5»2
Zamejski:  Školjke.
.   Školjke.
nebo je  temno, Solnce se mi  skriva; Oj,  ne pusti  mene, Duša ljubezniva!
Oj,  ta šum nad gldvo, To  vršenje  čudno ! Oh,  kako mi  v  prsih Stiska srce trudno !
Silni  strah mi z  grozo Vse kosti pretresa ! Kaj  vse to pomeni, Milostna nebesa?!
Kot po temnem nebu Žvižgajoča strela, Kruta  smrt pri meni Mimo je letela.
Dve cvetoči cvetki Potom pokosila, Dva mi bridka meča V srce zasadila !
Kot metuljček nežni, Z iglo zabodeni, Vztrepetava  v  prsih Bolno srce meni!
Peva in  prepeva Moja skromna Vila, Nad  valovjem jeznim Razteguje krila.
In pod njo se pe"ni In šumi valovje Ter srdito bije Ob golo skalovje.
Brzo,  Vila, brzo, K jasni   mi višini! Kruta smrt prebiva V šumni globočini!
Peva in  prepeva Moja skromna  Vila, Više mi in više Povzdiguje krila  .   .
A z neba jo  zdajci Smrtonosna strela V srčece nedolžno Kruto je zadela !
Pada,  pada brzo Z visočine jasne In nemilo plusne Med valove glasne.
Glej,  boreče  v  valih Vidi se  iz žrela Zdaj   ročica  drobna, Zdaj  nožica bela!
Kdo pomagaj  nama, Ljubezniva moja? Kdo  li  reši  naju Smrtnega  še boja ?
Zadnja  žalostinka, Milo ti zazvoni, Potlej  pesem nama V globočini vtoni! Zamejski.
Iz  srca.
I   ovijam v kito  cvetje mlado, Namenil sem jo tebi v dar:
Pomlad je  cvetje to rodila, Pomlad mu  dala vonj  in  čar.
To kita ni cvetov pomladnih, To ni pomldd, ki jih rodi:
Iz srca so  te pesmi moje, Pomlad ljubezni  v njih živi Rastislav.
652
Zamejski:  Školjke.
»Oj, ti skuta zelena!« zatogotila seje, ko je vstajala. »Rečem ti pa, nikoli bi te ne bila vzela,   da me nisi vrgel. Pojdiva v hišo!«
Tam pri hlevu pa je stal hlapec Gašper in se je od radosti tolkel po kolenih.
»Marušica! Marušica! Ali te je vrgel ? Ta nit te je vrgla! Takih pet  na vsak prst, kakor si ti! Haha!«
Pograbila je poleno iz skladanice in planila proti njemu. In gotovo bi mu bila razbila lobanjo, da ni hlapec pobegnil v hlev ter se skril nji, ki je od srda kar trepetala. To je bila meni namenjena ženska!
(Konec prihodnjič.)
Z»J>egaiio  v  višinah Klaverno  človeče Zopet sem ubožec Brez mini in sreče.
v
Školjke.
4.
Oh,  to  veličanstvo, Prostor ta brezmejni, Svetli  ti  svetovi Skrivni,  čarodejni.
Ta tihota večna In ta svit studeni  -Groza me obhaja: Tu ni  dobro  meni!
^
je si,  zemlja rodna, Zemlja  bedna,  mala, Ki jo milost  božja Meni  v last je dala ?
T.
ebe jaz ne črtim, Zemlja slikovita ; Cudesna  si,  krasna, Slavna,   ponosita.
Plašen  in brezupen Vračam se  ti  v krilo; Da sem te ostavil, To  ni dobro bilo.
6.
Kdo šumeča  morja, Divjekrasne gore, Jezera in   reke Prehvaliti  more?
Kakeršna si koli, Moja si brez kraja, Dokler se s telesom Duša moja  spaja!
Kdo večere divne, Dneve zlatorosne, Kdo tišine mirne, Vihre gromonosne ?
T.
ebe  pač  ne  črtim, Lepa mi narava! Kadar vre mi srce In gori  mi glava.
A/
se šumi  nad mano: Skrivno šepetanje Rahlo me zaziblje V  čudalepe sanje,
Iz človeške drnžbe, Družbe mi   dosadne, Cestokrat zatekam V gaje se ti hladne.
8.
Zopet duh  v  sanjave Plove  mi  višine, In  v  razkošji  ondu Joka, moli,  gine.
Takrat mir,  tolažba V srce mi za veje ; Lice se  razjasni, Duša   se zasmeje.
Krog in krog   nebeške Takrat  čujem glase ; Slušam,  tiho slušam, In ne  zabim nase. Zamejski.