© Za besedilo: Aleksander Ružič, 2022 © Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru e-mail: volosov.hram@gmail.com spletna stran: VOLOSOV HRAM Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv na naslovnici Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 117105155 ISBN 978-961-7182-05-7 (ePUB) Aleksander Ružič Tri goričke zgodbe KAZALO Vendel Jožek in njegov dedek Njegove poti Vendel KOLO Ko je sonce tistega vročega večera začelo tam za borovim gozdom ugašati, je tudi vročina začela popuščati. Nikomur se čez dan ni dalo hoditi po taki pripeki; razen če ni bilo nujno ali pa je bilo potrebno sušiti seno. Ljudje so se najraje v taki vročini potegnili pod streho ali si pod kakšnim drevesom na dvorišču raztegnili noge. Pa tudi veliko opravil niti ni bilo, zato ker je še redko kdo redil kaj živine ali pa oral njive. Pa sploh: kdo bi lahko kaj delal, če so hiše ostajale vse bolj prazne in se je le tu in tam zvečer svetilo še kakšno okno, za katerim so se počasi premikale sence večinoma ostarelih ljudi. Tudi Vendel, ki je že tretje leto bil sam v hiši, je komaj čakal, da bi ta vročina malo popustila. Ves dan se ni mogel kam dati: zjutraj je opravil zajtrk, za kosilo pa si je skuhal juho iz vrečke. Nekaj vedrine mu je po navadi prinesel popoldan, saj si je takrat privoščil kruh s klobaso, ki si jo je kupil vsak teden v domači trgovini in mu je zadostovala do naslednjega tedna, pa tudi česen in čebulo je rad prigriznil zraven. »Nobena južina to ne bi bila, če ne bi zraven spadalo tudi eno pivo,« je zadovoljno zamrmral in si odprl rosno steklenico, ki jo je ravnokar prinesel iz hladne kleti. Odprl je še nož, ki ga je imel zmeraj pri sebi, in najlepše opravilo dneva se je lahko začelo. »Dobro, da imamo še to trgovino v naši mali vasi. Od česa bi pa sicer živel. Šunke več nimam, ker tudi prašiča več ne redim, saj je živino potrebno vsak dan nahraniti, tega pa jaz s svojim trdim hrbtom in bolečimi nogami več ne morem pridelati. Dobro, da je mesec naokoli, in mi je poštar prinesel pokojnino. Že sem bil z denarjem proti koncu. Samo še nekaj drobiža mi je v žepu cingljalo. Nekaj kokoši še imam, toda teh ne morem klati, ker si včasih kakšno jajce le rad na ogenj vržem. Če mi ne bi lisica tiste tri pisane odnesla, bi bilo pri hiši še malo več življenja, tako pa …« Tako se je Vendel pogovarjal vsak dan. Nihče ga ni slišal, ker so že pri prvem in drugem sosedu vsi pomrli. »Mladi pa več sem niti ne pogledajo, saj so se vsi raztepli po svetu. Takšno je pač življenje. Dobro, da imam še to malo pokojnino. Sem si jo pa tudi pri tisti vroči peči v tovarni zaslužil. Še zdaj mi iskre ponoči pred očmi skačejo od tistega belega ognja.« Ko je iz steklenice nagnil še zadnje kaplje piva in se pretegnil na stolu, si je še zamrmral: »Tako! Pokojnina je prišla. Danes mi v gostilni ne bo treba drobiža prebirati. Lačen nisem, večer pa je dolg. Sonce že krepko zahaja, mene pa čaka moje kolo. Ilonka bi se spraševala, če me prav danes ne bi bilo, ko je bila pokojnina. Še bi se znala spraševati, če mi je morda niso odvzeli, ali pa, Bog ne daj, če nisem morda iztegnil pet.« »Vratca v plotu pustim odprta, da mi jih pozneje ne bo treba odpirati,« si je mislil, ko je potisnil kolo na cesto, in že ga je začel gnati gor po grbinasti cesti. »Ilonka je dobra duša. Dolg jim zapiše, zato ker ve, da bodo morali prej ali slej plačati, ker drugače več pijače ne dobijo. Jaz ji pa še nisem nikdar ostal dolžan. Če mi zmanjkuje, rajši ne naročim.« Vendel še ni niti dobro prislonil kolesa k steni, že je iz gostilne zaslišal Števanov glas: »Možje, Vendel je že tukaj. A ni včeraj dejal, da nam plača brizgance?« »Ja, Števan, dejal je,« je veselo pritrdila Ilonka in nato pod pazduho pripeljala Vendla k mizi. »Tega nisem dejal, a ker me je Ilonka tako lepo pospremila v gostilno, brizgance plačam. Pokojnina je bila.« Ilonka je spretno postavila na mizo štiri brizgance, in potem tako še enkrat. Moški so govorili vsevprek, toda Vendel večinoma tega ni poslušal. Potem je še eno rundo plačal Števan, nato je častila Ilonka. Vendel je večinoma opazoval Ilonko; najbolj ko je po gostilni kaj brisala ali pa devala na police kozarce. Ko pa je pogledala proti njihovi mizi, je hitro obrnil pogled stran, kot da bi gledal v sivo steno, ki že dolgo ni bila prepleskana, ali pa na tla, kjer so se okoli pločevinastega šanka naredile luknje. Ali je pa takrat pogledal proti vratom, ki jih že dolgo nihče ni prebarval, ali pa proti policam, na katerih je Ilonka imela lepo zložene kozarce in več steklenic žganja in likerjev. Najbolj so se mu usta raztegovala takrat, ko je Ilonka stopila izza šanka. Oči so se mu po njenem lepo oblikovanem telesu začele vrteti kot kazalci na uri, ko poči vzmet. To je zmeraj opazila tudi Ilonka. Tedaj je s svojim obilnim telesom zmigala vselej bolj živahno in Vendlu ni bilo treba dvakrat povedati, da ne bi naročil še ene runde. Tako je Vendlu ta večer minil v velikem zadovoljstvu. Možje so za mizo že začeli kimati, kajti megla jim že kar precej stopila na oči. Naenkrat pa so se kot eden vsi štirje dvignili izza mize in kot da bi hoteli zapeti, so rekli: »Lahko noč, Ilonka!« »Pa lepo spi, Ilonka,« je nato še dodal Vendel. Tema je pokrila že vse hiše in sprva se ni prav dosti dalo videti. In tudi to ni bilo potrebno, kajti vsak je že svojo pot poznal na pamet. Vendel je sedel na kolo, ostali, ki so imeli bližje, pa so šli peš. »Vendel, pazi, da te kakšen jarek k sebi ne potegne,« je za njim, ko se je Vendel že zgubil v temi, zakričal Števan, in njegovemu hecu so se vsi glasno zasmejali. Vendlovo kolo je navzdol drdralo zmeraj bolj hitro, zato je poskušal zavirati z nogama. S ceste je še lepo zavil, tedaj ga je pa nekaj ustavilo, malo počilo in naenkrat je iztegnjen ležal na drugi strani plota. »Tako me ni vrgel niti pitani bik, ko smo ga še imeli, kot me je zdaj moje kolo,« se je začel jezno pobirati s tal. »Ali mu zdaj jaz že pokažem!« Takoj je našel odprta vratca in stopil na drugo stran plota, kjer se je v temi bledo bleščalo njegovo kolo, ga dvignil in zagnal v plot. »Na, bedak! Zdaj imaš svoje! Te bom že naučil, da se drugič ne boš zaletaval v plot. Zdaj pa z menoj, da ti pokažem, kje se moraš skozi vratca na domače dvorišče pripeljati.« Kolo je potisnil na dvorišče, ga položil na štor, na katerem je sekal drva, s tal vzel sekiro in jezno dejal: »Zdaj ti jaz že pokažem, koga boš ti prek plota metal!« Dvignil je sekiro, da bi udaril po kolesu, a ga je tedaj v kolenu tako močno zapeklo, da ga je jeza hitro minila. Sekiro je zalučal po dvorišču, kolo pa vrgel s štora. Pogledal je proti Tilošu, kjer je začela skozi borove vršičke pravkar kukati luna in si pomirjujoče dejal: »Ne bom te razsekal. Boli me koleno in te bom še rabil. Če se ne bom mogel peljati, se bom pa na tebe naslanjal. Kaj bi pa Ilonka rekla, če več ne bi mogel priti v njeno krčmo!« KAKŠNE BARVE JE TEMA Ko se je Vendel naslednje jutro skobacal iz krp, je sonce bilo že precej visoko. Vse ga je bolelo, najbolj pa rit. Nekaj časa je stokal, potem se je pa vseeno postavil na noge. Hotel stopiti z mesta, a ga je v riti tako močno zabolelo, da bi mu noge skoraj klecnile, če se ne bi prijel za mizo. »Kako me tako hudičevo lahko boli rit, če me je pa ta bedak vrgel čez plot na glavo. Potemtakem bi me morala boleti glava, ne rit. Toda kakor je, je. Dandanes je svet že povsem drugačen, kot je bil nekoč. Če si se s kladivom udaril po prstu, te je bolel prst, ne pa na primer uho. Ali je dandanes že vse mogoče. Zdaj je to tako, kot tedaj, ko smo bili še mi mladi. Če me je poljubilo lepo dekle, kot je na primer naša Ilonka, mi ni otekel nos, ampak …« »Kaj, Vendel! Nekaj stokaš in mrmraš, kot da bi te bik vrgel čez plot,« mu je nenadoma prekinil lepe misli Števan. »Tako potihoma si prišel, da te sploh nisem opazil,« je glasno odgovoril Vendel. »Kaj nisi slišal, ko sem se spotaknil v eno staro kolo? Skoraj bi padel prek njega. Tam pri štoru leži; kot kakšna pijana baba. Sicer je precej celo, le prednje kolo ima malo v osmico zvito, in volan mu stoji postrani, drugače je pa čisto dobro. Takšno je kot tvoje. Ali nisem povsem prepričan, da je tvoje, ker ima sedež precej blaten, zato mi ga ni bilo mogoče zares prepoznati. Poleg njega je pa odvržena še sekira. Takšno priliko še nisem videl. Sem mislil, če si morda želel sekiro na kolo pritrditi, da bi lažje drva sekal,« ga je pikal Števan in se pri tem režal na vsa usta, tako da se mu je srebrni zob v jutranjem soncu močno zableščal in mu osvetlil še tistih nekaj črvivih škrbin, ki jih je premogel. Vendel je takoj razumel, da ga Števan zafrkava, zato je malo zamižal in požrl dolgo slino, da bi mu vse to nekako vrnil, a je takoj spoznal, da nočnega dogajanja ne more tajiti, zato je prinesel dva kozarca in povabil Števana: »Pridi in sedi, da si eno potočiš po grlu, ker pri vas kaj takega bolj poredko na mizo pride.« »Zdaj več ne morem tajiti, kaj se mi je sinoči, ko sem se peljal domov od Ilonke, zgodilo, ko me je kolo vrglo čez plot. Ne vem pa, če Števan ve, da sem ga hotel od jeze tudi razsekati. Kako neumen sem bil, da sem tam pozabil sekiro,« se je pri sebi jezil Vendel, potem pa glasno dejal: »Pij, Števan! Kako fino diši sliva. V črni temi, včeraj, ko smo šli domov od Ilonke, nisem mogel dovolj hitro ugotoviti, kje so vratca v plotu in sem se zaletel vanj. Malo me je vrglo. Toda stare kosti to vse prenesejo. S sekiro pa sem hotel zravnati kolo.« »Dobro, dobro, Vendel! Praviš, da je tema črna,« je počasi dejal Števan, ko si je nagnil še drugič. »Če ti tako poveš, potem bo že držalo,« je še zaničevalno odvrnil in se hitro napotil k izhodu. Kratko se je še ustavil pri vratcih, pogledal proti štoru in sekiri, s pogledom še ošvrknil kolo, nato pa, žvižgajoč staro pesem, odšel proti cesti. Vendlu vse to Števanovo zbadanje ni ušlo, najbolj pa ga je razjezilo njegovo žvižganje, zato je takoj sklenil, da gre tudi ta večer v gostilno. »In to s kolesom! Samo tega hudiča moram prej popraviti,« se je, ne da bi sploh pomislil na zajtrk, takoj spravil k delu. Malo je tolkel, pa malo je pel, pa zopet tolkel, malo privijal, in zopet pel. Števanova pesem mu ni dala miru, in neprestano jo je ponavljal: »Čuk sedi na veji, tralala, tralala, sova ga je vzela, hopsasa, sova ga je …« Ko je v zvoniku odbilo poldan, je bilo kolo nared. Prislonil ga je k zidu in zadovoljno dejal: »Tako! Zdaj ti pa povem. Od danes naprej si morava biti prijatelja. Če me pa še enkrat vržeš, te pa zares čakata štor in sekira.« Sedel je k mizi, si odrezal včerajšnji kruh in še slanino, in nato še odprl pivo, ter zadovoljno jedel. Ta obred je kar trajal, in morda je tudi kaj zakinkal. Ko se je začelo mračiti, si je odrezal še kos kruha in kmalu nato že odprl vrata na Ilonkini gostilni. Toda oni trije so že tam sedeli in takoj je ugotovil, da so o njegovi dogodivščini s kolesom že vsi vedeli, zato je, ne da bi sploh še sedel, naročil: »Ilonka. Štiri brizgance!« Ilonka se je počasi, potem ko je z merico točno izmerila vino, le prizibala k mizi, in potem brizgance še počasneje delila po mizi, tako da so ji prsi pod pisanim predpasnikom valovile kot zrela pšenica. Moškim so oči začele skakati z njenih prsi na brizgance in nazaj, Ilonka pa je mirno vprašala: »Vendel, kolo gre?« Vendlu je najprej zaprlo sapo, a ker je kaj takega pričakoval, se je lahko hitro zbral, nato najprej vrgel oči po svojih prijateljih, ki so še komaj zadrževali smeh, in glasno dejal: »Idi, Ilonka, pa poglej! Je kot novo. Tam pri stopnicah me čaka, da me bo pozneje peljalo domov.« »Števan pravi, da imaš najbolj moderno kolo tukaj naokrog,« še ni dala miru Ilonka. »Nov sicer ni, toda v Varaš me brez težav pripelje kadar koli. Zakaj praviš, da je najbolj moderno?« »Če prek plota meče, je sigurno kiper,« je zdaj dejal zraven Števan. »Takšnega najbrž zares tukaj okoli nihče nima,« ga je nadalje dražil Kari. »Če bi se ti v takšni črni temi peljal s kolesom, bi še prek slona padel, ne samo prek plota, da boš vedel, Kari,« se je sedaj razjezil Vendel. »In kako veš, da je tema črna? Saj se pa črno najbolj vidi,« je hotel biti smešen še Janoš. Tedaj se je razjezil Števan, ki je že od popoldanskega naslanjanja na šank bil v obraz malo bolj rdeč kot po navadi, zato je skočil s stola in s prstom pokazal proti Janošu: »Janoš, ti si čisti osel. Pa saj je v temi vsaka stvar črna. Tvoja glava je črna, pa vsaka cvetlica je črna, čeprav je morda bela, pa … pa … od tvoje babe je tudi črna, čeprav je siva.« »Kako pa ti to veš, Števan,« se je sedaj jezno dvignil izza mize Janoš. In tedaj se je začelo. Jeza je pridobivala na moči, zato je Vendel to izkoristil, Ilonki v roke potisnil zapitek in že zagnal svoje kolo proti domu. Veselilo ga je, da so se zdaj pametnjakoviči med seboj sprli, zato je začel glasno peti: »Čuk sedi na veji, tralala, tralala, sova ga je vzela, hopsasa, sova ga je …« Pesem je šla zmeraj hitreje in noge so kolo zmeraj bolj gnale. Tedaj pa je počilo. Takoj je ugotovil, da se je v nekaj zaletel, toda točno ni vedel, kaj se je zgodilo. Mesec, ki je pravkar potiskal iz oblakov svojo mrtvaško svetlobo in jo metal tja po njegovem dvorišču, mu je dal vedeti, da je on noter, kolo pa zunaj vratc. Jezno se je pobral, si postavil kapo na glavo in si dejal: »Zdaj pa sem zadel vratca, toda bila so zaprta. Pametno me je vprašal Janoš, če je vsaka tema črna. Zdaj vem, da ni. Če bi bila črna, bi videl, da so vratca zaprta, ker se črno najbolj vidi.« NOČNI OBISK Težko bi bilo vedeti, kaj je Vendel sanjal tisto noč, ko ga je kolo že drugič vrglo čez plot. Kolk ga je bolel še od prejšnje noči, ko ga je vrglo prvič, in se je spraševal, kdaj se je bolj udaril: prvo ali pa to noč. »Ni razlike. Rit me je bolela včeraj, in me boli danes. Dobro, da se nisem udaril v glavo, ali pa, da si nisem zlomil roke, ali pa, Bog ne daj, če bi si zlomil taco. Kako bi potem, tako šepav, hodil? Niti več ne bi mogel iti k Ilonki v gostilno,« si je bolj jezno, ko je začelo jutranje rumeno sonce skozi mastno in od muh posrano okno metati svojo blaženo moč, počasi mrmral. »Treba se bo vleči iz krp. Če se bom še malo na tej stari postelji premetaval, mi še uide,« se je začel živahno spravljati z nje. Na sebe je potegnil zgornje hlače in začel drobiti tja za hlev. Naenkrat se mu je pa v očeh nekaj zabliskalo, kot da bi mu kdo v oči zasvetil. V trenutku je obstal in pogledal na desno, kjer je še od sinoči na oni strani plota ležalo njegovo kolo, od koder se je od volana odbijala sončna svetloba. »O ti pokora kolesna, še zdaj mi ne daš miru, ko mi je tako zelo sila. Čakaj, ti že pokažem; samo da se prej olajšam.« Vendel se je hitro vrnil. Spotoma si je zapel še hlače in zategnil pas, potem pa stopil k plotu in začel odpirati vratca. »Tako! Če bi bila snoči odprta, ne bi zletel prek vas kot hruška. Kateri hudič bi vas pa videl v temi. Tema je bila črna in ve ste bile črne. Toda kako vas nisem opazil, ko se pa črno najbolj vidi? Mogoče pa tema ni bila črna? Kateri hudič bi naj to vedel! To niti kakšen odvetnik ne bi znal obrazložiti,« je razmišljal o tem, kako se mu je že drugič lahko zgodila ista nesreča. Kolo je zgrabil za volan in ga vlekel za seboj kot zaklanega prašiča, vmes pa je pogledoval naokoli, ali ga morda kdo ne gleda. Vrgel ga je na stopnice in jezno dejal: »Tako! Včeraj sem ti obljubil, da če me še enkrat vržeš, si prijatelja več ne bova. In tako si sedaj tudi nisva! Tukaj leži, tako polomljeno in naj te rja poje!« Jezen in brezvoljen je ves dan samo prestopal in kakšnega pametnega dela si ni mogel najti. Razsekal je nekaj polen, a ga je poletna vročina takoj začela mučiti. Še je kokošim vrgel nekaj zrnja, ali ga tudi to ni pomirilo. V kuhinji si je odrezal malo kruha in zraven pojedel še kos klobase, pa tudi pivo si je vmes nagibal, toda večer ni mogel nikakor priti, čeprav je znova in znova razmišljal, kaj bi še lahko delal, da bi mu čas hitreje mineval. A se je kmalu začelo vseeno hladiti in Vendel je hitro postajal boljše volje. »Naj se malo zmrači,« je začel razmišljati o tem, kako bo šel zvečer k Ilonki v gostilno. Toda tedaj je naenkrat obstal sredi dvorišča, kot da bi ga kaj pičilo ali kot da bi kdo vsadil. »Hudič, to je pa sedaj težava. S kolesom si več nisva dobra, pa bedak ima še kolo v osmici. Peš ne morem, ker me bodo takoj vsi vprašali, kje imam kolo. Ne grem nikamor!« In tako je tudi ostalo. Spat se je odpravil bolj zgodaj kot po navadi in se v krpah premetaval, toda ni mogel nikakor zaspati. Kar precej časa se je moral tako na postelji vrteti, ko je zaslišal, kot da bi kdo na vratih potrkal. Če se mu to sanja ali pa je res kaj slišal, v začetku ni mogel razločiti. Vstal je s postelje in ko je pritisnil na stikalo za luč, so se vrata odprla. Skoraj bi ga vrglo na rit, toda ko je malo jasneje pogledal, je komaj izdavil: »Ilonka!« »Vendel, ne bodi jezen, ker te moram ponoči buditi, a sem v velikih težavah. Ti ne bi bil preveč jezen, če bi lahko to noč prespala pri tebi? Jutri pa si že nekaj zmislim, kako bo z mano dalje?« Vendel se ni mogel niti premakniti, tako ga je ta nočni obisk zmedel. Ilonka, ta najbolj srčni stvor na tem svetu zdaj, sredi noči, stoji na njegovem pragu. Niti v sanjah si takšnega daru ni mogel želeti, kaj šele da bi bila to resnica. Kar nekaj časa je trajalo, da je stopil od vrat, in Ilonka jih je za seboj zaprla. Malo se je prestopil in jo začel začudeno gledati. Njeni zmeraj lepo urejeni lasje so bili zdaj razkuštrani, kot da bi jo kdo vlekel zanje. Rokav ji je bil raztrgan in tudi drugače se jasno videlo, da je nad njo nekdo delal silo. »Dobro, da nisi snoči prišel k meni v gostilno. Števan, Kari in Janoš so se tako sprli, da jih nikakor nisem mogla spraviti narazen in jih nagnati iz gostilne. Pa še po gostilni so vse polili. Kar eno uro je trajalo, da sem vsaj za silo pospravila. Bilo je malo pred polnočjo, ko sem prišla domov. Toda na pragu me je čakal moj Gabor, z eno steklenico žganja v roki. Nič ni govoril, le za podboj se je držal in se majal, tedaj pa se je naenkrat zagnal v mene in me začel tako tepsti, da sem mu komaj ušla. Tako! Zdaj sem pri tebi, če …« Vendel ni mogel odpreti niti ust. Samo na veliko je gledal. Hotel je nekaj povedati, a mu beseda ni mogla z jezika. Sto stvari mu je letalo po glavi; kot da bi se obadi v največji vročini okoli živinčeta podili in se mu v kožo zapikovali, ko je moralo v času nakladanja sena na voz stati v jarmu. »Nikdar še ni nobena druga ženska pri meni spala. Kako bo to? Pa kaj bo Gabor rekel, ko to zve. Najbrž me namlati kot posušeni snop. In naj še zvedo moji prijatelji, kako sem sredi noči odpiral Ilonki vrata …« so mu misli risale predstave pred očmi, ko je nemo gledal v to zgubljeno, njemu predrago bitje. »Vendel, če nočeš, naj bo. Ti ne zamerim. Vem, kako je to … s teboj. Se bom že nekako znašla,« mu je presekala črne misli Ilonka. A njene besede so ga tako opogumile, da se je naenkrat počutil kot največji junak daleč naokoli. Prijel jo je za roko, jo pogledal v oči in prijazno, kot še nikoli nikomur, dejal: »Ne, Ilonka! Pri meni boš spala. Pri meni si lahko tako dolgo, kot boš hotela. Pa naj se zgodi, kar koli se mora zgoditi. Prosim te, ostani!« Kmalu je beseda obema bolje stekla in Ilonka je po kratkem pogovoru legla. Vendel je ugasnil luč in sedel na stol pri oknu. »Pridi! Ti tudi lezi! Ne moreš spati na stolu. Saj je postelja dovolj široka za oba.« Vendla je malo streslo, kar je začutila tudi Ilonka. Vstala je, ga prijela za roko in mu tiho zašepetala: »Pridi, Vendel! Ti si zame najboljši človek na svetu. Nič se me ne boj. Pridi!« Vendel se je stisnil k steni, Ilonka se je pa obrnila k njemu. Prek lica so ji padali gosti lasje, polnočna luna pa je zvedavo sijala na bogate obline Ilonkinih prsi. »Kot angel je,« se ni upal premakniti Vendel. »Vendel, imaš dovolj prostora? Lahko se stisneš k meni, da boš lažje zaspal.« »Ilonka, ti ni pretesno? Da ne bi padla s postelje,« se je sedaj boječe oglasil Vendel. »Da! Prav imaš,« ga je prijela okrog pasu in ga poljubila na čelo. »Lahko noč, Vendel! Zdaj pa lepo zaspiva, ker bo jutro hitro tukaj.« Kaj takšnega Vendel še ni doživel. Čelo mu je žarelo kot oglje, in skozi telo se mu je podila prijetna mrzlica. Ni vedel, kaj naj. Najbolj si je želel, da bi Ilonka hitro zaspala, in ni trajalo dolgo, ko je globoko sopenje dvigovalo njemu dragega bitja nabrekle prsi in dajalo vedeti, da je Ilonka zares zaspala. Odločil se je, da ne bo spal. Pogledoval je proti Ilonki. Oči so mu potovale po njenem telesu in še zmeraj ni mogel verjeti, da ga je lahko doletela taka sreča. »Če bi zdaj to videli oni konji,« si je želel in mislil na Števana, Janoša in Karija. Že jih je videl, kako od nevoščljivosti vihajo nosove. Narahlo se zasmejal, a kaj se je potem dogajalo, se več zjutraj ni mogel spomniti. Ko se je zbudil, je moral biti že dan. Segel je po postelji, a ga je tedaj tako streslo, kot da bi kdo kaj zapičil v njega. »Ilonka?! Odšla je!« Žalostno se je skobacal iz krp, in ko je v štedilniku prižigal drobir, da bi zakuril in si pripravil jajca, je takole premišljeval: »Kakor je sreča prišla, tako je tudi odšla. Tako ti je z življenjem. Mine kot Ilonka. Tako da potem niti ne veš, kaj je bilo: ali resnica, ali pa samo sanje.« PIVO »Kakšna sreča, kakšna sreča,« si je tisto lepo jutro Vendel govoril in prestopal po kuhinji. Nikakor ni mogel doumeti, da se mu je to dogodilo. »Kakšna postava! In ta lepota! Pri meni je spala celo noč! To se mi ni sanjalo, kot včasih, ko me kakšne neumne sanje vržejo iz krp. Zares je IIonka pri meni spala! Vso noč. Če bi za to vedeli ti moji konji?! Števan bi se razpočil, tako bi ga mučilo, kaj je Ilonka, za katero so mu v gostilni oči šle, kot bi bile nanjo prilepljene, ponoči pri meni delala. Kari najbrž ne bi niti verjel, Janošu bi pa v roki brizganec trepetal, kot da bi ga dal na veliko rešeto. Ali sem vseeno jezen. Zakaj sem zaspal, ko je tako ob meni ležala kot nebogljeno dete? Danes bi imel čas ves dan spati, ne pa, da sem zaspal kot kakšen stari konj. Vso noč bi jo lahko lepo pokrival in gledal, kako se ji bele prsi dvigajo in …. Kakor da bi se testo na toplem dvigalo, ko je mati ob praznikih mesila za vrtanke,« se mu je spomin vrnil v čase, ko je bil še majhen otrok. Kar nekaj časa je tako krevsal in prestopal iz kota v kot, tedaj pa se mu je zazdelo, kot da je od zunaj zaslišal pritajene korake. »To je zaradi jeze! Kdo le bi tako zgodaj prišel k meni? Saj včasih mine cel teden in se nihče tod okoli po moji poti ne prikaže,« se je ponovno razjezil sam nase. »Moram zakuriti, da si eno jajce na ogenj vržem, pa malo tople vode bi tudi rabil,« je pogledal tja po mizi in še malo po štedilniku. »Nekaj loncev in krožnikov bi moral pomiti, sicer si ne bom mogel več hrane v kaj dati, tako mi je že vsa posoda umazana.« Napotil se je proti vratom, in ko je hotel stopiti čez prag, da bi stopil po drobir v drvarnico, je naenkrat pod nogami nekaj zažvenketalo in potem počilo. »Jezus, v steklenico piva sem brcnil. Pa še razbila se je!« Z grozo v očeh je gledal, kako se v rjavih črepinjah bliskajo pene in se razlivajo navzdol po stopnicah. »Ja, kako je pa pivo prišlo na moje stopnice? Kdo le bi ga lahko postavil na moj prag ,« je razmišljal, toda kaj pametnega ni mogel ugotoviti. Vzel je brezovo metlo in črepinje pomel dol v travo, a v glavi mu ni dalo miru, od kod bi se lahko to pivo vzelo na njegovem pragu. »Če bi ga jaz tam pozabil? Ne, to ne more biti, da bi jaz pivo pozabil,« si je mrmral, tedaj pa se mu je naenkrat posvetilo: »Ilonka! Drugi ni mogel biti, kot Ilonka! To se je moralo slišati od vrat. Drugega ni moglo biti,« se mu je takoj povrnilo veselje in zadovoljen je bil, da se je to spomnil. »V to bi se moral nekako prepričati. In zvedeti, če je bila res ona. Ali naj grem v gostilno in jo kar vprašam, če je res bila ona? Ah, to ne bo dobro! Ko se bo zvečerilo, bom stopil kot po navadi v gostilno. Da ne bo kdo česa posumil,« si je naredil načrt, kako bo to skrivnost razvozlal. Dan se mu še nikoli ni tako vlekel kot tedaj. Ves čas je hodil sem in tja, se dvakrat spomnil, da bi moral zakuriti v štedilniku, a je zmeraj pozabil. Že tretjič se je napotil proti drvarnici, ko je začelo zvoniti poldan. Kot da bi ga zvonjenje zaustavilo, je sredi dvorišča obstal kot pribit in v glavi se mu je prikazala žgoča misel: »In če me bo vprašala, ali sem našel pivo?« Telo mu je zatrepetalo kot v najhujši zimi in otrpnilo kot mrtvec, in slika razbitega piva na stopnicah se mu je pokazala velika kot hiša. »Kaj naj odvrnem? To, da sem razbil pivo, že ne bom povedal, če do tega pride. Večje neumnosti res ne bi mogel narediti,« si je zatrdno zabičal. Na dvorišču je tako nekaj časa stal, čeprav se mu je zdelo, da nekaj vseeno mora storiti. Pogledal je proti stopnicam in oči so se mu zaustavile na njegovem potolčenem kolesu. »Tako! Že drugič si me vrgel čez plot, zdaj te pa naj tukaj na stopnicah poje rja,« se je spomnil prejšnjega večera, ko je domov grede pozabil na zaprta vratca v plotu. Tedaj mu je v glavo udarila še nova težava: »Če grem v gostilno peš, se bom pred konji osramotil. Pa še Ilonka bo mogoče hotela o tem še kaj vedeti. Ne grem v gostilno!« Znova se je napotil proti drvarnici in ko je odškrnil polomljena vrata, je v zvoniku nehalo zvoniti, neurejene misli pa so se mu zopet vrnile k razbitemu pivu. »Če pa ne grem v gostilno, tudi ne bom zvedel, če mi je pivo nastavila Ilonka,« je pametoval in se takoj odločil, da bo v gostilno vseeno šel, pa čeravno ga bo zaradi polomljenega kolesa doletela sramota. Sonce je stalo na nebu cel popoldan, kot da bi ga kdo privezal, a se je čez čas vseeno od nekod začelo malo hladiti. Potem se je tudi sonce začelo počasi nagibati tja proti Tilošu, Vendel je pa ves čas nestrpno prestopal, kot da bi hodil po žerjavici. Naenkrat pa si je odločno dejal: »Čas je! Grem!« Za njihovo mizo so sedeli že vsi trije konji. Kot po navadi so kakšne besede rekli prijateljsko, potem pa tudi kaj poprek, in Ilonka je tudi njemu postavila na mizo brizganec. Vendel je metal oči naokrog kot maček, ki ponoči cilja za mišjo; malo po prijateljih, malo proti Ilonki. Kakor koli je opazoval, kaj določnega ni mogel opaziti na nobenem obrazu. Ko je šla tretja runda brizgancev, je, kot da bi prebiral fižol, rekel Števan: »Glejte! Kari, ti si upokojen, in Janoš ti tudi.« Vsi so ga radovedno pogledali kot eden, tedaj pa se je oglasil Kari: »Ti pa kot da ne bil, Števan! Pa kaj motaš, če to vsi vemo?« »Čakaj, Kari, da povem do konca. Hočem reči, da je tudi Vendel v pokoju. Pa ne samo on. Tudi njegovo kolo je v pokoju. In to ne v navadnem, ampak invalidskem!« Kot da bi ustrelil, se je zrak v gostilni v trenutku naelektril. Vendel je, čeprav od njega tega ne bi nihče pričakoval, skočil gor, da bi zletel v Števana, ali ga je v tem Ilonka zgrabila okoli pasu in ga posadila nazaj na stol. Vendlu so, ko je začutil na sebi mehko telo, popustile vse kosti. Obsedel je kot kvas v koritu in čakal, kaj se bo še zgodilo. Tudi drugi so obsedeli na svojih stolih kot prilepljeni, le čudne iskre so skakale v njihovih očeh. To je opazila tudi Ilonka in mirno rekla: »Tak, moški! Če bili dobri kot Vendel, bi tudi vas objela okoli pasu, kot sem njega. Zdaj vam je pa žal. Tako vam naj tudi bo prav! Bodite dobri in mogoče še to tudi pride ...« Zavrtela se je kot vrtiljak in na mizo postavila četrto rundo: »Hitro pijte, ker je že pozno. Potrebno bo iti spat. Jaz se moram tudi bolj naspati.« Vsi so ubogali, ali Števanu ni ušlo, kaj je rekla nazadnje Ilonka. »Da se tudi ona mora bolj naspati? Kje pa je bila, da se ni naspala? In zakaj je z Vendlom naenkrat tako domača,« mu je šlo po glavi. Vsi so se dvignili, in ko so odhajali skozi vrata, je Ilonka Vendla, ki je bil zadnji, potegnila za rokav in vprašala: »Vendel, si pivo našel?« Vendel je obstal kor pribiti žebelj, potem je pa vseeno malo prišel k sebi, jo pogledal v oči in odvrnil: »Našel sem, Ilonka! Najlepša ti hvala! Sem si mislil, da to ne bi mogel biti nihče drug kot ti.« »Tebi hvala. Za noč,« ga je stisnila k sebi in poljubila na lice. Drugi so že stali v temi, Števanu, ki se je ravnokar ozrl nazaj, pa ni ušlo, da sta Ilonka in Vendel stopila tesno skupaj. Radoveden se je potegnil še bolj v temo in kmalu zaslišal, da je Ilonka še rekla: »Lahko noč, Vendel, in lepo spi,« ter zaprla vrata. NOVE HLAČE Vendlu se je kar smejalo, ko se je, ni moč povedati že kolikokrat, spomnil, kako je Števana vrgla cesta, ko so šli domov iz gostilne. »Kako hitro se je pobral! Ko sem mu zaželel lahko noč in mu s tem dal znati, da sem ga videl, kako ga je vrglo po cesti, mu je najbrž jeza še iz ušes vrela. Tako mu je tudi prav! Kaj se pa tako purani, kot da bi bil kaj boljši od nas drugih, razcapancev,« si je zadovoljno govoril, ko je s sebe vlekel smolnate hlače. »In v nos mu gre, da je Ilonka do mene tako prijazna. Sirota! Če pa jo njen divjak toliko preganja,« je, ne da bi gledal, kam je vrgel hlače, nadalje razglabljal Vendel. »A, na tleh ste? Zakaj pa niste na stolu, kjer bi morale biti, nore hlače,« se je pripognil za njimi po tleh, jih podržal proti oknu, skozi katero je silila medla mesečina in ugotovil: »Težke ste in lepljive. In jaz s takšnimi k Ilonki v gostilno hodim. To tako več naprej ne more biti!« Z baterijo v roki je stopil v drvarnico. V košarico je nabral drobir in tanko nasekana drva, in zadovoljen, da se je to tako pametno zmislil, je v štedilniku zakuril. Kmalu za tem se je voda v loncu segrela. V staro vedro za napajanje živine je vrgel nekaj pralnega praška, vlil noter še vročo vodo in v to potisnil hlače. »Joj, v hlačah imam še denar,« je hitro potegnil hlače iz vedra in začel iskati po žepih. Po tleh je zacingljalo nekaj drobiža, papirnatega denarja pa ni bilo. Še je malo pomislil, potem se je udaril v čelo: »Joj, kakšen bedak sem jaz! Saj sem pa jaz plačal še četrto rundo; to je pa drobiž, ki mi ga je Ilonka vrnila.« Zadovoljen, da zaradi tega ni nastala nobena škoda, je začel hlače v vedru mencati, in ko je menil, da so že dovolj oprane, se je vseeno spomnil, da to pravzaprav v temi ni mogoče videti. Zato je pritisnil na stikalo, potegnil hlače iz vode in si zadovoljen rekel: »Dobro sem jih opral. Voda v vedru je kot gnojnica.« Umazano vodo je zlil po stopnicah in hlače še splavil v čisti vodi ter jih vrgel čez vrv za sušenje perila, ki je bila razpotegnjena na dvorišču. Zjutraj je sonce moralo že kar precej časa gledati izza borovega gozda, ker je kuhinja bila svetla, kot da bi bila na sveže popleskana, ko je Vendel odprl krmežljave oči. Kot da bi se prestrašil, je hitro skočil pokonci, in ko je hotel hlače potegniti na sebe, hlač ni bilo. »Ha! Kako sem čuden! Saj so pa vendar oprane!« Skočil je na dvorišče in potegnil hlače z vrvi, ko pa jih je raztegnil, da bi videl, ali so dovolj čiste, se je zgrozil: »Eno hlačnico mi je neki hudič odrezal! Pa še samo ene stare zakrpane imam! Kaj bom pa zdaj, kaj bom pa zdaj?« je začel s hlačami v roki mahedrati in skakati po dvorišču. Toda to ni nič pomagalo, kajti ena hlačnica je bila odrezana na polovici, je ugotavljal. »Kateri vrag mi je to naredil? Če bi vedel, bi mu …« je kričal po dvorišču, potem se je pa naenkrat zaustavil, skočil v hišo, potegnil na sebe zakrpane hlače in kmalu za tem že stal na avtobusni potaji. Čez dobre pol ure je prišel tudi avtobus in proti večeru je Vendel v kuhinji stal v novih hlačah. »Večer hitro pride. Moram nekaj pojesti, spiti,« si je zadovoljen zamrmral. Ko si je že nekajkrat odrezal sveži kruh in zraven še klobaso, se mu je oko zaustavilo na invalidnih hlačah, a zdaj ga več ta težava ni mučila, kajti kmalu za tem se je sonce že začelo nagibati preko slemena njegove na pol razpadajoče hiše. Vstal je, si v nove hlače obrisal še mastne roke, in ko je še enkrat pogledal proti hlačam na postelji, je jezno dejal: »Če ga najdem, tega hudiča, ki mi je to naredil, bo že videl svoje! Toda novih hlač danes v gostilni nobeden od teh konjev ne bo imel!« Vendel je ta večer prišel v gostilno prvi. Nekaj fičfiričev, z na krtačo odrezanimi lasmi, je za šankom nekaj kričalo in se cukalo, ali Vendla to ni zanimalo. Čakal je samo na svoje konje. Na svojem stolu je sedel kot pribit in tiščal noge pod mizo. Ilonka mu je kot po navadi prinesla brizganec, se mu nasmehnila in rekla: »Vendel, danes si pa zgodnji. Pa kako si lep, ko imaš nove hlače!« Mrzla sraga mu je potegnila po telesu kot kača, tako ga je Ilonka spravila s tira, in v obraz je zažarel, kot da bi pogledal v vročo peč. Prijel je za kozarec in globoko nagnil. Oči so mu obstale na Ilonki, ki je medtem že brisala za šankom kozarce, a tedaj sta v gostilno stopila Kari in Janoš. »Števana še ni,« je vprašal Kari, ko sta sedla vsak na svoje mesto za njihovo mizo. Ilonka jima še ni niti utegnila prinesti brizganca, ko je v gostilno stopil tudi Števan. »Že ste vsi tukaj? Ti Vendel tudi, ko si bil zmeraj zadnji,« je nekako vzvišeno rekel Števan in zaokrožil okoli mize, a Vendel je takoj opazil, da gleda proti njegovim nogam. »Sedi, Števan! Tudi tebi sem prinesla brizganec. Kaj mislite, zakaj je danes Vendel prišel prvi? Zato, da bi nove hlače pokazal.« »Nove,« sta zevnila Kari in Janoš, a Števan se ni kot onadva pripognil pod mizo, temveč je, kot da ga to ne bi zanimalo, počasi dejal: »Ja, res so mu bile že potrebne, nove hlače. Prejšnje so bile že tako zelo smolnate in mastne, da so morale prositi nove.« »Števan, vsak naj najprej pogleda svoje in potem govori. Vendel, kupi si še nov suknjič in se boš lahko ženil,« je smeje dejala tedaj Ilonka in skočila za šank, da bi onim šmrklašom v kokakolo nalila vodko. Ilonkin smeh je vse tri poparil, kot da bi kdo vrgel v krop zarezano kokoš. Le Vendlu se je potihoma smejalo. Kot po navadi je vsak plačal rundo, vmes so še nekaj modrovali o vremenu, in prej kot po navadi so se dvignili izza mize. Vendlu pa se je med vrati korak zaustavil. Pogledal je proti Ilonki in ta je takoj razumela, da ji hoče nekaj povedati. »Na uho mi povej, Vendel. Se je kaj zgodilo?« mu je z boječim glasom šepnila. »Ilonka je zares pametna. Nič ji nisem povedal, pa že ve, da je z mano nekaj narobe. Moram se pametno držati. Kot se spodobi,« si je mislil in se nagnil k njej. Vonj po ženski mu je udaril v nos, tako da skoraj ne bi mogel več zajeti sape, a se je hitro zbral in ji dejal na uho: »Ponoči sem si opral hlače. Že so bile mastne in umazane, in veš … Obesil sem jih na vrv sušit, a mi je nekdo ponoči odrezal hlačnico.« Ilonka je odskočila od njega, ga za rokav potegnila nazaj v gostilno, tako da so se šmrklaši za šankom glasno zakrohotali, in mu tiho rekla: »Naš to ne bi naredil, čeravno bi zvedel za tisto najino noč. Si pa mislim. Mislim, da oba isto misliva. Povej, če ni res! Boš videl! Jaz to izvrtam. Pri tem ne bo ostalo. Pa lahko noč, Vendel! In lepo spi.« NOV SUKNJIČ Ko se je Vendel tisti večer vračal iz gostilne domov v novih hlačah, se nikakor ni mogel spomniti, ali je sploh kdaj šel v gostilno v novih hlačah. »Skoraj sem prepričan, da ne,« je tiho premišljeval. Suknjič je doma vrgel čez posteljo, hlače pa je previdno, kot da prijema jajca, povlekel z dolgih volnenih gat in jih obesil na obešalnik. Tako zadovoljen si je začel govoriti: »Ilonka je zares ženska, kot mora biti. Tako prijazna je do mene. Najbrž zato, ker nisem tako neotesan in nesramen kot oni drugi konji. Kari in Janoš sta še še, a Števan je pravi strup. Vsak mu je v napoto. In kako se zna iz vseh norčevati! Toda v tem pozabljenem kotu, kjer se oglaša zvon samo na pokopališču, ko kdo izpusti dušo, ni nikakršna izjema; da bi pa kdo kdaj videl tod okoli otroški voziček potiskati … ah, tega pa že dolgo časa ni bilo videti.« Ugasnil je luč in se spravil v krpe. Vrtel se je in ni mogel zaspati, kajti veselje tega večera pri Ilonki mu ni dopustilo, da bi zatisnil oči. »Najbolj je bil smešen Števan. Jeze, ko me je Ilonka pred vsemi tako pohvalila, in nje tako okarala, ni mogel nikakor skriti. Ko pa je rekla, da naj si kupim še nov suknjič, da se bom potem lahko ženil, so vsi obmolknili, kot da bi padli v temo. Jezno so pograbili za kozarce in v eni sapi pognali po grlu ves brizganec, kot da bi ga vlili v vodnjak, in šele potem so začeli prihajati k sebi. »Kako se pa naj ženim? Nisem nikdar niti v mladosti kaj prida za kakšno pogledal, ne pa zdaj, ko grem proti koncu. Če Ilonka ne bi bila poročena …« je še zamrmral, potem pa ga je vzela noč. Vstal je zgodaj. Odklenil je zunanja vrata in pogledal proti skednju, kamor se je hotel nameniti po drobir za štedilnik, in ko je stopil na prag, mu je med nogami v kuhinjo smuknil maček. »O, ti hudič mačji! Že cel teden te ni bilo. Zdaj, ko si ves razcapan in lačen, pa si prišel. Samo se goniš okoli, za kaj drugega pa itak nisi.« Odprl je novo škatlo mleka in mu kar precej nalil. Nato je še prinesel drobir in kmalu se je iz Vendlovega dimnika kadilo. »Močnik si skuham.« V loncu je začel mešati mleko, vmes pa gledal mačka, kako z jezikom mljaska svoj zajtrk. Mleko je kmalu zavrelo in v lonec je začel sipati v vodi umešano moko, tako da je močnik prijetno zadišal po vsej kuhinji. Zadovoljno se mu je smejalo, tedaj pa je opazil, da je maček popil že vso mleko in se potem raztegnil po tleh ravno pod obešalnikom, kjer so visele njegove nove hlače. »Ti mačji vrag, zdaj boš pa še tukaj smrdel, a? Samo se potepaš okoli in mačke delaš, ne?« je ne toliko iz jeze kot iz navade povedal mačku, tedaj pa se je spomnil, kaj mu je rekla včeraj Ilonka. »Še nov suknjič si kupi, pa se boš lahko ženil.« »Ilonka zares pametno razmišlja. Ima prav. Pa si ga tudi kupim,« se je naredil močnega. A tedaj je prasnilo in močnik se je razletel po štedilniku, kot da bi kdo po njem razsipal bele kroglice. S krpo je potegnil lonec na rob štedilnika, a je začelo po vsej kuhinji tako smrdeti kot v peklu. V mačka je jezno zalučal kapo, tako da je ta zacvilil in v strahu skočil prek mize, s katere je prevrgel prazno steklenico piva po tleh in skočil na posteljo. »Tako! Močnik se mi je prismodil. Ko se ohladi, bo za mačka … če bo še doma,« je mrmral, ko je odpiral vrata, da bi se smrad razkadil. V lonček si je natočil mleko, si odrezal kos kruha in zraven še malo klobase, toda jedi ni polagal nobene pozornosti. Ko je sčasoma pogledal na stensko uro, si je rekel: »Čez pol ure pride avtobus. Do tačas se ravno spakiram.« Iz mesta je prišel že z opoldanskim. Hitro je stopal in pod pazduho stiskal plastično torbo, ker ni hotel, da bi ga kdo srečal, ali pa Bog ne daj, morda vprašal, kaj nosi v njej. Doma si je takoj nadel nov suknjič in usta so mu šla narazen kot testo za kruh, ki vzhaja. Nove hlače in nov suknjič je skrbno obesil na obešalnik, potem nekaj hodil po dvorišču, toda ura se je premikala tako počasi, kot da bi čakala, da jo bo kdo potiskal. »Drobir si nasekam. Potrebno je, ker z debelimi poleni težko zakurim,« se je hotel zamotiti, da bi sonce morda malo hitreje šlo navzdol. »Malo še počakam. Naj prej pridejo oni. Da bodo bolj zijali,« je mrmral, ko je gledal proti soncu, ki se je počasi že začelo skrivati za streho. Ilonkina gostilna pa je bila tisti večer kar dolgo prazna. »Nekaj mladih, ki so bili tukaj že včeraj, je najbrž odšlo v mesto v disko. Ker je sobota. Tudi mojih moških dolgo ni. A sem prepričana, da še pridejo. Kako so zanimivi, ko se tako lepo prerekajo,« si je govorila Ilonka. Prvi je vstopil Števan. Ilonka je takoj opazila, da je prišel v novih hlačah. Malo se je sprehodil sem in tja in vmes pogledoval proti Ilonki, toda ona se je delala, kot da njegovih novih hlač ne opazi. »Števan, sedi! Stati je težje kot sedeti,« je hladno rekla in mu šla natočit brizganec. »Drugih ne bo?« »Prav malo me briga zanje. Meni bo lepše, če se bova sama pogovarjala.« Ravno je Ilonka hotela nekaj reči, ko sta vstopila Kari in Janoš. Oba v novih hlačah. Tudi sedaj se je Ilonka naredila, kot da tega ni opazila in takoj prinesla brizganca ter enako hitro odšla nazaj za šank. Moški za mizo so začeli stiskati glave skupaj in nekaj brundati, tedaj pa se je oglasil Števan: »Ilonka, vidiš? Tudi mi imamo zdaj nove hlače. In malo boljše kot Vendel.« Ilonka se je zasmejala in rekla: »Ja! Res imate lepe hlače. Tudi vam je bil že čas, da ste razcapane vrgli s sebe. Da lahko greste v svet, pa čeravno samo v mojo gostilno. A pazite, da se komu kakšna hlačnica ne skrajša.« Kari in Janoš sta se Ilonkinemu hecu glasno zasmejala, Števan pa je le upognil glavo. »No, Števan, tebi to ni smešno? Kako to?« Na to Ilonkino vprašanje sta Kari in Janoš kot eden pogledala v Števana, ker jima ni bilo jasno, kaj je Ilonka s tem svojim vprašanjem mislila. V tistem pa je v gostilno vstopil Vendel. Vse štiri glave so se obrnile proti njemu in zazijale z odprtimi usti. Prva se je oglasila Ilonka: »Ste videli, kako je Vendel vsak dan bolj nov? Eno stopnico je pred vami, zdaj ko ima še nov suknjič. No, Vendel, sedi, da ti prinesem brizganec. Pa se bo zares ženil?« Ko je Vendel zaslišal, kaj ga je Ilonka vprašala, se je zvil kot jež. Ni vedel, ali naj takoj odide ali pa naj kaj pove. Pogledal je proti svojim starim prijateljem, ki so ga začudeno gledali, dvignil kozarec in pogledal proti Ilonki: »To tako hitro sicer ne bo. Toda ko tvoj mož umre, se bom oženil s teboj, Ilonka. Mi ne verjameš?« Najprej se je začela smejati Ilonka, potem pa še vsi drugi. Prvo rundo so kot eden takoj izpili, tedaj pa se je oglasil Števan: »Vendel, Vendel, nisem vedel, da ti lahko kaj tako smešnega poveš. Danes plačamo mi. Dvojno. Ti pa ne. Ker si nas tako lepo nasmejal.« Vendel je le žalostno pogledal po prijateljih, potem pa začel počasi piti svoj drugi brizganec. Toda v zraku je vseeno obviselo, kajti nihče ni vedel, ali je Vendel to mislil resno, ali pa jih je hotel le nasmejati. ALI BI? Tisti večer, ko je Vendel svoje staro kolo iz gostilne komaj domov pritiskal, se mu je vse zdelo obrnjeno. Ne samo to, da so vsi z brizganci prišli še enkrat naokoli, in ne kot po navadi, ko je vsak plačal samo eno rundo, ampak ga je bolj mučilo Ilonkino vprašanje, ki mu je nenehno šlo skozi misli: »Vendel, se boš res ženil, me je smeje vprašala, konji pa so komaj čakali, da so se lahko iz mene ponorčevali. Tako so me razjezili, da bi najrajši odšel z gostilne. Pa tudi Ilonki ne bi bilo to potrebno tako povedati, zato ker o tem nisem nikdar razmišljal,« je mrmral, ko je odsunil vhodna vratca, da bi stopil na dvorišče. Toda vratca so se pred njim prevrgla, in se je vanje tako zapletel, da je padel preko, kolo pa na njega. »Prekleta vratca, da jih nisem popravil. Bila so le prislonjena in sem na to pozabil. Dobro, da se nisem zelo potolkel,« si je dopovedoval, ko se je pobiral s tal. Kolo je vrgel po stopnicah in kmalu je že bil v svojih krpah. Toda ni mogel zaspati, le obračal se je sem in tja in si dopovedoval: »Tako hitro to ne bo, toda ko tvoj mož umre, se bom s teboj oženil, Ilonka. Mi ne verjameš?« se mu je skoraj v snu ponavljalo, češ, kako ji bo to povedal. »Kako sem mogel biti tako neumen, da sem to pred vsemi na glas povedal. Režali so se kot konji. Zares so konji, ti moji prijatelji!« Listje starega oreha je na steni risalo svoje sence, ko je zjutraj začel odpirati oči. Vse ga je bolelo in komaj se je premikal na postelji. »Ves sem potolčen,« se je staral, ko si je mel krmežljave oči. »Včeraj me je gostilna zares zdelala. In razjezila tudi. Moram si narediti kakšen boljši zajtrk, da pridem malo k sebi,« je še naprej mrmral. Ni trajalo dolgo, ko je začel v štedilniku goreti ogenj. Vzel je ponev in vanjo dal kar veliko masti. Klobaso je narezal v kolobarje, jo malo ocvrl in nato še čez udaril dve jajci. »Moram še malo osoliti, in še popoprati, da bom potem bolj živahen,« se je zasmejal, ko je videl, kakšen dober zajtrk ga čaka. Ponev je dal na mizo, si odrezal dober kos kruha, ko so se naenkrat v kuhinjo odprla vrata. »Bogdaj, Vendel! Kako lepo je zadišalo po kuhinji. Še jaz bi takšen zajtrk z veseljem pojedla.« Vendla je nenadni obisk tako presenetil, da bi mu skoraj padel iz rok kruh, a se je hitro zbral, pogledal gor in dol po ženski in mirno dejal: »Trejza, ti si k meni prišla?! Pa menda ni kdo v tvoji rodbini umrl? Ti več nikogar nimaš. Tako kot jaz. Malo si me prestrašila, ker k meni skorajda nihče nikdar ne pride in obiskov nisem vajen. No, sedi in mi kaj povej!« Trejza je bila doma nedaleč od njega. Tam bolj na hribu, zato so jim po domače rekli Bregajni. Imela je pijanega moža, toda Bog ga je hitro poklical k sebi in je tako že veliko let živela sama. Veliko otrok ji je, ko še ni bil pokojni, naredil, a je vseeno ostala sama, zato ker so se ji vsi po svetu razleteli kot vrabci na cesti, ko je kdo peljal vprego po cesti. Mala pokojnina iz tekstilne tovarne jo je držala pokonci, in tudi na vrtu si je kaj pridelala. Tako je Vendlu njeno siromašno življenje pred njim poplesavalo, ko se je Trejza znova oglasila: »Bog žegnaj, Vendel! Dober zajtrk si si naredil. Ti samo v miru jej. Naj te ne motim. In nekaj sem ti tudi prinesla, zato ker vem, da ti je lisica lani vse kokoši odnesla.« Na mizo je položila škatlo z jajci in se Vendlu tako nasmehnila, da mu je po hrbtu kar zagomazelo. Nevajen takega pogovora je hotel nekaj povedati, a je hitro vstal, vzel s kredence čisti krožnik in vilice, na njega skopal precejšen del njegovega zajtrka, odrezal še debelo kopito kruha, in zadovoljen, ker je lahko sedaj prišel k sebi, povedal: »Na, Trejza! Ti tudi jej! Nikdar še nisem nobeni ženski zajtrka ponudil, zato to zdaj ne smeš odkloniti. Veš, vesel sem, da je prišel kdo v to mojo samoto. Da malo k sebi pridem. Včeraj smo pri Ilonki prek mere potegnili in me še daje.« »Z veseljem bom pojedla,« se je Trejza znova lepo nasmehnila. »Pa kaj, če si kakšen brizganec ali pivo privoščiš. Saj več nimaš kaj drugega na tem svetu.« Ko sta že skoraj pozajtrkovala, je Vendel znova vstal in iz shrambe prinesel še dve pivi. Ko ju je postavil na mizo, se je Trejza znova lepo nasmehnila. »Bog naju živi,« je Trejza nazdravila, malo potegnila iz steklenice in potem začela govoriti: »K tebi nisem prišla kar tako, ampak sem te prišla nekaj vprašat. Glej! Oba sva že dolgo sama in ne veva mnogokrat kaj početi, zato sem te hotela vprašati, če bi lahko prišla večkrat k tebi. In ti k meni. Pa bi si kaj pomagala in bi nama bilo lažje. Veš, veliko sem o tem razmišljala, zdaj pa sem slišala govorice, da se ti Ilonka nekak dopade, Bog ne daj, saj je veliko mlajša od tebe, in njen mož še tudi živi, čeravno ga zadnje čase videvajo pogosto pri zdravniku, ker mu baje razpadajo jetra, in sem si tako dala korajžo, da sem zdaj prišla k tebi. Ti o tem malo premisli in mi pridi povedat. Mene ni bilo priti sram k tebi in tebe naj tudi ne bo priti k meni.« Vendel je samo gledal in pred njim se je začela risati neznana prihodnost. Boječe je odvrnil: »Trejza, to si mi tako lepo povedala, da se v tem sploh ne znajdem. To, da bi šla malo sem in tja, to ni problem, toda kaj bodo rekli ljudje?« »To ti naj bo najmanjša skrb. Naj govorijo, kar hočejo. Nikomur nisva nič dolžna, pred nama najbrž več tudi ni mnogo let, in zakaj si potem ne bi preostanek življenja malo polepšala. Če boš zato, potem ne bo nobenih težav.« »Trejza, ti si to tako pametno povedala. Toda jaz nisem navajen na žensko. Niti si ne morem predstavljati, kako bi to izgledalo. Ti samo pridi, ko boš hotela. In tudi jaz pridem k tebi. Pa hvala za jajca,« se je nedoločno zasmejal. Hitro sta izpila vsak svoje pivo. Treza je vstala, stopila k Vendlu, ga toplo pobožala po kosmatem licu ter se napotila na dvorišče. »Vendel, danes si mi pa jutro zares zelo polepšal,« je še odmevalo za njo, ko je prestopala prevržena vratca v plotu, in ko je več za ovinkom ni bilo videti, si je Vendel dejal: »Joj, joj! Kaj me še čaka? Tega si ne bi nikdar mislil. Ko sem bil še mlad, me ni nobena hotela, sedaj pa to. Kako to bo, kako to bo?« V kuhinji je za seboj zaprl vrata in si obraz potisnil v dlani: »Jaj, jaj! Kaj me še čaka?! In kaj bi na to Ilonka rekla?« JAJ, JAJ, KAJ BO IZ TEGA Tistega dne, ko je Trejza zjutraj prišla k Vendlu povedat, da bi naj hodila eden k drugemu in bi si kaj pomagala, da ne bi tako vedno sama živela, se mu duša ni mogla nikakor umiriti. Ko je odšla, je vzel iz kleti orodje in kmalu popravil vratca v plotu tako dobro, da so se odpirala in zapirala, kot da bi bila nova. »Da ne bo Trejza mislila, da sem zanič in da sem se tako zapustil, da si ne morem niti vratc v plotu popraviti. Da ji drugič ne bo potrebno čeznje na cesto iti kot danes. Zaradi tega me je bilo zares sram. Pa še kljuko pritrdim, da ne bodo s palico podložene kot pri ošabnem Števanu.« Zadovoljen, ker je po dolgem času pri hiši naredil nekaj koristnega, se je lotil pospravljanja kuhinje. »Najprej od najinega zajtrka pospravim in umijem posodo. Potem moram pospraviti po mizi in pomesti po tleh …« Čim dlje je urejal in pospravljal, vedno več je tega bilo. Niti ni slišal, ko je zvonilo poldan, in je še naprej pospravljal in urejal po kuhinji. »Še malo na dvorišče stopim in tudi tam kaj pospravim, potem pa bo treba tudi kaj pojesti, ker mi želodec že začenja nagajati,« si je zadovoljno povedal. Tedaj pa, ko je hotel iz štora izpuliti sekiro, ki ga je tam zasekana zmeraj čakala, da jo bo v kleti za vrati postavil navzgor, je sem od vratc zaslišal ženski glas: »Vendel, ti si pa zares mojster, ko si vratca tako lepo popravil. In še kljuko si naredil. Kot da bi bilo pri kakšni gospodi.« Vendel je prestrašeno pogledal proti vratcem in takoj odgovoril: »Ah, Trejza, to je bilo nujno narediti. Včeraj, ko sem v temi prišel domov iz gostilne, sem se vanje zapletel. Padel sem čez in še to noro kolo je padlo na mene. Dobro, da se nisem potolkel ali bi si pa kakšno kost zlomil. Tudi ti si danes morala paziti, da se ne bi v njih zapletla. V najinih letih se s takšnim ni treba preveč igrati.« »Kako ti pametno govoriš, Vendel! Iz trgovine grem in sem videla, da si vratca zares lepo uredil, zato sem se pri tebi ustavila. Veš, na mojem plotu se tudi le še za en tečaj držijo, tako poševno viseče, in jih moram zmeraj vleči po tleh, ko jih zapiram, in sem te mislila prositi, če bi tudi moje popravil. Ne vem, koga bi lahko še kaj takega prosila, če ne tebe. Če boš tako dober, Vendel,« je to na koncu povedalo tako milo, da ga je kar nekaj čudnega preletelo. Malo se je prestopil, potem pa odločno odgovoril: »Trejza, naredim ti to, če bom znal. Še danes. Idi domov, jaz pridem za tabo s kolesom.« Trejza se je zadovoljna odpravila proti domu, Vendel je pa orodje, in drugo, za kar je mislil, da je potrebno pri takem delu, začel takoj iskati in pobirati po kleti. »Vsega tega orodja že dolgo nisem rabil. Komaj sem vse potrebno poiskal. Tudi to klet si moram pospraviti in urediti,« je stvari deval v veliki cekar in kmalu, potem ko je zadovoljen, da je lahko zaprl svoja vratca tudi s kljuko, že potiskal kolo navzgor po cesti. Ko je šel mino nekaterih hiš, se mu je zazdelo, da je zavesa na enem oknu stala malo postrani. Po telesu ga je spreletela mrzlica in kot da bi ga kdo lovil, je začel stopati zmeraj hitreje, v glavi pa mu je nekaj govorilo: »Vendel, Vendel, kam ti zdaj greš! Kaj pa bodo rekli ljudje? Joj, joj, kaj bo iz tega?« Ko je prišel za ovinek mimo praznih hiš, v kateri več ni bilo življenja, se je ustavil in si malo oddahnil. In tedaj se je spomnil gostilne! In večera. Popadla sta ga groza in strah. »Kaj pa bodo moji konji na to rekli? In kaj bo Ilonka na to rekla, če zve, kam zdaj jaz grem?« Že se je mislil obrniti, a ga je nekaj zadržalo. »Grem! In ji to naredim, če me je tako lepo prosila. Tudi ona nima nikogar. Kot jaz. Potem pa več ne bom šel. Joj, kaj vse bo iz tega nastalo?« Po opravljenem delu se je odpravil proti domu. Kolo je letelo po klancu navzdol zelo hitro, tako da ga je moral nenehno zaustavljati, in ko ga je doma prislonil k stopnicam, si je zadovoljno govoril: »Hvala Bogu, da sem vratca Trejzi tako lepo popravil. Bila je zelo zadovoljna. In kakšno dobro gobovo juho nama je skuhala! Niti moja pokojna, Bog ji daj dobro dušo, ni znala tako dobre pripraviti. In vse po hrbtu me je pogladila, ko sem se odpravljal domov. Joj! Večeri se! Treba bo v gostilno!« Takoj je oblekel nove hlače in nov suknjič in njegovo kolo je po ravni cesti hitro letelo proti gostilni. Tam so sedeli že vsi, čeprav še ni bila tista ura. Ilonka je takoj pred njega postavila brizganec in vse je tako izgledalo, kot da niso o tem, da je on danes Trejzi popravljal vratca, nič vedeli, a se mu je vseeno zdelo, kot da današnji pogovor ne bi bil tako običajen kot prejšnje večere. Vse po vrsti je začel malo bolje opazovati, najbolj Števana, a je ta gledal le navzdol, pa tudi Janoš in Kari sta bila nekam drugačna. Skrivoma je pogledoval tudi proti Ilonki, in opazno je bilo, da je bolj tiha kot po navadi, pa tudi, ko je postavila pred njega brizganec, ni z nabitimi prsmi zmigala kot zmeraj. Večer se je tako vlekel in ni mogel nikakor oditi, in zmeraj, ko so štiri runde okoli prišle, bi se kot eden dvignili in rekli: »Lahko noč, Ilonka! Pa lepo spi!« Tudi sedaj se je tako zgodilo, a zven besed je bil vseeno drugačen. Vendel, ki je šel iz gostilne zmeraj za svojimi prijatelji, in tudi sedaj je bilo tako, je za sabo kot iz drugega sveta zaslišal Ilonkin glas: »Vendel, potem bo pa le poroka?!« SAMO ŠE DANES GREM »Vendel, potem bo pa le poroka,« ga je lovil Ilonkin glas, ko se je iz gostilne peljal proti svojemu domu. Kot da bi ta glas valovil, tako se mu je ves čas zdelo. Kolesi sta preskakovali jame na cesti in drobni kamenčki so švrkali izpod koles, in niti opazil ni, da je ves čas, čeprav je cesta peljala navzdol, vse močneje pritiskal na pedala. »Vsi konji so vedeli, da sem Trejzi popravljal vratca, a o tem niso rekli niti besede, čeprav je bilo ves čas opazno, da beseda ni šla tako gladko kot zmeraj. In tudi Ilonkine prsi niso tako zapeljivo trepetale, ko nam je na mizo postavljala brizgance kot po navadi. Vsi so vedeli,« je že skoraj na glas govoril, ko je nekaj počilo, kot da bi kdo ustrelil s topom, potem pa je vse utihnilo. Le od daleč je bilo slišati čuka, kako s svojim smrtnim glasom kliče na oni svet. »Ej, čuk se oglaša. Zdaj pa res ne vem, na katerem svetu sem. Ali v peklu, ali v nebesih,« je stokal, ko se je začel za svojim plotom pobirati skupaj. Poskušal je vstati, in ko se je oprl na roko, je segel v mlade koprive. »Preklete koprive,« je skokoma vstal. »Toda dvignile so me vseeno, čeravno pečejo,« si je poslinil dlan. Razgledal se je po trati na dvorišču, po katerem je medli mesec od drevja in hiše metal popačene sence, potem pa je začel preklinjati: »Ti mrcina črna. Že sem ti sveto obljubil, da te razsekam, če me še enkrat čez plot vržeš.« Jezno je stopil k plotu in brcnil v prednje kolo svojega bicikla, ki je s svojo obrabljeno gumo gledal skozi late v plotu, potem pa že bolj mirno dejal: »Vratca pa sem vseeno dobro popravil. Niso se niti premaknile, ko se je to noro kolo zaletelo vanj. Toda kar sem obljubil, sem obljubil,« je govoril kolesu, ko ga je, držeč za volan kot kakšno nebogljeno ščene, vlekel na dvorišče. Prislonil ga je k štoru in začel preverjati, ali ni kje kaj polomljeno, a je kmalu ugotovil, da je kolo ostalo nepoškodovano. »Pa tudi meni ni nič. Samo volan malo poravnam, pa bo v redu,« mu je sedaj našel napako. Prednje kolo je stisnil med noge in volan je hitro stopil na mesto. Kolo je potisnil k stopnicam in sedel na štor. »Pa mi je potrebno, da vsak večer grem v gostilno in tam poslušam neumnosti starih konjev in si na nabitih Ilonkinih prsih pasem oči? Pa mi je bilo potrebno iti popravljat Trejzina vratca in se sedaj vsi smejijo iz mene,« je premišljeval in potiskal obraz med dlani. »Toda kaj naj delam? Naj samo bulim v stare stene in čakam, da se mi svet zapre in me v krsto zabitega odnesejo,« je obrnil svoje mišljenje in stopil k vratom, hoteč se zakopati v svoje krpe, toda ko je odprl vrata, je takoj opazil, da gori v kuhinji luč. »Luč sem pustil goreti. Zopet bo račun velik,« si je jezen zamomljal, a se je tedaj iz kuhinje oglasila Trejza. »Vendel, ne boj se. Niso tatovi. Če me napodiš, ker sem brez tvojega vedenja stopila v hišo, ne bom nič jezna. Prinesla sem ti sveže cvrtje. Za večerjo. Nisem te našla doma, pa sem mislila, da te počakam … pa če me tudi napodiš, ko prideš domov.« Vendel je najprej otrpnil, toda ko je začel razumeti, kaj mu je Trejza vse tako na kratko in razumljivo razložila, je mirno odgovoril: »Malo sem se res prestrašil, ko sem zagledal goreti luč, zato ker jo zmeraj ugasnem,« se je zlagal, »toda ko sem te zagledal, sem se takoj pomiril. Ah, Trejza, zakaj bi te pa podil od hiše, ko pa si tako dobra do mene. V mojem življenju še nobena ženska ni tako lepo govorila z mano kot ti, in se mi tako prijazno smejala. Najprej se moram malo počistiti, ker me je to noro kolo že tretjič vrglo čez plot in so mi hlače smetljive. Potem pa k cvrtju,« se je obrnil k štedilniku, toda Trejza je že stala ob njem in ga začela čistiti. Vendel je stal kot pribit, saj ni bil vajen, da bi ga kakšna ženska šlatala po telesu in ga čistila. Že je hotel povedati, da je že vse v redu, ko se je znova oglasila Trejza: »Najprej pojej cvrtje, potem pa te želim še nekaj vprašati.« Večerjo sta si razdelila, potem pa je Trejza segla čez mizo, ga prijela za roko in ga pogledala tako globoko v oči, da mu je zastal dih, in rekla: »Vendel, zdaj te pa želim zares nekaj vprašati. Če ne boš pristal, ti ne zamerim, in si bova še naprej tako dobra kot doslej … upam.« »In kaj takega me imaš vprašati, Trejza?« »Lahko to noč prespim pri tebi … zaradi teme … ker bi me bilo strah domov iti?« Vendlu je znova zaprlo sapo, potem pa je, kot da bi pozabil na svoje strahove, veselo odgovoril: »Trejzika moja, lahko. Meni bo tudi fajn!« Zjutraj, ko je sonce že prek slemena razsvetljevalo trato po dvorišču, se je najprej na pragu pokazal Vendel, se pretegnil, in ko je na prag stopila še Trezika, je dejal: »Danes je jutranja svetloba nekam zelo močna. Se tudi tebi tako zdi, Trezika?« »Zares je tako, Vendel,« ga je prijela okoli pasu. »A sem še malo zaspana. Zajtrk nama pripravim. Bom že kaj našla. Ti pa se obrij in se uredi. Zelo sem ti rada, veš! Ti si še pravi moški, Vendel, da boš vedel,« ga je še pogladila po hrbtu in se napotila v kuhinjo. Vendel je stal na pragu kot začaran. Oči so mu šle po dvorišču, kot da bi svetil s svetilko. »Zdaj pa se moram spraviti k sebi, zato ker je nov dan,« se je silil razmišljati, toda nocojšnja noč ga ni hotela nikakor zapustiti. »Zdaj sem drugi človek. Več ne rabim ne starih konjev in ne Ilonke. Ne njenih nabitih prsi in ne njenih brizgancev,« si je še zamrmral in se napotil v kuhinjo, od koder je že lepo dišalo. Ko je Trejza odšla, je začel zopet hoditi po dvorišču sem in tja in dan se je vlekel kot še nikoli. V roke si je hotel vzeti kakšno delo, toda nobenega ni mogel najti. Naenkrat pa je ugotovil, da se sonce že lepo nagiba proti večeru. Stopil je v kuhinjo, si odrezal kos kruha, in še klobaso zraven, ter sedel na štor na dvorišču. Jesti je samo nekam mlel, a se mu je po ustih le motalo. »Nobenega okusa nima več ta kruh, pa tudi klobasa več ni tako dobra, kot je bila prej,« je mrmral in si košček za koščkom počasi tlačil v usta. »No, pa sem vseeno vse požvečil,« si je dejal, ko je zapiral stari nož, ki ga je imel zmeraj pri sebi, in ga potem vtaknil v žep. Tedaj pa ga je, kot da bi ga pičil komar na nosu, nekaj dvignilo in zletel je v kuhinjo, vrgel na sebe nove hlače in nov suknjič, na dvorišču skočil na kolo in se pognal na cesto. »Samo še ta večer grem. Danes Trejze itak ne bo k meni. Ker … kaj bi pa sicer Ilonka rekla, če ne pridem?« PREPIR Ko se je pripeljal do gostilne, je kot v mladih letih skočil s kolesa, ga zavrtel še okoli sebe in ga potočil k steni. Kot da bi ga razumelo, se je kolo naslonilo lepo ob zid, Vendel pa je zadovoljen, da se mu je takšna umetnost tako lepo posrečila, glasno povedal: »No, moj prijatelj, včeraj si me vrgel čez plot, danes pa se mi dobrikaš. Naj ti bo. TI si itak moj najboljši prijatelj, čeprav si že dvakrat svoje roge dol s štora držal, ko sem bil na tebe smrtno jezen. Samo malo je manjkalo, da te nisem s sekiro po volanu udaril, da veš!« »Vendel, ti pa si danes zgodnji. In kako se vidva s kolesom lepo pogovarjata,« se je dol z gostilniškega praga smejala Ilonka. »In nekako mladostno bister si danes,« se je še naprej nasmihala. Vendel se je ozrl navzgor, in ko je razumel, kaj je Ilonka pravzaprav hotela povedati, mu je postalo v trenutku žal, da je šel v gostilno. Postalo ga je sram, da ga je Ilonka slišala, kako se je pogovarjal s svojim kolesom in ni mu dalo miru, kako so se ob njenem hihitanju tresle nabrekle prsi; kot da bi rešeto na mlatilnici treslo pleve na tla. Že je zagrabil za volan, da bi skočil na kolo in se z največjo brzino odpeljal, a ga je v tistem trenutku prijela za roko Ilonka in se stisnila k njemu: »Vendel, ne zameri. Jaz sem se samo malo šalila. Veš, da tega nisem zares tako mislila. Pridi, da si enega natočiva. Tvojih prijateljev še ni.« Objela ga je in ga v gostilni posadila za mizo. Vendel dogajanja najprej sploh ni razumel in zdelo se mu je, kot da skozi kakšno redko zaveso gleda v Ilonkine trepetajoče prsi. Medtem pa, ko je začel počasi dojemati celotno situacijo, sta na mizi že stala dva brizganca, nasproti njemu pa je sedla Ilonka. Nagnila se je čez mizo k njemu, ga prijela za roke in ljubeznivo rekla: »Vendel, ti si še edini v tej naši mali umirajoči vasi, s katerim se lahko še kaj pomenim. Tebe imam najraje, bolj kot vse tvoje prijatelje, in tudi od vseh drugih si mi najbolj pri srcu,« se je zdaj nagnila proti njemu in ga pogledala v oči. Vendlu, ki je znova začel razumevati ta svet, ni ušlo, kako so se proti njemu napele nje prsi, in čeprav je v njem vrelo kot v kotlu, je mirno odgovoril: »Draga Ilonka, tudi ti si se mi zmeraj dopadla. Ali so to bile le moje sanje: oba veva, da imaš moža.« »Mojega moža pusti. Bolan je. Le Bog ve, koliko dni mu je še dano na tem svetu dneve šteti. Veš, on je z mano vse življenje slabo ravnal. Zdaj moram povedati, da ga nisem nikoli zares imela rada. Zato, ker je bil do mene zmeraj zelo grd. Ni bil take blage duše, kot si ti,« so se ji sedaj prikazale v očeh solze. »Toda zdaj je prepozno. Sem mislila, da bi, ko bi moj mož umrl, midva … Ali zdaj si si vsaj ti na svoja stara leta našel svojo srečo, mene pa bo nazadnje ta gostilna lahko samo le zapila.« Vendel tako žalostne Ilonke ni poznal. Sploh pa ne, da bi kdaj potočila kakšno solzo. Ni si vedel kaj: kaj sploh lahko sedaj napravi ali pa vsaj poišče kakšen primeren odgovor. Zagledal se je v njene oči in hotel povedati kakšno pametno besedo, ko se je od zunaj zaslišal moški smeh, kmalu nato pa so se na pragu oglasile stopinje. Ilonka se je hitro dvignila in šepnila: »Gredo. Bolje, da naju ne vidijo … tako skupaj. In pozabi na to … da sem bila tako nora.« »Dober večer, Ilonka,« so kot eden zdeklamirali in sedli k sosednji mizi. »Bog daj! Vendel je že prišel. Sem že mislila, da vas danes ne bo … da se vam je kaj zamerilo.« »Ilonka, kak bi se lahko ti nam zamerila. Mogoče pa se je kdo drugi. Daj nam tri brizgance. Vendlu si že itak prinesla dva. To mu bo dovolj, ker mu bo sicer kolo moralo zopet iti na štor,« se je zarežal Števan. Tudi Kari in Janoš sta se zasmejala, a se je takoj videlo, da se njima norčevanje iz Vendla ni prav posebej dopadlo. Vendel je mirno sedel za svojo mizo in gledal v kot, kot da sploh ne bi slišal, kako se je Števan iz njega ponorčeval. Zrak v prostoru je postajal zmeraj bolj vroč in zdelo se je, kot da bi se začele kresati iskre. V gostilni je takoj nastala smrtna tišina in Ilonka, ki je stvari povsem dojela, je poskušala situacijo zgladiti. »Števan, do zdaj ste vsak večer sedeli skupaj. A kaj je zdaj to? In kaj ti je Vendel storil, da se iz njega norčuješ. Vendlu pa sem samo en brizganec prinesla, eden je pa moj,« je stopila k Vendlovi mizi in nagnila iz kozarca: »Pa tudi bi rada videla, da bi vsi sedli zopet skupaj, za to mizo, kjer sedi Vendel.« »Nam je tu dobro. Kaj pa, če kakšna prisede k njemu in več ne bo dovolj prostora za vse?« je nadalje dražil Števan. »Kot bi lahko sam ugotovil, Števan, ti sedaj takole povem: ko vas še ni bilo, je že ena sedela pri njem, da veš,« se je izprsila Ilonka. »In sva se lepo pogovarjala, a ne, Vendel? K tebi bi tudi sedla, toda ti se le iz vsakega samo norčuješ.« Ko je Ilonka vse to povedala, sta k Vendlovi mizi takoj sedla Kari in Janoš. Števan je naprej v nastalo situacijo le nemo zrl, potem pa je tudi on prisedel. »Tako, moški! Tako se mi pa vsi dopadete,« je zadovoljno sedaj rekla Ilonka. »A vseeno se ti eden od nas bolj dopade. Toda malo si prepozna, Ilonka. Vendel ti je brcnil čez plot,« je še naprej drezal Števan. Znova je nastala smrtna tišina, tedaj pa je Vendel skočil gor in svoj brizganec potočil Števanu naravnost v obraz. Števan je najprej le belo pogledal, nato pa hotel zagrabiti Vendla za suknjo, da bi ga povlekel čez mizo k sebi, toda Vendel se je hitro izmuznil in zletel skozi vrata. Števan je hotel skočiti za njim, toda Ilonka ga je ujela in ga posadila nazaj za stol. »Ali se vam je zmešalo? Vsak ima pravico svojo srečo iskati. Povejta, če ni tako, Kari in Janoš!« Kari in Janoš sta strahoma gledala v mizo, Števan pa, ki si je s skorjastim robcem brisal obraz, je rekel: »To mu ne bo zastonj, temu petelinu staremu!« »Števan, ne delaj vragolij. In se malo skupaj poberi. Nikomur ti ne boš nič slabega delal, to ti jaz rečem! Lepo se pomiri in na vse skupaj vsi pozabimo. Vendla pa tako in tako več ne bo v gostilno,« je sedaj že z bolj tihim glasom rekla Ilonka. Še je nekaj hotela reči, toda v tistem so se vrata v gostilno znova odprla in Vendel je preko praga potisnil svoje kolo: »Ilonka, pa Kari in Janoš, poglejta mojo gumo, kako lepo je razrezana. Kaj mislite, kdo mi je to naredil,« je jezno govoril. »A to me v grob ne bo spravilo. Toliko si že privarčujem, da si kupim novo gumo. Sploh pa, če več v gostilno ne bom hodil, da bi za brizgance denar razmetaval,« je še dejal, in tako hitro, kot je vstopil, je tudi znova zaloputnil z vrati in odšel. V gostilni je znova zavladala tišina, potem pa se je oglasil Števan: »Ilonka, pačam!« »Je že dobro, Števan. Nihče ni nič dolžan,« je mirno rekla Ilonka in stopila za šank. Dvignili so se tudi moški in vsi trije, eden za drugim, poparjeno odšli. Ilonka je še za njimi malo pogledala, potem pa potisnila glavo v dlani in glasno zajokala. SMRT »Nekam bolj kratek dan je že. Nedolgo nazaj je še za opoldne zvonilo, pa je v gozdu že temno. Še malo suhih vej naberem v samokolnico in potem grem domov. Za danes je bilo dovolj. V drvarnici se že pozna. Če bo zima dolga, mi drva pridejo prav,« se je počasi pogovarjal Vendel, ko je pobiral suhe veje in jih z zlagal v samokolnico. »Zdaj bom peljal že tretjič In potem še jutri in pojutrišnjem, pa bo že lep kup, pripravljen za zimo. Gozd mi je takoj za hišo in nimam daleč po drva. Jutri bi lahko vzel s seboj žago, da bi naredil nekaj debelejših polen, ker te dalj časa gorijo … če kaj debelejšega dam zakurit.« Zadovoljen, ker je dan tako koristno minil, je s samokolnico zavil na dvorišče, toda nemalo se je začudil, ko je za vratci zagledal Karija in Janoša, ki sta ga očitno čakala. »Kaj pa zdaj ta dva hočeta od mene? Mi bosta povzročala težave,« si je v naglici razlagal njun obisk, potem ko se je spomnil včerajšnjega prepira pri Ilonki. Strahoma je odložil samokolnico in se zagledal v njiju. »Bog daj dober dan, Vendel. Priden si, ko se že tako za zimo pripravljaš. Če bo dolga, bomo drva res rabili,« se je prvi oglasil Janoš. »Tudi vama …« »Vendel, midva sva se ti prišla opravičit ... za tisto … včeraj zvečer … v gostilni. Nekaj sva ti prinesla,« je zdaj Kari segel pod suknjič in privlekel na svetlo dve pivi. Vendel je hitro ugotovil, da nista prišla s slabim namenom, zato je z olajšanjem odgovoril: »Ej, Kari pa Janoš, pa kaj to nosita. Pa zakaj govorita kaj takega. Jaz vama nisem ničesar zameril. Vem, da vaju Števan hujska proti meni. Njemu se je svet ustavil. V prejšnjem sistemu je bil glavni, zdaj ga je pa čas povozil. Pa … jezen je tudi zaradi Ilonke, ki me brani pred njim, in tudi zaradi Trezike mu ni po volji. Ne more razumeti, da se brez njega tudi lahko kaj zgodi.« »Ah, zdaj mi je mnogo lažje. Vso noč nisem spal zaradi tega,« je z veseljem odgovoril Kari. »Pridita sem. Sedimo na štore,« je zapovedal Vendel in hitro stopil v klet po še eno pivo. »Bog nas živi,« je rekel Vendel, potem ko so nazdravili s steklenicami. »Vesta, tudi meni je žal, da sem Števanu v obraz vrgel brizganec, a tedaj se več nisem mogel zadržati.« »Ha, ha! To si je tudi iskal. Vendel, ti si vendar prvi, ki se mu je upal upreti. Meni se še zaradi tega sedaj smeji,« je raztegnil škrbinaste zobe Janoš, ko so znova nazdravili. Tako so se prijateljsko pogovarjali še naprej, potem pa je Janoš povedal: »Vendel, še ti morava nekaj povedati. Nekaj žalostnega. Včeraj je umrl Ilonkin mož.« Pogovor je sedaj utihnil. Vsi so začeli gledati v tla. Pred vsemi so se risale slike večerov za njihovo mizo v gostilni, ki so jim bili pravzaprav edino veselje in so zmeraj komaj čakali, da je prišel nov večer. In Ilonkine trepetajoče prsi, ki so silile izza čipkastega roba, ko jim je na mizo postavljala brizgance! Spraševali so se, ali bo sedaj, ko je nastal prepir s Števanom, in zdaj, ko je umrl Ilonkin mož, vsega tega konec? »Ilonka je pri njem veliko pretrpela. Ali mož ji je vseeno bil. Pa otroke imata, čeravno so raztepeni po vsem svetu. Hvala Bogu, da so še pravi čas šli iz tega siromaštva,« je po kratkem času prekinil tišino Kari in skrivoma pogledal proti Vendlu. »Starejša, Ilonka in Pišta, za ta dva ne vem, kako sta pobegnila čez mejo, a najmlajšemu, Kariju, sem na deske naredil srnine tace, da stražarji na meji ne bi opazili, da je nekdo pobegnil čez. Ta je menda v Avstraliji. Ilonka še zdaj dobiva kakšen dolar od njega. Od gostilne tako ali tako ni imela nikoli nobene koristi, ker ji je pokojni vse zapil,« je zdaj govoril Janoš in vprašal Vendla: »Vendel, kaj ti o tem misliš?« »Ja, oba imata prav. Tudi jaz to tako razumem. Ampak medtem ko sta mi te stvari razlagala, sem tudi sam za sebe pogledal malo nazaj. Takih stvari se po navadi spomnimo le takrat, ko je smrt. Tri leta je od tega, odkar mi je umrla moja Ilonka. Delala je v tekstilni tovarni, se ves dan tam zastrup- ljala in naenkrat se je samo posušila. Najinega Pišteka je že dolgo tega vzela tujina, Gizika pa je že tudi pokojna. Nikdar nisem izvedel, kaj se ji je zgodilo. Tri pisma, ki sem jih dobil z Nemškega, je vse, kar je od nje ostalo. Tako, vidita. Tako pa je z mano. Pa tudi z vama ni nič drugače. Na stara leta sta tudi vidva ostala sama. Samo Števan ima še ženo, in enega sina. Čeravno ni nič vreden, vseeno ima nekoga za seboj,« je s povešeno glavo pripovedoval Vendel. »No, Vendel, ti vseeno nisi čisto sam,« je hotel pogovor obrniti Kari. »In kdaj bo pogreb,« je, kot da ne bi slišal Karija, vprašal Vendel. »Jutri ob treh,« se je v tistem od plota zaslišal ženski glas. »A, ti si, Trejzika? Pridi, da tudi tebi prinesem eno pivo iz kleti,« se je razveselil Vendel. »Mi se samo o smrti pogovarjamo. Povej kaj, kako je na tvojem bregu.« Medtem ko je hotel Vendel stopiti v klet, sta se Kari in Janoš dvignila: »Greva. Že bo počasi tema, in zakuriti moram, da za mojo svinjo segrejem repnjek. Hvala lepa, Vendel,« je prijazno dejal Janoš, ko sta s Karijem zavila proti vratcem. »Zdaj sem ti napravila samo sramoto. Nisi jezen zaradi tega?« ga je z žarečimi očmi pogledala Trejza, potem ko sta Kari in Janoš zavila na cesto. »Kaj naj bi bil jezen. Že itak vsi znajo za naju. Pa tudi nikogar to nič ne briga. Drugemu to ne gre v nos, le samo Števanu. A Kari in Janoš sta pa prava prijatelja.« »Nama lahko naredim večerjo? Danes bo gostilna zaprta, in če smem, bi čez noč ostala pri tebi,« je vstala in Vendla pobožala po licih. Kratko je otrpnil, a je tudi on hitro vstal in odgovoril: »Dobro, Trejzika. Jaz tačas v drvarnici razsekam nekaj drv in jih zložim, ti me pa pokliči, ko bo večerja gotova.« Prijel se je za delo, toda ni mu šlo prav dobro od rok. »Danes me ta sekira nikakor ne uboga, ker vse mimo sekam. Kot da bi me kaj mučilo. ‚Danes bo gostilna zaprta,‘ je rekla Trejza. Mogoče mi to ne da miru,« se je spraševal, ko je veje na kratko sekal. K pogrebu ni prišlo veliko ljudi. Dež nikakor ni hotel ponehati in rumeni ilovici se ni bilo mogoče izogniti. Z dežnikov je teklo po suknjičih in vsi so bili radi, da bo pogreba hitro konec. »Tako močno že dolgo časa ni deževalo kot danes. Pokojni je moral zelo žejen umreti,« je Vendel zaslišal eno od žensk, ki so šle za njim. »Kdaj pa sploh on ni bil žejen,« je skoraj glasno rekla druga. Trejza, ki je stala poleg Vendla, ko so krsto spuščali v jamo, je tiho šepnila: »Števana pa ni. In tudi nje in fanta ne.« »Sem si kar mislil, da ga ne bo. Ilonka niti ni ne vem kako žalostna. Pa kaj bi? Zdaj ji bo lažje,« je dodal Janoš, ki je tudi stal ob Vendlu. »Najbrž ne bo kaj dosti žalovala. Gostilna bo najbrž že jutri odprta. Imam prav, Vendel,« se je zraven oglasila Trejza. Najbrž so to slišali tudi drugi, zato ker je naenkrat vse potihnilo. Le mokre grude, ki so jih grobarji z blatnimi lopatami metali v jamo, so po krsti bobnale, kot da bi glas prihajal nekje iz pekla. Premočeni ljudje so zgrbljeno šli proti cesti in zamišljeno drobili korake proti svojim domovom. NOVO ŽIVLJENJE Po treh dneh, potem ko so Ilonkinega moža pokopali, je končno prenehalo deževati. Vendel si v tem deževnem vremenu, ko še niti pes ne bi hotel iti scat ven iz svoje ute, ni vedel kaj začeti. Trejza je tisto noč še spala pri njem, pozneje pa več ni prišla. »Malo se vedri,« si je Vendel povedal, ko je pogledal gor k težkim oblakom, ki so se po dolgem času začeli trgati in s tem napovedovali boljše vreme. »Grem še malo v gozd, da pripeljem še vsaj eno samokolnico drv,« je nadalje razmišljal. Delo mu je dobro šlo od rok. Ravnokar je začel žagati že drugi suhi bor, ko je med drevesi zagledal Trejzo, ki je prihajala k njemu. »Prišla sem ti pomagat, če ne boš imel nič proti.« »Dobro, dobro, Trejzika, dvema bo lažje. Sem že mislil, da sem se ti kaj zameril, ko te ni bilo tako dolgo naokoli.« »Po tem slabem vremenu se mi ni dalo od hiše. Pa mogoče ti tudi ne bi bilo prav, če bi ti bila zmeraj napoti,« mu je še rekla, toda Vendel je vseeno takoj zaslutil, da jo še nekaj muči. »Glej, samokolnica je že polna. Lahko greva domov,« je takoj odvrnil, kot da ne bi slišal, kaj mu je hotela povedati. »Čakaj malo, Vendel! Nekaj bi ti še rada povedala.« Prijela ga je za roke in ga narahlo potegnila k sebi: »Glej, Vendel, zdaj ti bom nekaj povedala. Kar koli mi boš na to odgovoril, ti ne bom zamerila. In bi bila rada, da bi se še naprej spoštovala, ker tako dobre duše nima nihče kot ti. Kar koli se bo potem, ko ti bom to rekla, naprej godilo, bom vse z razumevanjem vzela k sebi. Midva si več nisva povsem tuja … po tistem, kar se je med nama godilo. Zato sem mislila …« Ob tem je naenkrat nehala govoriti in Vendel je začutil, da ji bo sedaj beseda težje šla, zato jo je stisnil k sebi in dejal: »Kaj si mislila, Trejzika? Povej! Pred mano lahko vse poveš.« Trejza se je še bolj privila k njemu in na rokah je začutil njene vroče solze. Potem se mu je pa zazrla v oči in boječe rekla: »Vendel, jaz bi se rada priselila k tebi. Vem, da mene nimaš tako rad kot Ilonko, in zdaj, ko ji je umrl mož, bo prosta …« je naenkrat prenehala in začela hlipati kot otrok. Vendel je stal kot v zemljo vkopana soha. V glavi se mu je v nekaj sekundah zavrtelo na stotine slik in tudi nedoločne predstave o tem, kako bi potem njegovo življenje teklo dalje. Slike so skakale od Trejze do Ilonke, in od gostilne do postelje, kjer sta s Trejzo že večkrat skupaj spala, in kaj bo z njeno hišo … Najbrž je že minilo precej časa, ko se je Vendel vseeno premaknil. Trejzo je rahlo odrinil, ji stisnil obe roki in se zagledal v njene od solz krvave oči: »Draga moja Trejzika, ne zameri, da nisem mogel takoj priti k sebi. Vse to je prišlo tako hitro, da nisem mogel vsega takoj razumeti. Sto novih stvari se mi je moralo v glavi najprej odvrteti. Veš, tudi jaz mislim, da bi midva teh nekaj let, kolikor nama jih bo še Bog dal, morala živeti skupaj in si na stara leta pomagati. Čeravno bi si o tem morala najbrž še kaj povedati, bi vseeno rad, da se to zgodi še pred zimo.« Trejza je skočila k njemu in znova začela jokati. Solze so sedaj začele teči tudi Vendlu. »Vendel, ti si zlati človek! Tako sem srečna. In še nekaj ti povem: s prijatelji boš lahko šel v gostilno, kadar koli boš hotel. Mogoče bom šla kdaj tudi jaz. Samo da bom lahko do konca svojega življenja pri tebi. Tako rada te imam!« Samokolnica je bila hitro doma. Trejza je šla v kuhinjo pripravljat večerjo, Vendel pa je začel metati drva pod streho. Šele zdaj je začel zares razumevati, kakšne velike reči se mu sedaj dogajajo. Po eni strani se mu je zdelo lepo, da bo Trejza pri njem, in tudi dobro bo, če zboli, da bo nekdo za njega skrbel, po drugi strani pa je začutil, da se bo v njegovem življenju marsikaj spremenilo. Najbolj pa ga začelo gristi, kaj bo na to rekla Ilonka. Za prijatelje ga ni toliko skrbelo: Kari in Janoš sta do njega itak zelo prijazna, za Števana pa ga več ni briga, si je mislil. »V gostilno k Ilonki boš lahko šel s prijatelji kot vedno. Mogoče bom tudi jaz kdaj šla s teboj,« so se mu znova zavrtele Trejzine besede. »Dobro, da ji nisem odpovedal. Zdaj je srečna in tudi meni bo lažje. Na novo življenje se bom pač moral navaditi, če želim, da bo med nama vse v redu. Toda kako bo to sedaj v gostilni izgledalo? Sploh, če bo Trejza šla z menoj,« si je še mrmral. »Večerja bo takoj gotova. Le po kuhinji še malo pospravim,« je s stopnic glasno rekla Trejza. »Vendel, prvič sediva za mizo kot par. Meni je tako lepo. Nekaj mi povej, Vendel,« je rekla, ko sta začela s krožnika zajemati prežganko in zraven grizljati vsak svoj kos kruha. »Ja, Trejzika! Meni je tudi lepo. Toda na to se moram še privaditi. In skrbi me, kaj bo sedaj s tvojim domom in z vsem drugim.« »O tem zdaj ne bova razmišljala. Če se bova razumela, bova rešila vse težave. Vendel, če si za to, greva v gostilno. Ilonka bo imela že danes odprto.« Vendlu je žlica obstala na pol poti in prežganka se je razlila po mizi. Najprej ni vedel, kaj se je sedaj zgodilo, potem pa je hitro ugotovil, da se mora pobrati skupaj, zato je žlico dal nazaj v krožnik in pogledal v Trejzine oči: »Misliš, da bi bilo to pametno? Če pa hočeš, pa greva. Samo še večerjo pojejva.« Gostilna je bila prazna. Le za njihovo mizo sta sedela Kari in Janoš. In Ilonka je v črnem stala za šankom. »Bog daj dober večer! A, moja prijatelja sta že tukaj!« »Malo sva prišla naokoli, da nama ne bo doma dolgčas,« je dodala Trezika. »Bog daj! Sedita. Števana ni,« sta kot eden odgovorila Kari in Janoš. »Kaj boš, Trejza,« se je oglasila tudi Ilonka, ko je Vendlu prinesla brizganec. »Meni eno pivo. Nekam žejna sem. Prežganko sem nama skuhala. In težko sva v gozdu žagala drva. Zdaj, ko je zima vse bliže, nama drva prav pridejo.« Trejzin govor je vse iznenadil. Ilonka je na mizo postavila pivo in kozarec in se hitro vrnila za šank. Nastopila je tišina, le stara ura na steni je še glasno odštevala čas. Po kratkem zatišju se je vseeno oglasil Janoš: »Ja, Trejza, drva bodo prišla prav. Jaz pa moram sam skrbeti za to. Kot Vendel do zdaj. Ni tako, Vendel?« Vendla je Janoš dobro zadel. Ni vedel, kaj naj odgovori, a se je v tistem oglasila Trezika: »Janoš, če boš hotel, ti midva z drvmi pomoreva. Dobro?« Prijela je Vendla za roko in pogledala proti Ilonki. Ženske oči so se srečale. To ni ušlo Vendlu in želel si je le hitro oditi. ZDAJ BO VSE DRUGAČE Včerajšnji večer, ko sta s Trejzo prvič šla skupaj v gostilno, Vendlu ni hotel nikakor iz glave. Mislil je, da bo potem, ko so se srečale Ilonkine in Trejzine oči, padel skupaj. »Takšne elektrike ni. Kot bliski so med njima letele iskre tistih nekaj hipov, ko so se srečale. Ah, močne so ženske oči, ko tako udarijo skupaj! Tako me je mrazilo po hrbtu, da sem povsem otrdel,« si je Vendel odpiral slike tega večera v gostilni. »Kaj blodim po tem dvorišču; kot kokoš, ki ima poškodovano perut,« se je jezil sam na sebe. »Še sreča, da je Ilonka hitro popustila in se umaknila. Zmeraj je morala popuščati drugim, čeravno je na zunaj izgledala zelo močno. Toda njena duša je tako mehka kot moja,« si je še naprej mrmral. »Vendel, zajtrk je na mizi,« je Vendla ustavilo Trejzino klicanje s praga. »Nekaj dobrega sem nama naredila, zato ker bo to najin prvi zajtrk, odkar sva začela živeti skupaj. Pridi, no!« »Tako! Zdaj bo vse drugače. Moj mir je od danes dalje mrtev,« je Vendel včerajšnje slike stresel s sebe. Z mize so se kadile nabrekle klobase, in kava je dišala sem od štedilnika. »Bog daj, da bi lahko še mnoga leta tako lepo sedela za mizo. Kaj praviš na to, Vendel?« ga je milo pogledala Trejza. »Bog daj, da bi bilo tako. Kdaj pa si te dobrote nakupila?« »Takrat, ko si ti po dvorišču hodil sem in tja, sem skočila v Ilonkino trgovino. Vse je imela, kar sem prosila. V naši vasi sploh ni treba boljše trgovine,« je tolmačila Trejza. »In kako prijazna je bila,« je na koncu še dodala. Vendel je le poslušal in ni mu ušlo, s kakšnim poudarkom je povedala zadnje besede. »Srečna je. Hvala Bogu. Zdaj je že prepričana, da je Ilonko prehitela. Nikdar si nisem mogel niti misliti, da se bo za mene kakšna ženska potegovala. Zdaj, na stara leta …« »Vendel, jej in ne brundaj! Ti je zajtrk všeč? Si srečen?« »Ja, zelo je dober. Pa kako naj ne bi bil srečen, ko si pa vse tako lepo uredila po hiši. Že si nama vse očistila in pospravila. Zdaj hodim tako čist in urejen kot gospod, najina hiša je pa tako lepa kot kakšna gosposka.« »To si tako lepo povedal. Najrajši bi se zdaj takoj k tebi stisnila. Znaš …« Tedaj so se odprla vrata in v kuhinjo je stopil Števan: »Bog blagoslovi, ko sta ravno pri zajtrku … če lahko stopim noter.« Vendlove In Trejzine oči so se srečale. V njenih očeh je opazil strah. Takoj mu je nekaj reklo, da jo mora obraniti, in tudi njemu ni bilo vseeno. Vsak v vasi je vedel, da je v prejšnjih časih bil glavni in se ga je tudi vsak bal. Nihče ni nikdar niti pomislil, da bi mu kdaj kaj oporekal. Mogoče mu ni všeč, da se je Trejza priselila k njemu, je pomislil. »Najbrž ni pozabil, da sem mu v obraz zalučal kozarec … pred Ilonko. Smrtni strup mu je takrat potegnil navzkriž obraz, v takšno sramoto sem ga spravil. Niti ni prišel na pogreb, ko smo pokapali Ilonkinega moža. A časi so zdaj že drugačni, čeprav je tisti strah še zmeraj pod kožo. Toda zdaj moram biti pred Trejzo močan,« si je v glavi nelagodno obračal spomine. »Hvala lepa, Števan. Zares nisva pričakovala, da boš prišel k nama. Toda … sedi in nama povej kaj novega,« je Vendel potegnil izpod mize stol. »Vendel, jaz te prosim, da mi oprostiš, ker sem te zmeraj kaj dražil in da sva se vmes tudi kaj skregala. Zdaj so drugi časi in dobro je, če se med seboj razumemo. Leta hitro letijo. Nikdar ne vemo, kdaj katerega pokličejo na drugi svet,« je brez oklevanja povedal Števan in sedel na ponujeni stol. Vendel je najprej pogledal proti Trejzi, in ko je opazil, da se je tudi ona znebila prvega strahu, je dejal glasno: »Števan, tudi jaz bom vesel, če se pobotava, čeravno se med nama ni zgodilo nič kaj hudega. Ja, Števan, zdaj so drugi časi.« Trejza je vse dobro razumela, kaj je hotel med vrsticami še povedati Vendel, zato se je tudi ona oglasila: »Števan, tudi jaz bom vesela, da med vama več ne bo prepira. Sedaj, ko sva začela z Vendlom živeti skupaj, več za to sploh ne bo potrebe. Pa tudi Ilonka bo sedaj lahko bolj mirno živela, ko je ovdovela.« Z zadnjimi besedami je med njiju udarila kot strela. Oba sta se spogledala in videlo se je, da so se stare zamere znova odprle. Po kratki tišini se je oglasil Števan: »Če sem prav razumel, smo se za začetek sporazumeli. Hvala obema za tako razumevanje. Trejza, Vendel je lahko srečen, da si je tako žensko, kot si ti, na stara leta pripeljal k hiši. Če vama ne bo odveč, vaju oba povabim zvečer v Ilonkino gostilno. Tudi Janoš in Kari prideta. Sem jima že povedal. Vse, kar bomo zvečer pili, plačam jaz,« je vstal in takoj odšel. »Dobro, da je Števan hitro odšel. Nisem se počutila prijetno, ko je prišel. Če ti je prav, bova vseeno šla zvečer v gostilno. Naj plača in tudi z onima se bomo kaj pogovarjali. Zdaj pa pojejva zajtrk. Upam, da naju jutri pri zajtrku nihče ne bo zopet motil.« Tisti večer so vsi prišli na isto uro. »Dober večer,« so vsi eden za drugim pozdravljali, in ko so vstopali v gostilno, so takoj vsi opazili, da za šankom ni Ilonke, ampak neka neznana ženska. »Dober večer, kaj lahko prinesem?« je k mizi pristopila nova natakarica, ko so vsi posedli na svoje stole. Na to vprašanje niso bili pripravljeni, zato ker je Ilonka brez vprašanja znala vse prinesti. Vsi so se samo gledali, in vmes pogledovali še novo žensko, potem pa se je vseeno prvi oglasil Števan: »Za nas brizgance, Trejzi pa pivo. Nismo vas še videli v naši vasi. Ilonke pa ne bo?« »Jaz sem iz mesta. Ilonkina rodbina po očetu. Ta teden ima dopust in jo sedaj za nekaj dni zamenjujem. Potem ji pa bo najbrž že bolje,« se je obrnila in odšla za šank. »Torej je Ilonka zbolela,« je tišino prekinil Števan. »Zdaj bo tudi tukaj vse drugače.« »Čudno je, da je ni. Danes zjutraj sem bila v trgovini, ko sem nama kupila nekaj parov klobas, pa nisem opazila, da bi ji bilo kaj. Ja, no! Vsakega kakšna bolezen najde … ko niti najmanj ne pričakuješ,« je veselo tolmačila Trejza in ob tem gledala proti Vendlu. A Vendel se ni niti premaknil, zato je znova začela: »Ah, Števan, kaj naj bi bilo drugače? Teh nekaj kozarcev zna vsak na mizo prinesti. Ni tako, Vendel?« je zdaj dala svojo roko na njegovo. »Zdaj je zmagala,« so mu skakale iskre po glavi, toda na njeno vprašanje ni odgovoril. Se je pa oglasil Kari: »Trejza, ni vse tako, kot ti praviš. Na Ilonko smo se vsi navadili in z nami je bila tako prijazna. No, Števan, tudi ti nekaj povej!« A Števan se ni oglasil. Gledal je v mizo in tudi nobeden od drugih se več ni oglasil. Vsak je svoje hitro popil in nikomur niti na misel ni prišlo, da bi naročil še eno. Ko je Števan plačal, so se vsi dvignili, le Trejza, ki je šla zadnja, je še rekla proti šanku: »Dobro, da ste prišli! Da bo malo več miru v tej gostilni. Pa lahko noč … gospa!« NA KONCU JE ZMERAJ KONEC »Vendel, lahko bi imela več kokoši. Nekam so nehale nesti. Ti si mojster in bi lahko naredil lep kokošnjak, da bi jih lahko ponoči imela zaprte. Pa močno ograjo, da bi se lahko podnevi brez skrbi po trati pasle. Tako in tako veš, da je v tem zaraščenem svetu veliko lisic. Včeraj sem s sedela prinesla le štiri jajca,« je žlobudrala Trejza, ko je Vendlu na krožnik devala ocvrta jajca in šunko. »Ja, Trejzika, res diši po šunki. Dobro nama kuhaš. Kaj si rekla?« »Ah, Vendel! Od kokoši sem govorila. Da bi jih lahko imela več, zdaj ko sva dva.« »Ta kupljena šunka ni kot domača. Ko smo še svinjo klali, smo dobre šunke delali in jih dimili. A to je zdaj že vse mimo,« je, ne da bi se oziral na to, kaj mu je govorila Trejza, dalje svoje razpravljal. Takšno šunko imajo tukaj v trgovini? Saj je skoraj ista, kot da bi bila klobasa.« »Ja, tukaj sem jo kupila. Ta nova ima zdaj čez gostilno in trgovino. Dobro skrbi za vse. Vse kaj takega ima na zalogi, kar tukaj pri nas rabimo. Včeraj sem kupila to šunko in je še zmeraj tako sveža, kot da bi bila prav zdaj iz papirja odmotana. Škoda, da bo imela samo še ta mesec odprto, potem pa zapre. Ilonka več ne bo delala, ker je v bolnici. Ženske so rekle, da je zelo bolna. Potem bo potrebno po vsako vžigalico in po vsak kos kruha v mesto iti.« »A tak? Ja, no. Vsemu je nekoč konec,« je ob tem mrmral Vendel in z vilicami brkljal po krožniku. Ko sta zajtrk opravila, se je Vendel hitro začel oblačiti v novo obleko. »Vendel, kam pa zdaj ti greš,« ga je na pragu zagledala Trejza sem iz drvarnice. »Grem v mesto. Na banko. Moram po svojih računih pogledati, ker se mi zdi, da so mi nekam preveč odtegnili. In še neki davek moram plačati,« je hitro odgovoril in tudi stopil hitro skozi vratca na cesto. »Čakaj, Vendel! Grem s teboj. Tudi jaz moram v mestu nekaj kupiti. Takoj sem …« Vendel več ni slišal, kaj je za njim kričala, le z dolgimi koraki je stopal proti postaji. Prvi je bil tam. Potem sta prišla še Kari in Janoš. »Vendel, ti tudi v mesto? Dobro, da bomo šli skupaj,« sta kot eden rekla. »In kaj bosta vidva v mestu?« je bolj iz navade vprašal Vendel. »Ilonki greva rože kupit. Zmeraj smo vsi k njej v gostilno hodili. Bili smo kot prijatelji in se spodobi. A, sirota, kako hitro je preminila,« je razložil Janoš. Vendel je najprej z velikimi očmi pogledal Janoša, potem pa s tankim glasom vprašal: »Kaj praviš? Ilonka je umrla?« »Kaj ne veš?« se je zdaj oglasil Kari. »Včeraj zjutraj je spustila dušo, Bog ji daj miren počitek,« se je še pokrižal. Vendel je gledal v tla in zdelo se mu je, kot da bi kamenčki, ki so ležali raztrošeni po prašni cesti, začeli letati kot kakšna kolesca in v pesku risati na stotero krogov. »Vendel, tebi je tudi težko za Ilonko. Res se spodobi, da ji vsak da na grob eden šopek,« je dalje govoril Janoš. »Povej, Vendel, če ni tako! Tebe je še imela najraje.« Vendel več Janoša ni razumel, kaj je ta govoril. Zdelo se mu je, kot da bi kdo iz goste megle z lučjo medlo svetil in z njo mahal. Naenkrat se je obrnil in začel teči proti domu. Prijatelja sta za njim začudeno gledala, Vendel pa je zakričal nazaj: »Moram domov, ker sem doma pozabil denarnico.« »Pridi nazaj! Midva ti za rože dava. Potem že vrneš. Avtobus boš zamudil,« sta kričala za njim, toda Vendel več tega ni slišal. Vmes se mu je še zazdelo, kot da proti njemu stopa Števan, a tega niti ni opazil, le mimo je stekel. Ko je s ceste zavil na domačo pot, je še slišal, kako je na postaji zacvilil avtobus, ko je šofer zavrl, potem pa skočil skozi plot in se na postelji zakopal v odejo. »Vendel, kaj pa zdaj to delaš,« je za njim v kuhinjo prišla Trezika. »Si zamudil avtobus? In sleci se, če ti ni dobro in si tako spočij,« ga je hotela potegniti izpod odeje. Ker se Vendel ni niti premaknil, mu je še rekla: »Lipov čaj ti skuham, in ti bo bolje.« Ko je na štedilnik dala vodo za čaj, je rekla: »Na pokopališču je zvonilo. Najbrž je zopet kdo umrl.« Sedaj se je Vendel premaknil in tiho dejal: »Na koncu je zmeraj konec.« Trejza ga je še sem od štedilnika začudeno pogledala in še videla, kako se mu je glava nagnila postrani, potem se pa več ni premaknil. Jožek in njegov dedek 1. »Dober dan, dedek,« je glasno vzkliknil še skozi na pol zaprta vrata Jožek in potisnil potno glavo v zatohli prostor. V nos mu je udaril neprijeten vonj po postanem zraku človeka, ki se povečini zadržuje v postelji. Pogled mu je zaokrožil po krožnikih, posodah in steklenicah, ki so čakali na mizi in na kredenci in v katerih so bili ostanki postane hrane. Po tleh je ležalo nekaj umazanih kosov obleke in nogavic, v štedilniku pa je že ugašalo zadnje poleno, čeprav jih je nekaj razmetanih ležalo pod njim. »Bog daj tudi tebi! Pridi bliže, da te malo pogladim po laseh in da te bližje pogledam,« je veselo odvrnil dedek in se stokajoče dvignil na postelji proti svojemu vnuku. Kosmati obraz se mu je ob njegovem nenadnem obisku razpotegnil v nepričakovano zadovoljstvo. »Dedek, zakaj pa ne greš na sonce? Že nekaj dni tako lepo sije, pa sneg je tudi že pobralo. Si videl zvončke na vrtu za zidom? Jaz sem jih opazil s ceste. Mislil sem, da te najdem na trnacu na tvoji klopi. Če bi se malo bolj oblekel, bi …« »Saj sem hotel,« ga je prekinil dedek, »pa me to pomlad noge tako močno bolijo. Sploh si jih ne morem ogreti. Niti v postelji ne. Vrzi te cunje na tla, pa sedi!« Jožek je pogledal malo naokoli: vsepovsod velik nered. Že je hotel o tem nekaj povedati, pa mu je neznana sila nedorečeno misel zaustavila v grlu. Dedkove hlače je vrgel na posteljo, brisačo pa obesil na žebelj, ki je bil zabit v steno. Tam je že visel dedkov predpasnik. Nikakor se ni mogel otresti vprašanja, zakaj dedka ni vsaj opozoril na velik nered in zapuščenost njegovega samotnega bivališča. »Kaj mi je zaustavilo besedo?« je tiho zamomljal. Palec in kazalec sta se še dotikala žeblja v steni, ko mu je, kot da bi po njem skozi telo priletela elektrika, šinilo vroče in strašno spoznanje. Krivda! To so bili moreči trenutki. V delčku sekunde so se v podzavesti odigrali prizori: zapuščena dedkova hiša, v kateri živi sam že nekaj let, oče in mati, ki se pehata v službi, njihova urejena hiša v dolini oni kraj hriba, domača bleščeča kuhinja, opremljena z novim pohištvom in raznimi gospodinjskimi aparati, dnevna soba, kjer se hodi le s platnenimi copati … Tukaj pa drug svet! Kako to, da tega že prej ni opazil? Je bil premlad, nezrel? S svojim življenjem je bil vedno zadovoljen. V varnem starševskem zavetju se je počutil srečnega; pravzaprav kakšnega drugega čustva ni poznal. Lani, za deseti rojstni dan, je dobil računalnik. V resnici je v glavnem dobil vse, kar so njegovi sošolci imeli. Nikdar ni zahteval veliko. Nekako je čutil, da niti tega od staršev ne more zahtevati in da do tega nima pravice. Iz pogovorov med mamo in očetom je podzavestno slutil, da denar težko zaslužita in da garata v službi, pa še po njej, in da je njuno garanje namenjeno prav njemu, njunemu edinemu otroku. Slike so švigale z astronomsko hitrostjo. Pravzaprav je bilo vse v redu … Le nekje v njegovi notranjosti se je sedaj pojavil neznan občutek: kot da bi morda iz nečesa bil, kot da bi nekaj izžareval, vendar si ga ni bilo mogoče predstavljati v nobeni obliki. Ali je to občutek krivde? Prsti so končali z obešanjem brisače na žebelj in roka mu je začela padati k telesu, ko se je oglasil dedek: »Malo je razmetano. Že včeraj sem mislil malo pospraviti in pomiti krožnike, pa se mi ni dalo. Saj bi lahko, ker še zmeraj lahko hodim. Toda komu naj pospravljam? Sebi? Drva si prinesem, malo stopim ven, pa nazaj v posteljo. Ti, ki me največkrat prideš pogledat, si že navajen, poštar pa tudi. Le kadar slutim, da pride Trezika, tvoja mama, malo pospravim, ker me zmeraj okara, da ne smem biti tako zanemarjen. Ko mi prinese oprano perilo in obleko, mi zmeraj naroči, da se moram pogosteje preoblačiti, ker da ima pralni stroj in da naj ji ne delam sramote, ker mi s tvojim očetom vse potrebno pripravita.« Jožek ga pravzaprav ni slišal, kajti sedaj ga je grizlo nekaj drugega: kako je dedek slutil, kaj se je zgodilo v njem? Hitro je hotel potisniti svoje misli v kot in vprašal dedka: »Dedek, kaj si danes delal?« »Pravzaprav nič. Kot vsak dan. Poslušal sem radio in malo bral ta neumni časopis. Po zajtrku sem bral Sveto pismo, vendar se mi je kmalu zadremalo. Veš, ponoči nekako nisem mogel spati, pa mi je menda kakšna ura spanja manjkala. Toda to te ni nikoli zanimalo, zato …« »Zanima me! Dedek, preberi mi, kaj si bral!« Ni se zavedel, da je nenadoma pred njim vstala slika njegove pobarvane razredničarke. Čeprav je bil odličen učenec in ga je zmeraj hvalila staršem, tako da sta starša s ponosom hodila na roditeljske sestanke in uživala, ko so ju z zavistjo opazovali starši njegovih sošolcev, je pravzaprav ni nikoli maral. Večkrat jo je opazoval, kako je s svojim razpetim plaščem širila prostor na hodniku in vsake toliko časa vrgla bolno bele lase nazaj. Zmeraj se mu je zdelo, kako uživa v svoji moči nad okolico. Predvsem pa ga je begal njen zlagano prijazni nasmeh. Tega ni bilo mogoče spregledati … Toda zakaj je vstala sedaj ta slika? Seveda! Dedek ga bo obranil pred njeno podobo. To je bilo tisto! V trenutku mu je bilo vse jasno. V šoli so govorili o vsem drugem, samo o tem ne. V podzavesti je slutil, da je ta oseba podoba tega, kar dedek ni. Nit ljubezni, ki je do zdaj ni poznal, se je razpotegnila med njim in dedkom kot električna žica, ki pretaka energijo od droga do droga. Zato je povedal, naj mu dedek prebere iz Svetega pisma! Dedek je vzel izpod vzglavnika debelo knjigo. Sedel je na rob postelje in dejal: »Jožek, sedi tukaj ob meni!« Šele sedaj je opazil, da še zmeraj stoji. Na njegovi postelji še ni nikdar sedel, ker je zmeraj imel občutek neznanega nelagodja. Čudil se je, da sedaj tega ni občutil in se je kot magnet prilepil na blazino dedkove postelje. »No, pa poslušaj,« je dejal dedek, ko je odprl Sveto pismo. »Če te bo res zanimalo, boš tudi razumel,« je dejal s kančkom očitka. »Takole piše: Tedaj sem mislil izliti svoj srd nanje in stresti jezo nanje sredi egiptovske dežele. Pa sem storil drugače – zaradi svojega imena, da se ne bi skrunilo v očeh narodov, sredi katerih so bili, in pred očmi katerih sem se jim dal spoznati, ko sem jih izpeljal iz egiptovske dežele. Izpeljal sem jih torej iz egiptovske dežele in jih pripeljal v puščavo …« V tem trenutku je besede prerezal Jožkov žepni telefon. »Mama kliče. Halo! … Takoj pridem … v redu je … nič ne rabi … da, mama … adijo.« »Drugič bova še kaj več prebrala, če boš hotel,« je mirno dejal dedek. »Dedek, kaj pa si pravzaprav prebral?« »Veliko stvari se da iz tega razumeti. Jaz sem si to razlagal danes takole: čeprav je človek mnogokrat na koga jezen, mora najti moč, da se zadrži, kajti tako je lažje priti do cilja. Pa še nekaj bolj pomembnega sem iz tega razumel. Čeprav so šli iz Egipta v puščavo, kjer ni vode in ne hrane, vseeno so se rešili suženjstva in postali svobodni.« »Dedek, tudi sam sem nekako takole mislil. Jaz sem ujet v šoli, mama in ata sta ujeta v svojih službah, ti si pa tukaj svoboden – sredi puščave. Zdaj pa moram iti.« »Jožek, danes sem tako srečen. Tako lepega dne že dolgo nisem imel.« Izraz hvaležnosti na dedkovem obrazu je bil tako težak, da Jožek več ni zdržal. Skočil je skozi vrata, da dedek ne bi opazil solz, ki so mu začele vreti iz oči in se pognal na kolo. Oster pomladni veter je trosil njegove solze po dedkovem ogradu, od koder so se mu priklanjali prvi pomladni zvončki. 2. »Dober dan, dedek! Si še zmeraj v postelji?« je hitro izstrelil Jožek, ko je porinil svojo kuštravo glavo skozi vrata. Danes ni bilo šole, ker je bila sobota in k dedku se je namenil bolj zgo- daj. Pravzaprav ga je poslala mama … »in vprašaj, če kaj rabi« … »Že sem mislil vstati, pa me je malo zadržalo v križu. Ta mraz letos ne poneha, pa me večkrat kaj zdeluje. Po tem južnem se mi je naselilo v križ. Komaj čakam, da bo sonce dobilo moč in se bodo moje kosti malo pogrele. Vesel sem, da te spet vidim. Zdaj se mi sploh ne ljubi s postelje, ko si prišel po dolgem času. Danes je osemnajsti dan, kar te ni bilo. Daj, sedi na posteljo!« »Kako pa tako točno veš, dedek, koliko časa me ni bilo? Meni se sploh ni zdelo tako dolgo.« »Seveda ne! Ti moraš vsak dan v šolo, pa čas hitro mine. Jaz in moj radio pa ure zelo počasi štejeva. Malo mi povej, kaj je novega v dolini. Pa v šoli. Ti učenje gre? Učiteljica z očali je še zmeraj tako zaletava? Tvoja mama je bila prejšnji teden in mi je vse nakupila, tako da zdaj nič ne rabim! V zamrzovalniku imam še tudi dovolj kruha.« Kako lahko dedek vse to ugane, ko mu pa o vsem tem nisem nič povedal? Ve, da ga je mama poslala, in celo ve, kaj je rekla, preden mu je naročila iti na pot. »Mama najbrž pospravlja in se podi s sesalcem po preprogah, ata je pa v svojem vinogradu.« Vzelo mu je sapo. Kako ve, kaj delata; njegova hči in njegov zet? »Da,« je kratko odgovoril. Misli so še preskakovale, ko mu je pogled že begal po kuhinji, ki je bila hkrati tudi spalnica …da ni treba čez zimo kuriti v dveh prostorih … kot se ni nikdar dal prepričati dedek. Oči so se ustavile na čistih zavesah, na tleh ni bilo kosov oblek in izpod postelje ni smrdela nočna posoda. »Zdelo se mi je, da danes prideš in sem se malo potrudil. Zadnjič, ko je tvoja mama prinesla sveže zavese, mi je naročila, naj ne bom tako zanemarjen … predvsem zaradi Jožeka, ki je že velik … kot je rekla, da bi bolj delovalo.« Dedek ga je zopet osupnil. Zdelo se mu je, da mu bere misli. Kako ve, če pa nikamor ne gre, razen malo po dvorišču? »Ali bom tudi jaz vse vedel, ko bom tako star?« mu je preletelo misli. »Ko boš velik, in Bog daj, da bi doživel taka leta kot jaz, boš tudi marsikaj razumel, da ti ne bo treba vprašati. Veš, niti dobro ne vem, kdaj so ta leta minila. Še se spominjam, kako sem kot fantič pasel na vajetih dve kravi, pa potem delo na njivah in v hlevu, pa v vojno, pa zopet nazaj na kmetijo in že sem pravzaprav svoje tuzemsko življenje končal. Le še malo, pa me boste pospremili na zadnjo pot. Sicer sem pa dovolj živel. Z Marico, tvojo babico, sva garala vse življenje. Še nekaj zemlje sva dokupila, danes je pa to najino garanje tvojima staršema samo v napoto. Moja Duga njiva, najlepši kos zemlje, je že najbrž povsem zarasla. Nazadnje sem bil tam pred tremi leti. Oh, Bog, kako čas teče! Danes mi je točno osemdeset let.« Jožka je streslo. Slike, ki so se risale kot na filmu, čeprav jih je dedek metal tako skopo, da je bilo potrebno imeti kar nekaj domišljije, da je iz njih kaj nastalo, so se ob dedkovih zadnjih besedah stopile v brezoblično ledeno gmoto. Po hrbtu mu je švignila mrzla sraga in mu ohromila telo. »Dedek, ti torej imaš danes …« »Naj te to nič ne vznemirja in naj ti ne bo nerodno. Pravzaprav sem sam neumen, da sem moral to izklepetati. Starost pač opravi svoje. Vi imate svoje, hitro življenje. Zdi se mi, da vam bo minilo še hitreje, kot je meni. Srčno upam, da se nekoč zopet srečamo v nebesih. Tako ste vsi marljivi, da drugače ne more biti. Hvala Bogu, da je tako. Srečen sem, ker vem, da nisem zastonj živel.« Jožek je že hotel dedku podati roko in mu čestitati za rojstni dan, vendar je takoj ugotovil, da bi to sedaj bilo sila neumno, pa tudi sram ga je bilo tako zelo, da bi najraje zbežal. Jeza, ki se je v naslednjem trenutku rodila iz prejšnjega silnega sramu, je sedaj preskakovala z njega na mamo, ki ne pozabi nobenega rojstnega dneva sodelavk, pa zopet na očeta in zopet na njega … »Jožek, ti veš, kakšen praznik prihaja v teh pomladnih dneh?« ga je dedek zopet postavil v ravnotežje. Misli so mu plitvo letale po vseh možnih datumih. Neverjetno, kako so ga dedkove mirne besede postavile zopet na noge. Ni se mogel spomniti in … »Naj ti pomagam! Delali boste remenke!« »Ja, dedek! Mama je že kupila barve in slikice. Barvali jih bomo. Takrat smo vsi skupaj!« Malo je postal, saj je vedel, da dedka pravzaprav ne bo poleg. Odrinil je grenko misel in bolj veselo dejal: »V nedeljo gremo potem v cerkev!« Zopet so mu misli postale, kot da bi tu še nekaj bilo … »Zakaj se pa ta praznik praznuje?« »Kaj vam v šoli tudi niso ničesar povedali? Saj je to vendar v današnjih časih tudi državni praznik! No, šel boš k verouku, ker po toliko letih staršev zaradi tega več ni tako strah, pa boš tam kaj slišal.« »Bela učiteljica z očali je le rekla, da je že itak premalo dni pouka, pa še neki velikonočni ponedeljek je vmes. Kdaj se bomo kaj naučili, je še rekla. Zdi se mi, da tudi ona ne ve.« »Daj sem Sveto pismo, pa bova iz njega poiskala.« Dedek je vajeno vzel v roke že precej načeto knjigo, malo po njej polistal, da se je takoj videlo, kako vešč je z njo in začel počasi brati: »Jezusovo vstajenje. Ko je minila sobota, so Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, in Salóma kupile dišav, da bi ga šle mazilit. Prvi dan tedna so šle h grobu navsezgodaj, ko je sonce vzšlo. Med seboj so govorile: ‚Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?‘ Ko pa so se ozrle tja, so videle, da je kamen odvaljen; in bil je zelo velik. Stopile so v grob in zagledale mladeniča, ki je sedel na desni strani, ogrnjen z belim oblačilom, in so se zelo začudile. On pa jim je rekel: ‚Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili. Toda pojdite in povejte njegovim učencem in Petru: Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel.‘ Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« »Zdaj vem. Lani sem slišal v cerkvi. Na ta dan je Jezus vstal od mrtvih,« je vzneseno rekel Jožek. »In je potem šel v nebesa. Tja, kjer se bomo tudi mi srečali po smrti.« Dedek se je zasmejal: »Tako mi kristjani upamo in verujemo. Ko boš malo starejši, si boš lahko Sveto pismo prebiral tudi sam. Zelo bister fant si. Ponosen sem nate, ko o vsem tako globoko premišljuješ.« Jožek je bil vznemirjen. Danes se je pri dedku zopet tako veliko zgodilo. V notranjosti mu je kljuvalo. Ta velika sramota: »Nikdar več ne bom pozabil na dedkov rojstni dan. Kako bi mu vsaj malo lahko pokazal svojo hvaležnost?« V trenutku je skočil s postelje, poljubil dedka na čelo in se zagnal skozi vrata. Kolo je poskakovalo po hribu navzdol kot noro in neprestano ponavljalo: »Letos bomo vzeli dedka v cerkev, letos bomo vzeli dedka v cerkev, letos …« 3. »Dedek, prinesel sem ti pokazat šolsko spričevalo. Učiteljica me je pohvalila in rekla, da je ponosna na tako pridne učence, kot sem jaz,« je skozi priprta vrata kričal Jožek. »Pridi, otrok moj! Tako sem ponosen nate! Veš, jaz še zdaleč nisem bil tako priden v šoli, kot si ti. Sicer pa takrat šola ni bila pomembna. Glavno je bilo, da si znal pasti krave in čistiti hlev. Živina je bila takrat za vsakega veliko bogastvo in prava družinska nesreča je bila, če je v hlevu bilo kaj bolno. Daj, pokaži spričevalo,« je še zaukazal dedek. »Dedek, pridi rajši na trnac. Tam je svetlo, pa zelo toplo je danes. Kaj boš zmeraj v postelji,« je poprosil Jožek. »Saj bi, pa mi danes zopet nagaja noga. Vso noč me je zelo bolela. In zopet mi je začel teči palec,« je rahlo potožil dedek. »Imaš prav. Treba se je malo potruditi, saj je tvoj šolski uspeh tudi zame praznik!« Dedek se je počasi dvignil in postavil noge na pod. Jožek je šele tedaj opazil, da dedek nima pospravljene sobe oziroma kuhinje. Nekoč je bil zaradi tega zmeraj nekako jezen, zdaj so pa ti občutki dobivali neke nove oblike, ki so mu sicer ustvarjale nelagodje, vendar je v njem vse bolj zorelo spoznanje, da poleg takih stvari obstajajo še druge vrednote. Zavedal se je, da nereda in nesnage ni vajen, saj je doma bilo vse kot iz škatlice. Zato je sklenil, da dedku ne bo nič očital, od nekod pa se mu je vsiljevala misel, da bi bilo glede tega nekaj potrebno storiti. »Pusti in ne glej po tleh,« je presenečenega Jožeka dedek vrgel iz misli. »Noga se mi bo popravila in hišo bom zopet uredil. Mogoče pride tvoja mama in bo kaj pospravila. Sedaj pa greva na trnac, samo malo me po stopnicah podpiraj!« Jožek je prijel dedka pod pazduho in počasi sta drsala na svetlo. Na trnacu je pripravil njegov stol in mu dal papir. Dedek je spričevalo pregledoval, kot da ne bi znal brati. Nekaj vročih kapljic mu je zdrsnilo po licu in vmes je malo zakašljal. Jožek je opazil, da na ta način hoče skriti svojo ganjenost, zato je hoté pogledal stran. Tedaj mu je oko obstalo na dedkovi s cunjami poviti nogi. Negotovo je pogledal še na drugo nogo in videl, da ima na njej le nogavico. Ravnokar je hotel o tem povprašati, pa ga je prekinil dedek: »Ponosen sem na tebe, Jožek! Ti se samo uči. Iz grunta ni nič. Samo garanje; da gospoda potem lažje krade. Izuči se, toda nekaj ti povem: četudi ne boš nikoli bogat, kradi pa ne! To je proti božji in človeški postavi!« Jožek se je zdrznil. Dedka še ni nikdar videl tako odločnega. Naenkrat se mu je zdel neznansko močan. Neverjetno občudovanje moči je prešlo tudi na njega. »Prav razmišljaš,« ga je iz misli vzdramil dedek. »Resnica in poštenost sta vedno dajali občutek moči. Tatovi in lažnivci pa živijo v nenehnem strahu. Na zunaj se delajo močne, a njihova duša je duša berača. Težko je povedati, zakaj je temu tako. To le Bog ve, vendar je tako prav. Vsak naj plačuje za svoje grehe.« Iz dedka je izžarevala neznana energija. Glavo je držal trdno pokonci, oči so pa kot puščice streljale proti dolini. Jožeku se je zdelo, da obtožujejo. Za tem pogledom je slutil nepoznane dogodke. Le ti so lahko izpilili tako oster in obtožujoč pogled. O tem ga bo … »Naj te ne motijo cunje na moji nogi,« je dedek znova presenetil Jožeka. »S to nogo bom imel še težave, ker mi je na fronti zmrznila. Že nekajkrat se mi je odprlo na palcu, pa je do zdaj zmeraj potihnilo. Takrat zelo boli. In zmeraj me zebe v nogo, zato jo imam s cunjami povito. Te ne bo strah, če ti pokažem? Ampak o tem bodi tiho! Še nikomur tega nisem povedal. Tvoja mati in oče bi imela še eno skrb več, pomagati pa tako in tako ne bi mogla. Ali hočeš?« Jožek je samo nemo pokimal. Dedek je povedal toliko neznanega, da se še misli niso utegnile precediti, ko je dedek že kazal palec na nogi. Iz črne pike spredaj se je cedilo, noga je pa bila skoraj črna. Neznani strah je silil v ozračje, v Jožeka se je pa naselil ubijajoč občutek. O, groza! Prsti so se dotaknili noge in leden hlad z dedkove noge je šinil vanj in se tam ustavil. Ali je to smrt? Ali je smrt hladna? Ali bo dedek umrl? »Vsak nekoč umre,« je, kot da bi zopet bral iz odprte knjige, mirno nadaljeval dedek. »Dokler je človek mlad, se tega ne zaveda. Čim starejši postaja, tem bolj je spoznanje po neizbežnem koncu prisotno. Oprosti, da sem ti pokvaril razpoloženje. Življenje je pač tako: malo sije sonce, pa zopet dežuje. Sem res neumen, da ti delam take težave. Po drugi strani pa ni nič narobe, če spoznaš tudi temne strani življenja. Toda ne boj se! Zaradi tega ne bom umrl. Več ti takih neumnosti ne bom govoril.« »Dedek,« je vzkliknil Jožek, »povej mi o fronti in ozeblinah! Nič me ni strah! Ti imaš tako moč!« »Vem, da ne boš miren, dokler ti ne povem,« je ugotovil dedek. »Čeprav si mlad po letih, prekašaš veliko starejše. Veš, eni doživijo visoko starost, pa nikdar ne dozorijo. Umrejo kot otroci. O tem ti bom enkrat še kaj povedal. Zdaj pa moram izpolniti obljubo. Moja zgodba s fronte je takrat bila vsakdanji pojav. Na tisoče jih je padlo v eni bitki. Kri, blato in grmenje topov je postalo vsakdanjost. Tudi jaz sem bil vpoklican v madžarsko vojsko. Takrat nisem vedel, za kaj gre. Morali smo na vlak in odpeljali so nas v Galicijo. V tiste hribe smo skopali globoke jarke, iz katerih smo potem streljali na sovražnika. Vedno me je mučilo, kdo je sovražnik: tisti Rusi so bili sovražniki za nas, mi pa smo bili njihovi sovražniki.« »Ampak ti nisi hotel v vojno,« je ugotovil Jožek. »Seveda ne,« je nadaljeval dedek. »V vojno niso hoteli tudi oni na drugi strani, pa smo si kljub temu bili sovražniki, čeprav se nismo poznali. Tisto zimo, bilo je decembra 1944, so že pred nami padle tri naše divizije. Nihče ni ostal živ. Bilo me je zelo strah. Tako mlad še ne bi rad umrl. Ali me bo ubila krogla ali bom pa zmrznil. Tako se je že zgodilo mnogim pred mano. Še danes ne vem, kaj me je gnalo, da sem neko noč zapustil stražarsko mesto in krenil. Kam? Stran od fronte, tam sem doma! Skril sem se v neki zapuščeni strelski jarek in opazil mrtvega vojaka. Po činu je bil major. Slekel ga bom in se bom preoblekel, sem si dejal. S tako visokim činom imam več možnosti, da me ne dobi vojaška kontrola. Če se to zgodi, sem si mislil, potem me takoj postavijo pred zid kot dezerterja. Takrat sem prvič občutil, da mi je noga zmrznjena. Tavanje skozi noč in dan me je privedlo do železniške postaje. Izstradan sem počakal vlak. Visoki vojaški čin so vsi spoštljivo pozdravljali, le noge so me silovito bolele. Pravzaprav jih več nisem niti čutil. Z vlakom nisem imel težav, le z nenehnim odzdravljanjem nižjim vojaškim činom sem imel veliko opravka. Noge so se počasi ogrele in bolečine so popustile. Nedaleč od doma sem izstopil iz vlaka in pot nadaljeval peš. Med potjo sem še prenočeval in izprosil civilno obleko. Tako sem prišel domov in se skrival, vendar so oblasti zame kmalu izvedele. Domači so mi povedali, da so dva že ustrelili. Kmalu je prišla vrsta tudi na mene, kajti sosed je vse povedal. Vendar se je zgodil še en čudež: vaški poveljnik, ki je bil prijatelj mojemu očetu, torej tvojemu pradedku, je prepričal vojaško oblast, da jaz pravzaprav nisem pobegnil s fronte, ampak da imam posebne naloge, naročene od visokih oblasti. Pred tem so že ustrelili mojega vojaškega sotrpina, ki je prav tako pobegnil. Ta dobri človek bi najbrž rešil vse, če bi mogel. Tako vidiš! Vojna je kruta reč. Bog je hotel, da sem ostal živ. Pa se naj zdaj jočem zaradi majhne ranice na nogi? Hej, Jožek! Kaj si zaspal?« Jožek ga je samo gledal. Čeprav si je zapomnil vsako podrobnost, je kljub temu ostalo še toliko neznanega, da mu bo dedek o tem še moral pripovedovati. Vse bi lahko tudi narisal, je pomislil. Zdaj je dedek bil zanj res velik junak. In kaj vse je doživel. Strašno je moral trpeti. Zato ta svet tako dobro razume. Torej je življenje res trpljenje. Ali bo moral tudi on, preden bo ostarel, vse to pretrpeti … »Upam, da je svet danes pametnejši,« ga je zdramil dedek iz premišljevanja. »Čeprav mi radio vsak dan prinaša novice, ki so prav podobne temu, kar sem ti pravkar pripovedoval, vseeno upam, da vas kaj takega ne bo doletelo. Tudi zato vsak dan molim.« »Dedek,« je nenadoma vzkliknil Jožek, »ne, da ti ne boš umrl!« »Upam, da to še ne bo tako kmalu. Dva, ki se imata tako rada, kot se to midva, ne moreta kar tako umreti. Veš, s smrtjo je pa tako: starejši imajo mlajše, da ti lahko postanejo starejši in ti imajo lahko zopet mlajše … Veš, kaj o tem piše v Svetem pismu …« Jožek je skočil po stopnicah v hišo, kot da bi ga izstrelil, in že je stal s knjigo pri dedku. Ta je brez besed začel obračati liste, da je vse izgledalo svečano kot kakšen obred. »Sedi na klop poleg mene in poslušaj. Govori o rastočem žitu. To si predstavljaj, kot da smo to mi, ljudje. Takole piše.« Rahlo se sklonil nad knjigo in bral: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« »Ja, dedek, res je tako! Ljudje se rodimo majhni, potem smo pa zmeraj večji in nato stari. Dedek, ne da ti še nisi tako star, da bi moral umreti. Nekoč najbrž tudi to … Dedek, ali spiš?« Jožka je v trenutku spreletel neznanski strah. Kaj pa če je dedek umrl, da se ne oglasi? Usta so mu začela trepetati in s strahom se je približal njegovi sklonjeni glavi. Zagledal se mu je v obraz. Dedkove oči so bile zaprte. V obupu je hotel zakričati, ko je ob svojem obrazu začutil njegovo sapo. Kmalu je zaznal tudi njegovo dihanje. Z velikim olajšanjem se je tiho oddaljil in smuknil v kuhinjo. Zdaj je vedel, kaj je tisto, kar mora storiti in ga je mučilo že od prej: dedku je treba pospraviti kuhinjo. Da ga pospravljanje ne bo izmučilo in bo še dolgo živel, si je mislil. Marljivo se je gibal po kuhinji in se čudil, kako lahko vse to zna storiti, ko pa kaj takega še ni nikdar delal. S svojim delom je bil zelo zadovoljen. Še je hotel naravnati blazino, ko se je od zunaj oglasil dedek: »Jožek, postiljati ti pa ni treba, ker bom itak šel noter. Pridi in mi pomagaj po stopnicah!« »Kako pa veš, kaj sem delal, dedek?« ga je vprašal. »Saj si zunaj zadremal.« »Res sem zadremal. Ko sem se prebudil, te ni bilo ob meni. Vedel sem, da ne bi samo tako odšel, zato sem se spomnil tvojih zaskrbljenih oči, ki so begale po razmetani kuhinji. Ampak meni je bilo tako prijetno s teboj, da me je spanec hitro vzel. Pa ne bi smel zaspati. Najbrž si se zbal, da sem umrl,« je še dodal, ko sta že sedla na posteljo. »Zdaj bi pa moral iti, da ne bodo v skrbeh zate. Res sem te vesel, Jožek! Pa še kaj pridi! Spričevala ne pozabi vzeti s seboj!« Na spričevalo je že pozabil. Če ga dedek ne bi spomnil, bi ostalo zunaj. Ta dedek! Vse ve! Da ga le noge ne bi tako bolele … Kljub tej skrbi se je odpravil iz hiše zadovoljen, da je za dedka storil nekaj dobrega. Niti se ni zavedal, da se je pozabil posloviti; dedkove rdeče oči so ga spremljale do vrat, nato pa je v sobi znova zavladala tišina. 4. »Dedek, imaš kruh in pašteto?« se je zaslišal mladostni glas izza že precej razpadajočega plota, ki so ga lepo obrasle koprive in tudi mlada vrba je ob njem poganjala. »Tako sem lačen, da sem svoje gorsko kolo komaj prignal po hribu navzgor,« je še zasoplo pojasnil Jožek in kolo prislonil ob plot. Dedek se je ob prihodu svojega vnuka veselo nasmehnil in se v trenutku predramil iz popoldanskega dremeža, ki ga je od sedaj, ko se mu je noga v tem vročem vremenu dodobra popravila, jemal kot obvezni del vsakdanjika in mu je nudil enega izmed njegovih redkih užitkov. Oči so se mu iskrile, ko je čez trato gledal prihajajočega fanta. »Lepo je zrasel; saj pa je že v dvanajstem,« je glasno pomislil. »Jaz sem v teh letih bil že pravi pastir in …« »Dedek, zdaj mi pa ni treba v šolo, ko so počitnice. Nekaj časa mi ne bo treba poslušati tiste bele učiteljice, ki govori tako, da ji res ne moreš nič verjeti. Dedek, imaš kruh in pašteto? Kaj te več noga ne boli, ko si sam prišel na trnac? Tu je tako lepo. V senci!« »Počasi, Jožek! Saj si pa vse na en kup nametal. Če sem prav razumel, si lačen. Žal sem zadnji kos kruha pojedel za kosilo. Vendar ne bo hudega. Ti veš, kje imam denar in kako se do njega pride. Vzemi dva tisočaka in iz trgovine pripelji kruh, mleko in pašteto. Pa sebi ne pozabi kupiti sladoleda! Jaz pa bom do tačas še malo zadremal.« Jožek je smuknil v hišo, dedek pa je vzel časopis in očala ter začel gledati preko njih v dolino. »Dedek, vidim, da te več ne boli noga, ko si po hiši tako lepo pospravil. Kot da bi bila mama pri tebi. Veš, mama je rekla, da ta teden ne more priti,« je od znotraj kričal Jožek. »Denar sem vzel in omaro zaklenil,« je že stal pri dedku. »Ne morem pozabiti tvojega izkaza. Same odlične! Najbrž znaš take stvari, ki jih jaz ne bi mogel niti razumeti. Zaslužil si si deset sladoledov, ne samo enega. Nekoč me boš moral o kaki taki stvari malo podučiti, da bom tudi jaz na stara leta tako pameten, kot si ti. Kdaj pa greste na morje?« je mirno vprašal dedek. Jožek je najprej presenečeno pogledal, potem pa hitro zbral misli in odgovoril: »Čez osem dni. Veš, mama ta teden hodi na shujševalno terapijo, zato ne more priti k tebi. Preden bomo šli, bosta z očetom prišla oba in ti vse nakupila in uredila tudi po dvorišču. Tako sta rekla, naj ti povem. Mama in oče imata kolektivni dopust. Ampak oče ves dan ni doma, ker prijatelju pomaga graditi hišo. Ta stric je tudi nam pomagal pri hiši. Zato sem sam doma.« »Res si zaslužite, ko sta tvoja starša tako skrbna. In ti si tako priden. Do zdaj niste mogli, ker je hiša pobrala vso plačo. Saj bi vam jaz dal, ampak moja kmečka pokojnina …« »A, zato imaš ti denar! Jaz sem pa mislil, da ti ga mama daje. Kako pa prideš do penzije, ko nikamor ne greš?« »Poštar mi jo vsak mesec prinese. Z njo potegnem iz meseca v mesec. Zelo priden fant je ta poštar. Zmeraj mi iz doline prinese kakšne novice. Zdaj pa le pojdi, da te ne bo glad priganjal!« Dedek je gledal za dirjajočim kolesom, dokler ni izginilo za ovinkom. Gorsko kolo! Hudomušni nasmešek ga je potegnil v dremež. »Dedek, tukaj sem! Vse sem prinesel in še denar mi je ostal. Tudi kornet sem si kupil. Na, tu imaš drobiž!« »Kar obdrži ga, torbo pa daj v kuhinji na mizo. Preden sem prej zadremal, mi je šlo ob vseh teh tvojih novostih na smeh. Kornet je menda sladoled. Mi nismo v gorah, ti pa imaš gorsko kolo. Najbrž bi moral imeti dolinsko. Mama je na shujševalni terapiji. Malo se mi sicer zdi, kaj naj bi to bilo … Greste pač na morje in tja grejo vse s shujševalno kuro. Danes je svet moderen in vi morate tako živeti.« »Veš, dedek, zdi se mi, da samo zmeraj nekaj kupujemo. Mama in oče se zmeraj menita samo o denarju. Če očetu včasih omenim, kaj sva se midva pogovarjala, se pravi ti in jaz, samo zamahne, češ da ti itak imaš čas za take reči.« »Ja, tvoja starša veliko delata. Seveda potem nimata časa za tebe. Zato pa vse imate. Veseli pa me tisto, kar si prej povedal, o denarju. Danes je takšen svet. Vse hiti za zaslužkom, vse in vsak do svojega konca. In že si pozabljen.« »Dedek, ti pa vsega tega nimaš, pa lepo živiš. Veš, jaz bi kar tukaj živel. Ampak vem, da to ni mogoče!« »Jaz bi bil seveda tega vesel, vendar ti tega nikakor ne bi dopustil. Ti pripadaš svojima staršema in kmalu bi se ti potožilo po televiziji in vsem drugem, česar pri meni ni. Danes brez tega ne gre.« »Ti mi zmeraj poveš nekaj takega, kar moja starša ne vesta. Tudi v šoli o takih stvareh ne govorijo. Zdi se mi, da ljudje več ne mislijo in so kot stroji. Mama je vesela, če si lahko kupi novo obleko, ata pa se kakega novega orodja veseli kot otrok. Razen mene nihče pri nas ne vzame knjige v roke. Z očetom sva se iz mame smejala, ko je rekla, da gre na shujševalno. Meni se prav taka, kot je, najbolj dopade.« »Jožek, ti pa razmišljaš kot odrasel. Res je! Ljudje gledajo na svet zelo površno. O tem sem že jaz tudi razmišljal. Kje pa je moja knjiga? Ti bom nekaj prebral, ko si me na to spomnil.« Dedek je vzel v roke Sveto pismo in nekaj časa listal, potem pa začel brati: »Dobro ime. Ljudje se pritožujejo nad svojimi telesi, toda ime grešnikov, ki ni dobro, bo popolnoma izbrisano. Skrbi za ime, zakaj to se te bo držalo bolj kot tisoč velikih skrinj zlata. Celo dobro življenje doseže le določeno število dni, dobro ime pa bo ostalo na veke.« Nekaj časa sta tiho sedela, in dedek je na Jožkovem obrazu opazil zaskrbljenost. »Jožek, ne imej črnih misli. Tvoja starša imata zlato srce. Vse, kar sta do zdaj naredila, sta naredila predvsem za tebe. In prav je tako.« Jožek je trznil. Vedel je, da ima dedek prav, toda dvom je ostal. Koliko delamo prav? In kdaj delamo prav? Misli so mu poskakovale in pletle neurejeno mrežo. Nikdar se ni izšlo tako, da bi si rekel: Da, tako je povsem pravilno! Spoznal je, da si je naprtil težke misli. Zdelo se mu je, da je utrujen … »Jožek, kruh ti je padel na tla. Vrzi ga na dvor, ker se ti je pašteta umazala v smeteh!« V ustih je začutil okus po kruhu in pašteti. Torej je jedel. Le dedek mu ga je moral prinesti iz kuhinje! Je mogoče, da se tega ni zavedal? Počasi je vstal in se odpravil proti kolesu. Dedek je gledal za njim in ni ga hotel motiti. Le jezen je bil nase. »Kako sem mogel temu otroku kaj takega storiti? Pretežke so zanj take misli,« si je še mislil in sklenil, da bo odslej bolj previden. V sebi je začutil nelagodje. Vedel je, da bo zdaj nekaj dni bolan. Vzel je knjigo in časopis ter se odpravil v svojo posteljo. V njem je tlelo neizrečeno hrepenenje: »Jožek, čim prej pridi, da te pobožam po laseh in se ti tako opravičim!« 5. V dedkovi kuhinji je bilo že nekaj časa mračno in zadušljivo. Nelagodje se je naselilo v vse kote in s svojo motnjavo zrlo v dedka. S štedilnika, v katerem že nekaj dni ni poplesaval ogenj, z mize, prepolne ostankov hrane in neumite posode, in s tal, kjer so ležale razmetane obleke in cunje in čakale, da jih kdo pobere. Dedek je ležal v svoji postelji in strmel v strop. Človek bi lahko pomislil, da je umrl, vendar so se njegove oči iskrile in včasih malo pomežiknile. Rahlo in neenakomerno dviganje odeje je izdajalo njegovo dihanje. Tu in tam se je malo premaknil in rahlo zastokal. Tedaj se je od zunaj zaslišalo, da nekdo prihaja. »Jožek,« je streslo starčevo otrplo telo. »Kaj pa če ni Jožek? Kdo bi sicer lahko bil? …« Roka je kot trzaj zletela k radijskemu gumbu, da bi ga prižgala. Tudi sam je po Jožkovem odhodu na morje umolknil in se od takrat ni oglasil, da bi zarezal v sivino kuhinje, kjer je vladala turobna tišina. Misli so nenadoma bliskale v nemiru in pričakovanju: če ni Jožek, je lahko samo Angela. »Moram hitro prižgati radio, ker me bo Angela, če je ona pri vratih, zopet kregala, češ da sem se čisto zanemaril in se mi ne da niti prižgati radia!« »Ata, si še živ? Kako se imaš? Mi smo se z morja srečno vrnili. Imeli smo se zelo lepo, le da je bilo zelo vroče,« je bil prepozen dedek, saj je Angela medtem že vstopila. »Dobro mi je, Angela,« je odvrnil dedek. »Dobro, da sem prišla. Treba te bo malo urediti in ti pospraviti. Zakaj ne vstaneš in ne greš na trnac? Vidiš, kako vroče in zatohlo je tukaj. V senci na svežem zraku ti bo lepše. Si bil te dni kaj zunaj, ko smo mi bili na morju?« »Ne.« »Pa zdaj pojdi, da bom malo pospravila! V omaro ti bom dala čisto perilo, hlače in srajce. Idi na trnac, ata!« »Ne morem. Bolijo me noge, vrti se mi in v križu me zelo vleče. Pozneje, ko boš odšla, bom že stopil ven.« Angela je začela z urejanjem, vendar sta oba vedela, da pogovor ne more steči. Dedek ni nič vprašal, kje so bili in kako je bilo, sama pa tudi ni mogla začeti s pripovedovanjem. Nekako je čutila, da dedka njihove dogodivščine na morju ne bi zanimale. Zanj je bil to tuji svet. Morja ni nikdar videl, morda kdaj na televiziji pri njih. Nič ni vprašal … niti za Jožeka … »Dedek, mama s tem svojim jugecom drvi po tem prahu kot na dirkah. Nisem je mogel ujeti, pa kadilo se je za njo, tako da imam polne oči prahu,« je skozi vrata kričal Jožek. V kuhinjo je v trenutku posijalo sonce. Dedek se je dvignil s postelje kot mladenič in razprl roke, da je Jožek lahko kot majhna lutka skočil v njegov objem. Angela je nenavaden prizor opazovala najprej nemo, potem je pa opazila, da se je v njej nekaj premaknilo. Ali so se oni kdaj doma tako objemali? Je Jožek kdaj njo objel s tako radostjo? Ali morda svojega očeta, njenega moža? Medtem ko so se roke po kuhinji premikale kot avtomat, so ji misli rodile nova vprašanja. »Jožek, na trnacu pripravi stol, da se malo pretegnem,« je na Angelino začudenje dedek vstal s postelje in oddrsal proti vhodnim vratom. »Angela, si nama prinesla pašteto in kruh,« je že od zunaj vprašal dedek. Angela je vzela iz torbice papir in svinčnik ter začela pisati seznam potrebščin za dedkovo preskrbo. Kaj še rabi? so ji misli neurejeno poskakovale. Opazila je, da se vsega potrebnega ne more domisliti. »Jožek, skoči na kolo in idi v trgovino. Na mizi je papirček in denar,« je naročila sinu. Medtem je Jožek na trnacu dedku veselo razlagal o njihovem potovanju in morju, dedkov obraz pa je izdajal v mislih narisane slike in predstave, ki mu jih je vnuk slikovito opisoval. To je trajalo kar nekaj časa. Angela je bila zaposlena z delom, kljub temu pa je razločila kakšen delček pogovora, ki je prihajal s trnaca v kuhinjo. Pozornost ji je pritegnil Jožek, ko je dedku opisoval nesrečo, zaradi katere je bil na cesti domov grede zastoj: »… dolgo časa nismo vedeli, kaj se je zgodilo. Potem pa je stric Gusti prišel povedat, da sta se zaletela nemški avto in motorist.« »Kdo pa je bil ta motorist?« »Motorist je bil sin tistega trgovca, ki je tako hitro obogatel. Moj oče in njegov oče se dobro poznata. Večkrat ti je govoril o bogatem Štefanu, najbrž se spomniš. Sinu so zmeraj kupili, kar si je zaželel. Mislim, da se tudi zato ni hotel v šoli učiti, ker je imel vsega preveč. Zdaj so mu kupili najmočnejši motor, pa je takole končal. Oče je rekel, da sploh ni bil slab fant. Oče je govoril, da mu njegov oče, odkar je tako bogat, več ne odzdravlja, kot da se ne bi poznala.« »Človeka lahko marsikaj zaslepi. Če nad njim prevlada pohlep, ta prizadene tudi okolico. Božja pota so nevidna. Daj, prinesi Sveto pismo, da ti nekaj preberem. Ti boš to že razumel. Kaj bi ti govoril, če tam vse piše?« Angela je presenečeno sledila hitrim Jožkovim skokom. Ni se mogla načuditi, kako se ta dva, dedek in vnuk, njena draga, razumeta. Odpirala so se ji neka nova obzorja. »Dedek, boš prebral kaj v zvezi s prometno nesrečo, o kateri sem ti govoril? Tega pa v Svetem pismu res ne more pisati, ker takrat, ko so ga zapisovali, še ni bilo motorjev in avtomobilov,« se je hudomušno nasmehnil Jožek, toda zadnji del besede mu je nekako zamrl, ker je hitro spoznal, da je rekel nepotrebno. »Saj sem te razumel. Naj ti ne bo nerodno, če človek včasih pove kaj manj pametnega. Ljudje delamo napake. Vsak jih dela. Oh, če bi bili vsi taki, kot si ti, Jožek,« je presenečenemu fantu prebral misli njegov dedek. »Ker pa si me vprašal, če v Svetem pismu piše tudi o motorjih in avtomobilih: o teh strojih res ne piše, piše pa o tem, kar si mi pripovedoval. Sam si ne morem predstavljati, kako zdaj ti ljudje trpijo. Vendar to ni v naših rokah. Daj, da ti tole preberem!« Vešče je listal po zamaščeni knjigi. »Prav to sem iskal! Poslušaj. Nevredna udeležba. Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa. Zato pa je med vami veliko slabotnih in bolehnih in precej jih je že zaspalo. Ko bi mi presojali sami sebe, ne bi bili sojeni.« Dedek je počasi zaprl knjigo in jo odložil. Oba sta molče obsedela in nista niti slišala Angele, ki je iz kuhinje stopila na prag. Že je hotela Jožka vprašati, če je bil v trgovini, pa si je hitro premislila, kajti v tem molku je bila moč, ki je ni bilo mogoče premagati. Molče se je vrnila v kuhinjo postiljat očetovo posteljo. »Jožek, na trgovino sva pozabila,« je njuno razmišljanje prekinil dedek. »Jaz bom medtem malo zadremal.« Jožek se je kmalu vrnil in na klopi razprostrl vrečko. Njuna obredna pojedina se je začela: kruh in pašteta. »Jožek, moral boš znova v trgovino. Sem vedela, da sem ti nekaj pozabila napisati na papir. Po pašteto …« se je slišal mamin glas iz kuhinje. Jožek in dedek sta se hudomušno pogledala in s svojim obredom veselo nadaljevala. 6. Dan se je prevešal proti večeru in zgodnjejesensko sonce je vleklo čez nepokošeno suho dvoriščno travo dolge sence. Prijetno topel popoldan je vel tudi na trnac, kjer sta se stara prijatelja, vsak s svojim kosom kruha, debelo namazanim s pašteto, da je omamno dišalo naokrog, nasmihala in muzala, čeprav že nekaj časa ni bilo slišati, da bi se kaj pogovarjala. Toda toplo ozračje njunega priljubljenega prostora je izžarevalo zadovoljstvo že prav obrednega početja. Drobtinice svežega belega kruha so ležale po mizici, na klopi, na dedkovem modrem predpasniku in po prašnem podu. Dedek je pospravil zadnji kos jedi in z vajeno kretnjo otresel drobtine s predpasnika: »Naj se še kure malo pogostijo, preden bodo šle spat. Glej, Jožek, kako dolge sence se vlečejo čez dvorišče. Dan je že veliko krajši kot poleti. In hladneje postaja. Takšno je tudi življenje: jutro je kot mladost, zvečer pa ležemo k počitku, ne da bi vedeli, kaj se z nami potem dogaja. Veš, meni več zima ni prav nič všeč. Res da je lepa pokrajina, toda moje zamašene žile postanejo tanjše in bolj trde, tako da me neprenehoma zebe. Pa tudi vi težje pridete do mene.« Jožek je čutil podton zadnjega stavka: on se s kolesom takrat ne bo mogel tako pogosto pripeljati k njemu. Sedaj je vedel, da je dedkov največji zaklad. Kako čudna so pota življenja: tisti, ki se imajo radi, pogosto ne morejo biti skupaj, z drugimi je pa lahko prav obratno. Zakaj ne bi mogel dedek k njim? Kolikor mu je bilo znano, ata in mama ne bi imela nič proti, saj imajo v hiši dovolj prostora. Pomislil je, da bo o tem doma vprašal, takoj ko se vrne. Kaj pa dedek? Bo hotel iti? Tu so se mu misli zaustavile: dedek je že menda o tem nekoč nekaj povedal … Negotovosti je hotel priti do konca kar takoj, vendar ga je dedek prehitel. »To pa še ne pomeni, da bi bil čez zimo pri vas,« je rekel mirno, kot da ne bi opazil odprtih Jožkovih ust. »Moji Trezi sem na smrtni postelji obljubil, da najine domačije ne bom zapustil. Tukaj je vse domače, dovolj je prostora, pa tudi star človek, kot sem jaz, je že zelo siten. Nekdo mora čuvati naš dom; tu je rojena tvoja mama, zato je to tudi tvoj dom. Res bi pri vas bil brez skrbi, vendar bi se vame naselila tesnoba. Predstavljaj si, Jožek, da nekaj mesecev ne bi bil doma … Moje kokoške bi tudi morali zaklati.« Dedkove roke so začele drgetati. Jožek je to že poznal: sicer njegove zelo mirne roke so nedvoumno govorile, da je dedek nervozen in jezen. Razmišljal je, kaj se mu sedaj plete po glavi, da se je tako razburil. Opazil je, da dedek sicer tehta obe možnosti, da pa je ta druga, ostati doma, mnogo močnejša, zato o rezultatu ni bilo dvoma. Kako bi lahko vse skupaj rešili, da bi bilo za vse dobro? Kljub različnim kombinacijam, ki so silile v Jožkove misli, mu je postajalo vse bolj jasno, da prave rešitve ni. Je kriva mama, ki je zapustila svojo rojstno hišo in se odselila v dolino, na očetov dom? Skupaj sta zgradila novo hišo. Če se dogodki ne bi zvrstili tako, ali potem njega sploh ne bi bilo? »Tako mora biti, do konca,« je Jožkovo razmišljanje potrdil dedek. »Če hočemo kaj doseči, moramo tudi kaj žrtvovati. Tudi Jezus se je žrtvoval za nas.« Jožku se je dedek nenadoma tako zasmilil, da je začel hlipati. Iz hude duševne stiske ga je dvignil sedaj že povsem mirni klic: »Nikar, Jožek! Ne moreš si to tako predstavljati. Jaz sem star in sem svoje na tem svetu opravil. V veliko zadovoljstvo mi je, da je tako: imam hčerko, tvojo mamo, in zlatega vnuka, torej tebe. V življenju je bilo in bo zmeraj tako: novemu življenju se mora umakniti staro. Na vrtu spomladi mama posadi krompir. Ta v zemlji umre, vendar iz njega požene lepa nat. Prav na tem mestu, kjer je stari krompir segnil, zraste veliko zdravih, mladih krompirjev.« »Vendar bodo tudi ti mladi krompirji kmalu postali stari, kajne, dedek?« je že pomirjen nadaljeval Jožek. Kljub temu mu misel ni dala miru. Zakaj ne more biti tako, da bi bili vsi: ata, mama, on in dedek? Grenka misel, da bo dedka moral prej ali slej izgubiti, mu je glodala nekje v notranjosti. Pred očmi mu je zaplesala nenavadna slika; v daljni prihodnosti je zagledal sebe: starega človeka, ki umira in je nenavadno podoben dedku … »Mlad si in celo življenje je še pred tabo, zato ne imej takih črnih misli. Življenje tako teče in človeku ni dano, najsi je še tako pameten in učen, da bi to skrivnost lahko razložil.« Jožek je kar hitro uspel pospraviti prejšnje misli in vprašal: »Dedek, je torej bila Treza moja babica? Povej mi kaj o njej!« Dedek se je zdrznil. Obraz mu je postal slovesen in v očesnih kotičkih sta se nabrali kapljici. Na prvi pogled se je zdelo, da ga ni slišal, vendar je Jožku bilo nekaj takoj zelo jasno: imela sta se zelo rada. Za hip je postal jezen na mamo: zakaj mu ni nikdar nihče povedal o njegovi babici, ko je vendar morala biti … »Jožek, idi v prednjo sobo, vzemi stol in s stene nad veliko posteljo snemi sliko, pa jo prinesi na trnac. Potem ti bom povedal.« Poročna slika mladega para je bila hitro na trnacu. Dedek jo je držal z obema rokama, tako da je zaprašeno in s pajčevino prepleteno steklo odbijalo motno popoldansko svetlobo na vhodna vrata. S slovesno kretnjo jo je dvignil proti Jožku. Kako lep je bil dedek, ko je bil mlad, mu je šlo skozi misli. To je torej moja babica! To sliko je že večkrat videl, vendar je ni nikdar prav razločil, a si tega sedaj ni znal razložiti. Potem je bolje pogledal svojo babico: lepe poteze obraza so ga v hipu pritegnile, potem pa se mu je zdelo, kot da je te oči že nekje videl … »Imela je tvoje oči! Dobra žena mi je bila. In dobra mati tvoji mami. Žal jo je garanje na zemlji, v hlevu in v kuhinji, od noči do noči, prezgodaj izčrpalo. Morda sem kriv tudi sam. Sedaj si zmeraj očitam, da sem jo premalo čuval. Toda tudi jaz sem garal od noči do noči. Naša ilovica zahteva dva, daje pa samo za enega, tako je skopa. Pa še gospoda je vzela; celo tam, kjer je bilo že vse postrgano.« To zadnje Jožek sicer ni razumel, vendar je bil že navajen, da dedek, kadar je v zanosu, govori nerazumljivo. Takrat mu obraz postane strog in trd kot kamen, iz katerega žari neizmerna moč. »Moja Treza, tvoja babica, je umrla, ko si bil star dobro leto. Že več let je bila bolna, pa ni hotela k zdravniku. Zmeraj je rekla, da sam ne bi mogel živeti. Takrat sva tudi imela še dve kravici, ki ju je imela nadvse rada, saj sta nam dajali dovolj mleka za vas in za naju. Ko je legla in več ni nikdar vstala, je zbolela tudi Šeka in kmalu sva jo morala prodati za zakol. Prišli so dolgi zimski dnevi in sneg je pred oknom poplesaval svoj divji ples. Slutil sem najhujše, kajti bistri sijaj v Trezinih očeh je vidno ugašal. Nekega jutra, ko je bilo še temno, mi je umrla na rokah: tako tiho in skromno, kot je živela.« Jožek je sedel kot okamnel. Sence na dvorišču so se že zelo podaljšale in svetloba je počasi ugašala. Oba sta molčala in nobenemu ni prišlo na misel, da bi ta slovesni molk prekinil. »Jožek, obesi sliko in prinesi Sveto pismo,« je neskončne predstave, ki so skakale okoli Jožka v začaranem plesu, presekal dedek. »Nekaj ti bom prebral; v spomin na tvojo babico,« je še slovesno zaključil dedek. Kot avtomat je Jožek opravil že vajeno naročilo in dedek je začel brati: »Kakor je ljudem enkrat določeno umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.« Na trnacu je zopet zavladal molk. Jožek je le slutil, kaj so pomenile prebrane besede, a je v njem zrasla le ena misel: oba, dedka in babico imam zelo rad. Kmalu so se slike vseh njegovih zlile v eno samo sijočo podobo. »Jožek, si zadremal, da se ne oglasiš?« ga je dvignil dedkov glas. Jožek je skočil k dedku, ga goreče objel okoli vratu in zdirjal proti svojemu kolesu. 7. Jožek je prislonil svoje kolo k plotu in pogledal proti dedkovi hiši. Čeprav je bilo vse tako kot vedno, ga je občutek neke spremembe kljub vsemu zaustavil, da ni stekel proti vhodnim vratom kot običajno, temveč je postal in z očmi pregledoval dobro znano podobo dedkovega dvorišča in hiše. Pogled je potoval od skednja, s katerega so visela vrata in se držala le na enem koncu in v katerem je večkrat tudi sam pobral jajca z gnezda, ki mu ga je pokazal dedek, nato proti gabrovi ograji, ki je zarasla lesen plot, jesenske koprive so se pa krivile nad njega kakor sloke gospe, s strehe dedkove hiše je nevarno grozil strešnik, vendar ni padel na tla, čeprav se je zdelo, da se drži le za zrak, omet pod prednjim oknom je odpadel in s cimprane stene so gledale igrice, kar je kazilo podobo sicer Jožku zelo prijetnega okolja in ga zmeraj spravilo v nelagoden občutek, z okenske police pa je črepinjast lonec govoril, da je v njem bila nekoč cvetlica in kazal njeno suho steblo. Oči so se ustavile na vhodnih vratih, ki so bila rahlo priprta, nakar mu je udarilo v lica: »Palica!« Bila je prislonjena na vratni podboj tako poševno, da je dalo slutiti, da bo zdaj zdaj zaropotala po tleh. Rjavo lubje je bilo ponekod izrezano z nožem, tako da je bila belo marogasta, opazno pa je bilo, da je že dolgo služila svojemu gospodarju, saj je pri ročaju bila umazano mastna. Njena skrivenčena podoba je dajala neprijeten občutek. »To je bilo torej to, kar me je ob prihodu zaustavilo,« je pomislil. Takoj je ugotovil, da to ni dedkova palica. »Dedek ima torej obisk,« si je dejal in stopil proti vhodu. Skušal je ugotoviti, kdo bi lahko bil, vendar mu to ni uspelo. Sicer pa tega niti ne morem vedeti, saj pravzaprav tukaj na hribu nikogar ne poznam, pa tudi prve sosednje hiše so tako daleč stran in tam še tako in tako nikoli nisem bil, se je s to mislijo nehal ukvarjati Jožek. Zato je potihoma stopil proti priprtim vratom in prisluhnil. Od znotraj je bilo slišati odločne dedkove besede: »… Vse to je že tako daleč, da o tem nima smisla govoriti. Jaz sem svoje prestal in moja družina tudi. Tega denarja ti jaz ne bom vzel; ne zato, ker je to le drobiž od tistega, kar sva se nekoč dogovorila, temveč tudi zato, ker imam zase dovolj denarja, če pa mi kaj zmanjka, mi prinesejo naši.« »Kari, prosim te, vzemi! Že sem star in zelo bolan. Rad bi umrl mirne vesti.« Jožku je bil to povsem neznani glas. Takega pogovora ni nikdar slišal. Mravljinci so mu šli skozi noge, saj se mu je zdelo, da ta človek ni dedkov prijatelj. »Andraž, ne sili vame, ker veš, da sem svoje povedal. Glede tvoje vesti ti pa takole povem: jaz sem ti odpustil, Bog pa bo svoje že sodil.« »Vidim, da si trmast, Kari. No, pa zbogom!« Jožkovo uho je ujelo zvok stola, ki je podrsal po tleh, nato pa šepajoče korake, ki so počasi prihajali proti njemu. Zdrznil se je in ni vedel, kaj naj stori. Tedaj je v njem vstala neizmerna moč. Pogumno je odsunil vhodna vrata in stopil čez prag, da je šepajoči prestrašeno obstal. Jožek je videl, da ga je hudo prestrašil in se zadovoljno namuznil. »Dober dan! Dedek, jaz sem!« Dedek je v trenutku razumel vse: pozdrav je bil namenjen nezaželenemu, za Jožka, tujcu in je veleval, naj čim prej odide, drugi del vzklika pa je vsem oznanil, da je odločen dedka braniti z vsemi svojimi močmi. Očitno je to zaslutil tudi tujec, zato se je v zadregi oglasil. »Ti si pa Karijev vnuk, kajne?« je napeto odgovoril tujec, pospešil šepajoči korak, vzel palico in stopil na trnac. Jožek je naredil korak za njim, da bi bolje videl to neprijetno postavo, ki je hitro zavila za hišni vogal, nato pa stopil v kuhinjo. »Dedek, kdo je bil ta grdi možak? Nič se mi ni zdel prijeten. Slišal sem, da te je nekaj nadlegoval. Ponosen sem nate, da si bil tako močan in si ga zavrnil.« »Prav si slišal. Nevaren sicer ni, pošten pa tudi ni. To je Andraž. Nekoč je bil moj prijatelj.« »Kako je mogel biti tvoj prijatelj, ko je pa tako neprijeten?« »Tega nisem opazil, dokler me ni hudo prevaral. Sicer pa pustiva to zgodbo. Je neprijetna in te s tem ne bi rad mučil. Grešila sva oba in Bog nama bo sodil.« »Dedek, ti že nisi mogel storiti kaj takega, kar bi bilo narobe.« »Sem, Jožek! In danes me je zaradi tega sram. Sicer sem pa del greha že odplačal v zaporu. Veš, Jožek, vsi delamo napake. Žal se nekateri tega niti ne zavedajo.« Jožek je gledal v dedkov obraz z odprtimi usti. Takega še ni poznal. Na obrazu se mu je risalo kesanje in gube na neobritem licu so se skrivenčile. Motnjava v očeh mu je zastirala bistrino, prsti, skrivenčeni od protina, pa so se stiskali v molitev. Bilo je tako turobno, da je Jožka sililo na jok. »Dedek, lepo prosim, povej mi, zakaj je tukaj šlo. Praviš, da si bil v zaporu. Kako je to mogoče? Ti že ne bi nikdar nič ukradel. Ti nisi mogel storiti nič zelo hudega. Zato, ker si ti moj dedek!« Nagnil se je k njemu in svoje lice pritisnil na njegovo. Dve nerodni postavi sta se združili, da bi lažje prestali tesnobo, ki je legla na njiju. Začutili sta, da morata zbrati dovolj moči za soočenje z resnico. Nenavadno situacijo je prekinil dedek: »Vem, da ne boš miren, dokler ti o tem ne povem. Sicer je pa tako tudi prav. Ni dobro, da me tako visoko ceniš. Tudi jaz sem le navaden človek, čeprav verjamem, da noben otrok nima svojega dedka tako rad, kot ti mene. Ta zgodba se mi je pripetila že pred več kot tridesetimi leti. Z Andražem sva bila res prava prijatelja. Njegova hiša je nedaleč stran, tudi na tem slemenu. Njihova in naša družina sta si zmeraj pomagali pri večjih opravilih. Zdaj je tudi on ostal sam, ker mu je žena lani umrla. Pri njem me je sicer motilo, da je bil nenehno nemiren in je poleg domačih opravil počenjal tudi kaj prepovedanega. Tako si je nekoč na skrivaj kupil puško. Nedolgo potem me je povabil s seboj na črni lov. Čeprav sem vedel, da se to ne sme, ker ni lovec in nima dovoljenja za puško, me je vseeno pregovoril, češ, lovci ubijajo živali vsevprek in imajo doma zmeraj na mizi meso, drugi pa jemo le krompir, repo in zelje, kot da se na naših njivah žival ne bi redila, in me je pregovoril. V mesečini na gozdni jasi je ustrelil srnjaka. Uboga žival je še v zadnjem boju s smrtjo zapirala oči, ko naju je zalotil lovski čuvaj. Vzel je puško in vse prijavil. V naslednjih dneh so se začele hude težave. Andraž je ravno v tistem času dobil potni list za delo v Nemčiji. Če bo šel v zapor, je dejal, v Nemčijo več nikdar ne bo mogel in lahko se požvižga na marke in na boljše življenje. In tako me je pregovoril, da sem vso krivdo prevzel nase. Dejal je še, da naj plačam kazen in odsedim teh nekaj mesecev v zaporu, čez leto dni bo pa vse povrnil v desetkratnem znesku, saj bo v Nemčiji medtem že veliko zaslužil. Postavi sem povedal, da je puška moja in da sem srnjaka ustrelil jaz. V zaporu sem res odsedel tri mesece, prodati smo pa morali tudi bikca, da bi plačali kazen, pa to je še komaj zadostovalo. Rejeni prašič je šel za ves drugi davek in tisto zimo pri nas ni bilo kolin. Andraž je res moral bogato zaslužiti, kar se je poznalo v družini in na njem, vendar kakega denarja ni nikdar omenil. O najinem dogovoru nisva nikdar govorila: on nikdar ni vprašal mene, čeprav je o vsem vse vedel, jaz pa nisem o tem hotel začeti pogovora, čeprav sva se včasih srečala. Za večno je le ugasnilo najino prijateljstvo. Tako je pri tem ostalo do današnjega dne, ko je sam prišel ponujat denar.« »Dedek, saj sem vedel, da nisi ti kriv,« je radostno vzkliknil Jožek. »Sicer pa sem slišal, da ga sedaj že hudo peče vest.« »Kako da nisem kriv! Lagal sem in družini sem povzročil skrbi in škodo.« »Dedek, ti si že toliko prestal v življenju, da se mi smiliš. Koliko krivic se godi ljudem! Da si tako lahko odpustil vse krivice, ki ti jih je storil ta grdi človek! Daj, odpri Sveto pismo, da se bova pomirila, potem pa moram domov; zaradi šole, veš.« Dedek je utečeno ubogal in tiho bral: »Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: ‚Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?‘ Jezus mu je dejal: ‚Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.‘« 8. Gorsko kolo je zavilo z ozke asfaltne ceste na slabo zvoženo vaško pot in s kolesom zarezalo v lužo, ki se je motno zrcalila v meglenem popoldnevu, da je rez kolesa v njej naredil ostro brazdo, v katero se je potem, ko je zmotilo spokojno idilo kot steklo gladke mlakuže, počasi vračala voda. Jožku se je tako početje zdelo zmeraj najprej zelo imenitno, saj je voda izpod kolesa veličastno ošvrknila bližnje travinje, potem pa mu je takoj postalo žal, saj se mu je zdelo, da je posegel v spokojnost nekega prostora, ki ga je za zmeraj spremenil. Mnogokrat se je ustavil in opazoval, kako se voda vrača in umirja, vendar je ta bila, medtem ko je znova polnila lužo, sedaj motna, sama luža pa je s svojo grdo brazdo kazala neprijazen videz. Tudi sedaj mu je postalo žal za njegovo početje, vendar se k luži ni vrnil, saj mu je občutek krivde obležal v že za to pripravljenem prostoru njegove notranjosti, temveč je skočil s kolesa in čeprav bi lahko brez težav premagal položni klanec, po katerem sta vodili dve vzporedni vijugasti črti k dedkovi hiši na slemenu, začel potiskati kolo navkreber. Telo mu je prebadala tesnoba, vendar ni mogel ugotoviti, zakaj se počuti tako nelagodno. Da bi premagal neugodno počutje, je začel opazovati naravo, ki se je ob njegovih počasnih korakih pomikala nazaj. Od luže je bil že oddaljen kar nekaj korakov, ko mu je pozornost vzbudil poležani močvirni šaš, ki je izmučen zaradi vode, ki je tekla nekaj dni prek njega in ga upogibala k dnu jarka, žalostno in ves blaten ležal v jarku, kot da bi ga kdo počesal. Bolj močno so se držale koprive, ki so previdno, malo stran od jarka, kazale nekaj več življenja, vendar se jim je že močno poznala prva slana, saj je njihovo zeleno barvo prekrila sivina, ki čaka na prvi sneg. Turobne misli mu niso hotele iz glave. Kamor koli je pogledal, vsepovsod so se mu prikazovali znaki umirajoče narave. Nekaj časa je opazoval kolo, katerega ventil je vsake toliko časa prišel na vrh in se je potem znova vračal v globino, kot da bi se priklanjal blatni poti. Ne da bi se tega prav zavedal, so se mu neprenehoma vsiljevale primerjave s človekovim življenjem, ki se je rodilo, splezalo na vrh in se potem vračalo navzdol ter se tako neprestano ponavljalo. »Saj mi je pravzaprav o tem že dedek …« Misli, zdelo se mu je, da si jih je povedal na glas, ni mogel dokončati, saj mu je telo v trenutku otrpnilo, kajti iz leskovega grma, ki je medtem prišel mimo, je vreščeče sfrčal fazan, ki se je prestrašil nezaželenega prišleka, ne vedoč, da je taisti strah povzročil tudi svojemu nasprotniku. Jožek je nekaj časa stal kot les, potem pa je opazil, da se mu počasi začnejo vračati misli, smrtni strah, ki mu ga je povzročil fazan, pa je začel izgubljati svojo moč. »Fazanska mrcina, kako si me prestrašil,« je glasno zaklel Jožek, ko je že dodobra prišel k sebi. Jeza pa se je začela spreminjati v vprašanje: oba sva se prestrašila, ker sva se eden drugega zbala. Ali se sovražimo zato, ker se bojimo? Ali se bojimo zato, ker plačujemo grehe svojih slabih dejanj? »Bom že dedka vprašal o tem,« je pomislil Jožek in začel stopati hitreje, čeprav ni niti pomislil, da bi se vrgel na kolo in bi tako v prvi prestavi prispel mnogo hitreje. Koraki so drobili vlažno podlago, vendar so se z obeh strani prikazovali prizori umirajoče narave, ki se je že vdala pred prihajajočo zimo. Turobni prizori mokrega rumenega in rjavega listja in razgaljene veje grmovja so občutek tesnobe še bolj stopnjevali. Misli o koncu nekega življenja so mu postajale zmeraj bolj razločne in naenkrat je kriknil: »Kaj če je moj dedek umrl?« Neznana sila ga je pognala na kolo. Ni se niti zavedal, ko je skozi meglene misli risajočih neznanih prizorov o umrlem dedku prignal kolo do plota, s katerega so odpadla vratca in so sedaj ležala na tleh, skozi late pa so gledale še na pol žive sive koprive. »Kaj zdaj?« se je vprašal. »Ali naj grem naprej? Kaj naj storim?« Vročica mu je s svojo žgočo kopreno polzela po obrazu, ko je uzrl, da so vhodna vrata rahlo priprta. Zdelo se mu je, da skozi odprtino vidi strah. Pogled mu je nehote splezal po precej dotrajanih strešnikih k dimniku, iz katerega se je lepo kadilo. Ta domačnost je odločila: »Grem!« Odločno je odsunil vrata, pričakujoč neznani prizor negibnega dedka na postelji. Čeprav je iz kuhinje udarila domača toplota in je zadišalo po znanem čaju, je vseeno zadržano, a radostno presenečen stekel k dedku, ki je stal ob vročem štedilniku, z lonca se je pa lepo kadilo in prijetno dišalo: »Dedek, ti nisi umrl,« ga je tesno objel in stisnil, tako da se dedek ni mogel niti obrniti. »Ja, Jožek, zakaj pa naj bi umrl? To, da prihaja jesen in umira narava, še ne pomeni, da moram tudi jaz umreti. Predvsem zato, ker ti tega ne dovoliš!« Jožek se je počasi umirjal in spustil dedka. Svet se mu je zopet postavil na noge in začelo ga je biti sram. Šele sedaj je opazil, da je dedkova kuhinja urejena, kot še nikoli. »Mame ta teden ni bilo, ker imajo v tovarni preveč dela. Pa je tudi ni bilo treba. Se ti dopade, kako lep dom imam?« »Kaj pa kuhaš, dedek, da tako lepo diši?« je že povsem pomirjen vprašal Jožek. »Diši, kajne? To je lipov čaj. Poleti sem nabral cvetje na naši lipi. Tam za plotom rase, ali veš? Boš poskusil moj čaj, Jožek?« Oba sta vedela, da bo pri tem obredu sodeloval tudi Jožek, zato je dedek urno stopil do kredence, iz nje vzel dva čista lončka in nalil ter dejal: »Čaj pijem vsako popoldne. Okrepi me in pozimi ogreje. Vendar pred tem zmeraj rad preberem kaj iz … ...« Jožek je skočil k postelji, na kateri je ležalo Sveto pismo in ga dal dedku. Ta je malo polistal in začel brati: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.« »To je govoril Jezus, kajne, dedek?« je skoraj z gotovostjo vprašal Jožek. »Da, Jezus govori o ljubezni,« je nekam zamišljeno rekel dedek. Jožka je to vznemirilo in neznana slutnja se je prikradla tudi vanj. Neprijeten občutek strahu se mu skril v globok kot. Čeprav ga ni videl, mu je vseeno naznanjal, da je nekje tukaj. »Jožek, čaj,« ga je spomnil dedek. »Joj, dedek! Skoraj bi pozabil, da imam na kolesu vrečko za tebe,« je skočil skozi vrata Jožek in kmalu sta na mizi stali njuni obredni dobroti: bel kruh in pašteta, omamni vonj lipovega čaja pa se je razkošno širil po kuhinji. 9. Sonce je pripekalo. Narava je v opoldanski vročini spala in željno pričakovala večerni hlad. Trava, ki je v neznosni sopari povsem obnemogla in se je v vročičnih krčih upogibala k materi zemlji, iščoč pri njej rešitve in tolažbe, je spominjala na človeka, ki ga je prizadela najhujša nesreča, iz katere ni moč videti izhoda. Kokoši so se v orehovi senci pepelile in so prav smešno, nekako spačeno iztegovale peruti, kakor da bi jih prijemal krč in bi si tako hladile z debelim perjem pokrita telesca. Občasno je katera z razkoračenimi kretnjami izpod telesa brcnila nekaj prahu, tako da je okoli nje nastal rumen oblaček. Slika poletnega dne na dedkovem dvorišču je nudila nepopisno zadovoljstvo neke idile, ki je že večini ljudi bila neznana. Jožeku je duša v popolni sreči drhtela. Od nekod je dehtela pokošena otava, listi na drevesu, pod katerim so kokoši našle zavetje pred neznosno vročino in svoj raj, so v rahlem pišu kot majhne pahljače neenakomerno podrhtavali. Bilo je pravo poletje, ko človek lahko uživa in vsrkava neprecenljivo energijo, ki bo prišla še kako prav v ostri zimi. »Ni prav nič narobe, da je tako vroče,« je bilo slišati dedka, ki je stegoval svoje bose noge s trnacove sence na sonce. »Božja moč prihaja iz ogrete zemlje v telo prav tako, kakor rastlina vsrkava življenje iz nje.« Jožku se je zdelo, da je dedku glasno pritrdil in je šele sedaj v njegovi roki zagledal velik kos belega kruha, skrbno namazanega z dišečo pašteto, ki je pravkar počasi potoval k tankim ustom. »Jožek, ti danes ne boš,« ga je dedek povprašal za kruh in pašteto. Saj res! Kako to, da tudi on sedaj nima v rokah te dobrote, se je vprašal, in ne da bi se zavedal, se mu je glava v naslednjem trenutku povesila na prsa in prikazal se mu je dedek, ki je iz štale pravkar prignal svojega konjiča, svojo drugo največjo ljubezen. Najbrž ga bo pri studencu napojil, potem pa spustil v ograd na pašo, je šlo skozi Jožeka. Pogled je spremljal konja, ki je z elegantnimi kretnjami vsega telesa stopal do studenca k svojemu vedru vode. Nato je že videl konja v ogradu, z glavo sklonjenega k paši. Snežnobela lisa, ki se je živali vlekla vzdolž čela, je Jožku zmeraj vzbujala občutek preudarnosti; dedek ni nikoli pozabil povedati, kadar je beseda nanesla na njegovega konja, da je konj pametna žival. »Naj se napase,« je slišal govoriti dedka. »Ko bo pripeka popustila, se bo nagaral. Na Duge njive bova šla prašit ovsišče. Lansko leto sva tam oba nastradala. Pšenično strnišče je že malo zaraslo, ker sva čakala, da bo deževalo in se bo presušena njiva lažje zorala, pa iz tega ni bilo nič. V zemlji so se zaredile ose in ko je črtalo prerezalo njihov dom, so besno zletele v zrak in naju prav lepo popikale. Konj je strgal jermenje in se zatekel v grmovje bližnjega gozda.« Jožek si misli nikakor ni mogel urediti. Kako bo dedek oral? Ali še ima svojega konja? Pogled mu je obstal na rahlo sključeni, v črno oblečeni postavi, ki je v črnosvetlem predpasniku, držeč ga dvignjeno, da se iz njega ni mogla raztrositi vsebina, počasi drsala preko dvorišča k orehu. Belopikasta črna ruta, ki jo je imela zavezano nazaj, na pol čez ušesa, je izdajala dobrodušno staro žensko, kateri se je videlo, da je v življenju poznala le skromnost, trpljenje in delo. Potem ko je glasen pi-pi dvignil kokoši iz opoldanskega dremeža in so zletele proti prihajajoči postavi, je Jožka spreletelo: »To je torej moja babica! Kako je lepa. Kako to, da je do zdaj nisem videl?« je zaslišal svoj glas. »Jožek, zbudi se,« je kot iz globine prihajal mamin glas. Na svojem zapestju je začutil mamino toplo roko. Kot da ne bi spal, se je utrujeno opotekel k oknu in odstrnil zaveso. Zunaj je rahlo naletaval sneg. Pogled mu je potoval po klancu navzgor, kjer je nekje za bregom bil doma dedek. Klanec je bil odet v srebrno jutranjo belino in jutranje sonce je po deviški belini sejalo na tisoče biserov. Pokrajina je bila kot začarana. Počasi so se mu misli urejale. »Jožek,« je znova slišal mamin glas. Znova ga je prijela za roko in si ga pritisnila na prsi. Na svojem čelu je začutil žareče solze, ki so mu kapljale na čelo. »Jožek, naš dedek je ponoči umrl!« Telo mu je v hipu postalo trdo kot kamen, noge pa kot da jih ne bi več čutil. Neznana moč ga je iztrgala iz maminega objema in ga vrgla na posteljo. Telo mu je hlipalo in iskalo pomoči. Nad seboj je zagledal rdeče mamine oči, ki so izžarevale žalost in trpljenje. Sedaj se je on pognal v njen objem in združena gmota je dihala kot eno. Čez nekaj časa se je ta gmota razdvojila in iskala v drugi polovici oporo. »Jožek, moramo se postaviti na noge,« je simbolično sporočila svojemu sinu mama. Povsem jo je razumel. Hitro je spoznal, da se je to enkrat moralo zgoditi. Čudež je, kako se lahko to zgodi tako nenadoma; ko si povsem nepripravljen. Pogled mu je začel iskati po njegovi lepi in snažni sobi. Lepe bele zavese so dajale prijetno domačnost, svetleča omara, v kateri mu je mama kot ob vrvici zlagala čista in zlikana oblačila, je nemo zrla v vsakdanjost. Na mizi so bile lepo zložene šolske knjige, ob njih pa je ležala po platnicah oguljena in mastna črna knjiga. Skočil je k mizi, zgrabil knjigo in se vrgel v mamin objem: »Mama, hvala ti,« je skozi njun nerazdružljivi objem kot poletni vetrič plavala dedkova ljubezen in ju vodila v neznano večnost. Njegove poti 1. Avto se je na šoferjeve ukaze voljno odzival. Kmalu po odcepu na levo, ki pomeni za vsakega, ki je od tam doma, začetek poti k svojemu ognjišču, so kolesa začela grabiti razpokan asfalt navkreber in šoferju naznanjala, da se približuje svojemu cilju. Zadnji kilometri, ki jih je Jože moral prevoziti do svojega nekdanjega doma, ga niso nikdar pustili ravnodušnega. Vseh sto in več kilometrov, ki jih je že prevozil, in tako je bilo vsakokrat ob tej priliki, so ga nekako puščali ravnodušnega, čeprav se je moral peljati skozi mesta, po širokih cestah in skozi predore, cestninske postaje in mimo neštetih semaforjev. Rutinsko je vse to obvladoval, ne da bi se v njem zganilo neko čustvo, po tem odcepu pa se je zmeraj vse premaknilo. Noga je na stopalki za plin popustila, ne da bi ji kdo zares ukazal in oči so začele opazovati vsako podrobnost, ki se je zarisovala pred njimi levo in desno. Podobe so hitele mimo in obujale spomine, ki so vstajali kot zaporedne slike nepovezanih dogodkov. Nevede so iskale spremembe, ki so se zgodile od zadnje vožnje, spomin jih je pa beležil in poskušal razlagati. Čeprav pravzaprav v teh krajih ni nikogar poznal, saj so od njegovega doma bili še kar daleč, so mu bili tako znani, da so se mu zdeli domači. Zadnje kilometre je vozil zmeraj počasneje, a vožnja je postajala vedno bolj napeta. Vsa čustva so vstala iz mrtvila in najraje bi ustavil na vsake toliko časa; toda pred njim je bil važnejši cilj: priti čim prej na domače dvorišče. Z ženo, ki se je včasih pripeljala z njim in mu je prav na tem delu poti najbolj vneto pripovedovala mestne štorije o ljudeh, ki so ju obdajali v službi ali v stolpnici, kjer sta pravzaprav bila doma, se je po navadi skregal, saj je prav tukaj motila njegov nemir in mu jemala prav to, po čemer je nekje globoko hrepenel od takrat, ko je domače kraje znova in znova zapuščal. Sedaj je bil sam in misli so se lahko povsem prepustile spominom. Pravkar je odletela mimo rumena obcestna tabla in avto je povsem upočasnil: kmalu bo zavil na makadamsko pot in nekaj ovinkov bo treba še prevoziti, pa se bo ustavil na domačem dvorišču. Smerni kazalec je nestrpno utripal, kajti nasproti so prihajali avtomobili in treba jih je bilo počakati. Avto je zavil na levo in se leno vlekel naprej. Grmovje, ki se je zadnja leta nebrzdano razraščalo ob cesti na desni, ni skoraj nikdar dopustilo, da bi se cesta dobro posušila. V njegovih otroških letih je tukaj tekla glavna cesta in po njej so vozile kravje in konjske vprege. Tudi oni so imele krave. Leno so vlekle voz in se nenehno ustavljale ob jarku, da bi izkoristile vsako priložnost osmukniti kak šop trave. »Včasih Šeka na levi, včasih pa Cifra na desni; takrat, na prazni cesti, brez vsakršnega prometa, desno pravilo še ni imelo nobenega pomena.« Jože ni točno vedel, ali se je te izvirne misli samo spomnil, ali pa je to tudi povedal. Občutek vznemirljive topline je premagal vsakršno zavoro in sedaj je telo zaznalo popoln nemir. »Kaj me vleče?« Vedel je: to vprašanje ga bo znova in znova zaposlovalo. Najbrž ne bo niti opazil, kako se je znova pripeljal domov, dokler se ne bo pozdravil z ženo na vhodnih vratih, ko se bo pojutrišnjem vračal. »Domov ali nazaj v mesto? Kje sem jaz pravzaprav doma?« Misli so mu za hipec zletele nazaj v mesto. Videl je ženo, ki je iz pralnega stroja pravkar pobrala perilo in se pripravlja na likanje njegovih srajc, mlajši fant v svoji sobi sedi za goro knjig in se pripravlja na izpit, hčerka pa v bližnji trgovini govori strankam izvolite prosim dober dan ali bi še kaj prosim hvala lepa na svidenje. »Pa kaj! Služba je služba. Sicer pa, fant moj, tudi jaz sem v študentu presedel mnogo noči za goro knjig.« Sedaj se je prestrašil, saj je slišal svoj glas. »Zdaj pa vem, da sem glasno govoril. Ali je to starost? Ali je to morda popolna svoboda?« Zopet vprašanja! »Kdaj bom sploh imel čas odgovoriti nanje?« Vprašanja so ga tako zaposlila, da je avto obstal. Noga je namreč samodejno stopila na zavoro, kajti neko čutilo, ki ga sploh ni kontroliral, ji je naročilo, da mora avto ustaviti, saj bo treba zaviti z nekdanje glavne ceste na levo, po domači cesti po ogradu navzgor, na domače dvorišče. Telo je to čutilo ubogalo brez napake in avto je zavil na s travo poraščeno cesto, na kateri sta se vlekla rumena blatna trakova, ki sta pričala o tem, da so po teh kolesnicah švedrale nekoč krave in da so se v prah ali blato zarezovala kolesa kravjega voza. »Odvisno od tega, ali je bilo vreme mokro ali suho; toda takrat kolesnice niso bile tako zaraščene.« Samo nasmehnil se je, saj se je sedaj popolnoma jasno zavedal, da je glasno govoril. »Ali sem morda tem bolj svoboden, čim bliže domu sem?« V podzavesti je pravzaprav že dolgo vedel, a si tega ni nikdar hotel zares priznati: »Doma sem povsod in nikjer. Moj dom je nekje vmes!« Jezno je odgnal vsiljive misli in se prepustil očem, da so beležile mimo hiteče slike na svoj filmski trak. »Pred nedavnim je moralo kar precej deževati, kajti šaš v jarku je blatno poležan. Tu smo otroci imeli mline. Kako lepo so lopute škropile vodo! Glej, kako grdo je nekdo posekal leskov grm. Moram ga obrezati, da ne bo kot kakšen invalid. Pozdravljen, moj hrast! Ti si večen! Zmeraj si isti. Zopet si me prijazno sprejel. Od malih nog si mi dajal senco in zeleno streho. K tebi sem se zatekal v varstvo in se igral na drveh, ki so ležala pod tabo.« Pred njim je vstala slika iz otroštva. Pod hrastom je bila nekakšna drvarnica. Tam so žagali in cepili drva ter jih zlagali v okroglo oslico. Včasih so v skladovnico zložili metrska drva. »Ali pa za celulozo, da je potem lahko oče lažje odplačal davek.« Spomin se je ustavil pri očetu. »Kako je oče znal razcepiti metrski hlod,« je pomislil, toda očetova slika, z obveznim modrim predpasnikom, zavezanim na trikotnik, črnim mastnim klobukom in karirasto flanelasto srajco je hitro izginila, kajti avto je zavozil vštric hrasta in zdelo se mu je, da ga je stari štor, ki so ga od nekdaj uporabljali kot tnalo, pozdravil. Opazil je sekiro, ki je zasekana vanj čakala na gospodarja, da mu pripravi skalje in drva za domače ognjišče. »Tudi sekira me je zvesto čakala. Nihče se je ni dotaknil. Tukaj, doma, je čas večen.« Zmotila ga je hrastova soha, ki je pravkar šla mimo avtomobila in na kateri so nekoč visela vhodna vrata na dvorišče in sta na to sedaj spominjali le zarjaveli kljuki, na katerih so nekoč visela, in prišleku z zadovoljstvom naznanila, da je doma. Avto se je ustavil pri češnji sredi dvorišča kot naučen in njegov glas je ugasnil. Jože se je pretegnil in odprl vrata avtomobila. V nos mu je udaril večerni poletni zrak; tako domač, da bi najbrž znal pokazati na koledarju, kateri datum je danes. Temu se je pravzaprav zmeraj čudil: celo po vonju se lahko določi čas, le poznati ga je treba. Pogled mu je švignil naokrog in dovolj mu je bil le hip, da je lahko z zadovoljstvom ugotovil: »Vse je na svojem mestu!« Odprl je predal na desni in iz njega vzel hišni ključ. Potem je izstopil in se še enkrat pretegnil. »No, pa sem spet doma!« Toda skozi misli je švignila senca dvoma. »Ali sem res tukaj doma?« 2. Vroče poletje se je kar nadaljevalo. Žejna zemlja je dvigovala svoje prošnje k nebu in prosila za rešilno roso kot prosi revna mati kruha za svojo lačno otročad. Tudi žejne bilke so se nenehno ozirale v nebo in upale na rešitev. Ko je sonce zopet enkrat naredilo svoj dolgi poletni lok po nebeško jasnem nebu in je ob zatonu velike rdeče krogle v neznane svetove rešilna rosica začela plašno sedati na bilke, so se njihova zelena pljuča oddahnila in rešilna svežina je dajala novo upanje. Čudežna so ta stvarstva: čeprav izsušena in razpokana, je zemlja vseeno lahko v teh hudih preizkušnjah ponudila iz svojih suhih nedrij toliko vlage, da je tudi v najhujših preizkušnjah njen rod lahko preživel. Jožetu so take misli bile nove, čeprav je prav dobro poznal poletno vročino in je velikokrat opazoval razpokano zemljo: na zravnani zemlji so se naredili prav lepi liki neverjetnih, nekako arhaičnih oblik, njihove meje pa so bile razpokline, nastale zaradi suše. Spominjal se je, da je zmeraj v te raze hotel videti globoko, kot se le da, čeprav ni vedel, kaj naj bi tam hotel videti. »Morda sem pa hotel zvedeti, kako lahko bilka preživi v taki suši, in kaj ta presušena zemlja lahko sploh rastlini takrat ponudi.« Spomnil se je, da se je o tem v visokih šolah že do potankosti seznanil, toda ti odgovori ga niso zadovoljevali; v svoji podzavesti mu je to vprašanje zamegljevala neka mističnost, ki je bila tem bolj prisotna, čim bolj mu je bila stvarnost blizu. Zavedal se je, da mu je v tem čarobnem trenutku, ko večerni hlad lega nanj in na njegovo domačo zemljo kot balzam s tisočerimi vonji, ki jih lahko opiše samo z eno besedo ali pa tudi s tisočimi izrazi ne, ta stvarnost zelo blizu, in čeprav nudi neizmerno zdravilo njegovi razrvani duši, postavlja nove skrbi. »Tisti, ki tega ne pozna, mu lahko razlagaš v nedogled in ne bo razumel, tisti, ki pa to nosi v srcu, pa mu je dovolj le z malim prstom pokazati.« Pogledal je proti tlom in začudeno opazil iztegnjen kazalec, ki ga je roka nehote usmerila proti dolgi hrastovi senci, ki jo je mogočni korenjak raztegnil čez rjavo rumen travnik, na katerem bi sedaj, po pokošeni otavi, morala rasti rumena divja deteljica in drugo poletno travinje in bi ob večerni rosi čebelice srkale moči za svoje neutrudno delo naslednjega dne; in tako do konca. To, glede konca, je sicer že velikokrat načel, pa je nenehno odlagal. Pojavilo se mu je zmeraj v takem hipu, ko je čarobnost trenutka bila premočna, da bi ga tako težko razmišljanje zmotilo v njegovem užitku. Tudi sedaj se je zadovoljil s tem odgovorom, vzporedni izgovor pa je bil še močnejši: še je dovolj časa, in s tem je bil tudi sedaj za silo zadovoljen. Hrastova senca se je medtem že zopet podaljšala. Bose noge, nevajene trde trave in kamenčkov, ki so se pomešale med rumenkast sipki prah kolovoza, so drsele proti njivi, na kateri je skoraj vsako leto rasla koruza; enkrat v njenem spodnjem, drugič v zgornjem delu. Noge so za seboj puščale široko črto in odtise stopal. Gledal je v tla in se sproti oziral nazaj kot umetnik, ki se ne more nagledati uspele poteze. »Vsaj Kari jo obdeluje, da ne zarašča.« Pomislil je, kako hvaležen mu je, da jo res obdeluje in si na njej kaj pridela. Blizu doma mu je in zemlja je dobra. »Ta njiva nas je pravzaprav preživela.« Videl je pisano njivo, nad katero se je mati sklanjala tako rekoč vsak dan. Skrbno je negovala gredice zelja, paradižnika, paprike, krompirja ... Njene razpokane blatne roke so vsak dan z nje prinašale različne pridelke, ki so potem v dišečih oblikah romali na kuhinjsko mizo. »Jaz pa sem ob poletnih večerih v kositrnem vedru za zalivanje prinašal vodo.« Konec zelene meje je naznanil, da je njihove njive tukaj konec. »Mati jo je kosila s srpom in travo devala na kupe, jaz pa sem jo nosil na travnjak.« Spomnil se je, kako je potem mati travnjak zavezala in si ga oprtala na rame. Doma jo je s hlevskega praga opazoval, kako je tovor prevrgla v jasli in zadovoljno opazovala lačno živino, kako pospravlja nabrano travo. »To delo najbrž ni nikdar občutila kot trpljenje: živina je bila odvisna od njenega dela, mi pa od njenega mleka.« Zdelo se mu je, da je od nekod nekaj zadišalo. »Kot da bi zadišalo po mlečnem močniku. To nam je mama za večerjo največkrat skuhala.« Više od meje je bila Gaborova njiva. »Tudi oni imajo letos tukaj koruzo, nad njo pa krompir.« Gaborova koruza je bila manjša od njihove. »Ni naša! To koruzo si je pridelal vendar Kari!« Spomnil se je starega Gabora. Umrl je lani. Njegova Sidika še živi. »Seveda je njena koruza slaba.« Ostala je sama. Edini sin se je, iščoč si boljši kruh, izgubil v tujini in Sidika nenehno upa, da se bo vrnil. Ljudje vedo povedati, da je že zdavnaj mrtev, a ji nihče tega ne upa povedati. Oveneli koruzni listi so nenadoma zanihali in izza zelenih koruznih stebel se je prikazala v črno oblečena ženska. Telo mu je otrdelo, kajti nikakor ni bil pripravljen, da bi koga v tej samoti srečal. Čas, ki je še pred tem trenutkom miroval kot kamniti steber, se je nenadoma spremenil v gibanje, tako da mu je srh spreletel vse telo, noge pa se več niso hotele premakniti. Črna postava je stopila na pot. Najprej je obstala kot otrdela, potem pa je dvignila pogled proti visoki Jožetovi postavi in hitro rekla: »Malo sem se vas ustrašila, gospod! Nesem krompir in kumarice, da mi bo za večerjo.« Tudi Jože se je hitro zbral in pogled se mu je ustavil na ženskinem predpasniku, ki ga je spretno držala z roko in v njem je res bil krompir. »Dober večer. Nisem mislil, da bom koga srečal. Mladi krompir je dober; tako lepo zapečen.« Pogled mu je nehote potoval po že zelo zbledeli obleki iz črnega glota. Mastne lise je obarval prah in tudi odparan žep predpasnika je bil prav tako ves umazan od zemlje. Od protina skrivenčeni in od zemlje umazani prsti so stiskali predpasnik in črnomodre vene na roki so kljub rjavi zagoreli koži govorile o izžetosti tega bitja. Pogled se mu je nato ustavil na bosih nogah. Skrivenčeni prsti so vzbujali občutek nelagodja, črni kljukasti nohti pa so bili zapičeni v cestni prah. »Ne poznam vas,« je rekel in se ji zagledal v obraz. Drobne sivo modre oči so silile izza zaprašenih trepalnic in postalo ga je strah. »V teh očeh ni življenja,« je pomislil in ženskin nagubani obraz mu je povzročil v grlu neznano bolečino. Sivi lasje so neurejeno padali izza nazaj zavezane zbledelo črne rute in skozi preperelo platno na temenu gledali na plan. »Jaz sem Gaborova Sidika. Kdo pa ste vi, gospod?« »Vi ste to, strina! Nisem vas spoznal; čeprav ste se mi zdeli nekam znani,« se je še zlagal. »Jaz pa sem Jože. Gorenji Jožek.« »A, vi ste! Glej, kje sva se srečala. Že te mnogo let nisem videla. V kakšnega gospoda si zrasel. Ah, Bog moj! Tudi tvoji so tako hitro umrli. Za očetom mi je zelo žal, saj nam je zmeraj kaj pomagal pri hiši. Komaj čakam, da pride moj Štefan!« Hitro se je obrnila in kmalu izginila za ovinkom. Jože je še v začetku razumel nekaj besed, za ovinkom pa je njeno mrmranje utihnilo. Nehote se je obrnil proti rdečemu nebu, kjer je sonce pravkar ugašalo. Na pokrajino je legala večerna rosa in spuščal se je mrak. Neurejene misli so postajale zmeraj bolj otožne, a ni si mogel razložiti, zakaj so se mu ujele v tako malodušje. Naenkrat je začutil, da je neizmerno utrujen in noge so začele drseti proti domu. Za njimi so ostajali odtisi bosih nog. Večerni mrak jih je čarobno brisal, kajti prihajala je gluha, samotna noč. 3. Zvonik na pokopališču je odbil trejo uro in sonce je še zmeraj pripekalo na vso moč. Neznana sila ga je pognala izza ogla domače drvarnice na vaško pešpot in ga obenem neutrudno spraševala: »Kaj te je pognalo na pot, Jože? V kuhinji si se komaj dobro obrnil in skočil iz gosposke obleke, pa si se že odpravil ven?« »Da, res je! Zdaj bi še moral v svoji pisarni prekladati papirje. Toda kdo pa še to more v petek popoldne? Kaj me je pognalo? Tega pa ne vem povedati! Pravzaprav me ni nič pognalo, ker sem v nenehnem pogonu. Ali sem na begu? Pred kom? Pred samim seboj?« Jožetu se je zazdelo, da se začne sam sebi smiliti. Naglica v mestu, samota na vasi. Sam v svoji stari rojstni hiši. Ves teden si je dopovedoval, kako bo v petek, lepo v miru, v senci svojega hrasta, odpočil svojo razbrazdano dušo. Sedaj, ko mu je vse to na voljo, zopet beži. Zatohle misli je odsunil nekam v ozadje, kajti treba se je bilo odločiti. Kam? »Proti spodnjemu delu vasi. Tam pa že res dolgo nisem bil,« se je razveselil. Poletni sandali so šumeli po ogoreli in ponekod shojeni suhi travi in zdelo se mu je, da je sedaj srečen. Koraki so pobirali vaško pešpot, a naenkrat je noga stopila na strohnelo desko, ki je nekoč služila kot brv. Nekdo jo je tam postavil čez majhen jarek, čeprav je bil tako ozek, da deske tam sploh ne bi bilo treba. »Zmeraj je bil suh, ta jarek. Toda na tej deski sva se s Pištekom velikokrat igrala. Bil je dober kot kruh, ta fant, a v življenju ni imel sreče. Ženske najbrž ni nikdar skusil. Le garanje doma. In pijača. Hitro ga je pobrala.« Ob tej misli mu je pogled nehote ušel proti slemenu, na pokopališče, od koder so kot nemi nadzorniki gledali proti vasi številni kamniti nagrobniki in leseni križi. »In sredi pokopališča je mrliška vežica z zvonikom. V njej se počiva na tem svetu nazadnje. Tam je nazadnje ležal tudi Pištek! Blizu moje mame je zakopan,« so mu misli nehote prehitevale. Hotel je zaviti tja in se z njimi malo pogovoriti, a ga je pot kot na povodcu pripeljala naenkrat na vaško cesto. Pod njo je stari Viktor z lesenimi vilami obračal za ponjavo veliko tanko plast že posušene otave. Že obrnjena krma je bila nasršena, vmes pa se je po prazni črti premikal Viktor, na katerega je čakal poležani del otave, da bo tudi on dobil nasršeno podobo. Orodje se je premikalo počasi in opazovalcu naznanjalo, da se je tudi Viktorjevo telo že izčrpalo in komaj čaka na svojo zadnjo pot. »Že dolgo ga nisem videl. Kaj pa žene Viktorja, da še kaj dela? Vdovstva se je že navadil. S svojo francosko pokojnino bi zlahka nahranil sebe in psa, ne da se muči še s tisto kravo,« si je mrmral Jože; kot da ga je idilični prizor predramil. Redko posejane stare hiše, katerim je odpadal omet in so žalostno kazale golo trstiko in tramove svojega cimpra, so počasi lezle mimo njega. Nekaterim se je že udrla streha. Gospodarska poslopja so govorila, da je tu nekoč obstajalo življenje. Poševno obešena, na pol odprta vrata svinjakov in hlevov so delovala nekako zastrašujoče. Brajde pred njimi so bile le še poševno viseči drogovi, med katere je skozi neobrezano trto sililo grmovje, robidje in koprive. Zvrstilo se je tudi nekaj na pol dozidanih novih hiš in nekaj jih je ošabno razkazovalo tudi lepo obarvane fasadne omete. »Pri teh se vidi, da so v Avstriji in Nemčiji.« Korak mu je naenkrat zavil na levo, navkreber. »Po tej poti pa že dolgo nisem šel! Po njej sva z očetom vozila gnoj na njivo. Šeka in Lisa sta tovor vlekli kot tanka. Aha, Giza še živi?« Na desni, ob še dokaj trdno stoječi hiši in velikih gospodarskih poslopjih, se mu je prikazal odgovor, kajti na klopi, pred vodnjakom, je sedela stara Giza. V debele cunje zavite noge je držala prekrižane, na črnem predpasniku pa so ji počivale roke. Glavo ji je pokrivala bela vzorčasta ruta, globoko poveznjena naprej, in nemo je zrla na cesto. Že je hotel stopiti na dvorišče, ko se je proti njemu besno pognal črno beli pes in divje lajal. Telo mu je preletel srh, toda pes se je nenadoma dvignil in navpično obstal, kajti zadržala ga je veriga, s katero je bil privezan k vodnjaku. Jože je pospešil korak, kajti zdelo se mu je, da se pes lahko tudi strga. Strah je počasi pojenjal in misli so znova beležile mimo bežečo okolico. Sandali so dvigali prašno cesto, ko je telo nenadoma trznilo in podaljšalo korak, kajti malo je manjkalo, da ni stopil v gnojnico, ki se je cedila čez cesto. »Ta gnojnica teče čez cesto, odkar pomnim. Torej imajo Gaborovi še krave? Najbrž jih ne bodo dolgo, kajti Micka in Kalman sta že tudi čez šestdeset!« Ko je bil že mimo Gaborovega hleva, mu je v nos udaril znani vonj. »Tako diši po hlevu! Tudi iz našega je prihajal takšen vonj!« Razmišljanje je prerezala bela senca, ki je švignila čez cesto in izginila za hlevom. Ni mogel verjeti, toda prepričan je bil, da je čez cesto skočila belolasa deklica. Stopil je korak naprej in ob zidu je zagledal dolgolasi ozki obraz še ne deset let stare deklice. Njeno telesce se je naslanjalo na zid in modre oči so brezizrazno gledale v prišleka. Kratko krilce je slabo pokrivalo bose in od prašnih srag umazane noge. Lepi, a umazani lasje so gladko padali po telesu in deloma zakrivali majhnega medvedka, ki so ga k trebuščku stiskale drobne roke. Jože se v nastalem položaju ni takoj znašel. Ali se je v tej vasi v zadnjih letih sploh kdo rodil? Čigava je ta deklica? Kaj naj naredi, da je ne bo prestrašil in mu ne pobegne? Počepnil je in jo nekaj časa gledal, potem pa prijazno poklical: »Pridi, deklica!« Že se je zbal, da je naredil napako, toda deklica se mu je brez obotavljanja približala. Njen obrazek je bil prav tako zelo umazan. Izpod oči sta tekla dva svetlejša jarka, iz česar je sklepal, da se je pred kratkim jokala. Izpod nosa se ji je še cedilo. Iz žepa je potegnil papirnati robček in ji ga ponudil, toda deklica ga je le gledala. Opogumil se je in ji hotel nos obrisati sam. Čeprav je mislil, da se bo deklica zbala, se to ni zgodilo. Mirno jo je očistil in hvaležne oči so mu vlile novega upanja. »Kako pa ti je ime?« »Maja,« je zapiskal droben glasek. »Kje pa si doma?« Drobna rokica, ki je držala medvedka, ki je bil prav tako v klavrnem stanju in mu je manjkalo eno oko, je pokazala proti sosednji hiši. Tedaj pa se je od tam zaslišal vreščeč pijani glas: »Maja! Kje se zopet potepaš? Takoj domov! Boš ti že svoje dobila!« Deklica je najprej obstala kot pribita, potem so pa drobne nogice hitro oddrobile preko ograda in bela postavica je izginila za hišnim oglom. Jože je presunjen obstal. Duša mu je bila prazna in zdelo se mu je, da bo jokal. »Deklica je torej od Vinešnjih! Renatina je!« Spomnil se je, da je Renata delala nekaj časa v gostilni v sosednji vasi. »Najbrž jo je tam staknila.« Renata ni bila poročena. Karči, njegov sošolec, pri katerega hiši se je rad ustavil, ko je prišel domov, mu je o njej pripovedoval. Zdaj živi z nekim prišlekom. Ni nikjer v službi. Nekaj pridela na majhni kmetiji in živi predvsem od Renatine plače, ki dela kot čistilka v bližnjem mestu, na otroka pa pazi stara Aranka, njena babica, ki je ves dan pijana. Turobne misli so se prikazovale kot zaporedne slike, ko se je od Vinešnjih zaslišalo najprej nekaj grdih kletvic, potem pa še otroški jok. »Tepe jo! Kaj naj naredim?« Sredi prašne ceste kot strohneli panj. Otroški jok mu je rezal dušo. Z roko si je šel preko čela in po vratu, kjer je tipal, kako mu kri udarja v glavo. Čez nekaj časa je jok pojenjal in napetost v njem je začela popuščati. Ko si je misli nekako uredil, se mu je vzdramil tudi korak in ga ponesel proti domu. 4. Izza domače drvarnice je pot vodila najprej na vaško pešpot, ta pa je potem zavila na levo čez brv, postavljeno prek jarka, ki je imel vodo le spomladi ob odjugi ali ob velikih nalivih. Jože se je previdno naslonil na njeno ograjo, ki je pravzaprav bila le borov drog, pritrjen na dva akacijevega kola, zabita v zemljo in je bila že tako vegasta, da več ni predstavljala neke varnosti, temveč je s svojo prisotnostjo kljubovala času in oznanjala, da so se je nekoč oprijemali lupači koruze ali bučnega semena ali pa tisti, ki so šli pozimi s kolin od sosedov ali sorodnikov; vsi zaspani in dodobra majavi od popite šmarnice ali klitona. Jože se je je oprijel iz navade, tako kot so vsi delali, kajti plitvi jarek pod brvjo ni predstavljal za človeka nobene prepreke. Ljudje so brv postavili predvsem zato, da so čez njo lažje spravili samokolnico, naloženo s svežo travo, namenjeno za polaganje živini. Toda oprijem se mu je zdel nekam tuj, kajti ograja je bila sedaj hrapava in izprana; spomnil se je, da je bila nekoč svetla in od mnogih prijemov umazanih rok mastna in se je motno lesketala. »Sedaj te roke mirno počivajo nad vasjo in čez brv gre le še redko kdo.« Neshojena pot čez brv je zavila na desno, navkreber. Stari topol, ki se je med grmovjem in drevesi ob jarku najbolj razrasel, je v useku metal prijetno poletno popoldansko senco. Sandali so lahkotno šušteli med že precej posušenim travinjem, oči pa so mu opisovale spomine na otroštvo. Pogled se mu je ustavil na debelem korenu, ki je nekoč rasel iz velikega hrasta. Jože se ni spominjal, kdaj so ta hrast posekali in je sedaj nanj spominjal le kot velika okrogla miza velik panj. Koren je rasel čez jarek, tako da je v njem predstavljal naravni jez in je čez njega ob dežju tekla hudourna voda. Jože in njegovi otroški prijatelji so se velikokrat prepirali, kdo bo svoj mlinček postavil prav na tem mestu, kjer je voda preskakovala koren v lepem slapu, saj je na njem bil zagotovljen popoln uspeh. Tudi slabše izrezljan mlinček se je na njem najhitreje vrtel in je biserne kapljice vode škropil najvišje ter jih v lepih čarobnih lokih metal v zrak, ko pa se je v zraku njihova energija iztrošila, so padale v vodo in se v njej izgubljale, tako da jih je vodni tok odnesel v neznano. Ure so znali opazovati to gibanje, premočeni in blatni, a ponosni na svoje stvaritve. Zaželel si je, da bi tudi sedaj po jarku tekla voda. Najbrž bi ob jarku počepnil in opazoval, kako se preriva skozi vejevje in preskakuje kamenčke; in kako neprestano teče, za njo pa rine nova in nova. Kakor življenje. A zdaj je struga suha. Kakor življenje?! Čigavo življenje? Njegovo ali življenje v njegovi vasi? »Pa še malo proti našim goricam pogledam, in morda še v gozd«,« si je rekel, da bi prekinil mučne misli. Pot ga je vodila po rahlo se vzpenjajoči poti proti slemenu. Ponekod, tam, kjer se njive že precej časa ni dotaknila gospodarjeva roka, so vrati zarasle z visoko travo in robidovjem. Prehod so mu omogočale le sledi traktorjev, ki so morali čez to goščo k svojim njivam. Vse se mu je zdelo tako divje, da mu hoja ni nudila nobenega zadovoljstva. Kje so pokošene vrati, na katerih so v poletnih večerih ležali kot mladeniči in gledali v zvezde, iščoč tam nekaj, ne da bi vedeli kaj? »Sedaj bi moral zaviti na levo. Kje je tista široka meja, po kateri smo hodili v gorice?« se je spraševal. »Traktorji so jo razorali,« je hitro spoznal, ko je pogledal naokoli in se je pred njim razprostrla velika grobo obdelana plošča njive. »Zdaj najbrž ves Tiloš obdelujejo Bregajnski. Potomci pomrlih lastnikov teh njiv, sedaj živečih po mestih, jim zemljo rade volje dajo v obdelavo in korist. Samo da jim zemlja tako zelo ne zarašča. Oni so še edini pravi kmetje v vasi. Kako dolgo bodo še vzdržali,« se je spraševal in se ozrl naokrog. Ugotovil je, da stoji sredi oranice, točno tam, kjer je nekoč vodila široka meja v njihove gorice. »Glej, glej, kako je to čudno! Hodim po poti, ki je ni!« Šele sedaj je opazil, da je po tej grobo razbrazdani zemlji zelo težko hoditi. Njiva je bila kmalu za njim in dalje je pot vodila ob gozdnem robu lepe bukove šume proti goricam. Kmalu je stal ob njihovem spodnjem robu. Pogled mu je v hipu zaobjel vso površino in mešani občutki krivde in vznemirjenja so mu pognali na oči solze. Iz robidovja in razkošno razraščenega trnja, okrašenega z lepimi cvetovi divjih vrtnic, so rasle mlade breze, na vinograd so pa spominjali le še bolj redki, v vse smeri nagnjeni sivi akacijevi koli, na katere je nekoč bila privezana trta. Tu in tam je poleg trsov, ki so se divje razrasli in so njihove že dolgo neobrezane šibe lezle po tleh, iz visoke trave še gledal kakšen mladi bor. Stopil je naprej. Splašene ptice, ki so gnezdile v tem ptičjem raju, so vrešče odletele. »Šmarnica ima že velike grozde. In tudi jurka jih ima. Jagode so bolj redke, a grozde pa vseeno ima. Ta vztraja, čeprav je prepuščena sama sebi in končnemu izumrtju,« je ugotavljal Jože. »Zakaj pa mi nismo bili tako vztrajni in smo vse skupaj pustili izumrtju?« se je togotno vprašal. Tedaj se mu je zazdelo, da je v sosednjih goricah zagledal človeško postavo. »Najbrž je stari Časar!« Tudi Časarjeve gorice niso bile v mnogo boljšem stanju kot njihove. Se je pa poznalo, da jih je lani še nekdo urejal. Pogled mu je začel iskati po njih in kmalu je ugotovil, da se na zgornjem koncu sklanja k tlom ostarela moška postava. »To je stari Časar! Stopil bom k njemu!« Bele gole noge, ki so bile obute le v poletne sandale, so odrivale trnje in resasto travo in Jože je kmalu zagledal sloko telo starega Časarja, ki se je sklanjal k tlom. Iz napol odparanega žepa mu je gledala bela vrv in Jože je hitro ugotovil, da z njo h kolom privezuje trto. Ni ga opazil. Nenadoma pa se je hitro vzravnal in začel silno kašljati. V Jožeta so se grozeče zazrle rdeče zabuhle oči, ki so ob kašljanju vidno izstopile, medtem ko se mu je vijoličasto lice, razpotegnjeno v grozno spako, silno treslo. Čez čas je napad kašlja minil in Jože, ki se je tako prestrašil, da bi skoraj zbežal, se je počasi zbral, stari Časar pa je izpljunil kroglasto slino in obraz mu je ponovno dobival človeško podobo. »Ta kašelj mi ne da nikjer miru,« je prišleka kar tako, morda kot v opravičilo, ogovoril Časar. »Kdo ste, da vas ne poznam?« »Lajči, kaj me več ne poznate? Gorenji Jože sem!« »Ne bi se mogel spomniti, če mi ne bi povedal. A še kaj prideš domov? Tvoji so že tudi pomrli, naj jim Bog da večni pokoj.« »Vi pa vežete?« »Nekaj moram delati. Pa malo šmarnice nama da Bog vsako jesen. Da sva s staro bolj močna. A, sirota je že tretje leto v postelji. Negujem jo kot otroka. In tako nama leta počasi minevajo. Samo da jaz ne bi prej ...« Misli ni mogel dokončati, kajti znova ga je zgrabil silni kašelj. Prijel se je za kol in bolno kašljanje je zastrašujoče odmevalo v bližnjem gozdu. Jože se je počasi oddaljil in kmalu je bil že globoko v gozdu. Prijetno dišeče vonjave gozdne vlage in hladu so ga kmalu pomirile. Začutil je vznemirljivi vonj borove smole in zadišalo mu je po svežih gobah. Ustavil se je šele globoko v gozdu in usta so zašepetala: »Ali sem se tu, sredi gozda, morda hotel skriti pred resnico?« Dobro znani občutek krivde mu je ponovno priplaval na površje, ko mu je telo pretreslo vreščanje srake, ki je vzletela z vrha visokega bora, kjer je bilo skrito gnezdo, v katerem je spomladi vzgojila nov rod. Pogledal je navzgor, skozi krošnje dreves v nebo, kjer je beli oblak počasi plaval čez svetlo modrino, in nato v krošnjo vitkega bora. Toda bor se je začel sukati okoli oblakov in hitro je ugotovil, da zgublja ravnotežje, zato se je stebla tesno oprijel, nekaj časa zmedeno iskal ravnotežje, potem se pa napotil proti domu. 5. Ko je že pred poldnevom, da bi se izognil popoldanski prometni gneči, in ker ga v pisarni tako in tako ne bo nihče pogrešal, kot si je dejal, zapustil kup papirjev in sedel naravnost v avto, je stroj začel grabiti kilometre, misli pa so mu slikale podobe njegove domačije tam daleč, kjer je povsem drugi svet in spokojen diha pod težo preteklosti, ne da bi se menil za dneve, ki odhajajo, kajti tam je dan podoben dnevu in se zdi, kot da tam čas stoji. »In sedaj, ko mu je preteklost ubila dušo in telo, se več ne more postaviti na noge!« Nenehno iste misli so se neprestano obračale in nizale dogodke preteklosti, ko mu je domača cesta, ki vodi do njihovega kolovoza in je že pred časom dobila ozki asfaltni trak, prekinila njihov tok. Oči so začele božati mimo hiteče grme in travnike, ko mu je naenkrat noga z vso močjo pritisnila na zavoro, tako da so gume zacvilile in top udarec, ki se je zaslišal s prednje strani, ga je pognal iz avtomobila. Za avtom je zagledal povoženega mačka. Rumenorjave in črne lise so se mu svetile kot žamet, iz sploščene glave pa mu je tekla kri in risala vijuge na prašnem asfaltu. Grozljivi prizor ga je popolnoma omrtvičil. Hotel je stopiti bliže, a ga noge niso ubogale. Želel je stegniti roke proti še pravkar živemu bitju, a ga tudi roke niso ubogale. Opazil je, da mu telo trepeta in silna tesnoba mu je začela valoviti po vsem telesu. »Zbrati se bo treba,« mu je šlo skozi misli, a občutek krivde je v njem skokovito naraščal in se na koncu spremenil v jezo. »Tudi za njegovo smrt ste krivi,« so ga začeli obtoževati nejasni obrazi, ki so poskakovali pred njim kot zlovešča bitja in kazali tope brezčutne izraze. Ko ga je korak ubogal, je stopil do mrtvega mačka, ga prijel za zadnje noge in položil na bankino. Toplota, ki jo je oddajalo pravkar ugaslo življenje, ga je tako omehčala, da je komaj sedel za volan in nato počasi odpeljal na domače dvorišče. Niti opazil ni, da se sploh ni razgledal naokrog kot po navadi, temveč je odklenil vhodna vrata in iz kredence vzel svoj kozarec ter na dvorišču pognal studenčno kljuko. Osvežujoča voda ga je znova postavila na noge. Odklenil je klet in se peš, z lopato na rami, napotil proti nesrečnemu dogodku. Ob cesti, pod grmom, je skopal jamo in ko je stopil na cesto, je pred seboj zagledal postavo. Stari Števan, njihov sosed, se je očitno vračal iz gozda, kajti iz plastične vrečke so mu gledali jurčki. »Ah, ti si, Jože! Boš mačka zakopal? Pa ja! Da ne bo smrdelo! Jolankin je bil, ta pisani!« Jože je stal kot gol in nekaj časa gledal za drsajočim starcem, nato pa odnesel mačka s ceste in ga zakopal. Telo mu je polnilo silno nelagodje, a se je zavedal, da mora delo čim prej končati in se tako znebiti bremena. Še se je ozrl na svežo zemljo pod grmom, ko mu je misli znova zaposlil stari Števan: »Kako preprosto je zanj življenje. Ko se konča, je konec, pa pika! Da ne bo smrdelo, je rekel!« Doma se je preoblekel, spil še en kozarec vode, nato pa začel hoditi po dvorišču. Ni vedel, kaj hoče videti ali pogledati, toda znane podobe domačije so ga počasi le pomirjale. Naenkrat se je odločil: »Grem dol k potoku.« Bose noge je po porasli poti drseče premikal, da bi tako z divje detelje še pravočasno spodil čebele in čmrlje, ki so veselo brneli po cvetovih. Hoja ga je pomirjala. Potem ko je prečkal veliko cesto, je pot zavila k potoku. Zadihal je vlažni hlad, ki je prihajal od njega in se napotil ob strugi navzgor. Zvožena pot, sicer razbrazdana od traktorskih gum, je vodila ob potoku in kmalu je ugotovil: »Potok se je precej spremenil, odkar nisem bil tukaj!« Na njemu dobro znanem potočnem okljuku je stopil k vodi in bose noge so začutile prijeten hlad. Stopil je na prod, ki ga je nanesla voda, nato pa še v vodo, ki je poleti segala le do gležnjev. »Tukaj sem velikokrat stal in zmeraj mi je segala le do gležnjev.« Najprej se je obrnil proti toku in gledal prihajajočo vodo, v kateri so se lesketali sončni žarki, sijoči skozi jelševe in vrbove veje in opazoval, kako si voda išče pot okoli njegovih gležnjev in skaljena odteka navzdol. »Prihaja zmeraj nova ali je zmeraj ista,« se je rahlo zasmejal, kajti na to si ni nikdar znal odgovoriti. »Kot življenje. Zdi se, da je vsako isto, saj se začne, je in nato mine, toda vsako življenje je drugačno. Torej tudi voda ni zmeraj ista,« so mu veselo modrovale misli, ko je počasi stopal po strugi navzgor. »Tukaj smo potok vsako poletje pregradili.« Pred njim je vstala veličastna slika iz otroštva. Čez potok so postavili deske, ki so jih skrivoma odnesli z doma in jih utrdili z visokimi akacijevimi koli, ki so jih zabili v strugo. Reže so zamašili z ilovico, tako da jez skoraj ni prepuščal vode in se je za njim nabrala več kot meter visoka voda. Zajezitev je segala daleč po potoku navzgor. Bilo je res pravo kopališče. Nasmeh mu je prekril obraz, ko se je spomnil, kako so goljufali, češ da znajo plavati, v resnici so pa večinoma brcali po tleh, tako da je bila voda gosto rjavo rumena. Posebej so se postavljali takrat, ko so na bregu ležala dekleta. Tedaj je napetost med njimi zmeraj narasla in zbadljivke so bile mnogokrat zelo hude. »Najbolj napeto je bilo takrat, ko je prišla Jolanka.« Jolanke se je spominjal velikokrat. Prav užival je, ker je z njim govorila najraje. Feri, ki je bil leto starejši od njega in je v tistih počitnicah šolo že končal, tega ni mogel prenesti. Bila je njegove starosti. Dolgi rumeni lasje so ji padali po ramenih in vsi so že opazili, da postaja prava ženska. Druga dekleta so se rada muzala okoli nje kot spletične, hkrati pa so z zavistjo merile vsak njen gib in ga poskušale posnemati. »Toda nobeni ni uspevalo tako kot njej. Da, tudi takrat je bila tam. Rekla je, naj jo naučim plavati.« Feri, ki je bil zmeraj na preži, tega ni mogel prenesti. »Poklical me je s potoka in vsi so vedeli, da bo prišlo do obračuna,« je pletel spomine. Stopila sta za korak eden proti drugemu in se gledala. V krogu, ki so ga naredili prisotni, je napetost naraščala . »Ko več nisem vzdržal, sem iztegnil pest proti njegovemu očesu ...« Feri se je opotekel in padel nazaj, a se je kmalu pobral in nekaj dni ga ni bilo na spregled. Tudi kopanje se je nadaljevalo le še naslednje tri dni, kajti potem je ponoči prišel naliv in marljivo otroško delo je hudourna voda tisto noč odnesla. »Od tedaj menda več potoka nismo pregrajevali?!« Vrtal je po spominu, ali ga res niso, toda tega se več ni spominjal. Prijel se je za mlado jelšo in se pognal na drugi breg, misleč, da bo pogledal še v Gajnce, če je morda tam, na njegovem mestu, pognal kakšen jurček, ko je pred njim zašumelo in iz gostega grmovja je pogledala ženska postava. V črnem predpasniku, ki ga je spretno držala z eno roko, so očitno bile gobe. Umazano dolgo črno krilo in cunja, ovita okoli kolena, sta kazali na veliko zanemarjenost. Pogledal je navzgor in obstal je kot vkopan. »Jolanka, ti si! Si nabrala lepe gobe?« Ženska se je najprej prestrašila, potem pa, ko ga je spoznala, se ji je obraz spremenil v skrivenčeni nasmeh, tako da ga je spominjal na spako. Iz motno pijanih oči je vseeno zažarelo in tedaj se je spomnil, kako so ga te iskrice nekoč vznemirjale. »Toda sedaj je od tega ostala le še razvalina.« Poročila se je s Ferijem. Dolgo časa je delal v Avstriji. V začetku jim je šlo dobro, potem se je pa Feri zapil. Kmalu je začela piti tudi ona. »Še dobro, da se je hčerka poročila stran. Pravijo, da ji gre dobro,« so se vrstile slike, ko je opazil, da mu Jolanka želi pokazati, kako lepe jurčke je nabrala. »Tudi na tvojem mestu sem jih nabrala. Te najlepše sem našla prav tam!« »Nekaj je še v njej, toda tudi to bo kmalu ugasnilo,« ga je spreletelo, ko je vanj dihnila pijano sapo. Odstopil je in neprizadeto dejal: »Da, Jolanka, res so lepi, ti jurčki. No, zdaj pa moram iti.« Noge so brezciljno zavile navkreber, v gozd, za njim pa je prihajal pijani Jolankin glas: »Če že moraš iti, pa pojdi! Toda tvoje jurčke bom še zmeraj nabirala.« 6. Sopara tudi ponoči ni popustila. Jože se je v postelji obračal in čeprav se je trudil, da bi zaspal, ga spanec ni ubogal. Stara ura, ki ji je zmeraj potegnil uteži navzgor, ko je prišel domov, je pozvanjala vsake četrt ure in potem je vsako četrto pot odbila še polno uro. Bila je njegov spomin na dedka, ki je uro čuval kot svetinjo in nikomur ni dopustil, da bi jo navijal. Navijanje ure je bil pravzaprav njegov majhen obred. Vsakokrat, ko se je z vaškega zvonika po vasi razlegel večerni zvon, je svečano stopil k steni in z zanosom potegnil najprej za verigo, ki je držala utež za zvonjenje, in šele potem za drugo. Jože se je dobro spominjal, kako ga je dedek nekoč uslišal in mu dovolil, da je, seveda pod njegovo kontrolo, lahko potegnil utež navzgor. Pozneje je to lahko večkrat storil, vendar je bil dedek zmeraj zraven. »En, dva, tri,« je Jože štel glasno. »Že je tri, jaz pa še nisem nič spal. Naj bo, saj je jutri nedelja in v mesto se bom odpravil šele popoldne,« si je glasno brundal. V sobo je bledo svetila luna. Vstal je in si nadel nekaj obleke, kajti tudi noč je bila prijetno topla in za topla oblačila ni bilo potrebe. Prižgal je luč, vzel z omarice uro in telefon ter se odpravil na prag. Nočni hlad ga je tako prijetno osvežil, da ni čutil nobene zaspanosti. Stopil je na dvorišče in se odpravil mimo drvarnice na vaško pot. Nočna rosa se je svetila v mesečini in mu močila v sandale obute noge in medli biseri so se lesketali kot majhni diamanti. »Spokoj!« Vas je bila mrtva. Nikjer se ni premaknil niti list, le črički so pozdravljali luno, ki se je občasno skrila za kakšnim oblačkom. Vse je spalo in od nikoder ni bilo zaznati nobenega šuma. Pogledal je po poti, ki je vodila proti slemenu, vendar je bila povsem v temi, kajti z ene strani jo je zastirala koruza, z druge pa visoko grmovje, ki je že povsem preraslo jarek ob njej. Že se je hotel napotiti po njej navkreber, pa se mu je zazdelo, da je v temi neka neznana nevarnost, ki je ni videti. Telo mu je preletela tesnoba, zato je od namere odstopil ter se odpravil proti spodnjemu koncu vasi. Mesec se je sedaj skril in tudi pot po košenini je bila precej v temi. Približal se je sosedovi hiši, prečkal dvorišče in se odpravil na glavno vaško pot. Preželo ga je neznano vznemirjenje. »Ob takem času pa menda nisem nikoli šel skozi vas,« so mu govorile misli. Korake je začel postavljati zmeraj bolj previdno, da s hojo ne bi povzročil kakšnega hrupa. Ko je šel mimo Karijeve hiše, se je začul žvenket kravje verige. V nočno tišino je skozi odprta vrata hleva zvok glasno odmeval in Jože je nehote pospešil korak. »Kot da bi me bilo strah,« se je v mislih zasmejal. »Niti nobenega pasjega laježa ...« je pravkar pomislil, ko mu je črna zverina iz teme Gaborovega dvorišča pokazala bele zobe in začela sunkovito bevskati. Naredil se je, kot da ga ne vidi in je z narejeno brezbrižnimi koraki začel pospešeno stopati mimo cestnega mostiča. Skozi kuhinjsko okno je kmalu zasijal snop svetlobe in razsvetlil cesto. Odprla so se vrata in tudi dvorišče se je razsvetlilo. Čez čas je bilo slišati Gabora. »Tiho, Pubi!« Pes se je umiril in luči so ugasnile. Na vas je znova legla mrtva tišina. Le Jožetovi koraki so drseli mimo zapuščenih in razpadajočih hiš po vaškem asfaltu proti spodnjemu delu vasi. Nekako strahoma je pogledoval s ceste proti zgradbam, v katerih je nekoč bilo življenje. »Kot da bi sedaj v njih prebivali njihovi duhovi,« je pomislil in si v hišah risal podobe sovaščanov, ki so nekoč živeli tukaj. »To je pa Šandorova hiša. Pravzaprav je mojih let, toda povsem se je zapustil, tako da zgleda mnogo starejši. Po očetovi smrti je živel z mamo, vendar mu je tudi ta umrla. Nikoli se ni poročil. Že dolgo ga nisem videl.« Zadnjič ga je videl menda pred dvema letoma. Izmenjala sta le nekaj besed, kajti ni se hotel z njim pogovarjati. Tedaj je za hip pomislil, če morda zato, ker je bil tako zanemarjen, a je potem bil zmeraj bolj prepričan, da med njima stoji še zmeraj nepremostljivi zid iz otroštva, ki ga je on, Jože, že zdavnaj hotel pozabiti, a pri Šandorju je bilo očitno to drugače. Življenje mu ni nikdar prizanašalo in zmeraj je bil zelo občutljiv. »Do ljudi je bil zmeraj nezaupljiv. Bil je tako pravičen, da si ni mogel poiskati nobenega pristnega prijatelja,« je o njem razmišljal Jože. Res! Že najmanjša krivica, ki mu jo je kdo povzročil, mu je predstavljala nepremostljivo oviro. Tudi dekle, za katero so rekli, da se bosta poročila, kot so to hoteli oboji starši, je kmalu zavrnil, kajti prepričan je bil, da ga bo prej ali slej prevarala, česar pa ne bi mogel prenesti. »Saj sva se drugače zmeraj dobro razumela. Toda tista mlatilnica,« je bolehno šlo skozi Jožetove misli. Tega ne bo nikoli pozabil, je pomislil. Šandor je bil že zgodaj zelo spreten fant. Kakor njegov oče. Kot otroka sta se zelo rada igrala v pesku, ki so ga Šandorjevi zmeraj imeli pred podokni. Domači so Jožetu radi dovolili iti k njemu, saj se nista nikoli sprla, kot je bilo to v navadi pri drugih otrocih. V pesku sta delala ceste in mostove in Gabor jima je naredil avtomobile s kolesi. Bilo pa je v času mlačve in Šandor je postal nekam skrivnosten in se z Jožetom več ni hotel veliko igrati. Nekaj dni se sploh nista videla, potem pa je Šandor prišel k njim. Domači so ga lepo sprejeli in spraševali, kako so kaj doma, a Jože je hitro ugotovil, da mu Šandor ima povedati neko pomembno zadevo. Izmuznila sta se in Šandor mu je po tihem povedal: »Prosi mamo, če greš lahko k nam. Boš nekaj videl!« Kmalu sta bila v pesku in Šandor je slovesno odkorakal v hišo ter se hitro prikazal z mlatilnico, ki jo je nesel v naročju kot mačka. Obraz mu je sijal od ponosa in oči so govorile: »Naredi ti kaj takega, če znaš!« Postavil jo je v pesek. Zraven je še pripeljal traktor, ki ga je sam naredil, nategnil vrvico, ki je služila kot pogonski jermen, in ko je gnal kolo na traktorju, je mlatilnica sejala suhi pesek na tri strani. »Vidiš, tudi prava mlatilnica izpušča tri razrede pšenice; tako kot moja!« Nekaj časa sta se še igrala, toda jasno je bilo, da je med njima nastal prepad. Jože se je kmalu odpravil domov in sklenil, da mu bo mlatilnico ukradel. To je tudi naslednji dan storil. Nikdar si ni mogel razložiti, kakšna sila ga je pognala v to dejanje, kajti ne prej in ne pozneje ni nikdar ničesar ukradel. Mama je mlatilnico kmalu našla pod njegovo posteljo in Jože je moral povedati vse po vrsti. S strogostjo, ki je pri mami ni nikdar prej zaznal, mu je naročila, naj jo vrne Šandorju in se mu opraviči. »In tudi njegovi mami,« se je še dobro spominjal. V začetku je mislil, da tega ne bo mogel storiti, a je potem naredil vse, kot mu je naročila mama, tako da med hišama ni bilo nobene zamere. Razen pri Šandorju. »Tega mi ni nikoli odpustil!« Zgodba se mu je odvrtela kot film, ko mu je pogled zaznal v daljavi rdečo svetlobo. Niti opazil ni, da je že daleč pod vasjo in počutil se je silno neugodno. »Kaj takega pa še nisem videl. Kot pokopališče!« Strahoma je stopal bliže in že je razločil, da na njivi gorijo na več koncih sveče. Kmalu je opazil tudi sedečo postavo. Tedaj se je proti njemu pognalo majhno ščene. »Arka, sem!« »To je Šandorjev glas,« je spreletelo Jožeta. »Zdaj je prepozno. Kaj dela? Kot da bi kaj čaral,« je še pomislil in spreletel ga je strah. Medtem je že vstal tudi Šandor in mirno dejal: »Kdorkoli si, pridi sem!« »Šandor, jaz sem! Jože!« Jože je stopil do njega in mu prijazno ponudil roko. Šandor mu je segel v pozdrav, vendar je kretnja bila tako zadržana, da je stara zamera v trenutku oživela. »Kaj pa delaš tukaj sredi noči?« »To bi tudi jaz tebe vprašal. Ampak ti si ponoči buden, ker ti je dolgčas, jaz pa preganjam jelene in divje svinje, da mi še to malo krompirja in pese ne pojedo. S čim bom sicer prehranil sebe in moji svinji?« »To je torej to! Torej je z njim vse v redu,« je pomislil. S pogledom je iskal bučo, na katero je hotel sesti, tako kot Šandor, ki je znova sedel na svojo, a je bilo takoj jasno, da Šandor noče njegove nočne družbe. Nastala je tišina in nobeden se ni hotel oglasiti. Mučno tišino je potem prekinil Jože: »Kmalu bo jutro. Že se na obzorju svita. Pa lahko noč, Šandor!« »Lahko noč,« je čez čas brezbrižno odgovoril Šandor. In potem se je v vasi oglasil prvi pasji lajež. 7. Soparno pozno poletno vreme ga je pognalo iz hiše in korak mu je brezciljno zavil na že neštetokrat od rane mladosti sem prehojeno pot čez brv. Lesen drog, ki je nekoč služil za ograjo, je visel postrani, kajti njegova opora je strohnela in je padla v jarek. Zmeraj, kadar je šel tod mimo, si je naročil, da bo to popravil ali celo naredil novo ograjo, pa ni mogel zbrati nikdar toliko volje, da bi to storil. »Kot da bi mi nekaj reklo, češ, to je brez pomena, Jože. Itak je že vse propadlo. Ne moreš nič popraviti. Tudi če boš naredil to ograjo, s tem ne boš nič spremenil.« »Ni res! Popravil bom to ograjo! In to danes, ko se vrnem domov,« si je zabičal skoraj kriče. Stopil je čez brv in hotel zaviti navkreber, čez po sosedovem travniku, preko katerega je od nekdaj peljala dobro shojena pot, ko so ga po golih nogah žgoče oplazile velike koprive. Poslinil je prste, kakor so delali kot otroci zmeraj, ko so jih koprive ožgale ali pa je kdo stopil na čebelo, in si zmasiral hudo pekoče mesto pod kolenom. »Ve ste zdaj tukaj pravi gospodar,« je s pogledom jezno ošvrknil razbohoteno žgoče rastje. Spomnil se je, da so nekoč ljudje v vasi rekli za gospodarja, kateremu so okrog hiše rasle koprive, da ima žulj pod pazduho. »Da! Prav so imeli! Danes bom pokosil tudi te koprive!« Žgoča bolečina na nogi je hitro plahnela in zadovoljno je stopil mimo stare loške hruške, ki je zmeraj, ko so sosedovi spravljali seno ali otavo, nudila osvežilno senco in je ob njenem steblu bil prislonjen zelenkast vrč s hladno vodo, obrnjen proti breganjskim hišam. Dvignil je pogled in videl, da se z babjega kota oblači. Čeprav mu je znani občutek strahu spreletel telo, se je odločil, da bo pot nadaljeval. S severozahodne strani so res gledali strah zbujajoči beli in modro svinčeni oblaki, ki niso nikdar napovedovali kaj dobrega. »Kot da bi debele glave strašnega buldoga gledale iz globine,« se je spomnil nelagodnega občutka iz otroštva. »Kadar se je delalo slabo vreme in so grozile strele in toča, smo se vsi poskrili v kuhinji. Jaz sem se vedno skril pod blazino na babičini postelji, ki je stala v kotu, babica pa je sedla poleg mene in molila. Mati in oče sta sedela ob peči, le dedek je sedel na klopi na trnacu.« Kaj je dedek delal med nevihto na trnacu, mu ni bilo nikdar znano. Ko je nevihta minila, ga je dedek zmeraj poklical: »Jožek, pridi! Nevihta je mimo!« Pognal se je izpod blazine in strah je v trenutku izginil. Takrat je imel dedka tako rad in neizmerno je občudoval pogum, s katerim je kljuboval nevihti. Stekel je k njemu in sedel na klop. Dedek mu je na kratko razložil, kaj se je med nevihto dogajalo, potem pa naročil: »Zdaj lahko odneseš sekiro v klet!« Ta sekira! Zakaj je dedek zmeraj pred nevihto položil sekiro na sredo dvorišča, ni nikdar zvedel. Nekajkrat ga je o tem vprašal, vendar se je dedek zmeraj odgovoru spretno izognil in kmalu je zadeva dobila mistično podobo. Pozneje mu je šola ponujala neko logično razlago, a pridih čarobnega je vseeno ostal. Misli na otroštvo so ga medtem pripeljale mimo prve breganjske hiše. Od sonca ožgana poljska pot je v lepem ovinku zavijala navkreber. Zadovoljno je stopal po prašni kolesnici in se, kot nekoč, oziral nazaj na sledi, ki so jih puščali njegovi koraki. Medtem se je nebo v babjem kotu grozeče temnilo. Pravkar je hotel zaviti po poti okoli njive, na kateri je koruza segala že čez glavo, ko je izza ovinka priteklo jokajoče in prestrašeno dekletce in ne da bi ga sploh opazilo, je odletelo mimo njega. Začudeno je gledal za njim, kako je izginjalo v dolino, a si nenadnega srečanja ni mogel razložiti. »To je najbrž Angelina. Toda kaj se ji je zgodilo?« Po kratkem razmisleku je sklenil, da dogodek mora razvozlati, zato se je napotil v smer, od koder je dekletce priteklo. Stopil je po poti, ki je vodila k zgornjim breganjskim hišam. Izza starih dreves je že videl strehe, ko je nenadoma za seboj zaslišal znano sireno. Hitro je moral odskočiti v koruzo, kajti mimo njega je zatrobilo reševalno vozilo. Ko se je prah malo razkadil, je v isto smer zdrvel še policijski avto. »Nesreča je morala biti,« je hitro ugotovil in pospešil korak v smeri pravkar mimo drvečih vozil. Prišel je na plato, kjer so blizu skupaj stale stavbe dveh gospodinjstev. Prva, z močnimi neometanimi zidanimi stavbami in dolgo hlevsko zgradbo, s polno v neredu ležečih kmečkih strojev in nekaj traktorjev, razmetanih po dvorišču, na katerem sta se na verigi zaganjala dva renčeča psa, in druga, z majhnim hlevom in nizko, deloma cimprano deloma blatno hišo, ki je še komaj gledala iz visoke trave. Divje rastlinje je že zaraščalo majhna okna, v katerih je na več mestih manjkalo steklo ali pa je bilo razbito. »Pri Vincijevih se je moralo nekaj zgoditi,« je hitro ugotovil, ko je na dvorišču zagledal modre luči obeh vozil. »A stari Vinci še ni umrl?« je hitro pobrskal po spominu in najprej se mu je zdelo, da ta hiša mora biti prazna že od lani. Toda potem se je spomnil, da je lani umrl njegov sin in ne stari Vinci. »Torej je najbrž Vinci!« Približal se je. Ljudje, ki so se zbrali na tem zapuščenem bregu iz cele vasi, so med seboj šepetali in nihče ga ni opazil. Medtem so se vrata na rešilcu zaprla in gruča se je razmaknila, tako da je lahko odpeljal s prizorišča, nakar se je polkrog zopet sklenil. »Kaj se je zgodilo,« je vprašal najbližje stoječe ženske. Več se jih obrnilo proti njemu in začele so govoriti vsevprek: »Vidiš, tako se zgodi z vsakim siromakom! Ni več imel za kaj živeti. Življenja se je naveličal. Že je bil star in bolan. Zdaj se je rešil. Zakaj bi se še mučil na tem svetu? Če bi mu naš kosilo prinesel prej, se to ne bi zgodilo. Toda morali smo spraviti otavo pod streho, ker bo slabo vreme. Nikogar ni imel. V tem siromaštvu več ni vzdržal, tako osamljen, kot je bil. Bog mu pomagaj!« Medtem sta po dvorišču hodili dve uniformi, nekaj ljudi pa je občasno vstopalo in izstopalo skozi nizka vhodna vrata hiše. »In kaj se je zgodilo?« je še enkrat vprašal Jože. »Eh, Vinci se je obesil,« mu je sedaj ravnodušno rekla breganjska Treza. Jože je pogledal proti tlom, od koder je prišel njen glas. Pravokotno sključena drobna postava, ki jo je moralo potegniti skupaj že pred nekaj leti, se je naslanjala na palico, njen izžeti trepetajoči obraz pa je izpod naprej potisnjene obledele rute zrl navzgor v Jožeta. »Ti si, Jože! Vidiš, vi tam v mestu ste srečni. Imate vsega dovolj in niste nikdar sami, tako kot je bil Vinci. Vam se ni treba obesiti,« je očitajoče dodala in iztegnila glavo naprej, da bi bolje videla potek dogajanja. Proti Jožetu se je ozrlo še nekaj ljudi in njihovi izrazi so mu govorili: »Vam v mestu se ni treba obesiti!« Neznana krivda je ponovno zažarela in obraz mu je spreletel občutek sramu. Več ni vzdržal. Obrnil se je in se hitro oddaljil. Koraki so mu opletali v dolino in počutil se je kot pretepen. Misli so mu bile zbegane in nikakor jih ni mogel urediti. Trezine besede so ga vrgle iz tira. Čeprav si je hotel dopovedati, da za Vincijevo smrt res ni nič kriv, mu je nekje v želodcu ležala nepregnetena gmota. Kot da bi se mu sanjalo, se je izza koruznega ovinka nenadoma prikazal bel policijski avto in če ne bi odskočil v koruzo, bi ga najbrž zadel. Hitro se je pobral iz koruze in gledal za prašnim oblakom, iz katerega se je počasi izluščila podoba mrliškega avtomobila. Tedaj je nebo preparal silni blisk in nekje v bližini je gromozansko treščilo. Strah ga je pognal v panični beg, črno nebo pa je začelo sipati drobno točo. 8. Jože se je po postelji neprestano premetaval; zdaj na levo, pa znova na desno. Ker ni mogel zaspati, je postajal že skoraj živčen. Čeprav je nekajkrat preletel današnje dogodke, ni našel pravega vzroka, zakaj ga spanec tako dolgo noče ubogati. Medtem ga je prekinil zvon, katerega zvok je prihajal z bližnjega pokopališča skozi rahlo priprto okno v sobo in je odbijal ure. Jože jih je napeto štel: »Ena, dve, tri, štiri ... ena,« je zaključil veliki zvon. »Torej je že ena! Najbrž se bo vreme spremenilo, zato ne morem zaspati,« si je še dodal. Res je bilo za ta letni čas še zelo soparno. Čeprav je bilo sonce že občutno nižje in so noči bile kar precej hladne, je toplota še zmeraj vztrajala, toda jutranja rosa je že naznanjala prihod jeseni. »To je res pravo babje poletje,« si je dejal. Zopet se je obrnil proti oknu. Skozi njegov gornji del okvirja ga je opazoval kos blede lune. Svetli prameni so osvetljevali steno, ob kateri je bila postelja, in na bledo podlago risali premikajoče se sence listov starega hrasta. »Čarobno! Neverjetno, kakšen spokoj! Tu se človek zares lahko naužije miru. Duša postane rahla kot piškot, ki ga je s tako ljubeznijo pekla mama.« Mama je to počela pozno zvečer, ko je že vsa hiša spala. »Čez dan si za kaj takega ni našla časa. To ji je najbrž bila po napornem dnevu, od zgodnjega jutra do trde noči, sprostitev. In zjutraj so bile na mizi rumene, rahle in kot da bi zapadel sveži sneg po njih, s sladkornim prahom potresene rezine.« Zazdelo se mu je, da je po sobi po njih zadišalo. »Vedno je natrla tudi malo vanilijeve skorje!« Čeprav za sladkor, kaj šele za vanilijevo skorjo pri hiši ni bilo denarja, je to na neznan način zmeraj nekje priskrbela. »O tem takrat nisem nikdar pomislil. Najbrž je v trgovini vzela kaj manj, da je lahko še to pridala!« Rahlo priprte oči so se počasi zapirale, ko mu je v nosnice zarezal znan vonj po tobaku. Ker je bil nekadilec, je bil prepričan, da nekje blizu nekdo kadi. Tiho je stopil k oknu, vendar se skozi okno ni dalo opaziti nič nenavadnega. Ves ograd proti Gorenjim se je kopal v rumeno bledi mesečini. Drevesa so metala razpotegnjene sence, debela luna pa je že zaplavala mimo debelega hrasta in ga z žalostnim obrazom opazovala skozi redke zavese. Bil je prepričan, da je cigaretni dim zavohal, vendar si ni znal razlagati, od kod bi naj v tej samoti prihajal. Sklenil je poslušati, če se ne bi kje kaj premaknilo. Začutil je, da v sobi postaja tesnobno. Prav dobro tega občutka še ni uspel niti doumeti, ko se je izza drvarnice zaslišal krik, potem pa znano oglašanje. Najprej mu je telo spreletel srh, a je kmalu z olajšanjem vzdihnil: »Ah, muce imajo veselico. Vsaj one!« Pomirjen je stopil proti postelji, da bi ponovno legel, ko je opazil, da je preko stene ob postelji smuknila temna senca, zazdelo pa se mu je tudi, da je zaslišal šum. »Kot da bi bili koraki.« Potegnil si je hlače in nekaj časa stal ter premišljeval, kaj naj stori. Ponovno je šel poslušat k oknu, a je bilo vse mirno. Odločil se je, da gre pogledat na dvorišče. Tesnoba, ki mu je napolnila telo, ni mogla popustiti. »Luči ne bom prižigal nikjer,« je sklenil. Tiho je odklenil vhodna vrata in stopil na dvorišče. Mesečina je božala njegovo domačijo, debela češnje, ki je stala sredi dvorišča in s katere še ni začelo odpadati listje, čeprav bi v tem času že moralo, pa je metala senco na hlev in skedenj, ki je bil z dvoriščne strani odprt in kjer je nekoč, poleti, ko se je pospravljalo seno in otava, stal visoko naložen voz in čakal, da so ga zgodaj zjutraj raztovorili, tako da je bil popoldne znova pripravljen za nov tovor. Tudi sedaj je voz bil tam. Oje, v katere so bile nekoč vprežene krave, kadar so morale vleči voz, je sedaj stalo postrani. V kotu so bile razmetane deske, z njih pa so še viseli šopi sena. Tudi na drugi strani je bilo še polno starega sena, pač tako, kot je ostalo od takrat, ko so prodali še zadnjo kravo. Stopil je proti hlevu, takrat pa se je iz skednja zabliskalo. Skočil je za češnjo, in ko je pogledal nazaj, je ugotovil, da je svetloba ugasnila in da si je nekdo pravkar prižgal cigareto. Vonj po tobaku je udaril proti njemu, žareča pika pa je rdeče osvetlila neznani obraz. Prikazen je po prvem dimu bolno zakašljala, potem pa je začela nekaj mrmrati. Nenavadno dogajanje je Jože še zmeraj opazoval izza češnje, tako da ga tisti v senu ni mogel opaziti. V takšni situaciji še ni nikdar bil in strah mu je mrtvičil kolena. V naslednjem trenutku je še spoznal novo nevarnost: »Neznanec mi bo zažgal hišo!« To je bilo najbrž odločilno, kajti kar odneslo ga je proti skednju, ko je zakričal: »Kdo si in kaj delaš tukaj? Ugasi cigareto, da ne boš vse zažgal!« V senu se je nekaj premaknilo in poskušalo vstati, a je padlo nazaj. Prižgana cigareta je odletela proti njemu in hitro jo je pohodil. Medtem ko je opazoval, če kje v senu ne tli, se je približal neznanemu stvoru. Sedaj je jasno razločil obraz, pa tudi ogabni vonj po žganju in nesnagi mu je vse povedal. »Etelka, ti si! Zakaj ne greš domov. Pa kadila si v senu! Hitro se spravi domov, saj boš še hišo zažgala,« je ponovil. Etelkine ustnice so se raztegnile v pijani nasmeh. »Pustite me, da si malo odpočijem,« je govorila zatikajoče. »Pri botri sem bila in zdaj grem domov. Le malo odpočiti sem si morala.« »Vstani in pojdi domov!« »Ne morem, ker sem preveč utrujena. Malo si odpočijem, potem bom pa šla.« Ker je videl, da je ne bo mogel spraviti nikamor, se je odločil, da ji bo vzel vžigalice. »Kje pa sem? Si to ti, Gabor?« »Ne, jaz sem. Jože. Tako si pijana, da me niti ne prepoznaš!« Toda zadnje besede niso prišle do nje, kajti raztegnjena po senu je že globoko smrčala. Jože se je odločil, da jo pusti pri miru, naj se naspi. Spati tako in tako ne bo mogel, zato je sklenil, da jo bo do jutra še šel pogledat. S temi mislimi se je odpravil v posteljo. Gledal je v strop, jezen, da mu je pijana Etelka pokvarila noč. »Sicer pa tudi ni sama za vse kriva. Mož jo je neprestano pretepal, posebej, ko je prišel domov pijan. Sedaj, ko je umrl, pa nadaljuje ona.« Sončni žarki, ki so se odbijali daleč sem od sosedovega okna in so pravkar pobožali Jožeta po obrazu, so ga vrgli iz postelje. »Zaspal sem!« Nočni dogodki so hitro oživeli in pognal se je na dvorišče proti skednju. Na senu, kjer je spala ponoči Etelka, je ležala le bela plastična vrečka in v njej prazna steklenica. Ko je hotel vrečko pobrati, mu je pogled obstal na ugaslih vžigalicah in nekaj cigaretnih ogorkih. »Prekleta! Saj sem ji vžigalice vzel! Lahko bi zgorela in hiša tudi!« Ledene srage so mu risale po čelu tanke črte, ko je pobiral ogorke in hkrati opazoval, če kje ne tli. V vedro je natočil vodo in jo polil po senu. Vedel je, da mu je nedelja, ko bi se moral spočiti in se vrniti v mesto, pokvarjena. 9. Po dolgem sušnem in zelo vročem poletju se je vreme povsem spremenilo. Deževje je že dodobra namočilo že povsem izsušeno zemljo. Na njivah in travnikih so se začele nabirati mlake. Tudi jarki so bili že nekaj dni polni blatne vode, tako da se človek ni mogel navaditi tako nagle spremembe, kajti pokrajina je v nekaj dneh povsem spremenila podobo. Jože je upal, da bo doma naletel na lepše vreme, kot je bilo v mestu, a je očitno tudi tukaj že nekaj dni moralo kar močno deževati. Po jarku pod njegovo hišo je drla blatna voda in ovijala starodavni hrast ter veselo preskakovala njegove korenine, kar mu je dalo vedeti, da je res bilo tako. Kljub temu ni bil slabe volje; kar prav mu je dela taka sprememba. Vonj po vlažnem vremenu, ki ga je v nosu nosil od mladih nog, ko so kot otroci tacali po blatnih lužah, ki so se na kolovozu nabrale vselej po večji poletni nevihti, mu je napolnil notranjost z neizhrepenjeno radostjo. S tem čustvom ni mogel nikdar do kraja razčistiti: niti sedaj ne in ne nikoli takrat, ko so kot otroci v nekem zanosu skakali po mlačni vodi in se radostili nečemu, česar nihče od njih ni mogel nikoli opisati. Morda je bilo najbližje neko neznano pričakovanje, ki ga je vselej prinesla taka vremenska sprememba. Nedokončano razmišljanje mu je prekinil nov hrepeneč spomin: »Po toplem vremenu in obilju dežja so zmeraj pognale gobe!« V kleti je poiskal stari korbel, ki ni bil nikoli, odkar se je spominjal, namenjen drugemu kot nabiranju gob. Kar zadišalo mu je po zafrigani gobovi kisli juhi iz sirotic, potem se je pa spomnil, kako mu je babica ocvrla na tanke lističe narezane in prej v slani vodi skuhane mlade jurčke, na njih udarila jajce in po njih potrosila peteršilj. »Da, to bo danes moja večerja!« Ogrnil se je, stopil v globoke gumijaste škornje in že ga je pot dvigala proti slemenu, k njegovim starim gobarskim mestom. »Bog ve, če je še tako, kot je bilo!« Res je bilo že dolgo tega, odkar je hodil po gozdu za gobami. Na robu, kjer so rasli po navadi črni, ni bilo nič, pa tudi bukovo šumo je prehodil brez večjega uspeha. »Le nekaj lisičk,« je pomislil in se sklonil, da bi jih pobral, ko je skozi vejevje opazil, da se nekaj premika. Previdno je stopil naprej in izza debele bukve zagledal, kako ženska postava, ogrnjena v moški delavski plašč, drži v rokah jurčka in mu z nožem odstranjuje zemljo. Lep jurček je nato hitro izginil v plastično vrečko in ženska se je hotela ponovno skloniti, a je Jože prav tedaj, hoteč postavo prepoznati, stopil na vejo. Njen prask je postavo vznemiril, zato se je še hitro sklonila, s tal nekaj hitro pobrala in takoj izginila za debli. »Tega nisem nikoli razumel. Ko smo iskali po gozdu gobe, se nismo hoteli prepoznati. Čeprav smo se vsi poznali in si večkrat gledali v obraz!« Sicer je pa v vasi tako in tako vsak vsakega poznal že po hoji, po postavi ali drži. In tudi sedaj je bilo tako. Zdelo se mu je, tako je bilo vsaj videti po postavi, da je bila Trezika. Ker je ni mogel videti v obraz, je sklenil, da bo uganko poskušal razvozlati. Prisluhnil je gozdu in kmalu se je zaslišal izza njegovega hrbta prask veje. Zvok je prihajal prav iz nasprotne strani, kot je pričakoval. »No, bomo videli, če je bila res Lepa Trezika.« Tako so ji rekli v vasi. Res je bila elegantne postave. Ni imela rožnatega življenja. Ves dan samo garanje: v hlevu in v svinjaku, na njivi in na travniku. Do kuhinje skoraj ni nikdar utegnila prav priti. Ko bi pa morala k počitku, se je z vasi še privlekel pijani Kalman, njen mož, in rogovilil, dokler ga vinski hlapi niso vrgli v pijano smrčanje. Dekleti, na kateri je upala na starost, sta že odšli, in tudi stara sta umrla. »Res je bila lepa,« je pomislil Jože. »Na licih sta se ji delali dve gubici,« mu je zaigralo. Skupaj sta hodila v šolo. Pot do šole, ki je bila v sosednji vasi, je bila dolga in med fanti je bilo kar nekaj takih, ki do nje niso bili ravnodušni. Včasih je razmišljal kar cele ure, kako bi pri njej vzbudil pozornost. Nastajali so pravi scenariji, toda zmeraj se je moralo nekaj pripetiti, da se ni izšlo, tako kot si je zamišljal. Enkrat se je pa le zgodilo. Tistega dne je hodil nenavadno blizu nje. Prišli so do poti, ki je s ceste zavila k njihovi hiši. Nenadoma je stopila k njemu in rekla: »Jože, daj mi roko!« Smeje mu je segla v dlan in začutil je neznani ogenj. Njune oči so se srečale, jamici na licih sta pa nagajivo zaigrali. »Adijo, Jože!« je še vzkliknila in široko dekliško krilce se je hitro pognalo proti domu. »Zares se ne morem spomniti, kako sem potem prišel domov,« se je glasno zasmejal. »Česa se ne moreš spomniti, Jože,« je reklo nekaj korakov pred njim. Kot da bi ga postavil na drugi svet, se je Jože najprej skoraj sesedel od strahu, nato pa pred seboj zagledal žensko v moškem delavskem plašču. Pogled mu je najprej obstal na umazanih gumijastih škornjih, nato pa potoval navzgor. Izza delno zapetega plašča je silila bela koža daleč navzgor in nazadnje se je pogled ustavil na dveh jamicah: »Trezika, pa si res ti!« »Tebe pa že dolgo nisem videla,« je rekla nekako brezbrižno in mu segla v roko. Kot takrat mu je tudi sedaj v dlani zagorelo in film, ki si ga je prej vrtel, je šinil skozi misli kot blisk. »Boš do nedelje? Si kaj našel? Glej, jaz sem!« Razprla je plastično vrečko, nato pa odhitela. »Moram domov! Svinjam še nisem nič dala.« »Ja, do nedelje bom. Oglasi se!« »Kako sem mogel biti tako neumen,« mu je šlo skozi ušesa. »Oglasi se! Zakaj se naj oglasi? Kaj sem sploh hotel povedati,« je tolkel po svoji glavi. Koraki so sedaj blodili brez nadzora in neurejene misli so skakale kot pajki na vodi. Kmalu je bil doma. Mehanično je vzel ključ s police nad vrati, ki je bil tam skrit menda od vekomaj, ko ni bilo nikogar doma, in za seboj zaprl vhodna vrata. Prazen korbel je odložil sredi kuhinje in se raztegnil po kavču. Zazdelo se mu je, kot da bi se odpirala vhodna vrata. Odprl je oči in hitro ugotovil, da je moral spati cel popoldan, kajti zunaj se je že delala tema. Na steni je zaškrtalo električno stikalo in prostor je razbelila močna svetloba. »Rekel si, naj se oglasim. Če smem,« je nagajivo rekla Trezika, ko je stala pred presenečenim Jožetom. »Moja pijandura že smrči in živino sem že tudi opravila. Glej, prinesla sem mlade jurčke! Bi imel kaj proti, če bi jih pripravila pri tebi? Jaz še tudi nisem večerjala. Bom jaz zakurila, če smem?!« »Neee! Ja! Kar daj! Da, lahko!« je Jože hitro pobiral raztresene misli. Trezika je hitro zakurila in ogenj je zažarel. Žarel zmeraj močneje in naznanjal nepozabno noč. 10. »Jože, zvečer pridi k nam! Bomo koruzo ličkali,« se je zadrl stari Ludvik skozi odprta kuhinjska vrata. Jože je poskočil pri štedilniku in hitro odstavljal ponev z že precej zažgano čebulo, da bi stopil prišleku nasproti, a je bil Ludvik že na kuhinjskem pragu in se škodoželjno smejal: »A, zato so vrata odprta, ker si čebulo zasmradil! Ženo bi pripeljal s seboj, pa bi ti kuhala.« Jože je nagubal čelo in nelagodno priznal: »Ona ne gre rada sem. Vasi ni vajena, in dolgčas ji je tukaj. To glede čebule je pa tako: preveč sem zakuril, ker je zunaj hladno, suha borova drva pa dobro gorijo.« »Tvoja mama je bila odlična kuharica. Kaj vse se je že na tem štedilniku skuhalo,« je še zamomljal in izginil skozi vrata. »Ludvik pa res nima nikdar časa,« si je dejal in v ocvrto čebulo udaril tri jajca. »Dela noč in dan. Ima pa urejeno kmetijo, čeprav se novostim in strojem izogiba, kolikor se le more. Je pač trmast in zastarelega mišljenja. Torej še vedno lička koruzo tako kot nekoč? Vsi drugi si to uredijo že s stroji, le on trmasto vztraja pri svojem,« je modroval skozi polna usta. »Seveda grem!« V tem letnem času se je že hitro stemnilo. Jože je stopil na razsvetljeno dvorišče Ludvikove domačije. S kabla, ki je bil sredi dvorišča podložen z lesenim drogom, je visela močna žarnica. S prav tako osvetljenega skednja so prihajali žlobudrajoči glasovi, ki jih je občasno prekinil vreščeč ženski smeh. Sklonjeno je stopil skozi nizko odprtino in venec ljudi, ki so v krogu sedeli na koruzi, se je obrnil proti prišleku. »Dober večer! Ludvik mi je prišel pravit, da naj pridem. Pa sem prišel!« »Semkaj sedi,« mu je pokazal prostor Feri, ki je bil v vasi znan po tem, da je stvari rad urejal. »Dobro, da si prišel. Bomo prej gotovi. Ti si tudi naš, pa čeprav si se pogospodil!« »Ne brblaj, Feri! Že spet ti gre, kot da bi ga namazal! Seveda je naš, ti pa si se v vas priženil, pa hočeš biti vsepovsod glavni,« mu je smeje zabrusila. Jože je sedel na koruzo, ki je bila po celem skednju lepo razporejena v kakšen meter visok obroč, vsenaokrog ob zidu in ob visoko zloženem senu, v sredini pa so na nizkih stolčkih sedeli vezači, ki so koruzo vezali v pare in jo potem zlagali v visoke piramide. Le ob nizkih vratih je bil prehod, skozi katerega je Kalman, ki je bil nosač, nosil zvezano koruzo v košarah na skedenj, kjer sta jo potem dva obešala na drogove, da se bo čez zimo lepo sušila in dajala hrano ljudem in živini. Prizor v skednju, ki ga je osvetljevala žarnica, ki je visela izpod strešnega trama, je bil res idiličen in Jožetu se je zdelo, da se je vrnil čas izpred nekaj desetletij, ko je še sam kot otrok sedel med ženskami in ličkal koruzo. Večinoma ženske, in le redko kateri moški, za katerega je v vasi veljalo, da je manj pomemben ali pa mu žena nosi hlače, in otroci, ki so nekoč večere ob ličkanju koruze komaj čakali, da so potem slišali pomembne zgodbe, ki so jih pravili starejši, na koncu pa so jedli rahle orehove in makove potice, zounike in dišeče vrtanke, so sedeli v krogu in gledali eden proti drugemu, kmalu že globoko zakopani v ličkanje, njihove roke so pa kot roboti jemali vedno znova nove neoličkane storže in jih metale v velike košare sredi skednja, od koder so jih potem moški jemali in jih zavezovali ter iz njih sestavljali zlato rumene stolpe. Razlika od tistih starih časov je bila le v tem, da so sedaj ljudje bili večinoma osiveli in zgrbančenih obrazov in da je bilo med delavci le nekaj otrok. »Si ti tudi prišel pomagat,« je radostno rekla Trezika. Čeprav jo je takoj opazil, ko mu je Feri namenil prostor ob njej, je Jože šele sedaj spoznal, da morda ta rezervacija prostora ni bila naključna. O tem je bil še bolj prepričan, ko je zaznal švigajoče ženske poglede, ki so komaj čakali, da bo med njima stekla kakšna beseda. V trenutku je Trezikinim besedam prisluhnil ves skedenj in tudi nedozoreli koruzni furki so prenehali zadevati prisotne. »Ludvik me je povabil. Kar s trnaca se je zadrl, naj pridem. Veš, kakšen robat glas ima; tako da ga res moraš ubogati,« se je Jože zasmejal Treziki in se zagledal v njene oči, ki so mu vrnile tako poželjiv pogled, da je venec ženskih oči začel streljati prave rafale. Hihitanje pa je prekinila Štefka, sicer priznana vaška zbadljivka: »Jože, vsi smo veseli, da si med nami. Saj si ti še zmeraj naš. Tudi na vasi je lepo, ne samo v mestu!« Jože je med vrsticami hitro razbral pomen Štefkinih besed in postajalo mu je vroče, zato se je za kakšno dlan premaknil, a premaknila se je tudi Trezika. Radostna napetost, ki je vladala v skednju, se je začela kmalu spreminjati v veselo razpoloženje, kajti gospodinja je začela točiti zelen, iz domačega žganja narejen liker, ki so ga imele najrajši ženske in otroci, moški so pa raje zvrnili žganje ali pa pili rdeče črn kliton. Tudi Kalman, Trezikin mož, ki so ga po navadi uporabili v vasi za najtežja dela in pri katerih je bil zmeraj zraven, saj se je potem lahko zastonj lepo napil, je zvrnil kozarček žganja in poznalo se mu je, da ga že prav lepo zanaša. Moški so mu na rame nalagali košare z zvezano koruzo in Kalman je z njo lomastil čez dvorišče in po lestvi na skedenj. Ličkanje je šlo proti kraju. Kozarca sta sedaj pogosteje šla naokrog in marsikdo si je že stežka urejal misli. Naenkrat pa se je z dvorišča zaslišal zamolkel udarec in v skednju je zavladala črna tema. »Elektrike je zmanjkalo,« se je hitro znašel Feri in prižgal svoj vžigalnik. Nekaj moških se je odpravilo na dvorišče, kmalu pa je eden zakričal: »Na Kalmana je padla žarnica!« Skozi vrata skednja so začeli dreti ljudje in njihove oči so se začele privajati temi. Na tleh je ležala temna gmota in videti je bilo, da se ne premika. »Elektrika ga je ubila,« je hkrati zakričalo nekaj žensk. »Počakajte! Stran,« je začel kričati Ludvik. »Naj se nihče ne približa! Laci, pojdi in poglej!« Medtem se je Laci, ki je delal pri električarjih, prerinil skozi obroč napetih teles in z žepno svetilko stopil v hišo. Skedenj in hiša sta bila kmalu znova razsvetljena. »Zopet nepotrebna smrt,« je začelo krožiti. »Če se je pa zopet napil in podrl drog z žarnico. Takemu ni vredno dajati pijače, ko nima mere.« Trezika se je prerinila naprej in pokleknila ob možu. S tal se je zaslišal presunljiv jok. »Ne smeš blizu, da tudi tebe ne bo ubilo,« je kričal Ludvik. »Ne bo je, ker sem izvlekel vtikač,« je mirno dejal Laci. »Pa tudi Kalman ni umrl, le malo si je spočil. Glejte, premika se!« Ljudje so se začeli v strahu odmikati, Kalman pa se je kmalu pobral na noge. Vsi so se vrnili v skedenj in hiteli hitro dokončevati delo. Na dvorišču je zasvetila nova žarnica, v skednju pa je zavladala tesnoba. Nihče ni prav vedel, kako se naj sedaj obnaša. Skrivoma so pogledovali proti Treziki, in tudi mnogim je bilo zaradi hitrih sodb nerodno. Vsi, razen Trezike in Jožeta, so si pa bili edini: Kalmanovo vstajenje jim je pokvarilo večerno dogajanje. 11. »Ni čudno, da sem sanjal, kako lepo zunaj sneži,« si je v hladno kuhinjo mrmral Jože, ko je ugotovil, da njegova blazina, ki ga je ponoči grela, leži poleg kavča na tleh. Še na pol v snu se je znova pokril. Prijetna toplota, ki je prihajala izpod blazine, napolnjene z gosjim perjem, ga je prijetno grela. Blazino mu je naredila mati. Spominjal se je večerov, ko so prihajale ženske čejsat gosje perje. Z njimi so prihajali tudi možje, tako da je kuhinja bila včasih res pretesna. Vzdušje, ki je vladalo ob teh zimskih večerih, mu je vračalo spomine na otroštvo v njegovih najlepših časih. Gost, zadušljiv zrak, zakajen s cigaretnim dimom in zgorelim petrolejem, ki je uhajal s cilindrov dveh petrolejk, hlapi klitona, politega po mizi, ki je stala v kotu, kjer so možje kartali, zadah ljudi in vonj njihovih umazanih oblačil, ki so izdajala, da so še ne prav dolgo tega njihovi gospodarji stregli svinjam in kravam, je za vedno ostal v njegovi podzavesti kot niz prijetnih spominov na otroštvo. Ko so prihajali – tiste zime je po navadi zapadlo veliko snega, tako da so k hišam vodile globoke poti, ki so jih možje odmetali z lesenimi lopatami za sneg – so si na pragu glasno otepali sneg s čevljev in oblačil, nato pa so še čevlje očistili z brezovo metlo. Nekateri so domače pozdravili s šaljivimi dovtipi in s tem že na začetku naredili prijetno vzdušje, ko pa sta prišla boter in botra, so si domači z njima zmeraj segli v roke, in tudi vikanje je bilo obvezno – kot znak svečanega spoštovanja, ki izvira iz krsta, njemu pa je mama zmeraj rekla: »Jožek, daj botri in botru roko!« Kmalu sta babica in mati na mizi razporedili neočejsano perje, možje pa so natočili in začeli kartati. Misli so se mu vrnile v sedanjost. Bela svetloba jutra, ki je prihajala skozi kuhinjsko okno, je v prostoru ustvarjala čarobni mir. Jože je odprl oči in spomini na otroštvo so zbledeli. »Tako torej! Jaz smrčim kot klada, zunaj pa pada sneg in pokrajino odeva v nedolžni čudežni spokoj.« Skočil je na noge in s stola pograbil hlače. Na sebe je zvlekel še nekaj oblačil in bos stopil v gumijeve škornje ter se zapodil na dvorišče. Kot otrok, ki mu je sreča namenila brezskrbno otroštvo, je začel teči okoli češnje in pogledoval nazaj, kjer je za njim v svežem snegu ostajala sled škornjev. Nato se je ustavil in začel gledati v sivo nebo, od koder so mu na oči in obraz padale nežne snežinke. Zopet je pogledal proti tlom, kjer je gosto sneženje na novo zasipalo skrunjeno snežno površino. »Kot da bi gledal življenje. Najprej je otroška nedolžnost, potem pa vanj stopijo grobi škornji in to nedolžnost pomendrajo. A življenje je močnejše: zmeraj znova briše grobe sledi!« Kot da bi se čutil krivega, je hitro, prav tipajoče, da ne bi nedolžno prirodo še bolj oskrunil, stopil v kuhinjo in si sredi poda otresel sneg. Ko se je urejal, in nato zakuril, da je vonj po borovi smoli zadišal po kuhinji in je od štedilnika začela prihajati domača toplota, se mu je razpoloženje vrnilo. Pogled skozi domače okno na sivo belo pokrajino, ki je sijala kot najlepša nevesta, ga je povsem pomiril in že je v ponvi zacvrčalo. »Ocvrta jajca, kruh in čaj,« je pomislil na mladost. Po zajtrku je znova naložil na ogenj in se odpravil po drva. Stopil je za vogal drvarnice in pogled mu je obstal na sivem stebru dima, ki se je valil iz dimnika in ga je veter zvijal v nebo, dokler ni izginil v neznano. »Kako lepo! Tega pa že res dolgo nisem doživel!« Ko je v naročje nabiral drva, se je nenadoma spomnil: »Danes je Božič! Kaj naj danes počnem?« V mestu je bil ta dan, odkar je bil zopet dela prost in ni bilo treba iti v službo, zelo pust. Kot otrok je skupaj z očetom in materjo zmeraj na Božič šel v cerkev. Potem, ko je dobil državno službo in se je priženil v oficirsko družino, tega potem več ni nikdar storil, kajti vsi že malo bolj pomembni uslužbenci so se morali držati pravil, ki jih je narekovala oblast, in on ji je zvesto služil. Ob tej misli je začutil v sebi praznino in zdelo se mu je, da ga postaja sram. »Grem v cerkev!« Odvrgel je nabrana drva in odhitel v hišo. Lepo se je oblekel in si zavezal kravato. »V tej hiši si še nikdar nisem nadel kravate,« je sproščeno pomislil. Avto je rezal v belo praznino in s hriba je skozi sneženje gledal cerkveni stolp. Čim bliže je prihajal, tem bolj je postajal vznemirjen. Strahoma je stopil iz avtomobila in ljudje, ki so prihajali mimo, so ga pozdravljali. Poskušal je ostati čim bolj miren, zato je glasno odzdravljal. Nekateri, ki so ga prepoznali, so mu segali v roko in govorili »vesel Božič«, on pa je odgovarjal »hvala enako«. A pomena teh besed ni prepoznal, kajti glavna skrb, kako priti v cerkev, je bila še pred njim. Že se mu je zdelo, da bi bilo najbolje, če se obrne domov, pa je spoznal, da tega več ne more. »Ljudje so me videli,« ga je zadrževalo. S težkimi koraki je stopil skozi zadnja vhodna vrata, ki so vodila po bližnjici na kor in se napotil po stopnicah navzgor, ko je pred seboj zagledal Gabora, ki je očitno stopnice težko zmagal, zato se je ustavil in obrnil nazaj. »Jože, tudi ti si prišel? Vesel Božič! Tvoji so tudi prišli?« »Tudi tebi voščim, Jože! Ne, sam sem,« je zardel Jože in na hrbtu je ob tem začutil mrzel pot. »Malo sem moral počivati, ker mi v tej megli sapo jemlje. Pridi, bova skupaj sedela. Baba je spodaj, pri ženskah!« »V redu! Idi naprej! Ne vem, kje ti sediš,« je naročil Gaborju. Za Gaborom je stopil v klop in sedel, ko je opazil, da Gabor stoje moli. Rdečica mu je prekrila obraz in oči so bliskale naokrog, da bi instinktivno ugotovile, ali je kdo opazil njegovo neprimerno vedenje. Hitro je vstal in tudi on sklenil roke tako kot Gabor. »Norec! Kako sem mogel vse to pozabiti,« in ustnice so mu začele šepetati Oče naš. Ravnokar je hotel sesti h Gaborju, ko je skozi prostor zarezal glas orgel. Kmalu se je oglasilo petje in Božja služba se je začela. Telo mu je postajalo vse bolj mirno. Od silnega napora je čutil veliko utrujenost. Zdelo se je, kot da dremlje, a je kmalu opazil, da duhovnikove besede, ki prihajajo sicer nekje od daleč, spremlja zelo pozorno. Kakor se je ura odmikala, vse bolj se je umirjal. Njegov pogled, ki je občasno ugotavljal, koliko ljudi ga gleda, in ali se jim ne zdi v tej hiši kot tujek, je postajal vse bolj miren. Ko sta z Gaborom stopila iz cerkve, je ta dejal: »Greš na pijačo? Baba pride za nama!« Jože se je Gaborovega predloga zelo razveselil in stopila sta v gostilno. Prerinila sta se do šanka. Ob njem so že stali nekateri, ki so prišli iz cerkve, nekaj se jih je pa ob njem nacejalo že od jutra. »Gabor, povej, kaj boš pil! Jaz plačam,« je veselo zapovedal Jože. Kmalu je prišla še Gaborova žena. Jože se je sedaj počutil povsem spremenjen. Razgovor, ki je tekel med njimi, ni imel prave vsebine, a čutil je, da se je zgodilo nekaj pomembnega. »V taki družbi še nikdar nisem bil. In bil sem v cerkvi,« mu je šlo skozi misli. »Jože, ti si z avtom! Naju odpelješ?« Veselo so se naložili v vozilo. Ko sta Gaborova izstopila, je Jože dejal: »Gabor, hvala ti!« Gabor ga je začudeno pogledal, češ, za kaj se mu Jože zahvaljuje, a je vseeno dejal: »Ni za kaj! Hvala tudi tebi! Pa vesel Božič voščim!« 12. Jože je stal pri oknu, z rokami v žepu. Bil je povsem sproščen, nekako prazen. Opazoval je rumeno jutranjo svetlobo, ki je prihajala čez streho njegove hiše in zlatila sosedov skedenj; najprej streho, potem pa je že risala črto na steni, nakar je počasi, a vztrajno lezla preko bele poljane proti njemu. S premikanjem sončne svetlobe se je v neshojenem, srenastem snegu risalo tisočero biserov, ki so odsevali barvne lesketajoče se iskrice. »Sonce vstaja. Nocoj je moralo biti res mrzlo,« si je zamrmral in se zagledal v čudovite ledene rože, ki so se čez noč izrisale na robovih stekel. Zimski spokoj ga je navdajal s popolnim brezdeljem, zato se je spraševal, zakaj je pravzaprav ta teden sploh prišel domov. »Če pa ne bi, bi se pa v mestu ves vikend spraševal, zakaj nisem šel,« se je razjezil nase. Stopil je k štedilniku, v katerem so veselo prasketala borova drva in po vsej kuhinji je dišalo po domači toploti. »Grem!« S kuhinjskega obešalnika je snel bundo, na pragu je vzel leseno lopato, ki je bila pri hiši, odkar je pomnil, in začel odmetavati pot k vaški gazi. Delo ga je prijetno ogrelo, pa tudi januarski sončni žarki so že začeli greti. Čeprav se je v srenu, ki se je ponoči potegnil čez precej debelo snežno odejo, lesketal še jutranji mraz, je dalo slutiti, da bo čez dan sonce sneg precej načelo. Že je bil precej po vaški gazi navzdol, v spodnjem koncu vasi. Prišel je do mesta, kjer se je gaz razcepila: na levo, navzgor, je vodila h Kalmanovim, naprej pa v spodnji konec. Tedaj je zaslišal, da je pri Kalmanu zacvilila svinja. »Kalman ima koline!« Ni takoj opazil, da mu je korak zavil v tej smeri. Misli so mu risale prizore iz njegove mladosti, ko se mu je zazdelo, da se izza Kalmanove hiše po gazi nekaj premika. Ker mu je sonce bleščalo, si je prislonil k čelu dlan in tedaj je zagledal nenavaden prizor: prestrašena svinja teče proti njemu in za seboj na štrangi vleče človeka. V začetku ga je postalo strah, potem pa se mu prizor zdel vse bolj smešen. »Svinja jim je ušla,« je takoj ugotovil in se postavil, da jo bo pomagal ujeti. Ko ga je svinja zagledala, se je ustavila, to pa je izkoristil mesar, se hitro pobral in zasoplo svinjo spretno vrgel na tla. Tudi Jože je pokleknil nanjo in že je prihitel od hiše še eden. Cvilečo svinjo so potem vsi trije odvlekli nazaj na Kalmanovo dvorišče in kmalu je stekla kri. »Tako me pa še nobena ni zdelala,« je malo v jezi in malo smeje povedal Erni. »Fantje, zdaj vas pa bodo dali v zobe, ko vam je ušla,« se je pošalil Jože in pogledal še zasneženega Ernija ter mu stisnil roko. »Toda nisem je spustil, čeprav je vlekla kot žrebec!« »Kje pa je gospodar?« je vprašal Jože. »Že je trd. Silil je, da bo prijel prašiča za zadnjo, toda ko sem ravnokar hotel zabosti, je padel čez njega in svinja je šla. Najbrž ga je Treza pospravila v krpe,« je še dodal Erni. »Jože, najbolje bo, da ostaneš in mi pomagaš. Mali še ni tako spreten,« je pokazal na že povsem odraslega sina, »pa tudi Trezika ne bo imela nič proti, mislim.« Jožetu je ta »mislim« povedal vse, toda z nobeno potezo ni pokazal, da je razumel njegov pomen. »Jože, hvala Bogu, da si prišel. Kdo ve, kam bi svinja zbežala, če te ne bi sam Bog prinesel. Erni in Ernek ne bosta zmogla sama. Prosim, pomagaj nam pri kolinah.« Jože je ostal in delo je lepo teklo. Svinja je že visela na dvoje, ko je Trezika, ki je veselo skakala okoli moških, ponudila žganje. »Jože, enega,« je rekla iskrivo in se mu globoko zagledala v oči. Čez lice mu je šinila rdečica, kajti dogajanje je budno opazoval Erni. »Trezika, spodobi se, da je prvi mesar,« je dejal Jože mirno. »Kar daj, Jože! To je pa res vseeno,« je vzel kupico Erni in jo obrnil. Potem ko so natočili še enkrat, se je znova zadovoljno oglasila Trezika: »To so mi danes zjutraj tetica dali. Pri nas žganje nima obstanka,« je potožila Trezika. Sonce je bilo že precej visoko in Erni se je odločil, da bodo mesarsko mizo postavili kar na dvorišču. Prvo polovico je začel razkosavati in izpod ostrega noža so se risali lepi kosi mesa. Jože mu je pridrževal, fant pa je polagal meso v kad, ki je stala na trnacu. »Ata, nekaj smrdi po dimu,« se je oglasil fant s trnaca. »To je od tega, ko smo smodili svinjo,« je brezbrižno obrazložil Erni. Vsi štirje so se sukali okoli mize, ko je naenkrat zakričala Trezika: »Naša mala iža je v dimu. Kalman gori!« Prvi se je znašel Erni, odvrgel nož in začel kričati: »S čikom je zaspal, bik pijani!« Tudi ostali so začeli teči proti hiši, Erni pa je medtem že odprl vrata male hiše. Iz prostora je siknil dušeč dim in Erni se je pognal v notranjost. Naslednji trenutek se je že pojavil znova na vratih, s hrbtom naprej, in na prosto vlekel Kalmana. Vsi so ga pograbili in položili na tragle, kjer je prej ležal mrtev prašič in poskušali Kalmana zbuditi. Toda Kalman se ni premaknil. Treza je planila v obupen jok, Erni pa je zakričal: »Jože, pokliči rešilca. Brž! Kalman se je zadušil!« Jože je takoj ubogal, vzel telefon iz žepa in odtipkal številke. Potem so Kalmana umivali in čistili, toda Kalman se ni premaknil. Le občasno se je iz njega slišalo rahlo hropenje. Zavijanje sirene se je kmalu pojavilo in vas je vstala iz zimskega mrtvila. Zavese na oknih so se odgrinjale, pa tudi prvi obrazi so že gledali izza vogalov. Reševalca sta Kalmana hitro potisnila v vozilo in avto je izginil za vogalom. Kmalu so se na dvorišču zbirali ljudje in Trezika je nenehno ponavljala, ihteč v predpasnik, nesrečni dogodek. Nekateri so pogledovali proti Jožetu. »Jože, ti si tudi na kolinah? Prav je, saj si ti ujel prašiča,« je zbadljivo dejal Feri. Na nekaterih obrazih se je pojavil nasmešek, a je hitro izginil, saj situacija sedaj res ni bila za to primerna. Po tem, ko so si ljudje napasli radovednost, so se počasi razšli. Jože si je oddahnil: »Tudi jaz grem!« »Ne, Jože! Ostani! To moramo končati in pospraviti. Prašiču moraš vsak dan pogledati v gobec, preden zraste. Kalmanu mi ne moremo nič pomagati!« Jože je Ernija ubogal in prašiča so spravili v red, kot se spodobi. Trezika je naredila kosilo, toda beseda ni mogla steči. Čeprav je hotela biti družabna, ji je solza zmeraj znova zdrknila čez lice. Jožetu se je sedaj tako zasmilila, da bi jo najrajši objel. Čeprav je bila Trezika znana kot zelo dobra kuharica, jed nikomur ni prav teknila. Možje so se kmalu odpravili. Trezika je Erniju pod pazduho potisnila plastično vrečko in dejala: »Erni, stokrat ti hvala. Malo mesa sem ti dala, da boste imeli jutri za kosilo!« »Ah, nesrečna Trezika. Nič se ne boj, Kalman se bo zvlekel! Hvala!« »Tudi tebi najlepša hvala. Vzemi, da si zvečer ocvreš,« je sedaj pomolila manjšo vrečko proti Jožetu in ga pogledala v oči. »Oh, ti uboga Trezika,« je skozi solze zajecljal Jože, vzel vrečko in se hitro obrnil proti domu. Snežna gaz mu je poplesavala skozi solze, na hrbtu je pa ves čas čutil Trezikin pogled. 13. Po več letih je ta zima bila zopet tista prava zima: ponoči je pritisnil strupeni mraz, da so se na oknih delale ledene rože, podnevi je pa z vseh ledenih sveč, ki so po vsej dolžini streh visele kot obešene, kapljala snežnica v bisernih kapljicah. Slepeča sončna svetloba jih je spreminjala v barvne kristalčke in zdelo se je, da so zmeraj, ko so se razpršili v kristalno zvezdico, zazveneli. Čarobne barvne iskrice so pred očmi veselo poplesavale in v domišljiji ustvarjale mistični svet prijetne pravljice. Jože je iz svoje kuhinje skozi okno opazoval zimsko pokrajino, ki je žarela v mrzli zimski svetlobi in pogled mu je potoval po nedotaknjeni, od sonca obsijani snežni belini proti Gorenjim, do katerih je vodila lepo odmetana snežna gaz. Sonce jo je že dodobra načelo in rjavkasta trava je kazala znake pomladnega prebujanja. »Res bo kmalu pomlad! Kako čas teče! Dobro, da sem prišel. Kdo ve, če mesto ni zopet zavito v meglo. Pa tudi če ni, tam take pravljice ni mogoče videti!« Tok njegovih misli se je vedno znova vračal v njegov mestni dom. Z ženo sta se zopet sprla. Po vsej sili je hotela v gore, smučat, a njemu se je to zdelo zmeraj trapasto. »Vikend zapraviti za kaj takega! Malomeščansko!« Zavedal se je, da se do nje res ne vede pošteno, toda tako zelo sta se razlikovala, da je prepad med njima postajal zmeraj globlji. Kakor bolj se mu je bližala upokojitev, toliko bolj ga je vleklo sem, med ta pozabljen svet. »Kaj bova pravzaprav midva ...« Moreče misli mu je prekinilo otresanje čevljev na trnacu, že v naslednjem hipu pa so se odprla kuhinjska vrata. »Lepo od tebe, Jože, da si spet doma,« je pozdravil Erni. »Grdi mraz je pritisnil. Tvoj štedilnik pa dobro greje,« je nadaljeval, medtem ko si je zadovoljno grel roke nad vročo ploščo. »Ta štedilnik je res zlata vreden. A mraz bo kmalu vzela pomlad in zopet nam bo vroče,« je bil vesel obiska Jože. Stopil je do kredence in vzel kozarca ter na mizo postavil steklenico. Nazdravila sta in Erni je zadovoljno ugotovil: »Res je ostra! Kje dobiš tako dobro slivovko?« »Zmeraj jo kupim pri prijateljevem očetu. Tudi on, ta moj prijatelj, je iz naših krajev in tudi njega je vzelo mesto. Njegov oče živi sedaj sam, ker mu je lani umrla žena, a žganje še zmeraj kuha.« Besede so tekle in že sta nekajkrat nazdravila, ko je Erni vprašal: »Ti veš, kaj je jutri?« »Nedelja!« »To že. Je pa tudi svečnica. In na ta dan je Karolina!« »Pa kaj,« je vprašal Jože, ker se mu je Ernijevo nakladanje zdelo že skrivnostno. »Zato sem tudi prišel k tebi. Mi smo botrina in vsako leto gremo pozdravljat. Pridi tudi ti pozdravit našo botro!« »Pameten bodi, Erni. Mi tja nismo nikdar šli pozdravljat. Veš, da me ni nihče niti vabil!« »Za god se ne vabi! Sicer sem te pa jaz povabil! Najavil sem te pa že tudi botri. Torej se vidimo,« je izpraznil kozarček in zaloputnil vrata. Jože je kot zmeden korakal po hiši. Lina, kot so rekli Švelovi Karolini, je vsako leto zares na veliko praznovala svoj god in domači so to vzeli kot družinski praznik. Takrat so imeli po navadi koline in sosed je tam bil glavni. Pri njih še zmeraj dobro gospodarijo, kajti pri hiši je zdaj že nekaj časa zet. Še iz mladosti se je spominjal, da je bil pri njih večkrat, saj so si pri njih zmeraj posojali bint. »Tudi stara sta bila zmeraj prijazna z mano!« Na vas je legel večer in žarnice so metale skozi okna dolge svetlobe. Pred Švelovimi vrati se je Jože, kljub temu da se je odločil sprejeti povabilo, še obotavljal, a je takrat stopil iz hiše Erni: »Kot da bi slutil. Vstopi! Smo te že čakali.« Sprejem je bil prisrčen in začetna trema je hitro minila. Nazdravili so in na mizi je zadišal sveže pečen svinjski hrbet. Zares so dobro jedli in pili. Vsem se je zatikalo in tudi veke so postajale težke. Lina in njen mož sta bila zelo vesela, saj jim je Jože popestril večer. Kaj vse jim je moral povedati o sebi! Vprašali so ga tudi po ženi, a je kratko odgovoril, da pač ni hotela priti. Ker je vsem bilo znano, da se ne razumeta prav dobro, ga s tem niso več nadlegovali, le stari Števan, Linin sosed, ki ga je vas zmeraj poznala kot enega izmed glavnih, in je tudi danes bil glavni mesar, ga je nenehno drezal. Ker je Jožetu bilo že vsega dovolj, je vstal, da bi se zahvalil in poslovil, a ga je Števan odločno potegnil za rokav in znova zalepil na sedež: »Kam se ti mudi, Jože, saj te doma ne čaka žena! Ona je za sebe že znala poskrbeti!« V kuhinji, v kateri je težki zrak še komaj valovil, tako je bil napit s hlapi masti, začimb, klitona in šmarnice, je nastala mrtva tišina. Jože je zopet hotel vstati, da bi odšel, toda sedaj je zet, ki je že precej časa zdravil svojo pijano glavo na mizi, nevede, kaj se je v resnici zgodilo, prilepil Jožeta zopet na stol. Velike, od pijanosti krvave oči so se zarezale vanj in zgrabil ga je za ovratnik: »Taki, kot ste vi, nam že celo večnost žrete naš težko pridelani kruh! Gospoda, ah, ne, tovariši! Vi ...« je hotel nadaljevati, toda sedaj je zeta prijel za vrat Števan, tako da se je pri tem polilo po mizi, steklenica pa je padla na tla: »Kaj si ti hotel povedati s temi ,tovariši‘?« Zet je spustil Jožeta in zagrabil za roke Števana, ki ga je sedaj držal za srajco, tako da je ta moral počasi popuščati, in začel kričati v Števana, da so mu v obraz letele sline: »Kaj boš pa ti, Števan! Tvoji tovariši in ti z njimi ste svoje opravili. Mojega očeta si ovadil za nič in ga dal zapreti, da si se potem lahko polastil naše njive! Toda zdaj je z vami konec! Svojo pokojnino pa si je zaslužil tako, da je z vagonov kradel platno, ki so ga bogve kje pokradli, domače ljudi pa ovajal!« Jože je hitro smuknil iz hiše in se napotil po cesti navzgor, a je zaslišal za seboj korake: »Jože, počakaj!« Števan je zasopel prihitel do njega in vzburjeno dejal: »Pijandura! Uboga Lina si ni zaslužila takšnega zeta! Če bi bili oni časi, bi ...« »Števan, rajši bodite tiho!« »Kaj boš zdaj govoril! Ti si tudi naš!« Oba sta obmolknila. Jožetu je sedaj postalo jasno tisto, s čimer se je dolgo ukvarjal. Čez kratek čas je bolj sam sebi dejal: »Vsak mora svoj čas nositi s seboj in ne more se ga znebiti, pa čeprav bi se ga srčno rad.« Gluha noč je padla na njiju kot težki kamen. Počasi sta se obrnila vsak v svojo smer in čevlji so škripajoče rezali v zmrznjen sneg. 14. Jože je po kuhinji štel korake in ni si znal razlagati nemira, ki je bil to jutro v njem. Zmeraj bolj je čutil, da bi sedaj, v teh letih, že moral nekje obstati. Čeprav tukaj, kjer je bil njegov dom iz mladosti, ni imel prav nič početi, posebej sedaj ne, ko se zima še ni prevesila v pomlad in je sneg še trdno zmrznjen ležal vsenaokrog, tako da ljudje kljub poznemu času niso mogli na polja, je vseeno zopet, že nič kolikokrat znova prevozil to dolgočasno razdaljo od mesta sem, da bi vikend preživel doma. »Doma!« Vprašanje pomena te besede ga je zmeraj bolj obremenjevalo. Ali je doma tukaj, kjer je preživel mladost in kjer so bili nekoč vsi njegovi, ali pa tam, daleč, kjer ima dom on in njegova družina in kjer hodijo v službo in v šolo? Ko je bil v službi, mu je rutinsko delo delo prav dobro, saj se mu je poznalo, da leta prihajajo in je bil z njim zmeraj bolj zadovoljen, saj od njega ni zahtevalo nobenega večjega napora. Ustaljeni ritem mesta med službo in domom, in otroka v šoli, mu je zagotavljalo povsem brezskrbno življenje vse do konca. Nekako je tudi čutil, da je bil do sedaj premalo pozoren do žene in otrok in se ni niti prav dobro zavedal, kdaj so ta leta odšla. »To so bila brezskrbna, prazna leta!« Ko pa je prihajal konec tedna, je že slutil, da ga bo neznana sila zopet pognala na pot. »Domov!« Koraki po kuhinji so enakomerno odganjali čas in misli so mu blodile po svojem mestnem domu. Žena tudi sedaj ni hotela z njim, pa tudi otroka nista kazala nobenega veselja za to. Glede tega so se nenehno prepirali. »Čim starejša postajata, tem bolj mestna sta,« se je v mislih hudoval na otroka. Ne da bil svoje raztresene misli vsaj malo uredil, je oblekel suknjo in njegov avto je že rezal zasnežen kolovoz proti glavni cesti. Pred njo se je ustavil, vklopil levi smernik, a po kratkem postanku je zavil na desno. »Kam pa grem?« Vozil je zmeraj bolj počasi in že ga je prehitelo nekaj vozil, ko je avto usmeril na levo in parkiral na gostilniškem dvorišču. »Tako je! Tu je nekaj ljudi,« je v neznanem pričakovanju stopil po stopnicah navzgor in odprl umazana vrata. Vanj je udarila zatohla mešanica osladnih alkoholnih hlapov, umazanije in postanega cigaretnega dima. Vsi trije obrazi, ki so viseli na šanku ob vratih, so s svojimi izbuljenimi očmi zazijali v njega kot v prikazen, a se jim je obraz že v naslednjem trenutku raztegnil v smeh, kajti nenavadni gostilniški gost bi jim lahko lepo popestril njihovo ubijanje časa. Jožetu je takoj, ko je vstopil, bilo žal, da se je odločil za tako nespameten obisk, toda nazaj več ni bilo poti. Vrnil je nasmeh in hotel stopiti mimo, a ga je eden potegnil za rokav in režeče dejal: »Jože, pristopi! Kaj piješ? Julka, daj Jožetu špricer!« Obrazi pri šanku so se ob tej duhovitosti glasno zarežali, Jožetu pa se je pogled ustavil na debelih nogah priletne krčmarice. Pretesno krilo ji je zlezlo daleč previsoko, iz raztrganih najlonk pa so ji nabuhlo gledale dlakave zaplate bele kože. Leno je obrnila karte na mizo, kjer sta s svojim kartaškim kolegom očitno igrala šnops in svoj čik ugasnila v prepoln pepelnik ter se počasi odpravila za šank. »Izvolite, gospod,« je z narejeno prijaznostjo uprla kolobarjaste, s krvavimi žilicami prepredene oči v Jožeta in pri tem vanj zasijala s široko rjavo protezo ter se hkrati globoko nagnila na šank, da so ji že itak debele prsi v tesnem dekolteju nabrekle, kot da bi hotele izstopiti, in položila Jožetov špricer na šank. »Hvala! Bom kar tjale sedel. Gospa, natočite tudi gospodom,« je zapovedal Jože in vzel svoj špricer ter se odpravil k bolj oddaljeni mizi. »Prav imenitnega gospoda si dobila v goste, Julka,« se je zaslišal hripavi glas izza Jožeta. »Kalman, tiho bodi! Izpij, pa idi domov! Tukaj ne boš vznemirjal gostov!« »Kje pa! Jaz, pa vznemirjal,« je že stal ob Jožetovi mizi Kalman. »Saj ne boš imel proti, če prisedem. Saj sva pa vendar skoraj soseda!« »Kar sedi, Kalman! Kaj piješ?« je vznemirjeno vprašal Jože in pogled mu je zletel po zmečkani kapi prek bele srajce, ki je bila nemarno razpeta, njegova še kar nova bunda pa je visela z njega kot omelo. »Torej je Kalman že v redu. V bolnišnici so ga hitro uredili,« so mu skozi misli švigali nedavni dogodki. »Pa prav na njega sem moral naleteti v tej zanikrni luknji,« je nadaljeval z mislimi. »Čim prej od tod!« Hitro je naredil načrt za pobeg, zato je prijel kozarec in izpil ter zaklical: »Gospa, prinesite še Kalmanu, pa plačam! Vse!« Krčmarica je, zavedajoč se pogledov s šanka, ustaljene poti ponovila v svojem počasnem in izzivalnem ritmu kot ritual in se je znova globoko nagnila nad Jožeta: »Izvolite, gospod!« Jože je hitro uredil plačilo in hotel vstati, a ga je Kalman potisnil nazaj na sedež. »Jože, ugani, kje sem danes bil?« »Ne vem, Kalman!« »Letos je deset let, odkar mi je umrla mati. Za pridigo sem dal! Ti si kdaj za svoje starše to storil?« »Pravzaprav neee,« je zategnil Jože. »Saj vem, da ne! Takšni kot si ti, se cerkve bojijo!« Jožetu je zavrelo, vendar na zunaj tega ni hotel pokazati. Edina želja mu je bila, kako zbežati iz tega pekla. Previdno je vstal, a je bil Kalman zopet hitrejši in ga znova potegnil za rokav: »Čakaj, no! Saj pa tebe doma nihče ne čaka!« »Kalman, tebe tudi ne! Morda bolj koga drugega,« je priletelo od šanka. Pijane Kalmanove oči so se počasi usmerile proti šanku in iz njih so začele leteti žareče iskre: »Ti pa tukaj nimaš besede! Rajši se vprašaj, zakaj si pijandura? Naj ti jaz povem, zakaj? Zato, ker si se zmeraj bal žensk. Katera pa bi imela tako drevo,« se je zmagoslavno zarežal proti šanku Kalman. Obrazi so sedaj kot eden obrnili svoj srditi pogled proti Kalmanu. Jože je slutil, da bo nevihta, zato je hotel ponovno vstati, a je tedaj že priletelo od šanka: »Ti pa rogove nosiš in niti ne veš, da ti šogor pijačo plačuje!« Zdelo se je, da se je Kalman v trenutku streznil, kajti vstal je tako hitro, da so se kozarci na mizi prevrnili. Zavrtel je glavo proti Jožetu in Jože je odskočil, ker je mislil, da ga bo Kalman udaril. Ta pa je le z belim pogledal, z laktom zbrisal vsebino mize v Jožeta, nato pa zdrvel iz gostilne. Obrazi so v vsesplošnem zadovoljstvu nazdravili, nato pa je priletelo v Jožeta: »Gospod, Kalman je bil danes zadnjič v cerkvi. Odslej boste morali hoditi namesto njega vi,« se je oglasil prvi. Druga dva sta široko razpotegnila redke črvive zobe, ki so gledali izza umazanih kocin neobritih obrazov kot čekani v širok nasmeh, nato so se pa vsi zazrli v Jožeta, ki je ves moker stal ob mizi kot vkopan. Po telesu so mu začeli lesti mravljinci. Malo se je otresel in se previdno odpravil proti vratom. Obrazi so odstopili, on pa je nemo stopal mimo, pričakujoč, da bo zdaj zdaj udarilo po njem. Toda ni se zgodilo nič in za sabo je zaprl rešilna vrata. Skočil je v avto in hitro zavil na cesto. Niti opazil ni, da se mu je trobeče vozilo komaj izognilo, kajti začele so ga preganjati hude slutnje: »Gospod, Kalman je bil danes zadnjič ... Gospod, Kalman je bil danes zadnjič ...« 15. Avto je, zibaje se in nekam neodločno, drsel po poti navzgor; kot da bi ga bilo sram, ker je že dolgo ni prevozil. Trava je pot precej zarasla in slišalo se je, kako šumi pod podvozjem Jožetovega vozila. »Nihče se ni tukaj vozil,« je ugotavljal. »Nazadnje, ko sem odhajal, je bil še sneg.« Pogled mu je drsel po sveže cvetočem travniku, po marjeticah in raznobarvnem cvetju, ki je krasilo zlato zeleno travo in se nastavljalo visokemu pomladnemu soncu ter vabilo čebele, da so ga obletavale in se sladile v njegovih nedrjih. Tudi sedaj skorajda ne bi prišel, kajti zdelo se je, da se je z družino znova ujel in da med njimi ponovno vlada harmonija. Morda ga je v mestu tako dolgo zadrževal tudi neljubi dogodek, ki se mu je nazadnje pripetil v gostilni. Čeprav je zoprno misel nenehno tlačil v notranjost, mu je od tam nenehno odzvanjala: »Gospod, Kalman je bil danes zadnjič ...« Ko je vozilo ustavil pod domačo češnjo, odeto v en sam bel cvet, kot da bi gledal nevesto, in izstopil iz vozila, je vonj po sveži pomladni prirodi, tako domače poznani iz njegovih mladostnih dni, zavel skozi vsa njegova čutila. Čudil se je, da se ob tej svežini ne more dovolj sprostiti. Misli so mu nenehno uhajale enkrat h Kalmanu, pa drugič spet nazaj k njegovi družini. Hotel se je zbrati in kar čutil je potrebo, da mora stvari nekako postaviti na mesto. »Toda kako naj uredim vse to neskladje,« je nemočno zamrmral in znova hotel sesti v vozilo, ko se je nekje izza strehe oglasilo: »Gru, gru ...« »Grlice! So se me zbale ali so me prišle pozdravit?« Dvom, ta nenehni dvom, je postal še močnejši. »Ubadam se z malenkostmi. Toliko kilometrov sem prevozil, ne da bi pogledal noter. Moram misliti ... ustvarjalno,« je zadnjo besedo povedal že zelo glasno in se hkrati nasmehnil: »Ustvarjalno! To nenehno zahtevam od svojih podrejenih v službi. In hudič me še tukaj preganja!« Odklenil je in kmalu je stal znova na pragu, preoblečen. Videlo se mu je, da ga vleče ven. Res je takoj zavil mimo drvarnice na vaško pot. Rosa, ki se je v senci zadrževala po navadi zelo dolgo, mu je ovlažila obuvalo. Čutil je njen prijeten hlad in se spomnil otroških dni: »Včasih smo tukaj letali bosi.« Koraki so odstirali svežo travo, ki je preraščala tisto iz lanskega leta, kajti te poti več nihče ni kosil. Le traktorji, ki so redko ropotali tukaj k svojim njivam, so preprečevali, da je ni zaraslo grmovje. Pot se je rahlo vzpenjala in je vodila h goricam. »Gorice! Bile so! Toda kdo jih še reže in kopa?« Spomnil se je, kako so vsako pomlad z lopatami obračali težko ilovnato zemljo, delali prečne brazde in jih nato polnili s hlevskim gnojem. Gnoj so sproti zastirali z zemljo. »Zdaj je težko, ko pa bomo imeli dobro bratvo, pa bomo veseli,« se je spominjal dedkovih besed. »Takrat sem na rokah zmeraj dobil krvave žulje. Toda ko sem odšel, mi je tudi to manjkalo,« se je spominjal. »Dedek je res bil človek. Kako neopazno je odganjal tegobe tedanjega življenja.« Suh, bolj majhen kot velik, zmeraj z mastnim klobukom na glavi in v trikotnik obrnjenim temnomodrim predpasnikom, se je rahlo smejal izpod sivih, skrbno pristriženih brkov, in ni bilo človeka, ki bi se mogel upreti njegovi dobrodušnosti. »Jože, učiš se dobro. V šolo greš! Na zemlji ni mogoče preživeti, kajti vse nam poberejo!« Polomljen križ na zapuščenem grobu, ki se je nenadoma pojavil pred njim, ga je zdramil: »Pravzaprav ne vem, če sem hotel iti na pokopališče,« mu je šlo skozi misli. Stopal je mimo znanih grobov in se ustavil pri domačih. Na marmornatih spomenikih je gledal podobe očeta, matere, babice in dedka. »To so moji! Dedek je res bil tak! Grobova bo potrebno urediti,« mu je govoril pogled na razmetane izgorele sveče, ki jih je prevrnil zimski veter, in na ovenelo ikebano, ki je bila tukaj še od prvega novembra. Hitro je začel pospravljati in bil je jezen, da se tega ni že prej spomnil. Ponekod so bili grobovi lepo urejeni, nekateri pa še to leto niso bili dotaknjeni. Tedaj mu je pogled pritegnil nov grob, še visoko naložen z ovenelimi venci. Pristopil je in ko je prebral napis iz zlatih črk na novem, lepo polakiranem lesenem križu, je osupnil: »Kalman!« Pred njim so zaplesali prizori iz gostilne ... »Kako so vedeli? Te barabe! Kaj je bilo s Kalmanom? Kdaj? ...« Ni vedel, koliko časa je poteklo, a zmedene misli so se začele ponovno urejati, ko je za njim reklo s slabotnim glasom: »Tukaj počiva moj Kalman, Jože.« Kot bi zarezal v prazen prostor, ga je glas znova postavil na noge in sunkovito se je obrnil. Pred seboj je zagledal v umazan predpasnik in postrani potisnjeno črno ruto odeto Treziko. Stal je kot kamen in zrl vanjo, ona pa je nadaljevala s slabotnim glasom: »Takrat, ko sta bila v gostilni ... je prišel domov ... in se zaprl v sobo. Bog ve, kje je imel skrito žganje, toda tako se je napil, da je umrl kar na postelji. Steklenica je ležala ob njem, na postelji. Našla sem ga zvečer, ko sem prišla iz hleva,« je začela hlipati. Jože ni vedel, kaj naj stori. V njem je naraščal obup in z njim je naraščal občutek krivde: »Jaz sem kriv! Za vse! Za Kalmana, za Treziko, za mojo družino ... za vse,« mu je glodalo v glavi. Trezika pa je stopila korak bliže in se mu zagledala v oči: »Zdaj sem sama in nimam nič. Predvsem pa me je sedaj nadvse strah. Ponoči strmim v strop in zmedene misli se mi kotalijo kot velika kolesa.« Jože jo je odločno prijel za roke in jih razklenil. Stisnil ji je dlani in oči so poiskale oči. V njenih je žarela samo ena prošnja in Jože je drhteče zahlipal: »Trezika, jaz sem se odločil! Ne grem več nazaj! Ostal bom doma!«