28. NOVOIBER 1991 / STTlft CENA 35 SLT BILL CAMPBEB vfilmu fl ROCKETEElB Tribuna št. 16 2 Intervju: Živko Pregl 5 Strankarska tektonika 6 Numizmatični raj 10 Intervju: Dragiša Marojevič 13 Kingdom revised 14 Diplomacija - vohunstvo? 17 Italijaodblizu 24 Fotolabor 26 Infofaks 31 Film 36 Teater 38 Art 40 Literatura 42 Godba 44 Pisma 47 Nagradna križanka 48 Hamfri TIMEO DANAOS ET DONA FERENTES Ko se konča obdobje kislih kumaric, se začne približevati čas priprave ozimnice. Usoda kumaric pa ostaja vedno ista. Podobno je z ljudmi v vojni. Vsi plavajo v istem kozar-cu, najbolj nevarao pa je, da smo se na to navadili, kot bi šlo za kumarice. Ko postane vojna načln življenja, dubrovniški biser pa hrana za svinje, ko je ubijanje samoumevno kot obisk nedeljske maše in begunce sprejemamo kot novodobne turiste, je to kruto opozorilo, da je tudi z narni, in ne samo z njimi, nekaj narobe. Vsi tečejo (prosto po Heraklitu) in vedno težje jih je dohiteti. Samo Balkanci še naprej vztrajno kamenčkajo z naveličano Evropo. Dežela tolarjev s po potrebi bolehnim ali odsotnim premierom sodi v isto pravljico. Medtem ko Bučaijev parla-ment razpravlja o zdravstvu, beguncih in predsednik vlade deli zaušnice neposlušnim parlamentarcem, se Kadijevicevi (pod)plačanci umikajo iz naše države s tremi prsti v zraku in figami v žepu. Odnosi s »prijateljsko lepo njihovo« pa se ohlajajo. Tolarska mina, ki je zadela Banske dvore, se je v obliki dinarskega bumeranga vrnila v Matjaževo deželo. Kasneje sklenjeni »gentleman agreement« pa lahko kmalu postane le mrtva crka brez papirja. Zdravniki so spet v bolnišnicah in šolniki v šolah. Prevarani, a vendar za silo potešeni. Gospodarstvo še naprej grozi. Labirint je zapleten, Ariadne pa ni od nikoder. Tisti, ki ponuja izsiljeno politično rešitev, bi se moral zavedati, da brada ne naredi filozofa. Če bi namreč to veljalo, bi bil vsak stari kozel Platon. Nič več torej ne funkcionira tako, kot so optimisti upali. Pesimisti so, kot vedno, imeli prav. Če pravica na koncu vedno zmaga, nismo dosti dlje od začetka. Bogovi tiidi pri nas padajo na zadnjo plat in pristajajo na mehkem. In vsemu navkljub nas nekateri vztrajno prepričujejo, da smo na konju. Le kam, hudiča, so se tokrat skrili Danajci? Pa saj niti ni pomembno. Kasandre in Laokoonta tudi v Troji ni nihče poslušal. Se nam obeta ista usoda? Simon Bizjak TRIBUNA ie glasilo Študentske organizacijc Univerze v Ljubljani. ^ Tisk: tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. ^Naslov uredništva: Kersnikova 4,61000 Ljubljana, tel.: (061)319-496; telefax: (061)319-448. V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. ^ V.d. glavnega urednika: Samo Amon. ^ V.d. odgovor-nega urednika: Simon Bizjak. ^ Lektorica: Nives Klinc. ^F Cena: 35 SLT. ^ Publikacija je obdavčena po 10. alinejil. točke ter številke8 Zakona ozačasnihukrepiho davkuodprometa proizvodov instoritev (Uradni list SFRJ, št. 4/91). <* Naslednja številka izide 11. novembra 1991. V uredništvu Tribune ali pri Tribuniniih kolporterjih na fakultetah lahko študentje z indeksom kupijo Tribuno po ceni 7 SLT. intervju Intervju: dr. Živko Pregl »ZVEZNA VLADAJE DELOVALAV RAZMERAH INFVRMACLJSKE BLOKADE« Do vojne v Sloveniji še podpredsednik Zveznega izvršnega sveta dr. Živko Pregl natn je v pogovoru poskušal predstaviti svoj pogled neuspeh »Markovičeve rejbrme«, dezintegracijo Jugoslavije, na vojno na Hrvaškem. Še vedno polnega entuziazma je bilo dr. Zivka Pregla težko »dočakati«, vendarje na koncu, kljub temu, da si ne želi več medijske prisotnosti, pristcd na pogovor na njegovem novem delovnem mestu v podjetju Pregl consulting Itd. TRIBUNA: Na splošno je bil program refortn zvezne vlade zelo dobro sprejet, pa kljub temu ni dosegel ugodnih rezul-tatov. Kje so po vašem mnenju poglavitni razlogi, da se je to zgodilo ? PREGL: Popolnoma jasno je, da so bili politični razlogi tisti, ki so onemogočili izvedbo programa in je bil v ekonomskem smislu program zelo dobro zastavljen. Kljub temu je bila vlada vez čas napadana, da je s svojim programom uničevala gospodarstvo. Vendar je dejstvo, da bi bile težave kljub temu programu ogromne, če ne še večje. TRIBUNA: Torej se strinjate na nek način s tezo Branka Horvata, daje zvezna vlada dejansko premalo upoštevala realne razmere v Jugoslaviji v tem času... PREGL: Se strinjam. Toda lažje je misliti, kaj bi storili v preteklosti, kot kaj bomo storili v prihodnosti. Vzemimo za primer odrvose med zvezno vlado in tedanjim, pa tudi v veliki meri še sedanjim vodstvom Srbije. Izhajali smo iz predpostavke, da ne moremo »rušiti« nekega vodstva, ki v svojem narodu uživa ogromno podporo. Srbsko vodstvo je tedaj v okviru neke nacionalno zaok- rožene celote uživalo zelo homogeno podporo ljudi, kar konec koncev ni nič napačnega. Zato smo poskušali s politični modernizacijo odpreti pot reformam, da bi prišlo do notranje demokratizacije v Srbiji in s tem do popolnoma drugačnih odnosov ter novega demokratičnega vodstva v Srbiji in v celi Jugoslaviji. Tako smo tedaj sprejeli tudi Zakon o političnih strankah. Naš namen je bil preprečiti, da bi republiški zakon urejal nekakšno cenzuro glede priznavanja političnih strank. Lep primer je Demokratična zveza Kosova Ibrahima Rugove. Izkazalo se je, da DemokratiČna zveza Kosova verjetno še danes ne bi bila priznana, če ne bi sprejeli ta zvezni zakon. Tako se je ta stranka registrirala pri Zveznem sek-retariatu za pravosodje in upravo, kar ji je tudi omogočilo legalno delovanje. TRIBUNA: Kakšna pa je bila vloga Jugoslovanske Ijudje armade oziroma zveznega sekretarja za Ijudsko obrambo generala Veljka Kadijeviča? PREGL: Sam sem dolgo časa, to sem tudi v javnosti večkrat povedal, cenil generala Veljka Kadijeviča, saj se je na naših sejah vlade zelo aktivno zav-zemal za naše reforme. Resda zelo izrazito na ekonomskem področju, z določenim časovnim zaostankom pa tudi na političnem. Moram povedati, da je bil Veljko Kadijevič, dokler je naša vlada še dokaj dobro delovala, eden aktivnih članov vlade, ki so zagovarjali reforme. Po drugi strani je prav tako res, da je bila vsa armada, vključno z njenim šefom Veljkom Kadijevičem, pravzaprav nasledek nekega obdobja še iz časov, ko je poveljeval predsednik Tito. Od tedaj smo podedovali pravni dualizem, po katerem je o vseh ključnih vojaško-strateških vprašanjih vojske odločalo predsedstvo. Vlada pa je bila odgovorna izključno za materialna vprašanja. Skupščinijemorala pred-lagati proračun, po katerem gre od petdeset do šestdeset odstotkov za potrebe vojske. Tako vlada ni imela potebnih kompetenc. Naloge vlade so bile reducirane na program tekočega financiranja vojske. Sam sem se na sejah vlade večkrat razbur-jal, da moralno ne morem sprejeti situacije, ko odgovarjam samo za gospodarski položaj vojske, ničesar intervju pa ne morem povedati o položaju vojske v političnem sistemu. Jasno, takšni moji nastopi so pripeljali do ostrih polemik z odgovornimi iz Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Dejstvo pač je, da je vojska nasledek nekega preteklega časa. Sile v vojski zaradi razlogov financiranja niso bile ne pripravljene ne sposobne resno razmisliti o rekonstrukciji, is-kanju novega mesta in vloge armade v družbi. TRIBUNA: Vojska je svojo vlogo odigrala tudi ob junijskih dogodkih v Sloveniji Kaj sejev tistih dneh dejansko dogajalo na sejah Zveznega izvršnega sveta? Slišati je bilo, da je Zvezni sek-retariat za Ijudsko obrambo ponudil vladi se precej bolj restriktiven predlog odloka, kot pa je bil dejansko kasneje sprejet. In kaj je zvezna vlada s tem odlokom sploh dovolila vojski? PREGL: Vidite, govorimo o odlokih Zveznega izvršnega sveta. Zvezna vlada je zvečer 25. junija sprejela ukrep, da se vzpostavi normalni režim na mejnih prehodih in to z ob-mejnimi enotami. Predlog Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo je bil, naj se zaprejo vsi mednarodni in maloobmejni prehodi s sosednjimi državami, razen dveh mejnih prehodov na Goriškem. Proti Madžarski naj bi bili tako zaprti vsi mejni prehodi. Vlada je tako restrik-tivenpredlog zavrnila. Dovolila je, da se z obmejnimi enotami oziroma enotami Zveznega sekretariata za notranje zadeve vzpostavi normalen režim na meji. Torej ni bilo nobenega govora o zapiranju mejnih prehodov nobeni uporabi tankov. Vsi ukrepi naj bi bili izvedeni v paketu. O vseh korakih bi morala Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in za notranje zadeve sukcisivno obveščati Zvezni izvršni svet, ki bi celoten potek spremljal in se odločal naprej. No, kasneje se je pokazalo to, da je Zvezni izvršni svet s spremembo tega odloka iz restriktivnega v bolj prožnega sprožil to, kar bi vojska verjetno storila ne glede na to, kako bi se zvez-na vlada odločila. TRIBUNA: Torej verjamete v to, da je šlo vendarle za poskus rušenja legitimne slovenske oblasti... PREGL: Indirektno vsekakor. To je bila prav gotovo operacija zastraševanja. Kasnejši podatki so pokazali, da pravzaprav vojska in njene enote niso bile pripravljene za borbene operacije. Očitno vojska ni pričakovala odpora. Šlo je očitno, kot že rečeno, za zastraševalno akcijo, ki naj bi v prvem koraku uklonila voljo slovenskega vodstva, v drugem pa očitno ustvarila razmere za spremembo oblasti v Sloveniji. TRIBUNA: Nekaj časa je obstajala dilema o tem, s kakšno ustavno pravico vlada lahko podpiše odlok o delovanju armade, kajti vrhovni poveljnik jugoslvoanskih obroženih sil je kolektiv-no predsedstvo SFRJ? PREGL: To,karjeZvezniizvršnisvet sprejel, se je sklicevalo na tedanji Zakon o režimu na meji, ki ga je sprejela Zvezna skupščina in ki dovoljuje zvezni vladi sprejetje od-lokov za realizacijo tega režima. Ključno pri tem je, da odlok govori o izklučno obmejnih enotah jugos-lovanske armade, to je vojski v karav-lah, ne dovoljuje pa uporabo nikakršnih drugih enot iz notranosti države, tudi tankov ne... TRIBUNA: Takoj ste se odzvali odpok-licu iz zvezne vlade... PREGL: Seveda. Odveč je poudarjati, da sva z Jožetom Slokarjem, ki je še ostal skupaj z mano v ZIS (kajti Hor-vat je že prej odšel na drugo delovno mesto v Sloveniji) redno obveščala slovensko vodstvo o tem, kaj še dogaja v Beogradu. Tako je bilo slovensko vodstvo seznanjeno s prvo verzijo odloka, ki je prišel na sejo vlade. Z Jožetom Slokarjem sva to posredovala v Ljubljano, da bi slovensko vodstvo opozorila, kaj se dogaja. Tako sva postala v Ljubljano tudi tekst odloka, ki ga je sprejel ZIS. Toda ob posegu armade je bila Zvez-na vlada zelo slabo sproti infor- mirana. TRIBUNA: Ali to pomeni, da je šlo v Beogradu res za pravo infromacijsko blokado ? PREGL: Poglejte, moja verzija, ki sem jo preveril na raznih koncih, je, da je prva informacija o dogajanju v Sloveniji prišla v ZIS s strani slovenskih oblasti. Mene so ob pol šestih zjutraj obvestili, da so tanki na slovenskih cestah. Milan Kučan mi je dejal, naj posredujem pri predsed-niku Markoviču in zaustavi tankovsko prodiranje, če ne zaradi drugega, potem vsaj zaradi življenj vojakov. Skušal sem poklicati Broveta in Adžiča, vendar ju nisem dobil. Vojska je bila pač vedno navajena, da so se ob kritičnih dogod- kih njeni oficirji zatekli na svoja poveljniška mesta. Tudi predsednik Ante Markovič je skušal vzpostaviti stik z armadnim vrhom, a ni uspel. 27. junija zjutraj, ko smo imeli sejo ZlS-a, nihče iz vlade ni vedel, kaj se dejansko dogaja. TRIBUNA: Torej je res šlo za blokado zvezne vlade? PREGL: Drži. No, v razmerah infor-macijske blokade je ZIS že nekaj časa delal. Eden razlogov za blokado je bil, da je bil prvi vir informacij ZSLO, ki je vladi večkrat posredoval svoje ocene o varnostno-političnih raz-merah v državi. Sam sem večkrat protestioral proti takšnemu ravnanju in sem zahteval, naj nam posredujejo podatke, ne pa političnih ocen ali po svoje oblikovanih informacij. TRIBUNA: Je mogoče tudi to razlog, da je AnteMarkovičv zadnjem času stremel za tem, da prenese sedež vlade drugatn, na primer v Sarajevo? PREGL: O tem smo že prej nekajkrat govorili. Razlog je bil v tem, da so bile možnosti za normalno delovanje ZIS omejene. Verjetno se spominjate groženj, da bo pred vladno zgradbo prišlo do množičnih demonstracij. Res je prišlo do dveh neuspešnih pos-kusov vojvodinskih kmetov, nahujskanih s strani pobudnikov I intervju tako imenovane »jogurt« revolucije. Imeli smo tudi težave z Gibanjem žensk za Jugoslavijo... Torej so nas delavci bodisi na lastno roko bodisi pod taktirko lokalnih političnih struktur izsiljevali. Razmišljali smo o premestitvi sedeža vlade. Bilo je več predlogov - Sarajevo, Jajce, Brioni. Ustrezni zvezni organi so celo dobili nalogo, pripravijo vse potrebno za premestitev. TRIBUNA: Mnogo polemik je bilo o vlogi ameriškega državnega sekretarja Jamesa Bakerja, ki je bil na obisku v Jugoslaviji tik pred posegom JLA v Sloveniji. Menda naj bi pristal na omejeno uporabo sile pri »discipliniran-ju« Slovenije... PREGL: Nisem sodeloval v teh pogovorih z Bakerjem, z njim pa sem je bil vseskozi prisoten problem, da vojska republiških organov ni sprejemala tako, kot bi jih morala. To se je med drugim videlo hidi iz ter-minologije, ki jo je vodstvo ZSLO uporabljajo, ko je govorilo o hrvaškem vodstvu. Prav tako se je ZSLO izogibal komuniciranju s hrvaškimi državnimi organi. Napako pa je delalo tudi samo hrvaško vodstvo, ki Srbom na Hrvaškem že tako na začetku ni dovolj jasno povedalo, da je mesto za pogovar-janje o njihovem položaju Zagreb in ne Beograd. Če bi Hrvaške oblasti takoj oblikovale odnos do hrvaških Srbov, bi bila Miloševičeva propaganda manj uspešna. Vejetno bi tudi diverzante iz Srbije sami Srbi, ki so dolga leta živela v sožitju s Hrvati, izgnali. Prav tako pa hrvaško vodstvo se osebno pogovarjal februarja leta 1990, ko sem ga obiskal v VVashingtonu. Ob njegovem zadnjem obisku v Beogradu pa nisem imel z njim nikakršnih stikov. Iz infor-macije, ki ste jo na seji ZlS-a podala Markovič in Lončar, pa bi lahko ocenil, da Baker ni dovoli uporabe vojaških enot v Sloveniji. TRIBUNA: Že v času vašega delovanja v Beogradu je bila vojska postavljena kot »tampon« na Hrvaškem. Kakšno je vaše stališče do kasnejšega razvoja dogodkov, ki mu je odločitev o taki vlogi armade nedvomno botrovala? PREGL: Na podlagi informacij, s katerimi smo razpolagali, se je zdela odločitev pametna, Na Hrvaškem pa ni takoj obljubilo, da bo uredilo položaj narodnih manjšin v svoji republiki v skladu z mednarodnimi standardi. Torej, ključni problem hrvaškega gordijskega vozla je bil, da so zvezni organi pri reševanju težav zanemarjali mnenje Hrvaške. TRIBUNA: Ali se vam ne zdi, da je bilo hrvaško »vrhovništvo« (oziroma HDZ) omejeno s prevelikimi obljubami v pred-volilni kampaniji, saj bi po tem sodeč, vsako pogovarjanje z ekstremnimi Srbi veljalo za narodno izdajstvo? PREGL: Seveda. Za takšno politiko hrvaškega vodstva pa obstajajo določeni razlogi. Težko pa je reči, kakšna bi bila prava hadezejevska politika po prihodu na oblast. Morda bi bilo treba tedaj, ko je hadeze največje zaupanje, najti trenutek za razumno potezo, ki bi mogla preprečiti nadaljnje dogodke v tej republiki. TRIBUNA: Podpisanih je bilo že deset sporazumov o prekinitvi ognja, pa vendar vojna na Hrvaškem še vedno divja. Zdi se, da obe strani nimata večkotrnole nad vsemi svojimi enotami... PREGL: Kar je storila vojska 27. junija, je vse tiste, ki smo se še poskušali razumno pogovarjati v Jugoslaviji in o njej kot celoti dokončno potisnilo čez Rubikon. Vsekakor je najpomembneje, da bi republike priznali kot mednarodne subjekte. Prav tako je skrajni čas za ekonomski pritisk na Srbijo. Treba je izkoristiti neenotnost srbskega jav-nega mnenja. V poštev bi prišlo tudi vojaško posredovanje v omejenem obsegu. Primer za to bi lahko bil pritisk na Varnostni svet OZN za blokado vojaških poletov. Končna rešitev pa je po mojem mnenju v tem, da se vsem jugoslovanskim republikam prizna status držav in s pomočjo mednarodne arbitraže zagotovijo nacionalnim manjšinam (tudi Srbom na Hrvaškem) pravice kot veljajo po mednarodnih stand-ardih. Samo na ta način se lahko ta kriza razreši. TRIBUNA: Ste eden od ustanoviteljev Socialdemokratske unije. Kakšne naj bi bile temeljne smernice delovanja te stranke v prihodnje in na volitvah? Veliko je strank s podobnim imenom... PREGL: Vsi vemo, da Pučnikova Socialdemokratska stranka v celoti in s svojim predsednikom vred ni prava socialdemokratska partija. Ime si je pač izbrala zato, ker socialdemok-racija med Slovenci v smislu ev-ropskega modela uživa zaupanje. Ni slučajno, da Pučnik, ko je živel v Nemčiji, ni imel nobenega stika z nemško socialdemokracijo. Namen socialdemokratske unije, pri kateri sem spočetka sodeloval, je potrditev programa uspešnega gospodarskega razvoja Slovenije in nadaljevanje tradicije civilne družbe, ki je pripel-jalo do demokratizacije oziroma tako imenovane slovenske pomladi. Stranka je z ljudmi, ki v njej delujejo, sposobna program tudi uresničiti in tudi v mednarodnem smislu izvesti konkretne poteze za prestruk-turiranje in razcvet slovenskega gospodarstva. Goran Novkovič politika Razcep Slovenske demokratične zveze, prve lastovke slovenske folitične pomladi, ki je danes bolj podobna pticam trnovk, je razgibal politično življenje in vnesel številne spekulacije. Od kadrovskih prestopov, morebitnih predčasnih volitev do omajane Demosove večine v skupščini. Demos razpada? Vsa preštevanja in ugibanja o pokvar-jenem Demosovem volilnem stroju gre jemati z rezervo, saj sta obe frakciji (stranki) ostali znotraj koalicije. Pir-natova Slovenska demokratična zveza-Narodno demokratska stranka je neločljivo povezna z Demosovo pop-kovino, Ruplova Demokratska stranka Slovenije pa trenutno Demosa ne more niti zapustiti. Trditve, da se bo Demos s pučističnim kongresom, kot ga je poimenoval dr. Bučar, razpadel, so bile pretirane. Znotraj Demosa se je kvečjemu vzpostavilo novo razmerje si!, ki bo kaj kmalu transparentno tudi v republiški skupščini. Ker je opozicija (predvsem SDP) hitro preštela nove Nedemosovske glasove in ugotovila, da z novimi zavezniki (?) nima potrebne večine, saj je sama nedisciplimrana, bodo glasovanja postala zanimiva. Se bolj zanimivi pa so bili kadrovski prestopi in rošade, Do tega trenutka je znano, da je odcepljeni del stranke dobil največ možgan stranke, saj so med drugim prestopili dr. France Bučar, Spomenka Hribar, Igor Bavčar, Tone Peršak, Rudi Seligo, Igor Omerza, Dimitrij Rupel, Marko Kos, novi član pa ie postal dr. Tine Hribar. Največja uganka je bil in je še gotovo Janez Janša, ki je še med kongresom pragmatično nihal. Vendar se strariki siamskega brata - Bavčarjevirn demokratom - še ni pridružil. To bo storil, tako pravi Janša, ko bo ugotovil, da v novi stranki ni nasprotij, kiso razcepila prejšnjo. Skratka, Janša sije kotizkušen strateg pustil manevrski pros-tor, ki ga v času pred volitvami. očitno potrebuje. Ob temje treba ugotoviti, da je liberalna frakcija na svojo stran pridobila večino poslancev v skupšdni. Na drugi strani pa so se pravosod-nemu ministru dr. Pirnatu pridružili predvsem tisti ljudje iz strankinega aparata, ki so že od začetka svojo kariero vezali na preboj Pirnata. Med take prav gotovo sodi strankin tajnik Peter Volas-ko, ki je dr. Rupln dvakrat zabil nož v hrbet. Prvič, ker ga je Rupel pripeljal in zaposlil v stranki; drugič, ker je Volas-kovi boljši polovici pomagal do službe na Fakulteti za družbene vede. Poleg STRANKARSKA TEKTONIKA Foto: Hera Volaska so v Pirnatovih vrstah predvsem neznani in brezimeni popol-danski politikanti. Analitiki ocenjujejo, da bo naslednji korak Pimatove stranke združitev s Peterletovimi kris^ani. Le tako bo namreč lahko preživela v slovenskem političnem kotlu. Z razkolom SDZ je znotraj Demosa izgubil svoj pomen tudi institut, ki ga poznamo iz zlatih časov komunistične partije, to je načelo demokratičnega centralizma. To je namreč zaprlo usta marsikateremu poslancu SDZ. Kot zanimivost, vladni predlog o privatizaciji je imel prav med od-cepljenimi sdz-jevci.največ nasprot-nikov. Zato nekateri napovedujejo, da Umkovega predloga ne bodo sesuli pos-lanci zbora združenega dela temvečpos-lanci Demokratske stranke Slovenije. Če je pred kongresom SDZ veljala teza o državotvorni stranki, je po kongresu očitno, da je to zgolj in samo pravosodna stranka. Državotvorni del se je preselil. Kako bo Pin\atov del preživel s slovensko inačico koroškega narodnjaštva, bo odgovoril čas. Liberalni blok Junijsko-julijska vojna je največ škode, za katero ne bo dobila odškod-nine, povzročila Liberalno demokratski stranki. Nasprotja, ki so že pred tem obstajala med Jevico in desnico, so se po vojni še zaostrila. Napetost je rasla do te mere, ko je kazalo, da jih medli baby-face Jožef Školč ne bo več prenesel. Vendar do tako dramatičnega zasuka pri liberalih ni prišlo. Trojka Žižek, Šetinc in Gantarje namreč skušala krmilo stranke preusmeriti s smeri neprilagodljivosti in trme, ki je lahko politični samomor. Namesto nepragrnatičnega liberalizma so zavzemajo za fleksibilen odnos z os-talimi strankami. To potrjuje tudi dejstvo, da je odcepljena skupina SDZ imela takoj po koncu kongresa (že v nedeljo zvečer) neuraden pogovov z Gantarjem, Žižkom in Setincem. Rezul-tati teh pogovorov še niso znani, vendar gre pričakovati, da bo prišlo do oblikovžnja sredinskega liberalnega bloka. Če so se (javnim) razcepom znotraj LDSna sejisvetastrankeizognili, bo verjetno kongres stranke usoden. Za koga, bomo še videli. Obnavlja se bipolarnost Zadnji premiki rta slovenski politični sceni napovedujejo, da se bo tradicional-na razdelitev političnega prostora ob-novila. Gre za bipolarnost, v kateri prev-ladujeta katoliško-konzeravtivni in levo-liberalni blok. V obdobju pred drugo svetovno vojno je njihova med-sebojna izključnost, nekooperativnost dosegla vrhunec. Ker smo Slovenci iz-gubili, pregnali ali premagali skoraj vse zunanje sovrage in je potemtakem kohezivni element odvečen, se je politična energija preusmerila v strankarske vode. V teh je lahko zmagovalec le tisti, ki bolje plava in spretneje potaplja. Marko Končar NUMIZMATICNI RAJ Na ozemlju Slovenijeje v tčm stoletju krožilo v obtoku toliko različnega denarja, da ga na roke ne moremo prešteti. Težko bi našli podoben primer v svetu. Vsaka novonastala država, in tehje bilo pri nas kar šest, je najprej poskrbela za spremebo denarja. Zaradi nenehne infiacije pa je samo v novi Jugoslaviji prišlo do kar dveh denominacij. GOLDINARJIIN KRONE V avstrijskem cesarstvu, kamor so do konca 1. svetovne vojne spadale tudi slovenske dežele, so prvi papirnati denar izdali leta 1759, tri leta kasneje pa je izšla druga serija. To so bili tako imenovani dunajski mestni bančni lističi. Kovani denar je imel v začetku večjo kupno moč od papirnatega, čeprav je bila nominalna vrednost na obeh enaka. Papir-natemu denarju so nadeli ime guldni ali po naše goldinarji. V avstrijskem cesarstvu je veljal enoten monetarni sistem. So pa lahko mesta izdajala svoje obvezniče, ki so bile hidi plačilno sredstvo. Tako je Vojvodina Kranjska 1. avgusta 1767 v Ljubljani izdala ene prvih obveznic na svetu. Obstajali sta dve različici: prve so bile erarične (blagajniške), druge pa domačinske (le v okviru domače Vojvodine). Nominirane so bile v goldinarjih. To je bil pravzaprav prvi slovenski denar, čeprav so bili vsi napisi bodisi v nemščini bodisi v latinščini. Pot do slovenskih napisov se je tako razvlekla na čez 200 let. Leta 1800 je v veliki gospodarski krizi v cesarstvu močno padla vrednost papirnatega denarja, medtem ko so kovanega ljudje zadrževali doma. Podoben primer se je zgodil v času Pomladi narodov leta 1848. Takrat so skrivali srebrnike in bakrenjake. Ker je denarja v obtoku primanjkovalo, so hoteli, zdravlišča, mesta, pokrajine iz-dajale svoj zasilni denar. Tako je storila tudi Mestna srenja ljubljanska. Vsa ta množina papirja je krožila v obtoku vse do leta 1857, ko je Avstrija po sporazumu z nemškimi ekonomija deželami uvedla goldinar nove vel-jave. Leta 1892 je prišlo do reforme; goldinarje so nadomestile krone. V avstrijskem delu cesarstva so odslej plačevali s kronami in hellerji, v madžarskem pa s kronami in fillerji. Še vedno pa je veljala monetarna unija, zato različna imena niso ogrožala na primer plačilnega prometa med Prek-murjem in Kranjsko. Pravi kaos na mednarodnem področju pa je nastopil z nastankom najprej Države in nato še KraljevineSHS. Do 1. decembra 1918 je veljal le avstrijski denar, seveda ustrez-no prežigosan. Po tem datumu pa je bil enakovredno plačilno sredstvo tudi dinar, valuta Kraljevine Srbije. DINARJIIN ZIGI Prvi papirnati dinarji so bili izdani leta 1886, z izgledom pa so spominjali bolj na grafike. Ti primerki so danes izredno redki. Dinarje so kasneje iz-delovali po vzorcih bel-gijskih in francoskih denar-jev, Belgija pa je Srbiji celo odstopila klišeje, na katere so vnesli le določene popravke oziroma lastne simbole. Do 1. svetovne vojne je imel srbski denar na eni strani cirilične, na drugi pa napise v fran-coščini. Povsod v novonastali Kraljevini SHS, kjer so prej uporabljali avstroogrski denar, so ga samo prežigosali. Ker so imele pravico tega posega hranilnice, državni, poštni in celo župnijski uradi, je bil naenkrat v obtoku denar s kar približno 25.000 različnimi žigi. V Sloveniji je bilo domačih žigov od 3.500 do 3.700, krožil pa je seveda tudi denar s hrvaškimi in ostalimi žigi. Pred nedavnim so numiz-matiki na kronah odkrili celo žigslovenskih vojaških polkov. Kasneje so število izdajatel-jev žigov skrčili na državne urade, največkrat pa sta se v Sloveniji pojavljala dva: »MINISTARSTVO FINANSIJA« (v cirilici) in »FINANČNA DEŽELNA BLAGAJNA V LJUBLJANI«. Ker je bilo žigov še vedno preveč, ljudje pa so kar v vrečah tovorili krone čez mejo iz Avstrije in ponarejali žige, so leta 1919 na bankovce po vrednosti večje od 10 kron pričeli lepiti posebne znamkice. Te so bile za bankovce različnih nominalnih vrednosti različno oblikovane. Kraljevina SHS je še istega leta začela izdajati tudi svoj denar v vred-nostih 25 in 50 par ter 1 dinar, na katerem pa še ni bilo portretov članov kraljevske hiše. Krone so zamenjevali postopoma, in sicer v itfzmerju 4 proti 1 za dinar, kar je zelo prizadelo prebivalstvo prej nesrbskih dežel. 80 odstotkov vsote si dobil v dinarjih, preostanek pa v obveznicah, s katerimi si lahko kasneje poravnal davke in ostale obveznosti. Nato so sledili še bankovci za 10,20,100 in 1000 dinarjev. Vsi so bili tiskani v Parizu, napisi pa so bili v vseh treh priznanih jezikih in v francoščini. Kralj Peter I. Foto: Žiga Koritnik se prvič pojavi na novem bankovcu za 100 din ob koncu novembra leta 1920. Na bankovcih so se izmenjavale podobe kralja Aleksandra in kasneje Petra II. Zadnji bankovec, ki je pred 2. svetovno vojno šel v obtok, je imel nominalno vrednost 10 din. To je bilo 1939, medtem ko bankovci za 500 in 1000 dinarjev iz leta 1935 ter za kar 10.000 dinarjev leto kasneje niso nikoli zapustili trezorjev. Kralj Peter II. je tudi v izgnanstvu v Londonu izdal denar, in sicer serijo šestih bankovcev, ki pa so bili po vojni tam tudi komisijsko uničeni. Ostalo naj bi le 12 serij. LIRE IN MARKE Ob razpadu Jugoslavije je bilo v prometu okrog 14 milijard dinarjev v bankovcih, medtem ko je zlati zaklad Narodne banke Jugoslavije znašal približno tri milijarde dinarjev. Italijani so določili diskriminacijsko menjalno razmerje33,3 dinarja za 1 liro. 16. junija 1941 so ta dekret spremenili, tako da je bilo odslej 100 din 38 lir (100 lir = 263,15 din). Po kapitulaciji Italije leta 1943 so bile v Ljubljanski pokrajiru izdane tako imenovane Rupnikove lire. Ker je bila Štajerska priključena Reichu, so tam dtnarje v raz-merju 20 proti 1 zamenjavali z marko. V Prekmurju so Madžari dajali 1 Pengo za 10 dinarjev. SNOO je že leta 1941 sprejel odlok o Narodnem davku in posojilu svobode, leto zatem pa je Gospo-darsko - finančni odsek izvršnega odbora OF natis-nil obveznice, nominirane v lirah. To je bil edinstven primer v okupirani Evropi. Leta 1943 je tiskarna Tuma natisnila novo serijo obvez-nic; tistih za 5.000 dinarjev je bilo le 900 in so danes pri numizmatikih zelo is-kane. Leta 1944 so bile izdane še obvez-nice v nemških markah. S tem je Denar-ni zavod z denarjem pokrival celotno Slovenijo. Seveda je veljal kot plačilno sredstvo več ali manj le na os-vobojenem ozemlju. Obveznice so s pravim denarjem zamenjali v treh mesecih po osvoboditvi, za kar je jamčil napis na njih, da se bo v tem Času vrnilo posojilo. Leta 1944 je tiskar-na Triglav za OF natisnila še plačilne bone za 1,5 in 10 lir. 10-lirski bankovec so Domobranci v propa-gandne namene ponarejali, le da so na zadnjo stran napisali: »Ta denar je prav taka laž kot obljube iz Londona in Moskve«. Ob koncu leta 1944 so po AVNOJ-skih sklepih denar ekonomija pošiljati poseben papir. Sveže natis-kani bankovci (za armado naj bi namenili 60 milijard novih dinarjev) so tako na nekoliko drugačnem papirju in z nekoliko manj razpoz-rvavnim vodnim tiskom. Vojna na Slovenskem je preprečila izdajo 5.000 dinarskega bankovca z likom Iva Andriča. Že pripravljen papir in klišeji čakajo na boljšo priložnost, propadel pa je tudi načrt izdaje 10.000 dinarskega bankovca. Bil pa je pravi čudež, da nam iz Beograda niso ponagajali z 200 dinarskimi bankovci, ki jih je Banka Slovenije zaradi pomanjkanja gotovine pričeli tiskati tudi v Beogradu in kot pomoč še v Moskvi. Sloveniji so prav-zaprav priznali že obstoječo denarno avtonomijo, saj so izdali tako slovenski denar s slovenskimi napisi in še posebej denar Demokratične federativne Jugoslavije, kjer pa od republik na napisih še ni bila omenjena Bosna in Hercegovina. V coni B so do leta 1949veljaliposebnibankovci, ki jih je izdala Gospodarska banka za Istro, Reko in Slovensko Primorje, medtem ko so v sosednji coni Auporabljali tako imenovane ameriške okupacijske lire. Že leta 1946 so začeli v Beogradu izdajati denar FLRJ, a je prejšnji iz leta 1944 še veljal. Po Informbiroju so v letih 1949 in 1950 za vsak primer pripravili nekakšne zasilne bone, ki pa niso prišli v obtok. Grozila je namreč nevarnost, da nam Moskva z nadaljnjim tiskanjem denarja iz leta 1944 unici monetarni sistem. Te bone numizmatiki imenujejo zažgana serija, ker so prvi, ki so se znašli v numizmatičnem obtoku, imeli ožgane robove. Nekdo jih je verjetno v zadnjem trenutku potegnil iz peči. Leta 1951 so pripravili še bankovce po 10 in 20 din, ki tudi niso zapustili trezorjev. Narodna banka SFRJ, ki se je razvila iz leta 1884 ustanovljene Narodne banke Srbije, je začela denar izdajati leta 1963. Po dveh letih je prišlo do valutne reforme, ko smo denarju prvič nominalno zmanjšali vrednost za 100-krat. Leta 1965 je prišel na svetlo popularni rdeči stodinarski konjenik, leta 1970 pa je na petstotaku častno mesto zasedel Nikola Tesla. Pet let po smrti je tudi Josip Broz Tito dobil svoje mesto na pettisočdinarskem bankov-cu, ki ga je po dveh letih s štirikrat večjo nominalno vrednostjo prekosil rudar. PONAREDKI, KRAJE... Novojugoslovanski denar je imel veliko Število napak, nove serije so imele različne odtenke barv. Ponekod so določene barve manjkale, redno so se pojavljale tiskarske napake. Izostale so celo registrske številke ali pa sta dve seriji imeli enake. V Topčiderju so isto ploščo dvakrat odtisnili. Vstop v kov-nico pa so imeli tudi najvišji politični veljaki in vojaski vrh, denar ki so denar odnašali celo brez potrdil ali zadolžnic. Se lani je Srbija, najprej sama, nato pa skupaj s Črno goro izvedla sivo emisijo denarja. Najhitreje sta se dala ponarediti 8. av-gusta 1989 izdana dvomilijonski in pol-milijonski bankovec, na katerih sta spomenika revolucije. (Z začetkom leta 1990 so ju denominirali.) Vsi bankovci so bili izdani zelo na hitro in ker ustrezen papir še ni bil pripravljen, na njih ni bilo vodnega tiska in zaščitne nitke. Do podobnega primera je prišlo še letos, ko je Papirnica Radeče ob začetku vojne prenehala na Topčider ponovno uvrstila v plačilni promet. V trezorjih NB Jugoslavije imajo namreč še velike količine z obtoka umaknjenih bankovcev, pa tudi prvovrstnih ponaredkov. BONI, TOLARJI Boni Banke Slovenije so bili natis-kani s podobnim namenom kot dinarski boni v letih 1949 in 1950, s to razliko, da slednji niso bili nikoli uporabljeni. Kot nam obljublja finančni minister, bomo dolgoletno obdobje neestetskega, lahko ponarejevanega in predvsem brezvrednega denarja zaključili čez šest mesecev. Tolarji ned-vomno ne bodo imeli izrisanega lika Marije Terezije, bodo pa že deveto plačilno sredstvo, ki je v tem stoletju krožilo v našem plačilnem prometu. Ce bi skušali ugotoviti število vseh primerkov, ki se med seboj razlikujejo po barvah, oblikah, žigih, napakah, kar zaposluje predvsem numizmatike, bi morda celo presegli številko 30.000. Gregor Preac ekonomija »KLJUC ZAVAROVANJA: MEŠANA PODJETJAn V Slovenijalesu se ne nameravajo odreči nekdanjemu jugoslovanskemu trgu Vzadnjih treh letih, odkar na prostoru nekdanje Jugoslavije poteka odkrita ali prikrita trgovinska vojna, je veliko slovenskih podjetij bodisi zaradi odtujitev objektov ali blaga bodisi zaradi nemogočih razmer poslovanja vrglo puško v koruzo in ta trgpraktično zapustilo. V drugih pa so njihovi vodilni možje vprepričanju, da še po tako črni noči vedno pride dan, ostali optimisti Njihova fodjetja so se prilagodila novonastalim razmeram. Zavarovala so tamkajšnje SDojepremoženje,spremenilanačinposlovanja, medpartnerjipaizvršilastrogo selekcijo. Eno takihje tudi Mednarodno podjetje Slovenijales, ki z letnim frometom okrog 1,5 milijarde dolarjev spada med največje slovenske koncerne. StaneRant, namestnikgeneralnega direktorja, namje razkril recept, ki bi lahko mrsikateremu slovenskemu podjetju veljal za vzorec pri poslovanju zjugofn. TRIBUNA: Kako poslujete z ostalim delom nek-knje Jugoslavije? RANT: Že na začetku leta 1990, potem ko je srbska SZDL pozvala srbska podjetja, naj prekinejo vse poslovne stike s slovenskimi, smo začeli razmišljati o novi organizaciji tam-kajšnjih naših enot. Še predobro smo se zavedali, da je naše dotedaj družbeno premoženje slabo zavarovano, povečevale pa so se tudi naše terjatve do kupcev s teh področjih. Nekatere manjše poslovne enote, predvsem v južni Srbiji in Crni gori, ki so nenehno poslovale z izgubo, smo celo z vesel-jem zaprli. S svojo nesposobnostjo so požirala lastno substanco oziroma naše vložke. Ne vemo, kaj se trenutno dogaja v poslovni enoti vTitogradu, kerso stiki prekinjeni, vse pa kaže, da želijo delavci odtujiti naše premoženje. Podobno se je že zgodilo 21. marca 1991 v Beogradu, ko se je nekaj zaposlenih v tam-kajšnji poslovni enoti zbralo na nekakšnem vsiljeno-improviziranem referendumu ter izglasovalo izločitev enote iz matičnega pod-jetja. Čeprav je bil postopek nezakonit, je še večje kriminaJno dejanje storilo samo Okrožno gospodarsko sodišče v Beogradu, ki je že nas-lednji dan registriralo novo pravno osebo Pod-jetje za notranjo in zunanjo trgovino Sloles. Dejanska vrednost stavbe in vseh zalog blaga je približno 13 milijonov nemških mark, 45 delavcem pa se je ob vložkih 8.000 takratnih dinarjev priznalo lastništvo. Zdaj prodajajo srbsko blago, promet jim je močno upadel, del prostorov pa dajejo v najem. Do danes smo uspeli vse preostale naše pos-lovne enote: v Zagrebu, Sarajevu, Skopju, ]. Novem Sadu, Splitu, Varaždinu, Puli, Zadru... preoblikovati v mešana podjetja. Ker je pri tem naš partner podjetje Intrade iz Celovca, nje^ delež je povsod 30- odstoten, nas zamenjava plačilnega sredstva v Sloveniji ni prizadela. Nerezidenčni računi so bili namreč odprti že z ustanovitvijo teh tako im-enovanihlntrade centrov. Ves promet drugače še vedno poteka preko matičnega podjetja. ]e pa velik del srbskih podjetij ali nekdanjih naših poslovnih enot že začel iskati ponovne stike z nami, saj je na srbskem tržišču trgovskihpodjetij veliko, blagapa vse manj. Za sodelavanje zdaj postavljamo nove, veliko trše pogoje: da plačajo najemnino naših prostorov, tako ali drugače vse zaloge, ki so tatn ostale, kasnejše dobave pa vnaprej, ter da se podpiše neka stabilna pogodba. Vse prejšnje garancije, pozavarovanja $o bila v pravnetn neredu brez vrednosti, še posebej ker ni bilo nobene pos-lovne etike. TRIBUNA: Kakšen je vaš tržni delež najugu? RANT: Močno se je začel zmanjševati šele z vojno v Sloveniji, a najnovejših podatkov, za koliko, nimamo. Pred tem smo tam prodali četrtino vsega blaga, 55 odstotkov prometa smo ustvarili v tujini, še najmanj je odpadlo na Slovenijo - 20 odstotkov. V zdajšnjih raz-merah nas pravzaprav rešuje tujina, pa tudi doma se da tržni delež še nekoliko povečati. Izpad prometa je po večini nastal zaradi prekinjenih prometruh poti, najdlje pa so naši prevozniki prodrli do Bosne in Hercegovine. Srbija je zdaj notranje in od zunaj po lastni krivdipopolnoma izolirana. Prodaja se leblago iz starih zalog, povpraševanje pa je veliko večje tako po stavbnem pohištvu in gradbenem materialu kot celotni stanovnjaški opremi. Del naših izdelkov bomo morali vsaj začasno preusmeriti v izvoz; prisotni smo na vseh celinah. Najmočneje pokrivamo nemško, avstrijsko, italijansko, francosko tržišče, Skandinavijo, ZDA, Kanado, Avstralijo, predstavništva pa imamo še v Združenih. arabskih emiratin in Caracasu. TRIBUNA: Kako bo nadalje potekal plačilni promets Hrvasko in ostalimi republikatni? RANT: Uvoz in izvoz sta s Hrvaško že nekaj časa uravnotežena, medtem ko v Srbijo več izvažamo. Povsod imamo tudi večje terjatve. Doslej smo sodelovali na vseh slovenskih in zveznih multilateralnih kompenzacijah, sprejemali plačilo v blagu ali zapirali dolžniške kroge. Poskušamo s cesijami, dejstvo pa je, da s padanjem vrednosti dinarja napram dolarju in tolarju dnevno iz-gubljamo. Tako terjatve kot obveznosti bomo v kratkem prenesli na naša republiška podjet-ja. Sicer pa ne doživljamo šikaniranj le v plačilnem prometu, temveč nam groze celo z rušitvijo naših objektov, ker, sliši se absumo, povsod nismo lastniki zemljišč, na katerih ti stoje. To je nova taktika, saj smo z ustanovit-vijo mešanih podjetij v večji meri odvmili nevarnost odtujitev. Ne glede na vse pa se borimo, da na teh trgih ostanemo. Na prvi pogled so ti res manj zah-tevni oziroma bo z uvedbo kliringa težko zagotoviti dovolj kakovostno uravnoteženo blagovno menjavo. Sami smo namreč že zdavnaj prešli miselnost, da bi na te trge pošiljali manj kvalitetno blago. Gregor Preac politika Intervju: Dragiša Marojevič »OSTAJAM V SLOVENIJI« TRIBUNA: Gospod Marojevič, potem ko je ncslavno propadel vaš poskus vojnega političnega dabičkarstva v Tivoliju, o vas ni bilo večveliko slišati. Mar to pomeni, da polagoma zapuščate slovensko politično sceno? MAROJEVIČ: Najprej vas moram popraviti. Ni šlo za vojno dobičkarstvo, ker v Sloveniji sploh ni bilo vojne. TRIBUNA: Za kaj pajepo vašem mnenju šlo? MAROJEVIČ: Danes je povsernjasno, da ni šlo za napad JLA na Slovenijo, ampak agresijo Republike Slovenije proti Jugoslaviji. Ta »vojna« se ni začela junija in končala julija, ampak je do nje prišlo že mnogo prej in še kar traja. Slovenija jeimela možnostizbrati mirno pot razdružitve, vendar se je, predvsem v škodo svojega naroda, odločila za neposredno konfrontacijo in ekscese. TRIBUNA: Ali nas hočete prepričati, da je bilo vaše »niirnodobno« izzivanje v Tivoliju poskus zgladitve sporov in od-piranja oči zaslepljenemu slovenskemu narodu ? MAROJEVIČ: Slovenski mediji so mojstri za podtikanja in izmišljije, kar se je potrdilo tudi v »tivolskem primeru«. Zato so bili navdušeni nad poskusom linča, ki ga je legaliziral sam Milan Kučan skupaj s tistimi, ki so v tem času organizirali in vodili umazano »vojno«. TRIBUNA: Kakšne so bile pravzaprav vaše namere v Tivoliju? MAROJEVIČ: Hotel sem pričakati starše vojakov in jim mogoče celo pomagati pri organiziranju obiskov v vojašnicah. V Tivoli sem prišel z enim samim spremljevalcem, ker sem pričakoval morebitne provokacije. Za vsako ceno sem jih hotel preprečiti, zato nisem dovolil prihoda agresiv-nejših članov naše stranke. Vseeno pa so me brez vsakršnega povoda fizično napadli. TRIBUNA: Zaščitila vas je slovenska policija... MAROJEVIČ: Če menite, da človeka zaščitiš tako, da ga odpelješ na policijsko postajo in ga tam maltretiraš, se strinjam z vami. Po eni uri ugibanj policajev, kdo bo tisti, ki me bo ustrelil, so mi vročili obtožnico in me štiriindvajset ur zadržali v priporu. Pripor v »pravni državi« je videti takole: celica brez sanitarij, fekalije po zidu, postrežena hrana zraven straniščne školjke, načrtno dovajanje smradu v celico, nobenih stikov z družino, odvetnikom ali zdravnikom, skratka skrajno poniževalen in ohol odnos Bavčarjevih plačancev. TRIBUNA: Prej ste omenili, da je Slovenija s svojo politiko načrtno izzivala in umetno ustvarjala ekscesne razmere. Kaj ste s tem natančno mislili? MAROJEVIČ: Že nekaj mesecev pred tako imenovano osamosvojitvijo Slovenije smo javnost opozarjali, da je »gospod« Janša razdelil orožje civil-, Ce ga Slovenci ne bi (pre)dobro poznali, bi mu morda kdo celo nasedel. Toda Dragiša Marojevič je v minulih dveh lctih prevcčkrat branil Slovence pred njimi sanrimi, da bi mu smrii verjeti. Vsekakor paje zanimiv samotni politični potohodec, ki po odhodu Aksentijcviča in njegovih edini šc vcdno zahtcva tisto, kar mu nikoli ni pripadalo. Slovcnci smo gn razočarali, slovenski Srbi so ga zapustili, svoje otroke je poslal v Bcograd. Zanj je predsednik države, v kateri živi, zakomplcksan človcčck, Slovenija le avsthjska provima, ki bo v manj kot petnajstih letih popolnoma germanizirana, za čmogorskega pesnika in intelektuakn Jevrema Brkovičn pn trdi, da je navaden književni tat in izdajalec svojcga naroda, ki ga bodo Ijubljanski Crnogorci (beri: Srbi!) linčaii, če se ne bo kmahi pobral iz Slovenije. In na koncu pribija: »Vsi, ki mi očitajo, dn sem izdal slovenski narod, se motijo. Temu narodu nmnreč nisem nikoli pripadnl. Vscmu navkljub pn ostajam v Sloveniji!« Ce bi bila Sloveniia nrnvnn država... politika nemu prebivalstvu, da so teritorialci obkoljevali nekatere mestne četrti v Sloveniji z izgovorom, da se v blokih skrivajo četniki, grozili so nam in nas na vse mogoče načine šikanirali. Vedeli smo, da se pod plaščem demilitarizacije, o kateri se je mnogo govorilo, skriva oboroževanje. Prav tako smo računali na možnost, da bo Slovenija takoj po 26. juniju izzvala nemire, ki jih bo svetu prikazala kot agresijo na mlado slovensko državo, da bi si na ta način kar najhitreje zagotovila mednarodno priznanje. TRIBUNA: Ali gre po vašem mnenju tudi na Hrvaškem za napad te republike na Srbijo in JLA ? MAROJEVIČ: Slovenske in hrvaške akcije so, kot vse kaže, usklajene, čeprav sem dolgo verjel, da so slovenski politiki tisti, ki hodijo po kostanj v žerjavico za hrvaške kolege. Izkazalo pa se je, da je bila slovenska politika na čelu s kompleksi polnim človečkom Kučanom tista, ki je razbila Jugoslavijo, da bi se s tem priliznila tujim silam. S tem je posredno povzročila vojno na Hrvaškem, od katere se danes distancira. Celo več, vojno v sosednji »prijateljski državi« izkorišča za frontalni napad na jugoslovanski monetarni sistem in poskuša pokrasti še vse tisto, kar ji v petinštiridesetih letih ni uspelo. TRIBUNA: Moram vas spom-niti, da sta bili Srbija in Črna $ora prvi, ki sta uvedli tretjo iz-meno v topčiderski tiskarni, daje s to prakso nadaljevala vaša JLA in da jc bila NBJ tista, ki je Slovenijo izločila iz jugos-lovanskega monetarnega sis-tema. Zato mislitn, da je povsem nadlani, kdo (je) komu krade(l)... MAROJEVIČ: Dokler teče ločitveni postopek in delitvena razmerja niso precizirana, je vsaka nestrpnost nesprejemljiva. Slovenija bi se morala zavedati, da v Jugoslaviji ni živela sama in se je zato prisiljena pogovarjati zdrugimi subjekti te skupnosti. Ker pa tega osnovnega načela ni spoštovala, je povsem razumljivo, da ji je moral nekdo stopiti na prste. Sicer pa se je bivša Jugoslavija znašla v današnjem položaju v veliki meri po zaslugi Slovenije. Odprto je vprašanje zahod-nihmeja, položaj bivših pripanikov ar-made, ki se je umaknila iz Slovenije, je še vedno v dobršni meri nejasen, blokirano je delovanje zveznih or-ganov... TRIBUNA: Obstaja seveda tudi druga teza, češ da je bila Srbija tista, ki je s terorjem na Kosovu, doslednim izpeljevan-jem memorandumske politike, vdorom v monetarni sistem in še z mnogimi drugimi potezami uničila tisto, za kar se je dek-larativno sicer zavzemala. Slovenija in Hrvaška sta se prav zato odločili, da se še pravočasno umakneta iz Srboslavije. MAROJEVIČ: Vsak se priduša na tisto, kar mu v danem trenutku najbolj ustreza. Slovenija je zelo spretno iz-koristila ponovno združitev Srbije, ki je bila po sprejetju ustave leta 1974 raz-deljena na tri »države«. Skupaj s Hrvaško je začela podpihovati Siptarje na Kosovu in v Metohiji, kljub temu, da je Srbija ni z ničemer ogrožala. Srbijo je obtoževala za razbijanje države in na ta način svoja hotenja pripisovala drugim. Taka politika pa se ni začela niti pred dvema ali štirimi leti, pač pa segajo njene korenine daleč nazaj. TRIBUNA: Rekli ste, da Srbija ni nikoli ogrožala niti Slovenije niti Hrvaske. Kako pa komentirate današnje napade Srbov in njene JLA na dve tretjini hrvaškega ozemlja ? Poglejte, gre tudi za območja, kjer Srbi predstavljajo številčno zanemarljivo manjšino. MAROJEVIČ: Vsakomur mora biti jasno, da Srbi na Hrvaškem ne morejo biti nacionalna manjšina, kot je v us-tavi zapisal Franjo Tudman. Dogodki na Hrvšakem so posledica fašistične ikonografije in torture nad srbskim prebivalstvom. Če se Srbi ne bi uprli, je veliko vprašanje, koliko Srbov bi čez deset let živelo na tem območju. Nerazumljivo je, da se Slovenci danes zgražajo, ker prostovoljci iz ožje Srbije pomagajo svojim sonarodnjakom. Ce so Hrvati angažirali svojo diasporo, poleg tega pa tudi mnoge Kurde, Romune in Šiptarje, je nelogično zameriti Srbom, ker so v vojni enotni. TRIBUNA: Kaj pa je BiH storila Srbom, da se na vse načine trudijo, da bi popol-noma spodkopali njeno ozemeljsko celovitost in suverernost? MAROJEVIČ: Vedeti moramo, da ne gre samo za državljansko, pač pa v še večji meri za versko vojno. Na ozemlju, kjer živijo pripadniki treh različnih veroizpovedi, nima nihče, niti številčno najmočnejša islamska skup-nost pravice izključiti Srbov iz odločanja o usodi in prihodnosti republike, v kateri živijo. Srbi ne morejo pristati na to, da po sedem-desetih letih življenja postanejo nacionalna manjšina. Prav tako je nelogično, da bi bil v primeru od-cepitve BiH srbski narod prisiljen živeti v različnih državah. Prav zato so se Srbi odločili za ustanovitev svojih skupnosti na ozemlju BiH, kar bi v primeru ločitve BiH od Jugoslavije omogočilo izjasnjevanje večinskega naroda na območju »krajin« o svoji nadaljnji usodi. Če že govorimo o številčno šibkejših narodnih skupnos-tih po osamosvojitvi posameznih republik, nam Slovenija služi kot lep primer. Število Srbov v Sloveniji se je po razglasitvi samostojnosti v Sloveniji raz-polovilo, saj so ljudje spoz-nali, da so bile vse dek-laracije, na čelu s tisto o dobrih namerah, le velika skupščinska prevara. TRIBUNA: Neprestano namigujete na to, da imajo Srbi pravico živeti v eni državi. Ver-jetno pa to velja tudi za Albance na Kosovu, kajne? MAROJEVIČ: Vsekakor. Šiptarska država je Albanija. Slovenija in Hrvaška pa hočeta svet na vsak način prepričati, da je Kosovo šiptarska država, ker bi jim odprtje »južne fronte« še kako odgovarjalo. Če Slovenci res tako razmišljajo, zakaj potem ne dovolijo italijanski narodni manjšini, da bi se odločili za življenje v skupni italijanski državi. Številčno raz-merje je v Sloveniji inna Kosovu resda bistveno drugačno, toda ali je prav, da Siptarje na tak način nagrajujemo za najvišio nataliteto v Evropi? Zakaj bi imeli Siptarji kot nacionalna manjšina večje pravice od Italijanov, Madžarov ali Rusinov? TRIBUNA: Torej še vcdno trdite, da so Albanci na Kosovu najbolje zaščitena narodnostna manjšina v Evropi? politika MAROJEVIČ: Šiptarji na Kosovu in Metohiji so najbolje zaščitena manjšina v svetu! Kje na svetu še obstaja akademija znanosti neke nacionalne manjšine, ki jo financira država, v kateri le-ta živi? Res je, da so se na Kosovu pojavili problemi, ki pa so pos-ledica separatističnih idej in ozemeljskih pretenzij šiptarskih lider-jev, ki tako kujejo lasten dobiček, pri čemer se ljudje ne zavedajo, da na ta način drvijo v pogubo. TRIBUNA: Ali ima dvanajst odstotkov Srbov na Hrvaškem pravico do svoje države na hrvaškem ozemlju, glede na to, kar ste do sedaj povedali? MAROJEVIČ: Ne glede na to, koliko odstotkov Srbov živi na Hrvaškem danes, vas moram spomniti, da jih je pred petdesetimi leti tu živelo mnogo več, vendar pa so jih Hrvati poklali. Tudi mrtvi Srbi v Jasenovcu imajo pravico dati svoj glas za državo, v kateri želijo živeti. Kajti, če ne bi bilo ustaških grozodejstev, bi danes na Hrvaškem verjetno živelo petdesete odstotkov Srbov. TRIBUNA: Lahko torej rečemo, da gre za srbsko maščevanje za dogodke izpred pet-desetih let? MAROJEVIČ: Ne, gre samo za strah in odločenost, da se to ne bo več ponovilo. Preveč je namreč indicev, ki kažejo, da Tudmanova Hrvaška ponovno stopa na pot, ki jo je začela leta 1941. TRIBUNA: Po zadnjih izjavah Momirja Bulatoviča se zdi, da tudi vaši Crnogorci vse bolj ohlajajo odnose $ srbijansko urad-no politiko Slobodana Miloševiča. Mar to pomeni, da je drugo oko v glavi spregledalo? MAROJEVIČ: Ne gre za distanciranje od Srbije, res pa je, da gre za pomembno politično potezo. Zavedati se moramo, da sta pred zedinjenjem jugoslovanskih narodov v tem pros-toru obstajali le dve samostojni državi -Srbija in Črna gora. Zato je prav, da Črna gora ob razpadu Jugoslavije razmišlja o svoji državnosti in vračanju ozemelj, ki so ji nekoč pripadala. TRIBUNA: Tudi obnasanje Evrope vam je verjetno trn v peti... MAROJEVIČ: Gosposka Evropa se čudno obnaša. Na eni strani priznava notranje meje v Jugoslaviji, na drugi pa pušča vprašanje zunanjih meja odprto. Da bi vnesla kar največjo zmedo, grozi spriznanjemnotranjih mej kot državnih, kar pa je glede na to, kako so bile le-te zarisane, nepravično ne samo do Srbov ampak tudi do nekaterih drugih narodov. TRIBUNA: Ali ste zaprosili za slovensko državljanstvo ? MAROJEVIČ: Zaenkrat tega še nisem storil, moram pa opozoriti, da se Zakon o državljanstvu, ki je bil ob-javljen v Uradnem listu, ne izvaja tako, kot je v njem zapisano. Državljanstvo bom zahteval, vendar pod pogoji, ki jih opredeljuje omenjeni zakon. Če bo Slovenija še naprej teptala sklepe, ki jih je sama sprejela, ne bo nikoli postala država, kaj šele pravna. TRIBUNA: Kaj s tem konkret-no mislite? MAROJEVIČ: Vsi zakoni, ki jih ta država sprejme, se že naslednji dan izigravajo. TRIBUNA: Ali bo v primeru, da državljanstva ne dobite, vaša politična dejavnost zamrla? MAROJEVIČ: Ni razlogov, da državljanstva ne bi dobil. V Zakonu o državljanstvu natnreč ni nikakršnih kriterijev, na osnovi katerih bi se državljanstvo pridobilo. Zadostuje moja dobra volja, da vložim zahtevo, čeprav se sedaj pojavljajo še dodatni pogoji, kot šo: nedefinirana lojalnost, potrditev državljanstva iz matične republike in kasneje črtanje le-tega, prisotnostcelotne družine v Sloveniji... Ker pa nobena od teh novih zahtev v zakonu ni zapisana, je pravno nevel- javna. TRIBUNA: Dragiša Marojevič torej še naprej ostaja v Sloveniji? MAROJEVIČ: Tako je, probleme Srbov v Sloveniji pa bom poskušal reševati tudi preko haaške konference. Evropo je namreč treba obvestiti, da nacionalno vprašanje v Sloveniji ni op-timalno rešeno, kot se je nedavno zlagal Milan Kučan. Obstaja vrsta nerešenih vprašanj, kot je status tistih, ki državljanstva ne bodo dobili ali pa zanj ne bodo niti zaprosili, kopica vprašanj se poraja ob novi lastninski zakonodaji, vsi molčijo o več kot 50 tisoč beguncih, ki so iz Slovenije odšli v druge republike... TRIBUNA: Glede na to, da otnenjate veliko število beguncev iz Slovenije, kot jim sami pravite, se je verjetno močno zmanjšalo tudi število vaše strankc? MAROJEVIČ: Res je, še posebej zato, ker so bili naši člani prvi, ki so bili v napoto mladi slovenski državi. Maltretirali so jih, mnogi so ostali brez dela in so bili zato prisiljeni pobegniti iz Slovenije. Slovenska policijska država je porok, da se bodo selitve nadaljevale, vendar pa moramo vztrajati in poskusiti zaščititi vsaj tiste, ki bodo tu ostali. Obveza je še toliko večja, ker je ob potezah vlade, ki smo jim priča, logično pričakovati še večjo revščino, ki bo po vsej verjetnosti spet najbolj prizadela »južnjake«. TRIBUNA: Ali pomagate tudi Srbom na Hrvaškem ? MAROJEVIČ: Preveč imamo svojih problemov, da bi lahko učinkoviteje pomagali sonarodnjakom na Hrvaškem. Z gotovostjo pa lahko trdim, da bi v primeru izbruha vojne v Sloveniji slovenska oblast v umazani igri šla še korak dlje od Hrvaške. Srbi v Sloveniji smo se danes znašli v tragičnem položaju. Spio neke vrste ujetniki, saj ne moremo domov niti preko Hrvaške niti preko tujine, kaj šele, da bi lahko pomišljali o material-nih dobrinah, ki smo si jih z delom v Sloveniji ustvarili. Vsemu temu smo se prisiljeni nepovratno odreči. TRIBUNA: Ali ste kljub vsemu razočarani s stopnjo nacionalne zavesti svojih sonarodnjakov v Sloveniji? MAROJEVIČ: Ne7 kajti ljudje so se znašli pred kruto izbiro - zatajiti svojo narodno pripadnost ali pa izgubiti vse možnosti za kolikor toliko normalno eksistenco. Mnogi pritiskov niso mogli več prenašati in so odšli. Tisti, ki smo ostali, pa upamo, da se bodo »vremena tudi nam zjasnila«. Simon Bizjak politika KINGDOM REVISED Ob koncu srbsko-hrvaške vojne bo morala Srbija (najverjetneje pa tudi Hrvaška) korenito spremeniti svojopolitično ureditev.Srbska opozicija seje odločila za kraljevino, Slobodana Miloševiča pa tokrat tako ali tako nihče ne bo vprašal za mnenje. Srbska opozicija se je očitno odločila, da bo princa Aleksandra Karadordeviča postavila za kralja, iz Srbije pa napravila uštavno monarhijo. Tej odločitvi je v tradicionalni republikanski maniri nujno oporekati, pa vendar bi bilo vsaj poučno primerjati nek-danjo kraljevino Jugoslavijo in potencial-no novo monarhijo na Balkanu. Priznati je treba, da takšne primerjave neizbežno vodijo v anahronizme, ki pa so nični v primerjavi s tradicionalistično navlako, ki trenutno obremenjuje Beograd. Vuk Draškovič obljublja, da bo kral-jevina Srbija moderna in demokratična ustavna monarhija, vendar se postavlja vprašanje, ali bo nova država uspela zadovoljivo rešiti problem vojske, ki danes osvaja ozemlja v njenem imenu. Predpostavljamo lahko, da bo po vojni na ozemlju Srbije skoncentrirana ogromna vojaška sila in močan vojaško-militaristični kompleks, kar zaradi samovoljnosti vojaškega vrha ne bo lahko nadzorovati. Dolgoročno sta ta problem rešili tako vidovdanska kotkasneje oktroirana us-tava kraljevine Jugoslavije, s tem da sta vojaške častnike, podčastnike in vojake izključili iz političnega življenja. Le-ti niso imeli ne aktivne ne pasivne volilne pravice, tako da je bilo ustanavljanje potencialnih »vojaških« strank onemogočeno. Obe ustavi sta vojsko iz-recno podredili kralju in narodni skupščini, vendar pa nas izkušnje učijo, da formalna podreditev vojske pristoj-nemu organu ne predstavlja nikakršne garancije za njeno nevmešavanje v politiko. Poseben problem (če ne največjega) pa predstavlja rešitev nacionalnega vprašanja na Kosovu. Vidovdanska us-tava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je formalno priznavala pravice nacionalnih manjšin. Predstav-niki le-teh so imeli z ustavo garantirano aktivno in pasivno volilno pravico, torej so lahko volili in bili tudi izvoljeni v narodno skupščino, zakon o šolstvu pa je manjšinam omogočal osnov- nošolski pouk v materinem jeziku. Za razliko od vidovdanske oktroirana us-tava kraljevine Jugoslavije ne omenja nacionalnih manjšin, kar lahko pomeni samoumevnost reševanja nacionalnega vprašanja, najverjetneje pa se v ustavi zrcali kraljeva nepripravljenost za reševanje tega problema. Kljub prok-lamirani demokratičnosti srbske opozicije je mogoče predpostaviti, da je le-tej bližji slednji, trši koncept (ne)reševanja nacionalnega vprašanja. Jugoslovanski kralj je imel neprimer-no več pooblastil, kot jih imajo današnji evropski monarhi (in kot bi jih moral imeti bodoči srbski kralj), kar je kral-jevini Jugoslaviji dajalo značilnost togega predsedniškega sistema. Imel je pravico amnestije in pomilostitve, predstavljal je državo v vseh odnosih s tujino, potrjeval in proglašal je zakone, lahko pa je tudi razpustil narodno skupščino (ob sopodpisu vseh mini-strov). Tako je prihajalo do rieurav-noteženosti in neskladja med zakonodajo, izvršilno in sodno oblastjo, kar je bilo še posebej opazno v obdobju šestojanuarske diktature in oktroirane ustave. Zaradi številnih pooblastil je položaj nekdanjega jugos-lovanskega kralja v nasprotju s sodob-nimi trendi v evropskih kraljevinah, kjer se monarhi praviloma enkrat letno pojavijo v parlamentu, občasno pa še na dobrodelnih koncertih in konjskih dirkah, države pa pravzaprav vodijo prvi ministri z njihovimi vladami. Upoštevaje nacionalni značaj balkanskih plemen (s katerim je tako ali tako problematično operirati) sta obe ustavi kraljevine Jugoslavije prepovedali nošnjo orožja na kakršnih-koli zborovanjih in v narodni skupščini. Uboj Radiča v skupščini je bil torej vsaj neustavno, če ne že kar kaznivo dejanje. Kljub temu, da takšne odredbe predstavljajo precedens v modernih ustavah (saj v Evropi nošnja orožja ni nekaj samoumevnega, zato ustave ne vsebujejo takšnih odredb), bi bilo hvalevredno, če bi ustavodajna skupščina razmislila o umestitvi takšne ali podobne odredbe v bodočo srbsko ustavo. Ostala balkanska plemena bi se nedvomno počutila bolj varna. Gregor Kozovinc politika Diplomacija in obveščevalno delo Vsakdo bi zanesljivo odgovoril, da sta to Brejčev VIS in Janšev Sektor 9, verjetno pa bi pozabil na novega otroka slovenske države v tej družbi, tako imenovano analitično službo ali sektor za analize pri slovenskem zunanjem ministrstvu, ki je šele v nas-tajanju. Takoj po prvih informacijah o vzpos-tavljanju nove obveščevalne službe smo lahko v delu slovenskega tiska zas-ledili domneve, da naj bi nova služba služila predvsem promociji »enega kandidata« ter kompromitaciji ostalih v slovenskih političnih zdrahah. Tako stališče je brez dvoma pretirano, saj slovenska zunanja politika in diplomacija kot eno izmed njenih sredstev nujno potrebujeta svoj lasten vir informacij in to iz preprostega raz-loga: VIS in Sektor 9 sta na zuijan-jepolitičnem področju premalo kvalificirana, za strokovno vodenje zunanje politike pa so potrebne kvalitetne infor-macije, ki jih lahko zberejo le ustrezni ljudje. Nav-sezadnje konkurenca ne škodi. Obveščevalne službe pri ministrstvih za zunanje zadeve (MZZ) pravzaprav naj ne bi bile »klasične« obveščevalne službe, kot si jih predstavlja povprečen državljan, v smislu vohunstva, špijonaže... Delati bi morale v skladu z mednarodnim pravom, saj večino informacij zbirajo diplomatsko-konzularna predstav-ništva. Kljub temu pa je meja med obveščanjem in špijonažo tudi tu zelo zabrisana in če hočemo bolje spoznati delo obveščevalnih služb pri MZZ, je najbolje, da vzamemo pod lupo osnov-ni vir obveščanja teh ustanov -diplomatsko konzularne predstavnike ter samo skrivnost funkcije diplomatskega obveščanja. Skozi bežen pregled zgodovine vidimo, da je bila že v stari Indiji, Egip-tu in Grčiji temeljna naloga diplomatskih predstavnikov obve-ščanje svojega gospodarja o namerah in planih tujih vlad ter s tem čuvati svojo državo pred nevarnostjo. Že v času Filipa II. Makedonskega srečamo umazane metode odposlancev, kot so: podkupovanje, nasilje, cenzura pošte..., vendar so obveščanje na področju Petnajstega septembra je Miha Brejc, direktor VlS-a, na zasedanju skupščinske komisije za nadzor nad zakonitostjo dela varnostno- infor-mativne sluzbe (Bekeševa komisija) sprožil zanimivo vprašanje: »Koliko tajnih služb deluje v Sloveniji?« diplomacije razvili šele Bizanc, Nemško cesarstvo in Papeška država (intrige, plasiranje dezinformacij tujim predstavnikom, papeška diplomacija pa je za obveščevalno dejavnost uporabljala tudi množice vernikov). V preteklosti je imela diplomacija predvsem reprezentativno- pogajalsko vlogo, njen sodobni značaj pa je zelo spremenjen, zlasti z dodatkom obveščevalnih nalog, kajti sestavni del sodobne diplomatsko-konzularne prakse sta tudi subverzivno-propagandno ter obveščevalno delo, tako da se diplomacija ter obveščevalna služba kot dva važna dejavnika zunanje politike med seboj prepletata. Funkciji obveščanja naj bi šle v dve smeri: - obveščanje lastne države o situaciji v drugi državi, - obveščanje javnosti drugih držav o zunanji politiki svoje države, - vpliv na mišljenje širše javnosti do določene države. Šele 1.1961 je prišlo do mednarodno pravne regulacije statusa diplomatov in konzulov z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih in Dunajsko konvencijo o konzularnih odnosih 1963 leta, kajti tudi glede obveščevalnih nalog bi se morali diplomati ravnati po mednarodnem pravu. Meja med obveščanjem in vohunstvom je namreč na tem področju zelo tanka, zato je prva izmed konvencij med ostalimi funkcijami diplomatov tudi izrecno zapisala, da je naloga vsakega diplomata »obveščanje z vsemi dovol-jenimi sredstvi o pogojih in razvoju dogodkov v državi, pri kateri se ak-reditira, in pošiljanje poročil vladi države, ki akreditira«. Zato diplomata imenujejo tudi »espion honorable« ali pošteni špijon. Praksa pa seveda kaže, da vlade posameznih držav nalagajo svojim diplomatom tudi naloge, ki niso v skladu z mednarodnim pravom ter pomenijo negativno funkcijo obveščanja o tajnih dokumentih, dogodkih,... kar vse pomeni vmešavanje v notranje zadeve neke države in s tem vohunstvo. Država gostiteljica mora torej omogočiti dejavnost legalnega obveščanja (z vsemi dovoljenimi sred-stvi), v primeru špijonaže pa lahko le-ta odreče diplomatu gostol-jubnost in ga proglasi za »persono non grato«. Za razliko od diplomatov je mednarodno pravo zožilo funkcijo obveščanja konzularnih predstavnikov le na obveščanje o pogojih in razvoju trgovinskega, gospodarskega in kul-turnega življenja države gostiteljice, pa tudi imuniteta je manjša. Mednarodno pravo je tudi tisto, ki diplomatom olajšuje in ne le omejuje funkcijo obveščanja, predvsem s podelitvijo diplomatske imunitete odploslancem in diplomatskim predstavništvom, zato se v teh predstavništvih pogosto organizirajo pravi obveščevalni centri ali pa se v njih nameščajo profesionalni obveščevalci z diplomatskim statusom, tako da so kršitve imunitete zelo pogoste, zlasti v obveščevalnih in propagandno-sub-verzivnih dejavnostih. Najpogosteje je obveščevalna kom-ponenta v organizacijski strukturi diplomatskega predstavništva vgrajena v politični sekciji, v kateri lahko srečamo celo ilegalni obveščeval- politika ni center, ki je povezan s centralno obveščevalno službo v matični državi in zbira informacije tudi nelegalno. Verjetno največ obveščevalnih podat-kov zberejo vojaški predstavniki z -diplomatskim statusom v sestavu misije, tako imenovani vojaški atašeji. Ker so le-ti v sestavu misije imajo tudi ustrezno imuniteto in privilegije, kar jim omogoča lažje zbiranje podatkov. No, seveda tudi ostalo osebje ni nedolžno. Govoriti o odnosu med diplomacijo ter obveščevalno službo in dejavnostjo je težko, saj so obveščevalne službe sestavljene iz različnih organov, pa tudi in-stitucionalna organiziranost teh služb je od države do države različna, ven-dar obstajajo nekateri splošni principi organizacije: obveščevalne službe se praviloma nahajajo v okviru mini-strstev za notranje in zunanje zadeve ter obrambo in iz teh centrov se tudi rekrutirajo uslužbenci v dipomatsko-konzularna predstavništva. Obveščevalni organi MZZ imajo svoje vodstvo in izvršne organe. Tako je tudi ambasador lahko šef obveščeval-nega teama v predstavništvu v tujini. Strokovne posle v MZZ pa vodijo starešine obveščevalne službe. Zelo zanimiv je položaj ameriških veleposlanikov v obveščevalnem procesu. Veleposlanik ZD A je namreč v vsaki državi, s katero imajo ZDA diplomatske odnose, tudi šef vseh vladnih agencij in tudi CIA-e, in to od Eisnenhowerja dalje. Nadzorstvo am-basadorja nad vladno agencijo je seveda odvisno od njega samega (nekateri dosledno kontrolirajo CIA-o, drugi zahtevajo le informacije, tretji pa ji prepuščajo proste roke). Diplomacija ZDA in obveščvalna praksa sta torej nerazdružljivo povezani in tudi uradno ima State Department funkcijo zbiranja in analiziranja politično-ekonomskih podatkov za potrebe celotne ameriške obveščevalne skupnosti, diplomati pa zberejo v tujini večino potrebnih in-formacij za kreiranje zunanje politike ZDA. Danes je seveda CIA tista, ki koordinira obveščevalno delo vseh zveznih agencij, State Department pa ima le svojo obveščevalno or-ganizacijo, ki se imenuje Urad za obveščevalno delo in preučevanje (Bureau of Intelligence and Research), katere glavni viri obveščanja so diplomati, ki pa poleg zbiranja podat-kov ustvarjajo tudi pogoje za in- filtracijo ameriškega kapitala v tuje države. Kljub temu, da ima State Department svojo obveščevalno or-ganizacijo, pa seveda vanjo svojekadre pošilja tudi CIA (tudi v diplomatska predstavništva)intusepokažeskupen cilj diplomacije ter obveščevalne službe: podrejanje uradni politiki in strateškim interesom države. V ZDA celo pravijo, da največ obveščevalnih podatkov dobijo iz diplomatsko-kon-zularnih predstavništev, saj od diplomatov zahtevajo opazovanje, analiziranje in poročanje o vsem, kar je v interesu vlade, torej je diplomat tudi vohun. Predstavništva te vrstenamreč vršijopoleglegalnefunkcijeobveščanja ilegalno-vohunskedejavnosti.ZaZDA torej velja, da so obveščevalne službe eden najpomembnejših faktorjev realizacije zunanjepolitičnih ciljev, hkrati pa s svojo močjo tudi sokreirajo in vplivajo na celotno zunanjo politiko in ključne osebnosti v njej. O obveščevalno-informativni dejavnosti diplomatskih predstav-ništev lahko govorimo le tedaj, ko so diplomatske misije podaljšek obveščevalne službe svoje države ali če so v njihovi sestavi obveščevalci prikriti z diplomatskim statusom. Ker se podatke večinoma zbira legalno (analiza tiska, TV, opazovanje terena in objektov), je zelo težko odkriti obveščevalno delo v misiji, saj podat-kov ne zbirajo le diplomati, temveč tudi osebje misije. S pravega stališča jeprekoračitev dovoljenega zaniman-ja diplomata šele takrat, ko le-ta poskuša z nedovoljenimi sredstvi ali načini priti do tajnih podatkov. Vse ostale legalne poti so dovoljene. Med-narodno pravo je torqj zelo ohlapno in je tudi kršitve težko ugotoviti. Pogosto pa cilj obveščevalne dejav-nosti v diplomatskem predstavništvu ni le zbiranje podatkov temveč tudi vpliv na javno mnenje v državi gos-titeljici, podtikanje dezinformacij, propagandno-subverzivno dejavnost in agenturno delo. Tako opravilo je seveda zelo nevarno, saj lahko kompromitira celotno misijo ter zunanjo politiko države, zato se mu diplomati izogibajo in ga vodijo izrec-no obveščevalne službe, pa čeprav preko diplomatskih predstavništev. Dandanes se seveda prav zaradi tega največji del diplomatskega obveščanja realizira na »odprtih virih«, torej legalno, s selekcijo dejstev in sistematskim delom. Tako se lahko dobi tudi najobčutljivejše obveščevalne podatke za vodenje zunanjepolitike. Ker so podatki te službe nujni za kvalitetno zunanjo politiko, tudi Sloveniji taka služba ne bo odveč, četudi ne bo mogla razviti tako kvan-titativne obveščevalne organizacije, kot jo imajo večje in močnejše države z globalnimi interesi. Nevarnost vseh obveščevalnih služb je njihova osamosvojitev in zato bi morala bodoča Slovenska analitična služba biti pod stalnim nadzorom (pooblastila, monopol nad informacijami), morala bi biti strokovna služba, ki ne bi smela politično odločati. Funkcionirati bi morla le kot servis zunanje politike, se pravi da bi srkbela za strokovno in operativno izvajanje zunanje politike ter spremljanje mednarodnega var-nostnega in gospodarskega dogajanja ter uveljavljanje slovenskih interesov v tujini. Viri informacij in načini njihovega zbiranja bi morali biti javni in legalni (analize svetovnih medijev, poročila slovenskih predstvnikov in obiskov v tujini, dovoljeno opazovanje, preučevanje uradnih stališč, deklaracij tujih držav). Predvsem pa ne bi smela prevzeti lastnosti stare zvezne obveščevalne službe pri ZSZZ (Služba za razis-kovanje in dokumentacijo), ki je bila precej ideološka in tako tudi obarval našo emigracijo v tujini. Služba ne bi smela biti ideološka, strankarska, temveč bi morala uveljavljati interese vseh Slovencev, tudi tistih, ki živijo v emigraciji, teh pa seveda ni malo. Cilji njenega delovanja pa bi morali biti v sozvočju z bodočo strategijo nacionalne varnosti Slovenije. Taka služba bo torej za slovensko zunanjo politiko nujnost, potrebna pa bi bila že sedaj, v tem zapletenem mednarodnem položaju Slovenije. Že sedaj bi morala spremljati trende v zvezi z mednarodnim priznanjem Slovenije, varnost Slovenije in odnos naših sosed do nje, zahteve italijanskih političnih strank po reviziji Osimskih sporazumov, predvsem pa bi morala oblikovati svoj lasten informacijski sistem v sklopu Slovenskega zunanjega mini-strstva. Za konec pa še enkrat opozorilo: tudi nad to službo )e potrebna kontrola! Iztok Mirošič globus EGS + EFTA = EVROPSKI GOSPO-DARSKI PROSTOR Zdogovorom v Luksemburgu med dvanajstimi državami Evropske skupnosti in sedmimi državami Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA)je prišlo do oblikovanja dolgo načrtovanega Evropskega gospodarskega prostora (EES). S tem je nastal največji svetovni gospodarski blok. Združena Evropa Če pogledamo na evropski zemljevid, potem lahko ugotovimo, da je v novi skup-nosti skoraj vsa Evropa: Švica, Švedska, Avstrija, Norveška, Finska, Islandija in Liechtenstein (EFTA) ter Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Španija, Irska, Portugalska, Danska in Grčija (ES). V teh državah živi nekaj več kot 358 milijonov ljudi, kar znaša 6,9 odstotkov svetovne populacije. Delež teh držav v svetovnem izvozu blaga znaša kar 42,5 odstotka. Ob tem je treba povedati, da kar 56,4 odstotka EFTINEGA izvoza odpade na ES, uvoza pa 60 odstotkov. Luksemburški sporazum predvideva, da prosta trgovina preraste v prostocarinsko območje, na katero bodo odpravljene vse carinske in necarinske restrikcije. To zadeva kroženje Ijudi, denarja, blaga in storitev. Dejansko pa to pomeni, da se države članice EFTE podredijo načelom ES in sprejtnejo okrog 1500 zakonov, ki jih bo ES sprejela do konca leta 1992. Pogajanja, ki so trajala skoraj dve leti, so bila zelo težavna in so na trenutke kazaia, da do sporazuma ne bo prišlo. Potekala so v petih ekspertnih skupinah: za prosto gibanje blaga, kapitata in storitev, prosto gibanje oseb, za institucionalha vprašanje in družbene dejavnosti. In kako so razrešili naj-bolj sporne točke? Zelo se je zapletalo pri vprašanju ribolova: Portugalska in Španija sta zahtevali pravico do ulova 27 tisoč ton rib v islandskih in norveških vodah, dobili pa sta le 11 tisoč. Poleg tega se bosta vzdržali investiranja v ribiško industrijo Norveške in Islandije. Države EFTA bodo Spaniji, Portugalski, Severni Itski in Grčiji dale 1,8 milijarde dolar-jev ugodnih posojil in podarile 600 milijonov dolaijev. Prvotni Španski načrt je predvideval darilo v vrednosti kar 4,8 milijarde dolarjev. Dogovorili so se tudi o ohranitvi avstrijskih in švicarskih restrikcij pri prehodu tovomega prometa čez Alpe. Skratka, na koncu se je pokazalo, da so ceno vstopa EFTE v EES plačale predvsem države ES, čeprav so bile prvotne zahteve drugačne. Zgodovina združevanja Ideja o Evropskem gospodarskem pros-toru datira iz leta 1984, ko je bil prav tako ministrski sestanek v Luksemburgu. Po obojestranski ukinitvi carin za industrijsko blago je prišlo do dogovora o razširitvi obstoječih prostotrgovinskih sporazumov. Možnost novega pristopa se je pokazala po nastopu Jacquesa Delorsa, predsednika Ev-ropske komisije v Evropskem parlamentu januarja 1989, ko je predlagal novo obliko partnerstva. Ta naj bi vključevala skupna administrativna in zakonodajna telesa. Sefi vlad so na ta predlog hitro odgovorili s srečanjem na vrhu v Oslu marca 1989. Teden kasneje so v Bruslju začeli neformali pogovori. Formatna pogajanja so se začela šele lanskega junija. Kot kažejo zadnji luksemburški sklepi, so se pogajanja kljub predhodnemu pesimiz-mu končala, srečno in uspešno. Predvsem za države članice EFTE, saj jim je večja skup-nost v mnogočem popustila in dala precej koncesij. Vprašanje, kaj so pri tem tehtali, je nepotrebno. Za poznavalce je najbolj presenetljivo dejstvo, da je do sporazuma sploh prišlo. Ob pregovorni nepopustljivosti močnejšega ev-ropskega bloka je njihovo pogajalsko popuščanje nerazumljivo. Nekateri menijo, da so s tem sporazumom dali obliž na rano Ev-ropske skupnosti, kijim jojepovzročilajugos-lovanska kriza. Po diplomatskih uspehih, ki se vrstijo eden za drugim, po ekonomskih in političnih grožnjah, ki so streli v prazno, po števiinih ponižanjih, ki jih doživljajo evropski opazovalci v Jugoslaviji, je Luksemburški sporazum nekakšno opozorilo, da se Evropa kljub vsemu združuje. Če je s tem dejstvom postala najmočnejša ekonomska skupnost na svetu, pa so raz-merja znoraj njenih geografskih meja manj evforična. Po razpadu socializma v vzhodni Evropi leta 1989 in z odpiranjem Sovjetske zveze, da o Jugoslaviji niti ne govoritno, se znotraj njenih ograd vzpostavlja ekonomski prepad, ki je lahko že čez pet let nepremostljiv. Obljubljene finančne injek-cije, kot nagrade za demokracijo, ni. Slabo kaže, da bo kaj kmalu prišla. Ze združena Nemčija, ki je po svoji strukturi pomanjšana Evropa, doživlja reči, ki jih ob berlinski ev-foriji ni bilo tnoč predvideti. Vzhodni del države se gospoda rsko, socialno in kulturno počasi spreminja, investicije so pod pričakovanji, budijo se neonacistične strasti, socialna bomba je vedno bližje eksploziji... Ce bo Evropa želela razrešiti pereče probleme, potem bo verjetno moralo priti do nekakšnega evropskega dogovora Zahod-Vzhod, s katerim bi določili medsebojna raz-merja. Stabilnost za denar in obratno. Marko Končar gostujoči novinar ITALIJA OD BLIZU Foto:janez y ^^. zanjmjv djaiOg me(j katoliškim »II sabato« in Stranko demokratične levice. Vltaliji obstaja gibanje, ki ima naziv »Comuione e liberazione« (občestvo in svoboda). Predstavlja nekakšno katoliško avantgardo, ki po političnem profilu spada med Katoliško akcijo in Krščansko demokratsko stranko. Zavzema se za odločnejše takorekoč socialne akcije, ki da jih tudi cerkev žal pogosto za nema rja. Glasilo gibanja »Občestvo in svoboda« ječasnik »II sabato« (Sobota), ki se neredko oglaša, kakor ugotavljajo v številnih poli-tičnih krogih, s sestavki, ki navidezno ima-jo kaj malo opraviti s to organizacijo, v bistvu pa se pogumno lotevajo tem »globo-kega pomena za ves živelj«, kakor jim je nedavno priznal vodja krščanske demo-kratske levice Ciriaco de Mita. Tako se je zgodilo, da je ta časnik svojo zadnjo številko posvetil reci in piši Karlu Mancu, vendar ne s tem, da bi ga grajali; v uvodniku v bistvu ugotavljajo, da je bil Karel Marx še kako pomembna osebnost v zgodovini, da je zasnoval teorijo, ki je nav-sezadnje veljala celo stoletje, da je svoje »materialistične« poglede razvijal pošteno indialektično nesporno, da pa so ga v prak-siskoraj povsod »izdali«. Komunistične partije niso uveljavljale, kar je poudarjal Marx, marveč so to oseb-nost izkoriščale za to, da so si utrdile »svo-jo« oblast. Dejstvo pa je, da se je Marx utemeljeno zavzemal za odpravo resnično prepadnih socialnih krivic, in kar drži, da so si prizadevanja Marxovih pristašev in katolikov za novo socialno stanje konec koncev precej podobne, toda seveda s tem, da je Marx žal domala ignoriral duhovno platčloveka. Kakorkoli, trdi »II sabato«, pa je absur-dno, da nekateri danes spravljajo Marxa na raven kakega provincialnega politika. Časnik vodi kot odgovorni urednik Paolo Liguori, mož, ki ima političnih izkušenj na pretek, saj je bil najprej v vrstah skrajne levice (Lotta continua), s katere je prešel v list »II giornale«, ki ga je vodil Montanelli, njegova takorekoč tretja faza pa je zdaj »II sabato«. V omenjeni številki je časnik tudi »z razumevanjem«ocenilsedanjopolitikoita-lijanske Stranke demokratične levice (bivšihkomunistov), kijovodiOcchetto.O njej pravi, da ji gre za »sodobno levičar-sko/vlogo« in da je resnično obračunala »z umetnim balastom komunistične ideologi-je«. Pa tudi Valter Veltroni, ki v Occhettovi stranki skrbi za stike z javnostjo priznava, da je med to stranko in »II sabato« pričel obojestransko koristen dialog, da bi se »ne zaprli, marveč še bolj odprli«. Problem »privatizacije« je žgoč tudi v Italiji Poskus, da bi z njo uravnavesili proračun. Ne gre vse gladko. Privatizacija podjetij je problem, ki za- piše: Miro Kocjan deva tudi Italijo, državo, ki ni več na petem, marveč na šestem mestu v lestvici indu-strijsko najbolj razvitih držav na svetu. Zdaj pa tudi na tem mestu ni več trdna, saj bo med drugim njena inflacija kmalu do-segla 6 odstotkov medtem ko po računici Evropske gospodarske skupnosti ne bi smela preseči 4,8 odstotka. Nekateri zba-dljivo pravijo, da Italija žal ne spada več v prvo ligo. Zato da bi si opomogli, konkretno, da bi si popravili tudi proračunsko podobo, kjer beležijo deficit od okrog 60 tisoč mili-jard lir (italijanski proračun sicer znaša okrog 170 tisoč milijard lir) je prišla vlada na dan s predlogom, da bi »privatizacija« zaobjela tudi pomembna paradržavna podjetja, kot je na primer IRI. To podjetje zaposlujeblizu milijon delavcev. Finančni predstavniki v vladi, med nji-mi zlasti zakladni minister Guido Carli, so namreč mnenja, da bi jim ta dodatna »pri-vatizacija« prinesla dodatnih 20 tisoč mil-jard lir, s čimer bi za dobro tretjino pokrili proračunsko praznino. V privatizacijsko »krožnico« naj bi prišla tudi podjetja ENEL (okrog 300 tisoč delavcev), EFIS, ENI (ta ima okrog 550 tisoč delavcev) ter nekatera druga, ki še zmeraj predstavljajo glavno ogrodje italijanskega »državnega kapita-7 lizma«. Zakon o tej dodatni privatizaciji (prav-zaprav gre za »dekret«) je te dni v razpravi v italijanskem parlamentu. Carli trdi, da predstavlja predlog zakona »gospodarsko revolucijo« v Italiji ter da bodo, če ga bodo sprejeli, v Italiji z njim odpravili zadnje ostanke»real-socializma«.Niso pa vsiena-kega mnenja, tudi za to ni povsem gotovo, da bo zakon sprejet. Znani gospodarstve-nik Ricciolli meni, da bo že veliko, če bodo uspeli z naslova »privatizacije« pridobiti okrog 3 tisoč milijard lir. Marsikaj namreč še ni jasno. Predlaga-telji zakona med drugim še niso uspeli po-jasniti, odkod naj bi prišel in kdo naj bi predstavljal tako imenovanr družbeni ka-pital v novih delniških družbah, ki naj bi nastale. Vprašljiva je tudi, sodijo številni gospodarstveniki, vloga države, kibi imela v dosedanjih paradržavnih firmah pov-prečno od 65 do 90 odstotkov kapitala, bržčas pa ne bi bilo prav, če bi se mu po-polnoma odpovedala. Proti »popolni« od-sotnosti državnega kapitala so tudi nekate-ri ministri, med njimi prav my\ister za pro- gostujoči novinar račun Cirillo Pomicino. Skratka, šezmeraj so rebusi. Vlada pa v vsakem primeru vztraja na tem zakonu o privatizaciji in je šla že tako daleč, da je na primer napovedala razpust ministrstva za tako imenovane »državne udeležbe«, ki je v bistvu ščitilo poldržavna podjetja in si hkrati prizadevalo za širjenje paradržavne gospodarske sfere. Razpust tega mini-strstva naj bi omogočil vključitev velikih italijanskih poldržavnih podjetij »v igro trga«. Roko na srce -to ministrstvo je bilo že nekaj let predmet kritike, češ da gre zgolj za »državno birokracijo«, da je simbol go-spodarske togosti«, da je sedež »samo strankinih interesov« in podobno. Ministrstvo za državne udeležbe (prvo tevrstevzahodniEvropipodrugisvetovni vojni) je v Italiji zagledalo svetlobo dneva decembra leta 1956. V njegova nova jadra je tedaj zapihal reformistični veter na po-budo prve sredinsko-levičarske vladne koalicije. Med njegovimi tvorci je bil tudi sloviti podjetnik Enrico Mattei, ravnatelj ENI-ja (največjega naftnega podjetja), so-doben socialist, ki se je javno bojeval proti »konzervativizmu« Združenja italijanskih industrijcevinsezavzemalza ustanovo, ki naj bi ščitila »javno podjetje«. Ni naključje, če je eden prvih ministrov za »državne udeležbe« Carlo Bo, mož, ki je vodi) pravni oddelek ENI-ja pod vodstvom Matteija. Toda »rožice niso dolgo cvetele«, kakor je te dni rekel v italijanskem parlamentu minister Formica, socialist. Mattei se je vmešal v »velike naftne posle mednarodne politike«. HoteL je, da bi bila tudi Italija prisotna na bližnje in srednje-vzhodnem področju, vendar ji mednarodni karteli te-ga niso dovolili. Mož je umrl v skrivnostnih okoliščinah, »njegovo« ministrstvo je začelo šepa ti. V začetku je imelo okrog tisoč uslužbencev, danes jim ima 160. Skratka, v italiji so pričeli odstranjevati zadnje prepreke, da bi privatizacija zaobje-la tudi največja poldržavna podjetja. Toda razprava v parlamentu zagotovo ne bo gladka, te dni pa se zmeraj bolj dviga glas številnih ekonomistov, ki menijo, da skuša Itatija ubrati pot »reaganizma«, toda na rovaš lastnega razvoja in bodočnosti. Go-spodarstvenik Rolli opozarja, da Busheva administracija v ZDA danes »tihoma« po-pravlja napake Reaganovega gospodar-skega liberalizma. Privatizacija osrednjih poldržavnih podjetij bržčas da ni »posrečen gospodar-ski korak«, kakor trdi Eugenio Scalfari v časniku »La republica«. Med drugim ugo-tavlja, da je »privatizacija« v glavnem stvar »lastnine«, ne pa tudi soustvarjanja »nove-ga kapitala«. Tudi. ^tališča novih možno-sti davčnih posegov »^rivatizacija« ne bo dala posebnih rezultatov. Prav tako, pravi Scalfari, ni najbolj umestno trditi, da je ta dodatna »privatizacija« prispevek k »mo-ralizaciji« življenja. V Arezzu so imeli »Razstavo hrvaške narodne umetnosti. Svarilo Evropi, da zaščiti kulturne prvi-ne. Vznanem italijanskem mestu Arezzo, v deželi Toscana, ki že desetletja slovi kot organizator pomembnih mednarodnih prireditev in razstav in so mu pred leti podelili tudi priznanje »mednarodnega kulturnega mesta«, je te dni gostovala »Razstava hrvatske narodne umetnosti«. Primeren prostor so ji namenili v cerkvi Svs Frančiška, njene eksponate (bilo jih je nad 300) pa si je ogledalo nad 15 tisoč obisko-valcev, kar je brez dvoma visoko število. Razstava jebila odprta mesecdni, karje spet dolg rok, toda, kakor je napisala »La nazione« iz Firenc, »prepotreben, da se je domača kulturna in umetniška srenja po-bližeseznanila stem delom Balkana, kiima izrazite evropske konotacije in s civilizacij-skimi težavami, ki jih zdaj doživlja«. Vsak dansonamrecorganizatorjiseznanjaliobi-skovalce z nepopisno škodo, ki jo je vojna povzročila kulturnim središčem Hrvatske. Razstavo so pripravili tako, da je prvi del opisoval takorekoč balkansko prazgo-dovino, drugi pa čas, odkar so področje naselili Hrvati. Kritik Giorgio Cimino je napisal, da so razstavo organizirali pre-gledno in prepričljivo«, skratka z njo so uspeli dokazati, da je Hrvatska dežela, kjer je zgodovinskih spomenikov in umetnin na pretek, razen tega pa je to država, v kateri se »živo prepletajo ljudje in stvarit-ve, ki so, in impresivno zaznamujejo ta del Evrope«. V samem Zagrebu hranijo dobršen del evropske zgodovine. Na razstavi so izsto-pala božanstva in druge podobe, izdelane iz lesa in železa že pred dva tisoč leti, vse do bronastih prstanov in drugih »lepot-nih« predmetov do in kmalu po Kristuso-vem rojstvu; poseben predel so namenili prodoru krščanstva na Hrvatskem, kar je ponazarjala vrsta križev in drugih cerkve-nih stvaritev, ki so pogosto pomembno umetniško delo. V drugem delu pa so spet okrasni pred-meti (igle, sponke, verižice in drugo) po-trjevali prvo prisotnostSlovanov v tem de-lu Evrope (od 6. do 7. stoletja po K.r.), takorekoČ hišna ali pa sodobna oprema (omare, stoli, stolice, okvirji, ure in drugo) pa je v nadaljevanju pričarala naslednje obdobje hrvatske civilizacije in kulture. Gre za obdobje od 15. do 19. stoletja. Res pa je, kar je potrdila tudi razstava, da najbolj izvirno predstavlja prvo obdobje hrvaške- ga življenja pisava na vratih cerkva in dru-gih cerkvenih objektov. Tudi ta razstava je nazorno izpovedala, kako so ta del balkanskega sveta oplajale latinska, germanska in slovanska kultura. Stednja pa ni prav nič zaostajala. Gre za dela, je napisal gost v knjigi obiskovalcev, katerih umetniška vrednost je razliČna, pa tudi močno niha, vendar imajo zmeraj dra-goceno »mednarodno znamenje«. Izjemno zgodovinsko vrednost je na razstavi imel »vrč« iz Vučjdola v obliki goloba, ki je na-stal v tretjem tisočletju pred K.r. in je bil »ugleden ambasador keramičnih proizvo-dov narodov v prazgodovini, ki so živeli, kjer so zdaj Hrvati«, kako je to ocenil časnikj »La nazione«. Del razstave je bil namenjen grško-rim-] skemu klasicizmu, ki je bil opazno navzoi tudi v tem delu Balkana, zlasti velja to zai rimsko kulturo. Verskih motivov je bilo naj razstavi veliko, toda hkrati tudi posvetnihJ danes bi rekli laičnih, zagotovo ni manjka-j lo. S posebno pozornostjo je razstava pri-J kazala renesančna dela. Obiskovalcu so ek-| sponati sproti odkrivali, kako je v ta deli Balkana pozneje čedalje bolj prodirala du-j najska kultura, ki ima kajpak še danes, karl velja tudi za Slovenijo (kakor je napisall kustos Vittorio Mallegri) »bogato in neiz-j brisno dediščino«. Eksponate za razstavo v Arezzu je mec drugimi prispeval arheološki muzej v Za-grebu, katerega ravnatelj Ante Rendič Mi-jočevič je pripravil pregleden katalog. Pri-vlačne za obiskovalca pa so seveda bile tudi stvaritve, ki jih je poslal v Arezzo za-^ grebški muzej dekorativnih umetnosti.j Dragoceno umetniško blago, ki so ga po-j nudili obiskovalcem, je bilo slišati na raz-j stavi, je bil očarljiv prikaz umetnin, ki so jil navdalevera,običaji, različnedejavnostiii vsakodnevno življenje ljudi, ki so prisp« vali k razvoju evropske kulture. Cas razstave pa je bil na žalost tudi čas, ko je na Hrvatskem divjala (in še divja) vojna.Tragičnostjeležalanadeksponatiin mukoma zastavljala vprašanje, ali bo od te kulture še kaj ostalo. Ljudje so brali časni-ke, pa tudi sočutno spraševali vodiče. Od-govori pa so bili prav tako tragični kakor ozračje, kije prevevalo eksponate. Do kon-ca septembra so na Hrvatskem poškodova-li (tretjino spomenikov pa povsem uničili) okrog 140 objektov izjemne zgodovinske vrednosti. Štirideset spomenikov je spada-lo v svetovno kulturno dediščino. Nezacel-jive rane so smrtno prizadele Osijek, Va-raždin (z znamenitim baročnim naseljem), Šibenik, Zadar, Split, kajpak Dubrovnik, naposled pa tudi Zagreb. Razstava v Arezzu je bila, kakor je dejal tudi komentatorprvega programa italijan-skega radia, »kulturna manifestacija prve gostujoči novinar vrste, ki je posvarila Evropo, naj stori vse, da ne bi na Hrvaškem propadla kultura in človek«. Italijanska škofovska konferenca je sprejela sklep o »enotnem obnašanju ver-nikov v politiki«. Napovedujejo.odpore, med prvimi nasprotniki pa so jezuiti. Kardinal Camillo Ruini, predsednik ita-lijanske škofovske konference, je pred dne-vi na zasedanji te konference zavzel sta-lišče, ki so ga večinoma podprli, da bi mo-rali odslej katoliki na volitvah glasovati enotno, se pravi za eno stranko; v Italiji naj bi to kajpak bila Krščanska dempkratska stranka, ki je na oblasti že od konca druge svetovne vojne. Sklep je vzbudil ne le zanimanje, mar-več tudi ostro nasprotovanje, ki ga je pod-prla domala vsa laična sfera v sosednji re-publiki. Nekatere stranke v levici, deloma pa tudi sredini, so kar javno napadle kar-dinala, škofovsko konferenco in cerkveno hierarhijo, češ naj se ne brigajo za versko življenje, v posvetnega pa naj se ne vtikajo. Najvišji predstavniki socialistične stranke Craxi in Martelii so poslali naravnost pa-pežu protestno pismo s svarilom, da je po italijanski ustavi cerkev ločena od države; številni politiki te dni poudarjajjo, da je sklep škofovske konference oziroma sta-lišče kardinala Ruinija v nasprotju z do-ločtli tako imenovanega Konkordata med cerkvijo in državo. Toda proti sklepu, da naj bi se kristjani na volitvah ali pa na jav-nih shodih opredeljevali enotno, to je za eno stranko, se je postavil tudi del katoliške cerkve. Zoper sklep so se.med drugimi izrekli tudi nekateri pomembni .pred-stavniki jezuitskega reda, »du* hovne avantgardne cerkve«, ka-kor ga je pred leti imenoval Pavel VI. Sloviti jezuit Bartolomeo Sor-ge je dejal, da ga ne čudi, če je široka javna anketa, ki so jo brž organizirali v Italiji, pokazala, da se je kar okrog 48 odstotkov ver-nikov izreklo proti stališču ško-fovske konference. Bartolomeo Sorge je eden pomem-bnejših mož jezuitskega reda, pobudnik številnih jezuitskih akcij v Italiji in po sve-tu. V Vatikanu ga, ne glede na njegova včasih drugačna stališča od tistih, ki jih obelodanja uradna cerkev, imajo za steber katolicizma. Dolga leta je bil ravnatelj časnika »Civilta cattolica« (Katoliška civi-lizactja); v Palermu, glavnem mestu Sicilije pa je pred nekaj leti ustanovil prvo jezuit-sko »politično« šolo v Italiji. Ta jezuitski predstavnik javno pritrjuje glasovom, da pomeni sklep škofovske kon- ference ka r grobo vmeša va nje cerkve v po-litiko in da je kritika italijanskih laikov ute-meljena. Italija, pravi Sorge, je »politična dežela parexellence«, njena takorekoč po-litična zrelost pa se kaže tudi v tem, da je »doktrinarno politični pluralizem katoli-kov že zdavnaj sprejet in potrjen«. Plural-nost velja za vse državljane, se pravi tudi za katolike, oziroma bolj splošno, za vse kristjane, nihče, tudi cerkev ne, pa nima pravice odločati, kako naj kristjani volijo in katera stranka je zanje takorekoč najbolj primerna. Res pa je, pristavlja Sorge, da je politični razvoj v Italiji takorekoč »blokiran« in je nujno, da se stranke prenovijo. Proces pre-nove pa naj bi zajel tudi in zlast krščansko demokracijo, ki da je »stara in ohola«, »do-kaj kompromitirana« in preprosto ne zna in ne more ubrati novih poti. Krščanska dernokracija ne bi smela več oklevati; nova politika je zanjo kakor kruh za človeka. Njena dejavnostje tako okostenela, meni ta jezuit, da bi bilo prav, če bi razmišljali tudi o njenem novem imenu, iz katerega bi lah-ko brez pomislekov črtali izraz »krščan-ska«. Dejstvo je, navaja Sorge, ki so ga te dni intervirali številni italijanski, pa tudi tuji novinarji v Rimu, da mora cerkev črpati moč resiz krščanskih vrednot, navdajati pa bi jo morali »latčni motivi«, iskreni, pošte-ni, takorekoč »nekorsfesionalni«. Krščan-ska demokratska stranka v Italiji pa je žal nosiika starih vrednot in pogledov. V njej bi morali smelo pristopiti k formiranju no-ve vodilne skupine, tnlade in željne preno-vy. Zdajšnji vodilni kader v tej stranki ima brez dvotna dragocene »zgodovtnske za~ sluge« pri njenem vodenju, ni pa v stanju, da bi se lotil resnično nove politike. Bartolomeo Sorge omenja zdajšnjega tajnika Krščanske demokratske stranke Forlanija, predsednika vlade Andreottija in druge, ugotavljajoč, da peljejo stranko, ne glede na občasne tazvojne napore, v slepo ulico. Njegovo mnenje je celo, da bi ustrezalo,čebiitalijanska krščanska demo- kracija čla vsaj določen čas v opozicijo, kar bi nanjo zanesljivo delovalo kot »zdravi-lo«. Dialektično nepojmljivo jebiti kar sko-raj pol stoletja nenehno na oblasti, raz-mišlja Sorge. Znanoje, med drugim, da je ta jezuitska osebnost na Siciliji podpirala nekdanjega palermitanskega župana LeolucoOrlanda, ki je pred časom zapustil krščansko demo-kratsko stranko, čcš »da ne omogoča trohi-ce razvoja« in nastopil na letošnjih sicil-jskih volitvah z novo stranko »Mreže«, ki je prejela kar 22 odstotkov glasov. Sorge je mnenja, da bi pridobila še več glasov, če bi se bil Orlando odločil za še bolj takorekoč »transverzalno« (prečno) politiko. Te dni se sliši, da namerava Orlando navezati stike sStranko demokratične pre-nove (z bivšimi komunisti, ki jih vodi Oc-chetto) ter se z njo celo dogovoriti o skupni politiki pri »bistvenih socialnih vprašan-jih«. Sorge, ki mu prozorno pritrjujejo tudi drugi jezuiti, ne samo da ne nasprotuje tej smeri, marveč ugotavlja, da je v Italiji de-jansko potrebna »nova in združena levica, brez ideologije in resnično demokratična«, ki naj pomaga »deblokirati politični za-stoj«. Njegova ocena je, da so v Italiji in kajpak tudi drugod stranke potrebne, da pa bibilo treba res obračunati s tako imenovano »partitokracijo«, ki je pričela vedriti in oblačiti v političnem življenju. Dovzeten je zaustanavljanje »gibanj«, ki pa nebi smela imeti politične oznake. Skratka, Bartolomeo Sorge je odločno na strani »krščanskega političnega pluralizma«. Med drugim trdi, da je jezuitov na sve-tu 25 ttsoč in vsakdo od njih ima navsezadnje »svojo« politiko, se pravi, da ima možnost, da raz-mišlja s svojo pametjo. Po njego-vem so podprli pluralizem že na drugem vatikanskem ekumen-sketn koncilu. Zanj so se izrekli z vatikansko listino »Gaudium et spes«, zanj se je odločil papež Pa-vel VI, prav tako so zanj glasovali na italijanski škofovski konferen-ci leta 1981. Bistveniprisodelovanjumedstrankami in kajapk tudi pri morebitnem povezovan-ju med katoliki in levico, za katerega se ogreva Sorge, so »programi«. Stvarni pro-grami naj postanejo rezultat»pluralistične-ga odnosa« državljanov in vernikov do po-litike. Marsikje v Italiji je te dni slišati, da »Ruini ruina« (v bistvu, da Ruini ruši) in da je škofovska konferenca s sklepom o »enot-nem« političnem ravnanju vernikov na-pravila medvedjo uslugo demokraciji, ka-tere pa naj bi verniki bili čedalje bolj sestav-ni del. globus Nobelova nagrada za mir: AUNG SAN SUU KYI Vsebi združuje krhkost in modrost vzhodnjakinje, tradicionalizem burmanske vzgoje in svetovljanstvo diplomantke z Oxforda. V svoji domovini je bila karizmatična osebnost, še predenje postala osma ženska v zgodovini, ki sojipodelili Nobelovo nagrado za mir (prva dobitnica nagradeje bila letal905 avstrijska baronica Bertha Sophie Felicita von Suttner, avtorica knjige Položite orožje, leta 1931 joje dobila Američanka Jane Addams, predsednica mednarodne ženske Hge za rnir in svobodo, leta 1946 Američanka Emily Green Balch, častna predsednica iste organizacije, leta 1976 sta nagrado delili Betty VVilliams in Mariead Corrigan, voditeljici organizacije za ustavitev nasilja na Severnem Irskem, 1979 joje dobila Mati Tereza in leta 1982 Alva Myrdal, švedska ministrica za razorožitev). Vsem tem ženskamje verjetno skupen pogum, vendar ko so vprašali Aung San Suu Kyi, če seji zdi, daje to tisto, zaradi česar lahko vztraja, je dejala : " Strah je, tako kot mnoga druga občutja, le navada. Ce zelo dolgo živitevstrahu, postaneteprestrašeni. Ljudje sicer govorijo, da sem pogumna, vendar samamislim, da preprosto nisem bila prisiljena živeti v strahu." Aung San Suu Kyi je hči slovitega burmanskega general Aung Sana, voditelja fronte za nacionalno os-voboditev in ustanovitelja moderne Burme, ubitega leta 1947. Rojena je bila v Rangoonu ob koncu druge svetovne vojne. Leta 1960, ko je bila njena mati imenovana za ambasadorko v Indiji, je Aung San Suu Kyi s petnajstimi leti zapustila Burmo. Sedem let kasneje je na Oxfordu diplomirala iz filozofije, političnih znanosti in ekonomije in leta 1969 postala pomočnica sekretarja za administrativna in proračunska vprašanja pri ZN. Leta 1985 je z enim od svojih dveh sinov, ki ju je rodila v zakonu z angleškim profesorjem Michaelom Arisom, odšla na Japonsko, da bi se na Univerzi v Kyotu učila japonščino. Po vrnitvi v London je na lnštitutu za afriške in orientalske študije začela pripravljati doktorsko disertacijo o burmanski literaturi med leti 1920-1940. Pred tremi leti se je po skoraj tridcsetletni odsotnosti vrnila v domovino v času, ko se je burmansko gibanje za demokracijo dušilo v krvi. Leta 1962 je v Burmi prišel z vojaškim udarom na oblast general Ne Vin. Uradno je šlo le za "burmansko pot v socializem", za njeno nekoliko bolj krvavo verzijo. Aung San Suu Kyijin prihod je sovpadal z odstopom Ne Vina in oblast v državi je prevzel "svet za obnovo državne zakonitosti in reda" z angleško kratico SLORC, ki pa ni sposoben izvleči obubožane države iz globoke gospodarske krize. Burma živi letno z 278 dolarji povprečnih dohod-kov, večino državnega proračuna pa obremenjujejo izdatki za oboroževanje. SLORC namreč okrog sebe nezadržno širi nezaupanje in sovraštvo do tujcev, ki po mnenju uradnih burmanskih oblasti nosijo v sebi potencialno nevar-nost, da si Burmo podredijo in zasužnijo. Vzhodnjaški tradi-cionalizem in miselnost, nenaklonjeno vsemu, kar ni burmansko ali pa se je okužilo z zahodnim liberalizmom, je motilo, da je Aung San Suu Kyi dolgo živela v tujini in je poročena s tujcem. Ko je stopila na čelo Nacionalne lige za demokracijo, so jo nenehno preganjali in nazadnje vtaknili v hišni pripor. Kako prestrašeni so morali biti, govori dejstvo, da so državne uradnike prisilili izpolniti vprašalnike s števil-nimi vprašanji, med katerimi je bilo tudi naslednje: »Ali lahko oseba, poročena s tujcem, postane burmanski voditelj?« S takšnim ravnanjem so želeli preveriti dejanski politični vplivj Aung San Suu Kyi in preizkusiti loja^B nost državnih uslužbencev. Kar se tič<9 uradniške lojalnosti, rezultati niscfl nikoli prišli v javnost, dejstvo pa je, dfl je na lanskih volitvah zmagalfl Nacionalna liga za demokracijo. Todfl SLORC po porazu ni popustilafl Novoizvoljeni parlament se ne sme sesjM tati in nobelova nagrajenka je še vedrufl v priporu. 9 Svojo vpletenost v politične tokovM pojasnjuje z dolžnostjo nadaljevanjil družinske tradicije in odgovornostj« intelektualke in humanistke. »Rajši bfl bila pisateljica«, je izjavila ob nekfl priložnosti, »toda nasilje, ki se dogaja okrog nas in vojaška diktatura v mojfl državi so me prisilili, da sem se zapletla v politiko.« fl m Erika Reoovfl globus Tovrstne politične komparacije namreč niti Jugoslaviji, še manj pa Sovjetski zvezi prav nič ne koristijo, le svet opozar-jajo na potencialno nevar-nost, ki jo v sebi nosi raz-pad večnacionalnih držav in rušenje težko vzpos-tavljenega ravnotežja. Mednarodna javnost ni toliko zaskrbljena zaradi Jugoslavije kot zaradi SZ in to je prav-zapravzačetek začaranega kroga, kajti ameriško stališče do Jugoslavije je pogojeno s sovjetsko paradigmo, prav tako pa tudi stališče Sovjetske zveze do krize v Jugoslaviji. Veliko več razlogov za natikanje plašnic ima torej Moskva, ki se, gledano s svojega zornega kota, povsem upravičeno boji "jugos-lovanskega sindroma" in balkanizacije sovjetske utrdbe na razmajanih temel-jih. Še bolj od vsega tega pa priznanja Slovenije in Hrvaške, ki bi bili lahko slab zgled za tisti del SZ, ki komaj čaka, da se strga z verige. Iz dneva v dan postaja vse bolj jasno, koliko vzporednic med državama bi dejansko lahko potegnili, ne glede na to, ali začnemo pri Ruski federaciji in Srbiji, Litvi, Hrvaški in Sloveniji, ali pri Gorbačovu in Markoviču, ki se oba trudita za iste proslule ideale in krpata nekaj, kar je počilo že po vseh zunanjih in notranjih šivih. V Litvi, Letoniji, Gruziji in Estoniji vidi SZ svojo Slovenijo, Sovjetska zveza in Jugoslauija: DOUBLE TROUBLE Od vseh svetovnih političnih subjektov se je sovjetsko stališče o jugoslovanski krizi doslej med vsemi najmanj spreminjalo. Pravzaprav bi težko govorili o kakršnihkoli spremembah, kajti zaznani so bili dobesedno le milimetrski premiki od tega, čemur mi pravimo prosrbska stališča, ki pa so, vsaj s sovjetskega zornega kota, povsem razumljiva. Sovjetska zveza in Jugoslavija namreč druga drugi kažeta svojo kaotično zrcalno podobo, ki ne ugaja nobeni od njiju. Naši južni sosedje imajo za takšne primere odličen rek, ki zelo ilustrativno odraža dejanske razmere in se glasi: " Isto s....e, drugo pakovanje." Obe si zato najmanj želita, da bi Evrapa in Amerika to njuno s... pačprimerjali in delali logične, vendar nepotrebne zaključke. ali kar je še huje, svojo potencialno Hrvaško. Če opazujemo stvar po takšni analogiji,imaKremeljpovsemrazumljive razloge, da ostro nasprotuje vsakršni dezintegraciji in ločitvi državnih porok navkljub dejstvu, da so vpletene strani v vojni ali pa so že naredile korake po poti, po kateri se ni mogoče vrniti. V neuradnih sovjetskih krogih, med opazovalci, komentatorji, politologi itd. že krožita dva scenarija razpleta jugoslovanske krize v primeru, če vanjo, bolj dejavno kot doslej, ne bi posegle zunanje sile. Po nekaterih pred-videvanjih sovjetskih opazovalcev bo v Jugoslaviji nastal podoben položaj kot v Libanonu, v nedogled trajajoča pozicijska vojna brez prave strategije in bližajočega konca. Zaradi izgube av-toritete jugoslovanske vojske in njenega "argumenta moči", ki so ga zas-tavili v Sloveniji, naj bi JA kmalu raz-padla (na kar ne kažejo le sovjetski opazovalci), sovraštvo med narodi bi naraščalo, medsebojne krvave spopade pa bt prekinila kratkotrajna premirja na majavih nogah. Rezultattakšnihdolgotrajnih etničnih nemirov bi bili tisoči beguncev,kibijihvečalimanj mobilizirale njihove nacionalnevojske.Sčasomabi se militantno razpoloženje in vojaški potenciali izčrpali, nove meje pa bi potegnili po liniji trenutne prekinitve ognja. Drugi scenarij naj bi potekal v smeri popolne mobilizacije Srbov. To bi pomenilo številčnomočnoarrnado,kibibilamorda maloslabšeoboroženakotjugoslovanska, toda minus na tem področju bi nadomes-tilazvečjoenotnostjoinborbenostjo.Motiv bi bil vsekakor jasnejši. Po mnenju nekaterih sovjetskih opazovalcev bi bila takšna vojska sposobna premagati separatistične republike, katerih vodstva bi pobegnila v tujino. Takšna so torej črna sovjetska predvidevanja, ki na trenutke že skorajda mejijo na znanstveno fantastiko. Rusom bi bilo pravzaprav vseeno, kaj se dogaja z neko balkansko federacijo v razsulu in verjetno tudi ne bi toliko premišljevali o njeni prihodnosti, če jih ne bi močno skrbel njen nevaren zgled. V luči takšnih razmišljanj pa bi bilo zanimivo vedeti, s kakšnimi občutki se je na svoje potovanje v SZ podal hrvaški predsednik v družbi nekoga, ki sovjetske probleme resnično razume. Erika Repovž Univerza Igor Lukšič 4. POSPEŠENO ISKANJE ALTERNATIVE IN NOV VAL USTANAVLJANJA ŠTUDENTSKIH DRUŠTEV (AVTONOMIJA ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE SE KREPI) 2O.marca 1949 je začel izhajati Študen-tski list. Prinesel je poročila in probleme v zvezi z združevanjem SKOJ in LSM na univerzi. III. kongres LMS je za svoj pro-gram sprejel program KPJ. Na vseh fa-kultetah in oddelkih združitev imenovanih organizacij ni bila enogla-sno sprejeta. Tako se številni študentje niso vključili v novo LSM. 'Kprddjjt o novi organizadi dtjai.: "Ljudskg mCadlna Ju-gostavije pndstatfja danes ncn> tip enotne množične rtvo-(ucionarne cnganizadje. L9*{J pndstavCja danis zdo mnoiično oporo naše Tartiji in našt (juds(i$ obCasti pri graS-tvi socštudij in imeti pcmisCekj. gCede njtnt kgmuni-sdčne usmeritvt . Ena od glavnih nalog LŠM so bile še vedno delovne akcije predvsem v štu-dentskem naselju. Za uspehe na delov-nih akcijah so se funkcionarji ob številnih prilikah mladini zahvaljevali.' primer: 'Mika 'M.arinkg jt na iV.tipngrtsu L!Mj dejaC: "2jahvaljujim si vam za velifc^ trud, za vsi deCovne pod-vigi, fžjihjt storifa naia mladina, dajt bilnjtn dtUipri graS.tti sociatizma takg ve[i(^" (Jtudentsfe Cist, ŽO.aprU 1949, st 3) Jeseni je Študenstki list prinesel kritiko dela v društvih in v LSM. Vodstva so v svoji togosti dušila iniciativo članstva in s šabloniziranjem direktiv zoževala delo aktiva. Nekateri pa so ugotalvjali, da di-rigiranje od zgoraj ni več splošen pojav in se še nadalje zavzemali za večjo sa-mostojnost aktiva. Aktiv naj bi se uspo-sobil za hitro in samostojno reagiranje na mednarodne dogodke, da mu ne bi bilo treba čakati direktiv od zgoraj. Stu-dij je bil postavljen v ospredje: študij je prva dolžnost študentov do skupnosti. Hkrati pa so se v LSM zavzeli za boj proti apoliticnosti, ker graditev socializ-ma zahteva politično zgrajene ljudi. Ta-ko sta bili strokovni študij in ideološki dvig članstva poglavitni nalogi LSM v novem šolskem letu31. Za realizacijo prve naloge so študentje predlagali usta-novitev Društva za znanstveni dvig štu-dentov. ¦' Le ob izpoCnjevanju obth natog bo študtntskg oiganiza-dja "rtsnična rtztrva 'Farfyt".(šlu(U.ntsfž Ust, M.of^. 1949, str2) Študentje so ustanavljali univerzitetna društva: televodno društvo, ki je sicer že obstajalo kot društvo "Edinost", vendar ni imelo uspehov, in študentsko ljudsko tehniko, ki je začela z delom s skromni-mi koraki že leta 1947. Ob koncu leta so ustanovli še Planinsko društvo. Univerzitena konferenca KPJ je v začet-ku novembra ugotovila, da se je njena struktura utrdila in da se je dvignila za-vest članstva po sporu z IB. Zavzela se je za osamosvajanje OO KPJ in za sprosti-tev samoiniciative, za ideološko poli-tično vzgojo članov KP in LM, za aktiviranje članstva LM (preko društev) pri nalogah, "ki jih naša Partija postavlja pred univerzo".' i2 LjudsHi študent, 12.nov.1949, str.4 Na konferenci LSM koncem novembra 1949 so študentje obravnavali informbi-ro, mladinske delovane akcije, fizkultu-ro in oddih. Osrednje mesto pa je zavzemala tema spajanje SKOJ in LMJ ter kritika starega sistema vodenja. Štu-dentje so se zavzeli za: - politično poglabljanje procesa spajanja SKOJ in LMJ ter za borbo za komuni-stični karakter nove organizacije, za raz-vijanje Ijubezni do Partije in narodov Jugoslavije _ razvijanje lika člana LM, "požrtvoval-nega borca za socializem. ki ga odlikuje-jo lastnosti komunista"/' "U štiukntsHj, Ust, 2S.mw.1949, str.i - razbitje "starega direktivarskega siste-ma dela", za osamosvojitev fakultetnih vodstev in njihovo organizacijsko učvrstitev, - razvitje pestrosti dela v okviru LSM, - dvigovanje kadrov in njihovo utijevan-je v samostojnosti, - mobilizacijo za MDA, - predvojaško vzgojo, - odpravo kršitev statuta LMJ in za nje-govo dosledno izvajanje - strokovni študij kot osnovno politično nalogo. Kot osnovna linija je bilo sprejeto priza-devanje za sprostitev sil od spodaj, osa-mosvojitev osnovnih grup in razvoj najširše Zavoraji bii "star naSn de(a, i^jt imd obtltijt dLrigi-ranja z vrf\a navzdoC, daiji: zaviranje samoinidative, (;ršitvt samostojnosti. osnoimih organizacij, zavimnje pm-vtga razvoja dtmokjudjt." (ŠtouUntsfž (Lst, 28.nov.1949, itr. Do konca leta je tekla propaganda skle-pov, ki jih je sprejela konferenca LMS na univerzi.V središču je bila zahteva po aktivdemokracije. Prav zaradi neupošte-vanja teh načel* je bila organizacija v preteklem letu neupsešna. '*Mascwne insti.tu.djt prtdstavCjajo tmnsmisijo LtMS, prt-kg kg.te.rih se bodo vzgajaii tisoa tjudsijA visok$šoict.v." (Študentst<ž &st, 29.dec.1949, str.l) LMS v društvih35, pojavljala pa so se tu-di gesla, da je osnovna naloga LMS na univerzi borba za komunistični značaj članstva LMS. Januarja 1950 je bilo ustanovljeno Društvo za znanstveni dvig študentov, za katerega ustanovitev sta dali pobudo partija in LMS "' Studentsfž (Lst, 13.jan,19S0, str2 "pravilno ocenjujoč iniciativo študen-tov".' V januarju se je na univerzi vodi-la obsežna razpava o sklepih III. plenuma CK KPJ o visokem šolstvu. Aprila Študentski list poroča, da je bila izvedena reorganizacija visokega šol-stva, pred tem pa o nameravanih spre-membah študentski tisk ne prinaša nobene vesti. To je tipična ilustracija oddvojenosti študentske organizacije od možnosti vpliva na zakon, ki bistveno določa položaj študentov na univerzi. Oblastni organi so povsem obšli študen-tsko orgnizacijo. Za razumevanje odnosa med KP in mla-dinskimi organizacijami na univerzi za obdobje iskanj je najbolj zgovorno po-ročilo na konferenci UK KPJ iz leta 1950. V poročilu partija predpisuje sebi in mladinski organizaciji, kako naj ravna. "Naloga naših partijskih in mladinskih organizacij na univerzi je, da pri poli-tičnem delu ... izhajajo iz ... našega družbeno-ekonomskega dogajanja..."'7 Odnos do študentov in njihove organi-zacije je opredeljen tudi bolj posredno. "Stalno moramo obveščati vse člane pmv tam ŽeUm opozcniti. na dejstvo, da je 'Jčijo načrt za samo-gradnjo za smcšno ccno treh dolarjcv. Za tiste z malce globljimi žepi in malce manj odprtimi glavami so vrata trgovin z elektronsko kramo na široko odprta. Ne boste verjeli, toda mogoče je kupiti že oz-vočene telefonske aparate, tako da aparata le enostavno zamenjate in se prepustite po-slušanju. Za konec se seznanimo še z eno izmed bolj sofisticiranih aparatur za pri-sluškovanje. Infinity transmitter je pripra-va, ki omogoča prisluškovanje posamez-nim telefonskim naročnikom ne glede na oddaljenost. S pomočjortransmitterja odtip-katc želeno telefonsko število, transmittcr -če linija ni zasedena - s pomočjo oscilatorja deaktivira telcfonski zvonec in tako lastni-ku omogoči, da proko naročnikovega telc-fonskcga mikrofona posluša vse, kar se od-vija v območju domcta mikrofona. Cona teh malih čudežcv znaša tisoč do-larjev, vendar mislim, da bi bile nekatere firmc pripravljene nuditi tudi popust. K.B. S.A.C. Electronics, 4818 West Jejferson Blvd., Los Angel^s 18, California liaker Electronics Co., R.R. 3, Greencastle, In- diana Dehart Electronics, P.O.Ro.r 5232, Sarasota, Florida Continental Telephone Suppl\ Co., 17 W. 46th St., New York. N. Y. Martel Electronics Sales, Inc, 2356 S. Cotner Ave., LosAngeles, California R& S Research, Inc, 2049 Richmond Ave., Housion, Texas Miltlenian Manny, 136 Libertv St., New York. N.Y. Clifton, 115(X)N.W. 7thAve., Miami, Florida Consolidate Alcustics, 1302 Washington St., Hoboken, NJ. Ekkoitonics Co., P.O. Box 5334, Mihvaukee, Wisconsin Deciron Industries, Inc, 13901 Saticoy St., Van Nuys, California Dee Co., Hox 7263, Houston, Texas 77008 Tri-Tron ofDallas, 330 Casa Linda Plaza, Dal- las, Texas Security Electronics, 11 East 43rd St., New York N. Y. Telephone Dynamics Corp., 1333 Nenbridge Road, North Rellmore, N. Y. Simlar Electronics, Inc, 3476 N. W. 7ih St., Miami, Florida Tracer Systems, 256 Worth Ave., Palm Beach, Florida Namen tcksta Anarho priročnik jc infor-miranjc in nc navajanje na uporabo navo-dcnih reccptur. Zato so avtor odrcka odgo-vornosti za posledice, ki bi jih uporaba rcccptur navcdcnih v A.P lahko pov-zročilc. STUDENTKE IN STUDENTJE VOLITVE POSLANCEVVŠTUDENTSKI PARLAMENT SOVSREDO, 30.10.1991. (Razen na Medicinski fakulteti v torek, 29.10.1991 in Ekonomski fakulteti v ponedeljek, torek in sredo.) PRIDITE IN (NE)ODDAJTE GLAS ZA SVOJEGA POSLANCA! _______________________________________export-import______________________________________ LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI predstavljajo črno komedijo bratov Ethana in Joela Coena BARTON FINK Prvifilm v zgodovini, kije prejel tri glavne nagrade nafestivalu v Cannesu: Zlato palmo za najboljši film, režijo in moško glavno vlogo. NA SPOREDU V KINUKOMUNA film Cudež se zgodi na Irskem - v leto-viškem mestu blizu Dublina se čez poletje pet-najstletna Rose (Lorraine Pilkington) zanima za svojega vrstnika Jimmyja (Niall Byrne) bolj, kot se on zanjo. Čas preganjata s tem, da si izmišljata fik-tivne zgodbe o turistih, ki jih sreČujeta v mestecu. V svojem svetu živita, dok-ler jima zgodba o skriv-nostni svetlolaski (Bever-ly D'Angelo) ne uide iz rok. Za Rose je dovolj, da Renee, tako je namreč ime tujki, igra glavno vlogo v western musicalu, pos-tavljenem v dublinskem gledališču. Jimmyja pa Renee obsede in ko se zbliža z njo, začne zanemarjati Rose. Delno iz maščevanja in delno iz radovednosti gre Rose z zapeljivim mladeničem, ki dela v cirkusu. Renee je Jimmyjeva mati, le da on tega ne ve. Njegov oče, zapiti jazz saksofonist, mu je namreč povedal, da je njegova mati umrla, ko je bil on še majhen. Za Jimmyja je tako popolno prese-nečenje, ko svojega očeta vidi za odrom gledališča govoriti z Renee. Postane ljubosumen nanj, Renee pa se boji, da bi mu oče razkril njeno identiteto. Jimmy hoče spati z Renee tudi potem, ko sam ugotovi, da je Renee njegova mati. Vse skupaj lahko reši samo še čudež. O Neilu Jordanu se je v Tribuni pisalo par številk nazaj, ko je bila v Kinoteki mini retrospektiva njegovih filmov kot uvod v prikazovanje Čudeža v kinuKompas. Kljubf »mu ne bo odveč, če še cnk. t povemo par stvari o njom. Rojen je bil na Irskem, svojo prvo nagrado je dobil za zbirko kratkih zgodb Night in Tunesia, ČUDEŽ (THE MIRACLE) Produkcija: Palace Productions, Film Four Interna- tional in British Screen, Irska, 1991. Sccnarij in režija: Neil Jonian. Kamera: Philippe Rousselot. Glasba: Anne Dudlci/. Igrajo: Beverhf D Angelo, Donnl McCann, Ninll Byrne, horraine Pilkington. Zadnjifilm Neila Jordana je imel svetovno premiero na letošnjem Berlinalu. Toda na sporedu je bil že prvi dan festivala, ko večine novinarjev, vključno s podpisanim, še ni bilo tam. V množici bolj zanimivih imen, ki so sledila, bi šel Čudež neopažen mimo, če se medtem ne bi razširile govorice o njegovi kvaliteti. K sreči spremlja berlinski festival tudi filmski sejem, ki ima urnik prikazovanj precej različen od festivalskega in pred vrati male kinodvoranice se je pred sejmsko projekcijo Čudeža zbrala kar precejšnja množica. Napetost je dvigovala še starejša gospa na stojnici irskega filma, kigaje hvalila kot še boljšega od Jordanove Mona Lise. napisal je tudi dve daljši prozni deli. Tudi filmska kariera se mu začne z nagrado: za prvenec, film Angel iz 1982 dobi nagrado za najbolj obetav-nega začetnika. Kopica nagrad za Mono Liso mu omogoči angažma v Hol-lywoodu, kjer posname Grajske duhove (High Spirits) in Mi nismo an-geli (We're no Angels). V dveh filmih, prika-zanih v mini retrospek-tivi, se da opaziti eno izmed pomankljivosti režije, ki ni samo stvar Neila Jordana, temveč večine evropskih režiser-jev; pomanjkanje občutka za tempo je precej pripomoglo k dolgočas-nosti VolČje družine^ čeprav bi se temu filmu dalo zameriti vsaj še to, da je samemu sebi namen (učinki preobrazbe ljudi v volkove in par dekapitacij niso ravno idealni prizori za otroke, za odrasle pa je film preveč otročji). Isti problem se pojavlja tudi v Grajskih duhovih, kjer monologi Petra OToolea delujejo prej uspavalno kot komično. Čudež je sicer boljši, toda najboljša stvar filma žal ostaja lik Rose, ki pri petnajstih letih ve več o ljudeh kot marsikdo pri tridesetih. Iz zgodb, ki si jih izmišljata z Jimm^jem, pa bi se dalo sklepati, da bi, ko odraste, lahko pos-tala dober scenarist. Njene zanimive opazke, ki prevladujejo na začetku filma, se žal izgubijo v drugem delu, kjer stopi v ospredje razmerje med Jimmyjem in Renee. Skratka, Čudež je v glavnem za fane Neila Jor-dana, ostali pa raje počakajte, da se film iz kina Kompas preseli v kak bolj poceni kino. Uroš Prestor film SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE 01.11-03.11.91 WALL STREET, ZDA, 1987. Režija: Oliver Stone. Scenarij: Oliver Stone, Stan-ley VVeiser. Fotografija: Robert Richardson. Glasba: Stevvart Copeland. Glavne vloge: Michael Douglas, Charlie Sheen, Martin Sheen, Terrence Stamp, Sean Young, Daryl Hannah, James Spader. 04.11.-06.11.91 PLATOON - VOD SMRTI (PLATOON), ZDA, 1986. Režija in scenarij: Oliver Stone. Fotografija: Robert-Richardson. Glasba: Georges Delerue. Glavne vloge: Tom Berenger, VVillem Dafoe, Charlie Sheen, Forest VVhitaker, Francesco Quinn, John C. McGinley. 07.11.-10.11.91 ROJEN 4. JULIJA (BORN ON THEFOURTH OF JULY), ZDA, 1989. Režija: Oliver Stone. Scenarij: Oliver Stone, Ron Kovic, po Kovicevi knjigi. Fotografija: Robert Richardson. Glasba: John VVilliams. Glavne vloge: Tom Cruise, Raymond J. Barryr Caroline Kava, Kyra Sedgvvick, VVillem Dafoe, Bryan Larkin, Tom Berenger. Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. Biseri za ogrlico TRAVMA VIETNAMSKE VOJNE 01.11.-10.11.1991 RETROSPEKTIVA FILMOV OLIVERJA STONEA Filmi Oliverja Stonea, ki so na sporedu dvorane Kinoteke prvih deset dni v novembru, dobro odražajo značilno »angažiranost« in/ali »družbeno kritičnost«, ki zadnjih šest let preveva njegova dela. Ta scenarist in režiser (rojen 1. 1946 v Nevv Yorku) je bil - po tistem, ko je 1. 1965 pustil svojštudijnaYaleu-kardvakratv Vietnamu, od tega 1. 1968 kot vojak v ameriški vojski. Ta izkušnja ga je zaznamovala za vse življenje, vietnamska vojna pa je tudi os-novni motiv dveh njegovih najbolj znanih filmov - PLATOON IN ROJEN 4. JULIJA. Po vrnitvi iz Vietnama se je vpisal na New York University Fihn School (njegov mentor je bil Martin Scorsese), prva dva filma, ki ju je režiral, pa bi Stoneovi oboževalci naj-rajši kar zatajili: šlo je namreč za grozljiv-ki - Seizure (1974) in The Hand (1981); slednja je »rip-off« klasičnih Orlacs Hande (1924) Roberta VVieneja in The Beast with Five Fingers (1946) Roberta Floreya. Od konca 70-ih let dalje si je Stone pridobil sloves izvrstnega scenarista; v tej vlogi je sodeloval pri filmih POLNOČNIEKSPRES (Midnight Express, 1978, r. Alan Parker; oscar za scenarij!), CONAN (Conan the Bar- barian, 1982, r. John Milius), BRAZ-GOTINEC (Scarface, 1983, r. Brian De Palma), ZMAJEVO LETO (Year of the Dragon, 1985, r. Hal Ashby). Silovit uspeh je dosegel s filmoma, ki ju je režiral 1. 1986, Salvador (nominaciji oscar za scenografijo/O. Stone, Ruchard Boyle/ in za m. glavno vl. /James VVoods/) in še zlasti PLATOON (štirje oscarji /najboljši film, režija, montaža, zvok/ ter štiri dodatne nominacije za oscarja /dve stranski moški vlogi - T. Berenger, W. Dafoe, scenarij in fotografija/); PLATOON je imel v ZDA 70.000.000 USD izkupička za najemnino (v Ljubljani je bil 1. 1987 s 57.057 gledalci na drugem mestu po obiskanosti). Sledili so VVALL STREET (M. Douglas - oscar za m. gl. vl.; 13.000.000 USD izkupička). Talk Radio (1988), ROJEN 4. JULIJA (oscarja za režijo in montažo; 6 nominacij oscar: za naj-boljši film, gl.moško vl. (T. Cruise), adap-tirani scenarij, fotografijo, glasbo in zvok; 36.790.000 USD) in THE DOORS (1991), ki prihaja k nam na spored; aprila letos pa je Stone začel snemati film JFK, o atentatu na predsednika Kennedyja. I.K. Umreti v Vietnamu: Willem Dafoe v Stoneovem PLATOONU. film O »KEALJVEM« IJV »FANTAS-TIČNEM« Vuvodu k svoji knjigi Nezv Model of the Universe se P.D. Ouspensky spominja tistih dni l. 1907, koje delal za moskovski dnevnik Jutro in bi moral sestaviti Članek o haaški mirov-ni konferenci. Tuji časopisi so bili vsi polni najrazličnejših fraz, od kritičnih, irončnih, ignorantskih, pompoznih, lažniuih in (kar je najslabše) tistih »av-tomatičnih«, ki so bile tolikokrat uporabljene pred tem in bodo še neštetokrat ponovno prišle prav ob morda povsem drugačnih priložnostih. Namesto da bi vse to pisanje vzel resno in potem - prav tako resno - še sam nekaj napisal, je Ouspensky odrinil časopisje na stran in segel v enega od predalov svoje pisalne mize. Ta je bila nabito polna knjig z nenavadnimi naslavi: The Occult World, Life after Death, Atlantis and Lemuria, Dogme et Rituel de la Haute Magie, Le Temple deSatan, The Sincere Naration ofa Pilgrim in podobnimi. Na slepo je odprl eno od njih; svet »visoke politike« je vedno bolj bledel in postajal vse bolj neresničen, dokler se mu ni zazdelo ne samo, da bo moral človekpočakati, ampak da nikoli ne bo napisan. Julija (Miranda Caharija) UBIJ ME NEŽNO Ce odštejemo »legitimno« zanimanje za okultno, parapsihologijo in fantastiko, kamorspadata »znanstveno« raziskovanjein - pogojno - iskanje »umetniško-filozofskega« navdiha, se nagnjenost do poglabljanja v tovrstno tematiko običajno označuje kot čisti eskapizem, beg pred »realnostjo« ali kot pos-ledica dekadentnega »gnusa« (»la nausee«) v Sartrovem smislu. To izrazito odklonilno stališče do »paranormalnega« je odsev prev-ladujočega, značilno plebejskega svetovnega nazora, katerega najglasnejši zagovorniki so tisti, ki sicer na eni strani zagotavljajo, da »ver-jamejo samo tistemu, kar vidijo na lastne oči«, po drugi strani pa brez najmanjših zadržkov »požirajo« vse, kar jim servirajo »uradne« in-stitucije (moderna »ljudska duhovnost« kot odraz neustrezne »prebave« - bi rekel Nietzsche). T. im. »reaini svet« (svet »haaških konferenc«) Louis-Ferdinand Celine opisuje kot svet, ki je gnil od laži, gnil do tiste mere, da se od tega seseda in razpada. Laži, neum-nost, nizkotnost in povprečnost - je res tako presenetljivo, da se nekaterim svet okoli nas zdi ne le tuj temveč na nek način »neres-ničen«?Fantastika deluje na nivoju simbolov in arhetipov, čistih in jasnih, brez zlaganosti »realnega sveta«. Ouspenskemu so knjige iz njegovega predala pomenile potrditev slutnje, da obstaja še neka drugačna raven realnosti, neprimerno intenzivnejša, prodornejša in zatorej »bolj resnična« vrsta zavesti od tiste, ki nekaterim uokvirja njihov skrajni duhovni domet. Kar velja za okultno in fantastiko v litera-turi v enaki meri drži za filmsko fantastiko, pri čemer filmska umetnost zaradi svojih specifičnosti seveda omogoča še bolj izrazito in rr.očnejše podoživljanje. 11. novembra bo v dvorani Kinoteke na sporedu slovenski pri-merek te zvrsti, UBIJ ME NEŽNO (1979) Boštjana Hladnika, ki bo otvoril ciklus tega režisetja. Fantastika v slovenskih filmih je bila v veliki meri prisotna v izdelkih za otro-ke: KEKC (1951), SREČNO, KEKEC! (1963) in KEKČEVE UKANE (1968) Jožeta Galeta so - zaradi nastopa »mitoloških« oseb - pred-stavniki nekakšne »planšarske fantastike«; ČISTO PRAVI GUSAR (1987) Antona To-mašiča je »čisto pravi« pravljični film, MAJA INVESOLJČEK(1989)/flwetoKayadipa naj bi bila znanstvena fantastika za otroke. Poe-tično mojstrovino BALADA O TROBENTI IN OBLAKU (1961) zaradi sanjskih prizorov s krokodilckom v filmu Boštjana Hladnika. in izrazite simbolike VValtLee brez zadržkov uvršča v svojo encikopedično filmografijo FANTASTIC FILMS, v TREH PRISPEV-KIH K SLOVENSKI BLAZNOSTI (1984) pa je v tem kontekstu zanimiv zlasti prispe-vek KRONIKA NOROSTI Borisa Jur-jaševiča. BUTNSKALA (1985) Francija Slaka je z-f satira, NEKDO DRUG (1989) Boštjana Vrhavca pa pomeni poskus slovenskega »psy-cho-thrillerja«. DIH (1983) Boža.Šprajca in JEČARJI (1990) Marjana Cigliča sta z-f antiu-topiji. Za najboljši slovenski fantastični film doslej pa je značilno, da na njem ni ničesar slovenskega - razen dejstva, da je nastal v proizvodnji VIBA FILMA; govorim seveda o NEPRIJATELJU (1%5) Živojina Pavloviča. UBIJ ME NEŽNO je svojevrsten »rip-off SKRIVNEGA ŽIVLJENJA VVALTERJA MITTVJA (The Secret Ufe oL Walter Mitty, 1947, r. Norman Z. McLeod) in čeprav njegov film ni brez svojih slabosti, je vendarle res, da je bil tovrstne žanrske svetovljanskosti tedaj pri nas očitno zmožen edinole Boštjan Hladnik. Spopad na Hrvaškem je seveda kruta realnost, četudi še nikoli poprej vojne v svetu in pri nas niso bile tako zelo zreducirane na nivo »medijskega dogodka« kot ravno letos. Pomisleki, ki jih je imel Ouspensky v zvezi s haaško konferenco 1. 1907, pa bi bili brez dvoma še večji ob sestankovanju, ki se v Haagu trenutno odvija. Praeceptum: Ker se mirovne konference, kakršna je haaška, sicer zdijo »realne«, v resnici pa so »lažne«, se vsaj 11. novembra odpovejte poročilom in si na-mesto tega oglejte Hladnikov film, ki je »fan-tastika« in zato - »resntčen«. Igor Kernel RADIO GLAS LJUBUANE RGL BO KMALU PRAZNOVAL PETNAJSTLETNICO 100,2 MHzFMSTEREO DOUBLE MONO LOONEY FM RADIO BOMBOLA Igra.ki osvaja vsak torek ob enajstih teater BORŠTNIKOVO 91 Mirko Lorencije vbiltenu Borštnikovega srečanja zapisal, da ničzato, kerseje srečanje dokončno odreklo potrebi po veličinah in »veličinah«. Videtije, da obiskovalci Talijinega hrama slednjih in podobnih prav nič ne pogrešajo, medtem ko so bili Talijinim častilcem ti tako in tako že leta trn vpeti. Sicer pa ne pravijo zaman, da se blišča kot bela omela starih povešenih jablan drži beda. Tako pa je finale lanskoletne slovenske gledališke produkcije, ponovno je vskočilo Mladinsko gledališče, bogatejše. Režiserji so eksperimentirali, pa čeprav so pri tem kdaj pa kdaj konju rep pri bradi iskali. Pa to nikogar ni posebej motilo, saj od okostenelosti ne bežijo le gledalci temveč tudi kritiki. Pandurje hotel Hamleta prestaviti vgledališče podob, medtem ko to, da se pokojni sir Laurence Oliver tokrat ni pojavil, ni bila posledica tega, da se pri Gilgamešu in Aristotelu ni pravočasno pozanimal, kako postati tudi fizično nesmrten. Da nekaj gnilega je v tej deželi, pa sta hoteli opozoriti kar dve postavitvi Cankarjevih Hlapcev. Vse se vrača, vse se plača, pa Čeprav je tudi na sedminah na koncu veselo. Seveda ne za sira Oliverja in Pandurjevega Hamleta. Hlapci IN hlapci Dve po besedilu izvirni po-dobni. po uprizoritvi in sa-mem konceptu postavitve različni. Obe iščeta nove elemente in želita tako nadživeti klasiko. A tako ene kot druge osebe merijo to-krat svoje korake z da-našnjim bitjem srce. In um. ki je tolikokrat poudarjen, se seli, kolikor ga je pač še osta-lo, iz knjige in odra v parter. »Tako ali tako smo vsi potom-c/ potuhnjencev in mevž, ki jim meč pritireformacije ni odobrilglave,« meni Cankar. In kot nalašč ali prav zato so Hlopci in hlapci spet med nami. Z veliko začetnico v uprizoritvi celjskega in tržaškega gledališča, z malo začetnico pa jih sam Ijubi Bog ne bi znal prešteti. koliko se jih bo po prerokbi prismo-jenega kmefa Naceta poti-kalo po dolini Jozafat. Na volitvah zmagajo »črni«. Najpomembnejši predstavniki vaškega družbenega življenja »vedo. kaj morajo storiti«: župnik. ki je »črn« že po naravi svojega poklica. nadučifelj. ki »mater bi zatajil«. pa zataji svoje liberalno prepričanje. in učitol-jski zbor (razen Jermana in Lojzke) na čelu s pijancem Komar-jom. ki sledi obema pastirjema. Poštene v prepričanju pa čaka Golgota. po naše Goiičava! Bi lohko spet čisto po naključju v igro vtaknili ministra za kulturo, pa za šolstvo, razne podministre in tiste, ki imajo že nagledone ministrske kabinete?! Tržaško gledališče se je v režiji Borisa Kobala precej oddaljilo od klasike. Že scena z železniškim tirom v ozadju. ki ga veliko-krat luči postavijo v središče dodajanja, želi kot nekakšna rdeča nit voditi dogajanje. Tir je mrtev, vlada ni od nikoder. Nanj čakamo celotno predstavo: kdaj bo Jermana odpeljal na Goličavo in kdaj ostarelega Jemnana vrnil z nje, s poti poko-re. Pojavl se nomreč nojoriglnalnejši element, ko ima Jerman dvojnika. Roman Končar igra mladega. pokončega Jermana. Jurij Souček pa njegovo bledo senco. ko na stara leta zmedeno in boječe čaka na odrešitev. Pojavlja se na tiru kot vest. ki bi morala, pa ne grize kon-vertitov, a še bolj kot obsod-ba nemorale. »Za hlapce ro-jeni, za hlapce vzgojeni...« nenehno momlja. godrnja ali kriči nad to »sodrgo«. Konvertitstvo prikaže Ko-bal dobesedno po kamele-onsko z zamenjavo barv. Vse rdeče zgine z odra. po-javi se turobna črnina. Učitelj Komar kot najbolj sprijena duša samo preobrne suknjo. In iz te turobnosti se igralcem kljub nenehnim poskusom ne uspe izvleči. Tako prvi del, pisan kot satira, izveni nekoli-ko v prazno. Veliko bolj iro-nično izzveni tovrstni posmeh »Celjanov«. kjer v vlogi Ko-marja. pijanca in čvekačo blesti Marjan Bačko. Ženske vloge, ki so v tej »moški dra-mi« tako in tako le spremlje-valne. postanejo v tržaški iz-vedbi še bolj zabrisane, medtem ko jim je režiser cel-jske postavitve Mile Korun znal vdihniti pravo mero gla-snoti. Zato pa je »tržaška« mati bolj cankarjanska. Prl Korunu se pojavi nov element nesoočanja na-sprotnikov. Ko Jerman v dia-logu strmi v publiko, ostali zrejo v cerkev (Cerkev). Ak-tualnost v času pa poudarja s tem, ko župnika v prvem dejanju povsem posvetno odene. Je pa njegov Jerman zelo pate-tičen, tako da je župnik. vsaj prividno, tudi duhovni zmagova-lec na odru - morda dodaten poskus umestitve v letošnje leto poKrisiusu. Konec je v obeh postavitvah morda celo preveč pesimi-stičen - v celjski simbolični odhod, v tržaški pa prav takšna smrt Jermana in z njim vseh Jermanov. Nov prihod Hlapcev na naše odre pa bi moral strniti nova spoznanja treh Jemanov, obeh župnikov, Hvastij, Komaijev, Kalandrov. Lojzk, Mink. mater... Čigova roka bo le kovalo predlogone Hlapce in čigovo hlap-ce? Gregor Preac teater Ivo Ban in Igor Samobor v Peer Gyntu. BITI SAMEMU SEBI DOVOLJ Maribor Branik : SCT Olimpija Ljubljana 2:1. Dva gola Tomaža Pandurja, ki jih je uspel zabiti po spektakularni akciji najprej nepripravljenemu Faustu, nato pa še v solo prodoru rezervnemu vratarju Hamletu, še nista dovolj za zmago ambicioznih Mariborčanov. Potem ko je Er-cegova zastreljala enajstmetrovko, ko ni uspela premagati razmeroma slabega Ravnjakovega Tugomerja, je izid znižal tujec v Ijubljanskih vrstah, Makedonec Slobodan Unkovsi, kije izredno študiozno poslal žogo v levo spodnji kot vrat, kijihje branil sicer zelo razpoložljivi Ibsenov Peer Gynt. Ko pravim, da dva gola Mariborčanov še nikakor nista dovolj za končno zmago, mislimna preprosto dejstvo, da v igro Ljubljančanov še ni vstopil mladi golgeter SMG, ki se po nastopih za reprezentanco še vedno ni popolnoma odpočil. Kakorkoli že, gol Ljubljančanov je bil pospremljen z daljšim aplavzom, ki so si ga vsi v ekipi dejansko zaslužili... Trenutno je pri žogi veteran, sicer strokovnjak za vesoljska vprašanja Herman Noordung, ki se kljub letom še vedno ne da. Drage poslušalke in spoštovani poslušalci, slišimo se čez približno deset minut. Zdaj pa k premieri, ki so jo postavili v ljubljanski Drami SNG, predstavi Peer Gynt, ki jo je na dramsko predlogo norveškega dramatika Henrika Ibsena in v prevodu Milana Jesiha režiral Slobodan Unkovski. Predstavo ocenjuje naš kritik in publicist, Tadej Čater: »Cenjene poslušalke in spoštovani poslušalci, dober dan. V ljubljanski Drami so pripravili prvo premiero v letošnji sezoni, ki so jo zaupali makedonskemu režiserju Slobodanu Unkovskemu, ki je dramsko delo z naslovom Peer Gynt že režiral v Združenih državah Amerike, ko je tam predaval kot »visiting professor« na Harvardu. Po njegovih besedah gre tokrat za nadaljevanje začetega dela v Ameriki, »za poglabljanje procesa branja«, nikakor pa ne za »rekonstruk-cijo«. S tem misli seveda na dejstvo, da se pogledi na svet v tako kratkem času pač ne spremenijo. Unkovski je s svojima asistentoma Matejo Koležnik in Boštjanom Tadelom ter dramaturginjo Mojco Kranjc in njeno sodelavko Anjo Muck zadel v bistvo Peera Gynta. Večnega sanjača, ki sanja z odprtimi očmi, ki »sanja ob belem dnevu«, kakor bi dejal mojster Sugmund Freud, je označil kot slehernika v tem svetu, ki se strogo drži svojega zapriseženega gesla: Bodi samcrnu sebi dovolj! Peer Gynt se skozi različne sanjske svetove spušča v sam srž človekovega bivanja, njegove eksistence, čeprav se sam jasno zaveda, da njegove lastne eksistence ni moč deklarirati. Peer Gynt tako sanja namesto nas, fantazira namesto nas, je preganjan namesto nas in je lastnik gyn-tovskega jaza namesto nas. Prizor, v katerem že dobro situirani Peer pojasnjuje svojim najetim družabnikom na maroški obali bistvo svojega, torej gyntovskega jaza, je eden terneljnih prizorov v pričujoči predstavi. S tem seveda ne mislim tehtati pomen tega ali onega prizora, temveč skozi ta prizor, omenjeni prizor, pojasniti pravo bistvo gyntovskega jaza. Peer laže, ko pravi, da ni pristaš nauka »bodi samemu sebi dovolj«, ker je omenjeni nauk neizogibno svojstvo egois-ta. Peer se skozi predstavo kaže kot nepopravljiv egoist (prizor, ko utopi kuharico z ladje), ne pa, kot sam pravi, individualist, kot človek, ki je vedno bil sam svoj. Če bi Gynt dejansko bil sam svoj, potem njegovo geslo ne bi bilo tako, kakršno se nam je že zapisalo, temveč bi se glasilo nekako takole, nekako bolj človeško: Bodi samemu sebi zvest. Gynt žal to ni. Gynt, ta sodobni Odisej, je lažnivec in prevarant. Z drugimi besedami, je izkušen mož, ki zna dogodke obrniti sebi v prid, čeprav pri tem izda samega sebe. Gyntovsko bistvo jaza torej ni v moči in kreposti, temveč v iznajdljivosti ter izredni fleksibilnosti. Gyntovski jaz je prožen jaz in s tem spremenljiv jaz. Navsezadnje se moramo vsi kot v kritiki lacanovstva, v knjigi Učinek gobezdala, piše Francois George, »kdaj pa kdaj zateči k aranžmajem, kompromisom, opor-tunističnim postopkom, in ko gre za funkcijo jaza, upoštevati tudi prakso«. Le takšenjaz je lahko enoten. Peer v enemizmed zaključnih prizorov rekonstruira svoje bistvo skozi lupljenje čebule; in se pri tem zaveda, da čebuli ne določa eksistence to, da jo je mogoče olupiti, pač pa nasprotno, da s tem, ko jo lupi, ko jo kastrira, samemu sebi določa svoje bistvo. Gynt v iskanju čebulinega jedra odkriva svoj jaz, svoj načeti jaz in s tem simbolično umira. Gyntiada se s tem dejanjem počasi preveša v svoj finale. In res, Gynta pošlje v raj zvesta Solveig, ki se je resnično držala gesla »bodi samemu sebi zvest« in zato bila vse življenje razočarana. Peer Gynt končno sanja svoje večne sanje. Peera Gynta, eno najzahtevnejših vlog v zgodovini svetovne literaturer je upodobil Igor Samobor, ki je z gibom, kretnjami, mimiko, besedami odigral najbrž eno največjih, če ne naj večjo vlogo v svojem življenju. Energijo, ki je od njega prihajala in se razgubila po gledališču, je enostavno nemogoče izmeriti. V ostalih vlogah so nastopili še Ivo Ban, Milena Zupančič, Saša Pavček, Tanja Dimitrievska, Tanja Ribič, Maja Sever, Nataša Bar-bara Gračner, Nataša Ralijan, Polona Juh, Vojko Zidar, Zvone Hribar, Tomaž Gubenšek in Matija Roztnan. Sceno je zasnovala Meta Hočevar, kostumografija pa je delo Svetlane Visintin in Lea Kulaša. Na glasbo Ljupčeta Konstantinova je koreografijo naredila Tanja Zgonc« Spet smo pri nogometu, spoštovani poslušalci. Rezultat je še vedno nesprememnjen, 2:1. Ker se trenutno ne dogaja nič zanimivega, ker se igra večidel odvija na sredini igrišča, se bomo poslovili in javili, ko bo kaj zanimivega. Zato prepuščam besedo kolegom iz notranje-politicne redakcije. Tadej Čater m art RAZSTAVNI KOTLIČEK MODERNA GALERIJA & IR WINI & SEJALEC Marsikaj zanimivega se je zgodilo v tem obdobju. Doživeli smo sejalca v preobleki »našega postmodernizma« in pri tem nos-talgično pogledovali na tistega »ta pravega« iz preteklosti; kar so nam poskušali olajšati seveda IRWINI s svojo instalacijo »po Magrittu«. Moramo jim priznati, da so imeli dobro idejo s svojo poslanico za razstavo SLOVENSKE ATENE. In čeprav je do uresničitve prišlo šele po šestih letih, ko so v Moderni galeriji obnovili njihov koncept, je ideja ostala sveža. Le avtorji so se malce skvarili. Triinštirideset av-torjev, kolikor jih je »sejalo« po motivu sejalca našega impresionis-ta Groharja, niso zmogli povsem uresničiti tega koncepta. Prav-zaprav se sprašujemo, kaj so sploh »delali«, saj sejali vsi niso. Zato je tudi vprašanje žetve toliko večje. Izkazali pa so se pri NISSANU, saj so se s »svojim avtomobilom na strehi Moderne galerije« uvrstili na do sedaj še dokaj skromno listo slovenskih sponzorjev. Pa tudi Matjaž Kmecl ni manjkal na otvorit-vi. »Prav nob'l.« MALA GALERIJA je gostila našega kiparja Luja Vodopivca, ki ni »sejal« v SLOVENSKIH ATENAH, je pa vsekakor razveselil in osvetlil naše mračne »slovenske Atene«. Njegovi objekti povsem na novo in-terpretirajo predmetno stvarnost, ki namesto statičnosti naenkrat pridobiva na gibanju. Nujni funkcionalnosti, ki bi jo lahko občutili, se je izognil z uporabo materialov (les, aluminij, len-dapor), mehkih, okroglih oblik, ki dajejo skorajda vtis krhkosti, in predimenzioniranostjo, ki nujno pritegne opazovalca in ga »odpelje v svoj svet«. Ste se tudi vi počutili majhne? GALERIJA ŠKUC je spet enkrat »povabila v svoje naročje« Tadeja Pogačarja, ki kot slikar »asistira« na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, razstavljal pa je tudi na Bienalu mladih v Reki. Če smo še do nedav-nega srečevali »hladnokrvnega in filozofsko- teoretsko« nastrojenega ustvarjalca, smo sedaj prijetno presenečeni. Njegove instalacije so zaživele v duhu sproščenosti, ki se nevsiljeno prepleta s strogo likov-nostjo, tako značilno zanj. Kot da bi si za hip upal pogledovati tudi NAS. Foto: Žiga Koritnik ("sejalci" iz Moderne galerije) AMERIKA... Po Whitney-jevem bienalu je izpod perersa avtorice Christian Leigh nastala lista desetih naj-boljših & desetih najslabših udeležencev tega bienala. Ker se nam je zdelo zanimivo, kako je ov-rednotila posamezne avtorje, bomo kakšno »pikro« seveda omenili. Na peto mesto najboljših je uvrščena Rona Pondick, za katero pravi, da je s svojimi objekti, ki neprekosljivo združujejo pop in minimalizem, daleč prekosila vse druge in-stalacije. In kar je še naj-pomembnejše - neverjetno uspešno izrablja prostor. Na šestem mestu najslabših pa se verjetno kar zvija v grozi Donald Lipski, za katerega pravi, da je že pred leti »ušel kazni za umor«. Njegovo delo - velika krogla, prek-rita z vrvmi v znatni dimenziji pa bi bila že pred dvemi leti popolnoma za časom, kaj šele sedaj. Nekaj je pri tem omenjala celo navezavo na Rodina. ... KRITIZIRA. Nives Klinc art AVSTRALSKI TEDEN V CELOVCU Vzačetku oktobra se je v Celovcu v sosednji Avstriji zgod.il teden avstralskegafilma in litera-ture, ki so ga pripravili na tamkajšnji univerzi. Poskrbeli so za mednarodno udelezbo in jo omejili na območje Alp - Jadrana, naše priljubljene srednjeev-ropske regije. Predavatelje so si uvozili preko velikega morja, prav iz dežele koal in kengurujev. Na njihova akademska vabila so se odzvali trije izvrstni profesorji, vsi trije strokovnjaki za področje filma ter tako im-enovanih 'culture studies': Susan Dermody, Sylvia Laivson in Graeme Turner. Prva med njimi, Susan Dermody, je predavateljica na Univerzi za teh-nologijo v Sydneyu, poleg tega pa se ukvarja tudi z režijo in filmsko kritiko. Le nekaj ted-nov pred prihodom v Celovec je končala svoj prvi celovečerec, izvrsten film z nas-lovom 'Breathing under vvater'. Kot bi slutila, da bo imela opraviti z zelo elitno audienco, se je odločila za premiersko pred-vajanje. Bil je zelo dobro sprejet, čeprav je bila reprodukcija precej neustrezna/timing' pa še slabši (po zakuski prvega dne, ko se je večina od nas v mislih še vedno predajala intenzivnetnu druženju z novimi znanci). Avtorica nam tako ni zmogla skoraj nič povedati o njem, ker jo je časovna razlika, ki jo je prepotovala z letalom, pošteno izžela. Sylvia Lawson je pisateljica, njena najljubša tema pa je zgodovina. V letih od 1976-86 je predavala medijske in kulturne teme na univerzi v Brisbanu. Njena družbos-lovna širina se lahko meri z večino socioloških strokovnjakov in zdi se, da jo ta vidik kulture tudi najbolj privlači. Graeme Turner prav tako predava 'culture studies' na univerzi v Brisbanu. Spisal je že kar lepo število knjig na temo književnosti, filma in popularne kulture, katetih najbolj znana in iskana je National Fictions: literature, Film and the Construc-tion of Australian Narrative. Zakaj prav Avstralija? Gre za eno od dežel tako imenovanega Commonwealtha, eno od nekdanjih britanskih kolonij, ki jo danes mačehovsko označujejo za domovino »New literatures in English«. To je skoraj tako barbarsko, kot če bi našo domačo kleno besedo poimenovali za postavstroogrsko literaturo (nedopustno, ne?). Tudi Avstralci so besni, kako bi ne bili. Njihova strategija je: predstaviti oddaljeno deželo zadrtim Evropejcem (po možnosti tis-tim najbolj zadrtim: Srednjeevropejcem) ter jih izzvati na dvogovor. Tudi pričujoči semi-nar je imel nekaj teh lastnosti, saj je bil njegov levji delež financiran s strani avstralskega veleposlaništva v Avstriji. Omenjeni trije predavatelji so se lotili avstralske identitete s precej nenavadno teh-niko. Že kmalu so ugotovili, da je za večino od nas Avstralija dežela kengurujev, koal, puščav, moškega šovinizma in iztrebljenih domorodcev. Tako so nam skušali pokazati pot do avstralskosti (Australian-ness), kar je zelo zahtevna naloga, saj se o tem, kaj to avstralskost sploh je, krešejo ostra strokovna peresa že preko petdeset let. Film je prav gotovo eden najzanimivejših medijev, saj je morda celo bolj kot TV pokazatelj prev-ladujoče ideologije. Temu je tako prav zato, ker je bistveno odvisen od vladine finančne pomoči, vlada pa ne financira kar tako v en dan. Avstralska filmska zgodovina je polna različnih obdobij - od vladnega financiranja agitpropovskih probritanskih skropucal pa do financiranja vsevprek ne glede na vsebino, kar je rodilo množice filmov, ki niso nikdar ugledale luči kinematografbv. Popoldansko seminarsko delo je zaživelo kot nekakšen debatni krožek na temo enie od perečih družbenih tem - od domorodcev do odnosov med spoloma in propagiranja Avstralije v tujini. Pod vodstvom Sylvie Lawson so te izmenjave mnenj potekale več kot zadovoljivo, s kar nekaj žolčnimi izlivi in celo nekaj nekontroliranimi izbruhi, kot se spodobi za živahno akademsko razpravo. Večere smo preživljali v dvorani za kinoprojekcije, kjer smo si ogledali dva do tri filme na večer. Veljalo bi omeniti znameniti Nevvsfront, ki ga ima marsikateri Avstralec za učno uro svoje ne tako davne zgodovine, v Evropi pa ga pozna le malokdo. O Mad Maxu ne bi veljalo izgubljati besed. Pač pa so mnogo bolj impresivni kratki in pol kratki filmi, od katerih so najbolj navdušila remek dela režiserke Jane Campion Girl's Own Story in Passionless Moments, ki so izzvali salve smeha. Tudi Night Cries je zelo dober kratki film, v pravi postmoderni estetski maniri, njegova tematika pa je precej nenavadna - odnos bele matere do svoje tem-nopolte posvojenke in obratno. Prava socio-psihološka poslastica, da o estetiki ne govorimo. Delovni dnevi so bili precej intenzivni in predolgi, saj so trajali svojth osemnajst ur z dvema enournima prekinitvama. Vendar pa je tematika strašno privlačna in celo raz-posajeni Italijani niso zamudili niti enega predavanja, še manj pa kakšnega screeninga. Z naše, ljubljanske univerze, nas je seminar poslušalo kar dvanajst študentov anglistike, kasneje pa sta se nam pridružila še prof Jurak in dr.Maver. Avstrijci so nam prijazno krili stroške bivanja in sploh kazali velik interes do naše prisotnosti, kar je res pohvalno in za kar se jim še enkrat in na tem tnestu zahval-jujem tudi v imenu kolegov. Menda načrtujejo podoben podvig v letu 1994. Upam, da jim bo uspelo, čeprav v to niti ne dvomim, kajti letošnji film vveek je bil pravi »success«. Anja Stefan PANOPTIKUMINKVIZI-TORSKE CIVILIZACIJE Michel Foucault: Vednost - oblast - subjekt, KRT, Ljubljana, 1991 in Predavanja, Bratstvo jedinstvo, Novi Sad, 1990. Sramotno poreklo, puenda origo naše civilizacije? Foucault si ne zastavlja problema oblasti, ki bi si podredila, priredila ali naredila znanje v svojo korist. Koren je vkopan drugje: oblast- komunikadja-znanje so medsebojno spleteni v specifične »temeljne oblike«. »Inkvizitorski« obrazec, samoizpraševalsko vrtanje do glasno izražene resnice je predstavljal eno poučnejših instanc empirične znanosti, njene analitičnosti in večne dvomljivosti. Izkustveno dejstvo je potomec takega načina vezave oblasti z znanjem, pomembnega za današnjo družbo. Tako kot je inkvizicija v mučilnicah kotila demone, da bi jih lahko potem izganjala, si tudi sedanja »naveza« laboratorijsko fabricira vprašanja, na katera že vnaprej odgovaija. Mistifikacij pa se ne smemo lotiti pri glavi, na vrhu, zatijuje avtor, saj so locirane na ekstremnih točkah izvajanja, tam, kjer imajo realne učinke v stiku s svojim objektora Vsaka oblast mora vsebovati določeno ekonomijo dis-kurzov resnice; drugače povedano, gre za njihovo produkcijo prek oblasti, ta pa se ne more izvajati mimo ustvarjanja resnice. Ne gre seveda za to, da bi bila lokalizirana na enem mestu, v rokah nekoga ali nekaterih, ampak )o oz. ju moramo razumeti kot mrežo, kot nekaj, kar kroži v obliki verige. Eden od njenih primarnih učinkov je ta, da se določena telesa, geste, diskurzi ali želje začno identificirati in konsfituirati kot individui, ki pos-tanejo hkrati njeni nosilci, elementi njene artikulacije. Disciplinatoma družba, ki se (je) progresivno razvija(la) celo drugo polovico tega tisočletja, je vzpostavila nov ideal prosojnosti celotnega družbenega organizma, od srca do kapilar. Udejanijo se nove zahteve: nova optičnost (= stalni nadzomi organi), nova mehanika (= doseganje ene same discipline življenja, časa, energij), nove oblike materialnosti (= zahteve posameznikom kot »delovni sili«), nov zdravstveno-popravni klobčič z novim obvladovanjem telesa ter končnonova psihologija, nov človek. Benthamov Panoptikumjenajprik-ladnejša metaf ora za »epistemološki vzporednici« (kot ju že v standardno odlični spremni besedi k prvi knjigi zastavi M. Dolar) s sredine 17. stoletja: »velikega zapiranja«, ki je ustvarilo in poskrbelo za »nove gobavce«, asocialneže vseh pasm: norce, potepuhe, kriirunalce, reveže itn; in Des-cartovega »cogita«. Teror in humanizem sta družno vdrla skozi duri Zahoda in veliki strah, ki se je sicer krepil že od renesanse dalje, je dosegel neslutene razsežnosti. Tretja paralela je torej občutek nemoči, bojazni in izgubljenosti, »Timeo, ergo sum«, »Bojim se, torej sem,« kot je dejal M. Vienne. Strahu, nadzorovanja in nove vednosti ne gre vezati v dialektično triadno sosledje, saj gre za sočasno, do nerazpoznavnosti stkano med-sebojno razmerje: odkrivanje predstavlja raz-svetljenje in hkrati vdor teme; represija šele vzpostavlja svoj objekt; posameznik je nosilec oblasti, kateri je podrejen; resnica in oblast pa sta vezani v ukleti kolobar. Pričujoča zbomika se instruktivno spuščata k vsem tematikam," zajetim v avtorjevih obšimejših študijah, in predstavljata zaradi kroničnega pomanjkanja le-teh, slovenjenih ali ne (po knjižnicah so ti dzvodi povečini skrivnostno »izpuhteli«, izposojeni od in do večnosti, izgubljeni ali do nerazpoznavnosti fotokopirani!), dober uvid vanje, za poznavalce pa sintetičrio pomagalo. Subverzivnost Foucaultove osojne strani preteklosti in oblasti, ki ne nasede na površne in okorele razlage zgolj slavnih Dogodkov, reinterpretira tudi zdajšnjost. Zgodovina družbenih predstav, duhovnosti, ne naseda na isto logično čer kronoloških Usodnosti, kot to velja v politični ali ekonomski. Pogled nazaj s te nove perspektive je zato obenem tudi poglobljen analitični pripomoček pri spoznavanju kompleksne sedanjosti. Mitja Velikonja Danilo Slivnik STO OSAMOS-VOJITVENIH DNI Založba Delo, Ljubljana 1991. Po Vodnikovi Iliriji oživljeni, Prešernovi Zdravljici, Jenku, Župančiču in drugih slovenskih avtorjih, ki bi jih lahko postavili v vode t.i. političnega pesništva, se je v slovensko slovstveno zgodovino, sicer z drugačno politično poetiko, vpisal tudi novinar Danilo Slivnik s svojim knjižnim provorojencem Sto osamosvojitvenih dni. Že na začetku velja povedati, da fascinantnost knjige ni v tem, da avtor razkriva ozadja tako imenovane visoke slovenske politike, ampak v tem, da knjiga razkriva Sliv-nikov osebni pristop in njegovo novinarsko paradigmo. Skratka, knjiga Sto osamosvojitvenih dni napravi Slivnika golega... ali oblečenega v nova novinarska oblačila, kakor pač hočete. Če mu gre pripisati, da je prvi pokukal skozi ključavnico vrat aktualne slovenske politike v dneh, ki so bili "zgodovinsko usodni", ne moremo mimo diktatnega stila pisanja. Knjiga je videti kot narek Slivnikovi tajnici brez stilskega izpiljenja. Če gre verjeti, da je Slivnik s sodelavci informacije o tajnih dejanjih, zaprtih sestankih, zasebnih tuširanjih slovenskih politikov zbiral v neposred-nih pogovorih z akterji, čistilkami, telefonisti, tajnicami, varnostniki in klepetavimi novinarji, potem je knjiga prva na polici slovenskega raziskovalnega novinarstva. Knjiga kaže tudi na razmerje med politiko in novinarstvom v slovenskem političnem prostoru. Še točneje: odnos med slovenskim vrhovništvom in časnikom Delo. Slivnik v zgodbo vpleta štorije o boju za neodvisnost in samostojnost časnika Delo, posredno pa dokazuje, da je avtonomnost njegovega medija zelo vprašljiva. Mejo, kdaj je Slivnik serviser "kacinoidnih" informacij ali relativno avtonomen subjekt medijskega prostora, je zelo težko določiti. Včasih je med tema poloma samo en korak. Kot dolgoletni novinarski komentator si je poleg novinarskega voyerizma privoščil tudi žigosanje političnih mož po načelu: je za "našo stvar" ali ne. In v tem ritmu kladiva in nakovala jo je najslabše odnesel Jožef Školč skupaj s svojo Liberalno demokratsko stranko. Slivnik je njega in nekatere druge liberalne-demokrate malodane označil za narodne izdajalce. Iz njegovih ocen lahko raz-beremo, kdo je pravzaprav vodil slovensko osamosvojit-veno politiko: predsednik Kučan, naveza Janša-Bavčar, Kučanov zunanji minister Rupel in "tiha voda" slovenske politike Janez Drnovšek. Iz knjige je moč razbrati, da (ima) je imel Peterlemočno zapostavljeno vlogo. Na koncu je treba dodati, da novinarja brez narcisizma ni. Občutek, ki preveva vso knjigo, daje bralcu slutiti, da je vozlišče vseh slovenskih politik notranje-politična redak-cija Dela. Telefon, kimuje vrednoprisluškovati,jevsekakor Slivnikov. Saj že naslovnica knjige Sto osmosvojitvenih dni dokazuje, da je rdeč in vroč. Marko Končar L I T E R A T U R A VPRASANJEIZBORA CONTEMPRORARY SLOVENE SHORT STORIES, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center P.E.N., Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Ljubljana 1991. Zbral in uredil Jani Virk. Ko sem se spravljal sestavljati neke vrste antologijo slovenske poezije osemdesetih, sem se znašel pred domala »nerešljivim« problemom, ki bi mu drugače tudi lahko rekli kar »vprašanje izbora«. Koga pravzaprav uvrstiti med slovenske pesnike osem-desetih? Ali so to tisti, ki so se uveljavili v tem desetletju, ali so to tisti, ki so prevzeli prevladujoče tehnopoetične komponente osemdesetih, ali so to morda tisti avtorji, ki so se rodili nekje okrog leta 1960, ali pa so to vendarle zgolj tisti, ki so se v osemdesetih šele pojavili, pa se še vedno niso popolnoma afir-mirali? Pred podobnim problemom se je najbrž znašel tudi urednik knjige, ki so jo izdali pri Društvu slovenskih pisateljev s pomočjo Slovenskega centra P.E.N. in Društva slovenskih književnih prevajalcev, Jani Virk, ko je izbiral med avtorji in njihovimi kratkimi zgodba mi. S kratko zgodbo je na mreč še težje (v smislu Lzbiranja in razporejanja po takšnih ali drugačnih merilih) kot s poezijo, ker se pri kratki zgodbi pravzaprav še danes ne ve popolnoma oziroma še vedno ni jasna njena splošna definicija. Avtorjev, ki so in še pišejo kratko prozo po obsegu, je na Slovenskem ogromno. Prav tako je ogromno tisith, ki pišejo kratko zgodbo z enovitim dogajanjem in z enovitim junakom. Poskusov antologiziranja slovenske kratke zgodbe je bilo že nič koliko. Tako npr. Tomo Virk katalogizira 13 avtorjev, ki ses-tavljajo tako imenovano »mlado slovensko prozo« (Blatnik, Frančič, Žabot, Zabel, Gačnik, B. Njatin, Virk, Bratož, Lainšček, Morovič, Lenardič, Seliškar, Kleč), medtem ko jih Marko Juvan razporeja v štiri zaključene enote: metafikcionalisti (Blatnik, Bratož in delno Zabel ter B. Njatin), subjektivisti (Frančič, Seliškar, B. Njatin, Morovič), arhaisti (Žabot, Gačnik) in fantastiki (Kleč). Seveda je tokrat govora o tistih, ki jih nekako označujemo kot »slovenska mlada proza osemdesetih«, Jani Virk pa v pričujoči knjigi Contemprorary Slovene Short Stories zaobjema vso sodobno slovensko kratko zgodbo. Kot pove že naslov. Začenja z Dragom Jančarjem, enim tistih, ki sestavljajo skupino avtorjev, ki so se kratki zgodbi zapisali v začetku sedem-desetih, nadaljuje z BranetomGradišnikom in Urošem Kalčičem, ki sta zgodbarja postala koncem sedemdesetih, nato pa v zbirko uvrsti še sebe ter Andreja Blatnika kot tipičnega predstavnika kratke zgodbe osemdesetih. Gre za nekak prerez skozi tri deset-letja, saj lahko Jančarja štejemo tudi med tiste, ki tvorijo generacijo šestdesetih. Cejebilo to merilo Virkovega razporejan-ja in izbiranja, potem gre res za reprezentativen izbor (kljub temu, da je šest Jančarjevih zgodb za tak izbor občutno preveč); če pa je Virk nameraval - v kar dvomim - v knjigo zaobjeti kronološko zaporedje pisanja kratke zgodbe na Slovenskem, potem bi moral v svoj izbor uvrstiti še vsaj Švabiča, Kleča, Rupla, Rudolfa ter nekaj predstavnikov najmlajše generacijeslovenskih zgodbarjev. Ker pa najbrž to vendarle ni bil njegov namen (žal knjigi manjka uvodna beseda urednika), lahko knjigo preprosto označimo kot odličen in kompetenten izbor iz slovenske kratke zgodbe zadnjega desetletja. Ja, seveda, knjigi sledijo še trije spremni eseji, ki so jih napisali Aleksander Zorn, Tomo Virk ter Drago Bajt. Ka korkoli že, knjiga bo vsekakor služila svojemu namenu: promovirati slovensko literaturo. Tadej Čater ROCK'N'ROLL DEVETDESETIH Stephen King: Christine DZS,1991 ' " Umetnost branjaje umetnost ekonomije." (T. Zupančič) Ste že prebrali? Seveda ste. Morda ste celo eden izmed tistih, ki so se drenjali po knjižnjici in sitnarili, naj njihovo ime vpišejo na seznam čakajočih. Vkolikor pač niste stiskali in plačali zanjo celih 690 tolarjev. Vzrok, zakaj kasnimo z recenzijo (kajti Stephen Edwin King je že pridobil status kultnega avtorja - ki ga trenutno lahko primerjamo npr.z B.E. Ellisom - ti pa se prodajajo vroči) je torej na dlani. Nekoliko zato, ker varčujemo (pri Kingu), nekoliko pa zaradi predolgih seznamov. King v Christine piha na dušo vsem predstavnikom pretekle in predpretekle generacije, ki so menda menili, da je rock'n'roll edino, kar šteje. Ti bodo ob knjigi verjetno težko premagali nostalgijo za minulimi časi, ki jih je dokončno izpodrinil kult sport muslijev. Se še spominjate: sex and drogs and rock'n'roll? Od vsega je danes aktualen le še sex, pa še ta le s prezervativi. Kruta realnost, na katero pozabite s pomočjo horror fikcije. Namesto s spolnimi boleznimi nas King straši s parapsihologijo, telekinetiko in okultizmom, volkodlaki, podivjanimi psi, kastriranimi mački in zarjavelim plymouthom, če že govorimo o Chris-tine. Zato se prikriti romantiki in ljudje s slabimi živci raje držijo preverjene Agathe Christie. Na koncu smo vsi na istem, pa če se bodo nekateri še tako razburjali, da je King presegel standardni horror; v njegovih romanih se zrcali kulturna ikonografija današnje Amerike itd. Res je, res pa je tudi, da se ponavlja in če nekaj iščeš, ponavadi to tudi najdeš. Le dovolj prizadeven moraš biti. King je pač zelo uspešen ameriški proizvod devetdesetih let, prav tako kot denimo tvvinkiji, ring-dingi, vvhopperji, doritsi itd., ki nas prevzamejo, latentne potrošnike, že zaradi svojih zvenečih imen. Posredno si z branjem torej večamo apetite in tudi to je boljše kot nič. Za tiste, ki podležejo le trdnemu argumentu statistike: King je najbolje prodajani ameriški pisatelj v zadnjem desetle^u, leta 1987 so bile tri njegove knjige med desetimi najbolje prodajanimi. Prevajajo ga v več kot trideset svetov-nih jezikov, po njegovih literarnih predlogah so posneli nekaj dobrih in komercialno zelo uspešnih filmov. Ne eno ne drugo pa ni uspelo Johnu Carpenterju z ekranizacijo Christine. Če ste se že odločili zanjo, jo raje preberite. Sicer ne boste odkrili nič novega. Lahko pa, da boste vseeno uživali. Erika Repovž L I T E R A T U R A godba JAZZ, ČAJ, Res je. Posipam se s pepelom. Prav nič zaresen prerok nisem. Moja zlobna natolcevanja, da bi se utegnili napovedani tuji glasbeniki (namreč Siouxie & The Ban-shees in Blue Aeroplanes) ustrašiti vesel-jaških razmer, ki divjajo borih sto kilometrov od Ljubljane, so se uresničila le polovično. V Hali Tivoli tako niso pristali Modri aeroplani,Siouxie pa seje pojavila na pravem kraju ob pravem času. No ja, morda bi se lahko tudi kakšno minuto prej. Pretirano nabita dvorana ni bila, a finančni strokovnjaki pravijo, da je bil obisk glede na makroekonomske razmerekarO.K. Ampak morebitna luknja v proračunu ni niti približno tako razkačila promoterja, znamenitega I.V., kot pisanje o koncertu izpod peresa legendarnega kritika, upor-nika brez razloga in promoterja M. (a)O. Le-ta je, če strnem, opsoval gostujoči bend in vse tiste, ki so ga prišli poslušat. Če sem iskren, razumem, da komu ni všeč bend, ampak vse prisotne kar počez razglasiti za bebce in/ali snobe, je vseeno malo močna. Da ni šlo za naključen izliv besa omenjenega kritika, upornika brez razloga (in promoter-ja), kaže tudi njegov zapis o nastopu The Spoons v K4, kjer je ponovno opsoval gos-tujoči bend in vse tiste, ki so ga prišli poslušat. Tokrat je bend zakrivil zločin, da je hotel zabavati občinstvo. Meni se je sicer vedno zdelo, da so klubski koncerti namen-jeni predvsem žuru in da v nasprotnem primeru rulja zbeži do šanka, ampakočitno so tudi taki, ki st ob pivcu raje privoščijo kakšno disonančno morijo, kot r^nV party. Bo že kako. Okusi so različni, a ne? Ko smo že pri K4, velja omeniti, da so se solidno prijeli sredini jazzy večeri, dasirav-no je bilo minulo sredo 90 odstotkov prisot-nih glasbenikov, ki po naključju niso bili na odru. Teden pred tem pa je bila gneča kar solidna. Bilo je ravno po koncertu Siouxie, igrali so Caj & Kolački in v K4 sem obvisel krepko proti jutru. Kot v starih časih. Jazz so ponovno uvedli tudi v Turista ob ponedeljkih, blazna gneča pa je bila tudi nekaj petkov nazaj v Palmi, kjer so tudi stregli Čaj in Kolačke. Seveda so petki v Palmi tudi brez čaja atrakcija, ki pritegne čeden kup najstnikov in najstnic, pa tudi resnejših alkoholikov, ki omenjene najstnice nagovarjajo k temu in onemu (predvsem onemu). In ker brez resnih alkoholikov ne gre, mi je prijazni gazda zadnjič slavnostno izročil permanentno prepustnico, ki je kovinska in kot taka zvončklja na verižici. Kar je koristno, saj te lahko najdejo, če se izgubiš na poti domov. Gazdi se prijazno zahvaljujem in sporočam, da nisem pozabil, da sem zadnjič pil na kredo, čeprav sta me določeni najstnici danes prepričevali, da sem bil takrat v komi. • Vobče se bo r'n'r lajf v dogledni bodočnosti dogajal samo v klubih in diskačih. Iz dobro obveščenih krogov sem izvedel, da si uvoženih zvezd v večjih dvoranah nekaj časa ni obetati. Pa ne da bi bil blazen problem denar, ali da bi se vsi neustrašni rokerji bali za svoje riti na Balkanu; hudič je menda predvsem ta, da zavarovalnice za potovanje k nam nočejo za va rovati bajno drage opreme. Še dobro, da so pristojni postavili mejo na jugu in bomo tezge odbeglih hrvaških rokerjev lahko uvrstili v kategorijo inozemskih gostovanj. To je spodbudno vsaj zaradi statistike. Z novo diskotečno sezono so luč sveta ponov-no ugledali zanikrni letaki, ki vabijo na nebrojne »plese fakultet«, »študentske večere«, »spoznavne žure študentov« in kar je še podobnih prigod po različnih gos-tinskih objektih v Ljubljani. Saj ne bi bilo nič narobe, študenti imajo vso pravico žurirati, plesati, piti, se spoznavati in sploh vse take stvari, ampak nekako sumim, da so or-ganizatorji spoznali akademske ustanove od znotraj šele, ko so tam lepili svoje plakatiče. Po drugi strani tudi dvoinim, da se omenjenih prireditev udeležujejo samo študenti, zato pravzaprav ne vidim razloga, da bi namenske pijanke po diskotekah povezovali s študenti in fakultetami. Morda bi koristilo, če bi ŠOU patentirala vse tovrstne nazive in pobirala mastno takso od nadebudnih plesnih organizatorjev. Gary Gray EOLMm & godba Stay Sick je fraza, ki so jo The ! Cramps vzeli iz bizarnega horror TV showa iz šestdesetih. In če je s šes-tedesetimi nujno povezan tudi i rokenrol, je lanski lp še en vrhunec I kvarteta iz Los Angelesa. Tudi po ! desetih oz. enajstih letih sta Lux In-! terior in "Poison" Ivy Rorschach z ! The Cramps tako "out", da sta še ! zmeraj (ob rokenrol predpostavki pa Itudi bosta) "in". Bikini Girls With iMachine Guns, The Creature From ! TheBlackLeatherLagooninkajpada iGod Damn RockVRoll. Odličen, ! odžagan rokentol. 'yt&m otmrm m&sn Prvenec skupine iz Minneapolisa je izšel že leta 1981, ponovno pa so ga pri Tvvin/Tone izdali, ko so The Replacements že sodelovali z založbo Sire. Plošče, ki so jih izdajali v tem času, so v primerjavi s Sorry Ma,... namreč pravi žegen za ušesa povprečnega poslušalca. Na Sorry Ma,... se The Replacements predstavljajo v pravi luči ameriškega off-rocka; v primeru, da boste zadevi prisluhnili, pa lahko slišite Husker Du, Ramones ali katerega od starih bluesmanov. V glavni vlogi so seveda kitare. Zelo dobro in učinkovito. Skoraj kompletna diskografija najbolj legendarne žilorezniške skupine. O Robertu Smithu je v bistvu težkp povedati kaj novega. Torej tudi o The Cure. Če ste torej nadebudni darker, je vsaj del kolek-cije skoraj nujen delež vaše kolekcije. Pohvalno. * I ii SIOUXIE AND THE BANSHEES, HalaTivoli, 9.10.91 Pravzaprav zelo zgrešen dogodek. Prva napaka se je zgodila že ob najavi koncerta kot prvega tovrstnega povojnega dogodka, pred tem pa so v K4 že nastopili Con-solidated. Druga napaka je nenastop najavljene predskupine The Blue Aeroplanes (ali ste se vprašali, koliko dražja je bila vstopnica zaradi omen-jenega imena), ki je v tem trenutku verjetno bolj zanimiva kot Siouxie. Tretja napaka pa je bil sam koncert, kot substitut za The Blue Aeroplanes so nam igrali in prepevali Let 3, ki zaradi pogostega nastopanja v Ljubljani postajajo. prav nadležni. Seveda so dosti manj Siouxie And The Banshees, ki so se vrnili po desetih letih; vendar pa v nastop, ki naj bi ustrezal njihovi poziciji, niso vnesli pravzaprav nič drugega kot luči. Samo te so bile namreč na nivoju, ki so ga hoteli SATB prikazati. Z glas-bo pa nikakor niso mogli ujeti tempa in razmerja med starim in novim; neposrečena kombinacija je tako sesuvala razpoloženje prisotnih dobršen del koncerta, odziv pa je bil temu primeren. Žalostno je seveda tudi dejstvo, da underground legen-da po desetih letih v Ljubljani najbolje proda štiklc s svoje najslabše plošče. Harmonika je v Peek-A-Boo opravila svoje in v trenutku je postalo več kot jasno, da tudi zadnja evropska darkerska vas postaja monolitno goj-zarska. Rešiti jo skuša le še nekaj zapriseženih črnih kritikov, ki nostal-gično vekajo in pripovedujejo o Siouxie pred desetimi leti. Kot tako je bolje, da jo pozabite in jo uvrstite rned pop zvezde; popa se namreč ne loteva tako slabo, druga zgodba pa je, ali boste čez dve leti (če seveda pred-vidim všečnost tovrstne glasbe) še zmožni odšteti 15 DEM za koncert. Polprazna dvorana je namreč pričala tudi o sociali. Ali pa je polovica darkerjev pomrla. Siouxie kot taka je vsekakor. THE SPOONS, K4,18.10.91 V relativno polnem klubu so se za odpadli junijski koncert oddolžili The Spoons, ki so promovirali ploščo Voxin'. Odigrali so dobro porcijo svojih rokenrolov in seveda tudi priredb ter jasno -pokazali, od kod jemljejo. Odiičen nastop The Spoons je pomemben tudi v glasbenem smis-lu; rokenrol v domačih logih funkcionira le v garaži. In ko jo preraste in pride v velik studio, pos-tane čuden. Upajmo torej, da se bodo The Spoons postarali v garaži. Igor Ivanič m Ministrstvo za Zunanje zadeve Gregorčičeva 25, p.p. 481 61000 Ljubljana________________ Odprto pismo____________ Vaš uradnizastopnik Dr. Zlatko Aurelius Verbič v Torontu, Kanada razpošilja z dobrim namenom, da podpre akcijo osamosvojitve Sfovenije, med kanadsko in slovensko javnost letak z glavnimi obrisi slovenske zgodovine. V tej tiskovini, ki je bila pripravljena s strani vladnih resorov (Informacijsko ministrstvo ali Zunanje) je tudi pasus: »26. april 1941. Po fašističnem napadu na Jugoslavijo so se politične sile združile v Osvobodilni fronti in oklicale vstajo. Nekatere stranke so se odločile za čakanje, druge so sodelovale z italijanskimi, nemškimi in madžarskimi okupatorji.« Gornja informacija je deloma lažna, deloma izmišljena, vsekakor ješkodljivav mednarodni javnosti in žaljiva za naš narod. 26. april 1941 je poznan kot dan us-tanovitve anti-imeprialistične fronte, or-ganizacije, ki je bila udarec v obraz takrat vojskujoči se Franciji in Angliji. O tem konstruktu Kominterne in njene slovenske članice je zapad informiran. Predočiti ta datum in to organizacijo kot nekako Os-vobodilno fronto je deplasirano in poten-cialno slovenski stvari škodljivo. Govoriti o narodni vstaji je nesmiselno, še posebej v gornjem časovnem okviru, dejstva govore povsem drugače. Zgodovina beleži radijski nalog Kominterne KPS dne 22. junija 1941 popoldne. Še isti dan je KPS (Leskovšek) ustanovila partizanstvo, sledila je OF. Dan vstaje 22. julija, ki ga je prejšnji režim določil je nesmisel. Očitano sodelovanje (ono nedovoljeno) z okupatorjem je izmišljotina levega bloka v letih 1941/42, s katerim so opravičevali poboje svojih političnih nasprotnikov. Prosim zabeležite moj protest proti takemu prikazovanju slovenske zgodovine, nudene mednarodni javnosti po Vašem resoru. S spoštovanjem, Dr. Peter Urbanc A. M. C. D. K. ____________ V Tribuni sem 30. septembra letos prebral še kar zanimivo, v agitacijskem pogledu pa vsekakor dobro premišljeno zgodbo slovenskega ministra za infor-miranje, po kateri naj bi odstopil kot glavni urednik Neodvisnega Dnevnika zaradi protesta javnosti, češ da sem bil povezan z vodstvom vojaškega korpusa v Ljubljani. Morda je donesek demokracije tudi v tem, da minister za informiranje lahko pripoveduje zgodbe, če jih je javnost pripravljena brez premislekov sprejemati. Resnici na Ijubo moram bralce razočarati: nisem bil povezan z vodstvom vojaškega korpusa v Ljubljani! In mini-strova zgcxlba je tako zgubila protagonis-ta. Kot urednik sem bil navajen na vse mogoče anonimne grožnje, drobna in gromozanska podtikanja, toda redko se je dogajalo, da bi mi kak predstavnikdržavne institucije grozil na način političnega pod-zemlJEL VVrestling se je začel že 28. maja dopoldne, ko me je po telefonu poklical človek, ki se je predstavil kot Jelinčič, in rekel: »Kmalu si na vrsti!« Navrgel je še nekaj neotesanosti, vendar lahko zanesljivo trdim, da to ni bil glas Zmaga Jelinčiča, predsednika slovenske nacionalne stranke. Kasneje mi je eden izmed uglednih slovenskih politikov povedal, da sem ga polomil, ker preveč dvomim o nacionalni politiki sedanje vladajoče koalicije. Bil je vsaj odkrit. Dvom je postal greh. Kar bi napisal več, bi pomenib sprejeti igro na osnovi otvoritvene poteze Andreja Januarjeviča Višinskega, česar pa nikakor nočem. Sprašujem se samo, kdo ima težave s starimi matricami? Zahval-jujem se vam za potrpežljivost. Ne bom se več oglasil, kajti VVrestling made in USA je prevara, vključno s slovensko različico. Ljubljana, 13. oktobra 1991 Milan Meden * Parafraza posvetila po La Fointainu »Nisem bav bav« Trlbuna, 30.9.1991, str.26-27. Če kdo dela na ustanovi z zvenečim imenom »Center za razvoj Univerze« dobrih petnajst let, je najbrž že s tem dokazal, da ima trdo kožo in se ne meni preveč niti za vzneseno pričakovanje niti za blatenje svojega dela, ki zadnje čase postaja že kar modno. Se vedno pa me moti, če o mojem delu in delu mojih sodelavcev kdo govori tako brez občutka za dejstva, kot si je to privoščila Ksenija Preželj, direktorica Študentskega centra v intervjuju s Sergejo Hadner. Naslednja dejstva lahko preveri vsak bralec Tribune. 12.2.1990 je glavni tajnik Ijubljanske Univerze imenoval petčlansko debvno skupino za pripravo predštudije o računal-niški podpori evidence stanovalcev študentskih domov. Že 27.2.1990 sem os-nutek predštudije poslal drugim članom skupine, zgodilo pa se ni nič. 10.9.1990 je predsednik začasnega upravljanja v Študentskem centru pisal prosvetnemu ministru in obema Univer-zama, da je treba nekaj storiti. 16.10.1990 je ustrezni prorektor sklical sestanek, na kateri sem dobil podobno nalogo. Želje o tem, kaj naj bi računalnikvdomovih počel, so se veselo razcvetale: izbor novih stanovalcev, agencija za posredovanje zasebnih sob študentom, vsaj štiri lokacije zajema in še kaj. 9.11.1990 sem precej podrobnejši osnutek predštudije v obsegu 37 strani poslal na osem nasbvov. Na 3. strani je pisab: »Elaborat je končan, ko ga podpišejo: (1) vodja začasne uprave Studentskega centra, (2) vodja Račun-ainiškega centra Univerze v Ljubljani, (3) vodja Centra za razvoj Univerze in (4) glavni tajnik Univerze v Ljubljani. Sele na podlagi soglasja o vsebini takega dokumenta je smotrno nabavljati računalniško opremo in raz-vijati programe. Center za razvoj Univerze ni zainteresiran za delo na tem projektu brez podpisanega eiaborata«. Od osmih nastovnikov nisem dobil nobene vsebinske pripombe, le g. Preželj je 5.12.1990 odklonila plačilo računa Univerze v Ljubljani za dotlej opravljeno deb v skromnem znesku 21.530 dinaijev zato, ker »nismo bili naročniki za izdelavo študije«. Predlagala je, »da plačilo iz-delave študije vključite v poravnavo stroškov, ki jih bomo imeli ob novih projek-tih«. Odtlej mi ni bib več dano, da bi se srečal z gospo Prežljevo. V tem času pa je začasna uprava kupila meni neznano števib osebnih računal-nikov, glede informatičnih in programerskih storitev pa so očitno našli boljše in cenejše partnerje. G. Prežljeva to nonšalantno komentira takole: »Sicer se nam študentje smejijo, ker naši delavci ne znajo delati z računalniki«. Najbrž o istem času g. Prežljeva poroča takole: »Tako smo si deb razdeiili. Komisija za sprejem v študentske domove sprejema, mi pa vseljujemo«. Uporaba pomenljive be-sedice smo mi poraja vprašanje, ali sa morda g. Prežljeva počuti kot odredl bodajalec ceii Univerzi v Ljubljani, pa naj imata Univerzitetni svet in rektor o tem še tako nenavadne predstave. V aprilu in maju letos, ko so novinci že skoraj trkali na vrata, programov pa od nikoder, sta tajništvo Univerze in univer-zitetna komisija za sprejem študentov v študentske domove predlagala računal-niško podporo najprej tetistegasegmenta, ki se tiče sprejema novincev. Takega programa tudi v toliko hvaljenem Mariboru takrat niso premogli. (Mimogrede: račun-alniško podprta evidenca plačevanja stanarin stanovalcev študentskih domov v Ljubljani je tekla na Republiškem račun-skem centru že od leta 1984!). 28.5. smo predložili predračun, 24.6. pa dobili naročilo tajništva Univerze. Ker so v tem času vbge že prihajale, nismo mogli prev-zeti tveganja in odgovomosti, da bi aplikacija lahko brezhibno zaživela v tako napetih rokih. Zato smo predlagali prebžitev roka za izdelavo in testiranje programske opreme do pomladi 1991. Z nekaj negodovanja je tajništvo Unh/erze predbg sprejeb in kolega Bojan Drobež pridno programira. V tem času Univerzitet-ni računalniški center pri razpenjanju optične mreže za prenos podatkov v akademskem okolju misli tudi na pred-videne potrebe Študentskega centra. Za božjo voljo, gospa Prežljeva, vzemite si vendar s svojimi sodelavci nekaj časa ptt... ptt- za vsebinski odgovor na dopis CRU št. V/6- 56/90-ZL z dne 9.11.1990! Veiiemite mi: težko je programirati za naročnika, ki ne ve kaj hoče. Zdenko Lapajne Med prejetimi pravilnimi rešitvami 15. nagradne križanke so bili izžrebani: 1. Branka KOVAČIČ, Trg prekomorskih brigad 5, 61107 Ljubljana; 2. Vlatko KONIČ, Sbvenčeva 76,61000 Ljubljana; 3. Franc SOKLIČ, Hotemaže 91, 64205 Preddvor. Čestitamo! Knjižno nagrado založbe EMONICA pošljemo po pošti! Spoštovani gospod predstojnik Primož Rode, spoštovani profesorji in zdravniki Gastroenterološke klinike, Klinični center, Ljubljana Obveščeni smo, da se na Vašem kliničnem oddelku zdravi francoski državljan, razgledan slavist, ugledni kul-turni delavec, generalni sekretar Med-narodnega komiteja Lucien Tesnferer, prof. Jean- Didier Castagnou. Društvo slovenskih pisateljev se Vam toplo zahvaljuje za vso medicinsko pomoč in zdravstveno oskrbo, ki jo nudite našemu prijatelju, zaslužnemu posredovalcu slovenskih leposlovnih in znanstvenih stvaritev v mednarodni kulturni prostor. Kulturno posredništvo te vrste je nam Slovencem v sedanjem zgodovinskem trenutku še posebej potrebno in dragoceno. V upanju na skorajšnje okrevanje prof. Castagnouja ga Vaši nakbnjenosti še posebej priporočamo. S pozdravi! Predsednik DSP Dane Zajc Ministzstvo za Zunanje zadeve Gregorčičeva 25, p.p. 481 61000 Ljubljana_________________ Odprto pismo______________ Vaš uradni zastopnik Dr. Zlatko Aurelius Verbič v Torontu, Kanada razpošilja z dobrim namenom, da podpre akcijo osamosvojitve Sbvenije, med kanadsko in sbvensko javnost letak z glavnimi obrisi stovenske zgodovine. V tej tiskovini, ki ]e bila pripravljena s strani vladnih resorov (Informacijsko ministrstvo ali Zunanje) je tudi pasus: »26. april 1941. Po fašističnem napadu na Jugoslavijo so se politične sile združile v Osvobodilni fronti in oklicale vstajo. Nekatere stranke so se odločile za čakanje, druge so sodelovale z italijanskimi, nemškimi in madžarskimi okupatorji.« Gornja informacija je deloma lažna, debma izmišljena, vsekakor je škodljiva v mednarodni javnosti in žaljiva za naš narod. 26. april 1941 je poznan kot dan us-tanovitve anti-imeprialistične fronte, or-ganizacije, ki je bila udarec v obraz takrat vojskujoči se Franciji in Angliji. O tem konstruktu Kominteme in njene sbvenske članice je zapad informiran. Predočiti ta datum in to organizacijo kot nekako Os-vobodilno fronto je deplasirano in poten-cialno sbvenski stvari škodljivo. Govoriti o narodni vstaji je nesmiselno, še posebej v gornjem časovnerr, okviru, dejstva govore povsem drugače. Zgodovina beleži radijski nabg Kominterne KPS dne 22. junija 1941 popokJne. Še isti dan je KPS (Leskovšek) ustanovila partizanstvo, sledila je OF. Dan vstaje 22. julija, ki ga je prejšnji režim dobčil je nesmisel. Očitano sodelovanje (ono nedovoljeno) z okupatorjem je izmišljotina levega bbka v letih 1941/42, s katerim so opravičevali poboje svojih polittčnih nasprotnikov. Prosim zabeležite moj protest proti takemu prikazovanju slovenske zgodovine, nudene mednarodni javnosti po Vašem resoru. S spoštovanjem, Dr. Peter Urbanc IZVRŠNI SVET REPUBLIKE SLOVENIJE Prešernova 8, Ljubljana Gospod Janez Janša Z A H T E V A__________ za sestanek pristojnih s predstavniki Mreže za Metelkovo Ob odhodu JA iz Sbvenije postaja pobuda Mreže za Metelkovo, da bi to kasarno namenili v kulturne namene, v tem primeru obsega beseda kultura vse od umetniških praks prek produkcije »ekobških« in »alternativnih« dobrin do čbvekovih pravic, več kot aktualna. Kljub temu, da se že skoraj ceb teto ukvarjamo z izdelavo projekta spremembe namembnosti kasarne na Metelkovi ulici (izdelava pravnih ekonomskih in or-ganizacijskih načrtov, sociobška razis-kava o potrebah in možnostih konverzije), nas doslej kpt možnih kandidatov niste konzultirali. Še več! Zdi se, da žetite o deiitvi kasarn odločati brez našega sodebvanja. Zato zahtevamo, da sprej-mete predstavnike Mreže za Metelkovo na sestanku, kjer bomo drug drugega infor-miraii o svpjih namenih in se domenili o nadaljnjem sodebvanju. Za dobro voljo se vam že vnaprej zahvaljujemo. V imenu Mreže za Metelkovo Sašo Gazdič Komunistični relim ni mogel prebaviti fluidne alterkulture in je zato naposled iz-dihnil. 22. decembra 1990, na dan slovenskega plebiscita smo z ustanovitvijo MREŽE ZA METELKOVO dokončno povozili dan JLA. Ob26. oktobru 1991, ko naj bi vojska končno zapustila naše loge pa izdajamo MANIFEST_____________ MREŽE ZA METELKOVO,___________________ s katerim proglašamo: 1. da bomo kasarno na Metelkovi ulici končno odprli in vanjo spustili vse Ljubljančane, ki jih je motil zamašek v centru mesta ter jim v tem prostoru zagotovili zabavo in živahen kuttumi, družabni in podjetniški utrip; 2. da bomo glavnemu mestu Slovenije zagotovili kulturno odprtost v svet in ponudbo, kakršno imajo že vsa, tudi vzhodnoevropska mesta, ki jim je do lastnega ugleda; 3. da bomo rešili problem tistih posamez-nikov, skupin in dejavnosti, ki so se v zadnjih 20. letih uveljavili na svojem področju in se še bodo, še vedno pa nimajo ustreznih prostorov, kjer bi lahko delali, komunicirali in sproti preverjali, kar so ustvarili; 4. da bomo s tem v grudo, ki so jo dolgo zastrupljali ideološka zaslepljenost, egoistična ozkosrčnost in avtoritarno samodrštvo, posejali seme zdravega kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja. Prebivalke in prebivalci Republike Sbvenije, kličemo vas, da se 26. oktobra med 12. in 14. uro zberemo na obhodu bivše Komande Ijubljanskega korpusa na Metelkovi in v mislih združimo veselje ob odhodu more, ki nam je hromila življenje. Veselimo se tudi bližnjega dne, ko bomo dokončno odprli vrata kasarne in vanjo vnesli zdravega duha. MREŽA ZA METELKOVO, Mestni trg 13, Ljubljana, tel., fax: 224-666. globus Do you speak English? j ezikovni tečaji so postali hit sezone. To dokazuje tudi število tečajnikov, ki iz leta v leto narašča. Spričo vse večjih sprememb, ki smo jim priča v Evropi in nezadržno približevanje letu 92, ki je označeno kot leto popolne integracije, rušenja pregrad med državami, postaja tudi pri nas vedno večja nujnost znanje tujih jezikov. Nek pregovor pravi: »Kolikor jezikov znaš, toliko glav veljaš.« Najbrž je to razlog, zakaj se ljudje že od malih nog v vedno večjem številu učijo tujih jezikov, predvsem tistih »svetovnih«, ki lajšajo sporazumevanje tudi med ljud-mi različnih kontinentov, veroizpovedi in različnih ras. Pri tcm samo znanje iz šole ni dovolj. In v tem je glavna naloga delavskih univerz, dopisnih šol in mnogih drugih podjetnikov, ki se ukvar-jajo z organizacijo jezikovnih tečajev v vsch mogočih svetovnih jezikih. Le-ti se med seboj razlikujejo glede na starost tečajnikov in njihovo predznanje jezika, ki se ga žclijo učiti. Najpogostejši obis-kovalci teh tečajev so prav mladi, vse tam od šestega leta naprcj. Potreba po tečajih je toliko večja v drža vah, kjer šolski sistem sam neponuja niti minimuma pogojev za trdnejše znanje. In med slednje spada tudi Slovenija. Razlog za to leži v slabi organizaciji pouka tujih jezikov na šolah in premajhnem številu ur. Ob tem je naš šolski sistem usmerjen predvsem v teoretično znanje slovnice, zanemarja pa konverzacijo, ki je predpogoj za kakršnokoli učenje teoretičnih zakonitos-ti jezika. Prav zato ni nikakršno čudo, da se v dodatne jezikovne tečaje vpiše iz leta v leto več tečajnikov in da vedno več mladih izkorišča poletne počitnice za dodatno izpopolnjevanje jezika kar v tujini, predvsem Angliji (Oxford, Cambridge) in Nemčiji. Najstarejša or-ganizacija pri nas, ki se že dolga leta uk-varja z organizacijo raznoraznih jezikov-nih tečajev je delavska univerza Boris Kidrič. Letos bodo izvedli okrog 400 tečajev vseh stopenj (začetnih, nadal-jevalnih, poslovnih, konverzacijskih, osvežitveniih in dopolnilnih), za katere se je prijavilo že več kot 4.000 udeležencev. Med njimi je največ dijakov in študen-tov, ki predstavljajo skoraj polovico vseh prijavljenih, mnogo pa je tudi predšolskih otrok in starejših. Svojo ponudbo so letos razširili na kar 13 tujih jezikov, in sicer: nemščino, angleščino, francoščino, italijanščino, španščino, kitajščino, arabščino, danščino, latinščino, japonščino, češčino, nizozemščino in slovenščino. Opustili so tecaj v srbohrvaškem jeziku, ki ni bil dovolj obiskan, uvedli pa tečaj japonščine, za katerega vlada vedno večje zanimanje. Najpopolnejša je ponudba tečajev v nemškem in angleškem jeziku, ki jih izvajajo v sodelovanju z Goethejevim inštitutom in Univerzo v Oxfordu. Prav za angleščino, nemščino, francoščino in italijanščino nudijo tudi možnost pridobitve mednarodno priznanega državnega spričevala o aktivnem znan-ju tujega jezika. Cena za študente (90 ur, 2-krat tedensko) znaša 6.210 tolarjev, ki so plačljivi v treh obrokih, 100 umi tečaj za mladino pa 5.400 tolarjev, ki jih lahko poravnate v štirih obrokih. Približno iste cene ponuja tudi Center za per-manentno izobraževanje Cene Stupar, ki je svojo ponudbo osredotočil na tečaje angleškega, nemškega, italijanskega, francoskega in španskega jezika. Tudi tu nudijo možnost pridobitve mednarodnega spričevala, ki ga lahko pridobite za okroglih 400 DEM tolarske protivrednosti (skupaj z 40 urnim pripravljenim tečajem) ali 120 DEM brez priprave. Novost pri učenju tujih jezikov nudi Center za dopisno izobraževanje - Univerzum. Dopisno izobraževanje je v svetu že ustaljen pojav, pri nas pa se je udomačil šele pred kratkim. Prednost dopisnega izobraževanja je v tem, da ga lahko prilagajamo glede na čas in svoje možnosti, saj ne predvideva nekih stal-nih stikov med udeleženci in učitelji. Prav zato je dopisni način izobraževanja primeren predvsem za zaposlene, ki si lahko na ta način pridobijo tudi ustrezno osnovno ali srednješolsko izobrazbo. Preverjanje znanja se vrsi pneko izpitov. Ob tem nudijo tudi možnost jezikovnega izobraževanja, namenjenega mladini in študentom, in sicer v angleškem in nemškem jeziku. Izobraževanja na ni^i stopnji (otroci v osnovrrih šolah) se od-vijajo kar v prostorih šole, na višji stopnji (srednješolci in študenti) pa je poudarek na individualnem učenju in konzul-tacijah s profesorji. Tečaje izvajajo s pomočjo domačihin velikega števila tujih učbenikov, uvajajo pa tudi multimedijsko izobraževanje s pomočjo audio in video kaset. Bolj sproščena zakonodaja na področju izobraževanja omogoča tudi nastajanje zasebnih šol in pod-jetij, ki se ukvarjajo z organizacijo jezikovnih tečajev. Tako imamo zdaj že celo poplavo takih jezikovnih šol, ki tudi po nižji ceni (okoli 4.000 tolar-jev) nudijo 90 ali 100 urne tečaje, primerne za vse stopnje. Skratka, pregovor »Kolikor jezikov znaš, toliko glav veljaš« tudi v Sloveniji vse bolj dobiva na veljavi, število tečajnikov, ki iz leta v leto raste, to samo potrjuje... MarkoHribar NAGRADNA KRIZANKA Med pravilnimi rešitvami, ki bodo prispele v uredništvo do srede, 6.novembra, bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli po eno knjigo založbe Emonica. Pismo iz Casablance Levji delež »Če bijaz bil pošten, ne bi prišel niti od blizu temu bazenu. Razen kot čistilec« (polkovnik Lipnik Bartonu Finku) Ste za leve ali desne, ljube bralke in dragi bralci? Da ne veste? Tako pa ne bo šlo! To, ljubčki dragi, niso časi za omahljivce. Casi so resni in zadnji čas je, da se odločite, ali ste za Pirnata ali Rupla. Vojne je namreč konec, volitve se spet bližajo, zastori se dvigajo, komedija se pričenja! Burka, raz-kol v SDZ imenovana je bila le uvod v naslednja dejanja. Komična, podmukla, z vsemi elementi političnih intrig. Medijsko podprta in sploh nobel. Nekdanja SDZ, tudi stranka vseh vetrov imenovana, nafilana z osebki, ki se drugje pač niso našli, brez programa in obraza je pač morala doživeti podoben konec. Skapirali so, da za zmago na teh volitvah ne bo zadosti, če rečeš: »Jaz sem Dimitrij Rupel in sem zato, da komuniste butnemo s trona!« Stranka je torej potrebovala nekaj, čemur pri ljudeh pravimo fris. Tu se je seveda zapletlo. Nenadoma se pokaže, da so v isti stranki ljudje, ki še sonca ne vidijo v i sti barvi. Po domače povedano, politika se spet izkače kurba, ker postane jasno, da so v tej stranki tipi, ki jim je šlo že od vsega začetka samo za oblast in vse, kar to prinese zraven. Flagranten primer je nek minister, ki je v stranko stopil teden pred volitvami, da bi svojim žametnim glasom pomagal k zmagi nad komunizmom. No, beseda je dala besedo, klofuta spet klofuto in v hipu so imele leve in desne, nekateri so rekli celo rdeče in črne. Ta desni so bili bogatejši celo za trojanskega konja in so bili prepričani, da jim bo ta trojanski konj glavni adut za svetlo strankarsko prihodnost. Na svojem postrazkolnem delu kongresa so na vsa usta hvalili Janšo, šli pri tem celo tako daleč, da je nekdo na ves glas vpil, da je on pokazal daleč največ politične modrosti in da samo on lahko predsednik SDZ -Narodne stranke. Kako tipično: med tem, ko je ta revež v ta mali dvorani tulil takšne smešnice, sta si na hodniku s ciničnimi nasmeški nazdravljala obrambni in notranji minister. Vrhunec zabave pa je bila izjava nekoga od desnih, da Janša ravnokar prepričuje Bavčarja, naj prestopi spet k »desnim« in da mu je to takorekoč že uspelo. V dvorani se je zaslišal gromek aplavz. Bedaki so končno dobili svojo stranko! Medtem so levi ravnokar izglasovali Bavčarja za koordinatorja nove stranke. Rupel se je zaradi obilice obveznosti odpovedal prestolu in s tem dal jasno vedeti, da bo Lojzek še naprej imel nemiren spanec. Sicer pa, zaradi nove stranke mu bo volje do spanja sploh zmanjkalo. Kajti nova stranka je bolj podobna prostozidarski loži kot stranki: notranji in zunanji minister, šef SDK (bodoče finančne policije), šef parlamenta, obrambni minister odigra trojanskega konja v drugi stranki in kar je danes še najpomembnejše: že na kongresu so se hvalili, da se bo priključil tudi Jelko Kacin. Oblast takšni stranki res ne more uiti, lahko pa takšna stranka kaj kmalu uide izpod vsake oblasti. Demokracija tako postane farsa, če to že ni. Kdo je imel pri tem Levji delež, pa si ljube, bralke in dragi bralci, raje mislite kar sami! Volitve bodo tako in tako spet streznile predvsem narod! Pa pazite, za koga boste glasovali, dragi moji! V Ljubljani, 24. oktobra 1991 Vaš Hamfri Bogart P.s. Na postkongresnem žuru SDZ-XYZVŽNJ je bilo spet za poscat od smeha: ta desni v petem štuku ta levi v kleti. Zmedeni natakarji so hrano nesli najprej desnim, da so si vzeli polovico, in ostanek odnesli levim v klet. In na kocu? Pri Ruplih je zmanjkalo kaviarja, pri Pirnatih pa kruha. To pa je cinizem matere usode. In cvrli se bodo v peklu! 9&%QČlL9tIC& bralec študentskega časopisa TRIBUNA ime in priimek NAROČAM ČASOPIS TRIBUNA (stanujoč) naročilnico pošljite na naslov: TRIBUNA, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana. S to naročilnico si boste priborili 10% popusta!