Lisičje zgodbe
Kazen.
,No, čisto prav se mi godil            a bil je strup namešan vmes! —
Zakaj se mešam med ljudi,             Kako razjeda to in žgel
ki polni so zvijač, prevar,                Prav kakor ogenj! Hujše šel
ki še lisici so na kvar,                     Hul Menda res sebližam koncu!"
Ceprav je urna, premetena,              In še bi bila govonla —
kot med živaltni ni nobena,             a v hipu se je v stran zvrnila!
Čemu sem sdkala po loncu ?           poguba njena bil /e lonec —
Meso je bilo dobro, res —              in s tem je naših zgodbic konec.
Fr. Ločniškar