Kaj piše ježu jež
Ljubi moj prijatelj in sosed! Že tretja zima se mi bliža — kdo ve, če jo prebijem in preživim ? S teboj, moj ježevski sosed in drug, me pa veže staro prija-teljstvo. Megle se vlačijo, slana pada vedno gostejša, ptiči so odšli, listje odpada, hrane ni dobiti prida . . . Čas imam, pa ti pišem ta list poln zgodb iz siromaš-nega svojega življenja. Lažjc mi je pisati kot dopove-dovati. Ne vem, zakaj ? Pričenjam, ti pa potrpežljivo beri . . .
nRodil sem se, v mali jamici kraj gozda. Bilo nas je čvetero mladičev: jaz, moj brat in dve sestri. Očeta nisem poznal, nikoli ga nisem videl. Mater sem poznal dobro. V skromnem bivališču, kjer sem zagledal luč sveta, nisem ostal dolgo. Komaj sem nekoliko odrastel in so me začele noge nositi, že sem moral zapustiti gnezdo in si sam iskati živeža. Začelo se mi je novo življenje, polno trpljenja. Podnevu sem navadno spal v kakem temnem kotičku ali pod kakim grmom, ponoči pa sem hodil na lov.
Od začetka se mi je godilo še precej dobro. Našel sem dokaj hrošč«v in enega slepca, da sem vednolačni nemirni želodec potolažil.
Nekega dne me nekaj zbudi. Bil je pes. Hitro se zvijem v klopčiČ in se potuhnem. Pes laja neko-liko časa, skače okrog mene in me naposled povoha.
        149 
A izkupil jo je. Moja koža, kakor tvoja, ni gladka, ampak polna bodic. Ko me povoha, se prevalim in zaderem psu nekoliko bodic v nos. Ojoj, kako je cvilil in bežal od mene. Ko ga minejo bolečine, se vrne, skače okrog mene in laja. Toda pes se prej naveliča lajanja, kakor jaz čakanja. Popusti me in se odpravi proč. Ko me mine strah, spet zadremljem in spim do večera.
Ko nastane mrak, se zravnam in grem na lov. Najprej zapazim neko malo rogato žival. Bilo je meseca junija ali julija, — nevem več natanko. Pošast me je jezno gledala in iztegovala proti meni roge. A jaz sem bil uren. Hitro se splazim zad, jo primetn in pohrustam. Toda bilo je malo. Še sem bil lačen. Grem naprej, iščem, iztikam, pa nikjer nič. Kar zapazim Čudno zver, ki je zvita kot vrv ležala v travi. Stopim bližje, po-gledam jo in povoham. Pa me že prime za nos. Malo me je zaskelelo, a nisem dosti maral. Pogledam jo bolj natanko. Olej ga spaka: bil je gad. Huda bo, huda, sem si mislil. Vojska bo na vsak način. No, če te uženem, bo že za večerjo.
Postavim se na vse štiri noge in čakam prilike, da ga primem za vrat. Pa komaj se spravim pokonci, me ta šment zopet prime in hlastno ugrizne. To me še bolj razdraži. Zakadim se vanj, hlastam okoli, da bi ga zagrabil, a zaman. Vselej mi je ušel.
Utrudil sem se. Glava me je bolela. Mislil sem ga pustiti v miru. A želodec mi je dajal pogum, naj ne odncham. Ubogam. Še enkrat poizkusim in srečno se je izšlo. Primem ga za glavo in mu jo strem. Neko-liko časa je gad migal z repom, potem pa poginil. Od vesejja nisem vedel, kaj bi počel. Gledal semga; bil je zelo velik, debel in kar je bilo najbolje, ravno dosti ga je bilo za mojo večerjo. Ugibal sem, pri katerem koncu naj ga začnem. Odločim se za glavo. Naenkrat ga je zmanjkalo.
Potolažil sem glad. Vendar nekaj me je začelo skrbeti. Kje bom imel dom, kje bom počival in spal ? V domače gnezdo nisem smel več. Obliznem se, začnem lezti po hribu^navzgor in ogledavati, kje bi dobil pripraven prostor.
     150   
Kmalu dospem do trhle bukve. Pred koreninami je bila izkopana luknja. Ravno prav, sem si mislil. Ni daleč v hribu; blizu so vrti in polja. A nekaj me je začelo skrbtiti. Kaj pa, če je kdo notri. Prilezem bliže, gledam, poslušam. Vse tiho, nič se ne gane. Na moje veliko veselje zapazim pri vhodu pajčevino. No, kjer je pajek pri vhodu, tam gotovo ni nikogar notri. Pretrgam pajčevino, pohrustam pajka in se splazim v jamo. Skraja je bila ozka, potem pa se je razširila. Srečno dospem do konca.
Dobro bo zame! Dovolj prbstora. Očedim bodoče stanovanje, in pogrizem korenine, kar je bilo mehkih.
Nato grem po listja in ga prinesem v jamo. Radoveden si, kako sem ga nosil? Glej, prav lahko delo. Kakšna je moja koža, veš. Ko pridem do listja, se zvalim vznak po listju. Listje se nabode in jaz ga nesem domov. Ko vse naredim in si posteljem, se vležem za poizkušnjo. Dobro je bilo. Zadremljem in zaspim. Spal sem do drugega večera.
Tako sem dobil dobro stanovanje. Odtod sem hodil po noči na lov. Lovil sem hrošče, miši in tudi kakega gada ali belouško sem ujel. Življenje mi je teklo ve-selo in zadovoljno. Toda nesreča ni počivala.
Bilo je lepe poletne noči. Luna je vesljala po nebu in razsvelljevala temo. Počasi prilezem iz svojega kota in grem po stari poti na lov. Splazim se s hriba na polje. Lezem po travi in se oziram na vse strani. Ktnalu zaslišim stopinje na poti, ki je peljala mimo moje steze. Ustavim se in poslušam, kdo t>i bil. Bili so možaki. Videl sem jih dobro. Kaj so se menili, nisem slišal. Skrijem se in čakam, da odidejo. Nato grem dalje v — svojo nesrečo. Ko stopim na pot, za-pazim nekoga, ki je stal na poti, nekoliko proč od mene. Možak stopi k mcni, me pograbi in dene v predpasnik. Kod me je nosil, ne vem. Ko me nekaj časa nese, ga nekdo vpraša, kaj ima? nJeža, ježa sem ujel," hitro odgovori: nRavno je hotel iti Čez pot, a jaz sem ga prehitel in ujel." nPokaži ga no!" reče drugi, ,,ali jc debel in lep ? Bodeš meso jedel? Saj vem, da ga bodeš zaklal!" Ob teh besedah se mi je strahu skrčilo srce.   Bodice  so mi vstale  pokoncu in
   .  151

Senca sv. Petra ozdravlja bolnike
mrzel pot me je oblil. Ves sem se tresel. V krtovo deželo iti po nedolžnem, to je hudo. Komaj sem začel živeti, že bi moral iti odtod v deželo, kjer ni muh, ne hroščev, ne gadov, ne drugih žužkov. Zakaj nisem ostal v gozdu, pa bi bil imel mirno življenje in bi živel, živel . ..
A moja žalost je bila kratka. Mož me ni zaklal, ampak varno nesel domov. Čul sem, ko je dejal: BDomov ga bom nesel, da bo ščurke lovil." Ah, to so bile besede, ki so pomirile in potolažile moje ža-lostno srce!
Pa me je res nesel na svoj dom in me stresel na tla. Ko vidirn, da ni nevarnosti več, si ogledam novo domačijo. Na prvi pogled mi srce poskoči od veseija. Živeža je bilo toliko, da je bilo veselje. ŠČurki so Iezli po tleh, po stenah in po loncih, kakor muhe. Vse polno jih je bilo. Hrustal sem jih in požiral, a še jih ni zmanjkalo. Vedno več jih je prihajalo iz razpok. Ko se nasitim, si ogledam stanovanje bolj natanko. Čedno mi je bilo. Smeti in ostankov jedil je bilo polno po tleh. Na ognjišču so bili — saj kolikor sem jaz videl — nepomiti lonci in sklede. Kaj čudo torej, če je bilo toliko mrčesa!
Tu ostanem nekoliko dni. Hrane sem imel vedno dovolj. Nečesa sem vendar pogrešal. Prostosti nisem imel. Na prosto nisem mogel, ker so bila vrala vedno zaprta. Neko noč jo pa vendar popiham Vrata so bila slučajno odprta, in jaz ne bodi len — smuk na prosto Uberem jo proti gozdu Hotel sem priti domov, a poti nisem več našel. Zašel sem na levo, na desno, lezel naprej in nazaj, a vse zaman. Nisem mogel več najti prave   poti in je nisem mogel.
Pa grem naravnost po poti, ki pelje mimo gozda, in vendar naposled pridem srečno domov. Pri vhodu je pajek zopet napredel pajčevino. Pretrgam jo in grem v luknjo. Vse je bilo tako, kakor sem bil za-pustil. LJIežem se na listje in po dolgi sužnosti zopet prav sladko zaspim. Spet enkrat na svoji domači postelji!
Odslej sem zopet lovil po polju in gozdu vsa-kojake žužke. Ko se je pa približala jesen, me jc jelo
     154
skrbeti, kje bom dobil kaj živeža. K sreči je bilo tisto leto veliko sadja, posebno brušk. Blizu mojega stano-vanja je bil lep vrt. Ko sem videl, da hruške že od-padajo, šel sem vsak večer na vrt, pa jih nabodel na bodice in sem jih nesel domov. Ker sem šel večkrat po nje, se je zaloga doma vedno bolj večala. Toda hruške so odpadle, in zima se je vedno bolj pribli-ževala. Nisem mogel druzega storiti, kakor iti v luknjo in se zariti v listje. Tudi listja sem nabral in se tako pripravil za zimo. Kaj pa semhotel? Gadov, slepcev, hroščev in sadja ni bilo več. Druzega mi ni kazalo, kakor da se umaknem v zatišje pred prihajajočo zimo. Mrzla burja je brila in otresala listje. Trava je-rumenela, in gosta megla je pokrivala gozd in polje. Skril sem se v kot in čakal zime. Kar sem nabral, sem kmalu pojedel. — Kaj se je potem zgodilo, ne vem. Zaspa! sem in prespal vso zimo.
Ko sem se zbudil, mi je bilo silno hudo. Želodec se mi je skrčil, noge so bile odrevenele in oči kalne, Pomanem si oči in se izkobacam iz listja. Pa grem gledat, kako vreme je zunaj. Je li še sneg ? Ni ga bilo, niti sledu ni bilo več o njem. Zrak je bil čist, nebo jasno, solnce je zopet toplo sijalo in vsa narava se je prebujala k novemu Življenju. Ker sem se bal dncva, sem šel nazaj in čakal večera.
Na večer zlezem iz luknje, lezem po gozdu, in pridem srečno na polje. Trava je zopet zelenela, drevje je poganjalo popke, in kar mi je bilo najljubše, hrošči so jeli zopet brenčati. Od začetka je bilo res siabo. Le semtertja sem kakega ujel. Moral sem biti za-dovoljen, ni bilo drugače. Tupatam sem pohrustal tudi kako žabo ali miš. Žalosten sem bil, a sem si mislil:
Vremena bodo ježetn se zjasnila, Jim večje trume žužkov pribrenčale —  — In res!   Bolj ko je zelenela zemlja, bolj sem bil vesel. Kako življenje je pa tudi bilo!    Po tleh   in po drevju   hrošči!   Pa ne samo hrošči,  tudi  tiste   dolge, tenke živalice so prišle na dan,   katerih   se boji malo in veliko,  rnlado in staro.   A jaz sem jim  zavijal vra-tove in jih hrustal.
     155
Tisti čas mi je šlo vse po sreči. Ko se mi je pa godilo najbolje, me zopet nekdo ujame. Bii je pa tako predrzen, da me je izvlekel iz moje, popolnoma moje hiše. Saj mislim, da sme vsakdo bivati v svoji hiši in tudi jaz? Toda moral sem ž njim, ni bilo dru-gače. Rad ali nerad, hajdi, kamor me bo nesel. Dene me v vrečo in nese kdove kam ?
Skoro sem videl, da sem v visoki hiši. Ne pri tleh, ampak zgoraj. Pa v čedni sobi! Nikogar ni bilo notri. Možak me je djal na tla in me pustil. Kdo je bil, nisem zvedel precej. Še le pozneje sem zvedel, da je bil mož naravoslovec. Kdo ve, kaj je to? Hudo se mi ni godilo pri rijem. Jesti mi je dal vedno dovolj.
Nekega dne mi prinese gada. Strese na tla iz steklenicc in gleda od strani, kako se bova. Jaz nisem mirno čepel. Hitro skočim, da bi ga prijel, pa me je že ugriznil. Vendar ga po kratkem boju pretnagam na veliko veselje naravoslovca in ga za plačilo po-hrustam.
Po noči sem hodil po sobi. Pregledal sem vse natanko. Po sterrah je bilo polno živalskih podob. Tudi svojo podobo sem videl med njimi. Na steni je visela omarica. Notri je bilo polno hroščev, metuljev, gosenic, bub in drugih mrčesov. Vsi so bili nabodeni
—   hrošči in metulji.  Na oknu  so   bile  steklenice.  V vsaki steklenici pa je bila kaka žival: gad, žaba, mo-čerad,   riba in druge golazni.    Kako so se tni   cedile sline, ko sem gledal taKo bogato večerjo ! Do njih priti pa vendar nisem mogel. Tako sem preživel nekaj dni v sobi učenjakovi.
Prišlo je pa drugače.
Bilo je nekoč ponoči. Vrata sobe so bila slučajno odprta in jaz stnuknem skoznje. Lezem naprej, in pridem do stopnjic. Ker jih nisem videl, rinem naprej
—   pa joj!   Zvalim se po stopnjicah  in  se  valim   do konca  stopnjic.   Ko  telebim  na tla,  zaslišim za sabo ropot.  Nckaj   sem moral spotom prevrniti.   Iz bližnje sobe pridc stara ženska z lučjo v roki napol oblečena. ,,Kdo je?" zavpije.   Ker se nikdo ne oglasi, se vrne, od koder je prišla.   Jaz pa dalje !   Zopet  pridem   do stopnjic. Tudi te premerim, pa bolj srečno  kot prve.
S3   156
Ko vse pregledam, se vrnem nazaj, a po napačnf poti. Veliko hodnikov je bilo. Eden sem, drugi tja, eden gori, drugi doli. Slednjič dobim od spodaj ko-tiček, kjer sem bil varen pred zalezovalci. Tam se stisnem in ostanem do drugega večera. Ker pa tudi drugi večer nisem našel prave poti, sem ostal tam. Hodil setn vsako noč gor in dol, scmintja. Mirno nisem vedno hodil. Včasih sem kaj prevrnil: mello, otnelo, pljuvalnik itd. Neko jutro zaslišim dve žcnskir ki sta   govorili blizu mene:
»Kaj jc ncki," pravi prva, »da zdaj vsako noč tako ropoče? Nobeno noč ni miru. Menda vendar kdo ne hodi strašit. Bog nas varuj vendar! Mene je strah!"
»Misliš da mene ni," pravi druga. »Vednomoram delati. Trudna sem, pa nobeno noč ni miru. To je hudo!"
Kmalu je zvedela vsa hiša, da straši. A naposled so le prišli name.
Ravno sem čakal vrh stopnjic, da bi kaj dobil za večerjo, kar priteče miš mimo mene. Skcčim, da bi jo ujel, pa skočim tako nerodno, da spet poderem prislonjeno metlo. Telebim čez stopnjice. Ko me mine strah in bolečina, pride že drugo gorje nadme. ,,Kdo pa je ?" se nekdo zadere ,,Kdo pa je, da ne da nobeno noč miru?"   -•    —   —
Kmalu pridejo ljudje iz vse hiše. Imeli so iuč, in iskali, kdo bi bil. ,,Gotovo kdo hodi nazaj," de neko staro ženšče.
nPojdimo še naprej pogledat", pravi nekdo, ki je bil bolj pogumen, ^morda bomo vendar našli vzrok strahu". In res so šli. Eden pride do mene, zadene z nogo ob moje bodice ter se zbode. Bil je namreč bos. Silno se prestraši. Luč mu pade na tla in se razbije. Drugi pritečejo, pogledajo natanko in me za-pazijo. Jež, jež!" vpije vsevprek. nNihče drug nr bil, kakor jež, ki nam je napravil toliko strahu! Kako je neki prišel v hišo?"
Zadnji je prišel še naravoslovec, ki me je pri-nesel v hišo, in pove, da sem mu ušel.
Ko se poleže strah, gre spet vse potolaženo spat. Naravoslovec me pa prime in me nese v svojo
     157                                          
sobo. Drugi dan me je nesel pa v bližnji gozd in me je izpustil. Srcčno sem prišel domov.
Odslej mi gre pa dan na dan kot tebi: danes dobro, jutri slabo, danes srečno, jutri narobe. Kaj se hoče? Svet je okrogel, pravijo. In mi ludi, kadar se zvijemo.
In zviti se bo treba. Mraz postaja, zima prihaja. Če me morda, dragi sosed in drug, prihodnjo pomlad več ne bo iz luknje, ohrani ta list v spomin in za-koplji pomladnega dne moje siromašne kosti. Zdrav! Počivaj sladko !"                                      Fr. Novak