Poštnina plačana v gotovini.
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO SINDIKATA PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 13   Ljubljeni a 1. septembra 1950	A Leto I.
ia Mwe usfteUe v sindikatu tufisvetniU detavceu I ir^MT I mPPf-TT \l	A I I
V času šolskih počitnic, ko je Ker moramo pri takem načinu	^ I N I	J. I -d I XX V	X 1__-J V X I	/	% I X
pretežna večina prosvetnih delavcev bila na svojih rednih dopustih, so se v našem družbenem razvoju dogodile nekatere izredno važne iz-premembe.
Frontovske organizacije so postavile načelo množičnosti na novo organizacijsko osnovo. Usmerjanje in koordinacijo dela naj vrše v bodoče predvsem tisti sposobni kadri, ki opravljajo svoje osnovno delo v drugih poklicih. Ker bodo poslej le vodilni forumi imeli plačane funkcionarje, je potrebno, da se dielo v osnovnih organizacijah razširi na vse članstvo, ki je sposobno in voljno tako delo prevzeti.
V zvezi z vprašanji mobilizacije novih sil za večji razvoj družbenega dela so tudi razprave na XII. plenumu Centralnega odbora Zveze sindikatov Jugoslavije. Sicer se mora sleherni član sindikatov dodobra seznaniti s sklepi plenuma, vendar ne bo odveč, če še posebej podčrtamo bistvo plenarnih sklepov. Sklepi, ki so tudi v neposredni zvezi z ustanavljanjem delavskih svetov, nakazujejo nadaljevanje demokratizacije našega družbenega življenja. Večja osamosvojitev glavnih odborov in sindikalnih republiških odborov je samo posledica načela, da je potrebno v množičnih organizacijah bolj kot doslej upoštevati razvojno utemeljene specifičnosti v družbenem življenju in delu naših narodov, od česar bo imela korist vsa velika skupnost, ker se bo s tem le še poglobila zavest bratstva in edinstva ter odgovornost za vsedržavne gospodarske in politične naloge.
Nasproti kominformovskemu načinu gospodarjenja, ki ga karakte-rizira gospodovalnost, nezaupanje do ljudskih množic, diktiranje in slepa poslušnost, je naša ljudska oblast z uzakonitvijo in ustanavljanjem delavskih svetov prvič v zgodovini uresničila eno cd najdaleko-sežnejših parol marksizma- leninizma, da morajo s podjetji gospodariti delovni kolektivi. Ta nova stvarnost nam ne bo samo izpremenila organizacijsko strukturo upravnega aparata, ampak pomeni, kot je bilo že rečeno, uresničenje marksističnega vzgojno političnega načela, da se morajo delavci neposredno vključiti v stvarno vodstvo in upravljanje obratov. Vzgoja k upravljanju v gospodarstvu, kolektivno gospodarstvo in priznanje ljudskim množicam za njihov izreden čut odgovornosti so odraz prave vsebine ljudske oblasti v izgradnji socializma.
Šele bodočnost bo popolnoma odkrila ogromen pomen, ki ga ima za razvoj naše rasti predaja gospodarjenja in upravljanja v gospodarstvu neposredno v roke delavcem. Neposredno upravljanje in soodločanje v razvoju gospodarstva sta se redili iz političnega in strokovnega napredka delavcev, torej iz mnogoletnih naporov naše Partije za vzgojo ljudskih množic. Strokovnost je v zvezi z ideološko in politično razgledanostjo eden izmed najvažnejših činiteljev za socializacijo dr-žavfe. Pri tem delu je imel in ima tudi sindikat prosvetnih delavcev še prav posebne naloge.
Razen vzgojnega dela, ki ga prosvetni delavci opravljajo, razen teoretičnih raziskovanj in razglabljanj, dajejo ti ljudskim množicam tudi osnove za ves strokovni pouk. Do-čim prosvetni delavci nimajo v svojem območju tovarn ali večjih podjetij, zatorej tudi ne bodo imeli, razen v nekaj primerih svojih delavskih svetov, pa jim nastanek delavskih svetov in reorganizacija sindikatov določata za bodočnost posebne naloge. Decentralizacija in nadaljnja demokratizacija zahtevata še vztrajnejše borbe v upravljanju in soodločanju pri vseh naših sindikalnih oz. upravnih edinicah. Po načelu kolektivne odgovornosti ne moremo prepustiti upravljanja le posameznikom! S tem, da se čim bolj poglabljamo v ideološko in strokovno delo, mora ob tej poglobitvi rasti tudi naša sposobnost za to, da bomo ločili pravilno od nepravilnega. Demokratizacija zahteva še vztrajnejše borbenosti za dober in • Pravilen razvoj za soodločanje, za vse, kar ne sme in ne more biti osebna zadeva posameznikov, ampak dolžnost in pravica skupnosti. Zato bo v sindikalnem delu prosvetnih delavcev morala ob teh dogodkih biti še posebej vidna volja, da z vsemi močmi zaščitimo tako interese države kot interese članov sindikata.
dela dobro poznati resnično vsebino socializma, ostaja ideološka vzgoja članstva najvažnejša naloga sindikata. Že letos je bil večini prosvetnih delavcev študij življenjska nujnost. Tudi odslej bomo uveljavljali pri ideološkem študiju iste oblike in ista načela kakor smo jih doslej. Pri študiju nas vodijo načela prostovoljnosti, načrtnosti in svobodne izbire tem. Oblike pa so: predavanja,. individualno in kolektivno delo ter pravilno izvedene konzultacije, ki naj pospešujejo ne pa ovirajo voljo prosvetnih delavcev za poglobljeno ideološko delo. Za množične organizacije se pripravlja okvirni načrt študija. Iz tega načrta bodo črpale snov za ideološki študij po svobodni izbiri vse množične organizacije. V ta načrt bomo v letošnjem letu za prosvetne delavce vnesli še posebne teme, ki obsegajo splošno vzgojno in kulturno problematiko, torej predvsem tisto snov, ki je prosvetnim delavcem najbližja in za vzgojne in splošno izobraževalne svrhe na kulturnem področju najnujnejša. V strokovno delo pa se bodo naši člani prvenstveno poglabljali v svojih društvih, krožkih in strokovnih aktivih.
Zaradi revolucionarnih izpre-memb v našem gospodarstvu, nadaljnje demokratizacije našega življenja, posebno pa še zaradi našega pravilnega marksističnega stališča do ideje miru v svetu ter izgradnje socializma naš ugled v mednarodnem svetu vidno raste. Med mnogoštevilnimi mednarodnimi brigadami in delegacijami, ki so prispele v zadnjih mesecih v našo državo, je bilo tudi mnogo prosvetnih delavcev — učiteljev, profesorjev, kulturnih in znanstvenih delavcev. Njihove izjave potrjujejo pravilnost naše poti. Ko nam dajejo visoka priznanja za naše delo, za naše žrtve in naše uspehe, s tem še krepijo našo zavest. Zato najčastneje utrjujemo mednarodno solidarnost in razvoj socializma doma in v svetu s svojo vztrajno borbo za demokratizacijo in s tisto vsebino dela, ki nas je uči marksizem-Ieninizem.
V 10. številki »Prosvetnega delavca« objavljeni članek »O učnih uspehih na popolnih gimnazijah« je vzbudil mnogo zanimanja med našimi profesorji (in tudi med dijaki, ki — mimogrede povedano — zelo radi či-tajo naše strokovno glasilo), kar zgovorno dokazuje njegovo aktualnost. Prvikrat smo se namreč mogli seznaniti z uspehi na drugih šolah ter jih primerjati z našimi, obenem pa smo iz članka posneli marsikatero izkušnjo in vzpodbudno misel. V naslednjem želim podati nekaj misli k ocenjevanju in o izkazovanju naših uspehov v številkah.
Neštetokrat se je že omenjalo, da se naše delo ne more meriti na tak način, kot se da izmeriti ali primerjati delo fizičnih delavcev, toda tudi mi tekmujemo med seboj in često se sprašujemo, če je sploh mogoče naše delo pravilno in objektivno oceniti, da bi se dobljeni rezultati mogli zanesljivo primerjati. Ni bilo namreč redko, da se je naše delo ocenjevalo le po številkah, ki izražajo procent učencev, ki so razred izdelali in ta procent je bil osnovni kriterij za presojo našega dela. Res je, da te številke tudi mnogo povedo in da nam razkrijejo marsikatero pomanjkljivost, ne morejo pa biti osnova za presojo uspehov, doseženih v šoli. Razume se, da si tudi mi želimo številk, s katerimi bi se moglo naše delo matematično prikazati, zavedamo pa se, da v šolskem delu nikoli ne bomo mogli postavljati nekih številčnih norm ter zanesljivih tabel in grafikonov za naše uspehe in neuspehe. Naši grafikoni se rišejo predvsem v srca in možgane mladine, ki jo vzgajamo in številke, iz katerih je razvidna večja ali manjša požrtvovalnost prosvetnega delavca pri graditvi socializma, t. j. pri izgradnji novega, socialističnega človeka, se bodo pokazale šele čez več let in to' na vseh področjih naše gospodarske in kulturne dejavno? i.
Zdi se mi, da bi se tudi pri našem delu moglo marsikaj številčno
Vpišimo drugo ljudsko posojilo!
Za čim uspešnejšo in hitrejšo graditev socializma v naši državi so potrebna tudi izdatna denarna sredstva. Ta so najkoristnejša, ako so naša, ljudska, ako so iz naših zasebnih sredstev. Zaradi tega je potrebno, da mobiliziramo ta sredstva s pomočjo vpisa notranjega ljudskega posojila, kajti tako zbran denar predstavlja velik pripomoček našemu denarstvu in doprinos k še večjemu poletu naših delovnih množic.
Vpisniki posojila, pa četudi vpišejo najmanjše zneske, pomagajo skupnosti in s tem sebi. Denar, ki ga dajo državi v posojilo, bo uporabljen za napredek naše socialistične domovine, za poboljšanje življenjskih pogojev vseh naših državljanov, zlasti samih vpisnikov, ki imajo pri tem še posebne koristi. Prihranjeni denar, naložen kot posojilo, ni samo popolnoma varen, ampak donaša tudi določene obresti, ki omogočajo v daljšem razdobju povečanje posojenega zneska.
Naše državno vodstvo je po izkustvih prvega ljudskega posojila stremelo v polni meri za tem, da bo sedanje posojilo čim koristnejše tako za državo kakor tudi za vpisnike. Država je zajamčila vračanje posojila v odrejenem roku. Danes nikakor ni mogoče, da bi posojilne vloge propadle, kakor se je to zgodilo v stari Jugoslaviji. Vodstva posojil so imela v predvojni Jugoslaviji kapitalistične banke, ki so stremele samo za čim večjim dobičkom. Pri nas je to sedaj izključeno,' ker so oblasti in vsa sredstva za proizvodnjo v rokah ljudstva.
Obresti za posojilo znašajo 8 %. Od teh bo 5 % izplačanih za obresti, 3 % pa gredo v sklad dobitkov, ki se gibljejo od 2000 do 100.000 din. Posojilo traja 10 let, vsako leto pa bo izplačanih 10 % od celokupno vpisanega zneska. Zato to posojilo ni nič drugega kakor dolgoletno varčevanje. Pa ne samo to; vpisnik igra brezplačno na loteriji in lahko zadene tudi večji dobitek.
Poleg navedenih koristi ima drugo ljudsko posojilo še to prednost, da se sedaj obveznice glase na ime donašalcev in ne kot pri prvem ljudskem posojilu na ime vpisnikov. S tem so močno zmanjšani administrativni stroški, pisanje raznih
spiskov, evidence in podobno. Obveznice lahko pokloni ali odstopi vsak komur hoče brez vseh tehničnih težkoč, enostavno gredo iz roke v roko. Na ta način bo z obveznicami drugega ljudskega posojila tudi lahko mnogo preprosteje dobiti posojilo pri kreditnih zavodih.
Velika večina vpisnikov ne more vplačati vsega posojila naenkrat, ampak ga vplačuje v obrokih. Ne bo pa jim treba čakati na obveznice do zadnjega plačanega obroka kakor doslej, ker so te sedaj izdane v zneskih 1000.—, 500.—, 200,— in 100 dinarjev in jih bodo prejeli neposredno ob vsakem vplačilu. Najmanjši vpis posojila je 1000.— din.
Na podlagi 9. člena uredbe o drugem ljudskem posojilu petletnega plana za razvoj narodnega gospodarstva FLRJ je vlada izdala odločbo o začetku in trajanju vpisovanja. Vpisovanje posojila začne
1.	sept. 1950 in bo trajalo do vštetega 20. sept. t. 1. Vplačilo se opravi ob samem vpisu ali v mesečnih obrokih, ki morajo biti v celoti plačani najpozneje do 1. februarja 1951.
Ljudska fronta Jugoslavije je izdala razglas vsem delovnim množicam Jugoslavije, ki pravi med drugim: Pokažimo tudi pri vpisovanju drugega ljudskega posojila tako rodoljubno zavest, kakor smo jo pokazali pri vpisovanju prvega posojila. Vpisujmo posojilo in se pri tem zavedajmo, da z današnjimi napori gradimo srečni jutrišnji dan sebi in mlademu rodu. Uspeh pri vpisovanju tega posojila je vprašanje časti vsakega državljana Jugoslavije. Zato se mora vsak državljan čutiti osebno odgovornega za uspeh posojila. Zavesti o tej odgovornosti pa ne bomo pokazali samo s tem, da bomo vsak po svojih močeh vpisali posojilo, ampak tudi s tem, da se bo vsakdo vneto udeleževal aktivnega dela množičnih ljudskih organizacij za vpisovanje ljudskega posojila, agitacije za posojilo, organiziranja vpisnih mest in podpiranja komisij za vpisovanje posojila.
Uspeh pri vpisovanju tega posojila ne bo prinesel samo vrsto novih tovarn in industrijskih podjetij, ampak bo pomenil tudi veliko politično in moralno zmago naših narodov, ki v tem nemirnem času kažejo s svojim zgledom razvojno pot tudi številnim drugim narodom.
bolje prikazati, kot smo to prikazali doslej. Pri graditvi socializma in pri izvedbi naše prve petletke imajo strokovnjaki posla z ogromnimi številkami, življenje in delo nas šolnikov pa se suče večinoma okoli prvih pet številk številčne lestvice — okoli ocen. Le pet je teh številk, toda one so osnovne številke našega bodočega kulturnega in gospodarskega dviga. Vendar pa niso enakovredne številke, saj je med njimi močna diferenciacija in njihova vrednost ne raste in pada enakomerno. Posebno občutna je razlika med 1 in 2 in jo tudi vedno upoštevamo, zato često dolgo kolebamo in presojamo, preden se odločimo za eno ali za drugo. Pri naslednjih štirih pa navadno ne zapademo v take dvome in se včasih le prehitro odločimo za eno ali drugo od njih, verjetno pač zaradi tega, ker posledice teh ocen niso za učenca tako občutne, kot so posledice prve, t. j. negativne ocene. Vse preveč pogosto se še v naših šolah dogaja, da pozitivnim ocenam posvečamo premalo pozornosti in jih ne pretehtavamo dovolj. Nekateri tovariši se najraje drže povprečja in naše redovalnice so polne njihovih dvojk in trojk. Zopet drugi redujejo skoraj vse učence odlično, nekateri tovariši pa še danes trdijo, da za njih odlična ocena skoraj ne obstoja in mislijo, da jo lahko dobi le tak učenec, ki zna vsaj toliko kot profesor sam ozir. tak, ki zna dobesedno vse, kar je v knjigi in kar je učencem predaval — pa morda še tisto, kar je pri predavanju pozabil povedati. Preveč radi namreč tudi pri ocenjevanju pozabljamo na to, da učenec nima le enega predmeta, temveč da jih je vsaj 8 do 9. Na drugi strani pa se je že nekako ustalila navada, da za predmete kot so petje, risanje in telesna vzgoja ni nižjih treh ocen.
Prav gotovo je, da enakomernega ocenjevanje ne bomo mogli nikoli doseči v taki meri, kot si ga za primerjavo uspeha med posameznimi razredi in med posameznimi šolami želimo, saj je ocena več ali manj učiteljeva individualna zadeva, vendar pa bi se vsaj v glavnem mogli zediniti na nekih normah glede ocenjevanja in postaviti neke splošne smernice za kriterij pri ocenjevanju. Ce bi se vsi teh držali, bi bile naše številke realnejše in iz njih bi mogli razbrati z večjo tečnostjo dejanski uspeh razreda in šole. Dogaja se namreč, da učenec za malenkostno napako ali pomoto dobi pri prestrogem učitelju nezadostno oceno, na drugi strani n_a tudi niso redki primeri, da učitelj po polurnem brskanju po učenčevem znanju, ko je skoraj ves čas sam govoril, učenec pa le ponavljal za njim posamezne besede ali pa njegovim besedam dodajal zadnje zloge, zabeleži v redovalnico zadostno ali celo dobro oceno. V redovalnici zabeležene ocene bi morale dati objektivno sliko učenčevega dela, znanja in sposobnost, obenem pa tudi sliko učiteljevega dela in uspeha. Zato bi bila neka normativna navodila za ocenjevanje vsaj koristna, če že ne neizogibno potreban.
Odlično oceno bi naj n. pr. dobil učenec, ki se je odlikoval s tem, da je določeno snov vestno in natančno preštudiral in si jo popolnoma osvojil, kar dokaže s tem, da na vprašanja gladkb, s polnim razumevanjem in jezikovno, lepo odgovarja, ki je domačo nalogo skrbno in čisto napisal ali pa se je za določeno snov še posebej interesiral ter tudi sicer kaže zanimanje za ta predmet. Zadostno oceno naj bi dobil učenec, ki snov obvlada v toliki meri, da še more slediti nadaljevanju, ki je sicer pokazal pomanjkljivosti v znanju, ima pa splošno sliko o predelani snovi in ki se je vsaj delno potrudil, da zadosti svoji nalogi. Med tema skrajnostima pa naj bi se gibali dobra in prav dobra ocena.
Stremeti bi morali za tem, da odpravimo način izpraševanja, ki ima nekako izpitno obliko in ki je sedaj še pri veliki večini srednješolskih učiteljev v navadi. Učenec je namreč vprašan le, ko pride po abecednem ali nekem drugem vrstnem redu na vrsto; to pa je često le tri do štirikrat v šolskem letu. Ocena, ki jo ob takem izpraševanju dobi, bi morala torej izkazati njegovo celoletno prizadevnost in zato ne more biti realna. Ocenjevanje naj bi se praviloma vršilo neprisiljeno ob ponavljanju in utrjevanju snovi, da učenec ne bi imel občutka izpraševanja za oceno. Le če bi vsi enako postopali, bi nam številke mogle prikazati resničen uspeh razreda ali šole.
V naših dosedanjih statističnih poročilih in primerjavah se na razliko med štirimi pozitivnimi ocenami nismo ozirali, temveč smo navajali le pozitiven in negativen celotni uspeh v odstotkih. Iz teh številk pa ni razvidna kakovost pozitivnih ocen, saj velja isto merilo za zadostno in za odlično oceno. Posebno pomanjkljivo sliko, pa nam more podati odstotek pozitivnih in negativnih v posameznih konferenčnih dobah. Učenec, ki je sicer marljiv in soliden ter ima po večini dobre ocene, je dobil n. pr. v enem predmetu iz kakršnega koli vzroka nezadostno oceno in jo bo do prihodnje konference prav gotovo popravil. V naši statistiki ga prištevamo k slabim učencem in če je v razredu 40 učencev, je to 2,5 %. Ista 2,5 % pa predstavlja v naši statistiki skrajno zanemarjen učenec s 7 ali 8 slabimi ocenami. Številka t»rej ne pokaže nobene razlike med obema. Slično predstavlja 2,5 % pozitivnih učencev, ki ima od prvega do poslednjega predmeta same zadostne ocene prav tako kot oni, ki ima same odlične. V kolektivu prav gotovo ne zavzemata Oba istega položaja, toda v statistiki, po kateri naj bi se meril uspeh razreda, med njima ni razlike. Taka statistika pa po vsem tem ne more biti odločilna za presojo dela in uspeh^. v razredu ali v šoli. Nekoliko nižji ali nekoliko višji odstotek torej še zdaleka ne more pomeniti nekoliko boljši ali nekoliko slabši celoten uspeh.
S tem pa seveda ni rečeno, da večje razlike v številkah med posameznimi šolami ali pa veliki skoki v eni ali drugi ocenjevalni periodi ničesar ne pokažejo. Brez dvoma je ob koncu šolskega leta (po popravnih izpitih) odstotek, ki kaže, koliko učencev je razred izdelalo, zelo važen, saj mora učenec, ki je imel le eno slabo oceno, razred prav tako ponavljati .kot oni, ki je imel 7 ali 8 nezadostnih.
Obstaja pa še druga številka, ki mnogo točneje pokaže uspeh vsakega posameznega učenca in to iz vsakega predmeta, to je srednja ocena. Ta nam pokaže število ocenjevalnih točk, ki jih je vsak učenec in vsak razred dosegel, V njej so zajete vse ocene od nezadostne do odlične ker v razredu kjer je 10 predmetov, je mogoče doseči največ 10 X 5 = 50 točk, če ima učenec same odlične ocene. Učenec s samimi zadostnimi ocenami doseže le 10.X 2 = 20 točk, in je torej med njima velika razlika, medtem ko pri računanju odstotka, kot smo popreje videli, oba pomenita le 2,5 %. Vsota vseh točk (t. j. vseh ocen) v razredu, deljena s številom učencev in številom predmetov, nam da srednjo oceno razreda.
Na I. gimnaziji v Mariboru so nekateri tovariši ob I. polletju ta način primerjave uspeha izkoristili tudi za medsebojno tekmovanje učencev tako, da so v razredu razglasili vrstni red učencev po številu doseženih točk.
Tekmovanje se je razvilo pred- • vsem med učenci z istim številom točk, pa tudi poedini učenci so na pionirskem sestanku obljubili, da bodo popravili svoj uspeh za določeno število točk. Na zidni tabeli so vse spremembe navzgor in navzdol stalno beležili, kar je učence razgibalo in jih navajalo k temu, da so z marljivejšim učenjem zviševali ocene iz posameznih predmetov. Ni namreč dovolj, da skušamo popraviti čim več negativnih ocen, temveč je potrebno navajati učence tudi na to, da pozitivne ocene zvišujejo, kar bistveno vpliva na kvaliteto njihovega dela. V bodoče bomo ta način uporabili tudi za primerjavo uspeha ter za tekmovanje med razredi in oddelki; mnogo več kot procent pozitivnih in negativnih ocen nam taka primerjava pove tudi o uspehu na različnih zavodih.
Srednja ocena je torej boljši številčni podatek za uspeh razreda in šole, pa bi je zato ne smeli omalovaževati. Ker pa je končni efekt, t. j. koliko je učencev v razredu izdelalo, vendarle najvažnejši, je' tudi odstotek takih učencev brez ozira na to, s kakšnim uspehom so izdelali, za primerjavo uspeha zelo . važen in se mu ne moremo — posebno še ob koncu šolskega leta — odreči. Iz tega sledi, da bi bilo potrebno najti primerno kombinacijo obeh pedatkov, ki bi nam omogočila točnejšo primerjavo in razvrstitev razredov in šol po njihovem uspehu.
Učenci se ob razglasitvi uspeha ob koncu šolskega leta in ob zaključku polletja zelo zanimajo za vrstni red oddelkov po uspehu. Nestrpno čakajo na to razglasitev in
Nekaj o premestitvah
(Muvelnik delavcu/
Na naše vprašanje, zakaj je odstotek premestitev še vedno tako visok, smo iz personalnega oddelka ministrstva za prosveto dobili naslednje pojasnilo:
V	socialistični Jugoslaviji se šolstvo razvija z izredno naglico. Število mladinskih domov, otroških vrtcev in nižjih gimnazij se je v primeri s številom v stari Jugoslaviji desetkrat povečalo. Zaradi vojne vihre pa se je število učiteljstva zmanjšalo. Za pouk so potrebni učitelji. Poleg petih učiteljišč je ministrstvo za prosveto organiziralo več učiteljskih pedagoških tečajev. Ti mladi tečajniki potrebujejo pri delu v razredu vso pomoč, zato so prvenstveno nameščeni na višje organiziranih šolah. Kljub temu pa v naši republiki manjka učiteljstva. Pomanjkanje učiteljstva je glavna ovira stalnosti.
V	prihodnjem šolskem letu bo v Sloveniji 200 nižjih gimnazij, od teh je na novo ustanovljenih 149.
Naši prosvetni delavci uživajo največjo podporo ljudske oblasti. V novi Jugoslaviji ni kazenskih mest. Vsi prosvetni delavci, ki službujejo na težjih mestih, t. j. v krajih, ki so odmaknjeni od prometa, in na nižje organiziranih šolah prejemajo za to posebne dodatke za težka mesta.' 36 % učiteljev prejema dodatke za službovanje na težjih mestih.
Učiteljem na težjih mestih pa je tudi zagotovljeno, da so po nekaj letih službovanja po želji premeščeni na lažja mesta ozir. na višje organizirane šole.
Da se zagotovi pravilna strokovna razporeditev učnih kadrov po šolah in da se omogoči pedagoškim delavcem pomoč pri nadaljnjem dvigu, izvede ministrstvo za prosveto v času velikega odmora premestitve po predlogih okrajev. Poverjeništva za prosveto pa izdelajo predloge v soglasju z odbori sindikalnih podružnic prosvetnih delavcev.
Osnovni kriterij pri premestitvah je: čim manj premestitev.
ugibajo, katero mesto bo dosegel njihov razred. Prav tako pa bi nas vse zanimal vrstni red posameznih šol v republiki. Opazili pa smo, da se včasih vrstni red po odstotku padlih zelo razlikuje od vrstnega reda po srednji oceni. Razred, ki je bil n. pr. na prvem mestu po odstotku, je bil po srednji oceni šele na osmem mestu ali še nižje. Cesto so se tu pokazale velike diference. Kateri vrstni red je torej odločilnejši? Čeprav bi bil oni s srednjo oceno primernejši, ker izkazuje vsako oceno posebej, se je pokazalo, da je včasih oddelek z višjo srednjo oceno imel mnogo več učencev, ki niso razreda izdelali kot pa drugi oddelek z nižjo srednjo oceno. Zato smo uvedli postopek, ki ga v naslednjem primeru navajam.
0 IZPREMEMBAH V PIONIRSKI ORGANIZACIJI
Vrst. red		Po % razred izdelali	
1.		III.	77,78
2.		VII.	70,00
3.		VIII.	70,00
4.		VI.	68,21
5.		V.	67,74
6.		II. b	67,57
7.		L b	65,63
8.		II. a	^ 60,53
9.		IV.	58,54
10.		La	57,58
		Po srednji oceni	
Vrstni	red	razred	sred. ocena
1.		VIII.	3,12
2.		IV.	3,01
3.		VII.	2,95
4.		VI.	2,95
5.		II. a	2,94
6.		V.	2,89
7.		II. b	2,87
8.		III.	2,86
9.		I. a	2,73
10.		I. b	2,72
		Po splošnem uspehu	
Vrstni	red	razred	točk
1.		VIII.	4
2.		VII.	5
S".		VI.	8
4.		III.	9
5.		IV.	11
6.		V.	11
7.		II. a	13
8.		II. b	13
9.		I. b	17
10.		La	19
V letošnjem, šolskem letu je bilo premeščenih 14 % vsega učiteljskega kadra, še večji pa je procent premestitev učnih kadrov na srednjih šolah. Procent premestitev osupne. Je visok, toda upoštevati moramo, da je 42.7 % vseh premestitev po prošnji. Tako je bilo premeščenih v letošnjem letu 34 % vseh premeščenih učiteljev, ki so zaprosili iz težjih mest na lažja službena mesta. 29 % vseh premeščenih učiteljev pa je bilo premeščenih na niž. gimnazije, da se je na ta način na teh zagotovil nemoten pouk.
Če objektivno precenimo procent premestitev učiteljstva po službeni potrebi, ki znaša 57.3 % vseh premestitev, tedaj vidimo, da je nujen.
Premestitve po službeni potrebi narekuje:
a)	pravilna zasedba lažjih in težjih mest,
b)	pravilna razmestitev učiteljskega kadra z ozirom na strok, sposobnosti,
c)	pravilna zasedba nižjih srednjih šol,
č) pomoč učiteljskim pripravni-kom-tečajnikom pri nadaljnjem izpopolnjevanju.
Čeprav je iz vsega razvidno, da so bili letos tehtni razlogi, ki so narekovali večje število premestitev učiteljskega kadra, je vendar procent premeščenih za 5 % nižji od lanskih in so 40 % nižji od predlanskih premestitev. Vse to dokazuje, da stremi ljudska oblast za tem, da se zagotovi stalnost pedagoškim delavcem.
Prav tako kakor premestitve učiteljstva na osnovnih šolah, so narekovale nujne potrebe premistitve pedagoških delavcev na srednjih šolah. Ti razlogi so:
1.	zasedba nižjih gimnazij,
2.	pravilna porazdelitev pedagoških delavcev po strokah,
3.	nadaljnji študij.
Po prošnji je bilo premeščenih 38 % od vseh premeščenih pedagoških delavcev na srednjih šolah, ostalih 62 % vseh premeščenih prosvetnih delavcev na srednjih šolah pa je bilo premeščenih po službeni potrebi.
Prosvetni delavci v veliki večini z razumevanjem sprejmejo premestitev, vendar so tudi izjeme, ki branijo svoj »življenjski prostor« v Ljubljani, kakor se je izrazila neka profesorica (njeni starši in njen otrok žive v Kranju, zato je bila predlagana za premestitev k družini, a je z zgornjo motivacijo premestitev odklonila).
Nekaj prosvetnih delavcev pa odklanja premestitev tudi zato, ker imajo slabotne in bolehne starše, ali ker jim sestra boleha, ali pa prejemajo cd doma pomoč itd. Ministrstvo za prosveto dosledno odklanja take in slične intervencije, da ostanejo naše obrobne šole ne-kajti sicer bi obstojala nevarnost, da ostanejo obrobne šole nezasedene. Njihove grožnje, da premestitve ne bodo sprejeli, da bodo na stalnih bolezenskih dopustih, da bodo podali ostavko itd., dokazujejo, da se ne zavedajo nujnosti naporov pri gradnji socializma in žrtev, ki jih ogromna večina delovnega ljudstva Jugoslavije zato doprinaša. Pripominjamo, da so taki primeri osamljeni in da so to v skoraj vseh primerih leto za letom isti.
Velika večina poverjeništev za prosveto je najskrbneje sestavila predloge za premestitve — največkrat tudi v dogovoru s prizadetimi. Jasno je, da morajo poverjeništva za prosveto in KLO tudi ob priliki preselitve nuditi vso pomoč prosvetnim delavcem glede zagotovit-vene hrane in stanovanj.
Pokazala se je potreba izpreme-niti pionirske organizacije, ki po vsebini in obliki ni več docela ustrezala življenju našega otroka v sedanjih pogojih družbenega razvoja. Pionirska organizacija, tesno naslonjena na šolo, je bila največkrat zgolj sredstvo za dosego šolske discipline in učnih uspehov v razredu. Otroškim interesom, rastočim iz novih družbenih pogojev, ni mogla nuditi vedno dovolj možnosti za razvoj in pravilno usmerjanje, otroškim potrebam po igri, zabavi in veselju, pa ne dati svobodnega razmaha. Odmaknjena od življenja otrok v družini in otroški tovarišiji izven šole, je izgubljala , vrednost kot eden najmočnejših vzgojnih oblikovalcev mladega rodu.
Z izpremembo pionirskega statuti naj bi pionirska organizacija postala izvenšolska otroška organizacija, ki bo vodila otroke vedno in povsfed, ki bo povezovala učno vzgojno delo šole, družine, družbe ter vseh ostalih vzgojnih činiteljev. Ob izpolnjevanju osnovne pionirske dolžnosti — učenja, jim bo dajala čim več možnosti za razvoj njihovih posebnih interesov, za razširitev in poglobitev znanja in . vzgojo vseh lastnosti, ki odlikujejo človeka socialistične skupnosti ter obsevala njihovo otroško dobo s soncem in vedrino.
Osnovni pogoj za dosego tega smotra je tesnejša spojitev pionirske organizacije z življenjem delovnega ljudstva, njegovimi pridobitvami in perspektivami, ki oblikujejo človeka.
Osnovne enote Zveze pionirjev so odredi, ki se do nadaljnjega, kakor doslej, snujejo pri šolah ali na določenem krajevnem področju. Na znotraj se v odredu formirajo skupine po interesih otrok. Tako bi ■ se lahko osnovale n. pr. skupine telovadcev, plavačev, šahistov, planincev, prirodoslovcev, pevcev, tehnikov itd. pod vodstvom starejšega, ki ga za to usposablja pravilen odnos do mladine in živo zanimanje ter poznavanje vsebine dotičnega interesnega področja. Bistvena sprememba je nadalje še v tem, da vodstvo organizacije preide od mladincev na starešinsko organizacijo — svet pionirjev, telo, ki posredno ali neposredno usmerja in vodi življenje pionirskega odbora. Organizacija odreda, disciplina itd. ostane še nadalje v rokah pionirjev samih.
Pri vsakem odredu se osnuje od-redni svet pionirjev, ki živi z odredom, rešuje vzgojne in ostale probleme, ki se pojavljajo v izvenšol-skem življenju otrok ter organizira tudi vzgojno delo s predšolskimi otroki. Vzgaja v ljudstvu čut odgovornosti za vzgojo mladega rodu, vzbuja interes in veselje za delo s pionirji ter širi krog mladincev in odraslih, ki vodijo posamezne interesne skupine pionirjev. Zaradi enotnosti vzgojnega dejstvovanja in reševanja vzgojnih problemov povezuje društva in organizacije, ki vključujejo pionirje določenega področja. Organizira posebne aktive žena za vzgajanje predšolskih otrok. Po potrebi preskrbi v okviru lokalnih možnosti denar in material za izlete, letovanja, prireditve, gradnje pionirskih domov, ureditev sob in delavnic, kopališč, drsališč, drevesnic, vremenskih opazovalnic, knjižnic itd. Posamezni člani odrednega sveta so lahko vodje interesnih skupin, sicer pa se udeležujejo sestankov odrednega štaba poinirjev ali celotnega odreda, se zanimajo za delo posameznih skupin in tako neposredno spoznavajo njihovo življenje in probleme. O teh razpravljajo na sestankih sveta pionirjev, ukrepajo in izvršujejo vse, kar dopolnjuje smotrnost, ter prinaša pestro-
Ne pozabimo na najvažnejše prt Iskanju oblik sodelovanja šole z domom
Vrstni red splošnega uspeha smo dobili s seštevanjem mest po odstotku in po srednji oceni:
I. a 10. in 9. mesto, 19 točk; I. b 7. in 10. mesto, 17 točk; II. a 8. in
5.	mesto, 13 točk; II. b 6. in 7. mesto, 13 točk; III. 1. in 8. mesto, 9 točk; IV. 9. in 2. mesto, 11 točk; V. 5. in
6.	mesto, 11 točk; VI. 4. in 4. mesto, 8 točk; VII. 2. in 3. mesto, 5 točk; VIII. 3. in 1. mesto, 4 točke.
Tam, kjer dva razreda dosežeta isto število točk, upoštevamo srednjo oceno ali pa event. druge važne okolnosti, kot so n. pr. vedenje, tovarištvo, ki je vladalo v razredu itd.
Prepričan sem, da bi tak način ocenjevanja in primerjanja dal toč-nejišo in pravilnejšo sliko uspešnega uspeha. Težave, ki jih imamo vsako leto pri končnem ocenjevanju, bi v veliki meri odpadle, če bi se s sodelovanjem vseh prosvetnih delavcev izdelal določen sistem ocenjevanja. ki je pri našem delu prav tako potreben kot primernejši učni načrti.	I. L.
Po izidu resolucije III. plenuma CK KPJ o nalogah našega šolstva se mnogo govori in piše o oblikah sodelovanja šole z domom, priporočajo se različne oblike sodelovanja kot so: pedagoška konzultacija, roditeljski sestanki, roditeljski sveti (G. Šilih, »Prosv. delavec« št. 12, 1950).
Nasveti in predlogi, ki jih dajejo naši pedagogi, so brez dvoma pravilni in jih lahko vsi prosvetni delavci sprejmemo. Pojavlja pa se sedaj vprašanje: Ali lahko obravnavamo vprašanje oblik sodelovanje šole z domom mimo bistvenega vprašanja, mimo vprašanja sodelovanja šole z ljudskimi množicami?
Na vzgojo naše šolske mladine ne vpliva izključno dom, temveč vplivajo nanjo vsi tisti faktorji, v bližini katerih živi naša šolska mladina, t. j. OF, AFZ, fizkultura, LMS itd. Vzgojni problemi so prav tako važni za množične organizacije kot za roditelje, ki imajo v šoli otroke. Potrebno bo torej poiskati najprimernejše oblike sodelovanja šole z množičnimi organizacijami.
Ni prvenstveno vprašanje, katerih oblik se bomo posluževali pri iskanju oblik sodelovanja šole z domom. Centralni problem je »oseba vzgojitelja«. Kakšen naj bo vzgoji-
telj, ki bo izvajal že nakazane ali druge oblike sodelovanja?
Vzgojitelj mora biti v očeh množic človek, ki z ljubeznijo dela za ljudske množice, človek, ki se ne izogiba stikov z njimi, človek vzgled-nega življenja, človek, ki se udeležuje množičnih sestankov, organizira različne tečaje, ki vodi kultur-no-prosvetno delo, človek, ki mu lahko brez pomisleka izročijo vzgojo svojih otrok, skratka, množice morajo videti v vzgojitelju človeka, ki neprestano podučuje, prepričuje in se žrtvuje.
Vzgojitelju, ki poseduje prej navedene lastnosti, ne bo težko navezati stikov z množicami, ne bo mu težko najti pravilnih in uspešnih oblik sodelovanja šole z domom, s starši. Ne smemo gledati na starše kot na poseben kolektiv, temveč jih imejmo za člane skupnosti našega šolskega okohša, za člane te ali one množične organizacije.
Začeti moramo pri sebi. Vse ostalo ne bo težko izvršiti. S tega vidika bomo morali obravnavati tudi vprašanje naših roditeljskih sestankov. Za izvrševanje teh nalog ni predpisanih receptov. Potrebna je visoka moralna socialistična zavest in ljubezen do socialistične domovine.	Novak J.
st, zanimivost in veselje v življenje pionirjev.
Za več odredov skupaj obstajajo še mestni, okrajni, republiški sveti in sveti Zveze pionirjev Jugoslavije, ki na svojem področju ustvarjajo pogoje za pospeševanje dela nižjih starešinskih enot. Ti sveti so posebej dolžni v sodelovanju s pedagogi preučevati vzgojne probleme, organizirati izmenjavo izkušenj odrednih svetov na posvetovanjih, konferencah in preko tiska z namenom, izpopolniti metode in oblike izven-šolskega vzgajanja pionirjev. Skrbijo za izdajanje potrebnih priročnikov, vzgojil in igrač.
Iz gornjega je razvidno, da spadajo v pionirske svete predvsem tisti, ki jim je mladina pri srcu, ki poznajo in razumejo otroško bit ter socialistični vzgojni smoter in so pripravljeni s svojimi zdravimi mislimi, izkušnjami in delom vzgajati pionirje. To so v prvi vrsti pedagoški delavci, vzgojitelji, učitelji in profesorji, dosti pa jih najdemo tudi med ostahmi kulturno-prosvetnimi delavci, strokovnjaki - tehniki, fiz-kulturniki, borci, in dr. To nam potrjujejo uspehi, ki so jih že dosegle ali pokazale vzgojne komisije in te-
So problemi, ki
Učiteljstvo novomeškega okraja je izvedlo anketo o življenju in delu učencev sedemletk in osnovnih šol. Pri tej priliki smo ugotovili, da uživa alkoholne pijače povprečno enkrat na teden 1897 učencev, večkrat na teden 2902 učenca od 6762 učencev tega okraja. Iz tega sledi, da ne uživa alkoholnih pijač le 1669 otrok v razvijajoči se dobi!
V zvezi s temi ugotovitvami smo opozorili vse množične organizacije in vse organe, ki usmerjajo naše šolstvo, v »Dolenjskem listu« na ta pojav in nujnost ukrepov. Ker pa se ni kaj posebnega storilo v tem pogledu, je treba opozoriti še širšo javnost na problem.
Pričakoval sem, da se bo o tem kaj več govorilo v tednu matere in otroka. Škoda, da se ni! Nikakega dvoma ni, da alkohol škoduje predvsem razvijajočemu se organizmu, med drugim tudi možganom. Iz tega pa sledi, da mora problem zanimati tudi prosvetne delavce, saj je s tem prizadeto tudi duševno delo.
Morda bo marsikdo na tihem mrmral, češ to pa to smo že storili. Prav in lepo je to, če smo že kaj storili, toda še vedno se dogajajo
žalostni primeri. Naj omenim le dva,
ki sem jim bil priča sam.
Nedeljsko popoldne sem preživel v okolici Prečne. Zidanice so bile čudovito žive. Kdo neki bi štel Dolenjcu v slabo, če je živahen po napornem delu? Ni mi pa bilo všeč nekaj drugega. Med glasno družbo sta se potikali dve deklici. Vse sta videli, vse slišali, videl sem tudi, da sta zvračali kozarce. Ko sem zadevo omenil učiteljici, je povedala, da sta deklici siroti brez matere. Oče ju jemlje seboj, ko hodi od zidanice do
renski aktivi AFŽ, roditeljski aktivi, pedagoški sveti ter mnogi delavci, kmetje, borci, vojaki in drugi, ki so se v letošnjih počitniških letovanjih po lastni iniciativi pridružili pionirjem, in jim poizkušali na razne načine olepšati letovanje. Te korenine je treba na terenu gojiti dalje, jih okrepiti in razširiti. Pedagoški delavci bodo tudi v bodoče močan steber pionirske organizacije. Kot člani pionirskih svetov bodo lahko s svojim pedagoškim znanjem in bogatimi izkušnjami krepko podprli starešinske svete, pionirsko organizacijo pa spojili s šolo in življenjem kot učitelji in vzgojitelji v razredu in izven njega. Pomagali bodo organizirati svete in njih delo in si prizadevali, da postane vzgoja pionirjev resnično življenjski interes ljudstva, pionirska organizacija pa nosilka najvišjih vzgojnih vrednost.
Člani Sveta pionirjev se izvolijo na množičnem sestanku določenega področja. V juliju t. 1. je bil osnovan republiški iniciativni svet pionirjev, po čigar navodilih se že volijo okrajni pionirski sveti, ki bodo v kratkem času na terenu začeli vzpostavljati osnovne organizacijske oblike.
se mnogim ne zde problemi
zidanice. Ena izmed njih je učenka 1. razreda osnovne šole. Neki ponedeljek je prišla v šolo vsa potolčena. Učiteljica je poizvedovala, kje se je potolkla. Učenka je povedala, da je bila na Trški gori, kjer je pila vino in je padla. Ko jo je učiteljica vprašala, če ji oče dovoli piti vino, je odgovorila: "»Kolikor ga hočem!« Sledil je nauk, toda kaj, ko otrok doma vse kaj drugega vidi in sliši.
Službeno sem se mudil v šent-jernejski okolici. Mimogrede sem slišal tožbo mlade učiteljice-začet-nice, ko je spraševala za svet upravitelja, kaj naj stori. V šolo je namreč prišel učenec 1. razreda osnovne šole — pijan. Ko ga je vprašala, kje se je opil, ji je povedal, da mu je dal oče za zajtrk četrt litra žganja in kos kruha. Komaj je spravila v red tega reveža, je završalo po razredu: »Tudi ta ima vino!«
Še en učenec je namreč prinesel v šolo v steklenici vino!
Ni dvoma, da je v prvi vrsti poklicano učiteljstvo, da začne ostro borbo proti alkoholizmu med osnovnošolsko mladino. Jasno pa je, da
brez sodelovanja z domom in krc e
temeljite prevzgoje takih brezvestnih staršev ne bo uspeha. V bodočem šolskem letu naj bi bile teme roditeljskih sestankov tudi take, da bi staršem prikazale škodljivi vpliv alkohola na mladi organizem. Brez dvoma, da bi morali tudi KLO pomagati pri tej akciji, ne smeli bi stati ob strani tudi Antifašistična fronta žena, še manj pa Pionirska organizacija. Zakaj neki ne bi tega vprašanja obravnavali tudi na zboru volivcev?	Ak
ISvidencaL dela
V svojem članku »Kaj pa zdaj« je predsednik Republiškega odbora SPD načel vprašanje preobremenjenosti prosvetnih delavcev, nad katero se mnogi upravičeno pritožujejo. Res je zanimivo ugotavljati, kaj vse prosvetni delavci danes opravljajo. Evidenca je v splošnem sicer nepopolna in kriterij neenoten, ker mnogi prosvetni delavci nočejo dajati podatkov o svojem delu, a zopet drugi streme za »rekorder-stvom« in beležijo vsako uro tudi nevažnega dela; nekatere podružnice pa le vodijo točno evidenco dela svojega članstva. Tako beremo v poročilu za II. tromesečje iz Maribora in okolice med drugim:
Delo v pionirski organizaciji je popolnoma v rokah članstva podružnic. Izvedlo je 33 pionirskih sestankov kot vzgled mladincem vodičem, 65 krožkov (interesnih in učnih), 60 vzgojnih svetov z mladinci, 1'2 pevskih nastopov, 35 pionirskih prireditev, 28 akcij za zbiranje odpadkov ter akcij prostovoljnega dela, 7 gledaliških predstav, otvorili so 3 lutkovna gledališča in vodili predstave.
Pri delu z mladino je članstvo organizira1 o 94 poglobitvenih krožkov, 24 mladinskih sestankov, z referati, ki so jih imeli člani sami, 3 mladinske ljudske univerze, 6 mladinskih pevskih zborov (pevski zbor podružnice štv. 3 je dosegel v republiškem merilu I. mesto) 3 fol-
klorne skupine, 6 dramskih skupin, 40 mladinskih prireditev in 5 gledaliških predstav.
V tem tromesečju je imelo članstvo 297 študijskih sestankov, od tega 30 konzultacij in 127 referatov.
Za strokovno pripravo so člani porabili 65.060 ur, za poprave nalog 7413 ur, za plačano umsko delo izven ustanove 20.657 ur, za neplačano umsko delo izven ustanove 12.909 ur, za neplačano umsko delo na ustanovi 8241 ur in za fizično delo 3746 ur. Skupno so torej, opravili 118.126 ur nadurnega dela. Članstvo je izvedlo 173 obiskov na vasi s kulturno prosvetnim programom.
Povezava z množičnimi organizacijami je bila zelo trdna, posebno v tednu matere in otroka. Članstvo je imelo 610 predavanj na terenu.
Pri KUD-ih sodeluje 150 članov. Vodstvo KUD-ov ima 22 članov.
51 članov je napisalo 59 člankov, 17 članov piše knjige.
Pri fizkulturnih društvih je včlanjenih 271 članov.
Za ljudsko posojilo prosvetni delavci Maribora in okolice prejeli obvezo 1.350.000.— dinarjev, ki jo hočejo prekoračiti.
Pa ne samo v podružnicah Maribora in okolice, tudi drugod vodijo evidenco dela svojega članstva, tako v Celju, Trbovljah itd. Prav pa ni, da večina podružnic te evidence ne vodi.
Velikanski napredek v preteklem letu najbolje dokazuje, da je v naši§ ljudski!) množica!) dovolj zavesti in sil, da premagajo vse težave.
Edvard Kardelj
PRIPRAVA NA POUK
Minister dr. Potrč je v nekem svojem članku naglasil potrebo, perečo potrebo za nadaljnji dvig kvalitete pouka in za večje uspehe pri pouku. Brez kulturne rasti so namreč trajni gospodarski uspehi nemogoči. Zato so učni papori in uspehi važen element v borbi za izpolnitev planskih nalog. Če hočemo uspeti, ne smemo zaostajati tudi na šolski fronti za gospodarskimi in političnimi uspehi.
Uspešno šolsko delo je odvisno od mnogih objektivnih in subjektivnih faktorjev. Ne moremo pa trditi, da je najvažnejši faktor učitelj sam; >od njegovega znanja, njegove organizacije pouka, njegove predanosti šoli in mladini je odYisno prav mnogo, toda ne vse.
Vsako delo potrebuje pripravo. Preden zareže na pomlad kmet prvo brazdo v spočito zemljo, natančno preudari, kako bo razporedil setev, da bo rast boljša in pridelek obilnejši. Pa tudi plug pregleda pred delom, da mu ne bi sredi dela odpovedala ročica ali popustilo črtalo, in seme je tudi izbrano in pripravljeno že pred setvijo.
Prav' tako mora biti temeljita učiteljeva priprava, ki mora biti toliko bolj skrbna in intenzivna, čim težji je predmet, ki ga poučuje in čim manj so izbrani učenci. Odpasti pa priprava ne sme prav nikoli, tudi ne pri učitelju, ki ima že dolgoletno praksov
Priprava na pouk je predvsem dvojna: strokovna in metodično didaktična. Katera je važnejša? To vprašanje se je že velikokrat postavilo. Kadar razmotrivamo o uspehih na. nižji gimnaziji, potem se kar stereotipno ponavlja očitek, da so za neuspehe — vsaj v neki meri — odgovorni gimnazijski učitelji, ki nimajo potrebnega pedagoško-metodič-nega znanja. Prav ob tem očitku sem se že neštetokrat poglobila v vprašanje strokovne in metodične usposobljenosti, pa moram priznati, da prihajam vedno bolj do spoznanja, da je važnejša strokovna usposobljenost, čeprav nikakor ne odrekam velike važnosti pedagoško metodični usposobljenosti. Dovolite mi, da svojo misel utemeljim s preprosto primero: Učitelj, ki ima pedagoško predizobrazbo, ki pozna vse psihološke in tehnične prijeme, mora razlagati v šoli n. pr. 1. 1848. Kaj mu pomaga vse pedagoško znanje, če ni stvarnega znanja, če nima sam jasne slike o dogodkih, ki so se takrat odigravali, o njih vzročni zvezi, medsebojni pogojenosti in učinkih? Pa mi boste ugovarjali, da pač ne bo šel nepripravljen v šolo. Je že res. Ali nikakor ne zadostuje, da pozna tisto lekcijo, ne, poznati mora povezanost dogodkov, ves razvojni tok in zakonitosti zgodovinskega dogajanja, drugače ne bo mogel zgodovinskega dogodka dialektično razlagati. Tega mu ne da priprava, to mu more dati le dolgotrajen strokovni študij. Zato je prva in najvažnejša priprava — strokovna priprava. Pod to razumem strokovni študij, zaokrožen in zaključen, ki pa ga nenehno izpopolnjujem. Učitelj, ki zanemarja strokovni študij, nujno nazaduje, kajti računati je treba z dejstvom, da se znanje, ki se ne obnavlja, ne poglablja in razširja, izgublja, da izginja v podza-
OBVESTILA
V zadnji številki našega lista je izostalo sporočilo naročnikom, da list v času velikih počitnic ne bo izhajal.
Uprava »Prosvetnega delavca« prosi vse okrajne in podružične odbore SPD ter posamezne naročnike lista, da poravnajo naročnino. Okrajnim odborom SPD bomo razposlali obvestila o dolžnikih in jih prosimo, da zaostanke izterjajo in pošljejo denar po položnici upravi lista. Na hrbtni strani položnice navedite ime vplačnika in višino zneska.
Prosimo upravitelje šol in sindikalne forume, da pošljejo lista »Prosvetni delavec« in »Sodobno pedagogiko« tovarišem, ki so premeščeni na nova službena mesta, nam pa sporoče spremembe naslovov in število izvodov, ki jih žele nadalje prejemati.
Republiški odbor SPD za Slovenijo se je preselil iz dosedanjih prostorov na Miklošičevi cesti 22/11 v palačo Grafike, Masarykova c. 14/1 desno.
Za Pedagoški kongres, ki se bo vršil v oktobru t. 1. nekateri okrajni odbori še niso izvolili delegatov:
Trbovlje 2 prof. Dravograd 2 prof. Lendava 1 prof. M. Sobota 1 prof. Poljčane 1 prof. Radgona 1 prof. Idrija 1 prof. H. Bistrica 1 prof. Postojna 1 prof.
3	učit. 1 vzgoj.
4	učit. — vzgoj. 2 učit. — vzgoj. 4 učit. 1 vzgoj. 4 učit. — vzgoj. 2 učit. — vzgoj. 2 učit.. — vzgoj. 2 učit. — vzgoj. 2 učit. — vzgoj.
vest, medtem ko na drugi strani znanost vedno bolj napreduje in se razvija. Dobra strokovna pripravljenost da učitelju jasne pojme o poedinostih iin o celotni strukturi predmeta, usposobi ga, da loči bistveno od nebistvenega, da se ne izgublja ob podrobnostih, ampak zajame bistvo stvari. To pa ga že vodi k metodično pravilnemu podajanju —. predpostavljam seveda, da ima voljo in željo v šoli res nekaj doseči. Zato bomo tudi razumeli učitelja, ki se brani poučevati ta ali oni predmet, ki ne spada v njegovo stroko. Kako siroten je učitelj, ki je ves čas navezan na knjigo, ki se boji, da bi mu učenec zastavil vprašanje, na katero ne bi znal odgovoriti. Kako bo dosegel jasne pojme pri učencih, če so njegovi zamegleni; kako bo mogel izkoristiti vzgojni moment pri pouku, če sam ne more izluščiti bistva in ostaja le plaho na površju. Učitelj pa, ki svoj predmet snovno obvlada, je sproščen pri delu in lahko išče vedno novih načinov podajanja, novih prijemov, pa tudi novih pogledov na predmet. Poleg daljne snovne ali strokovne priprave je potrebna še bližnja, to je priprava za določeno leto in priprava za določeno uro. Idealno bi bilo, da bi učitelj že pred pričetkom šolskega leta izdelal podrobni učni načrt za vse šolsko leto in ob sestavljanju takega načrta poglobil svoje znanje. Potem bi delo steklo prvo uro in ne bi bilo tistega neplodnega nihanja in kolebanja, ko ne veš kje pričeti, izgubljene ure pa teko.
Je pa še priprava za določeno uro. Če ima učitelj kot vodilo svoj podrobni učni načrt, potem si bo prav lahko napravil tudi načrt za vsako uro. Tak načrt je nujno potreben, sicer se izgubi mnogo dragocenega časa. Včasih se res zgodi, da učitelj načrt menja med uro, vendar morajo biti dani zadostni razlogi. Brezvestno pa bi bilo prepustiti se primeru ali trenutnim domislekom. Ko si naredi načrt in izbere snov, se mora poglobiti v izbrano snov. Uživeti se mora v podrobno vsebino, nato pa je dobro, da si naredi stvarno dispozicijo. Tako bo njegovo podajanje tudi logično. Mnogi učitelji zanemarjajo bližnjo snovno pripravo z izgovorom, da poučujejo predmet že toliko in toliko let in da jim je snov zato docela prezentna. Psihološko dejstvo pa je, da so izobrazbene vsebine v duševnosti tako urejene, da vsaka vsebina, ki pride v duševnost po poznejšem doživljanju izpodrine vsebino prejšnjega doživljanja in jo potisne niže v podzavest. Nobena se ne izgubi, razvrščene so po globini od zavesti do podzavesti. Brez predhodne priprave se lahko zgodi, da katere vsebine ne moremo dvigniti iz podzavesti v trenutku, ko jo pri pouku potrebujemo. Ali da povem enostavneje: Vsako leto bo lekcija brez priprave bolj suhoparna in bolj siromašna, da bo že podobna nagačeni živali iz stare šolske zbirke, brez dlake, brez oči, ki je komaj še karikatura resničnega življenja.
Bližnja vsebinska priprava pa je potrebna tudi iz metodičnih razlogov. Učitelj mora gledati, da metoda njegovega dela odgovarja na eni strani strukturi predmeta, na drugi pa duševnemu razvoju učencev. Strukturo predmeta spoznaš iz poglobitve v predmet. Če se učitelj torej res poglobi v predmet, se mu bo pokazala tudi najboljša metoda. Brez predmetne vsebinske priprave pa učiteljeva metoda nujno okosteni, ker nima živega stika s predmetom. Koliko časa potrebuje učitelj, za bližnjo pripravo? Različno. Za nekoga zadostuje 10 minut: zamisli se v predmet in si napravi načrt dela. Tako kratka priprava zadostuje samo pri učitelju, ki se stalno poglablja v svoj predmet in ga res obvlada. Temu je priprava pravzaprav izbor in pregled snovi. Če pa je učitelju snov deloma še tuja, bo potrebna precej daljša in temeljitejša priprava. Od take priprave imata korist tako učitelj kot učenec. Učiteljevo podajanje bo temeljito, jasno in metodično pravilno in njegovo globoko razumevanje za predmet prehaja od njega na učence.
Toliko o snovni pripravi. Važno dopolnilo strokovne priprave pa je pedagoško metodična priprava. Tudi tu moramo razlikovati daljno in bližnjo pripravo. Pri daljni pripravi gre za študij pedagogike, psihologije in pomožnih ved. Dober pedagog s tem študijem ne bo nikoli prenehal (in vendar so tako redki pedagogi, ki še po končanih izpitih načrtno, sistematično študirajo pedagogiko). Pedagoško znanje, ki si ga je učitelj pridobil še za študije, nujno usiha in mora usahniti, ako ne nadaljuje s poglabljanjem.
Pri šolskem in vzgojnem delu moramo poznati otrokovo duševnost. To razumevanje nam daje v veliki meri šolska praksa, tako ob uspehih kot neuspehih. Če ob neuspehih in napakah, potem je to daljša pot.
In zakaj ne bi hodili po bližnjici, ki jo je kdo drugi pred nami že prehodil in tudi označil? Te bližnje poti nam pokaže teorija. Tako nas
psihologija opozarja na proces strokovnega zaznavanja, na njegovo pozornost, na osnovne procese po-mnenja in na individualne razlike, na razvoj domišljije in povezanost domišljije s pomnenjem in mišljenjem, na značilnosti mišljenja v določenih razvojnih dobah, na razvoj čustev, na procese volje in nič koliko drugih problemov še, ki so vsi soodločujoči pri učnem procesu. To poznavanje mladinske psihologije pa nas ne sme zavreti, da bi usmerjali naše delo po težnjah mladine. Taka aplikacija je povsem zgrešena. Edini namen je, da na osnovi teh analiz izboljšamo učno in vzgojno delo. Na osnovi psihologije prihajamo do splošnih didaktičnih principov, ki bi jih bilo tudi dobro večkrat obnoviti in pregledati, v koliko se še ravnamo po njih. Res je, da nam že zdrava pamet narekuje, da mora biti pouk nazoren, in to toliko bolj, čim manj je,,še otrok sposoben abstraktno misliti, prav tako nas zdrava pamet uči, da si mora učenec zavestno osvojiti znanje in vendar je toliko nejasnih pojmov, ker ni bilo pri pouku nazornosti, ob kateri bi spoznali bistvo stvari, in vendar je toliko formalizma in verbalizma, toliko nekritičnosti, ker učenci sicer obvladajo besede, ne pa vsebine, bine. Tudi o dostopnosti pouka in prilagajanju pouka stopnji zmogljivosti učencev bo razmišljal vsak učitelj, čeprav ne bi vedel, da je to poseben didaktični princip. Tako bi mogli trditi o vseh didaktičnih principih, da bi jih dober učitelj tudi brez teoretskega znanja didaktike upošteval. Ali čemu šele po izkušnjah odkrivati, kar so pedagogi že davno pred nami spoznali? Študij psihologije, pedagogike, didaktike ni za učitelja nikoli mrtva teorija, ampak vir novih spoznanj, pa tudi potrdilo lastnih dognanj. Tako poglabljanje v psihologijo in didaktiko vedno ugodno vpliva na učiteljevo delo v šoli, ker mu daje novih impulzov in tako varuje šablone.
Ali učitelj ni samo učitelj, ki uči in vodi učence do znanja, tak učitelj bi bil le rokodelec, kot sem nekje čitala, učitelj je tudi vzgojitelj. Ob tej njegovi funkciji se odpira pred učiteljem bogastvo problemov, ki bi se moral z njimi baviti vsak dan.
Tako smo spoznali, da je v resnici potrebna vsakemu pedagogu daljna pedagoška izobrazba, ki pa se mora, kakor strokovna, nenehno nadaljevati in poglabljati. Dovolite, da vam navedem tu nasvet ameriškega pedagoga Horaca Manna. Zapisal je, da bi se moral vsak učitelj leto za letom vsaj za 6 tednov umakniti v samoto in študirati samo pedagoške knjige, šele nato bi smel v šolo, k praktičnemu delu.
Nekaj smernic
Naše javno življenje se iz dneva v dan bolj demokratizira, zmeraj več kompetenc višjih upravnih in gospodarskih forumov prehaja na nižje ali osnovne edinice. Vse to izraža veliko zaupanje naše Partije in državnega vodstva v moč in sposobnost delovnega ljudstva graditi socializem, pri čemer pa je največja sposobnost graditi socialističnega človeka. V tem pravcu se prav tako reorganizira tudi naše šolstvo in se izpopolnjujejo kulturne Mn znanstvene ustanove.
Glavna težnja naše oblasti je v dvigu osnovne izobrazbe naših množic, predvsem pa naše mladine. Zato narašča število naših splošno izobraževalnih šol, pa tudi število dijaštva v srednjih in višjih strokovnih šolah. Za te šole imamo danes premalo učečega kadra, premalo strokovno izobraženih moči, pa vendar ne bomo klonili pred nalogami, ki nas čakajo v bodočem in še nekaj naslednjih letih. V naših znanstvenih in kulturnih ustanovah se danes vzgajajo novi kadri, ki bodo kmalu pomnožili vrste že delujočih gledaliških igralcev, opernih pevcev, glasbenikov, likovnih umetnikov, izpopolnjevali oddaje našega radia in dvignili kvaliteto domačega filma. V vrstah šolskih prosvetnih delavcev je neizmeren elan, je vroča želja dati mladini primerno znanje in izobrazbo za pot v življenje. To dokazujejo napori preteklega leta, to dokazuje veliko število slušateljev raznih dopolnilnih tečajev, ki so se vršili v počitnicah, to pa tudi dokazujejo rezultati dela naše sindikalne organizacije na terenu.
Nešteto je podružnic, ki so v delu dosegle viden napredek, tako pri študiju politične in strokovne literature, kakor v reševanju vprašanj izboljšanja dela in odnosa do prosvetnih delavcev v pomoči drugim sindikatom, delovnim zadrugam, mladinski in pionirski organizaciji.
Ob analizi uspehov pa moramo le spregovoriti še o pomanjkljivostih, ki so vidne v nekaterih naših forumih.
Naša osnovna edinica je sindikalna grupa, če ta doslej ni izvršila svoje naloge ali zaradi nezainteresiranega vodje in članov ali zaradi
Daljna pedagoška priprava bi obsegala torej poglabljanje in razširjanje splošnega pedagoškega znanja, bližnja priprava pa se ozira le na delo v določeni uri.
Kakor naredimo pri snovni pripravi dispozicijo dela ob smotru, ki ga hočemo tisto uro doseči, tako tudi pri pedagog, metod, pripravi. Tu najprej pregledamo strukturo ure, rekli bi: organizacijsko obliko ure. Ta je odvisna od specifične naloge določene ure v sklopu učnega procesa. Navadno poteka učni proces tako, da najprej obravnavamo elemente učne snovi, na tej osnovi razvijamo učencem predstave in pojme ter ugotavljamo zakonitosti, nato pa utrjujemo znanje in ga uporabljamo. To je znani Leninov trinom. Včasih prehodimo vse glavne elemente učnega procesa v eni sami uri pri lahki neobširni snovi, pri obširni snovi pa se razteza učni proces na več ur, ki tvorijo skupaj celoto. Pri taki snovi bo seveda priprava za vso snov hkrati.
Ko smo si na jasnem glede strukture učne ure in njenega mesta v sklopu vsega učnega procesa, potem premislimo še, kako bomo zadostili osnovnim didaktičnim principom. Tako premisli učitelj, katera učna sredstva bo uporabljal, kakšno učno pot bo izbral, kakšen bo učni postopek, kako bo zbudil in ohranil zanimanje, kaj bo vse storil, da bo podavanje nazorno, da bodo učenci prišli do razumevanja in jasnih zaključkov, kako jih bo pritegnil k samodejavnosti in podobno. Ob tem razmišljanju mora imeti pred seboj duševnost razreda, t. j. splošno intelektualno stanje razreda, nasprotja v nadarjenosti, način in samostojnost mišljenja, sposobnost za koncentracijo, posebnosti pomnenja, dovzetnost za vzgojne vplive. Da, tudi na vzgojni vpliv, ki ga hočemo pri vsaki učni uri doseči, je treba pomisliti. Vsak dober pouk daje učencu pozitivno znanje, razvija mu umske sposobnosti in ga tudi vzgaja. Napačno je misliti, da je razvijanje umskih sposobnosti edina ali najvažnejša naloga pouka; res je zelo važna, saj zaradi tega hodi učenec v šolo, a napačno bi bilo, da bi zanemarjal vzgojno stran. Zato pa naj učitelj premisli pri pripravi tudi na vzgojni moment pouka. Ob taki pripravi učiteljevo delo ne bo šablonsko in mehanizirano, pouk mu ne bo v breme, ampak vir notranjega zadovoljstva. Največjo korist pa bodo imeli učenci, ki bodo prišli do resničnega znanja, obenem pa se bodo tudi vzgajali, kakor to predvidevata učni in vzgojni smoter naše nove šole, ki ga je tako jasno in precizno izrazil minister Potrč na osnovi sklepov CK KPJ.
Ob koncu ure pa je dobro, -da učitelj pregleda delo in dožene, kaj je bilo prav, kaj napačno. Pri takem pregledu nikarte pozabiti na osebni nastop, odnos učitelja do učencev, govor ipd.
Ko sem že omenila učiteljev nastop, ne bo napak, da povem tudi o tem nekaj besedi. Tudi od učiteljevega nastopa, od njegove osebne psihološke in čustvene priprave zavisi uspeh pouka. Zamislimo si koncertnega pevca ali igralca pred nastopom. Prepričana sem, da se že nekaj ur prej psihološko in čustveno pripravlja za nastop, da odklanja vse, kar bi ga razburjalo, da ostaja nekako zbran. Nekaj podobnega je potrebno tudi pri učitelju. Bistvo psihološke priprave je v tem, da se krog učiteljeve pozornosti zoži in usmeri na delo, ki ga čaka. Zato bi bilo prav, da bi izbrisali oziroma pregnali vse vsebine, ki ne spadajo notranje k šolskemu delu. Če učitelj že ob vstopu v razred intenzivno misli na kaj drugega, se ne bo hitro znašel in za preusmeritev bo porabil veliko duševne energije. Učenci pa hitro zapazijo ali začutijo, da učitelj ni pri stvari. Splošna psihološka priprava je potrebna pred začetkom šolskega dela, zato pa mora priti učitelj pravočasno v šolo. Takrat prekine določeni tok misli, s katerimi se je bavil, in se pripravi psihološko za novo delo. Za tako pripravo je potreben mir, zato ni priporočati, da bi tik pred poukom načenjali pogovore, ki duševno zelo vežejo ali celo razburjajo. Idealno bi bilo tudi, da je učitelj na pouk čustveno pripravljen. Dobro pa vem, da učitelj ni le uradna oseba ozir. stroj, ki posreduje učencem izobraževalne dobrine, ampak da je tudi sam človek s svojimi osebnimi težavami in skrbmi, ki so dostikrat kar moreče. Ugodna in neugodna čustva močno vplivajo na človeka samega, a prav tako tudi na njegovo delo, pri učitelju torej na potek šolskega dela. Učitelj, ki ga more težke skrbi, je duševno vezan, brez notranjega elana in zato se ne more predati delu. Iz tega razloga bi bilo idealno, da bi pregnali iz svoje duševnosti ali pa vsaj omilili vpliv negativnih čustev, v ospredje pa spravili prijetnostno, pozitivno doživljanje. Izriniti je treba vsako čemernost, osornost, jezljivost in nerazpoloženje, ker vpliva na učence kot slana na pomladno cvetje.
To bi bilo torej nekaj misli o učiteljevi pripravi na pouk. Tako bi se moral pripraviti vsakdo, ki mu ni na tem, da »odbije« ure, ampak se zaveda, da uči učence za življenje, da vzgaja graditelje višjega in boljšega družbenega reda. To pomeni poštenega, delavnega, hrabrega, tovariškega, z eno besedo patrio-tičnega, moralno visoko razvitega in izobraženega človeka — kakor je zapisal bivši minister tov. Potrč.
Prepričana sem, da nisem povedala prav nič novega. Vsakdo izmed nas je p tem že dosti slišal in razmišljal. Ali v življenju se stvari, ki jih dostikrat uporabljamo, obrabijo, izgube svojo izrazitost in živost in jih je treba prebarvati, prepleskati in obnoviti. Tako tudi tukaj.
Zlata Albertova
za uspešno delo .
slabe terenske formacije, odstranimo oviro, ki je zadrževala potek dela. Vodja grupe mora čutiti odgovornost do članov, mora zastopati njihove interese, zato pa mora poznati pogoje, v katerih ti člani delajo, poznati mora vse sektorje dela v sindikatu, ter tolmačiti potrebe članov podružničnemu odboru.
Nujno bo izpopolniti podružnične odbore, kjer bodo okrnjeni zaradi premestitve. Člani podružničnih odborov so sicer razdelili delo po sektorjih, ki so: organizacijski, ki ga tvorijo predsednik, tajnik in blagajnik, za izboljšanje dela in plače, kulturno - prosvetni in za zaščito dela ter oddih, vendar se posamezni odbornik ne sme omejiti samo na svoj sektor, temveč se mora seznaniti tudi z delom ostalih in mora podpreti prizadevanje slehernega odbornika pri reševanju ka-kakršnega koli vprašanja sindikalne delavnosti. Podružnični odbor sestavljajo zastopniki raznih grup, zato je nujno reševati sindikalna vprašanja tako, kot je nakazano in bi bilo netovariško prepuščati reševanje ha primer: vprašanja napredovanja, nagrad, oskrbe z literaturo, za študij itd. V polni meri se moramo zavedati, da je odovornost za delo podružničnega odbora kolektivna in da je dejavnost foruma, ki se tega zaveda, uspešnejša, kakor pa če bi slonelo vse delo le na posamezniku. Tu moremo delo nekoliko aplicitirati na delavske svete v proizvodnji, ki sicer prevzemajo veliko večje kompetence, kot pa jih ima naš sindikalni forum, vendar morajo prav zato biti naši odbori toliko bolj aktivni ker v našem sindikatu take ustanove ni.
Pri vsem našem delu ne smemo pozabiti na resolucijo III. plenuma CK KPJ in na naloge, ki so bile nakazane, saj smo ob njih analizi ugotovih, da so izvršljive ne v enem letu, ampak predstavljajo mnogoletno aktivno pomoč, ko jih z njo vred uresničujemo.
Naši okrajni odbori morejo kot vodilni sindikalni forumi v okraju delovati le ob krepki podpori podružnic. Doslej imamo že vrsto sindikalnih funkcionarjev, ki so v polni meri zadostili svojim nalogam,
sindikalne
organizacije
dali pobude za razne uspele akcije, pospešili utrditev organizacije, predvsem pa utrdili v članstvu zavest, da zastopa sindikat njihove interese in zato ni nepotreben, ni gola formalnost. Take uspehe so dosegli odbori z razvitim čutom kolektivne odgovornosti za delo, napredek in potrebe članstva. Uspeh pa bo zagotovljen le, če izberemo iz vrst najboljše delavce, če smo z njimi v stalnem osebnem stiku in če jim nudimo pomoč s konkretnimi podatki za vsa vprašanja, ki naj se ‘ rešujejo. Da poznajo člani okrajnih odborov zaradi omenjene slabosti podružničnih odborov svoje članstvo premalo, dokazujejo premestitve, napredovanja in predlogi za nagrade. Da okrajni odbori niso bili po-, vsod dovolj vztrajni v zahtevi po priznanju dela prosvetnih delavcev, se najbolje vidi iz nizkega števila nagrajencev po naših okrajih ob zaključku šolskega leta.
Posebej opozarjamo vse naše forume, da se seznanijo z Uradnimi listi FLRJ, ki prinašajo uredbe za prosvetne delavce (8. IV. 1950 in julija 1950, v kratkem bo izšla tudi uredba o premijskih dodatkih, ki bo veljala za osnovne šole. Nujno morajo poznati v zvezi z upokojitvami, do katerih so mnogi člani upravičeni, Zakon o socialnem zavarovanju.
V »Prosvetnem delavcu« bomo objavili program študija za prihodnje leto, tedaj bo treba izdelati podrobne načrte in potem paziti na linijo nakazano v Resoluciji III. plenuma, izbrati najaktualnejše, in posamezniku najbližnjo snov, ki pa naj bo potem tudi predelana kot liči vzgojitelju mladine in delovnih množic. Pri delu se moramo izogniti šablonam, vendar pa mora to kljub temu sistematično in zmeraj prila-gčjeno posebnim prilikam.
Najosnovnejša naloga vseh naših forumov in vsega članstva pa je neprekinjeno prizadevanje, da dobi mladina čim več potrebnega znanja in neprekinjeno prizadevanje, da bomo prevzgojili čim več ljudi v , ljudi socializma.
Mi /e res slovenska stenografija
na raspoifu?
LETOVANJE V LETU 1950
Bojim se, da bodo nekatera izvajanja prof. dr. A. Dolarja v 12. številki »Prosvetnega delavca« po-vzračila nejasnost ali celo zmedo v vrstah tistih učiteljev in profesorjev, ki se žele posvetiti pouku slovenske stenografije. Zato se mi zdi potrebno, da na kratko pojasnim nekaj problemov, ki se jih je dotaknil dr. Dolar.
Predvsem se ne morem strinjati z njegovim mnenjem, da bi bila naša stenografija na razpotju. Razpotje pomeni ločitev, pomeni, da imamo dva sistema z vsemi posledicami, ki jih povzroča »furor stenographi-cus«. Ne delajmo razdora! Reforme so bile sprejete_na demokratičen in legalen način. Prva stenografska komisija je sprejela sistem, druga je sprejela važne metodične dopolnitve in nekatere sistemske spremembe za 2. predelano izdajo poslovnega pisma. Učbenik je potrdila šolska oblast in zato predstavlja danes ref. stenografija višjo razvojno stopnjo slovenske stenografije. Reformirana stenografija vsebuje vse bistvene elemente Novakovega sistema, predvsem njegov okrogli v, ki ga imamo samo Slovenci. Ne glejmo na sedanjo stenografijo z očmi človeka, ki se je naučil in praktično uporablja Novakov sistem, pri katerem bo umevno tudi ostal, temveč z očmi človeka, ki se je naučil novega sistema. Dr. Dolar najbrž še ni imel prilike gledati osuple obraze današnjih dijakov, če jim napišem recimo po obravnavi začetnega u (v), ki zahteva v reformirani stenografiji le eno pravilo, izjemoma iste besede po Novaku (upam, utrujen, ustreči, vcepiti, uidem, v ednini), kar zahteva 6 pravil. Marsikaj, kar se zdi prejšnjim stenografom samo po sebi umevno, je za nove gorostasno. Vse je relativno.
Neutemeljena je tudi trditev, da sem se preveč naslonil na nemško Enotno stenografijo. Če bi jo kopiral, potem mi ne bi bilo treba trdo delati skoraj 20 let na izpopolnitvi naše stenografije. Umevno pa je, da sem se temeljito bavil z vsemi izsledki nemške stenografske vede v zadnjih 50 letih, t. j. v dobi po nastanku N. sistema. Prav tako sem budno zasledoval stenografski razvoj pri Čehih, Bolgarih in Rusih. Toda to ni bilo paberkovanje, temveč nabiranje teoretičnih spoznanj, ki je hodilo vzporedno z ogromnim delom pri ugotavljanju pogostnostnih in drugih jezikovnih pojavov slovenščine. Sicer nam pa tudi suhe številke dovolj jasno povedo, kdo se je bolj naslonil, ali Novak na Gabels-bergerja ali jaz na Enotno. Če vzamemo kot osnovo 35 najvažnejših znakov, ima N. z G. enakih 20 in
različnih 15 znakov, moj sistem pa ima z Enotno enakih 12, različnih pa 23 znakov. Nemški stenografiji se torej nisem približal, pač pa od nje po znakih oddaljil.
Prav tako nekritična je trditev, da je Novakov »domači« sistem nekako harmonično zaokrožen, medtem ko je novi oglat, zgneten, niti lepši niti krajši, še manj pa lažji od N. Kolikor trditev, toliko subjektivnih mnenj. Meseca julija izide 2. predelana izdaja poslovnega pisma. Odprimo učbenik na kateri koli strani in primerjajmo stenogram s poljubno stranjo Novakovega ali Sveteljevega učbenika, pa bomo ugotovili, da ni napredoval samo avtograf (ki je isti ko prej), temveč da je tudi grafika stenograma' lepša ko pri N.
Glede kratkosti pa imamo objektivne številke. V poslovnem pismu sistema R. ima povprečno vsaka tretja beseda za eno ali več potez manj ko v sitemu N. Ne morem razumeti, kako je mogel to važno dejstvo dr. Dolar spregledati. Glede enostavnosti sistema (lahke priuči-tve) navajam učne točke: znaki (R. 58, N. 73), zložki (24, 41), vokalizacija (17, 32), izpuščanja (18, 16), posebna pravila (13, 10), skupaj (130, 172), razlika 42, kar pomeni, da ima novi sistem skoraj za Va manj učnih točk. Res je, da se da o posameznih učnih točkah prerekati, toda neizpodbitno je, da jih imamo sedaj znatno manj. Tudi za samoznake velja, da jih je polovica boljših od prejšnjih.
Nekoliko deplasirana je izjava, da je vokalizacija pri N. naravna in logična. V bistvu je ostala vokalizacija enaka. Razlika je v tem, da omogoča nova izbira osnovnih znakov ojačevanje brez izjem, da zahteva označba vokala i pri N. 11 učnih točk pri R. pa le 2 itd. Popolnoma nerazumljive so mi navedbe glede predpone pri-, kajti ta predpona se tudi pri N. ne veže s prejšnjo predpono. Glede »spone« bi omenil, da jo imajo vsi moderni grafični sistemi. Je prastarega porekla, saj jo ima že Stolze leta 1841.
Ne vem, ali se mi je v teh kratkih vrstah posrečil dokaz, da ref. stenografija ni »bolna prekinitev«. Prosim vsakogar, ki se zanima za teoretična vprašanja, da si v novem učbeniku ogleda na str. 71 »Pregled sistema«. V 19 vrsticah je tukaj prikazano celotno ogrodje poslovnega pisma. Mislim zato, da smo lahko za sedaj zadovoljni tako s sistemom kakor tudi z metodiko novega učbenika.
R. Rakuša.
Nekaj podatkov o počitniških tečajih
šolskih delavcev
Tudi med letošnjimi počitnicami je bilo mnogo tečajev za ideološki ali strokovni dvig prosvetnih delavcev. Teh tečajev se je samo v Sloveniji udeleževalo nad 2000 prosvetnih delavcev.
V	petih devetmesečnih pedagoških tečajih, ki so večinoma končali v avgustu, je bilo udeleženih naslednje število prosvetnih delavcev.
V	Kranju 31 tečajnikov, 8 predavateljev; v Selnici 33 tečajnikov, 13 predavateljev; v Mariboru 30 tečajnikov, 12 predavateljev; v Skriljah 35 tečajnikov, 9 predavateljev; v Murski Soboti 14 tečajnikov, 12 predavateljev.
Enomesečne dopolnilne tečaje za učitelje tečajnike v mesecu juliju je obiskovalo:
V	Kranju (I. del diplomskega izpita) 89 tečajnikov, 5 prevadateljev; v Celju (diplomski izpit) 125 tečajnikov 7 predavateljev.
Enomesečnega pedagoško političnega tečaja v Ljubljani v juliju se je udeležilo:
155 tečajnikov in 14 predavateljev.
Enomesečnih tečajev Višje pedagoške šole v juliju se je udeležilo:
342 tečajnikov, 51 predavateljev.
Na štirinajstdnevnem tečaju za izredne študente Univerze v Ljubljani je bilo:
Ijev, 10 predavateljev; na gospodarski fakulteti 50 slušateljev, 25 predavateljev.
Tečaja za inozemske slaviste na
Bledu v avgustu se je udeležilo:
50 tujih slavistov, 20 predavateljev.
na juridični fakulteti 30 slušate-
Tečaja za nižje strokovne šole v juliju se je udeležilo:
83 učiteljev, 25 profesorjev.
Na enotedenski tečaj za strokovne šole v Ljubljani je prijavljenih nad 300 šolskih delavcev. Razen tega je bilo po raznih krajih Slovenije še 21 enomesečnih tečajev za učence v gospodarstvu,. kjer so predavali prosvetni delavci.
Štirinajstdnevnega tečaja za fiz-kulturne učitelje v Mirni se je udeležilo:
24 učiteljev in je predavalo 5 šolskih delavcev.
Na enomesečnem kurzu za inštruktorje iger na Pokljuki je bilo udeleženih 6 prosvetnih delavcev.
Osmih tečajev, ki jih je organiziral Izvršni odbor Ljudske prosvete v Ljubljani za režiserje, lutkarje, pevovodje, tamburaše, voditelje filmskih krožkov, knjižnjičarje in tajnike ljudske prosvete, se je udeležilo 86 tečajnikov šolskih delavcev, a predavalo je 58 predavateljev prosvetnih delavcev.
V tem pregledu nismo zajeli mnogih političnih, gospodarskih in raznih drugih tečajev, ki so jih organizirale razne republiške organizacije ali ustanove.
Republiški odbor Sindikata prosvetnih delavcev za Slovenijo je organiziral v letošnjem letu pet letovišč (Tolmin, Bled, Zapuže z Begunjami, Jezersko in Maribor). Letovišče v Mariboru je bilo namenjeno družinam prosvetnih delavcev. Od Slovencev so ga izrabili samo 3 prosvetni delavci. Srbija je imela na razpolago 15 mest, a je vse odpovedala, Hrvatska pa je svojih 15 mest redno izkoriščala.
Hrvatska je organizirala tri letovišča (Poreč, Zadar, Split), a Srbija enega (Hercegnovi).
Kapaciteta letovišč v LRS je ob enkratni popolni zasedbi znašala 149 postelj, ki pa niso bile ob vsaki izmeni stoodstotno izkoriščene.
RO je razposlal za letovišča 257 napotil, in sicer za: Split 24, Zadar 59, Poreč 24, Tolmin 21, Jezersko 20, Zapuže 32, Hercegnovi 30, Varaždinske Toplice 9, Bled 14 in Maribor 3.
Poleg tega smo imeli v Čateških Toplicah rezervirana po 4 mesta za 3 grupe. Ker pa' niso člani prve grupe izkoristili vseh ležišč, nam je uprava zdravilišča za ostale grupe odpovedala 2 mesti in sta nam tako ostali za drugo in tretjo grupo samo dve. Zato smo morali štirim članom, ki so že imeli napotila za Č. Toplice te stornirati.
Prav tako smo imeli v Rogaški Slatini rezerviranih 6 mest. Eno mesto ni bilo zasedeno, zato bo morala tista podružnica, ki je pustila to mesto neizkoriščeno, plačati GO ZSS nastale stroške.
Za počitniške domove GO ZSJ in GO ZSS smo razposlali 298 napotil, od katerih je bilo 53 brezplačnih, in sicer za: Rogaško Slatino 6, Rovinj 6, Rab 93, Opatijo 20, Orebič 10, Kaštel Stari 40, Ohrid 15, Arandjelovac 11, Martuljk 10, Bohinj 6, Biograd na moru 28, Crik-venica 40 in Zadar 3.
Po OS in KS pa je GO ZSS razposlal za prosvetne delavce še 53 napotil za Lovran in 17 za Dvorsko vas pri Begunjah.
Če upoštevamo še letovanje po Putniku, katerega bi moralo izkoristiti 700 članov, je v letošnjem letu letovalo vsega skupaj 1325 prosvetnih delavcev iz Slovenije. Razumljivo je, da je letovalo mnogo več članov, a gornja številka je na podlagi izdanih napotil evidentizirana.
Letovanje s posredovanjem Put-nika tudi letos ni bilo tako, kot bi moralo biti. Čeprav smo se ravnali po vseh navodilih in razporedih, ki nam jih je dal »Putnik«, in smo s temi seznanili pravočasno tudi vse naše okrajne odbore in podružnice, priobčili članek v »Prosvetnem delavcu« št. 11, smo prejeli kopico pritožb, iz katerih je razvidno, da se pri Putniku niso ravnali po direktivah, ki so jih sami dali (Murska Sobota; Grosuplje, Ljubljana).
Kako so bila izkoriščena napotila rep. odbora? V splošnem so naši člani izkoristili vsa planirana mesta. Vendar pa so se ponekod pojavile še neke nepravilnosti, čeprav smo v našem listu vse članstvo in upravne odbore opozorili, da nam pravočasno sporoče, ali napotila sprejmejo ali ne. Vračali so nam napotila z zamudo ali pa 3—4 dni pred nastopom letovanja! Ker v tako kratkem času nismo mogli oddati napotila drugim reflektantom, bo pač moral plačati okrajni odbor ali podružnica faktične stroške, za kar bomo razposlali terjatve ob zaključku letovanja.
V	Novem mestu na primer niso mogli izkoristiti napotil za junij in september, čeprav imajo okrog 50 članov — politično prosvetnih delavcev. Iz Maribora smo dobili vrnjena 3 napotila za Bohinj in Ohrid. Čeprav je bil za ta napotila dnevni penzion 70 dinarjev in hrana v 5 obrokih, ni bilo reflektantov med prosvetnimi delavci, niti jih niso mogli zamenjati na OS-u.
Iz Žalca smo dobili obvestilo, da za napotila ni posebnega zanimanja; učiteljstvo je srečno in zadovoljno, da je prosto. Značilno je poročilo iz Kočevja: »Vračamo Vam 3 uput-nice za letovanje, katerih ne moremo razdeliti med članstvo, ker nihče ne reflektira nanje. Čakali smo množičnega sestanka, ker smo upali, da jih bomo morda le oddali, a se nam ni posrečilo. Dva člana bi šla na letovanje le pod pogojem, če lahko vzameta s seboj svoja otroka. Drugim pa ne odgovarja niti čas, niti kraj.« Napotila pa so bila: ena brezplačna za Orebič od 16.—31. julija, ena za Ohrid in ^na za Zapuže. od 1. do 15. avgusta. Poleg tega pa so pustili neizkoriščeni še dve napotili GO ZSJ (Biograd na moru in Kaštel Stari). Ako član, ki je imel napotilo iz objektivnih razlogov ni mogel iti na odmor, naj bi imel vsaj toliko stanovske zavesti, da bi ponudil napotilo drugemu članu, ki bi ga gotovo z veseljem sprejel. V bodoče se take nepravilnosti ne smejo več ponavljati.
Ker niso našli reflektantov, so nam vrnili napotila tudi iz Ptuja, Ljubljane, Šoštanja, Postojne, Maribora, Kranja, Jesenic in Preske.
Iz Kranja in Brežic pa so nam jih vrnili z motivacijo, da so za letovanje določeni člani prejeli dekrete, da morajo v kolonijo prav v času, za katerega je bilo napotilo izstavljeno. Kljub temu, da so jih ponujali na množičnem sestanku kot na sejmu, jih niso mogli nikomur oddati. V bodoče bo upravna linija morala pač nekoliko preje ugotoviti potrebe po prosvetnih delavcih za kolonije, pa tudi poprej e zapisati tečaje itd., da si bodo mogli prosvetni delavci pravilno planirati svoj odmor. Tudi mi imamo svoj plan, katerega moramo stoodstotno izpolniti, zlasti še zato, ker imamo tako nizko kapaciteto v naših letoviščih in je škoda vsakega mesta, ki ostane neizkoriščen.
V	Sloveniji smo imeli kuhinjo v Tolminu in Zapužah v lastni režiji, v ostalih letoviščih pa so se gostje hranili v krajevnih gostinskih podjetjih oz. hotelih. RO je vložil ves svoj trud v to, da so bili gostje zadovoljni. Posebnih pritožb nismo prejeli iz nobenega letovišča. Pritožne knjige v letoviščih so letos knjige pohval.
Med počitnicami smo prejeli več pritožb in vprašanj, zakaj v letošnji sezoni ni bilo letovišč za družine. Lansko leto je RO organiziral letovišče za matere z otroki v Podvinu pri Radovljici. Ker pa stavba v nobenem pogledu ni ustrezala, ker ni bilo na razpolago kopalnice, da bi se otroci, ki so se ves dan igrali na dvorišču, zvečer okopali, ker nismo imeli na razpolago bolniške sobe, ker ni bil vedno na razpolago zdravnik itd., je RO sklenil, da dokler ne dobi zares primerne stavbe, ne bo več organiziral takih letovišč.
Letos smo v 12. štev. »Prosvetnega delavca« objavili, da so možna družinska letovanja v »Učiteljskem
O povezavi med šolami učencev v gospodarstvu
in podjetji
Prelom, ki so ga opravile šole za učence v gospodarstvu z nekdanjimi obrtno-nadaljevalnimi šolami je popoln. Ne le v administrativno-tehničnem pogledu, marveč tudi v pogledu nalog, ki jih ima v socialistični družbi ta vrsta nižje strokovne šole. Želimo si dobrih strokovnjakov! Hočemo pa tudi, da bo naš učenec iz gospodarstva izobražen v širino, predvsem pa, da bo spoznal zakonitost našega socialističnega razvoja, da bo ločil progresivno od trhlega, da bo dojel, da je njegova temeljna družbenopolitična naloga — učenje!
Članstvo sindikata prosvetnih delavcev na šolah za učence v gospodarstvu upošteva ta načela pri svojem delu. Učiteljstvo se zaveda, da graditev socializma ni mirna, planska, operativno-gospodarska aktivnost, marveč da je graditev socializma odločna borba, tesno povezana z našim gospodarskim in političnim dogajanjem. - Torej z ljudsko oblastjo, z množičnimi organizacijami in — pri šolah za učence v gospodarstvu — s podjetji, ustanovami, sindikati in starši.
Po navedenem se prikaže povezava kot bistvena nujnost — in to nujnost tako za podjetja kot šolo. Ta povezava naj ne bo šablonska, formalna, temveč živa stvarnost, od katere bodo imeli korist vsi, ki imajo z učenci opravka. Ako je naš sindikat ugotovil, da povezava med šolo in sindikati v podjetjih ni, ka-
kor bi morala biti, je nedvomno imel svoje razloge za tako trditev. Četudi se je gledanje na učence v gospodarstvu marsikje popravilo, so še ustanove in podjetja, ki za učence ne skrbe, kakor bi bilo prav. Stik s šolo naj bi bil tako popoln, da bo imela sleherna šola točno evidenco tovarišev iz podjetij, ki so zadolženi za povezavo. Podjetja naj bi opozarjala šolo na pomanjkljivosti, ki jih opažajo. Pravilno bi bilo, da bi se tudi predavatelji povezali z delavnico, z ljudmi, ki usposabljajo učenca praktično za kvalificiranega delavca. Z osebno medsebojno povezavo bi zvedeli o učencu največ. Kontrolirana bi bila dejavnost učenca pri teoretičnem in praktičnem delu, prepričevalneje bi bila dognana njegova iniciativnost, ugotovljena njegova sposobnost, da bi poterh šola mogla pristopiti k bolj uspešnim in določenim pedagoškim in metodičnim ukrepom. Zanimalo nas bo pri učencu njegovo socialno stanje, njegovo zdravje, njegovo kulturnoHprosvetno udejstvovanje, njegova moralna kvaliteta, skušali bomo dognati kaj učenca posebno zanima, v kakšni družbi se giblje, kaj čita in ali sploh čita, ali kupuje knjige in katere, katere so njegove funkcije v mladinski organizaciji, v sindikatu, kako se uveljavlja pri športu itd. Kopica vprašanj, ki jih šola pri strnjenem pouku v celoti sicer ne bo mogla rešiti, ki pa se jim bo do neke mere
prav gotovo lahko približala. Čim več nam bo znanega o učencu in čim hitreje, toliko lažji in učinkovitejši bodo mogli biti posegi šole, ustanove in staršev.
Sicer pa: tok življenja samega terja, da uveljavimo povezavo. Iz naših obratov diha nov človek, tukaj žive racionalizatorji, novatorji in udarniki, ljudje torej, ‘ki stoje v prvih vrstah. Zelja, da bi imeli strokovne predavatelje iz naših delavnic, kjer se kuje neposredno naše novo gospodarsko življenje, ne more nikogar presenetiti. Mojstri in inštruktorji morejo posredovati šoli svoja opazovanja, svoja dognanja^ in jih koristno vključiti v teoretično šolsko delo. Ni dvoma, da vpliva povezava z mojstri ugodno na razvoj šole. S povezavo se bo uspešneje reševal problem študija učencev v času, ko niso vezani na šolski pouk, iniciativneje se bo moglo pristopiti k učencem, ki tavajo v neki polpismenosti, v individualni skrbi za učenca se bodo mogle krepiti njegove moralne vrednote in učenec bo lažje razumel, kako velika je skrb, ki jo vlaga zanj ljudska oblast, cenil bo pravice, ki jih je prejel, a hkrati tudi občutil dolžnosti, iz lastne zavesti bo iskal pravilne odnose do predpostavljenih. Povezava bo končno omogočila, da se bodo obojestransko in sproti reševali nastajajoči problemi.
£c preberite...
Republiški odbor dobiva zelo pogosto sporočila, da okrajni ljudski odbori ne kličejo na odgovornost predsednikov krajevnih ljudskih odborov, ki zanemarjajo najosnovnejša navodila glede materialne oskrbe šol. V takih primerih bi bila prav gotovo tudi dolžnost poverjenika, da pomaga šoli. Toda zgodi se, da poverjenik za prosveto zavrne upravitelja, češ, da prosveta ni preskrba. To pa je le delno res, kajti ima prvič vsako poverjeništvo referenta za materialno oskrbo (ali bi ga vsaj moralo imeti), drugič pa tudi, ko ga ne bi imelo, ne more mimo stvari, ki je bistvene važnosti za izvedbo pouka samega. Tako n. pr. pri vprašanju kuriva. Mnogo šol je lani moralo svoje učilnice zapreti za teden, dva ali celo še za več, ker jim krajevni odbori niso pravočasno priskrbeli kuriva. Saj so kmetje dobili naloge — toda kaj, ko se ti vedno izgovarjajo, da nimajo časa za sečnjo in pripravijo drva šele pozimi! Upravitelji sklicujejo roditeljske sestanke, na katerih naj bi obravnavali tudi materialno oskrbo šole — iz okraja pa večinoma na takih sestankih nikogar ni, ki bi podprl učitelja na enorazrednici, ki mora sam beliti učilnico, ako hoče, da bo prebeljena, sam očistiti vodnjak, ker je sanitarna komisija zahtevala od KLO, da ga očisti, pa se nihče od odbornikov za to še zmenil ni, sam popraviti tla v učilnici, ker nikomur ni do tega, da bi zaslužil tiste »krajcarje«, ki jih plača šola za storjeno delo.
Tovariši poverjeniki, ali ne bi v takih primerih podprli z vso svojo avtoriteto upraviteljev, ki bi radi v redu opravili tudi še svoje normalno šolsko delo?
domu« v Mariboru. Pri tem smo mislili predvsem na naše prosvetne delavce s podeželja. Toda odziv je bil zelo majhen. Verjetno je bilo premalo agitacije in populariziranja med našim članstvom za to letovišče. Kdor pozna lego in okolico tega doma in si resnično želi odmora, ne bi niti za hip premišljeval, ampak bi se brez nadaljnjega odločil in šel ž vso družino v Maribor. Iz LR Hrvatske je bilo v letošnji sezoni okrog 30 članov v Mariboru, ki niso mogli prehvaliti lepot in ugodnosti v tem domu. O tem pričajo zahvalna pisma, ki so jih pisali gostje tov. upravniku Vomerju.
Okrajni odbori so imeli tudi možnost, da bi sami organizirali v letoviških krajih kako letovišče za prosvetne delavce, pri čemer jih bi RO podprl po svojih moCeh. <5-pogledamo po ostalih sindikalnih podružnicah, lahko ugotovimo, da je tam veliko več samoiniciative v tem pogledu kot pa pri nas. Okrajni odbor SPD v Ljutomeru je letos začel akcijo, da bi postavili na Pohorju počitniški dom za prosvetne delavce, v Mariboru pa je pripravljen neki prosvetni delavec pokloniti prosvetnemu sindikatu parcelo in že nekaj opeke in lesa v Št. Lovrencu na Pohorju, če bi tam postavili dom za svoje člane.
Letovanje pa je lahko tudi povsem individualno. V letošnji sezoni so bile na razpolago turistične karte za taborenje. Vsa potrebna navodila glede prejemanja živil, so bila objavljena v dnevnem časopisju. V letošnji sezoni so bile tudi vremenske prilike zelo ugodne. Za prihodnje leto bomo posredovali pri odgovornih činiteljih, da bodo te karte za taborenje ostale. Zato nam poročajte, koliko ste to možnost izkoristili.
In še nekaj! Ze večkrat poudarjeno, da ne smemo vsega zamotavati, kar je bilo nekoč. Kar da je bilo tedaj dobro in koristno, je pogosto tudi še sedaj dobro in koristno. Kako bi bilo, ko bi se prosvetni delavci iz Slovenije povezali s prosvetnimi delavci iz Dalmacije in bi v času glavnega šolskega odmora zamenjali svoja stanovanja za mesec dni? Na ta način bi lahko precej naših tovarišev s svojimi družinami preživelo svoj odmor ob morju.
Čudimo se, kako je možno, da v Ljubljani, ki ima približno 6000 članov - prosvetnih delavcev, niso mogli izkoristiti vseh mest, ki so bila rezervirana za Mestni odbor SPD pri poslovalnici »Putnika« v Ljubljani. Če izvzamemo šolske podružnice, katerih člani so bili v drugi polovici junija še zaposleni po šolah, imamo precejšnje število podružnic političnih delavcev in po raznih ustanovah, ki bi prav lahko izkoristila ta mesta. Mislimo, da je bilo le premalo agitacije in evidence o potrebah našega članstva. Članstvo se pa tudi mora zavedati, da je absolutno nemogoče iti vsem v juliju in avgustu na odmor. Saj imata tudi pomlad in jesen svoje krasote. Ob morju pa je celo lepše tedaj, ko ne pritiska sonce z vso močjo svojih žarkov na naša telesa!
Pozivamo vse člane, ki so uživali odmor v katerem koli letovišču ali »Počitniškem domu«, da nam sporoče svoje vtise in pripombe. Služile nam bodo, da se v bodoče izognemo napakam.
Urejuje uredniški odbor. Odgovorni urednik Jože Zorn. Uredništvo in uprava Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Telefon 45-86. Letna naročnina din 80.—. Številka čekovnega računa 604-90603-15
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana