Štev. 128. V Ljubljani, sreda dne 8. maja 1912. Leto I. Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah In fraznikih — ob 1. uri zjutraj; v ponedeljkih pa ob . uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v apravništvu mesečno K 1*20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20'—, polletno S 10"—, četrtletno K 5’—, mesečno K 1‘70. — Ju inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina se ic pošilja upravništvu. ::: h Telefon številka 118. ::: • •• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Posamezna številka 6 vinarjev. * Uredništvo in upravništvo: at Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglaa« se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-:n pust. — Za odgovor je priložiti znamko. :a • •• • •• ::: Telefjn številka 118. :k Zaščita narodnosti. Pariz je bil posebno v zadnjem času zbirališče pregnanih in preganjanih. V Parizu so se vršili shodi proti Nemcem in Mažarom. ki pritiskajo manjše narode v srednji Evropi. Poljaki. Čehi. Hrvati so znali zase pridobiti ono javnost, ki se zanima za evropske politične razmere in imeli smo priliko čitati o protestnih slovanskih shodih v Parizu. Slovani imajo med Francozi svoje prijatelje. Lansko leto je obiskal Ljubljano prof. Denis znani prijatelj češkega naroda, ki je hotel spoznati tudi naše razmere ter združiti naše moči, da bi se izdajala v francoskem jeziku jugoslovanska revija, ki bi pojasnjevala stanje na Balkanu. Hrvatje so znali tudi v Parizu dvigniti protest proti nasilnostem. Mi Slovenci se malo potrudimo za to, da bi se drugod o nas govorilo, dasi tudi naše kričeče razmere spadajo na svetovni forum, da tam spoznajo, kakšen je naš položaj. Seveda protestni shodi ne odstranijo vseh krivic. vendar je dobro, da izve svet. kako je v Avstriji iti drugod, kajti narodnostni boj, kakor je pri nas. je drugim težko razumljiv Sedaj pa se je v Parizu ustanovil »Office central des Nationalites« t. j. nekaka mednarodna zaščita za obrambo malih narodov. Namen tega društva je: varovati naraven razvoj narodnosti. Vodja združenja, Jean Pelissier, redaktor »Matina« hoče napraviti potovanje po Evropi in povsod propagirati idejo društva. To je za nas na vsak način važen pojav. V društvu nizozemskih prijateljev miru je Pelissier pojasnjeval z besedami: Naše društvo hoče delati za mir. hoče slediti onim apostolom miru, ki priznavajo, vsakemu svoje pravo, ki vsaki narodnosti priznavajo pravico, da živi svoje življenje, govori svoj jezik, da se ohranijo in spoštujejo narodne šege in navade, da si ustvarijo svoje postave in svojo vlado, kakor jim prav kaže. Za ta gesla se hoče društvo bojevati. Narodnost pa Pelissier ne pojmuje po deželi. niti po rasi: Katalonci. Poljaki. Hrvati so prav tako narodnost, kakor Francozi. Narodnost je socialna enota, ki odgovarja duševnim in nravnim zahtevam svojih članov. Vsak pripada k oni narodnosti, pri kateri se čuti — kot član. Taka narodnost zasluži, da jo vsak vpošteva in spoštuje. Zato naj se v vseh deželah osnujejo skupine, katerih odposlanci bi se udeležili kongresa narodnosti v Parizu junija meseca. — Kongres naj oživi narodnostno idejo vpravem duhu; kongres naj doseže, da močnejši narodi ne bodo manjših zatirali; kongres naj bo manifestacija za mir med državami in narodi, drug ob drugem naj se razvijajo narodi, naravni razvoj narodov naj ne motijo meje: vsakemu svoje! To bi bila nova pomlad narodov! Mi živimo še v starih narodnih bojih. Mnogo krivic še ni poravnanih. Ali bodo priznali močnejši svojo krivdo in nam vrnili, kar je naše? Ideja »Centralne zaščite narodnosti« je prav lepa; lahko ima tudi svoje uspehe. Toda po enem stoletju narodnih bojev še nismo — zreli za mir. Kaže se boj še naprej. Mislilo bi sicer, da bi slabšim manjšim narodom mir več koristil, nego boj: to je vprašanje. Težko je verovati na uspehe mirovnih kongres. Boj ljudstva, držav in narodov gre naprej — boj množi kulturo, slabo pada. dobro zmaguje — in naša dolžnost je množiti naše sile ter stati na obrambi, dokler ne pride dan — ako kdaj pride — ko boja ne bo več treba, in bomo mirno živeli svoje narodno življenje. M. Novo življenje ... Trst, 6, maja 1912. Prejeli smo in priobčujemo: Vse se vzbuja, vse kaže nekako hrepenenje po boljšem življenju po svobodi človeški in neprisljeno sc navdušuje za krasne nauke in vspodbude, ki jih uživa na raznih shodih, manifestacijah in časopisju. Tudi pri tukajšnjem delavstvu se opaža v zadnjih časih s kako vnemo se je poprijelo dela. Vidi se na njem kako je začelo pojmovati to. kar more vsak človek imeti za poglavitni predpogoj svojega življenja, resno stremljenje po prebratu današnjega ostudnega družabnega sistema, stremljenje po osvoboditvi tistega, ki je sedaj tu na svetu v zaščito, obrambo in sploh cela opora peščice onih. ki se z njega norce brijejo, ki mu nalagajo čim ponižnejši in krot-kejši jim je. tem večja bremena, ga čimbolj tlačijo in uglabljajo v suženstvo prokletstva v zatelebanost raznih predsodkov, ki mu ovirajo vsak razvoj pravega resničnega napredka k zboljšanju svojega duševnega in gmotnega položaja. Začelo je delavstvo spoznavati samega sebe. začelo polagoma si vstvarjati s svojim vedno bolj razvitim umom samo svoje pravice in dolžnosti napram današnji krivični družbi, katero se mora slejkoprej uničiti in streti. Proletariat mora postati v nadaljni bodočnosti to, kar po naravnih in vsakemu količkaj pošteno mislečemu človeku pojmljivih zakonih mora biti jasno, postati mora enakoveljaven z vsemi dosedanjimi tirani in mogotci..ki se imajo za-< hvaliti njegovi za sedaj še nevednosti in neodločnosti za svoje nadvladje. Ko hočem nadaljevati mi se nehote omejijo misli in pristanejo pri tistemu malemu ljudstvu pri tistem teptanem od vseh strani zaničevanem skromnem narodiču pri našem slovenskem. vedno vsem zastarelim tradicijam in nepopisni udanosti in pobožnosti tistih, ki ga dan za dnem vodijo po temnih potih in ovinkih v vedno večje blodnje in vstvarjajo iz njega janičarje na jako prefrigan način z najza-vitejšimi frazami. Omenjal sem ob začetku svojih misli, da se je med tržaškim proletariatom začelo porajati novo življenje; moram pa tu, ko sem se dotaknil nas Slovencev s povešanim čelom obstati in natančnejše zreti v dušo našega kmeta in delavca, katera tvorita skoro celoto našega naroda in izraziti tu svoje pomiselke. Na eni strani pobožen kmetič, ki se ko gre s svojo motiko na polje, nekako otročje smehlja pomladanskemu solncu in se čuti po nedeljskih besedah svojega duševnega pastirja ves navdahnjen in poln sreče upajoč in zroč tja daleč, kamor še nobeno oko ni videlo in nobeno uho ni slišalo — tja na oni svet. S to blaženo uteho začne kopati v potu svojega obraza za one, ki vkljub temu, da so namestniki Onega, ki je vsegamogočen. potrebujejo na zadnje ravno od tistega, ki je primoran ubogati, poslušati, se z vso vdanostjo klanjati in noge poljubovati — vse. Ko napoči večer, se na tihem moleč Ave Marijo ves truden. sključen in napol ubit vrne v svojo skromno kočico in ne misli pri tem nič drugega nego, kako bo zopet naslednji dan, prihodnji teden itd. obdeloval svoje skromne njivice. Kaj pa s slovenskim delavcem? Tu v Trstu se ta še precej zanima za javno življenje, je pač to zanimanje tako, kakor se more zahtevati od našega delavca. — V službi je zelo priden, še precej udan; navdušuje se za vsak pojav v naši politiki, kakor pač on razume, da je dobro in prav, se prička s svojimi italijanskimi tovariši; se z vsem ognjem navdušuje itd. itd. skratka: Vam je to tip prave posebnosti. Da. da — ironija kaj ne? In vendar se da vsemu temu odpomoči; samo malo več dobre volje in požrtvovalnosti bi trebalo od strani tistih, kateri so vedno polni fraz rodoljubja in »ljubezni« do zatiranega in teptanega naroda in ki puste mirno da se vedno bolj uceplja ta pogubonosni položaj. Naglašati moram pri tej priliki, da se je med našim delavstvom samim začelo marsikaj iz-preminjati. Oklepati se je začelo vedno bolje svojih stanovskih organizacij, katere pa, ka-koršne so sedaj mu v resnici ne morejo dosti pomagati in je začelo prihajati do spoznanja, da se jih mora temeljito reformirati na narodno socijalni podlagi in priti v najožje stike s češkimi narodnosocijalnimi strokovnimi organizacijami ter razširiti svoj delokrog po celem Jugoslovanskem, pripravljajoč pot k vseslovanskemu socijalizmu. Na drugi strani se pa je porodil z našega delavstva razveseljiv pojav, ustanovilo si je »Slovensko delavsko izobraževalno društvo za Trst in Primorje« ki kakor doznajamo hoče poleg vsestranske izobrazbe posvečati največjo pozornost strokovnemu narodno-soci-jalnemu delu. Dati hoče svojim članom delavcem temeljitega strokovnega znanja in vse drugo česar nujno potrebuje v svojem življenju.— Da se pa vse te lepe ideje uresničijo se moremo poprijeti vstrajnega in brezobzirnega dela. Pasti mora vse. kar je bilo dosedaj prisiljenega in usiljivega. kajti le ako bodemo jasno in odkrito govorili bo zamogel korakati slovenski proletariat pravemu novemu življenju nasproti. Slovenski delavec. Proračunski provizorij. Dne 1. julija poteče proračunski provizorij, v proračunskem odseku je v debati celotni proračun za tekoče leto, a danes 7. maja je vlada predložila zbornici nov šestmesečni proračunski provizorij, ki traja od 1. julija do 31 decembra, ter v svojih treh določbah dovoljuje pobiranje direktnih davkov in indirektnih doklad, da se izdatki za to dobo priračunajo celoletnemu kreditu, ki pa sega le do končnega termina proračunskega provizorija. Tako se je zopet dogodilo, da mora zbornica, ko je že enkrat odpravila prvo čitanje celoletne proračunske predloge baviti zopet s čitanjem provizorija. Proračun postane torej popolnoma brezpredmeten, ker ga je izčrpala vlada že s svojimi provizoriji, ki segajo do konca poslovne dobe. Celo v vladi prijaznih krogih se je začel nedavno odpor proti takemu nerednemu gospodarstvu s provizoriji, ki si z njimi pomagajo vlade iz vednih zadreg. Tako polovičarsko gospodarstvo škoduje resnemu in temeljitemu parlamentarnemu delu in je vedno le dobro orožje v roki vlade, ki si zna z raznimi kompromisi zagotoviti večino za provizorij. ker v Avstriji je politika situacije taka, da nobena vlada ne more vedeti, ako preživi svoj provizorij in bodočnost prepušča lahkega srca drugim. V parlamentu se je nazvalo tako gospodarstvo prav pravilno ewiges Fortwur-steln in res za kaj takega ni primernejšega izraza. Tudi sedaj je prišla vlada z vednoistimi razlogi glede predložitve zopetnega provizorija. Po zagotovilu vladnih krogov niso posebno ugodni izgledi za vlado glede povoljne rešitve celoletnega proračuna, do konca poletnega zasedanja bi bilo premalo časa, da se reši proračun v plenumu, ko gre v samem odseku delo tako počasi naprej. Pa tudi v tem slučaju bi se morala vlada poslužiti kratkoročnega provizorija. ker sedanji poteče s 1. julijem, a do takrat z ozirom na sedanjo politiško situacijo niti misliti ni, da se do takrat v plenumu reši celotni proračun, ker vlada nima nikakih jamstev za gladko rešitev istega. Ti argumenti so seveda delovali na vladi blizo stoječe stranke. da so »za enkrat« pogledale še skozi prste in ji dovoljujejo zopetni provizorij. Tako se ponavlja to nesolidno gospodarstvo leto za letom naprej, res se vedno pojavljajo odpori, ki jih pa zna vlada vselej izpodbiti s svojim: ali — ali! Vlada seveda ve prav dobro, da bo dobila svoj pfOvizorij. zato ji pa ni tudi nobene sile glede celoletnega proračuna. Politiškega položaja novi proračunski provizovrij prav nič ne izpremeni. ker v parlamentu se bo delalo po starem načinu: es wird weitergewurstelt! Italijansko-turška vojna. Italija je razobesila na utrdbah otoka Roda italijansko zastavo, po kratkih bojih por tisnila turško posadko, kolikor se je ni dalo v notranjost, a o svojih nadaljnih načrtih molči. Od povsod drugod pa prihajajo najrazličnejša poročila, prva govore v obširni italijanski pomorski akciji, ki obstoji v blokadi vseh važnejših turških točk v in ob Egejskem morju, na drugi strani se pa to poročilo dementira. Iz raznih krajev prihajajo vesti o trenotnih podhvatih italijanske bojne mornarice, danes križari oddelek tam, cernira ta ali oni otok, opazuje in se pripravlja na blokado tega ali onega mesta, a nato zopet utihnejo poročila. Samo Italija trdovratno molči, njen bojni načrt je popolnoma tajen, a vsak dan je pričakovati novih presenečenj, kakor smo dozdaj dočakali še tri, namreč bombardiranje Bei-ruta. Dardanel in okupacije Roda. Velesile se sicer tolažijo, da Italija ne namerava nikake pomembnejše akcije, a ta tolažba je jako optimistična. saj se je tudi dan pred bombardiranjem Dardanel trdilo, da Italija ne bo pod-vzela nikake akcije proti Dardanelam! Kakor se vidi. še najbolj pozna Turčija sama italijanske načrte, kar je sklepati iz dejstva, da Dardanele kljub sklepa ministrskega sveta in obljube velesilam, še danes niso odprte, kar je znamenje, da misli Turčija še vedno in gotovo na italijanske operacije proti Dardanelam! Kaj je nameravala italijanska vlada z okupacijo Roda. tudi tega ne pove Italija. Ofici-jelni komunikeji najavljajo le okupacijo otoka Roda. Seveda prevladuje v vseh diplomatskih krogih mnenje, da je okupacija Roda le prehodna. da Italija takoj zapusti otok, ko bo le najmanjšega izgleda na povoljna mirovna pogajanja; v nasprotju teh poročil pa je atenska vest. da se oficijelna Grška boji, da Italija proglasi definitivno okupacijo otoka Roda; prebivalstvo otoka Roda je v veliki večini Grško, ter je Turkov razmerno jako malo. zato pa je stara želja Grkov po otoku Roda, ki bi bil se- LISTEK. Pod jarmom. Roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo. Spisal Ivan Vazov. — Poslovenil Podravski. Skozi vrata je prišla baba Lilovica z Rado. Urno sta korakali navzgor po ulici. Kandov je kemaj sedaj začul glasne vdarce klepala. »Brezdvomno je kak praznik«, si je mislil, »pa sta šli skupaj v cerkve. Obstal je kakor prikovan. spremljajoč z očmi oddaljujočo se devo. Ni ga opazila, kajti ko je prišla ven in ko je korakala po ulici, je imela oči obrnene k tlom. Nehote je zapazil, da je imela na sebi novo črno obleko. Ni imela na sebi pepelnatega kaitunovega predpasnika z belimi kolesci in peresci kakor drugekrati. Toda kakšno rdeče ie bilo njeno ličice. kako strogo in očarujoče. Dolgo je čakal dijak njene vrnitve... Pretekla je ena. dve uri. Ni se malo razjezil, ko je začul, da je to klepalo sedaj vtihnilo, pa zopet zadonelo, a ta suh. ječeč in presunljiv glas je dražil njegove živce, da tega ni mogel prenesti ter ga pripravljale v obup. »Za zlodja, kakšen praznik je?« si je ponavljal jezno. »Kani se je zgubila s sto grozno babo?« »Kakšno bedasto klepalo je to?« »Kakšne praznike imajo zmerom? Ali se mar zgolj praznovati ljubi ljudem?... Cernu ie meni ta praznik, praznik teh malikovalcev?« Ta krik mu je sedaj pasedaj prodiral iz pfs’ a on je še vedno stal na ulici. Toda Rade n> bilo. Solnce je že davno prekoračilo potočič, zagrnila tudi drugo polovico ulice ter se pov-spelo na ves zid hiše babe Lilovice. Ljudje so neprestano hodili in se gnetli po ulicah, toda med njimi ni bilo ne Rade. niti babe. A klepanje vendar ni prenehalo. »Kakšen brezbožen praznik je vendar?« je zagodrnjal dijak jezno. Vendar njemu se ni poljubilo niti izvedeti, kakšen praznik je. Prvi človek, ki bi ga bil slišal, bil bi mu to povedal. Kaj bi tudi imel od tega? 2e dolgo niti ni vedel, kako se vrste dnevi in kako beži čas. Bila je pomlad v polnem cvetju, toda on niti ni zapazil, da je pomlad ... A čemu mu je ta pomlad, tako neizrekljivo krasna, tako neskončno čarobna, ko se pa nahaja v njegovi duši celo morje muk in trpljenja?... Da, priroda je imela takšno brezsramno lice. kakor bi se mu posmehovala.. In z gnusom je na nekaj pljunil... Brezdvo-mno na prirodo. Kmalu pa je dobil odgovor na svoj ne-strpljiv krik. XX. Kandova zadrega narašča. Iz nasprotne ulice se je razlegal monotono cvileče petje otročjih glasov. Te glasove je spremljal drugi višji in starejši, ki je pel neko zamotano cerkveno pesem. Ta čuden koncert se je bližal čimdalje bolj ter se čul čimdalje razločnejše. Med tem se je prikazala vrsta otrok z lampijoni. zastavami in dolgimi voščenimi svečami, na katere so bili privezani črni trakovi; za njimi zopet krdelo drugih otrok in ž njimi psalmist Merdevendžiev, za katerim so sledili popje v cerkveni opravi. Po zraku pa je puhtela vonjava mire; bil je to Lalkin pogreb. Uboga trpiteljica je končala svoje življenje to noč. Skoro vsi meščanje so spremljali njene telesne ostanke k pogrebu. Smrt te mlade in cvetoče žene je napolnila z žalostjo srca vseh-V§aki je hitel, da izreče svoj poslednji »z Bogom« pokojnici, da počasti s svojo navzočnostjo njeno potovanje v grob. Niti antipatija proti njenemu očetu in sovraštvo do njenega soproga ni moglo pridržati ljudi. Laika je bila zelo priljubljena, skromna in dobrosrčna in njena slika je izpodrinila iz duše vse druge pozemeljske hude občutke. Gneča na pogrebu, za katerega da je bil tem slavnejši in sijajnejši, njen oče ni ščedil denarja, je bila nenavadno velika. Toda, kar je najbolj vabilo občinstvo, je bilo to, da se je govorilo o vzroku njene bolezni in smrti, česar njena sestra ni mogla zamolčati. (Laika je poprej, nego je umrla, zaupala vse Kaki Ginki). Nad ubogo pokojnico so se razjokale vse deve in ženske, da. jokali so se tudi možje, ki te rodbine niso poznali. Vsa mladina se je zbrala tukaj na čelu s členi komiteta, kateri globoko ganjeni in žalostni, so nesli pare. Ko je sprevod dospel na trg, na katerem je stal Kandov, kot nekak steber, so odložili pare, da se je nad njo čitala molitev. Tu je Kandov pogledal mrliča in nakrat spoznal Lalko. Mirno in tiho je ležala ondi z lepo zaprtimi dolgimi trepalnicami; zdelo se ti je. kakor bi bila zaspala. Njeno lice, bledo kakor mra-mor, se je komaj dalo razločiti od mehke vaj-šnice. v katero je bila vdrta njena glava; drobna njena postava se je kar zdubila pod kupico vencev in pomladnih šopkov, ki so ji jih prijateljice in ženske dale za slovo... Pri obeh rokah je imela kitico, krasnih belih rož; po- dobne rože. zasajene in negovane z njenimi lastnimi rokami, je imela tudi v laseh; njene roke, bele in prozorne, kakor pri nekaki iz mramora izklesani graciji, so bile sklenjene na njeni poročni svilnati obleki in na njene vpadle prsi so ji položili sliko vnebovzetja Device Marije. Opojna vonjava iz cvetlic in smirnenskega timiana je napolnovala okolico ter omamljala počutke. Komaj so odložili pare. se je mati s srce-lomnim tarnanjem vrgla na hčerko, jo objela z obema rokama, ter zarila svoje lice v cvetlice in obleko pokojnice kakor znorela. A potem je začela govoriti s temi zamolklimi, ne-dopovedanimi, znorelo strastnimi besedami materinske ljubezni, katere vsikdar slično iglam prodirajo srce. po katerih lasje vstajajo človeku pokonci na glavi. Vsaka beseda je odlomljen kos srca, vsak krik morje žalosti in neizrekljive bolesti. Jok in ihtenje je naraščalo naokrog; domači in tuji. z očmi, topečimi se v solzah so si pritiskali robce na usta, da se niso spustili v glasen jok. Toda Kaka Ginka, spretna in zanimiva v svoji žalni opravi, je tarnala nevtolažljivo; njen oče. podpiran od dveh sorodnikov, je ves potrt pobešal svojo belo glavo. Stefčev. gologlav in z robcem na očeh, je stal poleg par. Toda solz ni imel, samo njegovo lice, ki je bilo navadno brez izraza in rdečkasto, je bilo sedaj bledo. Nekako osup-neno se je oziral naokrog kakor človek, ki gleda, pa ne vidi. nikogar... Ne daleč od njega je bilo opaziti med krdelo ruso glavo Sokolova. Njegove oči so uporno zrle na smrtno sliko Lalkino; objemal je s pogledom in kakor bi hotel pojesti to prikazen žrtve, katero je tako vneto ljubil, ona pa njega... Oh, kako bi zamogla biti srečna, toda ta usoda, usoda!.,. Med tem je zagledal blizn sebe Sttfčeva. Njuni veda z definitivno italijansko okupacijo za Grško vedno izgubljen. Tudi na te atenske vesti molči Italija in noče podati nikakih pojasnil. Po dolgotrajni italijansko-turški vojni je sedanji položaj jako malo različen od prvotnega. aneksija Tripolitanije, ki jo je vsakdo pričakoval že vnaprej, dalje par vznemirjajočih dogodkov (Preveza. Beirut, Dardanele) sedaj okupacija Roda. A vendar kažejo vsa znamenja, ako bo Italija nadaljevala sedanje akcije, da se bliža konečna a odločilnopolna italijnskoturška vojna. DNEVNI PREGLED. Poslanec Jarc denuncira! V zadnji seji deželnega šolskega sveta je profesor Jarc pokazal kakšne vzorzgojitelje postavljajo klerikalci na naše srednje šole. Ta dan je namreč Jarc v polni nagoti pokazal svojo denuncijantsko naravo. Suplenta Mišiča, koroškega Slovenca, ki je imel biti na prvem mestu predlagan za profesorja na gimnaziji, je skušal uničiti in preprečiti njegovo imenovanje s tem, da ga je denunciral. Ob splošnem začudenju je ta profesor začel čez svojega kolega Mišiča udrihati na najostudnej-ši način in pripovedovati, da je bil še pri sodišču na Koroškem kaznovan In da vsled tega ne more biti imenovan. Najgrše pa je pri celi stvari še to, da se je poslužil Jarc tega sredstva samo zato, da bi izpodrinil Mišiča, na njegovo mesto pa spravil nekvalificiranega suplenta Marinka. V tem lepši luči je Jarc, ker je Mišiče-vo imenovanje samo zavlekel, ni ga pa preprečil. Mišlfc je baje res bil pri sodniji in to še kot študent radi spopada z nemškutarji ob priliki sokolske, slavnosti v Borovljah. Od druge strani pa se zatrjuje, da Mišič sploh ni bil obsojen pač pa njegov brat. Jarc se je pa sedaj menda v jezik vgriznil, ker se bodo morali baje rekvi-rirati tudi akti za klerikalca Marinka, ker je imel na Dunaju s sodnijo opraviti. — Na vsak način so klerikalci lahko ponosni na take može, ki kot šolski vzgojitelji denuncirajo svoje tovariše v takih korporacijah kot je deželni šolski svet. Za klerikalce je pač pregovor•• »Der grosste Schuft im ganzen Land, das ist der Denunziant.« (Največji šuft v deželi je denunci-jant) vedno aktualen ter klasične vrednosti. Pyrrhova zmaga v Spodnji Šiški. Socialni demokrati nikakor ne morejo preboleti hudega poraza, katerega so doživeli v nedeljo pri dopolnilnih občinskih volitvah. V svojem organu blujejo žveplo na dr. Ravniharja in dr. Tavčarja, ki sta jim silno na potu. Naravnost smešno pa je socialistični izbruh o Pyrrhovi zmagi naprednjakov v Šiški, ki je baje liberalce tako zmedla, da lahko postane največji križ s psihe-atri. Mislimo, da so si socialisti sami dali s tem najboljše spričevalo za njih duševno razpoloženje po^ porazu, ko tako kličejo na pomoč psihiatre. Če hočejo socialisti govoriti o kaki Pyrr-hovi zmagi, morajo vsekakor priznati, da so si ravno oni pri prvih volitvah v III. razredu priborili Pyrrhovo zmago. To se je posebno pokazalo v nedeljo, ko so bili pošteno tepeni. Sicer smo pa prepričani, da ravno ne bo potreba psihiatrov, da spravi v red razburjene možgane socialistov. Še par novih porazov ,pa se bodo počasi streznili. Socialisti za planinsko društvo »Natur-freunde«. Včeraj se je vršil v gostilni »International« na Resljevi cesti ustanovni občni zbor ljubljanske podružnice nemškega socialističnega planinskega društva »Naturfreunde«, za katero so naši socialisti tako zelo navdušeni. Čemu je potrebna ustanovitev te podružnice, ti socijalisti sami niso na jasnem. Slovenci imamo svoje planinsko društvo, ki je nestrankarsko, nepolitično in goji med našim ljudstvom samo ljubav in zanimanje do naših krasnih planin. V tem društvu bi čisto gotovo našli prostor tudi socialisti. Ustanovitev podružnice »Naturfreunde« je brez vsakega pomisleka popolnoma nepotrebna. Čemu delati reklamo za nemško društvo. Slovensko gledališko vprašanje se ne premakne raz mesto, kakor se trdi se vrši vse za kulisami, da bo javnost tembolj presenečena. A teh presenečenj ne bo treba preveliko, ker dan za dnem doživljamo presenečenja. Bivši pogledi so se srečali. Sokolov ga je premeril z groznim pogledom ter mu rekel na glas: »Gospod, tvoja podlost je ugonobila to žensko! Odgvoriš zanjo pred menoj in pred Bogom!« Molitev se je končala. Materin glas je zopet zacvilil ter splaval po ozračju. Pare so zopet dvignili in sprevod se je pomaknil naprej. Kandov se je skoro mehanično pridružil k sprevodu. Njegovo lice je ostalo tiho kot poprej. Ganljiv prizor, na katerem je bil navzoč, ga niti trohice ni ganil. Nasprotno, nek razbrzdan mir je osvetil njegovo lice: sodil je. da Rada kot Lalkina prijateljica, mora biti tu navzoča. Torej jo tukaj zagleda... Samo to misel je mogel v njem zbuditi ta mračen sprevod brez konca. Pa se je tudi obračal in pogledal po ženskah, toda Rade ni bilo videti; premeril je s pogledom vsako črno obleko, vsako zalo glavo, toda Rade ondi ni spoznal... Ostal je nekoliko zadi, da so tudi poslednje ženske v sprevodu šle mimo njega, toda zaman je s svojim jastrebovim pogledom streljal in gledal v premični gneči ljudi, ki so se valili slično reki mimo njega... Rade ni bilo! Srce se je potreslo v njem. Kako? Rade ni tukaj, ko neso k pogrebu Laljto, njeno prijateljico? To ni mogoče, ni mogoče!... In zopet se je vrinil med krdelo ter iskal, iskal, toda ni našel Kaj ima to pomeniti? Da Rade ni tukaj? A kje je torej Rada. Ona je odšla z babico Lilovico, kje jo je torej pustila baba Lilovica... samo ob takem času? Kakšen važnejši opravek ima danes Rada, nego pospremiti ljubljeno svojo prijateljico k pogrebu?... Ali pa je nemara tukaj, samo da je on ne vidi, ker se mu vrti pred očmi? A babico ej vendar videl!... Kaj ko bi šel ter jo vprašal? Nespamet, nespamet, nepriličnost!... Revni dijak ni slutil, da njegovo vrtenje in iskanje v otožnem sprevodu je bilo isto tako neprilično ter je takisto vzbujalo pozornost.., člani slovnskega gledališča pč nočejo čakati teh presenečenj in si iščejo kar je popolnoma razumljivo angažmajev drugod, ker od zraka ne more živeti nikdo. Pomilujemo samo bodoče vodstvo slovenskega gledališča, ki za svoje podjetje ne bo dobilo niti domačih niti tujih članov. Tujci, posebno, operni člani so že zdavnaj izgubljeni, ker ni mogel nikdo upati na bodočo operna sezijo v Ljubljani, pa tudi večina domačih moči je za Ljubljano in to za dogleden čas izgubljena. Naj navedemo le malo dejanskega položaja: operetni tenorist Iličič, prva subreta Thalerjeva, ljubimka VVintrova ter gospa lličičeva so angažirani stalno v Trstu; bariton Novak je angažiran na Hamburško opero mestnega gledališča, Danilo se pogaja s Trstom; gospa Šetrilova in Šimaček sta angažirana v Brnu, Povhe je v pogajanju z nemškim gledališčem v Brnu; danes se nam pa poroča, da je podpisal režiser Hinko Nučič petletni kon-trakt na deželno gledališče v Zagrebu, kar po-menja pač nenadomestno izgubo za slovensko gledališče, ker izgubimo z g. Nučičem edinega domačega ljubimca ter vestnega režišerja. Istotako je angažiran boljši del opernega zbora v Zagreb. Tako danes lahko konštatiramo, da je dosedanji ansambl slovenskega gledališča, kolikor je bilo stalnega, že skoraj popolnoma razbit! In kje iskati sedaj domačega ensembla, kdo se bo posvetil gledališču, ko mora že vnaprej misliti, da bo drugo leto stal na cesti, kje iskat tuj ansambl, ko so po drugih slovanskih gledališčih že večina sklenjeni kontrakti in je na izbiro le še slabši material! Kaj to pomenja, ve le oni, ki pozna gledališki ustroj drugod! Tako daleč smo dospeli, to pa samo radi tega, ker gotovi ljudje ne znajo razlikovati kulture od politike! Kraljevski komisar Čuvaj se poslužuje najskrajnejših sredstev, da bi preslepil javnost in preveril ljudi o dobrotah kraljevskega komisa-rijata. Tako je te dni Čuvajev uradni list prinesel debelo tiskano zahvalo občinskega sveta v primorskem mestu Novi, kjer se ta zahvaljuje za dobrote, ki jih je izkazal komisar Čuvaj mestu, ko je omogočil zidavo mestnega vodovoda; danes pa v reškem »Novem listu« s pol-nimii podpisi konštatira občinski svet novski, da Čuvaj nima prav nobenih zaslug za vodovod, da pa tudi občinski svet ni poslal nobenega brzojava niti vladi niti Čuvaju, da je ta torej priobčila lažnjivo poročilo, ali je pa nasedla inistifikaciji! — Današnji »Reški novi list« je bil zaplenjen, ker je priobčil interpelacijo delegata Spinčiča. o delegacijah. Varnostne naprave ob Gruberjevem prekopu. Dela na Gruberjevem prekopu se bližajo h koncu. Tračnice železnice v strugi se odvažajo, struga se čisti in tudi dela na Gruberjevi cesti tako napredujejo, da se bode ista kmalu izročila prometu. Odprto ostane le še vprašanje varnostnih naprav. To vprašanje je pa temoblj važno, ker so isto uvaževati pozabili pravočasno lahko rečeno vsi prizadeti faktorji, in je vsled nesreče morala poseči vmes javnost. Slučaj Novakove nesreče je dovolj jasno pokazal, kaj da so tehniki in uprava v načrtih in pri izvršitvi istih zamudili. Ne gre pa na ta način dolžiti ne projektanta pl. Podhagskega in ne kakor je zadnjič to storil »Slovenec« župane mesta Ljubljane oziroma še celo občinski svet. Prvotni načrt pl. Podhagskega je bil deloma le generelni in se je detailni načrt izdelal še le po posebnem tehničnem oddelku, ki se je v to svrho šele ustanovil. Tega tehničnega oddelka bila je tedaj naloga izvršiti detailirane načrte, in v teh načrtih bilo je treba storiti vse v tehničnem in varnostnem oziru. Ako je tedaj ta urad prezrl napravo stopnjic v Gruberjevem prekopu, je tudi sam za to odgovoren ne pa kdo drugi. S tem pa, da so se zamudile naprave za javno varnost, še ni rečeno, da se istih ne bi zamoglo naknadno napraviti, in gotovo je, da se bodo vsi pri osuševanju barja prizadeti faktorji brez izjeme zavzeli za to, da se zamujeno kolikor mogoče hitro popravi, in da nikdo ne bode hotel prevzeti odgovornost za kako enako nezgodo, kot je bila ona nesreča Novakove. Z poglobenjem struge Gruberjevega kanala so se razmere glede varnosti in varnostnih naprav izdatno spremenile. Med tem, ko je poprej bilo le par dohodov k vodi, se je pa sedaj struga za par metrov poglobila, in so se napravile tudi zatvornice. Ob stari strugi bilo je obrežje tudi nasajeno, bilo si je mogoče tudi na ta način v slučaju nesreče pomagati. Sedaj pa so visoki zidovi in zatvornice potapljajočim naravnost usodepolni, in smelo trdim, da bodo pri vsem tem zatvornice zahtevale same največ žrtev. Nujno je tedaj potreba, da se v javno varstvo kaj stori v Gruberjevem prekopu. V prvi vrsti bilo bi priporočiti napravo železnih stopnjic, ker se take v zidu sedaj le težko dajo izvršiti. Nadalje bi bilo naraviti na raznih krajih na breznih stenah vdelane vertikalne drogove tudi iz železa oziroma tudi rinke, na katere bi se privezali rešilni čolni. Pri za potapljajoče najnevarnejšem objektu, t. j. pri zatvornicah, pri katerih obstoje sedaj — žal le na desnem bregu — stopnjice in še te ne do tal, vdelati bi bile železne lestve in na vsaki način izvršiti mostič za pešce preko zatvornic. V slučaju kake nesreče vsled konstrukcije zatvornic in njihove višine ne bode mogoče priti ponesrečencu tu na pomoč. Izgovor, da železnica oblast ne dovoli prehoda preko proge, je narvnost jalov. Smešno bilo bi v dvajsetem stoletju s takimi oziri onemogočiti potrebne prometne zveze, posebno pri železnici, po kateri vozi na dan baje kakih deset vlakov. Gre pač le za stroške, koji bi železnici morebiti narasli z kakim nadzorstvom proge; te bi slednjič prevzela mestna občina. V tem slučaju je pa tudi naprava pod-mosta pod železnico mogoča, s tem bi odpadle vse neprijetnosti, in bi bilo tudi za varnost preskrbljeno. Promet med obema deloma mesta na levem in desnem bregu Gruberjevega kanala pa že sam na sebi zahteva napravo mostu na križišču Streliške, Domobranske in Gruberjeve ceste. Vsaj živimo v dobi razvitka in napredka mesta, treba je tedaj porabiti ugodno priliko in olajšati promet ne pa istega še otež-kočiti, kakor se je to zgodilo na dolenjskem mostu, koder je vsled izpeljave električne železnice zožen promet za vozove skoraj na tri metre, vrhutega pa tudi hodniki ne zadostujejo pešcem. Na delo tedaj občinski svet in faktorji za osuševanje barja. Srebrno poroko obhajata danes gospod Jakob Lavter, krojač in branjevec na Ra-deckega cesti, in njegova žena Uršula Lavter. Vrlemu naprednjaku in narodni rodbini iskreno čestitamo! Bratom sokolskim pisateljem! Slovenski sokolski koledar za leto 1913 izide o priliki petdesetletnice slovenskega Sokolstva v razširjeni jubilejni izdaji. Uredništvo vabi vse brate sokolske pisatelje k sodelovanju. Vposlani članki se morajo več ali manz tikati razvoja slovenskega sokolstva (zgodovinski članki v idejnem, organizacijskem, telovadno-strokovnem oziru itd.). Izvolite jih poslati uredništvu »Slovenskega sokolskega koledarja« v Kranju najpozneje do 1. julija 1912. Uporabne članke, za katere ne bi bilo v koledarju več prostora, priobči »Slovenski Sokol«. Nova umetnost. Gosp. Fr. Rajec je razstavil v izložbi g. Schwentnerja v Prešernovi ulici svojo drugo kamenito sliko, ki jo je sestavil iz tolčenega kamenaj v naravnih barvah. Ta podobica je sicer majhna, zato pa je bila njena izvršitev tolikanj težavnejša. Omenjeno bodi še, da je sestavljanje takih podob tudi vsled tega posebno težavno, ker se kamenje ne dobi v vseh mogočih barvah, kakor so te slikarju na razpolago v tobakarnah v prodajalnah ali pa si mnoge nove lahko tudi sam napravi s mešanjem, česar se pri kamenju ne more storiti. Razpisani srednješolski mesti. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je razpisano mesto za klasično filologijo s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Iz nemščine (stranski predmet) izprašani prosilci imajo prednost. Zadnji vložni dan je 20. majnik. — Na moškem učiteljišču v Ljubljani je razpisano mesto za nemščino (glavni predmet) v zvezi s pedagogiko ali pa zgodovino oziroma zemljepisom (stranski predmet) s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Prošnje je vložiti do 25. majnika. Kabelski brzojavi v Ameriko. Brzojavna uprava podmorske kabelske proge Emden-Tenerifa je znižala pristojbino za vsako besedo brzojavke za eno krono. Pri brzojavljanju je treba navesti točno progo Emden-Tenerifa. Vlomi in tatvine v postojnskem okraju. Iz Postojne se poroča: Ker se v zadnjem čaSu v postojnskem okraju tatvine in vlomi vedno bolj množe, je dobilo orožništvo nalog, naj na to posebno dobro pazi. .Orožniki so odredili obširne akcije, da pridejo tatovom na sled. Dne 2. t. m. se jim je posrečilo vjeti drznega vlomilca Antona Zormana iz Hruševja, ki najbrže pripada kaki internacijonalni vlomilski tolpi. Po dolgem času vjet. Dne 1. aprila je iz novomeške jetnišnice pobegnil neki Friderik Zorn, ki je bil radi tatvine kaznovan na več tednov zapora. Begunec se je klatil dalje časa po Gorenjskem in prišel te dni v Ljubljano. Tu ga je na Mestnem trgu spoznal neki detektiv in ga je aretiral. Fant se bo moral zopet preseliti v luknjo. Cesarskega namestnika je zasmehoval. Radi zasmehovanja cesarskega namestnika kneza Thuna se bo moral pred praškim vseučiliščem zagovarjati dunajski docent dr. Hartmann. Prva obravnava je bila preložena, ker je treba zaslišati še tri priče, da izpovedo, ali je Hart-mannov govor bil razžaljivega značaja ali ne. Črne koze v Krakovu. V mestu Krakovu so se pojavile črne koze, ki se vedno bolj širijo. Včeraj so zopet izsledili osem slučajev. Občinstvo je zelo razburjeno, ker je bolezen, kakor znano, zelo nalezljiva. Velik požar. V Šopronu na Ogrskem je pogorelo 35 hiš. Škoda znaša 250.000 kron. Žrtve solnčnega mrka. Na očesno kliniko v Heidelberg je došlo osem ljudi, katerim se je za časa zadnjega solnčnega mrka vnela mrežnica. Zgubili so vid skoro popolnoma radi tega, ker so gledali v solnce s prostim očesom. Zdravniki upajo, da bodo ponesrečence rešili, ker mrežnica še ni preveč poškodovana. Znani pustolovec Otmar Gubata, ki je prišel kot mlad kuhar v Pariz, se izdajal za nadvojvodo Karla Henrika, kot tak izvršil nebroj sleparij in se konečno poročil z vdovo nekega danskega veleindustrijalca, se je sedaj zopet pojavil na Dunaju. Ogoljufal je več ljudi za svoto 200.000 K innato pobegnil v Ameriko. Toda sreča mu ni bila mila. Na potu je bil aretiran in se bo moral sedaj zagovarjati pred dunajskim sodiščem. Mavzolej srbske dinastije Karagjorgjevičev. Srbski kralj Peter namerava na hribu Oplenac pri Topolovem zgraditi krasno cerkev iz belega marmorja, ki bo določena za mavzolej dinastije Karagjorgjevič. Načrt za stavbo je napravil znani kipar Rosandič. Pariški policijski prefekt aretiran. Ko se je znani pariški policijski prefekt Lepine peljal v pondeljek z avtomoblom mimo Territla, so ga orožniki ustavili, ker voz ni imel predpisane numeracije. Lepine ni hotel povedati svojega imena, nakar je bil aretiran. Ko so orožniki zvedeli za njegovo ime, so ga takoj zopet spustili na prosto. Velika eksplozija. V Danzigu je eksplodiralo šest zabojev smodnika, ki so bili določeni za neko tovarno. Štirje ljudje so bili na mestu mrtvi, pet pa težko ranjenih. Samomor na parniku. V nedeljo je skočila s parnika, ko je vozil po Vltavi proti Pragi, neka mlada ženska v valove. Občinstvo se je zelo razburilo in poskusili so vse mogoče, da bi nesrečnico rešili. Vsi poskusi so bili zaman. Potegnili so jo šele zvečer iz vode. Bila je služkinja Terezija Nemeček pri nekem zdravniku in je storila svoje dejanje — iz nesrečne lju bežni. — V soboto je skočila v Vltavo žena nekega postreščka Doležal, padla pa je na plitvo mesto in jo je rešil neki cestni prižigalec. Vzrok domači prepiri. Nogometna tekma med Avstrijo in Ogrsko se je vršila v nedeljo na Dunaju. Rezultat je bil 1:1, torej neodločno. Avstrijci so bili boljši v napadanju, Ogri pa so se izborno branili. Gle dalcev je bilo 15.000, kar pomeni za Avstrijo rekord. Kinematograf »Ideal«. Gostovanje nem škega ljudskega gledališča z Dunaja v filmu »Neznanec« je doseglo včeraj popolen vspeh. Ta film je prvi avstrijske industrije in igrajo samo najboljši dunajski umetniki kakor: Znana tragedkinja Claire Wolf-Metternich, gg. Ku-tschera in Blasel, gospa Bernay in nestor dunajskih komikov 821etni Karel Blasel. V soboto največja dosedaj kazanih senzacij Nordiskfilm »Leteči cirkus«. DRUŠTVA. Redni občni zbor deželne zveze kranjskih obrtnih zadrug v Ljubljani se vrši v ponedeljek dne 13. maja 1912 ob 2. uri popoldan v posvetovalni dvorani »Mestnega magistrata« v Ljubljani. Društveno zborovanje Laškega učiteljskega društva. Dasitudi nam je nagajivi Jupiter Plu-vij hotel skvariti majnikov izlet dne 5. maja na Zidani most, vendar svojega namena ni dosegel. Načelnikova spretnost v živahnem vodstvu strokovnih razgovorov je srečno tekmovala s temperamennto razpravo poročevalca, kateri je naglašal, s kako prefriganostjo si vejo pomagati proti osemletnej šolski dobi, žal — le premnogi brezvestni roditelji. In kdo bi si mislil, da najdejo taka nekulturna stremljenja zaslombo in podporo pri nekaterih zdravnikih! — Izvedeli smo še marsikaj in izvolili k Zavezi in Zvezi potrebno število delegatov. Po dve in pol ure trajajočem poučljivem zborovnaju zaupali smo svoje telesne potrebe kuhinjski izurjenosti in kletarski poštenosti vrlega narodnjaka Juvančiča, mejtem ko so se naša srca stopila v naslaji izvanrednega vžitka prekrasnega petja hrastniškega kvarteta. Izrazujoč zahvalo častitamo gospodu Preku na tako sijajnem uspehu. Posebno nas je očaral njegov božan-stveni tenor! Za počastitev Terpsihore si je prizadeval domači Schramml-quintet pod vodstvom g. Dorerja, kateri je žel mnogo priznanja. • Počastile so nas, kar s posebnim zadoščenjem bilježimo tudi vse ugledne domače obi-telji. Iskrena zahvala vsem, kakor ne manj staremu srvoboritelju prvaku A. Gradišniku, kateri nas je s kremenitimi nagovori navduševal. Vsem krepek: Na zdar! Ljubljanski občinski svet. Včeraj ob 6. uri zvečer se je vršila v dvorani mestnega magistrata redna javna seja ljubljanskega občinskega sveta pod predsedstvom župana dr. Tavčarja, ki je naznanil, da je dr. Ambrositsch opravičil svojo odsotnost. Proslava smrti Josipa viteza Gorupa. Po naznanilih predsedstva župan dr. Ivan Tavčar vstane in javi stoje ljubljanskemu občinskemu svetu: »Slavni občinski svet! Dne 25. aprila je umrl na Reki Josip Gorup vitez Slavinski, častni meščan ljubljanski, največji dobrotnik slovenskega naroda in še posebni dobrotnik mesta Ljubljane. Mislim, da ne bo nihče ugovarjal proti temu. da sem se v imenu občine udeležil pogreba velikega slovenskega mecena, izrekel v imenu občine rodbini pokojnikovi iskreno sožalje in položil na krsto venec ljubljanske mestne občine. Pričakujem, da bo občinski svet brez pomisleka dovolil, da se sožalje še posebe} protokolira v zapisnik današnje seje in o tem pokojnikova rodbina pismenim potom obvesti. Občinski svet vzame stoje naznanilo na znanje. Zupan se nato še spominja smrti Ludo-vika Dimitza na Dunaju, ki je za časa potresne katastrofe v Ljubljani zastavil vse moči v prospeh našega mesta. Zapisnik zadnje seje se odobri. Novi častni meščani ljubljanskega mesta. Novim častnim meščanom ljubljanskega mesta se imenujejo: šolski svetnik profesor Makso Pleteršnik. bivši podžupan Vaso Pet-ričič in oče kranjskih gasilcev Fran Doberlet. Občinski svetnik Detela je obširno ocenjeval velike zasluge prof. Maksa Pleteršnika, ki je bil 1. 1910. imenovan tudi častnim članom »Slov. Matice«, za slovenski narod. Ze samo r« jjovo epohalno Jelu o A si ca N CCS o C/D C3 G a N* ar n CD B f* IS S ro Zapato kegljišče in velik prostor za balincanje. — 372 — voda Burgundski, Ivam Nevstrašni vas ne potrebuje več! Idite. Odslavljam vas!... Z velikimi koraki je začel tekati po dvorani, glasno škripajoč z zobmi; sramotilni dvojni poraz mu je gnal togoto po telesu. Volčja četvorica je stopila skupaj preplašeno in in stihim glasom pomenkovati. Končno je stopil Ocquetonville pred vojvodo in spregovoril: — Visokost! , . — Nehaj; ne maram vas več videti. Odpravite se od tod! je zagrmel vojvoda. — Visokost, je prosil ponižno Ocqueton-ville. Blagovolite počakati z odpovedjo do jutrišnjega dne. Ako smo imeli opraviti z duhom, s prikaznijo, nam morate odpustiti. Ako je pa gospod Passavant v resnici še med živimi, vam prisegam zase in tovariše pri naših glavah. da je jutrišnji dan. njegov zadnji dan! Dobro vemo, kje ga imamo iskati! In jutri je pogrebni dan vojvode Orleanskega in visokost ve. da bodo Armanjačani zastopani v polnem številu. Visokost, pridržite nas le še en dan ob sebi. le še en dan! Vojvoda je mrko gledal na štiri skesance; videl je njih olupanost. v spomin so mu prišla vsa njih dela in vedel je tudi. da ne leži krivda na njih. — Bodi. je dejal počasi. Idite; tri dni odloka vam dajem, da izvršite, kar obljubljate. Četvorica se je klanjajoč odstranila. Niti mislili ni9o na počitek; v tem trenutku, bi se spoprijeli tudi z duhom, zakaj raje bi umrli nego odšli iz službe Ivana Nevstrašnega. — Ne morem shajati brez njih, je pomislil3 vojvoda, ko so bili odšli. Udani so mi in vse bi — 369 — Volčje so s strašnim krikom odskočili... Kraljica pa je stopila k oknu in privzdignila bakljo. Krvav svit je razsvetlil Passa-vanta, ki je trdno oklepal okolo pasu trepetajočo deklico... Izabela je spustila bakljo in se sesedla na bližnji stol. Iz grla se ji je izvil čuden krik, ki je bolj naznačeval radovanje. kakor grozo... ‘Passavant je z deklico v naročju skočil raz okna v sobo in dejal z mirnostjo, ki jo more imeti le človek, nahajajoč se med življenjem in smrtjo. — Bog daj, gospodje. Vrata so bil zaprta, torej mi ni preostajalo druzega, nego ta dohod. Blagovolite oprostiti madame! Pri teh besedah se je naklonil kraljici, ki je že premagala prvo iznenadenje. Srepo je upirala oči v plemiča in v deklico, ki je še vedno ležala v njegovem naročju in brezmejno zaupanjem obračala vanj oči. Bila sta kakor nekaj nerazdružljivega. vstvarjenega drugo k drugemu. Ko je spoznla Izabela, da Passavant ni mrtev, jo je navdalo neizrekljivo veselje. Vojvoda je ali lagal ali se zmotil. Stari načrti so stopili zopet v veljavo. V hipu ji je bilo tudi jasno medsebojno nagnenje mlade dvojice pred njo in začutila je v Odette hudega tekmeca. Tekmca, zakaj Passavanta si je bila odločila zase. popolnoma zase. Vzrok za odstranitev deklice je narastel y dvojni meri... Zapovedujoče se obrnila k četvorici in dejala : — Primite urno dekleta! Kaj se obotav- Hlša Saint-Pol. 93 Kupujte „Dan“! Izvod samo 6 vinarjev. Naznanilo. P. n. občinstvu vljudno naznanjam, da izvršujem naprave novih strelovodov, prevzemam popravila in preizkuse električnih naprav z aparatom, dalje delam hišna elektr. zvonila, električne ure, napeljujem hišne telefone; splošno prevzemam vsa v elektrotehnično stroko spadajoča dela po nizkih cenah. Kdor bi me izmed občinstva potreboval, naj mi blagovoli po dopisnici naznaniti svoj naslov. Ivan Mihelčič, elektrikar, 320 Rožna dolina pri Ljubljani. FR. P. ZAJEC Ljubljana Stari trg 9 Ljubljana priporoča kot prvi slovenski Izprašani In oblastveno koncesijonlrani optik in strokovnjak svoj optični zavod. Daljnoglede, toplomere, in zrakomere vseh vrst. Očala, ščipalnlkl natančno po zdravniškem receptu. Cenike pošiljam na zahtevo zastonj in poštnine prosto. m M a P 1 i Naznanilo. «&. Slavnemu občinstvu najvljudneje naznanjava, da sva prevzela staroznano gostilno pri „Travnu“ na Glineah *ssa kjer bova točila pristna dolenjska, štajerska in istrijanska vina ter najboljše domače vrhniško pivo. Skrbela bova vedno za dobro mrzlo in gorko kuhinjo. Sprejmejo se tudi abonenti na lirano. Na razpolago je velik krasno opremljen senčnat smrečni gaj in vrt, prostoren za približno 10 000 ljudi, dalje velik salon, primeren za razne prireditve in shode. Preskrbljeno je za varno otroško igrišče. — Točna postrežba in nizke cene. Za obilen in blagohoten poset se priporočava z odličnim spoštovanjem I. I. Šeme. 329 Mtllllllllll IIIMIIIHIIIMIIIItlMIIMItl ii liliji ir. slal» in srebrnine H. SUTTNER' Ljubljana, Mestni trg št. 25. Lastna potokolirana tovarna ur v Švici. Tovarniška znamka M- „IKO“ "Sas Cenik zastonj in poštnine prosto. r\ A "VT44 se prodaja po vseh ^ ' tobakarnah po 6 vin. Priznano najboljše slovensko pivo iz delniške pivovarne Laški trg se toči v hotelu „ILIRIJA“. Kavarna je vsako elo jsatra odprta. Za birmance priporoča „Angleško skladišče oblek", O. Bernatovič, Ljubljana, Mestni trg štev. 5. obleke, klobuke in slamnike za dečke, kakor tudi oblekce za deklice. Velikanska izbera izgotovljenih oblek za gospode in najnovejša konfekcija — za dame. ---- --------- St. 13192. Razglas. Po naročilu c. kr. deželne vlade za Kranjsko z dne 18. aprila t. 1., št. 8372 se opozarja prebivalstvo mesta Ljubljane, da je letos takozvano hroščevo leto. Podzemeljski ogrci rjavega hrošča so napravili zadnja leta po nasadih, njivah travnikih, vrtovih, gozdih in vinogradih veliko škodo, ker so izpodjedali korenine; zdaj pa objedajo hrošči mladozeleneča drevesa, rastline, trte, zlasti pa sadno drevje ter pokončavajo vse bodoče pridelke. Zato je v živo korist ljudstva, da pokončuje rjavega hrošča z vso silo in na vse načine. Najlažje se pokončujejo hrošči v zgodnih jutranjih in dopoldanskih urah,, dokler še ni gorkega solnca in dokler sede hrošči leni po vejah in rastlinah. Ob tem času je najuspešneje otresati jih v rjuhe ter jih zmetati v vreče, ki naj se na to pomešani z neugašenim apnom namočijo ali skuhajo in posuše na solncu. Na ta način pokončani hrošči so tečna piča perutnini. Opozarja se prav posebno, da je treba hrošče pokončavati najbolj prve pomladne tedne, ko začno letati in pa ko nehajo frčati, ker je tedaj med njimi največ babic. Deželni odbor plača stroške za neugašeno apno in njegovo vožnjo ter daje prispevke za rjuhe in vreče, ki so za nabiranje rjavih hroščev potrebni. Račune je predložiti mestnemu magistratu do konca junija t. 1. da jih odpošlje deželnemu odboru. Ljubljansko prebivalstvo se poživlja v lastnem interesu, da pomaga pokončavati škodljivega hrošča in da k temu poslu navaja in vzpodbuja tudi mladino. a^CLSigristrsrt lj-cLlolja^sisi ' dne 25. aprila 1912. Župan: dr. Ivan Tavčar, f. n. »NARODNA KAVARNA". Danes in vsak dan dunajski damski orkester. Začetek ob pol 9 zvečer. Vstop prost. FRAN KRAPEŠ, kavarnar. k 1«£S! ljubljanska kreditna banka v Ljubljani. rk 8“ Stritarjeva ulica. štev. 8, (lastna, hiša) Podružnice v Spljetu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici in Celju. Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jili obrestuje od dne vloge po čistili 411 0 2 o — 370 — ljate? Z vami. plemič Passavant pa imam govoriti. Hardy je izvlekel dolgi rapir in mirno spregovoril: — Ne bojte se ničesar gospodična; dokler sem jaz tu ne položi nihče od teh niti prsta na vas! ’-r- Ne bojim se več, je šepnila Odette. — Naprej! je zakričala pri teh besedah kraljica z razjarjenim glasom. Primite deklino! Vdajte se prostovoljno plemič, ne zoperstavljajte se in odpustim vam! Ha. kaj pomeni to. strahopetci, ali vas je zlodej obsedel! Passavant se je zvonko zasmejal, zakaj prizor, ki se je nudil njegovim očem je bil nad vse zabaven. Volčje so stali stisnjeni v kotu. bledi kakor smrt in tresoče se po celem telesu kakor listje na vodi. Pregibali so čeljusti, kakor vode potrbna riba, ali besede niso spravili iz grla. Klavrnejših vitezov si ni mogoče misliti, kakor so bili v tem hipu pomočniki vojvode. Izabela je strmela vanje in si ni mogla tolmačiti tega prizora; besna togota je vstajala vnji. Ali naj bo zastoij ves trud, ponesrečen celi napad?... Divje je ponovila še enkrat svoj ukaz in zacepetala z nogo. Volčje so se zarznili. uprli belino oči. v smehljajočega se Passavanta, stresli se in stekli iz sobe kakor norci. Tekli soy enomer dalje, dokler se niso znašli v veliki vojvodovi orožarnici. Ivan Nevstrašni jih je nestrpno pričakoval. Prihrumeli so v dvorano z naježenimi lasmi. z meči v rokah, pokriti s peno okrog ust in z obleko v neredu. — 371 — — Kje je ona? ja zagrmel vojvoda z na-mršenimi obrvmi. — Passavant! — Mrtvi! — Duh! — Naša smrt! Zakričali so vsi na enkrat in noge so jim odpovedale. — Peklo! je zatulil vojvoda. Govorite, kaj je! Kje je dekica? Strela božja, dam vas obesiti vse! Dolgo časa je trpelo predno je vojvoda med grožnjami suvanjem, kletjem in drugimi pripomočki izvlekel iz vseh štirih, kar so mu mogli povedati. Hotel je vse detajle, zmerjal jih je s strahopetci, obljubil Bruscailleju, Bra-gailleju in Brancaillonu vislice; in ko je zvedel da je hotela Izabela Odette zase, je začel brezumno divjati. Kaj da se ima praljica vtikati v njegove posle, da je Izabela pregledala in uganila njegov načrt, da je vnovič vse izgubljeno. da stoji zopet pred strašno odločitvijo: možato priznati ljubezen do Odette in se odreči vsej s trudom zgrajeni bodočnosti, ali pa žrtvovati deklico, izročiti jo Izabelini krvoločnosti in gaziti naprej v močvirju zločina in grozodejstev. Ko se mu je začela po malem vračati zavednost, jih je vpraševal dalje: — Kako, strahopetci, štirje ste se bali enega! — Duha! se je stresel Guines. — Enega moža ste se zbali, štirje meči so pobegnili pred enim mečem. Ha, ha! Voj- Ker se pride dandanes pri hudi konkurenci do denarja le potom dobre reklame svetujemo vsem, ki hočejo kaj kupiti ali prodati, ali ki iščejo službe, da naj inserirajo v izbornem in zelo razširjenem slovenskem ne-;: odvisnem dnevniku :: „DAN“ ker ima to inseriranje gotov uspeh. Oglase za „DAN“ sprejema po najnižjih cenah »Prva anončna pisarna" v Ljubljani, Frančiškanska ulica štev. 8, katera daje radevolje tudi vse za to potrebne informacije.