Žarko LAZAREVIČ* ZNAČILNOSTI INDUSTRIALIZACIJE V OBDOBJU MED SVETOVNIMA VOJNAMA Vznik in napredovanje industrializacije omogočajo in spodbujajo številni de­ javniki. S posplošitvijo pa lahko med pomembnejše uvrstimo naslednje pogoje: ustrezno siste m sk o o k o lje (zakonodaja, ki na pregleden način ureja statusni položaj gospodarskih subjektov: trgovinski zakonik, zakon o carinah, urejeno zunanje trgovinsko poslovanje - trgovinski sporazumi, sporazumi o plačilnem prometu, zakon o dolžniško-upniških razmerjih), in stitu c io n a ln o o ko lje (tekoča vladna gospodarska politika in politika lokalnih oblasti: banovina, občine, ustanove za podpiranje industrijskega razvoja: različne zbornice in druga interesna združenja), finančno in fra stru k tu ro (razvit sistem raznovrstnih bank in hranilnic, ki zbirajo prihranke pri prebivalstvu in jih usmerjajo v financiranje podjetniške pobude), p ro m e tn o in fra stru k tu ro (železnice, ceste, PTT promet); en e rg e tsko in fra stru k tu ro (premogovniki, elektrifikacija), zadostno p o v p ra še v a n je po industrijskih izdelkih doma ali v tujini; ra zp o lo žljiv o d e lo v n o silo, ki je pripravljena poprijeti za delo, z ustrezno izobrazbo na vseh ravneh, od najbolj preprOstih do najbolj zahtevnih, in kar je najpomembneje ter zanesljivo ne sodi na konec, še p o d je tn o p re b iv a lstv o , se p ra v i p o d je tn ik e , k o t no silce in d u stria liza cijskib p ro ceso v. Uvodoma je treba poudariti, da so bili vsi infrastrukturni pogoji za vznik in napredovanje industrializacije izpolnjeni že do nastanka jugoslovanske države ali pa v prvih letih po njenem nastanku. Nekoliko več pozornosti pa moramo name­ niti podjetnikom, saj je bila od njih odvisna dinamika in kakovost industri­ alizacije. Pri tem pa izhajamo iz stališča, da lahko pri obravnavi industrializacije med obema vojnama in vlogi podjetnikov v njej na površinski ravni, se pravi z nujno posplošitvijo, ločimo dve osnovni skupini podjetnikov in sicer pogojno rečeno "stare in n o v e " podjetnike. V skupino "starih" podjetnikov štejemo tiste posameznike, ki so se zaradi svoje izobrazbe, varčnosti, podjetnosti in nena­ zadnje zaradi premožnosti, ki so jo omogočile prejšnje lastnosti, uveljavili na različnih področjih gospodarskega življenja (industrija, bančništvo) že pred prvo svetovno vojno. V obdobju do druge svetovne vojne pa se je v spremenjenih političnih in gospodarskih okoliščinah njihov položaj močno spremenil. Slovenska vključitev v Jugoslavijo je namreč omogočila sorazmerno ozki skupini, dotedaj le pokrajinsko pomembnih poslovnežev, dvig na višjo raven. V njim naklonjenih novih razmerah so postali veletrgovci, industrialci, bančniki in finančniki v pravem pomenu besede; postali so mogočneži, ki so odločali v slovenskem gospodarstvu. V začetnem obdobju so za utrditev svojega položaja izkoristili politično vzdušje, izrazito nenaklonjeno gospodarski aktivnosti tujcev v Sloveniji; naslonili so se na državo in njene mehanizme zakonske prisile pri izločanju tuje konkurence iz slovenskega gospodarstva (nacionalizacije oziroma nostrifikacije) Kasneje, ko so se razmere ustalile, postale običajne in zato predvidljive, pa jim je naglo pridobljena gospodarska moč izdatno služila za ohranjanje in nadgradnjo pozicij, ki so jo tej skupini poslovnežev "podarile" prevratne razmere. Za ta tip podjetnikov je značilno, da je bil osredotočen pretežno v bančništvu in raznovrstnih (industrijskih in trgovskih) delniških družbah. Drugi tip podjetnikov, ki jih združujemo pod oznako "novi" podjetniki, pa je svojo gospodarsko priložnost ravno tako dobil tudi v tem času, vendar so izhajali iz drugačnih izhodišč. Vanj lahko uvrstimo vse tiste podjetnike, ki so v obdobju med vojnama iz skromnih zametkov ali pa iz nič širokopotezno krenili na podjetniško pot. V okviru gospodarskih sektorjev so najznačilnejše industrijske panoge, ki jih bomo podrobneje analizirali v nadaljevanju, znatna pa je bila tudi rast obrtništva in trgovine. Pojavili so se številni podjetniki, ki so v novih razmerah in novem gospodarskem prostoru iskali, mnogi pa tudi trajno našli priložnost za uresničevanje svojih zamisli. Razmahu te podjetnosti je botrovalo jugoslovansko povpraševanje, ki je bilo poglavitni spodbujevalec slovenske in­ dustrializacije, poleg tega pa še odsotnost tuje konkurence (zaščitna carinska po­ litika!). Te okoliščine so omogočile nastop množice novih podjetnikov, ki so usta­ navljali številna majhna podjetja (mnoga so zrasla iz obrtnega udejstvovanja), predvsem v predelovalni industriji, ki niso zahtevala velikih investicijskih pred­ priprav in angažiranja velikih finančnih sredstev. V njihovem proizvodnem pro­ cesu je prevladovalo delo, terjala so veliko nekvalificirane, zgolj priučene delovne sile, ki je je bilo v Sloveniji v izobilju. Znotraj te tipske skupine lahko ločimo prav tako dva tipa in sicer tiste, ki so se na pot podjetništva podali z razširitvijo obrtnega udejstvovanja in druge, ki so v tem času začeli tako rekoč iz nič. Za to skupino "novih" podjetnikov, ki se je šele pričenjala vzpenjati na družbeni in gospodarski lestvici, pa je bilo značilno, da je v organizacijski zasnovi prisegala na družbe z omejeno zavezo in osebne firme. * ** Prevratno leto 1918 je Slovencem prineslo številne spremembe, znašli so se v povsem drugačnih razmerah, kakršnih dotedaj niso bili vajeni. Nastopile so šte­ vilne spremembe, ki so imele skupni imenovalec v "slovenizaciji " družbenega živ­ ljenja. Enak proces, četudi je bil veliko manj viden, je potekal tudi na gospo­ darskem področju. Pridobitev politične moči je najprej omogočila kontrolo gos­ podarskih zmogljivosti na lastnih tleh, nov gospodarski prostor pa tudi pomno- žitev gospodarske moči. Slovenski podjetniki so v novem okolju - meje so izločile dotedanjo ostro konkurenco - lahko začeli utrjevati svojo vlogo podjetnikov, ve­ letrgovcev, industrialcev in finančnikov, prestopili so prag krajevne pomembnosti in na omejenem področju delujočih poslovnežev. V prvih letih po nastanku nove države so v dolgotrajnem in dolgoročno po­ tekajočem procesu utrjevanja in nadgrajevanja gospodarske moči ter dviga na višjo podjetniško raven odigrale pomembno vlogo "nacionalizacije" oziroma no­ strifikacije gospodarskih subjektov na slovenskih tleh. Ta proces ni bil neka slovenska posebnost, temveč je bil značilen za srednjeevropske države, države naslednice Avstro-Ogrske. Vse družbe, ki so imele centralo v tujini, so morale odpreti v Sloveniji svoje podružnice. V primeru, da so poslovale izključno na slovenskem ozemlju, pa so morale na to ozemlje prenesti tudi svoj sedež. Najprej so tuja podjetja podvrgli sekvestru, to je državnemu nadzoru. Po vpisu sekvestra so se podjetja v lasti tujih državljanov lahko znebila državnega nadzora na več načinov. Njihovi lastniki so lahko spremenili svoje državljanstvo s prevzemom katerega od zavezniških držav ali pa so podjetje nacionalizirali s prevzemom jugoslovanskega državljanstva. Delniška družba v lasti tujcev se je nacionalizirala tudi tako, da so domače pravne ali fizične osebe prevzele večinski paket delnic (55%), tri četrtine delnic je moralo biti deponiranih pri domačem denarnem zavodu in tri leta pod zaporo. Če so ob tem še večino mest v upravnem svetu zasedali jugoslovanski državljani, je podjetje postalo domače in se štelo za jugoslovansko. V splošnem so bili učinki te akcije daleč od pričakovanj. Sodobniki so z obžalovanjem ugotavljali, da so bili Slovenci vse premalo pripravljeni in da si niso znali zagotoviti večinskega deleža najpomembnejših tovarn. Potek dogodkov po letu 1918 pa ni omogočil samo dviga že uveljavljenih podjetnikov na višjo raven, kakor smo ravnokar spoznali, temveč je ustvaril tudi ozračje za pomnožitev podjetniških vrst v Sloveniji. Nagla številčna krepitev podjetniških vrst je bila značilna za industrijo. Sprostitev raznovrstne podjetniške pobude je bila posledica različnih dejavnikov, predvsem pa spremenjene vloge Slovenije v novem gospodarskem okolju. Slovenija je kot regionalno gospo­ darstvo tako rekoč čez noč postala gospodarsko in tehnološko najrazvitejši del novo nastale absolutno agrarne jugoslovanske države, pa čeprav je bila tudi Slo­ venija sama še vedno pretežno agrarna dežela. Kranjska industrijska družba, ki j e bila lastnik železarne na Jesenicah, j e bila ustanovljena leta 1869. P red drugo svetovno vojno j e veljala za najm odernejše železarsko podjetje v Jugoslaviji, a tudi na Balkanu. V letu 1938 si j e z delom v železarni zagotavljalo eksistenco 3.350 delavcev v proizvodnji in 315 v upravi. Plače delavcev v železarni so v povprečju znašale 6 7 dinarjev na dan in so bile najvišje v Jugoslaviji v okvirih železarske industrije. Dosedanje izvajanje nas uči, da so bili z nastankom nove države in novimi mejami, novim narodno-gospodarskim območjem, izločeni dotedanji močnejši tekmeci, vidnejše konkurence v jugoslovanskem prostoru, pa vsaj v začetnem obdobju ni bilo. Poleg tega se je odsotnosti konkurence pridružilo še hotenje, podprto z državno gospodarsko politiko, po hitrejši industrializaciji. Tu velja omeniti zaščitni carinski sistem, ki je v zadostni meri preprečeval vstop tujega blaga, predvsem potrošnega, na jugoslovansko tržišče. Tako je zavarovano notra­ nje tržišče postalo bistveni spodbujevalec domačega podjetniškega udejstvovanja. V tem spletu okoliščin so v slovenskem primeru pomembno vlogo odigrali tudi že vzpostavljeni infrastrukturni pogoji. Zasluga številnih n o v ih podjetnikov, njihove aktivnosti in pridobitniškega duha, je bilo naglo spreminjanje gospodarske podobe Slovenije v jugoslovan­ skem gospodarskem prostoru. Slovenija je v letih do druge svetovne vojne v okolju liberalistične gospodarske politike doživela dotedaj nezabeležen industri- alizacijski sunek, ki ga lahko upravičeno imenujemo za ustanoviteljsko obdobje. Dota, ki so jo Slovenci v obliki tovarn prinesli v "jugoslovanski zakon", se je do druge svetovne vojne podvojila. Nagla rast, ko je tudi največ novo osnovanih tovarn odprlo vrata delavcem, je bila značilna za predkrizno prvo desetletje, na­ tančneje rečeno za prvo polovico dvajsetih let. Krizna trideseta leta pa je ozna­ čevala konsolidacija in umirjenejši tempo napredovanja proti industrijski družbi. Poenostavljeno je mogoče zatrditi, da je bilo v prvem desetletju jugoslovanske države v Sloveniji vsako leto ustanovljeno približno 15 novih tovarn, v drugem desetletju pa le še 9 tovarn letno. Bežen izračun torej pokaže, da je v času do druge svetovne vojne v Sloveniji vsak mesec začela s proizvodnjo ena nova tovarna. Vzroke upada hitrosti industrializacije v tridesetih letih je iskati v posledicah velike gospodarske krize v letih 1930 do 1934 in v dejstvu, da se je medtem začela ali nadaljevala tudi industrializacija drugih jugoslovanskih predelov, kar je seveda upočasnjevalo slovenski tempo industrijskega razvoja. Za lažjo ponazoritev kvantitativnega poteka industrializacije in pomena posameznih panog, si bomo ogledali spodnji grafični ponazoritvi. Rast slovenske industrije v obdobju med vojnama rudar- železar- kemič- tekstil- usnjar- lesna prehram- grad- papirna steklar­ stvo ska na na ska bena bena ska Deleži posameznih industrijskih panog (%) glede na skupno število in skupno V času med vojnama se je v Sloveniji najbolj razmahnila tekstilna industrija, število obratov se je v dvajsetih letih skorajda podeseterilo. Tako je tekstilstvo poleg lesno-predelovalne industrije in metalurgije, postalo ena najpomembnejših industrijskih vej v Sloveniji. Najmanjša rast je vidna pri rudarstvu, kar ni pre­ senetljivo, saj je bila ta panoga že pred prvo svetovno vojno dobro razvita, ob­ enem pa so njeno rast omejevali razpoložljivi naravni viri in razvoj v drugih predelih Jugoslavije. Značilnost slovenske, a tudi jugoslovanske industrializacije v tem času je bila torej nagla krepitev industrijskih zmogljivosti za proizvodnjo potrošnega blaga, ki ga je željno pričakovalo lačno jugoslovansko tržišče. M ed svetovnima vojnama se j e v Sloveniji razvijala predelovalna industrija, predvsem tekstilna. Centri tekstilne industrije so nastali v Mariboru, Kranju, m edtem ko j e bila bombažna predilnica in tkalnica Tržič (na sliki) starejša; nastala j e sred i 19. stoletja. Grafični ponazoritvi nam pravzaprav nudita samo del odgovora o kakovosti slovenske industrializacije med vojnama, prikažeta samo kvantitativni vidik, zu­ naj našega zaznavnega obzorja pa ostane notranja struktura podjetij industrij­ skega značaja. Da bi odkrili tudi to dimenzijo, smo izdelali naslednjo preglednico, ki prikazuje velikostno strukturo podjetij z industrijskim značajem. Struktura podjetij v posameznih industrijskih panogah Struktura industrijskih podjetij glede na število zaposlenih delavcev Industrija 5-10 11-20 21-50 51-100 101-250 nad 250 O bdelava ka m n a 30% 3% 30% 7,5% 2,5% O pekarska in keram ična 37% 10% 23% 17% 13% Steklarska 100% Lesna 67,5% 17% 10,5% 3% 1,5% 0,5% P apirna 11% 11% 17% 17% 33% 11% U snjarska 26,5% 13,5% 30% 16,5% 10% 3,5% Č evljarska 66% 16% 11% 5% 1% 1% Tekstilna 19% 16% 21% 10% 18,5% 15,5% O blačilna 72,5% 15% 6% 3,5% 3% K o vin ska in strojna 59% 18% 12% 4% 3% 4% K em ična 24% 24% 28% 12% 8% 4% M linska 83% 11% 6% P rehram bena 71% 11% 14% 1,5% 2,5% Tobačna 100% Tiskarska 35% 25,5% 23% 9,5% 7% G um arska 100% G radbena 37% 24% 20% 13% 5% 1% R a zn o 46,5% 25% 21,5% 7% SKU PAJ 50% 18% 16% 7,5% 5,5% 3% Podrobnejši vpogled v strukturo podjetij glede na število zaposlenih delavcev pokaže, da je so bila podjetja v Sloveniji pred drugo svetovno vojno majhna, celo zelo majhna, kajti kar polovica podjetij je imela največ do deset zaposlenih. Pri nadaljnji členitvi je opazno dejstvo, da so bila krepkeje zastopana še t.i. sred­ nja podjetja, kar seveda velja za slovenske razmere. Ta podjetja, ki so imela do petdeset zaposlenih, so v skupnem deležu slovenskih podjetij industrijskega zna­ čaja predstavljala 34%, pri čemer je bila približno polovica takih, ki niso imela več kot dvajset zaposlenih, polovica pa med dvajset in petdeset delavcev. Torej kar 84% slovenskih podjetij ni zaposlovalo več kot petdeset delavcev. Preostala podjetja lahko pogojno uvrstimo med velika podjetja, njihova nadaljnja struktura kaže, da jih je 7,5% zaposlovalo do sto delavcev, dobra petina vseh slovenskih podjetij je dajala zaslužek do 250 delavcem. Vse, kar je presegalo to mejo, pa je v slovenskih razmerah pomenilo že zelo velika podjetja. Takih pa je bilo v predvojni Sloveniji samo 3%. Razdrobljena struktura podjetij pa ni bila enakomerno razporejena med posameznimi panogami. Tu obstaja tesna korelacija med hitrejšo industrializacijo posameznih panog in razdrobljenostjo, pri čemer seveda obstajajo tudi izjeme. V tem oziru velja izpostaviti steklarsko in tobačno industrijo ter industrijo gume in gumijastih izdelkov, kjer so se vsa podjetja uvrščala v najvišjo kategorijo s prek 250 zaposlenimi. Resnici na ljubo pa je treba poudariti, da so bile te panoge v slovenskem gospodarstvu zastopane vsaka le z eno tovarno. Najmanj razdrob­ ljeno strukturo, z največjim deležem velikih podjetij, so imele tiste panoge, kjer je proces industrializacije že v prejšnjih obdobjih ali med obema vojnama najbolj napredoval. Kot značilne velja izpostaviti papirno in tekstilno ter le deloma industrijo gradbenega materiala. Nasprotno pa velja za tiste panoge, kjer se je industrializacijski proces uveljavil kasneje ali pa je bil bolj počasen. V to kate­ gorijo se je uvrščala večina panog, izpostavimo pa naj le tiste, kjer je bila ra­ zdrobljenost daleč največja. V primeru lesne, čevljarske, oblačilne, kovinske in strojne, mlinske ter prehrambene industrije je bila tako s stališča obsega za­ poslenih najbolj razdrobljena struktura, kjer je bil delež najmanjših podjetij, ki niso imela več kot deset zaposlenih, najmanj 60%, največkrat pa dvotretjinski, če ne celo več. Preostale panoge, ki jih nismo poimensko našteli pa so imele bolj uravnoteženo strukturo, prevladovala so srednja podjetja. Tako razdrobljena podjetniška in gospodarska struktura je bila posledica splošnih gospodarskih in finančnih razmer. Stopnja industrializacije je bila še na začetku, doživela je komaj prvi naglejši pospešek, ki smo ga opredelili kot ustanoviteljsko obdobje. Poleg tega je zelo pomemben vidik, ki je bil tudi v ob­ dobju med vojnama še naprej pereč, pomanjkanje kapitala, saj domači podjetniki kot posamezniki, razen redkih izjem, niso razpolagali z večjimi vsotami, da bi že na začetku širokopotezno zastavili podjetniško poslovanje. Zaradi tega so bili pri vseh ambicioznejših projektih prisiljeni v združevanje finančne moči, ki so jo črpali ali iz lastnih prihrankov in iz bančnih kreditov ali pa so za financiranje novih naložb navdušili banke, ki so pristopile z ustreznim deležem. Tovrstno združevanje sredstev je seveda narekovalo tudi organizacijsko podobo podjetij. V obdobju med vojnama se je najbolj pomnožilo število družb z omejeno zavezo, skorajda za štirinajstkrat. Število delniških družb pa je v primerjavi s to rastjo skromno naraslo, samo za trikrat. Malo pa je naraslo število osebnih podjetij. Na podlagi dosedaj predstavljenih podatkov lahko zaključimo, da je bil v tem času za Slovenijo značilen mali podjetnik, ki je največkrat stal na čelu družbe z omejenim jamstvom s skromnim številom zaposlenih. To je bil tipični slovenski podjetnik, ki ga je bilo v slovenskem gospodarskem vsakdanu pred drugo sve­ tovno vojno mogoče največkrat srečati. Dvopolnost gospodarske strukture Slo­ venije je bila zelo izrazita, na eni strani množica majhnih podjetij, na drugi strani pa sorazmerno majhno število kapitalsko krepkih, ki so zaposlovala znatnejše število delavcev. Taka gospodarska struktura nam tudi pojasnjuje izključno usmerjenost slo­ venske industrije v jugoslovanski gospodarski prostor. Veliko povpraševanje na domačem, carinsko precej zaščitenem trgu, je namreč omogočalo gospodarsko življenje množici podjetnikov, tako da niso imeli potrebe po iskanju novih tržišč zunaj jugoslovanskih meja. Nasprotno, povpraševanje je bilo tako veliko, da je dopuščalo prostor tudi podjetnikom iz drugih držav, ki so v sodelovanju z do­ mačimi investirali v slovensko okolje in tako dajali dodaten pospešek slo­ venskemu podjetništvu. Tukaj velja opozoriti, da je sodelovanje s tujim kapi­ talom bilo in ostalo domena že pred prvo svetovno uveljavljenih podjetnikov in gospodarstvenikov, kar ni presenetljivo, saj so razpolagali s kapitalom (banke), obenem pa so imeli informacije in ustrezne poslovne stike. V okoliščinah, ko so jugoslovanske vlade zaradi nerazvitosti, absolutno agrar­ nega značaja države, ob velikem pomanjkanju kapitala, industrijskih obratov in industrijskih izdelkov, pospeševale dotok tujega kapitala, tuje investicije in pre­ nos tuje tehnologije v domače gospodarstvo, se je Slovenija je v tem času zaradi svojih infrastrukturnih prednosti izkazala za precej mamljivo okolje za tuje investitorje. Ponujeno priložnost so najbolj marljivo izkoristili avstrijski in češki podjetniki. Navedene okoliščine so imele za posledico, da je bil delež tujega kapitala v slovenskem gospodarstvu znaten, pred drugo svetovno vojno je tako obsegal tretjinski delež. Znatne so bile tudi neposredne avstrijske in češke na­ ložbe v slovensko industrijo, pri čemer je zelo izstopala tekstilna industrija. S finančnimi investicijami, prenosom tehnologije in preselitvijo proizvodnje v Slo­ venijo so avstrijski in češki podjetniki reševali problem prevelikih zmogljivosti doma in obenem zadovoljevali potrebe jugoslovanskega trga. Lastniška struktura podjetij v slovenski tekstilni industriji nam govori, da je bilo v letu 1935 kar 70% tovarn v tuji lasti. Prednjačili so češki investitorji, ki so bili lastniki 40% tekstilnih tovarn, s polovico manjšim deležem pa so jim sledili avstrijski podjetniki. V tek­ stilni industriji so nastopali tudi poljski poslovneži, na našem prostoru sta tako obratovali dve tovarni v lasti poljskih državljanov. Kolinska, tovarna kavinih prim esi, j e bila ustanovljena leta 1909. Bila j e podružnica tovarne iz češkega kraja Kolin, p o katerem ima tudi ime. Leta 1925j e postala slovensko podjetje. Analiza podjetnosti v obdobju med vojnama bi ostala nedokončana, če ne bi vključili še teritorialne razprostranjenosti slovenske industrije. Tudi tukaj se nam pokaže izrazita neuravnoteženost, kajti množica novih podjetnikov je svoje obrate postavljala v pretežni meri v urbane kraje, ki so se lahko ponašali z urejenimi komunikacijami (ceste, železnice, telekomunikacije) in urejeno ener­ getsko oskrbo. Torej so pri izbiri lokacije, da bi zmanjšali zagonske stroške, po­ skušali sebi v prid izrabiti obstoječe infrastrukturne naprave. Tako ne preseneča osredotočenost v nekaj večjih centrih, kajti šlo je za značilnost, ki se je vzpo­ stavila že pred prvo svetovno vojno in se je z nadaljevanjem industrializacije po letu 1918 še utrdila. Natančnejša razmerja, ki naj ilustrirajo ravnokar izrečeno trditev, so razvidna iz spodnjega tabelaričnega pregleda, ki upošteva kraje, v katerih je bilo več kot 1000 prebivalcev zaposlenih v industrijskih obratih. Deleži industrijskih zm ogljivosti v krajih s prek 1000 zaposlenim i v industriji A B C D E F G M aribor 15,3% 13,6% 15,4% 18,2% 13,9% 17,0% 27,9% Ljubljana 28,5% 28,2% 30,5% 30,5% 29,5% 23,8% 9,3% Kranj 3,7% 2,3% 5,4% 3,9% 4,9% 3,4% 11,6% Celje 5,9% 6,3% 6,5% 3,1% 6,5% 7,9% 4,6% fesenice 1,3% 1,4% 1,0% 0,8% 0,8% - 2,3% Tržič 1,7% 1,7% 1,0% 1,1% 4,1% - 4,6% H rastnik 0,2% 0,1% - - - 1,1% 2,3% K am nik 0,9% 0,7% 1,7% 0,4% 0,8% - 4,6% A- Delež v celotnem številu slovenskih industrijskih obratov B- Delež podjetij s 5-10 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije C- Delež podjetij z 11-20 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije D- Delež podjetij z 21-50 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije E - Delež podjetij z 51-100 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije F - Delež podjetij s 101-250 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kategorije G - Delež podjetij s prek 250 zaposlenimi od skupnega števila podjetij te kate­ gorije Tako ni presenetljivo, da se je glavnina slovenske industrije naselila ob že­ leznici ali v njeni neposredni bližini, hkrati pa se je tudi osredotočala v nekaj središčih, pri čemer velja izpostaviti Ljubljano, Maribor, Celje in Kranj. V teh mestih je industrija dajala kruh več kot 1000 družinam. Treba je poudariti, da je industrija zaposlovala tisoč in več delavcev tudi na Jesenicah, v Tržiču, Hrastniku in Kamniku, vendar pa je šlo tam za enostransko strukturo, kjer je bila ena velika ali največ dve veliki tovarni. Pred drugo svetovno vojno sta bila Ljubljana in Maribor najpomembnejši industrijski središči, kjer je bilo največ podjetij in tudi največ zaposlenih. Seveda pa sta se po svoji strukturi zelo razlikovala. Za Ljubljano, ki je bila obenem tudi politični, kulturni in finančni center Slovenije, je bila značilna uravnotežena gospodarska struktura, težišče podjetnosti je bilo na malih in srednjih podjetjih. Nekoliko drugačno sliko pa nam kaže Maribor, kjer je bila osredotočenost industrije v večjih obratih, z več kapitala in večjim številom delavcev, veliko bolj zaznavna, kakor v Ljubljani. Kranj in Celje sta nekoliko odstopala od te slike tako po pomembnosti, številu zaposlenih in strukturi. V splošnem pa je mogoče reči, da se je Kranj po svoji strukturi bolj približeval mariborskim razmeram, nasprotno pa je bila za Celje značilna večja urav­ noteženost gospodarske strukture. Za navedena industrijska središča je mogoče zatrditi, da so s svojo gospo­ darsko strukturo stregle povpraševanju na širšem območju. Velika podjetja so bila usmerjena v pretežni meri na jugoslovanski trg, njihove zmogljivosti so bile take, da so jim bili slovenski okviri pretesni. Množica srednjih in majhnih podjetij je delovala pretežno na slovenskem ozemlju, ali še bolj ozko, zadovoljevala je povpraševanje na lokalni ravni. Na tej točki so se izenačevala z majhnimi po djetji zunaj industrijskih središč, za katera lahko z gotovostjo zatrdimo, da so bila glede prodaje izdelkov izrazito lokalno usmerjena. LITERATURA Od kapitalizma do kapitalizma: izbrane zamisli o razvoju slovenskega gospodarstva v XX. stoletju. Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič, Jože Prinčič. Ljubljana 1997. Jože Som: Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919-1924. Ljubljana 1997. France Kresal: Zgodovina socialne in gospodarske politike v Sloveniji od liberalizma do druge svetovne vojne. Ljubljana 1998. Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju (1918-1945-1991). Ur. Neven Borak, Žarko Lazarevič. Ljubljana 1996. Žarko Lazarevič: Slovensko gospodarstvo v prvi Jugoslaviji. Korak k industrijski družbi: zgodovinski viri. Ljubljana 1997.