporabljati Skype in bralnik 
zaslona vam bo povedal. SkypeTalking je pripravljen, trenutno vpisan uporabnik je X
X X (vaše polno ime, ki ga imate vpisanega v Skype profilu). Opozorilo: Če v Skypu 
nimate nastavljenega pogleda na compact view, kar pomeni, da imate default in je
vse v enem oknu, je velika verjetnost, da opozorila ne boste opazili. V tem primeru je
potrebno ročno potrditi SkypeTalking. To pa storimo tako, da odidemo v Skypu v 
meni Tools, izberemo Options, nato izberemo Advanced in se s tabom premaknemo
do povezave Manage other programs access to skype. Ko izberemo to povezavo,
(link) moramo s tabom poiskati SkypeTalking, običajno je to edini program, ki je 
napisan, v nasprotnem primeru se ga najde s puščico in nato s tabom izbrati change. 
Ko smo potrdili change, pa s tabom odidemo do mesta, kjer reče Do not allow 
program to use skype. Nato s puščico gor izberemo Allow program to use Skype. Ko 
smo to naredili in potrdili z enter, lahko zapremo Options in SkypeTalking bo pričel z 
delovanjem.
Sama namestitev je sprogramirana tako, da se po namestitvi kot jezik izbere auto, v
našem primeru bo v veliki meri sicer to res slovenščina, vendar bodo gumbki: v redu, 
Rikoss 1 / 2012 31
prekliči, uporabi in zapri ostali angleški. Zato se priporoča, da v SkypeTalking 
nastavitvah po namestitvi izberemo ne auto, pač pa slovenščina. Ko smo vse to 
postorili, SkypeTalking namestili in ga avtorizirali s Skypom, lahko prične program z 
delovanjem.
Še eno opozorilo! Če imate nameščeno v samem Skypu, da se vam zaganja s 
sistemom Windows, morate v SkypeTalkingu obvezno izbrisati kljukico na možnosti
samodejno zaženi Skype skupaj s SkypeTalkingom, sicer lahko pride do zmešnjave.
Kako uporabljamo SkypeTalking?
Program kot ukaze uporablja kombinacijo tipk alt, control in shift, oziroma desni alt in
shift. Vsi ukazi torej vsebujejo te 3 tipke plus tipko, ki je specifična za določen ukaz. 
Nekaj najpomembnejših ukazov in storitev SkypeTalkinga
SkypeTalking lahko izvršuje določena opravila ali vam prikaže obrazce, s katerimi je 
delo bistveno lažje. Od lastnih oken, neodvisnih od Skypovih, vsebuje naslednja
okna: Seznam stikov (alt + control + shift + f 11). Hitro klicanje (2 krat alt + control +
shift + l), tukaj imamo edit, v katerega vpišemo Skype ime našega stika, če pa 
delamo konferenco, pa imena, ločena z vejicami. Če kombinacijo pritisnemo samo 
enkrat, nam zgolj pove ali je klic z osebo: aktiven, na čakanju ali prekinjen. Pisanje 
SMS sporočil Alt + control + shift + S) je narejen tako, da je prvi edit za vnos 
telefonske številke, pri čemer mora ta nujno biti napisana v mednarodnem formatu 
+386xxx, ko pa damo ponovno enter, dobimo način edit za vnos besedila. Opomba: 
Pošiljanje SMS sporočil je možno samo, če imamo na Skype računu kupljen kredit. 
SkypeTalking nas samodejno z zvočnim signalom opozori, ko število znakov doseže 
ceno enega SMS sporočila. Možnosti, ki pa nimajo svojih oken pa so: Alt + ctrl + shift 
+ d trajanje klica, alt + ctrl + shift home se oglasimo, če pa je klic že aktiven, pa ga 
damo izmenično na čakanje ali v tek, end je za prekinitev zveze, page up je za 
delanje konference, page down pa za vklop ali izklop mikrofona. Ostale bližnjice pa
predlagam, da si pogledate kar sami, tako da greste v SkypeTalkingu na nastavitve
(alt + control + shift +p), s puščico dol ali tipko end do tipkovne kombinacije in potem 
imate s tabom list view z vsemi bližnjicami in opis, kaj se zgodi, če se pritisne to in to. 
Tipkovne kombinacije lahko pregledujete tudi z načinom za učenje (alt + control + 
shift + k). Ko to kombinacijo ponovno pritisnemo, se način za učenje izključi. 
Pomembno: SkypeTalking ponuja nekaj drobnih storitev, ki jih predvsem slepi
uporabniki Skypa, novejšega od 3.8.0.188, sploh nimajo več, nekaterih pa nimajo niti 
videči. Statusov Not Available (Nedostopen) in Skypeme (Pokliči me) imamo od 
Skypove verzije 3.8 dalje le še SkypeTalkingovci, saj so v uradnem Skypu
onemogočene. Prav tako slepi ne moremo več videti v novejših Skypih, kdaj je bil 
kdo nazadnje viden oziroma prisoten (vpisan) v Skype. SkypeTalking pa to prikaže
tako v seznamu stikov, kot tudi v njihovih profilih. Pri Datotečnih prenosih lahko 
vidimo poleg prej omenjenih podatkov še, zakaj točno je bil prenos preklican. Ko se 
SkypeTalking zažene, prične vsa stanja naših stikov in vse druge dogodke beležiti v 
RAM, med njimi pa se pomikamo z ukazoma alt + control + shift + vejica ali pika. Z
znakom minus (dash) pa določimo, katero vrsto dogodkov bomo pregledovali. 
Rikoss 1 / 2012 32
Za ostala pojasnila sva vam na voljo avtor Hrvoje Katić na naslovu: 
hrvojekatic@gmail.com, ali pa jaz na naslovu: jure.srebrovic@guest.arnes.si.
Na vrh
© 2002-2012, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije