DR. VINKO BRUMEN — Buenos Aires
PRIKAZ GORŠETOVE UMETNOSTI
NASA
KRIZANTEMA
5.	Da moremo to doseči, je vsakomur izmed nas, poleg osebnih darov in zmožnosti in pa zunanjih pomoči in pobud, zlasti potrebna ¡svoboda. V prvi vrsti svoboda, ki je odsotnost prisile, svoboda, ki vsakomur dopušča, da išče resnico, da ima za resnico in more tudi drugim priobčiti to, kar je spoznal kot resnično. Nihče ne samo ne ¡sme, niti ne more nikogar prisiliti, da spozna kot resnično, česar ni zares spoznal; za resnično je mogoče imeti le nekaj, kar se je kot resnično pokazalo. Saj drugi lahko pomagajo odstraniti zaveso, ki zakriva dejanskost: povedo, kako jo oni vidijo, naštejejo razloge, zaradi katerih vidijo resnico tako..., a potem morajo vsakomur pustiti, da resnica nekako zažari v njegovi lastni duši, da v njej vznikne ne le kot stvarna resnica, tudi kot njegova, osebna resnica. Le tedaj jo more res osebno imeti za resnico, le taka more oploditi njegovo iskanje popolnosti. Zato vsakdo sme pričakovati in terjati, da se mu pusti svoboda, ki je odsotnost vsake prisile.
Svoboda pa pomeni še nekaj več. Je tudi dovoljenost izbire, kadar se nekomu odpre več poti, čeprav morda nobena ni čisto zadovoljiva, a vsaka po svoje pomaga k popolnosti, ki jo išče, ail vsaj, da se ji nekoliko približa. Zlasti v praktičnih odločitvah prihajamo cesto v tak položaj, da moramo izbirati. Dovoljeno nam mora biti, da izberemo tisto, kar imamo za najboljše tedaj v tistem položaju. Tudi v tem nam more marsikdo pomagati z nasvetom in zgledom, siliti k taki ali drugačni odločitvi pa nihče ne sme. Odločiti se smemo in moramo le za tisto, kar nas po najboljši vesti in vednosti more voditi k cilju. A za to smo tudi sami odgovorni; odgovornosti nas nihče ne more oprostiti niti je nihče ne sme odvzeti. Tudi tu gre za svobodo, ki jo potrebujemo in do katere ima vsakdo kot oseba pravico.
6.	Svoboda je torej ena izmed temeljnih življenjskih vrednot, ker nam omogoča spoznati in uresničiti druge vrednote. Kdor nam krati ali jemlje svobodo, v koreninah izpodrezuje naše prizadevanje za popolnost, katere iskanje je naša najgloblja človeška dolžnost. Svoboda pomeni celo pravico, da tvegamo kako zmoto, kajti če bi hoteli to tveganje povsem izločiti, bi morali zatreti vse iskanje, s čimer bi si zaprli vsako pot k izpopolnjevanju.
V svojem najglobljem bistvu je svoboda pravica, da verujemo in sporočamo drugim, kar imamo pošteno za resnično, da ravnamo tako, kakor imamo po svojem prepričanju za dobro in pravo. Pomeni, da nas nihče ne sme siliti, da imejmo za dobro in sledimo nečemu, česar nismo kot tako spoznali. Vsak poizkus tako storiti bi bil nasilje in okmjevanje osebnega človeškega dostojanstva. Bog spoštuje človekova poštena spoznanja in osebne odločitve,
»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■M
odkod tedaj pravica ljudem, da si drznejo to pravico kršiti? Seveda smo dolžni svoj um izšolati, da bo čimbolj ¡sposoben odkriti resnico, in svojo vest izoblikovati, da bo prav spoznala, kaj je resnično dobro. In dolžni smo sprejeti pomoč, ki jo za to moremo dobiti pri drugih. A pomoč, ne nasilje. Tega tudi zato ne, ker nihče ne more tako kot mi sami doživeti našega osebnega položaja, zato tudi ne tako dobro presoditi, katera je naša naloga v tem konkretnem primeru.
7.	Nekoč ¡smo imeli domovino, živeli smo v domačem kraju med domačimi ljudmi, tam smo se izšolali in stopili v življenje. Imeli smo načrte in jih začeli izvrševati. Bili smo bogati, čeprav tega tedaj nismo vedeli. Domovino res zna prav ceniti le, kdor jo je izgubil. Mi smo to bogastvo izgubili. Odšli smo v ¡svet, da bi rešili vsaj nekaj nekdanjega bogastva, svobodo. Želeli smo še dalje živeti in ravnati v soglasju s svojimi spoznanji in prepričanji. Nismo mogli dopustiti, da bi nam kdo narekoval, kaj je resnica, da bi nam zapovedoval delati, česar nismo mogli imeti za pravo.
Odšli smo, ker smo hoteli rešiti svobodo, našo belo krizantemo, edini ostanek našega nekdanjega bogastva, če še to izgubimo, smo izgubili prav vse. Kdo si sme tedaj dovoliti, da nam to svobodo zanika, da nam tukaj vsiljuje svoje nazore in nam ne pušča, da sledimo edinemu merilu pravosti, ki ga imamo, svojemu lastnemu spoznanju, svoji lastni vesti? .Ni pretveze, še tako idealno prepleskane, ki bi komu mogla dati pravico do tega. Preveč nas je stala naša krizantema, da bi si io sedaj pustili odvzeti. Nezvesti bi bili vsem žrtvam za našo svobodo, če bi to dovolili. Siaj ie ves naš boj bil boj za svobodo, pa naj bi jo redki, ki smo jo rešili, sedaj sami odvrgli!
Kdo ima pravico, da svoje misli in mnenja razglaša za edino resnico, obvezno za vse in za vsakogar, da zavrača :.n obsoja v.sa drugo spoznanja, namesto da bi tudi sam poslušal, premer-jal, dokazoval in tako skupno z drugimi skušal priti do boljše, čistejše resnice? Tudi če bi kdo bil nezmotljiv in bi imel absolutno jamstvo, da misli in sodi v vsem pravilno, mu to ne bi dalo pravice, da posega v svobodo soljudi, ki vidijo in presojajo stvari malo drugače. Toliko manj pravice za to ima, kdor je prav tako kot njegovi vrstniki podvržen zmoti, kdor se mora prav tako za resnico šele boriti, jo iskati.
Namest0 da drug drugemu trgamo belo krizantemo iz gumbnice ali jo škropimo z blatom, bi mogli svoie krizanteme združiti in povezati v šopek: ustvariti bi si mogl; kulturno ozračie, kjer bi v polni in široki svobodi mogel vsakdo napraviti iz sebe res največ kar mu njegova narava dovoljuje. Ob tem pa tudi drugim pomagati do enake, najvišje dosegljive popolnosti.
■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■M
KRIŽ \ PREDALE
1.	Ivan Cankar mi je vedno ljub in ga rad prebiram. Poleg poezije, ki jo občudujem, iščem v njegovih spisih tudi presojo naših vrlin in naših napak. Pogrešam ga med nami, kjer bi imel dovolj dela, in cesto premišljujem, kaj bi o kaki zadevi sodil, če bi nas poznal.
Onkrat sem spet vzel v roke njegovo Gospo Judit. Predgovor te knjige bi se splačalo prepisati kar v celoti, tako žadeto je napisan tudi za naše razmere. Berimo: „Zgodilo se je, da je stopil v čedno hišo slovenske poezije nespodoben človek, pljunil v prijazen pozdrav na mojo suknjo ter... mi je s tenkim svojim glaskom zapovedal, da naj poberem šila in kopita ter ostavim ta čisti hram slovenske literature." Morda bi zamenjl besedi „poezija“ in „literatura“ s 'splošnejšo „kultura“, pa bi mogli misliti, da je t0 napisal kdo med nami.
Prav tako so povsem sodobne tele besede iz istega Predgovora: „Z velikimi črkami so (že v svoji mladosti) zapisali v moje srce, da je glasna morala, tisto morala namreč, ki je tako bahato nalepljena na tolsti obraz, le spodobna tujka za duševno nečistost. Nikoli me ni varal pobožen pogled, že takrat sem videl hladno zlobo v njem... Zato je zdaj reč taka, da se ognem moralnemu človeku v velikem kolobarju in da sem od srca vesel, če pobere kamen in ga zaluči za mano. Njegovo sovraštvo je znamenje, da nisem njegove sorte.“ (Ivan Cankar, Zbrano delo XII. Ljubljana 1970, str. 7 in 11.)
Kar se nas tiče, se sociologi, ki toliko govore o spreminjanju v svetu, gotovo motijo. Kajti mi smo bili, smo in bomo, hrast se omaje in hrib, mi ne.
2.	Med Cankarjevimi spisi, ki jih večkrat vzamem v roke, je Bela krizantema. Mnogo misli mi budi ves spis, posebno pa mi ugaja osrednja zgodba, ki je dala naslov knjigi, zgodba o beraču z belo krizantemo. Bil je človek, ki je imel vsega, kar mu je moglo srce poželeti, in je to vse okronal tako, da je pri cvetličarju vnaprej plačal belo krizantemo za vsak dan svojega življenja. In vsak dan jo je šel iskat, tudi tedaj, ko se mu je že vse bogastvo izmuznilo iz rok in je padel v skrajno bedo. Strgan je hodil po svetu, a v gumbnici je nosil belo krizantemo: celo tedaj se mu je bliščala na prsih, ko je mrtev obležal pred cerkvenimi vrati. Vse je izgubil, ostala mu je krizantema.
3.	Ta krizantema mi je simbol. Simbol najdražjega v življenju, kar bi najtežje pogrešal, česar nikoli ne bi rad izgubil. Ne samo zase, tudi za svoj narod ne, tudi za našo skupnost ne.
Za tako dragocenost štejem svobodo. Saj mi samo svoboda omogoča biti, kar sem, postati, kar morem in moram biti. Kot oseba, ne le kot poe-dinec, sem nekaj svojskega, izvirnega, nekaj, kar sem samo jaz in morem postati samo jaz. Nisem povsem podoben drugim ljudem, Bog me je ustvaril po svoji posebni zamisli, kakor vsakega človeka, in tej zamisli moram ostat;- zvest, to zamisel moram v sebi uresničiti, v tem uresničenju je moja osebna popolnost, ki jo moram iskati in skušati doseči. Vem, da je ne bom nikoli povsem ostvaril, zavedam se svoje slabosti, svoje človeškosti, tudi ovir od zunaj, a prav tako vem, da se moram potruditi, da se tej popolnosti vsaj čimbolj približam. Nihče me ne more fe -dolžnosti odvezati, nihče me ne sme v izpolnitvi ovirati.
4.	Kako naj skušam doseči to popolnost, ki mi je naložena? Kakor vsak človek, četudi v -svoji enkratnosti, imam neke naravne zmožnosti in sem odprt za pobude, ki jih morem dobiti iz ob-ližja. Celo tri vrste te odprtosti morem odkriti. Najprej sem odprt za dejanski svet; skušam ga spoznati, skušam ga tudi oblikovati, skušam -se mu pri-kladiti in skušam si ga priličiti. V tem spoznavanju in delovanju morem rasti in se notranje bogatiti. A odprt sem tudi za idealni svet: dojemam razne vrednote, dobroto, lepoto, pravico, resnico ... Tudi njih skušam čim pravil-neie prepoznati ter uresničiti v živ-lienju, ob njih usmerjati svoje ravna-nie. iz njih graditi svojo osebno popolnost. Odprt pa sem tudi za soliudi, za bližnje in daljne, za njihove posebnosti in njihove težnje. Z niimi sem povezan. z niimi živim, od njih dobivam pobude in pomoč, da morem postati čim več. niim moram in hočem poma-ti. da tudi vsakdo izmed niih postane čim več. da bomo vsi dosegli čim višjo popolnost.
METKA MIZERIT — Buenos Aires
Globoko vdihavam svež jutranji zrak, pomešan z medeno sladkim vonjem cvetoče lipe. čutim kri, ki se mi pretaka po žilah, utrip srca, težko utrujenost. Duh cvetoče lipe me mami.
Lipov cvet.
„Niste slišali, sestra, odstranite križ, če gospod tako želi.“
Zdravnikov glas je strogo uraden, brezbarven. Mlada redovnica, je prebledela, pogledala zdravnika z velikimi, modrimi preplašenimi očmi, snela križ s stene, ter ga spravila v predal male mizice. Obrnila -se je k postelji na kateri je ležal mlad človek. Očivid-no je hotela nekaj reči, pa je samo odkimala z glavo. -Potem je s hitrimi koraki odšla iz bolniške sobe.
■Ob enajstih zvečer je vstopila dežurna bolničarka ter smheljaje pozdravila.
Mladi mož na postelji je hladno odzdravil.
„Jutri vas bodo operirali, kajne,“ je prijazno nadaljevala.
,iDa, ledvične kamne imam.“ Strogo in hladno jo je gledal. Za trenutek se je zmedla in umaknila pogled. Na nekoliko potemneli steni nad bolnikovo posteljo je opazila svetlejšo liso in pogrešala križ. Vse bolniške sohe so imele križ in zelo redkokdaj se je zgodilo, da bi kdo od bolnikov zahteval, naj ga odstranijo.
Opazil sem njen vprašujoč, pogled.
„Želel sem, da križ odstranijo,“ je rekel mladi človek. Njegov glas je bil mrzel. „Sem ateist,“ je nadaljeval z napadalnim ponosom.
„Jaz sem katoličanka,“ se mu je kratko predstavila. Sedaj je bila popolnoma mirna, celo smehljala se je, in zdelo se mu je, da ga njene temne oči izzivalno gledajo. Ni se mogel ustavljati njenemu smehljaju, ublažil je pogled.
„Dobiti morate še injekcijo, potem vas za danes ne bom več motila.“ Obrnila se je k mizi, da bi v predalu poiskala zdravila.
„Ah, Kristus v katakombah,“ je pogledala mladega moža, ko je med zavoji zdravil zagledala križ.
„-Saj Ga ne preganjam, zame Ga ni, ne obstoja.“
Spretno je potisnila iglo v žilo in počasi vbrizgala zdravilo.
„Vas preganja On, če ne prenesete niti Njegove podobe na ¡steni? Morda vas išče.“
„Bedastoče! Zdravnik sem, psihiater, zame je vse to bajka.“ Zopet je bil oster in trd.
„Zame je življenje,“ je mehko odgovorila.
■Potem so se vrstili dnevi, ko je trpel bolečine, ki so mu jih lajšali z mamili. Brez spanja v blodnjah so se mu vlekle noči. Trpel je molče, s stisnje-
V	založbi Studia Slovenica (New York-Washington) je pred kraktim izšla knjiga, posvečena umetniškemu ustvarjanju minulih dveh desetletij Franceta Goršeta. Delo obsega 88 strani, vse na ilustracijskem papirju, vezano v poltrde, bele platnice, s fakmisilom Goršetovega podpisa v srebrnem tisku in je 8. redno izdanje te založbe, ki sta ga pripravila Janez A. Arnež in Rudi Večer in.
V	uvodu izdajatelja povesta, da knjiga „ni namenjena kritični predstavitvi del Franceta Goršeta. Je bolj prikaz njegovega kiparskega razvoja v zadnjih dveh desetletjih Njihovi kiparski dosežki do sredine štiridesetih let so bili analizirani v monografiji iz leta 1938 (Rajko Ložar, Kipar France Gorše, Ljubljana, Bibliofilska založba) in leta 1961 objavljeni v šijančevi zgodovini modeme slovenske umetnosti (Franc šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, Založba Obzorja). Ta knjiga dopolnjuje obe prejšnji publikacij; z reprodukcijami kiparjevih večjih del, ki jih je ustvaril od poznih štiridesetih let naprej.. . “ Tako izdajatelja.
Sledi kratek kiparjev življenjepis in pregled njegovih razstav, celostranski portret umetnika, temu pa kratka analiza Goršetovega ustvarjalnega značaja, pod naslovom: Zadnjih trideset let. V njej pisec (Rudi Večerin? — pisec ni naveden) ugotavlja, da je Gorše našel samega sebe, osvobodivši se vpliva svojega učitelja Ivana Meštroviča in drugih kiparskih velikanov in da je „njegovo življenjsko stremljenje po odkrit-
ju pravšnega gnetenja skupturnih pro. blemov doseglo vrh v njegovi evoluciji v novogotski stil. Vprašanje ‘kaj’ — narava njegovih subjektov — je potisnjeno na drugo mesto. Njegova vrsta formalizma je antagonični pripo-vedni likovni slog, prav kakor se nekateri kiparji nagibajo k literarnim in celo ilustracijskim namesto bistvenim kiparskim problemom.“ Goršetov današnji slog izžareva povsem njegov, o-sebni ustvarjalski jaz in kaže „njegovo bistveno umetniško izrazno moč, On sam rad pravi: „Umetnost se začne tam, kjer se znanje konča.“
Rajko Ložar v svojem prikazu Gor-šetove ustvarjalske predanost; ugotavlja, da v umetnikovih delih „ni niti sledu materializma“, Franc Šijanec pa, da „Goršetova sentimentalnost odseva človeka jn umetnika kot nedeljivo enoto, kot etično in estetsko izkustvo, sobivanje materialnega in duhovnega.“
Odtisnjenih je v knjigi 78 umetnikovih stvaritev in njegov avtoportret ¡(iz kovine in lesa iz leta 1960), ki obsegajo razdobje od 1953 do 1970. Za osvetlitev kiparjevega ustvarjalnega razvoja-ja so dodana štiri dela iz dobe okupacije in komunistične revolucije v Sloveniji.
Knjigo zaključuje kazalo Goršetovih v knjigi priobčenih del in pregled knjižnih izdaj založbe Studia Slovenica. Celoten tekst je v angleščini, ne najdem pa razloga, da je „š“ v Goršetovem imenu tiskan brez strešice, enako č, š, ž v imenih slovenskih umetnikov in kritikov jn v drugih slovenskih besedah v knjigi.
PF
Prelat Tensundem, po rodu Nemec, je dolga leta skrbel za dušno pastirstvo med slovenskimi rudarji v Westfaliji. Iz ljubezni do njih se je naučil tudi slovenski jezik. Tukaj objavljamo dobesedno njegove čestitke zlatomašniku Jožetu Košičku:
Nordwalde, Westfalia 27. 8. 1971.
Predragi sobrat, prečastiti gospod zlatomašnik!
Danes sem, prejel „Svobodno Slovenijo“ z dne 29. julija, in sem prebral članek: „Rev. Jože Košiček — zlatomašnik“ od prve do zadnje besede: zame je bilo vse zanimivo, pobožno, slovensko, da Vam moram tudi jaz, v imen)i „Westfalskih Slovencev“ čestitati prav iz srca. Zelo veliko ste doživeli, trpeli, molili, borili kot pristen Slovenec, kot vzoren duhovnik za Božje Kraljestvo, za slovenski narod v mili domovini, pa tudi na tujem; ste delali in žrtvovali nc, fronti za svoje visoke ideale, zdaj pa bolj v etapi med svojimi prijatelji, med bolniki različnih narodov. Gotovo že zdaj čutite globoko srečo, božji mir, ko vi podelite svojim bolnim prijateljem tolažbo in vdanost v božjo voljo, Vi pa veliko več miru in veselja dobivate nazaj. Pozdravite usmiljene sestre, bolnike in vse Slovence. Bog živi slovenski narod!
Zlatomašnik bod' pozdravljen!
Vam vdani
Tensundem
Ob dvajsetletnici Rozmanovega zavoda v Adrogueju. Sedijo od leve: spiri-itual dr. Filip Žakelj, delegat msgr. Anton Oreh ar, prvi prefekt dr. p, Alojzij Kukoviča DJ in rektor zavoda dr. Franc Gnidovec.
nimi ustnicami. Bil je nedostopen. Z neko hladno hvaležnostjo je sprejemal tiste malenkostne prijaznosti, ki narede bolniku trpljenje vsaj nekoliko znosnejše.
Na stolpu karmelske cerkve je bilk ura... Ena, dve, tri.
Zastrta luč je le medlo osvetljevala sobo. Z roko je dotipal električni gumb in pritisnil. Nad vrati sobe se je zasvetila luč.
Bolničarka je stopila k njegovi postelji, ¡se sklonila, ter mu obrisala potni obraz- Zdel se ji je tako nebogljen, kakor majhen 0trok. Obračal je glavo po blazini.
„Žejen sem, rad bi pil lipov čaj,“ je naprosil.
Vrnila se je s skodelico čaja. Pil je v dolgih, hlastnih požirkih.
„Hvala.“ Nasmehnil se je. Kakor bi govoril sam sebi je šepetal: „Tako
sem si želel lipovega čaja. Ko sem bil še majhen, mi ga je mama vedno kuhala, kadar sem bil bolan. Moja mama je bila zelo verna, tudi jaz sem veroval, ko sem bil še otrok. Sedaj ne verujem več, srečen pa nisem.“
Zaprl je oči in globoko zadihal. Kakor da bi mu bilo žal, da se ji je tako odprl, je še dodal: „Ne vem zakaj vam to pripovedujem, morda zato, ker me On preganja, ali me išče, kakor pravite vi?“
Pretresla jo je izpoved trdega človeka.
Pozabila sem tvoje ime, celo poteze trdega obraza so mi le medlo v spominu. Danes, ko ¡sem hitela mimo cvetočih lip, sem se nenadoma spomnila nate. „Za vse, ki so vero zapustili...“ moli duhovnik. Mislim nate, ki si odšel in se pomešal v brezimno množico milijonskega mesta.
J- K. — Buenos Aires
OB O
Ko sem ob priliki domačega praznika poletel čez morje v Evropo, sem zašel tudi v Gorico. Za 50 lir te omnibus prepelje od postaje, preko sredi-I šča mesta dalje, dokler >se nekje ne ustavi. Tam je Gorice konec! Prave, stare Gorice! Potem vidiš preko ceste žično ograjo z bodečo žico na vrhu, potem pa gre cesta dalje in hiše se vrste ob njej, pa niso več stara, ampak Nova Gorica. Tista ograja je meja med dvema državama, meja med vzhodom in zahodom, meja med dvema svetovoma. Ta ograja ni več tako bodeča kot je bila pred leti; niti ni več tako težko priti preko nje, kakor je bilo nekdaj. Nepregledna vrsta ljudi jo križa v obeh smereh: oni od naše strani pridejo po industrijsko robo, ki je v Italiji cenejša in boljša kot doma, oni od te strani pa hodijo tja na izlete, jest in pit, ker je v Jugoslaviji vse dva in pol krat cenejše kot v Italiji.
Mejači so na obeh straneh izredno ljubeznivi, kar postrežljivi. Vidi se, jim je mnogo na tem, da deželi, ena in druga, prideta tudi po tej poti do potrebnih deviz.
Vsi brez izjeme so me gledali kot neko čudo iz predpotopnih časov, ko sem povedal da žične ograje ne nameravam prekoračiti ne sedaj ne v prihod-| nje.
Le zakaj da ne? Saj je sedaj vse drugače, kakor je bilo pred leti. Ne veš, kako je Slovenija napredovala. Ljubljane ne spoznaš več; podvozi, nadvozi, i hoteli, stolpnice. Dežela je vzor reda in napredka, ves svet jo občuduje. Nikjer ne čutiš nadzorstva, lahko greš kamor hočeš, delaš kar hočeš- Da bi le tako ostalo! če ne bo prišel Rus, bomo lahko srečni in zadovoljni. To pesem člo-j vek sliši na vsak korak.
Jaz kljub temu ne grem preko ograje. Nič ne zamerim tistim, ki jih vleče srce k svojim dragim; po četrt stoletja dolgi ločitvi jim iz srca privoščim , srečanje in možnost za razgovor, čeprav malo sumim, da si ne bodo imeli kaj prida pripovedovati. Naj gre naša mladina, ki domovine ne pozna, pogledat dom svojih prednikov in si okrepi domovinsko ljubezen in ponos. Da bi pa se naši obiski v domovino spremenili v neke vrste slavospev režimu in politiki, ki sedaj vodi usodo slovenskega naroda doma, bi bila pa grda napaka.
Nas, argentinske Slovence naši rojaki doma in po svetu nimajo posebno v čislih. Za one v severnem delu našega kontinenta smo menda prerevni; kaj bo naš rahitični peso proti dolarju! Ali so nam pa morda nevoščljivi, ker tu lahko, kadar hočemo, postavimo na noge dva, tri tisoč rojakov, ki upajo svetu povedati kdo in kaj so. Oni na drugi strani velike luže pa nas imajo za zapoznele. Dogodki so šli mimo in preko nas. Ne razumemo, kaj vse se je v Evropi v teh petindvajsetih letih dogodilo in spremenilo, mi pa kar vprek govorimo vedno eno in isto; žrtve med državljansko vojno, pokol protikomunističnih borcev, uničenje slovenske katoliške kulture itd. To so stvari, za katere se doma nihče več ne briga. Mladina pa jih sploh ne pozna in jih ne želi poznati. Mi pa hočemo z glavo skozi steno: praznujemo žalostne obletnice, molimo za nedolžne žrtve, gojimo ^ čisto slovensko zavest, skušamo živeti, kakor se vernemu Slovencu spodobi.
Naj nam tega nihče ne zameri. Za tretjino zemeljskega obsega smo oddaljeni od domovine, vendar smo ji blizu- Ta daljava nam pomaga gledati bolj pravilno. Ne vidijo se razni priložnostni okraski in ne slišijo se propagandna gesla, ki zavajajo one, ki gledajo bolj od blizu in ki poslušajo dan za dnem slavospeve, češ, kaj vse smo dobili dobrega po osvoboditvi.
Seveda napreduje, ne le Slovenija, ampak cel svet. V Afriki, kjer so pred nekaj desetletji ljudje še goli živeli v gošči, vidiš danes nebotičnike, avtoce-! ste- letališča in pridobitve novih ča-! sov vsepovsod. S tem napredkom nima nič opraviti ne „osvobodilna borba“ ne novi red rdeče ljudske oblasti. Hva-'a Bogu, da se v Sloveniji vsaj nekaj dobrega naredi. Napredek, ki ga vidimo danes v naši domovini, prihaja vsaj dvajset let prepozno. Saj zadostuje le Pogled v premagano Italijo in primerjava z zmagovalko Jugoslavijo, pa vi-
MIRKO KUNČIČ — Buenos Aires
Pozor! Tu govori preteklost-za sedanji čas...
GRAJI
dimo, kaj se je naredilo izven meja ljudskih oblasti, v deželah, ki imajo še stare demokratične vladavine.
Nas tu v Argentini ne zanima število stolpnic, dolžina asfaltiranih cest in množina avtomobilov. Tega imamo v izobilju, čeprav živimo v deloma zaostali in gospodarsko zanemarjeni deželi. Teh nekaj tisočev naših rojakov, ki jih je sila pognala stran od narodove celote, tvori svobodno Slovenijo v malem.
Odšli smo z doma kot premaganci. Stari rimski krik: „Vae victis!“ se je nad nami izpolnil v vsej grozoti. Zmagovalec je vedno junak, heroj! Njegovi umori, ropi, požigi so vredni slavospevov. Pregnanec, ki se brani, je vedno zločinec, izdajalec, izkoreninjenec.
Kljub sovražnim krikom, ki so nas spremljali na naših begunskih poteh, smo ohranili svoj ponos in svojo voljo do življenja kot Slovenci. Željo, ostati Slovenci, smo prinesli s seboj v našo novo domovino. Skušamo ji ostati zvesti. Odstotek tistih, ki so se odločili iti po svojih poteh, je tako neznaten, da ga ni vredno omenjati. Verjetno se jih je doma, v rednih razmerah, izgubilo za narod več, kot pa tu v tujini. Prinesli smo s seboj vsaj za vzorec nekaj vsakega, kar je bilo tipično naše: malo naše bahavosti in naše pretirane skromnosti, malo nevoščljivosti in prepirljivosti, malo materializma, pa tudi naravnost svetniške nesebičnosti, veliko ljubezni do naše mladine, ki jim junaški rod našega učiteljstva, onega, ki je z nami prišlo, in onega, ki se je tu vzgojilo, vceplja v mlada srca ljubezen do vsega našega. Imamo ljudi v vseh poklicih od univerzitetnih profesorjev do skromne tkalke, imamo tovarnarje, obrtnike, podjetnike, športnike, pesnike in pisatelje, kiparje in slikarje, založnike, imamo časopise, revije, domačega kova. Imamo seveda tudi politiko, tipično slovensko: nekaj klerikalcev, nekaj liberalcev, nekaj takih, ki niso ne to ne ono in ki bodo naredili nekaj popolnoma novega. Imamo dolgo vrsto društev vseh strok s potrebnimi spori, cepitvami in podce-pitvami. da je stvar bolj slikovita. Imamo cerkveno življenje kakor v nekaki majhni škofiji z vsemi slovesnostmi, procesijami, romanji in pobožnostmi, ki jih opravljamo po stari slovenski navadi.
Pravijo, da emigracija ničesar ne pozabi in da se ničesar ne nauči. Mi smo morda izjema. Marsikaj smo pozabili, vsega pa ne. Krivice, na primer, se odpuščajo, pozabijo pa se ne. Mor-ja nedolžno prelite slovenske krvi ne moremo pozabiti! Pa tudi naučili smo se in se še učimo marsičesa. Naučili smo se ceniti to, kar je v resnici naše in dobro, pa smo se naučili tudi ceniti dobro pri drugih, čeprav Slovenci nismo med najslabšimi, pa vidimo, da je veliko drugih, ki so boljši kot mi. Mislili smo, da nas vse pozna in da bomo mi druge učili in vodili, pa vidimo, da nas je tujina postavila na pravo mesto: nihče nas ni poznal in ma-lo jih je, ki nas sedaj poznajo, da bi pa znal na zemljevidu Evrope najti kraj, ki nam je usojen, pa skoro ni nobenega. Uveljavljamo se samo kot kvaliteta.
Ta naša, za veliki svet mikroskopi-čno majhna svobodna Slovenija, naj ostane taka. Kot tako jo imamo radi mi, ki jo tvorimo. Na svojo domovino gledamo z ljubeznijo in zaskrbljenostjo. Se je spremenila! Asfalt na cestah, stolpnice po mestih in avtomobili pod kozolci so postranska stvar. Sprememba, ki zaskrblja je druga: Statistika pove, kam gre naš narod doma: procent ljudi, ki hodijo redno v cerkev, je porazen, zlasti po tzv. naprednejših predelih dežele, procent južnih bratov v Sloveniji vedn0 višji, odhod mladih slovenskih ljudi v svobodno tujino presenetljivo visok. Raste število samomorov, splavov in kriminala mladostnikov. Pijančujejo doma, da se čudijo tujci tej slovenski zmogljivosti, Ne le možakarji, ki so si že iz pradavnih časov otescali želodec s Šilcem žganja, danes pijančujejo ženske in se v javnosti obnašajo kot včasih konjski hlanci. Te spremembe, resen človek s strahom o-pazuje. Tu se dogaja zločin nad naro-dom brez poskusa, da bi se ta razkroj omejil, če ne preprečil.
Tednik „Svobodna 'Slovenija“ je gla-
Poučno-zabavno kramljanje.
Nekam nenavaden naslov, kajne. Ima prizvok bojevitega sodobnega revolucionarnega gesla. Pa je vse prej kot to.
Kot „knjižni črv“, ki bi rad prežvečil vse knjige tega sveta, sem se čisto slučajno preril do starih, orumenelih Slovenskih Večernic Mohorjeve družbe za leto 1888. V njih sem iztaknil dokaj obzirno, toda sila zanimivo branje pod naslovom: „Življenja nit“. Duhovita izvirnost misli, mestoma poučna, mestoma zabavna, me je takoj osvojila; pa tudi za tiste čase kaj lep, uglajen knjižni jezik. Naj vsaj nekaj te duhovno bogate vsebine v odlomkih posredujem tistim, ki niso „knjižni črvi“. Saj ga ni med nami, ki bi pred triinosemdesetimi leti imel te Večernice v rokah in jih bral; vsi ti s0 že zdavnaj pod zemljo. Avtor teh nevsiljivih, nepridigarskih življenjskih napotkov je znani „spisovatelj‘‘ in zaslužni kulturni delavec Anton Kržič.
Učeno, sila učeno, da ne rečem že kar nerazvozljivo izumetničeno, pišejo nekateri sodobni „spisovatelji“. Iz tega mavričnega zunanjega blišča včasih le stežka izluščiš kleno zrno. Anton Kržič pa je že pred 83. leti dokazal da se dajo najbolj globoke misli izraziti tudi s preprostimi besedami. (Isto mnenje zastopa tudi pisatelj Karel Mauser, kakor je razvidno iz pisma, ki mi ga je poslal.) Nedvomno se knjižni jezik nenehno razvija, zato je razumljivo, da ne bomo trmoglavo vztrajal; pri starem jezikovnem bukarstvu srednjega veka, in bomo sodobni knjižni jezik poplemenitili in obogatili z novim izrazoslovjem in besedotvorjem — toda brez pretirano učenih naplavin, „čez mejo mojega pašnika ne segaj!“ je sosed-kmet prijazno rekel svojemu sosedu-kmetu...
Pred dolgim; leti sem zložil pesem, ki se začne:
Od zibelke do groba,
joj, sinko moj, je kratka pot...
Tej misli sorodna je vodilna misel v spisu Antona Kržiča. Naj posežem kar nekam v sredino njegove zdrave, klene življenjske filozofije. Čeprav bi njegov jezik potreboval nekaj posodobljene korekturne pile, ga vendar pustim v prvotni obliki, da bodo bralci videli, kakšen je bil slovenski knjižni jezik pred 83. leti.
„Dolgost življenja našega je kratka. . .“
Naj najprej namesto Kržičevega uvoda kar sam zastavim kratko uganko: Kaj visi na prav kratki, tanki, pisani nitki?
To uganko je Anton Kržič takole razvozljal:
Tisto, kar na nitki visi, je naše življenje. Nit našega življenja pa je 1. kratka, 2. tanka, 3. pisana
Sitari pogani iso s; mislili, ker si niso mogli razjasniti te kratke in čudne stvari, ki jo mi življenje imenujemo, da so tri take malikinje (boginje, op. p.), tri sestre, ki človeku usodo odločujejo. Njih imena so se ohranila celo do današnjih časov; v grškem jeziku se glasijo: Klotho, Lachesis in Atropos. Jedna izmed njih (Klotho), so menili, da prede življenja nit, druga (Lachesis) da nit meri in odločuje, kako naj bo dolga, tretja (Atropos) pa da jo odreže.
Tema poganstva je že davno pregnana po svitli luči krščanstva, tudi za tri poganske predice se nihče več ne meni, toda misel je ostala in tudi mi katoliški kristjani radi primerjamo človeško življenje nitki, le da nam sestrice-predice niso boginje, marveč vemo, da nam je dal Bog mogočnega vladarja, ki
silo naše narodne družine v inozemstvu. Vsa ta dolga leta naše ločitve od doma nas spremlja s tem dvojnim namenom: prvič gojiti v slovenski družini vse to, kar je v nas dobrega in lepega, drugič pa pisati resnico o razmerah v naši domovini.
Vemo, da ne list, ne mi vsi skupaj, ki živimo na tem oddaljenem koncu sveta ne bomo spreminjali razmer doma. Prav pa je, da mi „ostanemo, kakor smo bili“ da bomo, če ne drugega, se jej vedno na novo ne prideva. Tako
vsaj slaba vest za vse, ki so se dali prehitro in preveč zmehčati, ima tri hude služabnike. Vladar se imenuje čas, služabniki ali služabnice pa so mu: sedanjost, preteklost, prihodnost. Sedanjost nam prede 'življenja nit, preteklost jo meri, prihodnost pa čaka, kedaj bode nastavila ostre škarjice, da jo prestriže...
O tej nitki našega življenja sem naprej rekel, da je kratka. Zares je silno kratka, le poglejte jo: prvi konec je privezan na zibelko, drugi pa se drži mrtvaške krste. Pa kako blizu sta večkrat zibelka in grob!
Da je človeško življenje kratko, silno kratko, o tem so jedinj vsi ljudje po vesoljnem svetu: pogan in mohame-dan, kristjan in jud, pravičnik in grešnik; — za to resnico nikoli niker nt najdeš nevernega omaža! Zgodba, ki se pripoveduje 0 „večnem Židu“, je le izmišljena pravljica.
Mi se čudimo velikanskim stavbam, umetnostnim kipom, slikam, slovstvenim umotvorom; a kje so mojstri velikani, ki so jih zvršili in človeštvu podarili? Davno, davno že so pod zemljo! Koliko človeških rodov se je že zvrstilo na površju zemlje, kar n. pr. stoje velikanske piramide v Egiptu! Kje so oni goreči kristjani, ki so pozidali v prejšnjih boljših časih toliko veličastnih prekrasnih cerkva, katerim se čudijo popotniki po velikih mestih krščanskega sveta! — Tisočletni hrasti, starodavne cedre se pomilovaje ozirajo na umrljivi rod človeški, češ: koliko tacih, o Sloveče, kakor si ti, je že prišlo in odšlo s pozorišča, jaz pa še istojim! Naši hribi in naše reke oznanjajo, kako hitr0 minejo dnevi človeški: kje je mož, ki je našemu velikanu dal ime Triglav ? Kedaj so živeli oni, ki so določevali, da ta reka naj se imenuje Sava; ona Drava, 'Soča... ? O kolikokrat so že prekopani !
Kdo izmed nas si torej sme obetati, da bo potegnil nit svojega življenja čez polovico prihodnjega stoletja? Kaj krepko pove to resnico domači pregovor: „Od zdaj čez tristo let ne ho ne nas, ne čevljev, ne dret.“ Vidiš, prijatelj, kako kratka je nitka tvojega življenja!
Nekaj o učenosti
V tem delu Kržičevega življenjskega filozofiranja pride do izraza njegova hudomušnost in humoristična žilica. Takole in po svoje originalno vrednoti učenost:
Drugi se veliko ubijajo z učenostjo. Pa kako majhen klobčiček napredejo s tolikim trudom in naporom! Učenci in učenke predejo in sučejo učenosti nit; za njimi pa urno hodi neka urna ženjica, ki se imenuje pozabljivost in v jedno mer pristriguje in prikrajšuje nit. Ta nemila usoda slehernega zadeva: v šolah smo napredli še dokajšnjo nit; a ko bi jo pozneje vsak v svojem stanu še naprej ne vlekli, bi jo nam pozabljivost vso postrigla do zadnjega končka. — Učenjakom se nekako tako godi kakor onemu, o katerem pravljica pripoveduje, da ga 'sv. Peter ni hotel v nebesih pridržat; in da se je potem po vrvici spuščal proti zemlji; ker je bila pa vrvica prekratka, jo je zgoraj odrezoval pa spodaj privezoval, da je bil slednjič jeden sam vozel in je revež z veliko silo telebnil na zemljo. Tako polagoma tudi učenost primanjkuje, če
nekako je vsa učenost kakor prekratka odeja, če jo potegneš na noge, jo pri glavi zmanjkuje. Če jo proti glavi vlečeš, te bode v noge zeblo.
Poleg tega se moramo tudi vprašati; Koliko reči pa zmorejo isamo jedni možgani? Jeden zna morebiti za silo deset jezikov govoriti in pisati, in mu se mu čudimo, čemu; kje so pa druge vednosti? So že kje, a v njegovi glavi jih ni! Kdo drugi zna izvrstno slikati, da ga vse hvali. Je že prav, a kje so druge učenosti in vede? Pride zgodovinar, pa pravi: „Bi že nekaj veljal ta mož; ali moje učenosti nima, — iz zgodovine nič ne ve; še ne ve, je bil Mojzes prej živel ali David. In težko, da bi znal razločiti, — mu urno seže v besedo mojster zemljepisja — je li London v Parizu ali v Madridu. Ali tudi ta dva učenjaka bi naš Ribničan v vrečo spravil, ko bi jima rekel: „Gospoda, ker pravita, da sta tako nad silo učena, pa mi povejta, kje je moj zeljnik?“ — Ta gospodična zna francoski in laški in že na angleščino je začela usta raztegovati, a ko gre na trg, mora kršče-nico (služkinjo, op- p.) naprej pehati, da jej raztolmači pogovor med slovenskimi prodajalkami sadja, zelenjave in druzih pridelkov. — Ona druga zna peti kakor slavček in po glasovirju jej drsijo prsti, kakor bi se toča usipala. Vse jej pohvalno ploska od vseh strani, le kuharica tam pri vratih z glavo zmajuje, rekoč: „Mene pa le ne prekosi, —- saj še močnika ne zna skuhati, nikar še kruha speči!“
Učenjaki, ki res slove zaradi učenosti, trdijo, da silno malo ljudi pride do tolikšne učenosti, da bi spoznali, da le malo vedo... Nad temi Kržičevimi besedami naj se zamislijo tisti učenjaki, ki so prepričani, da so v veliko žlico posrebali vso učenost tega sveta...
In še se v nekakšnem odmaknjenem svetobolju Kržičeve misli «spovračajo k nitki življenja:
Ako mora nežno detece že oči zatisniti, ko je šele začelo gledati luč sveta, ako morajo cvetoči mladeniči in dekleta že takrat piti iz grenkega smrtnega keliha, ko so ravno menili stegniti roko po bliščečem kelihu svetnega veselja, ako se močni možje nenadoma zgrudijo na mrtvaški oder, ko so si najdrznejše upe in namene snovali za prihodnost, ako zdravim starčkom ravno takrat popotna palica pade iz rok, ko so se še dolgo mislili opirati nanjo, ali ne vidimo jasno v vseh tacih' zgledih, kako tenka je nit našega življenja in kako se lahko utrga?
še mnogo tehtnega je Kržič nanizal v svojem izčrpnem življenjskem razmo-trivanju. Posebno poglavje je posvetil napuhu, v katerem poudarja, da je na tako kratki in slabotni nitki, da jo vsaka miška zlahka pregrizne.. .
Če človek prebira te stare, orumenele bukve iz prejšnjega stoletja, in se poglobi v prebliske duha naših dedov, se mu nehote utrne v dognanje, da pravzaprav vsi črpamo samo iz zakladnice preteklosti, in da nekateri Bukovniki več ali manj samo ponavljalo že zdavnai izražene rečenice in misli — v novi knjižni obliki. Seveda je to samo trenutna moja domislica, ki jo z nobenimi argumenti ne morem izpričati.. .
Kržičeva originalna življenjska filozofija ni bila aktualna samo za tisti čas. v katerem je bila napisana, marveč bo ohranila svojo veljavo tudi za vse sedanje in bodoče rodove.
„Svobodna Slovenija“, ki v letošnji jeseni obhaja desetletnico svojega obstoja, je živ dokaz slovenske žilavosti in vztrajnosti v boju za ideale, ki nam jih je izročila naša narodna, kulturna in politična tradicija. Porojena v mračnih okupacijskih dneh v nad vse skromnih razmerah, je s svojim ustanoviteljem nastopila pot v emigracijo. Šla je z nami v svet in nam postala tudi v svobodni zemlji draga tovarišica, ki bi je ne mogli več pogrešati. Ko bi je ne bilo, bi jo morali ustanoviti, tako nam je potrebna. Kot emigrantki ji ni boljše kot nam in tudi ne lažje. Zato od nje ne smemo preveč zahtevati. Toda kljub izrednim težavam, s katerimi se mora boriti, je ostala zvesta svojim nalogam in zvesta svojim bralcem. Teden za tednom nas obišče, da nam govori o dogodkih v domovini in po svetu, o delu in rasti našega življenja, kamor koli ga je dobra sreča zanesla v širni svet. In nam govori v naši domači slovenski besedi, 10.000 km daleč od domovine! Zato jo s srčnim veseljem in s tihim spoštovanjem jemljem v roke.
„Svobodna Slovenija“ izraža že v svojem nazivu slovenski program in naše upanje. Kaj bi ji ob njenem desetletnem jubileju mogli boljšega želeti, kakor da ne izgubi idealizma, ki oživlja njene stolpce in poguma in vztrajnosti vse dotlej, da nas povede v svobodno Slovenijo!
Dr. Ivan Ahčin, 29. novembra 1951, ob desetletnici.
DR. ANDREJ BRATUŽ — Gorica
DR. LJUBO ŠIRC — Glasgow
Nacionalizem in demokracija v Jugoslaviji
Ob priliki obiska jugoslovanskega komunističnega diktatorja Tita v London, 9. novembra t. L, je dr. Ljubo Sire poslal britanskim časnikarjem pod zgornjim naslovom prikaz sedanjega gospodarsko-političnega stanja v komunistični Jugoslaviji. Našim bravcem ga pre. vajamo v celoti:
Naloge in
.Razpravljati o vlogi slovenstva ni lahko. To velja tako za poslanstvo matične Slovenije kot tudi za vlogo zamejske oziroma emigrantske Slovenije. Pri vsem je pred nami en sam slovenski narod, nedeljiv in kulturno enoten, izhajajoč iz istih tradicij in prepojen z istimi življenjskimi sokovi od štajerske do Primorske, od Koroške do Dolenjske, od Porabja do Istre pa zopet danes tako, marsikdaj usodno, razvejan po vseh kontinentih in blizu vsem oceanom.
Kljub temu je moč ugotoviti, da ohranja vsak del podobne slovenske skupnosti neko trajno idealno vez, ki ohranja slovensko občestvo v bistvu neokrnjeno in trdoživo, kjerkoli se ta nahaja. Dokaz temu je še posebej odporna sila Slovencev in to povsod tam, kjer so odrezani od središča svojega narodnega telesa, v zamejstvu in v izseljenstvu.
Ob svečanem jubileju „Svobodne Slovenije“ lahko najprej pripomnimo, da predstavljata prav zadnji dve komponenti narodovega občestva, zamejstvo in emigracija, danes res svobodno slovensko stvarnost, čeprav v neštevilnih težavah in vsakdanji borbi za obstoj. Vendar je prav svoboda tisti faktor, ki ju danes loči od matične domovine, ki kljub dejanskemu razvoju še ni dosegla one stopnje liberalizacije oz. demokratizacije, po kateri bi lahko imeli danes uradno SR Slovenijo za svobodno družbeno tvorbo v jugoslovanski federaciji. V tem okviru je torej prav. da si nekoliko natančneje ogledamo odnose med temi skupnostmi in matično domovino, zlasti še z vidika zamejske Slovenije.
V vsakdanji stvarnosti narodne manišine se srečujemo navadno z dvema bistvenima problemoma: 1) narodna obramba manjšine pred večino, 2) odnos in možnost naslonitve na matično domovino. V sklop teh dveh krovnih vprašanj bi lahko strnili vse dogajanje manjšinske politike, tako na Primorskem kot verjetno tudi na Koroškem. Zaenkrat bi se ne ustavljal toliko ob prvem, ki ie itak vedno živo in smo ga tudi na straneh tega tednika že večkrat obravnavali. Lahko pa se da
Zakaj mladi ne pišejo ? Starši, vzgojitelji, javni delavci, vsi tisti, ki gledajo nekaj let naprej, -— kako radi bi videli, da bi se mladi bolj posluževali črnila, ki je še vedno mokro! Tolikokrat se vprašujemo: Zakaj ne pišejo? Kje se jim zatakne? Ali jim manjka ustreznih (slovenskih besed? Ali nimajo kaj napisati? Ali niso navajeni misliti? Bi morda kasteljansko laže pisali? Ali pa bj naleteli na ist0 težavo: kako izoblikovati samostojno misel?
Odgovore na ta in podobna vprašanja je težje najti danes kot npr. pred sto leti. Težko rešujejo to skrb doma, v Sloveniji, še bolj jo čutimo zunaj, npr. v Argentini. Pa tudi, ali mladina v Sloveniji morda več bere kot naša? In, ali naša mladina morda več bere v kasteljanščini, ali pa je nevarno, da sploh ne bere ali le malo?
Vprašanje branja in pisanja je res splošno, ne glede na to, v kakšnem Življenjskem ali jezikovnem okolju človek živi. Prej je bilo manj knjig in so ljudje bolj stikali za njimi; danes je več knjig, pa bolj požiramo časnike in revije kot. daljše spise. Pred sto leti so preprosto s svinčnikom drsali po papirju ali z naravnim peresom praskali po porumenelih polah, danes pa ob vsem izobilju nalivnih peres in „biro-meiev“ in drugih pisal, ki jim vsem še imena ne vemo, puščamo enega in drugo, papir in pisalo, vsakega zase na svojem mestu, ko sta vendar namenjena, da Človeku služita, združena! Pred sto leti je bila pisalna tehnika revna pa ob tem verjetno bogatejša vsebina misli. Pero se je zatikalo ob papir, a ga je ¡spet in spet vzgibala sila duha. Danes opažajo nasprotno. Ob razkošnejši izbiri pisal si Imamo mani s pisanjem povedati.
Res. Pisati je. bilo vedno težko. Še pismo . težko začnemo. Pa to je spet
strniti jedro prvega problema pod drugega, kajti med njima ni skoraj možnega pravnega razhoda. Nedvomno je zlasti ta problem — odnos z matično domovino in možnost sodelovanja — vsaj za sedanje razmere v zamejstvu vedno bolj aktualen. Kako ga lahko razčlenimo ?
Vsaka narodna manjšina skuša v matični državi oz. narodu iskati najnaravnejšega zaveznika, saj pričakuje, da bo le sonarodnjak znal najbolje razumeti sorojaka v stiski in da mu bo zato le on lahko nudil najbolj stvarno in morda tudi otipljivo pomoč. Kar se vséga tega tiče, bi lahko takoj pripomnili, da prav tega slovenske manjšine v Avstriji in Italiji niso po drugi svetovni vojni uživale. Tu smo lahko beležili le skrajno pristransko podpiranje levičarskega dela teh manjšin, poleg tega pa smo bili še priče škodljivemu vključevanju istih v večinske levičarske s+ranke, in to po režimskih navodilih iz matične domovine. Razočara-nie za vse svobodoljubne, demokratične in res zavedne Slovence ni moglo bki večje! Postavljeni smo bili izključno pred lastno življenjsko odpornost in voljo do ohranitve za vsako ceno.
Čas je tudi temu nekoliko odpomo-gel. Zadnje čase se s strani uradne Slovenije kažejo znaki nekega objektivnej-šega gledanja na slovensko manjšino v celoti, čeprav nikakor še niso izginili prej omenjeni preferencialni vidiki. Le v toliko je morda položaj pravilnejši, da danes gre že za neko pluralistično priznanje, priznanje ideološke diferenciacije med manjšino samo. Pot pa je še dolga, in vsak up na kako resnično novo gledanje je še preranjen. Kako naj, recimo, mirno vzamemo na znanje dejstvo, da slovenski zamejski tisk, ki ni uglašen na režimskih tonih, ne sme še danes v Slovenijo, dočim lahko nemoteno kroži po ljubljanskih in drugih slovenskih kioskih najbolj protislovenski italijanski dnevnik iz Trsta ?!. . . Dokler se tu kaj radikalno ne spremeni, ni pričakovati dejanskega zaupa-nia v sicer navidezno občasno formalno odprtost uradne Slovenije.
Kakšna je dejanska vloga vsake slo-
drugo vprašanje kot to, zakaj mladi ne pišejo.
Nekaj je krivo splošno življenje po vsem svetu. Ne samo pri Slovencih v Argentini, ali po svetu, ali doma v Sloveniji. Branje je marsikje nadomestila TV. Pisma med domačimi in prijatelji pogosto zamenjamo s telefonskim razgovorom z enega kraja sveta do drugega. Tisto zbranost in mir, ki sta potrebna za premišljevanje, sta nadomestili bučnost in raztresenost pa hitrica sedanjega življenja. Prej so ljudje manj in počasneje hodili, pa so morda več in močneje mislili. Danes hirimo peš in v prometu, pa manj ali bolj površno mislimo. Če je pisanje odtis misli na papir, je naravno, da ob pomanjkanju razmišljanja tudi pisanje usiha. Naj otrok že v prvih lerih vzljubi mir doma, da ne bo kasneje postal suženj in vsakdanji gost cestnega trušča; nai bo v odraščajočih letih zmožen hki vsaj nekaj minut sam s seboj, naj premišljuje medtem ko bere, naj misli kaj bo iz sebe naredil v nrihod-nosti. naj se navadi na premišljen in redkobeseden razgovor s starši ali starejšimi. Če bodo imeli misli na pravem mestu, bodo verjetno lahko našli 'tudi odgovarjajočo govorieno ali pisano besedo, če je ne bi, se bodo pa potrudili, da bodo misli mogli prav povedati ali napisati.
Če je znano, da danes manj beremo kot včasih, potem vzbudimo v sebi žejo in lakoto po braniu. Prvo mes+o ima ljubezen do slovenskega branja. Tega ne more nadomestiti ne .radio, ne TV, ne kino, še. manj vsakotedenska raztresena družha in beat' zabave. Kako -in zakaj so tako pisali naši pesniki in nisatelii?, te razlage ne bodo nikjer slišali v. tujem jeziku, če ne bodo brali njihovih spisov v izvirniku. Sia-mo z branjem bodo spoznavali razne dobe,
venske manjšine danes? -— Postavljeni smo pred nešteto nalog, ki se. nam sproti nakazujejo in katerih vedno ne zmoremo reševati najbolj pravilno. Vsaka slovenska manjšina (izvzemši na Madžarskem) je danes del slovenskega naroda na evropskem prepihu: veter, ki jo razganja, je včasih škodljiv, nevaren, včasih blagodejen in koristen. Treba je le, da se manjšinska skupnost zna pravilno obdržati v ravni drži, obenem pa vsrkati vase vse pozitivne plodne sile, ki jih prinašajo evropska razvodja, ob katerih leži. V tem smislu predstavljata zlasti slovenski manjšini v Avstriji in Italiji prave žive vrelce, ki lahko prilijejo svežih novih tokov marsikdaj stagniram vodi v središču. Paziti je treba le, da se tem vrelcem ne postavi previsokih nasipov.
Po drugi strani manjšina more in mora prisluhniti stvarnemu življenju v matični domovini in :se nikakor ne sme odrezati od njenega telesa. Vprašanje je le, kako naj >se to medsebojno pretakanje vrši. Vsemu temu daje že odgovor vsakdanja praksa, ki gre mimo birokratskih nakan in diplomatskih rešitev, kjer navadno prevladuje „raison d’etat“. Kultura, gospodarski interesi, izmeniave, turizem — to je le nekaj glavnih oblik premostitve ovir.
Edini resnični postulat pa je še enkrat v svobodi, ki zadeva tako posameznika kot družbo, oni svobodi, ki jo italijanski mislec Benedetto Croce tako visoko ceni, da jo povzdiguje kar v religijo. Slovenski narod, kjerkoli je raztresen, zahteva to osnovno spoštovanje človekovega dostojanstva. Zato tudi manjšina -— in še posebej mislim *u na Slovence v Italiji — ne more pri svoji sicer zaželeni navezavi stalnih stikov z matično domovino mimo te o~ snovne nostavke, ki je v vseh časih vn kraiih predstavljala vrhunsko pridobitev človeštva. Slovenci v zamejstvu smo zato vedno pripravljeni sodelovati z matično domovino, toda le v duhu obojestranske svobode in demokratične izmenjave misli in izkušenj, poštenosti tnr iskrenega zaupanja, brez kakršnekoli imnoziciie v imenu tujih ideologij. To na ie edina podlaga, na kateri je možno in tudi zaželeno graditi v bodočnosti naše odnose.
različne sloge, narodove srečne in trpke dni. In samo z branjem si bodo pridobili kar je za pisanje potrebno: večji besedni zaklad in slovensko mišljenje pa čutenje, to je pa skupno vsem našim pesnikom in pisateljem. Z branjem sodobnega pisanja si bodo pa prisvojili novih izrazov, ki so posledica nove dobe z novimi predmeti. Bodimo prepričani, da tako kot velja za vero, da pride v človeško srce po poslušanju, podobno bi lahko rekli, da pravopis in besedišče pronicata v našo pamet in srce skozi oči. Vsaj kar za pisanje potrebujemo, medtem ko za govorjeno besedo jasno bolj ustrezajo modemi pripomočki, npr. gramofonske plošče z recitacijami poklicnih igravcev.
Če bodo veliko brali, potem se bodo čutili tudi bolj ljudje, ne samo po ■ nižani, mrtvi avtomati velikega stroja stehniziranega modernega življenja. Od prvih let iim priljubimo branje, slovensko in v drugih jezikih, kolikor Uh poznajo- Če bodo vajeni izoblikovati, misel najprej v sebi, v tihoti in zbranosti, če bodo skozi leta nabirali izraze po rednem branju, potem jim tudi pisanje ne bo pretežko. Ni treba, da Je vsak sestavek, od prvega do zadnjega, do kraia dognana umetnina. To bi bila že gojitev umetnosti. Naj preprosto opisujejo svoje zaokroženo mlado življenje. Ali naj včasih le prepišejo odlomek iz leposlovja.
-Saj je vprašanje pisanja bolj praktično, kot hi morda zgledalo na prvi pogled. Kdo ho pisal zapisnike po naših -sejah čez nekaj let ? Kdo bo polnil strani naših časnikov in listov?. Za nas izseljence je ta skrb bolj občutna kot v matičnih državah.. .Črnilo. je še mokro! Vzgajajmo sebe in mlade tako, da bomo dovolj odporni proti sušich ki grozi našim možganom, očem in prstom!
Jugoslavija je bila ustanovljena leta 1918 kot država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kljub občutnim razlikam v kulturi, tradiciji in zgodovini med temi narodi je bila država vodena iz enega samega središča ter so nekateri celo trdili, da so Srbi, Hrvati in Slovenci eden in isti narod. Ta „unitaristični“ sistem je povzročil mnogo trenj, tako, da je bilo leta 1939 kazno, da je treba napraviti prvi premik v federalni sistem. Toda bilo je prepozno: nacionalno sovraštvo je izbruhnilo na dan, ko so osne sile leta 1941 vdrle v Jugoslavijo.
Komunisti so v začetku izkoriščali separatistične težnje za .sredstvo v svojem boju za oblast, toda pozneje so močno podčrtavali nujnost „bratstva in enotnosti“ med jugoslovanskimi narodi- Po vojni je Tito organiziral Jugoslavijo kot federacijo Srbov, Hrvatov, Slovencev, Bosancev, Makedoncev in Črnogorcev, vendar pa je oblast na vseh stopnjah ostala v rokah strogo centralizirane komunistične partije. Za kratek čas je izgledalo, kakor da so bili problemi odnosov med jugoslovanskimi narodi rešeni, toda pozneje se je jasno pokazalo, da so jih samo pomedli pod avtoritarno preprogo.
Nacionalistična stremljenja -so se pojavila takoj, ko je partija zrahljala svoje klešče nad državo kot posledica Stalinovega izgona Jugoslavije, iz komunističnega bloka. Ekstremisti v vseh jugoslovanskih narodih so začeli zvra-čati krivdo za pomanjkljivosti komunističnega sistema drug na drugega. Kra-jevnj komunistični voditelji so sami pospeševali nacionalizem Srbov, Hrvatov in drugih, v upanju, da si bodo na ta način utrdili svoje položaje nasproti osrednjem in drugim krajevnim vodstvom. Ekstravagantne teritorialne, jezikovne in gospodarske zahteve so kmalu začele leteti na vse strani. 'Slišalo, se je tudi, da so se nekateri šovinisti hoteli povezati celo z Moskvo proti vsem ostalim.
Ta razvoj je bil — in je še vedno — skrajno nevaren: vsled nekontroliranih iracionalnih čustev pride prav lahko znova do spopadov med posameznimi jugoslovanskimi narodi, kar dejansko lahko odpre vrata tuji intervenciji. Čeprav se Titu ni posrečilo rešiti jugoslovanskih narodnih problemov, je doslej preprečil, da bi dogodki napravili tako katastrofalen obrat. Toda položaj ostaja krhek in ga nobeno premirje, ki trenutno obstaja in lebdi na njegovi osebi, ne more spremeniti v stabilno. Toleranca in spoštovanje pravic drug drugega bosta morala nadomestiti nacionalistično sebičnost, da se bo to doseglo. To je velika zahteva, toda delitev Jugoslavije je sama po sebi skoro nemogoča: Srbi in Hrvati živijo tako pomešani med seboj in z bosanskimi muslimani, da bi vsaka demarkacijska črta pustila na obeh straneh zajetne manjšine, ki bi bile. leglo za nadaljnja stopnujoča se trenja.
Nedavne ustavne spremembe, na katere je Tito pristal, izgleda kakor da se prilagajajo zakonitim željam jugoslovanskih narodov po politični decentralizaciji in avtonomiji. Izgledalo bi, kakor da je sedaj že čas, da Jugoslovani prenehajo z medsebojnim očitiki in da se posvetijo drugim nujnim opravkom.
Petdeset odstotkov aktivnega prebivalstva se še vedno bavi s poljedelj. stvom, okoli deset odstotkov nekmečke delovne sile je brezposelne in okoli trideset odstotkov je je moralo emigrira-ti in si poiskati delo v tujini. Oklepati se starih doktrin ni zdravilo, kajti ravno dogmatizem je tisti, ki je povzročil razrvanost investicijske strukture, če mur sta sledili brezposelnost in emi-griranje- V preteklosti se jugoslovanska Liga komunistov ni pomišljala zavreči idej, ki jih je prej propagirala kot edino zveličavne, če je zanje postalo kazno, da so nevzdržljive. Posledica tega je, da je Jugoslavija mnogo bolj razvijajoča se in lagodna država kakor ostale v Vzhodni Evropi. Res je, da včasih izgleda desorganizirana, toda morda je zrahljana prožnost primernejša za udobnejše življenje kakor pa urejena okorelost.
Položaj bi se bil lahko še bolj razvil, če bi pometali v morje še več partijskih mitov — Tito bi koristil državi, če bi tako napravil. Zakaj naj ne bi, npr. že dovolil kmetom posedovati več kakor po zakonu dovoljenih deset hektarjev zemlje, da bi mogli tako kmetovati po modemih poljedelskih metodah? Zakaj naj ne bi dovolili majhnim zasebnih podjetjem, da bi se svobodno razvijala in tako nudila več delovnih mest in dobrin, ki jih ne lahko uprav-ljivi družbeni velikani ne morejo oskrbeti ?
Bodoča stabilnost in vznik Jugoslavije bi se tudi močno povečala, če bi Tito uvidel nujnost delitve oblasti. Kakor so še danes razmere, so celo. eni komunisti bolj enaki kakor drugi komunisti: minulo poletje je petindvajset članov slovenskega parlamenta hotelo izvoliti kandidata, ki ga ni postavila partija, na eno izmed slovenskih mest na federalnem predsedništvu. Niso hoteli oddati svojih glasov za uradnega kandidata, bivšega federalnega predsednika Ribičiča, ki uživa Titovo pro-tekcijo, toda je na splošno nepriljubljen v Sloveniji. Daši jih je bilo triindvajset od petindvajset komunistov, da-si jih je vodil star komunist Cene Matičič in dasi so postopali po vseh ustavnih pravicah, v državi je nastal pravi pekel. Izgnani so bili iz partije in, kar je še hujše, pritisnili so na volilce, da so iim odvzeli njihove mandate, češ da je bila njihova akcija proti-demokrat-ska.
Nekomunisti so še manj enaki kakor najbolj neenaki med komunisti. Nedavno je ljubljanski katoliški tednik — trenutno je v Jugoslaviji dovolj svobode, da more tak tednik obstajati — predlagal, da naj bi bili verniki ali pri-puščeni v komunistično partijo ali pa naj bi se jim dovolilo imeti svoje lastno politično organizacijo. Divji odgovor je bil, da je protiustavno, da bi kdor koli, razen komunistov, imel politično organizacijo. Če je temu tako, potem je tudi že skrajni čas, da se u-stava spremeni: niti Tito niti kdor koli drugi ne more namreč po petindvajsetih lefih komunističnega zig-zaganja še biti prepričan, da partijci vedo za vse odgovore in da imajo zato božjo pravico vladati v bleščeči izolaciji, če bi se že enkrat odločili deliti svoje odgovornost; z ljudmi drugih idej v' Jugoslaviji, bi to bilo državi samo v korist.
Že zunanja oprema ZBORNIKA SVOBODNE SLOVENIJE za leto 1970, ki je delo akademskega slikarja Ivana Bukovca, je tako lepa in izvirna, da bo Zbornik že zaradi tega vzbujal pozornost v vsaki knjižnici.
Na 328 straneh že tradicionalnega velikega formata ZBORNIKOV SVOBODNE SLOVENIJE je toliko zanimive vsebine, da bo vsak bralec našel članke, razprave, poročilo ali opis, ki ga bo posebej zanimal. Naj bo bralec zgodovinar ali znanstvenik, pesnik ali pisatelj, gornik ali umetnik, javni delavec ali ljubitelj narave. Poleg 328 strani ima ZBORNIK tudi številne ilustracije in še gorniško in umetniško prilogo.
Noben Slovenec, ki duhovne vrednote ceni in mu je pri srcu ustvarjalnost slovenskih izseljencev, ne more biti brezbrižen do te knjige.
Cena v Argentini je 2.800 pesov za izvod (po pošti 3.000 pesov). V Severni Ameriki in Kanadi je prodajna cena 6 dolarjev, v ostalih državah pa šestim dolarjem odgovarjajoči znesek.
V Argentini je ZBORNIK na razpolago v Slovenski hiši in v vseh slovenskih domovih v Buenos Airesu. V iMendozi pri Rudolfu Hirsch-eggerju in v Bariločah pri dr. Vojku Arku.
JURE RODE — Buenos Aires
Saj je črnilo še mokro!
J1ILAN KOMAR — Buenos Aires
v v	tgsserr-^ v	v
KOROŠCEV OCENAS
Skupina udeležencev kongresa Mednarodnega katoliškega izseljenskega odbora v avdienci pri papežu 29. septembra it, 1. — Poleg Pavla VI, od leve na desno: Msgr. Wittier, predsednik nemške Rafaelove družbe; msgr. Anton Orehar, zastopnik Argentinskega katoliškega izseljenskega odbora; četrti — rev. Frohling, generalni tajnik nemške Rafaelove družbe
MILAN MAGISTER — Buenos Aires
t.
Narodna veroizpoved
Govor g. Milana Magistra na zaključku šolskega leta Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka v Slovenski hiši v Buenos Airesu, v soboto, 13. novembra 1971.
Za časa diktature kralja Aleksandra, ko je dr. Korošec moral v opozicijo in je bil pozneje tudi interniran v raznih krajih na jugu države, so po mnogih slovenskih družinah pri večerni molitvi dodali še en očenaš za dr. Korošca in njegove namene. To je bil tako imenovani „Koroščev očenaš“. Dr. Korošec sam je pogosto prosil za molitev. Znano je, da je anonimno pošiljal denarne podpore karmeličankam na Selu pri ! Ljubljani in drugim redovnicam s prošnjo, naj molijo za namene daro-: valca.
Arhitekt mojster Plečnik je tiste Čase marsikomu zaupal svojo zaskrbljenost, da naši ljudje premalo molijo. Tako je rekel znanemu orlovskemu in pozneje mladčevskemu organizatorju prof. Ernestu Tomcu, s katerim sta se dobro poznala: „Recite vašim fantom, da mi premalo molimo!“ Prof. Tomec je večkrat komentiral to Plečnikovo izjavo. Ravno tako pa je komentiral tudi drugo njegovo misel, ki jo je verjetno slišal v istih letih in za katero ne bi bilo izključeno, da je bila mišljena v zvezi s prvo: „Najtežja umetnost je ljudi skupaj držati!“
Ljudje se namreč kar hitro razidejo in razpršijo. Ni treba ravno hudih zamer ali sporov. Interesi posameznikov vlečejo vsaksebi. Če ni močnih skupnih ciljev, če se vezi stalno ne obnavljajo in krepijo, če ni ljudi, ki se temu delu požrtvovalno posvečajo, sredobežne sile, ki nikdar ne prenehajo delovati, včasih brž, včasih bolj počasi razženejo še tako trdne družbene tvorbe. Ni treba da od drugod pride klica razkroja, v človeškem srcu je vedno dovolj zdražbe in slabih nagnenj in če ni delovanja v nasprotnem smislu, se je nemogoče ubraniti nevarnosti. Zato je resnica, da je ljudi skupaj držati najtežja umetnost. Po tej poti pridemo, če se smemo tako izraziti, do družbotvorne funkcije molitve. Molitev pomaga držati skupaj prijateljstva, družine, občestva, organizacije, skupnosti in narode. Sv. Avguštin je učil: „Coniunc-tio hominum cum Deo est coniunctio hominum inter se •— Povezanost ljudi z Bogom je povezanost ljudi med seboj.“ To globoko Avguštinovo misel je večkrat navajal pri svojih predavanjih socialne filozofije na ljubljanski univerzi ruski mislec in učenjak prof. Evgen Vasiljevič Spek-torskij, ki je bil iskreno veren pravoslavni kristjan. Navpična zveza z Bogom in po njej dotekajoča milost pomagata obdržati vodoravno zvezo med ljudmi. Zavest, da smo sinovi enega Očeta, nam pomaga, da se čutimo brate med seboj. Ni bratstva brez predhodnega očetovstva. To je danes še posebej važno imeti pred očmi, kajti sodobna pragmatistična in pozitivistična civilizacija je zgolj vodoravna, čisti, duha dušeč hori-zontalizem. Ni višine in ni globine. Vse drvi naprej v smeri edine preostale dinamike. V taki goli vodorav-nosti pa nobena družba dolgo ne zdrži. Zato se je treba zavedati, da za vidno zgodovino družb in narodov stoji druga, „nevidna“ zgodovina, katere ne dosežejo niti najbolj prodorne zgodovinopisne raziskave. Na njo je opozarjal Slovence verski in narodni buditelj Luka Jeran (1818— 1896) v časopisu „Zgodnja Danica“, v dobi, ko se je naš narod zgodovinsko osveščal. V resnici ne gre za dve zgodovini, eno vidno in drugo nevidno, ampak za eno samo, katere vidni del izginja v mraku skrivnosti, ki jo pozna samo Bog. To je poudarila tudi najboljša sodobna teologija proti raznim hegeljanskim in podobnim težnjam, ki vdirajo v mišljenje mnogih kristjanov: „Ne moremo brati v zgodovini, kaj se v resnici godi.“ „Zgodovina na dnu skriva svoj smisel in se uresničuje na skrivnosten način.“ (Heinrich Schlier, Die Zeit der Kirche, Freiburg i. B. 1956, 265). „Vesoljna zgodovina ni vesoljna sodba,“ kot je to dejal Hegel (K. Rahner, Escritos de teología, 5, Tau-rus, Madrid, 1964, 120). „Zgodovina nam je bila dana kot odlomek in tega odlomka ne more nihče dopolniti.“ ÍH. Urs von Balthasar, Das Ganze im Fragment, Einsiedeln, 1963, 13). „Ne moremo vedeti, katere zgodovinske sile delujejo na koncu koncev
za Kraljestvo“ (Y. M. Congar, Jalones para una teología del laicado, Estela, Barcelona, 1956, 865).
In v tej „nevidni zgodovini“ družb in narodov igra molitev veliko in verjetno v mnogih primerih tudi odločilno vlogo. Mnoga prebolenja kriz in mnoge zmage nad razkrojem so bile izmoljene. Ko je pred nedavnim umrla skromna stara Slovenka v Argentini, je prišlo v javnost, da je veliko svojih tihih ur premolila za našo slovensko skupnost. Gospa Anica Kraljeva se je v svojem znanem za-glavju v „Svobodni Sloveniji“ zaskrbljeno vprašala, kdo bo še toliko molil za nas, ko bodo ti dobri stari ljudje odšli. In morda to dejstvo, da že ni več dosti ljudi, ki molijo za našo skupnost, ni ravno najmanjši vzrok, da se med nami osebne vezi rahljajo, da se razblinjajo in ponekod pokajo v težko spravljivih raz-porih.
Živimo v izrazito prehodni dobi. Kriza zajema šolo, družino, Cerkev, celo same osnove družbenega življenja. Razkroj je na dnevnem redu. Hudič ima lahko delo. On je oče laži in razkroja. Njegovo grško ime did-bolos to lepo ponazarja. Pomeni tistega, ki vleče narazen, ki ruši e-notnost, ki vzbuja zavist in sovraštvo, ki obrekuje, ki slepari. Beseda izhaja iz glagola dia-bdllo, postaviti ali vreči nekaj vmes, ločiti, vleči narazen ipd. Hudič vleče vse narazen, zabija zagozde, širi razpoke in rahlja vezi. Iz malih zdražb dela velike spore, iz malih zamer velike zamrze. In človek tako hitro sodeluje z njim! „Hudič namreč ne potegne za sabo nikogar, če ga ne najde že v kaki stvari sebi podobnega.“ (Sv. Avguštin. Serm. 32, 11). Zato je važno delati v nasprotnem smislu, krpati mreže medosebnih odnošajev, miriti, vlivati balzam v boleče rane, buditi medsebojno razumevanje, uvidevnost, strpnost, tolažiti ponižane in razža-liene, popravljati krivice in dajati čim bolj in na čim uspešnejši način vsakemu svoje. Človeška sloga je vedno zakrpana sloga.
Kdor bi to rahljanje vezi jemal kot nekaj naravnega, češ to je značilno za sedanje zgodovinsko obdobje, bi bil podoben tistemu, ki bi pri epidemiji npr. rumene mrzlice ravnodušno sprejemal na znanje smrti svojcev in prijateljev, češ sai je to v takih okoliščinah naravno: Tudi če je to naravno, nismo nič mani dolžni rešiti vse, nrav vse, kar se rešiti da. In rešiti se da veliko, morda več, kot, bi kdo na prvi pogled sodil.
Kdaj na začno pokati vezi? Kje te tista točka, o kateri bi se dalo reči, da se tam začne razkroj? Rekli bi, da se to zgodi, kadar unlahne medsebojna pozornost in nam bb‘žm'j kot tak notranje že nič ne pomeni, nas ne zanima več, ali bolj točno povedano, nas zanima samo še kot predmet. Kot predmet med predmeti. Kot, stvar med stvarmi. Vezi med ljudmi na, žive in rastejo. ..kadar se vsi trudijo, da bi razumeli, no čem
vcsnk i-7med njih t,pži in breneni.“
fParel VL, O obnovi redovnega živ-itenia, 29. tnniia 1971, odlomek 39.1 Taka medsebojna notranja ud.eleže-
nost in iskrena zainteresiranost pa se začne s pozornostjo, z bistro in dobrohotno pozornostjo. Odprta srca se prepoznajo, ker imajo odprte oči. Taka pozornost pa zahteva predvsem, kakor je učil nekrščanski, a v mno-gočem zelo globoki nemški mislec Hegel, da človek pozabi nase in ne misli na lastno uveljavljanje, temveč se popolnoma preda dani stvarnosti. (Prim. Enzyklopädie, 448, Zusatz.) Ko drugi nekrščanski nemški mislec naš sodobni Ernst Bloch komentira navedeno Heglovo misel, jo imenuje „katoliško-objektivistično“ in omenja francoskega filozofa in svetniškega duhovnika Nicolasa Malebrancha, ki je dejal, da je pozornost „naravna molitev duše“. Tu pridemo do nadvse zanimivega in važnega vprašanja globinske sorodnosti med molitvijo in pozornostjo. Dobrohotna pozornost do stvari in ljudi in pa pozaba na lastno uveljavljanje nas v naravnem redu nekako pripravljata nn molitev. Molitev pa spet s svoje strani omogoča in pospešuje duha pozornosti, brez katere ni življenjskega realizma niti pravih, živih vezi med ljudmi. V tem smislu je treba razumeti koncilske besede: „Sicer pa so vsi tisti, ki verujejo, ne glede na to, kateremu verstvu pripadajo, v govorici stvari vedno slišali božji glas in božje razodetje. Še več s pozabo na Boga postane celo stvarnost sama zatemnjena“ (Gaudium et Snes, 36). Enako govori Pavel VI.: „Kadar je pozornost ponižno uprta v stvari in osebe, nas Jezusov Duh razsvetljujejo in bogati s svojo modrostjo, treba je le da smo globoko prežeti z duhom molitve“ (O obnovi redovnega življenja, 44).
Če sta molitev in pozornost tako globoko povezani in če vezi med ljudmi začenjajo pokati, kadar ni medsebojne pozornosti, kdo ne bi videl v vsej njeni važnosti in sijaju moč molitve, ki.drži ljudi skupaj?
Zato menda ne bilo narobe, če bi se po naših družinah vrnili k praksi „Koroščevega očenaša“ in bi upoštevali obe misli mojstra Plečnika, da verjetno premalo molimo in da je ni težje umetnosti, kot ljudi skupaj držati. In bi molili za naše ljudi, za naše družine, za naš narod raztresen po svetu in za onega, ki je doma, za vse tiste „qui communitatis curam habent — ki skrbijo za občestvo,“ katerih breme je v današnjih časih še posebej težko. Pa tudi za deželo, v kateri živimo in za tiste, ki so zanjo odgovorni.
Ob pravkaršnji proglasitvi poljskega redovnika Maksimiljana Kolbe ja za blaženega je Pavel VI. na koncu svojega govora, potem ko je poudaril njegovo svetništvo, njegovo duhovništvo, njegovo ljubezen do Matere božje, z veliko energijo podčrtal njegovo domovinsko ljubezen, njegov ’-'oljski patriotizem. Kolbe je bil Pollak in se je žrtvoval za Poljaka, družinskega očeta, ter šel na mesto oieo-a v smrt. Ljubezen med soro-iaki ie velika, dragocena vrednota. Krščanstvo je namreč strašno daleč od brezimnega in brezkrvnega ko-z’uonolitizma in površnega asimila-C’onizma.
„Sam Črtomir se z majhnim tropom brani!“ Ta Prešernov verz pretresa naše slovensko srce, ker je v njem obsežena vsa slovenska zgodovina. Ves slovenski rod je majhen trop, ki se skozi tisoč tristo let bojuje za svoj obstoj, svobodo in življenje. Nima pokazati mogočnih zmag na zgodovinskih prelomih, ali vsem tem zmagam je dolita tudi njegova kri. Pa te zmage zanj niso tolikšnega pomena kot milijoni zmag tistih malih po vidnos+i, a neizmernih po svojih učinkih. Zaradi neizmernega števila se vse ne dajo opisati, a eno teh zmag imamo pred seboj: končujete nov letnik srednješolskega tečaja, ki je ponovna zmaga enega izmed slovenskih tropov, ki se je zatekel tja ,,v B’ohinj, v bistriško dolino, v trdnjavo, zidano na skalo sivo“. Mislim na tisti lepo Bohinj, ki nam je v tei zemlji naša slovenska skupnost; na trdnjavo in skalo, ki sta nam vera in slovenska zavest.
Kadar govorimo o veri našega malega tropa, ne mislimo le na vero v enega Boga in katoliško Cerkev. Naša vera ima še posebne svojskosti, ki jih v sebi mora nositi mali narod, da vzdrži, se spopada in zmaguie.
Nam je potrebno verovati v mala števila, številčnega ustroja ne sestnv-liajo samo številke, ki naznanlajo milijone in miliiardo! Ta ust-roi se začenia pri nič in številki ena. Naša vera vre vrednosti in važnosti teh malih števil. Malo kolesce v velikem stroju ima nrav tako nomen kot veliko pogonsko Lnln Kroglica ma.icenega ležala ’’e neobhod-no potrebna in z okvaro ali uničeniem le-tp, se ustavi še tako veliko čudo človeškega izumiteliskega duha. Tudi mogočnim narodom se dozdeva, da nikakor ne potrebujejo vlog malih narodov: da so v igri človeštva potrebne le glavne vloge. Pa ta nespametnost ni samo last velikanov; v zgodovini človeštva se .ie mnogo malih narodov odločilo, da so odvrgli male vloge in so hoteli zaigrati le glavne. Izgubili so oboje. Našemu slovenskemu narodu je vera v pomembnost in nepogrešljivost vloge malih narodov nuina. Iz te vere se hrani in diha. Simo, stojimo in hočemo živeti. Mi se ne vzdržujemo z močio orožja, temveč s silo duha. Ta sila duha se nahaja v vsakem našem človeku vsako minuto živlienia. Naš delavec, naš kmet, naša gosnodinja. naš učitelj1 in profesor, naš razumnik, dijak jn akademik, vi, ki končujete ¡slovenski tečaj, mi vsi nosimo to silo: z vsako izgovorjeno slovensko besedo, z vsako udeležbo pr; slovenski prireditvi, z vsakim pesom žrtvovanim za slovensko knjigo, z vsako slovensko pesmijo, z vsako šolsko uro slovenskega tečaja, iznoveduiemo vero v moč maloštevilnosti slovenskega rodu. Lahko je biti zvest narodom, ki jih ščitijo kronane glave, nri nas ie vsak zase svoj ščit in meč — to na je težje in častnejše. To je čast števila ena, ker stoji samo, nedeljivo in neonrfo, stoji samo iz sebe in ne potrebuje množenja in seštevania. Je, ker hoče biti in mu Bog dovoljuje.
Vera v malo število in njegovo rast
je bila tudi tista, ki je bila na začetku srednješolskega tečaja Marka Bajuka. V začetku je bila ta misel, da naj bi bila žrtev enega profesorja namenjena ako tudi le enemu učencu. „Tudi za enega se splača,“ je bilo vodilo. Zasnovano je bilo v zavesti, da ako emigracija da iz sebe le enega Slovenca, ki bo odločilno posegel v narodovo življenje, je ta uspeh vreden naporov ustanovitve in vzdrževanja srednješolskega tečaja. Menim, da je to načelo potrebno oživljati vsakokrat, kadar bi hoteli zdrkni+i na opuščanje vrednih zamisli zamdi takoimenovanega „nezadostnega števila“. Nezadostno število pomeni nezadostno vero; vere ne ocenjujemo s trgovskimi merili povpraševanja in ponudbe, marveč z lestvico vrednot. Vera ustvarja z enim in za enega, vera seje tudi ob slabih časih, vera čaka na sad leta in leta — v tem je niena ustvarjalna sila. Ne računa na tujo pomoč, amnak sama vzgiblje lastne in druge moči: vera pregleduje položaj, pa položaju ne kloni; preživlja poraze, pa dela venomer za zmago; se ustavlja oh zaprekah, pa se ne ustavi nikdar-
Nosilci take vere pa niso ustanove, temveč osebnosti. Samo človeške duše merek oživljati ideale, ustanove so le sadovi vere takih duš. Danes bo nekaj mladih prijateljev zapustilo ustanovo, ki vam je skušala dati vero iz lastne vere. Prejemali ste nekaj, kar so rodovi nred nam; hranili samo za vas. Niste več sami, z vami je slovenski ganil, ki mu z mladostnim ognjem od-n'ra te duha in srce, da bo tudi vaša vera zaredila v novih rodovih novo vero v slovenske narodne vrednote. V svoje roke spreiemate slovensko tisoč tristoletno zgodovino in dolžni ste ji dodati 1efa ene generacije.
Vera vseh slovenskih ljudi, rodov, ki odhaiaio, in tistih, ki vstopajo, je zedinjena v simbolu slovenske zastave, našem spoznavnem znamenju. Argentinski narod si je oskrbel svoio narodno svetinjo predno si je oklical samostojnost države. Potrebni so mu bili prameni, ki ,so vžigali ljudstvo za hoj. Tudi slovenska zastava je bila izbrana, ko je narod še hlapčeval tulemu jarmu. Njene barve so vžigale narodovo voljo, da se ie odločevala za borbo narodne svobode, puščajoč ob strani brigo za lastni stalež. Le tako je tudi ta zastava mogla svobodno zavihrati 29. oktobra 1918.
Mladi prejemate slovensko narodno zastavo na argentinski zemlji. Nikdar še niste videli plapolati teh barv na slovenskem zvoniku ali mlaiu, na slovenskem parlamentu ali slovenski vladni nalači. Toda videli ste vse več! Videli in vidite jo plapolati v očeh svojih staršev, v izražanju svojih vzgojiteljev, vidite jo ob vsaki izgovorjeni slovenski besedi. To plapolanje pa se vsaia v srce. kar pomeni, da bo v vaš duhovni krvni obtok vcepljena vera slovenskega naroda v potrebnost njegovo biti in vera v visoko ceno tistega, ki se svobodno postavi ob stran slovenske zastave.
Danes se vsi Slovenci v svobodnem svetu spominjamo te tragedije. Naj umakne vse, bar je med nami takega, da bi nas moglo razdvajati. Danes nopleimo vsi v mislim na dvanajst tisoč z žicami zvezanih, pred množične "•'•obove postavljenih, kako podajo pod streli drug na drugega. Spomnimo se Mihovih molitev in njih klica nam: „Bodite enotni v borbi proti našemu ‘■knnnemu sovražniku — komunizmu.“ To je njihov klic nam vsem in le če mu bomo sledili, jih bomo dostojno počastili.
Prijatelji! 25 let je od tedaj. Tam v Sloveniji so njihovi grobovi, ne vemo zanje, zapuščeni so. Dvanajst tisoč jih leži v njih. Matere, vdove, se-~+re, sinovi in hčere ne smejo vedeti, kje so pokopani njihovi dragi. Nihče jim ne sme nostaviti križa, ne nrižgati sveče, ne položiti cvetja. Zato trdim; vsaka nonuiana roka vladajočih komunistov v Sloveniji ali Jugoslaviji ie in hinavščina, dokler ne ho v njih toliko človečanskega čuta. da bodo r*rišli pred nas z izpovedjo: „Storili smo greh, velik greh, nad sloven«kim raradom. Tu so žrtve, tu so grobovi teh zvestih in poštenih Slovencev.“
Dokler vsaj tega ne ho, je tudi vsako približevanje emigracije komu-’'’«tičnim oblastnikom v Sloveniji in Jugoslaviji ali pogajanje z njimi za delitev oblasti, onečaščenje dvanajstih tisočev, ki ležijo v neznanih grobovih.	L
Ob 25-letnici žrtev okupacije in revolucije pred spomenikom argentinskega Osvoboditelja San Martina dne 14. 6. 1970. — (Svobodna Slovenija, 18- junija 1970.)