Dr. Milko Mikola »Nisem imel vedno lahke poti, ampak sem ponosen na to, da sem to zmogel!« Zgodovinar in arhivski svetnik dr. Milko Mikola je odličen poznavalec komunističnega nasilja ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Rodil se je kmalu po koncu druge svetovne vojne, 15. aprila 1946, na Grobelnem pri Celju. Težka povojna leta so ga za- znamovala osebnostno ter vplivala na njegovo znanstvenoraz- iskovalno in strokovno delo. Iz zgodnjega otroštva se najbolj spominja dogodka, »ko so mi pred očmi izterjevalci obvezne oddaje fizično pretepli mamo in je bila potem zaprta. Tako da se mi je to vtisnilo v spomin, zelo globoko. In moram reči, da je tudi to bil eden izmed razlogov, da sem se lotil te tematike. Predvsem sem želel prikazati, kaj so pretrpeli kmetje po vojni. Moja družina, moji starši so namreč med vojno bili ne samo podporniki partizanov, ampak je bila pri nas partizanska javka, ki jo je vodila mama, oče pa je bil partizanski vodič. In po vojni je mama pristala v zaporu, oče pa v taborišču«.1 Med očetovo 1 Arhiv dogodkov Študijskega centra za narodno spravo, Pogovor z dr. Milkom Mikolo 11. oktobra 2016 (Arhiv SCNR, Pogovor z dr. Milkom Mikolo). Dostopno tudi na http://oddaje.ognjisce.si/mojaz- godba/2017/03/28/26-3-2017-ivljenje-in-delo-dr-milka-mikole, 17. 4. 2018. 8 dileme – uvod odsotnostjo so morali vsi otroci poprijeti za delo na kmetiji. Ko mu je slamoreznica pri šestih letih odrezala prste, ga je to zaznamovalo za vse življenje. Po opravljeni maturi se je leta 1966 vpisal na filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral zgodovino in sociologijo. Kot profesor zgodovine in sociologije se je leta 1972 zaposlil v Šolskem centru Borisa Kidriča v Celju. Desetletnega peda- goškega dela in razmer v šolskem centru se je ob svoji 70-le- tnici takole spominjal: »Moja prva služba je bila poklicna šola, služba profesorja zgodovine, najprej zgodovine, kasneje pa sem moral poučevati tudi predmet STM, Samoupravljanje s temelji marksizma. In sem ponosen na to, da sem našel v zapisniku ko- miteja za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri občinskem komiteju ZKS Celje, da sem ob neki priliki izjavil, to je nekdo poročal, oni so si to skrbno beležili /.../, zopet grem lagat v razred, zopet grem lagat učencem. Bile so še druge stvari zabeležene, in bi takrat, če bi bila to prva povojna leta, končal nedvomno ne v kazensko-poboljševalnem domu, ampak v enem izmed delovnih taborišč.«2 Nikoli ni bil član komunistične partije in tudi zato je na lastni koži občutil težo takratnega družbenopolitičnega siste- ma. »Nisem doumel, kam sem pravzaprav prišel. Že to, da nisem vstopil v ZK, to je skoraj ravnatelja zadela kap. /.../ Tako da sem si točko za točko nabiral črne pike in na koncu je počilo, ko sem razkril oziroma od ravnatelja zahteval, da pripreči nadaljnje zlorabljanje učenk /.../ in da te ljudi pokliče na odgovornost. Ker so bili pa vsi člani ZK, jih je bilo treba takoj zaščititi in potem je padlo po meni. In takrat je pa vse to prišlo na dan, kar sem nekoč rekel.« Komite za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito pri celjskem občinskem komiteju ga je pozval na pogovor in njegov predsednik mu je takrat dejal: »Tovariš Mikola, mi imamo o vas sicer s strani pedagoške službe zavoda 2 Prav tam. 9mateja čoh kladnik za šolstvo dokumente, ki kažejo, da ste bili odličen pedagog, da ste odličen pedagog, da vas imajo učenci radi. Toda za vas ni več prostora v razredu na nobeni šoli v Sloveniji.« Nekdanja sodelavka, učiteljica slovenščine in partizanka, mu je v zvezi s tem dogodkom pozneje dejala: »Veš, Milko, take, kot si ti, smo mi po vojni pošiljali v taborišča.« Tako je bil Mikola »odstranjen iz šole. Politično«.3 Leta 1982 se je zaposlil v Zgodovinskem arhivu Celje, kjer je delal 22 let in leta 2003 pridobil naziv arhivskega svetnika. Njegova glavna naloga je bila strokovna obdelava arhivskega gradiva in pri tem delu je zelo je pogrešal pedagoški poklic: »Kajti jaz sem šel študirat zgodovino, da bom nekoč učil, ker sem verjel, da imajo vsi zgodovino radi, tako kot sem jo imel jaz.«4 Kot arhivist se je posvetil predvsem arhivskemu in dokumen- tarnemu gradivu po letu 1945, posebej pa so njegovo pozornost pritegnili partijski dokumenti. Tako se je srečal s številnimi dokumenti o različnih oblikah medvojnega revolucionarnega nasilja in o razsežnostih nasilja komunistične oblasti po koncu druge svetovne vojne. Takrat je začel tudi znanstvenorazisko- valno delo. Njegovo pozornost so najprej pritegnile zaplembe premoženja in druge oblike nasilnih odvzemov premoženja po koncu druge svetovne vojne na Celjskem in v Sloveniji. Iz te teme je leta 1989 najprej magistriral,5 leta 1999 pa še dokto- riral.6 Tudi tukaj ni šlo gladko: »Moram reči, da sem imel silne 3 Prav tam. 4 Prav tam. 5 Izvajanje zaplemb, agrarne reforme in nacionalizacije v celjskem okrožju 1945–1948, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989. 6 Zaplembe premoženja v Sloveniji v letih 1945–1948 s posebnim poudar- kom na celjskem območju, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1999. Leta 1999 je Zgodovinski arhiv v Celju izdal njegovo monografijo z naslovom Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943–1952. 10 dileme – uvod težave pri tem, da je bila ta naloga sprejeta. /.../ Ampak mi je potem sam rektor filozofske fakultete pisal in me spodbudil, naj vztrajam. In tudi sem. /.../ Nisem imel vedno lahke poti, ampak sem ponosen na to, da sem to zmogel.«7 Njegovo raziskovalno pozornost so pritegnili tudi povojni politični in montirani sodni procesi proti t. i. razrednim sovražnikom ter izrekanje in izvajanje kazni prisilnega, pobolj- ševalnega in družbenokoristnega dela.8 Znanstvene razprave iz omenjenih tem je Mikola objavljal v zbornikih (npr. Celjskem zborniku) in samostojnih monografijah. Tako je Zgodovinski arhiv Celje leta 1995 izdal njegovo prvo knjigo z naslovom Sodni procesi na Celjskem 1944–1951, ki jo je Mikola pripravil na prošnjo celjskega Demosa, da bi predstavil politične monti- rane sodne procese na Celjskem po letu 1945. Tudi ta njegova monografija je bila strokovna podlaga za več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije o kazenski zakonodaji, ki je veljala na Slovenskem po koncu druge svetovne vojne.9 Kot arhivist je Mikola prvi začel objavljati arhivske do- kumente in pričevanja žrtev ali njihovih svojcev o nasilju komunističnega sistema v Sloveniji ter o kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako je lata 1998 kot prva izšla zbirka dokumentov Notranji sovražniki v dokumentih okrajnih partijskih komitejev z območja Zgodovinskega arhiva v Celju, leto pozneje pa še publikacija z naslovom Dokumenti o kulaških procesih na Celjskem. V samozaložbi je leta 2003 izdal knjigo 7 Arhiv SCNR, Pogovor z dr. Milkom Mikolo; http://oddaje.ognjisce.si/ mojazgodba/2017/03/28/26-3-2017-ivljenje-in-delo-dr-milka-mikole, 17. 4. 2018. 8 Delo kot kazen: izrekanje in izvrševanje kazni prisilnega, poboljše- valnega in družbeno koristnega dela v Sloveniji v obdobju 1945-1951, Zgodovinski arhiv Celje, Celje 2002. 9 Arhiv SCNR, Pogovor z dr. Milkom Mikolo; http://oddaje.ognjisce.si/ mojazgodba/2017/03/28/26-3-2017-ivljenje-in-delo-dr-milka-mikole, 17. 4. 2018. 11mateja čoh kladnik Religija, cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS Zgodovinskega arhiva Celje in zanjo leta 2004 prejel Aškerčevo priznanje. Ukvarjal se je tudi z gospodarsko zgodovino. Rezultat tega zbirateljskega in raziskovalnega dela so med drugimi mono- grafija Zgodovina celjske industrije (2004), publikacija Stara industrijska podjetja na Celjskem (1996) ter razstava in katalog Logotipi celjskih industrijskih podjetij (2004). Z njimi je osvetlil manj znano zgodovino industrije v Celju in na širšem celjskem območju. Kot odličnega poznavalca arhivskega gradiva o nasilju ko- munističnega totalitarizma v Sloveniji ter kot strokovnjaka s področja zgodovine in arhivistike je Vlada Republike Slovenije dr. Milka Mikolo imenovala v več svojih komisij. Med letoma 2007 in 2012 je bil član arhivske komisije. Leta 2005 je prevzel vodenje Sektorja za popravo krivic in za narodno spravo pri Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije, leta 2008 pa je postal vršilec dolžnosti direktorja novoustanovljenega Študij- skega centra za narodno spravo. Kot izjemen poznavalec komunističnega nasilja in kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji je tudi med letoma 2006 in 2009 na- daljeval objavljanje arhivskih dokumentov. Tako je objavil štiri zbornike dokumentov in pričevanj o do tedaj manj poznanih oblikah povojne komunistične represije v Sloveniji, in sicer o povojnih delovnih in koncentracijskih taboriščih ter o izgonu prebivalcev iz kraja bivanja.10 10 Dokumenti in pričevanja o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2006; Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji: koncentracijska taborišča Strnišče, Hrastovec, Brestrnica in Filovci, Ministrstvo za pravosodje, Ljubljana 2007; Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, Koncentracijska taborišča Št. Vid nad Ljubljano, Škofja Loka in Teharje ter taborišče za otroke Petriček, Študijski center 12 dileme – uvod Raziskovalno je ostal aktiven tudi po upokojitvi (2009). Znanstvena monografija Rdeče nasilje, Komunistična represija v Sloveniji po letu 1945 (2012) je njegovo življenjsko delo, »sinteza vsega, kar je napisal«.11 Mikola je z njo prispeval prvi celovit, sistematičen in pregleden prikaz komunističnega nasilja v prvih povojnih letih na slovenskih tleh ter jo posvetil vsem žrtvam. Znanstveno natančno in objektivno je na podlagi arhivskega gradiva predstavil različne oblike nasilja, ki so predstavljale najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in sicer množične zunajsodne umore, koncentracijska in delovna taborišča za nasprotnike komunističnega režima, množične izgone prebivalstva, nasilne razlastitve premoženja, politične in zrežirane sodne procese proti t. i. notranjim (dejanskim in domnevnim) sovražnikom, preganjanje Katoliške cerkve ter nasilje nad posameznimi verskimi skupnostmi, posebno poglavje pa je namenil političnim obsojencem in političnim zapornikom. Dr. Milko Mikola je avtor številnih znanstvenih prispevkov in monografij, sodeloval je na mnogih znanstvenih srečanjih. Odpiral je pot skoraj pol stoletja zamolčanim in prepovedanim temam. Znanstveno proučevanje je nadgradil s številnimi ob- javami arhivskih dokumentov ter pričevanj žrtev in njihovih svojcev. Zato lahko njegovo delo v smislu odkrivanja zgodb o žrtvah in različnih oblikah nasilja ne samo komunističnega, ampak tudi fašističnega in nacističnega totalitarizma, ozna- čimo kot pionirsko in kot njegovo življenjsko delo. S svojim delovanjem je odkrival številne zamolčane dogodke in procese za narodno spravo, Ljubljana 2008; Dokumenti in pričevanja o povojnih izgonih prebivalstva v Sloveniji, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana 2009. 11 Arhiv SCNR, Pogovor z dr. Milkom Mikolo; http://oddaje.ognjisce.si/ mojazgodba/2017/03/28/26-3-2017-ivljenje-in-delo-dr-milka-mikole, 17. 4. 2018. 13mateja čoh kladnik iz slovenske povojne zgodovine. Na ta način je nedvomno prispeval k razvoju slovenskega zgodovinopisja in arhivistike, tako na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine kot tudi na področju seznanjanja strokovne in širše javnosti z arhivskimi dokumenti in novimi zgodovinskimi spoznanji. Za svoje delo je prejel več nagrad, in sicer že omenjeno Aškerčevo priznanje (2004) za knjigo Religija, cerkev in šola v dokumentih občinskih komitejev ZKS Zgodovinskega arhiva Celje, srebrni celjski grb za prispevek v raziskovalnem zgodo- vinopisju, katerega pomen je trajen za mesto ob Savinji (2009), in Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v zgodovini (2013). Letos bo minilo 20 let od izida dokumentarnega zbornika Temna stran meseca: Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990 in postavitve istoimenske razstave. Študijski center za narodno spravo bo ob tej pomembni obletnici pripravil mednarodni znanstveni posvet ter tako obeležil tudi deseto obletnico ustanovitve in delovanja. K temu, da lahko letos obe- ležujemo oba dogodka, je prav gotovo pomembno prispeval dr. Milko Mikola. Njegov obsežen znanstveni in strokovni opus je plod dolgoletnega vztrajnega in temeljitega proučevanja in od- krivanja zamolčanih, manj (po)znanih in raziskanih dogodkov ter družbenih in političnih procesov iz slovenske zgodovine po drugi svetovni vojni. Tistih, ki so že bili obravnavani, vendar enostransko ali premalo natančno, kot tistih, ki jim je bilo usojeno, da so bili skoraj pol stoletja mrtva črka na papirju. Lahko je vzor vsem, ki se ukvarjamo s proučevanjem nasilja totalitarnih sistemov ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Slovenskem v 20. stoletju. Maribor, maj 2018 Dr. Mateja Čoh Kladnik Dr. Milko Mikola Fotografija: Študijski center za narodno spravo