Review: Megastrukture v srcu Reviewed Work(s): Kritični pomislek ob branju knjige Andrije Mutnjakovića Tercijarni Grad by Review by: Ivan STANIČ Source: Urbani Izziv, No. 11 (april 1990), pp. 57-60 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179907 Accessed: 31-08-2018 09:47 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 09:47:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV metode v načrtovanju recenzije Elementi matrike bližin so podatki o številu prchivalcev, ki /ivijo v provin- ci i, pa hi najrajc živeli v provinci j. Zanimivo je, da se rezultat ujema z rezultāti prcdhodnih raziskav, ki so bile izvedcne brez uporabe večrazsežncga lcstvičenja. (3) Pri podpori odločanju je najbolj uporabna varianta s pravokotno matriko bližin. Primer na področju prostorskcga planiranja temclji na razširjenem modelu z utežmi (vsi kritēriji niso enako pomembni). Na začetku so izdelali več alternativnih rešitev za razporeditev industrije, ki so bolj ali manj ustrezale kritcrijem (ekonomski účinek, regionalni raz- voj, prihranek energije, varstvo okol- ja ...) in politikám (prva poudarja varstvo okolja, druga enakomeren razvoj vseh provine, tretja zeli nadal- jevati s povojnim trendom razvoja industrije). Postopek in rezultāti so obširnoopisani pri Nijkampu in Voogdu (2); pověj mo lc to, da so s postopkom dobili preferenční vrstni red alternativ za posamezne politiķe in izbrali alternativo, ki v splošnem najbolj ustreza vsem politikám. Literatura: 1. B. S. Everitt, G. Dunn: Advanced Methods of Data Exploration and Modelling. Hcinemann Educa- tional Books, London, Exter (New Hampshire), 1983. 2.P. Nijkamp, J. H. Voogd: The use of psychometric techniques in evaluation procedures. Papers of the Regional Science Associa- tion 42 (119-138), 1979. 3. A. van Setten, J. H. Voogd: A comparison of optimizational methods for ordinal geometric scal- ing procedures. Researchpaper 11, Research Center for Physical Planning TNO, Delft, november 1978. 4.J. H. Voogd: On the principles of ordinal geometric scaling. Re- searchpaper 10, Research Center for Physical Planning TNO, Delft, februar 1978. Ksenija KovaČec, dipl. inž. mat. Ivan STANIČ Megastrukture v sreu Kritieni pomislek ob branju knjige Andrije Mutnjakoviča Tercijarni Grad (Osijek, 1988) V leporisni obliki in ob obilici v příhodnost zazrtih besed nas avtor knjige Tercijarni grad Andrija Mutnjakovič popeljc v přetekli fas- cinanti svet svojih velikih projek- tov. Občudovanja vredna risba, grafična kompleksnost in priv- lačnost ob listanju knjige za hip od vr nejo pozornost od same vsebine in arhitekturnih ter urbanističnih vrednosti posameznih projektov. Vendar se pozornemu bralcu to ne zgodi, kar mu omogoča nekaj ur tuh- tanja o pomenu tega, kar je prebral in videi pa tudi razmislek o tem, kaj lahko sam naredi v stroki. Kaj nam torej knjiga ponuja? Začnimo z megleno anekdoto. Dan pred tem, ko so bila dela slovenské slikarske dclavnice "Irwin" poslana na veliko razstavo v New York ok- tobra 1989, so bila razstavljena v ljubljanski galeriji Riharda Jakopiča, nemarno sloneča na stenah in z okvirji na tleh. Naključnt obiskovalci, kajti razstava je bila povsem neuradna, so vstopali kislih obrazov. Že po nekaj prvih pogledanih slikah pa so taisti obrazi dobili rožnato veselost in nasmehe značilne za tipičnega predstavnika slovenskega naroda. Kaj se je torej dogodilo? V slikah je bilo zaznati humornost, igrivost, individuálnost in melan- holijo. Kako drugače od prejšnjih stvaritev, kjer so prevladovali moreča usodnost, totalitarnost, přišila, bogaboječnost in absolutni kolektivizem! Edina stvar, ki je bila identična prejšnjim in zdajšnjim stvaritvam skupině, so bili okvirji. Ob uporabi enakih form in simbolov ter tematike so z istimi sredstvi, isti slikarji z podobnimi slikami pri istih ljudeh dosegli popolnoma drugačen účinek, kot je bilo željeno do takrat. Spremenjena vsebina in principi, predstavljeni v slikah, oblečenih v znane oblike, so torej razveselili obiskovalce. Kakšno zvezo ima skupina Irwin z projekti arhitekta Andrije Mutnjakoviča, predstavljenimi v knjigi Tercijarni grad? Prav nobene, razen v podobnosti reakcij opazoval- ca slik ali bralca knjige. Projekti, ki jih je avtor ponudil bral- cem, so predsvem narisane vizije grajenih okolij in struktur, snovanih za člověka příhodnosti. Nobeden od projektov ni bil realiziran. Svet, v katerem živijo, je svet risbe, domi- šlije avtorja in percepcijske sposob- no i opazovalca. Podobno kot slike, ki so jih omenjeni slikarji představili, obremenjujejo predvsem papir (plátno) prost orskih implikacij pa nimajo v neposredni obliki nobenih. Občutki, ki jih povzročajo, so dvodimenzionalni, vsebina, ki jo ponujajo, pa relativno poceni (cena knjige, cena vstopnice). Avtor nam ponuja slike grajenega okolja příhodnosti kakor tudi lepopisne razlage za svoje početje. Úvodní citát, ki ga je avtor knjige Tercijarni grad, Andrija Mutnjakovič uporabil za ilustracijo stvari, ki nas ob branju njegove knjige še čakajo, nas popelje v davna obdobja antike in do velikega filozofa z imenom Platon. Ta je nekoč dejal: - Zelo príjetno je za oko, če ima mesto videz ene same hiše. Ta misei je vodila avtorja knjige, ko je opredelil, kako se to da doseči oziroma katere so tiste vrednote in principi, ki bi jih mesta postin- dustrijske družbě, kar Terciarno mesto je, morala imeti, in sicer: 1. Enotnost funkcij - umik delovnih mest iz bivalnih okolij ter porast števila potrebnih prostorov za rekreaeijo in razvedrilo. 2.Urbani tok - dovolitev neposred- nih akcij za izboljšanje razmer za 57 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 09:47:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms St. 11 /1990 bivanje in délo, zlasti 1 preoblikovan- ju obstoječih grajcnih struktur. 3. Umiritev prometa - zmanjšana potřeba po gibanju ljudi iz katerih koli razlogov zaradi disperzije funkcij (delovnih mest, trgovin ipd.) pomeni sprostitev zdajšnjih za promet rezerviranih površin za druge namene. 4. Združitev mesta - vzpostavitev takih organizacijskih pogojev v mestu, ki bi dovoljevale neposred- nejše komuniciranje in stike med prebivalci. 5. Očlovečena narava - približevanje mesta in mestnih prebivalcev naravi, uporaba celotnega prostora mesta brez omejitev. 6.Inherentnost prostora - mestni prostor se pojmuje kot zaprta entiteta, mestni prostor je le eden. 7. Svoboda oblík - v terciarncm mestu so dovoljene vse oblike znane v matematiki in geometriji! 8. Avtohtonost mesta - upoštevanje tradicije in kontinuiranosti procesov izgradnje mest oziroma načrtno vzpostavljanje napetosti v prostoru na relaciji staro - novo. 9.Kreativnost - teženje h kreaciji mest kot originalnemu dejanju. Za potrditev teh vrednot oziroma prikaz, kakšen videz naj tako mesto vmaterializirani obliki zgoraj omen- jenih principov moralo imeti, nam avtor predstavlja nekaj svojih projektov. Ti projekti pa so nastajali v tridesetletnem obdobju, in sicer so to: - Urbani center v Tel Avivu (Machinourbis), 1963: funkcije mesta so v popolni odvisnosti od prometnih potřeb, po formi spomin- ja na Le Corbusierjev projekt "Obus" za Alžir. - Stanovanjsko naselje v Novem Beogradu (Biograd), 1965: avtor ponuja gomile posameznih bivalnih enot, skladanih v ogromne or- gansko zaokrožene podkvaste stop- ničasto se vzpenjajoče tvorbě. - Stanovanjsko naselje v Bratislavi (Europolis), 1967: kot kontrapunkt tedaj prevladajoči obliki na 58 pravokotni mrcži zasnovanih sosesk avtor ponuja iz posameznih bivalnih enot sestavljeno peterokrako zvez- do, ki se piramidno dviga k središču. V zvezdi - piramidi naj bi bivalo 500.000 ljudi. - Stanovanjska soseska Senjak v Osijeku (Biostan), 1968: v or- togonalno zasnovani ar- miranobetonski skelet se zlagajo posamezne bivalne enote (stanovan- ja) kot v predalnik. - Staro jedro mesta Zagreb (Stari Grad), 1969: poudarek v tem projek- tu je na iskanju možnih novih prometnih povezav ter umestitvijo čim večjega Stevila parkirnih mest in garaž v osrednjem delu mesta Zagreba. - Urbani center v južncm Zagrebu (Urbkonvencija), 1971: mesto raste organsko iz šesterokotno zasnovane mreže spremenljivih horizontalnih parametrov, horizontálno in ver- tikálno neodvisno in po potrebi. - Mestni kompleks Novi Grad v Osijeku (Urbrurizem), 1983: v or- togonalno urbano mrežo avtor vnaša organsko rastoče nize individual- nih hiš ter krožno oblikovane os- rednje zbirne trge. - Mestni kompleks Novi Beograd v Beogradu (Novi Grad), 1986: tu gre predvsem za krpanje obstoječe ur- bane strukture Novega Beograda z stavbnimi nizi, ulicami, zaključenimi odprtimi prostori ter približevanjem grajene strukture rekam Savi in Donavi. Poudarjena je povezava za pešce med Novim in Starim Beogradom z velikimi krožnimi trgi na obeh straneh reke. Ven ar arhitekt Andrija Mutnjakovič ni prvi, ki seje spomnil česa podobnega! Vzor za svoje početje išče avtor v obdobju renesanse oziroma pri enem od njcnih začctnikov, ki pa bil rojen v Dalmaciji. T a naš davni rojak Luciano Laurana je v treh svojih znanih slikah o ideálnem mestu představil tipe stavb in principe kompozicije mesta, ki naj bi izžarevale duh časa. Modele, ki jih je představil Laurana, so pozneje ures- ničili bolj znani arhitekti. Edini znani projekt omenjenega davnega ar- hitekta je vojvodska palača v Urbinu, nekoč cvetoči prestolnici vojvodstva s prosvetljenim vladarjem. Luciano Laurana, torej glasnik poz- neje materializirane renesanse, je tudi izrekel misel, za katero avtor knjige meni, da je aktualna tudi d nes. Ta pa se glasi: "Vsakdanja praksa arhitektonske kreacije je v domišljanju stavbě ali mesta, ki bo zgrajeno šele v příhod- nosti ter v vizualizaciji domišlije v perspektivní risbi". Poslanstvo arhitekta (urbanista) predrenesančne dobe je torej v izmišļjanju oblik za příhodnost in snovanju mest na verjetno negativní kritiki grajenega světa, ki ga obdaja. Ta namišljeni svet pa naj bi vse življenje v tako zanikrnih okoljih ad- ministrativo preprečil z neverjetno inventivno in domisleno oblikovano arhitekturo, ki pa jo arhitekt ponuja skozi perspektivno risbo. Slike idealnega mesta ponujajo tipe stavb, ki so bile zgrajene pozneje tudi dejansko v podobni obliki. Princip idealnega mesta seje v končni kosek- venci preoblikoval v grajenje ideal- nih stavb, ideal idealnega mesta pa še zdaleč ni bil dosežen. Primeri so znani tudi v dvajsetem stolctju. Zgradba Habitat zgrajena ob festivalu EXPO v Montrealu, naj bi bila zgrajena iz prefabriciranih bivalnih enot po principili skupině Archigram in japonskih metabo- listov. Vendar se je ob sami izvedbi izkazalo, da je potrebno toliko različnih tipov kvadrov, zlasti pri povezovanju posameznih v skupině, da osnovne misii o eni mnogokratno povezljivi enoti, celici pač ni mogoče izvesti racionalno in poceni. Podob- no naj bi bila palača na trgu Bobourg v Parizu v osnovi zasnovana kot mesto kultuře, megastruktura kultuře, ampak to ni, je pa "megas- tavba", tako kot Habitat v Montrealu. Piranesi, izreden risar iz obdobja razsvetljenstva, ni bil tako zagledan v lastno genialnost. Okolja, ki jih je This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 09:47:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV recenzije St. 1 1 / 1990 přikazoval na svojih slikah, pa so zgrajena iz znanih arhitckturnih elcmentov, ki so bili že tedaj obilno v uporabi. Ponuja pa nekaj novega, in sicer nove sisteme povezovanja posameznih znanih elementov iz zakladnice antike, ki jih zelo svobod- no na novo zlaga skupaj. Isti elemen- ti na različnih slikah v različnih povezavah ponujajo drugačne am- biente in občutke. Mesto in stavbě idealizira tako, da tvoři necentralne odprte prostore, odete v antične forme, vendar brez negativnih pridevnikov, ki so zanje značilni ali omejevalni. Idealizacija mest, prepuščanje domišliji, utopično kreiranje okolij, ki jih nikoli ne bo (vsaj za časa življenja avtorja risb), pa so pustili sledove na realiziranih kreacijah poznejših arhitektov. Nikoli v izvirni obliki, ampak z jasnimi koreninami. Osnovna misel je vedno tako ideološko kakor tudi materialno preseganje okvirja sedanjosti. Racionalni motiv vseh je bil vnesti red v urbano organizacijsko zmedo najprej predrenesančnih mest, potem industrijskih in končno mest visoko razvite industrijske proiz- vodnje ob jasnem prevzgajanju prebivalcev v odnosu do produk- cijskih razmer in rabe prostora. To, kar je bilo nekoč domena utopičnega leporisja nadarjenih mož in prepuščanje tchnološkim sanjam, je v šestdcsetih letih dvajsetega stolet- ja, v času vesoljskih poletov s človeško posadko, v času preseganja omejenih fizioloških danosti člověka, postalo latentno možno in tudi izvedbeno privlačno. V dvajsetem stoletju je prav tako močno prisoten pojav kreiranja oziroma snovanja mest za příhod- nost. Sant Elia je v svojih fantazmah o videzu futurističnega mesta narisal, kako naj bi to bilo, žal pa je umrl předen je lahko kar koli realiziral. Najbolj tipičen primer nezmóžnosti soočanja arhitekta snovalea z realnostjo je projekt mesta japonskega arhitekta Isozakeja, kjer se snovalec zateka k uporabi fiktivně tehnologijc za fik- tivně ljudi, ki živijo v fiktivnem mestu. Predmet obdelave je mesto samo, stvaritelj mesta (člověk) pa ne. Ne da bi poskušal razumeti, kateri principi in pravila so přivedli do nas- tanka mesta, in poskušal vsaj delno razvozlati zanke in uganke graditcl- jevpred seboj, arhitekt ïsozake, tako kot da bi přeřezal gordijski vozci, preskoči mesto z eno samo hipcrkonstrukcijo za novo arhitek- turo, nove ljudi in nove čase, staro mesto pa prepusti starim ljudem in starim podganam. Najbolj radikalni in drzni projekti denimo japonskih metabolistov ali nebulozni, leporisni projekti skupině Archigram oznanjajo ob- dobje vladavine cevi, inštalacij, žer- javov, infrastrukture, mobilnih zaključenih bivalnih celic, skratka tehnologijc vsch vrst, katerih končni namen jc obračun z materjo naravo. Člověk premaga naravo in nav- sezadnje samega sebe. Podobne rešitve za mesta je ponujal arhitekt Paolo Soleri. Pod pretvezo varovanja prostora je predvidel ogromne gomile, ki naj bi bile mesta příhodnosti. V projektu za puščavsko mesto (eden od redkih, ki je našel investitorje, mesto pa se še gradi) ponuja tako gomito oblečeno v arhitekturo požne antike, in če člověk zamiži na eno oko, spominja na Karakalove terme v Rimu. Ampak prvi resnični megaurbanist je bil vendarle Le Corbusier! V svojem projektu za Alžir ("Obus"), iz Ieta 1931 je nakazał možné smeri razvoja urbanizma ali, bolje řečeno, mestnega funkcioniranja. Idejo je pričel razvijati med svojo dolgo južnoameriško turnejo, ko je oblikoval in představil predloge za preoblikovanje velikih tamkajšnjih mest: Montevidea, Buenos Airesa in Ria de Janeira, v projektu Obus pa představil mesto, sestavljeno iz velikanskih krožnih substruktur, ki podpirajo avtocesto, namenjeno im- enitno hitremu prevažanju prebival- cev (kot velikanski regal na policah katerega so razvrščene dvonad- stropne individuálně hiše, ki so oblikovane po okusu lastnika). Kakor je razvidno iz projektov avtor- ja knjige in iz nekaj predstavljenih primerov iz zgodovine arhitekture, torej tu ne gre toliko za snovanje mesta drugačne produkcijske oblike (post- industrijsko nasprot in- dustrijskemu), ampak za pred- stavitev vizije grajenja mesta nasploh. Megastruktura kot oblika poj- movanja mesta sama po sebi kot oblika varovanja zemljišč oziroma teženje k čim bolj racionalni or- ganizacijski strutturi mesta ni napačna. Problemi nastanejo pri vključevanju teh novih celovito za- snovanih grajenih form v obstoječa naselja in tudi zaradi socioloških nejasnosti, ki se pojavljajo ob umeščanju živih ljudi v take struk- ture. Tragične posledice izgradnje megastruktur pa so ravno v tem. Mesta so nastajala in nastajajo stoletja, če ne celo tisočletja. Kakršna koli zgradba, ki bi vsiljevala nove stavbeniške ali pa or- ganizacijske spremembe v obstoječih mestnih tkivih, ne samo da ne bi zaživela kot samostojen or- ganizem, kar megastruktura v osnovi naj bi bila, ampak bi tudi popolnoma uničila in razvrednotila tisto, kar je bilo na isti lokaciji ali pa ob njej prej. Če so megastrukturalisti kaj prispevali razvoju urbanizma in sploh ideji o mestu, je to ravno is- kanje in odkrivanje kritičnih točk za racionalno funkeioniranje mesta kot enkratne tvorbě. Modeli bivanja, ki pa jih ponujene organizacijske sheme vsiļjujejo naključnim uporab- nikom, katerih eminentno bistvo je samo v tem, da poganjajo mehanizme eksistence samih mest, pa so srhljivi. Ta mesta so sicer zelo lepo narisana in predstavljena njihovim prihodnjim meščanom ali pa njihovim vnukom. Nove forme oziroma preoblečeni znani vzorci iz zgodovine arhitekture ali stav- barstva ponujajo novo, še danes sprejemljivo estetiko. Vizija zmehanizirane prihodnosti, kjer se odloča o življenju mesta verjetno izza komandnega pulta, pa je nesprejemljiva. 59 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 09:47:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms Knjiga Andrijc Mutnjakoviča Ter- cijarni grad tako ponuja vizijo příhodnosti. Estctskih vrednosti pa ji prav gotovo ne manjka. Literatura: 1. Reyner Banham, Megastructure - Urban futures of the recent past, Thames and Hudson, London, 1976. 2. Zdravko Mlinar, Protislovja družbenega razvoja, Delavska enot- nost, Ljubljana, 1986. 3. Manfredo Tafuri, Projekt in utopija, Krt, Ljubljana, 1985. Ivan Štanič, dipl. inž. arh. poročila Andrej ERJAVEC Nagoja - Ljubljana Prejšnjo jeseň sva bila z Tno Šuklje povabljena na mednarodno delav- nico svetovnega kongresa oblikoval- cev (ĪCSID) na Japonskem. Po zaključku dclavnice so nas prijazni organizatorji dostavili do Nagoje, kjer je bila svctovna razstava. Ko srno přispěli, je bila razstava odprta že nekaj časa, ravno začenjal pa se je svetovni kongres oblikoval- cev. Vse mesto je bilo v znamenju velike prireditve. Vendar ne tako, kot je to običajno pri nas, ko nalepijo po' mestu plakate in v prigodnem duhu aranžirajo nekaj izložb. Japon- ci so za razstavo preuredili in na novo zgradili tri prizorišča, uvedli povezave med njimi (avtobus, ladja, metro), natisnili náčrte mesta z označenimi razstavišči ter uredili in okrasili mesto. Nagoja, čeprav ogromna, je živela s prireditvijo. Najbolj osupljiva so bila seveda prizorišča z velikimi novimi zgrad- bami, dvoranami in paviljoni. Ce ne driigje, začutiš tu kar několiko zastrašujočo ekonomsko moč Japonské. Vsebinsko je bila razstava zelo heterogena. Najboljše so bile, vsaj za moj okus, nacionalne razstave. Drugo skrajnost pa so predstavljali paviljoni večjih japonskih tvrdk, ki so bili bolj podobni futurističnim lunaparkom. Vendar je bil tak pris- top očitno kar pravi, saj so bile tam običajno najdaljše vršte. Tretji del razstave je bil posvečen umetnosti in kreativnosti in je še najbolj spominjal na beneški bienále z malo slabšim konceptom. Med nacionalnimi predstavitvami so se Italijani znova potrdili kot oblikovalska velesila, dobři so bili tudi Danci in Avstrijci, vse pa so - kar je čisto subjektivno mnenje - zasenčili Katalonci. Představili so svojo tradicijo (z obveznim arhitek- tom Gaudijem) in na to navezali sodobne tendence. V vseh 60 This content downloaded from 194.249.154.2 on Fri, 31 Aug 2018 09:47:40 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms