7. letnik. 1.-2. snopič. Vsebina 1—2. snopiča. I. Razprave: S t e g e n š e k A v g. dr.: O najstarejši zgodovini gornje- strau grajskega okraja........... . 1 Glonar J. A.: „Monoceros" in „Diptamus" ... 34 Kuhar Št.: Narodno blago vogrskij Slovencov . . 107 II. Mala izvestja: Stegenšek Avg. dr.: Kje je bila Curta? .... 128 m. Književna poročila: Dopseh Al f. Dr.: Die altere Sozial- und Wirtschatts-verfassung der Alpenslawen. Weimar 1909. F. K. 132 IV. Društvena poročila...........138 cAD Spisi se pošiljajo uredništvu pod naslovom: Anton K asp ret, c. kr. prof. v Gradcu, Klostenviesgasse 9/II. Redni udje „Zgod. dr." dobivajo „Casopis" brezplačno, cena za neude je 6 K na leto. _____- Društveni muzej je otvorjen ob četrtkih od 11. do 12. ure? ob nedeljah od 10. do 12. ure. Vstopnina v prid muzejskega sklada 20 v. Časopis za zgodovino in narodopisje. 0-5^-0- Izdaje Zgodovinsko društvo v Mariboru. 7. letnik. o-^o Uredil Anton Kaspret. Maribor, 1910. Tisk tiskarne sv. Cirila. Vse pravice si pridržuje društveni odbor. ©X® 57749 oloolh S^ F2G Vsebina 7, letnika (1910). I. Zgodovinski spisi. a) Stegenšek Avg. dr.: O najstarejši zgodovini gornje- Stran grajskegaokraja............ X b) Stegenšek Avg. dr.: Kje je bila Kurta?......128 II. Narodopisni spisi. Glonar I. A.: ,,Monoceros" in „Diptamus\ (Postanek in zgodovina pripovedke o Zlatorogu in stare cerkvene pesmi ,Jager na lovu šraja...")........... 34 Kuhar Števan: Narodno blago vogrskij Slovencov. Spisao v prekmurskom narečji. I. (Legende, pripovedke, verovanja, anekdote in smešnice). Objavlja z jezikovnimi opomnjami prof. dr. Karol Štrekelj......107 V spomin Stanka Vraza: a) Prijatelj Ivan dr.: Vrazova popotovanja po Slovenskem .................145 Kidrič Fr. dr.: Paberki o Vrazu........191 1. Vraz prvič v Ljubljani. 2. Vraz jurist v Gradcu. 3. Vraz in Griin. 4. Vraz in Korytko. lieranič Davorin: Vrazovi zapisi narodnih melodij. 271 Murko M. dr.: Vrazove za tisk pripravljene slovenske pesmi ..............271 b) Prijatelj Ivan dr.: Nekaj Vrazovih slovenskih dopisnikov ...............287 Matevž Ravnikar—Poženčan, Franc Malavašič, Anton Žakelj, Jakob K.rašna, Lovro Pintar, Luka Jeran. Štrekelj Karol dr. .Drobnosti o Vrazovem delovanju. 307 1. Kdaj je Vraz začel zapisovati narodne pesmi. 2. Koliko narodnih melodij je zapisal Vraz? 3. Odlomka slovenskih pesniških poskusov Vrazovih. 4. Nepoznana hrvaška pesem Vrazova. 5. Vrazov natisek Hratuličevih istrskih narodnih pesmi. 6. Koncept Vrazovega zagovora gajice. Murko M. dr.: Stanko Vraz v Solčavi.....318 Kidrič Fr. dr.: Herzog kot srednik med Vrazom in G r U n o m................... III. Bibliografija o Vrazu. Kidrič Fr. dr.: Bibliografija Vrazovih spisov in k o r e- Stran spondenc...............322 (Literatura o Vrazu izide v eni prihodnih številk.) IV. Društvena poročila..... 138, 385 V. Imenik društvenikov......391 Inhalt des 7. Jahrganges (1910). I. Historische Aufsatze. a) Stegenšek Aug. Dr.: liber die iiltesteGeschichte des Seite Oberburger Territoriums......... 1 b) Stegenšek Avg. Dr.: Wo lag Kurta?.......128 II. Volkskundliche Aufsatze. a) Glonar I. A.: „Monoceros" und „Diptamus". ("ber die Entstehung und Entwicklung der Zlatorogsage und des alten Kirchenliedes „Hoch von dem Thron ein Jeger" .... 34 bJ Kuhar Stefan: Folk lor is ti s ch es aus dem Gebiete der ungarischenSlowenen. I. Teil. Legenden, Sagen, Aberglaube, Anekdoten und scherzhafte Erzahlungen. Mit-geteilt und mit sprachlichen Anmerkungen versehen von Dr. Kari Strekelj.............106 Z ur Erinnerung an Stanko Vras: a) Prijatelj Johann Dr. : Vraz' Wanderungen i m Slo- wenenlande..............145 Kidrič F rang Dr.: Gesammelte Nachtriige ilber St. Vraz.................191 Beranič Davorin: Vraz' A ufzeichnunge n von Volks- melodien...............232 Murko M. Dr.: D ruck f er ti ge, unveroffentlichte slo-wenische Dichtungen des .Stanko Vraz . . . . 271 b) Prijatelj Johann Dr.: Einige slowenische Korre- spondentendesSt. Vraz.........287 Štrekelj Karl Dr.: Kleine Beit rage iiber die Tati g- keit des St. Vraz............307 Murko M. Dr.: St. Vraz in Sulzbaeh......318 Kidrič Frans Dr.: H e r z o g a 1 s' Vermittler z w i s c h e n Vraz und Anastasius Griln........320 III. Bibliographic Uber Vraz. Kidrič Frans Dr.: Bibliographic der schriftlichcn Wcrke und Korrcspondenzen des St. Vraz . . 322 (Die Literatur ilber Vraz erscheint in einem der folgenden Hefte.) IV. Vereinsnachrichten......138 V. Namensverzelchnis der Vereinsmitglieder . . . 391 v t r .. _ : : . -M Navodilo za nabiranje in opisovanje narodne umetnosti. Kakor se v pesništvu razločuje umetna in narodna pesem, tako je po priliki tudi v obrazovajni umetnosti. Imamo umotvore, ki so jih ustvarili domači ali tuji, bolj ali manj znameniti slikarji, kiparji, stavbarji, pasarji itd., a poleg teh je še druga vrsta umetnosti, ki izvira iz ljudstva in živi v ljudstvu. To je narodna umetnost, na katero se pri vseh kulturnih narodih obrača novejši čas velika pozornost. Tudi pri nas je zadnji čas, da se poberejo razdrobljeni kosci. Ta posel sta prevzela Matica Slovenska in pa Zgodovinsko društvo. Odbor Zgodovinskega društva je v svoji seji G. marca napravil za Sp. Štajersko podroben načrt, s katerim se obrača na vse zavedne rodoljube, ki jim kulturni napredek narodov ni prazna fraza. Bratje Korošci v tem oziru istotako lahko stopijo v zvezo z Zgodovinskim društvom. I. Kaj spada v obseg narodne umetnosti? 1. Križi in kapele ob potih in cestah, zlasti še ,.kužni" in „turški" križi, njih oblika, napisi, slike. 2. Grobovi in križi na pokopališčih, kaka je tipična oblika križev v dotičnem kraju.* 3. Okraski na hišah: raznobarvni pasovi ob zunanjih stenah, s katerimi ženske krasijo „podste-nje" in imajo za to včasi posebne vzorce; slike (in napisi) na hišah, okraski na polkah in tramovih; zanimivi ključavničarski izdelki; okraski (in napisi) na prešah, sodih in škafih. * Ilkrati se naj prepišejo tudi „samonikli" napisi na grobnih spomemkili t. j. taki, ki niso povzeti iz sv. pisma ali iz umetnih pesnikov, ampak so si jih ljudje sami napravili. 4. Staro pohištvo, njegova oblika, lepo izrez^ ljani stoli, preslice, kolovrati, mize, omare in škrinje s slikarijami. 5. Nabožni predmeti: slike in kipi svetnikov po stenali, božične jaslice, velikonočne pisanke z raznobarvnimi figurami, presmeci na cvetno nedeljo (iz česa in kako so sestavljeni), presmec na Veliko noč (kaj vse nosijo ljudje k velikonočnemu blagoslovu), sličice v molitvenikih, božjepotne podobice, medalje. 6. Razni motivi na obleki, čipke, vezene peče, kaj je bilo pri obleki najbolj priljubljeno prej in kaj sedaj. Oblika ženskih uhanov, urine verižice, kovi-nasti pasovi, na katere si ženske obešajo nož. 7. Okraski na jerbasih in košarah, na čebelnih panjih; razne figure na lončeni posodi, na pečeh itd. Primitivno orodje vsake vrste. Razni izdelki samoukov. 8. Vsakovrstno muzikalno orodje, ki se> rabi med ljudstvom. 9. Razni okraski pri gostijah, šopki, venci, pecivo (na primer „bosmani"!). II. Kako se naj to vse opiše in zbere? 1. Kjer je mogoče, se naj dotični predmet pošlje« Zgodovinskemu društvu za muzej. 2. Kjer je možno, se naj oskrbi fotografija ali risba, vzorec (model) in pošlje Zgodovinskemu društvu. 3. Opiše se, v kakem kraju se kaj nahaja, kdo napravlja dotične reči, ob kaki priložnosti, kako, in se naj javi Zgodovinskemu društvu. Kdor bi želel natančnejili navodil ali pojasnil, naj se istotako obrne na Zgodovinsko društvo v Mariboru. Ce se rodoljubi odzovejo, bomo kmalu imeli lepo zbirko, ki nam bo predstavljala umetniško delo-tvornost našega ljudstva, kakor tudi, kaj je zrastlo na domačih tleh in kaj je tuja kultura presadila k nam. Odbor Zgodovinskega društva \ O najstarejši zgodovini gornjegrajskega okraja. Temelj za zgodovino gornjegrajskega okraja je ustanovna listina benediktinskega samostana v Gornjem Gradu iz 1. 1140. Ako se ta prav ume, postane jasen ves nadaljnji razvoj, pa tudi doba pred tem letom se lažje tolmači. Ker pa je njen tekst na videz pristen in nepoškodovan, zato so ga dosehdob vsi, ki so ga rabili, tolmačili po tem videzu in niso zadeli na globlje jedro.' Naš namen je, najprej dognati pravo razlago te listine potem pa sestaviti vse, kar se da ž nje pomočjo reči o najstarejši zgodovini gornjegrajskega okraja. Prava razlaga ustanovne listine. Dne 7. aprila 1. 1140. je prejel patriarh Peregrin, iz rodu koroških vojvod, v oglejski stolnici v navzočnosti mnogih odličnih prič od plemenitnika Dyebalda de Chagere njegovo posestvo v Gornjem Gradu ter ga je podaril že obstoječemu benediktinskemu samostanu. Glavni del listine, ki jo je o tem napisal Paginus, notar oglejske cerkve, se glasi: . . . nos Peregrinus dei gratia sancte Aquilegiensis ecclesie patri-arhca notum esse uolumus . . ., qualiter Dyebaldus nobilis quidam de Chagere et uxor eius Truta . . . nostro hortatu multorumque prudentum 1 Primeri Zahn, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark I str. 188 (regest), Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, str. 7 nasi., Mu char, Geschichte des Herzogtums Steiermark, IV str. 380, Krones, Die Freien v. Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, str. 23 in drugod. Časopis VII. 1 consilio allodium suum Obbremburch sicut et ipsi usi (!) sunt habere cum castro, cum nemore, agris, pratis, pascuis, piscationibus, uenationibus, accessionibus, cxitibus, seruis et ancillis et eorum peculiis sancte Aqui-legiensi ecclesie tradiderant, hoc iure et hoc modo vt castrum et aream adiacentem castro et decern mansos et duos syntmannos cum suis mansis, nemus et forstarium cum uno manso nemori adiacenti, unum molendinum cum suo manso et ministeriales utriusque sexus prope centum qui legem et ius Aquilegiensium dienstmannorum eorum collaudatione deberent habere, cum omnibus possessionibus suis. Sane cetera omnia que remanent, culta siue inculta, cum quinquentis fere alius condicionls mancipiis, cum suis mulieribus ac natis monasterio Obbremburch quod a nobis et a noqili uiro Dyebaldo de Chagere eiusque uxore Truta in honore gloriose ac perpetue dei genitricis virginis Mariae de noua fundatum est, monachis secundum regulam sancti Benedicti ibidem deo mancipatis perpetuo iure preprietario deseruiant, et liceat eisdem monachis, nec nobis nec nemini cuiquam aliorum nisi solis monachis molendina erigere, de nemore siue forstario exstirpare per se et suos quantum potuerint, et ad cultum suum rcdigere et continia sua prout melius ualuerint, exstirpando et suos ibi colonos locando dilatare, et plenam facultatem qrememorati monachi ha-beant molendina edificandi, piscandi, uenandi, pelles ceruorum siue ali-arum bestiarum nec non accipiti cs, nisos sine omni contradictione acci-piendi in nemore siue foistario. Kako se je dosehdob umeval ta tekst, je najbolj razvidno iz Orožna, ki piše: „Der edle Diebald de Chagere und seine Ge-mahlin Truta haben .. . ihr Allodialgut Obbremburch ... mit Burg, Wald, Ackern, Weiden, Fischbann, Jagdbann, Zu- und Ausgangen mit horigen Manns- und Weibspersonen und ali ihrer Habe der hI. Aglayer Kirehe mit dem Rechte und in der Weise iibergeben, dass die Burg .., 10 Mansus . ., der Wald . ., eine Miihle .. und die Ministerialen . .; auch alles iibrige bebaute und unbebaute Land . . dem Kloster .. im ewigen Eigentums-reehte dienen sollen". Ta razlaga pa je kriva iz naslednjih razlogov. 1. Po Orožnu bi bile v odvisnem stavku subjekt besede „die Burg.., 10 Mansus..; auch alles iibrige", predikat pa „dienen sollen". V latinskem tekstu pa imamo dva stavka, od katerih se prvi konča s piko (ut castrum . . possessionibus suis) in drugi se pričenja z veliko začetnico (Sane cetera omnia), v prvem stavku so besede castrum, aream, mansos . ki o pos običajni razlagi osebek, v akuzati vu (!), v drugem pa imamo res nominativ (cetera omnia), slednjič se začenja prvi stavek kot odvisnik z ut in zahteva glagol s konjunktivom, drugi pa je glavni stavek z želevnim konjunktivom (deseruiant). Pri tem trojnem nasprotju med obema stavkoma je dvoje mogoče. Ali je namreč notar Paginus pustil konstrukcijo prvega stavka ne-dovršeno in je anakolutsko nadaljeval z glavnim stavkom, ali pa je v prvem stavku izpadel predikativni glagol. 2. Mogoč je le drugi slučaj, kar je čisto jasno iz teksta. Ustanovnika podarita oglejski cerkvi vse, kar imata v Gornjem Gradu (grad, gozd, njive, travnike, pašnike, ribištvo, lov, dohode in izhode, torej čisto vse, kakor se v enaki obliki našteva tudi v drugih podarilnih listinah), vendar pa na poseben način (hoc iure et hoc modo), da naj ima en del te lastnine, namreč grad in ogradje (area adiacens), 10 kmetij in dva syntmanna, gozd, mlin in i 00 ministerialcev ena stranka, vse drugo, k a r o s t a n e (cetera omnia), pa prejme samostan, torej vse druge njive izvzemši 10 kmetij in 2 syntmanna, vse travnike, pašnike, ribištvo, lov in nevoljnike ž njih lastnino, izvzemši pa tudi grad z ogradjem, potem gozd in ministerialce z njih lastnino. Stranka pa, ki dobi grad s priteklinami, je oglejska cerkev. To sledi iz konštrukcije odvisnega stavka (Aquilejensi ecclesie tradiderunt, ut ipsa possideat), manjka pa dopovedni glagol (possideat, retineat), ki je izpadel pri pisanju.1 Tekst listine je torej pokvarjen in zato se tudi ni prav razlagal. 3. Le tako je umljiv nadaljnji stavek listine, da smejo edino menihi in ne patriarh (nobis) ali kdo drugi (nemini cuiquam t. j. oglejski ministerialci in podložniki) krčiti v gozdih in tako mejo svoje lastnine širiti (confinia sua dilatare). Ako bi bil gozd že izpočetka meniška last, bi jim pač ne bilo treba slovesnega dovoljenja krčiti v njem. Stvar je jasna iz nadaljnjega razvoja. Tako potrdi patriarh 1. 1146. benediktincem vnovič pravico do ribištva in lova v 1 Po blagohotnem naznanilu ravnateljstva deželnega arhiva štajerskega je listina iz 1. 1140. prepis, k večemu šele iz konca 13. stol. Po poročilu g. phil. J. A. Glonarja se strinjata ž njo dobesedni potrdili iz 1. 1243 in 1321 v istem arhivu. svojem gozdu (in nemore nostro de Obbremburch). Ker so pa oglejski uradniki za časa patriarha Bertolda in tudi njegovih prednikov branili samostanu krčiti v gozdih, staviti mline,1 ribiti in loviti divjačino,2 se je napotil 1. 1250. opat Henrik v Mengeš, kjer je slučajno bival Bertold, in ta je zopet potrdil vse stare predpravice z „ozirom na pobožno in hvalevredno željo ple-menitnika Dvebalda in njegove žene Trute in na vsebino privilegijev, danih od patriarhov oglejske cerkve", namreč, da imajo edino menihi pravico krčiti v gozdih 3 in staviti mline, pravico do lova in ribištva pa naj uživajo skupno s patriarhom in njegovimi uradniki.4 Isto je potrdil patriarh Gregorij 1. 1262., ker so njegovi ljudje še vedno nadlegovali samostan. Tako ustanovna listina še čez 120 let ni prišla do popolne veljave in je bilo vedno treba se nanjo sklicevati.5 4. Za našo razlago, da sta si od 1. 1140 naprej Cha-gerjeva posestva delila dva lastnika, patriarh in samostan, priča tudi potrditev ustanovne listine cesarjev Konrada II. in Friderika I. Rdečebradca. Prvi je 1. 1147. potrdil, naj imajo 1 Patriarhovi ljudje so celo sami postavili mlin na Dreti pod gornje-grajskim gradom, a na pritožbo opata ga je patriarh 1. 1243. podaril samostanu (Zahn, UB, II, 532). Videti je, da se je v 13. stol. kakor drugod tudi pri nas začelo omejevati krčenje gozdov. 2 Lov na divjačino je bil predpravica deželnega kneza, katero pa je navadno podelil svojim grofom, kakor tudi drugim odličnim fevdalcem za njih posestva. Patriarhovi oskrbniki v Gornjem Gradu stojijo na stališču, da ima edino patriarh t. zv. Forst- u. Wildbannrecht. Od države je imel patriarh za vse svoji jurisdiKciji podvržene dežele pravico do mlinov. Werunsky, Oest. Reichs- u. Rechtsgeschichte, str. 407 in 434. 3 Zahn, UB, III, str. 140. Orožen (str. 32) je kriyo tolmačil Kloster-waldungen in Stiftsvvaldungen. 4 Na dotičnem mestu listine iz 1. 1140. imajo menihi popolno (ne stoji pa: izključno) pravico staviti mline, loviti in ribiti, le krčenje je izrečno pridržano samo njim. Mesto je torej nejasno. Vendar pa je patriarh Bertold 1. 1246. na podlagi tega mesta izključno menihom pri- poznal oblast, staviti mline, pravico do lova in ribištva pa hoče 1. 1250. izvrševati skupno ž njimi. 6 Katera listina pa ima dandanes še čez 100 let veljavo in vrednost? Mi veliko bolj naglo živimo, pa tudi v bolj urejenih javnopravnih razmerah. menihi pri Gornjem Gradu (apud Obrenburc) v miru in vedno vsa posestva, ki so jih dobili ali kot državni fevd1 (ad possessionem regni pertinentia) ali pa od Dyebalda de Chagere. ravnotako pa tudi potrdi, kar je isti plemeniti mož podaril oglejski cerkvi v korist svoje duše (Statuimus et benigna con-cedimus dementia vt ea que memoratus nobilis homo pro re-medio anim$ su§ Aquilegensi contulit ecclesie, firma illi suoque patriarchy et incoluulsa omni tempore conseruentur).2 Cesar Friderik I. pa govori o vseh posestvih, ki jih je dal Chager samostanu in oglejski cerkvi kot ustanovo.3 S tem se strinjajo tudi razne druge zgodovinske vesti. L. 1230. je Leopold Konjiški v gornjegrajski pokrajini zaščitnik vseh posestev patriarha in menihov. Patriarh potrjuje zamenjavo in prodajo posestev svojih gradov Vrbovca in Gornjega Grada. L. 1268. so na Olševi nad Solčavo zbrani podložniki oglejske cerkve in benediktincev. Duhovnik Eberhard je tedaj pod prisego izpovedal, da imata oglejska cerkev in samostan gozd v vsi gornjegrajski pokrajini že od nekdaj v lasti, isto je potrdil patriarhov kastelan v gornjegrajskem gradu in še pristavil, da sta patriarh in opat od ustanovnika Chagerja dobila vso obdelano in neobdelano zemljo. Nad 500 navzočih se je strinjalo s tem. Slednjič je še omeniti, da so se patriarhovi podložniki radi preseljevali na meniško zemljo; po stari navadi jim tega niso smeli braniti oglejski uradniki, kar je tudi patriarh Rajmund 1. 1281. potrdil. Obseg Chagerjevega posestva. Listine iz 13. stol. razločujejo okrožje ali pokrajino gornje-grajsko (districtus 1248 in 1268, provincia 1255, 1273, 1430) 1 Cesar stavi državne fevde v prvo vrsto, ker on ž njimi dispo-nira, potem šele omeni Dyebaldovo svobodno posestvo. Omenjena držav-no-fevdniška posestva so imeli menihi mogoče v mozirski ali pa bras-lovški okolici, ali pa spada v to vrsto furlansko selo Budriach (1140) ali pa Kožica (1146), kateri jim je dal patriarh. Zahn, UB. III, str. 264. Orožen, 1. c. 11. in pokrajino mozirsko (provincia 1241 in 1248). Prva ima določene meje ter sega do vrhov najvišjih gor, ki obdajajo Gornje-savinjsko Dolino in njene postranske dolinice (1268). Meja je šla po sedanji štajersko-kranjski meji od Šance čez Črnilec, Bukovec in Ojstrico do vrha Rinke; od tam po štajersko-ko-roški meji na Olševo in Smrekovec; od tam proti jugovzhodu na Tir in po razvodju do iztoka Drete v Savinjo tako, da sta seli Suha in Prihova v meji, cerkev sv. Radegunde in Trnavče pa izven meje; od izliva Drete pa gre meja navkreber do vrha Do-broveljske Gore in ves čas po vrhu Menine do kranjske deželne meje. To je tudi meja deželske sodnije,1 ki je bila od pamtiveka (prim. 1. 1273) v lasti gornjegrajskega samostana, dandanes pa odgovarja Chagerjevemu posestvu gornjegrajska sodnija izvzemši mozirsko okoliško občino ali pa v cerkvenem smislu dekanija gornjegrajska brez mozirske in šmihelske župnije. Potemtakem je merilo posestvo okoli 449'56 km2, torej za dobro tretjino več ko sedanje okrajno glavarstvo ljutomersko. O mejah se dajo iz listin sestaviti sledeči podatki. L. 1248. je vas Prihova še vsa meniška in Vrbovski gospod dobi v njej od opata 5 kmetij.2 L. 1255. se konča prepir med Žovneškimi gospodi in menihi radi Dobroveljske Gore tako, da tvori odsehdob razvodje mejo med posestvi obeh strank.3 L. 1268. se je rešil spor radi Olševe nad Solčavo in Lo-žekarjeve planine (nad Sv. Duhom). Vrhu Olševe so se zbrali vsi oglejski ministerialci in nad 500 oglejskih in samostanskih- 1 Meje deželskosodnijske ima Schmutz, Steiermarkisches Lexikon, III. str. 52. Razločujejo se v toliko, da gre meja skozi vas Prihovo, in da od vrha Dobroveljske Gore krene proti vzhodu navzdol in gre skozi med Vranskim in Vologom ter na Menino nazaj. Prvo je gotovo poznejše (gl. 1. 1248 in 1430), najbrž tudi drugo (prim. 1. 1255 v naslednjem). 2 Zahn, UB, III. str. 77. Samostan in Vrbovski (oziroma obojih dediči) sta si delila vas Prihovo do najnovejšega časa. Prim. Schmutzv 1. c. III, str. 219. 3 Zahn, UB, III. str. 245. Orožen, 1. c. str. 34. nevoljnikov, ter so potrdili, da sega samostanska last do vrha Olševe in da meja teh posestev proti Koroški, Kranjski in (spodnji) Savinjski Dolini odgovarja razvodju, t. j. v s e o z e m 1 j e, s katerega se deževnica steka v Gornjesavinjsko Dolino, je last benediktincev in patriarha. L. 1430. so bili prepiri radi meje na Menini.1 L. 1430. je opat gornjegrajski konštatiral na podlagi izjav najstarejših ljudij, da segajo samostanske meje do razvodja najvišjih gor, ki obdajajo gornjegrajsko pokrajino, proti Mozirju pa neha meja pri potočku, ki se izliva v bližini Vr-bovca v Savinjo.2 L. 1439. se omenja v listini celjskega grofa Friderika, da je meja med samostansko in grofovo lastjo na Žrdovniškem hribu (t. j. Ristancu, 498 m, na specialnem vojaškem zemljevidu) nad Prihovo.3 L. 1447. določi isti grof, da se gornjegrajsko sodstvo začne pri novem gradiču Vrbovcu in sicer pri dveh lipah nad vasjo Prihovo.4 5 tem je razsežnost Chagerjevega posestva na vse strani opisana. Treba je še dokazati, da je vsa ta obsežna zemlja bila popolnoma in skupno v njegovih rokah, ker so v srednjem veku posestva enega gospoda navadno pomešana s podložniki drugih gospodov. Na videz je tudi precej gornjegrajskih listin, ki pripovedujejo, da so razni gospodje darovali ali pa prodali svojo zemljo v naši pokrajini samostanu. Ako pa jih natančneje pregledamo, vidimo 1., da so izdajatelji listin stavili po krivem več selišč v ta okraj,B potem 2., da je večji del te 1 Orožen, str. 171. 3 Orožen, str. 310 in 172. Ker jc Prihova vsaj deloma še meniška, je ta potoček tisti, ki se pod vasjo na levem bregu izliva v Savinjo. 3 Orožen, 2 a, 181 in op. 4 ter 248. 4 Orožen, 2 a, 186. 6 Izločiti je Križna Gora, katero je Orožen iskal v Kriški vasi pri Gornjem Gradu, Zahn pa v bližini Vrbovca, in pa hrib Lom, katerega je Zahn istovetil z Lomom nad Dobletino. Ker so v obeh imeli Chazzensteini svojo posest, bi bili to tuji lastniki v Chagerjevem ozemlju. darovane ali kupljene zemlje last oglejske cerkve, o čemer pozneje, in 3, da je ostala bila meniška, a so jo dali v fevd ali tudi prodali, potem pa se jim vrne. O majhnih samostanskih fevdih (po eno ali več kmetij) zvemo za Prihovo (1248, „iure fevdali"), Okonino (1273, 1389), Spodnji Volog (1383), Bočno (1367, 1369), Slatino (1360, 1389), in za Tirolšek (1278, 1369, Frankenhube 1285, Vodule 1349, 1389, Sadovnik 1389). Chagerjevo posestvo ni bilo torej samo obširno, ampak tudi popolnoma nerazkosano in nepretrgano, gotovo redek slučaj za tisto dobo. Kakšno pa je bilo gospodarstvo na tem ozemlju? Le manjši del je bil kultiviran in sicer polja v ravnini ob Savinji in za Dreto, kjer so bila že posamezna sela, središče gospodarstva in župnije pa je bilo v Gornjem Gradu. Polja so obde- Vendar pa je Križeva Gora sedanja Gora Oljska. 1. Najprej leži Križeva Gora v Paški Dolini. L. 1246 se imenujejo po vrsti Lom pri Šoštanju, Križeva Gora (Orožen krivo čita mons Cvas mesto mons Crucis) in Paka, 1. 1327 pa Paka, Križeva Gora in Škorno. 2. Za 1. 1422 ima Zahn v ONB. opazko: Der Krewcperg ob Pakkenstain, torej nad Paškim gradom. 3. Na Gori Oljski je stal že v 17. stol., preden se je postavila sedanja cerkev, križ (Orožen, III, str. 482). Da pa je križ stal že v 13. stol., seveda ne vemo, a iz prvega dokaza sledi, da je Križeva Gora bila ob Paki, drugi in tretji pa govorita za Goro Oljsko. 4. Pri Vrbovcu ni nobene gore, ki bi se mogla verjetno tako imenovati. Kriška Vas pri Gornjem ■Gradu pa je v ravnini in ne hrib. 5. Upoštevati je tudi, da je zavetništvo čez vsa posestva na Kriški Gori obdržal Chazzensteinski, gornjegrajska pokrajina pa pozna vedno le enega samega zavetnika, tistega, ki ščiti tudi samostan. — Da je hrib Lom stal v bližini Chazzensteina pri Šoštanju, je naravno, ker je bil v bližini gradu darovalcev, menihom pa je bil od rok in zato so ga rajši vrnili Chazzensteinom in so prejeli bliže ležečo kmetijo. Tudi Kobilina Dolina (1255 in 57) ter Petelinja Dolina (Orožen misli, da je bila na Menini nasproti Gradišču, Zahn pa jo išče pri Vranskem) nista mogli biti v gornjegrajskem ozemlju, ker sta bili last Otona Kunsperškega, Grebenec slednjič (1278), ki stoji po zemljevidu na gornjegrajski strani Menine in ga tam tudi iščeta Orožen in Zahn, je bil, kakor listina sama pove, izven samostanskega ozemlja. S tem smo pri konci s kraji, o katerih bi se lahko mislilo, da je imel v njih posestva kak tujec, t. j. neoglejski ministerialec. lovali nevoljniki, nadzorovali pa so jih ministerialci, ki so imeli za plačilo nekaj kmetij (primeri: „cum possessionibus suis") v najemu. Ni gotovo, da bi bil Chager sam stalno bival v Gornjem Gradu. Rod Chagerjev ni bil domač,1 ampak tuj in gornjegrajsko posestvo, ki je bilo svobodna last (allodium), torej ne od kralja ali pa koroškega vojvoda podarjen fevd, je ali priženil ali pa vsled svaštva s kako domačo rodovino podedoval. Slabo naseljeno gornjegrajsko okrožje v tihi samoti je bilo kakor nalašč pripravno za menihe in Chager ter njegova žena Truta sta se tem rajša zavzela za to ustanovo, ker sta bila pobožna2 in brez otrok.3 Prigovarjal jima je tudi patriarh Peregrin, Korošec po rodu. Zanimivo pa je, da Dyepold svojega posestva ni izročil naravnost samostanu, ampak oglejski cerkvi, patriarh pa je ves obdelan svet (z malimi izjemami) dal menihom, neobdelan pa (gozd) ter grad z najpotrebnejšim gospodarstvom in ministerialce je pridržal oglejski cerkvi.4 Zato 1 Chager se imenujejo mnogi kraji na Bavarskem, in Kagran pri Grofi-Enzersdorfu (Chagre 1120, Chager 1196) na Nižjem-Avstrijskem. (Oesterley, Histor.-geogr. "VVorterbuch des deutsch. Mittelalters str. 325.) Ko bi bil naš Dyepold iz starega rodu gorniegrajskih plemenitnikov, bi se pisal „von Oberburg" ne pa „de Chagere". Mogoče, da je že Dyepoldov oče dobil naš grad ali pa tudi stari oče, a rod Chagerjev je gotovo tuj. Istočasno z Dyepoldom se imenuje plemeniti (nobilis) Burchart de Chagera in sicer v treh listinah solnograjskih nadškofov med odličnejšimi pričami v 1. 1125—1139. 2 V uvodu darilne listine govorita: „Nebeško kraljestvo je toliko vredno, kolikor lakko kdo zanj da. Bogastvo in posvetna čast sta izguba, v nebesih obljubljena dediščina je pa večna in je blaženo življenje za dušo. O, ko bi tudi midva bila vredna, da postaneva lastnika te dediščine, dasi naj zadnja!" Te pobožne in ponižne besede se ne nahajajo v nobenem drugem formularju Zahn o ve zbirke illli. I—III), pa tudi notar Paginus ni mogel brez privoljenja zakoncev pisati, da želita biti vsaj najzadnja. 3 Ako bi imela bližnje dediče, bi se pač v podarilni listini nahajala kaka klavzula, da nimajo nobene pravice do darovanega posestva. 4 Kaj pa je imel samostan pred to podaritvijo? Gornjegrajsko župnijo ž njenimi njivami in '/s desetine, ker se pozneje nikjer ne omenja, da bi je bili prejeli. Seveda to ni zadoščalo. Zato je gotovo, pa je menihe takorekoč odškodoval z dvetretjinsko desetino v gornjegrajski in braslovški župniji ter s selom Budriach na Furlanskem. S tem so menihi mnogo več prejeli, ko zgubili. Ministerialci pač niso kaj posebnega služili oglejski cerkvi, gozd pa se je menihom itak obljubil v prihodnje — čim več kmetov bodo v njem naselili, tem večji del postane njihov. Oglejska cerkev velja torej po pravici kot soustanovnica gornjegrajskega samostana.1 Patriarhova posestva. 1. Prvo je grad gornjegrajski, ki si ga je pridržal patriarh 1. 1140. V njem se je 1. 1174 mudil patriarh Ulrik v družbi škofa Gerarda iz Konkordije, opata Richerija iz Beligna, kanonika Leo-narda iz Konkordije, grofa Henrika Ortenburškega, Werianda Heunburškega in Ulrika de Plain.2 Grad se 1. 1243 že nazivlje Stari grad, ob njegovem vznožju nad Dreto je tedaj stal nov mlin.3 2. H gradu je spadalo po ustanovni listini ogradje (gotovo boki griča) in 10 kmetij. Nekaj izmed teh posestev je dal patriarh menihom 1. 1258. kot fevd,4 4. grajske kmetije v Tajni so pa še kupili 1. 1282., kar je patriarh tudi potrdil.6 3. Grad da je samostan imel že izpočetka vse obdelano Chager-jevo posestvo, a listina o tem seje napisala šele 7. aprila 1. 1140. Listina potrjuje torej, kar se je že zgodilo v preteklosti (morebiti nekaj mescev, ali tudi leto dni prej), zato se sme imenovati v širjem pomenu ustanovna, v cžjem pa je le dotacijska. Podobno je več žičkih listin šele pozneje po izvršeni izročitvi posestev spisanih, med temi ustanovna listina po smrti usfanovnikovi, neka podarilna listina 4 leta po dogodku, druga pa c.lo 12 let pozneje (Prim. Stegenšek, Konjiška dekanija str. 210 op. 2). 1 Ministerialce si je patriarh najbrž zato pridržal, ker jih samostan ni mogel imeti. Vsaj v 13. stol. je veljalo pravilo, da so ministerialci le pri knežjih cerkvah (Werunsky, Oesterreichische Reichs- und Rechts-geschichte str. 273). 3 Zahn UB., I, str. 526. 3 UB. II str, 532. 4 UB. III, str. 340. 5 Orožen, II a, str. 61. O Tajni še prim, 1. 1314. — Gornjegrajski oskrbniki so imeli pozneje tudi posestva Pod Tirom (1316), v Grušov- Vrb o ve c (castri nostri, 1248). 4. Tudi k Vrbovcu so spadala posestva, ki jih je užival oskrbnik. Do 1. 1248. so bile tri kmetije v Pustem Polju;1 patriarh je tudi imel 3 kmetije v Melišu.2 5. Vas Rečica (villa nostra, 1247).3 Patriarhi so se tukaj dvakrat mudili. L. 1173. je patriarh Ulrik imel kapiteljsko posvetovanje v župnijski cerkvi sv. Kancijana. Udeležili so se Bernard, škof tržaški, in Friderik, škof pičanski, Engelbrecht, opat gornjegrajski, Oton, prošt junski (na Koroškem), in Piligrim, prošt čedadski, Janez, prior žičke kartuzije, potem kapelani vseh treh škofov z imeni Richer, Piligrim in Regnard. iz domače duhovščine pa Bertold, arhidiakon savinjski, Sigahard, župnik konjiški in dekan, Henrik, župnik šoštanjski, Bernard, župnik piljštanjski, Friderik, župnik škalski, Gunter, župnik slivniški (pri Mariboru), in Lambert, župnik braslovški, potem Tankred, ud (čedadskega) kapitelja in več tamošnjih kapitularov. Glasovali so pa tudi lajiki (mogoče posebno še kot ministe-rialci oglejske cerkve), namreč Gebhard Žovneški, Liupold Vojniški, Albert Mokronoški, Eberhard iz Katzensteina (pri Šoštanju), Woskalg Vitanjski in drugi. Na nasvet obeh škofov in s pritrjevanjem vseh drugih je patriarh dovolil, da odstopi konjiška župnija svoja polja in vinograde pri vasi Žičah sosednji kartuziji, za odškodnino pa ji je daroval vso desetino v Soteski pri Novi cerkvi.4 Za toliko odličnih gostov se je pač nahajalo ljah (1316) in v Bezovcu (1316). — Ni pa gotovo, da je bila kmetija s priimkom „Patriarchtum" (sedaj Podrečnik) kedaj oglejska last; lastnik seje zval »Patriarh", kar je bilo najbrž porogljivo ime, kakor imamo tudi razne Škofe, Kardinale in Cesarje. Prim. Orožen, II a, str. 189, 228 in 232. 1 UB. III, str. 77. Da je „Levtemvelt" res Pusto Polje, je razvidno iz Schumi-ja, UB. v. Krain, II, str. 118, kjer se nahajata dva »izvirnika" o tej vasi, ki se nanašata na isto stvar in kažeta le male razlike, a v prvem stoji Oedenfeld, v drugem pa Levtenvelt. — Kmetije, ki so spadale k Vrbovcu, se še imenujejo v Okonini (1316), Juvanju (1334, 1365), Melišu (1353), Kokarju (1340), Trebežu (1353, 1360), Prihovi (1365), Hrastju (1365) in v Gornjem Kotu pri Rečici (1459). 2 Tres mansos nostros et ecclesie Aquilegensis positos in villa Nellis. UB. III, str. 77. 3 UB. III 67. 4 Zahn, UB., I, str. 521. v Rečici nekako patriarhovo poslopje. Vrt, ki je menda bil zraven, se vsaj imenuje 1. 1231., ko je patriarh Bertold v njem sodil dva svoja ministerialca, Lenarta in Janeza iz Vologa (pri Sv. Martinu za Dreto). Po noči sta se utihotapila v gornjegrajski samostan, predrla zid shrambe, pokradla denar in druge cerkvene stvari in bi bila zaslužila smrt. Na opatovo prošnjo in nasvet pričujočih odličnih mož ju je patriarh po-milostil in obsodil, da morata za vedno iti čez morje služit Bogu t. j. v sveto deželo bojevat se zoper mohamedance, njih posestva pa je večinoma daroval samostanu. V sodnem svetu so sedeli puljski škof Henrik in pičanski škof Popon, belinjski opat Hartnid, oglejski dekan Konrad, beljaški arhidiakon Bertold, izmed lajikov pa Liupold in Viljem Vojniški, Konrad Žovneški in še mnogo drugih (deloma imenovanih) oglejskih ministerialcev.1 6. V ravnokar imenovanem Vologu je imel patriarh zemlje najmanj za 17 njiv, enako pa tudi v vseh večjih selih, kjer so bivali njegovi ministerialci. 7. Slednjič je bil tudi gozd patriarhova last. — Vsa oglejska posestva v gornjegrajski in mozirski pokrajini je nadzoroval patriarhov oskrbnik, ki je 1. 1248. stanoval v Vrbovcu in je bil Vulfing Letuški (procurator bonorum nostrorum in districtu Oberburgensi et in provincia de Moziri),2 njegov naslednik je bil duhovnik in magister (doktor bogoslovja) Gregorij, ki je za časa patriarha Gregorija de Montelongo (1251—69) in potem Raimunda de la Torre (1273—99) vodil mnogo let upravo kot „prokurator v Gornjem Gradu",3 a že pred 1. 1281. postal višji diakon na Kranjskem in v Marki ter patriarhov kapelan. ' UB. III. str. 382. 2 Vulfing iz Letuša je bil 1. 1241. v Mozirju priča v listini grofa Viljema Heunburškega, okoli 1. 1247. je bil prvi izmed posadke gradu mozirskega (Orožen, II b str. 195) ter je prisegel patriarhu zvestobo in postal njegov ministerialec. Ko bi bil iz Luč, kakor bi se dalo tudi ime (Liwz, Levts in Loyz) razlagati, bi bil že itak oglejski služabnik. Patriarh pa ga je napravil za oskrbnika vseh svojih posestev v gornjegrajski in mozirski pokrajini s sedežem v Vrbovcu. Kot tak se imenuje že 1. 1248. 3 T. j. v gornjegrajski pokrajini, stanoval pa je najbrž tudi v Vrbovcu ali pa v Rečici t. j. v središču patriarhovih posestev. Oglejski ministerialci. Chagerjevi ministerialci so se nahajali v vseh večjih selih, da so vodili in nadzorovali gospodarstvo. Izkraja nesvobodni služabniki, kar tudi ime ministeriales pomenja, so s časom dosegli vedno večji upliv in večje stanovske predpravice. Za Chagerjevega časa še niso bili polnopravni; njih gospod je lahko njih in njihovo zemljo daroval drugemu gospodu, dovoliti jim je moral tudi ženitev, in ako je bila žena podložnica drugega gospoda, sta si potem gospoda otroke delila. Vendar pa je Chager vprašal svoje ministerialce, ali so zadovoljni, če jih podari oglejski cerkvi, in oni so se strinjali s tem (eorum eollauda-tione),1 patriarh pa jim je zagotovil iste dolžnosti in pravice, kakor so jih uživali oglejski ministerialci (legem et ius Aqui-legiensium dienstmannorum).2 Morali so patriarhu obljubiti zvestobo, od njega so prejeli v fevd zemljo, ki so jo do tedaj uživali od Chagerja, smeli so se ženiti z drugimi oglejskimi ministerialci, zaradi zločinov jih je sodil njih gospod, patriarh. To izjemno sodno svoboščino sta imela že pred 1. 1140. dva Chagerjeva ministerialca, oba t. zv. sendmana (primeri: duos syntmannos cum suis mansis); sodila ju je patriarhova sinoda ali Send. Kot sendmana sta bila ravnopravna z vitezi. Kje sta stanovala, se ne da dognati. Mogoče, da sta bila Cha- 1 Mogoča je tudi razlaga: Naj imajo pravice oglejskih ministerialcev vsled tega, ker so patriarhu obljubili zvestobo (eorum collaudatione). 2 Najvišjo stopnjo med ministerialci so zavzemali državni „dienst-mani". K tem so spadali ministerialci kralja in duhovnih knezov (torej tudi patriarha) in se niso smeli prodati brez kraljevega dovoljenja. Na nižji stopnji so bili »dienstmani" posvetnih knezov, svobodni gospodje (kakor Chager) pa niso imeli pravih ministerialcev, ampak „svojske ljudi" (Eigene Leute) po načinu vitezov, ki so bili že manj svobodni in so v vojski zavzemali zadnje mesto med vitezi. Da so Chagerjevi ministerialci dobili vse pravice oglejskih dienstmanov, je bilo zanje izredno stanovsko povišanje, celo zoper tedanje pravne običaje. Schwaben-spiegel namreč pravi: „Git ein vrier hcrre sin eigen liute an ein fursten ampt, die sint nit dienstman, sie sint des fursten eigen, sie hant dienst-manne reht nit." Schroder, Lehrbuch der deutschen Rechtsgeschichte,. 1898, str. 437. gerjeva oskrbnika v Vrbovcu in v gornjegrajskem gradu.1 Od drugih ministerialcev pa nam jc znanih 7 selišč in iz poznejše, patriarhove dobe, tudi več imen. Videti je, da so bili ministerialci izkraja v vseh večjih in starejših selih. Ob Savinji se imenujejo kot sedeži Ljubno (Berchtold de Lowen 1247), Ju vanje (Gebhard de Iwan 1231), Grušovlje (Chunon de Viscaeren 1231) in Vrbovec (Vlfingus de Levts, ministerialis sancte ecclesie Aquilegensis 1248), za Dreto pa D e 1 č e (Kerold de Dielz 1247), Bočna (Ditrich de Vozzen 1247) in morda tudi Volog (Leonhardus et Johannes de Wolog 1231).2 Kadar je prišel patriarh v naše kraje, so se zbirali okrog njega in, če ni bilo mnogo drugih odličnejših prič, se imenujejo kot svedoki v listinah, ki jih je izdal patriarh. Tako le slučajno 1 Syntman pomeni na vsak način neke vrste podložnika (Mann). Prim, še Schumi, UB. v. Krain I, 116: „hobas cum simmanis". 2 Orožen misli na Volog za Dreto vsled bližine pri samostanu, Zahn pa na Volog nad Vranskim. Ker pa je meja gornjegrajske pokrajine šla najbrž po vrhu Menine, pride le zadreški Volog v poštev. Volog je še bil v obsegu patriarhovih posestev, ker sta bila Lenart in Janez Vološki oglejska ministerialca (bona. . omnia a nobis habebant in fevdo. Zahn II, str. 382). Drugi ministerialci. Po Zahnu (ONB, str. 324) jc ležal Me in bach blizu Vrbovca. Vlzlina M. najdemo 1. 1247. v celjski okolici, Vlfinga M. 1. 1291 kot pričo v Mozirju in 1. 1303. v Kamniku, ko proda menihom približno 2 kmetiji, pridrži si pa še mlin s 5 njivami, vse v gornjegrajskem okraju. Ker so se tudi mlini oddajali kot fevd (Stein-hausen, Deutsche Kulturgeschichte, str. 114) in Me.nbachovo ime kaže, da je bil naseljen ob potoku ter si je po ustanovni listini obdržal patriarh mlin z eno kmetijo (v našem okraju pa se da dokazati, da so nekatere stare kmetije bile dvojnate in so se pozneje v dve razcepile), zato se vse lepo strinja, kakor bi bili Meinbachi oglejski ministerialci in sicer na mlinu. Najbrž pa je to soglasje le navidezno, ker imamo premalo poročil. Mlin in kmetije je M. tudi lahko kupil ali pa dobil v fevd od oglejskih ministerialcev ali pa od menihov, stanoval pa je lahko tudi v celjski okolici. — Pač pa je videti, da je posestvo Lešje spadalo k patriarho-vemu deležu. L. 1317. se imenuje Rudolf Weriant von Hasel kot priča, torej je moral imeti tam večje posestvo. Desetino od Lešja je imel pozneje solčavski župnik, ta župnija pa je ustanovljena od Celjskih grofov kot lastnikov patriarhovega deleža. — Tudi v Pustem Polju, ki je 1. 1248. še spadalo deloma k Vrbovcu, deloma pa k samostanu, je bilo pozneje večje gospostvo (dvorec s 7 kmeti). Orožen, II a, str. 250 op. izvemo nekatera imena. Sicer so pa Chagerjevi ministerialci pod patriarhom pridobili le na ugledu, ne pa na oblasti. Gospodarstvo so menihi deloma sami vodili, deloma so dali zemljo kmetom v zakup, ministerialcem pa so preostala samo njih osebna posestva kot fevd oglejske cerkve in pa, vkolikor jih je porabil patriarh za nadzorstvo gozda in druge zemlje. Zato so se nekateri izmed ministerialcev s časom izselili, drugi so izumrli, drugi so mogoče stopili v službo benediktincev. Zanimivo je, da ima samostan 1. 1426. tri kmete s priimkom Dienst-mann, enega v Trnavčah, dva pa v Lučah.1 Grad Vrbovec. Vrbovec je stal na strmi skali v kotu pri izlivu Drete v Savinjo. Še sedaj se vidi visoko in skrbno podzidje na južno-zapadni strani ter kos zidu v vrtu za zelenjavo, kjer se je nekoč razprostiral grad. Ob vznožju griča pa leži na severu nova graščina, ki še služi za stanovanje. Izkraja je patriarh svoj delež Chagerjevih posestev obdržal v lastnem gospodarstvu in skrbel zanj po ministerialcih ter oskrbnikih (prokuratorjih), ki so stanovali v Vrbovcu. Kot taka se imenujeta Vulting Letuški (1248) in magister Gregorij (o. 1270—80). Zadnjikrat se omenjajo patriarhovi uradniki 1. 1281 in 1282, z 1. 1286 pa že nastopijo vitezi, ki se po Vrbovcu imenujejo „von Altenburg" in niso oglejski ministerialci, ampak fevdniki grofa Heunburškega na Koroškem. Iz tega sklepamo, da je patriarh okoli 1. 1285. svoj, nekoliko pri- 1 Orožen, II a, str. 24S, 279, (281) in 282. Mogoče pa je, da so to bili nekdaj dienstmani samostanski in ne oglejski. Da so se kmetije oddajale kmetom kot fevd, je po nemškem pravu p opolnoma mogoče (prim. Schroder, 1. c. str. 395 in Werunsky 1. c. str. 278). V urbarju iz 1. 1426 imamo tri take fcvdnike: Pesarja v Št. Janžu, ki ne daje za davek ovsa (ovsenina Marchfutter), ker je „lehen", potem Janžcta Lehnerja v Gornjem Pobrežju, ki pa nima od tega nobenih dobrot, in Martina Lehnerja v Vimposlah. A tak kmetski fevd ni dajal ravnopravnosti s pravimi dienstmani. Pravih ministerialcev samostan 1. 1268. še ni imel, vpraša se, ali kedaj pozneje (n. pr. Rudolfa Vaista na Podgradu, 1431?). krajšani1 gornjegrajski delež dal kot fevd Viljemu Heunburš-kemu. Ta pa je postavil kot svoja oskrbnika Eberharda v Vrbovec, Hermana Kranjca s sinom Hermanom2 pa menda v gornjegrajski grad. Ker so ta nova posestva grofa Heun-burškega bila v sredi med benediktinskimi, niso mogli menihi bolj pametno in nujno ravnati, ko da so grofa Viljema čimprej tem boljše (1286) proglasili za svojega zavetnika, čeprav je bilo gornjegrajsko zavetništvo tedaj še v rokah Ptujskih gospodov. Vrbovski vitezi (milites, Ritter) so zanimiva in še celo neraziskana rodovina. Eberharda I. najdemo 1. 1286. kot pričo s heunburškim grofom Ulrikom II. na Žovneku, 1. 1296. pa v enakih okoliščinah v Spodnjem Dravogradu. V prepiru radi gornjegrajskega zavetništva 1. 1296., ga je izvolil opat Wulfling kot heunburškega ministerialca za razsodnika, 1. 1308. pa je Eberhard s heunburškim grofom Friderikom napadel samostan. V boju za češko krono je namreč opat potegnil z izvoljenim češkim kraljem, koroškim vojvodom Henrikom, ž njegovim nasprotnikom Friderikom, avstrijskim vojvodom, pa so potegnili samostanski zavetnik Friderik, naš Eberhard in Ulrik Žov-neški. Eberhard je napadel samostan, ga zasedel s svojimi ljudmi3 in je odpeljal opata vjetega v Pliberk na Koroško. 1 Večina gozda je ostala samostanu. (Škofovski, nekdaj mcniški gozdi so merili 1. 1822. 9.645 oralov in 834 št. sežnjev, vrbovski pa 1.275 oralov in 1573 št. sežnjev, a v vrbovskem deležu so všteti rudeneški in nekdanji patriarhovi gornjegrajski). Zadnjič se omeni gozd, da je še v patriarhovi lasti in da smejo samostanski v njem krčiti, 1. 1262., istega leta je patriarh tudi ustanovno listino iz 1. 1140 potrdil; bila je še torej ^ polni veljavi. L. 1281. še slišimo sicer o prepirih med oglejskimi uradniki in meniškimi podložniki, a o gozdu ni govora. V dobi 1262—1285 je prišel torej gozd benediktincem v roke. — Tudi Rečica je prišla v roke menihom. 3 L. 1286. sta med fevdniki Heunburškega, 1. 1291. pa se nahajata v samostanu in sicer na prvem mestu med pričami. 3 Ker je Eberhard delal v smislu oglejskega ministerialca Heun-buržana ali pa je 1. 1308. mogoče že sam bil direktno oglejski fevdnik, zato je prišel samostan v patriarhovo oblast, ako gaje Eberhard zasedel. S tem odpade Tanglova razlaga (Archiv f. ost. Gesch. 25, str. 268) besedi „zur Zeit, da das Kloster unter die Gewalt des Patriarchen gekommen Tudi je grofu Frideriku posodil 300 mark, morda za ta boj. Opat Wulfling je moral odstopiti, ker ga niso marali tudi njegovi sobratje, njegov naslednik pa je Eberhardu povrnil Heun-buržanom posojeni denar in je vsem napadovalcem odpustil. Odslej ne slišimo več o Vrbovskih vitezih skozi 17 let. Zdi se, da so v tem času, ako ne prej, kupili od Heunburža-nov oglejska fevda Vrbovec in Gornji Grad. Ko je umrl zadnji Heunburžan Herman 1. 1322., so Vrbovčani že v posesti teh gospostev in stopijo celo v nasprotje s heunburškima dedičema — Ulrikom Pfanberškim in Friderikom Zovneškim. Eberhardovi sinovi so si namreč po očetovi smrti delili posestva: Vrbovec sta dobila prva dva brata, Gornji Grad pa naslednji trije. Postavili pa so .si še tretji grad — Rudeneck poleg Rečice. Ni znano, kateri izmed obitelji se je tam nastanil, le to se sporoča, da je bil samostan zelo vznemirjen radi novega gradu l. Bali so se, da bo lastnik RudenecLa prej ali slej, z dobrim ali s hudim, skušal povečati svojo last, in sicer seveda na njihove stroške, ker so imeli v okolici svoje kmete. Ker Vrbovskim niso mogli z lepa zabraniti te stavbe, so se obrnili na svojega zavetnika Ulrika Pfanberškega, ki jim je 1. 1326. obljubil, da bo Rudeneck s svojimi zavezniki (med temi je bil njegov stričnik Friderik Žovneški) podrl. Da bi dobili v ta namen denarja, so menihi celo svoje posestvo na Furlanskem zastavili. A bilo je vse zastonj. Ravno narobe. Nikolaj Vrbovski je celo igral prvo ulogo v pfanberškem delu celjskega gospostva2 in velik del posestev zadnjega heunburškega sei", kakor če bi bil opat Otobon sam samostan osvojil in s svojimi ljudmi zasedel in pa, da bi bil stopil v bojno zvezo s Heunburžani. Otobon pri vsej zadevi ni imel nič opraviti. 1 Ako si je tedaj plemenitnik stavil hišo, je morala biti (celo v mestih) vsaj nekoliko utrjena. Tudi Rudeneck ni bil več ko ugodno na griču ležeča in utrjena hiša. Glede stanovanj bi se dandanes z njim lahko merilo vsako boljše župnišče. V njem je bila 1 klet, 1 kuhinja, 1 soba za posle, 1 za oskrbnika, 1 boljša gosposka soba z 1 kamrico in 1 žitnica pod streho. Or. 2b str. 169 op. 2 ICrones, Die Freien v. Saneck, 1, str. 64. Nejasna je še zadeva o deležu celjskega gospostva, ki ga imel Nikolaj Vrbovski. Krones go-Časopis VII. 2 grofa jc ostal Nikolajevim dedičem do 1. 1350. Obenem pa je isti Nikolaj imel tudi svoj delež v gornjegrajskem gradu, kjer ga najdemo 1.1334. stanujočega; samostanu je tedaj prodal eno kmetijo v Juvanju. Te in enake zveze so vplivale, da so se 1. 1339. Vrbovski vitezi in menihi iz dobra pogodili, dasi je samostan tožil, da so mu njegovi nasprotniki vzeli 9072 kmetij, 9 domcev, mline, vinograde, travnike in njive. Vsled razsodbe je moral polovico teh posestev kot fevd Vrbovskim vitezom prepustiti. Sedaj je postalo očito, da se menihi niso 1.1326. po krivem bali svojih premožnih sosedov. Prišlo je še tretjič do spora radi Rudenecka in to pot tudi do vojne. Z Vr-bovskimi vitezi je držal deželni maršal Herdegen Ptujski in njegov brat Friderik, ki sta imela gradova Velenje in Hecken-berg 1, s samostanom pa njegov zavetnik Ulrik grof Pfanber-ški, potem njegov stričnik Friderik, od 1. 1341. grof Celjski, naposled štajerski deželni glavar Ulrik Walsee in pa krški škof Ulrik. Po tedanjih običajih so najbrž planili vitezi ene stranke po kmetijah in posestvih druge in narobe, so pustošili, požigali, ropali in škodovali drug drugemu, čim bolj so mogli, dokler ni deželni vojvoda Rudolf obema strankama zapovedal mirovati (1345) in Rudeneck sprejel v svojo last, da odloči o njegovi usodi. Dal ga je Vrbovskim nazaj na veliko nevoljo samostana. Sedaj se je za Vrbovske viteze še patriarh potegnil, saj so bili njegovi fevdniki, in je 1. 1346. gornjegrajskemu opatu z izobčenjem zagrozil, ako ne pusti pri miru viteza Eberharda. No, opat se je vdal in je celo še desetino v bližini Vrbovca svojemu nasprotniku dal v zakup. Zdi se, da je potem na Rude-necku še kakih 100 let gospodarila postranska panoga Vrbov-čanov, dokler ni 1. 1447. Ivan Vrbovski posestva in grad izvori (str. 103) samo o Mihrem Gute in Ober-Cilli", a je prezrl, da jc bilo vredno 500 mark. Primerjajmo s tem, da je 1. 1326. vse celjsko gospostvo se zastavilo za 500 mark, 1.1331. pa je polovico kupil Friderik Žov-neški za 250 mark, drugo polovico pa 1. 1333. za 200 maik in za gospostvo Gutcnstein na Koroškem, potem se po pravici vprašamo, zakaj je Friderik 1. 1350 še vnovič plačal visoko svoto 500 mark. 1 Orožen 1. c. VI, str. 272. ročil celjskemu grofu Frideriku II. Čudno pa je, da so naši vitezi tako kmalu zapravili Vrbovec sam in gornjegrajski grad. Ali jih je vojna tako obubožala ali pa so bili drug drugemu na poti, ker je vsak grad imel 4 lastnike? Najprej je gornjegrajski grad prešel v roke celjskega grofa Friderika I. (1. 1349. in 50.), deset let pozneje pa tudi Vrbovec. Prvo polovico sta prodala brata Eberhard in Burkhard v aprilu 1. 1360. celjskima grofoma Ulriku I. in Hermanu I. ki sta se dala koj od oglejskega patriarha Ludovika della Torre z njo investirati, potem pa sta jo izročila bratoma Frideriku in Ivanu Bistriškemu. Drugo polovico pa sta brata Nikolaj in Friderik k 1361. najprej zastavila opatu Ulriku, potem pa sta jo prodala tudi celjskima grofoma2. Tudi ta polovica je prešla v roke obeh Bistričanov (1362). A že 1. 1367. najdemo Kolona Vuzeniškega na Vrbovcu, ki je bil ravnokar (1366) svoj rodni trg in vuzeniško gospostvo izročil svojima stricema, celjskima grofoma. Nadaljna usoda Vrbovca je neznana. Mogoče je, da je prišel v deželnoknežje roke in da ga je res Vitovec 1. 1440. osvojil za Celjane3. Ker je bil ali vsled starosti ali vsled obleganja pokvarjen, so ti grofi pred 1. 1445. postavili nov gospodarski gradič ob vznožju griča4. Po smrti zadnjega celjskega grofa Ulrika II. (1456) je vrbovski oskrbnik Andrej Crimschit-zer izročil grad ce .rju Frideriku III., ki ga je potem dal v zastavo Tomažu Pfafoitscherju, bivšemu oskrbniku celjskega grada. Nadaljna zgodovina Vrbovca je že opisana in znanaft. 1 Prejela sta 521 mark, druga polovica pa je nesla 350 mark. Bilo je torej pravzaprav pet dedičev in prvi 3/5 sta dobila brata Eberhard in Burkhard ter njuna sestra Elizabeta, drugi '/s Pa Nikolaj in Friderik. 1 Vrbovski vitezi so še obdržali nekatere kmetije v Prihovi, Hra- stju in Juvanju (1365), pozneje pa so iskali drugod službe. L. 1403. je dobil neki Eberhard Vrbovski stolp v Slovenski Bistrici kot deželno-knežji fevd. L. 1414. priča Vrbovčan Ehrhard v Gornjem Gradu. 3 To poroča Schmutz, 1. c. I, 41. Celjska kronika v poglavju o Vitovčevih bojih ne ve nič o tem. Ločiti je urad Vrbovski (kmetije), desetino in grad. Kmetije je prijela 1. 1371. Adelheida Ortenburška, udova po Ulriku I. Celjskem, ki je umrla 1. 1391.; potem so dajali Celjski groft urad v zastavo (pred 1 1429. ga je imel Nikolaj Rusbacher), z 1. 1429. pa ga je grof Herman II. izročil kartuzijanom v Pleterjah; isti so dobili desetino 1. 1439. Muchar, 1. c. VII, 229 in 288; VIII, 14. 4 Orožen Ila str. 185 (neue Veste Altenburg). 5 Orožen lib 170 177 in V 543—545. Naposled dodamo še poskus rodoslovnega debla in Pregled gospodarjev Vrbovca. Lastniki. Oskrbniki. Plemeniti Chagerji — 1140. Oglejski patriarhi 1140 — nove dobe. u48 Vulving Letuški. Kot oglejski fevdniki: Heunburški grofi o. 1285 — o. 1308. Vrbovski vitezi o. 1308 — 1360. ■Celjski grofi 1360 — ? — 1456. 1456 Andrej Grimschitzer. Deželni knezi 1456 — T5 in c« XI Ih D 00 bu ■S v -S S - T3 t3 J-i C o fcd ■= x fii Ch J« rt CT\ s .22» v g. m N rt o. o IU UH o « rt S J D a SE o £=C m i 3 o o s 73 .A* si O C •"c trs 'cfl o *C •a s gT o S3 ^ , i rt m, S ts N "S s s > -a iS rt J3 s 0 S O • rH g !2 •57 .5" p. o o, N « ca e s o sO CO 3 P5 CS p< T3 C •ff S S ^ J-t M « ta S a m O a ^ E 3 "S u O x M .2 W rt \j ^ o O >H S3 o > « rt 13 SO ^ o o yi S n o M Gornjegrajski Grad. Stal je na griču Gradišču (po specialnem zemljevidu 1 : 75.000 556 m visoko) na levem bregu Drete, 1 km vzhodno od trga. V Schmutzovi dobi (1822) so se še videle razvaline, do Orožnove (1877) pa je izginil že vsak sled. Da se je v njem mudil patriarh Ulrik 1. 1174. z drugo odlično gospodo, smo povedali že zgoraj. L. 1247. že nosi priimek Stari Grad, stal pa je še 1. 1334., ko je v njem izdal Nikolaj Vrbovski listino. A 1. 1456. ga že ni bilo več, ker se ne omenja v celjski kroniki med gradovi, ki so jih posedali celjski grofi. Njer gova zgodovina je združena z zgodovino Vrbovca; edino oskrbnike ima različne. Naj torej zadošča Pregled lastnikov in oskrbnikov. Plemeniti Chagerji — 1140. Oglejski patriarhi 1140— nove dobe. Herman 1257, 68. Volker 1257. Hartman f pred 1. 1258. Herman de Owe 1268 Joannes Coccus 1268, 69. Herman 1282. Kot oglejski fevdniki: Heunburški grofi o. 1285 — o. 1308 (Herman Kranjec in Herman njegov sin, 1291)2. Vrbovski vitezi o. 1308 — 1350. (Nikolaj Gornjegrajski, 1312—16)3. Celjski grofi 1350 — 1456. Jurij de Vaist 13914. Henrik Zelsnik 1400. Deželni knez 1456 — (Gospostvo je definitivno združeno z Vrbovcem, gradu pa ni več). ' Owe = Au t. j. Podlog pri Novem Kloštru blizu Polzele. V koliko so razni Hermani v dobi 1257—1282 sorodni med seboj ali pa celo ista oseba, se ne da dognati. 2 Mogoče je, da sta bila oskrbnika, ker se imenujeta najprej (1286) med heunburškimi fevdniki, potem pa se najdeta v neki listini (1291) kot priči pred drugimi gornjegrajskimi vitezi. 3 Nikolaj se imenuje petkrat (1312, 1314, 1315, 1316, 1316) „von Oberburg", to je torej njegovo lastno ime. Najlažje je umljivo, če je grad oskrboval. Tudi jeH. 1314. prodal menihom 5 kmetij v Tajni, kjer je grad tudi 1. 1282. imel posestva. Rodovno deblo družine je naslednje: Število prebivalcev. L. 1140. je bilo ministerialcev obojnega spola 100, nevolj-nikov pa na samostanskih posestvih 500 z ženami in otroki vred (cum quinquentis fere ... mancipiis, cum suis mulieribus ac natis).6 Ker si patriarh izgovori še 10 kmetij za svoj delež in sta oba syntmana ter drugi ministerialci tudi imela svoje kmetije, ki so jih obdelovali njihovi nevoljniki, zato moramo .še došteti kakih 200 duš za oglejske nevoljnike (izrecno se n er ;'a;cl. 1268.), tako da ima gornjegrajska pokrajina 1. 1140. okoli 800 duš. (Kolikor dandanes edina župnija v Nazarju). Nikolaj Rorski (v. Rore), sodnik gornjegrajski, 1291. Nikolaj Gornjegrajski 1312—1316. Bernhard Kamniški, Žena: Sofija, 1314. 1316. Pernewsl 1312, 1315. Čisto druga oseba pa je Bernhard, deželski sodnik v Gornjem Gradu, ki se imenuje 1.1303., 1306. (dvakrat) in 1316., v zadnjem letu tudi kot samostanski uradnik. 1 V službi benediktincev spoznamo 1. 1340. Rudolfa de Vaist (De-beljaka), ki dobi 1. 1341. kot odškodnino dvorec v Podgradu na Vranskem. Njegov vnuk Jurij je postal oskrbnik (Burggraf) na gradu. Ro-dovinsko deblo Vaistov je naslednje: Rudolf I de Vaist 1340, 1341. (Nikolaj de Vaist je bil Žena Gizela 1341. menih in do leta 1369. ----• župnik v Skalah ; Vul- Rudolf II. Je 1.1376. še neoženjen fing Je Vaist se ime_ in dobi dvorec v Podgradu. L. nuje L 1332 kot priča) 1389. dobi desetino na Vranskem v zastavo za 80 mark; žena njegova je Katarina. Jurij. Leopold Lenart Je 1388 še oproda; 1391 dobi 1388 oproda. 1404 (dvakrat), isto desetino ko Rudolf II. Ali sta Leopold in Lenart Jurijeva brata, je samo domnevanje. ■Gašpar de Vaist se imenuje slednjič 1. 1449. kot priča. 5 Vejica po besedi mancipiis nas ne sme motiti, da bi mislili, da je bilo samo moških nevoljnikov 500, torej vseh samostanskih podlož-nikov kakih 2000. Ako se v listini pove okroglo število (100) za mini-sterialce obojnega spola, je naravno, da tudi drugo okroglo število (500) pomeni podložne obojnega spola, a mesto „utriusque sexus", stoji „cum suis mulieribus ac natis", da bi se isti izraz ne ponavljal. Razume se, da so bile samo ugodnejše lege •— v ravninah ■—-obdelane in so bila sela prav majhna. L. 1268. ima samostan že večkrat omenjeni prepir s koroškim vojvodom Ulrikom. Na Olševi se je tedaj zbralo oglejskih in samostanskih nevoljnikov okoli 500 ali še več ter vsi oglejski ministerialci, da pričajo v korist samostanu. Recimo, da so te priče vsi moški od 20.—70. leta, ker onemoglih starčkov pač niso silili na daljno pot na visoko goro, dečki pa niso bili sposobni pričati, potem bi bilo vseh podložnih obojega spola okoli 1800.1 A to število je prenizko. Samostan ni imel interesa, vse moške siliti na goro, šlo je le za visoko, vplivno število; marsikateri so gotovo doma ostali, posebno bolniki, tudi jih ni nihče na gori štel in listina izrecno pravi, da so bili ministerialci vsi, nevoljnikov pa 500. Zato še prištejemo 200 podložnikov, potem 100 ministerialcev in 50 menihov s samostanskimi posli, tako da dobimo 2150 duš za gornjegrajsko pokrajino. — To število je proti 800 prebivalcem 1. 1140. dvakrat in dve tretjini večje. Da je ljudstvo v teku 128 let tako narastlo, je pred vsem pripisati ugodnim gospodarskim prilikam. Samostanu je bilo mnogo do tega, da bi se kolikor mogoče sveta na novo obdelalo, iznova naselilo; krčiti gozde, širiti svoje meje in tako večati svoje dohodke, mu je bilo posebej v ustanovni listini dovoljeno. Tudi so ti kmetje na novinah („coloni" se zovejo 1. 1140.) svobodni, plačujejo le gotove davščine v prirastkih ali denarju, vse drugo pa je njihovo. Njih večja samozavest in ugodnejši gmotni položaj sta se gotovo tudi pokazala v številnejšem zarodu. Pa še nekaj ne smemo pozabiti. Najbrž so menihi poklicali tudi tuje naselnike, Slovence in Nemce. Tako se najlažje razlagajo lastna imena nekaterih kmetij v urbarju iz 1. 1426. Ni verjetno. da bi bila iz slovenščine prevedena imena kakor Hara-cher, Turnefurter, Engelschalk, Dietmar in Sieghart.2 1 Štajerska je imela 1. 1900. pri 1,375.000 prebivalcev 376.878 moških, torej 0-36 prebivalstva. a Popačena slovenska imena so najbrž Osterman za Ojsteršek, Remprechtseck za Ruperščak, Lamprechtsek, Marolt za Meierhold (ne- Ravnokar omenjeni urbar iz 1. 1426., ki se je potem spo-polnjeval do 1. 1441., šteje v naši pokrajini šest uradov z 752 domovanji, od katerih pa je bilo 27 nezasedenih pustot. Urad Tirolšelc je štel 140 domov (med temi 7 pustot), Posavinje 219 (2), Zadretje 177 (4), Ljubenski Hrib 108 (3), Luče 127 (9) in Solčava 50 (2). Prišteti še moramo 22 domeev v Rečici, 44 v Ljubnem in okoli 88 v Gornjem Gradu (od katerih pa je 1 nenaseljen, 9 pa z drugimi združenih). Za vsako izmed teh 869 zasedenih hiš računimo po 4 stanovalce 1 in za samostan dodamo še 30 oseb, tako da znaša število duš na samostanski zemlji približno 4500. Koliko ljudij je bilo na nekdanjem pa-triarhovem deležu, se ne da dognati, gotovo razmeroma malo 2, recimo 400. V dobi 172 let bi se torej bilo prebivalstvo na nekdanjem Chagerjevem posestvu od 2150 duš na 4900 duš pomnožilo, torej več ko podvojilo. Vendar pa je bilo nekdaj še večje; priča temu so pustote, in sicer pred vsem v bolj goratih krajih kakor v Tirolšeku in v Lučah. Najbrž se ne bomo motili, če trdimo, da je v prvi polovici 14. stol. ponehalo krčenje gozdov in ustanavljanje novih kmetij, v drugi polovici istega stoletja je pa kuga (1348, 1353, 1358, 1385) mnogo ljudij pokosila, drugi pa so se izselili v trge, tako da je cela vrsta pustot pričala o nazadovanju kulture. Koliko truda nekdaj, da so se napravile novine, sedaj pa ni človeka, ki bi na na njih prebival! voljnik oskrbnikov). Strorigel za Štorgcl, Zeisel mesto Čižek itd. Štifter v Solčavi pa je prvotno pooblaščenec gospodov, ki kmete v njih posest uvaja in odstavlja (stiften, abstiften). Na tujca kažeta tudi izraza Frem-derhube in Czimfalo. Frankenhube = na kateri je bil Franko. 1 Tako nizko število smo vzeli, ker je bilo 27 kmetij nenaseljenih, torej očevidno prepičlo število ljudij. L. 1822. je prišlo v tem okraju na eno hišo po 5-45 ljudij, 1. 1890. pa po 7-3 splošno, posebič pa v trgih Rečica po 6, Ljubno 8, Gornji Grad 7, v selih Luče 6, Raduha 7, Podvo-lovlek 7 itd. 2 L. 1822 je imela gornjegrajska graščina 1156 samostojnih pod-ložnikov, od teh v braslovškem okraju 59 in pri Sv. Ilju 31, v naši pokrajini torej 1066, zraven pa še tržane. Gospostvo Vrbovec pa je štelo 235 podložnikov, od teh pa gotovo polovico izven našega okraja. L. 1822. šteje gornjegrajska pokrajina 8642 duš;1 tekom 380 let se prebivalstvo ni niti podvojilo ! Gotovo je bila vzrok tega pičlega napredka tudi kuga in lakota, v prvi vrsti pa gospodarske in socialne razmere. Ljudje so se morali živiti od zemlje, ki je bila v srednjem veku izkrčena (do 1. 1350. približno), mej rodovitne zemlje niso mogli veliko razširiti, ampak so jo le bolj intenzivno obdelovali ali pa iskali zaslužka v trgovini in obrti, ki sta se pri višji kulturi bolj razvila. Kdor se pa je ženil, je moral imeti dovoljenje, je moral dokazati, da more preživiti družino. Kako nanagloma je nasproti poskočilo prebivalstvo v dobi svobode in gospodarskega napredka, kaže število 14.091 ljudij v 1. 1890., torej prirastek 5491 v 70 letih, čeprav v pokrajini ni bilo ne tvornice, ne rudokopa. V novejšem času pa število vsled izseljevanja bolj počasi narašča; po škofijskem šematizmu živi letos na nekdanjem Chagerjevem posestvu približno 14.617 ljudi. I2t4 *ev 3k Spdxiov, [xdaif] Sš -/i|j.atpa — Z 181]. Zanimivo pa je poročilo Plinija, da se ta žival ne da ujeti. — Ta vest se nahaja, malo bolj razširjena, tudi pri Solinu, ki je pisal svoje delo v 3. stol. po Kr. popolnoma po Pliniju. | J o a n n i s C a m e r t i s M i n o r i t a n i, Artium ct sacrae theo-logiae doetoris In C. lulii Solini 1IOAV1ITOPA Enarrationes (Dunaj) MDXX. Cap. 65, str. 302. — C. Iulii Solini Collectanea rerum memorabilium, recognovit Th. Mommsen, Berolini 1864, 2. izdaja 1895, kjer je razdelba po poglavjih drugačna, pa imajo to v pog. 52, 39, str. 210|. K temu pripominja Mino-ritanus ob robu: „Monocerotem eandem esse existimant cum ca fera, quam Indicum asinum nominant, de quo Aristoteles ca. 1. see. Naturae animaliuni, et Plini us c. 37, XI. nat. hist. Non alicnum fuerit Phi lost rati verba ascribere ex tertio vitae Apollonii libro. Asinos praeterea (inquit) silvestres in vi-cinis paludibus multos capi dicunt. Esse autem huiusmodi feds in fronte cornu, quo taurorum more generosissime pugnant. Conficere aiunt Indos ex illis cornibus pocula, asseruntque nullis morbis illo die aftici, qui huiusmodi poculo potaverint, neque si vulnerati fuerint dolore, & ex igne etiam incolumes egredi, neque ullis venenis laedi, quaecunque nocendi gratia in potu dantur; iccirco regum esse eadem pocula, & regi tantum eiusmodi ferae venationem pcrmitti. Apollonium itaque feram aspexisse, eiusque naturam cum admira-tione considerasse ferunt." Vse, kar so stari pisali o bajevnem enorožcu, pa je posnel in krščansko simboliziral v svojih tipoloških razlagah stari krščanski „Physiologus". V tej knjigi se opisuje tako: „Enorožec je mala živalica, a zelo drzna; s svojim rogom, ki je svetel in oster kakor sablja damaščanka, maha okoli sebe in razpara ž njim slonu trebuh, da se izsuje drob i ž njega. To divje besno živalico lahko lovci vlove le z zvijačo. Vzamejo namreč devico in jo peljejo v gozd, kjer se enorožec pase; kakor hitro jo zagleda, ga mine vsa njegova besnost, teče k nji in če je res prava, t. j. čista devica, potem ji skoči v krilo in tam zaspi. Tedaj pridejo lovci, ga zgrabijo in ga peljejo v kraljevo palačo kot veliko redkost." Dvoje stvari je v tem opisu, na kateri moramo posebe opozoriti. To je pred vsem način, kako se lovi enorožec, ki ga pri starejših avtorjih ne nahajamo navedenega. Drugo pa jc hermeneja, t. j. simbolična razlaga vsega, kar ve Fizijolog povedati o enorožcu (ekfraze). In ta je popolnoma nova. Stara krščanska simbolika povdarja pri enorožcu pred vsem moč njegovega roga, ki varuje pred zastrupljenjem. Zato sc v zvezo s to lastnostjo spravlja znamenje sv. križa in razpelo, s katerim se zaradi tega „panajo" strupeni zmaji in nečisti duhovi. | Eduard Kolloft: „Die sagenhatte u. symbolische Thiergeschichte des Mittelalters" v zbirki ,,Historisches Taschenbuch", heraus- gegcben von Friedrich von Raumer, Leipzig 1867, str. 225. — Prim, tudi Štrekelj, SNP, štv. 626—629, 632—637]. Nov je tudi tukaj opisani način lova [pri starejših avtorjih se enorožec ne da vloviti, ali vsaj živ ne], ki ga Fizijolog simbolično razlaga takole: „Tako je bil naš Gospod Jezus Kristus enorožec, o katerem je rekel David: „Ljubim ga, kakor mladega enorožca". Nihče ga ni mogel ujeti, dokler ni skočil devici Mariji v čisto, deviško krilo; tedaj so ga ujeli hudi lovci, Judje, in ga umorili; grob pa nima moči do njega in zato je odšel proti nebu v dom svojega večnega očeta [Koloff, 1. c. str. 226]." Pozneje [v 7. stol. po Kr.] piše Izidor iz Sevilje v svojih etimoloških razlagah pod geslom „Monoceros" [XII, 2, 12—13]: 12. Rhinoceros a Graecis vocatur. Latine interpretatur in nare cornu. Idem est m onoceros, id est unicornus, eo quod unum cornu in media fronte habeat pedum quattuor [kakor pri Solinu]: ita acutum et validum, ut quicquid impetierit, aut ven-tilet aut perforet. — Tantae autem esse fertur fortitudinis, ut nulla venantium virtute capiatur: sed, sicut asserunt, qui naturas animalium scripserunt, virgo puella praeponitur, quae venienti sinum aperit, in quo omni ferocitate deposita caput ponit, sicque soporatus velut inermis capitur. [Isidori Hispalensis „Origenes sive etymologiarum libri XX", Tomus 111. Lipsiae CIO ID CCC XXX III]. — Zanimivo je opazovati, kako loči Izidor oba dela starega poročila o enorožcu in kako piše tu s pomiselkom in kritiko. Hermeneje, alegorije in tipologije pa v njegovem delu sploh ni, ker podaja samo etimologije, verbalne in realne razlage besed v takratni latinščini. Pri Izidorju pa sta se že pomešala monoceros in rhinoceros, kar nam je zelo lahko umljivo. „Monoceros" je bil neznano bitje, nosorožca pa so Rimljani spoznali v igrah, ki jih je dajal Pompej |Ante ludos Cnei Pompei Rhinocerota Romana spectacula nesciebant — Minoritanus (1. c.) v opazki k pog. 43. na str. 219]. Torej ni prav nobenega povoda, da bi se Minoritanus |1. c. v opazki k pog. 65], čudil nad tem, da je Albert Veliki (v 13. stol.) zamenjal enorožca in nosorožca Albert Veliki, prvi kritičen duh v tej nepretrgani vrsti pisateljev in prepisovavcev, je posnel svoj opis enorožca po Pliniju in Solinu. Razpletel je samo vest o težavah, ki jih imajo lovci z enorožcem. On pravi k temu še [izd. Jammyja 1651, Tractatus 2. de animalibus, c. 1.]: Vix autem aut nun-quam domari potest et vix vivum venit in potestatem hominis: vinci enim se videns, occidit furore seipsum." Za Albertom Velikim je napisal Vincencij Beauvaiški (Belluacensis, Bellovacensis, Vincent de Beauvais), »francoski Plinij srednjega veka" [Kolloff, 1. c. str. 211 j, umrl okoli 1. 1264, na povelje Ludovika IX. s pomočjo mnogih sotrudnikov ogromno enciklopedijo vse tedanje vede v 33 knjigah, kjer govori v 17.—23. knjigi o živalih. Izmed pisateljev, ki nas pri naših raziskovanjih zanimajo, je porabil Aristotela, Plinija, Solina, Izidora, Tomaža Kantipratanca, očividno zelo malo Alberta Velikega, ki ga citira samo enkrat. [Carus J. Victor, Geschichte der Zoologiej Miinchen 1872 (Gesch. der Wissenschaften in Deutschland XII-Band), str. 238 i. d.|. On pravi o enorožcu še: „Captum quidem perimi potest, sed nunquam domari. Immo ut dicit Jacobus [najbrže Jakob von Maerlant, flandrski pesnik 13. stol. — Kolloff, pag. 211], quod nunquam vivum in hominis potestatem venit, quia vinci se cernens, furore vitam exuit." [Speculum naturale, lib. XIX. cap. XCI, kolona 1432 izdaje iz leta 1624], Nato podaja še kratek izvleček iz tega. kar pravita Plinij in Fizijolog o enorožcu. A vse, kar so razni bolj ali manj kritični pisatelji in pre-pisovavci pisali o cnorožcu od Ktezija do njegovih dnij, je posnel Peter Berchorius |Berchoir, Bercheur], učen francoski benediktinec v 14. stol. [# okoli 1300 f 1362]. V svoji altabetično urejeni enciklopediji za pridigarje »Repertorium morale« piše o enorožcu |lib. X, cap. 85, num. 1. str. 396 izdaje iz 1. 1730|: „Rhinoceron vel Monoceron (sic!) idem est secundum Isidorum quod unicornis..." in potem je posneto vse po starejših pisateljih, ki jih Berkorij bolj ali manj natančno mestoma navaja. Iz Fizijologa je posnet tukaj opisani način, kako se enorožec lovi. Iz istega vira pa je tudi simbolična razlaga vsega, kar se o enorožcu pripoveduje. Berkorij nadaljuje na omenjenem mestu: „Recte charissimi per istam bestiam intelligiturDei Filius, qui fortissimus Deus spirituum nuncupatur, Num. 16. Unde pro certo venatores, hoc est dictum, Iudaei vel sancti patres ipsum non poterant capere, & ad mundum attrahere aliqua arte vel ingenio, veruntamen quando virgo et puella, id est, beata Virgo Maria, fuit in deserto huius mundi posita, et virtute Sancti Spiritus praeparata, ei sinum, id est, cor aperuit, & per amoris desiderium dilatavit (juxta illud Psalm. 77. Aedijicavit sicut unicornis aediflcium suum) tunc pro certo Dei filius deposuit omnem feritatem suam, id est, omnem rigorem iustitiae, qua primitus praepollebat, & in sinum, id est, in ventrem hujus virginis se reclusit, ubi carnem humanam assumpsit, & sic a Judaeis venatoribus crudelibus est occisus per lanceam, & per clavos". Tukaj imamo dosledno izvedeno, dasi precej zamotano mistično razlago enorožca in vsega, kar je ž njim v zvezi. Ta razlaga kaže „na duhovno vižo" v enorožcu Kristusa, ki se je pred lovci [Judi] zatekel v krilo čiste device |Marije| in bil potem ujet in umorjen. Ta razlaga, ki ima svoj izvor v Fizi-jologu, je postala in ostala za pridigarsko tehniko v dolgih stoletjih — do XVIII. — takorekoč kanonična in stalen, dobrošel rekvizit pri razlagi svetega pisma. Pozneje se je spreminjala in različno podajala, kakor se je pač kateri razlagavec zanimal bolj za to ali za ono lastnost enorožca. Berkorij razlaga pred vsem Kristusovo včlovečitev in smrt, moč enorožčevega roga pa je vzel za podlago svoji razlagi milanski regularen kanonik 17. stoletja Filip Piči ne 11 i, ki je napisal v italijanskem jeziku obsežno enciklopedijo take simbolike. Njegova knjiga je bila v letih 1694—1730 štirikrat izdana v latinskem prevodu wettenhusanskega avguštinca Eratha, ki podaja pod naslovom: „Mundus symbolicus, in emblematum universitate formatus, explicates et tam sacris, quam profanis Eruditionibus ac Sen-tentiis illustratus: Subministrans Oratoribus, Praedicatoribus, academicis, Poetis |prim. Dom in Svet 1909, str. 318, motto k pesmi ,,Prstan"] &c. innumera eonceptuum argumenta..." 6984 takih simboličnih razlag. Knjiga je morala biti zelo priljubljena in razširjena, ker je vkljub svoji obsežnosti [folio s 1008 pa-giniranimi in okoli 330 nepaginiranimi stranmi] v razmeroma kratki dobi doživela štiri izdaje. Za slovensko slovstvo je važna neposredno tudi zaradi tega, ker je bila jeden glavnih virov, iz katerih je naš propovednik P. Roger i j jemal kar po cele strani. Tukaj navajamo vedno latinsko izdajo. Picinelli govori o enorožcu |1. c. lib. V. num. 560]: Monoceros e Solini, Aeliani, & S. Isidori testimonio, cum sit animal ferocissimum, nullo humano labore, aut industria capi potest; proinde hac eum arte venatores eludunt. Virginem ei vicinam statuunt. vestibus et odoramentis mire ornatam [Priložena slika pa kaže popolnoma moderno damo XVIII. stol. s karakteristično stisnjenim stasom („gosja prsa"), bujnimi, napol razgaljenimi nedri|. Hanc conspicatus Monoceros, oculis ita capitur, ut deposits feritate velut agnus mansuetissiinus, ad virginis sinum properet, ibique ludens ac benevolus, sese ill i pro libito trac-tandum exhibeat; donee inter blandientis virginis manus som-num ita validum concipiat, ut venatores ex insidiis prodire, & cornu nihil observante bellua, praesecare queant. Emblemati epigraphen subjunge; VIRGINEO MANSUESCIT AMORE. Virginis Nomine. Deiparam, ceu Reginam Virginum, intellexeris; intra cujus sinum sese Monoceros horrendus submisit, suumque sibi cornu passus est frangi. Deus enim in prisca lege cornu feriebat horribili, perquam acuto. Testatur Noeticum diluvium, quo haustus orbis: Sodomaeum incendium, quo exusta Penta-polis; Aegyptus, primogenitorum funeribus rcferta, Pharaonis ingens exercitus, mari sepultus, funesta Sennachcribi castra. ducentis pene millibus nocte una intcrfectis, &c. Hem! quam immensas strages feriente cornu edidit! lam hie ipse Monoceros in sinu Virginis dormit, Dilectus quasi Jilins uni-cornium |ob robu: Psalm. 28, 6]." Fsto snov obravnava tudi štv. 561. Časopis Vil 4 Že davno prej pa se je razlagal lov na enorožca tudi drugače. Fizijolog in Berkorij ga razlagata precej enako. Sedaj pa je na mesto Judov — lovcev stopil lovec — arhangelj Gabriel, ki je poslan „od nebeškega trona", da bi vlovil enorožca Kristusa, ki se pred njim zateče v krilo device Marije. Prvotna verzija je bila pač latinska. Nemška verzija, ki smo jo po Wackernaglu priobčili dalje zgore, pa sicer ni bila direktna matica slovenskemu zapisu stare cerkvene pesmi, ki začenja: „Jager na lovu šraja . ..", a je starejša, ima isto idejo in kar je največ vredno, ta ideja je tukaj boljše ohranjena, ko v slovenski verziji. Slovenska pesem je prvič natisnjena v Schonlebnovi [drugi] izdaji Chronovih „Evangelia inu Lystuvi" [v' Nemshkim Gradzu v1 tem lejti 1672], str. 400. Predno pa je prišla ta .snov med Slovence, se je ž njo zgodila še druga važna, korenita sprememba: na mesto enorožca, ki je bil tuj in neznan, je stopila bolj domača in bolj znana srna. Sedaj pa srna ni mogla več biti simbol Kristusa | zaradi gramatičnega spola], postala je torej simbol Marije. Tako je prišla po pesniku, ki je po stari predlogi hotel z istimi besedami in stavki povedati nekaj novega, v slovensko pesem ta očitna konfuznost: Jager na lovu Shraja V' tim thronu nebefhkim: V' ncbcffih Te fprehaja Sveta Troijca shnijm. Tukaj nas osupne pred vsem nerazumljiva trditev, da ,Jager . .. Shraja v' tim thronu nebefhkim". Posneta pa je kratkomalo po nemški predlogi. Zgore navedena štv. 1136 [Wackernagel 1. c.| ima še popolnoma pravilno trditev „Hoch vo dem thron ein Jeger der Jaget das Einhorn fein", torej, da je ta lovec poslan od nebeškega trona. Ravnotako točna je tudi štv. 1138, ki pravi pravilno: „Es wolt ein jiiger jagen, er jagt v o m Hymels thron". Ko pa je začel izginjati čut in smisel za prvotni pomen uvodnih verzov, so se nesmiselno spreminjali in tako smo dobili novejšo verzijo [štv. 1137 pri Wacker naglu 1. c.|, ki se začenja: „Es wollt ein jager jagen wol in des himels thron,..." — ki je bila v tej ali oni obliki, bolj ali manj okrnjena, predloga slovenski pesmi. Denimo za primer obe sem, da vidimo, kako se take snovi polagoma spreminjajo in oddaljujejo od svoje prvotne verzije. Schonleben (1672): Wackcrnagel, Od Divize Matere Mariae v' Adventu 1. c. štv. 1137: Jager na lovu Shraja V' tim thronu nebefhkim: V' nebeffih fe fprehaja Sveta Troijca shnijm. Eno serno loviti Is nebefs je poflan, Ta lovez je en Angel Gabriel imenovan. Es wolt ein jiiger jagen wol in des himels thron, Was begegent jm auff der heyden ■ Maria die junfraw schon. I)er Jeger den ich meine, der ist vns wol bekandt, Er jaget mit einem Engel, Gabriel ist er genant. Ta Sveti Jager fpreftri 10 Perute piffane Inu sernu dotčzhe Maria imenuje. Jager v' roshih sapifka Lep glafs vunkai fpufti: 15 Zhefzhena fi Maria, Gnade fi ti polna. [1138: Der Jager bliesz sein Hornlein] es laut sich also wol: 'Gegrusset seystu, Maria, du bist aller gnaden vol. Gol'pud Bug ta je ftabo Shegnana Maria: Ti mei v'fenii shen&mi "20 Sama fi isvolena. Maria fe preftrafhi, Lete fhtime Bofhije: Jnu mifli pozhaffi kai je tu s'enu zhefzheine. 25 Angel k' Marij pravi Nikar fe ti nebui, Ti li gnada dobila, Sa vus fvet bo porod tui. 4o Pole ti bosh s'pozhela 30 Is Duha svetiga: Nam bosh finka rodila, JESUS bo imenovan. Bres mofha ga bosh s'pozhela Bres madefha v'figa 35 Kateriga femla nu Nebu Obfezhi ni moglii. Maria zhifta Diuiza Se nifku perkloni: Praui o Bug isijdife 40 Tvoja vola na Nebi. Pole j eft fem ta dekla Moiga Gofpudi Boga: Js ferzam mu sa vupam, Na njega miloft gnado. 45 Angel kir je to peiffem Taku lepu sapeil, Go i je fletil v' nebeffa od mariae flovu v'fel. Maria Mati Bofhja 50 Proffi Boga fa nafs, De njega miloft gnada Bode v'felei per nafs. Gegriisset seystu, Maria, du edle Junckfraw fein. Dein leib der sol geberen ein kleines kindelein. Dein Leib der soli geberen ein kindlein on alle man, Der himel vnd auch erden eins mals bezwingen kan.' Maria die vil reine fiel nider auff jr knie, [1138. Sie sprach 'Herr Gott vom Hymel dein will der soli geschehn.] ['Dein Will der sol geschehen on sonder pein und schmertz'. Da empfing sie Jcsum Christum in jr Junkfrewlich hertz. Der vns das liedlein new gsang ist hie zu diser stund Jesus Christus Gottes Son mach vns an der seele gsund.] Pesmi imata — posebno v uvodnih kiticah — precej skupnega. Ravno tako pa je tudi v mnogih posameznostih, ki jih tu ne moremo podrobno razlagati, očividno, da se je slovenska verzija v marsičem daleč oddaljila od nemške; njen konec je popolnoma samostojen. Tukaj napisana nemška verzija pa kaže kontaminacijo dveh verzij: v prvi, prvotnejši verziji je lovec Bog Oče, ki pošlje angelja Gabriela, v drugi verziji pa je ar-hangelj Gabriel samostojen lovec. Prva verzija je posebno prozorna v drugi kitici in deloma ohranjena v drugi vrsti prve kitice, druga verzija pa prodira že v prvi kitici, nadalje v tretji in v naslednjih. Na nemški verziji pa se tudi jasno vidi, kako so jo razjedali elementi, ki so prihajali vanjo iz dikcije narodnih pesmi. To se vidi posebno v verzih „wol in des himels thron" in pa vprašanje „was begegent jm auff der heyden", dočim ima starejša štv. 1138, kakor smo že omenili, pravilno ,,er jagt v o m Hvmels Thron" in preprosto vprašanje [a že to samo diši po narodni pesmi]: „Was begegent jm auff dem wege." Tudi je jasno, kako daleč se je slovenska pesem oddaljila od prvotnejše nemške verzije v štv. 1136, ki opisuje ta nebeški lov mnogo natančnejše. Saj ima v nji lovec celo štiri pse, ki jih štv. 1139 še celo po barvi opisuje: „Das erst war graw, das ander leibfarb, das dritt war falb, das vierdt schneeweisz" [Natisnjena v „Nicolaus Beuttners Gesangbuch 1660." — Wackernagel 1. c.]. Vidimo pa tudi, kako se ta mistična simbolika vedno bolj umiče preprosti upesnitvi svetopisemskih besed. Prvi a jasen in prozoren sled razpadanja te mistične simbolične dikcije se kaže že na verziji štv. 1136, ki smo jo priobčili bolj zgoraj. V prvi kitici pripoveduje pesnik, da se je enorožec pred lovcem zatekel v krilo izbrane device, v drugi kitici, ki je nasilno vrinjena pozneje, ki trga zvezo med prvo in tretjo kitico in ki bi jo prav lahko pogrešali, pa pravi že precej odkrito, kdo je lovec, kdo enorožec, kdo ta devica. Popolnoma nedotaknjeno so v tej verziji ohranile mistično dikcijo kitice 1. 3, 6, 9, 10; ostale [4, 5, 7, 8, 11] sov prvi polovici simbolične, v drugi direktne, 2 je vrinjena, 12 pa je zahvalna za zaključek. Ta paralelizem simboličnega in direktnega izražanja pa je tukaj samo v zasnutkih. Kot primer dosledno izvedenega paralelizma lahko navedemo latinsko Marijino pesem „Aurora solis prodroma", ki ima vedno po eno simbolično in po eno direktno kitico. V prvi se govori o kaki lastnosti jutranje zarje [sensus physicus), v drugi kitici pa se ista lastnost kaže na Mariji [sensus mysticus, — alle-goricus], vsa pesem pa je na ta način dosledno izvedena prispodoba Marije z jutranjo zarjo: Aurora Solis prodroma fronte micans auri coma Squalenter oritur prima. Vera Aurora Virgo est; ex qua Sol ille ortus est: qui fons lucis ubique est. Aurora noctem terminat, lucemque recens germinat: & diem populiš ornat. Maria noctem criminis, a nostris pellit animis: virtutum lumen dat bonis. In tako gre ta paralelizem še dosledno naprej na ta način, da se govori izmenice v osmih kiticah o jutranji zarji in v osmih naslednjih o Mariji — zarji. Ta paralelizem se kaže že tudi na zunaj v tem, da se začenja v sredini pesmi sedem kitic z besedo „Aurora" in sedem sledečih z „Maria". Pri tem je izvzeta le prva dvojica in zadnji dve, ki nimata tega značilnega uvoda. [Cithara octochorda, seu cantus sacri latino-croatici, quos in octo partes pro diversis anni tempori-bus distributos, ac chorali methodo adornatos. pia sua muniti-centia in lucem prodire iussit alma, et vetustissima cathedralis ecclesia Zagrabiensis. — Zagrabiae, Typis Antonii Reiner, In-clyti Regni Croatiae Typographi Privilegiati, Anno 1757, str-36—37]. Iz vzrokov, ki jih bomo k sklepu natančneje opisali, se je ta simbolizem vedno bolj opuščal, dokler ni nazadnje popolnoma izginil. Tako je nazadnje ostalo samo še direktno izražanje in pesem se je končno reducirala popolnoma na ver-zifikacijo svetopisemskih besed ali parafrazo cerkvenih himnov in molitev. Zato je tukaj tudi takorekoč brezupno iskati vzorov ali predlog za enake slovenske cerkvene pesmi. Prvot-nejšim, simboličnim verzijam so bile vzor ideje in misli posnete po latinskih in nemških mistično simboličnih predlogah, ki jih lahko zasledujemo. Tukaj se daje odvisnost slovenske cerkvene pesmi od motivov starejših predlog lahko dokazati; a tudi v besedilu samem se večkje kaže odvisnost od starejših, nemških ali latinskih predlog, dasi so ti pesniki izvečine zelo svobodno prelagali. Novejšim verzijam pa je skupen splošen vir sveto pismo, vrhu tega pa so se slovenski cerkveni pesmarji večkje pač naslanjali na takrat že kolikor toliko kanonizirano slovensko svetopisemsko besedilo cerkvenih knjig. Zato so starejše verzije po vsebini idej in motivih vseskozi, po besedilu tudi deloma posnetki tujih predlog, novejše verzije pa po pretežni večini naše blago. Čudna in zanimiva je zgodovina slovenskega ,,Jagra", ki „na lovu šraja". Prvič je izšel 1. 1672 pri Schonlebnu [1. c.] brez napeva ker Schonleben sploh nima napevov, ki jih tudi v poznejših izdajah ni. Izšel pa je še tudi v izdaji iz 1. 1730 [str. 372—374] in 1. 1741, z nekaterimi spremembami. Važnejše so: 4 Sama fveta ... s' nvm — 4, 11 lerno — 9 1'pre-ftre — 12 Marjo — 13 roshiz — 14 vunkei — 15 polhena — 19 med — 24 zhefhenie — 26 nabui — 27 gnado — 28 Se vufs fvejt ... tvoi — 31 Synka rodyla — 43 Is ferza — 44 V' njega — 45 pefsem — 46 Toku lepu sapel, — 47 fletou. Najbrže iz tega izvoda je prešla ta pesem v kajkavsko zbirko cerkvenih pesmi Cithara octochorda [str. 71]; iž nje je oboje, napev [v oglatih notah] in tekst, priobčil Janko Bar le v Ljubljanskem Zvonu XI (1892), str. 316—318. Ta prepis se mora popraviti v sledečih verzih: 12 Maria — 13 vroshizh — 14 fpufti — 38 perkloni — 48 Marie. Zapis v Cithari se v glavnem naslanja na ..Jagra" iz leta 1730 in 1741, ima pa — ne-glede na večkje viden vpliv kajkavske grafike in fonetike — par oblik, ki jih v SchOnlebnovem zapisku ni. Od starejših 1 To je bil menda vzrok, da Ur. Č e r i n v Trubarjevem Zborniku ne omenja niti Schiinlebnove, niti kake druge izdaje Hrenovih listov in evangelijev. Samo tako lahko upravičeno trdi [1. c. str. 138]: „Najsta-rejši vir za dobo po reformaciji so „Bratouske Kuquize S. Roshenkranza etc. skusi Matthia Castellza", 1682. V takem ravnanju pa tiči precej nedoslednosti, ker je bila Schonlebnova izdaja Hrenovih listov in evangelijev prva, ki je v poreformacijski dobi pomagala hraniti kontinuiteto s teksti slovenskih protestantskih pesmi in bi se zato ne smela prezreti, tem manj zato, ker navaja in obravnava Dr. Čerin tudi same tekste brez napevov [M. Kastelec, anonimne „Mifionske Pefme", Repeževe]. To obžalujemo tembolj, ker se Dr. Čerin po naslovu svoje razprave ne omejuje samo na nape ve in ker bi bila razprava o tekstih naših starih cerkvenih pesmi hudo potrebna. verzij |iz let 1672, 1730, 1741] je v Cithari besedilo „Jagra" različno le v treh neznatnih slučajih, ki jih moramo staviti na račun boljših rim in gladkejšega metra: 16 fi polhna ti — 31 Jefusha felniga — 44 milofzti gnade niega; rta vus fveit.. ." je očitna tiskovna napaka. Napev, ki je pripisan v Cithari, je v moderni transskripciji tak: ---g- Ja - ger na lo - vu šra- ja vtim tro - nu ne-beš-kim vne-be-sih se spre-ha-ja sa- ma sve- ta Tro-ji- ca žnjim. Tega starega napeva med protestantskimi slovenskimi na-pevi, ki jih navaja Dr. Cerin v Trubarjevem Zborniku, ni najti. Postavljen je, kakor pravi naslov Cithare za vse napeve, res ,.chorali methodo". [Srečko Serajnik.] Že zgoraj smo omenili, da se naslanja slovenski .Jager" samo v prvem delu na nemškega, da pa je v drugem delu že popolnoma samostojen. V prvem delu je še ohranjena simbolična, v drugem delu je popolnoma prodrla direktna dikcija. V izdaji listov in evangelijev iz 1. 1764, str. 308 pa je še ta „prastarina" iz prvega dela izginila. Ker so se v nji pesmi uredile časovno po cerkvenem letu, je ta adventna pesem tukaj prva, dočim je 1. 1730 šesta. Na mesto prvih treh simboličnih kitic sta prišli pod preprostim naslovom „Adventna Pei-fem" dve novi: Poflan je Angel Gabriel od Buga na ta Svet: K' eni Zhifti Divizi Noter v' tu mejftu Nazareth. K' Divizi Porozheni S' tim Svetim Jofepham Od Davidove hifhe, Maria je s' imenam. Malo spremenjena se nahaja ta verzija tudi v izdaji iz 1. 1777 [str. 311] in je odslej postala stalna. [O nadaljnji usodi te pesmi prim. Štrekljeve SXP 6403—6407]. Izmed teh dveh tukaj navedenih novih kitic je prva po svoji vsebini nasnovana že v znani drugi kitici Wackernaglove štv. 1136 [gl. više str. 42], druga pa samo nje nadaljevanje. Tretja kitica je primerno prenarejena četrta v izdajah 1672, 1730, 1741: Nadaljnje kitice so samo bolj ali manj spremenjen prepis dotlejšnjih izdaj. V celoti pa je na tej pesmi popolnoma zabrisan njen stari izvor, stoletni pisani razvoj, pesem je slečena vsega simbolizma in je preprosta parafraza Lukeževih besed. V ipavec J a n c z Krstnik Svetokriški [Joannes Baptista a Seta Cruce Vippacensis], slovenski pridigar iz 17. stol. pravi v svoji pridigi ,,Tempore pestis" [.Sacrum promptuarium, diversos pro diversis occurentibus sacris ministeriis praedica-biles continens sermones. Pars quarta MDCC. str. 192]: Oh preprozhina! Oh prevelika nepamet teh greshnih ludy! vlaj bi imeli fe vuziti od te ncpametne shivine, katera nikarli shtraj-tinge reshit fe pofliffa, ampak tudi v' bolesnih, inu v' potrebah fvojh arznio, inu pomozh yszhe, kakor Tertullianus je samer-kal. Multae quidem animae, & irrationabilis medicinas /ibi divinities attributas in tempore agnofcunt. [Ob robu stoji vir za ta citat: Tertull. 1. de poenit. c. 12.] Jelen kadar je vftrelen tezhe yskati enu sheliszhe Uitamus imenovanu, is katerem fturj, de ftrela is rane vun pade: tedaj tudi my rai-neni s' ftrelo te kuge težimo k' spuvidi, inu h' pokuri de ne-bomo pomerli." 1730: 1764: Jager v' roshih sapifka Lejp glafs vunkaj fpufti: Zhefzhena fi Maria, Gnade fi ti polhena. Angel noter k' nje pride nu toku govory: Zhefhena fi Maria, Gnade fi ti pouhena. 3. Že Tyrtamos-Teofrast, učenec, prijatelj in naslednik Aristotela piše o tem čudovitem zelišču: Dictamum Cretae in-sulae proprium vires admirandas habet, ad plura perutile .. . Rara haec herba; intra exiguum enim loci spatium nascitur, quem caprae depascuntur, a quibus mire expetitur. Verum etiam, quod de telis fertur, affirmant: capras enim sagitta trans-fixas dictamo devorato telum eiicere. Talis igitur dietami species virtusque est .. . Hoc igitur, ut dictum est, mirum simul-que proprium Cretae insulae est. Quidam omnino in herbarum et fruticum genere, denique omnium quae se a terra attolunt, praestantiora esse ea, quae Greta ferat, affirmant [Historia plan-tarum, IX, 16, 1—3]. Nekaj enakega piše o tem zdravilnem zelišču tudi Elij an [IIoixiX-/] fozopiz I, 10]. Čudovita lastnost te rastline je znana tudi v klasični latinski literaturi. Tako pravi Virgil i j v Eneidi | XII, 411—415], ko opisuje ranjenega Eneja in njega zdravljenje: ..Hie Venus indigno nati concussa dolore dictamnum genitrix Cretaea carpit ab Ida, puberibusque caulem foliis et flore comantem purpureo; non ilia feris incognita capris gramina, cum tergo volucres haesere sagittae." In Ciceron |De natura deorum II, 126—127, cap. 50] pripoveduje... Auditum est... in Creta feras, cum essent con-fixae venenatis sagittis, herbam quaerere, quae dietamus vocaretur, quam cum gustavissent, sagittas excidere dicunt e corpore". Mnogo, skoro največ poročil o tej čudoviti rastlini pa nahajamo pri Pliniju. V svoji „Naturalis historia" piše večkje o dietamnu. Tako n. pr. VIII, 97: ...multis animalibus reperta sunt usui futura et homini. dictamnum herbam extrahendis sagittis cervi monstravere pcrcussi eo telo pastuque herbae eius eiecto". Dočim se je doslej govorilo vedno o kozah na Kreti, ki se poslužujejo tega zdravila, navaja Plinij prvi to zel v zvezi z jeleni. Zato se nahaja največ podatkov o nji tudi tam, kjer govori Plinij o jelenih, n. pr.: Nat. hist. XXVI> 142: dictamnum pota sagittas pellit et alia tela extrahit in-lita; XXV, 92—95: ...cervae ...ostendere, ut indicavimus, dictamnum vulneratae pastu statim telis decidentibus. non est alibi quam in Creta, ramis praetenue. puleio simile, tervens et acre gustu. foliis tantum utuntur; flos nullus aut semen aut eaulis, radix tenuis ac supervacua. et in Creta autem non spa-tiose nascitur mireque capris expetitur; XX, 157: radix contra increscentia ulcera recens potentissima, arida vero cicatricibus decorem adfert. In po Pliniju je posnel Solin vse, kar piše o dictamnu [19, 15, str. 106 Mommsenove izdaje iz 1. 1864|: Dictamnum ipsi [nam. cervi| prodiderunt, dum eo pasti excutiunt accepta tela... Dioskurid pa, rimski vojaški zdravnik, ki je pisal v 1. stol. po Kr. popolnoma neodvisno od Plinija, dasi je bil njegov sodobnik, piše [III, 34| A Atxtajivou: Diktamnos, ki ga imenujejo nekateri „divji polaj" (drugi embaktron... Rimljani pa Ustilago rustica), je zelo ostra rastlina na Kreti, enaka po-laju, ima pa večje in volnate liste in poseben volnat izrastek, a nima ne cveta ne sada... Pravijo, da se znebijo koze na Kreti puščice, ki jih je zadela, če jedo to zel. |Des Pedanios Dioskurides aus Anazarbos Arzneimittellehre in ftinf Buchern, Uebersetzt und mit Erklarungen versehen von Dr. J. Berendes. Stuttgart 1902]. Z vsem tem je v zvezi še naslednje, kar podajamo po Berendesovem prevodu: „Als Umschlag heilt die Pflanze unter den Fiitien oder am tibrigen Korper eingedrungene Splitter... Wenn ihr Saft aut eine Speerwunde oder eine Gift-biszwunde getropfelt und zu dem Auftropfeln auch innerlieh genommen wird, so macht er schnell gesund". Izidor Seviljčan piše v svojih etimologijah na dveh krajih o tej stvari: |XVII, 9, 29; XII, 1, 18], pri Albertu Velikem pa se opis te zanimive rastline in njenih lastnosti nahaja le mimogrede; pisec ga podaja zelo skeptično. „Diptamus |Medici corrupte „l)iptamum" vocant — joannis Camertis Solinus, str. 157, opazka in margine vrsta 15| est herba communis satis calida et sicca, quam, u t t r a d u n t, cervi iaculat toxicatis prodiderunt: extrahit venenum comesta et superlinita |De vegetabilibus et plantis, 1. VI. cap. 5|. Ker govori Fizijologleo živalih |pred vsem o sesavcih, ptičih in dvoživkah], ni v njem ničesar o diptamu, Vincencij iz Burgundije |Belovacenz| pa ekscerpira v poglavju „De Dictamo" [Spec. nat. 1. IX, cap. LXV1, str. 600] Aristotela, Plinij a, Dioskurida in Izidora, ki jih že poznamo, razun tega pa šePlatcarija in Konstantina [Liber graduum], a kar podaja iz obeh, ne spada sem. Peter Berkorij pa piše v svojem Reductorium mora-lis, lib. XII, cap. XLV v poglavju „I)e Diptamo herba, quam Plinius, Dioscorides et caeteri Dictamum vocant" sledeče: „Dip-tamus est herba multum medicinalis ... Ista virtutem habet ferri expulsivam, si in corpore sit insertum. Unde .. . cerva... quando . . . ferrum habet in corpore, istam depascitur, ut sic virtute herbae ferrum excutiat vel sagittam." On podaja v naslednjem tudi simbolično |moralično| razlago tega, kar pripoveduje o diptamu. Da se je to simbolično razlaganje stare ekfraze o diptamu še dolgo ohranilo, to nam priča P i cine 11 i, ki podaja |Mundus symbolicus 1. V. num. 216] sledeči emblem: „Cervus emblematis loco infra palmam consistit; ubi ex uno latere ja-culo, e palma vibrato, transfixus; ubi ex altero dictamnum, vul-neri sanando, decerpit." Stvar z diptamom pa v resnici ni tako preprosta, jasna in pregledna, kakor smo jo doslej opisali. Ker so pisatelji pisali o čudovitih lastnostih zelišča, ki ga menda pač niso nikdar videli, so se opisi spreminjevali in morala je nastati zmešnjava. Berendcs |1. c. str. 285] piše o tej stvari: „Diosku-rides hat jedenfalls ebenso wie Plinius die Pflanze, welche nur auf Kreta wachst — in Norditalicn zieht man sie nach Len z in Topfen — nie gesehen." Že pri enorožcu smo videli, kaka zmešnjava je bila in kako različno so ga opisovali. Izkraja jim je bil indijski osel, včasi govedo, jagnje, mešanica iz raznih živali, dokler ga ni nazadnje zamenjal nosorožec; v heral- diki in simbolografiji pa se je iz kozliča spremenil v bajnega konja. Nekaj enakega lahko opažamo tudi pri diptamu. Že Teofrast, ,,božanski govornik" p 380 f 290] razlikuje tri različne vrste diptama, katerih lastnosti in učinek opisuje. Še večjo zmešnjavo pa je naredilo dejstvo, da se diptam ni rabil in hvalil samo zato, ker padajo po njem strele iz rane; bil je tudi dober protistrup in mnogo rabljeno sredstvo v porodništvu in pri vseh stvareh in okoliščinah, ki so ž njim v kaki zvezi. Tukaj pa se je večkrat zamenjal z rastlinami, ki so bile dobre v enake svrhe in ki so bile — po precej nezanesljivih opisih raznih avtorjev — na zunaj pravemu, a zelo redkemu diptamu bolj ali manj podobne. Veliko zmešnjavo je naredil Plinij s tem, da je spravil vse v ozko zvezo z jelenom, ki je stopil pri njem na mesto kretskih koz. A vrhunec zmešnjave je povzročil ta nekritični kompilator s tem, kar pripoveduje o načinu, kako si razni ljudje nadomeščajo dragocena in redka zelišča. On pravi [Nat. hist. XXV, 92—95]: Arcades ... non medicaminibus uti, sed lacte, circa ver, quo-niam turn maxime sucis herbae turgeant medicenturque ubera pascuis. bi bunt autem vaccinum, quoniam boves omnivori fere sunt in herbis." Kakor si nadomeščajo Arkadci drago in redko zelišče s tem, da pijejo kravje mleko, ki je nastalo iz raznih zdravilnih zelišč in ki je zaradi tega, posebno v spomladi, zelo zdravilno, ravno tako služijo pri Pliniju, še bolj pa pri poznejših pisateljih, razni deli jelenovega telesa, ki se zelo rad pase po diptamu in se ž njim zdravi, v iste svrhe in kot enaka zdravila. Saj je vanje prešlo precej one zdravilne moči, ki so jo imela ona zelišča, ki jih je jelen jedel in rabil. Teofrast piše o rabi diptama sledeče [IX, 16, 1—3]: Dic-tamum ... vires admirandas habet, ad plura perutile sed potis-simum ad partus mulierum .. . usus foliorum tantum, non ra-morum, nec fructus est. Valient ad multa, sed praecipue ad difficiles partus mulierum, ut dictum est: aut enim facilem par-tum faciunt, aut certe dolores sedant." — Več ve o tem povedati Plinij [XXVI, 153], kjer našteva razna sredstva, ki se rabijo pri porodu in pravi: „praecipua dietamno vis est: menses ciet, partus emortuos vel traversos eiicit, ... a d e o ad haec efficax, ut ne in cubiculum quidem praegnan-tium infer at ur; XXVI, 161: „dictamni folia praeclare dan-tur ex aqua; constat unius oboli pondere, vel si mortui sint in utero infantes, protinus reddi sine vexatione puerperae." Isto lastnost navaja Dioskurid o njegovi korenini [III, 34], P la-tear i j pri Vincenciju Beluacenzu [Spec. nat. 1. IX, cap. LXVI, str. 600], kjer se navaja nekaj enakega iz Konstantina [liber graduum], Peter Berkorij pa navaja [Reductorium ino-ralis 1. XII, cap. XLV] Plinija, Izidora, Aviceno in Bazilij a Velikega homilijo o šestih dnevih stvarjanja kot priče, ko pravi: „quando cerva vult parere, istam [sc. herbam] comedere con-suevit, ut facilius pariat." Kakor smo že zgoraj rekli, se rabi diptamus tudi zoper strup. O tem še pri Teofrastu ni ničesar, a Plinij našteva [XXV, 99—103] razna sredstva zoper kače in med njimi tudi ] 101] „dictamnum" [nom.|. Dioskurid piše |11I, 34|, da pomaga njegov sok, če se pije pomešan z vinom, zoper pik strupenih živali in da ima ta rastlina tako moč, da preganja že sam njen duh strupene divje živali in da poginejo, če se je samo dotaknejo. Vincencij Beluacenz pa pripoveduje po Plateariju : „Dictamnum expellit venenum: unde praecipue contra morsus venenatorum animalium datur suceus potui, & etiam vulneri imponitur, vel pulvis, si succus non habetur." Enako pravi Berkorij [1. s. c.] „Diptamus est herba multum medicinalis contra venenum, ipsum enim attrahit et consumit." To so lastnosti pravega in prvotnega diptama, ki je po Berendesu [1. c. str. 285] Origanum Dictamnus L., Aech-ter Diptam. To rastlino so v starem veku zaradi izrednih lastnosti, ki so ji jih pripisovali, zelo cenili. A že za časa Korda [Cordus] je bila zelo redka in zato so rabili namestu nje beli diptam, Dictamnus albus L. [Berendes]. Poleg tega pa pozna Teofrast še dve drugi vrsti diptama; opisuje jih v sestavku, ki ga je Plinij [XXV, 92 — 95| skoro dobesedno po- snel. Teofrast piše [I.e.] o pravem diptamu: folium blechoni simile habet, nee sapore differt, sed ramuli tenuiores sunt. Dios-kurid pa piše [III, 33] IIspi. rXvjywvo?, kateremu pripisuje iste lastnosti, ki jih ima splošno pravi diptam, namreč da pospešuje loženje [menses] in porod, da odpravi posteljico in da pomaga, pomešan z vinom, onim, ki jih je vgrizla kaka strupena žival. Teofrast končuje opis pravega diptama z besedami: ..Talis igitur dietami species virtusque est". Nato pa navaja še dve drugi vrsti diptama in sicer: p s e u dodi c tam u m autem folio quidem simile est, sed ramulis minoribus, et viribus longe in-ferius. Non desunt, qui naturam dietami et pseudodictami ean-dem esse existiment, sed quod loeis pinguibus proveniat pseu-dodictamum degenerare; sicuti etiam aliis pluribus evenit, ut viribus deterioribus ex loco reddantur. Dictamum [pravi!] enim solum asperum amat." Ta pseudodictamum nahajamo pri Pli-niju nele na že navedenem mestu [XXV, 92 — 95], ki je skoro dobeseden posnetek iz Teofrasta, ampak tudi drugje: XXVI, 153 pospešuje loženje |menses ciet mero decoctum]; XXVI, 142 sagittas pellit et alia tela extrahit; XXVI, 161 similiter pro-dest |da odpravi iz porodnice mrtev plod]; XXV, 92—95 pro eo |nam. dictamno] est pseudodietamnum multis in terris na-scens, folio simile, ramulis minoribus, a quibusdam chondris vocatum. minoris effectus statim intelligitur; dictamnum enim minima pot ione accendit os. |To je malo prehudo povedano. Teofrast pravi na tem mestu, ki je bilo v celoti predloga za Plinija, preprosto: ,,Vis dietami in ore percipitur statim: excalescit enim minima eius portio|. Teofrast piše na navedenem mestu [Historia plantarum IX, 16, 1—3] o tretji vrsti diptama: „Est etiam aliud dictamum quodammodo homonymum: nec enim speciem, nec vim habet eandem, quippc quod folium simile sisy m brio habet, ramulos maiores. Usus item et vis non eisdem conveniunt." Tudi to je posnel Plinij po Teofrastu. pa se ni oklenil tukaj navedenega „sisymbra"; za to pa je pritegnil v diptamov krog novo rastlino „pulegiuni" ali ,.puleium", ki je, kakor pravi v XXV. knjigi, 92—95, enaka diptamu [Glej više str. 59]. To rastlino omenja pogosteje ko diptam in ji pripisuje enake lastnosti: „11, 108 floret ipso brumali die suspensi in tectis arentis herba pulei [enako XVIII, 27]; XIX, 160 men ta . . . congruit puleio .. . haec quoque servantur simili genere, mentam dico puleiumque nepetam; XX, 152 leči glavobol; 154 sedat menstrua et secundas, vulvas conversas corrigit, defunctos partus eiicit, 155 bibitur ad serpentum ictus decoctum, ad scorpionum in vino tritum, maxime quod in siccis nascitur". Posebno važno pa je za nas 156. in 157. pog. te [XX.] Plinijeve knjige. Tam pravi Plinij: „Silvestri [sc. pulei] ad eadem [nam. vse, kar smo o rabi puleja doslej navedli] vis efficacior. simile est origano, minoribus foliis quam sativum [puleium], et a quibusdam dic-tamnos vocatur ... 157 decoctum succo aequaliter et vulvas corrigit et contra seolopendram terrestram vel marinam, item seorpiones valet privatimque contra hominis morsum." O rabi puleja govori Plinij tudi še XXIV, 62. A pulej pomaga tudi zoper druge, manj nevarne živalice, ki imajo želo, namreč zoper — bolhe: flos recentis incensus pulices necat odore [Nat. hist. XX, 155]. Da ima kultivirani pulej iste lastnosti kakor diptam, to pravi tudi Dioskurid [ III, 34], posebno kar zadeva porod. Izidor Seviljee je skušal podati razlago te besede, ki pa ni ravno prozorna. O puleju govori na mnogih mestih, in podaja pod precej sličnima imenoma „poleium" in „polios" [XVII, 9, 29, 59 in 63] svojstva in lastnosti, ki jih že poznamo. V prvi izdaji Izidorovih etimologij, ki jo je oskrbel 1577 v Bazlu Vuleanius, se nahaja pri besedi ,,polios" opazka, da stoji v nekem rokopisu o nji zapisano še sledeče: SueCus eius in aqua cocta a serpentibus pereussos sanat; sparsa in domo vel incensa omnes serpentes fugat." Vse, kar je bilo znanega o puleju, je z etimološko [realno] razlago te besede podal v hek-sametrih neki Macer, ki ga navaja Vinceneij Belovacenz na navedenem mestu v poglavju „de pulegio", str. 753. Ta razlaga je posneta po pesnitvi „De viribus herbarum", ki jo je baje spisal neki Macer Floridus, v resnici pa francoski zdravnik Odo Magdunensis („von Meun" v 10. stol.1). Vincencij navaja najprej Platearija, iz katerega pa ne zvemo nič posebnega in nato neki „herbarij", po katerem pomaga pulej pri mrtvem porodu, pri boleznih v mehurju, posebno pri kamenu, dalje pri bolečinah v srcu, prsih in želodcu. Za tem sledi pri Vincen-ciju daljši odlomek iz Odona, iz katerega podajamo tukaj najznačilnejša mesta v prepisu, ker je Odon posnel pri opisu p u-leja malodane vse, kar so starejši pisali o diptamu in še iz svojega nekaj dodal [n. pr. pulej kot „aphrodisiacum"]. Odon pravi: Saepius hanc herbam si praegnans sumit abortit, menstrua deducit, cum vino sumpta tepenti, hocque modo tardas haec extrahit herba secundas, hoc nomen quia non notum reor esse quibusdam, exponam tali quid nomine significetur, ut nondum fotus testa circumdatur ovi pullus, sic infans matris vestitur in alvo, quadam pellicula, matris de semine facta, quam nascens rumpit quasi testam pullulus ovi, istas pelliculas medici dixere secundas, quod mox expositos naturae iure sequantur, hac si plus justo vitio cogente morantur, aut mors subsequitur, dolor aut qui vix toleratur, istas pulegium praedicto more repellit, cum sale contritam melli si iunxeris illam, unguine contractis potes hoc succurrere membris .. . sicque venenatis serpentum morsibus obstat obstat serpentum cum vino trita venenis et sic assumptum Venerem stimulare fatentur . . . Et sic nutrici sumptus lac praebet abundans, herba virens curat morsus cum melle caninos. 1 Emilij Macer, ki je pisal poučne pesmi po Nikandru, ohranjene v odlomkih in umrl 1. 16. pr. Kr. i\, nima ž njim nič skupnega, dasi se Odo Magdunensis večkje [n. pr. tukaj pri Vineenciju] navaja preprosto „Macer". — Meyers Konv. Lex. s. v. „Macer". Časopis vil. 5 Peter Berkorij pravi o puleju [1. c. 1. X, cap. 128, str. 516].... conceptum adiuvat, Picinelli [M. S. lib. X, cap. XXXV, num. 165, str. 637] pa navaja o puleju ono lastnost, ki jo poznamo že iz Plinija [Hist. nat. II, 108 in XVIII, 27]: Pulegium, tametsi recisum, & in fasces colligatum e domorum tectis suspendatur, nihilominus rigente hveme flores ac viro-rem concipere solet." Oba, Berkorij in Picinelli, sta to ekfrazo, posneto po starejših pisateljih [najbolj po Plini ju] porabila po svoje za hermenejo ali simbolično, moralično „duhovno" razlago. V zvezi z diptamom in z enako lastnostjo pa navaja Plinij [VIII, 112] še eno rastlino: „. ... feminae [cervorum] ante partum purgantur herba quadam, quae seselis dicitur, faciliore ita utentes utero, a partu duas, quae tamnus [?!] et seselis appelantur, pastae redeunt ad fetum." Ta rastlina se omenja že tudi pri Teofrastu [9, 15, 5]. Dioskurid pa piše [III, 53 Ilspi SsasXscoc [J.aaaaXsomxcj] o nji, da pomaga pri krčih v maternici, da odpravi posteljico in porod; seme se daje kozam in drugi živini, da lažje povrže. Tudi pri Elijanu [IIotx&T] toro-pia IF (13.), 351 in pri Albertu Velikem [1. c. de animalibus, Tract. 2, cap. 1| imamo to rastlino navedeno. To porabo te rastline navaja tudi Picinelli (M. S. V, num. 202], ki se pri tem izrečno sklicuje na Plinijeve besede. Da pa bo zmešnjava še večja, lahko navedemo še tri rastline, ki spadajo po svojih zdravilnih lastnostih sem in ki se nahajajo navedene pri Dioskuridu, Elijanu in Albertu Velikem. Dioskurid piše [III, 38 rcspi M[j.oo|, da pomaga prevretek timusa pri kratki sapi, zoper trakuljo, da odpravi plod in posteljico ter da pospešuje loženje. Elijan pa piše [II. 1. I, 8]: aXdq7iov [quod est aranei genus — Minoritani Solinus, str. 157, opazka c, 11. vrsta | eki'fon to-jcjtov štov xaxov, osov xal avf>pw~oi;, xat xivSovsoooatv axoX^ait-ai Sta ta/štov .lav pivtot xit-~0'~> YEoaovt«'., sAojrrjašv aoroi>; to ooošv . ost 5š šivat tov xtt- tov S. y p to v. Pri Albertu Velikem nahajamo sicer še neki skrit spomin na prvotni diptamus: „Dicunt etiam experti, quod tam cervus quam aliae bestiae dycalio [corruptum e „dyctamo" ?] tela & spinas membris infixas eiiciunt, quando bibunt eum [1. c.]. Rabo vseh tukaj navedenih in še drugih rastlin v zdravilstvu pa so se Rimljani naučili, kakor spričuje Plinij [XXV, 92] od srn in jelenov: ... cervae monstravere elapho-boscon,. . . item helxinen, a partu dietam, ostendere... dictamnum . . . Videli so, ali vsaj menili, da rabijo živali razne rastline v razne svrhe in zato so jih začeli enako rabiti. Iz vzrokov, ki smo jih opisali bolj zgore [glej str. 61], pa so pozneje vse te zdravilne lastnosti prenesli na jelena samega. Tako piše že Plinij [VIII, 118]: . .. singulare abigendis serpen-tibus odor adusto cervino cornu, contra morsus vero praeci-puum remedium ex coagulo hinnulei matris in utero occisi." To je po Pliniju skoro doslovno posnel Solin, ki pravi [19, 15, str. 106 Mommsenove izdaje 1864]: „adversus venena mi-rificum est innulei coagulum occisi in matris suae utero." — Mnogo več ve o tem Albert Veliki [1. c.]. Pri Petru Berkoriju [Reductorium moralis lib. X, cap. LX, num. 2, str. 370] imamo poleg te stare ekfraze še prav duhovito duhovno razlago: „Sanguis hinnuli, & sepum. & coagulum, contra serpentes & venena efficax est medicina: quia qui eis inunctus fuerit, ab eis non laedetur. Talis est Christus; Sanguis enim eius & Passio, sepum eius, id est compassio, coagulum, id est, unitas et dilectio, nos liberat a peccatis: quia si eis inuncti fuerimus per amorem, rccordationem & memoriam, tunc vere a serpentibus, id est, a daemonibus non laedemur." Picinelli pa je [M. S. V, num. 214] posnel staro poročilo o jelenu, da odvrže rogove, ki so izborno zdravilo v raznih boleznih, v vodi, ali pa jih, posebno desnega, zakoplje, da ga človek ne najde in zato je jelen Picinelliju „genuinum hominis invidi ectvpon." Pri Berkoriju vidimo tukaj, da.se razlaga jelen „na duhovno vižo" kot Jezus Kristus in da temelji vsa ta razlaga na Pliniju. Plinij pa ima še par mest, ki so povzročila, da jc postal jelen v poznejši krščanski tipologiji stalna podoba Kri- stusa. Plinij piše [XXVIII, 149]: „Exitio his [serpentibus] esse cervos nemo ignorat ut, si quae sunt, extractas cavernis man-dentis nec vero ipsi spirantesque tantum adversantur, sed mem-bratim quoque." In na drugem mestu, ki je za naša raziskovanja še bolj važno [VIII, 117], ker govori v belih jelenih, pravi: Fuit aliquando et candido colore, qualem fuisse tradunt Q. Sertori cervam, quam esse fatidicam Hispaniae gentibus persuaserat. [118] et his cum serpentepugna, vestigant cavernas, nariumque špiritu extrahunt renitentes." Sem spada tudi Nat. hist. VIII, 97. Isto nahajamo tudi pri Solinu 19, 15 [1. c. str. 166] in Elijanu [II, 9]. Če pravi Carus [1. c. str. 125], da se da iz teh citatov in iz spodaj navedenih v Mar-cijalu in Lukreciju sklepati, da so mislili starejši pisatelji na sovraštvo med jelenom in kačo, je to prenagljena trditev. Lukrecij pravi [De rerum natura VI, 763—766]: ......post hinc animas Acheruntis in oras ducere forte deos manis infernc reamur, naribus alipedis ut eervi saepe putantur ducere de latebris serpentia saecla ferarum . . Marcijal pa govori o jelenu samo mimogrede v neki primeri |Epigrammaton lib. XII, ep. XXIX, 5]: cervinus gelidum sorbet sic halitus anguem. O kakem jasno izraženem sovraštvu še tukaj ni govora. To sovraštvo so ustvarili [ali vsaj najbolj povdarili] oni krščanski razlagavci sv. pisma, ki so pri razlagi svetopisemskih besed „Sovraštvo bom napravil med teboj in med ženo'-porabili vse, kar jim je bilo iz starejših pisateljev znano o jelenu in kači, za svojo ekfrazo. To se vidi že na Fizijologu [Kolloff 1. c. str. 260], najbolj jasno pa pri Izidoru iz Sevilje [1. c. XII, 1, 18], ki pravi: ,,Hi [nam. cervi] serpentium ini-mici cum se gravatos in infinnitate perscnserint, špiritu na-rium eos extrahunt de cavernis et superata pernicie veneni eorum pabulo reparantur." Vine ene i j Belovacenz govori o sovraštvu med kačami in jeleni po Pliniju, Ambrožu in Fi- zijologu [1. c. lib. XVIII, cap. XXXIV. stolbec 1345 i. d.] Isto jc posnel tudi Albert Veliki, pa je ob koncu dovolj jasno povedal, da se mu stvar ne zdi ravno verjetna: „Plinius autem narrat, quod cum sentit se cervus gravari senectute, špiritu per nares serpentes de cavernis extrahit: & cum veneno diffuso per corpus aestuare se sentit, fontem petens limpidum bibit, et sic a vetustate pellis paulatim expoliatus iuvenescit: & hoc Puto ego ver um non esse [1. c. de animalibus. tract. 1. cap. l.]." Vkljub temu, vendar dovolj jasno izraženemu dvomu v 13. stol. se je to, kar pripovedujejo starejši o jelenu in kačah, rabilo še v simboliki 17. in 18. stol. Tako piše Picinelli [Mund. Symb. V, 224]: „.. . cervus commonstrat, qui serpentibus circum se interemptis, ad fontem, sitis levandae causa an-helat." Drugje [M. S. V, XV, num. 187] zopet se primerja pri Picinelliju jelenu „Gregorius [!] Castriotus, vulgo Scanderbegus, (qui) cum jamjam supremum spiritum exhalaret, verba sunt Petri Matthaei [ob robu stoji: Pet. Math, in Histor. Ludov. XI, vol. 1, lib. 4] adhuc suis hostibus terrorem incussit." Ta spojitev antičnih sporočil in krščanske simbolike pa je imela dve važni posledici. Pred vsem se je popolnoma spremenilo razmerje ljudij do kač. Pri Grkih in Rimljanih so kače pomenjale prej nekaj dobrega; imeli so jih naravnost domače po hišah kot nekake genije čuvarje. Take kače so upodobljene tudi na mnogih reliefih. Prim, tudi, kaj piše Teofrast o praznoverju, spojenem s kačami [:11ikv.oi -/afjaxnjpe;, 16]. Za to dejstvo bi lahko navedli še mnogo drugih primerov. Navajamo pa še samo enega, tega pa s severa. O običaju v stari Litvi peva Mickiewicz [Gražvna, v. 300—307]: .....ješli do domowych prog6w wqss zaproszony gošciem od cztowieka, jcšli d!a chwaly niesmiertelnych bogow Litwin mu chleba nie skqpi i mleka: wtenczas gad swojski pelznie w jego njce, spolem wieczerza, z jcdnych kubktiw pija i nieraz senne piersi niemowlijce mosi?žnym wiankiem bez szkody obwija. Ko pa je postala — po krščanski hermeneji1 — kača simbol vsega zla, simbol hudega duha, se je ustvarilo tudi sovraštvo med kačo in človekom: saj pravi krščan ne more biti prijatelj nečistega. Enako pravi o tem Litawor Rymwidu [Mickiewicz, 1. c. verz 297—300]: A jeszcze bardziej nad litewskie m^že i nad Polaki, zawzi§tsi na siebie od wielu wiekow s3 ludzie i w?že; a przecicž, ješli do domowych..... Vse to pa pri Mickiewiczu ni plod preproste pesniške invencije; Mickiewicz se sklicuje na starejše avtorje (n. pr. Joannes Lasicius Polonus: De diis Samogittarum) in pravi, da so ostanke tega starodavnega češčenja starejši pisatelji (Stryjkowski. Gwagnin) še videli2. Stalen „okrašujoč" epiteton „zvita" kača [falsehe Schlange] je ravnotako nastal šele na podlagi biblijske frazeologije in te krščanske simbolike. Domač in prvotnejši je pri nas „jara" [hud kakor j ara kača], ki pa je pri nas postal rekvizit jalove humoristike. Ta krščanska simbolika pa je imela še drugo, za naša raziskovanja važnejšo posledico: povzročila je, da so se vse stare ekfraze in simbolične razlage, ki so se držale nekdaj gesel „Monoceros" in „Diptamus", strnile v Kristusi jelenu in srni Mariji. 4. Videli smo, da se je že zgodaj [pri Izidoru Seviljčanu] na zapadu [literarno] manj znani enorožec izprevrgel v [realno] bolj znanega nosorožca, videli tudi, kako so se ekfraze z diptama prenesle na jelena. Kesneje pa so se z [realno] neznanega „enorožca'" prenesle vse simbolične razlage na jelena, 1 K temu je mnogo pripomogla tudi Mojzesova postava, ki je označevala vse male živali, ki lazijo ali se plazijo (torej tudi kače), za nečiste. Prim. III. Mojz. 11; V. Mojz. 14. [Zg. Sv. 1»., izd. Mohorjeva Družba, II, 692, 2. stolbee]. 2 Prim, še: Jožefa Flavija Antiquitates Jud. II, 10, 7; Bochart: Hi-erozoicon (1663) I, 885—887; Journal des savants 1901, 451—454; Revue archeologique 1907, 224—225. tako, da sta se v njem strnila popolnoma ,.monoceros" in „dip-tamus". To je bilo tem lažje, ker je delovanje enorožca in jelena proti strupu v marsičem enako in sta se torej na tej črti lahko sešla in strnila v ekfrazi. Kako deluje jelen proti strupu, to smo zgore po starejših pisateljih obširno pokazali. Enake stvari pripovedujejo že najstarejši pisatelji o enorožcu. [Prim, podatke iz Ksenofontovega sodobnika K tezi j a, str. 44 in glose Minoritanca k Solinu, str. 45]. Že v Fizijologu se pripoveduje o čudoviti moči njegovega roga, ki pokaže, ali je v kaki jedi ali pijači strup ali pa jo razkuži [Kolloff, 1. c. 225]. V to čudežno moč so ljudje dolga stoletja trdno verovali. Tako piše Janez Hessenski v svojem latinskem opisu potovanja v Jeruzalem iz 1. 1389 sledeče: „Pri polju Helvon, v obljubljeni deželi, je tako imenovana reka Mara, zelo bridka, ki jo je Mojzes udaril s svojo palico. S tem jo je naredil sladko in otroci Izraela so pili iž nje. Še danes zastrupljajo zle zveri po solnčnem zahodu to vodo, tako, da se potem ne more več piti. Zgodaj zjutraj pa, ko je solnce vzšlo, pride od morja enorožec, pomoči svoj rog v imenovano reko in prežene tako iž nje strup, da postane po dnevi pitna za živino. Kar poroča m, sem sam z lastnimi očmi vide 1." [Kollotf, I. c. 225]. Minoritanec pa pripominja k 65. poglavju Solina: „Hujus ferae [nam. /zosorožca] cornu tantae nostro quoque tempore [1520] estimationis est, ut id plures auro, gem-misque caeteris omnino praeponant" — [gl. više str. 44] in pripominja: „ita esse vulgus quoque nostri temporis [1520!!!] etiam jurejurando asserere non dubitat." — Celo vrsto simboličnih razlag, za katere je porabljena ta ekfraza, ima Picinelli [M. S. I. v., num. 542—550]. Kar se tukaj pripoveduje o enorožčevem rogu, vse to se pripoveduje tudi o jelenovih rogovih, a tudi o drugih delih njegovega telesa. In ko se je v jelenu aplicirala simbolika, prvotno spojena z enorožcem in diptamom, na Kristusa, je bil prehod na njegovo mater Marijo zelo lehak, to pa tem bolj, ker govore Gospodove besede v raju kači o sovraštvu, ki ga meni postaviti med njo in „ženo.;' Tako je prišlo v simbolični razlagi, da je srna postala podoba matere1 Marije, ki je rodila jelenčkaJezusa, ki bo premagal kačo — hudega duha, tako je prišlo, da slovenski „duhovni lovec" ne lovi več enorožca, kakor ga imajo starejše nemške predloge, ampak da lovi srno. Naravnost klasičen primer dosledno izvedene spojitve doslej opisanih elementov [monoceros, diptamus, cervus], ki so se nazadnje strnili v Kristusu — jelenčku in srni — Mariji, pa imamo v našem slovstvu pri o t c u R o g e r i j u. V II. knjigi svojega dela2 ima na straneh 9—18 pridigo „Na dan Obyfltajnja Mariae Divi'ze." V začetku pridige stoji sledeča „Synopfis": Cerva velox ad Juvamen, Eft Maria & Tutamen, Singulis Mortalium ki jo podaja pisatelj tudi v slovenskem, precej okornem prevodu: Sapopadik. Širna hitra h' Pomagajnu, Slednimu tar h' Varvuvajnu Is Ludy Maria je. Za ,,Thema" tej pridigi si je pisatelj izbral besede iz Lukeževega evangelija: „Exurgens Maria, abiit in montana cum festinatione." 1 Predstava čiste device je spojena z ekfrazo o enorožcu. a Palmarium empyreum, I. (v Celovcu 3 731) in II. (v Ljubljani 1743). [Naslov tega dela bomo vedno pisali s kratico PE]. O pisatelju samem nimamo skoro nobenih zanesljivih podatkov, saj ne vemo niti njegovega rodbinskega imena. Dognano je doslej le, da je pisal svoje pridige med leti 1709 1729 [mogoče celo že prej], da je zanje pridno „rabil" italijansko izvirno izdajo Picincll ijeve enciklopedije „Mundus symbolicus" in daje umrl pred 30. junijem 1730. Viktor Ste-ska pravi sicer v svojem spisu o Stržinarju [Izv. Muz. dr. za Kranjsko 1909, str. 66], da je o. Rogerij umrl 1. 1728, a ne pove, odkod ima to letnico, ki bi bila za našo literarno zgodovino nova. Proti nji pa jasno govori stavek v PE I, str. 445, ki priča, da je o. Rogerij 1. 1729 še pisal svoje pridige. [Prim, tudi razpravico dr. J. Preglja v prvem zvezku ., Voditelja v bogoslovnih vedah", 1910]. V uvodu govori najprej o velikem številu izrekov v starem zakonu, ki napovedujejo Marijo in o raznih imenih, s katerimi se v starem zakonu Marija napoveduje: „...kakor ta Salomon, kir Mario, Domum fapientiae, eno hifho te modrufti. En Ifaias, eno fhibo, de radice Je/se, od Jefse te korenvne. En Jaeremias, eno Sheno, katera, circnmdabit vir um, bode eniga Mofha obdala... |imenuje]." Po tem nadaljuje: ,.Drugi pak dergazhi imenuvali fo Mario, kateri lepi shlahtni inu veliki titulni1 prau, inu u' rejfnvzi lpodobjo fe tajfti. Inu tu sa vol teh leftnvn2, katere ima Maria nad fabo. Vener jeft puftym sa danafs na ftrani ufe lete, tar oftanem per teh, katere dajo Marji ty Vzheniki fedajne fvete Cerkve, namerzh tega noviga Teftamenta: is katerimi zhafte inu hvaljo Mario; kir njo rezhem mnokaterim3 perglihujejo, inu taku nje zhaft resglalsiijejo po ufem fvejtu. Sufebnu4 pak dopade meni tu, kar zhes danafsni S. Evan-gelium Petrus Cellenfis6, Gulielmus parvus inu mvoj S. Antonius Paduanus7 pravjo, kir Mario eni Serni perglihujejo, 1 Prim. PE I. titulna 445; miraculnou 406, apoltelnom II 396, Car-bunkelna II 102. 2 Prim. PE I: plemenu 66, plemčn 69; fepovedal 82; [leftne befi'ede 121, perleftyti 136, perleftenu 223]. 3 Prim. PEI: nokatere vishe 50; mnokateriga 89, 93; mnokateri 528. 4 Prim. PE I: fubfebnu 623; II 328; [fabftojn I, 72], 5 Petrus Cellensis, Peter von La Celle, O. S. B., škof v Chartresu in teološki pisatelj. Okoli 1. 1150 je postal opat v La Celle in 1162 v Reimsu. Njegovi zbrani spisi so izšli v Parizu leta 1671. [Wetzer-Welte Kirchenlcxikon, 2. izd. s. v., IX, str. 1897], Tega pisatelja navaja tudi Picinelli. 0 Gulielmus Parvus je slovel okoli 1. 1200 na Angleškem. Izdal je komentar k celi bibliji in posebe še komentar k visoki pesmi [Zedler XXVII, 1083]. Navaja ga tudi Picinelli. 7 Antonij iz Padove — Padovanski, rojen 1195 v Lisaboni, se je imenoval izkraja Ferdinand in ko je stopil v red sv. Frančiška, Antonij. L. 1231 je umrl v Padovi in ker se tam hranijo njegovi telesni ostanki, se imenuje Padovanski. Med njegovimi spisi se navajajo: Sermones quadragesimales et de tempore, Sermones de tempore et de sanetis. Njegovo „Expositio m y stic a", razlago večine svetopisemskih knjig je skupno ž njegovim delom „Concordantiae morales sacrorum Bibliorunr1 kakor Petrus h' pervemu, kir od Mariae prave: Cerva cha-riffima Maria, cujus hinnulus Chriftus Dominus eft (Pet. Cel. len. Vi-gil. Nat Dom.)1. Ena lubesrriva Serna je Maria, katere mladi Jelenzhik je ta Gofpud Chriftus. Sa tem pak Gu-lielmus inu Antonius Paduanus: Cerva eft Maria charif-f'tma, quae in diverfforio hinnulum gratiffimum peperit. Maria ena lubesniva Serna je, katera na erpergah rodyla je tega ner hitrefhiga 2 Jelenzhika (S. Ant fer. Domini. 3. Quadr.): Kateru poterdit hotel je fam JESUS, kir einiga mladiga Jelenzhika puftil fe je imenuvat fkusi Salomona, kir ta prave od uniga: Similis eft Dilectus hinnulo Cervorum. Mvoj lubi glih inu enak je enimu Jelenzhiku. Od tod. Kir, Viderunt earn. Vidili fo Mario, kakor eno Serno Petrus Gulielmus, Antonius inu vezh drugih; tar, kir is tem fo zhaftyli Mario, & laudaverunt earn: Sa tu nasameri meni danafs, O Maria! zhe is temi tebe eni Serni pergliham; sakaj zhe pogledam u' danafhni S. Evangelium, tar zhe fpremiflim tu, kar od tebe govory rekozh: Exurgens Maria abijt in montana cum feftinatione. Se je ufdignila Maria inu fhla je is hytejnam na gorre. Tu pravem: zhe fpremiflim, taku najdem te eni Serni enako; sa tu dalej od tega poj t namiflim. temiizh tebi h' zhafte dalej kaj per tem hozhein oftati, inu dalej h' trčfhtu tvojm Andohtlivim to ri'jfsnvzo reslofhit, inu iskasat, de. Cerva velox ad Juvamen eft Maria & Tutamen, fin-gulis Mortalium. Serna hitra h' Pomagajnu, flednimu tar h' varauvajnu is Ludy Maria je. Tu tedaj de fe sg(')dy, profsem safhlifhat bodo perprauleni. in z zbirko „Opuscula S. Francisci Assissiensis" izdal De la Hayc v Parizu 1. 1641, pozneje pa jc doživela še več izdaj [Wetzer—Welte, Kirchenlexikon, s. v. — Ponatisnjena jc n. pr. v 3. izdaji Lucg-IIeimove knjige „Biblische Realkonkordanz"]. K Rogerijevim, tukaj navedenim besedam, primerjaj še: Bmuoj S. Ozha Franciseus PE II 35, lil, 353; . .. muojga S. Ozheta Franziska I 167, 567; ... letel je h' te Arke muojga S. Capucinerfkiga Ordna I 449, edina mesta, na katerih govori o. Rogerij o svoji osebi. 1 Opazke, ki jih ima PE ob robu, stavimo nespremenjene v ( ) v tekst. — s najhitrejšega: gratissimum?! V' mej drugimi navadami, katere fhpugajo1 ty Jagri, Louzi inu fterlizi; imajo tudi leto, de oni na lovu teh Jelenou, Sern, Kofhiit inu druge take Svirvne 2; Kadar u te gofte borfhte, na gorre inu na hribe pridejo; sazhno u ta ruh3 trobet, inu is tem se (! te) jelene, te Serne inu drugu is nvh lukin, pezhvn inu berlogou klfzat; kir ty Louzi dobru vejdo, de na glafs tega Jagerfkiga roga sapufte ufe tajftu, tar fe podado na fvejtlu, na gorre, na pule is veliko hitruitjo. Kir, kakor fprizhujejo ty Jagri, de: kadar ta Jelen, ali: Serna safhlilhi h' pervemu ta ruh, taku oftermv inu fe nekolku preftrafhi; kir pak dalej fhlifhi glafs tajltiga, taku sazhne fe sa tem glafsam obrazhat, grede fam sa tem taku dolgu, de pride naftrM4; ki ta pak ufterlen inu rajnen fe od tega Louza samerka, fdajzi ufdigne fe na gorre inu hribe, yfzhe tu fhelifhe Dictamnum, ali: ta douje poliijr>: tega kir se naje, is tem ofdravi te shlake, inu 1 Prim. PE II, 344: Rimlani shpugajo te fhtiri pufhtabc [namreč S. P. Q. R.] na nvh bopnah inu banderah; 317: tribal je ta vher [Wucher], fhpugal ufeh fort foufhijo, golCifijo, hudobijo; 443: de fe ta krifh nima tim hudobnim sa martra fpugat; 69: kar je ona [Marija Magdalena] gerdu fhpugala; 438 S. Rofhenkranza vednu fhpuganje ali ismolenje. Beseda je iz bav. nem. spulgen = ,pttegen". 2 Prim. PE I: drivefl'u 56, shtivejne [številoj 75; zhipinje 85, zhlovik 90; fpovidnyk 92, 519, poglida 115, diliti 135, bomo dilyli 427, resdylila 146; fijani 139, is... fikiro 172, u' plinicah 190, pripovift 203, pripovift |gen. pl.j 408, lipote 322, lipotizhejnu 355; Spovidi 440, spovidio 440, spovidio 518, u tribuhu 507; divil'htvu 577, divifhtva II 65 [du-vishtva I 68]. 3 Enako I 290, II 11. Slično: krjeh I 64, kreh 590; nadluh I 131, 145, 146, 229, 11 146; sleh [zlo, rcstavriran nom. po gen. zleg-a, kakor brat-a| 1 141, 143, 337, II 371, 443, 475; trinoh I 172; en douh II 316; predouh I 184, 190, 536, II 240, 544; praedolh 11 357; pridih I 202; is faderh I 257; ftraft'enh I 334; erberh I 530; terli II 62; shah II 113; null 11 467; prah (prag) II 651; s'noh II 375. Zato pa tudi narobe: katerig 1 268; ni dal nag [er gab nicht nach] I 649. 4 Ta je prav „lovska". — Sicer pa piše o jelenih nekaj enakega že Plinij, ki jih nima za ravno pametne živali. Nat. hist. VIII, 114: ... mulcentur tistula pastulari et cantu ... cetero animal simplex et omnium rerum miraculo stupens in tantum ut equo aut bucula acccdente proprius hominem iuxta venantem non cernant aut, si cernant, areum ipsum sagit-tasque mirentur. s Že Tcofrast razlikuje več vrst [3] diptama [gl. zg. str. 63], Poleg fzeli te rane, kakor prav j o ty naturalifti1, fprizhujejo ty Louzi, inu poterjuje Praxis quotidiana, ali: ufagdajnja fkufhnja2. Zhes tu. pravega diptama [Origanum Dictamnus L.} še „pseudodicta.mum„ in še tretjo vrsto, enako ^sisymbrio". Ker pa je bil pravi diptam zelo redek [samo na Kreti doma, odkoder je izšla vsa govorica o njem], je stopil pozneje na njegovo mesto ..polaj" [puleium, pulegium], ki je imel iste lastnosti in o katerem pravi že Plinij, da sta si z diptamom precej podobna. Pravi namreč o diptamu [Hist. nat. XXV, 92—95] ...non est alibi quam in Creta, ramis praetenuc, puleio simile ... Po Berendesu [1. c. str. 284] je puleium „Alentha Pulegium L., Die Poleiminse." [Prim, tudi Hovorka-Kronfeld: Vergl. Volksmedizin I, 352]. Drugi so razlikovali dve vrsti diptama, namreč kultiviranega in divjega [pri Rog. „ta douje"]. Pri njih je tudi na mesto divjega diptama [ki je po Teo-frastu najboljši], stopil polaj. To se je zgodilo že pri Pliniju, ki razlikuje [Hist. nat. XX, 156- 157] dve vrsti polaja, namreč „silvestre" in „sativum". ,Pulegium silvcstre" pravi Plinij ravnotam, „a quibusdam dictamnos vocatur". 1 — naravoslovci, ne v današnjem pomenu. Ta beseda se v tem pomenu nahaja pri P. Rogeriju še večkrat. 2 Na te besede in na tako potrdilo pri o. Rogeriju ne smemo preveč dajati. To pa tem manj, ker opisuje Rogerij sicer najnavadnejše stvari po knjigah, ne iz vsakdanje skušnje, n. pr. zimo in spomlad po Petru Berkoriju [v XX. pridigi], posolnčnico po Berkoriju [P. E. I, 3 3]; vinograde in vino po Pliniju, Mojzesu in Evforu [II, 27—28], jeznega purana po Klavdijanu [II, 372], Vsa njegova modrost je knjižna, ž njo hoče poslušavcein le imponirati. Nikjer ni osnovana na vsakdanji skušnji in če vsakdanjo skušnjo vendarle kje kot vzgled navaja, so njegove besede samo govorniška cvetka, večkrat celo hudo ponesrečena in naravnost nesmiselna. Na eni strani opisuje najnavadnejše stvari po raznih avtorjih, na drugi strani pa pravi: „Snanu inu vfejdezhe, mfejnim, de je ush£ enimu flednimu; kaku ty Nekedailhni Ludjfe dershali fo sa fedem Zhudefsou te fedem rezhy: kakdr pifhe Caelius Rhodeginus, namerzh: Ta veliki Tempel tc Bogfne Diane,..[II, 549.] Po njegovem so torej vino, spomlad, zima, puran neznane stvari, ki jih treba po raznih učenih avtorjih popisati, sedem svetovnih čudes pa je nekaj splošno znanega! Pri tem še moramo pomisliti, da je bil o. Rogerij ,,Concionator Carniolicus" [windischer Prediger], ki je pridigal preprostemu, neukemu, neizobraženemu ljudstvu, ki jc imel torej popolnoma drugačne poslušavcc ko njegov prednik [in vzor?] o. Janez Svetokriški, ki je pridigal izobraženim grofovskim hčeram [Gertrudis von Thurrn, Therefia Frajerza Fon En-gelshaus i. dr. — prim, njegov Sacrum Promptuarium IV (1700) str. 100—136], ko so se dale preobleči za nune. Pri njem je taka manira vsaj kolikortoliko upravičena. Ah Andohtlive Dulhe! kaj fe vam dofdeva? nasaupil bi jeit prau ino fpod6bnu, kadar bi jeft fedaj h' vam rekal: Le-vate capita veftra (Luc. 21). Poufdignite vafhe glave inu ozhy, poglejte na to hitro Sčrno, poglejte na Mario to zhifto Divizo; kir to bote vidili kakor eno drugo Serno u te famote. farno saperto u te hifhi, kakor prave S. Ozha Ambrofius: fola inpenetralibus (S. Am. rof. 1. 2. in Luc.). Kir to bote vidili, kakor eno drugo Serno na ta pervi glafs tega nebefhkiga Louza, namerzh: tega Gabriela preftrdfhit fe inu oftermeti; kir kadar salhlifhala bila je to Angellko lhtimo, inu saft6pvla te od famiga G. Boga temu Angelu sapovedane befsede : Ave gratia plena Dominus tecum. Zhelhena fi gnade polna, Gofpud is tabo. Tedaj ufa bila je oftermela, kakor piihe S. Lucas: Quae cum audiffet, turbata eft in Jermone ejus (Luca I.). Tu, kir lhh'lhala ie Maria, ufa, kakor ena Serna, le je preftrafhila, ali: Na tu, kakftr ena druga Serna, na ta glafs, perblishala le je h' temu Louzu: tar kir fhlifhala je dalej ta-iltiga fhtima1 inu befsede, de ona, Maria, namerzh: ima eniga Synu 1'pozheti inu r6dyti, djala je h' njemu is zhaftjo inu po-nifhnoftjo: Ouomodo Jiet iftud, quoniam virum non co-gnosco.s Kakii fe bode tu fgudilu, kir nafpofnam nobeniga Molha? kir pak Maria lhli'ihala je h' tretjimu ta glafs tega Jagra, tu je: tega Gabriela, de ona ima fpozhet, inu r6dyti eniga Synu bres ufe sgiibe inu 1'hkodc nje prezhi'ftiga Divflhtva. Paries quidem filium, & virginitatis non patieris detri-mentum. Sdajzi na letu taku vefsela, taku refvejzhena od S. od S. Duha, udala fe je, inu kakor ena Sčrna oftala je, rekozh: Kcce ancilla Domini. Pole tukaj fim Dekla mvojga Gofpiida: tukaj fim h' ihlufhbi, tukaj fim perpniulena h" dopolnejnu volje mvojga Boga, fgodi fe s'mano po tvoji befsedi. Na kateru taku 1 Prim, par vrst zgore „to Angelfko fhtimo". Enako PE I. martra, ftrela 57; fvoja volja fdrushil is to voljo IJoshjo 64; zhes usa mafs 229, l'apultil je fvojo Deshelo, hisho inu Slachta 230.; na pcfa (pezo = natezalnico) poftavit 437; u' Vda (v vodo) 440; pod zhafno inu liezhna ftraf-fengo 440; ufa fvojo kry 455; sa vola It 78; cnu mozhna shlaffcrnzo (zaušnico) 545. prebodena bila je ta Sčrna Maria is to mogozhno ftrelo S. Duha, de fkusi njegovo Bofhjo muzh fpozhela bila je, Hinnu-lum, tega zartaniga Jelenzhika JESUfa: per katerim ufem, aku fi lih kashe fe Maria ena prava tar rejfsnyzhna Serna; vener por letem fhe ni oftala, pazh pak kashe le dalei: kir. Pifhe ta Naturalifta1 Plinius, de. Ta Serna u mej drugimi nje zhudnimi leftnynami ima tudi leto, namerzh: de, kir l'pozhne, inu per febi kai shiviga obzhuti; taku ta fdajzi is veliko hitruftjo poda fe na gorre inu hribe2. Katero leftnvno, zhe Mario Divizo fpremillimo, fnajdemo u refnyzi per Marji: kir Maria, kakor prave Lucarius*: Abijt d conceptu. Shla je po fhpozhetju, inu fizer, kakor prave ta 1'pomneni S. Evan-gelilt: na gorre is hy tej nam. In montana cum feftinatione. Sa vol kateriga prave Ambrofius. Ouo jam plena I)eo (S. Amb. lo. fup. cit.), Kam dergam Maria taku is Bugam napolnjena imela je pojt? kakor na gorre, na hribe. In mon- 1 Prim. II 268: Plinius ta vezh krat safhlifhani Naturalift pifhe od tega Bafililca ... II 601: Plinius Spremilhluvaviz te Naturae ... I 29 se našteva med „naturalisti", ki so pisali o pelikanu, tudi Evherij; I 458 Ilidorus ta imenitni Naturalifta pishe od tega Leva . . .; 1 571 ... ta imenitni Naturalift Ilidorus ... II 328 Pifhejo ty Naturalifti, inu fubfebnu Bcrcorius . . . Uvodni stavek „Pil'hejo ty Naturalifti" se nahaja sicer v PE še večkrat, tako n. pr. II 372, 412. 3 Pri Pliniju je stvar ravno narobe: VIII, 32,. . in pariendo semitas minus cavcnt humanis vestigiis tritas quam secreta ac feris opportuna ... a conceptu separant se, at mares rclicti rabie libidinis saeviunt, fodiunt scrobes ... P. Rogerij je to mesto po svoje priredil |ali to verzijo posnel po kakem drugem pridigarju], da je dobil enakost med ekfrazo, [ki je potvorjena in Pliniju podtaknjena] in razlago svetopisemskih besed: abiit in montana cum feslinatione, ki mu hodijo vedno po glavi. Drugače bi namreč v tej reči ne mogel primerjati Marije s srno. 3 Pravilno bi se to ime glasilo Lucarinus. Rogerij pa pravi zdaj Lucarius [II, 12], zdaj Lucarini [I 365, II 17, 98], zdaj zopet latinizirano Lucarinus [n. pr. 11 17], Alcibiadcs Lucarinus je izdal razne knjige, n. pr. Observationum practicarum libri tres [v Padovi 1615] in Liber de tiduciaris tutela [v Sieni 1612], [Zedler s. v.]. P. Rogerij se je s tem pisateljem seznanil pač šele pri Picinelliju, ki pravi v uvodu svoje knjige ..Mundus symbolicus", da jc zanjo porabil tudi knjigo simbolov, ki jo je izdal Alc. Lucarini. tana: inu fizer, cum feftinatione, is hytejnam. Shla je tedaj Maria na vifsoku, na gorre, na hribe kakor ena druga Serna; inu fizer ne le is mifljo, is ferzam inu fhelami; temuzh tudi is truplam, inu fizer try dny hoda u tu Meftu Hebron, u to Zachariavo1 hifho. Ali: Eh! h' zhemu? fakaj Maria, kakor ena Serna hity taku na gorre inu hribe? sakaj, kakor bila je saftopyla od Angela, de nje S. Tetta Elisabeth bila je ufhe feft (šest) Mefzou nofhezha, hvtela je taku, cum feftinatione, is tlifsam inu hitruftjo? sakaj je taku hytela Maria? nauprafhajmo veliku: poglejmo na te mvoje fgurne befsede, inu urshoh tega hvtejna vidimo, namerzh: de. sa tu, kir. Cerva veiox ad Ju-vamen eft Maria & Tutamen, fingulis Mortalium. Serna hitra h' pomagajnu, flednimu tar h' varuvajnu is Ludy Maria je. Te shelje pomagat tem potrebnim fturyle lo Mario taku hitru bres mudejna, bres odlafhajnja obyfkati Elifabeth: kir je fhlifhala ta upijezhi glafs Joannesa: inu kir je vejdila Maria, » kaj nofse per febi, sa tu hytdla je is Nazaretha u Hebron, de bi bila prifhla Joannesu h' pomuzhi. Moyfes ta S. Prerok pifhe, de. Po tem, kir Eva nafha perva Mate pogovarjala fe je nekolku zhafsa is tem hudyzham, kateri je is te kazhe govoril; fkusi tu prifhla je taku dalezh, de usela je od te kazke2 ta nje, inu Adamu prepčvedani fat, tar tega podala je temu Adamu, kateriga ufela fta oba, inu jejdla; ali: is nyh, inu ufega zhloveftva veliko fhkodo, kir fkusi tu padla fta is celim zhloveftvam u to ftraffengo te frnerti, kakor je bil nym Gofpud Bug osnanil is temi befsedami: In quocumque die comederis ex eo, morte morieris. Na kar koli sa en dan bol'h jejdel od tega l'adu, imal'h is fmertjo, ne fizčr na truple; temuzh na Dufhfzi umreti. Is tem odperl je Adam urata te fmerte, de leta prifhla je na ta f vej t, de leta pol'sedla, inu pčrpravila u fvojo oblaft ufe tu reunu zhlovdftvu. Is tem upi-zhila je ta paklenfka kazha is Evo inu Adamam ufe tu drugu rčunu Ludftvu; .......... Skusi eniga zhlovdka prifhal je ta 1 Prim. PE. I.: Antonavim 54, Davidavi 194. 1 stoji 74 »kazhe" = kače. grejh na fvejt, inu fkusi ta grejh ta fmert; inu taku fkusi tega ta fmert zhes ufe reunu inu nafhrezhnu zhloveftvu, kir u tem pervim zhloveku ufe tu drugu Ludftvu je grejfhilu: sunaj farne Matere Bofhje Mariae te praezhyfte Divize, kir ona farna 1'pozheta bila je bres ufega madesha tega poerbaniga grejha: kir tedaj ufe zhloveftvu grejfhilu je u Adamu, taku tedaj tudi pizhenu je bilu ufe od te paklenfke1 kazhe: leshalu je mertvu na Dufhi, inu zhakalu na sadnje pogublejne. Is tega ufet ni bil unkaj bres Mariae nobeden; ja Joannes bil je tudi temu pod-verfhen: sa tu, kir obzhiitil je to nafhrezho, glaffit sazhel fe je u tem maternim truple, inu klizat na pomagaje u pufhave tega materniga tellefsa: Vox clamantis in deferto (Marc. 1.): Inu fizer taku mozhnu, de prifhal je bil ta glafs k' ufsefsam te Serne Mariae, te prefvete, prezhvfte, inu nigdar sadofti sa-hvalene Uivlze. Sa tu, kir je vejdila: tu, kir je fhlifhala: tu, kir fposnala je Maria ta miloftiva Serna, Exurgcns abyt in Montana: ' Vfdignila fe je, tar je 1'hla hitru na Gorre, u hifho nje nčlhezhe Tette, de bi is nje Jelenzhikam, namerzh: fhpozhetim JESUSam (Lucae 1.) per Joannesu umorvla to paklenfko kazho tega poerbaniga grejha: kir je celil dobru vejdila, de veli'ku mozh-nefhi je nje mladi Jelenzhik 2 JESUS h' pregajnajnu te paklenfke kazhe, kakor fo ty pravi inu ftari Jeleni h'pomorjejnu teh kazh inu gadou. Sakaj kakor pifhe AElianus: »Cervus mirifico quodam munere naturae ferpentem vincit, neque enim ipsum tametfi ho/tis in latebram abditus effugere poteft, etenim ille naribus fuis in /erpentis cavernam incumbens vehementiffime in/pirat, & fpiritu fuo amatorio quodam alliciens, extrahit, victumque profert, & enecat (AElianus 1. 2. c. g.). Ta Jelen is eno zhudno, inu njemu od naturae 1 pakou I, 174, 518; pakou I, 237; pokou I, 518, 604. 1 Prim, še PE 1: godiz 50, sgonzhik (tukaj je menda tudi vplivala oblika jfgonykam" na isti strani) 53, fterlizi 55, utikniti 85, prcmiknyti [oboje pod vplivom iterativnih oblik!) 440, grabiz (vrabec) 550; zajhin 559, doniš II 75, 376. udeleno visho mory te kazhe, lete njemu, kakor nyh ner veh-fhimu fhourafhniku nam6rejo ubeshat, inu odjiti; aku fi li'n lete f kri vaj o fe pred nym po luknjah, jamah inu pezhynah: kir, kadar Jelen samerka te kazhe, taku on hyty pred luknjo, jamo, ali pezhyno tajftih, u to sazhne on mozhnu fopfti inu dihat, tar taku is to fapo te kazhe nafe poteguvat inu ulezhi, j a teptat inu moryti. To veliko inu fusebno leftnyno ima od naturae ta Jelen, katera je pofsebna. Ali: fhe eno vehfhi, pofsebnifhi inu mogčzhnifhi leftnyno, ne fizer od naturae, temuzh fam od febe ima ta Jelenzhik nafhe danafhne, 1'krjunufaftopne Serne Mariae; kir ona1 nasa-more le te kazhe inu gade te femle, temuzh tudi te paklenl'ke pom6ryti: sa tu ufe tedaj, kir je dobru vejdila Maria, mudyti fe ni hotela, odlafhat ni terpela; de bi na bila prifhla h" po-muzhi temu od kazhe upizhenimu Joannesu: Sa tu, Exurgens Maria, abijt in Montana cum feftinatione."- 5. Od Ivtezijevega enorožca in Teofrastovega diptama pa do Rogerijeve srne, v kateri sta se ta dva stara simbola strnila, vede dolga pot dveh tisočletij. Da je ta vrsta nepretrgana, to smo dokazali v doslej navedenih citatih, ki bi jih lahko bilo še mnogo več, š čimer pa bi naša stvar nikakor ne pridobila na preglednosti in kar bi bilo tudi prazno delo, ker je absolutna popolnost v tej stvari nemogoča. Po svojem izvoru pa kažeta i monoceros, pred vsem pa diptamus na vir, ki ga moramo iskati v stari grški mitologiji. Vsi starejši pisatelji opozarjajo na Kreto kot domovino pravega diptama. Tam raste diptam baje še danes [Dierbach, Flora mythologica. Frankfurt am Main, 1833, str. 207.] in je znan pod tremi različnimi imeni: Ditamo, Eronda, Stem-natochorton. To dejstvo pa kaže na zvezo s starim grškim mitom, z grško teogonijo kretske verzije in s starimi klasičnimi 1 Mora pač biti „on"; ta pisna napaka je nastala zaradi sledečega zloga „na-sa-more". Časopis vil 6 božanstvi Eileithyja, Dictynna in Diana Lucina. Diptam je namreč naravni atribut Lucine. ki se istoveti s kretsko Dictvnno, Zevzovo hčerjo in Dianino tovarišico [Dierbach, 1. c. 48] in ki se kot Diana Lucina ali Locheja večkrat vpodablja z vencem iz diptama [Dierbach, 1. c. 205]. V zvezi ž njo se diptam večkrat imenuje tudi Labium Veneris, Artemidesium, Eubolium. To Lucino, ki se tu in tam zove tudi Eileithyja, so kot varhinjo porodnih žen častili že v Egiptu, kjer je imela svoje templje in celo svoje mesto; ravno tako so jo častile tudi Grkinje in Rimljanke. Nekateri učenjaki jo naravnost istovetijo z Artemido ali Diano. [Dierbach, 1. c. 205], Njej je pred vsem posvečen kretski diptam, ki raste na Kreti na pogorju Ida. Na Kreto kaže tudi drugo ime te božiče Ilithyja ali EXsofra> [starejša, eolsko pelazgiška oblika •— „prišlica"], zaradi tega, ker je Ilithvja na Kreti rojena hči Zevsa in Here, ki je prišla Latoni, ko se je zaradi Herinega srda zvijala tri dni v brezupnih porodnih bolečinah, na pomoč, da je lahko rodila. [Bot-tiger, Ilithyja oder die Hexe, ein archiiologisches Fragment nach Lessing, Weimar 1799, str. 10]. Ilithyja in Diana sta se v svojem poslu lahko zamenjali zaradi tega, ker je bila Diana, kakor pripoveduje že Apolodor I, 4, 1, prva in z lahkoto rojena in jc potem pomagala materi pri porodu Apolona |Bottiger 21—22]. A bila je tudi enaka porodni božiči llithyji. Kakor je sploh vsaka huda bolečina nevidna puščica razsrjene boginje, tako so porodne bolečine puščice Ilithvje [Bottiger, 24— 25]. Oboje, strelo in porod imamo pri llithyji spojeno že v Ilijadi XI, 269, kjer prebode Ilithyja porodno ženo s puščico [Bottiger 22]. Na diptam sta se torej porod in rana od strele tem laže prenesla, ker primerja že Homer bolečine, ki jih dela Agamemnonu rana [Ilijada XI, 269—272] z bolečinami, ki jih povzroča Ilithyja ženam pri porodu [Bottiger, 26]. Ker se torej Ilithyja [kakor s Hekato in Kibelo| zamenjava tudi z Artemido, boginjo lova, je dobila kot atribut tudi puščice, s katerimi ubija pred vsem one noseče deklice, ki so izgubile devištvo. Zato jo imenuje že Homer |I1. XXI. 480] Xeuv •pvai&v j Bottiger, 1. c. 25]. Pozneje so Tebanei vsled nekega starega reliefa prenesli vse to, kar se je pripovedovalo o Latoni in Ilithyji, na Alkmeno, pri kateri je Ilithvja vsled Herinega naročila zadrževala porod [Bottiger 32—41], kar pa nas zanima le kot dokaz, kako zelo je bila razširjena ta snov1. Že tukaj in v vsem dosedanjem smo videli, da se imenuje diptam z raznimi imeni in da služi v razne svrhe. Tako je postajala zmešnjava vedno večja. Razni rokopisi Izidorja Se-viljskega imajo poleg zgore navedenih oblik še druge : dictam-non, diptamnus, dicteramum, dictamum, dictamnus, di-ctanos. Po lekarnah se je „diptam" dolgo časa prodajal kot zdravilo pod imenom „Radix Dictamni sive Fraxinellae". Za „fraxinella" pa navaja Diefenbach [glossarium latino-germanicum mediae et infimae aetatis, Francofurti ad Moenum, 1857, s. v.] „aeschwurtz". Belostenec (1740) pa ima za dictamum: jesinvak, jafsenak,jelenfzka trava. K temu navaja Cicerona, Virgilija [fagittas e vulneribus expellit] in Dioskurida. Nato pravi: dictamus albus, fraxinella, jefsenov koren. Tako smo poleg polaja dobili za „diptamus" troje novih imen. Že Delia-Is el 1 a (1728) pravi: Frassinella, o dittamo herba, Dictamus, mi f. Jaffenak, jaflenka, m. S t u 11 i (1806) je svoj jesenjak, jesenjka posnel po Belostencu ; diptam in fraxinella se omenjata tudi pri Voltiggiju (1803), pri Jambrešiču (1742) pa iščemo zaman gesla Dictamnus, Diptamus, Fraxinella. P1 c- 1 Za zgodovino .šeg je zelo zanimiv opis načina, kako je Ilithyja skušala zadržati in preprečiti porod Herkula pri Alkineni. Kakor pišejo Ovid [Metam. IX, 279 i. d.], Antonin Liberalj in Plinij [Nat. hist. XXVIII, 6], je sede prekrižala levo nogo z desno in nad desnim kolenom sklenila prste. Plinij pripominja k temu priporočilu še, da so Rimljani sato -prepovedali tako sedenje na sborovanjih. pri daritvah in zaobljubah. Tako se je javno sedenje s prekrižanima nogama smatralo za nespodobno in nelepo. Zato se tako sedenje nahaja v stari umetnosti vpodobljeno le tam, kjer je nujno potrebno [n. pr. ko umiva Evrikleja Odiseju noge], ali pa izraz globoke žalosti, v kateri človek ne pazi na to, kar se ne spodobi Sedenje s prekrižanima nogama in sklenjenima rokama pa se sploh ne nahaja vpodobljeno nikjer, razun tam, kjer sc kaže s temi znaki Ilithvja [Bottiger 1. c 35 -38, 42 »»j. ter sni k navaja za jesenjak [po Cigaletu in Tušku] : Der Diptam (dictamnus albus). Tu šek, ki je v Slov. Glasniku 1863 [str. 51—55, 78—84, 117—125, 170—171] pisal „0 čarovnih zeliščih", istoveti na str. 120 dictamnus z nemško korenino „Springwurz", ki odpira ječe in ključavnice in ga sloveni z »jesenov koren«. — Da so vsa ta imena posneta po „jesenu", je jasno, praša se pa, kako je prišlo do te kontaminacije. Prvi, zunanji vzrok je bil pač ta, da je perje belega diptama podobno jesenovemu listju (Plet. s. v. „jesenček"), bili pa so tudi globlji vzroki. Jesenovo drevo daje najtrši les, ki je služil za dobivanje divjega ognja [ignis fricatus de ligno], o jesenu pa se pripoveduje, da je enako dober protistrup kakor diptam [Vergl. Volksmed. I, 127]. O tem piše že Plinij in po njem pripoveduje Vincencij Beluacenz o čudoviti moči jesenovega drevesa sledeče: Tantaque vis eius est, ut ne matutinas occidentesve umbras, quamvis longissimae sint, serpens huius arboris attin-gat: sed procul earn fugiat experti prodimus, si eius fronde gyro claudatur ignis ac serpens, in ignes potius, quam in fraxinum fugere serpentem. Fraxinus quam vim adversus scor-piones habeat, indicavimus [1. c. lib. XII. cap. LXIV, stolbec 918 -919]". Na Plinija se sklicuje tudi Picinelli, ko pravi [M. S. lib. IX, n. 178]: Plinius testatur, Fraxini umbram e congenita sua pro-prietate serpentibus fatalem esse, ac celerrime fugam agere — in v num. 180: D. Certanus1 Abbas ad eandem Fraxini proprietatem rcflectens, serpentibus, ab illius umbra in fugam conjectis, sub-scripsit; Virulento virus«. Oboje je porabil P. Rogerij v uvodu svoje CIX. pridige [P. E. II, 497—502], kjer je sploh vse, kar besedici učeni pater o raznih čudovitih lastnostih raznih dreves, pobrano kratkomalo iz Picinellija. — Jesenov les se še danes rabi večkje [n. pr. na Tirolskem] zoper strup, kačji pik in pri lečenju raznih ran, mora pa biti posekan takrat, kadar pride Marijino 1 Picinelli pravi v uvodu svoje enciklopedije, da je pri sestavljanju svojega „sveta v simbolih" rabil tudi rokopisno zbirko simbolov Jakoba Certani. oznanjenje na veliki petek [Vgl. Volksmed. I, 127]. Taka prilika pa je zelo redka, slučajno bo letos to mogoče. Zadnjikrat pa se je zgodilo to 1. 1429 in oni dan so nazvali „veliki praznik" [Nar. dnevnik 1909. štv. 229]. Ta čudovita zdravilna sredstva in njih simbolične razlage pa niso znane samo našim starejšim leksikografom, ampak tudi pesnikom. Tako pravi benediktinec Mavro Vetranič-Čavčič [* 1482 f 1576] v svoji pesnitvi „Pjesanca košuti" 1—14 [Stari pisci hrv. Ill, 1, str. 388] : Košuta priplaha po gori zeleni gorčega uzdaha vičuči nečini, skladaje tužicu, prieku smrt videči, naljepnu strilicu pri srcu noseči, kad lovac prihitar rani ju iz krova, ter plaši, jak vjetar, od tužnich jadova; i plaši i biesni, ne imavši pokoja, jeda ju s boljezni rastavi čes koja, jeda li neboga gdi najde koju vil, srdačea van svoga da joj podre jadan stril, pelinkom i rutom pak da bi taj vila i ljutiem skrobutom ranu joj povila: Kako ja svaki čas ki željno uzdišem i k nebu vapec glas skrušeno podižem, V nadaljnjem govori o svojem hrepenenju po nebesih in nagovarja Jesusa. Sedaj vemo, zakaj začenja ta pesem, ki velja pred vsem Jezusu, s košuto. Sem spada tudi dolga pesnitev ,.Pjesanca košuti ranjenoj [1. c. 88—108]", ki ima strogo ločena dva dela. V prvem [verz 1—214] toži ranjena košuta vsi naravi svojo bol in kliče vilo, naj ji pride na pomoč in jo obeže oksjenčem i rutom, ner samo boga rad i ljutiem skorbutom ranu mi povi' sad; i na ovi plačan trud mimo sva jaoh ina gorkoga ne zabud smiešati pelina . . . (verz 75—79) in vsa živa narava žaluje ž njo, kar je pesnik mestoma zelo lepo opisal. V drugem delu [215—670| pa jo pesnik tolaži. Pri Palmotiču [*' 1606 f 1657] pa pravi v tragediji „La-vinija" [1648] ranjenemu Eneju zdravnik Japi [Stari pisci XIII, 2, str. 142-143]: ..........oštra strijela i s velikom tvojom cesti iz ranena tvoga tijela izašla je bez bolesti (verz 2208-2211) in pa ........jasenak travu izbranu Ida u Kreti koju plodi, u čestitoj vidjeh vodi kojom toplah tvoju ranu (verz 2220—2224); Ua tega mesta ni kratkomalo posnel po Virgiliju, ki mu je bil za to tragedijo predloga [prim. zg. str. 58], to vidimo na tem, da stavi namesto Virgilijevega dictamna Jasenak". Sem spada tudi sledeče mesto pri Gjoretu Dršiču [iz prve pol. XVI. stol.]: Dvoreči njeku vil jur mi se dotuži. mnih pridi u nje kril, htih da me sadruži; dvorniji kad bih bil, služeči vili toj, ranil bi svojom stril gorčije život moj. Odlučih njeki dan poč služit gorsku vil, jeda bih tuj poznan i primljen u nje bil. Pridjoh lug u zelen iskati ovuj vil, eto lip mlad jelen priteče u moj kril. Hod' ta, rih, jelinak, ja za te ne prašam; ni moj kril pelinak, da vas ja napasam. Ja pitam gorsku vil, ka s vami pribiva . . . [Stari pisci hrv. II, str. 435, štv. 115]. — „Pelinak", o katerem govori tukaj Gjore, ima z natančno opisano porabo Mavro Vetranič — Cavčic [gl. zg. str. 85]. Pri Čubranoviču [Stari pisci VIII, str. 148] navaja Jegjupka" neki gospe, ki ima razne „srčne bolesti" in se jih hoče rešiti, zdravilo, za katero mora vzeti poleg drugih rastlin tudi ...........ruže i ljubice, i s jasenkom čičindari . . . [verz 197—198]. Naj bo dovolj teh slučajno in mimogrede nabranih primerov iz stare dubrovniške literature! — Ti ostanki klasičnih sporočil in krščanske simbolike pa niso znani samo našim leksikografom in starejšim piscem, njih sledove lahko zasledujemo tudi v našem ,,narodnem" blagu, n. pr. v „Zlatorogu", kjer so nanizani na prvotno jedro pripovedke o Zlatorogu, na pravljico o „večnem [divjem] lovcu". Postanek in zgodovino ,,divjega lovca" je opisal A. Kuhn v svojem spisu: ,.Der Schuti des wilden Jagers auf den Sonnen-hirsch [Zschrift f. d. Ph. I, (1868) 89—119]". On razlikuje dva značilna prvotna tipa divjega lovca. Prvi je ,,der wilde Jager", ki mora zaradi kakega greha ali zločina večno loviti, večkrat zato, ker je šel v petek, v nedeljo ali kak velik praznik na lov. Drugi tip mu je „Freischiitz", ki je s tem, da je vstrelil v križ, dobil moč, da vsak njegov strel zadene. To lahko doseže na dva načina. Ali vstreli v hostijo in se od tega ne da niti od prikazni Kristusa samega odvrniti, ali pa stlači hostijo v puško. Isto doseže tudi s strelom v solnce ali v mesec. Če padejo iz solnca tri kaplje krvi in se spremeni hostija v živega Kristusa, je postal tak lovec „Freischiitz" |Kuhn, 1. c. 91—92], Pozneje sta se obe vrsti zločinskega lovca [wilder Jager: Freischiitz| večkje strnili, ker imata marsikaj skupnega. Zato bomo v naslednjem vedno govorili le o divjem lovcu". Prvotno je tak lovec lovil pač zajce, kar se marsikje še izrečno trdi. Kuhn navaja kot primer 13 nemških in 2 danski pripovedki. Pozneje pa je stopil na mesto zajca jelen. Tako lovi že v nekem starem meistersangu divji lovec jelena in neka stara saga, ki je zapisana sicer šele v 17. ali 18. stol., ki pa ima brezdvomno pristne motive, pripoveduje, da lovi kralj Odhin z zlatimi obročki okrašenega jelena, ki ga zvabi v kraljestvo Huldc. Tak jelen ima večkrat križ med rogovi in tako je nastala pobožna legenda o svetem Hubertu. Ta verzija se namreč v najstarejši redakciji Hubcrtovega življenjepisa še ne nahaja in je prišla, kakor se to večkrat dogaja, pozneje iz mita in narodove pripovedke v legendo. Kuhn navaja mnogo primerov takih pravljic in pripovedk, ki pa za našo stvar nimajo direktnega pomena. Nato primerja razljčne verzije teh pripovedk in indijska epa Catapatha - brahmana in Aitareya brahmana, ki sta precej podobna mitu o Kronosu in Zevsu, kakor ga pripoveduje Horacij. V epu Aitareya se pripoveduje, da strelja Rudra Bhuta-pati na živali „ri9ya" in „rohit", kar pomenja samca in samico belonoge ali pisane antilope. Belonoga antilopa pa spada med jelenom podobne živali in njej sorodna črnonoga antilopa je po Kuhnu razun rogov v svojem životu tako zelo podobna našemu jelenu, da jo je lahko zamenjal. V tej stari indski pripovedki se strelja naravnost na boga Prajapati, pozneje pa so na mesto božanstva stopile božji službi posvečene reči: hostija, mašno vino, razpelo. Strel v solnce ali mesec pa bi po Kuhnu [1. c. 106] pomenjal, „dati der Schuti dem zum Hirsch gewan-delten Freyer, unserem Fro, gegolten habe." Za to zamenjavo navaja precej dokazov. Fro pa je kmalu izginil iz jezika in zamenil ga je krščanski Kristus, ki se v starejših nemških tekstih večkrat primerja s solncem. Kristus se v stvn. tekstih večkrat imenuje fr6 in laka besedna zveza je n. pr. še danes ohranjena: Fronleichnam, Tako je dobil jelen znamenje križa. Da se je ravno jelen primerjal solncu, tega je krivo pred vsem njegovo rogovje, kajti „rogovi" in „žarki" se v vedskem sans-skrtu še večkrat zamenjavajo. Da pa so bili bistven atribut solnčnih živali [pri divjem merjascu jih zamenijo oklji in srst], se vidi že iz tega, ker ima solnčni konj zlate rogove |Rgveda 1, 163, 9]. Kuhn zaključuje svoje raziskovanje s sledečim posnetkom: Vsi indoevropski narodi so imeli skupen 1 mit, ki pripoveduje, 1 Sem spada tudi lovska legenda o ustanovitvi Sičke kartusije. Dr. Stegenšek piše o nji [Konjiška dekanija. — Umetniški spomeniki lav. škofije II, str. 185]: „Ta lovska legenda .... je plemenitega izvira! Njen prvi del — lov izredno velikega jelena je iz grške legende sv. Evsta-thija [Migne, Patrologia graeca CV, col. 381]. Latinci so potem ta dogodek prenesli na sv. Evstahija, ki se je kot pogan imenoval Placid. Ravnotako se nahaja pri sv. Hubertu, pri sv. Feliksu Valeškem in pri kako lovi in ustreli bog viharja in noči kot [divji] lovec solnč-nega boga, ki nastopa v podobi jelena ali jelenu podobne živali. Taka pravljica je nekdaj tvorila prvotno jedro pripovedke o Zlatorogu. V celoti nam je ohranjena v narodnih pesmih, ki pripovedujejo o ..nesrečnem lovcu" [.Štrekelj, SNP I, 239— 242], ohranjenih v štirih verzijah, ki so bile vse zapisane na zapadli; najstarejša verzija, ki je vse stare motive najlepše ohranila, je izšla v Janežičevem Glasniku slov. slovstva 1. 1854, torej štirinajst let prej, ko je Dežman zapisal svojega „Zlato-roga". Snov sama pa je bila znana skoro vsem našim prvim na-biračem narodnega blaga, pred vsem pesmi (Vodnik, Prešeren, Kastelec, Korytko, Vraz i. dr.). Ena (danes druga) verzija je izšla že leta 1839. v Vrazovih „Narodne pesni ilirske", str. 174—175 in v Korvtkovi zbirki „Slovenske pesmi krajnskiga naroda" II (1840), str. 72—73. [Štrekelj, 1. c. ad 240]. Iz ene teh zbirk, najbrže Vrazove, je to drugo verzijo prevedel na nemško M. Vehovar in jo priobčil v graškem listu „Der Auf-merksame" 1841, štv. 125 pod naslovom „Der ungliickliche Schiitze" (Nesrččni strelec). Aus dem Slavischen von —. [O Vehovarju prim. Jagičev Zb. 661; ČZN, V (1908), str. 141 in opazko •) pod črto]. Tretjo verzijo pa je priobčil v zapisu M. Majarja Šafarikov „Slowansky narodopis" (1842), str. 168. Prva verzija pripoveduje o lovcu, ki je šel na kvatrno nedeljo na lov in ne v cerkev, kakor ga je prosila mati. Na lovu Ga jelen srečal je strašan: Na herbtu imel je mašni plašč, Na čelu imel je kelih slat. sv. Julijanu Hospitalitu. Vsi ti svetniki zasledujejo jelena, slednjič pa se ta obrne in med rogovi se prikaže križ, iz katerega Kristus govori (pri Evstahiju in Hubertu), ali pa ima križ značilno barvo (pri Feliksu) ali pa jelen sam izpregovori (pri Julijanu)." - Vse to pa so samo poznejše, pokrščanjene verzije — pisec Evstathijeve legende se vrhu tega še zelo očitno naslanja na besedilo Dej. ap. 9, 1 i. d. sicer zanimivi in dobro došli doneski za poznejši, krščanski razvoj te snovi, lovska legenda o ustanovitvi žičke kartuzije pa ima svoj početek v resnici v prastari, poganski dobi. [Štrekelj, 1. c. štv. 239, verz 26—28]. Lovec se tega zlega znamenja ustraši, hiti domu in pošlje mater po spovednika. Ko pa je mati prišla domu, sta dva črna psa1 raztrgala lovca in ga zanesla „na dno pekla". — V drugi verziji |Štrekelj 240] je v pesem prišel že nov, ljubezenski motiv. Sedaj je ljubica, ki svetuje lovcu, naj gre rajši k maši in ne na lov. On gre res na lov, ona ga čaka pod planino in pere štrene. Ob prvi štreni priplava po Savi njegov krvav klobuk, ob drugi krvava in raztrgana suknja njegova, ob tretji on sam. Ljubica skoči v Savo, ga potegne iž nje in pokoplje na vrtu. Na grob mu posadi rožic. Kako je pravzaprav ponesrečil, o tem molči pesem. — V tretji verziji [241] sta fanta raztrgala dva medveda na lovu. Tudi tukaj imamo ono stopnjevanje znakov: ko pere dekle pri vodi, priteče najprej krvava voda, nato priplava fan-tičev klobuk in nazadnje fantič sam. Konec je kakor v drugi verziji. — Četrta verzija je [kakor deloma že tretja], zelo raz-jedena in okrnjena, sestavljena očividno iz dveh. V nji pa imenuje dekle svojega fanta „selen jager". O kaki krivdi ni nobene besede [kakor tudi v tretji verziji ne], tudi ne o načinu, kako je lovec ponesrečil. Ko pere „ljuba" plenice, priplava najprej rjava voda, nato fantič sam po nji. Konec je enak kakor pri štv. 240 in 241. Da so vse te štiri verzije le izrastki splošno razširjene pravljice o divjem lovcu, to se vidi že iz teh podatkov. Najlepše kaže ta izvor prva verzija, v kateri so motivi pokr-ščanjenega divjega lovca še najboljše ohranjeni. V ostale verzije pa je prišlo mnogo motivov iz drugih narodnih pesmi. Te verzije se tudi vidno oddaljujejo od prvotnega tipa, ki jc ohranjen v prvi verziji. Za zvezo z ,,Zlatorogom" pa govori mnogo momentov. Vse štiri pesmi, ki so bile deloma znane že našim prvim sistematičnim nabiravcem narodnega blaga [Kastelec, Prešeren, 1 V psa se je spremenil gospod, ki je streljal v sveti križ, v narodni pesmi iz Lašič [Štrekelj, SNP I, štv. 287], Vraz], so zapisane na zapadli, nekatere celo v ožji domovini Zlatoroga [štv. 242 je na primer iz Volčan na Tolminskem]. Zdi se, da je ta snov šla od juga proti severu [na Gorenjsko in v Ziljsko dolino]. A tudi v posameznostih se nahajajo skupnosti s pripovedko o Zlatorogu. Tako je n. pr. svarilo matere ohranjeno v prvi in prikrito v drugi verziji. V Dežmanovem „Zlatorogu" je tudi že lahko naznačen efekten liričen sklep: dekle ob vodi, ki je splošno razširjen motiv v narodnem pesništvu, ne samo v slovenskem in ki ga je tudi Baumbach zelo spretno porabil. Pri njem pa je Špelin samomor prav epičen moderen zaključek, tuj narodnemu umevanju in izražanju močnih duševnih afektov, nezdružljiv s prvotno obliko te epične snovi in umljiv le s pomočjo modernega umevanja zlo-čina in kazni. A še en sled prvotne verzije je ostal v „Zlatorogu". To je »zeleni lovec«, ostanek prvotnega »divjega lovca«, ki pa je tukaj samo zli princip, postranska oseba, oni, ki zapelje trentskega lovca v nesrečo. A niti trentski lovec ni več glavna oseba, osredje vsega tvori sedaj Zlatorog. Tudi način, kako se Zlatorog maščuje, ni popolnoma naroden. Nekaj enakega imamo že pri Gjoretu Držiču. On pripoveduje [Stari pisci hrv. II. 405], da je njegova „gospa" v robstvu piratov, ki so jo ujeli, kakor košuto ali plahega jelenčka ob čistem vrelcu pod zelenim hrastjem. In tedaj . . . sve se to vrilo smutilo zmijama i jadom stvorilo i smutnim tilfcama, ter su tuj stvorili svi zmaji ognjeni i okol palili tuj svake zeleni, da nikdar ne bude tuj dubja ni trave [verz 105—109]. Bele košute niso nič nenavadnega, saj se kažejo baje celo po muzejskih zbirkah [gl. zg. str. 35], tudi v starejši literaturi so dobro znane. [Prim. Silija Italika XIII, 115; Gelija XV, 22]. O njih govori že Plinij [prim. zg. str. 68], a tudi Držič ima [1. c. str. 386] simbolično in skoro neumljivo pesem „Beli košuti". O nji pravi: ona t' je sva bilja, negli snig pribili vas ures od gilja njojzi bog nadili [verz 5—6]. ona pa mu pravi: „ja sam zvir cesara" [verz 34]. Na Turinškem se pripoveduje o belem jelenu z zlatimi rogovi; kdor strelja nanj, tega zadene lastna kroglja (Wuttke, der deutsche Volks-abergl. der Gegenw., str. 53]. O zlatorogem jelenu govore mnogi starejši klasični pisatelji, kakor Evripid, Pindar, Apolodor, Valerij Flak [Arg. VI. 71], Kvint Smirnej in drugi [prim. Samuela Bocharta „Hierozoicon" (1663), I, str. 881]. Slovniško je oblika „zlato-rog" sumljiva; ne nahaja se pri nobenem našem leksikografu, kakor je sploh ves Dežmanov „Zlatorog" pravi „unicum". Popolnoma tuj pa je čudovit način, kako jelen ozdravi. V narod je prišel po naših pridigarjih 17. in 18. stol., kar nam dokazuje nepretrgana kontinuiteta literarnih poročil od Plinija [in še dalje nazaj] pa tje do naše pridigarske simbolike v preteklih stoletjih'. V »triglavskih"2 rožah je skrit nekdanji diptam, ki je pristnega klasičnega izvira, indirektno posnet po Pliniju. Sledovi Plinija v raznem „narodnem" blagu niso tako nenavadni, kakor bi kdo mislil. Paralelo med Plinijem in neko nemško bajko navaja že Navratil [Letop. Mat. Slov. 1896, str. 23], obširneje pa piše o takih slučajih dr. Oska% Hovorka pl. Zderas v članku ..Plinius i narodna medicina u Dalmaciji [Vjesnik hrvatskoga arheološkega društva. Zagreb 1900, str. 211—214]". Tam pravi: ..Kad sam počeo pripravljati za štampu moju monografiju o narodnoj medicini na poluotoku Pelješcu u Dalmaciji (Glasnik zemaljskog muzeja za Bosnu i Hercegovinu 1900), namjerila 1 Da so naši pridigarji s svojo simbolično tehniko tudi drugače ljudstvo — nehote — naravnost navajali na praznoverje, za to imamo pri P. Rogeriju dovolj dokazov, ki pa jih zaradi pomanjkanja prostora tukaj ne moremo navesti. 1 Tudi ta naziv je sumljiv; „Triglav" se namreč kot ime najvišje gore na Kranjskem pri Valvazorju še nikjer ne omenja [Dr. E. Costa, Mitth. des hist. Ver. f. Krain 1856, str. 23 v članku „lTber den Ursprung des Namens des lkrges Triglav"], v urbarskih izpiskih, ki temelje na mnogo starejših, kakor mi zatrjuje prof. Kaspret. pa že v prvi pol. 17. stol mi se jednom slučajno knjiga C. Plinii Secundi naturalis hi-storiae libri XXXVII. Kod te prilike nagazio sam na nekoja mjesta osobito u odjelima XX—XXVII (u kojima govori o lje-kovitim bilinama), pa mi je odmah u oči pala nekakva zbilja čudnovata analogija izmedju lijekova, što ih on preporučava i onih, što ih još dandanas upotrebljava kao kučna sredstva iz narodne medicine puk na Pelješcu. Sličnost i uporaba pojedinih lijekova nije bila dakako uvijek sasvim identična, nego u opče mogao sam nači još dosta razlike u detajlu; ali stvarno slažu se kadikad zbilja nekoji pretpisi Plinijevi sa pretpisima dan-jašne narodne medicine na Pelješcu, nekoja pak mjesta dapače potpuno se podudaraju i doslovce sa danjašnjim nazorima Pel-ješčana — tako, da bi si mislio, da su ovi marljivi, ali dijelom još analfabetični seljani imali vremena, da čitaju latinske knjige te da crpe svoje iskustvo iz Plinija." Pisatelj navaja kot primer analogije za porabo vrste ,.allium" in sicer za allium c epa (luk, čebula), allium sativum (češenj) in allium porrum („ljutika"). Da bi to precej frapantno prikazen razložil, navaja kar tri hipoteze, a mora na koncu priznati, da se je doslej na polju narodne medicine še vse premalo storilo, da bi se lahko podala kaka verjetna in zanesljiva hipoteza. — Za zvezo z diptamom govori tudi sledeče: trentski lovec je pod posebnim varstvom belih žen, torej so njegovi materi najbrže pomagale tudi pri njegovem rojstvu, diptam pa je iz starega porodnega kulta in je bil vedno dobro sredstvo pri porodu. [Gl. str. 39, 15. vrsta od zg.]. Sledovi diptama pa se nahajajo raztreseni tudi še drugje po našem narodnem blagu. Tako piše Navratil | Let. Mat. Slov. 1896| o rastlini soma, somovica ali jelensko zelje, da je človek, ki jo je, vedno zdrav in vesel. O ščepu jo objedajo po gorah jeleni [prim, pri Belostencu „jelenlzka trava"!]. Jako lepo je ta sled ohranjen v narodni pravljici iz Varaždina, ki jo je izdal Valjavec [Narodne pripovjesti u Varaždinu i okolici, nespremenjen drugi natisek (prvi-je izšel 1. 1858.) iz leta 1890., str. 251]: Od jelenskoga zelja. ,.Jen put je bil jen doktor več jako stari i jako vučen človek. Jen put išel je vu lov da se malo sprejde i, kad je išel po šumi, na jen put zagleda jelena gde je jel jelensko zelje, a on je poznal jelensko zelje i znal je da, ako bi njega jel, da bi navek zdrav bil. Išel je tam pak si je natrgal pun robec toga zelja i došel je dimo i rekel je slugi: čuješ ti, jeli buš ti ono spunil kaj ti bum ja rekel? Ako buš ti to včinil tak buš z menom vkup srečen. A on veli: zakaj ne? ja bum 'se včinil kaj mi buš rekel. I rekel mu je: ti mene čisto na male falate zreži i onda me vu jednu drvenjku postavi i na sakoga falata deni zelje in onak me složi in ne smeš me predi dojti gledat nego onu istu vuru oni isti dan i za tri frtalje leta tak kak da je dete vu vutrobi materini. Ako buš tak včinil, buš srečen, kajti ja bum onda za naveke živel i navek bum mogel zvračiti sakoga človeka. I on ga je tak postavil i pokril vu jedni drvenjki i zatisnul, da nije mogel zrak friški nuter dojti. I da je jenput išel ov sluga po jedni šumi, zestal se je z vragom i rekel mu je vrag: idi onoga tvojega gospona odtekni od one drvenjke, drugač ti bude vumrl. I sluga je došel i odprl je ovu drvenjku i videl ga je gde več je čepel, kajti je četiri dane predi došel neg mu je termin bil. Onda se je zrušil i rekel je: a ti nesrečni sluga, zakaj si ne svoju reč obdržal ? I još dan današnji bi živel, da bi ga bil na terminu odteknul." Navratilu so nemški lovci in kmetje v Dunajskem gozdu 1. 1884. pravili o neznanem zelišču, ki ga skrivaj objedajo jeleni ter so zato vedno zdravi in čili. Obstreljen jelen neki nemudoma teče iskat tisto bajevno zelišče [1. e.]. Pripovedka o Zlatorogu jc polna raznih motivov in ž njinn skoro prenasičena. To jc opazil že dr. J. C. Oblak [1. c. str. 82, druga kolona], ki pravi, daje ,,najbrže... že Dežman, ki je prvi [k temu še dodajmo „in edin i"] zapisal to pravljico, spravil razne odlomke v harmonično celoto." In res je ..Zlatorog" podoben rekonstrukciji starega templja, v kateri se tu in tam še poznajo stari kosci, ob kateri pa nimamo zavesti da jih je rekonstrukter pravilno sestavil, in ne vemo, kaj je posnel z zemlje, na kateri so stali, kaj dodal iz svojega. Danes ga Trentarji ne poznajo. „0 Zlatorogu ni več sledu" pravi Jos. Abram v svojem „Opisu Trente" [Planinski Vestnik XIII. (1907), str. 182], ,.pač je pripovedk o zlatu, ki ga krijejo gore v Trenti, a je silno težko dobiti te zaklade." Prvotno jedro ,,Zlatoroga" je splošno indoevropsko blago, ohranjeno v naši narodni pesmi, poleg tega pa je marsikaj lokalno privzetega [Bogatin, Trenta itd.], iz zgodovine dodanega [Benečani], mnogo pa je prišlo vanj starega klasičnega blaga, po posredovanju simbolike naših starejših propovednikov. Z zagotovostjo se lahko trdi, da „Zlatorog" v Dežmanovem zapisku ni narode«, praša se pa, jeli sploh narodov. Oblika, v kateri nam je ohranjen, je vsekakor popolnoma Dež m a nova last. 6. Preostaja nam še prašanje, kako je ta umetno razple-tena simbolika nastala, kako se je pri Slovencih kazala in zakaj je izginila. Izvir te stare krščanske simbolike moramo vsekakor iskati v stari krščanski eksegezi, posebe pa v razlagah medsebojnega razmerja starega in novega zakona [prim I. Gor. 10], v prerokbah, ki v starem zakonu simbolično naravnost napovedujejo dogodke novega zakona [virga de radice Jesse: Ma-ria; lev iz rodu Judovega: Kristus] in v paralelah, ki so se šele pozneje umetno ustvarile [Noetova barka: Marija]. Tudi moramo vedno imeti pred očmi, daje pri teh razlagavcih in simbo-lografih mnogo vplivalo tudi prepričanje, da je vse stvarstvo [živo in neživo] delo božjih rok, da se Bog v njem kaže in da ga treba torej tudi v njem iskati. Razun tega je sveto pismo polno raznih čudovitih živali, ki so jih razlagavci morali razložiti; prim, samo Jobovega behemota in levijatana, Ecehijelove simbole evangelistov, Janezovo skrivno razodetje itd. Da je Ece-hijelov orel simbol evangelista Janeza, to danes vemo; saj se tudi ž njim vpodablja. Razlagavci pa so morali poiskati skupne točke med obema, tertium comparationis, morali so poiskati, katere lastnosti so obema skupne. Trebalo je torej orla najprej opisati fizično [ekfraza] in potem simbolično pokazati iste lastnosti na evangelistu Janezu. Pri moraličnih razlagah je bilo treba še poiskati nauk, ki ga daje kaka žival človeku; tako se je s tako moralično razlago (hermenejo) razvila obširna tipologija, ki kaže v živalstvu tipe raznih človeških lastnosti [kozel: nečistost; volk: požrešnost; osel: lenoba itd.|. Fizični opisi raznih čudovišč in zagohetnih živali, ki jih je v svetem pismu cela kopica, pa so posneti iz najrazličnejših virov. Glaven vir za te naravoslovne opise svetopisemskih živali, je bil dolga stoletja spis, pripisan nekemu naravoslovcu in po njem kratko malo »Naravoslovec [Physiologus]" imenovan, razširjen v neštetih prevodih, prepisih, prenaredbahNjegova sestava kaže, da je nastal na zemlji, kjer sta se stikala vzhod in zapad, kjer so se mešali zapadni, grški, sirski in arabski živiji. Najlaže mislimo tukaj na Aleksandrijo. Ta knjiga je sistematična zbirka realnih in simboličnih razlag živalstva v svetem pismu. Nastal je najbrže v 3. stoletju; kot knjigo ga navaja najprej Origen, ki ga pridno rabi. Ravnotako so ga rabili poznejši cerkveni očetje brez kakoršnega koli pomiselka pri svojih razlagah in dokazih. Gregor Veliki [590—604] je z obema rokama zajemal iž njega, posebno pri svoji moralični razlagi Jobove knjige in po njem je bil fizijolog od 7.—12. stol. naravnost kompendij in učna knjiga za moralo [Kolloff 195]. Tako se je odprlo širno polje učenim in učenjaškim razlagam. Saj uči že Avrclij Kasiodor, da so v svetem pismu mnoge resnice le v prispodobi podane in da nam postajajo um-ljive le s pomočjo gramatike, retorike in dialektike |Carus, 1. c. str. 105]. Mnogo tvarine je dal tudi stik s klasično kulturo. Cerkveni očetje so bili klasično visoko izobraženi, poznali so klasično literaturo, filozofijo in verstvo do dobra, saj jim je ta 1 Mi ga navajamo navadno po Kolloffovcm posnetku [1. c.], ali pa po pisateljih, ki ga izrcčno navajajo. znanost bila neizogibno orožje v kontroverzah z izobraženimi zastopniki poganskega klasičnega sveta. Klasični kulturi pa niso bili vedno in povsod sovražniki: ravnali so ž njo kakor čebele, ki znajo tudi iz strupenega cvetja dobivati sladko stri in koristen vosek. A ko se je krščanstvo začelo širiti, je antična kultura že prekoračila svoj višek, prešla na toliko in toliko najrazličnejših narodov, se ž njihovo pomešala in iž njih marsikaj privzela, zato pa izgubila globino in se razblinila, ne da bi se zopet poglobila in izčistila, ne da bi na tej podlagi doživela zopet svoj preporod. Za to antični svet ni imel več moči. Ostalo je samo še barbarsko veselje nad pisano množico snovi, ki jo je nudil dotlej neznani svet. In nekritični Plinij, ki brez kakih pomiselkov zbira vse, kar kje čuje, je s svojo zbirko navadnih poročil za krščanstvo pač popolnoma nedolžen in zanesljiv avtor, ki ga ravno zato razni razlagavci biblije stoletja brez pomiselkov rabijo. V 5. stol. je sestavil lijonski škof Evherij mali leksikon besed, ki imajo v svetem pismu alegoričen pomen, ki se je dolgo rabil in prehajal iz enega pisatelja v drugega. Prava zakladnica te simbolike je Clavis Scripturae, v karolinškem času iz raznih pisateljev, pred vsem iz sv. Avguština, sestavljen spis [Wetzer-VVeltes Kirchenlex. VIII, 1234—5J. Nekako znanstveno podlago pa je dal tej simboliki v 7. stol. Izidor Seviljski, ki podaja v svojem obširno zasnovanem delu Origenes sive etymologiae realni besednjak z etimološkimi razlagami, a brez simbolike in alegoriziranja. V teološki literaturi, ki prihaja za nas v vpoštev, je imel Izidor stoletja poleg Aristotela in Plinija velikanski vpliv in se je po samostanih dolgo rabil kot učna knjiga [Carus 105, Kolloff 210]. V 13. stol. pa se je vsa ta simbolika spravila v sistem. Raztresena poročila so za ekfr aze zbrali veliki enciklopedisti iTomaž Kantipratanec, Vinceneij Beluaeenz, Albert Veliki s svojo parafrazo Aristotela], zopet drugi so na podlagi teh spisov spravili simboliko v sistem. Tako je n. pr. Peter Berkorij v XIV. stol. sestavil obširno zasnovano enciklopedijo za Časopis VII. 7 pridigarje, ki podaja v dveh debelih folijantih pregled te simbolike. Imenuje se „Reductorium moralis". Razun tega imamo še obširen »Inductorium moralis'" v alfabetskem redu. Da so se te knjige mnogo rabile, tega nam ne dokazuje samo veliko število njihovih izdaj, ampak tudi njih priročna in praktična uredba. V njih je pridigar lahko takoj našel simbolično razlago in moralično vporabo. Če je n. pr. kje v sv. pismu čital kaj o enorožcu [n. pr. Dan. 8., Psal. 28, 6.], mu je bilo treba samo poiskati gesla unicornis. monoceros, pa je imel vse lepo skupaj. In tako so pridigarji učeno govorili o lovu eno-rožca in devici Mariji, pa pri tem citirali Fizijologa, Plinija, Izidorja, Alberta, da so se poslušavci njihovi učenosti kar čudili. Čudimo se ji tudi mi, dokler ne zasledimo vira za to njihovo učenost. Pri vsem tem pa so bili zelo nekritični. Prevzemali so poročila verno iz knjig in se nikdar niso vprašali, jeli stvar z enorožcem n. pr. res taka, kakor se bere. Tak kriticizem pa se jim je zdel nepotreben, saj pravi že sv. Ba-zili j Veliki (f 379), „es komme nicht darauf an, zu untersuchen, ob Greif und Einhorn wirklich in der Natur vorhanden uaren, sondern zu erklaren, was sic rechtglaubigenveisc bedeuten [Kolloff, 1. c. 194]." Ti pridigarji se niso prav nič potrudili, da bi spravili razna poročila med seboj v skladnost, ampak so jih verno prevzemali in rabili celo neskladnost samo za simbolične razlage. Tako pravi Peter Berkorij (Keduct. mor. lib. XC, 85, num. 5. str. 397]: »Secundum Plin. in India funt unieornes boves, habcntcs ungulas folidas, ficut equi & habent maculas Candidas. Sunt ctiam ibi asini secundum Avi. Arift. & Plin. qui unum habent cornu inter aures. Sic recte chariffimi, in India, id eft, in Ecclefia, illi qui funt Praelati, &c. vide fupra de afino, & nota quod Rhinoceron graece, latine dicitur cornu in nare ..." Ta nekritičnost je šla večkrat tako daleč, da so avtentična poročila svojih avtorjev »prirejali" na ta način, kakor jim je bilo za nameravano razlago potrebno, da so jim dajali vsebino, kakoršno so za svoje razlage potrebovali [Prim. zg. str. 78]. Ti pridigarji se niso nikdar vprašali, ali enorožec res živi in jeli resnično, kar se o njem pripoveduje. Glede vprašanja o eksistenci enorožca se je, kakor bi rekel naš Levstik, poma-zalo že dovolj olja po steni. Obširno literaturo do prvih desetletij 18. stol. [1734] navaja Zedler [s. v. „Einhorn"], novejšo „Umschau" na navedenem mestu. Tukaj se po Burchellu in Trouessartu [Comptes rend. A 147 (p. 1352—1355), Nature 37, Nr. 1857, 1873] dokazuje, da je v starem enorožcu skrit današnji beli nosorog (Rhinoceros camus). Na taka vprašanja pa nekdanji pridigarji seveda niti mislili niso. Nekritičnost teh pridigarjev se kaže tudi v raznih imenih in priimkih, ki jih dajejo svojim avtorjem. Vedno govore o njih z izredno ljubeznijo in spoštovanjem ter jim dajejo razne naslove: „slavni, učeni, imenitni, neprimerni." Dajejo jim tudi razna imena: tako imenuje p. Rogerij Plinija „naturalista", a ravno tako tudi Izidorja Seviljskega [PE I, 458], ki pa je bil vse kaj drugega ko naravoslovec. Plinija imenuje [II, 601] ,,fpremifhluvaviz te Naturae", a Plinij je le marljiv, nekritičen kompilator, Izidor pa precej nespreten etimolog [njegovi spisi so izdani v zbirki latinskih slovničarjev]. Rogeriju pa je Plinij kratkomalo „naturalist", kakor je bil Aristotel v srednjem veku v.j.z i£o/TjV „Filozof". Tako je Plinij stopil na mesto nekdanjega „Fizijologa", ki ga o. Rogerij sicer ne navaja iz katerega pa je vanj — po posredovanju raznih avtorjev, marsikaj prešlo. Zato pa navaja zelo pogosto Plinija, n. pr.: PE I 66. 269, 270, 368, 438, 528; II 28, 268, 497, 601. Kakor mu je Aristotel najvišja avtoriteta v filozofiji [imenuje ga zelo pogosto „Firfht teh Philolophou" 2 - PE I 78, 241, 343, 397, 582; II 194, 355, 569], tako mu je Plinij avtoriteta za naravo. Zato tudi izhajamo pri vseh teh podatkih od Plinija in ne od starejšega, mnogo važnejšega Aristotela, s katerim se je zapad precej pozno seznanil, v času, ko je Plinij že davno imel pri-posestvovano častno mesto v zapadni kulturi. V koliko se 1 Pri o. Rogeriju imamo še nekega „Apologa1' [v XX. pridigi]. 2 Ravno tako pa tudi Ovida „Firfht teh Poetou" II 64 — dejstvo, ki odpira čudne perspektive in naravnost izziva oceno literata Rogerija. 7o naslanja Plinij na Aristotela, koliko je posnel i ž njega ali njegovih komentatorjev, to je še vedno preporno vprašanje. Pozneje sta hodila stoletja mirno drug ob drugem, Plinij „natu-list" in Aristotel — „lilozof". V slovenskem slovstvu je ta simbolika zelo stara; saj sega, kolikor je je še ohranjene v protestantskih pesmih, nazaj v katoliško dobo pred reformacijoYr dobo pred reformacijo segajo tudi početki našega „Jagra". V naših starejših cerkvenih pesmih je mnogo take simbolike, žal še neraziskane. Isto velja o naših pridigarjih. Iz Janeza Svetokriškega smo navedli mesto o diptamu, kaj več se bo dalo povedati o njem, ko bomo imeli o njem celotne monografije v rokah, ki sta jih napisala Dr. Šlebinger in Dr. Bratina. P. Rogerij, ki v svojem obširnem delu [1321 strani in 4°| nima ni trohice slovenskega in ki je prej podoben kakemu pridigarju iz XIII. stol., je poln take simbolike. Pri njem imamo navedene vse pisatelje, s katerimi smo se doslej pečali, od Plinija pa do Pici-nellija, Rogerijevega sodobnika. Glaven vir in glaven avtor za njegov „Palmarium empyreum" pa mu je bil Picinelli, regularen kanonik v Lateranu, rojen 1. 1604, izprva imenovan Karel Frančišek, ob vstopu v red pa Filip. Živel je še 1. 1678 [Jochcr]. Glavno njegovo delo: II mondo simbolico o sia universita d' imprese* je izšlo 1. 1669 v Milanu že v drugi izdaji, v letih 1694—1729 pa jc od avguštinca Eratha pola- 1 V „protestantski" pesmi .Ta dan jc vsega veselja" imamo sledečo primero: Kokar l'onze s'kus' glafh grč Glafh fe ne resbije V' glihi vifhi roijen je JESUS od Mariae. [Schonleben 1672, str. 388 — Prim. Trub. Zb. str. 172—4], Schiinbach pa navaja [Mitth. des hist. Ver. f. St. 1900, str. 176, štv. 152] iz Jakoba božanskega [iz 13. stol.] to-lc: Videmus, quod lux pertransit vitrcam (sc. fenestram) sine foraminc, sine lesione. lux tamen retinet eolorem vitrce in quod, si vitrea sit rubca, splendor radii est rubeus, et sic est de al.is coloribus. sicut I)ei Filius, lux vera, pertransit uterum Virginis sine lesione, et inde secutus est splendor similis vitrce. — K temu pripominja : Das ist eine hilbschc Fortbildung des alten Gleichnisses. tinjeno in pomnoženo doživelo štiri nespremenjene izdaje. Rogerij govori o Picinelliju z velikim spoštovanjem; imenuje ga: ta modri Symbolift (I 463); ta vzheni Symbolift (II 169) in govori o njegovih „kumt'htnih buquah teh ipomvnkou (I 463)." Tu in tam ga imenuje tudi kratko „Filip"; vse to pa so dokazi, koliko se je pečal ž njim in kako dobro ga je poznal. In ni samo slučaj, ampak pojav in dokaz kontinuitete stoletne literarne tradicije, če beremo pri Škrinjarju [Molituv Grčfhnika per ufakimu fedmirih Pfalmov od Pokore \c Bogu sdihujozhiga (Ljubljana 1817), str. 230—2311 pri razlagi Psal. 41, 1: „Kadaj hrepeni jelen nar bol po mraslih vodah? S. Augufhtin pove de takrat, kadar kazhe pomori: takrat fe njegova sheja nar bol vname. — Kazhe fo grehi, kadar tedaj te pomorim, tedaj moje ferze nar bol sheja, inu nar bol po tebi o Bog, hrepeni." — O tem dualizmu fizičnega in simboličnega sveta govori Škrinjar izrečno [1. c. str. 11]: Kar fe tedaj v'tim Pfalmi od preganjanja, od britk6ft, od telelniga omaganja, inu od vefelja po zherki, to je, kakiir befede leshe, bere, fe more v' vifhim saftopki od preganjanja, britkdfti, omaganja, inu velelja v' dufhi saftopiti." Dasi je bila ta simbolična smer tako zelo razširjena, vendar so se že kmalu pojavili glasovi, ki so bili proti nji. Prvi. ki je začel nastopati proti tej simboliki, posebno proti njenim bohotnim izrastkom v romanski skulpturi, je bil sv. Bernard Klaravalski [Clairvaux 1153], ki nastopa v nekem pismu z gorečimi besedami proti tem raznim čudoviščem, pošastim in ne-krščanskim strašilom. In kakor se pritožuje pri Lukijanu Mo-mos z jedko ironijo na „Občnem zboru bogov", da se je vteplo v božanski Olimp tudi mnogo grdih, pasjeglavih pošastitako toži sto let za Bernardom prijor Gauthier iz Coinsy, da imajo divje mačke in levi v božjih svetiščih skoro enak dostop in in enake pravice kakor svetniki [Kolloff, 1. c. 200—1]. To pa so bila mnenja posameznikov, ki jim je bila ta manira po svoji zasnovi in svojem ozadju tuja. Da je nazadnje sama izginila, za to imamo razne vzroke. 1 S tem meni egiptovska božanstva. Prvi in pač glavni povod, da se je ta bohotna alegorič-nost precej pristrigla, so bile razne hladnokrvnejše, treznejše sekte, ki so se obračale proti bujnosti in pompu zunanje službe božje. Glavno in zadnje delo je v tej reči opravil protestan-tizem. Za to imamo v slovenščini zanimive zgodovinske dokaze. Treba se samo spomniti mnogoštevilnih simbolov Marije in bogate zbirke alegorij, ki so ž njo v zvezi in ki so v lavre-tanskih litanijah spravljene v pregleden sistem. Če torej očita Ungnad Trubarju, da je hotel uvesti „.. . die muetter Gottes . . . vnd andere mehr papistische Piinctlen" [Cerkv. Glasb. 1894, str. 35, 3. opazka pod črto], ne dela tega mogoče samo iz kakih teoloških vzrokov, ampak tudi iz nasprotstva do zelo razširjenega in bujnega Marijinega kulta, ki ga je protestantizem sploh imel za nekaj specifično katoliškega. Tudi ne smemo pozabiti, da je stališče protestantov do biblije popolnoma drugačno, tako, da popolnoma onemogočuje tako umetno simboliko, pred vsem pa, da protestantizem ne gre k bibliji preko patristične literature, ki je to simboliko negovala in širila. Zato lahko zanesljivo sklepamo, da je Marijina simbolika v protestantskih pesmih posneta po starejših predlogah, ali da so pesmi s tako vsebino, ki so res nastale šele v prot. času [n. pr. Kum-prechtova, ki pa je prevedena in razširjena po nemški predlogi — Trub. Zb. str. 170], nastale pod vplivom te nabožne tradicije. Kako so Marijo preganjali protestanti iz pesmi, ki so jih prevzeli, o tem glej Trub. Zb. 135 — 6. [Prim, tudi citat iz Trubarja pri Štreklju, SNP III, str. 649, opazka pod črto]. Mnogo je zakrivilo tudi simbolično slikarstvo, da je ta smer izginila. Že pri enorožcu se vidi, kako ga vpodabljanje počasi modificira. Ornamentalno se je že dolgo rabil na ka^ pitčlih peržanskih stebrov. Ako pa so hoteli slikarji v sliki pokazati to, kar se je o lovu enorožca pripovedovalo, so prihajali v neprilike. Enorožec bi moral biti v krilu device, kar pa se dd zaradi proporcij zelo težavno pokazati. [Prim, kako je slično nalogo rešil Michelangelo v svoji „Piet&"]. Treba samo pogledati „La dame a la Licorne" na neki stari preprogi v muzeju Cluny v Parizu [Umschau, 1. c. str. 545], ali način, kako si je pomagal Mariotto Albertinelli [1474—1516 — Vergl. Volksmed. I, naslovna slika]. Pri obeh ima enorožec le sprednje noge in sprednji trup na devičinih kolenih, pri prvem je konj s kozjo brado, pri drugem, ki se še najbolj verno drži starega poročila, pa precej podoben malemu oslu. Alessandro Bonvicino [Moretto, 1498—1555] pa je v svoji „sv. Justini" to snov že popolnoma drugače pokazal; pri njem leži enorožec, ki ima že popolnoma konjsko podobo, pri nogah stoječe ,,de vice". [Vergl. Volksmed. I, 120—121]. Enako je že skoro popolnoma izginila zveza med devico in enorož-cem na sliki pri Picinelliju [M. S. str. 413]. Najmlajše heral-dične oblike enorožca ima mnogo grbov, n. pr. angleški državni grb in grb proštije v Dobrlivesi na Koroškem [Dr. Avg. Stegenšek, Umet. spom. lav. škof. II, str. 5, štv. I]. Tudi ne smemo prezreti, da je bilo težko vpodabljati stvari, o katerih so se po knjigah širila najrazličnejša poročila in ki jih ni nihče v resnici videl. Na krivo pot so zašli tudi razni ilustratorji, ki so skušali v sliki pokazati to, kar so pobožniki izražali v nežnih primerah in zamaknjenih, mističnih alegorijah. Sipko Menčetič Vlahovič 11457—1501] poje v prenežni pesmi Jezusu: da si ti sam sladak, da si sam medveni, ti s' Ijctni moj hladak, i živac studeni, koga se opiti bez mire želimo opivši vapiti dan i noč tve ime. [Stari pisci hrv. II, str. 341, verz. 21-24]. To je nežno in poetično povedano. Cithara octoehorda ima na str. 114 — 115 božično pesem s sledečimi verzi: O! blafene te perfzi, 0 blateno mleko! koje bude lyublyeno k — fzebe Dete vleklo. Oh! dabimi, oh dabi! neg kapliezu vzeti: od mlckeka, Maria tvojega imeti, Nebi gladna po 1'zvetu Duffa ma bludila: negbi fzita do volve, Jefuffu fzlufila. Velika nežnost te pesmi se ne kaže samo v intimni na-snovi te primere, ampak tudi v precijoznem izražanju, ki se kaže v obilici diminutivov, ki jih v tej pesmi kar mrgoli. Ra-zun tukaj navedenih imamo v tej pesmi še sledeče: Ježušek, slamica, štalica, hižica, žuhkek, Detece, sinek. Enakega izvira je tudi slovenski „pol/ma", ki ga v obravnavani adventni pesmi verz 16. pri Schonlebnu še ni! Slične kajkavske oblike v Ci-thari so: malahni, malahna [str. 115, 116] in še bolj izražen primer: „gola golehna na fzlamicze" [str. 118]. Vse te primere so poetično spretno obdelane, kdor pa bi jih hotel ilustrirati, bi si jih ne mogel drugače predstavljati ko fizično. Sveti Avguštin pravi v mistični zamaknjenosti o Kristusovi srčni rani in Marijinih prsih: Hinc pascor a vulnere, hinc lactor ab ubere; positus in medio, quo me vertam nescio | pri p. Rogeriju, PE II, str. 212, 9. vrsta od spodaj], kar nam je v besedah lahko umljivo, ravno tako, če sv. Bernard Sladko-usti v mistični zamaknjenosti Mariji zakliče: Monstra te esse matrem. Ker pa vsi mistiki niso imeli tako visoke in zrafi-nirane notranje kulture, kakor se nam kaže pri Bernardu, Frančišku Asiškem in Bonaventuri, so se vedno nahajali ljudje, ki jim niso mogli slediti v te nadčutne višave, ki so občepeli na tvari, katerih duša se ni mogla s temi orli povzdigniti nad predstave fizične realnosti, ki so si torej ta Bernardov klic razlagali popolnoma fizično. Fizično pa so ga morali pojmovati oni, ki so hoteli take prizore pokazati v sliki. Tako sliko iz XV. stol. kaže Vergl. Volksmed. I, 168—169. Avguštinov rek pa je pobožna legenda natanko aplicirala na sv. Bernarda. Obširno jo pripoveduje P. Rogerij v svoji LXXX. pridigi [PE II 204-213]. V nji primerja sv. Bernarda Slad ko -ustega čebeli (ker se zove „mellifiuus") in pravi o njem [str. 212]: „Pofhluthajte, kaku fe je enkrat letu godilu. Molil je Rernardus enkrat s' gorezhim ajftram pred enim Crucifixam, inu fpremifhluval to britku terplejne, inu fmert fvojga lively-zharja: pole, ta zhas ofina fvoje roke Christus od krifha, inu objame Bernarda; poftavi njega ufta na tvojo defsno ftran, rekozh: Bibe Bernarde. Pi, fefsej mvoj Bernard s mvojga ferza trofht, inu vefselie. Ah pazh frezhna zhebela! kaj s'en med, kaj s'eno fladkuit fi ti ta zhafs fefsala, inu obzhutila. Tukaj je Bernardus lposnal, kaj s' enu ternje, inu foufh roshe je vfse pofvetnu vefselje, inu de nikir derge, kakor v' Bogu je ta pravi trofht, inu fladkuft. She ena druga roshiza je bila, na k teri Bernard fefsal je tudi ta nebefhki med, inu trofht. Perkasdla le je njemu enkrat Maria Diviza. Bernard v' njo vefs sal ubi enfdihne: Monftra te effe Matrem. O ti prezhifta Diviza! pokafhi, de fi ti mvoja perferzhna Mati: na kateru fdajzi pomoli ona njemu Ivoje divizhne pfcrfse, inu rezhe: Suge, & bibe Bernarde. Pi, inu fefsej mvoj Bernard mvoje divizhnu mleku, s' katerim dojla fim mvojga Synu, de taku bodefh glih, kakor en bratiz fynka mvojga perferzhniga. Ah! kaj sen nebefki med je fefsala ta nebefhka zhebela S. Bernard na femli." Slikanje takih snovi pa ni bilo le kočljivo, ampak tudi ponesrečeno. Mistiki so zrli sled sence zarje onostranske glo-rije in se skušali vživeti v ono, česar še uho ni čulo, oko ni videlo in človeško srce ni čutilo, slikarji pa so kazali samo materijalni del vse te simbolike, nekaj realnega, kar kaže realne proporcije, ki se lahko merijo in s katerimi računa kritični duh. Prezrlo se je popolnoma, da imata pesnik in slikar razna pota in različna sredstva, s katerimi dosezata svoj namen Vse to so bili glavni notranji vzroki, ki so povzročili, da je ta simbolična manira polagoma izginjala. Pri nas se je obdržala, najbolj vsled tesnih stikov z Italijo, daleč v 19. stol., tje do Janežičeve dobe. 1 Prim, šc II 286 ... ta u Mario salublcni Idiota [= Kaimundus Jordanis, Can. reg. O. .S. Aug. — Wetzer-Weltes Kirchenlexikon X, 746], II 554 ... ta Ifvelyzhani inu u Mario salublcni Sufo ]Heinrich SeuseJ. ' Zdi sc, da bo šele moderna našla primeren način ilustriranja takih in enakih snovi. Prim n pr. kako je Fr. Bflek ilustriral poem Otokarja 11 rezi nt „Uuce". Primer popolnoma pogrešene .ilustracije v smislu, kakor smo ga zgore razlagali, pa je Koželjev „Gregorčič". Več o tem glej v ..Domovini" 1908, štv. 140-141. Da se s temi zanimivimi in važnimi činitelji, ki so v precejšnji meri pripomogli k današnjemu duševnemu razvoju, ne pečamo toliko, tega je kriva prepotenca formalistične klasične vzgoje, ki -stremi za nedosežnim idealom ciceronske elegance, za katero po Avgustu, na vsak način pa po preseljevanju narodov ni več latinščine in njenega sveta, kriva mržnja do ..katoliške" literature, »dolgočasnih" pridigarjev, starih „špe-hov" itd. Pozabiti pa ne smemo, da so to stvari, ki segajo v dobo našega slovstva pred Trubarjem, torej najstarejši ostanki in prvi dokazi našega umetniškega življenja. Ti ostanki stare klasične literature, prekuhani v zapadni retorti in prepojeni z raznimi školastienimi elementi, slabo prebavljenim humanizmom in večkrat zablodlim vizijonarstvom srednjeveške mistike, tvorijo romanizem v naši kulturi, ki gre v našem slovstvu v nepretrgani črti, vzporedno z drugimi strujami in večkrat neomejeno vladajoč, od početkov našega slovstva visoko v 19. stol. V 16. stol. je katoliška in pozneje protestantska cerkvena pesem, v 17. Janez Svetokriški. v 18. p. Rogerij, ki je tipičen zastopnik te struje, v 19. stol. imamo pri Škrinjarju dokaz za nepretrgano kontinuiteto te literarne struje. Veriti-jev »Popotnik fhiroke in voske poti [V Ljubljani 1828]" je ena sama obširna simbolična slika v tem žanru, ki pa sicer po svoji zasnovi precej spominja na ljubezensko geografijo »galantne" francoske dobe. — Danes je tak simbolizem popolnoma nemogoč. Vredno in potrebno pa je, da se pobliže seznanimo s tem slovstvom, ki je dalo pesnikom in vpodabljajočim umetnikom nebroj snovi in sredstev, ter v narod zatrosilo precej »narodnega" blaga |snovi, okraskov, primer, idiotizmov], s slovstvom, od katerega smo dobili prve darove klasične kulture, ki so nam res prešli v meso in kri. V Gradcu, oktobra 1909. Narodno blago vogrskij Slovencov. Splsao v prSkmurskom narečji Števan Kuhar. Pripomnja. Spodaj priobčeno narodno blago je zapisal v Bratoncih na Prekmurskem g. Štefan Kiihar, ki mi je poslal v porabo tudi svojo zbirko tamkaj zapisanih narodnih pesmi. Te so zanimive zlasti zategadelj, ker nam kažejo, da so tudi Prekmurcem v obče znane iste snovi, kakor sosednjim Štajercem; priobčim jih o svojem času v dodatku k moji zbirki. Njih za-pisovavca sem pismeno in ustno nagovarjal, naj bi zapisoval tudi kake stvari v nevezani obliki, iz ktere se da jezik tamkajšnjega naroda posneti bolj zanesljivo, kakor pa iz pesmi, zanesenih večinoma od drugod. Ugodil je moji želji in njegovega truda vspeh objavljam tukaj z nekterimi opomnjami iz njegovih odgovorov na moja vprašanja. Nekaj pojasnil sem dodal jaz, ker so se mi zdela potrebna, da bo tudi prekmurščine manj vajen bravec mogel brati te stvari. Njih prave cene je iskati bolj v jezikovnem, kakor v narodopisnem oziru; nekaj posebnega je zlasti bratonsko naglaševanje. Dobro došla bodo-zavoljo prodirajoče madžarizacije tudi krajevna imena, ki se pa žalibog ne raztezajo na vse Prekmurje *). V Gradcu, 20. decembra 1909. Dr. Karel Štrekelj. Opomba. V prekmiirskom ali staroslovenskom narečji je : „e" trOje vrste: e, e, S. Pr.: žeb, len, svet. „i" dvAje : i, i. Pr.: nit, pik. „o" dvftje: o, 0. Pr.: boj, Bog. ^ „u" dvAje: u, li. Pr.: ružnia, dug. / „ii" dvOje; (i, (i. Pr.: liik, v Oš. „3." dvOje: a, a. Pr.: rak, vr&g „(5" in „d" sta bole dugiva i vlakiva1, kak „a" in ^e". Ravno tako je „tiB b61e dugi, kak „u". se čte „eja; „0" se čtč „(iu"; J" se čtč „ija; „fl" se čtč „uj«>. Kiiharjeve opoinnje so pisane v prekmurščini in jim je pripisana črka K, moje so pisane v navadni slovenščini in so sredi prekmurskega teksta postavljene v [ ]. 1 Daljša in potegnjena (t. j. liinger und gedchnter; rastoče povdarjena?) 1 ij•> tij je pač premalo določeno, najbrž hoče zapisovavec izraziti le padajoči naglas: i, S. Poleg teh samoglasnikov rabi Kuhar včasi tudi ii in d namesto ti in G: vo, zakdrili. a, e, e, S, i, u, ii [o] so vsigdar naglašeni, zato na tč ne trbč driigoga akcenta. Gda pa akcent na kratke samoglasnike spadne, se pa beleži tak, da je akcent z goranjim delom na levi kraj naslonjeni (a, e, i, 6, u,[o, u]) i t6 zato tak, ar se ovači [= sicer] čtevec meša i tudi rečij včasik drugi pomen dobijo. Na priliko: „velki" pomeni „gro6", „velki" pa pomeni .,Haupt-". „Mamica" pomeni „Grol5mutter", „mamica" pa pomeni rder Schwindel". Ravno tak je driigoga pomena „pa", kak rpat:; „pa" je zkratka „palik" i pomeni telko „zopet". „Pri kdpanji" = gde se kopa, „pri kopanji" = gde se kople. Te = hic ; te = teda itd. Legende, pripovedke, verovanja, anekdote in smešnice. Gda je šČe B6g po semli hodo.— 1. Kristus i Peter sta negda jako žedniva prišla do mlatcov i sta je piti prosila. Mlatci so kulač1 z vinom sranili2 v slamo i so njima pravili, da nemajo nikaj pijače. Sla sta zato dale i sta prišla do koscov, ki so se ravno k zautreki spravlali. Gda kosci teva popotnika ovarajo3, njima piti poniivlejo. Kristuš i Peter sta pila i tak blagoslovila vino koscom, da ešče dnesden majo i pijejo. A mlatci so pa z rasojami4 stepali slamo i iskali kulač, pa so ne mogli najti. Zato šče mlatci dčndenešnji ne dobijo vina. 2. Enkrat sta pa do nekše kovačnice prišla Kristuš i Peter i sta vidla, da se je kovač jako mantrao5 i nikak ne mogeo podkovati kobile. So njemi je zato Jezus na pomoč. Kristuš je kobili v koleni nogo prek odžagao i odneso na nakvalo i tam zabio gor podkov. Potom je pa nazaj nčseo i kcoj" djao, gde je vkrej odžagao. Noga se je prijela i nazaj dobra bila. Gda sta odišla Kristuš i Peter, je šo kovač pa je kobili tudi nogo prek odžagao. A gda jo je nazaj devao, se ne štčla prijeti. 3. Afiira. — Mura, ki nas loči od našij štajarskij bratov, jako podkaple na našem kraji. Zč dosta lepi j gajov i njiv je spravila na nikoj" i se posploj8 bole bliža k vesnicam. Stdri liidje pravijo, da de Mura vsigdar dale podkapala, dokeč ne pride do zadnje slovčnske vesi, naj mre do Kčbilja. Gda pride do tč vesnice i nas Slovence tak nazaj zdrtiži, bo sodni den 1 madž. kulacs, holzcrnc Feldtlaschc. — 2 = shranili. — 3 n. (ge)- ivuhrcn. — 4 = rasohami, vilami. — 5 = martial. — 8 n. da-z u. — 5 Za nikoj (= niči se navadno piše nikaj. — 8 sploh = vedno. To je: Mura bo tam do konca sveta stala i nede več ločila brate od bratov. 4. Jezero na Gredaj. — Poleg Gred je edno malo jezero, štero nišče ne more zmeriti, kak globoko je. Tii je prej1 negda cerkev stala i se je vtonila. Gda je lepo vreme, te prej lejko vidi križec v vodi te vtonjene cerkvi2. 5. Imena Pesnic. — Včasi šče je slišati, na kak način so vesnicam imena dana. Tak napriliko: od Bratonec se pravi, da so tii najprvle trije jako velki možacje živeli i tej3 možacje so si bratovje bili, zato se zovč ta v&s »Bratonci«. V Dekle-žovji so pa prej jako lepe dekline bile i zatoga volo je ta ves-nica »Dekležovje« ime dobila. V Tžekovci so prej jako lepe hiže meli, na Melinci pa bilo dosta mlinov i zavolo toga so tema vesnicama dana takša imena. V Beltinci so prej meli edno velko belo4, štero so z kulača napajali. Lipovčarje so pa lepo znali pole obdelavati. Tišina stoji na tihšini, Turnišče je pa od velkoga turna dobilo ime. Biikovnica, ar so okoli nje bukovi logovje itd. 6. Samostanje. — V zdašnjem vremeni nemarno vu celoj slovenskoj krajini nobednoga redovniškoga samostana5. V prešnjij časaj je prej bilo več. Tak pravijo, da so redovnicje bilij pri Gornjoj Lendavi i v Stevanovci. Nadale pri Kobilji na ednom bregi je prej tudi bio velki samostan, gde je naše lustvo za- 1 = pre t. j. pravi, dicunt. — 2 Mislil sem, da je tukaj pomotoma izpuščen .,se". Kuhar mi piše zastran tega: „Velo sam trem možakom, naj mi pripovedavlejo od toga križeca, i vsi trije so tak pravili, kak je zgoraj napisano Vsled t6ga ne vem prav, ka je tii voostalo, ali se(naj-mre se vidi) ali pa človek (da najmre človek vidi). Tii pripomnim, da je več takšij stdvkov n. pr.: Gda bratva mine, te že dobi v vsakšoj krčmi novo vino; Jejte, jejte, li more jesti, ka te leži delali", pravijo- mati težakom. Gda romarji idejo na b6žo pot, se njim narača : „Gda do Mtire pridete, more kakši žaloš [založaj] kruha v njA vrčti, da srečnej prek pridete!" itd. K. Izpasti je mogel tudi kdo (što). — 3 Iz tevi = te-vi = te(i)-ovi. — 4 llčla = bela krava ali kobila. — 5 8l'rvle so te reči (sam o-stan i tfldi redovnik) ne poznali, a kak zhaja n Marij in List", sta se obedvej rečej podomačili. Lustvo najmre v vsakšem snopiči vidi i čte : „Čisti dohodki do obrnjeni na zidanje ednoga samostana v krajini slovenskoj na Vogrskom." A poleg ^samostana" i ^redovnika" je tudi klošter i barat (plur. baratje) ; redovniški = barački, a, o; pri ntinaj nuninski, a, o." vetje najšlo vu bojnom vremeni. Te samostan je Tork z cer-kvjov vred razrušo. Dnesden že samo ništeren cigeo, kak razvalina, kaže mesto, gde so negda slovenski redovnicje glasili reč božo. 7. Rratonska kapelica. — V Bratonci je prilična1 kapelica. V njenom oltari je podoba Marije pomočnice, ki ma prav žalosten obraz. Pravijo, da je ta Marija bole prijaznoga i bole milostivnoga obraza bila, gda so jo na oltar djali. A veščani so se sploj2 svajiivali zavolo kapelice. i to je Marijo preveč ražžalilo i zato je postao njeni obraz tak žalosten, da či jo človek zdaj gleda, se njemi mili, i ga ščejo skuze3 pobiti. 8. Od zidanja beltinske cerkvi. — Gda so začnoli bel-tinsko cerkev zidati, te je prej pravo zidar, da de ona deklina, štera prvi škaf morta prinese, živela ali jako dugo ali pa jako malo. Nato je dugo ne štela nesti morta nobedna deklina, ar se je vsakša bojala rane smrti. Nazadnje se je podala edna deklina i je nesla prvi škaf morta. Zidar se je smejao i njoj pravo, da de živela sto let i betežna nigdar nede. Tak se je tudi zgodilo. Dočakala se je sto let i betega nigdar ne kiišala. Gda je pa cerkev gotova bila i so križec devali na toren, te se je pa nesreča zgodila. On, ki je križec gori nčseo, je mametliv4 gratao. Namesto edne luknje je vido ti ij i tak ne znao, vu štčro bi djao križec. Zato pita, vu štero luknjo naj dene. Majster njemi skriči, da vu srednjo. Potom je pa pravo lustvi, naj Boga moli, ar je ov zgoraj vu velkoj nevarnosti. Liistvo je začnolo moliti. Ov zgoraj komaj dene križec vu luknjo, se njemi zvrti mamica i spadne dol. Spodaj je pa stao eden Židov, ki je nS molo Bogž. Tomi židovi je spadno ov na rame i ga je osmrto, a njemi samomi se pa na velko čudo nikaj ne prigodilo. 9. Bogojanska cdrkev. — Bogojančarje i Razkržančarje so naednok dali cčrkvi zidati. Zidanje občj tevi cerkvi je čden majster zeo prek. Pravijo, da se je te zidar zmešao s planami i je tisto cerkev zozidao v Bogojini, štero bi mogeo zidati na Riizkrži, a tisto pa, štero bi mogeo zidati v Bogojini, je zozidao 1 Priličen = prccej lep. — - Sploh = vedno. — • Solze. 4 Omotičen. na Razkrži. Zato majo zdaj Razkržančarje velko, Bogojančarje pa malo cerkev. 10. Patrdn stare dekležovske cerkvi. — V Dekležovji je bila v prešnjij časaj lesena i s slamov pokrita cerkev. Pa-trona te stare cerkvi so ne nazaj na oltar djali vu novoj cerkvi, nego so ga na cerkev pod sleme odnesli; gde ešče dnesden je. Ta stara podoba ma do kolen nage noge i včasi što pita, zakaj ma gole noge. Stari Dekležanci pravijo, da si je te patron, gda so njemi cerkev delali (zidali), sam hodo v 1'žekovce i v Bratonce ritovine i šope1 prosit, i si je mogeo obleko do kolen gori podsukati, da je nebi zblato, ar je tistoga ln'pa jako velko blato bilo. 11. Oskrunjena kapela. — Med Renkovci i med Dide-rovci ne daleč od velke ceste je stala kapelica na čast sv. Je-derti. Nekši nevernik je to kapelo oskruno, da je vrgeo svetici v obraz človeče blato. Boža roka ga je včasik dosegnola. Za-trdno je poleg kapele i ne več mogeo z mesta. Gda so prišli pobožni liidje s prosecijov2 ta, da bi ga rešili, je duhovnik pravo lčistvi: Či te grešnik na obraz spiidne, bo pogtiblen, či pa vznak spadne, se zveliča. Lustvo je molilo i grešnik je spadno na obraz. Kapelo so nato razrflšili i so je več ne nazaj zidali. 12. Turška kiisa3. ■— Gda je Tork zadnjikrat razdirao po našoj slovenskoj krajini, te je edno brtinčeno4 kuso povrgeo pri Diderovci. Ta ktisa je dugi čas stala na poli i se nišče ne brigao za njo. Nazadnje so si pasterje dogučali, da jo zapravijo5. Zakorili so zato velki ogen", i so jo tam notri vrgli. Gda se je že dobro ožarila, te je počila narazno i je žnje teklo raztopleno srebro i zlat7. Tork je najmre zlate i srebrne peneze meo 1 „Gda žito (= rž) mlatijo, tii včasi [precej] slamo gorberčjo i jo skitijo pa zvčžejo v vekši snop, štčri snop se zove rito vi na [škopnik]. To rabijo za pokrivanje. Ali prvič, kak se liapijo (začnejo) pokrivati, z ritovine napravijo šfipe [n. SchaubJ, štčre potom ležej na streho lučajo. Tudi pšenično slamo berejo gor i včžcjo v snopje, štčro snopje se zove o trpine. Otepine režejo i delajo ž njlj sfečko". K. — 1 Govori sč tudi preseči j a. V Predgah, ki jih je objavil Valjuvcc, se piše pro- šecij a. („Proš£cija je bole po vogrskom, ki pravijo p r o sec i 6;l. K.) — 3 Psica. — 4 Iz brunca = brona. - 5 = vničijo (vernichten). — « „N6štcrni prdvijo ogen, drOgi 6gjen ; ti") je b61c po starinskom i tudi bAše". K. — ' Zlat = zlato : „Te prstan je čisti zlat, ist rcines Gold = je z čistoga zlatd". K. sranjene v toj kiisi, štero je vsled velke sile s penezi vred pri Diderovci povrgeo. 13. Beltinski grad. — Dosta let je že minolo i bi liidje skoro zevsema pozabili, kakša dela so se godila vu beltinskom gradi. Vu tom gradi so se prej najprvle tovaje1 držali. Tej tovaje so kmetskomi liistvi nigdar ne včinili nikše škode, nego grofe i driige plemenitaše bližnjij krajin so večkrat oropali. Zato so tej srde dobili na te tovaje i so je pregnali vo iz grada, šteroga so se te sami polastili. Tak je prišeo beltinski grad vu roke plemenitašov i grofov, od šterij je naše slovensko liistvo prav dosta moglo trpeti. Tak se pravi od ednoga grofa, da je vnogo zemle po krvici vkrej zeo od sirmakov. Sirmacje so se jokali i ga preklinjali. Zato, gda je mro, je dugo ne najšeo pokoja med mrtvimi. Skoro vsakšo noč se je na žarečij kočujaj s štirami žarečimi konjami pripelo v grad. Vrata so doli zaklepali, postavlali so stražo, a bilo je vse zaman. Okoli desete vfire so se vsa vrata naednok gorodprla i preminoči je pridrvo s strašnim ropotom v grad, gde se je do ponoči midiio. Gda je vora v torni dvanajset bijla, te se je te vu grobi pokoja neimajoči grof nazaj vo z grada pelao i so se za njim vrata sama zaprla. Ta strahota je dugo trpela i v gradi se ne viipao držati nišče. Nazadnje so se edno noč zbržli nekši gospodje i so se v gradi vu ednoj sobi kartali i pili, da bi tak pričakali to strašno prikazen, najmre preminočega grofa. Ob edenajstoj vori so se dveri na sobi gorodprle i se preminoči pokaže v žarečoj opravi. Po sobi je pdgledno, potom pa odišeo. R&vno tak se je godilo na driigo noč. Na tretjo noč so pa gospodje, ki so stržžili, vzčli edno kupico više i so jo natočili z blagosldvlenim vinom. Gda je preminoči palik1 prišeo, te so ga zvali pit rekoč: »Hodi i pij ti tudi z nami svetoga Janoša blagoslov. Nato je šo |)remi-noči k stolovi, vzeo kupico8 i je pio. Gda se je napio, te je 1 Tolvaji, tolovaji. — * Palik = zopet, iz pa-|-li+k ; ta končni k je posnet po drugih adverbi jah, ki se v starem jeziku končujejo na - ky, —ko (n. pr. pak, tak, etak, včasik, ednok). - 3 V nekterih besedah ima prekmurščina u za etimologični u, ko bi vendar pričakovali ti ((1); vse kaže, da so te besede izposojene iz narečij, kjer se govori u, n. pr. pri sosednjih hrvaških Medžimurcih. Take besede so: kCipica, sluga (poleg si Ožiti), us6da itd. pregovoro: »Bog vam lepo plati; na to sam že jaz dugo čakao«. Potom je premino i ga je več nigdar ne bilo viditi. Zet toga grofa je vido, kak strašna usoda je dosegnola njegovega testa, zato je prvle, kak bi mro, v teštamentomi odredo, da se vsa zemla, štera je po krvici pridoblena, po nje-govoj smrti more nazaj sirmakom dati. Njegov naslednik njemi je ne spuno te žele. Zato je vu tistoj hiži, gde je teštament pokojnoga sranjeni1 bio, vsako noč nastano velki ropot. To ga je najmre opominalo, naj spiini želo pokojnoga. A on je na-dale trdokoren ostao. Teštamčnt je odneso k plevanoši, s kem sta vu velkom prijatelstvi živela. Plevanoš je te teštament srano vu oltar pod Šakrament i nato je v gradi mer nastao. Nego gospod grada i plevanoš sta zatoga volo po smrti ne najšla počinka v grobej. Zakopali so jiva na levoj strani v cerkvi i sta ponoči večkrat vo z grobov prišla i se z žarečimi mečami naganjala okoli oltara. Gospodje grada pa ešče dendenešnji nemajo nikše sreče v rčdbini. Dozdaj je sina skoro nobeden ne meo i tak celo imanje vsigdar na tiibinca2 pride. 14. Vislice. — Da je v prešnjij časaj dosta liidi moglo na vislicaj svoj žitek dokončati, nam kaže to, da je dosta vislic bilo gorpostavleni. Tak liidjč pravijo, da so edne bile postav-lene pri Lipovci, i edne druge že na ov kr&j Bratonec pri Nemščeki. Vesili so pa tudi za vsako malenkost3, kak nam to sledčči dogodek kaže. Na vislicaj pri Lipovci so zadnji krat vesili slugo, ki je v Beltinci pri grofi sKižo. Tč sluga je z ednim vrečom oves vkrao grofi, da bi konjom bole meo kaj polagati. To se je zvedilo. I či so ravno grofovi bili konji, ki so te vkradnjeni oves jeli, odpušččnja je zato li ne bilo. Sirmak sluga je na vislicaj mogeo mreti. Od toga sluga se pripovedavle, da so ga eden redovnik sprev&jali na slednjo pot. Stisnoli so ga 1 = shranjen. — 5 T. j. tujca. Prehod j v h ni glasosloven, ampak produkt analogije. Kakor govori Prekmurcc d (ij (iz diijh) za duh, po-slfij za posluh, straj za strah itd., poleg oblik z j pa rabi tudi oblike na h: enako je mislil, da je beseda tii j iz tii h in je iz tega dalje naredil tiihinec (primeri pri Krelju tujin, hrvsib. tugjinac). Prim, tudi smeha ti za smejati, po smeh. — 3 „M al en k ost; te reči narod, istina, ne r&bi. Na mfesto nje se pravi fetak: Za vsake male one v61o, za vsike male stvari volo, za vsakoga maloga zr6ka volo". K. Časopis vil 8 prej pod svoj plašč i so ga jako lepo tolažili. Nazadnje so njemi pa pravili: »Sinek moj, nikaj se neboj! Vidim, da si nedužen! Či v dobro prideš na ovom sveti, skaži se mi!« E šče tisto noč, pred štferov se je to strašno delo vršilo, se je redovniki skazao •eden beli golob, šteri je z veseljom peroti vkiip spokao i potom premino. 15. Sobočki grof. Kak so grofevje1 negda lejko peneze zapravlali, štere so njim sirmacje prislužili, nam kaže sledeči dogodek. Sobočki grof je večkrat prišeo k rakičanskomi grofi i sta se kartala za peneze. Ednok je rakičanskomi grofi ranški pod sto spadno. Grof se za njim prigno i ga je iskao. Sobočki grof ga pita : „Prijateo, ka delaš?" ,,Eden ranški mi je dol spadno i ga iščem", je bio odgovor. Nato je sobočki grof vzeo edno banko, jo je k sveči podržao i vužgao. S tov viižganov bankov je te sveto pod stolom rakičanskomi grofi, daje te ranški iskao. 16. Jokanje na bratonskij Triitaj. — Večkrat što pri-povedavle, da. so njemi ešče vlasje vse vujška šli, tak milo jokanje je čtio na bratonskij Trataj, gda je kesno v noči tam hodo. Tomi joči se pripisuje sledeča zgodovina. V starij časaj so grofevje nikšega smilenja ne meli do sirmakov kmetov. Kmetje so malo zemle meli, pa ešče po toj je grof svoje črede paseo, i či se je lepše silje prikazalo, bole je je zapravo. Zato so si leta 1847. dogučali bratonski kmetovje, da do šli pa z svojij njiv doli zgonijo gospocke ovcč. Gospod beltinske grofčine, po imdni Dika, je zatoga v61o velke srde dobo i je kmete potvarjao8 i tožo pri sodniji, da so njemi tej ovčara šteli vmoriti, či ravno to nobeden niti na misli ne meo. Sodnija je kmete obsodila i na po leta v ječo vrgla Zviin toga je ešče vnožino vojakov prišlo vu včs na žakucijo 3 i to ržvno te, gda so kmetovje v Egersegi v vozi bili. Tak se je maščiivao4 Dika nad beltinskimi kmetami, ki so pa nikaj ne driigo včinili, kak 1 „Grof6vje ali gr6fovje? I)(Sbro je obAje. D61nji liidje pravijo gr6fovje, gornji i goričanci pa grofevje. Ravno tak: pdpovje i po- pe v je. 1'rCkmOrjc se razdeli na tri tale : Dolnje (saladsko), gornje i go- rlčko. Jaz prebivlem na dolnjem i bi po pravici mogeo grAfovje napisati, a nalašč sam pisao grofevje, da se mi 10 b61e dopadne". K. — * Potvar- jati =• verleumden. — 3 = Eksekucijo. — * Ta oblika z začetnim m a pač ni narodna. lastno svoje imanje so branili. Za toga krivičnoga maščuvanja volo je pa Dikaja tiidi dosegnola boža roka. Včasi1 po smrti je prišeo jokat na bratonske Trate, gde so njegove črede silje zapravlale sirmakom i šče zdaj večkrat joče tam vu temnij nočej tak milo, da po človeki vse škrab3 ide, či ga čuje. 17. Casar prepove bitje. — Za gospočine — tak so zvali vremen pred 1848. letom, gda so ešče kmetovje pri nsis zevsema grofom v milost i v nemilost bili prekpuščeni i na grofoskoj zemli vsa dela opravlati mogli — so grofevje naše lustvo preveč dali biti. Či je što kesno na delo prišeo, ali pa ne tak delao, kak bi se hajduki vidlo, te so ga na dereš3 potegnoli i so njemi po 24 vdarcov gori viižgali. Lustvo se je ne melo komi drugomi pritožiti, kak casari. Njemi so dali na znanje neznosno grozovitnost grofov i njuvij hajdukov. Casar se je sam šteo od toga prepričati, zato si je sirmaško obleko vzeo na sebe i prišeo v Dekležovje k ednomi kmeti, Kobileci, službo prosit. Kmet njemi je pravo, da ga nemre v sltižbo zeti, ar njemi nema s kem plačati. Nato njemi je po sirmaško ■oblečeni casar odgovoro, da neprosi druge plače, samo strošek naj njemi da. Kmet ga je vzeo za hlapca i ga je zgono na noč s kobilami na pašo pa njemi velo, da zaiitra naj rano domo prižene, da nebi kesno prišla orat grofi. Hlapec je pa zaiitra nalašč duže paseo. Gda je domo prignao, ga je včrt* kregao in njemi pravo, da si zdaj strpita »sedem svoji«. I resan, gda sta na grofosko pole prišla, te so že drugi vsi •orali, zato so njima hajducje včasik vsakšemi 24 vdarcov prisodili. Prvle so šteli kaznUvati verta i potom hlapca. A hlapec je pravo, da to on zakrivo, či sta kesno prišla, zato on šče prvle kazntivan biti. Nato ga hajducje potegnejo na dereš. Gda so njemi 12 vdarcov gorvtižgali, te je hitro gorstano, razgreno sirmaško obleko, i je pokazao svoj casarski phišč. Hajducje so na kolena spokapali5 pred casarom i so ga za odpuščenje prosili. A casar je kazntivao grofa i hajduke. Grof je mogeo več 1 A^časi, včasik = takoj. ' Škrab = groza. — 3 Schlagbank, madž. d ere s, ,Block, Peinbank', kar je iz slovanščine: koren der- ,schinden, schlagen'. * Vert iz n. Wirt .Hauswirt, gospodar'. '- Ka- pa t i, iter, od ka(p)noti ,fallen1. let vojakom obleko priskrbeti, hajduke je pa v temnico zapro. Bitje je pa prepovedao i zdaj od tistoga časa več nebijejo. 18. Zakaj je B6g žalosten. Na bratonskom poli poleg ceste, štera v Dekležovje pela, je eden stari pio1. Na torn pili je kamena podoba Jezusa. Jezuš sedi i glavo ma na roko naslonjeno, kak človek, ki kaj jako žaluje. Večkrat što pita od stari ludi, zakaj je te Bog tak žalosten. Edni pravijo, da njemi je žao, ka je človeki slobodno volo dao; drugi pa, da je zato postao tak žalosten, ar se je njemi že samomi preveč vidlo, kMko je naše slovensko lustvo moglo trpeti. 19. Ltitar Martin. — Ltitar Martin, gda je svojo krivo vero razširjavao, je že prej tijem2 do Radgone segno, i bi tak meo k nam Slovencom priti. A Bog je inači zravnao. Pri Radgoni je zablodo, i prišeo v edne gorice, gde je vnožino male dece najšeo, štera so suho rožje na kiip nosila. Tu pita to deco, ka do delala, da to vkiip nosijo. Deca so odgovorila, da do na tom kupi Lutar Martina žgali, potom so pa preminola. Ltitar je vido, da to boža prikazen bila, zato je mer dao Slovencom i ne dale razširjavao svoje krive vere. Tak je rešo Bog nas Slovence od Lutarove zmote. Sledkar so se je, žalibog, li nešterni poprijali i te zovčjo dnesden za bojnčce ali liitarane8. 1 Pilj, lat. pilum, sgn. phil (Pfeiler). — 1 = pre (baje) tja; tijem iz tija-j-m(o) po kam, fam. — s „Bojnčcje je, tfelko sam čuo praviti, v zvezi z nfckšim b6jom. Mog6čc se mi šče posrfeči pozvčditi več od tč stvari. Tii tžlko pripomnim, da Medžimurci nas vse za bojnece zovejo, mi pa navekše simo od Ltitaranov pravimo, da so bojneeje.1* K. Oblika boj nec i je pač iz bohneci, ki se sliši med Kajkavci, n. p. v Varaž-dinu. ter se rabi v oznamenilo ljudi iz Medžimurja, Prekniurja, pa tudi s slovenskega Štajcrja. To ime je zabavljivo; štajerske študente so n. pr. v Varaždinu dražili: „Bohnec, ka maš svinske črevlje?", ker so ti često nosili domače črevlje iz svinjske kože. Poleg bohnec pa se govori med Kajkavci tudi bohmec, kar kaže biti bolj prvotno. Beseda se mi zdi narejena namreč tako, kakor prlek iz prvi je in se je k nom. sg »bohinck umeknil pluralnemu -ci, ker je ta padež bil navadnejši; potem pa je prevzel c mesto k-ja povsod. Potemtakem bi beseda °bohmek, bohmec i pomenjala ljudi, ki se radi zaklinjajo z b ogrne, prim. Prešer- nove „bogineje na meji otomanov". Prehod konsonanta g v h ni nemogoč, zlasti če je vplivala še kaka narodna etimologija, iz h pa mora nastati v prekmurščini j. Razen tega more v besedi Bog tudi onemeti g, ker se te besede premnogokrat rabijo, prim, na Krasu b o m e, hrv. b 6 m c, r- 20. Markova A'nika. — V prvešnjem vremeni je prej ednoga hipa radovednost vsej Bratončarov k ednoj maloj hižički bila obrnjena. Vu toj hižici je prebivala lepa deklina, šteroj je ime bilo A'nika. To A'niko je vsakšo noč ob 11. vori obiskao eden preminoči mladenec, ki si je za volo njene nezvestosti v smrti iskao tolažbe. — A'nika i eden mladenec sta se naimre jako lubila. E'dnok sta v Rakičan na veselice šla i sta tam ostala kesno v noč. Gda je bilo 11 vor, sta se podala na pot proti ■domi. Gda sta prišla do rakičanske kapele, te sta si pred tov kapelov s prisegov obldbila, da eden drugomi zvestiva1 ostaneta. Ne dugo potom je A'nika prelomila zvestost i vsled toga se je mladenec vmoro od velke žalosti. Komaj so ga sranili vu to hladno zemlo, že je prvo noč ob 11. vori prišeo tam odnet2 i je ■obiskao svojo nezvesto A'niko. Obiskao jo je potom vsako noč v čarnoj3 obleki, štero je meo, gda njemi je A'nika zvestost obldbila. A'nika bi se rada rešila toga neprijetnoga obiskovanja i je prosila dečke4, naj pridejo stražit, i gda preminoči palik pride, naj ga naženejo tamodnet. A bilo je zaman! Dečki so prišli z orožjom, nego preminočega so ne vidli. Vidla ga je samo A'nika. Po hiži so škropili z blagoslovlenov vodov, molili so Boga, A'nika se je več dnij postila i vse to je nikaj ne pomagalo. Preminoči je prišeo vsakšo noč k svojoj nezvestoj A'niki, ki je od dneva do dneva bole vejnola. Nazadnje se je A'nika podala nekam daleč na božopot i se je s te poti nigdar več ne povrnola domo. Liidje so si gučali, da je v samostan stopila i pokoro delala vse žive dni, drugi so pa pravili, da jo je mladenec s sebov odneso. Pravoga pa nišče ne znao od nje praviti, ar njoj je več nigdar ne glasa bilo. 21. Žardča črčda v Miisgaj. — Pred nešternimi letmi, tak pravijo stari liidje, se je v Muzgaj čudna prikazen skažiivala. Nekši preminoči ovčar, Cači, je najmre tam žareče ovcč paseo. s p as (bo, mir. bo zna (bog zna) itd. In res imenujejo, kakor razvidim iz lepe Pavlove razprave o cankovskem narečju, došle mi še le ob korekturi, v Cankovi prebivavce Slovenske vesi, Gornjega in Dolnjega Si-nika, Čepenec, Dolenjec in Štefanovec z obliko, ki nima več g, namreč H o m ij c t';i ; \ fejš = vej boš: vejš pa š6?" K. Znan = znam; znankar = znam-fka+že. 1 Z ozirom na članek g. prof. Kovačiča v našem Časopisu 1909 str. 140—152 in v knjigi Trg Središče str. 79—81. ' Itinerarium Antonini Augusti et Hierosolymitanum. G. Parthev et u. l'inder. Bcrolini, MDCCCXLVIII str. 122 in 123. 1 Milia (passuum) plus minus. II. a Poetovione Carnunto mpm CLXIIII Poetovione Halicano Salle Sabaria mpm XXXI mpm XXX mpm XXXI Primerjajmo oba teksta med seboj! Številke pri postajah povejo že prevoženo progo, torej razstoj med krajem, pri katerem stoji številka, in med prej imenovanim. Torej je od Ptuja do Halicano 31 milj, od Halicano do Salle 30 milj itd. Narobe je od Sobotice do Arrabone 20 milj od Arrabone do Alicano 40 milj in od Alicano do Ptuja 31 milj. Ista cesta se opisuje enkrat iz Ptuja proti Sobotici, drugokrat pa v nasprotni smeri; deloma so različna tudi krajevna imena in številke, a svota vseh milj je v obojnem seznamku skoro enaka (91 ali 92 milj). Vrhutega se v starih rokopisih nahaja sicer mnogo varijant glede pravopisja krajevnih imen, ne pa z ozirom na številke. Tekst je torej verjeten in zanesljiv. Kaj je torej s Curto ? 1. Pri besedah »in medio Curta« ne stoji nobena številka, torej razstoj med Alicano in Curto ni povedan s številkami, ampak z besedama »in medio«. Curta leži v sredi 31 milj dolge proge Alicano—Ptuj. Ta razdalja je zapisana v dveh med seboj neodvisnih tekstih, ki računata progo v nasprotnih smereh, a dobita isto število. Curta je torej med 15. in 16. miljnikom. 2. Izdajatelja sta tekst enako umela. Pišeta z malo začetnico »in medio Curta«, kakor imajo tudi vsi rokopisi. Kraj se je torej imenoval samo Curta in je bil okoli 15—16 milj oddaljen od Ptuja proti vshodu. 3. Ako bi izraz »in medio« spadal k imenu, bi Latinec pisal In media Curta, tako pa je krajevno določilo: in medio (est) Curta. 4. Stvar postane popolnoma jasna, ako se seštejejo vse indikacije razdalj od Vindobone do Ptuja. Skupna svota znaša 184 milj, kakor je napovedano v zaglavju. Pri tem pa proga Alicano—Curta parti-cipira z ničlo, ker se šteje le proga Alicano-Ptuj. 1 Številka XXXIH pri besedi Sabaria znači razdaljo od prejšnje postaje- Scarabantia Časopis VII 9 Da se vidi, kako se oba itinerarija spopolnjujeta, ju natisnemo enega poleg drugega. 31 milj 30 milj 31 milj 92 milj I. Poetovione Halicano Salle Arrabone Sabaria II. Poetovione. I Curta Alicano Arrabone Sabaria 31 milj 40 milj 20 milj 91 milj Iz Ptuja se torej čez 15 — 16 milj pride v Curto, potem tez 15 milj v Alicano, od tam čez 30 milj v Salle, čez 10 v Arrabone in slednjič čez 20 milj v Sobotico.1 1 Peutingerjeva tabla (Miller, Die Weltkarte des Kastorius, genannt die l'eutingersche Tafel, Ravensburg, 1887) ima za progo Ptuj—Sobotica naslednje postaje: Petavione XX Ad Vicesimum XL1II I Arrabone I ! XX Sabarie. Vsa dolžina proge znaša 83 milj nasproti 91 ali 92 zgoraj opisane ceste. Ker je prvih 20 milj spričano po izrazu Ad vicesimum, zadnjih 20 se pa strinja z Antoninovim itinerarijem, ostane dvomljivo edino število XLIII. Ako bi stalo mesto njega število LI ali Lil, bi bila cesta identična z zgoraj opisano progo. A ni verjetno, da bi se bila ta številka tako popačila. Ker jo je smatrati za pristno in je kratka proga 83 milj edino mogoča, če je šla cesta severno od Ptuja čez Slovenske Gorice, zato moramo „ad Vicesimum" iskati kje ob Muri in ne pri Središču, kakor je menil prof. Kos (Letopis M. Slov. 1897 str. 12). Od teh krajev je zagotovljena samo lega Ptuja in Sobo-tice, druge postaje se pa morajo določiti s pomočjo rimskih napisov, ostankov cest, miljnikov in ravnokar dognanih razdalj. Te razdalje se dajo v vsako karto prenesti, ako se konstruira posebno merilo za rimske milje na podlagi merila dotične karte. Ena rimska milja je 1'48 km, dve sta 2-96 km, tri so 4-44 krni deset jih je 14-8 km itd. V čim večjem merilu je narisana karta, tem natančneje se da merilo rabiti. Sedanja državna cesta iz Ptuja v Središče meri v karti 1 :600.000 26*5 km, v karti 1 :300.000 30-3 km in v karti 1 : 75.000 30-95 km, v resnici pa 32'5 km Na specialni karti zmerjena proga je torej skoro za 5°/0 krajša ko v naravi. Sled rimske ceste iz Ptuja proti Alicano je za večji del odkril profesor Ferk. Stavimo njen začetek v Spodnjo Hajdino, kjer se križa s cesto Ptuj —Srem. Od začetka kakih 15—16 milj (22"2—237 km) proti Alicano mora ležati Curta. Bila je v bližini Ormoža ali pa Ormož sam. Ime Curta mogoče ne pomeni nič drugega ko curtis t. j. dvorec, pristavo, torej vsaj izkraja poedino posestvo, ne pa večjo naselbino. Kako pa se je imenovala od prof. Kovačiča odkrita rimska pristava pri Središču, nam je popolnoma neznano in ne bomo najbrž nikdar vedeli. To usodo deli ta pristava z mnogimi drugimi tovarišicami iz rimske dobe po Slovenskem Štajerskem: O njih molči sporočilo, molčijo napisi, ostalo nam je le nemo pričevanje razvalin o nekdanji kulturi. 2 Dr. A. Stegenšek. 1 Po sporočilu č. g. A. Kuharja v Središču. 2 Glede izraza Polstrau opozorimo na krajevna imena: Bol-sterlang, Bolsternang in Palsterkamp. Izraz Polstrouwc = Pfuhlstreu se nam zdi po pomenu brez primera v krajevnem imenoslovju in nesmisel, jezikoslovno pa se da reči, da bi se bilo Pol moralo enako spremeniti tekom časa v 1'fuhl, kakor se je ou\ve v Au, ne pa v -eu oziroma — streu!), Witen — v Weiten(stein), wizzen- v weifien itd. Da bi bilo Središče dobilo ime, ker je neki ležalo sredi med dvema Dravskima strugama, tudi ni verjetno. Imamo še vrsto drugih Središč, potem Srednje vasi, razne Mitterdorf, Mitterberg, Mittereck itd. Eno krajevno ime se samo iz sebe ne da varno razložiti, ako se ne raztolmači ob enem skupina analognih izrazov, med katere spada, torej v našem slučaju bi se morali upoštevati vsaj vsi kraji z imenom Središče. Književna poročila. Dopsch Dr. Alfons: Die altere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpensliven. Weimar 1909. Str. Vil, 179. Dočim pri nas mnogi premlevajo nezmiselno frazo, da štajerski Slovenci nimamo zgodovine, je v nemškem zgodovinskem znanstvu zadnja leta narastla precejšnja skupina razprav o važnih vprašanjih, ki zasegajo naravnost v osrčje naše starejše zgodovine. Glavne točke, ki so zadnja leta predmet znanstvenih raziskav, so naslednje: 1. Starejši zgodovinarji so učili, da so stari Slovenci, prišedši v alpske dežele, gojili poljedelstvo na popolnoma zakroženem in stalno obdelanem prostoru in ob enem živinorejo, novejši zgodovinarji pa zagovarjajo »nomadsko" podmeno. 2. Staroslovenski župani niso le krajevni predstojniki in sodniki, ampak ostanki posebnega, gospodujočega sloja, v starodavnih časih tatarskega rodu. (Smurdi.) 3 Župani so bogatejši, pastirski sloj; njim je podložna množina kmetov, ki s požiganjem leto za letom na novem prostoru obdelujejo polje, njim za petami pa gre gospodujoč pastirski sloj s svojo čredo. Le-ti kmetje-poljedclci so bili Slovenci, katerim njihovi gospodarji-pastirji niso niti dopuščali rediti živine; saj je celo beseda „mleko" tatarskega izvoia. 4. Ta razlika med župani-živinorejci in kmeti-poljedelci sega še v pozni srednji vek in ima svoj izraz v urbarjih, kjer je različna dača županov od dače podložnih kmetov. 5. Ko so se Slovenci priselili v sedanje kraje, niso ustanovili stalnih selišč na prostranih ravninah in po širokih dolinah ob večjih rekah, ampak so brez stalnih selišč iskali prostora ob pobočjih hribov in gor; doline in ravnine so morali prepustiti pastirjem. 6. Šele ko so Nemci zavladali našim deželam, so nastala stalna selišča - vasi in prej neomejeni pašniki so bili razdeljeni v zaokroženo ozemlje. Vkljub nemškemu preustrojstvu in gospodstvu so se vendar še skozi stoletja ohranili sledovi prastare socialne ureditve med Slovenci 7. V znanem obredu vstoličevanja koroških vojvod se je ohranil spomin na nekdanjo revolucijo kmetov-podložnikov proti gospodujočemu sloju županov. Brezdvomno so to važna vprašanja za kulturno zgodovino Slovencev v prastari in srednjeveški dobi in postala predmet živahnega znanstvenega boja. V ospredju tega boja stoji dr. J. 1'eisker, docent na graškem vseučilišču, in njemu ob strani prezgodaj umrli Slovenec Vladimir Leveč. Dočim so razni učenjaki le v posameznih člankih in ocenah označili svoje stališče napram Peiskerjevi podmeni, ji jc pa prof Dopsch posvetil celo knjigo. Med tem mu je že tudi Peisker odgovoril v „Vierteljahrschrift fttr Social- und Wirtschaftsgeschichte" VII, 326—337, Dopsch pa zopet Peiskerju istotam str. 581—590. Z Dopschcvo knjigo in Peisker-Dopschevo repliko še stvar niti blizu ni rešena, ampak ta zapleteni problem je sedaj po priliki v tistem stadiju kakor mlado vino, kadar vre. Načeloma očita Dopsch Peiskerju, da ima njegova podmena preozko podlago, ker se poglavitno opira le na deželnoknežji urbar štajerski iz 1. 1265 — 1267. in pa na urbar brežiškega in sevniškega urada solno-graške nadškofije iz 1. 1309., ter opozarja potem na celo vrsto urbarjev in listin, ki bi pri tem še naj prišle v poštev. Peisker pa nasprotno očita Dopschu, da se sklicuje na dokaj pozni sevniški urbar iz 1. 1448, kar pa Dopsch v svoji repliki odločno odklanja. Po našem mnenju je podlaga obeh pisateljev preozka za povoljno rešitev cele skupine važnih vprašanj; pri tem bodo morali govoriti tudi jezikoslovci, antropologi, arheologi in narodopisci, zlasti pri vprašanju, kako so se Slovenci prvotno naselili po sedanjih krajih. Dopsch potem pretresuje v svoji knjigi naslednje točke: 1. župani, 2. naseljevanje Slovencev, 3. živinoreja, 4. poljedelstvo, 5. upravna organizacija (dekanija in šefonat), 6. vmeščevanje koroškega vojvoda, 7. zadruge. Posledek cele knjige je bolj negativen, namreč spodbijanje Peisker-jeve podmene, kakor pa pozitiven povoljna rešitev stavljenih vprašanj Po Peiskerju so spodnještajerski župani tako mnogoštevilni, da j. pod tem imenom treba misliti na poseben sloj prebivalstva. Nasproti temu skuša Dopsch z raznimi vzgledi dokazati, da župani nikakor niso bili tako mnogoštevilni, kakor misli Peisker (str. 30) in da so župani bili navadno graščinski gospodarski uradniki in naposled istovetni z vaškimi predstojniki (str. 33, 42). Nasproti temu Peisker v svojem odgovoru zopet povdarja, da je en del alpskih Slovanov h koncu srednjega veka še pod tako mnogoštevilnimi župani, ki so včasi brez podložnih kmetov, da pod župani ni moči misliti na vaške predstojnike ali oskrbnike. Opozarja, da beseda „župan" nima povsod istega pomena, ampak v različnih krajih in različnih naselbinskih oblikah pomenja ali lastnika nekega gotovega zemljišča (župnice), ali stalnega vaškega predstojnika ali navadnega kmeta, ki opravlja službo vaškega predstojnika. Da je pomen besede župan dokaj prožen, je res, toda niti Dopsch niti Peisker še nista določila bistva župana in župnice. Ravno vsled tega pa ne kaže izvajati iz precejšnjega števila županov v dokaj poznih urbarjih tako dalekosežnih sklepov in vrtoglavnih trditev, kakor dela Peisker, in Dopsch mu v svojem zagovoru po pravici očita protislovje, ker iz srednjeveških razmer dela zaključke na pradobo, kar z druge strani sam graja. Mnoge graščine so še v 16. stoletju bile razdeljene na župe, tako cela Postojna.1 Nasproti Dopschu trdi Peisker (str. 9, [332]), da se dve vasi istega imena, razdeljeni na dve županiji, nikoli ne jemljeta za 1 Prijazno poročilo g. prof. Kaspreta iz njegove zbirke. eno (zusammengefal.it), ampak se razločujeta. Toda ravno iz tiste listine, za katero se pulita oba učenjaka, sledi nasprotno. Tamkaj beremo:1 „. . . ante Betouium scilicet uillam una m maiorem nomine Brizlauz-dorf, que tempore Rudolfi de Rase in duas supanias divisa est", torej Leopold III. (VI.) podeli žičkim kartuzijancem eno vas, ki je bila razdeljena v dve županiji. Važno je, da ima beseda župan še dandanes med ljudstvom različen pomen. Na Murskem polju razločujejo med županom in pa „rihtarjem" — občinskim predstojnikom. Kjer je več vasi ali sosesk združenih v eno občino, je „rihtar" predstojnik cele občine, vsaka vas pa ima še za sebe nekakega načelnika, ki skrbi za red v vasi in zastopa predstojnika. To je župan. Po drugod (n. pr. v trgu Veržeju) jc predstojnik (Biirgermeister) ^rihtar", župan pa je upravitelj (tržanskega) premoženja in je navadno tudi občinski blagajnik, ali ne vedno. Kot župan oskrbuje le imetje, ki je last tržanov. V nekaterih vaseh so hiše, katerim se od nekdaj pravi „Županji" ali pri Županovih.2 V ormoškem okraju je pomenjal župan graščinskega poverjenika, občinski predstojnik je pa i tam „rihtar". To poznameno-vanje kaže očividno nemški izvor občinske uprave, dočim je župan starejša in domača korenika. Res jc dalje, da se še tu in tam sedaj ceni kmetijsko premoženje po živini in se razločujejo konjarji, volarji, kravarji, potem zopet po številu glav. Najnižje stoje oni, ki imajo le koze, ali pa sploh nobenega repa. Toda nikakor ne kaže v tem stopnjevanju morda iskati sledov prastarih socijalnih razmer, ko bi bili živinorejci gospodujoč sloj, podložni kmetovalci pa brez živine.3 Da se nekatere hiše še do današnjega dne imenujejo Županovi, potrjuje, da je županstvo bilo stalno pri nekaterih hišah, da bi pa bili župani poseben sloj ljudstva, o tem ni nobenega sledu. Čudno je, da se župani pozneje množijo; v listinah in urbarjih opetovano beremo, da je kaka vas razdeljena v dve župi. Če bi bili nekdaj župani gospodujoč sloj, bi se moralo zgoditi ravno narobe. Naravno je tudi, da so županstvo imeli premožnejši in uglednejši ljudje, kdor ima večje posestvo, ta ima praviloma tudi več živine. Samo ob sebi je umevno, da je graščak jemal živinsko desetino tam, kjer jc bilo več živine, zrnske desetine je itak dobival od manjših kmetov. Vratolomno pa 1 Zahn, Urkundenbuch II, 135. 3 Tako v Bunčanih in v Dragotincih. „Časopis" 1905., str. 98, op. 3. 3 Novejši čas je ruski jezikoslovec Korš prišel celo na misel, da so pri starih Slovanih kmetje dobivali v rejo le mlado živino, ko je pa odrastla, jim je bila zopet odvzeta. V potrdilo tega navaja, da sta besedi tele in jagnje slov. izvora, bik, vol, krava, koza pa tujega, uralsko-altajskega in baltskega (krava). Gl. poročilo o tem v Niirodop. Včstniku 1909. s;r. 174—177. je, sklepati odtod, ker so župani navadno dajali dačo v živini, da so bili nekdaj pastirski sloj. Sedaj pride poglavje o naseljevanju! Poleg Peiskerja je pod vplivom Kammela in Hildebranda tudi rajni Leveč trdil, da so se Slovenci prvotno naseljevali le ob pobočju gorovja, ne pa po širnih dolinah in ravninah. Vzrok temu so bile njih socialne razmere; ravnine in doline so morali prepustiti pastirjem. To trditev zavrača Dopsch in povdarja, da so se Slovenci najprej naselili po širnih ravninah in dolinah ob rekah Muri, Dravi i. t. d. Peiskerjev odgovor je v tem oziru prav kratek. Pred vsem razteza pojem „Alpen-slawen" tudi na panonske Slovence ob Muri. Za oporišče mu služi Dopschev nekoliko dvoumen izrek: ,,Hier (ob Muri in Dravi) wie dort (okoli Laškega) liegt dieselbe Kolonisation vor" — namreč prvotno slovenska. Peisker umuje (sklicujoč se na Prokopija) tako-lc: Značilno za Slovane je, da prebivajo v raztresenih zaseljih (Weiler) in ne v velikih, zaokroženih vaseh. Okoli Laškega nahajamo pa vse polno županov z maloštevilnimi kmeti v raztresenih zaseljih, to je torej prvotna staroslovenska naselbinska oblika, dočim so velike in umetno sestavljene vasi po Murskem in Dravskem polju poznejša, nemška naprava; sploh tudi zemljiške karte spričujeio, da so zaselja po hribovitih krajih starejša kakor zaokrožene vasi po ravninah. Iz tega sledi: Slovenci so se najprej naselili po hribovju, pozneje šele so jih nemški graščaki naseljevali po ravninah v urejene vasi. Peisker je popolnoma prezrl, da Strabo, Cezar in Tacit tudi o Germanih poročajo, da prebivajo razstreseni v svojih kolibah ter leto za letom menjavajo svoje selišče.1 Vprašanje, ali je Slovanom lastno stanovati v raztresenih zaseljih ali pa v kompaktnih vaseh, je vendar čisto različno od vprašanja, kod so se Slovenci prvotno naseljevali. Iz tega, da so se v srednjem veku po hriboviti še ohranila zaselja, po ravninah pa so vasi poznejše oblike, nikakor ne sledi, da prej po ravninah Slovenci sploh niso bili naseljeni. Tu pride vendar v poštev tudi kakovost in lega kraja. Na ravninah je lahko spraviti ljudi v zaokroženo vas, v razdrapanem hribovju je to težje. Po hribovju nahajamo dovolj raztresenih hiš, ki so nastale šele zadnjih 50 let. Ali so to tudi starejša selišča, kakor pa vasi v ravnini ? ! Ali niso mogli pred nemško zavlado Slovenci ob Muri in Dravi prebivati v raztresenih zaseljih? Ali se ni mogla okoli ene prvotne hiše polagoma razviti cela vas, katero so potem nemški graščaki uredili po svojem pravu ? Z nekakim patosom, svest si svoje zmage, se sklicuje Peisker nasproti Dopschu na Madžare, ki so opustošili Mursko in Dravsko polje. V resnici je pa s tem sebi spodbil tla. Kje so madžarski napadi in kje prvotna naselitev Slovencev ! Če so Madžari opustošili kraje ob Muri in Dravi in so jih potem Nemci morali s slovenskimi podložniki 1 Prim. Mielke: Das deutsche Dorf, str. 3 -t. zaseliti, ali sledi iz tega, da pi ej niso tukaj prebivali ? Opustošiti se more nekaj le tam, kjer že kaj je. Prav to madžarsko opustošenje jemlje Peiskerjevemu dokazu glavno moč. Ko bi ne bilo toliko sovražnih napadov na Mursko in Dravsko polje, pa bi tod nahajali le vasi nemškega zistema, tedaj bi imeli zadosten razlog za trditev, da se po ravninah ob Muri in Dravi Slovenci prvotno niso naselili, sedaj je pa stvar drugačna. Pred strašno madžarsko povodnjo je ljudstvo brezdvomno bežalo iz odprtih ravnin v hribe, in tako je naravno, da so naselbine v goratih krajih, kamor niso madžarski konjiki pridrli, razmeroma starejše kakor v ravninah pozneje obnovljene in vrejene vasi toda to za prvotno naselitev ali nenaselitev po ravninah prav nič ne dokazuje. Sicer pa tudi madžarskega opustošenja ne smemo preveč pretiravati kakor bi bili Madžari slovensko prebivalstvo ob Muri in Dravi popolnoma iztrebili. Panonski Slovenci do današnjega dne tvorijo posebno, enotno narodopisno celoto. Kako je to mogoče, če so šele nemški gospodje od vseh vetrov semkaj naselili slovensko prebivalstvo? In odkod so te ljube Slovence vzeli? Po goratih krajih današnje Gornje in Srednje Štajerske, Koroškega in Vzhodnega Tirolskega so bili le redko naseljeni, kar je vzrok, da so se vtopili v poznejši nemški kolonizaciji, po dolinah in ravninah so (po Peiskerju) Madžari vse pokončali, oziroma prvotno niso bili naseljeni, torej kje je bila zaloga slovenskih podlož-nikov in še povrh enega plemena ! —, s katerimi so potem nemški graščaki obljudili prostorne ravnine ob Muri in Dravi ter jih zasejali z dokaj velikimi in gostimi vasmi ? Vrh tega so še sledovi prastarih selišč pri nas premalo preiskani, zlasti grobišča. Iz gotovih predsodkov je seveda mnogim vsako staro grobišče keltsko ali gotsko, kakor bi bili stari Slovenci šli s telesom vred na drugi svet! Veliko naravnejše je, da so si novodošli Slovenci v 6. n 7. stoletju svoja selišča postavili tam, kjer so že našli ostanke prejšnjega kulturnega življenja ; mnoga teh selišč so seveda izginila v madžarskih navalih, nekatera pa gotovo segajo dalje nazaj, druga pa so se po odgonu Madžarov zopet obnovila. V bližini starih srednjeveških selišč iz nemške dobe se nahajajo mnogokrat gomile in grobišča iz rimske in predrimske dobe (n. pr. v okolici Hoč, Središča, razne vasi okoli .Sv. Benedikta in Sv. Lenarta v Slov. gor. i. t. d.). Dopsch opozarja tudi na krajevna imena (str. 53 i. d., str. 116). Peisker mu odgovarja le, da (Dopsch) ne razume slovanskih jezikov in da ni jezikoslovec. Ta ugovor se takoj odtehta, ker tudi Peisker ni jezikoslovec in vendar ravno s pomočjo etimologije izvaja dalekosežne sklepe. Sicer se pa Dopsch opira na Kronesa, Kiimmcla in Štreklja, ne na svojo razlago. Peiskerjeva pripomba, da so se krajevna imena, ki izvirajo od osebnih imen, često menjala, je resnična, toda s tem ni razloženo, odkod loliko pristno slovanskih imen po dolinah in ravninah celo v onih krajih, ki so že zdavna ponemčeni. Na str. 116. bi bil Dopsch sebi v prilog še lahko navedel ime Krči in Krčevina. Podpreti hoče svojo trditev, da stari Slovenci niso le s požiganjem nadelovali sveta za polje, ampak pred vsem z motiko in sekiro. Na Sp. Štajerskem je zelo veliko krajevnih imen Krči in Krčevine, večinoma so travniške in poljske parcele, redkeje vasi. Štajerski „Specijalni Repertory krajev" iz 1. 1893. našteva 6 vasi in sosesk z imenom Karčovina, 3 z imenom Kerče in 3 Krčovine, Zahn (Ortsnamenbuch) pozna le „Kartschowino" pri Mariboru. Na požiganje spominjajo vasi in zaselja: Požarnik, Požega Požgance, morda tudi Poschitz in Possegg na G. Št. Tudi podmena Peiskerjeva o obdelovanju polja s požiganjem, (Brandvvirtschaft) je preslabo podprta, ne vpošteva namreč krajevne lege in kakovosti. Na Pohorju je požiganje še dandanes v navadi ; grmovje in dračje požgejo in zasejejo žito, potem puste pašnik, in grmovje na novo poraste, dokler ga zopet ne požgejo. Tak požgani in z žitom zasejani svet imenujejo Pohorci none (stegnjeno od n6vine, nov'ne). Požigajo pa zato, ker na strmih pobočjih sploh ni mogoče s plugom orati. Ali bi pa bilo opravičeno, če bi čez nekaj sto let kdo iz tega sklepal: Na Sp. Štajerskem so še v 20. stoletju Slovenci obdelovali svoje polje s požiganjem? Bilo je pač morda nekdaj tudi na ravnem polju požiganje v navadi, pa ne zato, da se nadomesti oranje, ampak da se zemlja pognoji in pokonča škodljivi plevel. Ob žetvi so pustili visoko strnišče in potem vse zažgali, njivo preorali in znovič zascjali. Ta način obdelovanja polja je bil v navadi že pri starih Judih. Setev je bila potem seveda čista in zato pravi znana evangelijska prilika, da je sovražnik zasejal luliko na njivo. V ostalih §§ dokazuje Dopsch, da so se stari Slovani pečali z živinorejo in s poljedelstvom ter imeli tudi stalne poljske parcele. Peisker ■se v svojem odgovoru na to ne ozira, dasi je v ozki zvezi ž njegovo podmeno o dvoslojnosti starih Slovencev. Glede dekanij (g 7.) odklanja Dopsch Luschinovo razlago, da je dekanija slovanskega izvora, ker se dekani nahajajo tudi med romanskim prebivalstvom na Tirolskem. Dekani so bili nižji graščinski uradniki brez sodne oblasti, ki so pobirali desetino. Preporno vprašanje je dalje, kaj so za pravo bili t. i. „schephones'c Peisker smatra šefone slovanskega izvora, njih služba je bila gospodarska uprava in pobiranje dač (Schaffer), imeli so pa tudi nižjo sodno oblast. Dopsch nasproti temu opozarja, da se že v 12. stoletju ob Renu in Moztli omenjajo „scabini" schefones, uradniki in načelniki občin, katere si je občina prvotno prosto volila, pozneje pa jih je graščak nastavljal. Spanheimci, ki so imeli velika posestva okoli Maribora in Laškega, so bili doma od Rena, in tako je mogoče, da je ta institucija od zahoda prišla v naše kraje. Zanimivo je, da se schcphones in župani nikjer skupaj ne imenujejo, zatorej je opravičen sklep, da so funkcije =efonove bile po priliki iste, V-akor županove. Naravnost nam to potrjuje med drugim teharski urbar iz 1. 1576.,1 ki pravi: „Die Edlinger Erwollen von Alters undter Ihnen Jarlich einen Schopfen, der zu solichen Ambt nuz vnd Tauglich, denselben sein sie Einem Viezdomb Zu Cilli Zur bestattung fiirzustellen schuldig". „Der gemelt Schopff besizt Zwischen Ihnen dat! gericht, vnd haben alle vnd Jede It rung, vnd Zwitrachten, aufier Malefiz abzuhandeln, fur Ihnen wirdt fur den Viezdvmb Zu Cilli appeliert". V razlagi o vpostavljanju koroških vojvodov na gosposvetskem polju Dopsch pritrjuje Goldmanovi podmeni, o kateri je že „Časopis" svoj čas poročal.2 V zadrugah nc vidi Dopsch nič specifično slovanskega, ampak da so le sporadičen pojav, odvisne od gospodarskih in narodnih pogojev. Ohranile so se bolj v goratih krajih kakor po ravninah, ker so tam gospodarske razmere bolj zahtevale skupno življenje. Odklanja pa Peiskerjevo podmeno, da je srbska zadruga nastala le v sled bizantinskega in še bolj turškega finančnega zistema. Dopschu pritrjujemo, da zadruga ni samo slovanska institucija, nahaja se tudi pri drugih narodih, ne moremo pa pritrditi, da bi se njen postanek dal razložiti le iz gospodarskih razmer. Zadruga je marveč povse naraven pojav prvotnega razvoja človeške družbe, ki sloni na očetovskih pravicah. Pač pa narodno-gospodarski in finančni momenti utegnejo biti vzrok, da se je zadruga tu in tam dalje časa ohranila. Sklenimo že itak obširno poročilo, v katerem smo se pa le komaj dotaknili glavnih toček. Vsakdo lahko razvidi, kako važna za našo starejšo zgodovino in zapletena vprašanja obsega ta kontroverza. Kakor je soditi po raznih kritikah in po vsebini sami, Peiskerjeva podmena v svoji prvotni obliki ne bo obveljala, pač pa je njegova zasluga, da je dal mogočen sunek raziskavi stare slovanske in posebej štajersko-slovenske zgodovine. H koncu pa stavimo prošnjo na vse čitatclje tega članka: Poročajte „Zg. dr." iz vseh okrajev, kaj prav za prav v ljudski govorici pomeni župan, zlasti, kaj jc župan predstavljal pred 1. 1848? K. Društvena poročila. Poroča društveni zapisnikar. 2. odborova seja dne 8. januarja 1910. Navzoči: dr. Turner, dr. Pipuš, dr. Stegenšek, prof. Kaspret, prof. Kožuh, dr. Kovačič, dr. Verstovšek, dr. Pivko. 1 V arhivu „Zg. dr." 2 L 1904, str. 98-100. Zapisnik občnega zbora in 1. odborove seje se odobri. Blagajnik poroča o računu leta 1909, ki pa pride pri prihodnji seji zopet na dnevni red, ker še tiskarna ni predložila svojega računa. Na tajnikov predlog se sklene, da si naroči društvo poseben predal na c. kr. poštnem uradu. Pisateljem „Časopisa" se določijo honorarji. Za knjigo „Središče", ki bo obsegala 37 tiskovnih pol, se vodi poseben račun. Knjigi se določi izredno nizka cena 5 K. to pa z ozirom na slovenske knjigotržne razmere. Tajnik poroča, da bo tiskarskih troškov samih blizu 3000 K. Izmed 800 iztisov jih odvzame središka občina 500. — Ob stoletnici rojstva Stanka Vraza bo priredilo društvo slavnost v večjem obsegu v Mariboru. Spored naj obsega deklamacije nekaterih Vrazovih pesmi, petje moškega zbora, slavnostni govor o Stanku Vrazu in alegorično sliko. Slavnostni govor je prevzel prof. dr. Fr. Ilešič. Odobri se proračun za slavnost. V pripravljalni odsek za slavnost se izvolijo dr. Turner, Ko-vačič in Pivko. K nameravani ustanovitvi podružnice društva „V varstvo domačije" („Heimatschutz") v Mariboru izrazi odbor svoje stališče: „Zgodovinsko društvo" pozdravlja načeloma misel, ki jo hoče oživotvoriti društvo „Heimatschutz", toda bati se je, da ne bo možno skupno sodelovanje obeh narodnosti zaradi narodne napetosti. Odbor meni, da je snovati za slovenski del Štajerskega slovenske podružnice, ki pa so lahko organizirane v našem društvu kot izrecni odsek „V varstvo domačije". — Tajnik poroča o darovih, ki jih je prejel muzej v zadnji dobi, zlasti o dragoceni omari, katero je daroval posestnik Toplak iz Juršinec pri Ptuju ter o veliki neolitski zbirki — daru g. magistra Fr. Pollaka v Ptuju. Novokamenena doba je v muzeju sedaj že precej dobro zastopana. Tajnik opozarja, da bo treba muzej zavarovati proti ognju in vlomu. O tem bo se sklepalo po dovršenih poizvedovanjih. Na to se seja zaključi. 3. odborova seja dne 6. marcija 1910. Navzoči: dr. Turner, dr. Pipuš, mag. farm. Pollak, dr. Kovačič, prof. Majcen, dr. Pivko. — Zapisnik 2. seje se odobri. — Blagajnik predloži potrjen računski pregled za leto 1909. Dohodkov je imelo društvo 4964 K 20 v, izdatkov 2569 K 53 v, prebitka je torej 2394 K 67 v, ki je naložen v mariborski posojilnici in v poštni hranilnici. Muzejski sklad je narastel na 362 K 40 v. — Tajnik poroča, da je naročil društvu poštni predal. »Časopis" je vrnilo 7 članov; kot novi člani se sprejmejo: dr. Ivan Presker, c. kr. sodni svetnik v Ormožu; Jan Kansky, župnik na Iveblju; Alojzij Arzenšek, župnik v Vitanju, Martin Mastnak in Ljudevit Vazzaz, c. kr. profesorja v Gorici. — Naročila se je tabla za muzej, ki je pribita na vratih v Narodni dom. Neimenovanemu dobrotniku, ki je daroval društvu 1000 K, se sklene izreči pismena zahvala. — Sklene se naprositi okrajni zastop v Ormožu podpore z ozirom na publikacijo »Središče", v kateri je obdelan velik del zgodovine celega ormoškega okraja. — Z bolgarskim književnim društvom se sprejme književna zamemba. — Tajnik poroča o skupni seji odborov ,.Zgod. društva", »Slovanske Čitalnice" in »Dramatičnega društva", v kateri se je določil dan 5. junija za prireditev Vrazove slavnosti. Čitalnica in dramatično društvo sta obljubili sodelovanje. Dr. Turner je naročil na lastne troške Vrazovo sliko pri akad. slikarju Ivanu Žaboti; za dobrodušni čin se mu izreče iskrena zahvala. Sklene se naprositi mariborsko »Posojilnico", da si naroči Vrazov kip. — Knjižice o Stanku Vrazu društvo ne izda, ker se ni mogel dobiti pravočasno rokopis. Sklene se, kupiti novo omaro za muzej. Ponudba, prirejati za muzej zbirko domačih ptičev, se ena sprejme, druga odkloni. Knjižni nakupi, o katerih poroča tajnik, se odobrijo. Zastran zbiranja in opisovanja »narodne umetnosti" se napravi podroben načrt, ki se objavi v domačih listih1. Nato se seja zakjuči. 4. Začasno poročilo o muzeju. Naše malenkostne in tesne razmere imajo tudi v tem velevažnem kulturnem podjetju svoj izraz, morda bolj kakor v drugih panogah našega 1 Gl. prilogo k tej številki. narodnega življenja. Naloga, ki jo ima ,Zg. dr.", bi bila pretežka za kako, od države dobro podpirano akademijo. Pospeševalo bi naj domačo zgodovino in narodopisje z znanstvenimi in poljudnimi publikacijami, vzdrževalo arhiv, knjižnico in muzej, ki bi zopet naj obsegal kulturno-zgo-dovinski, narodopisni in naravoslovni oddelek! Povrh bi še naj vzelo v svoje okrilje „varstvo domačije"! Težave, s katerimi se ima boriti, so uprav nepopisne. Vendar delavnosti društvenega odbora in sodelovanju zavednih rodoljubov je zahvaliti, da se je storil vsaj skromen početek. Iz malega pa raste veliko! Naše poročilo se za sedaj omeji le na muzej. A tudi to poročilo je le splošno. Natančni seznamek je za sedaj nemogoč deloma iz tehničnih, deloma tudi — iz taktičnih ozirov. Znaten korak je bil storjen preteklo leto, ko je muzej vsaj za silo dobil primeren prostor v drugem nadstropju Narodnega doma in se je 6. juniia otvorila najprej muzejska razstava, 28. novemb. pa muzej ko tak. Muzej obsega sedaj naslednje zbirke: I. Kulturno-zgodovinski oddelek. Neolitska sbirka šteje sedaj 62 predmetov, od katerih je muzeju poklonil društveni odbornik, mag. farm. g. Fr. Polak v Ptuju 51 predmetov, ki so večinoma iz okolice med Ptujem in Sv. Tomažem. Ostali neoliti so iz okolice ljutomerske, od Sv. Marjete na Ur. p., iz Slov. goric (okolica Polenšaka in Sv. Barbare) in okolice ormoške. Z ozirom na kakovost orodja so sekire, dleta, kladiva, deloma nedovršeni poskusi, ker kamen ni bil raben. Keramičnih predmetov prazgodovinske, halstattske, latenske in stavo slovenske dobe je 101 in sicer od Sv. Jurija ob južni železnici, od Sv. Benedikta v SI gor., Št. Ilja pri Turjaku (dar g. Munda), iz Razborja ob Savi (dar g. Jurko-ta), iz Šalovec pri Središču, največ pa iz okolice rimskega Petovija (zbirka g. Pollaka). Rimsko dobo zastopa 57 lončenih posod, 7 steklenih posodic, dvoje kovinastih zrcal, 14 svetiljk, dragulj z ženskim poprsjem (dar g. Gorupa na ^Polenšaku). Iz staroslovenskih grobov ima muzej 50 nakraskov, iz srediških 46 in hajdinskih 54 (dar g. Polaka). Deloma iz prazgodovinske, deloma in srednjeveške dobe ima muzej več mečev in sulic (večinoma dar g. L. Stcpišnika v Slov. Bistrici). Iz 13.-18. stol. ima muzej pečat solnograškega kapitola, 8 pečatov na relikviarijih, potem 8 pečatov sekovskih in ljublj. škofov, Dalmatinovo sv. pismo (dar g. Turnerja), rokopis »Županove Micike" iz 1. 1790 (dar. g. Stegnar). Slike: Križev pot iz Črešnjic — ima bolj narodnopisno kakor umetniško vrednost; sv. Magdalena in Devica Marija z Detetom, oboje dar obitelji Wressner na Plavču pri Svečini; v papir vboden vitez, dar g. Porekarja nadučitelja na Humu, Ziljanka, Notre Dame du silence (kopija izvirnika v Louvreu, slikarja Annib. Carracci, posojeno), kopija Madone slikarja Sassoferrato iz 17. stol., slovaške narodne noše, zbirka razglednic iz Ogleja, nazorne slike za krščanski nauk, slika Gregorčičeva (dar g. Stegnarja) in Stanka Vraza (kopija slikarja Žabota v Mariboru, dar predsednika dr. Turnerja), 7 slik na steklo iz kmečkih hiš, slike domačih zgodovinarjev Kremplja, Orožna in Slekovca ter poslanca Hermana, izvirna slika, predstavljajočo „stražno bitko" 19. avg. 1878 pri Doboju v Bosni, daroval g. Štrakl, župnik pri Sv. Petru. Od starinskega pohištva je muzej nakupil predalnik z nastavkom s (krivo) letnico 1630., veliko kmetsko omaro iz začetka 19. stol., železno blagajno, hrastovo skrinjo (kranjske provenience); g. Toplak v Juršincih je poklonil muzeju predalnikov nastavek nemške renesance 17. stoletja. Narodne noše zastopajo naslednji predmeti: žensko krilo, peča (2), predpasnik, vratni robec, jopica od Sv. Jurija na Ščavnici; jopica, predpasnik, štiri ženske kape, ženski klobuk iz Pohorja (dar g. Slaviča pri Sv. Lovrencu, 1 kapo je daroval g. Pahernik, eno pa g. Štabuc); ženska kapa iz slovenjegraške okolice, dve kapi iz Sav. doline; tri peče iz Braslovč (dar gospe Vovšek); moški slamnati klobuk iz Ljutomerskih goric; pohorske opanke; trije kovinski ženski pasovi. Posoda: 4 majolike, lončen vrček bosanskih Turkov za kavo čaša pesnika Volkmerja (dar župnika Fr. Zmazka), čaša pesnika Hašnika (dar gospe Majcenove), čaša Pavline Pajkove, štirioglata visoka steklenica z letnico 1792 (dar Fr. Koroše v Veržeju); velika lončena kmetska skleda, vrč za olje, cinast kozarec za pivo iz 1. 1763, leseni čutari (ena večja iz Vcržeja, druga manjša iz Dr. polja). Tobačnica iz Moskve (dar dr. Turnerja), lesena škatljica za tobak (domače delo), škatljica za žvcplenkc (domači izdelek), tri pipe (1 pastirski izdelek). Orožje: tri stare pištole, 2 bodala z nožnico, turški handžar iz bosanske vojske 1. 1878 (dar g. župnika M. Štrakelja pri Sv. Petru pri Mariboru), 2 helebardi iz Lempaha (1 dar gospe Ornikove). Orodje: Mala stiskalnica za grozdje iz 1. 1773, več starih svečnikov, stara tehtnica (priposlal g. Jurko, nadučitelj v Razborju), 2 kolovrata, motovilo in vreteno drugo orodje pri preji, star leseni plug. Za „narodno umetnost" važna in zanimiva je zbirka malih, starih nabožnih slik, zlasti domačih romarskih cerkva. Nabral jih jc največ g. Vid Janžekovič, župnik v Svečini. Izvirno delo domače narodne umetnosti jc naposled križev pot. Napravil ga je priprost mož A. Stranjšak v župniji Sv. Miklavža pri Ormožu. Na leseni gredelj jc pritrjeno kolo in vanj so radijalno nastavljene palčice, ki nosijo posamezne skupine križevega pota. Figure so napravljene zelo priprosto iz lesa, a posamezni deli so z žico zvezani s kolesci, da se premikajo. S posebnim vijakom se mehanizem navije in figure se začno gibati. Če se pritisne za to napravljena palčica, se skupine spremenijo. Izvzcmši vijak in kovinsko kolesce za navijanje, je vse drugo iz žice in lesa, napravljeno z navadnim žepnim nožem. Mož je 18 let ležal v postelji zaradi protina in je med tem izdeloval ta križev pot. Društvo ga je dobilo po nakupu vsled posredovanja pravnika Al. Trstenjaka. Pisanke: (velikonočnih) z raznimi slikarijami je 20 in sicer iz Moravskega (dar stotnika Žunkoviča), od Sv. Jurija na Ščavnici (dar župnika A. Šijana in M. Čagran), od Sv. Primoža nad Muto (dar od Rog. Siatine (dar ), iz Prekmurskega (dar ž. M. ŠtrakeljJ, iz Kotelj na Koroškem (priposlal J. Kuhar). II. Numiznatična zbirka je precej obilna, a še najmanj urejena, ker zahteva veliko časa in primanjkuje v Mariboru potrebnih znanstvenih sredstev za popolno ureditev. Šteje okoli 70 rimskih, večinoma srebrnih novcev iz raznih krajev: iz Prekmurskega, iz ptujske, celjske, mariborske, slovenjebistriške okolice, iz Podčetrtka i. dr. Večjo svoto rimskih denarjev je podaril L. Stepišnik v Slov. Bistrici, pa župnik g. Pivec, precej rimskega denarja se je nakupilo. Zastopani so skoraj vsi rimski cesarji od Avgusta do Konstantina Vel. — Bizantinska denarja sta za sedaj le dva v naši zbirki. Iz srednjega veka je 30 novcev in sicer 13 zelo starih deželnih štajerskih in avstrijskih novcev, ki so se našli v Studencih pri Mariboru, okoli 200 srebrnjakov notranjeavstrijskih in južnonemških, ki jih je našel g. veleposestnik Jakob Bovha v Večerah pri I). M. v Polju. 14 srebrnih denarjev solnograških škofov. Posebej sta omeniti dva popolnoma enaka cekina ogrskega kralja Matjaža ; enega je našel in društvu podaril g.-dež poslanec Terglav pri Sv. Petru v Savinjski dolini, drugega pa g. Medvešek, župnik v Tinjah na Pohorju. Avstrijski vladarji so zastopani naslednji: Ferdinand II. (4), Rudolf II. (2), Leopold I. (34 srebrnih), Jožef I. (10 sreb.), Karol VI. (10 srebr.), Marija Terezija (12 sreb.), Jožef II. (6 sreb.), Franc I. (II.) (21 sreb.), Ferdinand I. (16 sreb.); iz dolgoletne vlade Franca Jožefa I. so zastopane vse denarne spremembe. Istotako ima društvo v okviru pod steklom vse vrste avstrijskih bankovcev od 1. 1800 do (izključno) sedanje vrednosti. Izmed tujih držav so zastopane: Francija: Ludovik XVI. 2, Napoleoni 10, tretja republika. Bavarska, Bamberg, Brandenburg, Brunšvik, Brabant, Angleška, Argentinija, Danska, Črna gora, Italija (nova), papeška država (4), sicilsko kraljestvo (bivše), Beneška (3), Grška, Kitajska, Saksonsko. Srbija, Rusija, Siam, Portugal, Španska, Turčija. Tudi Kruci in Gustav Adolf so dali naše.nu društvu po en obolus. III. Naravoslovna zbirka ne spada za pravo v obseg „Zg. dr.", a dokler nimamo posebnega društva za naravoslovje, mora „Zg. dr." dati streho tudi naravoslovju, saj je itak človeška zgodovina tako ozko zvezana z naravo! Ta zbirka obsega prav zanimive paleontološke predmete: mastodontoma čeljust od Sv. Jurija ob Ščavnici, predpotopnega jelena, dva zoba morskega volka, (1 od Marije Snežne, prinesel g. Majcen, 1 od Sv. Ru-perta v Slov. gor., dar g. Glonar), morski klobuk in morsko zvezdo. Rastlinstvo je sedaj še edino zastopano ■/. lepim odtiskom praprota v premogu iz Št. llja pri Turjaku (dar. g Munda, župnika na Kozjaku). Živalstvo zastopajo za sedaj le metulji in ptiči. G. A. Postružnik je poklonil muzeju krasno zbirko metuljev iz Murskega polja (367), gosp. Godec je nadelal za društvo doslej 34 ptičev in veverico, g. Fr. Osonker v Kumenu na Pohorju pa je daroval muzeju divjega petelina. Udje „Zg. društva" in druge rodoljube iskreno prosimo, da nabirajo zlasti starinske in narodopisne predmete. Društvo češkega narodopisnega muzeja je leta 1909 imelo čez 120.000 K denarnega prometa, a za muzejski nakup je izdalo le 1138 K, drugo so muzeju darovali zavedni rodoljubi. Tako delajo narodi, ki se res sami sebe zavedajo ter vedo ceniti svojo narodno individualnost. Upamo, da tudi pri nas nc bo brez uspeha oklic za opisovanje in zbiranje predmetov iz podnožja narodne umetnosti, ki je priložen tej številki na posebnem listu in pa oklic na platnicah za muzejsko zbirko. SEQMM Stanka Vraza posvečuje ZGODOVINSKO DRUŠTVO Vrazova popotovanja po Slovenskem. Sestavil dr. Ivan Prijatelj. I. „Potujoči literat" bi se mogel imenovati Stanko Vraz. Zakaj ni ga bilo pred njim in tudi dolgo za njim slovenskega pisatelja, ki bi bil slovensko domovino tolikokrat prepotoval, kakor on. Liki pravljični princ se je pojavljal v svoji za Slovence eksotični obleki letos na tem, drugo leto na onem koncu Slovenije, iz spanja budeč spečo lepotico. Njegova pot ni imela seveda nič agitatorskega na sebi, o probuji javnega življenja še nihče mislil ni, geslo o sodelovanju ljudstva pri narodni kulturi je počivalo še v naročju bodočnosti. Bil je čisto drugi klic, ki je Vraza pozval na pot. Znanost in poezija, dve čisto individualistični stremljenji človeškega duha, ki sta bili takrat pod romantično zvezdo časa izdali parolo: razširiti krog svojih predstav s predstavami narodnega duha, obogatiti svoje duševne blagajne z zakladi narodne psihe, sta rodili Vrazovo geslo: „Iz naroda za narod". Uspeh te smeri je bil nad vsa pričakovanja velik. Mogočno so vzrastlc pri vseh Slovanih znanosti, kakor slavistika, etnografija itd., bujno je vzcvela poezija, a privrženo jim ni bilo nič manj in nič več, nego — slovanski preporod. In Vraz je postal največji slovensko-hrvatski preporoditelj. Primer Vuka, Šafarika, Kollarja, Čelakovskega je vzbudil Stanka Vraza ter mu vtisnil v srce najpopolnejše in najjasnejše predstave o stremljenjih takratnega velikega sveta. V Vrazu se je slovanska sodobnost odzvala v polni meri, v drugih, zlasti kranjskih narodnih delavcih, samo v odlomkih. Temu se ne bomo čudili, ako pomislimo, da je bilo takratno- Časopis vu. 10 dolgoletno bivališče Vrazovo, mesto Gradec za Jugoslavijo veliko razgledno okno v široki in še posebno slovanski svet; Ljubljana je bila proti njemu prava linica. Pomen, ki ga je igral Gradec v jugoslovanskih literaturah, še daleko ni ocenjen. Kar so takratni, po romantiki vzbujeni kabinetni učenjaki slovanski modrovali o konstelaciji in uzpostavljenju slovanskih plemen kot samostojnih narodov, o vsem tem je Vraz v tedanjem času menda največ uznal med Slovenci. Vsa ta vprašanja so navalila nanj, ki se je bil rodil in bil zrastel skoraj na periferiji slovenstva. Bogate literaturne in kulturne preteklosti Slovenci dotlej sploh niso imeli. Centralno žarišče je bilo sicer že užgano izza 16. stoletja na Kranjskem, a je zlasti v 17. in 18. stoletju tako slabo brlelo, da je ob Vrazovem mladostnem času — posebno odkar ga je bila podnetila „Čbelica" — moglo na periferiji mlada srca sicer ogreti, a užgati in raz-plamtiti ne. Stanko Vraz je stal v zmislu slovenske kulturne tradicije tako malo v slovenskem življu, da v trenotku, ko so takratna umetno konštruirana slovanska stremljenja1 stopila predenj z vprašanjem, ni mogel dati jim slovenskega odgovora. Zato njegov odgovor — prestop k ilirizmu — ni bil slovenski odgovor, ampak čisto individualen Vrazov odgovor. In kot tak je moral ostati osamljen poizkus; njemu pa je sledilo elementarno konsolidiranje Slovencev kot naroda na podlagi realnih ciljev, predpogojev in potreb. A vkljub prestopu je Vraza vedno vleklu k osrčju Slovenstva. Samo nagibi so se izpreminjali. Centripetalna sila njegovih prvih potovanj po Slovenskem, zlasti v Ljubljano, je bila strogo literarnega značaja. „Čbelica" je vzbudila v njem pesniško ambicijo. Začel je skladati pesmice, posnemajoč v njih — kakor kaže njegova slovenska zapuščina — v vsakem oziru Prešerna. Prisvajal si je iž njega naravnost cele rečenice, a vse ni nič pomagalo: do enotnosti in skladnosti med svojo rodno govorico, vzhodno-štajerskim narečjem in kranjščino ni 1 Kolldrjevi samo štirje slovanski narodi! mogel priti en sam človek, vrhutega se je zavedal nekaterih prednosti svojega dialekta pred kranjskim, ki mu jih zato ni maral žrtvovati. In tako je prišlo, da se je napotil o velikih počitnicah 1. 1834. osebno v Ljubljano, da vidi svoje vzljubljene „čbeli-čarje" in da se ž njimi glede na svoje jezikovne dvome pogovori. S kom se je v Ljubljani v prvi vrsti razgovarjal, se razvidi iz pisma, ki ga je pisal na Sv. treh kraljev dan 1835 Knupležu: „Kafteliz, Dr. pevez Prefhern in bibliothekar Zhop fo mi lepe posdravlenje na vfe verne no dobre Slovenze narozhili." 1 .S Prešernom se takrat še ni pobratil, s Kastelcem tudi ne, kakor kaže koncept njegovega pisma,2 pisanega nekako početkom 1. 1835.3 Obljubil jim je sodelovati pri „Čbelici" in je v resnici poslal po Smoletu,4 ki se je v jeseni 1835 mudil v Gradcu, nekaj svojih pesmic — „šušmarije" jih imenuje v istem pismu — „čbeličarjem". Pričakoval je od poslednjih, da mu njegove pesniške poizkušnje popravijo in vrnejo.r> Obenem je poslal Kastelcu pesmi „treh Akademikov, kteri fe vfeh flovenfkih jesikov uzhijo", katere je smatral, „de bodo vredne fe v Vafhi zhbelizi ponefti". Tej pošiljatvi je priložil „6 narodnih pefem, ktere prolim s oglafom vred v' zhbelizo poftaviti". Ta oglas je bil bržkone nekak poziv k nabiranju in dopošiljanju narodnih pesmi, kakor ga je prihodnje leto objavil v knjižici „Na-vuk v peldah" (str. X.), ki jo je s Šamperlom poslovenil po Jaisu za graškega založnika Greinerja. Da je imel s Kastelcem v tem oziru nekak dogovor, se razvidi iz navedenega predgovora Jaisove knjižice, kjer pravi (na str. XI.): „Od Slo-venzov na Kranjfkem bo tudi Ljublanfki bibl. g. M. Kafteliz narodne pefmi, druge donel ki (!) in imena milovoljno prejemal." 1 Džla, V. 138. 5 ibid. V. 145. 3 Drechsler, Stanko Vraz. 19. 4 Smoleta je Vraz ob tej priliki posetil na njegovem posestvu v Preseku (Dčla, V. 200). 6 Džla, V. 146. V istem pismu Kastelcu je Vraz narahlo omenil, da ni pri volji, se povsem priklopiti k „čbeličarjem", ampak da hoče pravice svojega štajerskega narečja, ki jih je zagovarjal v Ljubljani na svojem prvem posetu,1 in pa literarno iniciativo svojega graškega kroga udejstviti v samostojni, od „Čbelice" neodvisni izdaji. Naznanil je Kastelcu, da mislita z Miklošičem izdati prvi zvezek poslovenjenih „ptujih farnih plemenitih pefmi najimenitnefhih pevzov Europejanfkih" in sicer „ak ne she na robi letofhnje, sa ref na pozhe(t)ku prihodne letine." 2 Da bi ublažil ta svoj samostojni nastop poleg „Čbelice", je povabil tudi njene sotrudnike k sodelovanju. Podrobneje o tem nameravanem izdanju ni pisal Kastelcu, imenoval mu ni niti naslova projektirane izdaje. A pisal je bil o njej svojemu prijatelju, na Dunaju medicino študirajočemu Kočevarju, iz čigar pisem 3 na Vraza se dad6 povzeti naslednje podrobnosti: Dne 3. jan. 1835 piše Kočevar Vrazu, da ga je do solz genilo, ko je čital v njegovem pismu, da nameravata z Miklošičem v Gradcu izdati „Cvetlice z' vertov vsakega izobraženega" itd. „Zlata misel! Zlato nakanenje!" vzklikuje Kočevar. „Kušnem Vas in verloga Miklošiča. Takšim sinom Bog dava blagor v' njihovih činih ... Moram Vama zahvaliti, kajti sta Vija mir mojim per-som dala." Ker se more od njiju marsičesa nadejati, je njegova domovinska žalost jenjala. „Kajti sem zvedil, da ne samo jaz in nekaj popov, keri se več dela ogibljejo, temoč tudi drugi ino jakši ludi po slovenski mislijo. Via sta meni en sladek spominek!" Dalje pravi, da na Dunaju samo o njima govori in ju v družbi drugih Slovanov hvali. „Vi ste meni pisali, kaj bi jaz nekemu nagovoril, da bi Vam u Vašom deli pomagal. To sem včinil. Supanc, Čop, Mažgon, tri Kranjci bodo poslovenjali z drugih jezikov in meni dali, da Vam pošlem." Dne 17. velikega travna 1835 piše isti dopisnik Miklošiču (pismo v Vrazovi zagrebški zapuščini): „Kaj pa Vaše 1 Prim. drja. Kidriča sestavek: „Vraz prvič v Ljubljani" v pričujočem zvezku. » Dčla, V. 147. s V zagrebški vseučiliščni knjižnici. in Vrasove Cvetice delajo? jel bo skoro kaj! G. Čop in Maž-gon, Krajnca in pravnika v drugom letu že imata nekaj pripravi enoga. Mažgon je Virgiliov Georgikon preslovenil, Čop pa je C on te Ugolini, potle nekaj španiolskih Romanc u Slovensko prenesel. Gdagode se z njima zjidem, me pitata, jel bodo Cvetice skoro leščale. Pište mi na skorem, jeli čete Čopove in Mažgonove dela u knigo poprijeti, kero bote z' Vrasom na svetlo dali." Zanimivo je Kočevarjevo pismo z dne 14. grudna 1835, ker se v njem zrcali stališče, Vrazovemu v tej dobi popolnoma podobno: želja po edinstvu z Ilirci in „Kranjci", a obenem zahteva, da koncedirajo eni kakor drugi Štajercem v jeziku njih »lastnosti", torej nekak precej neopredeljen paralelizem s koncesijami. Najprej Kočevar hvali Vraza, češ, „Vi, ki ste močna podpora naše narodnosti, ki kak en apostol od sloven-skoga duha poslan med Slovenci pravo vero razširjavate." Potem nadaljuje: „Kaj sem v' Danici nekaj Vašoga stvorjenja čital, se mi je dopalo, škoda kaj sem vsake besede ne razumel. Gospod Miklošič tomu dobro nedela kaj Vas ovadliv-com1 imenuje, dč je drugo ne, kak zkušnja. Dobro bi bilo, da bi se vsi južni Slavenci bar dušno zjedinili, kaj pa drugač doveršeno ne bo, kak da pokažemo, da so vseh stvorenja in lastnosti enim kak drugim važna. Vi ste z' Vašoj pesmoj pokazali, da smo mi pripravleni, se z' Horvati zjediniti, akoravno drugo narečje govorimo. Da bi li Horvati naše lastnosti po-štuvali. Gaj se do tomu dober kaže2, njega tudi misel na nikaj drugo bole ne tira, kak na zjedinjenje Slovencov. — Moram reči, da je to tudi mojo največo želenje. Zato li raspro- 1 „Danica" je bila namreč dne 12. sept. 1835 prinesla prvo Vrazovo ilirsko pesem „Stana i Marko". O tem, kako je njen pojav sprejel Miklošič, piše Vraz tudi Gaju dne 25. listopada 1835: „Moj brat Miklošič ju prečtevši muča. On ne može pregoreti mojcg illyrskog pera. On ga naziva ... izdajicom." (Gradja, VI. 310.) " V svojem prvem „oglasu" „Danice" z dne 20. okt. 1834 je res pisal Gaj, da „bude zadersavala ne szamo vu Horvatzkem nego y vu drugeh Ilirzkeh narcchjah vnogoverztne . . . ztvari", a te obljube se Gaj pozneje ni držal. stirajmo narodolubav med Slovencih, in njim povedajmo, da smo vsi Iliri." Dalje mu svetuje, naj ne posnema v metriki Kranjcev: „Akoravno Prešern: Povsod, kjer le neso noge Po vsaki stezi, poti Mladi, stari iz hiš hite reče; tak zato ne treba tudi takove navskrižbesede delati." Priporoča mu, naj naglasa dolgo korenske zloge, ter ga svari pred kopičenjem enozložnic. Potem nadaljuje: „G. Mažgon Vas lepo pozdravi, on je svoje pesme, kere je za Vas priprav-lene imel, Kastelici vročil. Zdaj jih nema nič, al oče jih osnovati, in je Vam poslati. In Čopi bodem jaz povedal, da njih u' kup zpravi. V' Lublani bode Čbelica naskorem v dveh bukvicah na svetlo zišla. Le skerbte se Vi in g. Miklošič in pokažte Kranjcem in Horvatom, da i štajarski Slovenci nekaj zmoči znajo." Iz zadnjih besedi se razvidi, da je bila v letu 1835 med štajerskimi, za literaturo se zanimajočimi Slovenci še močna želja, uveljaviti štajersko narečje in iniciativo poleg ilirizma in „kranjščine", dasi se je s simpatijami spremljalo gibanje v Ljubljani in Zagrebu. Iz tega nam postane jasno, kako je mogel takrat Vraz zbirati gradivo za samostojno izdajo v svojem narečju, sodelovati pri „Danici" in pošiljati Kastelcu prispevke za „Čbelico". V Ljubljano je hotel v najbližjem času zopet popotovati. V navedenem konceptu Kastelcu namenjenega pisma napoveduje svoj in Miklošičev prihod v Ljubljano za mesec avgust ali september 1835: „midva bova vfakem pripomozhniku frd-zom hvaleshna, in Vam ofoblivo o velkem frpni alj kimavci." 1 A o počitnicah ni šel v Ljubljano, ampak je krenil zopet v Zagreb h Gaju, s katerim se je bil že prejšnje leto pobratil. Ta njegova pot je zvezala njegovo literarno strem- 1 Dčla, V. 148. ljenje z ilirskim pokretom. Xa tem popotovanju je izročil Gaju osebno svojo prvo ilirsko pesem „Stana i Marko". In Gaj mu je šel bolj na roko, nego „čbeličarji", popravil je pesmi jezik in jo dal natisniti že 12. sept. 1835. Ko se je Vraz v Gradec vrnil in dobil v roko dotično številko „Danice", se je razveselil: „mili Bože! čuda golemoga! medju drugimi ugodnimi plodi našeg Ilyrstva takodjer moje ,Stana i Marko' koje sirovo kod Tebe ostavil jesam, a sad naideh gladko kao pil doveršen artacom umnog mojstra." 1 Ko je prihodnji mesec (dne 11. nov. 1835) Gaju vnovič pisal, mu je mogel poročati, da je že ves v ilirskem delovanju. Pravi, da čita Vukove pesmi in Voltigijev ričoslovnik ter piše sonete pod naslovom „Zvonci" z namenom, da jih prvih 12 posveti prijatelju Vuko-tinoviču. Zlagal pa najbrž ni novih „zvoncev", ampak je samo prevajal slovenske v ilirščino. V njegovi slovenski zapuščini se nahajajo še slovenski originali teh sonetov.2 Ti „zvonci" so nastali deloma pod vplivom Kollarjevih idej, najbolj pa po primeru Prešernovih sonetov in so polni Prešernove plastike, do kakršne se Vraz pozneje v svojih ilirskih pesmih ni po-vspel nikoli več. Kako jedrnat je naprimer verz, s katerim karakterizira te pesmi Vraz sam v nekem, še ne izdanem sonetu: 3 sJaz sem zatočil zvonce žmetnim plesom, Resnico s perom trdim sem omožil." Vraz jc pričel v jeseni 1835 prelagati te pesmi v ilirščino, dasi pravi sam v navedenem pismu na Gaja: ..pišem pak zvonce, da ti merziš na sonette." 4 Ako je prelagal te pesmi za Gaja vkljub temu, da poslednji ni bil zavzet za sonete, kaže, da je imel te pod Prešernovim vplivom in v rodnem narečju zapete pesnitve za boljše, nego bi bile eventualne nove, naravnost v ilirščini zložene pesmi. Znano nam je, s kakšno 1 Gradja, VI, 310. Pismo Gaju z dne 25. oktobra 1835. — Značilno jc, da od Gaja ni zahteval, da upošteva njegovo »štajerščino1*-, kakor od »čbeličarjev". ' Ponatisnil jih je nekaj dr. Drechslcr v svoji študiji str. 33 do 36. 3 V slovenski zapuščini. 4 Gradja, VI, 309. težavo je pisal naravnost ilirsko svoje „Djulabije" leta 1838. iž njegovega pisma Jarniku z dne 4. aprila 1838, v katerem se po nemško opravičuje, da mu ne piše slovansko: „Ich bin es heute nieht im Stande, denn ich habe verflossene Nacht durchwachend das Feuer der Fantasie geschiirt, um ein Gericht fiir unser illyrisches Lesepublikum zu bereiten, wovon sie bald wieder ein Paar Brocken in der Danica finden werden und bin in Folge dessen heute sehr erschopft." 1 A bil je po tem važnem popotovanju h Gaju poletu 1835 pripravljen, podvreči se vsakemu trudu in naposled tudi — vpreči svojega Pegaza v galejo. Opustil je celo svojo priljubljeno misel na štajerskoslovenske „Cvetice". Zakaj začel je že v jeseni 1835 preoblačiti svoje prevode v ilirsko obleko, kakor se razvidi iz citiranega pisma Gaju, kjer pravi: „Ču Ti takodjer poslati pod imenom ,Tudjinke' varstu dobrih, vitežkih tudjih narodah pesmih (t. j. Anglianah, Francuzah, Taljanah, Španjolah, Novogerkah i naše severne bratje pevcarnih plo-dah."3 Da je bil pri tej njegovi odloki Gajev osebni vpliv odločilen, se razvidi iz konca istega pisma: „Srečno, Srečno mili brate, ne zabi z pameti Tvog brata Stanka, koji Ti obljubil je medju desetimi pesmami kranjskimi jedno po obščem illyrskom spisano, koj pak Ti sad obljubi s radostjom medju desetimi illyrskim samo jednu Ivranjsku." Kolikšen vpliv pa je Gaj imel na Vraza, kaže poslednjega pismo Rakovcu, pisano na starega leta dan 1833, kjer se spominja „Gajovih gorečih besed, kerim se nobeno ganlivo serce soprotiti nemora." 3 Ko so se bližale počitnice leta 1836., je Vraz, kakor vsako leto, seveda komaj čakal, da se odpravi zopet na pot. A sedaj je mislil že samo na Hrvatsko. Dne 28. junija 1836 je pisal Gaju: „Za pet nedelicah svršit ču moja examina, i potlam .. . doletim sokolovskima krilama u Zagreb." 4 Dne 3. avgusta je 1 Dela, V. 171. * Gradja, VI. 309. » Gradja, II. 259. 4 Gradja, VI. 331. delal izpit iz statistike, ki se mu ni obnesel, potem se je šel tolažit h Gaju. Ta mu je naročil, naj bi iste počitnice popo-toval tudi na Koroško in mu popisal vojvodski stol na Gospo-svetskem Polju; v svojem pismu1 z dne 10. novembra 1836 se mu je Vraz opravičil, da vsled kolere ni mogel na Koroško. V šolskem letu 1836/7 je Vraz v Gradcu privatno študiral. Zato je imel priliko, popotovati tudi med šolskim letom. Kaj ga je napotilo, kreniti sredi zime v januarju v Ljubljano, se ne ve. Morebiti je šel naravnost kot odposlanec Gajev, da agitira pri Slovencih za pristop k ilirizmu. V prvi vrsti je računal na Prešerna. To se razvidi iz pisma, ki ga je pisal iz Ljubljane dne 27. januarja 1837 Gaju, v katerem pravi: „Sada sam kod g. Dtora Prešerna, koj Tvoju Glogovkinju2 rad sluša i peva i s našimi namislima sasvim sudara. — On zelo žaluje, da je več tolike dobe, da nemože si Ilirščine tako prisvojiti, da u njoj što god vitežkog piše. Jesenas Te volji oblaziti." 3 To poročilo Vrazovo o Prešernovem razmerju do ilirizma stoji v ostrem nasprotju s poznejšim naziranjem našega največjega pesnika o ilirskem pokretu. Ali je Prešeren takrat ob Vrazovem posetu v Ljubljani res tako mislil, kakor poroča gori Vraz? Moje mnenje o tem je, da Prešeren pravih tendenc ilirizma takrat še ni poznal. Vraz se mu gotovo ni kazal takega kakor Gaju, kateremu je že pred dobrim letom obetal med desetimi ilirskimi pesmimi zložiti samo eno slovensko. Saj je Prešernu kmalu po tem posetu, dne 2. aprila 1837 šc pisal4 o samih slovenskih literarnih načrtih v Gradcu in mu naznanil svoj namen, pričeti z izdajo slovenskega „Me-tuljčka", rivala „Čbcličnega". V istem pismu mu je poslal štiri pesmi za „Čbelico". Moral mu je v Ljubljani govoriti, da vkljub ilirskim simpatijam hoče še vedno delovati v domačem 1 Gradja, VI. 312. ' Muzo. 3 Gradja, VI. 315. 4 Džla, V. 156. jeziku. Saj pravi v istem listu: „Meine Krafte . . . widme ich, wie Du weisst, aueh der Slovenia." Prešeren se je ob tej priliki z Vrazom pobratil, in mu je na njegovo ilirsko agitacijo najbrž prijateljsko - simpatično odgovoril v takem zmislu, kakor se je še 1. 1840. podpisal „Dein und des Slawenthums aufrichtiger Freund." In čisto mogoče je, da je prijateljsko-vljudno obžaloval, da ne more posnemati Vrazovega vzgleda, da bi med desetimi „kranjskimi" pesmimi zapel tudi eno ilirsko. Da se je bil Vraz že pred več nego letom dni na tihem odločil peti deset ilirskih poleg ene „kranj-ske", o tem najbrž Prešernu ni nič pravil. Jako verjetno je tudi, da Prešeren ob tem času ilirskih tendenc ni poznal od drugod kakor iz Vrazovih ust. Zanimivo pa je poročilo Vrazovo, da je nameraval Prešeren v jeseni 1837 obiskati Gaja v Zagrebu .. . O ostalih pogovorih Vraza s „Čbeličarji" v januarju 1837 v Ljubljani se nam malo sporoča. Prešeren je najbrž postregel svojemu novemu pobratimu s svojim malo prej izišlim „Krstom". Izročil mu je javaljne celih 24 eksemplarjev v kol-portažo, ker pravi Vraz v pismu na Muršca,1 da je dobil 48 izvodov, a Prešeren piše Vrazu dne 4. marca 1837: „Deinem Wunsche gemiiss schicke ich Dir 24 Exemplare von meinem nach Deiner Meinung so schwer zu verstehenden Kerft." To svoje mnenje o „Krstu" je Vraz povedal Prešernu po vsej priliki v osebnem razgovoru o tej poemi, pisal mu ga v ohranjenih pismih ni. Dalje je Prešeren ob tej priliki vcepil Vrazu svoje naziranje o gojitvi literature za inteligenco. Ta nazor je Vraz skoro nato2 še gorak sporočil Muršeu z besedami: „Nam treba, kaj se narodnost med srednim stanom budi, zakaj dokler se duh takih ljudi ne očuti, je našo pisanje, če, bogvč! kakkoli verstno (klasičko) zapstonj — mlatev prazne slame3 > Dčla, V. 154. 2 ibid. 3 Prešernov izraz! — zakaj kmet je preprosti, kaj bi se k našim mislam podig-nol; ino pak smo že tak odrejeni, kaj nemoremo s telom ino dušom k njemu — v njegovo življenje stopiti: Naše mišljenje je k šegi, ki po mestah kraljuje, priklenjeno. Če se ravno hapimo kaj v prostem obleči — za krožaj prostega duha (ein-facher Ideenkreis) pisati — se moremo dosti trapiti (bi lehko rekel) same sebe za norce meti; ino če močno delo spravimo ino sami sebe preglednemo vidimo kaj smo si samo debele čohe oblekli, duša ino lice pa še je le tajisto ostalo. Tak se Pre-šern toži ino pravi, kaj je vsa naša pisarija za proste ljudi — prenavljanje (affectation), v kterem ne živosti, da naše živlenje ne je med njimi." Razen s „čbeličarji" je občeval ob tem svojem posetu Ljubljane Vraz tudi z Anastazijem Griinom. Primeri, kaj piše o tem Gaju: „Glasoviti pesnik Anastasius Griin prevadja sada u nemački jezik naše gornjoilirske narodne pesni, ter je mene umolio, da mu jih i ja nekoliko priobčim." 1 Kot zanimivo slučajnost naj še navedem, da je bil pripeljan dne 27. jan. 1837, to je zadnji dan Vrazovega bivanja v Ljubljani — dne 28. jan. se je Vraz odpeljal2 — v Ljubljano, kjer je izstopil v hotelu pri Maliču mož, katerega bi bil pozneje Vraz tako rad poznal, — Poljak Emil Korytko! Kam se je napotil Vraz iz Ljubljane? Po njegovem pismu z dne 4. marca 1837, pisanem Muršcu, soditi, bi bil tudi pri Jarniku in Kočevarju. V tem pismu namreč piše: ,,Gg. Pre-šern, Kastclic, Jarnik, Kočevar itd. Vas pozdravijo." 3 A v gori citiranem pismu Gaju z dne 27. jan. sporoča: „Sutra odlazim natrag u Gradac, hoteo sam črez Celovac, da oblazim g. Jar-nika. no nebo se mi kišonosnimi oblači preti, dakle moram uprav udariti." Vendar je znano, da je Vraz 1. 1837 popotoval tudi k Jarniku na Koroško, kjer si je ogledal po Gajevem naročilu 1 Gradja, VI. 315. » ibid. 8 I)žla, V. 153. „vojvodski stol". O tem piše v neki opombi k svojim „Dju- » labijam": „Na zapadnoj strani (stolice) biaše takojer nadpis, ali sada je več tako od vihrovah izjedjen, da ja g. 1837. tamo bivši niti slova razaznati nemogoh." 1 Iz njegovega pisma Ša-fanku z dne 24. maja 1838 izvemo, da je na Koroško popo-toval 1. 1837. v jeseni in sicer povečem peš. Tam pravi namreč: „Prošavšu jesen iz Celovca u Celje pešice putujuči nakupih" etc.2 Kdaj in po kaki poti je popotoval tja grede, se ne da določiti. Dne 15. junija 1837. je pisal še Gaju iz Gradca3 dne 1. avg. od ravnotam Prešernu,4 da ne more te počitnice njega obiskati v Ljubljani, a dne 2. dec. 1837 je pri Veliki nedelji v sestrinem domu bivajoč sporočil Muršcu,6 da je sicer menil iti v Prago študirat, da pa je bil o počitnicah na Hrvatskem, kjer je zbolel in ostal tam do 10. oktobra („trešlika me je do 10. listopada na Hrovatskem holtala, po tem pa . .. sem pali mogel v Gradci ostati"). Iz navedenih besed se razvidi, da je bil napravil to koroško pot najbrž v septembru („jesen"), ker je bil potem že v oktobru na Hrvatskem, odkoder je šel v Gradec. V šolskem letu 1837/8 se je Vrazu jposrečilo pridobiti za svoj ilirski nazor Miklošiča, ki mu prej ni bil povsem naklonjen. Dne 30. junija 1838° piše Vraz o njem Gaju: „F. Vladimir Miklošič, doktor mudroljubja te a d interim profesor istog predmeta na našem sveučilištu, se je takojer pre-obarnuo, te sada marlivo Novine i Danicu čitajuč se u Ilir-skom slogu uvežbava." Že v tem pismu poroča Gaju, da namerava prihodnje počitnice (1838) skupno z Miklošičem po-potovati: „Ja zajedno z Miklošičom dodjem sredinu meseca kolovoza (avgusta) u Zagreb." A ne samo v Zagreb sta ho- 1 Djulabic od Stanke Vraza. U Zagrebu 1840, str. 150. » Zbornik SI. Mat. I. str. 93. * Gradja, VI, 316. 4 Korytkova zapuščina, ki jo je dr. Franko našel v Lvovu. <■ Dela, V. 165. Tu je dovršil II. del svojih „Djulabij% gl -A s?. > Oh lesim lesim Bratzi Oh kai vam jef povejnt Eno zhudo fim fhlifhal Kir ga fhe dobro vejm Ob ti dvanajfti vuri Sim fhlifhal vidil tudi: Angelzi lepo pojejo Bogu zhaft hvalo dajejo etc. Das Lied Od Vide ist schon in der Zhebeliza aufge-nommen worden. Ein Lied: Od Kreifa, ware sonst so ziemlich hiibsch, nur kommen darin mehrere deutsche Worter vor. Es fangt so an. Kcrfnizzhe kcrsujejo en velik ogen kurjo etc. Reiner ist ein anderes altes Lied, welches ich mir unlangst vorsingen liess. Es ist betitelt: Od rejenke, und fangt an: Stoj ftoj roshlinfki grad Noter fta mi dva jetnika Oba lepa oba mlada Koker de bi bla brata dva etc. Sollten Sie nun, welche von den hier angefiihrten Liedern zu Ihren so ehrenvollen als nationalen und patriotischen Unter-nehmungen beniitzen konnen, oder iiberhaupt ein anderweitiges Interesse daran linden; So wird mir das grosste Vergniigen seyn, alle oder einige von diesen Liedern je nachdem Sie die-selben gebrauchen konnen, Ihnen zu iibersenden. Ich fiige diesem Briefe auch die Abschrift einiger Zeilen von jener sonderbaren Schrift bei, deren Inhalt in unseren hochgelehrten Reifniz, wie ich Ihnen schon in Graz erzahlt hatte, nicht ent-rathselt werden konnte. Solite es von was Interessantem han-deln, oder in einer ungewohnlichen Mundart geschrieben sein, was jedoch schwerlich der Fall sein diirfte, so werde ich Ihnen das Original zuschicken. Wenn Sie mich mit einem Briefe be-ehren, so bitte ich so zu addressiren: Anton Rudesh, Laibach am alten Markte Nr. 34. Ich verbleibe immer mit grosster Hochachtung Ihr Ergebenster & Dienstwilligster Ant. Rudesh m. p." Po prejetju tega pisma se zdi, da je Vraz vnovič poprosil Antona Rudeža, naj bi mu poslal nekaj v predstoječem pismu omenjenih narodnih pesmi. A v svojo zbirko je sprejel samo eno. Na str. 151. njegove 1. 1839. v Zagrebu izdane zbirke se nahaja: „Rejenka" s pristavkom: „Iz Ribnice od g. Ant. Rudeža". A že prve štiri vrstice so nekoliko drugačne, kakor one, ki jih gori navaja Rudež. Glase se namreč pri Vrazu: Stoji stoji prelejpi grad Stoji stoji Rožlinski grad. Notri sta mi dva jetnika. Oba lepa, oba mlada. Sta li popotovala Vraz in Miklošič med 8.—14. avgustom 1838 v Presek k Smoletu, ali ne? Najbrž ne, ker v takratnih korespondencah o tem ni nikakega sledu. Kakšnega Korvtko-vega popotovanja v Presek policijska poročila ne omenjajo. Pač pa je šel Korytko dne 7. avgusta k dr. Chrobatu na Bled, a dne 15. avgusta — torej en dan po Vraz-Miklošičevem roku — je posetil ribniškega graščaka Rudeža.1 O Korytkovem prihodu v Ljubljano je bil izvedel Vraz prvič iz Prešernovega pisma z dne 11. marca 1837, v katerem mu je pisal, da se uči poljščine od njega, in mu poslal prevod Mickiewiczeve „Resignacije", a imena Korytkovega mu še ni bil imenoval. O Korytkovem namenu, izdati slovenske narodne pesmi mu je pisal Prešeren dne 19. julija 1838. K temu pismu je pripisal Korytko v poljskem jeziku svoj pozdrav na Vraza, v katerem pravi, da Vraza osebno ne pozna. Kmalu nato je moral Korytko pisati gori omenjeno pismo Miklošiču, vzgojitelju pri Ladislavu Ostrowskem v Gradcu, s katerim si je pogosto dopisoval. Nato mu je mesto Miklošiča odgovoril Vraz dne 28. julija 1838, izražajoč željo, osebno spoznati Korytkov obraz, „kojega takova domorodna duša oživljuje". V pismu na Prešerna z dne 1. avg. 1838 se je potem v pripisu opravičeval, da je pisal Korytku ilirsko in ne poljsko.2 V istem pismu ga nazivlje „przyaciol Koritko." Ker Vraza v Ribnico v avgustu 1838 ni bilo, sta si ostala oba po duhu in zbiranju narodnih pesmi podobna si mladeniča osebno nepoznana. 0 počitnicah 1838 je bil Vraz sicer res v Rogatcu, ker je tam pozabil ali pustil nekaj svoje obleke, zastran katere je prosil potem Cafa, da mu jo pošlje za njim po radgonskem slu.3 Ali je bil ž njim, kakor je bilo dogovorjeno, tudi Miklošič, se ne ve. V Zagreb je šel Vraz bržkone sam, ker v pismu 4 na Cafa z dne 3. avgusta 1838, pisanem iz Zagreba nič ne omenja Miklošiča. V septembru je bil zopet v domačih krajih, ker je dne 17. septembra pisal iz Radgone Cafu pismo.3 Potem ga najdemo 19. oktobra v Gradcu, odkoder zopet piše Cafu,5 opisujoč mu slovansko društvo v Gradcu in ustanovitev slovanske čitalnice v tem mestu. O kakšni nameri, stalno se pre- 1 Primeri mojo razpravo: „Emil Korytko". Izvestja Muz. društva za Kranjsko, XVIII, 19. ' ibid. 88. ' Zbornik Mat. Slov. II. 207. 4 ibid. s ibid. 209. Časopis. VII 11 seliti v Zagreb, v tem pismu še ni govora. Odtu je najbrž popotoval v pozni jeseni na Prekmursko, zbiral narodne pesmi za svojo zbirko, ki je bila prihodnji mesec že gotova za tisk.1 Da je v tem letu sam nabiral pesmi med ogerskimi Slovenci, pravi v predgovoru svoje tiskane zbirke str. XVII: ,.God. 1834 i 1837 po Krajnskoj i Koruškoj, a god. 1838 po zapadnjoj Ugarskoj putujuči nastojah sbirku moju s novim cvetjem umnožati." Začetkom novembra je bil v Ilovcih. kjer je imel svoj vinograd,2 odtu je vsaj pisal Rakovcu dne 5. novembra.3 Mogoče je tudi, da je šele odtukaj napravil svojo prekmursko pot, odločivši se, svojo zbirko končati in ž njo oditi v Zagreb. Dne 15. decembra 1838 je bil že stalno v Zagrebu.4 Stopil je v bližnjo zvezo z Gajem z namenom, da pri njegovih „Novi-nah" in „Danici" pridno sodeluje kot zastopnik Slovencev, v prvi vrsti štajerskih, o čemer piše Muršcu 17. decembra 1838: „ ... pa Vam tudi obljubim, kaj bom jaz od novega leta prid-neši, več za tote novine in lepo D e n i c o delal, pa tudi ne samo moja dela po perstih meril, temoč vse dobro od naših štajerskih Slovencov u njih odkrivati no razkrivati začel — tak začel kak mi sline na jezik pernesejo." 6 — Miklošič Vraza o počitnicah 1838 sploh ni mogel veliko spremljati, ker je že sredi septembra odšel za stalno na Dunaj,«1 dejstvo, ki je morebiti pospešilo Vrazov prehod na Hrvatsko. Leta 1839. je ostal Vraz v Hrvatski, ki mu je postala vsa „jedan gostoljuban dom1', kakor dobro pravi Markovič v uvodu k njegovim zbranim pesmim (LXXIV). Samo v maju se je nekaj časa mudil v svojem vinogradu v Ilovcih, kjer je datiral predgovor svojih nar. pesmi, pa v jeseni je bil šel tja prodajat svoje vino.7 ' Dčla, V. 180, 184. » Gradja, VI. 323. « Dčla, V. 177. 4 ibid. 182. » ibid. 179. 4 Murko, Miklosichs Jugend- und l.ehrjahre, 61. ' Gradja, VI. 323. Predpustom prihodnjega leta (1840) je v Zagrebu nevarno zbolel in ležal sedem tednov na živčni mrzlici, ki je bila vžrok njegove poznejše bolezni, sušice. Kot rekonvalescent je šel pod jesen 1840 v Podčetrtek k svojemu ujcu Hercogu, upravitelju Attemsovih posestev. V Podčetrtku je bil za zdravnika njegov dobri prijatelj Kočevar. Tu se je zelo dobro počutil. Pisal je Prešernu dne 7. septemb. 1840: „V tem dragem krogu sem se tudi tako daleč pokrepčal, da morem prihodnjo nedeljo nadaljevati svoje popotovanje na Dolenjsko. V torek zvečer dospem na Presek h gospodu Smoletu. Ako je gospod Smole v Ljubljani, Te prosim, da ga o tem obvestiš. Morebiti pride brez ovire svojih opravkov doli — in sicer v Tvojem spremstvu. Jaz Te jako želim videti, in — post tot diserimina rerum — s Teboj o marsičem govoriti."1 Medtem, ko je bilo to Vrazovo pismo na poti, se je v Ljubljani raznesla govorica, da je Vraz v Zagrebu umrl. Zaradi tega se je obrnil Andrej Smole dne 12. septembra 1840 na uredništvo Gajevo z naslednjim pismom: „Es hat sich hier das Gericht verbreitet, dass der Herr Vras gestorben sey, jedoch haben wir kcine verliisslichcn Quellcn. Da ich gerne die Wahrheit wissen moehte, so bin ich so frči mich mit der Hitte an Sic zu wenden, wenn Sic so gefiillig seyn wollten, mir mit ein paar Wortcrn anzuzeigen, wie viel Wahrcs daran sey. Verzeihcn Sic die mir gcnommcne Frcyheit und kann ich Ihnen gcgenseitig dicncn, so bitte frcy zu bcfchlen mit Ihrcm crgeb. Dicner und Freund Andreas Smole." 2 Vraz je bil medtem v resnici na Preseku, a tam ni našel niti Smoleta niti Prešerna, ampak novega posestnika Klcšiča, kateremu je bil Smole svoje posestvo prodal. Ta ga ni sprejel posebno vljudno. O vsem tem je moral Vraz kot v odgovor na Smoletovo vprašanje na Gajevo uredništvo Smoletu pisati dne 12. oktobra 1840 (pismo ni ohranjeno), ko se je vrnil zopet v Zagreb. Smole in Prešeren sta mu odgovorila 20/6 okt. • DtSla, V. 194. • V zagrebški vscuiiliAki knjižnici. U" 1840. Prvi mu je pojasnil, da je zbog slabega zdravja prodal kmetijo „veliki kanalji" Klešiču iz Samobora: „Von so einem Elenden ist auch keine bessere Behandlung zu erwarten, als sie Ihnen wiederfuhr." 1 Vraz je hotel najbrž Smoleta prositi njegove zbirke nar. pesmi. Kar osebno ni mogel, to je po vsej verjetnosti storil pismeno v listu, ki nanj gori odgovarja Smole, obetajoč mu poslati svoje zbirke na 3—4 mesece, par dni pozneje je imel pošiljko pripravljeno za pošto in je napisal Vrazu naslednje pismo: „Laibach, den 30ten 8ber 1840. Mit Morgen dahin fahrenden Wagen habe ich Ihnen die krainisehen Volkslieder, die mir Kastelic nicht verloren (oder wie!) hat, abgeschickt. Auf die 5 Tekchen auf griinem Papier lauter erotisehe Liedchen, die bei unseren Bauernburschen sehr beliebt sind, bitte besonderes Acht zu geben, dass sie nicht verloren gehen, da viele vielleicht nicht die Censur passieren werden und ich keine Copie habe. Mit schonstem Gruss Ihr erg. Freund u. Dner. And. Smole. Bei ohnehin Schreiben, wiinschte auch zu wissen, wie viel dort Vodniks Gedichte 3 Bogen bei 2000 Ex. Abdruck kosten wiirden, um mich beym hiesigen Buchdrucker darnach richten zu konnen, denn mir ocheint, er reehnet mir zu viel fl. 12.— ohne Papier. Ehe ich den Brief ablaufen lassen wollte, schickte ich das Packetchen auf den Postwagen, wo ich erfuhr, dass dasselbe erst zum Bueher-Revisionsamt zum fatalen Paufeheg, dann aber noch aufs Ober-Amt zum plombieren etc. herum-spaziren miisste. Dieses alles verdross mir, und so ersuchte ich den H. Fr. Sartory, Spediteur auf dem hiesigen Rayon (Mauth) dasselbe gelcgentlich hinabzuschicken ; oder kommt vielleicht von Ihnen welche Gelegenheit herauf, so bitte Sie ' Prim, moj članek: „l)voje Prešernovih pisem", Zborn. Mat. Slov. IV. str. 5, p. o. dahin anzuweisen. Sobald Sie aber in den Besitz dieses Pa-ketchens kommen, so bitte Sie, mir es zu meiner Beruhigung auf jeden Fall anzuzeigen." Deset dni pozneje je že mogel Smole Vrazu sporočiti, da je špediter pesmi odposlal. Pisal mu je naslednje, morebiti svoje zadnje pismo pred smrtjo: „Laibach den lOten 9ber 1840. So eben meldet mir H. Fr. Sartory, das Pakl mit den krainischen Volksliedern dureh Frachter Johann Rupeshizh an H. Lenzendorf & Cie alldort, im Lohn a dovere verladen zu haben. — Belieben Sie es daher bey benannte Herren ab-holen zu lassen, und damit wie bewusst zu versichern. Mit freundschaftlichen Gruss zeichne Ergebenst And. Smole."1 Vraz je dobil to pismo v Bistrici. Zato je pisal Babukiču, naj pošiljko pri Leutzendorfu v njegovem imenu reši in njemu v Bistrico pošlje, da pesmi brže bolje prepiše in čimprej Smoletu vrne.2 Smoletu je odgovoril dne 3. dec. s pismom, ki ga ni našlo več živega; ker je bil v tem pismu pripisal tudi postscriptum za Prešerna kot odgovor na Prešernov pripis k Smoletovemu pismu z dne 20/6 oktobra, je prosil Prešerna v listu z dne 15. dec., naj si on vzame ono pismo. V resnici se nahaja ta Vrazov list v Prešernovi zapuščini. Ker sem prepis nekam založil, ga žal tukaj ne morem uporabiti. Vrazov post-skript sem objavil na koncu svojega sestavka „Dvoje Prešernovih pisem". V pismu z dne 15. dec. 1840 naznanja Vraz Prešernu, da sta bila z Gajem namenjena v spomladi 1841 priti v Ljubljano. Vraz se je to zimo dolgo časa mudil v Bistrici, šele koncem predpusta 1841 se je vrnil v Zagreb, odkoder je 1 Obe pismi v zagr. vseuč. knjižnici. » Dčla, V. 195. pisal dne 19. febr. Muršcu, da namerava o Veliki noči priti v Gradec.1 Stvar pa se je zasukala drugače. Sredi marca je prišel v Zagreb Sreznjevskij. Njegov prihod je oveselil vse Ilirce, zlasti pa Vraza. Uslužen, kakor je bil, je začel spremljati slavnega ruskega učenjaka - slavista po celem Zagorju, končno se mu je ponudil za vodnika tudi na popotovanju po Kranjskem in Koroškem.2 II. Vrazovo popotovanje po Slovenskem 1. 1841. je bilo velike važnosti za zanimivo epizodo slovenske literature, za oni interregnum med „Čbelico" in „Novicami", ki bi ga slovenski literarni zgodovinar mogel nazvati kratko „slovenski ilirizem". Njegovo zgodovino pa bo treba šele napisati. Kar se je doslej pisalo, ne nosi pečata sistematičnosti na sebi. A poprej mora iziti Vrazova korespondenca, seveda popolneje in kritičneje, nego je izšla lani Gajeva, v kateri slovenskih pisem veliko manjka, a ona, ki so natisnjena — med njimi tudi Vrazova — so polna napak. 0 tem Vrazovem popotovanju — drugo ne more priti v poštev — je napisal v „Slov. Narodu" Davorin Trstenjak podlistek „Slovenski pesnik Rajnki".3 O Trstenjaku je že znano, da se na njegove podatke ni vedno zanesti. A ta podlistek je naravnost psihološka zastavica. Trstenjak piše: „Bilo je meseca avgusta leta 1842, ko me na mojem domu obišče iz Zagreba prišedši Stanko Vraz. No Davorine, zašto ste tako tužni? zaklikne, ko me vsega otožnega za mizo sedečega zagleda. Odgovorim mu, da sem bolesten in sicer zelo nervozen. Uprav dobro, potovanje hoče Vas okrevati, hajd z menoj na Koroško." Nastopila sta pot. „Jaz sem bil takrat klerik in po duhovensko oblečen. Stanko Vraz je nosil surko in crven-kapo. To je bila gotovo ,polizeiwidrige Gesellschaft'. Povsod so naju gledali in in ogledavali, in slednjič ovohali, da sva — preoblečena špi- 1 Džla, V. 211. » riyTeBbia nucbMa M. M. Cpe3HeBCKaro. Cn6. 1895. 198. 3 Slov. Narod, 1876, štev. 70 z dne 25. marca. jona". Trstenjak pravi, da sta vseeno prišla k Jarniku, ki je Vraza že poznal s pota 1837 in obema lepo postregel. Zvečer se je prepevalo, in Vraz je igral na svojo flavto. „G. Jarnik prinese vnovič svojih pesnij, in ko sem mu pomagal listke prelagati, vidim, da je pod marsikatero pesnico bilo ime ,Rajnki' zapisano, ko ga vprašam, kdo je ta pesnik: ,Rajnki', nasmehlja se čestivredni starček in reče: nekdanji mladi Urban Jarnik . . . Jarnik je tudi nemški pisal v svojej mladosti v .Kartnerische Zeitschrift' in v ,Carinthio'. V prvem časniku so tudi natisnene nekatere izvirne pesnice, pa tudi slovenski njegovi prevodi Schillerjevih poezij, kakor postavim : Grof Habsburški . . . Jaz sem v Blatnem od Vraza ločil se, in zopet na Štajersko šel. Vraz pa je potoval črez Beljak v Ziljsko dolino in po drugih slovenskih krajih koroške dežele, pobiravši narodne pesni. — V Beljaku se je nekemu ,kreis-komissaeru' z imenom: Jugowitz' nevaren zdel, ta ga je de-nunciral pri višjej policijskej oblasti, in takoj so dobili vsi komisijski uradi po vsej Koroškej in Štajerskej — tudi nemški — zapoved : pazljivo oko imeti na tega panslavističnega potnika. Komisar Jugowitz je ime: Vraz izgovarjal in pisal po koroškem žargonu Ur a z, in dolgo niso uradi mogli zvedeti za to nevarno osebo, ki je na graškem vseučilišči bila imatrikulirana z imenom Jakob F rati, v steckbriefu pa Urasz [beri kakor slov. Urac[. — V Celovcu so pozneje poli-cijsko-uradno tudi zaslišali g. klerika Jožefa Ulago, katerega jc Vraz iz Gradca poznal, in ga v semenišči v Celovci obiskal. — Mene so uže tako imeli na muhi, in ker sem z Vrazom potoval, še sem postal večji ljubimec skrivne policije." V resnici pa jc popotoval Vraz v teh letih na Koroško samo leta 1841. in to nc s Trstenjakom, ampak — Sreznjev-skim. V sedemdesetih letih bi bila morala ta stvar biti znana, saj je Vraz še sodobno priobčeval svoja pisma s pota v „Danici" 1841, str. 75, 100, 115, 118. Pozneje je priobčil v „Iskri" 1844 kratek odlomek „Put u gornje strane" (vsi ti sestavki so izšli 1877 v „Delih" V. 27—78). Vrhutega je bila „Danica" že pred Vrazovimi pismi s pota naznanila svojim čitateljem: „Š njim (Sreznjevskim) putuje u Kranjsku i Korušku gospodin Stanko Vraz, poznati pesnik ilirski i iz-datelj narodnih gornjo-ilirskih pesamah, da tom prilikom sbirku rečenih narodnih gornjo-ilirskih pesama umnoži, koje je naskoro u drugom delu izdati nakanio."1 Dne 31. marca2 — pripoveduje Vraz — sta odpotovala s pošto proti Karlovcu. „S tesnim i tužnim srcem" je ostavil Vraz Zagreb in zdelo se mu je, kakor da se je poslovil od vsega sveta. Dež je lil celo pot. Zvečer istega dne sta dospela v Karlovec, kjer sta posedla ilirsko pisateljico Dragoilo Jarnevicevo. Ko sta po noči vrnila v svoje stanovanje, so ju čakali tam že kar-lovški domorodci s čašami v rokah. Drugi dan dne 1. aprila dopoldne sta si ogledala knjižnico ondotnje „Čitaonice"3, popoldne sta se odpeljala proti Metliki. Spremil ju je Ivan Ma-žuranič do posestva Vranicanijevega v Jurjevu, kjer ju je upravitelj po naročilu posestnika pogostil s šampanjcem in udobno prenočil. Drugo jutro sta stopila tu v kočo nekega kmeta, kjer se je zbralo polno otrok, deklet in stark, od katerih se jima je s pomočjo „svetlih grošev" in sladkorja posrečilo izvedeti vsakovrstnih stvari. Po kosilu so ju odpeljali Vranieanijevi konji v Metliko, kjer sta se oglasila pri dekanu in si ogledala mesto. Dopadel jima je posebno ženski svet. „Toli milih čarnih očiuh i krasnih sitnih belih zubičah nišam još vidio," pravi Vraz. Oglasila sta se pri kavarnarju, ljubitelju pesmi, ki je imel dobrodušno 701etno mater. Povedal jima je imena nabravših se, praznično oblečenih deklet in žensk, katere sta izpraševala od 4. do 9. ure; Sreznjevskij je risal njih nošo, Vraz si je zapisal par pesmi o kresu in koledi itd. Poizkušal si je zapisati tudi lepe napeve, a mu je šlo težko. Užalostilo ga je, ko so mu devojke pravile, da duhovščina prepoveduje peti te pesnii. > Danica, 1841, 56. » Dčla, V, 59. ' flyTeBbifl nncbMa M. H. Cpe3HeBCKaro, 198. Drugi dan 3. aprila sta nadaljevala pot proti Novemu Mestu. V vasici Hrast sta si naročila obed. Krčmarjev sin ju je med tem spremil v uskoško vas Drage k duhovniku, ki ga nista našla doma, pač pa mater njegovo. Bila sta pri kmetu Damjanoviču, kjer sta morala prisesti k bornem kosilcu. Potem sta bila povabljena še k popu na obed. Vrnivši se v Hrast sta pod noč odrinila proti Novemu Mestu. Dospela sta zvečer v dolenjsko stolico in se nastanila „pri Solncu". Pisala sta pisma. Vraz je drugi dan 4. apr. sporočil svoji posestrimi Dragoili Štauduarjevi svoje novomeške vtiske z naslednjimi besedami: „Sobe mrkle, ulica izpred nas mrkla, ulica mrkla s desne i s leve, jednom rečju: sve je oko nas mrklo i nepriazno____ Ovde smo bili kod Frančiškanah i kod pr. g. opata Albrechta, koj je dobar domorodac."1 Najela sta si za sedem goldinarjev konja do Ljubljane, kamor sta dospela zvečer 4. aprila. O potu med Novim Mestom in Ljubljano je sporočil Sreznjevskij drugi dan (5. apr.) materi: „ Cesta izvrstna, čarobna: gore in gore, razgledi in razgledi; po hribih in dolinah stari in novi gradovi, cerkve, vasi; ljudstvo oblečeno čisto in snažno. Micke tako lepe, in vse, vse je tako milo, da bi mogel po tej cesti popotovati desetkrat z enakim užitkom. Samo eno je zoperno: ko čitam kranjsko knjigo, razumem skoraj vse, le kakšna beseda mi da misliti, če pa poslušam, ko govore, kakor bi ne poslušal. Naj še tako prisluškujem, tak razberem vsako deseto besedo. Diven naglas, večja polovica samoglasnikov se pogoltne, ostali so iz-premenjeni."2 V Ljubljani sta se dlje časa pomudila. Na Veliki petek dne 8. aprila je Vraz šele prišel do tega, da je opisal posestrimi Ljubljano. Pravi, da je obiskoval svoje znance, v prvi vrsti seveda ,,čbeličarje": „bio u biblioteci u kasinu, u tri četiri crkvah i u tri četiri krčmah. ... Ovdč ti ima božji svet znamenitih stvari. Što se mi pak čini najznamenitije bilo jc eto ove. — Prekojučer pokuca netko u jutro na vrata. Kazivši naš ,Slo- 1 Dčla, v. 216. 5 flyTeBbiH riHCbMa, 201. bodno' unidu tri Ljubljanski bogoslovci, koji nas lepo ilirskim jezikom pozdrave. Ja sam scenio, da su oni rodjeni Dalmatinci. koji su nekakvim slučajem, koj Slavjanima vlada, u ovdešnju školu odneseni. No oni me uveravaju, da su rodjeni Kranjci, jedan Gorenac, drugi Dolenac, a tretji Nutranjac.1 Umoliše nas, da jih posetimo u semeništu, što i mi učinismo. Tamo nas okupi sila mladih ljudih, koji svi za Ilirštinu dišu i živu te i više manje dobro ilirski govore i pišu."—Ljubljanski purgarji so ju z radovednostjo ogledovali, ko sta hodila po ulicah; „na me (ili bolje rekuč na moj u narodnju haljinu) sve gledi; koja se ovde tako dopada, da če u dojduču zimu dva doktora iz Zagreba jednake doneti... To ti je mrkla, crveno podstavljena surina, kao što se nose oko Kupe. Vidit če se jih dojduču zimu više u Zagrebu." Dalje javlja Vraz Dragoili, da ju je na prihodnji dan (Veliko soboto) povabil dr. Chrobat na kosilo, „s kojim čemo se odvesti posle obeda put Krajna (Krainburg) da uskrs medju prostim pukom sprovedemo. Odtuda vratit čemo se u ponedelak amo, za da vidimo kasinski bal — ili (bolje rekuč) cvet Ljubljanskih krasotah." V soboto po kosilu so res vsi trije odrinili proti Kranju in izstopili: Sreznjevskij in Vraz v gostilni, dr. Chrobat pri dekanu. Drugi dan na Veliko nedeljo ju je dr. Chrobat začel voditi po Kranju in okolici, da vidita, kako žive Slovenci. Ob 1 Ti trije bogoslovci so bili najbrž Pintar, Krašna in Žakelj sicer eden Gorenjec, dva Notranjca — ki so potem 1841, 1842, 1843 dopisovali Vrazu ilirski, drugi tudi Uabukiču kot voditelji „čitavnega zbora" takratnih ljubljanskih bogoslovcev. Krasna je pisal Vrazu napr. dne t. marca 1842 iz Logatca: „Istina jest, što je pravo moram tverditi da je i g. Pinter puno puno radio, neznani pak šta bi bilo, da nismo mi dvoica radili." (V zagr. vseuč. knjižnici.) A Pintar mu je pisal iz Kočevja dne 20. marca 1843: „što se ilirstva kod nas tiče, mogu Vam kazati, da mi dobro napredujemo. Naše družtvo broji sada več 20 člano-vah a od nčkojih se nadamo, da čedu skoro pristupiti, knjigah nakupismo ovo kratko vrčme od dviuh godinah mnogo, kojo se marljivo čitaju... Mi si samo ilirski doplslvamo, samo ilirski u svojih sastancih raigova-ramo. A to je sve plod dvogodišnjeg redjenja." (Istotam.) 8. uri zjutraj ju je povedel v cerkev, kjer je Sreznjevskij prvič slišal slovensko propoved in jo ,.hvala Bogu brez malega tudi razumel."1 Po kosilu je Vraz napisal še nekaj vrstic Dra-goili.2 V njih je dal duška svojemu hrvatskemu domotožju: „Danas ovde sve od veselja i radosti igra; danas je uzkrs. Deca se po ulicah natečaju pisanicami, kriču. viču, smeju, gro-hoču." Pošta se pripelje. On hiti k oknu in hoče se mu sesti vanjo, „jerbo pošta ide proti jugu", ves zaljubljen je v celo Hrvatsko. ,,Hrvatska je meni omilila kao mati, omilila kao sestra, omilila kao draga. Nemogu nigde mirno spavati, nego u Hrvatskoj, niti neču nigde mirno umreti, nego u Hrvatskoj. . .. Meni je Hrvatska čim dalje od očiuh, tim bliže srca. Povedj Ti ovo suncu Hrvatskomu, oblakom Hrvatskim, i vetrom Hrvatskim, i svemu šta je Hrvatsko." — Takega vidimo Vraza med Slovenci na Veliko noč. Slovenci praznujejo praznik vstajenja, a on se počuti med njimi — kakor sam pravi — v vlogi Jeremija. Pišoča gosta je prekinil dr. Chrobat, ki ju je pozval, da si ž njim ogledata gorenjsko vas. Šli so v neko krčmo blizu mesta, in dr. Chrobat je začel dajati kmetom za pijačo, da bi jim razvezal jezike. To se mu je tudi posrečilo. Med kmetiško to družbo so prebili popoldne do večera. Vraz je drugi dan (12. apr.) pisal posestrimi, da se je do bolesti načudil in nasmejal ondotnji govorici. Oni pogoltncni vokali kranjskega govora, o katerih je že 1. 1834. v Ljubljani s Čopom disputing, so ga še sedaj silili tako na smeh, da je zavoljo tc sorazmerne malenkosti, o kateri sam pravi, da se je razvila „naravskim načinom", vzklikal, češ, da je nasproti tej govorici vsa učenost učenih Ilirov nična! Bili so pač ti kranjski polu-glasniki nekak Vrazov konjiček! Ko jih je dne 12. IV. pogostil nakelski župnik z velikonočnim žegnom, so se vsi trije v torek po Veliki noči (13. IV.) 1 IlyTeubiH iiMCbMa, 204. * Dela, V. 219, kjer Je pismo napačno datirano s ,14. travnja"; moralo bi stati li, na kateri dan je bila v 1. 1841. Velika noč. vrnili v Ljubljano. Prvo noč po povratku iz Kranja je Vraz v Ljubljani zbolel na vročici. Ker mu je zdravnik ukazal, ostati v postelji, je Sreznjevskij v soboto dne 17. aprila sam odpotoval proti Celovcu. V bolezni je Vraz fantaziral o svoji sestri Anki, kar mu je dalo potem snov za njegovo posvetilo k „Glasovom iz dubrave žeravinske", zloženo v Ljubljani dne 24. aprila 1841. Prvega maja je zopet pisal posestrimi Dra-goili: „Sada sam zopet kako tako zdrav. Veselim se svaki dan kao ptica na grani. Stojim kod priatelja Kastelca u bašči, u kiosku, gde do po dana pišem. O po dana obedujem. Posle po dana čitam i pišem do 5 satih. O pet satih dolazi moj drug Dr. Prešern, s kojiin polaziipo šetnje. On čita Ilirski. Ja njemu tumačim, šta nerazumi ... Na večer pola-zimo krčmu, gde se ponajviše kranjski govori.1 V Ljubljani se je Vraz vdeležil v Prešernovem spremstvu kazinskega plesa. Njemu, ki je bil navajen na zagrebške nacionalne bale, ceremonijalnost ljubljanskega plesa ni ugajala. Zdelo se mu je, da se pleše prehladno. Kako zelo je pogrešal narodnega motiva pri tej zabavi, se razvidi iz njegovih besedi : „Nisam mogo bez nekakve tuge gledati ove krasne slovenske-ilirske stase, morao sam uzdahnuti: ,Kud si pošla, mati Slavo, iz ovih hramovah ?' Istina Bog! čini se svaki takav momak kao crkva, koju je ostavio Bog."2 Kljub temu pravi, da se je dobro zabaval z neko 171etno deklico, kateri ga je predstavil Prešeren. Bila je trgovčeva hči, a ker je mnogo plesala, on pa se plesa ni vdeleževal, je mogel ž njo le po presledkih govoriti. Niti imena njenega si ni zapomnil. Dovzeten za ženske čare, kakor je bil, je v tem pismu vzkliknil za njo : „S Bogom ostala, neznana lepoto!" To pismo je pisal Dragoili dne 10. maja iz Ribnice, kjer se je mudil do 11. maja na posetu pri graščaku RudeŽu. Prišel je bil k njemu pač zaradi njegove zbirke narodnih pesmi, vsled česar je želel priti že 1. 1838. na povabilo po- « Dčla, V. 224. • Džla, V. 228. kojnega Korytka. Rudež mu je dal radovoljno na razpolago, kar je bil zbral že za časa Vodnika: ,,Hvala njemu na nje-govoj dobroti i pomnji, jerbo da on nije onda kupio, propale bi bile najizvrstnie in najkrasnie kranjske narodnje pesme. Mnogo lepih komadah prepisao sam iz njegove sbirke, kojih nitko više pevati ne umie, makar mu dao za svaki redak po cekin."1 Dalje popisuje Dragoili domoljubno vzgojo v Rudeževi hiši in lepoto dolinice Ugarja, kamor je hodil sanjarit, pripoveduje, da je bil v Kočevju, in pristavlja, da se je pri Rudežu sestal s famoznim čabarskim graščakom Parovičem („čuda golemoga!"), „koj je dobar sused i priatelj kuče." 2 Ko je Vraz že zaključeval pismo, so ga obiskali v Ribnici dr. Česnik ter župnika Žemlja in Ilenič; o poslednjih dveh pravi v prihodnjem pismu iz Ljubljane, da „su toliki domorodci i cenitelji ilirštine, da sve skoro Danice, koliko jih je dosad izišlo, na izust znadu". Žemlja da je napisal povest v verzih „Sedem sinov", ki jo hoče kmalu v novem pravopisu izdati. Medtem, ko je bil Vraz v Ribnici, je bil prišel Srez-njevskij dne 5. maja v Ljubljano, a se je zopet odpeljal v Benetke. Vrnivši se iz Ribnice v Ljubljano, je Vraz izpremenil svoj načrt: ker je hotel koncem maja biti na ziljskem žeg-nanju, ni šel za Sreznjevskim, ampak je 19. maja sam odpotoval na Koroško. Opoldne ga je poštni voz pripeljal do Tržiča. Hotel je tu pričeti pogovor z ženskami na trgu, a so se mu umikale „ljute kao guje". Bolj mu je bila všeč, pripe-Ijavšemu se na koroško stran, v Košentavri koroška „Swo-wenka", ne sicer po noši, pač po srcu „veoma otvorenem". Zvečer je dospel v Celovec. Drugo jutro (20. maja) se je oglasil v semenišču, „gde sam tri domorodca našao. koji dosta 1 Dčla, V. 226. 1 Ta kuriozni hrvatski graščak, o katerem sta hotela Levstik in Jurčič pisati roman, si je z Rudežem mnogo dopisoval. Njegova mnogoštevilna pisma se hranijo v ribniškem gradu. Služila bi dobro romanopiscu, ki bi se dušeslovno zanimal za to ekscentrično figuro. dobro ilirski govoriti znadu".1 Potem pa se je napotil nemudoma k Jarniku v Blatograd. Jarnik ga na prvi pogled ni več spoznal in ga je imel za peterburškega profesorja Preitk, ki je tudi ob istem času popotoval po Slovenskem, ko mu je povedal svoje ime, ga je starec ginjen objel in ga jel izpra-ševati o Gaju in Ilirih. O Binkoštih je bil Vraz pri Majerju v Rožu, dne 31. maja z Majerjem v Ziljski Bistrici, kjer je ves navdušen občudoval „raj pod lipo pri Ziljanih". Odtod je krenil 2. junija v Šmohor in potem v Podklošter h kaplanu Lesjaku, kjer je mislil dobiti iz Celovca svojo tam pozabljeno prtljago, a je ni dobil2. Potem je preko Trbiža in Žabnice odpotoval z neko rezijansko družino v Rezijo. Dne 12. junija je pisal posestrimi že iz rezijanske Tobile in ji opisoval Rezijane, istega dne je poslal pismo z opisom Rezijanov Vukotinoviču.3 Odondot se je napotil preko Pontebe, Žabnice, Trbiža, Kranjske Gore in Jesenic na Bled, kjer je po Prešernovem nasvetu ostal pri pesnikovem stricu, „koj stoji u Bledu bez žene i dece." O njem in svojem bivanju pri njem pravi Vraz: „On je bogat, mlad, dobar čovek i Slavjan, govori Poljski, bio je več u Poljskoj i Ruskoj kao i po Italii i Švajcarskom. On dade bez da sam znao moj paket u svoj dom preneti. Ovde sam kao kod kuče ili u Bistrici. Kad u jutru stanem, to izlazim na doxat (Altane), vidim mlade dve susede — devojke od uzorne lepote — i bistrega duha — vodu iz jezera crpsti. Ja s doxata govorim š njima, šaleči se s tima sada š njima mojima Vilama povodkinjama."4 Dne 19. junija se je Vraz poslovil od blejskega posestnika Prešerna, ki ga je spremil proti Jesenicam „te na razastanku obečao, da če u buduče svekoliko vreme svoje, što mu preteče od pokučnih poslovah, posvetiti literaturi Slavjanskoj — naj- ' Dela, V. 237. ' Dela, V. 42. ' Ibid. 4 Dčla, V. 251. Tema dvema devojkama je Vraz tudi posvetil cel ostavek v tretjem delu svojih „Djulabij". Izabranc pjesme. 112. pače ilirskoj."1 Potem je Vraz odpotoval peš preko Rožčice in dospel k Majerju, kaplanu v Rožu. Tu je prenočil. Drugi dan pa sta krenila z Majerjem k Jarniku, a potem so se vsi trije odpeljali preko Celovca (kjer pravi Vraz, da je urejal svoj posel s potnim listom in prtljago, o čemer pozneje) v Velikovec. Tu so prenočili in drugi dan ob treh zjutraj popo-tovali dalje, gledat na neko goro napis, o katerem je mislil Jarnik, da je glagoljski. Ker temu ni bilo tako, so se razšli, Korošca sta se vrnila, Vraz pa je popotoval dalje. Ta napis so iskali najbrž nekje na Golici (Choralpe), ker dobimo kmalu potem Vraza samega onkraj teh hribov, ki ločijo Koroško od Štajerske.2 V gorah nad Mu to, v povirju Bistrice se nahaja, kamor bi gotovo ne bil lezel (ker je imel preko Dravograda zložnejšo pot!), ako bi ne bili iskali tamkaj napisa. V gorskem selu pri sv. Jakobu pri Soboti mu pojo kmetiški fantje v krčmi nemške in slovenske pesmi: „Od pesamah prolazih na običaje, koje stadoh u svoj p o rte feuille bilježiti. Jedan od tih čovekah pristupi pitajuč : Bos schraiben? A ja odgovorih: Eto čuješ i vidiš, šta pišem. A on: Ber hot ghassen? A ja: To je meni tako na um došlo pisati. Posle dugog prepiranja on htiaše, da meni zabrani bi-ležiti. A kad ja ništa manjc stadoh nastojati u svome delu, on otide. — Malo posle toga [sc javi] s jednim čovekom važna lica opet u sobi, koj stupi upred me pitajuči: Hoben s' an Pos? A kod odgovorih, da imadem. A on ga zaište od mene, te mu ga dadoh buduči me uveravahu ostali, da jc on selski sudac."3 Potem popisuje Vraz, da je moral latinsko pisani potni list k ondotnemu župniku Brezniku, kateri je pri tej priliki Vraza prijazno sprejel in prenočil. Drugi dan je Vraz ostavil to „narodno Sodomo, gdč se Bog psuje, zašto ljudi več mole 1 Isto, pravi Vraz, da mu je obljubil na Hledu neki Toman, nekdanji njegov kolega-jurist v Gradcu, sedaj posestnik fužin. To seveda ni bil poznejši pesnik dr. Toman, kakor bi se dalo sklepati iz Glaserja, Zgod. II. 255, ker ta jc bil takrat še učenček. ■ Džla, V. 262. » Dčla, V. 263. nemački, a to tako, da višeputah možebiti isti Bog neče moči razabrati što taj puk oče." Po dolini nemške Feistrice1 potujoč, z žalostjo opaža tu gibelj slovenskega življa, kjer se je še pred 50 leti samo vsako šesto nedeljo nemško pridigovalo, in pride opoldne v Muto. Po kosilu jo mahne preko Drave, obiskat Slomška v Vozenici, katerega najde ž njegovimi kaplani še pri obedu. Slomšek se ,,punom vatrom" spominja onih dni, ko je bil 1. 1836. z Vrazom v Zagrebu. A Vraz se dvigne že po dveh urah od Slomška: „za što prije viditi Hrvatsku", ter se napoti v Pohorje, kjer prenoči v visoki štajerski Ribnici. Odtu je šla potem drugo jutro njegova pot naglo navzdol proti Mariboru. Obedoval je pri sv. Lovrencu, posetil v Limbužu župnika Cvetka in svojega prijatelja Matja-šiča. S Cvetkom se je zapletel v neprijetno debato, ker je dajal Cvetko v marsičem prav Kopitarju (najbrž glede gajice in dalmatinske ilirščine). V Mariboru je ostal pri profesorju Puffu. Nemcu, o katerem pravi Sreznjevskij, da je „do brezumja zaljubljen v Slovane".2 Drugi dan je odšel proti Slov. Bistrici in med potjo obiskal Cafa, ki mu je bil nabral nekaj narodnih pesmi. Končno se je odpočil v Podčetrtku pri pobra-timu drju. Kočevarju od napornega pota, katerega zadnji kos je popisal Dragoili v pismu z dne 15. julija, pisanem iz Podčetrtka. V Zagreb se je povrnil dne 10. avgusta. Istega dne je dospel v Zagreb tudi Sreznjevskij s profesorjem Preifiom, vrnivši se s popotovanja po Dalmaciji in Črni gori. To Vrazovo potovanje 1. 1841. je prineslo njemu težko politično osumljenje, predmarčnim policijskim oblastim pa obširno uradno dopisovanje in poizvedovanje. Ko je Vraz izvedel, česa ga dolže, se je odpravil sam „na vrat na nos" v Gradec, da se izpriča. O tem je sporočil kratko Dragoili iz Gradca dne 10. novembra 1841.3 Dne 14. dec. ji je pisal o zadevi obširno 1 Tako se mora Citati ime potoka v Delih, V. 263, ne „Festenica." * riyTeBbiH nncbMa, 192. 5 Džla, V. 275. iz Zagreba: „Našo sem ovde pri mom došastku1 mnoge liste2 iz kojih sam razabrao, da na-me ne pazi samo Štajer negoli čitava gornja Ilirija — dapače čitav u državnom razredjenju poznat ,Innerosterreich'. U Koruškoj (Celovcu) su več dva bo-goslovca pred policijski sud pozvali, za koje su saznali, da sa mnom u pismenom savezu stoje. Iz današnjega jednog lista saznadoh, da je jedan Bezirkscomissar iz Celjskoga kotara.3 kotarskom upraviteljstvu objavio, da sam kod njega bio s dr. Kočevarom u nekakvoj (kako on kaže čudnoj) odeči razpro-stranjivajuči nekakve pesme po narodu. (Jaz sam baš onda imao kod sebe Vukovo Bečko izdanje Srbskih narod, pesamah, koje je visokoučeni u svojoj službenoj goručosti Bog zna za kako revolucionarne presudio.)4 U Ljubljani (polag jednog 1 Tu misli Vraz na povratek ne s potovanja, s katerega se je v Zagreb povrnil 10. avgusta, ampak s počitnic v domačem štajerskem kraju, kamor je bil šel v oktobru, prim, pismo Dragoili z dne 19. oktobra 1841: „Ja ču težko prie bi. nedelje iz Zagreba krenuti, za kojim časom ved cžlom dušom čeznem Samo žalim, da jc več vreme tako kasno, da ču slabo moči užiti što od ugodnog hlada Žeravinske dubrave." In dne 10. nov. vpraša iz Gradca posestrimo, če je dobila list, ki ga ji je poslal iz llov-cev za Draškoviča (Dela, V. 275, 278). " Eno tako pismo, nahajajoče se v Vrazovi zapuščini, mu je poslal koncem oktobra iz Gradca Trstenjak, češ, da ga je pisal Trstcnjaku pisar v samostanu Rein Martin Miheljak. Glasi se: „Dcn du achtest, den Du wcgen seiner Aufopferung ftlr sein Vatcrland, wegen des warmen Eifers ftlr das Emporkommen unscrer Muttersprache verehrst, dieser ist ein Gegenstand der Verfolgung der politisehen liehorden geworden. Ich glaube, Du weisst in diesem Mannc deinen Freund Vraz kaum zu erkennen!! Un-erhort. Um acht Uhr hcute (26. X. 1841.) langte ein k. k. Uothenregister hicr an und brachte unter anderen zu verfolgenden auch die Persons-beschreibung des unglilcklichen Vraz mit, unter der Zahl 267, in Folge einer Anzeige beauftragte der President der Polizeihofstelle den hiesigen Landesgouvcrneur mit Note vom 5. d M., dieser das Kreisamt mit Ver-ordnung vom 10. d. M. Zahl 1799, und dieses gab unterm 20. d. M. die Personsbesehreibung des Slavcnfrcundes zur Invigilierung auf dessen Tiiun und Lassen, und zur angestrengten Cberwachung seiner Korrespon-denzen u. bei Vcrdacht einer politisehen Gefahr zur dessen Inhaftierung mit dem Bcysatze, dass er sich in Agram aufhalten soli." s Glej nižje poročilo okrajnega komisarja Finžgarja! 4 Tega pisma nisem našel v Vrazovi zapuščini. Pač pa se nahaja tam pismo dr. Kočevarja z dne 1. dec. 1841: „Svi okružni komisari imajo Časopis VII. 12 pisma1 činio je g. director ondešnjega semeništa ondešnje bo-goslovce, za koje zna da sam občio š njimi, pozorne, da svaki list njemu izruče, kojega če od mene primiti. Iz svega toga uvidjaš, draga Dragoilo, da je Tvoj pobratim — čovek proglašen i proslavljen više nego što su ga dosad mogle njegove tri knjige proglasit. Samo je to tužno pri toj slavi, da je to proslavljenje samo kao što Nemac kaže: ,eine traurige Be-riimtheit'. A ja uvidjam iz svih tih listovah, koji me do dva forinta stoje, da je svoj toj slavi kriva — opet ili glupost ili zloba, koja je nada mnom svoje zapačkane ruke oprala. Ja sarn došo u Kranjsku, Korušku i Štajer, da tamo narodnje pesme i običaje iztražim i zabilježim, a zloba ili glupost, to je tako okrenula, da sam ja došo medju narod Bog zna kakve pesme sejat. Eto ti majestetna zločinstva. Da znate kako nam je germanizam priklonut, zaključiti možete iz toga, da u de-nunciacii izmedju ostaloga i ovo stoji: ,er kommt iiber die Granze um dem aufstrebenden Illyrismus Anhiinger zu suchen.' Dakle je ilirština zločinstvo, ili nešto takovoga iz čega zločin- zapovcd na Te paziti ter izvždjavati, šta Ti nameruješ Tvojom rasplodje-njcm ilirskih pesamah. Predsednik bečke policije je morao nešto o Tvojom zadnoin putovanju u Kranjskom i Štajarskom čuti, buduči da on spome-nuto zapoved izdade. U onoj zapovedi su Tvoja razmerja, u kojih bivaš točno popisana, samo ime Tvoje se ne poznade, jcrbo si Uratz mesto Vraz nazvan." Dalje piše Kočevar, da je bil tudi Vrazov ujcc Herzog v Podčetrtku vprašan, a je odgovoril, da človeka s takim imenom ne pozna; ko pa je dobil pravo ime, je javil, da je to miren človek in celo njegov sorodnik. 1 Dne 25. nov. 1841 je pisal Vrazu bogoslovec Anton Žakelj iz Ljubljane: „... Medju ostalim Vam ču komad lista iz Celovca priobčiti. Spoznati če te iz njega, što Nčmci o nami misle. U njemu je i od Vas poružno mišljenje. Evo vam ga u matici: ,Vor Allem will ich Dir Eins bcrichten, was ich erst gestern erfuhr, Du aber vielleicht schon friiher zur Kenntnis erhalten hast. Gestern abends (to je 16. studna) warntc uns der Herr Direktor (pismo je bogoslovca jednoga) vor einem Briefivechsel mit Vraz (Vcrfasser der: Narodne pčsme), der mit jenem Professor aus Kussland zu gleicher Zeit in Laibach sich befunden hat. Dcnn er (t. j. director) sagte uns: Dass Russland (daes allc Slaven unter einem Scepter vereinigen mtichte) EmmissSre in die slavischen Provinzen aussende, die unter dem Vorwande die versehiedenen Dialekte zu studieren, nur die Slaven der russischen Krone geneigt machen ivollen. Dcshalb hat der stvo proizhodi. — Sad ču još pričekati koje vreme, da vidim, šta če se iz toga poroditi: valjda ču se kasnie moči laglje braniti saznavši još koješta".1 Kdo je denunciral Vraza Sedlnitzkemu? Mogli bi misliti na kakšno uradno osebo v bližini sv. Jakoba pri Soboti, kjer je imel Vraz gori popisan nastop z lokalnim sodnikom. Mogoče pa je, da nam je Trstenjak ohranil ime Vrazovega ovadljivca; potem bi bilo samo to sporočilo v njegovem podlistku nekaj vredno. Trstenjak je mogel izvedeti za ime beljaškega komisarja Jugovica kot ovaduha od Vraza samega. Vraz je tega človeka res poznal, ker navaja v opombah h „Glasovom iz dubrave Žerovinske" (124) njegovo ime med onimi, čijih nosi-telji so se pred davnim časom pred Turki zatekli na Kranjsko: „Jedan je sada gosp. Jugovič (Jugowitz) u Koruškoj Kreis-kommissaire Belačkoga kotara." V naslednjem hočem priobčiti dokumente Vrazovega policijskega preganjanja. Vloge, s katero je Sedlnitzky dne 5. oktobra ukazal graškemu guvernerju Vraza preganjati, ni v poli- hiesige (t. j. celovački) Polizeikommissiir zwei hiesige Theologen Ulaga et Sorzhizh, von denen man erfahren hat, dass sie mit Vraz konversierten, ins Examen genommen (obwohl nicht protokollierten) und ihncn zur Ptiicht gemacht, jedes Schreiben, dass Sie allenfalls von Vraz bekommcn sollten, an den Herrn Direktor abzugeben, der es an die Polizei abzu-gcben habc. Und da ich erfahren habe, dass auch Du mit dicsen beiden (dem Vraz niimlieh und jencm Professor) bekannt geworden bist, so wollte ich I)ir dies als ein Curjosum berichten, wovon Du vielleicht einen Ge-brauch machen kannst, nahmlich Dich zu hiithcn vor einer Korrespondenz, auf der ein solcher Verdacht liegt.1 Što vi sudite od toj psovki? Ja neznam, je li gospodin Sreznjevski ikaku rečcu o torn namirenju Ruskog vla-darstva izustio. Mislim da ne!! Od Vas pako znam, da ste se kod gospo-dina Kastelica, kad ste bolestovali, upravo protivno tomu izjasnivali. Koji mudri Austrijanin bi mogo o takvoj nevčrnosti misliti? Ja mislim, da najmanje mi Iliri. I kakva korist bi nam odtadle dospela? Zar je Uuska kadra, nam zakone davati, koi bi bili s našoj nravju i s našimi običaji usporčdni. Ali ja niti o tom suditi neču, jerbo bi to bila ljudost. A na gore spomcnutoj celovačkoj priključbi s Vašima korrespondentama leži sumnja samovoljstva ondašnjega policijskog kommisara. Ja dobro znam, da mu ovaj posao ne prinadlcži od gubernialnog ukaza. Pišite mi, što Vi mislite o svem ovom." 1 Dčla, V. 280. cijskih aktih dunajskega notranjega ministrstva, kakor tudi ovadbe. Dopis graškega guvernerja Wickenburga z dne 10. oktobra 1841, štev. 1799 na celjskega okrožnega glavarja Waldheima je natisnjen pri Glaserju 1 in se glasi: „An den k. k. Herrn Gubernialrath und Kreishauptmann Anton von Waldheim in Cilli. Aus einer vorgekommener Anzeige geht hervor, dass ein sicherer Urasz, welcher angeblich ein ausgetretener aus Steier-mark gebiirtiger Student ist, und sich in Agram aufhalten soli, von dort hiiufig Ausfliige nach Steiermark und Kiirnten in der Absicht macht, um in diesen letzteren Provinzen Lieder in illirischer Sprache zu verbreiten, hiedurch aber fiir den in Kroatien und einigen seiner Nebenlander emporstrebenden lili— rismus Anklang zu wecken. Da der Herr Praesident der k. k. Polizeihofstelle zu Folge des hohen Erlasses vom d. M. die Grundhiiltigkeit dieser Anzeige niiher kennen zu lernen wiinscht, so fordere ich den Herrn Gubernialrath auf, hinsichtlich des Erscheinens dieses Individuums in dem Ihrer Leitung unterstehenden Kreise, und seines Thun's und Lassens die Aufmcrksamkeit der unterge-ordneten Organe mit der erforderlichen Umsicht und Unauf-falligkcit anregen, die erlangten Wahrnehmungen mir sodann mittheilcn und zugleich das Nationale, die Verhaltnisse und die Individualist des genannten Urasz beleuchten zu wollen. Gratz am lOtcn Oktober 1841. W i c k c n b u r g." Glavar Waldheim je to guvernerjevo zapoved sporočil dne 13. oktobra 1841, štev. 222 svojim podrejenim okrajnim komisarjem. Prvi mu je odgovoril Vrazov ujec Hercog v Podčetrtku z naslednjo vlogo: > Zgodovina slov. slovstva, II. 255. „Ad Nr. 1539. Lobliches k. k. Kreisamt! Ober erhaltenen loblichen Auftrag vom 13ten v. M. Z. 222/P wird von dem Gefertigten in Gehorsam berichtet, dass der beschriebene Urasz, Student, im Bereiche dieses Bezirks nicht erschienen ist, daher beziiglich der Notizen iiber das Na-tionale, die Verhaltnisse und die Individuality dieses Indivi-duums die negative Anzeige erstattet wird. Bezirksobrigkeit W. Landsberg am 3 Novbr. 1841. Herzog" m. p. A s tem se Hercog ni izvil. Zakaj celjski glavar je bil kmalu za tem dobil od okrajnega komisarja v Kozjem J. Finž-garja signalizacijo Vraza s pripomnjo, da je prišel v Kozje iz Podčetrtka: „Nr. 1236. Lobliches k. k. Kreisamts-Praesidium! In Befolgung des hoh. Auftrages dto. 13. 8b£r 841. Z. 222 wird in Gehorsam berichtet, dass im Laufe des Verflossenen Sommers ein sicherer N. Frass (vielleicht Wrasz) angeblich aus dem Bezirke Friedau gebiirtig, etwa 20 bis 24 Jahre alt, grosser Statur, starken Korperbaues, liinglichten, braunen An-gesichtes, schwarzen, starken Schnur-, Backen- und Kinnbartes, mit einem kaffehbraunen Ročke (Hala) und einer Miitze be-kleidet, mit einer illyrischen Lieder-Grammatik in der Tasche mit dem Herrn k. k. Distriks-Physiker Dor Kotschever in diescm Bezirke, und nahmcntlich auf der Kegelstiitte des Ni-kolaus Woschitschnigg zu Drachenburg gesehen wurde. — Beyde kamen von Wind. Landsberg, und gingen wieder dahin zuriick, wo sich Frass einige Zeit aufgehalten haben soil. Frass soli in Gratz das Jus studirt haben, sohin aber ausgetreten, und mit eincm gewissen Gay, der in Agram die Daniza redigirt, in Gesellschaft getreten seyn. — l)a derselbe mit dent Herrn Dor Kotschever erschien, und in seinem Betragen nichts Auffallendes oder Zudringliches be-merken liess, wurde er auch nicht fcrner beobachtet. Drachenburg am lOten November 1841. J. Finschger m. p. Bz. C." Glede na ta dopis kozjanskega komisarja je okrožni glavar celjski Hercogu poslal to vlogo in na njen hrbet zapisal naslednje: ,,249/P Wird dem Herrn Bezirkscommissar zu Wind. Landsberg, Josef Herzog, unter Beziehung auf die iiber den ingedachten Gegenstand am 3ten d. M. Z. 1539 erstattete negative Anzeige zur weitern, im geeigneten Wege, jedoch unaufsichtig zu pfle-gende Erhebung und Berichterstattung, welche bis 23^ d. M. verlasslich gewiirtigt wird, zugefertigt. Cilli am 15ten November 1841. Waldheim" m. p. Sedaj se Hercog ni mogel delati več nevednega in se je moral izraziti o Vrazu. Storil je to v naslednji vlogi: „I,obliches k. k. Kreisamt! Solite der in der loblichen kreisamtlichen Kurrende von 13. Oktbr. 1841, PZ. 222 bezeichnete Urasz derselbe seyn, welcher unter dem Nahmen Frafi von der Bezirksobrigkeit Drachenburg in dem in ./• riickgeschlossenen Communicate be-schrieben wird, so kennt der gehorsamst Gefertigte diesen. Er ist ihm verwandt; bcsucht ihn zuweilen Ein Mahi im Jahre, hat friiher in Gratz studirt, und hiilt sich derzeit in Agram in Croatien auf. Er ist Literat, sein Geschaft vorziiglich Sprachen-kunde, sein Gemiith sanft, seine Gesinnung ungefiihrlich. Womit er sich sonst beschaftige, und in welchen Verbindungen Er anderswo stehen mag, das ist dem Gefertigten, der selbst fast in keinen gesellschaftlichen Verhiiltnissen steht, unbekannt. Bezirks-Obrigkeit W. Landsberg den 22. 9ber 841. Herzog" m. p. Celjski okrožni glavar Waldheim je poslal nato Finž-garjev odgovor s Hercogovo drugo izjavo vred guvernerju Wickenburgu v Gradcc z vlogo štev. 253. Sam od sebe je dostavil naslednje: „Nach diesen Daten unterliegt es wohl keinem Zweifel, dafi der eben besehriebene Frafi und jener Urasz eine und dieselbe Person seyen; jedoch erscheint sein Benehmen auch nach der Darstellung des unbefangenen Drachenburger Bezirks-commissars als unbedenklich, und ich bin daher der ehrer-biethigen Ansicht, dafl es nicht nothwendig sey, diesfalls eine weitere Vorkehrung zu treffen, da einerseits dies Individuum in alien iibrigen Bezirken des Kreises gar nicht bemerkt wurde. und andererseits, wie ich in dem Zeitraume von fiinft-halb Jahren, durch welchen mir die Leitung des Cillier Kreises anvertraut ist, wahrzunehmen Gelegenheit hatte, in demselben fur den Illyrismus so wenig Anklang besteht, dafi sogar die zum nahmlichen slavischen Volks-Stamme, den Slovenen gehorigen Krainer von den Wenden als Fremde angesehen,. und mit keinem giinstigen Auge betrachtet werden. Cilli am 25ten November 1841. W al d h e i m" m. p. Ko je graški guverner Wickenburg dobil to poročilo celjskega okrožnega glavarja, je bil prejel že od graškega policijskega predsednika natančen popis Vraza, ki se je medtem že nahajal v Gradcu in se najbrž sam javil pred policijo. Policijski ravnatelj graški je bil že 13. nov. sporočil guvernerju naslednje: „Euer Excellenz ! geruheten, mich durch hohen Erlafi vom 10. v. M. Zahl 1799,. auf einen gewissen Urasz aus Agram aufmerksam zu machen, welcher — zufolge einer bei der hohen Polizei- und Zensur-Hofstelle vorgekommenen Anzeige — hiiufig Ausfliige nach Steiermark und Kiirnthen in der Absicht unternehme, um in diesen letzteren Provinzen Lieder in der illyrischer Sprache zu verbreiten, und dadurch fiir den in Kroazien und einigen seiner Nebenlander emporstrebenden Illirismus Anklang zu ervvecken. Ich habe in dieser Beziehung, sowie insbesondere zu dem Bchufe, um mir iiber die Personlichkeit und Verhaltnisse des obgedachtcn Individuums moglichst genaue Aufschliisse zu verschaffen, eindringlichst im gehcim Erkundigungen eingeholt, muli aber bei dem Umstande, da cin Liederdichter des Namens Urasz bisher weder hier, noch — wie ich mehrseitig ver-nehme — in den unteren Theilen Steiermarks vorgekommen ist, gehorsamst berichten, dafi ich den obgedachten Namen fiir unrichtig, und darin von Seite des Anzeigers einen Irr-thum, oder mindestens eine Verwechslung als sehr wahrschein-lich halte. Naeh meiner Meinung diirfte ohne Zweifel unter jenem Urasz eigentlich der bekannte in Agram domizilirende slove-nische Dichter Stanko Vraz gemeint seyn. Dieser junge Mensch, welch er eigentlich Jakob, Stanislaus Frafi heisst, hat an der hiesigen Universitiit die philosophischen Studien und die ersten zwei Jahrgiinge der Rechte absolvirt, und sich schon damals mehr der Erlernung von Sprachen und belletristischer Lektiire, als dem Studium der Rechtswissen-schaften gewidmet, worin er nur einen sehr mittelmiissigen Fortgang machte. Mit besonderer Vorliebe bildete er sich in den slavischen Sprachen, worin er schon damals einzelne kleine Uichtungen an das Licht treten liefi. Der Umstand, dafi ein Jugendfreund von ihm. der bekannte Redakteur der Kroatia, Namens Gay, ihm in Aussicht stellte, als Mitarbeiter dieses Blattes ein hinliingliches Fortkommen finden zu konnen, war die Ursache, dafi er die Universitiit verliefi, und sich ganz dem belletristischen Studium zuwendete, welches ohne-hin mehr seincn inneren Wendungen cntsprach. — Er reiste von Gratz ab und begab sich nach Agram, wo er seither noch immer in dem Solde seines oben genannten Freundes steht. Es sind von ihm in letzterer Zeit zwei Biinde illirischer und ein Band kroatischer Volkslieder im Druck erschienen, welche in Agram verlegt worden sind. — Da Frafi, als ge-borner Steiermarker und Sohn eines gewesenen Weingarten-besitzers zu Allerheiligen bei Luttenberg, in jener Gegend sowie auch in Gratz aus der Zeit seiner Studien Freunde und Bekannte hat; so ist es wohl wahrscheinlich, dass er durch die Vermittlung dieser Letzteren, besonders in der unteren Steier-mark, wo die slavische Sprache einheimisch ist, seinen in Druck erschienen Liedern Absatz zu verschaffen gesucht haben diirfte. Allein ich glaube nach Allem, was ich in Folge meiner ge-heimen Erhebungen iiber dicsen jungen Menschen (er ist 29 Jahre alt) horte, dafi bei ihm, wenn er wirklich in Steier-mark an Liebhaber der slavischen Sprachen einen Theil seiner Lieder absetzte, mehr die Absicht des pecuniaren Vortheils, als eine tiefer liegende politische Tendenz zu Grunde lag. Sein Benehmen wahrend der Studien hier, und auch in der letzteren Zeit, sooft er hierher kam, war immer ordnungsge-miifi, und man weifi keinen Anlafi, wo er zu einer unliebsamen Wahrnehmung in politischer Beziehung Anlafi gegeben hatte. Sein eifriges Studium der slavischen Sprachen lag, wie es scheint, bei ihm lediglich in seiner natiirlichen Vorliebe dafiir, ohne auch nur entfernt cine Spur von einem nazionellen Enthusiasmus verrathen zu haben. Frati befindet sich gegenwartig auf einige Tage zum Besuche seiner Bekannten in Gratz. Ich werde aus dem Anlasse der gegenwartigen Eror-terung nicht unterlassen, auf sein Benehmen im Geheim das nčitige Augenmerk zu richten. Gratz den 13ten November 1841. Anton Krametz v. Lilienthal" m. p. To poročilo policijskega ravnatelja graškega je poslal guverner Wickenburg z vlogo z dne 16. novembra 1841, štev. 2012 grofu Sedlnitzkemu na Dunaj (sedaj se nahajajo vse te vloge v arhivu notr. ministrstva pod fasciklom 735 iz 1. 1842). Ko je dobil pozneje od celjskega okrožnega glavarja Wald-heima še poročili Finžgarja in Hercoga, jc poslal Sedlnitzkemu dne 29. nov. 1841, štev. 2091 še te listine, češ, da se nahajajo v njih nekatere nove podrobnosti. Iz njih da se razvidi, da je tudi okrožni glavar celjski o Vrazu istega mnenja kakor graški Policijski predsednik. Z enako vlogo kakor na graškega guvernerja, se jc pa bil Sedlnitzky obenem obrnil tudi na ilirskega guvernerja Weingartna v Ljubljani. Ta je zahteval od sebi podrejenega celovškega polic, komisarja Prochazke, da mu opiše Vrazovo vedenje na Koroškem. Celovški komisar se je odzval v naslednji vlogi: „Nr. 387/prae. Euer Excellenz! Dem hohen Auftrage vom 10/14ten dieses Zahl 2097 pflichtschuldigst entsprechend, erstattet der unterthanigst Ge-fertigte Euer Excellenz iiber den schon mit dem hohen Dekrete vom 12t£? vorigen Monats Zahl 1946 zur Beaufsichtigung be-zeichneten ausgetrettenen Studenten Urasz die ehrfurchtvolle Aufklarung mit Nachfolgenden. Aus dem zuliegenden Extract des hieriimtlichen Passanten-Protokolls litt. F. U. und V.1 geruhen Euer Excellenz zu ent-nehmen, dass Stanislaus Uraz recte Vraz Advokat von Cerovic, 29 Jahre alt, ledig, katholisch: scinen Reisepass des Magistrats zu Karlstadt ddto lten April 1841. Zahl 87 am I9ten May dieses Jahrs bei der Einfahrt an den Linien-Posten abgegeben, den-selben aber nich wieder personlich hier abgenommen hatte, sondern er liess solchen, wie es die Anmerkung in dem Pas-santen Protokolle darthut, durch den im hiesigen Alumnate befindlichen Theologen des II. Jahrgangs Joseph Sortschitsch einholen, und dieser hatte dem Vraz den abgenommencn Reise- 1 Kais. kiinig. Polizei-Kommissariat zu Klagcnfurt. £ u> 73 S si ž> Datum der 1'ass-Abgabe Namen 5 "e J —A -d u & sa <3 -c J Gtschift der Reise Kommt TOD Letita Visi Die Reiseurkuade ist ausgestellt run 403 1841 19 May Vraz Stanislaus Advocat 29 \ ledig kath. j Cerovec eigene Jtngele-genhtit Laibach 8'^ April 1841 Pass Nr. 87 Magistrat zu Karlstadt 1. April 1811 Anmerkung: lietindct sich bercits in Arnoldstein beym H. Kaplan Valentin Lessiak, und wurde dieser Pass dem Theologen Joseph Sortschitsch Uber Vonveisen eines Hriefcs zur Nach-sendung nach Arnoldstein erfolgt den 5t£n junj 1841i ohnc vidirt zu werden. pass infolge eines dem diesseitigen Unterkommissar Primus Rohr von Rohrau vorgewiesenen Schreibens des Vraz an ihn nach Arnoldstein, und zwar abzugeben bei dem daselbst befindlichen Kaplan Valentin Lessiak, zuzusenden. Der gleich nach dem Erhalt des Eingangs bezogenen Dekretes durch den ehrfurchtsvoll Unterzeichneten in dem Alumnats-Gebiiude gepflogenen Erhebungen zufolge, ist Stanislaus Vraz mit den beiden Theologen Joseph Sortschitsch des II. und Joseph Ulaga des III. Jahrganges seit mehreren Jahren bekannt, nachdem alle drey in der Gegend von Pettau geboren und sich noch aus den Studien-Jahren von Gratz aus, wo Vraz zwei Jahre die Rechtswissenschaft gehoret haben soil, kennen. Vraz gieng dann nach Ungarn, studirte daselbst die Rechte, und ist beeideter Fiscal zugleich Redakteur der Zei-tung in Agram. Nach der gepflogenen Erhebung war Vraz in diesem Jahre zweimal hicr, doch nur in der Durchreise, um wie er seinen Freunden sagte: illvrische Gedichte in Kiirnten zu sammcln, und da er sich hicr nicht liinger verweilte, so konnte er den an der Linic abgegebcncn Reisepass nicht sclbst ab-holen, sondern schrieb an Ulaga und Sortschitsch den zulie-gcnden Brief1; auf dessen Grunde, wie oben bereis erwahnt 1 nPrečastni gospodine. Predragi po rodu i s&rcu priatelju! Ja sam stražnji put u Cžlovcu bududi bio (kao što naši kažu) muha bez glave. Zaboravio sam u hitnji na najglavnia i za moj put najnužnia. Sada ne znadem kada i kako. Moj pasoport je ostao ili u karčmi pod Medvedom (zum Haren) ili još sčdi u pisarni policijskoj. 'ako isto stoji s jednom stranom rublja, koju sam ostavio na pošti. Neimadudi bližnjega priatelja u Cčlovcu postavljam se, dragi gospodine, pod Vaše krilo. Molim Vas dakle učtivo, izvolite u mome imenu umo-liti gospodina Z o rdi da, kojcg pozdravljam, bududi on na podpunoj slo-bodi; neka mi izvoli redene stvari (pasoport i rublje) sa mnom u Pod-kloštar (Arnoldstein) poslati pod svojom pedatju po pošti. Neka naj-pt le popita kod pošte gospodina poštmeštra Kappitscha, jestli donio policijski sluga kao što je obedo moj pasoport k njemu? Ako jest, neka ga njemu (g. Zordidu) izrudi, ako nije, neka g. Zordid ide u policijski bflro, te tamo zaište moj pasoport, k tomu je treba kazati, da je paso- worden, Unterkommissar von Rohrau dessen Reisepafi an Sortschitsch erfolgte. Vraz soli damals die Reise von Arnoldstein iiber Gorz nach Agram gemacht haben, wo er sich auch dermal befinden soil, und wurde derselbe von den genannten beiden Theologen wahrend der verflossenen Ferial-Zeit daselbst besucht. Bei dem Theologen Joseph Ulaga fand der Gefertigte die mitfolgenden 6 Bandchen von den durch Stanislaus Vraz ver-fassten und im Jahre 1840. zu Agram gedruckten illyrischen Gedichten. Ulaga will solche bei seiner letzten Anwesenheit in Agram von Vraz erhalten haben und solite er die 5. Bandchen im blauen Einbande zu verkaufen suchen, das sechste im rothlichen Einbande1 jedoch zu seinem Gebrauche behalten. Ulaga betheuerte keine weitere Exemplare jener Gedichte besessen, sohin auch keine derselben veriiussert zu haben. Bei Sortschitsch wurden weder Gedichte noch sonstige port došo 19. t. m. u biireau. Glasi pako na Stanislav a Vraza advokata. Rešen je u Karlovcu ddto. 1. travnja (Aprila). Ako bi pitali zašto j a nišam došo po njega? neka kaže, da sam sutradan morao od-mah u Moosburg, a buduči sam odandč dobio priliku u Belak, s onom se prilokom put Bčlaka oddžlio. Ja ču od Belaka u Zilsku a iz Ziljske u Goricu. Neka mi podpiše pasoport (ako nije več podpisan) nach Gorz — Na pismo neka napiše: An H. Stanislaw Vraz Advokaten. Abzugcbcn bei Herrn kapelan N. Lesjak in Arnoldstein. — Mit \V!ische i m We rt he von 3 11. Pozdravljajuči Vas, dragi priatelju, kao i g. Korošca, Zorčiča, i onog varlog domorodca I. godine, kojeg mi predočili niste, kao i svu ostalu mene se spominj;yuču gospodu bogoslovce ostajem Vaš instinski priatelj U Rožjaku na dan Duhovah g. 1841. Stanko Vraz m. p. Sutra pojdemo s g. Mayrom, koj Vam odzdravlja, na sajam u Ziljsku Bistricu. Ja ču se za dvč nedelje danah vratiti opet u Cčlovac: Molim Vas u ime Boga, pripravite mi, ako ikako možete, nčkoliko komadah pesamah (narodnjih) iz Junske doline ili gdč koju narodnju zagonetku ili poslovicu. Ja sudim, da Vam gdč koja dobra duša (koji g. drug bogoslovac) iz one strane naše domovine na ruci bude. Sila Boga nemoli: oprostite dakle. St. V. ' Ta izvod „])julabiju je priložen aktom, drugi so se morebiti vrnili, najbrž pa vničili. auf Vraz beziehende Schriften gefunden, und beide gaben wohl an, dati die Lieblings-Idee des Vraz darin bestehe, illvri-sche Gedichte zu sammeln, dafi es denselben jedoch nicht be-kannt sey, mit we m Vraz diessfalls in der Provinz Karnten und Steyermark nahere Verbindung untcrhalte. Uibrigens diirfte nach dem gehorsamsten Dafiirhalten des unterthiinigst Ge-fertigten dem Fiscal Vraz wohl auch der hieher konfinirte quiescirte Professor und Doktor der Theologie Jakob Suppan bekannt seyn, nachdem Suppan fiir die illyrische, sowie iiber-haupt fiir alle slavenischen Sprachen eine besondere Vor-liebe hat. Gereichen Euer Excellenz diese unterthiinigste Darstellung als Erledigung des hohen Auftrages gnadigst ansehen zu wollen, und wird auf die etwaige Wiederkehr des Fiscal Stanislaus Vraz, so wie auf sein Benehmen, und seine Ver-bindungen strenge invigiliret werden. Klagenfurt am 14*en November 1841. Prochazka." To poročilo je poslal ilirski guverner Weingarten dne 17. nov. 1841. štev. 2129 Sedlnitzkemu na Dunaj in pristavil : „In Gewartigung der hohen Weisung — falls gegen den Theologen Ulaga aus Censursriicksiohten hinsichtlich der vor-liegenden Biicher vorgegangen werden soli — habe ich die Ehre" etc. A Scdlnitzky se je bil menda že iz dosedanjih poročil prepričal, da nima stvar nič političnega in nevarnega na sebi, in je ustavil vsako nadaljnjo preiskavo. Pač pa si je dal te dokumente še enkrat predložiti prihodnje leto, ko je postalo ilirsko vprašanje na Hrvatskem tako akutno, da se je končno ime prepovedalo. A ti dogodki ne spadajo več semkaj. Vraz je prihajal tudi pozneje skoraj vsako leto za nekaj časa na Štajersko, po navadi k svojemu pobratimu Ivočevarju v Podčetrtek. Iskal si je pri njemu odpočitka po delu in leka po boleznih ; dne 5. avg. 1842 jc pisal odtam Erbenu, da po Celjskem okraju nabira sam narodne pesmi, katerih drugi zvezek namerava izdati prihodnjo zimo. Kako da drugega zvezka ni izdal — ko je imel toliko gradiva zbranega — ne vem. Njegovi slovenski dopisniki, ki jih je bil 1. 1841. na svojem dolgem popotovanju pridobil zase in za svoj ilirizem, so mu po letu 1843. vedno redkeje dopisovali. Kakor nekdaj Jarnik Gaju, pišeta tudi Ravnikar in Jeran Vrazu, naj bi Ilirci, „ki od vsih slav. strani besede in lastnosti v govorniškim sostavljenju in stručenju vkup dergnejo" (Jeran Vrazu 22. II. 1845), upoštevali tudi slovenščino. Zraven poroča zlasti Jeran, kako lepo napredujejo „Novice" in kako se organizira ljubljanska domorodna družba. Z „Novicami" pa je nehal slovenski ilirizem, in odnehovati so začele druga za drugo Vrazove zveze s Slovenci. A naprej je delovala preporoditeljska misel, katere ni nihče bolj razširjal med Slovenci kakor Vraz na svojih popotovanjih. r i L Paberki o Vrazu. Dr. Fr. Kidrič. 1. Vraz prvič v Ljubljani. Ko je obiskal Vraz kot bodoči repetent „logike" 1 o velikih počitnicah 18342 ljubljanske čbeličarje, sta vzela s Čopom v Prešernovi prisotnosti v pretres tudi vprašanje o onih tipičnih slučajih, kjer so pisali Dajnko in večina Štajercev e, metel-kovci svoj novi znak za poluglasnik, Kranjei-bohoričičarji in z njimi tudi Štajerec Murko, ki se je hotel maščevati s tem radi Danjkovih intrig pri izdaji svojega z bohoričico pisanega dela,3 pa i: vprašanje, ali se naj piše n. pr. pevec ali pevžc, metuljček ali metuljček, kratek ali krat/k, srečen ali sreč/n, lepega ali lep/ga, sem ali s/m? Na stališče, da je treba imeti kot cilj pred očmi enotni vseslovenski literarni jezik, sta se bila povzpela oba že prej: Čop je povdarjal prejšnjega leta, da „se morajo opustiti vse posebnosti glasov pri pismenem poznamevanju, ako hočemo imeti za vse Slovence poraben pravopis",4 ter priporočal etimološko pisavo zlasti radi tega, da se morejo na ta način »različno govoreči vsaj v pismu zediniti";0 Vraz pa je mislil 1 llcšid Fr., Stanko Vraz u školama, Gradja V 93. 1 Vraz Knuplcžu 6. I. 1835, Džla V 138; Vraz Prešernu 15. XII. ^40, Dčla V 200. 8 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O (Kristanov zbornik Korytkove ostaline, gl. Ljubljanski Zvon XXX, 299 si.) 338; dvoje še neobjavljenih Vrazovih nemških pisem Prešernu, ki se tukaj prvič upotrebljavajo, izide v kratkem ali v celotni izdaji vse Vraz-Prešernove korespondence, ali Pa v tem »Časopisu" za se. 4 Slowenischcr A-U-C-Krieg, AuOirordentliche Bcilage zum Illyr. Blatte (Nr. ]3-17; 30 I1L_27. lv. 1833) str. 14. ' o- c. 15. od početka svojega smotrenega slovenskega slovstvenega dela na to, da „se prinese enotnost v obliko (slovenskega) jezika, ki jo (je) imenoval pisavo".1 Čop je sicer marca-aprila 1833 naglašal, da „izgovarjajo vsi Slovenci zamolkli samoglasnik le pred r v naglašenih zlogih, n. pr. smert, serp" „in potem morda v nenaglašenih zlogih er, elj, en, enj",2 da „se v izgovoru mnogo Slovencev ta glas, ki blagoglasju našega jezika tako zelo škoduje, red-koma sliši",3 da „izgovarjajo Gorenjci v končnicah navadno e ..., Ljubljančanje in Dolenjci pa v večini slučajev, kjer piše Metelko poluglasnik, ničesar", ter priporočal, „naj se odlikujejo pravi vokali tudi v svečanem predavanju in v plemenitem govoru", 4 pravih pojmov pa o stvari še ni imel. Pod vplivom Murkove pisave, čigar motivov ni poznal, je jel smatrati Dajn-kovo pisavo za „bedno kompilacijo" brez podlage v izgovoru ljudstva.5 Pisava lep/ga, s/'m se mu je zdela pač tako opravičena kakor pisava rakam. čeravno ni pisal rakom le Danjko, ampak tudi Murko, kije dal obliko rakam v oklepaj. V ostalem pa je Čop predložil, da se naj piše „oni celi vokal, ki se pokaže pri pregibanju ali pa takrat, ko se poišče besedi koren",0 ter videl rešitev skupnosti v akcentih, ki naj služijo v moditi-ciranje glasov. Toda dočim je predložil za zategnjeni odprti e in o cirkumfleks,7 za poluglasnik pred r s sledečim k osnovnemu zlogu spadajočim soglasnikom pa č,8 je v naših slučajih le ugibal: „I)a se izogne dvoumnostim, ker se glasi nenaglašen e v tem slučaju včasih tudi kot popolen (e), n. pr. tepen itd., bi se mogel izražati zamolkli glas pred n in nj tudi z i, ki se na ta način že itak rabi, zlasti v končnicah -ik, grešnik, celo ' Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O 338. a Slowenischer ABC-Krieg 6. 3 o. c. 5. 4 o. c. 6. 5 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O 338. « Slowenischer ABC-Krieg 14—15. ' o. c. 5. 8 O. C. 15. v og/nj in zlasti pri adjektivih na in, n. pr. bab/« ... Tako bi odpadel tudi ugovor, da se besede kakor snažžn1 reinlich in snažen gereinigt s staro kranjsko abecedo ne dado dovolj ločiti..."2 „(V nenaglašenih zlogih se naj piše) e ali i",3 „i zlasti v nenaglašenih končnicah na in, da se ločijo od onih na en, kjer se glasi čisti e. V končnicah na er tak razloček ni potreben, ker se izgovarja v tem slučaju e popolnejše le pri zelo redkih besedah, kjer ni samo evfoničen glas. Naj si pa ostane tukaj tudi nekoliko nedoločnosti, kaj je to proti mnogim nedoslednostim in neprikladnostim Metelkove ortogra-fije". * Dočim je bil radi črk samih Čop v začetku 1. 1834. na celi črti zmagovalec, na drugi strani ni moral radi razdora s Kopitarjem odložiti le nameravanih del za Wiener Jahrbiicher der Literatur11, ampak se je kmalu tudi prepričal, da ti njegovi predlogi ne vodijo do zaželjenega cilja. In „ko je videl, da se pri obstoječi pisavi avtorjev tudi na ta način ne pride do edinosti, ker so se pisale (oblike) pes, ves, sem (sum), našem, čeravno se izgovarjajo na jednak način p's, v's, s'm, naš'm, še vendar vedno različno, namreč prvi dve z e, zadnji z i, je bil že pri volji. . ., da začne pisati ravno tako, kakor se govori na Gorenjskem, ter izpuščati vse samoglasnike, ki se ne slišijo, ker je mislil, da ima vsa Slovenija te ... polu-glasnike"6. Svojo namero je razložil Vrazu, ki je zagovarjal seveda Dajnkovo pisavo in pojasnil Murkovo stališče. Čop je gosta prosil, naj mu čita kaj v svojem dijalektu, in Vraz mu je čital Prešernov „Sonetni venec". Čop „se jc sicer čudil in ... ni 1 1 za Metelkov poluglasnik. " Slovenischer ABC -Krieg 6. 5 o. c. 16. 4 o. c. 15 «». ' (;op Šafafiku 26. II. 1834, Zbornik Mat. Slov. I 130; prim, tudi Avgust Zigon, Zbornik Mat. Slov. V 119. 6 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O 338. Časopis. VII <.. hotel verjeti, ko je zvenela že prva beseda čisto drugače, ko je slišal izgovarjati pev'z — pevec in ne peuc." Ko mu je pa Vraz zatrjeval, da ni slišal tega „le v zibelki, ampak da se govori tako v vseh zapadnih županijah Ogrske in pa na Štajerskem, izvzemši dele, ki mejijo na Kranjsko, ni več okleval in priznal pravilnost" štajerske pisave. In rekel je, „da si ■ogleda stvar še pobliže in da pohvali v recenziji Dajnkovih in Murkovih del, ki jo namerava napisati za Wiener Jahr-biicher, če bi se spravil na svojem prihodnjem potovanju z g. Kopitarjem, govor štajerskih in ogrskih Slovencev kot vedno dosleden ter ga priporoči svojim kranjskim bratom kot vodilo v dvomljivih slučajih."1 Čop je umrl prej, nego se je spravil s Kopitarjem, napisal recenzijo Dajnkovih in Murkovih del ter priporočil vzhodno-štajerski govor. Da je mogel to še storiti in pridobiti tudi Prešerna, bi bil Vrazu slovo od slovenstva ali vsaj upravičbo njegovega prestopa izdatno otežkočil. To je namreč del tistih Vrazovih „lingvističnih principov", o katerih je pisal 19. novembra 1837 Prešernu: „Začenjam že dvomiti, da je kateri izmed njih pri Tebi uspel .. . Računal sem na Tvoj pristop k mojim nazorom in smatral, zidajoč na to, životar-jenje slovenske literature še za možno. Ker se to ni zgodilo, sem zapustil preteklo pomlad nehvaležno polje, ki sem ga obdeloval 5 let z vso ljubeznijo".8 Zgodovina, ki je postavila na laž dokazovanje o nemož-nosti obstoja slovenske literature, drugi glavni argument Vraza-Ilira proti Prešernu, je dala prav želji po onem upoštevanju štajerskega govora, za katero je skušal pridobiti s pomočjo tehtnih razlogov analogije z drugimi slovanskimi jeziki kranjske pisatelje Vraz-Slovenec in na katero je pristal kot mož višjih ciljev in kot sovražnik malenkostnih kapric brez daljšega obotavljanja tudi Čop. 1 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O 338-9; prim, tudi Vrazov predgovor v Janeza Dragotina Aamperla prevodu Navuka v peldah od P. liga Jaisa, V Gradzi 1836, IV—V. * Vraz Prešernu 19. XI. 1837, Dčla V 163. II. Vraz jurist v Gradcu. Ker se Vraz v zadnjem letu filozofskih študij ni bil dal izprašati iz svetovne zgodovine,1 na filozolski ali juridični doktorat ni mogel reflektirati2. Ko se je vrnil v jeseni 1 835 v Gradec, je že imel svojo literarno fizijonomijo : Bil je že znan kolikor toliko z vsemi slovanskimi3, z angleškim, francoskim, laškim, španskim in novogrškim4 jezikom; zbiral je že tretje leto slovenske narodne pesmi''; zbirko izvirnih slovenskih pesmi je že bil poslal čbeličarjem6; agitiral je za probujo slovanske zavesti7 in naročbo Gajevih listov8, odločil se je že bil, da spiše med desetimi ilirskimi samo jedno slovensko pesmo, vežbal se s čitanjem Vukovih pesmi in rečnika ter Voltiggijevega slovarja ravno v ilirščini9 a „Stana i Marko" sta bila zagledala kot prvi njegov tiskan produkt ravnokar beli dan10; poleg izvirnih del je obljubljal Gaju antologijo „vitežkih tudjih narodah pesmih"11... Ker Vraz ni bil načelni sovražnik jezikoslovja ampak smatral tudi za pisatelja vglobljenjc v filozofsko stavbo jezika za jako važno12, bi bil morda pod vodstvom pametnega profesorja mogel z veseljem združiti svoja literarna stremljenja s študijem si a v ist i k e, ki takrat v Avstriji — še niti stolice ni imela. ' Ilešid, o. c. 92. * Ungcr Wilhclm, System. Darstellung der Gesetze Uber die ho-heren Studien in den gesammten deutsch. — i tal. Provinzen der osterr. Monarchic, Wien 1840 I 140—1. 5 Vraz Muršcu 5. XII. 1833, Džla V 134—135; (Šafariku, koncept) 1834—6, Džla V 149; Gaju 2. X. 1835, Gradja VI 309. 4 Vraz Muršcu 5. XII. 1833, Džla V 135; Gaju 2. X. 1835, Gradja VI 309. ■ Vraz, Narodne pčsmi ilirske XXIII. ' Vraz (Kastelcu) 1. I. —6. VII. 1835, Džla V 146. 7 Vraz Muršcu 3. X. 1830, Džla V 130, i. t. d. 8 Vraz Muršcu 4. XII. 1835, Džla V 137 ; Knupležu 6. I. 1835, Džla V 138. ' Vraz Gaju 2. X. 1835, Gradja VI 309. 10 Danica br. 36 z dne 12. IX. 1835. Vrai! Gaju 2. X. 1835, Gra<*ja VI 309. " Vraz Prešernu 19. XI. 1837, Džla V 164. Tako pa se je vpisal tiste jeseni 18351 na juridično fakulteto, z zavestjo, da to ni izbira njegovega srca 2, pač z namenom, da pride čim prej do kruha, nekoliko morda tudi pod vplivom Miklošičevega primera. Obligatni predmeti prvega letnika so bili statistika, naravno pravo in kriminalno pravo, drugega pa v prvem tečaju rimsko civilno pravo, v drugem cerkveno pravo in v obeh ekonomska znanost.3 Delati so se morale semestralne in letne skušnje, in sicer v prvem letu na koncu prvega tečaja iz statistike evropskih držav, na koncu drugega iz statistike avstrijskega cesarstva in pa cele druge skupine, v drugem letu na koncu prvega tečaja iz rimskega civilnega prava, iz drugih dveh predmetov pa na koncu šolskega leta.4 Dovoljenje za izpit iz predmetov prejšnjega v začetku novega šolskega leta se je dajalo le v posebno motiviranih slučajih, a vstop v višji letnik je bil odvisen od prvega reda iz vseh predmetov prejšnjega leta.5 Juristi so mogli postati tudi „privatisti", t. j., dobiti dovoljenje, da jim ni treba obiskovati predavanj in da smejo bivati kje drugje, ob določenem času pa se javijo za izpit. Pri-vatist se je moral izkazati, da ima usposobljenega korepetitorja." V Gradcu je predaval v Vrazovi dobi statistiko prof. G. F. Schreiner,7 ki je imel vsaj nekaj literarne ambicije in bil sourednik graške „Steiermiirkischc Zeitschrift", kriminalno in naravno pravo prof. Fr. E d 1 a u e r, znanec PrešernovN še menda izza dobe, ko je bil adjunkt juridične fakultete na Dunaju," predmete drugega leta pa prof. Fr. Wiesenauer, v 1 llešič, o. c. 94. J Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, gl. niže str. 199. 3 Unger, o. c. II 108, 139. Ostala dva letnika za članek ne prideta v poštev. 4 o. c. II 125. » o. c. I 61. « o. C. II 132. ' Krones Fr. X., Gesch. der Kari Franzcns Universitiit in Graz, Graz 1886, 147. « Vraz Prešernu 1. VIII. in 19. XI. 1837; gl. niže str. 199. 0 Krones, 1. c. znanstveno-strokovnem oziru samo čisto brezpomembni ljudje. Simpatij svojih slušateljev si ni znal pridobiti sploh nobeden izmed petorice takratnih graških profesorjev juridične fakultete.1 Torej: suhoparnost profesorjev, nesimpatičnost krušnega študija, obilica izvenšolskih poslov - kako bo Vraz-jurist napredoval? Naj govori najprej Vraz sam in par drugih istodobnih izvestij: a) Dne 30. decembra 1835 piše Vraz Gaju: „Ja sam bolan. Moja bolezen je u očima. Vračitel mi prepo-vedaše svakojako čitanje i pisanje nočju. Danci pak su kratki i statistika nanese 120 sitno pisanih arkušah i skušnjava me več obitji če nakon februara Danicu dah na kratkom oglasiti".3 b) Dne 28. junija 1836 piše Gaju: „Za pet nedelicah svršit ču moja exam i na, i potlam svoju zlatu majku ruku — sestrice u lice ljubivši, doletim sokolovskima krilama u Zagreb4", c) Dne 2. avgusta 1836 poroča Vraz Gaju: „Da mi nije baratati s jednim ru gala ca h našinstva, kojeg poruge slušah skoro godinicu danah, bil bi več prie u ognišču Ilirske toplote i luči — ..., nego ti je nadošel ovaj listac, ma ja sam žalibože u kletki, u gajbi, na veruzi pedantovoj — a to još do sutra. U subotu biah kod njega, voleč skinuti pred njegovu stolicu pameti tovar od hiljadah brojakah i i mena h, ma promotrivši moj stas i obraz odpravi me zapovedju: da dostojim i opet sutra dotji ma polag naredbah akade-mičnih. Moji mladi berci morali su umreti pod britkom britvom.6" d) a) Graški vseučiliški „K a t al o g der Theorie der Statistik, der Staatenkunde der europ. Staaten und jener des osterr. Kaisertums insbesondere" za 1. 1835—6 beleži k Vrazu: ,,1'ortgang I. Sem.: erste Classe. II. Sem.: zweite Classe", p) „Katalog aus der jurist, polit. Encyclopedic, 1 Murko M., Miklosichs Jugend- und Lehrjahre (SA. aus: Forschun-sen zuar ncuer- Litteraturgesch. Festgabe f. K. Hcinzcl) 26. J Unger, o. c. II 132. 3 Gradja VI 311. 4 1. c. 5 C. 312. dem natiirlichen Privatrechte, Staatrechte, Volkerrechte und dem osterr. Kriminalrecht fiir das k. k. Directorat" istega šolskega leta pa: „Wurde seiner Angabe nach durch die Oberpriifung aus der Statistik an der Vorbereitung ge-hindert".1 e) 10. novembra 1836 javi Vraz Gaju: „Ja oču letos se pri vat im pravah učiti. Gradac mi je več odmarznuo. Kaže mi se lepa prilika za učitelja hišnog u Mariboru, koju budu zaista zagarliti",8 a f) dne 27. januarja iz Ljubljane se popravlja: „ . . . sada sam več uveren, da imam s ape t u Gradcu stati."3 g) Med 16.— 26. marcem 1837 omenja Prešernu „okoliščino, da (je) visel trideset dni na križu in da ga je vzel (s križa) še le prešnji dan gosp. S c hr e i n e r",4 in istodobno piše h) Muršcu: „Sneg se le kadi. To, pa kaj se za drugi semester vučim, me tu zaderžava. Jaz mislim svoj eksamen sred rožen cveta opraviti".6 i) Dne 2. aprila 1837 javi Prešernu: „Svoje moči, ki mi preostajajo od žalibog zelo potrebnih obligatnih znanosti, posvečujem, kakor veš, tudi Sloveniji."0 j) Od 10. junija 1837 naprej se imenuje tudi v pismih „Privatstudierender der Rechte".7 k) Dne 1. avgusta 1837 poroča Prešernu: „Na Tvoje predzadnje pismo bi bil takoj odgovoril, če nc bi bil tako globoko zakopan v naravnem pravu in kriminalu...8 Prihodnje pismo mi naslovi na mojega prijatelja St. Hočebarja, doktorja in fizika v Podčetrtku ... Prihodnjič Ti odgovorim na ostali del pisma, ker Te ne morem, kakor sem si domišljal, v Ljub- 1 G. prof. dr. Fr. Ilešiču za to pojasnilo njegovega stavka: „Iz kataloga doznajemo: iz statistike (za prvo polječe) imao je Vraz »Uiber-prlifung«, a iz druge skupine predmeta uopec nije polagao ispita" (Gradja V 94), hvala! > Gradja VI 313. 3 O. C. 315. 4 Kor O 388; radi datuma gl. Zvon XXX 365. 5 Vraz Džla V 155. 0 o. c. 157. 1 Vraz Kastelcu 10. VI. 1837, Prešernova zapuščina; Prešernu 19. XI. 1837, Džla V 165; Muršcu 18. II. 1838, Džla V 170. • Kor O 327. ljani obiskati. Preveč sem izmučen od naporov letošnjega leta. Od včeraj sem zmožen zopet nekoliko misliti. Pred nekoliko dnevi sem prišel od statistične skušnje pretepenega telesa in čisto prazne glave. Mene stane gotovo vsaka skušnja par let življenja. In vendar dobivam vedno za eden red manj, nego po svoji pridnosti zaslužujem. Ker s svojimi juridičnimi in matematičnimi študijami nisem nikdar nameraval odrešiti svet od tiranstva krivice in mnogih zaračunanj, se nisem vrgel na učenje teh predmetov z večjo marljivostjo, nego oni ljudje ki dobivajo navadno dober prvi red, toda bil sem vedno varan. Sedaj sem prisiljen, da študiram toliko, kakor oni, ki dobivajo navadno eminenco, in še več, nego mnogi izmed njih. Predmet ni predmet moje ljubezni, varam se pri tem vedoma, takorekoč prisiljen, za najlepši čas, ki bi ga mogel drugod s skopuštvom naložiti. Gospod profesor Edlauer je pač uvidel, da me predmet ne veseli, svetoval mi je torej, da se obrnem kam drugam, toda kamorkoli hočem kreniti, povsod zahtevajo na meji juridična izpričevala kot potni list. Z vsem obupom sem se vrgel torej na učenje obligatnih predmetov in upal sem, da izsilim z marljivostjo to, za kar se z ljubeznijo nisem mogel potegovati. In kak je bil rezultat? Pokvaril sem svoje zdravje in v bolezni se nisem mogel podvreči skušnji iz naravnega prava in kriminala. Moji prijatelji, ki skrbe po materinsko zame, mislijo sicer, da sem izpit napravil, pa s slabim uspehom, ker jim na njihova vprašanja ničesar ne odgovarjam: nočem jim vzeti blodnje. — V slučaju, da pridem do besede, stori za me pri profesorju E d l(a u er j u) nekaj na ta način, da poskusiš pregnati senčne strani, ki jih prilagajo mojemu značaju morda le domnevanja. — Zdravstvuj. Vživaj zdrav jesen, ki je ne more veselo uživati Tvoj odkritosrčen Prijatelj Stanko Vraz." 1 l) Dne 19. novembra 1837 zahvaljuje Prešerna: „Kakor bi Ti za Tvojo brambo mojega do-blcga Klasu pri profesorju Edlauer ju ne bil hvaležen, tako bi smatral tudi to pismo kot čin milosti, ker pa si omenjenemu ' Kor o 340. gospodu napadalno orožje tako skrhal, da se je po polurnem navideznem boju umaknil ter mi prepustil petero mest, ki so mi za životarjenje v deželi Jura („der Jura nicht des Jura") neobhodno potrebna — mora oditi to pismo kot moralna dolžnost. Kakor razvidiš iz predstoječe periodne stavbe, sem v drugem letu etc."1 m) Dne 2. decembra 1837 se opravičuje pred Muršcem: „Naj pervič Vam morem povedati, kaj je to debela laž, kaj sen ja v Prago odišel. Jaz sem nakanil v Zlati-prag oditi, samo trešlika me je do 10. listopada na Hro-vatskem holtala, potem pa, da sem ozdravil, bilo je že prekesno. Zato sem pali mogel v G r a d c i ostati, gde zdaj p r i v a t s t u-dir am.2 n) Vseučiliški „Katalog fur den freien Lehrgegen-stand der Geschichte der Philosophic vom Studienjahre 1838" označa Vraza kot jurista 2. leta.3 o) Anton Krametz v. Lilien-thal, policijski ravnatelj v Gradcu, je sporočil 13. novembra 1841 guvernerju Wickenburgu, pač na podlagi Vrazovih izpo-vedanj in poizvedb na univerzi: „Ta mladi človek, ki se zove pravzaprav Stanislaus Frass, je absolviral na tukajšnji univerzi filizofične študije in prva dva letnika prava ter se posvečal že takrat bolj učenju jezikov in leposlovnemu berilu nego učenju pravoslavnih znanosti, kjer je dosegel le srednje uspehe. S posebno ljubeznijo se je izobraževal v slovanskih jezikih, v katerih je dal že takrat posamezne majhne pesmi na svetlo. Okoliščina, da mu je obljubil znani urednik Kroatije (!), Gay, da bi se mogel kot sotrudnik tega lista pošteno preživeti, je bila vzrok, da je univerzo zapustil in se čisto posvetil beletrističnim študijam, kar je že itak bolj odgovarjalo njegovim notranjim nagonom. Odpotoval je iz Gradca in se podal v Zagreb, kjer je od takrat še vedno v službi svojega gori imenovanega prijatelja." Tem Krametzevim podatkom tudi drugi policijski akti iz 1. 1841., tičoči se Vrazovega popotovanja, n e oporekajo.4 1 Prešernova ostalina. « Džla V 165-6. s Ilcšič, o. c. 95. 4 Gl. akte k dr. Prijateljevemu članku v pričujočem zvezku str. 184 si- Sledi: Suhoparnost in pedantnost profesorjev in profesorja Schrei-nerja zadiranje v Slovane (c) so omrzlili Vrazu že prej ne-simpatični predmet do cela. V šolskem letu 1835-6 je posvečal obligatnim študijam pač le toliko časa, da si ni delal preveč vesti (k), v decembru mu ga je vzela nekoliko tudi bolezen na očeh (a). Posledica je bila, da je dobil koncem prvega tečaja iz statistike evropskih držav poskušnjo (d p), torej za drugi tečaj novo delo. In ravno v tem času se ga je prijela vsled Šamperlove bolezni še izdaja „Navuka v peldah''.1 Tako se je zgodilo, da je poskušnjo sicer napravil (d a), a imel do konca šolskega leta le še za pripravo iz avstrijske statistike časa, kriminalno in naravno pravo pa sklenil odložiti do začetka prihodnjega šolskega leta (d p). V trdni nadi na povoljen uspeh (b) se je oglasil dne 30. julija 1836 pri prof. Schreinerju, toda ta ga je pognal — radi brk in mu dal novi rok za 3. avgust. Brke je Vraz sicer žrtvoval (c), toda bodisi, da ni bil dovolj pripravljen, bodisi, da je imel Schreiner radi brk še vedno nanj piko, pri izpitu je dobil drugi red (d a). Sedaj se tudi za Edlauerja ni bilo treba več pripravljati, leto je bilo izgubljeno. Sploh bi še pa tiste počitnice, ko je sanjal na Hrvaškem o Ljubici in pesnil prvi del „Djulabij",2 bil javaljne mogel pripraviti za kriminalno in naravno pravo. Ko se jc vrnil torej Vraz začetkom šolskega leta 1836-7 v Gradec,8 je bil v drugič jurist prvega leta in bi bil moral poslušati isto snov in ljudi kakor prejšnje leto. Zato se je tem laže odločil, da se posluži privilegija svoje fakultete in postane privatist, ko se mu je ponudila prilika, da dobi mesto domačega učitelja v Mariboru (e). Domači učitelj sicer ni postal (f), \ čeravno je bil v januarja 1837, ko se je mudil v Ljubljani4 1 Prim. Ilešič, o. c. 94-5. ' Drechsler Bi\, Stanko Vraz, 47 si. s Vraz Vukotinovidu 31. VIII. 1836, I)čla V 144—5. 4 Vraz Gaju iz Ljubljane 27. I. 1827, Gradja VI 316. najbrž tudi v Mariboru in je bila ta služba morda sploh nekoliko tudi vzrok tega popotovanja, a privatist je ostal (j\ pač zato, ker je prijalo to njegovim literarnim načrtom in njegovi popotovanja nikdar trudni nogi. Čeravno pa je spomladi 1837 spesnil II. del „Djulabij",1 prepisoval narodne pesmi za Griina,a pilil svoje slovenske pesmi,3 pomagal snovati „Metuljčka",4 pozneje sodelal pri snovanju društva za izdavanje slovenskih knjigs in razmišljal tik pred svojim popolnim prestopom k ilirizmu gotovo tudi mnogo o slovenskem0 in ilirskem problemu7, se je vendar ravno v teh mesecih brinil nenavadno skrbno za svoje obligatne študije. Koncem prvega tečaja se je pripravljal drugič in celih 30 dni za izpit iz evropske statistike, ki se je je sredi marca res srečno odkrižal (g). Sicer je bil začel raz-motrivati ravno to pomlad pod vtisom muke s študijem nesim-patičnega predmeta in nenaklonjenosti profesorjev resno svoj položaj. Zdelo se mu je, da se mu godi krivica, in ko mu je dal profesor Edlauer nasvet, naj si poišče kaj primernejšega, je začel res iskati. A ko s svojimi dotakratnimi izpričevali ni mogel ničesar doseči, vrgel se je „z vsem obupom" na študije obligatnih predmetov (k). Zavrnil je s težkim srcem vabilo Vukotinovičevo, naj pride o velikonočnih počitnicah v Zagreb, da se udeleži „z mladimi llirci soireje pri starem grofu Draš-koviču, kjer se bo debatiralo o uredbi novega ilirskega narodnega instituta".8 Gotovo radi študij je ostal velikonočne počitnice v Gradcu in upal, da se otrese že junija šolskih skrbi (h). Toda stvar se je zavlačevala, naporov je bilo preveč, ko je napravil koncem julija izpit iz avstrijske statistike, je bil ves zdelan in bolan. Prosil je dovoljenja, da sme delati izpit ' Dela V 204. s Gl. prihodnji članek str. 208 si. > Vraz Prešernu 2. IV. 1837, Dčla V 157—8. 4 Vraz Muršcu 24. IV. 1837,-Džla V 159 -60. 5 Vraz Kastelcu 10. VI. 1837, Prešernova zapuščina. 8 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O 337-40. ' Vraz Prešernu 19. XI. 1837, Dč!a V 163. 8 Vraz Prešernu med 16.—26. III. 1837, Kor O 388. iz druge skupine po počitnicah. Prešernu pa pisal, naj mu nakloni za ta slučaj profesorja Edlauerja (k). Tekom počitnic pa se je odločil, da zapusti Gradec in odide v Prago (m). Vlekli so ga v Prago z jedne strani pač ljudje a la Šafaflk, z druge ga pa odganjala iz Gradca nenaklonjenost profesorjev. Ko pa je koncem svojega popotovanja na Hrvaškem zbolel in moral ostati tam do 10. oktobra, je bilo za odhod v Prago že prepozno ter se je vrnil v Gradec (m). Prešeren je bil med tem Edlauerja res prepariral, in kje oktobra se je znebil Vraz kriminalnega in naravnega prava ter postal drugoletnik (1). Tudi kot jurist drugega letnika v šolskem letu 1837-8 se je odločil za privatni študij (j, m, n), a imel brezdvomno resni namen, da študije nadaljuje in d o vrši (1, m).1 Kmalu po skušnji, ki mu je odprla vrata v drugi letnik, je odšel v domovino k sestri, pač da se odpočije, a se vrnil menda že 18. decembra 1837 2 nazaj v Gradec, ostal tam vsaj do 1. avgusta 1838,3 najbrž kak teden čez,4 torej do konca šolskega leta 1837-8 ter prišel tudi z velikih počitnic med 5.5—19.6 oktobrom 1838, torej ravno v času eventualnih preloženih skušenj za pretek to in vpisovanja za novo šolsko leto 1838-9 zopet v mesto svojih študij. Med 19.—25.7 oktobrom 1838 je zapustil sicer Gradec 1 Ilešič, o. c. 95-6 meni, da se Jurista v drugoj godini" a za-jedno ,Privatstudierender der Rechte" „ne dade složiti drugčije nego p od m j en o m, da je god. 1836/37 položio izpit za prvu godinu prava, a da je time i odustao od ozbiljnih misli na juridičke študije te jih samo nekako »pro forma« još nastavio kao »Privatstudierender«."— Novi material spreminja glede izpita 1836-7 „podmjeno" v ^gotovost", zaključek o študiranju „pro forma" pa ovrže povsem, kajti Vraz je napravil že tisti izpit za 1836-7 kot — pri vati s t. * Prim. Vraz Muršcu 2. XII. 1837, Džla V 166, 18. II. 1838, Džla V 167. 3 Vraz Prešernu 1. VIII. 1838, Džla V 432. * Vraz Korytku 28. VII. 1838, gl. nižje. « Vraz Rakovcu 5. X. 1838, Džla V 178. « Vraz Cafu 19. X. 1838, Zbornik Mat. Slov. II 208-9. ' Prvi četrtek za 19. X. 1838, katerega je nameraval, kakor piše 1. c., biti v Libri, je bil 25. X. ter odpotoval preko Libre1 v Zagreb,2 pač radi tiskanja svojih „Narodnih pesmi ilirskih",3 očividno pa je pri odhodu iz Gradca menil, da se vrne tje in tam ostane,4 izgleda torej, da ga je pregovoril Gaj še le sedaj, naj ostane v Zagrebu in vstopi v njegovo službo. Da s tem še ni opustil vsake misli na nadaljevanje svojih študij, dokazuje okoliščina, da se je vpisal tudi v Zagrebu na pravoznansko akademijo.r> Vprašanje pa je, je-li delal tudi za šolsko leto 1837-8 v Gradcu kake skušnje. In tu se vsiljuje domneva, da je izpit za prvi tečaj napravil, za drugi tečaj ga pa vsaj skušal napraviti (o), vendar radi nedostatka zanesljivo — verodostojnih podatkov mora ostati vprašanje odprto.6 Bili so hipi, ko je Vraz sam neprijetno čutil „srednje uspehe" svojega krušnega študija. V takem razpoloženju je pisal dne 18. januarja 1838 prijatelju Muršcu: „Čas različne dare v svojem kanjeri nosi, še tudi Vam eno debelo pogačo — eno mastno faro pernesti zni ... O to še vse bo, še perle kak bom jaz kakšni terdi kosič kruha mel! Še celo sel o lehko perle, kak bom se jaz zvučil. Zvučilo je mene že sicer dostikrat, ali ja sem še se le ne zvučil. Nebi ja dober s 1 o-venski Saphir bil? Pa Bog mi daj bolšo pamet."7 Značilno je za mogočen vtis, ki ga je moral napraviti na Vraza človek Prešeren, da se izpoveduje ravno temu svojemu pobratimu naj-odkritosrčneje svojih študijskih nezgod. Miklošič, Matjašič in drugi so ga dregali, morda tudi zbadali, Prešeren ga je raz- 1 o. C. 208. a Vraz Kočevarju iz Zagreba 15. XII. 1838, Džla V 182. 3 Vraz Vukotinoviču 5. X. 1838, Dčla V 178. 4 Prim. Vraz Cafu 19. X 1838, Zbornik Mat. Slov. II 208, kjer namiguje, da je izbran v Gradcu za predsednika slovan. društva, da bode obavljal Šparavec posle v njegovem, Vrazovem imenu itd. 5 Vraz-jurat Muršcu 17. XII. 1838, Dčla V 181; prim. Vraz Prešernu 4. IX. 1840, Dčla V 191. Ali se res ne da o Vraza-juratu v zagrebških arhivih kaj natančnejšega dognati? 6 Okoliščina, da v graških vseučiliških katalogih rednih predavanj izza 1.1836. Vraza ni več (Gradja V 95), ne govori proti, ker tam tudi izpita za 1836-7 ni. 7 Dčla V, 167-8. umel, kot fino-čuteč prijatelj ni v pismih nikdar reflektiral na te stvari, a ko je lahko za prijatelja kaj storil, je storil takoj. Ko je tožil Vraz 7. septembra 1840 Prešernu, da so mu zadali Themidini „popi" pravzaprav več zla, nego ona sama1, je mislil pač v prvi vrsti na graške profesorje. Izgleda v resnici, da ni bila samo Vrazova „slavistika" kriva njegovih spotik-ljajev, še manj se mu more seveda očitati lenoba. Včasih se je potil za bodočo socijalno pozicijo z upoštevanjem faktičnosti, ki bi ga poetu človek ne bi tako hitro prisojal. Če je videl, da se mu dela kljub temu krivica, je seveda rajši drugod nalagal svoje sile na „skopuške obresti". In tem laže se je poslovil od graških pedantov in se preselil v stolico Hrvatov, kjer se je čutil že itak bolj domačega nego doma. Čim češče je strašila Vraza slutnja, da se s svojim krušnim študijem ne dokoplje do „trdega kosiča kruha", tem prijetnejši se mu je moral dozdevati položaj onih literatov, ki jih literatura sama lahko preživi:- „slovenski narod, še p remi ač en za slovstvena dela v narodnem jeziku",3 svojih literatov ni mogel preživljati. In po odhodu v Zagreb je Vraz vsaj lahko ostal zvest Vrazu-Iliru: kar je ostalo namreč Vrazovih somišljenikov-rojakov doma, so še nekaj časa koketirali z Ilirijo, potem se pa „spreobrnili" in ostali zvesti — Sloveniji. III. Vraz in Griin. Vraza in grofa Antona Auersperga je zbližala slovenska narodna pesem, kateri sta začela skoro v istem času, 1832-3,4 posvečati svojo pozornost, prvi kot zbiralec, drugi kot prevajalec, Vraz z zavestjo ljubezni do svojega ljudstva, Auers-perg z zanimanjem do posebnosti svoje dežele. Z Griinovimi zbirkami „Blatter der Liebe" (1830), „Der letzte Ritter" (1830), 1 I)ela V 191. 3 Prim. Vraz Prešernu 15. XII. 1840, o. c. 201-2. 3 Vraz I). Trstenjaku, Trstenjak Novice 1854, štev. 23. • Anastasius GrUns Werkc V (Herausg. v. Eduard Castle unter Mitwirkung von Ivan Prijatelj) 14; Vraz, NPI XXIII. „Spaziergange eines Wiener Poeten" (1831) in „Schutt" (1835) se je seznanil Vraz pač kmalu, ko so izšle, ter jih z navdušenjem čital, kakor zatrjuje Griinu sam: „Večina Vaših pesmi mi je znana že iz mojih študentskih let, ko sem jih na sprehodih po romantični graški okolici z zadivljenjem čital in mislil s ponosom na to, da ste se sprehajali par let poprej v spremstvu Svoje lepe Muze tudi Vi po istih krajih. Vsaj imenovali so mi M(aria) Griin kot Vaš najljubši kraj, kjer se je zdelo tudi meni poetično in kjer sem presanjal marsikatero noč".1 Grtina je ■opozoril na Vraza najbrž Prešeren, ki je po vsej priliki tudi posredoval, da sta se Vraz in Griin osebno spoznala. To se je zgodilo zadnje dni meseca januarja 1837. Griin se je izprehajal radi neke dame tisto zimo „kakor nihalo med Ljubljano in Turnom",2 Vraz pa je bil prišel drugič v Ljubljano. Govor se je sukal seveda v prvi vrsti krog slovenske narodne pesmi, in Griin je poprosil novega znanca, naj mu pošlje iz svoje zbirke kaj primernega, da prevede v nemščino. Vrazovemu narodnemu navdušenju je gotovo laskalo Griinovo prevajanje: „Gla-.soviti pesnik Anastasius Griin prevadja sada u nemački jezik naše gornjoilirske narodne pesmi, ter je mene umolio, da mu jih i ja nekoliko priobčim", je javil dne 27. januarja 1837 z ■drugimi za Ilire veselimi novicami Gaju,3 Griinu pa obljubil, da ugodi njegovi prošnji tekom aprila.4 Dogovorila sta se za neko gotovo število pesmi,15 precej visoko, nad 80.° Griin se je pošiljatve očividno veselil in jo težko pričakoval, zato je hodil Prešerna večkrat vprašat, ali so pesmi že prispele, in Prešeren je podregal 4. marca Vraza: „Grof Auers-perg je bil zopet tukaj in me je opetovano vprašal ali si narodne pesmi že vposlal. Kakšen odgovor sem mu moral dati, Ti je znano." 7 1 Vraz Griinu 9. VII. 1847 (koncept), Dela V 394. » Griin Bauernfeldu 1837, Wiener Zeitung 1906, Nr. 81. » Gradja VI 315-6. 4 Vraz Prešernu med 16.—26. III. 1837, citat gl. nižje. 5 Vraz Prešernu 2. IV. 1837, citat gl. nižje. 6 Prim, niže število Vrazovih z jAuersperg" zaznamovanih pesmi. ' Letopis Mat. Slov. 1877, 160. Med tem se je zanašal Vraz na dani rok in menil, da je še čas, tudi priprava za skušnjo iz evropske statistike ga je zadrževala.1 Prepisovanje je mogio napredovati tem počasneje, ker je imel v zbirki nered in „popravljal" pesmi kljub svojemu boljšemu prepričanju še med prepisovanjem, kakor poroča Prešernu: „Prepisovanje narodnih pesmi stavi mojo potrpežljivost zelo na poskušnjo. Prvotna zbirka teh pesmi obstoja iz več lističev, na katere sem jih napisal s svinčnikom iz ust naših deklic. Marsikatera teh pevkinj je bila dostojna potomka prve lepote in prve grešnice, lahko si je misliti torej tudi z manjšo domislijo, nego jo imaš Ti, da se kopija ni mogla tako natanko skladati z matico. Pozneje sem si dal sicer še marsikatero pesem peti od starejših ljudij ter jo na pravcate pole čitljivo prepisal, toda ker nekatere besede niso hotele soditi v metrum, ki sem ga menil videti v prvi kitici, sem si dovolil majhno slovstveno trinoštvo ter sem jih stlačil vanj šiloma. Radi tega sem moral napraviti par skrajšav, n. pr. moj ga, srota, rožca, ljubca, kar se pri nas nikdar ne zgodi ter zato tudi pri narodni pesmi ni dopustno, ker bi morala nuditi ta po mojem mnenju zvesto sliko poetičnega značaja narodne veje, kjer res živi, z vsemi popolnimi svojstvi krajevnosti itd. Zato sem pustil tudi vsaki pesmi njene lokalizme, česar mnogi nc odobravajo, tako boš čital n. pr. v marsikateri pesmi prišo, zno, min6, v marsikateri priša, znS, mina mesto prišel, znal, minol." 2 Vrazova zbirka, ki je obsegala že leto prej nad 250 narodnih pesmi,3 je morala biti spomladi 1837 že precej obsežna, in da bi lože obdržal Vrazu namenjene, oziroma poslane številke v evidenci, jih je poznamenoval v svoji zbirki s pri-piskom: „Auersperg". * 1 Gl. zgoraj str. 202. » Vraz Prešernu 2. IV. 1837, Prešernova zapuščina. ' Jais-Šamperl, Navuk v peldah. VIII. * Gospodu prof. dr. K. Štreklju, ki mi je izpisal iz V(razove) O(staline) XIX začetke vseh s pripiskom „Auersperga oznanienjcnih številk in dal tudi par drugih pojasnil, iskrena hvala! Ko je dobil Vraz Prešernov opomin, je priredil hitro za pot, kar je bil do takrat že prepisal, oziroma kar je mogel v naglici še dodati: 18 z gajico pisanih pesmi s skupnim naslovom „Narodne pesni Slovenske", označenih v naslednjem1 z naslovi Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi, ako so tam že izšle, sicer pa z začetnimi verzi, ker Vrazova Griinu v uporabo poslana zbirka k posameznim številkam nima naslovov: I.2 Komu bi rože trgala?3, z mero nad prvo vrsto: - — — — — w — ^ — — — w; II. Ljubezen se ne da spraviti iz srca4, z mero: — — — w — ~~ ^ — — ^ — — — III. Zanj ne mara nobena6, z mero: w — w w — w — ^ — ^ ^ (__i.(E-); IV. Kam bova vandrala van- driček m o jB, z mero: — — — — — ; V. P r i kom je prava ljubeze n?7, z mero: ~ — ~ — ~ r ~ ~ ~ ~ VI.8 Kaznovani mlinar zapeljivec;9 VII. Ljubi konja j a š e I0, z mero: — w — — ■VIII. Le urite se da boste dežele branili11^ IX. Kos, pove lovcu tri ljubic e12, z mero: — ^ — — — ^ —; X. Izbiranje dragega;13 XI. Starca ne maram; "XII'.18 Začarani ljubeč („Nesrečni oglednik");10 XIII. Pri lju- 1 Tekste, ki od tiskanih redakcij deloma precej varirajo, dobi izdajatelj »Slovenskih narodnih pesmi." 1 I—VI 2 v Kor O str. 393. » SNP II št. 1110 (VO XIX A 1). 4 o. C. II 1203 (A 2). » O. c. II 1331 (A 3). • O. C. II 1319 (A 4). ' o. C. II 1181 (A 7). 8 VI. 3 — XI. v Kor O 394. » SNP. I 724 (A 9). 10 o. c. II 1809 (C 19). » o. c. IV 7000 (C 21). " O. C. I 943 (C 23). " o. c. II 1076 (C 22). 14 O C. II 1070 (D 30). » XII. — XV. 5 v Kor O 387. 14 o. c. I 204 (C 33). bici vlovljen1, z mero: w _ ^ _ w — . XIV. Ženin skoči po prstan v morj e;2 XV.S Nezakonska mati umori svoje dete;4 XVI. „Komur se dremlje, naj gre spat"6, z mero: = — — 3 — 3; XVII. Pticasebrani službe6, z mero: = ~ = ~ = ~ = XVIII. Ljuba z devete dežele.7 K št. XI. je pojasnil Vraz na strani: „vem = saj, serega = sivega, [archaisma] grady = gradove, zlaty = zlate, pam = pa bom kak Polaki p. kupilem n. kupil siem",8 na zadnji strani pa je dodal posebne slovenske „0 pom be. IV. Kolorec = plajš. — Tiš n. Ti boš. Kak Polaki prikračujejo b 6 m, boš, bova, bčta, bomo, b6te, b6de v — m, š, va, ta, mo, te, d 6 ino zatikajo na kterokoli besedo, ki zhaja na samoglasnik, ko Polaki svoj -m, -š, -šmy, -šcie p. kochalam, kochalaš, kochali-šmy, kochališcie, zatoraj naš Tiš se k meni, potem jaz pam ter jokalam se n. Ti boš se kmeni, jaz pa bom; jokala bom se; Praeterita masculina sing, sem pisal kakor so je pevkinje zgovarjale. — XIII. Pregolčati = pregovoriti. — Segor = sim. — XIV. Pozavun, ki svaty pozavlje. — Dever, ki nevesto k oltarji pela. S n e h a = nevesta, ino nevesta per methatesin sneha. XVII. Daš = da boš; džundž z gyungya madžarskega, reč ne celo nemški Edelstein bolje francoski le bijou. Farazin = Malvasier [?] čreta = studenec v gošavi."9 Na isti strani je skušal v prvem kratkem odgovoru na Prešernovo pismo z dne 4. marca opravičiti svoje odlašanje, sestavo zbirke ter „opombe" in potolažiti Griina z obljubami: „Tukaj Ti pošiljam, dragi prijatelj, del obljubljenih narodnih ' o. c. IV 6777 (VO XIX E 35). « o. C. I 203 (F 43). 3 XV. 6 — XVIII. v Kor O 388. 4 SNP I 186 (F 44). 5 o. c. II 1759 (G 3). 0 o. c. I 951 (K 78). 7 o. c. III 5441 (K 79). 8 Kor O 394. 9 O. C. 389. Časopis VII. 14 pesni, čeravno ne v izbiri, kakor sem želel, toda oprosti sla-beljšim radi okoliščine, da sem visel trideset dni na križu in da me je odrešil gospod Schreiner še le včeraj. Blagovoli gospodu grofu Auerspergu sporočiti, da pošljem s prihodnjo skupino lepšo deco našega narodnega pesništva. Dodal sem Ti par opomb; ne huduj se radi tega, češ, da sumim o Tvojem poznanju našega narečja. Ti si se učil idiotizmov našega kraja iz slovnic in slovarjev, toda na žalost je pri nas še marsikaj, o čemur se našim aristarhom še sanjalo ni. In tako je še tudi na Kranjskem marsikaj, kar ni meni znano. — Pišeš mi, da je gospod grof radi pesmi večkrat pozvedoval, toda zdi se mi, da sem jih obljubil poslati tekom aprila." 1 Dočim je odnesel jurist2 Sertich, potujoč v Ljubljano na počitnice, pred veliko nočjo (26. marca) Prešernu prvo Vrazovo pošiljatev za Griina,3 je nadaljeval Vraz pridno prepisovanje ter prepisal do 2. aprila pod dvakrat, pred štev. XIX. in XXXVII., se vračajočim skupnim imenom „N a rodne pesni", nadaljevanje od štev. XIX.—LXVII.: XIX.4 V deveto deželo gre v vas in je lepo sprejet5, z mero: r: = — — r: — ~ ; XX. Brat umori sestro6, z mero: — ~ — ~ — ~ ; XXI.7 Neusmiljena gospoda8, z mero: ~ — :r — c — :r ~ ; XXII.Žaluje po samskem stanu9,zmero: _ ~ ~ — XXIII. Smrt in mlinar10, z mero: XXIV. Zaljubljen m 1 a d e ni č", z mero: — w ^ — w — ~ —; 1 Vraz Prešernu 16.—26. III. 1837, Kor O 388. 1 Vraz Kastelcu 10. IV. 1837, Prešernova ostalina. 5 Vraz Prešernu 2. IV. 1837, gl. nižje str. 214. 4 XIX-XXI 9 v Kor O str. 383. » SNP II 1811 (VO XIX F 45). 6 NPJ str. 84 (G 45; v SNP je takratni odbor Matice Slovenske ta celi ciklus konfisciral). ' XXI 10 — XX 15 v Kor O str. 384. 8 SNP I 282 (O 105). 0 o. c. II 2229 (t 305). 10 SNP I 363 (t 307). " o. c. I 113 (M 86). XXV.1 Nesrečna nevesta [„Mlada Breda"]2, z mero: Z Z Z Z Z Z •— Z — ' XXVI. N e v e s t a j e m 1 j e slovo3, z mero: Z Z Z Z Z Z Z i XXVII. „N e v e s t a per razpletanji o polnoči4, z mero: XXVIII. Z žveglo jo bo iz kloštra vabil,6 z mero: ZZZZZZZZZ? XXIX. Lepa Jana6 hoče v kaniti vse junake7, z opombo [„Prekmurska"] in z mero : XXX. Oj sijaj, sijaj, sonce!8, z mero: Z Z Z Z Z Z "Z XXXI. „Da bi jaz znala, kteri je moj" 9, z mero: Z Z Z Z ^ ! XXXII10 Iz groba raz-toči cvetlicisezdruž ita11, z mero: in opombo „macat = laben"; XXXIII. Nevesta umrje12, z mero: Z Z Z Z Z Z Z ! XXXIV. Kaj bom kupil ljubicam13, z mero: ZZZZZZZZ"> XXXV. Tri sestre omožene14, z mero: Z Z Z Z Z Z ^Z > XXXVI. Po polji širokem gre vojska pruska16, z mero: Z Z Z Z Z Z Z Z ; XXXVII.16 Daj ti meni d e k 1 i c a,17 z mero: IZ Z Z Z Z ~ ' ' XXV 16 — XXX v Kor O str. 385. » SNP I 104 (VO XIX L 80). » O. C. III 5423 (H 54). I o. C. III 5462 (M 89). ' O. c. II 1318 (H 55 [2]). 6 Vraz piše: Mara. ' SNP I 904 (N 94). 6 o. c. III 5133. » o. c. II 1027 (C 181). 'o XXXII—XXXVI v Kor O str. 386. II SNP I 745 (T 125). " o. c. I 226 (R 114). " o. c. II 1132 (Y 159). 14 o. c. I 209 (V 141). 15 o. c. IV 7095 (V 138). 10 XXXVII—XLII 2 v Kor O 389. " SNP I 194 (g 213). XXXVIII. Za tolarje, ki jih on da, si kupi zibelko3, z mero: Z ~ - w ~ ~ ; XXXIX. Težavno izbiranje ljubic4, 7. mero: — — — — — — — — —jin opombo: „vem = saj"; XL. Iz keliha so zrastle tri rožice5, z mero: ~ in pripombo k izrazu „rušiča": „dim. od ruha"; XLI. Jezus bere mašno knjigo in umrje6, z mero: ^ Z — Z ^ Z ^ in pripombo: „voljnem (svetu) = celem (svetu)"; XLII.7 „V Betlehemu luč gori"8, z mero: Z ^ ~ Z ^ w; XLIII. Nezakonska mati v mori svoje dete9, z mero: XLIV. Nočevanje na g r o b išču10, z mero: ~ — — — — — — ! XLV. L j u-bljana, prodana za vse vesele fante11, z mero: ^I^IwI^i XLVI. Ko sem odhajal, nisem od solza videl steze12, z mero: ; XLVII. Pri ljubici ulov lj en13, z mero: ^ Z ^ ~ ^ 3 — 5 XLVIII. Čuk snubi sovo14, z mero: Z ^ Z — Z — in opombo: „mija = midva"; XLIX. Tam gori na Koroškem16, z mero: ^ Z — Z ^ — L- Prej je delila pušeljce — zdaj prosi kruha17, z mero: Z ^ Z Z — — — — — '■> a o. c. II 2266 (VO XIX h 225). 4 o. c. I 845 (h 227). s o. C. III 4929 (h 222). 6 o. C. I 462 (g 215}. ' XLII 3 — XLIX 1 v Kor O 390. s SNP III 4846 (g 217). » O. C. I 189 (g 218). o. C. I 367 (g 216). 11 o. c. IV 6949 (i 7). <» o. c. IV 6798 (n 257). " o. c. IV 6778 (m 258). 14 o. c. I 1002 (o 269). 15 XLIX 2 — LVIII v Kor O 391. 16 v SNP še le pride (o 273). " SNP II 2279 (p 276). LI. Ljubezen se močno p r i m e1, z mero: ------ ^ in opombo: „dere = kadar = ko"; LIL Bistre noge2, z mero: ZZZZZZZZ; LIH- Hoj, hoj, nočko temna ti si3, z mero: — — — ^ — w — — > z dostavkom „[Medzimorska = Murakčz]" in „Opombami: žuhto = bridko, terpeče; nega = ni; ternac = le pavč; serdašec = serdce; oblok = okno"; LIV. Ločena žaluje po d rage m4, z mero: Z Z ZZ Z ZZ Z ZZ Z LV. Od kod zna ljubiti5, z mero: ZZZZZZZ^^ LVI. Na sveti pa v e g š e žalosti ni°, z mero WZZZZZZZZ~; LVII. Kos pove lovcu tri ljubice7, z mero: — w ~ — w — — — -; LVIII. Neizkušena8, z mero: w ^ — w w — w; LIX.9 Da sem ledik dekle bila10, z mero: ZZZZZZZZW? LX. Sebična11, z mero: ZZZZZZZZZ; LXI. Oba pojdeta služit v beli Grad12, z mero: ZZZZZZZZZZZ; LXII. K o m a r j e va svatba 13, z mero: Z Z Z Z Z Z " LXIII. Lep je ko klinčkov cve t14, z mero: Z Z Z Z Z LXIV. Zapeljana deklica16, z mero: w — — w — LXV. Pri ljubem je najbolje10, z mero: ZZZZZZZZ LXVI. „Ko nevesto venčaj o"17, z mero: Z Z Z Z Z Z LXVII. „Ko ji venec z glave jemljejo"18, z mero SNP II 1199 (VO XIX r 287). 9 L1X-LXVII v Kor O 392. o. c. II 1398 (r 290). 10 V SNP še le pride (N 95). o. c. II 1631 (r 291). " SNP II 1348 (R 111). O. C. II 1644 (s 296). 11 o. c. II 1360 (T 123). o. c. II 1048 (t 311). 13 o. C. I 991 (X 146). VO XIX t 312. 14 o. C. II 1085 (Y 151). SNP I 947 (t 310). " o. c. I 807 (Y 153). 1 o. c. II 1349 (t 126). ,0 o. c. II 1154 a (b 175). o. c. III 5265 (v VO XIX ni oznamenjena z „Auersperg"). 18 o. c. III str. 327, štev. 5461 (v VO XIX ni oznamenjena z „Au- ersperg"). Prepis teh devetinštirdeset pesmi je poslal Vraz Prešernu objednem s pismom z dne 2. aprila 1837, poz vedel o prvi po-šiljatvi in vtisu pesmi na Griina, napravil dispozicije za nadaljno usodo prepisa in obljubil konec: „Dobrotljivosti gospoda Serticha sem vsilil pri njegovem odhodu za Tebe pismo, kateremu je bilo pridejanih tudi 18 narodnih pesmi. Kako jih je prevajalec sprejel in pod kakim imenom in kje jih namerava založiti? Zanimalo bi me, da bi to vedel. — Izpolnitev obljubljenega števila bode sledila z mojim prihodnjim pismom, ki se ga zavežem odposlati takoj, ko dobim nekoliko vrstic od Tebe.1 ... Gospod Kastelic izvoli vzeti iz poslanega gradiva za peti zvezek Zhbelice toliko . .., kolikor mu sodi. .. Prosim, da blagovoliš rokopis poslanih narodnih pesmi, ko jih gospod grof prevede, shraniti ter mi ga o priliki, n. pr. po g. Sertichu vrniti, da mi ne bode treba za izdajo zopet iskati raztresenih in deloma nečitljivih lističev." 2 Med čakanjem na odgovor je iskal novih primernih motivov in pač nadaljeval tudi prepisovanje. 3 Prešeren pa je bil dobil od Griina vtis, da mu Vrazova zbirka ne ugaja posebno.4 Ker pa je odlagal z odgovorom, je pisal Vraz 10. junija 1837 ves obupan Kastelcu, naj mu med drugimi stvarmi tudi javi, je - li dobil „naš prijatelj dr. Prešeren ... pismo (od 2. aprila) objednem s prilogo narodnih 1 Prim. Grtins Werke V 16. • Prešernova ostalina. 1 Prim, nižje str.216 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837. Po sporočilu gospoda prof. dr. Štreklja so poznamenovane v V(razovi) O(stalini) XIX s pri-piskom ,Aucrsperg" razvcn že omenjenih še sledeče številke SNP: I 155, 204, 518, 685, 717, 723, 942, 1000 (s prečrtanim vprašanjem zraven „Auers-perg"); II 1117a, 1199, 1247, 1631, 1850 (s vprašanjem), 1865, 2321 (s prečrtanim vprašanjem), 2614, 3493; III 5272, 5422, 6091, 6325 (s prečrtanim vprašanjem), in IV 7015. Pesmi, ki jih je poslal Griinu 1. 1846. (gl. nižje str. 219-20), pač to niso, ker manjka med njimi ravno tistih dveh, ki jih je Griin prevel. Po vsej priliki so to pesmi, ki jih je nameraval Vraz prepisati ali jih deloma že prepisal 1. 1837. Prim, tudi Štrekelj, Zbornik Mat. Slov. III 7. 4 Prešeren Vrazu 19. VII. 1837, gl. nižje str. 215. pesmi . .."Med tem ko je romalo to pismo v Ljubljano ali vsaj predno je prišlo pred Prešernove oči, pa je javil konečno Prešeren Vrazu svojo sodbo o vtisu Vrazove zbirke na Griina: „Pesmi, ki si jih poslal, sem sprejel in gospodu grofu Auers-pergu izročil, kateremu, kakor se zdi, ne ugajajo posebno." 2 Tako je pričakal Vraz mesto izraza Griinovega veselega izne-nadenja — vest, kakor da je Griin malce razočaran. Vraz si je bil pri izbiri sicer res določil „nalogo, da pokaže ljudstvo kot pesnika v njegovih različnih situacijah ter se oziral na estetsko vrednost le toliko, kolikor se da združiti z načelom, ki si ga (je) postavil",3 dočim je imel Griin svoj i nemški publikum pred očmi in iskal res poetičnih, „intere-zantnih" motivov,1 kljub temu pa Prešernovo mnenje o vtisu Vrazove zbirke na Griina po vsej priliki ni bilo povsem pravilno. Vseh poslanih 67 pesmi, kakor je pričakoval menda Vraz, Griin sicer ni prevel, a ugajalo mu jih je vsaj 12 ter je prevel: 1. Ljubi konja jaše;6 2. Kos pove lovcu tri ljubice;6 3. Ptica se brani službe;7 4. Ljuba z devete dežele;8 5. V deveto deželo gre v vas;9 6. Zaljubljeni mladenič;10 7. Oj sijaj, sijaj sonce;11 8.Tri 1 Vraz Kastelcu 10. VI. 1837, Prešernova zapuščina. * Prešeren Vrazu v ncdatiranem pismu, Letopis Mat. Slov. 1877, 158; da Prešeren takrat, ko je to pismo pisal, Vrazovega pisma Kastelcu z dne 10. VI. še ni bil videl, sledi iz dejstva, da replicira nanj še le v pismu z dne 5. VII. 1837 (o. c. 161): pismo mora biti torej pisano okoli 10. VI. 1837, vsekakor pa pred 1. VIL, ker pravi Prešeren da začne s 1. julijem izhajati „Ost und West". ' Vraz Prešernu 2. IV. 1837, Prešernova zapuščina. 1 GrUns Werke V, 15, 35. 5 „Wohin damit?", o. c. 49. 6 „Drei Liebchen", o. c. 41; sledi, da to ne more biti prevod ,Zaljubljenega kosa", za katerega se zahvaljuje Griin Vrazu dne 25. XII. 1846, kakor piše dr. Prijatelj o. c. VI 362. ' ,Freiheit", o. c. V 43. 8 ,Zuruf'1, o. c. 46; tudi zadnjo kitico (prim. o. c. VI 363) je dobil Griin v primerku, ki mu ga je poslal Vraz. ' »Mara", o. c. 48—9; „Maro" in ne „Jano" (prim. o. c. VI 363) ima tudi Vrazov GrUnu poslan prepis. 10 „I)er Scheintote" o. c. V 56; prim, tudi VI 364. " „Weltjammer", o. c. V 47. sestre omožene;1 9. Za tolarje, ki jih on da, si kupuje zibelko;2 10. Čuk snubi sovo;3 11. Nočevanje na grobišču;4 12. Kos pove lovcu tri ljubice.5 Vraza, ki je mogel iz Prešernovega poročila sklepati, da ne mara prevesti Griin iz njegove zbirke sploh ničesar, pa je to poročilo hudo neprijetno dirnilo. Nekako ob istem času kakor Griinu je bil poslal nekaj komadov iz svoje zbirke narodnih pesmi tudi Safari k u, da jih priobči v „Časopisu Če-skčho Museum", in Šafafik mu je to obljubil.0 Objednem je prevedel Vrazov kolega Hiazynth v. Schulheim, ki se je bil prejšnjega leta predstavil z zbirko „Pesni",7 iz Vrazove zbirke za „Steiermarkische Zeitschrift" poleg petero poskočnic še dve baladi, ki jih je prepisal Vraz kot štev. XXV. in XXXV. tudi za Griina, in sourednik profesor Schreiner je zahteval nato od Vraza še originale ter obljubil natisniti prevode in originale.8 Te okoliščine so napeljavale Vraza na misel, da Griin štajerskega slovenskega narečja ne razume in da mu njegova zbirka radi tega ne prija. Posledica je bila, da je nehal prepisovati in zahteval v pismu z dne 1. avgusta 1837 od Prešerna svoj rokopis nazaj: „Da poslane narodne pesmi gospodu grofu ne prijajo, se nama z Miklošičem res čudno zdi. Zato sem nehal z nadaljevanjem prepisovanja in Te objednem zelo prijateljsko prosim, da mi pošlješ te, ki sem jih že poslal, ob začetku šolskega leta po Damianu in Sorge nazaj. Brez izbire sem bil poslal nektere izmed njih gospodu Šafarfku, da jih vrine v I „Drei Tochter", o. c. 49—51. II „Minka", o. c. 47-8. 3 „Kiiuzchen und Eule", o. c. 41. 4 „Fragen", o. c. 47; Griin se ni držal reda vprašanj svojega originala. 5 „Konig Amsel", o. c. 41; Griin pa ni spremenil reda dreves kakor sklepa o. c. VI 362 na podlagi Vrazovega zapisa v SNP dr. Prijatelj, ampak so v Vrazovem Griinu poslanem prepisu našteta drevesa v istem redu kakor v GrUnovem prevodu. 6 Vraz Prešernu 1. VIII. 1838, gl. nižje str. 216-7. ' Wurzbach, Biogr. Lexicon XXXII, 156—7. 8 V*az Prešernu 1. VIII. 1837, gl. nižje str. 216-7. muzejski Časopis, in ta se je odločil z veseljem za to, kakor mi v pismu sam zatrjuje,1 tudi gospod profesor Schreiner je zahteval radi Schulheimovega prevoda original, ki bi naj izšel v prihodnjem zvezku Časopisa.2 Ker se odnaša okus splošno na iste lastnosti predmetov, se radi tega bojim, da gospod grof, ki mu naš jezik s svojimi različnimi provincijalizmi pač ni znan, pesmi slovniško ne razume." s Tako so izveneli prvi stiki med Vrazom in Griinom, gojeni s posredovanjem Prešernovim, že koncem julija 1837 vsaj deloma tudi po Prešernovi krivdi v nesoglasje. Ko pa je pri-priobčil par mescev pozneje Griin med prvimi javnosti izročenimi poskusi svojih „Volkslieder aus Krain" 4 tudi „Frage n" po Vrazovi zbirki se je Vraz lahko nekoliko potolažil. Prevodi so Vrazu sicer ugajali, grajal pa je v pismu Prešernu z dne 19. novembra 1837 naglašanje provincijalnega mesto 1 Izišle pesmi v ČČM niso. L. 1842. je ponatisnil Šafarik tri slovenske narodne pesmi z dostavkom, da jih ima od Vraza: „Plješi, plješi črni kus" (Slowansky Narodopis w Praze 1842, 166); „Djekle, djekle, jez tjebe prašan" (o. c. 168-9, prim, z SNP II 1285); „Oj sijaj, sijaj sonce" (o. c. 169 = SNP III 5133); ali je dobil Šafarik katero izmed teh pesmi že 1. 1837., se bo dalo morda določiti, ko se objavi vsa Šafarik-Vrazova korespondenca. 2 V „Steiermarkische Zeitschrift", Neue Folge IV (Gnitz 1837) I. Heft 1—8 so res izšle: „Volksl ieder der steiermarkischen Wen d en Deutsch bearbeitet von Hiazynth v. Schulheim" s slovenskimi originali pod črto: 1. „Der Abschied" (str. 1—2 = SNP II 4255) 3785, 2843, 3582, 4028; 2. D i e H ra u t A n j t s ch i k a (str. 3—5 = SNP I 104); 3. Die dre i Tochter (str. 5—8 = SNP I 2u9). Zadnji dve baladi je poslal Vraz tudi Griinu (štev. XXV in XXXV), in ko bo mogoče govoriti o Vrazovih redakcijah na podlagi celokupnega gradiva, se bo na teh dveh primerih jasno videlo, kako si je umel prikrojevati Stanko vedno nova „tiranstva". 3 Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, Kor O 337. 4 Deutscher Musenalmanach fUr das Jahr 1838. Hrg. v. A. v. Cha-misso und G. Schwab. IX, Leipzig, 295—308. Ista skupina (1. Gregors Schwester Alenka; 2. Koschlin und Verjanko; 3. Von der schonen Vida; 4. Stiindchcn; 5. Fragcn; 6. Des Pricsters Braut) je izšla kot edina zastopnica Slovencev tudi v: Die Volksharfe. Sammlung der schiinsten Lieder aller Nationen (Bibliothek des Frohsinns . . . Red. v. Prof. Dr. J. M. Braun. VHItc Section. Stuttgart 1838) FUnftes Bandchen, 29-37. narodnega imena v naslovu: „Gospoda A. Griina prevode nek-terih narodnih pesmi v letošnjem nemškem muzenalmahu sem čital. Ugajajo mi zelo. Toda ne bil bi mislil, da je gospod grof pristaš te omejene ideje patriotizma. Imenuje jih kranjske narodne pesmi. Kakor da bi bili Kranjci posebna človeška pasma. Izjavil sem že pogosto ustmeno in pismeno, da loči ljudstva božje znamenje jezika, ne pa politične meje".1 Grtinovo pov-darjanje kranjstva je Ilira Vraza seveda tudi odbijalo, in stiki med obema prijateljema slovenske narodne pesmi so ostali kljub Griinovemu dokazu, da razume in upošteva štajerske slovenske pesmi, dalje časa pretrgani. Vendar pa Prešeren Vrazu rokopisa ni vrnil.2 Med prevode, ki jih je objavil Griin 1. 1839.,3 ni uvrstil nobenega iz Vrazove zbirke, svojo rokopisno zbirko pa je mogel izpopolnjevati odslej tudi s prevodi iz Vrazovih Narodnih pesni ilirskih", iz katerih je prevel: 13. Mlado Vido;4 14. Nevernost;5 15. Junak Uunaj plava;6 16. G e r 1 i c o.7 V ožji osebni stik sta stopila Vraz in Griin zopet 1. 1845., ko je bil izdal Griin že predgovor k izdaji svojih prevodov8 ter zbiral gradivo za članek o muzikaličnem delu slovenske narodne pesni, s katerim je hotel izdajo opremiti. Neposredni povod zbližanju jc dala notica v zagrebški „Luni" štev. 21 z dne 16. aprila 1845, kjer se trdi, da jc radi slabega mostu pri Krškem nad 50 ljudij v Savi utonilo. Auerspergovo ime, k čigar gospoščini Krško je ta most spadal, se v notici sicer ni izrecno imenovalo, ' GrUns Wcrkc V 17. 2 Glej nižje str 229. 3 Taschenbueh fiir die vaterlSndische Geschichte. Hrg. v. Joseph Freih. v. Horraayr. XXVIII (Lpzg. 1S39) 1-20. 4 „Ein verzauberter Prinz", GrUns Werke V 78-9. — NPJ str. 48—50, SNP I štev. 76. 5 »Bestrafte Untreue", o. c. 59—60. — NPJ str. 72-4, SNP I št. 146. 6 „Der Schwimmer", o. c. 61-2. — NPJ str. 97, SNP I štev. 903. 7 •jTaubchen", o. c. 43-4. — NPJ str. 192, SNP I štev. 1844. 8 SoniitagsblUttcr. Kedakteur L. A. Franki. IV Nr. 11 (z dne 16. III. 1845). ker pa je bila vest docela izmišljena, je poprosil Griin v pismu z dne 2. majnika 1845 Vraza, naj notico popravi,1 ter se dotaknil objednem tudi svojih knjižnih poslov: „Kaj dela nadaljevanje narodnih pesmi? Ali mi ne bi mogli napisati par podatkov o muzikaličnem delu, predavanju, spremljajočih inštrumentih teh pesmi itd., to izvestje bi mi bilo zelo koristno in bi vzbudilo najtoplejšo zahvalo. Ste-li čitali v Franklovih »Sonntagsblatter« mojo kratko razpravo »O narodni pesmi na Kranjskem« in se li strinjate ž njo? Zelo drago bi mi bilo, če bi dobil od strokovnjaka kakor ste Vi o tem par besed." 2 Vraz je „Lunino" notico v štev. 42. z dne 24. majnika 1845 korigiral, zaprošenih podatkov pa ni poslal.3 Dne 23. junija 1846 je bil Griin v Zagrebu in iskal Vraza. Ker se pa nista mogla najti a mu je hotel Vraz postreči za enkrat vsaj z novimi pesmami, je poslal koj naslednjega dne zbirko štajerskih in koroških narodnih pesmi za njim4 ter obljubil, da bodo podatki kmalu sledili.5 Slovenskim je dodal tudi par pesmi, ki jih je nabral eden njegovih prijateljev med Savo in Kulpo,0 ker je sploh želel, da bi vzprejel Auersperg v svojo zbirko tudi prevode kajkavskih pesmi, češ, da spadajo „po svojem jeziku k slovenskemu deblu".7 Pesmi iz Hrvaške je Griin iz svoje zbirke izključil, 1 Nemški original se nahaja objednem z dvema drugima Grtino-vima pismoma Vrazu v zagrebški vseuč. knjižnici; vslcd slovenskega prevoda nekaterih odlomkov teh treh Griinovih pisem v podlistku Slovenskega Naroda z dne 31. XII. 1876 je sklepal A. Schlossar v svoji izdaji Griinovih del VIII 5 čisto napačno, da jc pisal Griin Vrazu — slovenski. 1 Ta odlomek nemškega originala natisnjen v Gruns Werke V 19; prim. Slov. Narod z dne 31. XII. 1876. 3 Prim. Griin Vrazu 25. XII. 1846, Griins Werke V 20. Ker so sedaj na javno razpolago le GrUnova pisma Vrazu, izmed Vrazovih pisem Griinu pa objavljeni le koncepti (Dčla V 391-7), v razmerje med Vrazom in Griinom od 1. 1845. naprej ni mogoče dobiti jasnega vpogleda. 4 Vraz Griinu 24. VI. 1846, Dela V 391. 6 Prim. Griin Vrazu 25. XII. 1846, GrUns Werke V 20; prim Slov. Narod z dne 31. XII. 1876. 0 Vraz GrUnu 24. VI. 1846, Dela V 393. 1 o. c. 391. čeravno so se mu zdele izmed teh, ki mu jih je poslal Vraz, v „poetičnem oziru najlepše", prevedel pa je dve slovenski1, zadnja dva prevoda iz Vrazovega gradiva: 17. Zaljubljenega kosa2 in 18. Kresno.3 S pismom z dne 25. decembra 1846 je vrnil Griin Vrazu zbirko, poslal mu v uporabo tri zvezke narodnih pesmi, ki sta mu jih izročila Janez Zalokar in pa najbrž Ravnikar,4 v dar pa svoj članek „0 narodni pesmi na Kranjskem" ter ga podregal objednem zopet radi podatkov „o muzikalični obravnavi naših narodnih pesmi, o vižah, spremljajočih inštrumentih, pevcih itd."6 Vraz je odlagal z odgovorom do prihodnjega leta,5 dočim je priobčeval Griin od 1. 1845. naprej zopet pridno med drugimi tudi prevode originalov, ki jih je dobil od Vraza: 1. 1845.: „Freiheit"7 in „Ein verzauberter Prinz",8 1. 1846.: „Minka",° „Drei Liebchen",1" „Der Gefangene",11 1. 1848.: „Ein Johannisfest",12 „Bestrafte Untreue" 13 dokler niso izšli 1. 1850. objednem s pravimi „Volks- I Griin Vrazu 25. XII. 1846, Griins Werke V 20; prim Slov. Narod z dne 31. XII. 1876. s Pač „D er Winter", Griins Werke V 42, ki ima tudi v SNP I naslov: Zaljubljen kos. Predlogo za „Drei Liebchen", ki jo je identificiral dr. Prijatelj, Griins Werke V 20 in VI 362 z »Zaljubljenim kosom", za katerega zahvaljuje Griin Vraza 25. XII. 1846 (Griins Werke V 20), je dobil Griin že 1. 1837, gl. spredaj str. 215. 3 „Ein Johannisfest", Griins Werke V 57-9 -- SNP I 297. 4 Prim. dr. Prijateljevo opombo, Griins Werke V 20. 6 Griin Vrazu 25. XII. 1846, Griins Werke V 20—1; prim Slov. Narod z dne 31. XII. 1876. « Vraz Griinu 9. V. 1847 Dčla 393-4. ' Sonntagsbliitter z dne 23. marca, str. 265; 1. 1847 (str. 202-3) in 1. 1848 (str. 219-20) zopet v Hormayrvem „Taschenbuchu". 8 Sonntagsbliitter z dne 30. III. 1845 str. 289; 1. 1847 zopet v Hormayrvem „Taschenbuchu" (205-6). 0 Sonntagsbliitter Nr. 2 str. 41; 1. 1848. zopet v Hormayrvem „Taschenbuchu" (221). 10 Sonntagsblatter Nr. 4 str. 73; 1. 1848 zopet v Hormayrvem MTaschcnbuchu" (220-1). II Hormayrjev „Taschenbuch" 309-11. 12 o. c. 208-10. 13 o. c. 210-2. lieder aus Krain" tudi še ostali prevodi iz Vrazovega večinoma štajerskega in koroškega gradiva. Eden eksemplar celotne izdaje svojih prevodov je poslal Griin z laskavim pismom z dne 1. novembra 1850 tudi Vrazu: „Ko sem se bavil že pred leti prilično z zbiranjem slovenskih narodnih pesmi in mi je bilo njih ponemčenje v prostih urah v prijetno zabavo, mi ni nudila le tiskana zbirka Vaših narodnih pesmi dobrega uvodnega dela in bogatega dobro urejenega gradiva, ampak ste Vi razven tega še osebno z donašan-jem rokopisnih del moje delo bistveno pospeševali. In ko je izšlo to v tisku, si dovoljujem, da Vam pošiljam objednem eksemplar v prijazno vzetje in sprejetje kot majhen znak svoje hvaležnosti in odličnega spoštovanja..."1 Vraza kot etnografa je pohvalil tudi v knjigi sami ter imenoval njegove „Narodne pesmi ilirske": „zbirko, omejujočo se s previdno kritiko na strogo narodno gradivo".2 Čital je tudi Vrazove knjige, vsaj „Gusle i tamburo",s ki mu jo je poslal morda avtor sam. Vraz je Griina kot pesnika tudi v poznih letih visoko cenil: „Sicer so bile najine sanje (v študentskih letih) zelo različne in so imele tudi zelo različno usodo. Iz Vaših so nastale lepe slike plastične dovršenosti, napravile svetovno potovanje in postale slavne. Moje so ostale, kar so bile v začetku, le malo jih je prišlo na papir in še te so ostale do danes doma [tiskane so poznejšega datuma]", pravi v načrtu pisma Griinu z dne 9. maja 1847.4 Leta 1847. je nameraval Vraz par Griinovih manjših pesmic celo ilirizirati.5 Do tega pa najbrž ni prišlo, pač pa je prevedel istodobno Kukuljevič Griinove „B e- 1 Zagrebška vseuč. knjižnica; prirn. Slov. Narod z dne 31. XII. 1876. a Griins Werke V 35. 3 o. c. 33. 4 Džla V 394-5. 6 o. c. 395. stimmung"1 in „Der Besuch",2 menda ne čisto brez Vrazovega vpliva.3 V Vrazovi poeziji pa Griinova poetična retorika ni zapustila posebnih sledov, čeravno je možnost Vraz priznal (D. I 225). Ko je govoril Vraz o različnosti Griinovih in svojih gra-ških sanj, je mislil pač v prvi vrsti na politična stremljenja, ki so se razvijali polagoma iz različnosti do nasprotij. Griina ni mogel dovesti Vraz od kranjstva niti do slovenstva, še manj bi ga bil mogel pretvoriti v Ilira. Tako ostane najlepši plod te zveze tistih 18 Griinovih prevodov slovenskih narodnih pesmi, ki bi brez Vrazovega dela in pomoči najbrž ne bili prišli med „Narodne pesmi iz Kranjske". IV. Vraz in Korytko. Takrat, ko sta se osebno spoznala Vraz in Griin, bi se bil lahko seznanil Vraz tudi s poljskim internirancem Emilom Korytkom, če bi bil ostal še par dni med čbeličarji; toda: Korytko je prišel dne 27. januarja 1837 4 zmučen in potrt v Ljubljano, Vraz pa jo je mahnil že prihodnjega dne naprej proti Gradcu/1 A ker se je sprijateljil Korvtko že prve dni svojega bivanja v Ljubljani s Prešernom in sta začela takoj učiti drug drugega svojega maternega jezika,6 je spoznal po imenu gotovo kmalu tudi graškega Prešernovega pobratima. Vrazu je javil Prešeren svoje novo znanstvo istega 4. marca 1837, ko je izšel kot prvi plod tega znanstva njegov nemški prevod Mickiewiczeve „Re-signacye":7 „Ker je zanesla usoda v Ljubljano dva Poljaka, mi bo prilika morda koristila ter se bom učil poljski. Sledeči, v današnjem „Ilirskem listu" izišli prevod iz Mickiewicza je plod tega znanstva ... Pričakujemo od Tebe, da podaš boljše prevode iz velikega poljskega pesnika, in sicer slovenske."8 1 Griins Werke II 22 = O d 1 u k a , Kukuljevič, Različita dela IV (Zagreb 1847) 117. • Griins Werke II 23—4 = Pohod, Kukuljevič, o. c. 118. • Prim. Vraz Griinu 9. V. 1847, Džla V 394. 4 Dr. I. Prijatelj, Emil Korytko, I IVI K XIX 9. 1 Vraz Gaju 27. I. 1837, Gradja VI 315-6. 0 IMK XIX 10. ' lllyrisches Blatt Nr. 9 z dne 4. III. 1837. 8 Prešeren Vrazu 3. III. 1837, Letop. Mat. Slov. 1877, 159-60. Iz tega pisma torej ni zvedel Vraz niti imena Prešernovega poljskega učitelja. V svojem prihodnjem pismu Vraz sploh ni kazal zaKorytka posebnega zanimanja, ampak reflektiral le na Prešernovo zadnjo opazko ter ga dregnil radi nemškega prevoda: „Tvoj prevod bi bil lahko slovenski. Čemu bi nosil vodo v morje?"1 Tudi v prihodnjem pismu Prešernu z dne 2. aprila je reflektiral Vraz le na učenje poljščine in prevajanje iz Mickiewicza: „Kaj dela poljščina? Tvoji želji glede Mickiewicza ne morem ugoditi, zlasti ker sem prepričan, da so med mojimi prijatelji možje, ki morejo storiti v tem slučaju več in z manjšo uporabo sil." 2 Med tem si je začel iskati Korytko koneksij. Ker je imela policija nalogo, da mora nadzirati ustno in pismeno občevanje interni ranča, poštna uprava pa naročilo, odpravljati vsa pisma, ki bi jih pošiljal interniranec, najprej na Dunaj,3 je moral biti Korytko zlasti v bližanju politično prononsiranim osebam pazljiv. V Gradcu je živel od 1. 1831. sem zadnji poljski državni maršal grof Ladislav Ostrowski, pri katerem je bil Miklošič domači učitelj.4 In okolu 10. junija je pisal Prešeren Vrazu: „Prosim, da izroči priloženo pismo adresatu Miklošič, ki ga prisrčno pozdravljam, ali pa kaka druga zelo zanesljiva roka." 6 Kdo je pisec in kdo adresat? Prvi pač Korytko, in drugi Ladislav Ostrowski. 0 Pri Ostrowskem se je poučil podrobnejše o ljubljanskih internirancih Miklošič, najbrž po posredovanju Ostro wskega sta začela korespondirati pozneje tudi on in Korytko.7 Kar je vedel Miklošič je 1 Vraz Prešernu 16.—26. III. 1837, Kor O 388. ' Vraz Prešernu 2. IV. 1837; Prešernova ostalina. 3 IMK XIX 8. 4 Murko, Miklosichs Jugend- und Lehrjahic 34-5. 5 Prešeren Vrazu 10. VI. — 1. VII. 1837. Letopis Mat. Slov. »877, 159. 0 Dr. Prijatelja domnevo o ozki zvezi med Korytkom in L. Ostrow-skim (IMK XIX 87-8) potrjuje pismo Ostrowskega Korytku z dne 3. XII. 1838, Kor O 309-10. ' Prim. Vraz Korytku 28. VII. 1838, gl. nižje str. 226. vedel Vraz in začel odslej posvečati več pozornosti mlademu Poljaku. V pismu Prešernu z dne 19. novembra 1837 vabi Ko-rytka med sotrudnike v panslavistični prilogi k ilirskemu almanahu, ki ga je pripravljal v Pešti jurist pi. Gyaly: „V Pešti izide 1. februarja prihodnjega leta krasen ilirski almanah . . . Almanahu bo pridejana tudi panslavistična brošura s poljskimi češkimi in ruskimi pesmami (kakor domnevam pod Kollarje-vimi auspicijami)... Ker mi je Miklošič povedal, da je gospod Poljak Korytko tudi pesnik, zato ga prosim po Tvojem posre-, dovanju v imenu izdatelja, da pošlje par pesmi. Imenuje se Mirko Franjo Šandor pi. Gyaly, pravnik v Pešti, Kohlbacher-gasse 503. Rok vpošiljatve koncem novembra." 1 Kako se je Korytko Vrazovem povabilu odzval, ni znano, izgleda, da poslal ni ničesar; almanah sam je zaspal.2 Ko si je naročil Korytko v začetku prihodnjega 1. 1838. Gajevo „Danico" a ni dobil niti Danice niti odgovora na troje pisem Gaju, je bil o Vrazovi veljavi med zagrebškimi Iliri že toliko poučen, da je pisal v Gradec, pač Miklošiču, in prosil naj mu izposluje Vraz odgovor na pisma in pa pošiljanje „Danice" Vraz je v pismu Gaju z dne 11. marca 1838 tej prošnji ustregel: „Onomadno nam je spet jedan Poljski izgnanac iz Ljubljane pisao, tužeči svoju nezgodu, najmre, da je tebi dopisujuč na tri lista, niti jednog odpiska dobio? Osebujno bi rad znati, što se je s njegovom stražnjom knjigom izgodilo, s kojom Ti je 5 fr. srebra za letošnji tečaj Danice poslao i od kojih nima niti jošter nijednoga broja niti izvestja, što i kako ?" 3 Odslej je res dobival Korytko „l)anico", čeravno ne posebno redno.4 Ko je začel misliti Korytko, ki se je bil razvil med tem iz poljskega separatista v pravcatega panslavističnega etnografa, spomladi 1838 resno na izdajo slovenskih narodnih pesmi,s ' Vraz Prešernu 19. XI. 1837, Dčla V 164. • Vraz Rakovcu 5. XI. 1838, Dčla V 177. » Vraz Gaju 11. III. 1838, Gradja VI 317, 4 Gaj Korytku 8. VII. 1838, Zapysky Naukovoho Tovarystva Imeny Ševčenka LXXXVI (Lvov 1908) 115. * Lj. Zvon XXXI, avgust. je poprosil, pač zopet preko Miklošiča, ne mnogo pred 10. aprilom tudi Vraza, da mu izroči svoje zbirke. Toda Vraz je odrekel: bil je preveč zaljubljen v svoje narodne pesmi in ni maral pustiti, da dado temu njegovemu „najdražjemu gojencu tuje roke blagoslov za vstop v literarni svet",1 razven tega ga je vezala glede izdaje že pogodba z Gajem, sploh pa je tudi računal, da Poljak slovenskih narodnih pesmi ne bi mogel izdati tako, kakor se je zdelo njemu potrebno. Ko je sporočil Miklošič Korytku negativni uspeh prošnje2, je vprašal ta Miklošiča sicer za vzrok, ozlovoljil pa ga Vrazov negativni odlok ni. Nasprotno, graški pesnik „Danice" in etnograf, čigar pohvalo je čital celo izpod Šafankovega peresa 3, ga je zanimal tem bolj, čim globlje se je uživljal sam v svoje načrte, in v pismu Miklošiču je izrazil željo, da se tekom velikih počitnic vsi trije sestanejo in osebno razgovorijo.4 Med tem je mogel zvedeti Vraz tudi iz Korytkovega tiskanega oglasa „Prijateljem slovenstva na Kranjskem" obsežnost njegovih načrtov in uvideti, da ne zbira le pesmi, ampak vse folkloristično gradivo.6 Kmalu pa so mu prišle na uho še druge podrobnosti, a tudi križi in težave Korvtkovih podjetij, med zadnjimi zahteva Gaja, pri katerem je nameraval tiskati v novem češko-ilirskem pravopisu Korytko svoje „Slovenske pesmi kranjskega naroda", da jih mora „i v naslovu i v predgovoru podrediti pravi tendenci"," t. j. stremljenju Ilircev. Prešeren je v pismu Vrazu z dne 19. julija Gajev pogoj z umlji-vim začudenjem apostrofiral.7 Na koncu istega pisma je pripisal 1 Vraz Jarniku (gl. Štrekelj, Zbornik Mat. Slov. Ill 9) v nedatira-nem pismu (Džla V 177), ki ga jc moral datirati Vraz z dne 10. IV. 1838, ker pravi Jarnik v odgovoru z dne 21. V. 1838. (Letopis Mat. Slov. 1877, 154): „Ihr verehrliches Schreiben vom 10. v. M. habe ich anfangs Mai richtig erhalten"; pisati gaje začel Vraz 4. IV., prim. Džla V 172. 2 Vraz Korytku 28. VII. 1838, gl. nižje. 3 Ost u. West z dne 12. II. 1838. 4 Vraz Korytku 28. VII. 1838, gl. nižje str. 225. 6 lllyrischcs Blatt št. 25 z dne 23. VI. 1838, Ost u. West št. 58 z dne 21. VII. 1838; prim. Vraz, NPI XII. 0 Gaj Korytku 8. VII. 1838, ZNTŠ LXXXVI 116. 7 Prešeren Vrazu 19. VII. 1838, Letopis Mat. Slov. 1877, 162. Časopis VII 15 ; ffciHi Hin • ^š Korytko v poljskem jeziku: „ Neznanemu, toda zelo cenjenemu mladeniču in kolegu pošiljam bratski pozdrav. — Mi vsi smo bratje, a rodni bratje smo vsi, ki ljubimo z gorečim srcem skupno mater. — Z bogom, prosim, da pozdravite vse brate Slovane".1 i Frazeologija Korytkovega pozdrava je spominjala sicer na Vrazovega in Gajevega učitelja Kollarja, toda stala je pod Prešernovim pismom brez protesta proti Prešernovim v pismu razvitim principom, in Vraz bi bil lahko sklepal, da si Korytko slovanske vzajemnosti z ozirom na razmere med Hrvati in Slovenci ne predstavlja mnogo drugače nego Prešeren. Tega pa po vsej priliki ni storil, ampak zahvalil za pozdrave, javil svoje in Miklošičeve načrte glede sestanka, skušal opravičiti svoj negativni odgovor glede pesmi ter se dotaknil delitve literarnega dela med sabo in Korvtkom v ilirskem pismu Korytku z dne 28. julija 1838: „Hvala Vam budi, neznani priatelju, na Vaših fardečnih pozdravljenjah, koja mi kanoti vatreni, svim duhom čitavo Slavjanstvo obuzimajuči domorodac, iz daline poslaste. Vele je meni žao, da još obraza, kojeg takova domorodna duša oživ-ljuje, ne poznam, te netarplivo čekam danak, koj me s Vami, ushitjeni domorodče, sustaviti oče. Gledci mesta in danka našeg sastanja, o kojem Vi u listu na Miklošiča zelju javljate, ne-mogu Vam jošte niti ja niti Miklošič štogod izvestna oglasiti. To čete naskoro saznati iz Rogatca [Roitsch], gde se nekoliko danah kod pobratima dr. Kočevara baviti naumiva. Ipak moli Vas te Vam za stavno navesti Miklošič, koj Vam iz Rogatca dopisao bude, da se medju 8—14 danom dojdučeg meseca za-baviti nemojte, nego da nama u Rogatac objavite, kamo Vas laglje stane dospeti, ili u Presek k pr. Smoletu ili u Ribnicu k g. Rudežu? Na svak način očeva midva medju 8—14 u Presek doči, te bi nama vele drago bilo, da bi naju g. Smole u svom radogostištu pričekao. — Što se najnih medjusobnih slovstvenih posalah — t. j. sabiranja narodneh stvareh tiče, oču Vam 1 o. c. 163; prim, tudi dr. Prijatelj, IMK XIX 20. moja mnenja o tom poslu, i buduci Vi u zadnjem na Miklošiča ravnanom listu za uzrok nepriobčenja isteh sabraneh stvarih pitate — takoj er o zaostatju potrebita napomenuti. — Jurve predlansku godinu naumio bih parvu stotinu narodneh pesamah, koje za tri godine nakupih, u slovstveni svet izvesti; nu pobratim Gaj, kojemu moju nameru saobčih, nuka me, da još nekoliko vremena š njimi pričekam, i pri tom me zaveza jih u Zagrebu vandati, buduči mi obeča u svojoj tiskarni štampati, 0 kojoj jurve tada bi uveren natoliko, da bude dobiti privoljenje kraljevsko ju podnignuti. Posle toga bi odmah u istom mestu 1 nadjeni založnik. Takovim načinom bi ja založio moju veru o vandanju Gornjo-ilirskih nar. pesamah, od koje bez uvredjenja svojeg poštenja više odstupiti nemogu. Zašto ja do-sada nišam svoje sbirke, kako izprva naumih, naglo u svet izterao, tomu uzrok stoji u razboritiem i zreliem svaženju stvari. Duljim najmre občenjem i bližniim upoznanjem te stvari smotrio jesam, da je (!) sabiranje narodneh pjesamah ni toli lagak posao kako se čoveku — osebito zauzetomu mladiču — na parvi očigled naliči,** — tim veče u našeh nesretneh Štajerskeh, Kranjskeh 1 Koruških si. krajinah, gde jadan stališ narodnosti slav. od sabiratelja zahteva — ni samo, da ostanke od običajev, pučneh mnenjah i ost. dobro pozna, nego da se takojer, po koliko je moguče, o tom obavestio bi, što ovde jurve izumarlo bi, vendar pako kod srodneh narodah osebujno u Slovakah, Poljakah i Rušah još žive, ako hoče da nebude kakovim puhim nagla- šenjem prevaren u svom trudu.--U bitnom zavezu s pes- mami stoje napevi. Suhi text bez napeva u pesme jest to, što u slike 1 u č brez s e n i. Text bez napeva jest [da tako kažem] negibivi trup: stopram napevom se živa karv u prazne žile razlije, što čini, da se sme nazvati pesmom t. j. izvorom 1 Doscm v Kor O 373. 0 J Vaš srodnik Wojcicki, kojeg narodne pesmi se mi prčkojučer u ruke dostaviše, priznava trudnost sabiranja nar. pžs. kazuči svom prč-dislovju: Przed trzynaslu laty zacz^lem zbierač piešni ludu: rzecz ta nie tak latwa, jak si? komu wydawad može. [gl. l'iesni ludu liialochorwatow itd. Tom I. stron 9.J sarca i uma. — Uzpored toga imadu se jošte smatrati razlike, s kojimi se iste pesme u razneh krajih te od razneh pevkinjah pronašaju, da se izmedju tih razlikah može, po koliko moguče, pravi parvobitni ili [da to nije svagde moguče] makar naj varstnii još živuči text izrešiti te u knjige umestiti. Kako naš sokol narodnih pesamah v. g. Vuk Stef. kaže [gl. predislovje od 4. dela sarbskih narodneh pes. Beč 1833] čuva još dan današnji u svojoj pisarni neštampane komade od pesamah, koje bi jurve prie 10—20 godinah pevati slušao od hardjavih pe-vačah,1 čekajuči varstnog pevača. Ja bih sam se višekrat oba-vestio, da jedna ista pesan se može hardjavo i varstno pevati ili kazati od jednog istog čoveka pevača ili pevkinje; — hardjavo ofebujno pri priliei, kada se pevati mora u nazočnosti ljudih, od kojih se pevač ili pevkinja stidi. — Taj stid pro-gnati, valja da se čovek dobro upozna u čudi i običaji ljudih, od kojih se pesni kupe. Iz oveh mojih smatranjah i razgledah Vi dakle, dragi prijatelju. čete razviditi uzroke, zašto dosada ništa od moje sbirke nar. pes. izvan triuh u nemački štajerski časopis postavljenih komadah na beli svet izveo nišam; — iz ove moje pozornosti s kojom pri mom poslu postupam, čete takojer razviditi, da se pri Vašem vandanju narodneh Kranjskih pesamah na moju sbirku podnipošto osloniti i zanesti nemožete. — — Pazke o naših starodavnostih, t. j. o narodneh običajih, pučnih mnenjah; o ostaneih praslavjanskog bogo-, bajo- i zvezdoslovja i ostaleh narod, stvarih, koje uzpored narod, pesamah jurve tri godine kupim, oču Vam, po koliko se Vi šnjimi pri Vašem delu služiti možete, radovoljno priobčiti, buduči da dosada s njimi ni-kakvog vandanja snovao nišam, jerbo ne bi mi moguče ikakve pripomočnc knjige naše bratje severnih Slavjanah o toni predmetu do rukuh dobiti, koja bi me medju tirni našimi siromašnimi razvalinami narodnosti mogla rukom voditi. Ja te stvari samo na tu svarhu sabirah, da iz mojeg gradiva mozbit jedan izmedju naših mladjih naslednikah u boljih vremenah cel inu > Dosem v Kor O 374. sastavi. — Šteta, što se midva jurve, dragi priatelju, izparu ne sporazumisva o naših slovstveneh namerah, te da ne razdelisva obdelavanja raznih granah od naših starodavnosti. Dobro i blagonosno bi bilo, gdi bi Vi priuzeli i prisvojili za svoje žice i mišice stvar narodne filosophie t. j. pučnih mnenja o bogo-, bajo- zvezdoslovju, o običajih, prirečjah i ost. — zaisto široko i plodno polje! — te meni ostavili sabiranje i izdanje narodneh pesamah. Nu što nije, još može biti, to zavisi od uspeha našeg sastanja. Primoran zaklučiti priporučim se u Vaše slavjansko sarce te ostajem Vaš iskarni i Vas ljubeči počat. Stanko Vraz. U Gradcu na 28. dan sarpnja g. 1838." 1 (Od zunaj brez poštnega pečata): ,.Blagorodnomu gospo-dinu Milanu Koritku spisatetju Slavjanskom u Ljubljani." 2 Pismo je odšlo v Ljubljano objednem z Vrazovim pismom Prešernu z dne 1. avgusta,3 na čigar robu je Vraz Prešerna prosil, naj ga opraviči pri Korytku, da mu „ni pisal poljski, ampak v našem jugoslovanskem pismenem dijalektu."4 Do nameravanega sestanka pa iz ne povsem jasnih razlogov ni prišlo. Sploh je prenehala nato za dve leti korespondenca med Vrazom in Prešernom,6 in tudi o kakih direktnih stikih med Vrazom in Korytkom se ne čuje ničesar več. Vzrok vsaj pri Korytku ni mogel tičati v kakih „juridičnih stanovskih poslih", kakor je domneval Vraz glede Prešerna.6 Izgleda, da je odtu-jevalo odslej tudi Vraza in Korytka različno mnenje o jugoslovanskem problemu, ker je izšel dne 7. novembra 1838 Ko-rytkov javni zagovor samostojne slovenske literature, spisan že 15. avg.7 Po 4. decemb. 1838 pa sta branila Korytku čast in 1 Doscm v Kor O 307. s o. c. 308. 3 Prim. Vraz Prešernu 1. VIII. 1838, Dela V 128. 4 Prim. IMK XIX 88-9. 6 Prim. Vraz Prešernu 7. IX. 1840, Dčla V 191. 6 1. c. ' Ost u. West št. 89 z dne 7. XI. 1838, str. 366. ponos, da bi se mogel Vrazu še bližati: tega dne mu je odpovedal namreč Gaj v svojem imenu tiskarno, v svojem in vseh zagrebških slavistov imenu pa prepovedal dopisovanje.1 Med zagrebške „slaviste" pa je moral šteti Korytko tudi Vraza, čeravno ta Gaju za to izjavo najbrž ni bil dal pooblaščenja. To se da vsaj sklepati iz besed priznanja, katere je posvetil Vraz kljub svoji javno izraženi nezadovoljnosti s Korvtkovo redakcijo slovenskih narodnih pesmi2 in kljub svoji tihi jezi radi Korytkovega povdarjenja slovenstva manom mladega Poljaka, ki je „sa svom vatrom plemenite duše obuhvativšii prigrlivši Slavjanstvo, kupio po Kranjskoj pesme, poslovice, prirečja, povestice, bajoslovne i topografične črtice i druge na narodnost protezujuče se stvari." 3 Pač brez piščevega dovoljenja je postal in ostal Korytko posestnik rokopisa, ki ga je napisal Vraz in želel dobiti tudi zopet v svojo posest: rokopisa s tistimi 67 slovenskimi narodnimi pesmami, ki jih je bil poslal Vraz Prešernu za Griina4. Mesto da vrne rokopis Vrazu ga je izročil Prešeren objednem z drugimi, izdaje slovenskih narodnih pesmi se tičočimi stvarmi Korytku. Korytko tega gradiva v celoti očividno ni maral upotrebljati, le „Črnega kosa" sta določila s Prešernom za peti zvezek „Slovenskih pesmi kranjskega naroda",5 a še „Črni kos" je ostal v rokopisu. Sicer se je okoristil nekoliko tudi Vraz s Korytkovim gradivom, toda še le po Korytkovi smrti." Kos človeške tragike tiči v tem, da Vraz in Korytko nista mogla udejstviti načrta ter se spoznati in porazgovoriti tudi osebno: sanjavi sin slovenskih goric in ognjeviti Poljak, skoro istih let, oba jednako dovzetna za sve lepo in pleme- 1 Letopis Mat. Slov. 1875, 175. » Nl'J XII si. 5 Džla V 31-2. 4 Gl. višje 208 si. 5 Lj. Zvon XXX 365. 8 O. C. 367. nito, oba goječa ista znanstvena zanimanja, sta bila kakor ustvarjena, da postaneta iskrena prijatelja ! In da jima je bilo res dano si razdeliti v bratski slogi polje slovenske etnogra-fije: iz sodelovanja Vrazove kritičnosti in spremnosti ter Korytkove požrtvovalnosti in obsežnosti načrtov bi bilo moglo vzkliti delo monumentalne vrednosti! Na razvoj Korvtkovega slovanofilstva so imele vesti o Vrazovem navdušenju in stremljenju brezdvomno mnogo vpliva, za Vrazov literarno-jezikovni princip pa Korytka niso mogle vneti, čeravno je bil tudi ta navdušen za Kollarjevo vzajemnost1: Prešernov vpliv je bil močnejši nego Vrazov, v času, ko se je poslavljal Vraz za vedno od slovenskega literarnega „nehvaležnega polja, ki ga je 5 let z vso ljubeznijo obdeloval"2, se je učil Korytko slovenščine in pripravljal poljski spis s posebnim oddelkom o kranjskem jeziku in literaturi in s tremi portretami: „Čopa, Prešerna in Vodnika s tolmačem njunih poezij"3. O stoletnici Vrazovega rojstva je sicer jasno, da bi bil Vraz Slovencem še več koristi, ako bi si bil mogel in hotel prilastiti sintezo Kollarjevega in Prešernovega principa, kakor je storil Korytko, in če bi bil ostal zvest svoji prvotni nameri: „medju desetimi pesmami kranjskimi j edno po obščem i 11 y rs k o spisati" 4; toda iskreno hvaležnost Slovencev zaslužujeta oba: Korytko radi pristopa, Vraz kjub prestopu! Gersthof-Dunaj, dne 7. maja 1910. 1 Korytko Borkovskemu 4. VI. 1838, ZNTŠ LXXXVI, 110. " Vraz Prešernu 19. XI. 1837, Džla V 146. 3 Korytko Borkowskemu 4. VI. 1838, ZNTŠ LXXXVI 109. 4 Vraz Gaju 11. X. 1835, Gradja VI 309. Vrazovi zapisi narodnih melodij. I. Uvod. Zanimanje za narodno pesem je vzbudil pri Nemcih Herder, voditelj nemških romantikov. Po Kopitarju, ki je v Vuku Stefanoviču Karadžicu našel in ustvaril ženialnega in požrtvovalnega nabiratelja in izdajatelja srbske narodne poezije, se je razširilo tudi med južne Slovane. S Slovencem, ki je bil takrat za to najbolj sposoben, z Vodnikom, ni bil Kopitar v nobeni pravi zvezi: bila sta sprta. Kljub temu je zapustila romantika vidne sledove tudi pri Slovencih. Vraz, Jarnik, Smole, Majar in drugi so nje verni zastopniki in učenci. Najvažnejši med njimi je Stanko Vraz (Jakob Frass), rojen 1. 1810. v Cerovcu blizu Ljutomera, ki se v svojem zanimanju za narodno blago (v katero mu spadajo tudi narodne melodije) kaže pravega romantika. Brez napak pa njegovo delo ni bilo. To jc čutil že češki romantik Celakovsky, kakor posnemamo iz pisma, v katerem piše Vrazu: „Hcrr Preshern schreibt mir, Sie beschaftigcn sich mit dem Aufsammeln Vod-nik'scher Sachen, vorziiglich auch mit der baldigen Herausgabe derselben. Sind viele von dem sel. Vodnik gesammelten Volks-lieder darunter? Stat1 deren H. Smole noch mehrere? Die Proben, die Sie bisher gaben, sind vortrefflich ! Nur suchen Sie so viel moglich nichts daran zu verschonern2." En sam 1 Tiskovna napaka za „Hat". ' Iz še ncizdanega pisma, ki se nahaja v zagrebški vseučiliški knjižnici. Gl. Dr. Branko Drechsler : Stanko Vraz, izd. Matica Hrvatska i Slovenska" 1909, str. 37. pogled v kritični aparat Štrekljevih „Narodnih pesmi" nam dokazuje, da je bila skrb Čelakovskega upravičena. Vraz je narodne pesmi vedno na novo spreminjal in pilil. Da mu ni šlo za inačice, ampak da je, kakor n. pr. tudi Prešern in celo Vuk, spreminjal po svojem osebnem okusu, je že davno znano (Glej Zb. Slov. Mat. III, str. 8—9). Vendar ne moremo preceniti Vrazovih zaslug za naše slovensko narodno blago. Vraz ni ščedil ne truda ne denarja pri svojem delu. Imel je zveze z izobraženimi Slovenci, ki so se v tem času zanimali za duševno življenje, zlasti za poezijo slovenskega naroda. Tudi je sam potoval po slovenskih deželah, obiskoval nabiratelje narodnih pesmi, sprejemal njih doneske in jih navduševal za nadaljnje delo. Tako je prepotoval leta 1841. Kranjsko, šel skozi Ljubljano na Gorenjsko in Koroško, v Benečijo, čez Koroško na Štajersko, da bi prou-čaval narod in zbiral narodno blago. „U Ribnici, kotaru ljubljanskom, unjedrio se, kao sam kaže, kod vlastelina Rudeža, »znatelja i ljubitelja narodnosti slavjanske«, koji je s Valentinom Vodnikom sabirao narodne pjesme i druge sitnice, pajesada sve to dao Vrazu, da prepiše i u p o t r i j e bi1". Tudi je sam zapisoval pesmi in napeve (v okolici Kranja, na Bledu in drugod). Obiskal je v Celovcu tri domorodne semeniščnike, „koji dosta dobro ilirski govoriti znadu." Po tem je bil tri dni Jarnikov gost v Blatnem gradu. Nadalje imamo priče, da je bil v Mariboru, pri svojem pobra-timu Ivočevarju v Podčetrtku pa je bil kakor domač. Pri toliki delavnosti navdušenega Ilira nas ne more osupniti naravnost ogromno število narodnih pesmi, ki jih je zapisal naš Vraz. Ravno tako, če ne še bolj kakor za narodne pesmi, je zaslužen Vraz za narodno glasbo. Nad 150 zapisov narodnih melodij 1 Dr. Branko Drcchsler, ravnot. str. 78. O teh potovanjih prim. Vrazove Črtice v knjigi „Džla Stanka Vraza, V. del, izd. Matica hrvatska, str. 27.-58. in njegova pisma ravnotam, zlasti str. 213—267. O Kudežu prim, zlasti pismo 39, str. 225. nam podaja dosedanja Štrekljeva izdaja narodnih pesmi, nad 300 melodij je imel Vraz nabranih1. In z marsikaterega stališča moramo polagati na Vrazove zapise melodij kar največja važnost. Če pomislimo, da je nabral Vraz skoro vseh 150 melodij v svojem rojstnem kraju in v bližnji okolici2, da jih jc poteklo iz istih ozkih mej najbrž skoraj vseh 300, je pač jasno, da nimamo slovenskega kraja, ki bi se mogel dandanes ponašati s tolikim številom narodnih melodij. To dejstvo priča, koliko nežnih cvetk je v teku 80 let ovenelo in poginilo po nekdaj cvetočih livadah naše narodne glasbe. Ni kraja, ki bi danes zmogel 300 narodnih napevov. In če jih je pred 80 leti Cerovec, zmogli so jih pač ravno toliko in morda še več mnogi drugi slovenski kraji. Vrazovi zapisi melodij so torej tem večjega pomena, čim bolj je skop-nelo število narodnih popevk v času, ko se ni nihče brigal za to, da bi jih zapisoval. In še z drugega stališča vzbujajo Vrazovi zapisi melodij največjo pozornost. Znano je namreč, da se narodna glasba kaj močno spreminja: čim manj poje narod, tem bolj opušča 1 Vraz Erbenu (Džla V, 349): „1 ja imam do preko 300 kom. nar. napčvah iz gornjih stranah . . Grofu Auerspergu (istotam str. 395.): „Ich habe zwar viel singen gehiirt, an einige Tausend Lieder und tiber 300 Arien aus dem Munde des Volkes aufgezeichnet . . . * Mnogo Vrazovih zapisov melodij je porabil Fr. Kuhač v svoji veliki zbirki „Južno-slovjcnske narodne popjevke." V tem delu pa izdaja Kuhač mnogo napevov za kranjske, dočim jih označuje Vraz določno za štajerske in dostavlja skoraj pri vsaki celo kraj, kjer jo jc zapisal. Že to govori za Vraza. I)a moramo verjeti Vrazovim podatkom, dokazuje popolnoma jasno narečje teh pesmi. Kuhač je namreč prepisal tekst dobesedno iz Vrazovih zapisov in sicer navadno ne v oni obliki, v kakoršni podaja pesmi Štrekljeva zbirka, ampak z Vrazovimi popravki in spremembami, ki jih omenja Štrekelj v kritičnem aparatu. Tako je pustil Kuhač v teh pesmih štajersko narečje ljutomerske okolice. Zdi se, da je smatral Kuhač za kranjske vse one melodije, ki niso podobne hrvatskim. Na ta način je krstil marsikatero „prleško" melodijo za kranjsko. Ako dostavlja Kuhač napevom iz „Kranjske" besede : Nastavka tekstu ne imam", je dotična pesem skoraj vedno iz Slovenskih goric. napeve s teže pevnimi intervali, ali pa nadomešča take intervale z navadnejšimi; narod se skuša v svojih napevih vedno bolj prilagoditi umetni ugodbi1, zanemarjajoč fine nianse n. pr. med naravno in umetno čisto kvinto i. t. d.; komaj še nahajamo sledove naravne ugodbe ; redki so dandanes intervali kakor zvečana sekunda n. pr. c-dis i. dr.; redko nahajamo v slovenskih narodnih napevih konce na dominantni akord; z malim uspehom iščemo sinkope; razen redkih primerov mehke to-novne lestvice poznajo naše narodne popevke praviloma še samo trde tonovne lestvice; melodije se vedno bolj spreminjajo v tem smislu, da je za njih spremljanje potreben samo tonični in dominantni, le redko vrhutega še subdominantni akord; tudi ogrodje melodij postaja vedno bolj enostavno, bodisi glede mere, — mešanje različnih taktovih vrst v isti melodiji izginja — bodisi glede sestave ritmičnih motivov v enote višega reda [v polustavke, stavke i. t. d.] — izginja prikazen tritaktnosti in peterotaktnosti, vedno bolj prevladujejo dve- in štiritaktne skupine. Da bi spoznali zgodovinski razvoj naše narodne glasbe in lehko konštatirali, v kateri smeri se razvijajo in spreminjajo narodne melodije, za to bi bilo največega pomena, če bi imeli za razne dobe vsaj nekaj zanesljivih zapisov. Toda nimamo jih. Najstarejša doba, iz katere imamo sliko narodnega petja, sega za približno 80 let nazaj in se omejuje na en edini kraj. To je Vrazova doba in Cerovec blizu Ljutomera je porodil moža, ki je postavil neminljiv pomnik svojemu rojstnemu kraju. Neprecenljive so torej zasluge Vrazove za našo narodno glasbo, kar zadeva umetnost kot tako. Najsi so na-pevi pisani točno ali netočno, malodane vsi zapisi se dajo z večim ali manjšim trudom prirediti za petje. In reči moramo, da bi bil upliv teh napevov še dandanes prav velik, a pri mnogih 1 Besedo „ugodba" rabim po Fr. Kuhačevem zgledu za tujko „tem-peratura". bistveno različen od vpliva, ki ga napravljajo na poslušavca sedaj živeči slovenski narodni napevi. Veče zahteve pa stavimo na zapise, ki bi nam naj služili v znanstvena raziskovanja. Ako hočemo proučiti s primerjanjem napevov, ki jih je zapisal Vraz, in onih, ki nam jih podajajo novejši nabiratelji, v koliko in v kaki smeri se spreminja narodna glasba glede tonovnega elementa, mere, ritma in sestave, morajo biti zapisi obeh dob popolnoma zanesljivi in popolnoma točni glede teh prašanj. Zapisi novejših zbirateljev pa niso povsem zanesljivi. Ali so Vrazovi? V jjČasu"1 sem zapisal glede Vrazovih zapisov narodnih melodij sledeče: „Velike, pogosto nepremagljive težkoče nudijo zlasti Vrazovi zapiski; mera je razvidna navadno tako slabo, da si po teh zapiskih ne moremo predstavljati ritma; pogosto ne moreš niti besedila podložiti sekiricam. Ker je nejasna mera, je nemogoče spraviti note v takt, ki ga predpisuje Vraz. Primerjanje takih zapiskov z zapiski drugih zbirateljev kaže, da so včasi drugi zabeležili celo drugačno besedilo, uporabili drugo mero, ali pa notirali drugačno melodijo." Slišal pa sem glase, da sem povedal s temi besedami preveč, da se je prej pač drugače pelo i. t. d. „Novi akordi" pa so prinesli v prilogi 2. št. 1910. pod zaglavjem „Slovenski glasbeni svet" o navedeni razpravi poročilo, v katerem pravi kritik : „Pomembnih pozitivnih rezultatov bo po našem mnenju mogoče doseči jedinole na podlagi veliko osnovane glasbeno-znanstveno urejene zbirke narodnih motivov in pesmi, ki je sedaj Slovenci še nimamo2. Osobito Štrekljeve notacije so popolnoma nezanesljive." Popolnoma nezanesljive imenuje kritik Štrekljeve (sic !) notacije in dostavlja : „Pri delu tako monumentalnega pomena bi se pač bilo izplačalo, da bi se gradivo bilo dalo tudi glasbenemu veščaku v pregled, eventualno v obdelovanje3." 1 nČas" 1910, št. 1-2, str. 25—26. s Ta misel jc jasno izražena v razpravi v „Času"! 8 Ta zahteva je neupravičena. Štrekljeva knjiga je znanstvena; podati nam mora torej Vrazove zapise, kakor jih je Vraz Ali se torej Vrazovi zapisi res popolnoma nezanesljivi, ali pa nam nudijo samo velike, pogosto nepremagljive tež k oče? Ako bi bili popolnoma nezanesljivi, bi jim ne mogel pomagati noben pregledovavee, noben „obdelovavecl". Brez nedostatkov Vrazovi zapisi res niso. Do tega sklepa mora priti vsakdo, če je tudi popolnoma lajik v glasbi, ako prelista Vrazova pisma. Vraz sam je bil prepričan, da njegovi zapisi melodij niso baš vzorni. Naj nam to dokažejo lastne besede našega Ilira ! II. Vraz o svojih zapisih. Kakovost zapisov je seveda odvisna od bolj ali manj ugodnih razmer, s katerimi ima računiti nabiratelj, posebno pa od nadarjenosti in izobrazbe nabiratelj a. Pri nabiranju pesmi, zlasti pa napevov je Vraza marsikaj oviralo. Nezaupljivost, babjeverstvo, sramežljivost, tupatam tudi pokvarjenost ljudi, zasledovanje od strani gosposke, nasprotovanje od strani duhovščine, pomanjkanje denarnih sredstev: vse to je bilo Vrazovemu delovanju na poti.2 Prav živo si predstavljam Vraza. Prijetna noč. Po gričih plamte kresi, krog njih je kopa ljudi: očetje, matere, živahne deklice, razposajeni mladeniči. Mladina skače okoli ognja, vriska, poje. Neopaženo se prikrade mož, skrije se za grm, prisluha, njegova roka hiti po papirju: Vraz zapi- zapustil; če bi ovekovečil v Vrazovih zapisih kak naš sodobnik svoje osebno naziranje, bi izgubili zapisi ves znanstveni pomen ; ne bili bi več Vrazovi. Pregled, oziroma obdelovanje Vrazovega gradiva je stvar raziskavanja, ki ga Št reki jeva knjiga samo omogočuje. 1 Govoriti o lastnostih narodne glasbe v Cerovcu za Vrazovega časa in jo primerjati z današnjo, ne spada v to razpravo. Tu gre samo za to, kaki so Vrazovi zapisi, gre za Vrazovo delo, ne za glasbo samo. Naša naloga je torej samo, razkriti, kaj je na teh zapisih absolutno nemogoče, pogrešeno. „Rekonštrukcij" napevov torej ne podajam. Ko bo zrelo vprašanje o zapisih, bo moči misliti na rckonštrukcij o, potem na proučevanje spremembe nar. glasbe v času od Vraza do danes. * Najbolj vere dostojna priča je Vraz sam. Oziram se torej zvečine na njegova pisma. suje pesmi in napeve. Ne sme se prikazati. Kakor umolkne slavec, če začuti v svoji bližini kako živo bitje, tako bi umolknila vesela mladina, začudena nad „djavolskom umet-nostju u prepisivanju napevah1." Bil je v Metliki in si izprosil od devojk nekoliko pesmi, ki si jih pridno zapisuje; napev mu dela težkoče. Sam pravi: „Prepisivat reči od pesamah nije mi baš mučno išlo za rukom, buduči se ovde peva jedan isti red po dva tri puta uzastopce. Nu težke ti muke bilježiti glas. Ja sam se mnogo znojio oko jednog jedinog prastarog napeva, kojega pevaju tako zvane ladarice, obilazeči sela, nu sasvim tim nista neobavih. Istina, ja nišam baš muzik od zanata, nu ja sudim, da bi i majstor u toj struci umetnosti imao ne mala posla, moraduči prvo zdravo misliti i razmišljavati, dok bi našo ključ do tih divnočarnih, tajnih punih glasovali, koji se slevajo s ustiuh do uha kao molitve srebrovlasih kalugjerah po veličanstvenoj crkvi sta-rinskog manastira ; i udarijo na srce slavensko kao sveti glas iz starine zovuči pokolenje sadašnje na promišljavanje i spoznanje. Priznati moram, da nišam ništa na tom svetu još čuo, što bi me bilo tako divno uzhitilo, i nekak vom svetom čaro-bom zauzelo. Nu žalibože žice uzhitjenja moga oda-pešeneštopevačice, kažuči mi, da su sada pesme takove greh velik, i da je devojkam zabranjeno od sveštenikah prokletstvom duše pevati ih javno obilazeči sela2." Iz Kranja piše Vraz svoji posestrimi Dragojili3: Primo-rali smo dve devojke, koje nam očeš nečes moradoše nekoliko pesamah zapevati. Nu to ti je išlo tako mučno, dok jih sklonismo na taj polag njihovog mnenja grešni poso. Uzrok ovog mnenja ovdešnji su sredovečni (mittelalterlich in beider Bedeutung) popi, koji 1 Džla St. Vraza, V. str. 246. » Džla V., str. 65 si. 3 Dragojla Krizmanič omož. Štauduar. Vraz je bil v tej družini kakor doma od leta 1835. sem. Dragojla je bila nečakinja Ivana, opata v Bistrici v hrvatskem Zagorju. svaku pesmu proklinj aj u, u kojoj nema ili Jezusa ili Marie." Zapele so nekaj Marijinih; ko jim je pa teh nedo-stalo, „onda se (haa!) izlf pravi potočac narodne poezie..." Pri drugi mizi je sedel mož, ki se je pri tem nasmehoval. Deklice povedo, da jih zna gospod Onkel — tako so nazvale tega moža — toliko, „da jih vi čitav dan nebi mogli preko plota pobacati." Po dolgem prigovarjanju začne Onkel nekaj pripovedovati : „A to ti je bilo tako neuredno, da čovek nije znao ni za rep, ni za glavu. Posle toga Doktoru1 pade na um, te on veli d o n e s t i oku vina. Naš budala počme piti. Otvori se mu zdravo piliš, as pilišem i usta. Iz bu dale post a o je Salumun.2" Nekaj sličnega se mu je pripetilo v Žabnici pri Višarjah, kakor poroča svoji posestrimi z Bleda: „Nad Žabnicom stoji glasovita crkva bogarodice Lušarske, kuda se potuje iz daljnjih stranah naših i tudjih na proštenje. Ti znadeš, da puk oko Marije Bistričke mnogo nevredi. Tako isto i tu. I tii stoji uzrok u bogorodici, od koje Žabničani žive kao od krave dojače, ništa za ime Boga nečineči. Ja sam jednu Žabničanku umolio, da mi moli otče naš u svome dialektu za da ga zapisati mogu. A ona promislivši si malo, odgovori, da oče, ako joj dadem desetku. Ja se na to razljutih te krenuh pleča."3 Še hujše se mu je godilo pri sv. Jakobu v Soboti, kjer je bil že pomešan slovenski in nemški živelj. V najboljši gostilni vprašuje ljudi po slovenskih pesmih. Z ničim posebnim mu niso mogli vstreči. Na to je izpraševal po običajih, ki si jih je zapisoval. Pristopi gost in ga vpraša: „Bos schraiben?" Vraz mu odgovori: „Eto čuješ i vidiš, šta pišem." A on: „Ber hot ghassen?" Vraz: „To je meni tako na um došlo pisati." Bo dolgem prepiranju mu hoče domačin zabraniti pisanj e. Ko se pa Vraz ne zmeni zanj, odide. Kmalu pa pride nazaj z nekim človekom važnega obraza, ki ga vpraša: „Hoben s'an Pos?" Imel je potni list; ker je pa bil pisan v latinščini, so ga po- 1 Bila sta z dr. Cbrobatom v neki gostilni pri Kranju. " Džla, V., stran 222—223. 3 Dčla V., str. 248—9. slali k župniku, vrlo narodnemu možu. Ta ga je srečno rešil iz zagate.1 Tudi toži Vraz pogostoma, da ga preganja policija in da mu križajo načrte duhovniki. Skoraj iz vseh njegovih pisem pa govori glavna ovira, pomanjkanje denarja. Že iz teh vrstic se vidi, da bi bil moral biti Vraz izredno nadarjen in zelo izobražen v glasbi, da bi bil mogel pri svojem tako obširnem delovanju nabrati (kakor piše grofu Auerspergu)2 nekaj tisoč pesmi in nad tristo napevov iz ust ljudstva po vseh krajih, koder stanujejo Slovenci in Hrvati. In res žive naši učenjaki v veri, da je bil Vraz za glasbo i nenavadno nadarjen i zelo izobražen. Glede nadarjenosti se jim pridružujem. Glasbena naobrazba Vrazova pa je bila precej nepopolna in nezadostna. To priznava in obžaluje Vraz sam v svojih pismih večkrat. Tako piše svoji posestrimi iz Bistrice na Koroškem o nekem napevu, ki je bil zelo podoben bosanskim, a ga ni napisal in nadaljuje: „Na moju veliku sreeu našo sam opet malo prie poldana isti napev kod moga krčmara, koj još dobro umi pevat po starinski. Ja sam si mnogo napevah dosada putem zabiležio, nu tako duboko nedopire moja slaba umetnost, da mogu sve ove čudovito vilovne glase na papir preneti. Škoda, da nerazumem generalbasa. Drugiput bi trebalo uzeti sa sobom i Livadiča i Stroja."3 Iz Podčetrtka poroča Vraz Erbenu, da ima nad tristo napevov in dostavlja med drugim: „Napeve te počeo sam kupiti zajedno uz pesme. Sad ih pomnažem komadi iz Hrvatske i dolnjih stranah. To sbiranje vrlo me je mnogo stalo muke, jerbo ja sam u tom poslu (tako rekuč) samouk."4 Največega pomena za to in marsikatero drugo vprašanje pa je Vrazovo pismo grofu Auerspergu, pisano dne 9. maja 1 IJSla V., str. 262—3. 1 Džla V., str. 349 primerja Vraz nekatere slov. napevc z onimi iz Tatre in od Dnjcpra. 5 Džla V., str. 241—2. 4 Džla V., str. 349. 1847. Ker se bodemo vedno sklicevali na to prvo razpravico 0 slovenski narodni glasbi, dostavljamo velik del tega znamenitega pisma. Kar se tiče glasbe, piše Vraz v tem listu sledeče: „lhrem an mich gestelltcn Begehren »Ihnen einiges iiber die musikalische Behandlung der slov. Volkslieder, Tonweisen, begleitende Instrumente, Sanger u. s. w. mittheilen und in kurzer Ubersicht zusammenzustellen« kann ich nur sehr sparlich ent-sprcchen, auf keinen Fall geniigen. Dazu gehorten gediegene musikalische Kenntnisse, die ich nicht besitze, wie z. B. General bass etc. Ich habe zvvar viel singen gehort, an einige Tausend Lieder und iiber 300 Arien aus dem Munde des Volkes aufgezeichnet; aber das Alles reieht noch nicht aus. Jedoch ich will Ihnen, Herr Graf, das Wenige, was ich sagen kann mittheilen, auch auf die Gefahr hin, dass es nicht nach 1 hren Wunsch passt. — Wie der Text der slov. Volkslieder so sind auch die Arien sehr versehieden. 1st Text eeht volks-thiimlich, so ist auch gewohnlich (doch nicht immer) auch die Arie. Die alteren Lieder sind auch gewohnlich die volksthiim-lichsten und die Arien zu denselben bewegen sich gewohnlich in Moltonen, oder ubergehen haufig in der Mitte oder gegen das Ende aus dem Dur in den Molton. Diese bestelien gewohnlich aus Strophen von nur zwei Versen, die wiederholt werden. Hat die Strophe drei Verse, so wird nur der mittlere Vers wiederholt. Dieses geschieht auch wenn die Strophe aus vier Zeilen besteht, und nur dann und wann eine dreiversige Strophe unterlauft, wo dann die Wiederholung nur bei der letz-teren Gattung auf die oben angezeigte Art geschieht. Die Volkslieder, die von Volksgebrauchen z. B. Koleda, Kres und von anderen mythologischen Abcrglauben handeln, sind gewohnlich die iiltcstcn und daher die echtesten. Dazu gehoren auch viele alte bereits aus der Kirche verbannte Kirchenlicder. Am meisten singt man meines Wissens noch in Kiirnthen im Gail-thale und in Steiermark in den wind. Biiheln, dem Luttenberger Gebirge und dem Murthale zwischcn Kadkersburg und Luttcn-berg. Am meisten singt das weibl. Geschleeht jung und alt. Oasopls VII 16 Von dem miinn. nur junge Bursche. Und am meisten singt man wieder im Winter beim Spinnen, im Sommer beim Korn-sehnitt und im Herbst beim Kukuruzschiilen. Da singen ganze Chore, bei welcher Gelegenheit ein Teil Prim singt, der andere die Terz halt, so dass man nur selten die Quint h8rt. Der Slovene begleitet in unserer Zeit nie sein Lied mit einem Instrumente wie der Kroate und Serbe, ausser wenn man jene kurzen Liedchen ausnimmt, die nur aus einer vierzeiligen---1 Iz vsega, kar vemo o Vrazu, pa moramo sklepati, da je bil Vraz zelo resnicoljuben in da na drugi strani svojih sposobnosti ni podcenjeval. Prvič torej Vraz sploh ni mogel zapisati melodij dovolj točno radi razmer, če bi bil za to tudi sposoben ; drugič pa je več ko verjetno, da je bila njegova glasbena naobrazba za to nalogo nedostatna. Objektiven dokaz za zadnjo trditev imamo v zapisih samih. III. Melodije. Pri površnem pregledu Vrazovih melodij jc že marsikdo mislil in trdil, da so zvečine neporabne. Res, večina jih ni brez pogreškov, ali vsaj ne brez pomanjkljivosti. Toda take sodbe so vendar zelo prenagljene. Res so Vrazovi zapisi melodij takorekoč samo koncepti. Vraz je vrgel v naglici na papir, kar jc ravno mogel; izvršil pa zapisov ni, kar bi bil 1 Džla V., str. 395—397. Pismo se žal ni ohranilo celo. Velika sreča, da se jc ohranilo vsaj to ; šc večja, da se je izgubilo le malo vrstic o glasbi, kar sklepam iz sledečih razlogov. V prvem stavku citira Vraz Auerspergovo pismo, stavi njegove zahteve s tem takorekoč za naslov naslednjim vrstam. V ohranjenem delu je odgovoril Vraz na vse točke, v katerih jc želel Auersperg od njega pojasnila. Pojasnil je grofu 1. musikalisehe Behandlung, 2. Tonweisen, 3. Siinger, 4. del vprašanja o spremljanju. Manjka torej samo del enega vprašanja in pa druge opombe, ki jih je Vraz gotovo priklopil na Aucrspergov „u. s. w." Auersperg pa ga je prosil, da mu odgovori na te točke „in kurzer Uebcrsicht." In res odgovarja Vraz na 1.-4. točke zelo, da, celo prekratko. Še krajše je torej pač odgovoril na stvari, katerih Auersperg ni imenoma navedel. gotovo storil, ako bi jih bil pripravil za izdajo. Večinoma pa so pogreški taki, da se dajo še dandanes spoznati, pogosto celo z večjo ali manjšo sigurnostjo odstraniti. Pogreški so različni: napačni intervali, napačni znaki za tonovni način, napačno predpisani ali napačno izvedeni takti, opuščenje ključa i. dr. Razdelili bodemo pogreške in nedostatke v dve vrsti: pogreški v melodičnem elementu in pogreški v meri. 1. Pogreški v melodičnem oziru. a) Pri intervalih je zelo težko, pogosto celo nemogoče z gotovostjo reči o kaki noti, da je napačna. Vedno nas moti misel, da so mogoče res tako peli pevci, ki jih je Vraz slišal. Saj še dandanes slišiš med ljudstvom napeve, ki jih ne moreš spraviti natančno na papir. In še celo v znanih napevih poje marsikateri dober narodni pevec nekatere note tako, da težko presodiš, za koliko je višja ali nižja od prejšnje ali sledeče note. Nadalje je pa tudi mogoče, da je ljudstvo v Vrazovih Časih pelo še bolj pod vplivom naravne ugodbe. Vsaj Fr. Kuhač trdi, da poznajo Hrvati še dandanes naravno ugodbo. V tem slučaju so se glasili razni intervali seveda drugače, kakor dandanes. In vrhu tega se nahajajo v Vrazovih zapisih le redko intervali, ki jih moremo imenovati absolutno nemogoče. Splošno pa moramo pribiti, da so Vrazovi zapisi zelo natančni, kar se tiče intervalov. Seveda sc nahajajo tudi pomote. Včasi je interval, ki ga zahteva Vraz, vsaj zelo neverjeten, včasi očito napačen. Poglejmo v sledečem napevu skok od f na c v prvem taktu1: cfl \f=\ hkF+fF-l m r 1 FF=ri Fri 1 ■ 1 t— -1 iL4 Kaj si, Or-ša, tak žalost-na, Kaj si sinka za-nosla? Alj si... Drugi akord v prvem taktu jc tonični. Ako pustimo f, se prične napev s subdominantnim akordom. To pa je zelo ne- verjetno. Prva nota bi pač morala biti g, nc f. 1 Štrekelj zv. L, št. 184. Samovoljne in popolnoma nepotrebne so spremembe, s katerimi je skušal popraviti ta Vrazov zapis Fr. Kuhač. Kakor kaže sledeči njegov zapis, je razdelil Kuhač napev v s/4 takt, izpustil v prvem taktu noto f, v osmem pa noto e\ lt 1 r p en i> r r j 1 -jsL-j— Kaj si, Or-ša, ti ža - lost-na,kaj si sinka za-nosi - la?Alsi, ... Popolnoma nemogoč je tudi skok od / na e v sledečem zapisu (predtakt — prvi takt) Sto - ji mi, sto - ji po - lje, ... Pravilen bi bil interval g— c; pač lahko umljiva pomota! Med razpravo bomo naleteli na več takih prikazni. b) Pogosto je izpustil Vraz v svojih zapisih melodij ključ. Vse melodije so pisane za vijolinski (g) ključ. Vsaka beseda o tej stvari bi torej bila odveč. c) V nekaterih zapisih naletimo na napačne znake za tonovni način. Ali imajo preveč križev, oziroma bejev, ali pa premalo. Tako ima Vraz v sledečem napevu pet križev. Zadnji (pred a) pa ni znak tonovnega načina; nastopa namreč samo slučajno in se mora torej pisati pred onimi notami, h katerim ravno spada*. iJ _ __ ^ h h ha gs g-s^g-s fsgs fs c^ 1 Kuhač II., št. 292. Tekst je vzel Kuhač iz VO. I. 17. Radi lažjega primerjanja sem postavil Kuhačev zapisek v c-dur ; Kuhač ima d-dur. 1 Štrekelj zv. I., št. 155. 3 Štrekelj zv. I., št. 951. Tudi Kuhač (II., št. 760) piše melodijo v d-duru; rabi pa 4/< takt in deloma spremeni intervale. S črkami nad petim in šestim taktom zaznamuje Vraz najbrž inačico. Pravilno bi bil zapisan ta napev, kakor sledi: f^ikftrtr-M jg ■• -—F— T .. . , .-J t- — M Še bolj zanimiv je v tem oziru sledeči Vrazov zapis melodije1: 1 ^ Pri-ša ce - sar-ski pot, Sea za mizo vk6t,Bog nam pomagaj! c/ Pis-mo-na mi-zodja, Ker bo to pismo bra-Bog nam po-ma-gaj. Znaki so tukaj brezdvomno napačni. Pred f-om nima križa ; ima ga pred e-jem: eis in f sta pa isti ton (enhar-monični ton). V tem napevu imamo pač pred seboj fls-mol. Moli pa imajo dve lestvici: harmonično in melodično. V zadnji je med sedmo in osmo stopinjo interval mala sekunda, tako da imamo v molih s križi pred sedmo stopinjo navadno znak # , ki pa včasi tudi odpade. Pravilno se torej piše ta zadnji križ, kadar je ravno potreba. Vraz pa piše v tem zapisu ta zadnji križ (pred e) kar v začetku; pač, ker se pojavlja brez izjeme do konca. Če pustimo križ na sedmi stopinji pri predznakih kakor Vraz, dobimo tale pravilen zapisek: F£ is H f=\ f■ m -f- rd ■—i—i 1 I-—---1 Na prvi pogled spoznamo isto melodijo v Kuhačevem napevu II., št. 517. Toda čudno! Kuhačeva melodija se giblje v s/4 taktu, je v duru, in jc v intervalskih skokih precej dru- 1 Štrekelj zv. IV., št. 6784. V Vrazovem zapisu sekiricam ni podloženo besedilo. -H gačna od Vrazove. In vendar so besede doslovno prepisane iz VO. L 97, dasi imenuje Kuhač napev „Kranjski". No, Kuhač je melodijo ali slabo prepisal, ali pa namenoma spremenil. Iz ust ljudstva je Kuhač ni slišal! Njegova melodija je v prvih taktih ta-le : '-—-i—i- Pri- Š4 je ce-sarski pot se-a je za mi-zo vkot, Bog nam poma-gaj; Včasi ni Vraz nič naznačil tonovnega načina, npr. v sledečem zapisu1 : f- r- £ ^ ; r & Če ne vzamemo, da je to kak stari tonovni način, mora stati napev v g-duru. Poslednje lahko trdimo s tem večjo gotovostjo, ker stopi križ pred f samo enkrat v veljavo in ga je torej Vraz prav lahko prezrl. Napev se glasi torej pravilno takole: ftrn ' f| I-gSEEEB Si Mi Sto - ji mi, sto-ji po-lje-ce, Pre - le-po po-lje ši-ro-ko. Tudi v sledečem napevu ni predpisal Vraz nič znakov za tonovni način, pač pa ima potrebne znake pred posameznimi notami2: Žuta vo- ga lepo po - je Nasred lo- ga ze- leno - ga. Hoj, hoj! Ako postavimo te znake takoj na začetek in popravimo, kar je napačnega, dobimo sledečo melodijo3: imU trff- ? kitka T ' Štrekelj, zv. I., št. 282. a Ravnot. št. 926. 3 Precej jcdnako razlaga Vrazov zapis Kuhač II., št. 566, kjer navaja tudi od Vraza zabeleženo inačico in sicer prvo, ne pa tudi druge. Inačico pa je nekaj predrugačil. Vidimo torej, da so Vrazovi zapisi glede intervalskih skokov dovolj zanesljivi. Seveda se nahajajo pogreški; večidel so pravopisni in opravičiti jih moramo, sklicujoč se na težave pri zapisovanju, ki smo jih kratko omenili zgoraj. 2. Pogreški v meri. Prav pogosto je zgrešil Vraz v svojih zapisih mero. Taki slučaji so zelo težki in treba je največje previdnosti, ako jih skušamo odstraniti. Pred vsem se mi zdi upravičeno načelo: Spremeni samo one zapise, ki so o č i v i d n o napačni. Slabo je pač popravil nekatere zapise Kr. Kuhač s tem, da jim je dal drugo mero, dasi ni najti tehtnih razlogov proti meri, ki jo jc naznačil Vraz sam. Pogreški v meri so različni: a) Največkrat naletimo na zapise, v katerih ni nazna-čena taktova vrsta. Navadno so v takih slučajih note pravilno razdeljene v takte, tako da nimajo take pomote posebnega pomena. Zelo težko pa je določiti takim zapisom pravo mero, ako razdelitev v takte ni pravilna, kakor v sledečem napevu': / bJ m *--i—H--i® f5^-f--»--9 ==\ 0 » J? • r^zrrl fsp* __m F= -M it- ' _L l • » . • - - ! —: (f • ' v k , r S' ' l Razdelitev sekiric pred prvo korono kaže sicer na 4/i takt; toda za to korono so razdeljene sekirice tako, da ne moremo dvomiti, da jc pelo ljudstvo v osminskem taktu; zlasti osminkc za četrtinkami, po tri zvezane osminke in punktiranc četrtinke kažejo na to. Zapis je torej pravilno merjen tako-le: ^ 1 F^F • g 0 m 1 1 ^ i H ' tr| 5 L J 1—^J L-rfr^d V. 23: To - ta bi - stra vo - da Bi - la jc- mu bo-tra, ' »Štrekelj z v. I., štev. iy6, S f p F=F?j=1 Fr—v i br ■ v 1 §9 a—1*—| B EEEEEI Ekj S3 Mo- ja des- na ro - ka Bi - la je - mu grcn-ka smrt. Kuhač je spremenil ta zapis melodično in metrično in je dobil s tem tole melodijo1: ^ i n i ds- FP • • s L-g P t / 9 9 j W* 9 HH . ■ i i n J—i-Jp-4 Včasi v zapisih sicer ni predpisana taktova vrsta, a note so popolnoma pravilno razdeljene v takte. Na prvi pogled se ti zdi, da je pozabil Vraz samo naznačiti taktovo vrsto, sicer da je zapis v redu. Če pa natančneje preštudiraš melodijo in njen ritem ter primerjaš tekst, vidiš, da ima zapis napačno mero. Samo en primer": T2 1 • , . i 0-- H • I FES • 0 1 • | | 1 =j Ta napev bi moral biti pisan pač v s/t taktu: fJ H h h i J J h h t j n n j> t j j h f^- • • « 0—0—0—J 4—4 -4 •—]-•- 0 0000 4—4—4—4— V. S:Ali o-ča, a - li ma-ti? A-li se-stra, ITHi brati? „Nc-ti U F J LJJJj - U n n M ^___^ m m U-J-] J) 1 » i o-ča, ne - ti ma-ti, Te-mu i pra - vo sr - ce mo-je! Končno naj še omenim zapise, ki nimajo naznačene tak-tove vrste, v katerih pa Vraz ni niti skušal razdeliti sekirice v takte. Tudi v takih slučajih se moramo ravnati po zgoraj iz- 1 Kuhač IV. štev. 1528. a Štrekelj zv. 11, št. 2032. Pri mnogih slabih zapisih se pozna na zunanji obliki, da jih Vraz še ni dovršil. Tako zaključuje n. pr. ta zapis samo z eno navadno navpično črto, dočim ima drugod vedno eno navadno in eno debelejšo / q:| v sledečem zapisu pa sploh ni postavil nobene črte. rečenem načelu: samo one sekirige spremenimo, ki so absolutno nemogoče! V pojasnilo sledeči Vrazov zapis1: hftiM«-,.. Up C -r-f i^frf^ , f ±4-33: Hi Tudi tu so korone velike važnosti; kažejo namreč, kje se končujejo oziroma pričenjajo novi polustavki, oz. stavki. Mera napeva je torej ta-le: I—J fl } f j J i-jJJ-^ _J-i-jOJ-jJ^r j J J fU-1 b) Nahajajo se tudi zapisi, v katerih predpisuje Vraz pravo taktovo vrsto, a ne razdeli not pravilno po tem predpisu. V sledečem primeru nam grejo zelo na roko korone 2: tt i a-. 1 - N M . 1 M h gj 1 | M- 1 M 1 f ^ r |»j L' r rn f r ~0— - ^ ——^—=5d--4—F—v—t— —1—p—H Korone kažejo, kje se končajo posamezni polustavki. To in pa dejstvo, da ima že Vrazov zapis predtakt, sestoječ iz dveh šestnajstink, kaže jasno, da sta dve šestnajstinki za vsako korono predtakt novega polustavka. Iz dveh stavkov (štirih polustavkov) obstoječi napev je torej pravilno pisan, kakor sledi: S- tt->--- J 1 M~p p.: .r-^r:' • « f ; * jii vo-gle-dni - ki, E-dni — p——fl \t fr p * 1 ™ -V—P—P— K Ne-ži pri - ja - ha - li E-dni = - - > rr'(.-i (L -f— vo - gle - dni - - ki Zde - ve - - te de • že - le. ' Štrekelj zv. II., št. 1759. Ta melodija spada h kasirani pesmi „Stani, stani sinek Vanek"; prišla je k št. 1759 po pomoti, ker se nahaja v VO. na isti poli. • Štrekelj zv. I., št. 111. Kuhač II., št. 768 rabi •/< takt. o Skoro enako prikazen imamo v sledečem zapisu, v katerem predpisuje Vraz 2/4 takt. a not sploh nič ne porazdeli piT' fj m .'i Ji ne imte^M^ j i J .: ^ Da capo al Mera te melodije bi morala biti pač taka le: 4- h t j j j j t L M n i n ^ h n nr(„nh 4 • j 4—4 4 « | 0 0—4 0 0^4-4—0 -0—4 » 00 | » X 7 « « « | Zha - ja svetla zor-ji - ca Tam zbre-ga vi-so- ke - ga; To je 1 n LJ f n i f* h m _____0 0 -—0___0 0 0--0- F J J n j m m m m d f -J7.J -U 1" -' E a ne no- be- na zor - ji-ca, Al to je mo - ja lju - bi- ca. Zanimivi so slučaji, v kateri h j e pre d p i s a n a p r a-v i 1 n a t a k t o v a vrsta, a melodija je merjena dosledno po drugi, in sicer napačni t aktov i vrsti. V sledečem zapisu je predpisan 3/„ takt, mera je pa skozinskoz 2/4:'- & Iz naglasa besed, ki po tem zapisu ravno nasprotuje glasbenemu naglasu, lahko sklepamo, da tukaj dvečetrtinski takt ni pravilen. Pravilna je torej mera v 3/t taktu: j jr B | J3 J F, F. | ~0 J n | Sl-Jl JI j JI J || Tod- sej gre - jo tri de - kli- ne, Vse tri mla-de jon - fra-ve. Velike težkoče nam dela tudi napev k ziljski: „Zarja mi gore shaja"3. Z melodijo se najbolj strinjajo vrstice 5—8: Le čakcj, čakej, sonce, Oj r'mjeno sončice, Jas ti man w'liko powedati, 1'a še w'liko weč prašati. Melodijo je zapisal Vraz tako-le: 1 Štrekelj zv. II., št. 1494. J Štrekelj zv. II., št. 1117. 3 Štrekelj, zv. HI., št. 5130. Jasno je, da sta prvi in tretji ter drugi in četrti polu-stavek ritmično in melodično enaka; torej morata biti tudi metrično enaka, da je melodija dosledno zapisana. Drugi in šesti takt imata po eno osminko, peti eno četrtinko preveč. Vse te nepopolnosti se odstranijo in melodija stopi v soglasje s tekstom, ako se izvede sledeča mera : ___ g— fi^H E^^ I CZ! —1 E®rE N i ESE3 Le ča-kej, ča-kej, son - ce, Oj r'-mje-no son-či - ce, 1. polust. 2. polust. Jaz ti man w'li-kopo-we - da - ti, Pašew'li-ko weč pra-ša-ti. S. polust' 4. polust. Pravilno je pisan, kakor se razvidi iz tega popravka, samo četrti polustavek. c) Kakor imajo Vrazovi zapisi večkrat predpisanih premalo ali preveč križev, oziroma bejev1 ali pa so ti predznaki napačni, tako imamo tudi zapise, katerim j e p r e d p i s a n a n a-pačna t aktov a vrsta. Za napačne pa ne smemo smatrati slučaje, v katerih zahteva n. pr. zapisovavec B/*? 2/h takt mesto 1 Pravilneje bi morali reči „bes\ Prvotna lestvica je bila namreč : a, b, c, d, e, f, g; pred note, ki bi naj bile za pol glasa nižje od teh glasov, se je stavil „b" ([>). Ker se je pa v koralu rabil ta znak za znižanje zlasti pred „h", so jeli zvati tak znižan „h" pomotoma krat-komalo „b". primernejšega 4/i; 4/8 in narobe, ali »/„ 3/s takt mesto primernejšega 6/4, 6/s in narobe. Samo oni zapisi so metrično na-napačni, v katerih stoji mesto trodelnega takta (3/<, 3/s) dvodelen takt (8/i, Vs) in narobe. Ako je napevu predpisana napačna taktova vrsta, je mogoče, da so sekirice razdeljene po zahtevah pravilne taktove vrste, ali pa, da je izveden napev v napačni predpisani taktovi vrsti. Prvi slučaj moramo pač šteti med lahke pomote, ki se lahko ukradejo vsakemu zapisovavcu, če je tudi še tako izurjen. Saj se vidi, da je v takih slučajih Vraz napev ritmično in melodično prav razumel, ga tudi prav zabeležil ; tak malenkosten pravopisen pogrešek torej ni niti za glasbenika niti za teoretika posebnega pomena. Da podam en primer za tako pomoto1: n hr—p—--f-i H b?-f—n i t===i H—f ' 1 H ------—H [=33 Dab' žve-gli- cowi - me - la, I - gra - la si bi Očividno je, da je ta zapis popolnoma pravilno zvršen v 3/4 taktu izvzemši drugi takt, kjer mora odpasti osminska pavza. Postavi na čelo 3/4 takt in zapis je brez pomanjkljivosti ! Čudno pa je, da ima Fr. Kuhač2 isti napev, o katerem seveda pravi, da je „iz ljubljanske okolice." Ne pozna pa Kuhač niti prvih štirih vrst, katere seni zgoraj dostavil, niti zadnje kitice. Navaja namreč samo drugo kitico: Da bi brumbice mela igrala si bi, zdaj brumbice mam igrati ne znam. Na vsak način izdaja Kuhačcva opazka „Nastavka tekstu ne imam" Vraza kot zapisovavca, domovina pesmi in napeva je Cerovec! Kakor pogosto, jc Kuhač tudi tu spremenil po • Štrekelj, zv. II., št. 1349, ' JI., 584. svoje Vrazov zapis melodije, ki se glasi v njegovi zbirki (prenesena v g-dur) tako-le : S 3 . -' • i ' r- • . . ' —8— 1H-— S ?— §3 4-^—--—t—- ' --- D ~tj—f F-f- b—u r? F=f TI Ugz ^—fe i—v—1- ----1 |_j Po nepotrebnem je razrešil Kuhač predtaktovo četrtinko oz. osminko v trijolo in je v šestem taktu izpustil eno noto ; prav pa je spoznal, da je nota c v drugem taktu pomotoma pisana mesto h. Velike pogreške pa imamo v onih Vrazovih zapisih, k i imajo naznačeno napačno taktovo vrsto in so tudi po tej napačni vrsti dosledno merjeni. Res se nahajajo tudi melodije, v katerih bi končno lahko merili po dvodelnem in po trodel nem taktu, a takih je prav malo. Izključena je ta dvoumnost na vsak način v melodijah, kakoršna je ta-le1: lf>! Ž .--(1------- FZ~i f—* M ^mmm --s—K—T— m Ep^T-Ff » , » F= .1 f-, V četrtem taktu tega Vrazovega zapisa je ena osminka preveč; v petem taktu je Vraz zaznamoval inačico, zadnja nota predzadnjega takta mora biti e, ne f. Melodija je dosledno merjena po predpisanem dvečetrtinskem taktu. Ta mera pa dela silo ritmu melodije in naglasu teksta. Edino prava mera je za to melodijo 3/t takt in napev se glasi pravilno tako-lc: l it;,3 h :1 — p . 0" 1 r— ---- 0—[j Ji » y= 0 0 0 ——■• —d i——1 Jaz sem si llct-no dek-le zc-brft, Ve - čer pa bom že 1* N ---- 0 0 F=3 -- m F— * J "J b=f —r r— J pri njem spa, Ve - čer pa bom že pri njem spa. 1 Štrekelj, zv. II., št. 1247. S tem smo dokazali, da je pustil Vraz v svojih zapisih glede metra marsikako pomankljivost, pogosto tudi bistvene po-greške. Včasi je res nemogoče priti v tem oziru do trdnega zaključka. Zvečine se pa dajo taki nedostatki z večini ali manjšim trudom, z večjo ali manjšo gotovostjo odkriti in odstraniti. Priznati pa moramo, da je imel Vraz fin čut za mero melodij. Pomote so take, da se jim vidi na prvi pogled, da so posledica naglice, s katero je Vraz delal; in ker število p o-grešenih zapisov pravzaprav ni baš veliko, smo prepričani, da bil bi Vraz vse popravil, ako bi bil prišel do izdaje nabranih melodij. IV. Melodija in tekst. Samo v par slučajih je podložil Vraz zapisom melodij pripadajoči tekst. Iz tega izvirajo za nas mnoge težkoče. Pogosto nc moremo niti iz napeva, niti iz besedila spoznati, s katerimi sekiricami so združevali narodni pevci za časa Vraza posamezne zloge in besede. 1. Predvsem je to težko pogoditi v onih ne baš redkih slučajih, v katerih se jc pelo na en zlog po več sekiric. Pri tem nas nc podpira niti naglas posameznih besed dovolj zanesljivo, niti kak drug kriterij. Saj jc znano, da se v napevih preprostega ljudstva naglas melodij in besed pogosto nc krijeta in da sc vrhutega naglašajo pogosto besede v pesmi drugače ko v govorici. In Vraz, kakor tudi mnogi drugi v njegovih časih, jc lc redko rabil znamenja (vezila), s katerimi bi bil nakazal, katere sekirice se vežejo z enim zlogom. Pri tem pa nas motita dve oviri in sicer slučaji, v katerih so v zapisih note vezane, dasi bi ne smele biti, in slučaji, v katerih niso vezane, dasi bi morale biti. Preveč vezil je rabil Vraz, ako sledi veče število osmink, oziroma šestnajstink druga za drugo. Dandanes pišemo namreč navadno več osmink vezano (n. pr. _J_J J j J samo, ako se pojejo na en zlog; sicer jih pišemo narazen (n. pr. _ J* f ^ ) ali pa vsaj z vezilom nakažemo, kako jih jc spojiti s tekstom ( n. pr. _J_J j-j—Narazen ni pisal v takih slučajih Vraz skoraj nikdar, vezila je rabil zelo redko. Poglejmo sledeči napev1: .i . i » -—M----,---P —m-1--m--1-- --r- T—F—i— F—F—F—------F— FŽtttI f rTf 1 • ! r-r S] Ako popravimo očividne pogreške (predtakt v c, mero drugega in tretjega takta), je napev tak-le : s M r—1*—i p-. 1-"I • t_= • • I i' t i __i S S V: 2. Ker kol se zde - re kde s ko- p#==;f— R H FI t p f H R . 11 1 >—i'H < M jf i—i ■j— l=| M ta, Od star - ga pra - vi mi mo - - ža Kakor nalašč pa jc precejšnje število zapisov, v katerih pripadata po dve ali več tako pisanih osmink oz. šestnajstink enemu samemu zlogu. V drugih zapisih .se spet porazdele na isti način pisane osminke in šestnajstinke na posamezne zloge. Večinoma pa se morajo v istem zapisu take sekirice zdaj spojiti, zdaj ločiti, kakor n. pr. v tem le zapisu2: Kuhač 3 je spremenil melodijo, da je mogel ž njo bolj naravno zvezati tekst. S takim samovoljnim postopanjem se pač nc smemo izogibati težkočam! Res, celo v tem prav enostavnem slučaju se ne more reči s vso gotovostjo, kako so vezali Vrazovi pevci posamezne zloge s posameznimi sekiricami. Dva načina sta možna: 1 Štrekelj, zv. II., št. 1071. 1 Štrekelj zv. II., št. 3091. » I., št. 244. (»Kranjska"?) - J _ J___ Sofl - ce mi si - ja Za mo-droj go - - roj . . . ali : ___ •Son - ce mi si - ja Za mo - droj go - - roj . . . Tudi nasprotne slučaje zasledujemo pogosto v Vrazovih zapisih, d a namreč niso zvezane sekirice, ki se pojejo na en zlog. Brez posebnih teškoč se da n. pr. v sledečem zapisu določiti, kam spadajo posamezni zlogi1: 1 / M • H ] • — m A » I__ .-JI t® 1 1— j EEd \-'rj\ Gotovo je, da se morata obe punktirani četrtinki prvih dveh taktov zvezati s sledečima osminkama. Napev bi bil torej: Sto - ji mi, sto - - ji pri - sta - va, Pre- r _ „ |{: • - J-.....- I :|| le - pa no - - - va pri - sta - va, Po njej se še - - - če Ne - ži - r ~~ 1 ,!■_/ j ca, Pre - moč - no lju - - - ba de - kli - ca. Zlasti v napevih, v k a t e r i h sledi č e t r t i n k a za č e-t r t i n k o, ni Vraz zaznamoval, katere note se pojejo na isti zlog2: L-jJLLU-EI r ' 'i I I ' Štrekelj zv. L, št. 204. Soroden napev gl. Kuhač II., št. 575. » Štrekelj zv. II, 1193. Napev je pač sledeči: fj-J—J-|J-J-J-lJJJ-|J WfjiJfJ___ Sto-ji mi, sto - ji po - lje, Po -lje ši - ro - ko. Poglejmo še en primer1: NB. S FŽ v-—k-1- F r »i *»m --»— tri ' i—rii : V: . ^ ; -0- - " f~T fl---0 - H LTT 0 Sar i ^ t—fr- V—-V- _._K«J----LJL. - ' \ ' > --- - Ta zapis je popolnoma pravilen napev; treba je samo pripisati 3/s takt in popraviti v 8 taktu (pri NB.) b v c ter izčrtati pavzo. S to melodijo lahko zvežemo besede na sledeči način2: Jaz ču - a sem ža - lo-sten glas, Od svo-je lju-be stre - la nje, Oj stre-la-nje no bob-nja-nje, Oj bob - nja-nje no i - gra-nje. V zadnjih petih taktih bi se pa lahko pelo tudi takole: ir-^&^-^-n | n Oj bob - nja - nje no i - gra - nje. Napevov kakor je ta, je v Štrekljevi zbirki jako mnogo; razen lažjih nahajamo tudi precej težke slučaje. Pogosto je toliko možnosti, da ne vemo za katero bi se odločili, da bi naš zapis ne bil prazno domnevanje. 2. Velike težkoče nam zabranjujejo pogosto porabo Vrazovih zapisov, ker je pesem, ki se je pela na dotični napev ali predolga ali pa prekratka za napev. Po dolgo- > Štrekelj I., št. 717. 1 V 1., 2., 3., 7., 10., 11. in 16. taktu sem zvezal prvi dve osminki, ker je v »/„ taktu ritem ali J^J^ ali paJ#P najnavadnejši; za to govore tudi 4., 5., 6., 8., 9., 12., 13., 14., 15. takt. Časorls VII. 17 trajnem primerjanju se vendar pride v večini slučajev do ključa, s katerim se omogoči rešitev. V tem oziru moramo paziti na različne lastnosti Vrazovih zapisov. a) Pogosto je napisal Vraz pesem v taki obliki, da se ne strinja z napevom. Da bi spravil pesem z napevom v soglasje je spremenil v takih slučajih pesem. Tako imamo v III. zv. štev. 7269 tole pesem: Zrasle so mi, zrasle Tri drobne konoplje V ogradi zelenem Trajlajdi, trajlajdila! Dostavlja pa Vraz k tej pesmi sledeči napev1: FŽ r~~1—r®r H—i— ii— - rs —tt^ tjyfd J-J2— Skupno s to pesmijo je napisana sledeča inačica: Zrasle so, zrasle nam tri konople Tri konople, drobne, visoke. Za vsakim verzom se poje v tej inačici: Trajlajlaj, trajlajlajlaj! Na prvi pogled se vidi, da prve pesmi ni mogoče združiti s to melodijo, pač pa spodnjo inačico. In res ima Kuhač (II., 779) v zvezi s tem napevom drugo pesem. Pesem in napev se torej vežeta tako: ^LUpJ" ^ j J Hjjl-JL^^^J^J-I^ Zra-sle so, zra-sle nam tri ko - no-ple, Traj-laj-laj, Trajlajlaj-laj! j JI^LO^jsi i —lj-____ Tri ko - no - ple, drob-ne vi-so-ke . . . Enak slučaj imamo v sledeči pesmi2: 1 Izpustil je Vraz predznak „bu. Vsaj dandanes je ta napev mogoč -samo v f-duru-, prične se napev v dominantnem trizvoku. Šlično Kuhač (»Kranjska"?). ' Štrekelj zv. II., 1273. Prim. Kuhač III, št. 809. Stoji mi, stoji mi polje Polje široko, Na polji pa zraslo drevce, Lipa zelena. S pripisano melodijo pa se to besedilo ne strinja. Vraz je napisal inačico te pesmi (VO. I. 31), ki se glasi: Stoji mi, stoji lepo pole, Pole široko, Na poli pa mi stoji drevce, Lipa zelena. S to inačico se krije popolnoma napev, pripisan prvi redakciji1: F^lFi^ R -f-f-B- -H.T- • < —O- m - -r-i... ——- Sto - ji - mi, sto - ji le - po po-le, Po-le ši-ro - ko, Na po - li pa mi sto-ji dre - vce, Li - pa ze-le - na. Dostavil sem k Vrazovemu zapisu napeva samo ključ in znak za takt ter razdelil v sedmem taktu polovico v dve četrtinki. Še bolj zanimiv slučaj je pesem in napev v zv. II. 1158, katerega sem obširneje razložil v „Času" IV., zv. 1. in 2., str. 25—26. b) Mnogo melodij je zapisanih tako, da se ozirajo na kitice z raznimi merami, da torej niso za nobeno kitico izključno pisane. Vzamimo ta-le zapis2: m --- ----0— H hit- TT ; ■f i—t=zf=f=f=_ -t-P—f-r-V * • i r~: I —J—i—» —£> L—tr t ' 1 1 1 Predtakt stopa v veljavo, ako je mera vrstice: w—w — w » Štrekelj zv. II., št. 2141. Kuhač1 pričenja napev s predtaktom (z osminskim e) in dobi na ta način seveda pravilen napev. To je v resnici potrebno pri kiticah, ki se prično z anakruzo. Vrazov zapis pa radi tega nikakor ni slab, niti površen. Vraz je napisal napev v obliki, v kakoršni se je pel na peto kitico: „Drugo ljubo de si zbra, Meni pa de slovo da", tako da je Vrazov zapis brez najmanjšega nedostatka: Dru-go lju-bo de si zbra, Me - ni pa de slo-vo da f f f f J* l Hm hm Pravo je pogodil Kuhač, ko je podložil drugemu stavku besede „Hm, hm ..." Zelo poučen je ta-le primer: Stoji mi, stoji polje, Polje široko, Na polji pa mi stoji Lepi beli grad. Melodija se glasi: ~ 2 i > ' 1 » , -j... f—rH-hHH -i—-i r j r F*---a—T 1 m ' r i " U^ TtTrrTi —gT * 1 * p "T? r-T~H1 -HH- -M—ž 1 1 1 j Ta zapis je naravnost vzoren. Vraz se skuša ozirati na verze z različnimi merami : V predtaktu odpade nota / (pravilen bi bil pač g) ako ima prva vrsta dotične kitice mero — w — w — w (n. pr. V. 9, 21, 25 itd.) V četrtem taktu velja nota h, ako ima druga vrsta kitice mero w — _ — w — (n. p. v 22, 26, 34, 38), sicer velja odmor. " "1 III., Št. 826. V sedmem taktu odpade nota g, ako ima tretja vrsta kitice mero — ^ — w — ^ — (n. pr. v. 11, 19, 23.) V ednajstem taktu se rabi kot druga četrtinka nota g, ako je mera četrte vrste — ^ — — (n. pr. v. 20, 28.) V desetem taktu se vežeta noti c — e, ako je mera tretje vrstice — - — — — 3. Včasi se moramo ozirati na razne kitice in na Vrazove popravke ter redakcije obenem. Na pr:1 V O. IX. 37 : V O. XIX. G. 47 : V. 1. Jaz pa mam fletno deklč, Ki je zebrano ze vseh : Ono zna pisat, zna brat, Vsakem pa odgovor dat. V. 5. Sta na sred njenega srca Pisana bukštaba dva: Jeden je J, drugi A, Micika rada me ma. Lepo zna pisat no brat, No vsakemi odgovor dat. Na sredi jenega srca Sta pisana bukštaba dva : Pripisan je pesmi sledeči napev: =t m s S2 I I. II si j—J—J—i—J—J—j- j—j—f—J—j- V. 1. Jaz pa nam tlet no de - kle, Ki 0 - no zna pi - - - - sat, zna brat, No v. 5. Sta na - sred nje - ne - - ga sr - ca Je - den je I - 1 dru - • gi A, 1. a. -u=h u 1 j i u j i je ze - bra - no ze vseh vsa-ke-mi od-go — vor dat. Pi - sa - na buk - šta • ba dva: Mi-ci-ka ra-da me ma. 1 Štrekelj. zv. II., št. 1188. Iz tega primera vidimo, kako je prilagajalo ljudstvo (oz. Vraz) napeve pesmim in pesmi napevom. Večina napevov in pesmi, navedenih in omenjenih pod tem zaglavjem pa kaže, da se zdi pogosto, da so zapisi netočni, pomanjkljivi ali celo napačni; pri natančnejšem proučevanju zapisov pa vidimo, da so sicer res nejasni, ker se je Vraz v prav mnogih slučajih oziral na mero raznih kitic, da pa moramo imenovati kljubu tej nejasnosti take zapise naravnost izvrstne. c) Tupatam se je seveda pripetilo, da je Vraz napisal napev k pesmi, h kateri ne spada. Ves trud spraviti melodijo in tekst v soglasje, je v takih slučajih seveda zaman. Tak je sledeči zapis napeva k pesmi1: Marija gre na božji pot, Na božji pot na Jezere. Seboj si vzeme sineka Presmilenega Jezdša. ■ a L, 2 - m f f—ft-1-V—S—f—C i r«v-i. ■^4-f----J-U-M-4—-L^JL- [S n ♦ r . . f _ f . f M -------4—1 v--M u E P '1 -f-^—H Prva vrsta pesmi se prav dobro zlaga s prvima dvema taktoma, ravnotako tretja vrsta s petim in šestim taktom. Druga in četrta vrsta sta pa predolgi za drugi in četrti polustavek melodije. Druge in četrte vrste posameznih kitic te pesmi imajo namreč mero.....— —^ — — — . drugi in četrti polustavek napeva pa w — — — A A- d) Velike težave dela sledeči zapis2: „Odpri, ljuba, kamro gor, Naj jaz idem k tebi spat." Jaz ne odprem, net ne smem, Pri men' lež'jo oča moj!" 1 Štrekelj zv. I., št. 473. ' Štrekelj zv. I., št. 719. frS^ L FtCrr^^n^ ttm-š- j—ft-jt-« -H --—|—p-. ——\ — , . x -»- , » -*- ' j : ' | --1----- m . -0- Štrekelj pripominja k napevu: „Morda morata zadnja dva takta stati precej za drugim taktom, kjer stoji v rokopisu neka črta." Za drugim taktom pač ne; prav verjetno pa je, da morata stati precej za prvim taktom. Dasi bi namreč napev sam za se v sporočeni obliki ne bil nemogoč, je skoraj nemogoče, podložiti mu tekst; to je pa laže, ako prestavimo zadnja dva takta. Napev se mora glasiti takole: li jl x » — X» . x ^ -»- ^ g i1 : „Od-pri, lju - ba. kam-ro gor, Naj jaz i-dem ktebi spat."„Jaz ne od-prem, net ne smem, Pri men' lež-jo o - čamoj!" 3. Pri podlaganju teksta sekiricam je treba končno paziti na sestavo melodij in razdelitev pesmi v kitice. Včasi nam že namreč zmanjka napeva, prcdno smo uporabili eno celo kitico, včasi se napev še nadaljuje, ko smo uporabili že vse vrstice ene kitice. Prvo se dogaja navadno, ako so kitice štirivrstične in trivrstične, napev pa sestaja samo iz dveh polustavkov ali dveh stavkov, drugo pa, ako so kitice dve-ali trivrstične, napev pa ima tri ali štiri polustavke ozir. stavke. To prikazen je zasledil že Vraz sam, kakor posnemamo iz navedenega njegovega pisma grofu Auerspergu. Pravi namreč, da imamo kitice, obstoječe iz dveh vrstic, kise ponavljata; ako obstoja kitica iz treh verzov, se ponavlja srednji verz; to se zgodi tudi, ako ima pesem sicer zvečine štirivrstične kitice, a se pojavljajo tupatam tudi skupine treh vrstic. a) Za štiri vrstične kitice z napevi, obstoječimi iz dveh polustavkov (oz. stavkov), podajam ta-le primer1: V. i. Da b' žveglico imela, Igrala si bi! Zdaj žveglico mam, Pa igrat ne znam. Melodija k tej pesmi ima samo dva polustavka. Pojeta se torej vedno po dve vrstici skupaj: Dab' žve - gli - co w ime - la, I - gra - la si bi! Zdaj žve - gli - co mam, Pa i - grat ne znam. Takt napeva je s/*> ne Vi- V drugem taktu mora biti zadnja nota (g) osminka zadnja nota (g) mora biti polovična. JJ Ako ima štirivrstična pesem melodijo s tremi p o 1 u s t a v k i (stavki), se prideli tretja vrstica ponovljenemu drugemu melodičnemu stavku, ali pa se pojeta samo dve vrstici in se za tretji stavek melodije ponavlja druga vrstica. Prvo prikazen imamo v tem-le napevu3: Sto - ji nam, sto - ji pri - sta - va, Pre - le - pa no- Po pri-sta-vi se- 'J' -p— 1—-—rf— FFTI ^ s J— i .- LIJJ T1 e- 4-1- +41 va pri - sta - va. če Ne-ži - ca, Pre - mo-čno lju - ba de-kli - ca. Znamenje za ponavljanje bi moralo stati za prvo četrtinko petega takta. V desetem taktu bi morala stati mesto pavze • četrtinska nota, in sicer g. 1 Štrekelj zv. II., št. 134a. V drugem taktu bi morala biti druga nota pač „/tu, ne „c". 1 Primerjaj zgoraj pod 111, 2; glej tudi ravnotam št. 1348, 1188, .1070, 1022, zv. I. št. 904 itd. J Štrekelj zv. I., št. 204. Enako zv. II. 1809. Za drugi slučaj primerjaj sledečo pesem1: Jaz sem si iletno dekle zebra, Večer pa bom že pri njem spa. „Odpri mi, odpri, ljuba, kamro, Naj se malo ležem k tebi!^ Pravilno pisana melodija (Vraz jo meri napačno v taktu) je sledeča: hfi-fc-3-N— - -h » N. > S •-- - • - 0 r£=i=l •—J—l—£s Jaz sem si Iletno de-kle zebra, Ve - čer pa bom že Fjfct-----S-1-=--N— F=* V — ■ - i, -i «-H y M- 0 J v —1— pri njem spa. Ve - čer pa bom že pri njem spa. c) Ako ima melodija t r i v r s t i č n i h kitic štiri polustavke, se poje na prvi polustavek prva vrstica, na drugega in tretjega druga, na četrtega tretja, ali se pa poje tretja vrstica na tretji in četrti polustavek. N. pr.2: Fffn FI HV^-H i F i » 0- I H F > bJ A M * 1 —v— 1- =1 1- =3 Kaj se mi ne - coj san-ja - lo, Ra-vno lih o pol-no- * F6 0- f=rj3 —0~ I J ■0- ri----— » s i V 9- — --0--- • Tj J d t— b 1 J -- --1- —H či: kaj bom mo - g& ja vmret, kajbommo-gS ja vmret! Pogosto pa melodije tri vrstičnih kitic obstajajo iz treh polustavkov. N. pr. sledeča pesem3: Zarja je, zarja Brez konca no kraja, Ljubezen narazen šraja. 1. polust. 2. polust. 3. polust 1 Štrekelj zv. II., 1247. 5 Štrekelj zv. I., št. 828. Enako I. št. 226. 3 Štrekelj, zv. II., 1199. Prim, ravnotam št. 1865, III. 5443. V takih slučajih se seveda veže vsaka vrstica z drugim polustavkom. d) Včasi je melodija predolga za kitice, kerse je pelo med tekstom ali pa za njim kak „tralala. ..", „ti drajlala", „hm" i. dr., kakor v današnjih narodnih popevkah. Tupatam je Vraz to naznačil, navadno pa se mora sklepati na to lastnost zgolj iz melodije, katere ritem je ves drugačen, ako ji je podložen kak „tralala" ali kaj sličnega, nego na mestih, kjer se pojejo besede. Tako se pojeta v sledečem napevu prvi dve vrstici v prvih štirih taktih; v drugih štirih pa je ritem melodije tako živahen, da lahko z mirno vestjo trdimo, da se tem taktom ni podlagalo besedilo, ampak kaki taki zlogi1: VLju- bljancihmamtri Mi-ci-ke, Vse tri se mo-je lju-bi-ce Tra- la - la ....... Napev sem radi lažjega razumevanja postavil za oktavo niže, nego je v Vrazovem zapisu. e) Končno nahajamo tudi slučaje, da je melodija za pesem prekratka, ker Vraz ni zapustil celotne melodije. Tak je n. pr. zapis melodije k sledeči pesmi2: V O. XIX. t. 311 : V O. VI. 6 : Kak so me mati navadili, Kak so me mati navadili, Takšno navado ja zdaj mam ; Takšno navado zdaj mam ; Mati so me obinoli, Mati so me obinjavali, Jaz pa zdaj tudi tak znam. Jaz pa zdaj tudi tak znam. Kak so me ma - ti na- va - di - li, Tak-šno na- - ■■•p;-' —p—p— [pj -M H Srd =33 va- do zdaj mam; Ma - ti - so me o - bi - nja - va-li. 1 Štrekelj II., št. 1132. Prim, ravnotam št. 1522. ! Štrekelj, zv. II., št. 1048. V tej melodiji opazimo že omenjeno prikazen, da se drugi polustavek malo spremenjen ponavlja. Manjka pa četrti polustavek melodije. Ne smemo pa sklepati, da manjka konec melodije vsi k d ar, kadar Vraz ni zaznamoval, da je napev zapisan do konca1: v »- ■ t HS 0— H 0.. M- --ff-i •v ž" H — --- -1—Q — 'd 0- -0-#1 — 0— • =53 >_ P— —p--- - »3 ---- - — — ---- ----- Na videz ta zapis ni končan. Vendar nimamo vzroka, da bi ga imeli za nedovršenega ; napev je popoln. Kljubu temu, da je mera te melodije označena dovolj jasno, da so intervali v zadnjih taktih notirani nad vse jasno in da so ti zadnji intervali ne samo možni, ampak celo zelo verjetni, je Fr. Kuhač spremenil napev v metričnem in v zadnjih taktih tudi v melodičnem oziru2: 3 0 ^0 P-/-1 h-p. . H Fi F3R —i—-s—h-^- 1-^ft-r-TH—i 'h K Hi i ' >■ Po mojem mnenju je napev popolnoma pravilen v tej le obliki: -P- -f- m E^FEEH f^^fE ^-f• .HR- j —t—P- Vež-te da mi ma-ti gla-vo, Da mi pr-le le - ži bo. [fr K FTP "f^l Fp=FH -t—i— - I--^ Jaz pa sem vi-da lju - bi - co Na scnj - mi na Jur-jov dan. V napevu k pesmi „Mrkevca, mrkevca . . ." pa ne manjka konec, ampak v prvem stavku en takt; ker sta oba stavka 1 Štrekelj, zv. I., št. 113. > III., št. 971. popolnoma enaka, smemo trditi, da manjka en takt med drugim in četrtim taktom1: Mrkevca, mrkevca .. ren-je, Ke-ra je dekl-ca, Naj si ga ple-je (žoltoko-) Kuhač2 je bil istega mnenja; pri njem sta oba stavka popolnoma enaka, izvzemši zadnji takt drugega stavka; s tem soglašam, ne vem pa, zakaj bi ne smel ostati zadnji takt, kakor ga je napisal Vraz. Pri Kuhaču je napev tale : l—H - "1 —N—F— i Mer-kev-ca, mer-kev-ca, žu - to - ko - re - nje, -T--h-h I T--N—N- -fs—i kte - ra je de - kel - ca, naj si ga ple - je. I Ce pogledaš Vrazove zapise melodij, one seveda, ki so pravilno pisani in skušaš peti pesem, h kateri spada melodija, se ti to zlepa posreči v primerno redkih slučajih. Človek bi mislil, da so Vrazovi zapisi melodij napačni ali slabi. Ako pa natančno proučiš melodijo in tekst, ti bo ostalo le malo število melodij, katerih ne boš mogel zvezati z besedami. Vrazovi zapisi so torej v tem oziru pač nejasni, ne pa napačni. Samo napevi, kakoršni so oni, ki smo jih omenili pod 3 e) tega poglavja, so v resnici napačni. Za Vraza so te težkoče seveda odpadle; ker mu je bila zveza melodij in tekstov do dobra znana, se mu ni zdelo potrebno, podložiti melodijam tekst; pri morebitnem izdanju melodij bi bil to zvezo z lahkoto pogodil. Škoda torej, da ni pripravil melodij za izdajo. Kakor smo videli, je namreč pogosto težko reči: tako je bilo in nič drugače. 1 Štrekelj zv. II., št. 3753. ' I., št. 166. V. Zaključek. Navadno se govori in misli, da je bil Stanko Vraz izredno nadarjen in izredno izobražen v glasbeni umetnosti. Da pridem do točne sodbe o tem prašanju, sem zbral podatke za to, kako je veliki „Ilir iz Štajerja" nabiral napeve, kako govori sam o svoji glasbeni naobrazbi. Da podkrepim sodbo, ki nam jo vsiljuje Vraz sam, sem natančno pregledal vse njegove melodije, konštatiral pomote in pogrešite ter jih napisal, kakor bi jih napisal dandanašnji nabiravec. Rezultati tega raziskovanja so v par besedah sledeči. Vražje bil izredno muzikaličen, toda njegova glasbena izobrazba je bila nedostatna. Vrazovi zapisi melodij so glede melodičnega elementa (glede intervalskih skokov) večinoma zanesljivi, glede mere so z nekaterimi izjemami porabni, podlaganje teksta je sicer zvečine težavno, a pogreškov v tem pogledu ni. Če torej upoštevamo neugodne razmere, s katerimi se je moral boriti Vraz in njegovo nedovoljno glasbeno izobrazbo, moramo v resnici občudovati moža, ki je obvaroval pogina toliko število krasnih slovenskih melodij. S stališča umetnosti in zgodovine razvoja slovenske narodne glasbe si ji stekel Vraz neminljivih zaslug. Glasbenemu teoretiku nudijo sicer pogosto nejasnosti, tako da ne bo kazalo sklepati samo iz Vrazovih zapisov na lastnosti takratne narodne glasbe glede mere, konštrukcije in zveze teksta z melodijo ; nudijo nam pa Vrazovi zapisi dokaj dobro sliko takratnih napevov glede intervalskih skokov. Vidimo torej, da niso Vrazovi zapisi melodij niti vzorni, niti popolnoma nezanesljivi; površni so, zvečine nedovršeni in nudijo bralcu velike, pogosto nepremagljive težkoče. Porablja jih lahko umetnik, zelo previden pa mora biti pri uporabljanju večine teh zapisov teoretik. Vrazove zapise melodij moramo smatrati za koncepte; eni so brez pomot, drugi so pomanjkljivi, spet drugi so pogrešni; večina teh konceptov bo dobrodošla v tem ali onem oziru znanstveniku, skoraj vsi umetniku. D. Beranič. i|i- -■!•- i|i. HI. iii- -•!<- i|i' •i|i. ili. .i|i iii I|I. I|I •ili- i|i. i|i •i|i. -i|i- -i|i. iii. .iii- i|i. i|i. i|i iii -iii. iii I|I- -ili- I|I. i|i. -•■■- i|i. -■!•- i|i - ■|•- -■i • - i|i. .i|i. i|i- -i|i- i|i Vrazove za tisk pripravljene slovenske pesmi. Objavlja dr. M. Murko. Vraz je pisal Prešernu iz Gradca 19. novembra 1837, torej pred svojo preselitvijo v Zagreb, da se je že v spomladi prejšnjega leta pridružil navdušenim mladim Ilircem, in pravi dalje: ,,Mit Slovenien hab' ich es abgethan, zumal da ich auf meiner letzten Reise alle m e i n e S c h r i f t e n, die ich von dem Jahre 1832 — 36 in slov. Sprache besass, verlor. Seit dem vorigen Jahre schreibe ich nur Illirisch. Was Herr Kasteliz von mir besitzt, sind daher als ,O per a posthuma' zu betrachten."1 Na podlagi tega pisma poročata A. Fekonja2 in K. Glaser3 z obžalovanjem, da so se razen nekaterih malenkosti vsi Vrazovi slovenski pesniški izdelki izgubili. Na srečo je pa dobil Vraz svoje slovenske spise zopet v roke in z veliko Vrazovo zapuščino slovenskih narodnih pesni so prešli leta 1868 tudi oni v last Slovenske Matice, ki jih je bolje ohranila nego Matica Ilirska, oziroma Hrvatska svoje, kajti pri ti se je izgubila vsa „ilirska" Vrazova ostalina, natisnjena in nenatisnjena, med drugim „cjelovite študije, najvažniji i najzanimljiviji svjedoci njegova kriticizma."4 Med Vrazovimi narodnimi pesnimi je njegove obilne slovenske pesniške prvence zapazil prof. K. Štrekelj ter dal meni priliko, da sem jih karakterizoval v razpravi „Miklosichs Jugend-und Lehrjahre-'.6 Bolj obširno je pokazal njih veliko važnost 1 Džla St. Vraza, V. 163, Letopis Slov. Matice 1875, 165. • Kres III. (1883), 617. ' Zgodovina slov. slovstva II. 187. 4 B. Drechsler, St. Vraz, 156. s Forschungen zur neuen Litteraturgeschichtc, Fcstgabc fur Richard Heinzel, 535 si. (ponatis 43 si.). za razumevanje vsega poznejšega pesnika in kritika v svoji študiji Branko Drechsler,1 ki je tudi eden epigram, kos satire proti „čbelarjem"2 in osem sonetov3 popolnoma objavil. Za našo književno in kulturno zgodovino so Vrazovi slovenski pesniški poskusi še posebe zanimivi, ker se iz njih lahko prepričamo, kako težko se je vstvarjal in širil naš književni jezik. Ne smemo se čuditi, da Prešeren nekih Vrazovih pesni, ki so mu ugajale (die meinen vollen Beifall haben), ni spravil v „Illyrisches Blatt",. kajti bile bi bralcem preveč nerazumljive (zu unverstandlich), saj sta njih „štajersko narečje" še Prešeren in Kastelic „včasih le na pol razumela".4 Drechsler6 sicer misli: „Bilo je tu više netolerancije tadašnjih jezično-pravopisnih gloženja negoli istine," ali omenil sem" že, da Prešernu in Kastelcu njih sodbe ne smemo zameriti. Moglo bi se pač reči: sodiš preostro po obljavljenih poskusih, ki jih Vraz ni namenil javnosti. Vendar ohranile so se tudi Vrazove slovenske pesni, ki jih je sam pripravil za tisk v „Kranjski Čebelici". Graški krožek slovenskih romantikov, iz katerega sta prišla St. Vraz in Miklošič, se je sicer hotel, kakor Vraz7 sam pravi, otresti kranjščine in v duhu časa pisati v svojem narečju „po slovenskem, t. j. kak dober štajarski Slovenec govori", ali v poetični praksi se je tudi graška mladina, ki je prihajala iz vinorodnih goric med Muro in Dravo, iz slavne „prlekovine",8 oklepala hote in nehote vzora pesniškega jezika, ki ga je nahajala v „Čbelici", posebno v Pre- 1 St. Vraz, 29 si. » Tam, 14—15. » Tam, 32 — 36. 1 Letopis Matice slov. 1877, 158. s St. Vraz, 13. 0 jLjublj. Zvon" 1910, 37. ' Džla V. 140. 8 Namesto prej se govori tam „prle", t. j. prvlje, lep star komparativ, ki je tako značilen, da so dobili po njem „prleki" svoj ime; primerjaj copaki za Čehe (co pak = kaj pa), so tak i za neke Slovake, jcsteovci okoli Kostura v Makedoniji, ki govori jesti namesto je itd. Tako je nastalo že v starih časih mnogo narodnih in plemenskih imen. šernovih umotvorih. Vraz in njegovi tovariši pa so seveda tudi želeli, naj ljubljanski almanah zanese njih pesniško slavo med slovenski svet, in šele po daljšem času, ko „Čbelica" ni več rojila, so ji hoteli 1. 1837 stvariti tekmeca ^Metuljčka".1 Vraza samega je mikalo že 1. 1833 v Ljubljano in 1. 1834 se je res seznanil s Prešernom, Čopom in Kastelcem2, s katerimi si je od tega časa dopisoval. Za Vrazovo sodelovanje pri „Čbelici" nahajamo dokaze v njegovih pismih. Prvi je pač iz 1. .1835, kajti v konceptu, ki je bil namenjen samemu uredniku, Kastelcu, pozdravlja Vraz3 na koncu Čopa in Prešerna ter pravi, da „niti učeni g. Čop" ne bo razumel njegovih „ščrbekarij". Po takem je bil Čop še živ ali Vraz še vsaj ni vedel o njegovi smrti (6. julija 1835). Zadnje bi bilo verjetno, ker obenem poroča Vraz, da je v Gradcu „ravno Volkmer na svetlo zišel", in še v drugem nedatovanem konceptu4: „letos in ravno tega hipa je tukaj z Lajka-move tiskarnice zišlo delo najmre: „Pesme in fabule duh. gosp. Volkmera, izdal Ant. J. Murko". Ta izdaja6 pa nosi letnico 1836, katero navaja tudi J. Pajek v-životopisu, A. J. Murka.« To se seveda ne vjema z živim Čopom, ali tudi dri/gi podatki istega koncepta ne. Miklošič se imenuje „pravnik tretjega leta" kar je bil 1. 1834/35,7 in o A. Murku se pravi „nema še več 26 let", kar daje 1. 1835, ker se je narodil 8. junija 1809. Sicer pa je predgovor samega Murka podpisan „V' Gradci 2. Januara 1835". Volkmerjeve „Fabule ino pčsmi" so torej izšle. 1. 1835. Moglo bi se misliti, da še le proti koncu leta in da jim je knjigar po znani navadi pritisnil že prihodnje leto, ali to se ne strinja s 1 St. Vraz, Dčla V. 156, 159. J B. Drechsler, St. Vraz, 10, 11. ' Dela V. 145—148. 4 Tam 149. 5 Glej natančni naslov, Fr. Simonič, Slovenska bibliografija, 572. 6 Letopis Matice slov. 1880, 245. 7 Moj spis Miklosichs ,Jugend- und Lehrjahre", 25 (v ponatisu, Heinzel-Festschrift, 517). Časopis VII. 18 podatkom, da je bil Miklošič takrat pravnik tretjega leta.1 Po takem je letnica 1836 nastala po pomoti ali pa iz prevelike knjigarjeve špekulacije. Smemo torej sklepati, da je pred Čopovo smrtjo ali pa ne dolgo po nji nastal koncept pisma, v katerem Vraz prosi „za božjo voljo", naj mu Kastelic vrne „šušmarije", poslane po Smoletu za natisk v „Čbelici", ker so nerazumljive kakor Jean-Paulovi spisi ali pa Apokalipsa in jih hoče poboljšati. Istem pismu pa je Vraz „priklenil" za „Čbelico" pesmi „od treh akademikov, kteri se vseh slovenskih jezikov učijo", in 5e „šest narodnih pesem, ktere prosim z oglasom vred v „Čbe-licoa postaviti." Ta „oglasu je bila gotovo Vrazova pesen, speta v duhu narodnih pesni, torej odmev, jek, odziv, po primeru Fr. L. čelakovskega, ki je izdal svoj „Ohlas pisni ruskych" 1. 1829. Vraz si je nekaj iz te knjige prepisal (Ostalina zv. XVII., 1. 88) in v njegovi ostalini (tam, 1. 95) se nahajajo tudi „Odglaski". Ime je torej na koncu nekoliko prikrojil slovenskemu jeziku, ali rabil je tudi izraz „Pesničke v duhi narodnem" in ena taka njegova se je tudi ohranila v Ka-stelčevi ostalini (gl. dolej „Preljau). Kdo so bili oni trije akademiki, ne vem, pač pa javlja Vraz! v istem letu 1835., da je Miklošič „že mnogo v vrstnem in prostem spisal peru" (t. j. poeziji in prozi) za „Kranjsko Čbelico" in neki drugi časopis3, „kterega bo sam redigoval", in med štirimi akademiki, ki so se pri njem „rosiski" učili, imenuje Ivana Dragutina, t. j. Šamperla4, ki „bo tudi v Čbe-lico neke drobtine dal". 1 Cenzurnih aktov iz te dobe, ki bi nam pri rešitvi tega vprašanja dobro došli, aihiv štajerskega namestništva ne hrani več. » Džla V. 149. » Ime tega časopisa bi bilo „Cveticc" (I. Macun, Književna zgodovina Slovenskega Štj\jerja, 93). Dne 2. aprila 1837 piše Vraz, da sta on in MiklošiC pripravljala „cinen Rivalcn der „Čbeliea*, der mit ihr um die Gunst der BI U then buhlt", in je Miklošič pisal tudi nekaj, „jcdoch weiss ich nicht den Namen dieser BI U t hen" (Vraz, Džla V. 156, 157). « Gl. K. Glascr, Zgodovina slov. slovstva, II. 191, 258. Najbolj važno pa je za nas, kar je pisal Vraz Prešernu 1 2. aprila 1837: „Die auf dem beiliegenden Halbquartblatte ent-haltenen 4 Stiicke bestiaime ich fiir die „Čfeelica"T gesetzt, dass sie Herr Kastelic nicht des Serbismus oder gar des Russismus beschuldigt; soli das der Fall sein, so iiberlasse ich sie ganzlich Deiner Willkiihr: Du kannst sie krainisieren oder ad acta legen . * »4ffv<» •"■i* jrr etc." Ta rokopis (imenujmo ga B) se je ohranil med Kastelčevo zapuščino v ljubljanski licejski knjižnici, kjer se nahaja v zvezku „Slovenische Volkslieder gesammelt von Michael Kastelic" poseben zavitek „St. Vrazove pesmi za Čbelico", na kar me je najprej tudi opozoril prof. K. Štrekelj. Pred seboj imamo dva zložena četrtinska lista, torej štiri strani male osmerke, napisane s črnilom v novem „češko-ilirskem" pravopisu, v „gajici", ki še pa Vrazu vendar ni gladko tekla, kajti na drugi strani v sonetu „Perjateljima na tujem" piše razfpčt (verz 2.) in sburkano (14), torej Bohoričev / in i za i in a, v sonetu „Ples" v. 3. pa je blatim popravljeno iz blatim. To kaže, da rokopisa nikakor ne moremo staviti v začetek 1. 1835, kajti novi „pravopis", ali bolje povedano črkopis, je začel sam Gaj uvajati v „ Danici" še le od 14. marca5 in Vraz sam je pisal svoje pesmi v bohoričici še 12. in 25. „malega travna" (gl. dolej). Nekatere besede je tolmačil Vraz na straneh prvih treh pesmi, pri zadnji pa na koncu (tiskajo se zdolej brez znamenja). S svinčnikom pa je pisal popravke v tekstu in glose na robeh M. Kastelic, ki je enako in vendar še v mnogo večji meri popravljal tudi druge rokopise za „Čbelico"; nemške prevode manje znanih slovenskih besed je pisal pri tem z „nemškimi" črkami (ti popravki in dostavki se bilježijo s K). Glosirane besede in deloma tudi druge so z rdečim svinčnikom podčrtane. Na 4. strani nahajamo ta odlomek Kastelcu namenjenega pisma: • l)čla V. 158, Letopis Matice slov. 1875, 164. • Gj. Šurmin, Hrvatski preporod, 211. Diese ideder: iiberschickte ih Ihnen, theuerer Freund. be-reits durchr Herrri Ahčin (ni tailor), jedoch in einer noch sohwachern jHullel Wenn.sie noeh nicht -unter . der Pressesind, sq bitte ich wol ;verbindlichst, ■ sie im vorliegenden Gewande zu substituiren. Wenn . ich; Ihnen noch mehrere geschickt haben solite so bitte ich si[©-).:bisv'auf die 12 Stiick Natioriallieder zu ignoriren. Die Untersiihrift. bleibt J. C. nach Ihrer Orthographie J. Z. ich schrieb;/hier naOh .der čeho - iliriachen, weil sie mir Gewohnheit ist-, und. \veit ihr unserb Jugend-, selbst der junge Greis M—1 und Herr Professor Quas, der sie vielmal griisset, hold sind. — Der 23 jžihrige Obersetzer N a v u k v p e 1 d a h2 ist hingegangen, unde nemini redditus(l) Er ist der Verfasser der durch H. Ahčin un.ter dem Nahmen Iršovčan iiberšchickten Lieder. H. Dr. Prefhern — Iz vsega razvidimo, da je Vraz vsaj . trikrat poslal prir spevke za „Čbelico", najprej po Smoletu, drugikrat po nekem Ahčinu in slednjič po Prešernu. Eden prvih dveh rokopisov (imenujmo ga A) je še ohranjen na dveh četrtinskih listih,, ki sledita rokopisu B; na prvem, katerega dolnja polovica je popisana v treh stolbcih, nahajamo prvo pesem „Žalostnica" rokopisa^ bre? začetnih dveh verzov pisano „v Radgoni 12. malega travna 1835", drugo izvirno pesen brez prve kitice, zapisano . „v Ilovcih malega travna", jn s številko IV. označeno „pesmičko,v duhi narodnem"; na drugem lističu pa nahajamo šest narodnih pesen s številkami II., III., V., VII., .(gl. Štrekelj, Slov. n. p. I. 125) X., XI. Ves rokopis A še je na- 1 Anton Murko, ki si jc s svojo slovnico (1832) in s slovarjem (1833) pridobil velike zasluge za slovenski književni jezik posebno na Štajerskem, ali ni mogel slediti višjim pisateljskim težnjam svojih roja- kov. V stvari so se precej tako razlikovali kakor na Kranjskem privrženci Metelka Kopitarja in pa Čbeličarji. . . 5 Lepe zgodbe in koristne povesti za otroke od P. liga J a i s a .. poslovenil Janez ° Drago t in Samperl (gl. Simonič, Slov. bibliogr. 174). Šamperl se je narodil 17. maja 1815, umrl pa 21. avgusta 1837 (Jož. Pajek, Kres III., 45) torej je bil le 21 let star. Kriva jc tudi oblika Iršovčan, kajti občina, v kateri leži njega rojstni kraj Gomila, se zovc Irsovci (v fari Sv. Urbana pri Ptuju). pisan v bohoričici, kar se dobro' vjgma z aprilskim datumom dveh izvirnih pesni. Kakor se vidi'V* rokopisu B popravljene izvirne pesni niso bile vse v enem prejšnjilj rokopisov, ampak Vraz je izbral izmed prej poslanih pesni -štiri, katerim, je popravil zunanjo obliko (Hiille). - ■: . .f Žalostnka. Rokopis B. I. Bla si mlada, bia si prosta, ko, ki ne še sonce sulic vanj sipalo rožin cvčt, ko ki zliljeni metulic 5 gane krilca v ran polet — tij mi dala m6ke dosta ktere čutil dolgo let. Dala sercu m6ke dosta; kmalo vrelo, kmalo stalo 10 medlevaje nekokrat, ustne pele Tvojo hvalo kim nektara nehtla dat. Tvoja šega lepa prosta — misel neče je nehat. 15 Tvoja šega lčpa prosta — al istina, al bla senja? proč je proč na včke proč, slaba le ostala tenja spet se skrila zarja v noč: 20 to mi dalo m6ke dosta, da je v cvčtju cvčt že proč. To mi dalo m6ke dosta, kar ni vtergala smert niti prej ko huda b6rja cvčt, 25 smčla b' z božjih skledic piti v raj pernesši čisti cvčt. var6h bila b' Ti tam prosta men do kraja stliskih let. J- C. .V. Z. v B- ' prosta = nedolžna. » ki —ko K. 1 sipalo, K. 4 liljek = Puppe K. metulic, K. « k' gane K. «tif (?), to- .r.- *?. riilr.im4'/ t V ■ . ■ -.i-- r, r sts i ji va-nj fipalo, rčshin zvet. ko, ki brsh — sliljen metulik gen61 krilze v ran' polet — k6 mi dala moke dofta, ktero zhutim dolgo let. Dala frzu m6ke dofta; kmal fkakalo, kmal fpet ftalo, medlevaje nekokrat, ustne pele tvojo hvalo kim hladila nehtla dat. — Tvoja fhega lepa prosta, mifel ni jč mozh nehat. Tvoja fhega lepa prosta — bla 1' istina, bla li fenja? Prozh je prozh na veke prozh; le oftala vboga tenja fe sakrila sarja v nozh: to mi dalo m6ke dofta kaj s popiko zvet she prozh. To mi dalo moke dosta, kaj ni vtrgala fmrt niti, prej ko sgodna burja zvet; fmčla b' s boshjih fklediz piti neffhi v raj tvoj zhist polet: varuh bla bi dufha profta tam do konza vezhnih lčt. Radgoni 12. dan malega travna 1835. A. " prvotno: ostala je le. " prvotno: s popikoj. rej tis K. m6k.a=bol, žal, rana. " črta je popravek črez piko. prosta, K. " K' misel K. prvotno: Bla istina, bla—li senja. Bla K. "tenja = Schatten K. " Smela K. piti, K. " stlisko = schwankend = glitzend. B II. Sonet Perjateljima na ptujem. Vi v mislih sta mi, kdar mi misli vlastne; ki sta mi kar razspet Bog pušavniku, kar v£lbl6d v morji pesnatem p6tniku, gol6bu oko gol6bice strastne; Ki sta mi kar so ranjenemu mastne hladila, kar kip ljube ljubezniku, kar vetrec samem cvetu, kar v6znlku perjateljkinjc v ječi misli lastne. Še v misli Vama, zvesta ko trojica smo prosti rajali v Slovenskem zraki prepolne serca vlasti, serdec lica? Kje sta dušici? Oh blodimo, gorje! v različnih krajih ko tri ladje v tlaki, ki razločilo Jih sburkano morje. J. C. Prijateljima er črez pri. — 1 vlastne = domače. 2 razspet Bog = crucifix, f je vstavljen pri popravljanju. — 3 včlblčd = camelus. — 4 golobice, prvotno je stal ostrivec nad i. Strast = Leidenschaft. — 5 ki sta mi to, kar ranjenemu K. mastne Balsam K. — 7 v6znik = taj ki je v ječi (v6zo) zapert, kar je v6znfku K, vozniku Kerker (!) K. — 9 trojica t nad T. trojica = trije. — 12 blodimo = irren K. — 13 tlaki = Drangsal (!) R. B. III. Sonet. Ples. Nad cvetjem Ti lcp6 metulj perhečc; prešerna noga malo se ga tekne, koj spet jo s zlatim truplom vred odmekne ter v zrak ko pisan robec odmigeče. Lepd vetrlč s pcčolatom trepeče, ko rado dekle ga od lic zamekne — če stopne, se naduje, ter spet vkleknc, al lepše Ona ko na raj se vteče. Ni vidit tey plesavca, tal ne hiže, le jeno glavico, ko ura nogi, ter nadrinjak ki ga serce podiže. Kak se vertl! za njo poglčd se spuša, in vsaka misel se zapleta v krčgi, da zadnič skor ne vem, kam mi je duša. J. C. 1 ti K. perhetati = ferfoleti. perheče = flattern K. — 3 zlatim iz slatim. — 6 zamekne iz od — 7 nad spet nekaj nečitno s svinčnikom kakor sich. vklekne nad v kakor o. vklekne zusammenfallen K. — 8 se vteče = zateče K — 9 Ni iz Ne. tej nejasno, moglo bi biti lej. tal, K. hiža per nas toliko ko per Vas hiša. — 13 kr6g gerški yopor nemški Reigen. B. IV. Sonet, Razločen!. Let dolgih, dekle, dvojka že pretekla, Nestorove bi se mi biti zdele; da neb' lasje in lica cvetja mele, ter gladka brada mlajšega me rekla ... Oh pojd po me posvčtnega zsred pekla, kam nekšna m' cape na pogled debele moč pervezavši z zvoljene dežele, če ravno branil sem se, me odvlekla. Kje si mi Ti ? Kr6g mene so device, a jaz ko drug Odyssej le kraj brega obračam proti jugi s srcom lica... Domačega dimii zagledat nega, jflm v mramor še spremenil se na klopi gledaje skoz po svoji Penelopi. J. C. 6 cape Binde K. — 7 v rkp. pogrešno — pervazavši. — 12 nega, lokalisem namesto ni. — 13 jam skračeno nam. ja bom, kak Polaki jam nam. ja siem (!). to(e?)ga se v narodnih pesnih več najde. A. II.® (Prva kitica se ni ohranila). 2 V kakim sdaj shiviva, vreme b6 fe brsh sakrilo v mrake: pop ti djal pelinza feme v frzc — fhkoda dufhe take! — 3 5 Prozh d6 fladki tč priliski nefh net okom m' ljubit fmčla; finek vifil b6 na siski, s mlekom kral lepoto tela. 4 Zhuj! — ker bofh prcsgodej farna, 10 men presgodej vezhni zhafi: fkleni k febi me r6kama, trikrat vij kol mene lafi. Naj fhtriz tvojga moje 6ko. naj na frzu frze vpije 15 naj ogenj, ki fpi globoko,' uftna s uftnicoj prelije. f «-. Dovolj fhe mi toti vshitek kratek vshitek, tč pa — frezhno — tč naj fpreme me pozhitek, 20 ki me v vlaft premekne vezhno. Ko b6m she namir na blanji leshal bled nafkrish — rokama, fpet, zhe mal V pofvetni sanji bloti Vshitka, sbud' ga nama. 25 S liza pezholat mi sgoni, — naj fe ftrafhit uftne modre.! — uftam ufta fpet povrni, kqj. b6Ih oshivela odre. Begn61a b6 fmrt fplafhena, 30 (Kreposti fe ogne hudo,) dok kre mene bofh, ljublena neb6 djala me pod grudo! V Ilovzih 25. malega travna V. Z. * Številka je moja. Številke kitic se nahajajo v izvirniku, s številkami od 5 do 5 štejem verze. — 5, 2 vpije — bije K. 4 ustnico K. — 8, 2 nSj fe ftrafhit fllrchte nicht K. modre blau K. — 8, 4 odre Bahre K. A. IV.0 Pefmlzhke v duhi narodnem. 1. Prelja. „Brni, brni kolovrat naj fi fpredem rokovad,-glaf fe glafi pefmizhka naj prisovem ljubega." Pride ljub', fe vtrga nit, hvale nebo sadobit: porotnico kregala, ljubega objemala. » Številka v izvirniku. 2 rokovad .— kodela K. — 5-8 pride ljubi, zadi skrit, kušne v usta — vtrga nit. K. Konec jc pe takem Kastelic pokvaril. Vraz in Kastelic sta s svojimi glosami .in popravki 2e pokazala oblike in besede, ki so bile kranjskemu Slovencu ne- 6 7 8 razumljive1 ali mu vSaj niso mogle ugajati. Ostalo pa je še marsikaj, kar je treba v glavnih potezah omeniti.. Za bolje razumevanje teh tekstov moramo pa najprej vedeti, da znamenja nad samoglasniki večkrat ne kažejo naglasa, ampak izgovor.1 Tako predstavlja 6 zakrit samoglasnik, ki ga Vraz sam piše tudi z ii: varčh B I. 27 =■= varuh A (primerjaj mačdha, St. 'Vraz, Narodne pesni ilirske, 78); bčrja B I. 24, kar je Vraz naravnost1 pokvaril iz burja A; gendl A l. 5, begitčla A II. 29, rti "b6 A II. 32, koj bčš 28,' rčkamci 1-1 (■' sani^j ko bdm 21 nimaljd haglašenega o, V primerih kakor b6 se 2 je ta naglas le postranski, ki še nahaja v verzih. Tudi i ni 'vselej naglašeri: lipoid k II. 8; čitaj lepdto.* Posebno čuderi je ostrivec pri vzhodhoišt^erski' (glej ciolej) enklitiki d6 {— bodo) A II. 5 in pri kratko naglašeni besedici te = tedaj: tč A II. 5, 18, 19. Bolj razumljiv je po starem slabem pravilu kratiVec brez naglasa: ni jt A I. 14, vdzniku H II. 7 (': p6t-riiku, ljubezniku). a rabi''Vraz samo- pri skrajšanih besedah: jdrh B IV: 13 ^ ja bom, tiSš A II. 6 = nd boš, ndj A II.'26 = nehaj, kim B I. 12 = kojim. V glasoslo'vju se najbolj opaža vzhodnoštajerski e namesto polglasnika za kranjski d: senja B I. 16 (: tetija), tekne B III. 2, odmekne 3, samekne 6 (: vklekne), premekne A II. 20; vendar tudj sanji A H.'23 zaradi rime: na blanji. Sem spada tudi gendl A I. f), ker je e riagtašen, kar je Vraz tudi primerno pokranjčil: gane B II. 5. , Za polglasnik pi^e Vraz ei^Jtrat po kranjskein vzorcu i: nadrinjak B III. 11 — nadmjak (glej Pleteršnik Slovar) iz nadra (= nedra) + <\ ,n + jak.s Beseda se nahaja tudi v Vrazovih Narodnih pesnih (§tr. 72), odkoder ima Pleteršnikov Slovar krivo razumljeno obliko nadrinjak. Ritem narodne pesni, še bolj pa Vrazovega soneta kaže jasno, da nosi a naglas, - i Kre mene A II. 31 = kraj., . - 1 Primerjaj tablico v Vrazovih Narodne pžpni ilirske, XIX. ' Miklosich, ,V»l. Gr. II..244. -j. .. . Zmehčan n, / sta se v vzhodnoštajerskem narečju izgubila: sadnič B III. 14, jetto 10, ljublena A IL 31. i za ič (pušav-niku B IL 2, spuša B III. 12) Kastelca in Prešerna ni motil, ker gorenjščina ima isti prehod. Več občutka je imel književni kranjski jezik za neodkrhan i na začetku: mele B IV. 3 = imele, 3 avoljene dežele 7 = iz izvoljene. V duhu vzhodnega narečja je samoglasniškemu koncu pri-taknjenj: tij B L 6, tej (ako ni lej) IIL 9. Vzhodna, naravnost kajkavsko-hrvaška1 je končniea ic: metulic B I. 4 = metulik A, za metuljek, metuljček. Za takratno književno kranjsko končnico ic rabi seveda Vraz ec: vetrec B II. 7, robec B III. 4. Vzhodnoštajerska je zloženka rokovad A IV. 2, bolj pravilno rokovat (Pleteršnik, Slovar) za rokovat Handvoll, ein Biiftdel Flachs, staroslov. rqkoj^tb, rqkov^tb iz roka + j6, skor B III. 14. pojd IV. 5, zbud' A li: 24, glas' se A IV. 3, ljub' 5. Take -skrhane' oblike so seveda dobro došle Vrazovirii verzom v staršem in mlajšeni rokopisu. Enako je rad rabil tudi kranjski naglas na pr. lepo B III. 1, '6, dimu IV. 12, ge-nitiv, ki je na Vzhodnem Štajerskem popolnoma neznan.1 V rokopisu A še je Vraz po izgovoru svojega narečja pisal samo-glasniški r, v rokopisu B pa že dosledrio v duhu kranjskega književnega jezika er. Sploh opazujemo, da je Vrazov jezik v-rokopisu A mnogo bolj enoten in prikupen, ker se je držal bolj dosledno svojega lepoglasnega domačega narečja. V končni redakciji je jezik bolj' mešan in marsikaj je Vraz popravil na slabše. Vidimo torej, da je Vraz popuščal svoje vzhodno-štajersko narečje in se približeval književni kranjščini. Ko bi bila „Čbe-lica" dalje izhajala ali ko bi bila Miklošič in Vraz res- začela izdajati svoj časopis, bi bil občni slovenski književni jezik že takrat napravil velik korak naprej in bi bil bržkone sprejel še mnogo več vzhodnoštajerskih posebnosti nego jih je pozneje prevzel iz Miklošičeve slovnice in iz njegovih srednješolskih beril. Ali za slovensko književnost še ni bilo ugodnih razmer niti na Kranjskem niti na Štajerskem. Vraz pa je bil že v Gradcu samo književnik in to ga je mikalo v Zagreb, kjer je upal najti in je tudi našel pravo "torišče za svoje delovanje. Z jezikom pa se jc Vraz na Hrvaškem ravno tako boril kakor na Slovenskem in dolgo, deloma pa nikoli ni našel prave oblike za izraz svojih pesniških misli. Tudi zato imamo poučen primer v zgorej obljavljenih pesnih. A II. opeva slovo od iste idealne ljubezni kakor pesen „Preprošenoj", ki jo je Vraz objavil v ilirski odeji v „Prvem lištju" zbirke „Gusle i tambure" 1. 1845.! Vraz jc bil takrat vendar že na vrhuncu svojega ilirstva, ali koliko sledov še je ostalo v nji po slovcn- 1 V. Oblak, Zur Geschichte der nominalen Dečliriation im Slove-rtt.sčhen. ••«: •• • .•:. -•*/*» s»;l .tonil/. • >r : ar ' Džla II. 18—20. v.dfiVivV • a v skem izvirniku! Omenil sem že tragiko Vrazovega življenja », da se ni narodil v narodu, ki bi bil imel že svoj dovršen književni jezik. Kaka škoda je bila Vrazovih* pesniških darov, ki se vsled tega niso mogli razvijati, dokazujejo tudi te „Čbe-lici" namenjene pesni. Koliko lepih misli je v njih, kako plastično-so večkrat izražene! In hitro prva (Žalostnica) nam kaže, kako je mladi Vraz že takrat obladal težavne romanske poetične oblike. Pred seboj imamo štiri kitice po sedem verzov, izmed katerih se 1. in 6. z isto rimo ponavljata v vseh nespremenjena ali nekoliko spremenjena, torej kot refrain. Različne rime kažejo 2. in 4., 3. 5. in 7. verz, torej; abcbcac|ade d e a d | itd. To je nekak francoski rondel, ali temu podobnega ne nahajam v pristopni mi literaturi K Vrazovi slovenski soneti s svojim izraznim jambskim ritmom (samo v B II. 12— 14 ga ni) se pa lepše čitajo nego poznejši ilirski s pretežno trohajskim, v katerih se slogi na laški način bolj štejejo. Vrazovi slovenski prvenci so torej v marsičem zanimivi in vsa njegova slovenska pesniška ostalina zasluži, da se enkrat kot celota preišče in tudi izda. 1 Ljublj. Zvon 19J.0, 37. • Primerjaj posebno J. Minor, Neuhochdeutsche Metrik, 502 in K. O. Lubarsch, FranzOsischc Vcrslehrc 375 »I Mala izvestja. Nekaj Vrazovih slovenskih dopisnikov. Vraz je vel veliko korespondenco. Slovenski ilirizem je potom popotovanj, najbolj pa potom dopisovanja naravnost sam organiziral. Njegova zapuščina v zagrebški vseučiliščni knjižnici bi bila, ako bi se izdala, važen prinos k poznavanju hrvatskega ilirizma, čigar literarna duša je bil Vraz, osvetlila bi pa tudi značilno v slovenski literarni zgodovini meddobje med »Čebelico« in »Novicami«. Ko sem se 1. 1902. mudil v Zagrebu, sem si večino pisem Vrazovih slovenskih dopisnikov v privatno porabo izpisal. Ker nisem doslej še nič čital, da bi nameravala Jugoslovanska akademija tako, kakor lani Gajevo korespondenco, izdati letos Vrazovo, naj priobčim tu nekatera pisma. Matevž Ravnikar-Poženčan. -— Prvo, v Vrazovi zapuščini ohranjeno pismo Ravnikarjevo, je naslovljeno Gaju (bi bilo moralo tudi v njegovi koiespondenci iziti, pa ni), a Gaj ga je najbrž.prepustil Vrazu kot-pokrovitelju-slovenskega ilirizma. Glasi se: »Pod Semičem 21. Studena 1838. Visokouieni gospodine i mudroslovia Doktor! Svoje jasnosti trake baca ilirska danica jurve dobro odavna ne samo po Horvatskoj, Slavonskoj, Serbskoj i Dalmatinskoj; nego baš amo do nas u gorenju Kranjsku j Gorotansku dospe-vaju nezini blagodarni razkošja i radosti glasi, koi nam nave-stuju, da se Ilirija žarkom izobraženosti zrakom razsvitluje i u rečenoj zobraženosti naglim šetuje korakima. Toga radi ne mogu izreknuti slastnog' veselja, koje moja vsa čustva počutiše, kada mi ukaz našeg' milostivoga kneza vladike na horvatsku granicu iči rekne, misleči si, sada če biti lipa prilika ilirsku Citati danicu. Ali eto ti golime nevolje i žalosti; na svoju ka-planiju došav skoči do bliinih Horvatah, nebili kod njih danicu dobil, i meni osupnivšimu, da se taj predragi kinč u njiovoj oblasti ne nalazi, rekoše, da nije lažno u to doba novih se učiti slovah, kojiga posla se neka mladi lote ljudi. Iz toga lahko spoznate dragi Gospodine, zašto ja, ako-prem Vam neznan človek,' prirribrari bivam se k' Vama uteči i Vas za svet pitati, po kojim bi se načinu najlale danicu zado-baviti mogel. Kod nas u Kranjskoj ima1 do 150 prenumerana-tah na danicu; ali od toga namena bivaju ustrašeni, jerbo se svuda govori i proglašuje, da se danica ne može bez novinah dobiti; novine pako kod nas moraju biti obeležene z veropisom [gestempelt] što učini, da na celil godinu 14 fr. koštati dojdu. Ljubitelji pako ilirskog' jezika su najviše mladi jedva škole sveršivši ljudi, koji toliko nastojati ne' mogu. Moja dokle prošnja jest, da bi se dostojali 'našoj tulikajše mladeži milostivu pružati ruku, ter joj put do danice polagšati, što 'bi učinili, ako bi danicu brez novinah davali ' Za se želim u napredak prenumerirati na danicu [in duplo] to jest za se i još za jednoga'mojih prijatelah, koju bi mi sU-protiva pošilali. U tom Vas prosim za svet i naznačenje, koliko bi k tomu novacah treba, koje sam pri volji taki poslati. Prepratiti bi se mogla-od ..Zagreba kroz Karlovac u Metliku od onuda bi do mene u r^emič . dospevala z naslovkom : An den Matthaus Raunikar Pfarrkooper^tor in Semitsch im Dekanate Mottling. Ja sam nekoje narpdne ilirske kranjske pjesme g. Emil Korytkotu dal, i pokehdob, da jest on, kako se čuje, na svetlo danje svojiga posla Vam izručil i predal, Vas takaj o tom prosim za podučenje. Pouzdajuči se na Vašu svuda štovanu do-brotu i vljudnost, se nadjam od Vas odgovora i o tomu sveta, ter ostajam sa svim visokopoštovanjem Vaš ponižni sluga Mate Ravnikar kaplan pod Semičem. Sner Hochedelgeboren dem hochzuverehrenden hochgelehrten. Herm Herrn Ludwig Gaj, Doctor der Philosophic, Redakteur und Ausgeber der illyrischen Zeitung in Agram.« Namesto Gaja je po vsej verjetnosti odgovoril Ravnikarju Vraz. Drugo Ravnikarjevo pismo v njegovi zapuščini je tudi ■v resnici naslovljeno nanj: »Pod Semičem 20. dan januvarija g. 1839. Dragi gospodine! Vam gornjimu Iliru pišem jaz gornji Ilir u izreki gornjih Ilirov, ter li nektere sploh ilirske besede perdevam. — Vaš meni dragi pretčeniga mesca pisan list sim prejel 11. dan jan-varija. — Pošljem Vam za Danico 5 for., da mi jo od zdajne godine pošiljate kakor sim zadnjič prosil. 3 for. pridejo za Danico, 2 for. pa za pošiljanje. Vprašanja Vašiga lista odgovoriti pravim, de Kranjci sploh pravimo: biv, dovgo [poredkama se tudi: dugo, dužan sliši] mojga, mojiga, drugiga, druzga, dru-jiga, drujga. Drugoga, druzjega nikoli ne rečemo. Akoravno pravimo: biv, dovgo, gledav, vidiv; vender le pišemo: bil, dolgo, gledal, vidil itd., ker se u ženskim spoli sliši: bila, bla, gledala, vidila ali vidla, tudi nekteVi po pisanji govoreči pravijo dolgo. Zraven tega je najti tudi na dolenski strani kranj-skiga kraje če so tudi redki, de se bil, dolg itd. tako izrekvati sliši kakor se piše. G. Metelko je u svoji gramatiki na 6. in 7. strani u ti reči vse na tanko in resnično od Kranjcov govoril. Odkritoserčno rečem, tudi meni ni ušeči, kakor drugim Kranjčani ne, u Danici brati: gledao, vidio itd. Dvobrojnik ali dvojstveno število se na Kranjskim povsot upotrebljava. Povsot torej dva Kranjca pravita: Midva sva bila; vidva sta bila; ino dve ženski: Midve sve bile; in drugi pravijo od njiju: Vidve ste bile. Na gorenjski strani Kranjskiga, pravita dve ženski nekoliko napak, vender li v dvobrojniki govorite : Mi dve sva bile; vi dve sta bile. Vodnik in Metelko sta od tega vse na tanko po Kranjskim duhi govorila. To je viditi postavim na 205—208 strani Lehrgebaude der slov. Sprache von Franz Ser. Metelko. Tudi imena [nomina], perlogi [adjek-tiva], namestimena [pronomina] imajo per nas dvobrojnik, kte-riga vsi na tanko rabimo. Škoda, de te kranjske lepote ni u Danici! — Praeteritum narrativum se u kranjskim nikoli ne najde. Res de nekteri Kranjci na hrovaški meji pesmi pojo, ki je Praeteritum narrativum u njih, pa oni te pesmi serbske Časopis VII. 19 ■spoznajo, in iz spoštovanja do njih nočejo nič preoberniti. Prae-teritum narrativum je lepota Danice ino dolajne iliršine, ktere lepote pa mi Kranjci nimamo. Kranjci pravimo vselej: potre-■ ben, dan; potriben, den pa per nas nihče ne pravi. Use to kar Vam pišem mi vervajte: s kranjsko deželo sim znan. Moj rojstni kraj je vas Poženik u Cerkljanski fari na gorenski strani Kranjskiga, 5 ur nad Ljubljano, med Kra-njam ino Kamnikam. U Ljubljani sim se 15 let šolal in per-ložnost imel z ljudmi vsih krajov Kranjskiga govoriti. U službi -sim bil u Železnikih blizo Tolminskiga ali goriške granice. 'Potlej sim bil u službi na gorenski strani Kranjskiga, u tisti fari, kjer je doktor Prešern rojen, t. j. u Brezniški fari. Iz Breznice sim bil prišal u Staro loko 5 ur nad Ljubljano. Iz Stare loke sim bil prišal na Pivko 2 uri od Postojne. Iz Pivke sim bil prišal na Goro blizo Ribnice, kjer sim ostal 5 let. Iz ■Gore sim prišal pod Semič, blizo Hrovaškiga. Gorenska, no-trajna ino dolenska stran Kranjskiga mi je znana. Vprašate kako se zove Laas po kranjski, to je: L6ž, me-stice kake dve uri hodu pod Cirknico. Kraj kjer Lož stoji je zavoljo nekdajnih starih časov imeniten. Ložki potok je pod-fara u planinah 2 uri od Loža proti Ribnici. Gora, kjer sim bil jez 5 let u službi je eno uro od Ložkiga potoka. Hreno-vica je kake 2 uri za Postojno proti Tersti. Hrenovška cerkev ino vas je komej en četerteljc ure od Teržaške ceste na enim griči, na gornji :kraj. Razderto [Prewald] je podružnica Hre-novske fare. Zlatih knig glasovitega českiga pesnika Kolara nisim nikdar čitati dobil. Časopis »Ost und West« sim semtertje čital; pa ga nimam več perložnosti dobiti. Blizo Čičov sim bil u službi pa nisim nikdar od njih kake posebne pesmi slišal; meni se vidi, de niso posebni pevci. Ravno tako iz Istre nič pesem ne vem. De imajo Čiči in Istri-ani marsikatere slovenske besede, ki jih Kranjci pozabljujemo, ali pa smo jih že popolnoma pozabili, od tiga sim se prepričal. De bi dan današnji kaj od Istrijanov ali Čičov zvedil ni lahko, ker sim okoli štir in dvajset ur od tih krajev deleč. De je na Čiškim ino v Istri kaj posebnih pesem, od katerih pa nikoli nič slišal nisim, si mislim. Vaše razločenje slovesnosti v dve grani mi je jako ušeči. Katekizme, molitvenike itd. naj bi Kranjci, Štajarci in Korošci po kranjski pisali; vsi ti jeziki so tako rekoč eden, li semtertje se kaj maliga, razločniga najde. Štajarske in koroške bukve ima kranjski polk u rokah in kranjski jezik tako u njih najde, de še dostikrat ne ve, de so jih Štajarci in Korošci pisali. De per začetim govorjenji ostanem, rečem dalej: Hrovatje naj pišejo svojmu polku po hrvaški, Sla-vonci po slavonski, Serbi po serbski itd.; vender je pa treba, de vsi ene čerke rabimo, de Slovenci namest turških, ogerskih, nemških, laških besed raji po bratovski h' svojim sosešnjim Slovencam besed iskat hodimo, in de se počasi eden drugimu u tem bližamo, kar ima kdo bolj slavenskiga in lepšiga. Hrovatje naj bi torej nektero po kranjski, Kranjci nektero po hrvaški itd. obernili. Posebno bi bilo dobro, če bi bilo več knig od gospodarstva, lečbe ali lekarstva za polk, podučnih zgodb, kratkočasnih povest, od naukov za domačo pisarijo in o druzih takih reči iz tega namena pisanih. Med nami Kranjci se rado to napačno godi, de besede, ki jih per Nemcih in drugih ptujcih vidimo, pa jih sami za enake reči pomeniti nimamo, skujemo, namest jih per slovenskih sosedih poiskati. Naša kranjska dežela ima tudi, kakor sim prepričan, semtertje grozno veliko dobrih čisto slavenskih besedi, kterih Kranjci sami, ko li u enim kraji bivajo, ne poznajo, ko se jim še celo ne sanja od njih. Bukve kranjskih pisarjov torej ne pokažejo kako je naš jezik bogat. R. Vodnik je bil slovar [Worterbuch] spisal; pa, usmili se Bogu! ta slovar zdaj u tamnicah tiči. — Nas zdaj druziga ne čaka, kot vsih besedi zdaj od noviga po kotih iskati, in sosedam tako z' svojim jezikam neznanim ostati. Ko bi bil naš slovar na svetlobi, bi ga mi lahko čedalje bolj čistili. G. Murkotov slovar ima veliko štajerskiga, zraven tudi dosti ptujih besed; Kranjsko mu je bilo jako neznano. Vender za ptujce je nekaj bolje, kot pa celo nič. Med kranjšino tudi ni toliko nemščine kakor bi utegnil kdo misliti, če stare pred tridesetimi leti natisnjene bukve bere. Nekdajni pisarji se niso za slovenščino pečali, če jim je bila kaka beseda neznana, so namest nje koj kako nemško postavili. Tudi člen [das Geschlechtswort] so pogosto rabili, in tako so učili kranjšino kaziti. Toda nekdaj je bilo malo bukev, malo bravcov in zato take okaze niso deleč segle. Več so h' ptujčovanji perpomogli duhovni, zmed letih so bili nekteri domači rojaki, kteri so z' nemškimi bukvami znani li po nemškim duhi pridigvali in učili; drugi so bili ptujci, to se ve de ti niso čisto kranjsko govorili. Dan današnji so se take zmot-njave per duhovnih in per ljudstvi nehale. Kdor se tožarijo in pravdajo iz pisarnie še dan današnji nemšijo nosijo. Tudi u Ljubljani Nemci svoje besede trosijo. Če pa kdo, ki ve kaj je slavenšina, s' terdimi Kranjci govori bo prepričan, de Kranjska dežela, akoravno majhina, ni zadnja u slavenšini. Večkrat premišljujem polka, ki med sabo govori, in se čudim neomad-žvani lepoti kranjšine. Posebno imajo per nas Gorenci lepo in ušesam prijetno omikane besede; dolenci so bolj stari slavenšini zvesti in znotrajni Kranjci imajo, če nektere laške besede per njih u nemar pustimo, spet svoje posebne lepote. Od slovesnosti ali literature za potrebe naroda ali ugled-niih sem tudi Vaših misel. Od raznih strukov učenosti je po ilirsko pisati, naj piše Kranjc, Hrovat ali kdor si bodi zmed njijih bratov. Ali pisanje tacih knig je še grozno težavno, ker nimamo za to še vsiga perpravljeniga. Narpopred mislim, bi bilo treba in koristno če bi kdor h' Ilirji spadamo: Kranjci, Serbi itd. vsak od svojiga izrečja [Dialekt] slovar spisali, potlej bi mogli iz teh posebnih slovarjev en sam sploh slovar ilirskiga jezika sostaviti, v katerim bi to opustili, kar bi kdo slabjiga ptujiga ali nepristojniga imel, če bi že vsak popred svojiga ne očistil. Enako bi bilo pred treba pismenosti ali gramatike od sploh iliršine, ktera bi tudi to obsegla, kar imamo gornji Ilirci ali pa turški Slavenci boljiga. Kar bi se potrebnima v Iliriji nikeri ne dobilo, to bi mogli Českiga ali pa Moškovitarskiga uzeti, kakor bi učen ilirski zbor potrebno spoznal. Z vsim tem bi pa za iliršino še ne bilo vsega dela konec, ampak tudi u bukvah bi jo mogli potlej čistiti in utemeliti, kakor drugi narodi z' svojimi jeziki po bukvah počno. Z' vsim tem, kar Vam tukaj pravim, pa nočem reči da bi mogla iliršina kaki ričet ali brodlja biti, ktera bi zadnjič ne bila ne hrvaški ne kranjski, ne serbski ampak tudi to trdim, de je potrebno eno izreko [Dialekt] poglavitno postaviti. To ste Vi že storili, ker ste dobrovniško in serbsko poglavitno izvolili, h' tem je perdevati kar še nima ali kar k' edinjenji vsih Ilirov potrebuje in opušati je per tem, kar je popačeniga. O za milo Danico se že kaže dična zora, de bi pač kraljevo solnce kmalo čez Ilirjo beli dan prineslo! — Pa nič ne marajte vse bo, li začetek je težak; toda kdor dobro začne je že tudi veliko in veliko storil. Se nekaj od čerk, ki jih je g. Dor. Gaj izvolil. Ker je on c, s, z na verhi poznamenoval [z' "] sim več Kranjcov slišal, de to latinskim čerkam lepoto odvzame, narlepši bi bilo, de bi nad nobeno kaciga znamenja ne bilo. Posebno kranj-skiga z' g. Dor. Gajovimi čerkami pisaniga ne bo lepo viditi, ker je že sicer večkrat tacih znamenj treba nad a, e, i, o, u, če imajo li pol glasu, ali če jih je kako posebno izgovarjati. Tako nam bo pisati: tkraj, dferžaj, čep, šega, mož, krožfec, rožic, čibljati, krušiti. Raji, pravijo dalej, naj bi bil ui, x, 4 ohranil. LJJ je narobe m, q je narobe h, kakor so sicer u latinskim b, d, 1, n, narobe d, p, j, u in imajo drugi pomen če tako ali tako stoje. X je bila pa že sicer u spodnji Ilirji znana čerka. De je pa g. Dor. Gaj c, s, z brez znamenj u to po-terdil, kar po redi u latinskim veljajo, to sploh Kranjci poter-dijo. Za kake tri čerke se mi ne bomo prepirali. Vi pa to storite, kar pametniji ino lepši spoznate. Danica, drugi časopisi, geografijske knige, knige zgodb, modrijanstva [Phylosophie] kratkočasnih perpovest, od popisov, potvanja, od matematike, od lekarstva od umetnost u ilirskim jeziki pisane bodo učene Slovence in druge mikale, kakor se mi francozkiga, laškiga, angležkiga samo zato učimo, de učene in druge take bukve u tih jezikih pisane umemo. Slavenci bomo, če se na nemški ozremo, svoje Saško (Sachsen), če se na laški obernemo svojo Toškano Serbsko in Dobrovnik imenovali. Vse to kar Vam pišem naj Vas nikar nič ne razžali. Pišem Vam odkritoserčno, pa to ni moj namen, de bi Vas hotel kaj učiti, saj sim u iliršini še sam naukov potreben, ino ravno zato išem Danice, de bi se iž nje ob perložnosti ilirskiga učil. Tudi Vam nočem nič očitati, pač pa je moja želja Vam povedati per čim smo Kranjci. Ker imam zaupanje, de iz tega lista moje dobre željč spoznate, in ker jaz tudi spoznam, de ste Vi u svojim listi do mene odkritoserčni bili, sim si zaupal Vam odkritoserčno pisati. Rad bi Vam bil nektere pesmi, ki sim jih med ljudstvam nabral poslal, pa sim imel veliko opraviti; torej nisim nič za Vas prepisati utegnil. Ob perložnosti Vam bom kaj prepisal, in poslal. Vas blaženiga domorodca, častitega Ilira lepo pozdravim Vaš odkritoserčen prijatel Matevž Ravnikar. Dem hochzuverehrenden Herrn Herrn Stanko Vraz, Jurat bey der Redaction der illyrischen Nationalzeitung des Hr. Dr. Ljudevit v. Gaj zu Agram.« Franc Malavašič: »Dragi prijatel! Dolgo sim že is serca želil, z vam se izznaniti in to znanje terdno ohraniti, kčr sim iz vsih vaših listov na g. Žaklja vašo gorččnost za izlikanje slovenskiga jezika in za izobrazenje slovenske slovnosti sprevidil, še bolj pa, ker vam mi Kranjci tako v sercu ležimo. Pa ko mi ni bilo mogoče do zdaj, telesno znanje s vam načiniti, smem upati, v duhu se s vam znaniti. Zakaj brata svd, ene matere Slave sinova, od eniga duha vžgana in edin namen v sercu nošeča. In duše, ki edin konic ištejo, ga morajo tudi po eni poti iskati, in kako bi bilo nemogoče, na ti občinski poti se zgrešiti? Tako tudi jes mislim, de vam bo moje listno znanje ravno tako drago, kakor bo mene v serce veselilo, če bom smel v priliodno kako pisanje od vas, Dragi! upati. — Naši redki pismenci na Kranjskim se še niso nič prebudili iz dolgiga zimskiga spanja; pa mislim, de ne bodejo več dolgo spali, ako imajo še kako iskrico domorodnosti v persih; in če jih drugi ne bo prebudil, jih mora mladih domorodcov iskrena ljubezin Slovenstva ganiti, kterih število se vsaki dan množi. Zbor bodemo naredili v začetku prihodniga šolskiga leta, in če bo kaj pomagalo, bom dal en oklic na Slovence v ilirskim listu [illyrisches Blatt] natisniti. Oddal sim ga že včred- niku in kadar bo natisnen, vam bom en posčbni natisik poslal ako vas ne bom razžalil. Ne dvomim, de bodem nektere za Slovenstvo pridobil. Krajnske narodne pesme pridejo kmalo na svitlo, v cenzuri so že, in ta bo pri nas perva knižica v češkim pravopisu natisnena. Pervo knižico bomo imeli že do konca Septembra; druga bode kmalo za njo prišla, kakor mi je g. isdavnik Emil Korytko povedal. Kaj naša Cbelica počne, Vam ne vem povedati, samo to vem, de jo Kastelic zmiraj obljubuje izdati, pa kdaj, mi je neznano. Ko sim mu jez o Božiču 1837 nektere mojih pesmic dal, mi je obljubil, Čbelico koj za natisbo napraviti. Tako mi je tudi Dr. Prešerin pred kratkim obljubil, Kastelica nagovarjati. Mislim de bojo ti gospodji več nam pokazali, kader bojo vidili, kako se bojo narodne pčsme zvedle. Drugih novic ni nič v krajnski slovnosti. Ktere so pri Vas? smem vprašati? Bi mi hotli pisati, če se dobi ilirska Danica brez novin ino za koliko? Ako se ne dobi, vas prosim prijatel! pišite mi za koliko se dobijo narodne ilirske novine s Danico vred? S hvalo vam [bom] vstregil, kar me bote vprašali. Živite srečin v Bogu! V Ljubljani 1ga maliga Serpana 1838. Franz Malavafhizh-v pesmih imenovan Milko. Die Adresse belieben Sie zu machen: An Fr. Malavaf hizh, Horer der Philosophie im 1. Jahrg. in Laibach. Abzugeben im Lycealgeb. oder in der Karlstadter Vorstadt Nr. 18.« »V Ljubljani 7. svečana 1839. Čestiti gospod ! Dragi prijatelj! Veselilo me je jako v serce, de sem od Vas tako prijazno-pisanje prejel in ne morem se zderžati Vam s polnim sercam se zahvaliti. Vaše pismo mi je zopet persi ogrelo, novo upanje v serce vsadilo in tamne dvombe zaterlo, ktere mi dušo dan na dan huje pečejo. — Jasno in veselo prihodnost smo pričakovali na Kranjskim, ker so nam marsiktere cvetlice slovenski Parnas olepšati obetale. Čbelico je obetal Kastelic, obljuboval. Linhardtove komoedie in Vodnika na svitlo dati; Blaznik ob-ljubuje slovenski danik, priklada Carniolie; pa kdaj kaj biti če, sam Bog mili ve ! Žeja dobička posebniga je pri vsakimu več, kakor občinskiga, in dokler se naši domorodci tako vedejo ne smemo nič posebniga Slave vredniga upati. Dobro bi bilo, ako bi imeli mi moža, kakor je g. Dr. Gaj ali blagorojen g. Gr. Draskovic. Volje imajo naši Slovenci dosti, pa premalo si upajo. Spodbadovati bi jih bilo zmiraj treba, in še več bi to izdalo, ako bi kaki vunajni prijatelj slavjanske reči te gospode tel nagovarjati. Med nami ga ni ne eniga in Bog ve, kako nesrečno naključje nas tepe. Čop, iskra Prešerna in Kastelica, nam je bil vzet, ko je nar več up med nami delal. Njegovo živlenje je čbelico v živlenje poklicalo, njegova smert nam jo je zamorila. Emil Korytko, kter Vam je bil iz pisma znan, je ravno jel žarke Slovenosti med krajnske Slovence metati, ko je tudi njega smert prehitela. Vmerl je 31. januara. Nobeniga zdaj ni več, kdor bi se za mater Slavo pečal. Bi ne hotli ali mogli Vi g. Dra. Gaja nagovoriti, de bi Blaznika spodbodil in pregovoril, de bi se bolj tudi za slovensko rčč potegnil, kakor se za nemško vleče? Veliko hvalo bi Vi od vsih prijateljev slovenšine si zaslužili. — Finale iz Somnabule, kteriga ste Vi pismu priložili, je veliko veselje med mojimi prijatelji uči-nilo, in še sam g. Likovec je bil ves ganen, ko sem v biblio-theci ga pokazal. Zakaj nobedin se ni nadal, take izličnosti ilirskiga jezika. Danico ilirsko in novine smo brali tukej, dokler je Korytko živel, al zdaj si jih bomo sami od Zagreba pripisali. Ta nam je mnoge časopise posodoval, pa zdaj naj počiva v miru! Obraze Vodnika in Čopa je ravno 4 dni pred smertjo lithographirane iz Dunaja dobil. Kadar bodo za dobiti, Vam jih bom poslal. Njegove zbrane Pefme krajnskiga naroda se pri Blazniku natiskavajo, pa v kterimu pravopisu, mi ni znano. Blaznik bi jih rad v starim, ki se boji de bi jih ne mogil v novim natisnene zgotoviti. Kastelic ga nagovarja za noviga. Zdaj ne vem, kako bo. Kastelic si je nabral letošno jesen veliko narodnih pesim; pa kdo vč, kdaj jih če narodu zopet dati ? Dobro bi bilo tudi Blaznika za ilirski pravopis pregovoriti. Ni nobene dobre ilirske gramatike za dobiti; je Ber-ličeva v Zagrebu na prodaj? Ali se bo kmalo nova dobila? Ni nobeniga noviga slovnika pričakovati? Veselilo bi me, ako bi mi Vi mogli z prigodam kake novine iz ilirske slovesnosti priobčiti. Novine druge mi ne pridejo v roko, v Ljubljanskih pa nič ni. Radovoljen Vam bom služil, kar mi bo mogoče, g. Zakelj se Vam lepo zahvali za Vaše pozdravljenje in Vas lepo pozdravi. Pozdravite mi, kadar v Gradec pridete, Vas prosim, g. Terstenjaka. Drug pot več. Zdravi z Bogam! Vaš istiniti prijatelj Prostoslav Mala vaši č Naslov moj je: slušatelj naravoslovja. An Franz Malavafhizh, Horer der Physik in Laibach. Ab-zugeben im Lycealgebaude oder Post restant.« »Blagorojeni prijatelj! Ne zamerite moji nemarljivosti, de Vam tako dolgo nobeniga odgovora ne pčšljem in ne odtegnite mi savoljo tega svojiga prijateljstva. Davno bi Vam bil že rad odgovoril, pa mnoge okoljnosti so me zaderžale. Primite tedaj zdaj prijazno te male čerke! Kar uvedenje noviga pravopisa utiče, Vam znam gotovo priobčiti, de narčdne kranjske pesmi ne b6do še v novim natisnene, [natiskavajo se že in jes upam v dveh tjčd-nih de se bodo dobile]; pa obljubil mi je sam Blaznik, de 6če novo-izlažeči časopis koj s novim natiskovati, in nadamo se, de ga bodemo v petih tjčdnih že brati mogli. Kaftelic je dal sabrane pesme V. Vodnika v Censuro, svoje narodne pčsme tudi ureduje in za krajnske bčelize peto knižico prineske išče, pa obljubiti ne morem gotovo, kdaj če dve posledne reči izdati. Vodnika bo dal koj, ko iz Cenzure pride. Vse s novim pravopisom, in dvomiti se nemore, de bodo v kratkem vse zaderge noviga pravopisa zaterte in de si bode gladko stezo tudi med krajnske Slovence nadelal. Danica ilirska in narodne novine bodo s veliko radostjo brane in tako bi bili tudi vsih drugih narečjev slavianskih časopisi in inaci členi slovesnosti sprejeti, de bi li mladi Slovenci jih v roke dobili ino se uve-riti mogli, de inostranski jezici slavianski vsi tako krasoto in lepoto imajo, kakoršino ima ilirski. Na eno stran so preveč nagneni vsi, dokle ne vidijo, de niso sami oni, ampak tudi drugi, ktere li po imenu poznajo, sinovi Slave in njihovi bratji. Tako si tudi dan na dan bolj nadeluje domorodnost in rodo-Ijubnost med nas glaji in širočji pot. — Molili ste me, de Vam s Žakljam prenumentov saberem, kar sem Vam s radostjo storil. Oglasilo se jih je mnogo, ki si hočejo napraviti Vaše slovenske narodne pesme, in še več jih bode kupilo, kadar jih na pregled dobijo. Petnajst mi jih je obljubilo gotovo, de jih čejo kupiti. Volite tedaj 15 exemplarov, kadar bodo natisnene posljati post restante, s jenim pismam, v kterim mi izvolite priobčiti, kam Vam čem plačilo prodanih exemplarov pošiljati. Poidejo ti exemplari, Vam čem sopet pisati, koliko jih bode treba. Pa pismo Vas prosim brez post restante, ampak abzugeben i m Lycealgebaude nasloviti, de koj zvem, kadaj so prišli exemplari. — Bi mi li vždli povedati, če se dobi kaki Bohmisches Lesebuch in kaki majhini češki slovnik fiir Anfanger, in bi mi mogli kako ilirsko gramatiko n. pr. Berličevo, ako ni druge, posljati. Kolikor velja, Vam čem koj koj poverniti; res ne vem cene. Ne zamerite mi, ako Vam z mojim pismam čas kradem, in ne vzemite moje prošnje za zlo! V nadi, v kratkim od Vas kaki glas začuti ostanem Vaš istiniti prijatelj Franz M a 1 a v a š i č. V Ljubljani 25. ožujka 1839. Pozdravljenje vsih mladih Slovencov in posčbno našiga čitavniga zbora v Seminari.« Anton Žakelj: Žakelj je bil eden izmed prvih v Ljubljani bivajočih Slovencev, s katerim si je Vraz dopisoval. Prvo Malavašičevo pismo, natisnjeno gori, govori že 1. 1838. o korespondenci med Vrazom in Žakljem. Žal da se od teh zgodnjih pisem Žakljevih v Vrazovi žapuščini ni nič ohranilo. Naslednji pismi sta iz štiridesetih let: »V Ljubljani 25. Studna 1841. Rodom pobratjeni prijatelju. Ja znad&m, da se Vi na mene več ljutite i na moju kas-nost v otvetu na Vašu dvojhu knjižicu; ali oprostite mi, jerbo mi nije bilo dosad moguče Vam odgovoriti. Knjige sam dobio več davno. Sve su več razoslane izvan Zicove, koi sada u Gradcu biva. Veoma lepe i nežne su Vaše pesmice i medju ostalimi se mi dopada romanca »Zora in Bogdan«. Velike pohvale vredno je, da ste počeli asonance upotrebljavati, one bo neku lepo i miloglasnu krasost razlivaju, koja se meni lepši vidi, kano rižma. I pesan s asonancami nije tako udaljena od premile krasnoglasnosti naših ilirskih narodnih pesamah. Sasma drago mi je bilo videti Vaš prevod kranjske narodne pesme »Lepa Vida«. S ovim prevodom mi je bilo mogoče nekoliko Kranjcah o lepozvučnosti ilirštine, koja naše slovensko podna-rečje tako visoko nadkriljuje, uveriti. Tom prilikom Vam možem takojer pisati, da ljubav do ilištine u Kranjskoj više i više ple-nikah dobiva. Krajnci započeli su spoznavati, da nesloga ne valja. U Gorici se je takojer malo ilirsko družstvo medju bo-goslovci sklopilo, mislim, da imade več 20 sočlanah. Bog daj, da bi do svoga cilja dospelo. Zaista to bi velika radost bila, ako bi se naša mladež u obče ilirštine učiti htela. Ali mnoge nekakva klevet i poruga, i šta ja znam što više, plaši. Medju ostalim Vam ču komad lista iz Celovca priobčiti . . . (nadajlnji citat v mojem sestavku v pričujoči številki str. 178-9, opomba .. .) Iz zbirke moje narodnih pesamah Vam ne možem jošte sada štogod priobčiti, zbog pomanjkanja vremena. Skola me siono trudi. Ali dobiti čete, kako sam Vam obečao, štogod iza kratko vreme.. Gjorgjičev psaltir iz licealne knjižnice je sada uprav kod mčne. Jeli bi Vi rado što više znati o njem; ili volite, da Vam štogod prepišem ? Navestite mi to. Jeste li dobili šešir. Tri put sam več karao g. Kastelica, a još sada neznam, je li ga je Vam poslao ili ne? On ne dodje, kako mu prinadleži u bi-blioteku. Izvolite mi objaviti kada če izič novi rččnik, da zanj novce šalem. Molim Vas takojer, predplatite. ako je još moguče na 7 exemplarah od »Tamburaši ilirski«; novce ču poslati zanje tako i za Vaše Djulabje, od kojih sam jih več 5 komadah prod6, s novcami za Novine v sredini dojdučega mžseca. Izvolite mi takojer poslati 3 exemplare »Jezgre karstjanske bogo-ljubnosti». I za ove Vam čedu novci skoro doči z ostalimi. Ako je Zemljeva pesna izišla, su me več više gospode pitali; ja ju poznadem. Vidio ju jesam z Bečkim non admittitur. Go-spodin Pintar bavi se sada doma v Selcah i Krašna u Ipavi. Oni biše včera tu, nu sada su več otišli. Zdravstvujte i ostajte z Bogom. Vaš iskreni prijatelj Ant. Žakelj.« »Prečastni gospodine, mili prijatelju! Meni nije bilo moguče radi mnogih vzrokah na Vaš veoma ugodni list odpisati, jerbo me letos škola vele muči; čekah takodjer na praenumerante na Vaš Kolo iz Gorice, koi su mi penez stopram juče poslali. I tako jih ima kod nas, hvala Bogu dvanajest: Z Ljubljane: P. J. v Ljubljani. Antun Žakelj, bogoslovac. Pintar Lovro, duhovnik u Semiču. Dužan Jaromir, informator u Cužbergu [Zobelsberg]. Potočnik Janko [informator] v Radolci [oba duhovnika], Stritar Ivan, bogosl. I. g. u Ljublj., Ferjan Janko, bogosl. IV. u Gorici, Volčič J. bogosl. IV. u Gorici, Pipan N. bogosl. IV. g. u Gorici, Ko-ciančič N. i Dobrič N. duhovniki u goričkoj Arcibiškupii. Ravnikar M. praktikant pri slav. gubernii Ljubljanskoj. Ja Vam i penez šaljem, t. j. osam forintih srebra, 8 fr. CM. za pred-brojčnje na Kolo. Ja mislim, da neče biti prepozno, jerbo prije nije bilo moguče, i ja sam se stopram juče s doma povratijo v Ljubljani. Vi se divite u Vašem listu, da mi Ljublj. bogoslovci novinah i danice neimademo. Ja upravo neznani, zašto bi mi novinah i danice neimali? Sta če nam poglavarstvo? Ja scenim, da mi v Ljublj. ništa ne radimo, osim onoga, što je svakouiu pripušteno — učimo se jeziku ilirskimi! i veštimo se u narodnostnih napravah, kakono i Vi, mila bratjo ilirska! K tomu cilju nam je pak osobito danica potrebita, koja baš o tom radi; kako bi ju dakle neimali? Predbrojio sam baš pod mojim na-naslovom, samo izvolite pitati. A što se je s vami zbilo kod poglavarstva, toga nitko osim mene i nežna. U Vašem stariim listu molite, da Vam spišem bibliogra-fički pregled svih prošaste godine u Ljublj., Terstu, Gorici i. t. d. izišavših knjigah. Dosad mi nije bilo moguče Vam ugoditi, zbog kratkoče vremena. Nu ja ču rado Vašu molbu do- puniti za drugi zvezak Kola. O korespondencii barona Coiza nista nežna Kastelic ali ja dvomim o istini; jerbo dobro zna-dem, da stvarih takove vrste, a najpače rukopisah, rado ne priobčuje, komu god bilo. Nu ja tako nišam zdvojio, ju u šake dobiti, i onda ču Vam sve prepisati, štogod bi Kolu hasnovito bilo. O naših kranjskih novinah se sada nutroaustrianski indu-strički zbor v Gradcu, i zemljedeljsko društvo Ljublj. trude, za dobiti dozvoljenje od poglavarstva. Bog znade, če što biti iz tega? Sto mi pišete, da Vam sastavim značaj gornoilirskog narečja i. t. d. Vam javim, da mi je ovo za sada nemoguče. Pišite, ako Vam drago, gospodinu Žemlji, on če to bolje obaviti. Prevod od sina razmetnoga i nekoliko pesamah kranjskih čete za kratko doba dobiti. Cbelica več davno i na vekoma preminu. Kastelic gradi kuče i na ulove i panjove i ne gleda; jerbo čbelaria u naše doba ne hasne, a on voli penez nego med. Ja Vam šaljem uprav deset for. sreb. Za ove dva forinti molim Vas šaljite mi za kratko dva exemplara »Jezgre ker-stjanske bogoljubnosti« na tinom papiru, nezvezane, i to pri-likom pošte. Veoma mi čete ugoditi. Jesu li izišli Tamburaši ilirski? i Jeka od Oseka? Zdravstvujte, z Bogom Vaš iskreni prijatelj V Ljublj. 4. Travnja 1842. A. Žakelj. Pišite i šaljite mi skora Jezgru.« Se enkrat je pisal Žakelj Vrazu dne »3. lipnja 1842«, vprašujoč ga, ali ni dobil gori priobčenega pisma, proseč ga, naj bržebolje pošlje naročene knjige in zraven še Trnskega knjižico ter Vukotinovičeve »Ruže i tarn je.» Jakob Krašna je bil poleg Žaklja in Pintarja soorga-nizator »čitavnega zbora« u ljubljanskem semenišču. V Vrazovi zapuščini se nahaja eno njegovo pismo, pisano iz Logatca dne 1. marca 1842. V tem listu se Krašna najprej opravičuje, da ni zbral za Vraza in Babukiča čiških narodnih pesmi, poživljajoč se na pismo, ki ga je v preteklem letu pisal poslednjemu o ljubljanskem ilirskem društvu v semenišču; ve tudi, da je Vraz nekatere stvari iz tega pisma ponatisnil v Danici. »To pobudi to-liku nenavist kod naših bivših sučlanovah i kod nekojih inih Danice čitateljah, da me po nipošto više viditi ne mogaše. Prilepiše mi više ukornih uzrokah, da sam zlobnički o družtvu u Zagreb pisao i ga ogovarao da je sad u Danicu stavljen list i u ine novine i pučke listove moguče da pojde i. t. d. tako, da mi se je odviše krivo vidjalo tolike krivne nedužno primati, osobito što mi je u jednom saboru družtva nadato bilo u nazočnosti svijuh sučlanovah, da moram kao knjižničar re-čenog družtva, sakupljenje istoga družtva, prije što možem, u Zagreb naznaniti, što i učinih, i što sam prije nego list na poštu poslah, g. L. Pintaru dao da čita, da i on uvidi i znade šta pišem, šta je on i odobravao. Nu taj list tek u Zagreb do-spije, več ste ga stavili u Danicu. Poslč toga sam još jedno dva lista za Danicu poslao, a kad čitahu naši sučlanovi, mer-ziše na mene, i tako saključiše, da se mora družtvo razastu-piti, te da je ne smem više biti u družtvu, i tako je i došlo, da ja sve skupa ostavih i družtvo i radjenje za isto. Osobito mi se vele milo vidi da su sa mnom tako zlobno pohadjali, što sam ja puno za uzvišanje i razprostiranje družtva, za njegovo dobro, to u naziru novacah, to u nagledu knjigah i inih dohodkah se brinio i radio, da bi se bilo što više k družtvu pribavilo i za ga zmožniega od dana do dana napraviti. Istina jest, što je pravo moram tverditi, da je i g. Pinter puno puno radio, neznam pak šta bi bilo da nismo mi dvoica radili. Ja sam se od svega odbio i tako neznam šta radi družtvo, jeli je još skupa, ni li, niti Vam mogu šta pisati o literaturi . . . Jakob K r a š n a, subsidiarius.« Lovro Pintar je pisal Vrazu iz Kočevja dne 20. marca 1843, zahvaljujoč se mu za poslane knjige in bridko obžalujoč, da se je ime »Ilir« zabranilo. »Nekoji kažu: Iliri su hametom potučeni; drugi vele: Danica je opet samo Hrvatska, Slavonska i Dalmatinska, zato nama Slovencima ne svčti više«. Pintar pa meni, da bosta grof Draškovič in Oršič že zopet iz-poslovala to ime. »Što se ilirstva kod nas tiče, mogu Vam kazati, da mi dobro napredujemo. Naše družtvo broji sada več 20 članovah a od nekojih se nadamo, da čedu skoro pristupiti, knjigah na-kupismo ovo kratko vreme od dviuh godinah mnogo, koje se marljivo čitaju. Sa tim se barem čitateljstvo množi. Prie deset godinah smatrao se je onaj kao nekakvo čudo, koji znadjaše azbukom tiskane knjige čitati, a sada več mladiči od krasno-rečja znadu, da to nije stvar od velike muke. Mogu Vas ose-gurati, da ima kod nas mladičah, koji prie dviuh godinah Ilirstva jošte ni po imenu poznali nisu, koji pak sada več barzo ilirski govore i piše. Mi si samo ilirski dopisivamo, samo ilirski u svojih sastancih razgovaramo. A to je sve plod dvogo-dišnjeg radjenja! Ovo pišem Vam i ostalim domorodcem, ako hoče koj čitati, a nipošto pak, da bi se javno obaznanilo, jer bi nam to segurno veliku nesreču prouzrokovalo, da možebiti i propast za sobom povuklo, daklem nijedan de gente non sancta nesmije toga čitati.« Pismo završuje z naznanilom, da si ljublj. bogoslovci dopisujejo tudi z Gajem in Babukičem radi knjig, pristavljajoč, da je Žakelj v Gradcu pri Podzemlju na gradu barona Gušiča beneficijat in učitelj baronovih otrok. »On živi samo za slavjanstvo«. Pisec se podpiše: »Lovre Pinter, krajn-ski ilir do smerti.« Luka Jeran si je izmed ljubljanskih bogoslovcev največ dopisoval z Vrazom. Seznanil se je bil ž njim osebno v Zagrebu, kakor se razvidi iz naslednjega, po zaporednosti prvega pisma: »Blagorodni gospodine! O moj o j prisutnosti u Zagrebu Vam obečah, nekoje krajnske narodne pesme poslati; radi toga odmah kako u Ljubljanu dodjoh, latih se ovoga posla, koj mi ipak tak žurno nie rukom izticao, kao želiah. Evo Vam pošaljem nekoje pesme, koje sam do sada sakupio, i to samo iz Gorenskoga, a ni od tuda vsa poplavita podnarečja sadržavajuče.« — Dalje pravi, da mu tudi s Krasa pošlje narodnih pesmi, ki mu jih nabira neki »ognjevit Ilir«, čigar imena pa ne sme povedati. »O naših stvarih dru-goga nimam kazati, osim da sve po malo napreduje; čitalo se je pretečenoga meseca oko 50 komadah knjiga z naše proste knjigarnice, dobili smo takaj početkom školskog leta 2 nova sočlana; drugi pako takaj mnogi se ogleduju, kde bi kakvoga Maliga Ilira uhvatili za uvežbovati se u ilirskim jeziku, da bi potom mogli . . . knjige čitati i razumeti. Ilirski pravopis se od dana do dana bolj dopada i v' život ulazuje, nekoji bogo-slovci III. g. več sada slavenske prednaške za dojduče leto u istim pravopisu pisati počimlju . . . U Ljubljani 3. Studna 1843. Svitoslav Je ran, bogosl. 2. g.< Dne 20. sečnja 1844 pošilja Jeran Vrazu zopet nekaj narodnih pesmi. »U ostalim pako moram kazati, da se meni sabiranje a osobito pisanje naših narodnih pesamah veoma tegotan i mučan posao vidi, stranom što jezikoslovnim poslovim poveran nišam, stranom pako što je v Krajnskoj, gde malo ne vsako selo osobito podnarečje govori, težko razlučiti, što treba, da se pribroji narečju, što li pučkim pokvarenju [korupciami]; osim toga dosadjiva i nesavaršenstvo pravopisa glede nekojih podnarečjah Krajnske za ovako pisati moči kako se izgovarati običava, osobito pako v obziru nekojih stranah Gorenske i notrajne Krajnske, tako n. pr. v Pol-janskom podnarečju [v kotoru Škofje Loke] neka se piše dober, duober ili duaber, okol, okul ili okuol; letč, letie ili letia; hodili, hadili; hodil', hadil' [Mit dem Halbvokal]; gredč, gredua; pomoč, pamuoč; boumbe, bombe; noge, nage, nojgje; rojkje, roke, rokje i. t. d. neče ipak onako izraženo biti, kano je ljudstvo izgovara . . . Evo takaj pošaljimo sliku pokojnoga domodca Čopa, i molimo, da bi obrazu neumarloga muža, kojega nam smart pre-rano otč, mesto v slavnoj čitaonici Zagrebačkoj medju za do-movinu plamtivšimi i plamtečimi muževi podeliti dozvolili.« Toži nad »osobitim prokletstvom tužnje Kranjske«, ki ji najboljši možje umirajo v mladosti. Umrla sta Žemlja in dr. Klanč-nik. Potem zopet naroča knjige, med njimi Vukotinovičevo Prošastnost ugarsko-horvatsko I., List mesečni gosp. družtva 1843, Čudnovate diple. »Naše družtvo ove godine opet bolje napreduje nego prie; istina, mnogo nas nie, ali u maloj šaki sami su iskreni domorodci.« V knjižnici imajo 206 knjig, sedaj so dobili še nemški prevod Safankovih Starožitnosti, Zoro dalmatinsko in Kwety. V pismu z dne 16. svibnja 1844 odpisuje Jeran na Vrazovo pismo, v katerem ga je prosil neke knjige z napevi (Potočnik?) in bakrorezov kranjskih noš. Pošilja mu zahtevano in pristavlja: »Čuje se, da če Karniolie v kratkom nestati.« Bleiweis se Vrazu zahvaljuje za pozdrav. Jeran naroča Gun-duliča, Zvekan, Trublju slov. Dne 20. lipnja 1844 mu pošilja zopet neke knjige in ga prosi, naj mu pošlje Gunduliča. »Vaš pozdrav na g. Dr. Blaj-vajsa mu je veoma radostan bio, tim više što ste mu njegove novice s toliku pohvalu nakitili, zato Vas opet sardačno pozdravlja . . . Celo družtvo Vas radostno pozdravlja upajuči se, da če mu skoro sreča pogoditi, Vas u Ljubljani videti.« — V pismu z dne 5. kolovoza 1844. mu piše, kako jih veseli, kadar jih v Ljubljani obišče kak Zagrebčan, ki jim kaj pove. Caf dobiva naskrivaj iz ljublj. licejke knjige. Jemlje mu jih na svoje ime Bleiweis. Caf mnogo obeta. Dne 22. febr. 18+5 mu piše prvič docela slovensko pismo : »V poslednjih časih so se tudi Krajnci gledč na domorodnost nekaj bolj gibati začeli. Domači jezik so viši stanovi ljubiti in objemati začeli in to oba spola ; Novice imajo veliko perjatlov in se ne le v mestu, ampak tudi na kmetii zlo ber6, in od dne do dne nove deležnike dobivajo. Slišal sim, de je te dni baron Cojz gostje napravil bil in veliko gospode povabil, pri kterih so samo v našim prijetnim krajnskim jeziku govorili. Posebno goreči so krajnski poslušavci pravah na Dunaji, s kterimi smo ljubljanski domorodci vedno v pismenim dogovoru; dva zmed njih sta na ondašnjim slav. balu tudi »kolo« plesala, g. Kozler Peter sin nekiga slovečiga kupca in posestnika, in g. Henrik Martinak, sin prof. pesništva in govorništva v Ljubljani, per-vejšni je odbornik za Slovence pri imenovanem plesu«. — Pravi, da je bil Drobnič poslal rokopis svojega slovarja Blazniku, da ga natisne za honorar 50 eksemplarjev. Pa Blaznik ga ni hotel založiti. Menda mu je Metelko odsvetoval. Ravnikar [Poženčan} je pristopil k štajerskim sestavljateljem slovarja in prevzel črke O—R, Časopis VII »Ne zamerite, de Vas prašamo: zakaj ilirski spisatelji od vsih slav. strani besede in lastnosti v govorniškim sestavljenju in stručenju vkup dergnejo, nar lepši reči pa, ki se v druzih jezikih, ker se še najdejo, toliko čislajo, popolnoma zanemarijo? kakor n. pr. Dvojno število. Mislim de ravno ta dual tudi v južnih krajih med ljudstvam saj po nekoliko še živi, drugač ne vem zakaj bi se v Malim Iliru znajdu ? — Ena samo slavjanskim jezikam dana lastnost je tudi genetiv pri ne-gatii »ne«, kteriga se pa tudi Ilirski pisavci skerbno ogibljejo, akoravno jim nekterikrat [mende po nesreči] uide, iz česar se vidi, de jim ta lastnost še popolnoma ptuja ni. Obe reči imate podstavo v staroslavjanskim jeziku. Glagolita Cloz. p. 65—66.« V pismu z dne 13. sečnja 1846 izvaja Jeran: »Vaše Tam-bure se mi glede ličnosti in sploh gledč esthetike popolnoma dopadejo, ali glede zapopadka [ne zamerite de sim odkrito-serčen do Vas] ne morem celo z vsim zadovolin biti. Tako krasni izdelki kakor so Vaši, bi se mogli mladosti v roke dati, ker bi jo močno k narodnosti zpodbudovali; ali Vaših izdelkov si jez ne prederznem ji v roke dati ne zavolj Boga, ne zavolj bližnjega; zavolj Boga ne, kjer je prepovedano koga pohujšati, zavolj bližnjega ne, kjer imam preveč rad naše ljube mlade Slovence, kakor de bi jih kaj taciga hotel učiti, kar je v Vaših: »O ponoči«, »Cčlovi« in v nekterih druzih pesmicah. Življenje je od dans do jutri; včeraj smo bili dečki, dans se že v po-starnost nagibamo: treba je tedaj misliti na blažejši reči, kakor na po želj i vos t, zakaj ona je bega in nezvesta, verh tega nar nesramniši zapeljivka na svetu; gadna božiča, ki s sladkimi ustmi poljublja mlade lica, ali kadar se začenjajo nagerbati, se šele vidi, de je komolc dolge zob6 imela; pa to sunt tan-tum principia . . .« Dalje poroča, da društvo urno napreduje, knjig ima že preko 300. Novice so ljudem jako všeč, z vsakim letom zraste število naročnikov za več sto. »Dr. Blajvajs ume čitaocim ugoditi. Čuje se, da če Dr. Prešern svoje pesme doskoro na svitlo dati; škoda da ovaj izverstni pesnik svoga talenta na bolje ne upotrebljuje. Sad jedna njegova satira kruži po varoši, koje k sreči vsaki ne razume . . . Čehom nije baš drago, da se je »Oro« njihovim narečju odtegnuo, ali meni se vidi, da je slovački ili slovenski jezik mnogo bolj originalni nego po nemačkom kopitu raspeti češki.« Zadnje pismo Jeranovo v Vrazovi zapuščini je z dne 3. avgusta 1846. Prinesel ga je v Zagreb Luka Svetec obenem z Vrazovimi knjigami, ki jih je imel Jeran. Pisec toplo priporoča »predatelja Vaših kod mene ostalih knjigah g. Luk. Svitic-a« o katerem pravi, da je »sveršen slušatelj krasnoslovja, odličan učenic, izverstan slov. pesnik, i što mnogo valja: verli domorodac, koji je radi priučenja horvatskoga a najviše ilir-skoga narečja« odšel v Zagreb. Tu prestanejo Jeranova pisma Vrazu. Priobčil dr. Ivan Prijatelj. Drobnosti o Vrazovem delovanju. f 1. Kdaj je Vraz začel zapisovati narodne pesmi. V »Narodnih Pesnih Ilirskih« piše Vraz na str. XXVI uvoda: »Čitanjem drugih narodnih pesamah slavjanskih počeo sam več god. 1833. sabirati po mojem zavičaju (malom Štajeru) iz ustih mladjih ljudih narodne pesni zajedno s napevi, a iz ustih stariih povestice, prislovice, jedra prirččja i ostale stvari, koje se na narodni život pretežu.«1 Tukaj podana letnica nikakor ni absolutno trdna, dasi jo imamo od Vraza samega; on je hotel ž njo pač le približno označiti, kdaj se je začel pečati intenzivneje z nabiranjem narodnih pesmi. To se da dokazati iz pri-piskov v najstaršem njegovem ohranjenem rokopisu narodnih pesmi, ki ga zaznamujem v svoji izdaji s kratico VO. XIX. Tam je pri nekterih oddelkih in pesmih pripisan datum zapisa, oziroma leto, kterega je Vraz dobil pesem od kakega drugega zapisovavca. Tako beremo v omenjenem konvolutu VO. XIX na poli A pri št. 1 (Š. II. 1110) zraven naslova »Narodne 1 1'rim. tudi pismo grofu J. Draškoviču (Vraz. I)čla V. 208) : „Po-znato Vam je, da se ja več od god. 1833. sa sabiranjem duševnih narod-njih dragocenostih kao pučnih pesamah, poslovieah, običajah zabavljam, pri kojemu poslu ne štetih ni vremena niti novacah na putovanje za nagraditi dobre pčvačo i pevačice, nadajuči se, da mi domovina ako ne truda barem ono nadomestit če što sam pri tom u gotovom izložio." 20° pesmi Slovenske. Zbirka prva« datum »Pri Sv. Bolfenki 1. oktobra 1834«, na isti poli pri št. 4 (Š. II. 1319) datum »v Hetmancih 2. oktobra«, pri št. 8 (Š. II. 1181) »v Marbrugi 3ega velk. serp. 1834«, pri št. 9 (Š. I. 724) »v Cerovci 28. sept. 1834«, na poli C pri št. 25 (Š. II. 1255) »v Presiki pod Oskočki gori (!) 20. velkotravna 1834« (tega leta je Vraz prvič šel na Kranjsko in Koroško), na poli D pri št. 26 (Š. II. 3022, 2588, 2995, 3567, 3619) »v Cerovci, kimovca 1834«, na poli E pri št. 36 »Mat. Prelog s Hrastja 1835«; na poli H se začenja zbirka druga z datumom »v Ilovcih ob masopustim (!) »s pesmijo Š. III. 5423; na poli N je pri št. 41 (91) datum »v Cerovci ob masopusti 1835«, na poli O pri št. 49 (101) zopet »v Presiki 28. sept. 1834«, na isti poli pri št. 52 (104) (Š. II. 1611) »v Cerovci 30. Sept. 1834.« Na poli R se s št. 1 (107) (Š. I. 773) začenja tretja zbirka ter nosi datum »V Cerovci ob Veliki noči 1835«, na poli X pri št. 42 (148) (Š. II. 2170) je pripis »od Persiča z Laške Gorice v Gradci 9. den malega srpna 1835«; na poli Y pri št. 45 (148) pa se začenja »šterta zbirka« z datumom »v Cerovcu velkega travna 1835«. Ze iz teh na-vedeb je dovolj razvidno, da se vse letnice nanašajo sicer na leto 1834. in 1835., da pa se datumi, če jih primerjamo po njih redu, nikakor ne strinjajo z vrsto, ki bi jo v rokopisu pričakovali glede njih zapisa, to je, pozneje zapisane pesmi prihajajo v tem rokopisu pred pesmimi, ki so zapisane prej. Potem takem tudi rokopis, zaznamovan z VO. XIX., ne more biti prvotni brouillon (začrtek), ampak je že prepis iž njega. Vsled tega smemo tudi sklepati, da je Vraz sprejel vanj tudi pesmi, zapisane pred letom 1834., in da so letnice, pripisane četveremu naslovu »Zbirka prva, druga itd.«, le datum, kdaj jih je Vraz začel iz začrtka prepisovati v ta rokopis, kterega je pozneje prepisal še večkrat. Konvolut VO. XIX. obsega pesmi dokonča 1. 1835., poznejših pesmi s Štajerskega ni več v njem; najbrž je Vraz s tem letom že nehal zbirati v domačiji ter je le paberkoval in si prizadeval, zapisovati tako narodno blago drugje^ ki ga pa ni več vpisal v omenjeni rokopis, ali pa se je trudil, dobivati je od tedanjih rodoljubov od drugod. V dokaz te trditve je zlasti pesem, prepisana v VO. XIX. med pesmi »zbirke tretje (datirane iz Cerovca 1835). Ta pesem (O. VXIX. O 50 [102], Š. II. 1522) nosi namreč datum »V Cerovci 1832«. in je torej, če smemo sploh soditi po teh letnicah, najstarejši Vrazov zapis, hkratu pa tudi dokaz, da je Vraz začel zapisovati narodne pesmi že kot fizik 1. 1832., in da moramo torej njegovo izjavo, da je pričel ta posel še le 1. 1833., šteti le za oznamenilo začetka intenzivnejšemu delovanju na tem polju. Hkratu pa nam ta pesem najbolj dokazuje, da so se prvotni zapisi ali za- ■ črtki izgubili, kar se da dokazati tudi iz mnogih mest celo v rokopisu VO. XIX., kjer je Vraz prvotni zapis pokvaril ali nalašč prenaredil, večinoma po načelih, ki jih je pozneje imel o narodni pesmi. V koliko se bodo dale s tem dejstvom razjasniti neke nepričakovane črte v zapisih njegovih melodij, o tem meni ko nestrokovnjaku ne gre soditi. 2. Koliko narodnih melodij je zapisal Vraz? V pismu Erbenu z dne 16. aprila 1844 (Dela V. 349) piše Vraz: »Koliko Vas stoji izdanje Vaših napevah? Platja li se po tabak, ili kako? i koliko? Ja Vas nepitam bez uzroka. I ja imam do preko 30 0 kom. nar. napevah iz gornjih stranah, od kojih mnogi naliče na Vaše (nekoji su baš oni isti). Izmedju njih ima takodjer nekoliko komadah iz Koruške i Štajera, koji slušaoca spominju nekako na Karpate in na Dnčpar. Napeve te počeo sam kupiti zajedno uz pčsme. Sad ih pomnažam komadi iz Hrvatske i dolnjih stranah. To zbiranje vrlo me je mnogo stalo muke, jerbo ja sam u tom poslu (tako rekuč) samouk. Zato nebi rado da propanu, nego da se što brže iz-daju, da i naši slagaoci, kojih se kod nas sve više javlja, ne-nagaze u svom poslu stranputice.« Enako piše grofu Antonu Auerspergu (Dela V. 395): »Ich habe zwar viel singen gehort, an einige Tausend Lieder und iiber 300 Arien aus dem Munde des Volkes aufgezeichnet.« V obeh teh izjavah slišimo od Vraza samega, da je zapisal nad 300 melodij k narodnim pesmim. Čudno je pak, če pregledujemo njegove rokopise, da teh melodij nikakor ni toliko, kakor trdi Vraz. V VO. XIX. jih je z varijan-tami ali predrugačbami vred le 161 in v vseh drugih konvolutih njegove ostaline zdaj nimam vse v rokah, manjka mi XVII. jih vtegne biti le 10—15, to bi torej dalo okroglo 175 napevov namestil zatrjevanih 300. Da bi se bil Vraz le bahal, nikakor ni vero- jetno ob njegovem ponižnem značaju. Kaj je torej z manjkajočimi melodijami ? Ker so v VO. XIX pri 76 pesmih s svinčnikom ali s tinto že narejene notne črte kot ogrodje za zapis melodije, se mi to zdi znamenje, da je Vraz res že imel do-tično melodijo zapisano v svojem brouillonu (začrtku), samo da jfe ni še vtegnil prepisati v zgoraj navedeni, zdaj najstarejši rokopis. Sililo ga ni v to nič, ker je sam dvojil, ali jih sploh bo mogel zastran velikih stroškov izdati, kakor je razvidno iz pisanja Erbenu in zlasti iz pisma Draškoviču, omenjenega v spredaj stoječi črtici pod št. 1 pod črto, in to tem bolj, če pomislimo, da je nastal ta rokopis 1. 1834. in 1835., ko gotovo še ni mislil na izdajo melodij, za tedanjo dobo tako drago. Da Vraz glede števila pesmi, ki jih je zapisal, govori resnico, razvidimo prvič iz zgoraj omenjenega pisma, pisanega Auerspergu, kjer pravi, da ima »an einige tausend Lieder«, kar je 1. 1846. res bilo, ker jih je med tem precej dobil od rodoljubov s Kranjskega, v tem ko je 1. 1836. dec. meseca še pisal Jarniku1: »Ich bin gegenwartig nebst meinen Obligatstudien mit der Uberschreibung und Commen-tierung unserer oberillyrischen Nationallieder, deren Zahl sich auf 340—50 belauft, beschaftigt. Herr Schaffarik hat mich auch zum Volksliedersammler Kroatiens, Krains und Karnthens creirt, aber ich mufi Ihnen gestehen, daft ich ausser Zweien kroa-tischen, einen karntnischen und einigen wenigen krainischen nichts in meiner Sammlung besitze. Konnten Sie mir nicht etwas aus Karnthen zufliissen lassen, um der von Schaffarik ausgesprochenen Ervvartung gentigender zu entsprechen? Be-sonders grossen Mangel hab' ich an echt historischen Liedern.« (Dela V. 176). V tem pismu omenjeno število pesmi 340—350 se precej strinja s številom v konvolutu VO. XIX, samo da so zdaj tje zaneseni nekteri prepisi (za Auersperga ?) in brouilloni, ki niso ošteviljeni tako ko ostali rokopis, in celo ena pola istrskih pesmi (prim, spodaj črtico pod 5). Zanimivo pak je v tem pismu omenjeno vnovično prepisovanje narodnih pesmi, ki je uvrščeno v Vrazovi ostalini v konvolute I — IX. Če torej Vraz govori resnico na tem mestu, ne vemo, zakaj bi mu ne verjeli, da je 1 Da je to pismo (v „Dčlih" ima pristavek »Koncept, nežna se komu") res namenjeno Jarniku, na to kaže vsa vsebina in datum; Jarnik mu je pisal 5. dec. 1836. (prim. Let. Mat. slov. 1877, 149—151). res imel nad 300 melodij, ker do 175 ohranjenih in 76 za prepis namenjenih melodij daje že vsoto 251 melodij. Za prepis namenjene in druge nam neznane so se morale posgubiti že v prvotnem začrtku, če niso zaostale kje v arhivu Matice hrvaške, kakor se mi zdi, da so tam zaostale Vrazove »povestice, pri-slovice, jedra prirečja i ostale stvari, koje se na narodni život pretežu« (NPI. XVI), ker se nahaja teh v konvolutu VO. XVII. v resnici le prav malo. 3. Odlomka slovenskih pesniških poskusovVrazovih. Pregledovaje zastran spredaj stoječih dveh črtic vnovič Vrazovo ostalino, sem naletel na hrbtu 19. lista v I. konvolutu na nastopno sicer že prej opaženo, pa pozabljeno, v gajici pisano in v stancah zloženo Vrazovo pesem, kteri je odstrižen zgorenji in menda tudi dolenji del: ki njo dosefi (?) celo nje oko zgine, — na teme, zvezdni venec vseh kreposti, ki od Boga nadehnjen z njega sine: . . . tud' ona je dar splela, al kak v prosti si suknji če pred blesk, ki Te objima — knezi z Jeruzalema, Beča, Kima! Al edna zvezda bolj in bolj zasviti z venca, no zvezda ta se Milost klica, ta vabi milooka k Tebi priti; no berž Slovenka blaženega lica k prestolju zlatem z vencem hiti, ki v njem nje kraja vsaka je cvetlica: No kder sestričic venci na podnožji ležijo, tii še svojega položi. Drugi ostanek slovenskih verzov se še nahaja v VO. XIX. Bi na str. 4 (v bohoričici): Ljubezen, v jarem, ki si narav vkula Očeta mater in vitezov rode, Segnala zdaj me v sela kak Tibulla. Raj kre družic marnost po medi čelam kre grozdobravše berem tak jagode in kre ženkinje Nje povresla delam. Nato prihajajo še 3 verzi, s svinčnikom pisani, ki pa se ne dadč več razbrati. — V jezikovno pesniškem oziru je to — prava pravcata koseščina; slabejših verzov ni delal niti Volkmer, niti Samprl, niti kteri drugi tedanjih štajerskih pesnikov. 4. Nepoznana hrvaška pesem Vrazova. V istem konvulutu, kakor ravnokar priobčeni veči odlomek slovenske pesmi, sem naletel tudi na nepoznano (kolikor vem dozdaj) hrvaško Vrazovo pesem, ki jo je zapel na Anko Her-zogovo. Bere se na hrbtu lista VO. I. 96 in slove tako: Razstanak. (Popžvka.) Oj Slovenko, valja se razstati, Oh vrati mi moje sarce vrati! II što jošter u parsim ostalo, uzmi k onom i to sarca malo! 5 Ja odlazim, čuj što beda ma — „Jaz Te liibim, Anjčika!" Tako Tvojih carnastieh kitah, U ke vetrie se razbludno hita; Tako Tvojih du/.eh tržpavicah; 10 Krasneh licah kano dviuh ružicah Tako Tvojih plavžli zenicah — rJaz Te liibim, Anjčika!" Tako sladceh Tvojih ti ustanah; Tako struka Tvoga prem tanahna; 15 Tak poslanoj od Tebe kitici, Ka več povč nego svi jezici; Tak ljubeznih bolih, razbludah Jaz Te liibim, Anjčika!" Oj Slovenko, sad se praštat nama, 20 Misli na me, kad buš, dušo, sama, Premda nebum Tvojih ržčih sluša, Venda sarce — ti ostane duša : Mogul' Te ne ljubit? Nikada! Jaz Te liibim, Anjčika!" Stanko Vraz. Drugi nedokončani koncepti, oziroma ostanki hrvaških pesmi se nahajajo še v VO. V. 15 (na hrbtu), v VO. XIX. in sicer na 1. str. pole S, V in v. Pesniške cene ali, bolje rečeno, brezcenosti so približno iste, kakor Vrazovi slovenski verzi. 5. Vrazov natisek Bratuličevih istrskih narodnih pesmi. V Kolu III. 40—46 je natisnil Vraz nekaj hrvaških narodnih pesmi, ki jih je v pazinski okolici zapisal Bratulič (Bartolič?). Ker se je Bratuličevega rokopisa ohranila ena pola v VO. XIX, se mi ne zdi odveč preiskati, kako je ravnal Vraz s hrvaškim narodnim gradivom. Kar se tiče pravopisa, je hodil Vraz tudi v hrvaščini svojo pot ter stavil za e svojega rokopisa e (povedat, verni, zvezde, zvezdice), pa tudi je (Mandalj ena, letjeti) in tu pa tam tudi i (svital, riči); na drugi strani je za ikavske oblike pisal ekav-ske (belima); doslednosti torej ni prave. Za končni m govore čakavci, kakor znano, n; tega je uvel tudi Vraz, vendar pa je včasih pustil m (brajnom). Kakor v slovenščini je pisal tudi v hrvaščini za 5 po etimologiji z (zpod, zpeljaj, z polja) včasi pa ga tudi izpustil (prodrkne nam. sprodrkne). Za končnico al v part. pert", je pisal a', ker je tako nekterikrat našel v rokopisu samem, četudi ne dosledno. V pesmi »Katarina« (str. je za mes rokopisa pisal mez, v kar ga je zapeljal češki mez za stsl. meždu\ besedo je pisati prav mes in ta stoji za med, čegar končni d se pred nastopnim t (med tu tursku vojsku, prim, zapis v Narodnih pesmih istarskih Naše sloge II. št. 3) spreminja izjemoma v 5, kakor v naši gorenjščini. Za fonetično pisavo ,da se na pu spravljaš' piše po nepotrebnosti ,na put spravljaš1. Nedoslednosti (njima poleg nima), zlasti v imenih (Jure za Juraj, ki se nahaja le enkrat, tako tudi Ane za Mare) je popravil; za nerazumljivi svilaj (str. 42, v. 15) je natisnil sdjelaj; ker piše rokopis enkrat Lamuš je povsod vpeljal to obliko, dasi večina primerov govori za Lamus (prim, tudi Albus kralj v pesmih »Naše sloge« II. št. 22 in 116). Pač tiskovne hibe so: »Tut Lamuš kralj je zpod vode za » Tot Lamus kralj je kraj vode« in v v. 32 iste pesmi sade za sada. Okrnjene verze je popravljal in torej pisal »Ljubčica mi kraju gre« za »Ljuba mi kraju gre«. Vendar Pa si je dovolil tudi nekaj popravkov, ki jih kritik nikakor ne more hvaliti, n. pr. v prve pesmi zadnjem verzu je izpustil j' (= je: lugu j'). V 3. pesmi je iz svojega vteknil 34. in 35. verz. Verz 37. slove v rokopisu »Ni za dvanaest sred palač« (v Kolu »Ni mi je za dvanajst palač«). Zadnji verz je, ker je nepravilen, razširil v dva: »Nego da mene divojke Segavo sad spronašaju« (v rokopisu je r v tej besedi prečrtan, kar je popolnoma prav). Se hujše je ravnal s koncem pesmi »Knez Juraj«. V rokopisu slove ta: Belim telom zemlju gnoi — zemlicu gnoi, Bilima rukama srce — srdašce drži, Črnima očima zvezde — zvezdice broi. Kada ona zemlju gnoi, — gnoi je i ti, Kada etc. (to je, dopolniti je ta verz slično, kakor ravno kar navedenega, torej: Kada) ona srce drži — drži je i ti, Kada ona zvezde broi — broi je i ti! Namestu tega popolnoma jasnega konca je Vraz napravil tega: Belin telon zemlju gnoji, — črnu zemljicu, Belima rukama srce drži — srdce srdašce, Črnima očima zvezde broji — zvezde zvezdice. Kada ona zemlju gnoji, — gnoji je i ti, Kada ona zvezde broji, — broji je i ti. S tem ni pokvaril samo popolnoma metra prve polovice prvih treh verzov, ampak tudi njih drugo polovico in izpustivši predzadnji verz podrl lepo arhitektoniko narodne pesmi. V Kolu je objavil sedem Bratuličevih pesmi, kterih zadnji dve pa nista napisani na zgoraj omenjeni poli v njegovi ostalini. Namestu njih nahajamo tam, seveda v drugem redu, čvetero drugih pesmi, od kterih je pesem »Sunce mi sijalo med dvima gorama«, podobna pesmi v zbirki »Naše sloge« II. št. 159, pesem »Miho kuje za gradon konjiča« pa pesmi v zb. »Naše sloge« II. št. 30; obd sta samo odlomka, ter jim manjka konca, vsled česar jih najbrž Vraz ni objavil, kakor iz istega razloga tudi ne drugih dveh »O divojko, jabuka rumena, Je-li te je naranča rodila« in »Bila Mare va beloj kamare Nagnula se na velu ponestru«. Ta zadnja je po snovi podobna našim pesmim o »Nesrečni nevesti« (»Mladi Bredi«, Š. I. 102—107). 6. Koncept Vrazovega zagovora gaj ice. V VO. XIX. K. se med narodnimi pesmimi in melodijami nahaja ta-le načrt zagovora gajice, ki ga Vraz pač ni nikdar priobčil, v kolikor je meni znano. Začetek je bil sprva nekoliko drugačen, pa se ni prav posrečil in zato ga je Vraz (J. F. dem Zerovzer) prečrtal in začel pisati iznova tako: Da unter der Million Slovenen bereits vier Alphabete kur-siren und nach der Sage zwei honorable angehende Autoren bereits ganz neue in petto haben, wufite Schreiber dieses nicht was er erwahlen. Ein jedes der vier aufliegenden hat etwas fiir sich, aber auch etwas was die Gegenparteien wol zu be-streiten wissen. Wol wissend, daft wenn er sich fiir eines der betreffenden entschiede, ihm von der Gegenparthei gewisse Riige etc. zu Theil wiirde, bediente er sich eines bis jetzt neu-tralen, welches nicht nur die triftigen Stimmen der gelehrte-sten aus unseren Stammesgenossen wie die eines Hr. v. Kop-pen, rus. Etatsrath, des gefeierten slavischen Historikers Dr. P. J. Schaffarik, des riihmlichst bekanr.ten Redaktor der illiri-sc'nen National-Zeitung Hr. Dr. Lud. v. Gaj u. s. w. fiir sich hat, sondern auch von Mannern, deren Nahmen ganz Europa kennt, den Hr. Philologen J. Grimm und Rask, welcher letz-tere es alien slavischen Nationen ans Herz legt. Uberdies be-dienen sich dessen nicht nur die Bohmen, Mahren, Slovaken und seit der neuesten Zeit auf den Vorschlag des Hr. Dr. v. Gaj alle Slaven von der Granze Krains, der Steiermark und der Donau bis nach Kattaro und das Adriatische Meer, sondern es lebt auch schon in den Herzen vieler einsichtsvollen, wohl-meinenden Slowenen. Bei der Aufstellung von Alphabeten handelt es sich nicht um die Aufstellung von neuen Zeichen oder zweckmafiigerer Combinationen, was eben keine Schwie-rigkeit ist, da bis an die ehrenwerthen Herrn Dainko und Metelko der menschliche Erfindungsgeist dieses weite Feld noch gar nicht occupirte, die Aufgabe soil nur zum Frommen des slawischen Bticherwesens seyn — die bereits bestehenden zu reducieren. Von diesem Grundsatze gieng mein Freund Dr. v. Gaj aus; er bediente sich des bohmischen als des conse-quentesten unter den lateinisch-slavischen und strich gliicklich die drei dort vor ihm herrschenden aus der Liste der sich wechselseitig befehdenden Orthographien. Gegenwiirtig liegt es nur an den Slovenen sich an die verwandten Granznach-barn anzuschlietien (und vom unheilbaren Schisma abzustehen). Manche Herren, die das Bohorizhische gegen aile Neuerungen in Schutz nehmen, wenden uns ein, daft bereits in unserem Idiom so viele gute Biicher bestehen, daft eine Anderung des Alphabetes ohne Nachtheil nicht moglich sey, und bedenken nicht, daft laut der Geschichte in Spanien im Jahre 1815 von der Academia real eine bedeutende Reformation in der Ortho-graphie siegreich hervorgegangen ist, ungeachtet daft bereits in diesem Lande die Klassiker Cervantes de Saavedra, Calde-ron de la Barca, Lope de Vega, der iibrigen zu geschweigen, existirten. Welche bedeutende Verbesserungen ergaben sich nicht schon in dieser Hinsicht seit Ludwig dem XIII. u. XIV. unter den Franzosen. Um nicht Beispiele aus der Fremde zu hohlen — welche wesentliche Verbesserungen giengen nicht in den nordlichen slavischen Provinzen seit den letzten zwei Dezenien siegreich vor sich. Die Bohmen, MShren und Slo-vaken verlieften die Schwabacher Schrift und erklarten sich zum Vortheil der iibrigen occidentalischen Slawen fiir die la-teinischen Lettern, in welchen alle Werke eines Celakowsky, Kollar, Šafarjk, Jungmann, Presl und aller jiingeren erscheinen. Ueberdies liegt der Unterschied nur in sechs Buchstaben (c, s, z, č, š, ž statt dem Bohorizhischen z, f, s, zli, fh, sh) oder wenn wir von Hr. Dainko ausgehen, in drei (č, š, ž statt m, «, x). Die ehrenwerthen Herrn, die sich fiir den Vorschlag des Herrn Dainko, dessen Verdienst anerkannt ist, erkliirt haben, bemerken, daft die vielen ober den Buchstaben ange-brachten Zeiclien das aesthetische Auge beleidigen und den Setzer inkommodieren, weil sie leicht abbrechen sollen. Daft das griechische, lateinische, deutsche und fast alle iibrigen Alfabethe dergleichen Accente und Punkte besitzen (tukaj je Vrazu ostalo nekaj v peresu, odtod anakoluth ?) — und doch niemand beklagt sich iiber (die) aesthetische Unlust des Auges, als jene, welche nicht lesen wollen, und nirgends erscheinen korrektere Biicher als in Deutschland! Schlieftlich be-sorgen manche, daft ein viertes Alphabeth neben den bereits bestehenden dann eine vollige Babilonische Verwirrung herbei-ftthren wtirde; man miiftte fast bei jedem neuen Buche ein neues Alphabeth lemen. Allein die Klippe, an welche(r) jetzt die Slovenischen Reformatoren scheiterten, besteht nur aus sechs Buchstaben (z, f, s . . .) oder, wenn wir von Herrn Dainko ausgehen, aus drei (š, ž, č statt 8, x, n). Uberdies liegt diese Schwierigkeit nur unter dem schreibenden Theile unseres Vol-kes, welcher der Kleinste ist, der lesende Theil, mit Ausnahme des erwahnten, findet sich in alles. Schreiber dieses weift aus Erfahrung, daft Knaben in der Kirche Dainkische mit Metel-kischen Gebetbuchern wechselten und ohne Anstand daraus lasen, daft es in einer Runde von mehreren Meilen keinen Lehrer gebe, der sich in die scharfsinnigen Halbvokale-Typen des Hr. Metelko verstiinde. Zufolge der letzteren soli es schei-nen, daft die verschiedenen Orthographien dem Gebrauche der Biicher keinen Eintrag machen; das mag immerhin wahr seyn, jedoch kann man nicht laugnen, daft bei dem Zwiespalte der Autoren die Sprache zu keiner bleibenden Form gelangen konne — daft durch das einseitige selbst tttchtige Streben jene Himmelstochter nicht herabgerufen wird, welche jede Sprache und die durch die Sprache bedingte Literatur an der schonen Leiter der Volksbildung hinanfuhret. Moge die bohmisch-illirische Orthografie jenes bindende Mittel sein, welches die heterogenen sich abstossenden Auto-renstoffe aufnahme und mit Liebe zum Gedeihen der Sloveni-schen Sprache und Kultur zu einer soliden Masse verbande! Eine Vereinigung im Alphabethe wird, nebsten daft sie den politischen Stellen, denen nicht leicht Zeit eriibriget sich jeden Augenblick durch diesen Alphabetenwald durchzuhauen, an die Hand gehet, erst fiir unsere Nachkommen Segen bringen. Nekoliko podobne, vendar mnogo krajše izražene misli je objavil Vraz v NPI. str. XXIV in XXV, in vse kaže, da je mislil zgoranji načrt sprejeti v hrvaškem ali slovenskem jeziku v uvod pripravljane izdaje narodnih pesmi. Pisan vtegne biti 1836. do 1837. leta. Začetkoma omenjeni črkopisi se ne dado precej določiti. Da misli bohoričico, danjčico in metelčico, je jasno; kaj pa je četrti črkopis? Misliti bi se dalo na madžarsko (prekmursko) ali kajkavsko grafiko; toda ta je bila le malo komu znana. Ker pa pravi, da je on sam izbral nevtralno, ki je našla povsod priznanje učenjakov, moramo misliti na tedaj (1. 1836. do 1838.) res le nekterim Slovencem »k srcu prirastlo« gajico, ker bi ta bila sicer, če bi bil vpošteval prekmursko ali kaj-kavsko grafiko, v resnici — peta grafika. — Rask je prvi vpeljal češko grafiko, posebno za šumevce, v primerjajoče jezikoslovje, kjer je zdaj skoraj splošno sprejeta. V Gradcu, julija 1910. Dr. K. Štrekelj. St. Vraz v Solčavi. Zupnišče v Solčavi hrani spominsko knjigo, v katero so se zapisovali občudovavci Savinjskih planin. Poleg turistovskih spominov, ki jih je šteti k najstaršim na Slovenskem, nahajamo tam tudi mnogo literarno- in kulturno-zgodovinskega zanimivega gradiva. L. 1837. je bil v Solčavi tudi St. Vraz in vpisal na strani 42 to-le; T8, M3TH, 6bmO TBOMblX"b CblHOB"b flOCTM A Ma.no sčpaHb^-b Teče Bp-bflHbix-b toctm JaKoč-b UepoBMaH-b 18 12/s 37 CjlOBeHeLfb 3Tj CjlOBeHHe. Vraz je torej slovenski zapisal s takratno srbsko književno, ne z Vukovo cirilico: Tu mati, bilo tvojih sinov dosti A malo zbranih tebe vrednih gosti. Jakob Cerovčan Slovenec z Slovenie. Dalje sledi poljski: Mirza. Tam ? Bylem; zima siedzi; tam dziobi potokow I rzek gardla widzialem pijače z jich gniazda: Tchn^lem; snieg z ust mych lecial; porrpkalem krok6w, Gdzie orly dr6g nie wiedza, konczy sie chmur jazda; Mlnijlem grom dremi^cy w kolebce z oblokčvv, Až tam gdzie nad moj kolpak byla tylko gwiazda. To Czatirdah! Pielgrzym. Aa! Z Mickiewicza. Stanko Vraz Ilir iz Velike Ilirie. To sta zadnji dve kitici 5. soneta (Widok gor ze stepow Kozlowa)1 »Sonetov krimskih« A. Mickiewicza, ki je 1. 1825. potoval ob Črnem morju ter se na polotoku Krimu v duhu takratnega romantizma navduševal za vzhod. Tu je Mickiewicz gledal prekrasno rusko Riviero, v njenem ozadju razmerno visoke gore, iz katerih moli široki Čatyrdag, in opazoval večinoma tatarske prebivalce, katerih predniki so nekdaj stra-hovali Poljake in Ruse. Velik utis so napravile Krimske gore na Mickiewicza, ko se jim je bližal z zahoda in »Pielgrzymu« (popotniku) še razlaga tatarski »Mirza« njih čudeže. Njegova objasnila se glase v dobesednem prevodu Mickiewiczewega, ne Vrazovega teksta: Tam? — Bil sem: zima sedi, tam kljune potokov In grla rek sem videl, pijoče z njenega gnezda. Dehnil sem, z ust mojih je sneg letel; pomikal sem korake, Kjer orli potov ne vedo, konča se (temnih) megel ježa; Šel sem mimo groma, dremajočega v zibelki iz oblakov, Do tja, kjer je nad moj kolpak bila samo zvezda. To je Čatyrdah! Popotnik. Aa!! Tako je prenesel Vraz Mickiewiczevo občudovanje krimskih gor na naše Savinjske planine! Posebno važno pa je to, da Vraz ni nosil svojega Mickiewicza v žepu, ampak v glavi, kajti omenjeni sonetni kitici je zapisal po svoje in s pogreški, kar dokazuje izvirnik: Mirza. Tam? — Bylem: zima siedzi, tam dzioby potokow 1 gardla rzek widzialem, pijače z jčj gniazda. rchnqtem, z ust mych šnieg leciat; pomykalem krok6w, Gdzie orty drčg nie wiedz^, koiiczy sie chmur jazda, Minqlem grom, drzčmičjcy w kolebce z ob!ok6w, Až tam, gdzie'nad m6j turban byla tylko gwiazcla. Kakor se vidi, ima Vraz večkrat svojo interpunkcijo in drugi besedni red v 2. in 3. verzu. Nekolikokrat je zapisal i 1 Dziela Adama Mickiewicza, Wydanie Towarzystwa literackiego A. Mickiewicza II. 99. namesto poljskega y: dziobi 1, pomikalem 3. Czatirdah 7; l namesto 1: orly 4, oblokow 5, kolpak 6; 5 za š: snieg 3; dva pogreška kaže dremujcy 5 = drzčmiqcy (v rokopisih ima tudi Mickiewicz drzemic^cy11. Značilna beseda je kolpak 6 namesto turban, popolnoma Vrazova, ker se ne nahaja v nobenem tekstu Mickiewicza samega. Najbolj važna pa je Vrazova sprememba z j i c h gniazda 2 namesto jej: po smislu se zaimek nanaša na zimo, Vraz pa je mislil na potoke. Konec v »ilirščini« pa se glasi: J. Cerovčan i Stanko Vraz obilazivša Ostravicu biaše ovde 12. kolovoza 1837. V resnici pa nista morebiti dva prijatelja hodila okoli Ojstrice, ampak Vraz je napravil iz sebe dve osebi: J(akob) Cerovčan je bil »Slovenec z Slovenie«, Stanko Vraz pa »Ilir iz Velike Ilirie«. To je prav romantično! Zanimivo je tudi, da se mu je zdelo potrebno popravljati ime najvišjega vrha vzhodnih Savinjskih planin. M. Murko. Herzog kot srednik med Vrazom in Grilnom. Vrazu je bil Jožef Herzog, oskrbnik na Attemsovi podče-trški grajščini (Vraz, Dela V 193) in okrajni komisar v Podčetrtku (ČZN VII 182), »dober daljni sorodnik«, pri katerem se je prepričal o upravičenosti pregovora, »da so daljni sorodniki vedno bolji nego bližnji« (Dela V 193), razen tega je vabila zadnja leta pesnika v oskrbnikov dom domača hči Anka (prim. Macun, Knjiž. zgodovina 104), Vrazova »zadnja ljubezen« ; grofa Antona Auersperga žena pa je bila rojena grofica Attems (E. Castle, Anastasius Griins Werke I str. XLIX), in tako se je zgodilo, da se je po 11. juliju 1839 tudi prevajalec slovenskih narodnih pesmi tuintam oglasil na gradu svojih sorodnikov (prim; Vraz Dčla V 391) ter se seznanil z Vrazovim pokroviteljem. Herzog in Griin sta postala menda nekoliko intimna, ker svetuje Herzog v enem pismu Griinu, kako bi lahko osvobodil turnskega podložnika vojaščine (poročilo prof. A. Kaspreta). 1 Dziela II., 358. Vraz je potreboval pri takratnih poštnih razmerah za svojo obširno korespondenco na vseh koncih in krajih srednikov in upotrebil tudi odnošaje med Herzogom in Griinom. V konceptu pisma Griinu z dne 24. junija 1846 pravi: »Und somit nehme ich mir die Freiheit, . . . (die beiliegenden Volkslieder aus Steiermark und Karnthen) noch heute nach W. Landsberg an Verwalter Herzog zu senden, da ich erfahren habe, dass E. H. in ein Paar Tagen nach Wien reisen und daher Wind. Landsberg passieren werden« (Dela V 391). Zbirko, katero vrača Griin Vrazu s pismom z dne 25. XII. 1846 (ČZN VII 220), je dobil torej pač preko Herzoga. Sličen vzrok je povzročil tudi sledeče Herzogovo pismo Griinu: »Euer Hochgeboren! Herr Vraz, der Literat in Agram, sandte mir das zulie-gende Buch zur Zustellung. Da ich vernahm, daft Euer Hochgeboren sich nicht auf den Giitern befinden, saumte ich nicht das Buch in anderer Richtung an Hochdero Adresse zu be-fordern. Mit aller Hochachtung bin ich Euer Hochgeboren ergebenster Diener W. Landsberg den 18. May 1847. Herzog.« (Po prepisu prof. A. Kaspreta). V konceptu pisma Griinu z dne 9. V. 1847 pravi Vraz: »Sie werden . .. (die von Kukuljevič tibersetzten zwei von Ihren Gedichten) in dem IV. Theile seiner Werke, die ich Ihnen v. J. versprochen und jetzt sende,.. . finden« (Dela V 395). Knjiga, ki jo pošilja Herzog Griinu s pismom z dne 18. V. 1847, so bila torej pač Kukuljevičeva Različita dela IV (Zagreb 1847). Dr. Fr. Kidrič. Časopis VII. 21 Bibliografija Vrazovih spisov in korespondenc. Dne 25. junija t. 1. sem dobil poziv, da sestavim za že tiskajočo se Vrazovo številko »Časopisa za zgodovino in narodopisje« v teku 14 dni »bibliografijo 1. Vrazovih spisov, 2. spisov o Vrazu«. Toda gradivo je tako naraslo, da priobčujem za sedaj le prvo skupino; »Literatura o Vrazu«, kjer je vodil pisca namen, da pokaže, kako je raslo in se o raznih prilikah izražalo zanimanje za Vraza, in kake ideje so se porajale v tej zvezi, izide v eni prihodnjih številk ČZN. Posebno hvalo sem dolžen že za prvo skupino prijatelju dr. Franju Fancevu, uradniku vseučiliške biblioteke v Zagrebu: stvari, za katere je odgovoren on, so oznamenjene z njegovo šifro (F); tudi uredništvu ČZN, ki mi je pošiljalo korekturne pole ostalih prispevkov Vrazovega zvezka, in kolegu dr. Prijatelju, ki mi je prepustil prepise Vrazovih slovenskih korespon-dentov, kolikor si jih je bil 1. 1902. prepisal (njih uporaba je oznamenjena z Ppr): hvala ! Kratice: ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor; JD = Stanko Vraz. Izabrane pjesme .. . Zagreb 1880; JMK = Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Ljubljana; LMS = Letopis Matice Slovenske, Ljubljana; ZMS = Zbornik. Na svetlo daje Slovenska Matica v Ljubljani. * * * I. Hronološki seznamek Vrazovih tiskov. (Pri Djulabijah znači rimska številka za jednačajem [=] spev, arabska Djulabijo, sicer rimska »dio« »Del«, arabska stran; »v« znači, da se natisa razlikujeta; naslovi prvih natisov so tiskani ležeče, ponatisov razprostrto). A. Tiski za avtorjevega življenja. Leta 1833., pač o velikih počitnicah, je obljubil Vraz pod vtisom »Gajovih gorečih besed« in Rakovčevega prigovarjanja Rakovcu kot designiranemu uredniku »Danice« svojih slovenskih »pesmic nekoliko . . . poslati«, toda kot strog samokritik proti koncu leta »drobtinice svoje pevčarije pregle-dajoč« je kmalu spoznal, »kaj je z' obetom svojim prenagel bil in si več naložil, kak ramena njegova prenesti moreta«, in da ga je do te obljube »le premočna in nerazpoloživa ljubav do domovine i narodnosti nagnala« (Rakovcu 31. XII. 1833, Gradja III 259): to pot je pošiljatev v Zagreb izostala. Na posetu pri čbeličarjih o velikih počitnicah 1834 (Dela V 138, 200) si je utrl Vraz pot do »Čbelice« ter poslal menda kmalu po povratku v Gradec Kastelcu po Smoletu zbirko svojih prvencev s prošnjo, da »nedostatke njegovega piseka popravi alj barem naznani ter vse ... na poboljšenje nazaj pošlje« (o. c. 145—6). Ker piše okolu 6. VII. 1835 o tej zbirki Kastelcu, da jih najbrž niti Čop niti on ne razume, »ker fam zhe moje lanjfke pifma preteplem vezh prav ne rasumim, kaj sem bil pifal« (o. c. 146), je moral poslati Kastelcu po Smoletu svoje prvence že v jeseni 1834, iz česar pa sledi, da ta prva pošiljatev ne more biti istovetna z rokopisom A »St. Vrazovih pesmi za Čbelico« iz Kastelčeve zapuščine (prim. Murko, ČZN VII 275—6), ker nosi v rokopisu A ena pesem datum 12. IV., druga 25. IV. 1835 (o. c. 280, 281). Okolu 6. VII. 1835 je poslal Vraz Kastelcu 6 narodnih pesmi ter ga prosil, te pesmi »s oglasom vred v' zhbelizo postaviti« (Dela V 146). To bi moglo biti onih 6 narodnih pesmi s številkami II., III., V., VII., X. in XI., ki se nahajajo po Murkovem sporočilu na drugem lističu rokopisa A (ČZN VII 276), gotovo pa to ni, ker je poslal Vraz Kastelcu v celem 12 narodnih pesmi (Vraz Kastelcu okolu 2. IV. 1837, 1. c.). »Oglas« sam pa gotovo ni bila »Vrazova pesen, speta v duhu narodnih pesni«, kakor zaključuje Murko (o. c. 274), ampak je treba razumeti besedo »oglas« slično, kakor jo je rabil Vraz 26. li-stopada 1834 v pismu Gaju (Gradja VI 307): gre za oglas narodnih pesmi; Vraz je poslal Kastelcu pač nekaj takega, kar je priobčil istodobno v predgovoru Samperlovega Nauka v peldah .(prim, tudi Prijatelj, ČZN VII 147). Izgleda, da je Kastelic vsled ponovnega Vrazovega urgiranja (Dčla V 146) v drugi polovici 1. 1835. Vrazovo prošnjo uslišal in mu prvence res vrnil. Vsekakor je poslal Vraz na to po nekem Ahčinu zopet Kastelcu zbirko pesmi, in rokopis A »St. Vrazovih pesmi za Čbelico«, ki ga priobčuje sedaj Murko (o. c. 277—80), more biti le del te pošiljatve. Ker govori Vraz v pismu Kastelcu okolu 6. VII. 1835 samo o po- šiljatvi po Smoletu (Dela 145), je moral dobiti Ahčin misijo po postanku tega koncepta, vsekakor pa je bil Šamperl (f 21. VIII. 1836) takrat še živ (prim. Vraz Kastelcu ČZN VII 276). Mogoče je Bil Ahčin Vrazov kolega in je odnesel zbirko seboj, ko je šel 1. 1835. kje na koncu julija ali začetku avgusta na velike počitnice . . . Med tem si je utrjal Vraz zveze z zagrebškim literarnim toriščem, kjer je bila začela svetiti z novim letom 1835 Gajeva »Danica«. Bilo je pač o velikih počitnicah 1835, ko je obljubil Gaju »medju desetimi pesmami kranjskimi jedno po obščem illyrskom spisati« (Gaju 11. X. 1835, Gradja VI 309) in mu izročil kot sad tega svojega ilirstva »Stano i Marka«. A čim nestrpneje je pričakoval novega roja »Čbelice«, za katerega je bil določil Kastelic, kakor kažejo njegovi popravki v rokopisu (prim. ČZN VII 277—80), pač tudi Vrazove prvence, tem radostneje je pozdravil vest, da sta izšla v »Danici« »Stana i' Marko«. Posledica te radosti je bila, da je Vraz vsebino Gaju dane obljube obrnil in mu obljubil 2. oktobra 1835 »medju desetim illyrskim samo jednu Kranjsku«. V dokaz svojega obrata mu je poslal objednem dva izvirna soneta in prevod ene novogrške narodne pesmi, a dočim je takrat pripomnil: »Nemoj toga još metnuti (u Danicu), da još volim bolj spogladiti« (Gradja VI 309), je sledila 25. oktobra balada »Grob« že brez take opombe (o. c. 310). Leta 1836. je nameraval izdati Vraz prvo stotino narodnih pesmi, menda pri J. L. Greinerju v Gradcu, »nu pobratim Gaj, kojemu svoju nameru saobči, nuka ga, da još nekoliko vremena š njimi pričeka, i pri tom ga zaveza jih u Zagrebu vandati, buduči mu obeča u svojoj tiskarni štampati, o kojoj jurve tada bi uvžren natoliko, da bude dobiti privoljenje kraljevsko ju podnignuti. Poslč toga bi odmah u istom mestu (Zagrebu) nadjeni založnik« (Vraz Korytku 28. VII. 1838, ČZN VII 227). Zato pa se je oglasil istega leta s prvim svojim slovenskim tiskom, 15. decembra pa poslal Ivanu Mažuraniču kot uredniku »Danice« pod naslovom »S##*#*ci« prvi zametek »uprav zagradjenih« »Djulabij« (Gradja I [1897] 243—4), proseč ga, »da jih makar nekoliko štogod se mu varstniih čini — u tekuči tečaj Danice metne, ma dostoji prie jih prozorno pro- šteti i šta mu nije sa rukom izašlo svesardno izpraviti« (o. c. 244). Toda — pošiljatev je ostala v urednikovi miznici. V tej dobi je moral poslati za »Danico« še tudi marsikaj drugega, in ko je zaman pričakoval, da prinese »Danica« zopet kak glas njegove ilirske Muze, je pisal dne 15. VI. 1837 s težko prikrito bolestjo Gaju: »I moja volja (ostane) ista, Vas, kanoti brate u napredak ljubiti. Jedino knjige i pesni, koje Vam dosad za-ludu pošilao jesam, tersit ču se polag mogučnosti štediti« (Gradja VI 316). In Vraz, ki je bil 1. 1836. svojo preobrnjeno obljubo Gaju v tretjič spremenil ter nehal pisati »medju desetim illyrskim jednu Kranjsku« a pisal samo ilirske (prim. Prešernu 19. XI. 1837, Dela V 163), se je spomnil v dobi tihe jeze nad Zagrebčani, ki že nad leto dni njegovim plodovom v »Danici« niso dovolili prostora, zopet svojih slovenskih prvencev: začel se je briniti za slovenskega »Metuljčka« (Muršcu 24. IV. 1837, Dela V 159), ki sta ga nameravala poslati z Miklošičem koj po prihodu Prešernovih prispevkov v cenzuro (Prešernu 2. IV. 1837, o. c. 156), objednem pa popravljati stvari, ki jih je bil po Ahčinu poslal za »Čbelico« (Kastelcu ČZN VII 276), in snovati zopet slovenske literarne načrte (Prešernu 2. IV. 1837, Dela V 157-8). Med 16. in 26. III. 1837 je javil Prešernu, da bi mu rad poslal nekoliko balad, če bi jih mogel spraviti v »Illyrisches Blatt« (Zvon XXX 497), s pismom z dne 2. IV. 1837 mu je poslal balado »Drvar«, ki je bila namenjena menda samo v presojo prijatelju, in pa polučetrtinski list s štirimi prispevki za »Čbelico« (Dela V 158). Ta list je istoveten z rokopisom B »St. Vrazovih pesmi za Čbelico« (Murko ČZN VII 275). Postopal je Vraz prav diplomatično: Kastelcu je pisal, da »če (po Ahčinu poslane pesmi) še niso pod tiskom, naj jih nadomesti v predstoječi obliki« (o. c. 276), v pismu Prešernu pa je pod črto dostavil: »Ali bi jih ne mogel spraviti v Illyrisches Blatt, z opombo, da so vzete iz V. zvezka Zhbelize?« (prim. Zvon XXX 497). S takimi opombami je dregal prejšnje leto Prešeren oklevajočega Kastelca. Toda Vrazova »spreobrnitev« ni trajala dolgo. Junija 1837 mu je javil Prešeren, da v »Illyrisches Blatt« njegovih prispevkov ni mogel spraviti, ker so za njegove čitatelje prenerazum-Ijivi (LMS 1877, 158), iz Prešernovega pisma z dne 5. VII. 1837 je zvedel, da »Čbelica«, ki bi bila pač prinesla tudi njegove pesmi, najbrž ne izfrči več (o. c. 161), a v »Danici« z dne 2. IX. 1837 je po dveletnem prestanku zopet našel svoje ime: začele so izhajati »Djulabije«, ki so ga kmalu razglasile kot enega prvih pesnikov med Ilirci. »Metuljček« je zadremal, »Čbelici« poslane pesmi je imenoval Vraz že 19. XI. 1837 »Opera posthuma« (Prešernu, Dela V 163) in začel iskati izgovorov za svoj prestop . . . To je eden izmed činiteljev, ki so povzročili, da izgleda hronološki seznamek Vrazovih tiskov drugače, nego si današnja Slovenija želi: 1835. Stana i Marko. Danica. Tečaj I., br. 36. (z dne 12. IX.) str. 241—2 = II (Glasi) 52—5 (v). Prvotni Vrazov zapis je za Danico Gaj ali kdo drugi tako predelal, da jo je našel Vraz »gladko kao pil doveršen arcatom umnog mojstra« (Gradja VI 310). Ali se je prvotni Vrazov zapis ohranil? 1836. Predgovor (str. Ill—VII) in Pridavek (o zbiranju narodnih pesmi str. VIII—XII), podpisan z »Jakob Ze-rovzhan« in datiran z dne 24. VI. 1836: Navuk v peldah. Lepe sgodbe in koriitne povelti sa otroke od P. liga Jaisa. Po predelani, popravljeni in pomno-sheni Buchfelnarjevi sdazhi s nemfhkega poslovčnil Janes Dragotin Shamperl. V Gradzi v salogi F. Ferstlnove [J. L. Greiner] knigarnje 1836. XII + 99 str. 8°. Ker je »poflovenitelj na frčd dčla sbolenel«, »saloshnik pak f sdanjem Turfko lilo delal«, je zapadla Vraza tudi zadnja pila in korektura (Predgovor VII). Knjiga je izšla v prvi tretjini avgusta (gl. oglas v »Steyerm. Intelligenzblattu zur Graetzer Zeitung« z dne 9. VIII. 1836, str. 582). 1837. (.Narodne pesmi štajerskih Slovencev: 1. Slovo; 2. Nevesta;3. Tri hčere). Steierm. Zeitschrift. Red. von G. F. Schreiner, Albert v. Muchar, C.G. Rit.v. Leitner, A.Schrotter. Neue Folge. IV (Graetz 1837) 1. Heft 1—8 pod črto. 1 = Štrekelj, SNP II štev. 4255, 3785, 2843, 3582, 4028; 2 = Štrekelj, SNP 1 štev. 104; 3 = Štrekelj, SNP I 209. Da je priredil za te Schulheimove prevode »Volkslieder der steiermarkischen Wenden« slovenske tekste za tisk Vraz„ sledi iz Vrazovega pisma Korytku z dne 28. VII. 1838, kjer razlaga »uzroke, zašto dosada nista od svoje sbirke nar. pes. izvan triu h u nemački štajerski časopis postavljenih komadah na beli svet izveo ni« (ČZN VII 228). Pesmi so izšle po 1. VIII. 1837, ker javi tega dne Vraz Prešernu, da izidejo originali s Schul-heimovimi prevodi »v prihodnjem zvezku Časopisa« (ČZN VII 217). Djulabije {1—3). Zlomci [Fragmente]. Danica III 36 (2. IX.) 145. — 1=11 (v); 2 = 12 (v); 3 = I 17 (v). Djnlabie (4—6). Zlomci. Danica III 38 (16. IX.) 152. — 4 = 1 18 (v); 5 = 1 19 (v); 6 = I 20 (v). Djnlabie (7—12). Zlomci. Danica III 41 (7. X.) 165. 7 = I 21 (v); 8 = 1 22 (v); 9 = I 23 (v); 10 = 1 24 (v); 11 = I 25 (v); 12 = 1 26 (v). 10—12 v prvotnem Rakovcu poslanem zapisu: Šrepel, Gradja III (1901) 263. Molba. Danica III 45 (4. XI.) 181 = Rok i staža, II (Gusle) 31—3 (čisto predelana). Vrazov zapis, kakor je poslal pesem Danici: Šrepel, Gradja III (1901) 262—3. Odgovor bratji, što žele, da pčvam davorie. Danica III 48 (26. XI.) 193 = 111 106 (v). Vrazov zapis, kakor je poslal pesem Danici: Šrepel, Gradja III (1901) 266—7. Djnlabie (13—6). Danica 51 (16. XII.) 205. — 13 = 1 30 (v); 14 = 1 31 (v); 15 = 1 34 (v); 16 = 1 40 (v). Prvotni Vrazov zapis, kakor je poslal te Djulabije Danici: Šrepel, Gradja III (1903) 267—8. 1838.^Notiaen zur slavischen Literatur. Der Aufmerksame. Redig. v. A. J. Polsterer. Graz. XXVII 40 (3. IV.). Da je ta članek Vrazov, sledi iz Vrazovega pisma Gaju 30. VI. 1838: »J a bih zimus za okušati naših Slovencev mnenje gledeč pravopisa, kratak sastavak o stanju Sla-venstva u obče i južnog Slavenstva ili Ilirstva u pose-bice, u naš predelni list [Aufmerksamer] postavio, ko-jemu skoro posle toga t. j. na blaga našeg sv. Cara i 1 Dne 23. IV. 1838 piše Slomšek Vrazu: „l)ic zu rtlhmliche Iir-wUgung meiner Verdienste, welche durch Ihre Feder in die Agramer Na-tionalzeitung kam, habe ich nicht verdient" (IMK XIX 92). Kakega takega spisa nisem mogel najti. kralja pesan ilirskim domorodcem Davorinom Tarstenja-kom s našim pravopisom i u gornjim podnarečju složena sledjaše« (Gradja VI 320—1). Sledi dalje, da himna »Na den rojstva . . . Ferdinanda I«, ki jo je prinesel »Der Aufmerksame« v 47. štev. z dne 19. VI. 1838 ni Vrazova, kakor sem sklepal v »Zborniku u slavu Vatro-slava Jagiča« 657, ampak Trstenjakova. Djulabije {17—22). Danica IV 35 (1. IX.) 137. — 17 = II 5 (v); 18 = I 32 (v); 19 = I 33; 20 .= I 37; 21 = I 63 (v). Visokovrednemi Gospodi Antoni Stranjšaki na den služenja nove meše per Mali Nedeli. (2. IX. 1838. Zagreb. Gajeva tiskarna. 1 listič.) Prim, ponatis: J. Pajk, Kres III (1883) 42—3. Pajk je dobil original 1. 1881. od Stranjšaka. Radi avtorstva prim, tudi v ZMS II (1900) 206 pismo Vraza Cafu z dne 20. VIII. 1838: »Ovde se za dan jegovog (= Stranjšakovog) misovanja prilična pesan pečata. Ma toga nesme nitkoj znati. Pst! pst! nemoj me izdati.« Djulabije {23—5). Danica IV 36 (8. IX.) 141. — 23 = 1 57 (v); 24 = I 35 (v); 25 = I 36 (v). Djulabie {26—8). Danica IV 46 (17. XI.) 181. — 26 = I 28 (v); 27 — 1 29 (v); 28 = I 61 (v). {Prevod:) Rassudak najnoviih plodovah slovesnosti Ilirske. Od J. P. ŠafaHka. Danica IV 51 (22. XII.) 201—2; IV 52 (29. XII.) 208; V 1 (5. II. 1839). Na koncu članka in v kazalu je povedano, da je rokopis iz češčine v hrvaščino prevedel St(anko Vr(az); prim, tudi Dela V 182. 1839. {Narodne pesmi štajerskih Slovencev:) 1. Romanca (= Štrekelj, SNP I 951 ; 2. Balada. Lju-besna. (= Štrekelj, SNP 1 774 II). Steiermiirkische Zeitschrift . . . Neue Folge IV, Heft II 1 —4 pod črto. Zvezek je izšel kje v prvi polovici 1839, ker ima tudi »Uibersicht der meteorologischen Verbaltnisse im zweiten Semester des Jahres 1838.« Vse kaže, da je poslal Vraz te pesmi na Schulheimovo prošnjo z dne 15. I. 1839: »Um des Himmels Willen, schicken Sie mir doch abermals welche von lhren slovenischen Volkslie- dem, damit ich selbe deutsch bearbeiten kann« (Dela V str. XIX). Fenac I. Zima. Danica V 6 (9. II.) 21—2 = 111 72—4. Fenac II. Proletje. Danica V 7 (16. II.) 25—6 = III 75—8. Djulabije (29—31). Danica V 10 (9. III.) 37 — 29 = 1 96; 30 = I 97 (v); 31 = I 98. Djulabije (32—4). Danica V 11 (16. III.) 40 — 32 = I 99 (v); 33 = I 100 (v); 34 = I 101. Hvala nj. c. visosti nadvojvodi Joanu, vitezu zlatega rima; velikemu križniku vojn. mar. Terezianjskega reda; vitezu c. austr. Leopoldskega ino kr. IFiirtem-berskega reda vojničkih zasluženj, te vitezu saskega reda Rauten-Krone; feldmaršalu, generaldirektoru ženiskih ino fortijikacionskih korov, inženirske ino novomestne vojnič. škole; lastniku dragonskega regimenta č. 1. itd. itd. itd. zapeta na den XX. ja-nuaria kakti na spomin rojstva ino posvečena na den XXIF. junia kakti na spomin godovna N. C. Fisosti z ponižne podanosti od murskih ino dravskih Slovencov. F Zagrebi. Iz k. p. ilir. nar. tiskarne dra. Ljudevita Gaja. 1839. 8°. 14 str. Prim. Simonič, Slov. bibliografija, 574 — 5. Nahaja se: v knjižnici graškega Joannea (Macun, Knjiž. zgodovina Slov. Stajerja 95); v zagrebški vseuč. knjižnici (F); v bogosl. knjižnici v Mariboru (Flegerič, Orm. Spomini, izd. J. Geršak, 104); v lic. knjižnici v Ljubljani in v priv. knjižnici prof. dr. J. Šlebingerja (Sleb. poročilo). Pesem je nastala po vsej priliki sicer že pred 20. IV. 1838 (prim. Muršec Vrazu 20. IV. 1838, ZMS VII [1905] 135, in Macun, 1. c.), v tisku je izšla pač okolu 24. VI. 1839, kakor kaže naslov. Književni oglas (tiskajočega se dela:) Narodne pisni ilirske, sakupljene po Štajersko/, Kranjskoj, Ko-ruškoj, i zapadnoj strani ugarske. Danica V 26 (29. VI.) 103-4. Oglas je datiran z 15. VI. 1839. Narodne prsni ilirske, koje se pivaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. Skupio in na svrt izdao--. Razdl-lak /. U Zagrebu. K. p. ilir. nar. tiskarna dra. Ljudevita Gaja. 1839. 8\ XXVI + 204 str. Knjiga je šla pod tisk »ovih danah« pred 15. I. 1839 (Dela V 187), z 11. polo se je radi sitnosti s cenzuro tisk za nekaj časa ustavil (Dela V 188), iziti bi bila morala knjiga menda sredi julija (prim. Vrazov »Književni oglas«, Danica V 26), izšla pa je še le sredi avgusta i. 1. (prim. Vrazovo »Književno objavljenje«, Novine V 71). Književno objavljenje (»jurve dotištenih« Narodnih pesni ilirskih). Novine (Gajeve, Zagreb) V 70 (31. VIII.) 280 in 72 (7. IX.) 288. — Oglas, ki obsega razven se-znamka poverjenikov tudi program nameravanega II. in III. zvezka pesmi ter ostalega narodnega blaga, je datiran v Zagrebu z dne 15. VIII. 1839. Djulabije (35—39) [God. 1836.J. Danica V 37 (14. IX.) 144. -35 = I 48; 36 = I 49; 37 = I 50 (v); 38 = 1 51 (v) 39 = I 52 (v). Djulabije (40—42). Danica V 39 (28. IX.) 153. — 40 = I 53 (v); 41 = I 54 (v); 42 = I 55 (v). 1810. Kolo. Domorodni Mladiči Zagrebački krasnom Spolu na Balu dana 24. Veljače 1840 u gradjanskom stre-lištu obderžavanom. (Zagreb. Tiskom k. p. ilir. nar. tiskarne dra. Ljudevita Gaja 1840). 1 list. 120 = III 94 — 5 (v). 1 eks. v zagrebški vseučiliški knjižnici (F). Knjiženstvo ilirsko (oglas Djulabij). Danica VI 16 (18. IV.) 64. — Oglas je datiran v Zagrebu z 16. IV. 1840. Djulabie /g. 1837.J Rasdelak drugi. (1—6). Danica VI 18 (2. V.) 69—70. — 1 = II 1 (v); 2 = II 2 (v); 3 = II 3 (v); 4 = 11 7 (v); 5 = 11 10 (v); 6=11 11 (v). Djulabie /God. 1837.] Rasdelak drugi (7—12). Danica VI 22 (30. V.) 85—6. — 7 = 11 12; 8 = 11 13 (v); 9 = II 14; 10=11 15 (v); 11=11 17 (v); 12 = 11 18 (v). Djulabie [God. 1837/ Rasdelak drugi. (13-16). Danica VI 26 (27. VI.) 101. - 13 = 11 23 (v); 14 = 11 24 (v); 15 = 11 25; 16 = 11 108 (v). (Pripomba k Miklošičevi pesmi: Ani P. . . is Petro-grada). Danica VI 30 (25. VII.) 1 16. Književno objavljenje (Djulabij). Danica VI 30 (25. VII.) 120. — Oglas je datiran v Zagrebu z 15. Vil. 1840. Djulabie. Ljube s ne ponudbe za Ljubicu od — — U Zagrebu. Tiskom k. p. ilir. nar. tiskarne Dra. Ljudevita Gaja. 18+0. 8112. str. Predgovor »Izjasnjenjam« je datiran v Zagrebu z 29. VI. 1840. — Knjiga je bila tiskana v 700 primerkih (Dela V 293) in je izšla na koncu julija »izpod rukah knjigovezara« (Vraz, Oglas, Danica VI 30 [z dne 25. VII. 1840] str. 120). O sveta [Balada]. Danica VI 36 (5. IX.) 141—2 = 11 (Glasi) 48-50. Svak dan. Danica VI 39 (26. IX.) 153 = 11 (Glasi) 7—9. Bilana. Danica VI 48 (28. XI.) 289 = II (Glasi) 13. Kitica. [Polag rukopisa Kraljodvorskog.] Danica VI 50 (12. XII.) 197, objavljena zopet 1. 1845.= IV 19—20. Vraz je poslal prevod Babukiču kot uredniku Danice dne I. XII. 1840 s prošnjo, da »željio i molio bi, da se još ovoga meseca metne u Danicu« (Dela V 197). Pod črto je pristavil prevajalec, da je prevel tudi ostale drobne pesmi KR : Ružo, Jagodo, Kukavico, Jeleno, Tico ševo, Zbyhonja, Ostavljeno. Ilyrskč narodni pisnč. Od Fr. L. Čelakovskčho. (Ponatisi iz NPJ s češkimi prevodi: 1. Marko. 2. Ba-roda. 3. Kralj Matjas pred peklom. 4. Obisk. 5. Čudna bolezen. 6. Kde se najbolje spavlja. 7. Ljuba z devete dežele. 8. S lobod no s t. 9. Svkt. 10. Mlina ljubezni). ČČM XIV, sv. I. 108—29. 1841. Eam Gusla i tambura*. Hajduk i Vesir. Zora Dalmatinska II 10 (10. III.) 74 = 11 76-80. Soneti: 9. Lekar (=111 —). 10. Molitva (=111 49). 11. Amanet (iz Uhlanda = III 33). 12. Čija je krivnja (=111 40). Danica XI 11 (15. III.) 41—42. Piesni Stanka Vrasa. Isvadjenje is novog njegovog delca »Gusla i tambura*. Usrok. (=1126—7). Život i duša. (=11 55). Zora Dalmatinska. II 23 (9. VI.) 177—8. IDjulabija). Danica XI 24 (14. VI.) 92: geslo pod naslovom = 11 124 (2. kitica). »Ze Slowan ilirskf/ch«. [Z dopisu p. Stanka Vrasa.} Kwety XII 79 (3. VII.) 315. :(Dj ul abij a). Danica XI 29 (19. VII.) 113 = 1 36 (prve izdaje). .Gusle i tambura. Rasličite pesni od Stanka Vrasa. Knjiga parva. Zlatni Prag. U nar. českoj tiskarni Jar. Pospišila. 1845. Mala 8". XX + 188 str. = Dela II.Vraz je poslal rokopis 1. IV. 1845 Šafafiku v Prago s prošnjo, da ga izroči Erbenu (Dela V 362), izšla je knjiga v drugi polovici septembra (prim, prvi oglas, Kwety XII 113 [20. IX.] 452, in pa Dela V 377). Glede števila primerkov je pisal Vraz Erbenu 2. IV. 1845: »Ako bude trebalo za Če.-ku 100 komadah . . ., neka se tiska 1000 kom., ako manje, onda 700-800 kom.« (Dela V 363). (.Djulabija). Danica XI 49 (6. XII.) 193 III 30 (2. kitica). Ilirski) preklad drobnijch pisni Kralodvorskeho ntko-pisu. 1. Kitica (= IV 19—20. 2. Ruša (= IV 15). 3. Jagoda (=11 [Gusle] 40 — 1; tudi tukaj se je zmotil Macun [Knjiž. zgodovina Slov. Stajerja 108], ko je trdil, da ta prevod v Delih ni natisnjen). 4. Kukavica ( IV 17). 5. Ustavljena (= IV 18). 6. Tica seva H IV 16). 7. Zbygonj (= IV 10-14). c?. Jelen. ČČM XIX 4 str. 586—95. 1846. Soneti: I (Ljubav = 19). II (Srdce = III 20). III {Evo ti je! = III 21). IV (Kasna = III 22). V (Pre-obrašenje =111 23). VI (Čar III 24). VII (Duga III 25). VIII (Sunce i sviesde, is Prešerna III 26). IX (Odsiv = III 27). Ar (Ženstvo). XI (Satiak III 291 XII (Rlašenstvo III 30). XIII (Struk III 31). XIV (Odluka = III 32). XV (Hilo te Hilo! III 34). XVI (Svrha, is Kolldrja III 35). Iskra 1846, str 53 — 72. — Knjiga je izšla na koncu januarja 1846 (prim. Književni Oglas, Novine XII 8 (28.1. 1846) 36. (Sonet »O 1 j u b a v i, va r ko si a d k o mi 1 a!« = 33, 1. kitica). Danica XII 4 (24. I.) 13: geslo pod naslovom. Prim, prejšnjo točko štev. XV , od koder je vzeto! Na osamdeseti dan narodjenja . . . Ivana Krisma-niča . . . Od strane štovaocah pobošne starinske kreposti dne 2. Lipnja 1X46. Danica XII 23 (6. VI.) 89 Dela III 105. Ze Zdhrebu (poročilo o jugosl. literaturi na koncu 1845 in sačetku 1846). KwSty XIII 70 (13 VI.) 281—2. Misli o knjišenstvu [is pisma S. V—a ednom prijateljuj (cir.) Cep6cKifi JlT/ronncb 3a rofl. 1846. HacTb nepBa. Poa. XX. kh. 72 (y eyafimy. Ynp. Zip. I. CytitfoTHHb) 131-7. 1847. Književna vest. (Osnanilo Njegoševe »Luče mifcro- kosma« in >Vienca gorskega«). Danica XIII 20 (15. V.) 82, z datumom 19. V. 1847. Kolo (gl. Kolo I 1840). Urednik: Stanko Vras. Knjiga IV. [Troškom nar. Matice Ilirske.] V Zagrebu. Tiskom k. p. narodne tiskamice dra. Ljudevita Gaja. 1847. 8°. 98 str. — Za IV. knjigo »Kola« so bili 1. aprila 1844 »članci večinom več skupljeni« (Dela V 343), izšla je pod okriljem novega založništva na koncu maja 1847 (prim, oglas v Novinah XIII 43 [29. V. 1847] 172) ter obsega iz Vrazovega peresa: a) (Opombe) str. 3, 9, 18, 57, 67, 68 (pod črto). b) Narodne pisme bugarske. 37—56. c) (Prevod članka:) Kratak pregled literature poljske do najnovie doba. Od K. VI. Zapa. 57 - 69. d) (Dodatek uredničtva k) Prijateljskim dopisom o pravopisu cirilskimi i latinskimi pismeni medju Vukom Štefanov. Karadžičem i Včkoslavom Ba-bukičem. 80 — 85. e) Naš pravopis i Zora dalmatinska. 85—93. f) Pregled knjigopisni. 93 - 98. Književno objavljenje (Gunduličevega Osmana in dotiskanega Kola IV). Novine XIII 43 (29. V.) 172; 45 (5. VI.) 180; 46 (9. VI.) 184; 49 (19. VI.) 196; 60 (28. VII.) 240. Kolo V. 92 str. — Knjiga je bila 26. V. že v tisku (Dela V 398), je izšla v drugi polovici avgusta (prim, knjiž. oglas v Novinah XIII 68 [25. VIII 1847] 272) ter obsega iz Vrazovega peresa: a) (Opombe) str. 3, 6, 21-2, 72, 75, 77, 82. b) Bugarske narodne ptsme. 24—57. c) (Uvod k) 1 abirkom bajoslovnim (Ljubomira Martiča). 58—9. d) Listine harvatske. 66—71. e) (Prevod članka:) Kratak pregled literature poljske do najnovie doba. Od K. VI. Zapa [Nastavljenje.] 72-85. f) Pregled knjigopisni. Knjižanstvo južnih Slav-janah. [God. 1846\. 85-92. Književni oglas (Kola V in IV). Novine XIII 68 (25. VIII.) 272; 70 (1. IX.) 280; 72 (8. IX.) 288; 75 (18. IX.) 300; 76 (22. IX.) 304. 1848. Kolo VI. 18-1-7. 88. str. — Knjiga je izšla z letnico prejšnjega leta še le na koncu marca 1848 (gl. oglas v Novinah XIV 29 [1. IV. 1848] 116) ter obsega iz Vrazovega peresa: a) (Opombe k Majerjevemu putovanju po Gorickom, Mletačkom i Tarštjanskom). 22—3, 28, 30, 33. b) (Prevod članka .•) Ljubav otačbine. Od Dra. L. 38-69. c) (Prevod članka:) Kratak pregled literature poljske do najnovie doba. Od K. VI. Zapa. Nastavljenje str. 70—83, z opombami prevajalca na str. 76, 81, 83. d) Knjigopis. 84—8. (Djulabija). Danica XIV 14 (1. IV.) 57: geslo pod naslovom = II 15 (2. kitica) (v). Svojoj majci! Isvadak is Djulabijah IV. [God. 1841.] (1 = III 89 [v]; 2 = III 90 [v]; 3 = III 91 [v]; 4 = III 92 [v]; 5 = 111 93 [v]; 6 = 111 94; 7 = 111 95 [v]; 8 = III 96 [v]; 9 = 111 97 [v]; 10 = 111 98; 11 =111 99; 12 = 111 100). Danica XIV 14 (1. IV.) 57—8. Utieha majki [Isvadak is Djulabijah] g. 1841. 1 = III 81 ; 2 = III 82 [v]; 3 = III 84 [v]; 4 = III 86; 5 = III 74; 6 = 111 73; 7 = 111 85 [v]; 8 = 111 87 [v]). Danica XIV 21 (20. V.) 85—6 (8 tudi kot geslo). Hervat pred otvorenim nebom. Slovenski jug. (Ured. Dragotin Kušljan, Zagreb) I 1 (6. VIII.) = 111 183—190. (Pismo is Zagreba, 3. Maja?) Cep6ciVeč mu pred prosoromin »O ma draga lasto«. Iz zadnjega belega lista knjige »Q. Horatii Flacci Opera . . . Lipsiae sumptibus et typis Car. Tauclinitii. 1828«, ki jo je podaril Vraz L. Vukotino-viču: L. Vukotinovič, Iz ilirske dobe, Hrvatski Svje-tozor II 38 (17. III.) 299. (Odlomek epske pesmi). Vienac X 578—9. 1880. Ruša Proserpina [Prizivnica]. Netiskana pjesma Stanka Vrasa. Vienac XII 632 — 3. Izabrane pjesme. S uvodom F ra nje Marko v iča. Sa sliko m pjesnikovom. Zagreb. 1880. Naklada »Matice hrvatske«. Tisak Karla A 1-brechta. CL + 333 str. — »Ovo izdanje pjesama Vrazovih neluči se od prijašnjih samo tim, što je ovdje samo izbor, nego i tim, što su ovdje prvi put štam-pane njekoje pjesme [Orao i soko (271-2), Iskreno očitovanje (308 9), Kajte se (297 8)| i njekoje kitice [n. pr. u Djulabijah 111 37, 54; i još druge], pak što su više put upotriebljeni rukopisni varianti i izpravci Vrazovi oni, koji nisu u prijašnjih izdanjih rabljeni« (CL). .1883. J. Pajk, Kres III (sloven.): a) Visokovrednemi Gospodi Antoni Stranj-šaki . . . (42—3; gl. pod 1. 1838). b) 'Arcotl-žoKJtf: (3 soneti:) I. »Tam oko moje velik vert sagleda* (43—4: iz Kollarja). II. »Tam v onem kraji, kjer se pašči Drava« (44). III. »Oh mili Bog! ni to nebeška slaja« (44—5). c) (Janes Dragotin Š amperi) 45. — b in c so napisani na prvem listu »Navuka o peldah«, ki se hrani v mariborski gimnazijski knjižnici. I. Macun, Knjiž. zgodovina Slovenskega Štajerja : Zvestost do groba (prvi dve kitici slovenskega originala: 94 op. 92. Hvala nj. ces. visosti nadvojvodi Ivanu... (gl. pod 1. 1839), 95—6: prvih pet kitic. 1886. »Kad Vas vidim, liepe mile!« L. Pesjakova, L. Zvon VI 681 (gl. pod 1. 1843). 1895— (Narodne pesmi is Vrazove ostaline). Priobčuje Štrekelj v SNP. 1897. M. Šrepel, Gradja I: S&aaaci (10 Djulabij). 243—4. (Vrazov zapis v spomenico Mirka Bogoviča). 276. 1899. Geo- ethno- u. topographische Uebersicht der Slaven in Steiermark. J. Kunšič, ZMS I 95 — 100. — To je Vrazova razprava v »Ukazatelu Gme.1. we Styrsku od Vraza 1839«, ki jo je poslal Šafafiku 1838 (o. c. 95). 1901. M. Šrepel, Gradja III: Molba. (262—3); gl. pod. 1. 1837). Djulabie 10-12 (263; gl. pod 1. 1837). Odgovor bratji, što volji da pevam Davorije (266 — 7; gl. pod 1. 1837). Djulabije 13 — 16 (267—8; gl. pod 1. 1837). »Kad Vas vidim, lepe mile!« (301: ponatis prve izdaje, gl. pod 1. 1843). A Madame Friscli chanteuse de /' opera italienne a Odessa (309: prevod z ilirskega; je-li Vraz pre-vodilec, ni čisto sigurno). Miško Jurišič ilirski novinonoša na koncu g. 1842 .. . (317: varijante; gl. pod 1. 1842). 1902. Iz Vrazovih pesmi. Ivan Geršak. Ormožki spomini. 176—82 = Djulabije II '53—75, III 60-1; Traži i dat če ti, II (Gusle) 100—3. 1906. Moj grob [Vrazove »Djulabije, III., 35-40]. Hrvat, knjižnica. Izd. Matica slov. I (Uredil Fr. Ilešič) 18—9. 1907. Stanko Vraz, prvi sveslovenski p u t n i k [1841.] Po njegovim listov ima. Hrv. knjižnica. Izd. Matica slov. II (Uredil Fr. Ilešič) 2 22 = V 213-280 (Pisma Dragojili, odlomki). 1910. Drechsler, Stanko Vraz: (slovenske ostaline): (Epigram o »Čbelici«). 11. Čbelarju. 11. Epigram o pisarjih, 1. vrsta) 14. (Epigram nasprotnikom). 14. (Satira na nasprotnike). 14 — 15. Kallaru (sonet). 32. Zvončeki: I. »Brat treba žlahtnim žilam tvem pobuda« (33). II. »Vas, zvončeki, poženem od veselja« (33 — 34). III. »Pre — pero Ti preostro brez poštenja« (34). IV. »Gori in' gori ubogo srdce: parem« (34—5). V. »0 Samo, Varuh, Go-demer, Prvina* (35). F/. »Slovenska je bezimna vboga mati« (35—6). VII. »Oziram kda na skalnem se grebeni (36). Vrazov (njemački) prijevod »Djulabija« (=114, 17, 22, 24, 25). Drechsler, Savremenik V 535 - 6 (original v zagrebški vseuč. knjižnici). (Sonet), (sloven.) 1. Prijatelj, ČZN Vil 151: dve vrstici. ___w__ "VN Murko, Vrazove za tisk pripravljene slovenske pesmi, ČZN VII 271—286; S. Vraz v Solčavi, o. c. 318 si: »St. Vrazove pesmi za Cbelico«. Iz rokopisa A (1835, gl. spredaj 323): a) Žalostnica (277); b) (Pesem brez naslova zložena »V Ilovzih 25. malega travna [1835] 279—80; c) Prelja iz cikla: Pefmi-zhke v duhi narodnem (280). — Iz rokopisa B (1837, gl. spredaj 325): a) Žalostnica (277); !)) Sonet: prijateljima na ptujem (278); c) Sonet: Ples (278—9); d) Sonet: Razločeni (279). (Zapis v spominsko knjigo župnišča v Solčavi). 318, 320. Štrekelj, Podrobnosti o Vrazovem delovanju, ČZN VII 307 si.: Odlomka slovenskih pesniških poskusov Vrazovih (311; iz VO I 19. list in VO XIX B 3). Nepoznana hrvaška pesem Vrazova: Razstanak (312; iz VO I 19). Koncept Vrazovega zagovora gajice (314—17; iz VO XIX K). II. Alfabetni seznamek tiskane Vrazove korespondence. A. Vrazova pisma. Nekaj Vrazovih literarnih in potopisnih pisem je izšlo že za Vrazovega življenja (Dobrowskemu, Erbenu, Novinam Srbskim, Stauduarovi D., Vukotinoviču, Zapu). Po pesnikovi smrti je opozoril na njegova pisma njegov neimenovani prijatelj in čestilec, ki je napisal v Novicah z dne 19. aprila I854 umesten opomin: »Po koliko bi se še lepega in vrednega za tiskanje iz njegovih (Vrazovih) pisem pisanih pojedinim prijateljem in prijateljicam izvaditi ne moglo! V njegovih listovih se ne najdejo le, kakor dobro znano, raztresena zernica iz povestnice, iz jezikoznanstva in literature, temuč tudi čertice narodopisne in potopisne, popisi običajev itd. — toraj niso samo zato važni, ker nam na novo obogatu-jejo zapuščino našega pesnika in ker nam pokazujejo prosto naravnost stila njegovega v prozi — temoč so tudi velike neprecenljivosti, ker v njih najdemo mnogo odkritoserčno izjav-Ijenje glede življenja in osode njegove in so tako ti listovi krasen prinesek k obširnemu životopisu našega književnika. — Po našem mnenju ne bi se dakle smeli pri izdavanju Vrazove zapuščine nikakor pozabiti listovi od rajnega pisani, v kterih se našim očem odpira nov zaklad literarni« (str 124). Ta klic pa takrat ni našel pravega odziva, le Bleiweis je ponatisnil v opombi k Trstenjakovemu životopisu Vraza v Koledarčku za 1 1855. odlomek Vrazovega pisma Prešernu z dne 19. XI. 1837, ne. čisto brez postranskih namenov. Bleiweis je bil tudi prvi, ki je objavil 20 let pozneje v Letopisu Matice Slovenske 1875, str. 163 si. med »Literarno zapuščino doktorja Franceta Prešerna« tudi petero Vrazovih pisem, pisma Prešernu. Ce bi se našlo kje med Bleiweisovo ostalino tudi pogrešano pismo Vraza Prešernu z dne 26. VII. 1843, ne bi bilo to nič čudnega, vsekakor pa bi bilo treba najdilcu čestitati. Objava sama je na vse strani taka, kakršna ne bi smela biti: Časopis vii, 2.1 nekorektna, nepopolna, brez vsega razumevanja tega, kar more biti za »javnost večje ali manjše važnosti«. Med tem se je bila odločila tudi Matica Ilirska, da izda v zadnjem zvezku »Del« Vrazova pisma. Na podlagi pisem Vrazu je bilo treba poiskati njegove dopisnike in se obrniti do njih po Vrazova pisma. Čim dalje se s tako akcijo odlaša, tem manjši more biti uspeh. Na Muršca, enega glavnih Vrazovih dopisnikov, pa se je obrnila Matica še le v sedemdesetih letih (ZMS VII 118) . . . Izdajatelj pisem Petračič pravi: »Od pisarna primljeno je sve do poslednjeg slovca i sami koncepti, pak i onakovi, kojim je sada težko nači pravo značenje« (Dela V, str. XVI; prim, tudi Vienac, nova serija I [1910] 183). Toda proti temu trdi Macun, da »P(etračič) neje izdal vseh listov Vrazovih na vsako stran nedolžnih«, češ, da je sam, »ko se je 1. 1864—70. v Zagrebu veliko bavil z Vrazovimi rokopisi, takih več imel v rokah ki jih zastonj iščeš v 5. zvezku« (Knjiž. zgod. Slov. Stajerja 90, opomba 80). Ali se je tudi to med 1 1870 - 7. izgubilo? Pismo Gaju z dne 9. II. 1838 pač, ki je znano samo iz Macunove notice o. c. 107, opomba 99. V V. zvezku »Del« pa iščeš zastonj tudi pisem marsikateri osebi, ki jo je moral najti Petračič med Vrazovimi dopisniki, in izgleda, da se menda niso storili vsi potrebni koraki, da se Vrazovih pisem zbere kolikor največ mogoče. Ta ali oni morda tudi ni hotel pisem izročiti. V vsakem slučaju je škoda, da se o izdaji ni dal račun in da se ni povedalo, do koga vse se je Matica obrnila, kdo ni hotel ali mogel Vrazovih pisem izročiti itd. — Petračič je razvrstil pisma v hro-nološkem redu, a v dvomljivih slučajih se ni preveč potrudil, da bi določil datum ali našel adresata. Tudi njegov »sve do poslednjog slovca« se ne sme preresno vzeti: pisma Prešernu so verni posnetki Bleiweisovih natiskov, tudi Petračič je izpustil ono, kar je smatral Bleiweis »za javnost manje važnosti«, samo da tega ni tudi povedal, kakor je storil Bleiweis. Po 1. 1877. je iskal sistematično Vrazovih pisem menda le M. Šrepel, ki je tudi največ novih priobčil. Slučaj jih je odkril še zdaj tu zdaj tam in tako obsega danes število Vrazovih tiskanih ali v tisku omenjenih pisem že precej Matično izdajo: Auerspergu gr. A.: 24. VI. 1846 (Koncept, Dela V 391-3). — 9. V. 1847 (Koncept, o. c. 393—7; Beranič, ČZN VII 240-1, je prezrl, da ima pred sabo le koncept). Babukiču V.: 27. X. 1840 (Dela V 194). — 25. XI. 1840 (o. c. 195—7). — 1. XII. 1840 (o. c. 197). — 8. XII. 1840 (o. c. 198). — 27. I. 1841 (o. c. 252-4). — 17. V. 1841 (Danica VII str. 100-1). — 16. VI. 1841 (o. c. str. 115-6) — 15. III. 1844 (Dela V 336 9). — V početku 1849 (Omenil Vraz Macunu 8. 1II./20. IV. 1849, o. c. 409). Benediktov i knjigarni na Dunaju: Okolu 3. VI. 1842 (Omenil Vraz Kukuljeviču 3. VI. 1842, Dela V 305). Blciweisu J". ? (Na skupščini Matice Slovenske dne 24. VI. 1869 je javil Bleiweis, da tudi on hrani še nekaj Vrazovih dopisov, ter je obljubil, da jih izroči Matici [LMS 1869, 16]. Ali pa je menil le Vrazova pisma Prešernu?). Borojeviču N.: 20. VIII. — 15. XI. 1839 (Omenil Borojevič Vrazu 15. XI. 1839, prim. Drechsler, Vraz 210 3). Brliču T.: 4. III. 1850 (Odlomek pisma, nahajajočega se v knjižnici odvetnika Brliča v Brodu na Savi, priobčil Drechsler, Vraz 175, 218). Cafu ().: 1. IX. 1833 (Priobčil Štrekelj, ZMS II [1900] 205). — 21. VIII. 1838 (o. c. 205 7). — 17. IX. 1838 (o. c. 207). 19. X. 1838 (o. c. 208—9) - 5. III. 1841 (o. c. 209-12). Čelakovskemu F. L.: Okolu 9. VII. 1835 (Nedatiran koncept, Dela V 148—52. Petračič je uvrstil pismo za pisma iz 1. 1836. in ga označil z »ne zna se komu«. Ker pa pravi Vraz v pismu, da mu razen adresata ne pride nikdo na misel, »komur bi morti moje fkrivno ime v kraljevem Gradzi snano bilo«, more biti pismo pisano le čelakovskemu, ki je z Vrazom že od 1. 1833 korespondiral. Za približno določitev datuma pa pride v poštev Vrazov stavek, da je »letos in ravno tega hipa... sifhlo delo, najmre: Pelme in fakule g. Volkniera isdal An. J. Murko« : dne 9. VII. 1835 je namreč »Steyerm. lntelligenzblatt zur Graetzer Zeitung« prvič oznanil, da je ta knjiga, z datom prihodnjega leta, izšla). — 6. 1. 1841 (Nedatiran koncept, Dela V 204 -7; adresatu poslan prepis je priobčil V. F. Francev, 230 Vienac XXX 334-5). — 15.-26. VII. 1841 (Nedatiran koncept, Dela V 270-4. Petračič ga je uvrstil med pismi z 11. VIII. in 10. XI. 1841 ter namignil z vprašanjem, da je pisan Erbenu. Ker pa omenja Vraz adresatu „Vaš »Ohlas pisni českvch«" (271), more biti seveda namenjeno pismo samo Čelakovskemu, in ker pravi Vraz, ki je poročal 15. VII. 1841 iz Podčetrtka posestrini Dragojili, da »T. nedelju če dovršit rukopis Glasa, ... a onda Zagreb« (Dela Y 267), v tem pismu, da je »danas . . . čisti rukopis oglašenog Delca poslao u Zagreb za tištenje« (270) in da »probavit če još do 26. t. m. ovde« (274), je pisano pismo med 15. in 26. VII. 1841 v Podčetrtku. Prim, tudi Drechsler, Vraz 216). Kaj novih pisem prinesejo morda »Korespondence a zapisky Fr. L. Čelakovskeho«. Vydal Fr. Bily. V Praze. 1907. Dra&koviču gr. J.: 20. I. 1841 (Koncept, Dela V 207-10). Dubrowskemu P.: 1. IV. in 24 VII. 1843, gl. spredaj str. 335-6. Erbenu K. f.: 8. VI. 1842 (Začetek korespondence, Dela V 306-9). — 5. VIII. 1842 (o. c. 310 4). — 3./16. XII. 1842 (o. c. 320-3). — 1. IV. 1844 (o. c. 339-43: prvo pismo po enoletnem molku). — 16. IV. 1844 (o. c. 344-53). — 28. VI. 1844 (o. c. 355-6). — 3 XI. 1844 (o. c. 357-9). — 2./5. IV. 1845 (o. c. 361-71). — 22. VII. 1845 (371-4). - 24. VIII. 1845 (o. c. 374-6). — 1. XI. 1847 (o. c. 398-400: prvo pismo po dveletnem molku). — 17. VIII. 1848 (o. c. 400-4). Friču J.: 1846 (Omenil Frič Vrazu 1846, ID str. CVI1I). Gaju /v.." 9. IV. 1834 (Omenil Grlovič, Hrvatski Svjetozor I [1877] 178, priobčil V. Deželič, Gradja VI11909] 305-6). - 26. X. 1834 (Omenil Šurmin, Preporod 1 189, priobčil Deželič, Gradja VI 306-8). — 11. X. 1835 (o. c. 308 9). — 20. X. 1835 (o. c. 3 9-10. Deželič je izpustil celi odstavek: »Zvonci, kojih Ti poslal jesam dva na prezir, sam takojer dovaršil, a neču Ti jih predju protuletjem poslati, jer bo u njih mnogo cvetja nicat viditi, koje bi mozbit zima pogubila; i mnogo zuborenja protulčtnih ptičih slušati, kojeg ne bi lasno bilo razumeti kod odurnog karkanja srakih i ga vranah« [Ppr]). — 25. X. 1835 (Odi. priobčil Šurmin, Preporod I 389, celo Deželic Gradja VI 310). — 30. XII. 1835 (Gradja VI 311). — 28. VI. 1836 (o. c. 311). — 2. Vin. 1836 (o. c. 312). - 10. XI. 1836 (o. c. 312-4). — 27. I. 1837 (Odi. priobčil Šurmin, Preporod II 31, celo Deželič, Gradja VI 314-6). — 15. VI. 1837 (Gradja VI316-7). — 9. II. 1838 (Omenil v Knjiž. zgodovini Slov. Štajerja, str. 107 op. 99 Macun, ki je našel pismo 1. 1869 v »zbirki« [kot koncept v Vrazovi ostalini?] in si ga prepisal; to je brezdvomno isto pismo, o katerem piše Vraz Gaju 11. III. 1838: »Ja sam Tebi prie mesec danah bio po g. Demetru trgovcu pisao te nekoliko komada za Danicu priklopio« [Gradja VI 317]). — 11. III. 1838 (Gradja VI 317-20).— 30. VI. 1838 (o c. 320-23; letnica 1839 je tu pomota). — 13. XI. 1839 (o. c. 323-4). — 16 22. XI. 1840 (Omenil Vraz Babukiču 25. XI. 1840, Dela V 195 z dostavkom, da ga je pisal »prošavšu nedelju«). — 8. XII. 1840 (Omenil Vraz Babukiču 8. XII. 1840, Dela V 198). — 13. I. 1841 Gradja VI 324-6). — 12. VI. 1844 (o. c. 326). Nauki V.: 1. IX. 1841 (Kratek pripis na pismu Sreznjevskega Hanki, B. A. cbpaniteB'b, MaTepia/ibi a/ih ncropin c/iaBHHCKOii n/io.norm. flncbMa K-b Bfljiec;iaBy PaHKt. M3-b oiaBHHCKHX'b 3eivie;n>. BapiiiaBa 1905, 995.) — 30. X. 1847 (Priobčila: Murko, Vienac XXVIII 11-2; B. A. tbpaHqeB-b, IlHCbMa PaHK-b 180-2. Hatsu (majaru narodne straže): 12. I. 1849 (Omenil Babukič Vrazu 22. I. 1849, Dela V, str. XXV). Hersogovi A.: 25. IX. 1848 (Koncept, Dela V 404-7. Petračič je dostavil: »A. Herzegovoj?«, iz vsebine pa sledi nedvomno, da more biti ta podčetečka »Anka« le Anka Herzog). Hurbanu M.: Pred 25. I. 1842 (Omenil Hurban Vrazu 25. I. 1842, ID str. C V. Jarncvičevi I).: 25. X. 1841 (Priobčil M. Šrepel, Gradja III [1901] 200-1). — 20. XII. 1846 (o. c. 21 1—2). Jarniku 11.: 22. XI. 1836 (Omenil Jarnik v odgovoru 5. XII. 1836, LMS 1877, 149 si.; najbrž prvo Vrazovo pismo Jarniku, prim. Dela V 175). — 4./10. IV. 1838 (Nedatiran koncept, Dela V 170-7. Petračič ga je pravilno uvrstil, a ga označil z »ne zna se komu«. Opazil namreč ni, da je pismo direktni odgovor na Jarnikovo pismo z dne 5. III. 1838 [LMS 1877, 152-3]. To je dokazal pozneje Štrekelj v ZMS [1901] III 9'3, za to se je »za sigurno znalo, komu je [list] namenjen«, že prej, nego je to naglasil dr. Ilešič v IMK XIX [1910] 934. Datum se da določiti po sledečih momentih: 1. Vraz citira v pismu »die gestrige Nummer [des Aufmerk-samen]« z »eine kurze Notiz iiber die gegenwartig besteh-enden Zweige des slavischen Gesammtbaumes« (172) = »Notizen zur slavischen Literatur« v »Der Aufmerksame« z dne 3. VI. 1838. 2. Jarnik pravi v odgovoru z dne 21. V. 1838: »Ihr . . . Schreiben vom 10. d. M. habe ich an-fangs Mai richtig crhalten [LMS 1877, 154]: sledi, da je Vraz koncept 4. IV. 1838 začel, prepis pa z 10. IV. 1838 datiral). — 4. IX. 1841 (Omenil Jarnik Vrazu 21. XI. 1841, LMS 1877, 156 si.) Jercinu L.: Tik pred 16. V. I844 (Omenil Jeran Vrazu 16. V. 1844, ČZN VII 306). Kaptolu sagreb.: 12. VI. 1850 (Dela V 421-3). Karadšiču Vuku St.: 8. III. 1839 (Priobčila: Gj. Rajkovič, Javor 1877, 192-4 (F), in Fr. Rački, Vienac XI [1878] 690-1. — 20. V. 1842 (Dela V 295-6. Koncept, ki ga je označil Petračič z »nežna se komu [ako nije Vuku?]«. Ker pa piše Vraz v konceptu: »G. prof. Sreznjevski pisao mi je, da ste se Vi vrlo obradovali čuvši glas, da če naše Kolo izlazit« (295), a govori Sreznjevskij v dveh pismih Vrazu v tem smislu o Vuku (F), je nedvomno, da je bilo namenjeno pismo res Vuku). Kastelcu M.: Več pisem iz dobe 1834 do 10. VI. 1837 (Omenil Vraz Kastelcu 10. VI. 1837, Ljub. Zvon XXX [1910] 496). 9. — 31. VII. 1835 (Nedatiran koncept, Dela V 145-8. Petračič je uvrstil pismo za pismom z dne 31. VIII. 1836 in ga označil z »ne zna se komu«. Komu pa je pismo namenjeno, je vedel takoj vsak, kdor ni prezrl, da je bil urednik »Zhbelize« — Miha Kastelic. Za približno določitev datuma pridejo razen Čopove smrti [prim. Murko, ČZN VII 273-4|, ki je mogla ostati Vrazu delj časa neznana, v poštev trije stavki: 1. »Pri naf je ravno [= okolu 9. II. 1835] Volkmar na fvetlo sišel« [146, gl. spredaj opombo k pismu Čelakovskemu okolu 9. VII. 1835]; 2. »midva (z Miklošičem) bova . . . hvaleshna . . . Vam ofoblivo o velkem frpni ali kimavci«; 3 »Ste vi pokrajnzhitel rokopifa kralodv.?« [148]: Ker je naznanil »Sterm. Intelligenzblatt zur Graetzer Zeitung« dne 9. VII 1835, da se dobiva v Ferstlovi knjigarni >. Rukopis kralodvorski . . . s pripojenim ukazek pol-skeho a kranskeho prelazu. V Praze 1835«, je moral nastati koncept med 9. do 31. VII. 1835). — 2. IV. 1837 (Priobčil Murko, ČZN VII 276; pismo ni datirano, pisano pa je objednem s pismom Prešernu z dne 2. IV. 1837, prim, spredaj str. 325). — 10. VI. 1837 (Nemški original je med Prešernovo literarno ostalino v ljubljanskem Ru-dolfinu. Postskriptum je priobčil Bleiweis v LMS 1875, 166 — kot P. S. k Vrazovemu pismu Prešernu z dne 19. XI. 1837, kar je popravil dr. Prijatelj, Zvon XXII [1902] 544-5. Odlomki so priobčeni v slovenskem prevodu v: ČZN VII 198, 210, 215, Zvon XXX [1910] 495, 496, 554. Kasnačiču A.: 10. X. 1839. (Priobčil J. Broz, Vienac XX [I888] 593-4. M. Šrepel, ki je Brozovo bublikacijo prezrl, ga je priobčil kot »još neštampano« še enkrat, Gradja I [l 897] 244-6. Začetek korespondence). — 25. II. 1842 (Vienac XX 594, Gradja I 246-7, prim, opombe k prejšnjemu pismu). Kasnačiču J.: 24. I. 1845 (Priobčil M. Šrepel, Gradja I 248-9. Klajšeru f.: 1839 (Omenja Vraz Muršcu 19. II. 1841, Dela V 210). Knupležu: 6. I. 1835 (Dela V 138-9). Kočevarju St.: 9. X. 1836 (Omenil Macun, Knjiž. zgodovina slov. Štajerja [1883] 90 op. 88. -- 1. XL I837 (Omenil Macun kot svojo posest, o. c. 100). — 15. XII. 1838 (Dela V 182-4). — 15. I. 1839 (o. c. 185-8). - 5. VII. 1846 (o. c. 384-8). - 25. V. 1847 (o. c. 397). — 18. IX. 1850 (o. c. 426-8). Korytku K.: 28. VII. 1838 (ČZN VII 225-9). Kriegorovi (pozneje omoseni Mikšičevi) Lini: 1. VIII. 1845 (Priobčil Markovič, ID str. LIX; prim. Vraz Rakovcu 1. VIII. 1845, Gradja III 293). Krišmaniču J. (opatu)-. V jeseni 1841 (»Smeten franceski listič«, omenil Vraz Dragojili 10. XI. 1841, Dela V 278, in pa 14. XII. 1841, o. c. 280) Krobatu (Chrobathu) dktrju.: 24. III. 1843 (Priobčil Jos. Cimperman, Kres III [1883] 427-8). Kukuljeviču J.: 3. VI. 1842 (Dela V 301-6). — 1. VIII. 1845 (o. c. 374). — 15. X. 1845 (o. c. 379-84). — 23. IX 1846 (o. c 388-90). - 26. V. 1847 (o. c. 398). Kvasu K.: 12. IX I837 (Original v mariborski gimn. knjižnici, odlomek priobčil J. Pajk, Kres III [1883| 42). Livadiču F: 1839 (Priobčil Koranski, Savremenik V [1910] 534-5). Macunu J.: 10. Vil. 1843 (Dela V 329-33). - 8 11 L/20. IV. 1849 (o. c 408-12). — 20. VI. 1849 (o. c. 412 5). Malavašiču Fr.: Tik pred 7. 11. 1839 (Omenil Malavašič Vrazu 7. II. 1839, ČZN VII 295). — 26. V. 1839 (Dela V 188-90). — 7. II,—25. III. 1837 (Omenil Malavašič Vrazu 25. III. 1839, ČZN Vil 297). Malimi N.: 12. X. 1850 (Priobčil Fr. Markovič, ID str. LXXI-II1). Masuraniču J.: 15. XII. 1836 (Priobčil M. Šrepel, Gradja I 240-4). Muršcu J.: 30. X. 1832 (Dela V 132-3, kjer je pismo datirano: »30. mijeseca Oktovra 1833«; datum je popravil dr. Ilešič, Z MS VII [1905] 124-5'. - 29 VI. 1833 (Dela V 130-2). — 3. XI 1833 (o. c. 129-30). — 5. XII. 1833 (o. c. 134-5). — 5. XII. 1833 - 4. I. 1834 (Omenil Vraz Muršcu 4. I. 1834, o. c 136;. — 4. I. 1834 (o. c. 135-7). — 4. I. 1835 (o. c. 137). — 3. XII. 1835 (o. c. 139-41). — 4. III. 1837 (o. c. 152-3). — Okoli 26. III. 1837 (o. c. 154 6. Ilešič, ZMS VII [1905| 130' in 175 meni, da je pisano pismo »okoli 12. marca 1837«. Ker pa namiguje Vraz v prihodnjem pismu Muršcu na to pismo z besedami: »Jeli fte dobili Zhbelize ino kerste, ki sem Vam jili j?z ob v u z m i |= 26. III. 1837| poslal« (Dela V 160), je pisano pismo pač okoli 26. III.). — 24. IV. 1837 (Dela V 158-61). — 2. XII. 1837 (o. c. 165-7). - 18. II. 1838 (o. c. V 167 70). — 17. XII. 1838 (o. c. 178-81). — 19. II. 1841 (o. c. V 210-13). — 12. VU. 1841 (o. c. 259 61). — 2. III. 1842 (o. c. V 286-9). — 20. V. 1842 (o c. 296-8). — 9. VI 1842 (o c. V 309-10). — 19. X. 1842 (o. c. 314-5). - 28 XII. 1842 (o. c. 324-7). — 1. IV. 1843 (o. c. 327). - 4. VIII. 1843 (o c. 334-5). - 12. VIII 1843 (o. c. 335-6). — 21. IV. 1844 (o. c. 354-5). — 20/27. XI. 1844 (o. c. 359-61). — 28. IX. 1845 (o. c. 376 8). — 21. V. 1848 (Priobčil dr. Ilešič, ZMS VII [1905] 66-7) — 24 XII. 1849 (o. c. 417-21). Njegošu P. P.: Tik pred 20. X. 1848 (Omenil Njegoš Vrazu 20. X. 1848, Dela V str XXIV: Usrdna ti hvala na divnij dar, koji si mi poslao . . .« Novinam, Srbskim (ured. Miloš Popovič, Belgrad): 3. V. 1848 (o. c. 27. VII./8. VIII. 1848). — 11. V. 1848 (o. c. z dne 30. VII./11. VIII. 1848). — 24. V. 1848 (omenjeno I. c.). — O celi tej korespondenci gl dr. Ilešič, ZMS IX [ 1907] 31 si.; prim, tudi spredaj str. 342. Postiču Miroslavu: V početku 1849 (Omenil dr. Ilešič, ZMS VIII [1906] 31). Preisu P. J.: 29. 11. 1842 (Koncept, Dela V 281-2. — Pe-tračič je označil pismo z »ne zna se komu« in pustil datum: »10. veljače 1842«. Toda Vraz pravi v konceptu, da »danes ima poslednji dan veljače«. Dalje vpraša: »Ali kad če Vas-stignuti i gdč ovo moje pismo? to je veliko pitanje. Nu bilo gde mu drago ili pod kobnom Avalom ili pod Vitošem, stiglo Vas zdrava i vesela« (281), kar more meriti le na Preisa, ki je odšel pozno v jeseni 1841 iz Zagreba dalje proti vzhodu (prim. V. Jagič, McTopifl aiaB. M/i0JioriH 335). Prešernu Fr.: 16. 26. III. 1837 (Original v Kristanovem Zborniku Korytkove ostaline, radi datuma gl. Zvon XXX 11910] 365, odlomek v slov. prevodu je priobčen v ČZN VII [1910] 208-10, drugi odlomek v Zvonu XXX 497, 552. Pismo je odgovor na Prešernovo pismo z dne 4. III. 1837, ki pomenja po vsej priliki začetek Prešeren - Vrazove korespondence: bilo bi torej prvo Vrazovo pismo Prešernu). — 2. IV. 1837 (Drugo polovico je priobčil Bleiweis v LMS 1875, 163 4, in v tej skrajšani obliki je priobčeno pismo tudi v Delih V 157-8. Odlomek tega, kar je smatral Bleiweis »za javnost manje važnosti«, je priobčil dr. Prijatelj, Anastasius Griins Werke, hrg. v. Eduard Castle Y 16, drugi odlomek je priobčen v slov. prevodu v ČZN VII, 207, 214, tretji odlomek v Zvonu XXX 553-4). — 1. VIII. 1837 (Original v Korvtkovi ostalini, odlomki so v prevodu uporabljeni: ČZN VII 192, 193, 194, 198-9, 216 7; Zvon XXX 552—6). — 19. XI. 1837 (Bleiweis je priobčil v Koledarčku za 1. 1855 str 29 odlomek, celi zadnji dve tretjini v LMS 1875, 164-5, in v tej skrajšani obliki je priobčeno pismo tudi v Delih V 161-5. P. S. ni bil pisan Prešernu [gl. pod Kastelcu]. Izpuščena tretjina je v slovenskem prevodu deloma upotrebeljena v ČZN VII 199-200 in Zvonu XXX 557). - 1. VIII 1838 (LMS 1875, 166-8; Dela V 428-32) — 7. IX. 1840 (LMS 1875, 168-70; Dela V 190-4). — 15. XII. 1840 (LMS 1875, 170-2; Dela V 198-203). — 26. VII. 1843 (Omenil Prešeren Vrazu 29. VII. 1843, ZMS IV [1902] 186; v Prešernovi ostalini tega pisma, kjer jc pozvedoval Vraz o Bleivveisu, ni; prim. Prijatelj, ZMS IV 189). Purkinju J. E.: 15. VI. 1842 (»Priopčio VI. Francev, Vienac XXXI [1899] 89 90: začetek korespondence). Preradoviču P.: 15. IV. 1845 (Omenil Preradovič Vrazu 5. V. 1845, Gradja I 115) — 3. I. 1846 (Omenil Preradovič Vrazu 26 I. 1846, o. c. 121). — Tik pred 2. lil. 1846 (Omenil Preradovič Vrazu 2. lil 1846, o. c 122). — 12. IV. 1847 (Omenil Preradovič Vrazu 26. V. 1847, o. c. 134). — 22. VI. 1847 (Omenil Preradovič Vrazu 30. VI. I847, o. c. 138). Rakovcu D.: 31. XII. 1833/1. VI. 1834 (Priobčil M. Šrepel, Gradja III [1901] 259-62). - 3. X. 1837 (o. c. 262 4). — 10 X. 1837 (Priobčil Markovič II), str. XV.-VI). 21. X. 1837 (Gradja III 265 6). Par dni pred 16. XI. 1837 (o. c. 266-8; zagrebški žig pošte nosi datum 16. XI. 1837). 5. XI. 1838 (Dela V 177-8). 31. XII. 1838 (Gradja III 269). - 4. IV. 1839 (o. c. 270-1). 8. IV. 1839 (272-3). - 4. V. 1839 (o. c. 274-5). — 15. VIII. 1839 (o. c. 276-7). — 19. X. 1839 (o. c. 278-80). — 20. XI. 1839 (o. c. 281). — 7. XII. 1839 (o. c. 282-3). — 30. I. 1840 (o. c. 283-5). — 22. VII. 1840 (285-6). — 5. VIII. 1840 (o. c. 286-7). — 1. XII. 1840 (o. c. 287-8). — 2. V. 1841 (o. c. 288 90). — 1. X. 1843 (o. c. 290-1). — 7. XI. 1843 (o. c 292). — 1. VIII. 1845 (o. c. 292-3). Ravnikarju M.: Decembra 1838 (Omenil Ravnikar Vrazu 20 I. 1839, ČZN VII [1910] 289). Roštlapilu J.: 31. Vil. 1834 (Priobčil Štrekelj, Zvon VII [1887] 217-8). Smoletu A.: 12. X. 1810 (omenil Smole Vrazu 20./20. X. 1840, ZMS IV 190 [1902]). — 3. XII. 1840 (Odlomek je priobčil dr. Prijatelj, ZMS IV 202, original se nahaja med Prešernovo ostalino v ljubljanskem Rudolfinu) Sresnjevskcmu I. I.: Pred 13. I. 1842 (Omenil Sreznjevskij Hanki 13. 1. 1842, cppaHqeB-b, flncbMa XaHK-n 1011). — 5. VIII. 1843 (Nedovršen koncept, Dela V 327-9). »Prof. VI. Francev našao je Vrazova pisma Ismailu Sreznjevskemu, pa če ih upotribijeti u svojoj raspravi o Vrazu, što če do-skora izači u varšavskom ,,Ruskom Filologič. Vjesniku"« (Drechsler, Savremenik [1910] 634). Stani kil F.: Okoli 6. I. 1841 (Nedatiran koncept, Dela V 203-4. Petračič ga je označil z »ne zna se komu«. Ker pa pravi Vraz v pismu : »G. Šafarik mi je pisao, da je od onih knjigah, što sam ja njemu bio na razprodanje poslao, nekoliko Vama izručio, . . . dodajuči, da Vi kao profesor imate Više prilike, knjige medju mlade ljudi razprostraniti« (203), Čelakovskemu pa 15.—26. VII 1841 piše, naj izroči njegov poklon »Dr. Stanku, kojemu . . . blagodarim na njegovoj brizi, koju za moje knjige nosi« (Dela V 273), mora biti pismo naslovljeno pač Staneku. — V pismu se gre za razprodajo Djulabij, pisano mora biti torej po juliju 1840, gl. spredaj str. 331; adresatu naroča Vraz, naj izroči »pri-klopljeno listašce« Čelakovskemu: ako misli s tem pismo Čelakovskemu z dne 6. 1. 1841, kar je zelo verjetno, je tudi datum tega pisma približno določen). — Okoli 1.IX. 1847 (Omenil Vraz Erbenu I. XI. 1847, kateremu naroča, naj povpraša za Lisinskega »u g. Dra. Stanka, na kojeg je odnio preporuku«, Dela V 399). Subbotiču Jovanu: 20. IV. 1842 (Koncept, Dela V 290-1). Šafariku J. P.: 24. V. 1838 (Priobčil J. Kunšič, ZMS I [1899] 92-9). — 15. 25. V. 1842 (Dela V 292-4). — 1. IV. 1842 (Omenil Vraz Erbenu 2. IV. 1845, Dela V 362). Štauduarovi Dragojili: 4./8. IV. 1841 (Dela V 213 9). — 11 ./12. IV. in 1 V. 1841 (o. c. 219-25; radi prvega datuma prim. dr. I. Prijatelj, ČZN VII [1910] 171). — 10. 12. V. 1841 (o. c. 225-31). — 25. V. 1841 (o. c. 231-8). — 31. V./1. VI. 1841 (o. c. 238 43). — 12. VI. 1841 (o. c. 241-5). — 18. VI. 1841 (o. c. 245-52). - 29. VI. 1841 (o. c. 254 9). — 15. VII. 1841 (o. c 261 7). — 11. VIII. 1841 (o. c. 268-70). — 6. IX. 1841, gl. spredaj str. 332. — 19. XI. 1841 (Dela V o. c 274 5). — 10. XI. 1841 (o. c. 275-8). — 14. XII. 1841 (o. c. 278-80). — 20. II. 1842 (o. c. 283-6). — 23. XI. 1842 (o. c. 317 20). Tkalčiču (sagreb. čevljarja): »nekoliko n e d e 1 a h« p r e d 20. XI. 1839 (Omenil Vraz Rakovcu 20. XI. 1839, Gradja VI 281). Trnskemu J.: 28. I. 1843 (Priobčil M. Šrepel, Gradja I [1897] 247 8). — 24. I. 1845 (o. c. 249 50). Trstenjaku D.: (V skupščini Slov. Matice 24. VI. 1869 je obljubil Trstenjak, da izroči Vrazove dopise Matici, prim. LMS 1869, 16; kje so?) Ulagi J. (cel. bogosloven): 30. V. 1840 (Priobčil dr. Prijatelj, ČZN VII [1910] 187-8. Vakanoviču, A.: 8. XII 1840 (Priobčil M. Šrepel, Gradja II [1899] 15-6). — 2. IV. 1841 (o. c 217). Vancaševi gospe: 10. II. — 18. II. 1849 (Odlomek koncepta, Dčla V 407 8. — Petračič je označil koncept z »ne zna se komu«, toda gl. Markovič, ID str. LIX, LXX — LXXI). Vogrinu L.: 1842 (Priobčil Štrekelj, ZMS II 212; radi adre-sata g. ibid. 178). Vrablju: 19. IV. 1836 (Dela V 143-4;. Vukotinoviču L.: 31. VIII. 1836 (Koncept, Dela V 144-5). 31 VIII. — 10. XI. 1836 (Omenil Vraz Gaju 10. XI. 1836, Gradja VI 314: «... Vukotinoviča molim, neka mi odgovori na pismo, što mu jesam poslao mojim odšastjem sa priklopljenim rukopisom Ivraljedvorskim po g. Rakovcu D«) — Ko se V u koti novic ženi (Nemški odlomek priobčil Drechsler, Vraz 47, koncept med slov. Vrazovimi rokopisi). — 12. VI. 1841 (Dela V 42-8, prim. ibid. 40 in pa spredaj str. 322). Zapu K. VI.: 3. VI. 1842 (Dela V 298 301. Petračič pravi v opombi, da je »valjda pisano negdje g. 1842. K. VI. Zapu«. Da je pismo namenjeno res Zapu, sledi iz vsebine nedvomno. Ker pa pravi Vraz v pismu, da se je »ju čer u tromesečnom (Matičinom) saboru zaključilo, da če se izdati Osmanida« (300), a je bila ta skupščina 2. VI. 1842 [Šurmin, Preporod II 257], je pismu tudi datum določen). — 20. IV. 1844 (Priobčil Zap, ČČM XVIII [1844] 4 str. 622-8, gl. spredaj str. 338). Zaklju A.: Več pisem pred 1. VII. 1838 (Omenil Malavašič Vrazu I. VII. 1838 ČZN VII [1910] 294). — Dvoje pisem med 25. XI. 1841 (pismo Žaklja Vrazu) in 4. IV. 1842 (Omenil Žakelj Vrazu 4. IV. 1842, ČZN VII 300). Koncepti pisem ne ve se komu: 1834. Slovenskemu rodoljubu. Original med Vrazovimi slovenskimi rokopisi štev. 18, odlomke je priobčil Drechsler, Vraz 200-1. Pismo je pisano najbrž po izidu Gajevega Oglasa z dne 20. X. I834, vsekakor pa pred izidom Novin in Danice (6 1 1835). 1836. 8 VI.: Dunajskemu hrvaškemu visokošolcu. (Dela V 142-3). 1837. Grajščaku ali oskrbniku na Štajerskem. Koncept je bil med Vrazovimi hrvaškimi rokopisi, priobčil ga je Petračič, Vienac X [1878] 562. Ker prosi v konceptu mesta v kanceliji na deželi, spada koncept pred 1. VIII 1837, ko poroča Prešernu o neuspehu teh prizadevanj (ČZN VII, 199). 1849. Gospodični v Gradec, prijateljici Ane Her-sogove. (Dela V 415 7). Petračič, ki mu je pripovedovala gospa Vancaška, da je »ženitev«, ki se v pismu omenja, zgolj šala (prim. Vienac X |I878] 576), bi še bil pač lahko dognal tudi ime naslovljenke. Ker pravi Vraz v pismu: »Seit meiner Zuriickkunft in Croatien krankle ich noch immer und kann mich nicht erhohlen . . . Mein Arzt . . . rathet mir mich . . . entweder nach Tiiffer oder Neuhaus (zu begehen)« (416) spada koncept pač v prvo polovico 1. 1849. 1850. 7. VIL: Zaupniku P. P. Njegoša Izven Črne Gore (Dela V 423). 1850. Okolu 7. VII.: Spremljevalcu P. P. Njegoša v italiji (Dela V 424-6. Ker se obravnava v pismu ista stvar kakor v pismu zaupniku P. P. Njegoša z dne 7. VII. 1850, je datum približno določen). B. Pisma Vrazu. Vraz je vedel ceniti zgodovinske dokumente. Ko se je šlo za gospojinsko društvo, je pisal posestrimi Dragojili, duši akcije: »Molim te, da sve listove, koje češ dobiti od pozvanih, čuvaš. Mozbiti da če se tu steči važnih stvarih koje če biti vredno da se tiskaju, svakako vredne za dogodivštinu razvianje izobraženosti u domovini našaj« (Dela V 286). Zato je tudi sam skrbno hranil korespondenco, ki jo je dobival iz vseh vetrov slovanskega sveta. Leta 1877. je imela Matica Hrvatska, ki je dobila z Vrazovo ostalino tudi njemu pisana pisma, nad 900 pisem Vrazovih dopisnikov (Dela V str. XVI). S precejšnjo gotovostjo se lahko reče: kolikor teh stvari se je izgubilo, se večinoma niso izgubile po Vrazovi krivdi. Na svojo srečo je prišla pozneje ta korespondenca pod varstvo zagrebške vseučiliške biblioteke, kjer se čuva pod značnico: »Vraz Stanko: korespon-dencija. Listo vi pisani njemu«. Prof. Surmin, ki se je mnogo bavil s to korespondenco, piše o njej: »Možda r.am nijedan od naših Ilira nije ostavio toliko gradje iz svoga života, koliko Vraz ... a njegova je velika ostavina pisarna njegovih prijatelja upravo riznica, u koju je smješteno blago za proučavanje vremena Vrazovih, pa i samoga Vraza. Osim pisarna Gaju ne če biti drugdje tako dobra i jaka izvora za proučavanje ilirskoga radu, koliko baš kod Vaju . . .« (Savremenik V [1910] 473). Tudi Fr. Petračič, ki je pisma »priredjujuč petu svezku (Vrazovih) djela i čitao i redao, i al- fabetskim redom složene predao upravi Matice«, meni, »da ima mnogo sačuvana u (Vrazovoj) ostavštini«, dodaje pa, »da sve još ni sada (1910) ne če moči u sviet, jer bi se moglo koga povriediti, a ne bi mnogo koristilo poznavanju prilika, koje su od ista malene i sičušne, te im se trag" još uviek prepoznaje.« (Vienac, nova serija I [1910| 183j. Odlomke je bil dal tiskati že Vraz sam (prim, nižje Du-browski, Hurban, Kukuljevič). Po pesnikovi smrti pa je preteklo četrt stoletja, predno se je začela pozornost obračati na njegovo »riznico« : Bleiweis je 1. 1877 priobčil »Pisma 'Jarnikova Stanku Vrasu« (LMS I877, 149—58) in »Liste, katere je Prešeren Vrasu pisal« (o. c. 158 — 6). S Prešernovimi pismi je ravnal Bleiweis seveda nekoliko drugače nego z Jarnikovimi: Priobčil je sicer vsa štiri Jarnikova pisma, izmed Prešernovih osem pa jih je našlo milost samo pet. Da je izšel od petega pisma samo konec, je pač nenameravana pomota, ker Bleiweis ni opazil, da je pripisan začetek Smoletovemu pismu z dne 20./26. X. 1840 in da je celo to Prešernovo pismo samo post-skriptum Smoletovemu (prim. dr. Prijatelj, ZMS IV [ 1903J 190). Istodobno je upotrebljal pisma Fr. Petračič, najprej v opombah k »Stanku Vrazu« par odlomkov (Dela V, zlasti str. XVI—XXV), več pa naslednjega leta v »Črticah o Vrazu« (Vienac X [I878J str. 562 . . . 579). Za Petračičem je prišel Fr. Markovič, da »nadopuni vjekopis Vrazov« s »črticami o dopisih in iz dopisa« (ID LXXVI—CXII; v Viencu 1880, od koder je sicer študija pretiskana, manjka to poglavje). Ekcerpti so deloma težko porabni, često niso niti natančno datirani. Na enake težkoče naleti raziskovalec tudi pri Kočevar-jevili in Miklošičevih pismih, kolikor jih je upotrebil Markovič v študiji »Stanko Vras prama Franji Miklošiču« (Vienac XV [1883] 606-7), M. Šrepel pa v študiji »Stjepan Ko-čevar prama Ilirstvu. Po njegovim listovima Stanku Vrasu« (Vienac XV [1883] 148 .. . 182), dočim odgovarjajo Srepljeve izdaje »Kolldrovili dopisov« (Vienac XXV [1893] 352) »Preradovičevih pisem« (Gradja 1 [1897] 99 si.) in korespondence »Vras-Rakovac* (Gradja 111 [1901] 259 93) znanstvenim zahtevam. Nova pisma sta upotrebljala medtem Kulakovskij v »H;uinpH3My« (1894), Šlirmin v »Preporodu« (1903 — 4) in Branko Drechsler v »Stanku Vrazu« (1910). Muršečeva pisma Vrazu je izdal in z vsem znanstvenim aparatom opremil dr. Fr. Ilešič: »Muršec Stanku Vrazu« v »Korespondenci dr. Jos Mliršca« (ZMS VII [1905] 124-62). Jednaka pohvala pa se ne more izreči o Ilešičevi izdaji »Korespondenc is dobe našega preporoda« (IMK XIX [1909] 92 . . .). Izdaja ne izpričuje le, da si izdajatelj zelo interezantnih in za slovensko zgodovino važnih stvari ni prepisal, ampak tudi, da se mu je z izdajo gromozensko mudilo: sicer bi bil moral opaziti, da je precej stvari, ki jih publicira, že znanih, da je torej njegova publikacija neekonomična (prim. n. pr. Jarnik). Izgleda, da je pospešil izdajo primer drja I. Prijatelja, ki je že 1. 1902. priobčil »Dvoje Prešernovih pisem« (ZMS IV [1902] 186 si.) in svoje prepise ravno upotrebljal tudi v istih IMK h Korytku. Stoletnica Vrazovega rojstva je prinesla dvoje sem spada-jočih objav: dr. Prijatelj je priobčil v »Vrasovih slovenskih dopisnikih« (ČZN VII 287 si.) pisma, tičoča se ljubljanskega čitavniškega zbora, Fr. Petračič pa v člančiču »O Vrasovoj korcspondenciji« (Vienac, nova serija I [1910| 183) alfabetski seznamek pisem Vrazu, kakor jih je izročil 1. 1877. upravi Matice Ilirske. Izmed 900 pisem »od gotovo 200 lica« Petračiče-vega seznamka pa so se natisnila ali v tisku upotrebila doslej le pisma, ki so jih pisali Vrazu: Auersperg A.: 2. V. 1845 (Odi v slov. prevodu je priobčil SI. Narod IX 299 [31. XII. 1876]; isti odi. nem. originala je priobčil dr. I. Prijatelj, Grtlns Werke V 19, regesto prve polovice glej v ČZN VII 2I8 9). — 25. XII. 1846 (Prevod v Slov. Narodu z 31. XII. 1876, original v Griins Werke V 20). — 1. XI. 1850 (Prevod v Slov. Narodu z 31. XII. 1876 in v ČZN VII 221). Babukič V.: 9. XII. 1840 (Odi., Dela V, str. XX) — 23. XII. 1840 (Reg., Dčla V, str. XX). — 15. V. 1841 (Omenil Vraz Babukiču 27. VI. 1841, Dela V 252). - 23. V. 1843 (Odi., Drechsler, St. Vraz 211). - 22. I. 1849 (Odi., Dela V str. XXV) — Nekoliko dni pred 8. III. 1849 (Pripis pismu Macuna Vrazu na koncu 1848, omenil Vraz Macunu 8. III /20. IV. 1849, Dela V 409). Petračičev seznamek omenja 14 pisem. Bačovsk)! J. A.: Kmalu po 16. IV. 1850 (Ilešič, ZMS VIII [1906] 32-3). Bodjanskij O. M.: 1841 iz Poznanja (Omenjeno v ID str. CIX). — 1843 iz Moskve (Omenjeno 1. c.). — 13.=25. VI. 1844 (Omenjeno 1. c., odi. priobčil Kulakovskij, M^^npn3M"b 072^ opom. 22). Bogovič M.: 7. I. 1848 (Vienac X 575). Petračičev seznamek: 3 p. Borojevič N.: 20. VIII. 1839 (Odi., Drechsler, Vraz 210»), — 15. XI. 1839 (Odi., 1. c.). — 4. II. 1841 (Odi., Šurmin, Preporod II 279). Petračičev seznamek: 6 p. Bratuša Mirko (Emerih): 24. XII. 1844 (Omenjeno v ID str. XCVI, datum po Ppr.) — 25.1. 1845 (Odi. brez datuma priobčil Markovič, ID str. XCVI-VII, datum omenil Macun, Knjiž. zgodovina 6, skoro celo priobčil Ilešič, IMK XIX 97-9, brez znanstva z Ilešičevo objavo je priobčil majhno regesto Drechsler, Vraz 86, toda datiral je pismo napačno s »po-četkom god. 1843«). — 22. IV. 1848 (Omenjeno v ID str. XCVI, celo v IMK XIX 102-3). — Petračičev seznamek : 6 p. Caf ().: Okolu 13. I. 1841 (Omenil Vraz Gaju 13. I. 1841, Gradja VI 325). — 25. II. 1841 (Omenil Vraz Cafu 5. III. 1841, ZMS II 209). Markovič, ID str. XCVI in Petračičev seznamek omenjata 12 p. Cantily A. (očeLjubičin): 5. V. 1843 (Regesta v ID str. XXXVII). — 21. VI. 1841 (Regesta 1. c.). Ciringer Jernej: 31. XII. 1844 (Odi., Drechsler, Vraz 213"). — 14. I. 1845 (Odi., 1. c.). Petračičev seznamek: 4 p. Čelakovski/ Fr. L.: 18. III. 1833 (Vienac X 564 — Junija 1833 (En stavek z datom v IMK XIX 92, daljši odi. pri Drechslerju, Vraz, 12). — Pred 9. VII. 1835 (?), (»pifmo od nekoga s kraljevega Gradza poslano«, omenil Vraz, Dela V 148; gl. spredaj str. 355 pismo Čelakovskemu okolu 9. VII. 1835). — 20. 1. 1841 (Odi. v Viencu X 564, večji odi. v Časopis VII. j 24 ID str. CIII; prim, tudi Dela V 270, in pa ZMS II 210). Čop M.: 1834 (Regesta v ID str. C, odi. pri Drechslerju, Vraz 12), Demeter D.: 7. VI. 1838 (Regesto priobčil Drechsler, Vraz 107, 212). Deutscher Juri (.župnik šentmiklavžki): 10. V. 1847 (Odi., Dela V str. XVII). — 3. VII. 1848 (Odi. 1. c.). — 14. XII. 1848 (Odi., 1. c.). Petračičev seznamek: 8 p. Dimitrovič Špiro: 1848 (Omenjeno v ID str. LXVII). Petračičev seznamek: 3 p. Drobnič J.: 8 pisem iz dobe 1838—1850 (Omenjena v ID str. LXXXII). — 6. X. 1838 (Reg., 1. c.; drugi odi. pri Šurminu, Preporod II 53). — 14. VI. 1839 (Regesta, Šurmin, Preporod II 285). — 12. III. 1840 (Regesto priobčil Markovič, ID str. LXXXI1, nekaj tudi Šurmin, Preporod II 285). — 1843 (»malne doslovce« v ID str. LXXXII1; gl. tudi Markovič, Spomen knjiga Mat Hrv. 259). — 1845 (Regesta v ID str. LXXXIV). - 1850 (Odi., 1. c.). .Dubrowski P.: 10. II. 1842 (Literarni odi., Kolo III, 114-6). — ^ 3. VII. 1842 (Lit. odi., Kolo II 91-8). - 20. XI. 1842 (Lit. odi., Kolo III 108 11). — 11. II. 1844 (Odi., Vienac X 566). Petračičev seznamek omenja 11 p., Markovič, II) str. CVIII-IX pa samo 9. Erben K. J.: Julija 1842 (Omenil Vraz Erbenu 5. VIII. 1842: »List Vaš, s kojim mi pošiljate pregled češke literature od p. g. primio sam prie deset danah«, Dela V 3 10. Kar je priobčil Markovič, ID str. CVI, je menda odi. tega pisma. Datum »d. 15. rujna 1842« pregleda samega v Kolu III 98 je menda pomota : Erben govori o Vrazovem listu »od 8. pr. m., kojim me pozivate u Kolo«, tisti Vrazov list pa je datiran z 8. VI. 1842 [gl. Dela V 306]). — 24. IV. I843 (Omenil Vraz Erbenu 1. IV. 1844, Dela V 339). — 16. XII. 1843 (1. c.). — Januarja 1845 (Omenil Vraz Erbenu 2. IV. 1845, Dčla V 362). — Tik pred 22. VIL 1845 (Omenil Vraz Erbenu 22. VII. 1845, Dela V 372). Petračičev seznamek omenja samo 10 p., Markovič, ID str. CVI pa 11 p. Fialka M.: 3 pisma iz dobe 1843, 1844 (Omenjena pod napačnim imenom »Fiala« z regesto v ID str. CVI; ali je to isti »kapetan Celi iz Litomiricah«, čigar pismo iz 1. 1844. omenja Vraz Muršcu 20. XI. 1844, Dela V 360?). Freyer H. (kustos ljubljanskega des. museja): 25. IV. 1844 (Odi., IMK XIX 97). Petračičev seznamek, kjer pa se čita napačno Treier: 4 p. Frič J.: 1846 (Odi., ID str. CVIII). Gaj L.: 3. IV. 1834 (Odi. Dela V str. XVIII, v celoti dr. V. Deželič, Gradja VI 336). Gottweis L: 1839 (Regesta, Šurmin Preporod II 284). Petračičev seznamek: 3 p. Hanka V.: 1847 (Regesta, ID str. CVIII). Hersog Anka: Nekoliko dni pred 25. IX. 1848 (Omenil Vraz A. Herzogovi 25. IX. 1848, Dela V 404). — V prvi polovici 1849 (Omenil Vraz Anini prijateljici v Gradec Dela V 415). — 22. V. 1851 (Regesta,-ID str. LXXV). Petračičev seznamek omenja pod »Herzog« 4 p., a ne pove, li samo od Ane, ali tudi od njenega očeta. Horvat Jak. (kaplan): 31. V. 1837 (Regesta, Šurmin, Preporod II 53). — 19. VI. 1837 (1. c.). Hrgovič (is Varašdina): 27. I. 1842 (Odi., Drechsler, Vraz 97;. Hurban ill.: 25. I 1842 (Lit. odi. v Kolu I 99-108, privatni odi. v Viencu X 566, deloma tudi v ID str. CIV-V). Petračičev seznamek : 2 p. Ilič L.: 28. V. 1842 (Odi., Dela V str. XXI). - 20. XII. 1843 (Omenil Drechsler, Vraz, 216 opom. 32). Petračičev seznamek : 8 p. Jarncz>ič Dragojila: Avgusta 1841 (Omenil Vraz Jamevičevi 25. X. 1841 : «... ima več tretji mesec, što sam Vaš list s Vašimi krasnimi umotvori primio . . .«, Gradja III 200). Pismo brez data (Regesta, Drechsler, Vraz 107). Jarnik U.: 5. XII. 1836 (LMS 1877, 149 51). — 5. III. 1838 (o. c. 152 3). — 21. V. 1838 (o. c. 154 6). — 21. IX. 1841 (o. c. 156-8; odlomčič priobčil zopet Ilešič, IMK XIX 94). — Izgleda, kakor da je tudi Šurmin prezrl, da je objavil 24® »Pisma Jarnikova Stanku Vrazu« že Bleiweis: prim. Preporod II 010, opomba 115., 127., 128. Jeran L.: 3. XI. 1843 (Splošno brez data omenjeno v ID str. XCVI, del. v celoti del. v regesti priobčeno v ČZN VII 303 4). — 20. I. 1844 (Splošno brez data omenjeno v ID str. XCVI, del. doslovno, del. v reg. priobčeno v ČZN VII 304-5). — 16. V. 1844 (Splošna regesta brez data v ID str. XCVI, regesta v ČZN VII 305). — 20. VI. 1844 (Del. doslovno, del. v reg., ČZN VII 305). — 5. VIII. 1844 (Regesta v ČZN VII 3'5). — 22. II. 1845 (Splošno brez data omenjeno v ID str. XCVI, odlomčič je priobčil Ilešič, IMK XIX 97, v celoti objavljeno v ČZN VII 305-6). — 13. I. 1846 (Priobčil Prijatelj del. v ZMS IV 188, del. v ČZN VII 306-7; večinoma iste odlomke, ki so bili objavljeni že v ZMS IV je objavil zopet Ilešič, IMK XIX 100 1). — 3. VIII. 1846 (Reg., ČZN VII 308). Jovajiovič D. (izdavač CKOpoTene): 9.=21. II. 1843 (Odi. upo-trebil Šurmin, Preporod II 279). Petračičev seznamek: 2 p. Jovanovič P.: 30. VIII. 1841 (Odi. upotrebil Šurmin, Preporod II 279). — 26. IV. 1842 (Odi. upotrebljen v Viencu X 565, nekaj več v ID str. CXI). Petračičev seznamek: 3 p. Jukič Fr.: (Omenjen v ID str. CX). Petračičev seznamek: 7 p. Karadsič V. St.: V zimi 1841/2 (Omenil Vraz Karadžiču 20. V. 1842, Dčla V 295: »G. Gregorič došavši iz Beča kazao mi je, što ste se Vi tužili na nas porad onog članka što ste ga bili zimus meni poslali sa molbom, da ga priobčim našim novinam...«; prim, spredaj str. 358 pismo Karadžiču). — Vukove pripiske se nahajajo tudi na pismu Sreznjevskega Vrazu, pisanem pred 29. III. 1842 (F). Petračičev seznamek : 2 p. Kastelic M.: 1837 (Omenil Markovič, ID str. C: »god. 1837 iz Ljubljane njemački list neprijazna sadržaja«). Petračičev seznamek tega imena nima. Kaznačič A.: — 14. I. 1843 (Omenil Kaznačič Gaju 14. II. 1843, Gradja VI 103: »Dva puta obernuo sam moje po-žude više toga Gospodinu Stanku Vrazu; ostali bez odgovora na pokazanu moju želju za primiti izpunjene broje vaše ,.Danice" i ono što se bude više Slavjanskog knji-žestva prid Vama pritiešilo«), Petračičev seznamek: 4 p. Klajšar J. : 1834 (Omenjeno v ID str. XCIII). — 1841 (Regesta z odi. 1. c.). Petračičev seznamek: 4 p. Klobučar (oficir): 10. IV. 1845 (Vienac X 564). Kobd J.: 3. XI. 1839 (Upotrebil Šurmin, Preporod II 284). Petračič piše napačno »Kober« in beleži samo 1 p., toda med ostalino se nahaja tudi Kobetovo pismo z dne 22. IV. 1842 (Ppr). Kočevar St.: »Preko 40 pisarna [od god. 1833-1850]« (Omenjena v ID str. LXXXIX; prim, tudi Vienac XV 130). Petračičev seznamek: 41 p. — 13. X. 1833 (Odi. pri-občen v ID str. LXXXIX, več v Viencu XV 163). — 12. II. 1834 (Odi. upotrebljen v Viencu X 563, več v ID str. LXXXIX in Viencu XV 163, prim, tudi Šurmin Preporod 1 031 opom. 79). — 16. IV. 1834 (Odi. upotrebil Petračič, Dčla V str. VI, regesta v Viencu XV 163, odi. priobčil Šurmin, Preporod I 031 op. 88, kjer je pa datirano pismo napačno z 14. IV.). — 3. I. 1835 (Odi. v: ID str. XC, Vienac XV 163, Prijatelj ČZN Vil 148). — 1835 (Skoro celo v ID str. XC— XCI; prim, tudi Vienac XV 163; pismo ni datirano). — 14. XII. 1835 (Odi. v: ID str. XCI, Vienac XV 163, Prijatelj, ČZN VII 149; prim, tudi Šurmin, Preporod I 035). — 13. listopada (hrv. ali slov.?) 1836 (Odi.: ID str. XCI-II, Vienac XV 166). — 29. I. 1837 (Odi. v Viencu XV 166). — 1. VI. 1837 (Odi. upotrebljen v Zborniku u slavu Ja-giča 658). — 24. XII. 1838 (Odi. v Delih V str. XX, Viencu XV 166). - 17. III. 1839 (Odi. v Delih V str. XX). — 11. VII. 1839 (Reg. v Delih V str. XX, odi. v Viencu XV 166). — 1841 (Odi. v ID str. XCII in Viencu XV 166; pismo ni datirano). — 3. 11. 1841 (Odi. v ID str. XCII in v Viencu XV 179, kjer je pismo napačno datirano z 1. 1844, prim, tudi Šurmin Preporod II 285, kjer ja pismo postavljeno v 1. 1843). — 1. XII. 1841 (Odi. v Viencu XV 179, prim, tudi Prijatelj, ČZN VII 177-8'; v Viencu je pismo napačno datirano z 1844, iz česar je izvajal Šrepel tudi napačne zaključke). — 31. V. 1842 (Odi. v Viencu jfcV 179). — 16. XI. 1843 (Odi., IMK XIX 96). - 4. II. 1844 (Odlomki v Viencu X 563 in XV 179; prim, tudi Šurmin, Preporod II 285, kjer je pismo napačno datirano z 1. 1843). - 29. V. 1844 (Odi. v Viencu XV 179). — 20. VI. 1844 (Odlomki v Viencu X 563, XV 179). — 14. V. 1845 (Odi. v Viencu XV 179). — 28. XI. 1845 (Odi. 1. c.). — 1847 (Splošna karakteristika pisem iz tega 1. v Viencu XV 179). — 6. V. 1848 (Dela V str. XXIV). — 20. V. 1848 (Odi. v Viencu XV 179; isto zopet v IMK XIX 107). — 25. IX. 1848 (Večinoma priobčeno v Viencu XV 179-80, zadnji stavek več v IMK XIX 107). — 12. X. 1848 (Večina v Viencu XV 180-1, isto in dva stavka več v IMK XIX 107-8). — 13. XI. 1848 (Večina v Viencu XV 181, isto in še nekaj več v IMK XIX 108). — 14. XI. 1848 (Večinoma v Viencu XV 181-2, isto in še nekaj več v IMK XIX 108 9). — 27. XII. 1849 (Odi. v Viencu XV 182). — 18. II. 1850 (Odi. v Viencu X 575, in IMK XIX 109). Kolldr J.: 4. IV. 1843 (Odi. v ID str. CIV, kjer je pismo napačno datirano z 1. 1841, v Viencu X 564, kjer je zopet datirano z 7. I. 1843, celo v Viencu XXV [1893] 352. Korytko E.: 19. VII. 1838 (Pripis k Prešernovemu pismu Vrazu z istega datuma, LMS 1877, 163). Krašna f.: 12. XI. 1840 (Reg. Šurmin, Preporod II 285). — 1. III. 1842 (Registrirala Markovič, ID str. XCV VI, in Macun, Knjiž. zgodovina Slov. Stajerja 78,.priobčil deloma v regesti deloma doslovno Prijatelj, ČZN VII 170', 301-2). Krempel A.: 15.11. 1838 (Registriral Šurmin Preporod II 52). — 12. VI. 1838 (Hrv. prevod odlomka v ID str. LXXXI). — 18. VI. 1838 (Odi. upotrebil Šurmin, Preporod II 52), — 2. III. 1843 (Odi. v prevodu priobčil Markovič ID str. LXXXI). — 25. VIL 1843 (Odi. v prevodu 1. c.). Petračičev seznamek in Markovičevo izvestje ID str. LXXX, da se nahaja med Vrazovo ostalino osem Krempljevih pisem, pa ne odgovarja resnici, ker jih je 10 in sicer še z: 2. IX. 1839, 30. X. 1839, 14. IV. 1840, 27. V. 1841 in 1. V. 1842 (Ppr). Kričmanič /. (opat): 20. II. 1842 (Omenil Vraz Dragojili Štaud-uarjevi 20. II. 1842, Dela V 286: » .. . hvalim mu [opatu] na njegovih nekoliko rečih«. V ostalini menda kakega takega pisma ni in ga tudi Petračičev seznamek nima.) Krišmanič Pavlina (omošena Gajev a): 29. V. 1840 (Odlomke priobčili Petračič Vienac X 575; Markovič, ID str. XLI [v prevodu, brez data]; Macun, Knjiž. zgodovina Slov. Štajerja 105). Knkuljevič I.: Tik pred 3. VI. 1842(?) (Omenil Vraz Kukuljeviču 3. VI. 1842, Dela V 301 : »Tvoj sam list primio ... Ako danas sutra opet zaviriš u kavarnu Bajerovu u Alservorstadtu, možeš ga opet i sam čitati [v Danici]« ; v Danici pisma čigar dati bi se strinjali s tem datom, ni; ali je morda pomota v datu Vrazovega pisma in bi imelo stati 3. VII.?). — 22. VI. 1842 (Lit. odi. v Danici VIII 27 [z dne 2. VII. 1842] 107-8; privatni odlomki: Vienac X 566 in Drechsler, Vraz 208 opom. 20). Kuslan Drag. : 29. I. 1841 (Odi., Vienac X 563). — 4. I. 1845 (Odi., o. c. 475). Petračičev seznamek: 5 p. Lambl V. D.: 8. XII. 1844 (Ilešič, ZMS VIII [1906] 14-5). Macun I.: 10. VIL 1843 (Nebistven odlomek v IMK XIX 97; mesto »drugi praznik« se mora čitati »drugi pravnik« ;. pismo je najbrž začetek korespondence, in nanj odgovarja Vraz 10. VII. 1843, Dela V 329 si.). — 4. I. 1849 (Datum po Ppr, priobčeno je pismo skoro celo v ID str. XCVIII IX. Pismo je identično z onim, o katerem piše Vraz Macunu 8. III./20. IV. 1849, Dela V 408: :List Vaš, što ste mi pisali na koncu p. g.«, kjer je datum Vrazova pogreška). — 9. II. 1850 (Datum po Ppr, odi. v ID str. XCIX). — Razven teh se nahaja v Vrazovi zapuščini še 3 M. pisem, in sicer z 25. X. 1844, 4. V. 1849 in 5. VII. 1849 (Ppr). Majar M.: 25. XII. 1841 (Kolo 1 135-7). — 1841. (Po originalu brez data in podpisa v Vrazovi glasbeni ostalini priobčil F. Kuhač, Vienac XII [1880] 606). — 3!. III. 1844 (Odi. upotrebil Ilešič, ZMS VII1 [1906] 14 ter priobčil isti odi. zopet v IMK XIX 96). - 8. V. 1844 (Odi. 1MK XIX 96). - Na koncu 1847 (Odi., ID str. LXXXV-V1). — 22. XI. 1848 (Odi. v IMK XIX 106). — 4. III. 1849 (Odi., 1. c.). - 1850 (Reg., II) str. LXXXV1I). — Razven teh se nahaja v Vrazovi ostalini še 12 Majerjevih pisem, prim. II) str. LXXXV. med njimi dve brez data, in pisma z dati 31. VII. 1843, 13. IX. 1843, 27. IX. 1844, 27. I. 1845, 14. X. 1845, 4. X. 1846, 20. I. 1848 (Ppr). Splošne karakteristike Majerjevih pisem Vrazu gl. ID str. LXXXV si. in Ilešič, ZMS VIII [1906] 14). Malavašič Fr.: » Pisma . . . god. 1838, 1839« splošno karakteriziral Markovič ID str. XCIV. — I. VII. 1838 (Odi. upotrebil Prijatelj IMK XIX 79, celo pismo v ČZN VII 294-5: začetek korespondence). — 7. II. 1839 (Odi. upotrebil Prijatelj, ZMS IV 194-5, daljši ekscerpt v IMK XIX 93-4, celo pismo v ČZN VII 295-7). - 25. III. 1839 (Pismo je napačno datirano z 1. 1838., a iz vsebine sledi nedvomno, da je iz 1. 1839. Odi. je upotrebil Prijatelj v ZMS IV 194, a z napačnim datom, druge odi. isti v IMK XIX 79, celo pismo v ČZN VII 297-8). Malin N.: 1837 (Omenjeno v ID str. CX). — 26. III. 1839 (Odi. o. c. CII, nekaj več je priobčil Šurmin, Preporod II 276). Petračičev seznamek: 4 p. Martič Grga (Ljubomir'): Na korespondenco je opozoril Markovič, ID str. CX. — 16. VI. 1842 (Registriral Šurmin, Preporod II 284). — 18. VIII. 1842 (Reg. 1. c.). — 1843 (Kolo V 59-63). Petračičev seznamek: 8 p. Mašek Ivan: Maja 1842 (Omenil Vraz Kakuljeviču 3. VI. 1842, Dela V 305: »Dobio sam prie deset danali pismo jedno od g. Mašeka i knjigarne Benediktove iz Beča . . .«) Petračičev seznamek res omenja 1 p. Matjašič f.: 1835-50 (Splošna karakteristika v ID str. XCII). Petračičev seznamek : 7 p. Miklošič Fr.: 14. VII. 1833 (Francosko pismo, hrv. prevod v II) str. LXXVII-VIII, Viencu XV 607, odi. franc, originala pri Murku, Forschungen zur neueren Litteraturgesch. Festg. fiir Richard Heinzel, Weimar 1898, 530 1). — 6. VIII. 1835 (Odi. v ID str. LXXVIII, Viencu XV 606). — Brez data, 1835? (Odi. v Viencu XV 606). - 25. IX. 1838 (Odi. I.e.). 1839 (Pismo in poslanica, Vienac XV 606-7; prim, tudi ID str. I XXVII). Muršec J.: 25. XII. 1832 (ZMS VII 124-5). — 9. VI. 1833 (o. c. 126). - 13. VII. 1833 (o. c. 127 8). - 6. I. 1834 (o. c. 128 9). — 20. XII. 1835 (o. c. 129 30). — 12. III. 1837 (O. c. 130 1 ; prim, tudi Macun Knjiž. zgodovina 96). - Okoli 25. IV. 1837 (ZMS VII 132). — 13. XII. 1837 (o. c. 132-3). — 2. III. 1838 (o. c. 133-4). — 20. IV. 1838 (o. c. 135 [pesem]; prim, tudi Macun, Knjiž. zgodovina 95). — 30. XII. 1838 (ZMS VII 135-6). - 24. II. 1839 (o. c. 136-7). - 21. VII. 1839 (o. c. 138; prim. ID str. LXXXVIII). — 1839 (ZSM VII 139). — 24. XII. 1839 (o. c. 140 1). — 22. VII. 1841 (o. c. 141-2). — Jesen 1841 (Odi. v ID str. LXXXVIII). — 27. III. 1842 (ZMS VII 143-5). — Okoli 9. VI. 1842 (o. c. 145-6). — 20. X. 1842 (146 7). — 28. XII. 1842 (o. c. 148). - 29. IV. 1843 (o. c. 149-50). — 4. III. 1844 (o. c. 150-1). — 22. IV. 1844 (o. c. 151-2). — 19.1. 1845 (o. c. 152 3). — 14. IV. 1846 (o. c. 153-4). — 3. XI. 1846 (o. c. 154). — 8. XII. 1848 (o. c. 135; prim, tudi ID str LXXXVIII). — 31. XII. 1849 (ZMS VII 155-6). — Sredi marca 1850 (o. c. 156-8). — Najbrž maja 1850 (o. c. 158) — 16. VII. 1850 (o. c. 158 9; prim, tudi ID str. LXXXVIII). Nikolaj ez^ič G.: 15. X. 1842 (Vienac X 564, prim, tudi Šurmin, Preporod II 283). Petračičev seznamek tega imena nima. Njegoš P. P.: 20. X. 1848 (Djela V str. XXIV-V). Njemčič A.: 14. II. 1843 (Odi., Vienac X 563). Petračičev seznamek: 3 p. Oročen V.: 1840 (Keg. v II) str. XCVI, prim, tudi Šurmin Preporod II 285). Palackij Fr. L.: 1. X. 1846: (Prevod odlomka v ID str. CVII, skoro isti odi. v originalu: Drechsler, Vraz 215 opom. 10). Pintar L.: 20. 111. 1843 (Del. v regesti del. doslovno : ID str. XLV-VI, Prijatelj ČZN VII 302 3; prim, tudi Macun, Knjiž. zgod. Slov. Štajerja 7» in ČZN VII 170'). Popovič M.: 1842 (pred 26. VII ) (Odi., ID str. CXII). — 26. II. 1842 (Odi., 1. c., več Šurmin, Preporod II 279). Petračičev seznamek: 6 p. Postič M.: 13. IV. 1847 (Peg. in odi., Ilešič, ZMS VIII |1906] 31). — 21. IV. 1849 (Keg., 1. c.). Popovičev seznamek: 7 p. Prelog M.: 23. V. 1848 (IMK XIX 104-5). Petračičev seznamek: 3 p.; krstno ime Wilhelm bo tu pač pomota. Preradovič P.: 14. III. 1845 (Odi., Vienac X 562, celo v Gradji I 113). — 5. V. 1845 (Odlomki: Dela V str. XXII, Vienac X 564, celo v Gradji I 115-6). — 15. XII. 1845 (Odi. v Viencu X 562, celo v Gradji I 119). — 26. I. 1846 (Gradja I 121). — 9. II. 1846 (o. c. 122). — 2. III. 1846 (o. c. 122 3). — 30. III. 1846 (o. c 123). — 3. IV. 1846 (o. c. 124 5). — Okoli 13. IV. 1846 (o. c. 126 7). 5. V. 1846 (o. c. 127). — 27. IX. 1846 (o. c. 127-8). — 29. IV. 1847 (o. c. 131-2). — 26. VI. 1847 (o. c. 134-5). — 7. VI. 1847 (o. c. 136). — 17. VI. 1847 (Odi. v Delili V str. XXll III, celo v Gradji 1 147-8). — 30. VI. 1847 (Gradja I 138-9). — 30. VII. 1847 (o. c. 139 40). — 5. VIII. 1847 (o. c. 140). — 14. VIII. 1847 (o. c. 142). — 17. IX. 1847 (o. c. 143). — 9. XI. 1847 (Odi. v Viencu X 563, celo v Gradji I 144 5). — 11. I. 1849 (Gradja I 153). Prešeren Fr.: 4. III. 1837 (LMS 1877, 159 60: po vsej priliki prvo Prešernovo pismo Vrazu in začetek korespondence). — Okolu 10. VI. 1837 (o. c. 158-9; radi datuma tega nedatiranega pisma gl. ČZN VII 2158; da pismo kronološki ne spada na prvo mesto, kakor stoji v LMS, je opozoril že Štrekelj, ZMS III [1901] 72; brez motivacije je povedal Žigon, ČZN III [1906] 116, da je pisano pismo »po 10. VI. in pred 1. VIL«). — 5. VIL 1837 (LMS 1877, 161). — 19. VIL 1838 (o. c. 161-3; na str. 163 manjka v drugi vrsti med besedami »Kordesch« in »ist« dostavek, da je Kordesch »ein wegen dreimaliger Desertion entlas-sener Feldwebel« [Ppr]). —26. X. 1840 (LMS 1877 163-4, pa brez početka, češ, »je izgubljen«. Kot posebno, »Smoletovu pismu pridano [pismo], bez naslova i bez podpisa« ga je registriral Markovič, II) str. C, zvezo tega pripisa s Prešernovim pismom z dne 26. X. 1840 je odkril Prijatelj v ZMS IV 11902] 191-2, kjer je pismo v celoti priobčeno). 29. VIL 1843 (Prijatelj, ZMS IV 186-7). - 12. . XII. 1843 (Šrepel, Preš. Album [Zvon 1900] 821). — 5. II. 1847 (Odi. v prevodu v ID str. CI, celo pismo je priobčil doslovno Šrepel, Prešernov Album 823-4). Raič M.: 1850 (Reg. v ID str. XCVII). Rakovac Dr.: 31. XII. 1838 (Odi. v Viencu X 575, celo pismo v Gradji III 269], — 5. IV. 1839 (Odi. upotrebljen v Delih V str. XIX, celo pismo v Gradji III 271-2). — 8. IV. 1839 (Gradja III 273-4). Ravnikar M.: 20. I. 1839 (Odi. v ID str. XCIII, pismo je upotrebil tudi Šurmin, Preporod II 284, celo v ČZN VII 289-94). Petračičev seznamek beleži 2 p., toda eno je pisano Gaju in priobčeno v ČZN VII, 287 si. Razlag R.: Pisma iz dobe 1846-49 (Splošno omenjena v ID str. XCVII).— 20. XII. 1848 (Odi., IMK XIX 105). V ostalini se nahajajo še pisma z dne 24. XI. 1846, 4. III. 1847, 4. III. 1847, 24. I. 1849 (Ppr). Rudez A.: 3. IV. 1838 (Prijatelj, ČZN VII 157-60). Rudeš J.: 11. III. I842 (Odi. je upotrebil Prijatelj, IMK XIX 80). Med ostalino se nahaja še Rudeževo pismo z d.ie 26. 11. 1846 (Ppr). Schulheim H. v.: 15. I. 1839 (Odi. v Delih V str. XIX). Simonič F.: Pisma iz dobe 1842—46 (Splošno registrovana v ID str. XCVII). Petračičev seznameh: 3 p. Slomšek M.: 23. IV. 1838 (Splošno omenjeno v ID str. XCIX, upotrebljeno v Zborniku u Slavu V. Jagiča 659, celo v IMK XIX 92-3). Petračič čita pomotoma: Slovanscheg. Slovenija (koroška): I. 13. V. 1848 (Belgradske »CpčcKe HoBHHe« z dne 27. VII. = 8. VIII. 1848, ponatisnil Ilešič, ZMS IX [1907] 29-30. Smoli A.: 20./26. X. 1840 (Odi. v prevodu priobčil Markovič, ID str. C, celo pismo Prijatelj, ZMS IV 190-1). — 30. X. 1840 (Prijatelj, ČZN Vil 164-5). — 10. XI. 1840 (o. c. 165). — Markovič, 1. c. trdi, da Smolč »piše Vrazu god. 1840 iz Ljubljane četiri njemačka lista« in tudi Petračičev seznamek omenja 4 pisma. Četrto je pač ono, ki ga je pisal Smolč »Herrn Dr. Gaj's Redaction in Agram« dne 12. IX. 1840, in ki je priobčeno sedaj v ČZN VII 163. Srcznjevskij I. I.: »Obširni in mnogi dopisi god. 1841 i 1842« (Splošna karakteristika v ID str. CIX in pri Šurminu, Preporod II 281). — 18. IV. 1841 (Odi., Prijatelj, ZMS IX [1907] 238). — 93. IX. 1841 (Omenja Kulakovskij, M/uiHpHSivrb 054). — 24. XI. 1841 (Odi. v: ID str. CIX; Šurmin, Preporod II 281 ; prim, tudi Dela V str. XXI, in Kulakovskij, Y\nm-pn3M-b 071). — 1842 (IMK XIX 95). — 3. I. 1842 (Odi., Kulakovskij, MjuinpHSivn, 060, 072). — 1842 z Dunaja (Odi., Kulakovskij, o. c. 072). — 20. I. 1842 (Kolo I 109-122). Petračičev seznamek: 8 p. Stančk V.: »5 pisarna god. 1841 do 1846« (Splošno omenil in en odlomek priobčil Markovič, ID str. CVII). Petračičev seznamek beleži pomotoma: Sranek. Stankovič I.: 20. VI. 1839 (Odi., Dela V str. XIX). — 25. VII. 1839 (Odi., 1. c.). Petračičev seznamek: 3 p. Subotič Jov.: 28. II. (po starem) 1842. (Omenil Šurmin, Preporod II 039 op. 70). Petračičev seznamek: 4 p.; prim, tudi Dčla V 290 in ID str. CXI -II. Sušnik A.: 18. IV. 1847 (Reg. v ID str. III, celo priobčil Ilešič, Gradja V [1907] 79 *). Šafarik P. f.: »Preko 20 dopisa od god 1837 do 1846« (ID str. C11I IV kjer so tudi ekscerpti raznih pisem). — Pred 15. VI. 1837 (Omenil Vraz Gaju 15. VI. 1837, Gradja VI 316: »I gosp. Šafarik ... se verhu Tvoje muklosti tuži«; prim, tudi Vraz Prešernu 1. VIII. 1837, ČZN VII 226-7). - 1838 (Odi., Vienac X 465). 1840 (gl. spredaj 363: pisma Staneku). — 30. VII. 1840 (Odi., Vienac V 566). — 15. IV. 1842 (Odi, Šurmin, Preporod 11 286). — »Nekoliko nedeljah« pred 8. VI. 1842 (Omenil Vraz Erbenu 8. VI. 1842, Dela V 306). — 19. VI. 1842 (Odi., Vienac X 564, ID str. CIV) — Par dni pred 3. XI. 1844 (Omenil Vraz Erbenu 3. XI. 1844, Dela V 357: »Ovili mi se je danah javio g. dr. Šafarik...«). Petračičev seznamek: 26 p. Šembera V.: 1845 (Odi., ID str. CVI VII). Štauduar Dragojila: 29. VII. 1841 (Vienac X 575). - Tik pred 23. XI. 1842 (Omenil Vraz Dragojili, Dela V 317: »Uprav sada primio sam Tvoj list«) Petračičev seznamek: 6 p. Štur L.: 5 pisem iz dobe 1842 4 (Omenil Markovič, II) str. CV, z odlomki raznih pisem). — 1842 (Pripis na pismu Srez- njevskega Vrazu, omenil Ilešič, IMK XIX 95). Petračičev seznamek samo: 4 p. Tommctsseo N.: 7. II. 1846 (Dela V str. XXIII). Trstenjak D.: »Deset listova . . . od god. 1838-1850« (ID str.XCIII). — 18. VI. 1838 (Upotrebljeno v Zborniku u slavu V. Jagiča 660). - 1 XII. 1838 (En stavek tega dolgega in interesantnega pisma je priobčil Ilešič v IMK XIX 93). — 14. XII. 1838 (Odi. upotrebil Prijatelj, IMK XIX 87, prim, tudi ID str. XCII1). — 4. I. 1839 (Odi. upotrebil Prijatelj, IMK XIX 90, isto z dvema besedama več tudi Ilešič, o. c. 93). — 16. II. 1839 (Upotrebljeno v Zborniku u slavu Jagiča 658, 661 in v IMK XIX 90) — 23 IV. 1839 (Upotrebljeno v Zborniku u slavu V. Jagiča 660, 661). — Koncem oktobra 1841 (Reg. v ID str. XCIV, daljši odi. priobčil Prijatelj, ČZN 177). — 21. VII. 1844 (Odi. v ID str. XCIV, par stavkov istega odlomka tudi v IMK XIX 97). — Izmed ostalih dveh pisem je eno nedatirano, drugo z 14. XI. 1841 (Ppr). Petračič beleži 11 p. Varga J. (kaplan pri Ss Gyiirgyi): 16. VIII. 1838 (Fr. Kuhač, Vienac XII 606-7). Vrchoz'ski/ B.: »Tri pisma god. 1837 do 1839« (Omenjena s kratko reg. v ID str CVII). Vukotinoznč L.: 19. XII. 1836 (Odi. priobčil Šurmin, Preporod 1105). — 1837 (Reg. priobčil Macun, Knjiž. zgodovina Slov. Štajerja 108). — Kak teden pred 26. III. 1837 (Izgubljeno, prim. Lj. Zvon XXX 365; prim, tudi Dela V 155). — 17. III. 1838 (Odi., D čl a V str. XVIII). — 9. V. 1838 (Odi. 1. c ). _ 7. VII. 1838 (Odi., Šurmin, Preporod II 20). — 10. X. 1838 (Šurmin, Preporod II 107). — Pred 5. VIII. 1840 (Vraz Rakovcu 5. VIII. 1840, Gradja III 287: Čuo sam, da mi je Vukotinovič iz Križevaca pisao ...«). Petračičev seznamek : 22 p. Zap K.: »God. 1843, 1844 više pisarna« (ID str. VII, kjer je priobčen tudi odi.). Petračičev seznamek: 4 p. Zorac VI.: 1841 (Reg Macun, Knjiž. zgodovina 103). Žakelj A.: 25. XI. 1841 (Odi. v ID str. XCIV-V, reg. tudi Macun, Knjiž. zgodovina 7s, prim, tudi IMK XIX 947, celo v ČZN VII 178 in 298-300). - 4. IV. 1842 (Odi. v IMK XIX 94, celo v ČZN VII 300-1). — 3. VI. 1843 (Reg. v ČZN VII 301) Ne ve se kdo: 1845. 14. III. »Častnik Ličanin« (Odi. Vienac X 564 si.). 1850. Vienac X 575. * * Razen Vrazovih korespondentov, katerih pisma so se vsaj deloma v tisku uporabila ali omenila, pa se nahaja v Petrači-čevem seznamku še lepa vrsta dopisnikov, katerih pisma, kakor se zdi, raziskovalcem, ki zagrebške vseučiliške biblioteke ne morejo osebno posečati, niti v odlomkih ali regestah niso pristopna: Aichelburg, Augustinovič Gjuro, Badovinac M., Ban M., Barabaš Gustav, Barac, Belloševič, Brlič A. dr., Bolberg Pranjo (3 pisma), Bučar Jovan dr., Buttolo Domenico, Chiudina, Čačkovič Josip (2), Čavlovič Pajo, Čekičkovič Konstantin (3), Čivič (kapetan), Cižov Teodor (2), Dajnko (tako pač mesto Petračičevega: Dainze), Diesenbaclier Jos. (2), Dollni-schegg Josef, Dominkuš Ferd. (2), Farkaš Žiga (3), Gavrilovič Jovan, Globočnik, Golob M., Gollner, Grabar Mirko (2), Hanka V., Hatter Adolf, Hatz Pavao, Hess V., Hoffmann Jos., Hrani-lovič Ilija, Hranilovič Vlad. (2), Hrašovec, Huber Ivan, Hudovsky Adolf (2), Irnich baron Gotthardt (7), Jordan (2), Jurkovič Janko (4), Karničnig Matija, Kernič Simo, Kolarič I., Kotzy(?), Kranjc Ivan, Krestič Nik., Kristalegg M., K>ižanič(?), Kuljanič Gjorgje Kuretič Nik., Lovrič Fr. (2), Maric (2), Matašič Dane (2), Ma-žuranič Ivan, Medakovič Milored (4), Mlinarič Stjep. (9), Mrak Maksim, Miiller Franjo, Muršič Franjo, Nedog Stevo, Netopil Jan., Nosdz B. (4), Paid Moises, Pernič Ivan (2), Pettek I. (2), Petranovič Božidar (2), Petranovič Gjorgje (3), Plavšič, Pospišil J., Pozza Orsat, Pungartnik (12), Radičevič Branko, Rauch Matija, Rittersberg, Rušnov (6), Sabukoschegg Jos., Stazič Andrija, Stiič P. (4), Stojačkovič Aleks., Stojanovič P. E., Suchv Franjo (2), Sterman, Strutinski, Šandor, Šavor Josip (2). Schanovič (!) Božidar, Štauduar Gabriela (3), Štauduar Olga, Štauduar Paula (4), Štauduar Vjekoslav (4), Tancer Lavosl., Theodorovič, Topalovič M. (2), Trnski Ivan (6), Utješenovič (3), Vakanovič (2), Valovski, Vidovič Anka (3), Vladisavljevič Dm., Vogrin Vidosl., Vukovič Filip (2), Vraniczany Jos. (2), Weitzinger, Wizner, Zebič (6), Zužel Fr. Res oddolžili bi se Hrvati Vrazu, če bi sledila pismom Gaju v 7. knjigi »Gradje za povijest književnosti, hrvatske«: Pisma Vrazu. Seveda bi moral dobiti posel v roke mož, ki Vrazovo dobo in njene ljudi pozna in ki ume zgodovinsko gradivo tudi sam upotrebljati. Imensko in predmetno kazalo ni pri izdajah korespondenc nikdar preveč natančno in podrobno. Ce se pa bratje Hrvatje ne izjavijo, da postavijo v doglednem času Vrazu ta spomenik, bodo morali poskrbeti pač Slovenci sami, da izdajo polagoma vsaj pisma svojih rojakov; priobčevati pod mnogo obetajočimi naslovi nepopolne in poljubno pobrane izpiske pa ne kaže. Ko izidejo pisma Vrazu, se bo še le tudi prav videlo, koliko Vrazovih pisem manjka. Ako se vzame za podlago seznamek pisem Vrazu ter ozira objednem na ona Vrazova pisma, na katerih eksistenco se da iz migljajev v že tiskanih pismih ali po konceptih v Vrazovi ostalini sklepati, bi razen že omenjenih posameznih manjkala v celoti Vrazova pisma: Aichelburgu, Auerspergu, Augustinoviču, Bačovskemu, Badovincu, Banu, Barabašu, Barcu, Belloševiču, Bleiweisu, Bodjanskemu, Bogoviču, Bolbergu, Boroje-viču, Bratuši, Bučarju, Buttoli, Cantilyju, Ciringarju, Chiudini, Cač-koviču, Cavloviču, Čekičkoviču, Čelakovskemu, Čiviču, Čižovu, Čopu, Dainku, Demetru, Deutscherju, Dimitroviču, Diesenbacherju, Dollnischeggu, Dominkušu, Draškoviču, Drobniču, Dubrowskemu, Farkašu, Fialki, Freyerju, Friču, Gavriloviču, Globočniku, Golobu, Gollnerju, Gottwei.su, Grabarju, Hatterju, Hatzu, Herzo-govi, Hessu, HoiTmannu, Horvatu, Hraniloviču I., Hraniloviču VI., Hrašovcu, Hrgoviču, Huberju, Hudovskemu, Hurbanu, Iliču, lrnichu bar. Gotthardtu, Jarniku, Jeranu, Jordanu, Jovanoviču D., Jovanoviču P., Jukiču, Jurkoviču, Karničnigu, Kerniču, Klajžarju, Klobučarju, Kobetu, Kollariču, Kollarju, Kotzyju (?), Krajncu, Krašni, Kremplju, Krestiču, Kristaleggu, Križmaniču, Kuljaniču, Kuretiču, Kušlanu, Lamblu, Lovriču, Majorju, Mariču, Martiču, Matašiču, Matjašiču, Mašku, Medakoviču, Miklošiču, Mlinariču, Mraku, Mitllerju, Muršcu Fr., Nedogu, Njemčiču, Ne-topilu, Njegošu, Nosiizu, Orožnu, Paiču, Palackemu, Perniču, 1'ettku, Petranoviču B., Petranoviču Gj., Pintarju, Plavšiču, Popoviču, Pospišilu, Postiču, Pozzi, Preisu, Prelogu, Prerado-viču, Pungartnigu, Radičeviču, Ravnikarju, Rauchu, Razlagu, Rittersbergu, Rudežu J., Rušnovu, Sabukoscbegu, Schulheimu, Simoniču, Slomšeku, Staneku, Stankoviču, Staziču, Stiiču, Sto-jačkoviču, Stojanoviču, Strmanu, Strutinskemu, Subbotiču, Su-chemu, Sušniku, Šandorju, Schanoviču, Savorju, Šemberi, Štauduar Gabrijeli, Štauduar Olgi, Štauduar Pavli, Štauduaru Vjekosl., Šturu, Tancerju, Theodoroviču, Tommaseu, Topaloviču, Trsten-jaku, Utješenoviču, Valovskemu, Vancaški. Vargi, Vidovičevi, Vladisavljeviču, Vraniczanyju, Vrhovskemu, Vukotinoviču, Vukotinoviču , Weitzingerju, Zebiču , Zorcu , Žaklju, Zužlju (prim, tudi koncepte pisem ne ve se komu). Mnogo doslej nenajdenih pisem je gotovo za vedno propadlo, marsikaj pa bi se s primerno akcijo dalo še zaslediti. Zgodovinskemu društvu in njegovim prijateljem se odpira tukaj hvalevredna naloga; če bi se izdal res kedaj »Dodatek k petemu zvezku Vrazovih Del«, bi se na indeks za vsa pisma ne smelo pozabiti. Nova izdaja »Del« z vso prozo, kar se je je pri prvi izdaji izpustilo in kar se je je od takrat, oziroma se je še bo našlo, pač ni potrebna. Kritična izdaja .poezij bi bila res dobrodošla, a je radi nečednih manipulacij z rokopisi deloma sploh onemogočena. Vsega uvaževanja vreden pa je predlog Drechslerjev: »Ono, što je i danas lijepo u njegovoj poeziji, a ostat če vrijedno i 11 buduče, treba ponovno izdati. Nema toga puno. Mali kanconijer čiste, sitne lirike, domoljubne i erotičke bio bi trajni spomenik njegova pjesnička duha, da gledajuči novi njegov profil ne zaboravimo nanj kao pjesnika« (Savre-menik V 634). Drugačna pa je stvar s slovenskimi, večinoma še neobjavljenimi rokopisi. Problemi, ki so z Vrazom v zvezi, so za Slovence vitalnega pomena: zato se mora podati vsem, ki se za te probleme interezirajo, prilika, da spoznajo Vraza tistih let, ko je sam »z veseljem obdeloval nehvaležno polje slovenske poezije«. Matica Ilirska je odstopila slovenski posestrimi slovenske otroke Vrazove Muze zato, ker jih sama ni mislila izdati: čas je, da se izpolni tiho upanje darovalke. K n e ž e c ]> r i Rogaški Slatini, na god Vaclava kralja 1910. Dr. Fr. Kidrič. Društvena poročila. Poroča društveni zapisnikar. 4. odborova seja dne 8. maja 1910. Navzoči: dr. Turner, dr. Kovačič, dr. Pipuš, prof. Ivaspret, prof. Majcen, prof. Kožuh, dr. Stegenšek, dr. Pivko. Opravičila sta se mag. pharm. Pollak in dr. Štrekelj. Zapisnik 3. seje se odobri. Sprejmejo se novi člani: Šola v Razborju ob Savi; Ferdinand Leskovar, uradnik južnoštajerske posojilnice v Mariboru; Josip Dekorti. župnik v Ljubnem; Andrej Podhostnik, župnik v Rečici; Franc Rop, kaplan v Rečici; c. kr. moško učiteljišče v Gorici; šolsko vodstvo v Mozirju; krajni šolski svet v .Središču. Kot člani so se javili še: Franc Holz, tajnik c. kr. kmetijske družbe v Gradcu; Davorin Beranič, profesor v Kranju; Ludovik Mlakar, stud. fil.; Anton Kosi, šolski vodja v Središču; Ludovik Muzek, učitelj v Središču. Izstopili so: Čitalnica v Slovenski Bistrici; Makso Hočevar, učitelj v Šoštanju; Fran Jazbinšek, enoletni prostovoljec v Ljubljani; Alojzij Kos, župnik pri Sv. Martinu; Jan Kanskv, župnik na Keblju; Ivan Lasbacher, trgovec v SI. Bistrici; Anton Slander, dekan v Starem trgu. Blagajnik našteje 23 članov, ki dolgujejo članarino po dve in po več let. Vsem se je poslal opomin. Vsega skupaj dolguje 73 članov društvu 835 K članarine. Kovačičeve knjige „Trg Središče" se je razprodalo poleg 500 iztisov, ki jih jc nakupila središka občina, že 170 iztisov. Račun tiskarne za knjigo znaša 3698 K 26 v. Društvo dobi 120 K popusta, če poravna račun tekom enega meseca. Poftni predal je tajnik zopet odpovedal, ker je predrag. — Knjižni nakupi, o katerih poroča tajnik, se odobrijo. — Društvo jc prejelo podpore od posojilnice v Šmarju 40 K, v Konjicah -O K. _ Društveni odbornik, g. mag. pharm. Pollak, koplje pn 1'tuju na svojo roko za društvo. — G. Godec je poslal za muzej tri zbirke ptičev. Račun za ptiče se odobri. — Muzej je zavarovan proti nožaru za 20.000 K pri banki Slaviji. — Časopis Vil. 95 3. snopič Časopisa" bo posvečen stoletnici rojstva Stanka Vraza in bo obsegal le članke oVrazu. — Na predlog prof. Kaspreta se sklene, razširiti delokrog društvenega časopisa na vse slovenske dežele. — Glede ponudbe grofa Julija Auersperga. naj si kupi društvo zbirko zgodovinskih knjig (genealogica), se sklene pooblastiti prof. Kaspreta, dr. Stegenšeka in dr. Kovačiča, da kupijo zbirko bodisi popolno ali pa izbrane knjige do zneska 300 K. — Sprejme se v principu predlog dr. Stegenšeka, naj prinaša „Časopis" kot dodatek umetniške priloge z besedilom. Priloga o „hišnih vratih" po slovenskem Štajerskem bi obsegala 30—50 strani s kakimi 50 slikami vred. Druga priloga bi obsegala narodne vezenine. — Priprave k Vrazovi slavnosti so v teku. — Glede Vrazove slavnosti v Cerovcu ne more prevzeti društvo gmotne strani; poslalo bo nanjo le svojega zastopnika kakor Slovenska Matica. Nato se seja zaključi. 5. Stoletnica Stanka Vraza. Slovenski svet praznuje letos stoletnico rojstva najideal-nejšega zastopnika jugoslovanske vzajemnosti in najizobraže-nejšega pesnika ilirske dobe, sina ljubkih Ljutomerskih goric, Stanka Vraza. L. 1810—1910 — kratka doba v oceanu svetovne zgodovine, a sila važna v mukotrpnem življenju hrvaškega in slovenskega naroda! Če zasledujemo gonilne ideje, ki so v zadnjih 100 letih določevale smer kulturnemu življenju južnih Slovanov, se nehote skoraj na vsakem koraku spominjamo Stanka Vraza. Zakon narave je ta, da mnogokrat majhno obsega veliko; tudi Mali Štajer je dal Slovanstvu moža vzletnih idej, dalekosežnega obzorja, duha, ki se je visoko povspel nad tesne razmerice svoje najožje domovine. ,.Zgodovinsko društvo", ki je po svojem namenu poklicano zasledovati tok duševnega življenja štajerskih Slovencev, ne more in ne sme prezirati tradicij Stanka Vraza, zato tudi ni smolo iti molče mimo stoletnice našega velikega ožjega rojatca, ki si je vrh tega baš na mariborski gimnaziji nadelal pot v širni svut svetovnega pesništva in slovanske zavednosti. Odbor »Zgodovinskega društva" je tedaj storil, kar je bilo v njegovih močeh, ter je v tem oziru stopil v dotiko s predsednikom „Matice Slovenske", z dramatičnim in glasbenim društvom v Mariboru ter s pevskim zborom mariborske čitalnice, in našel je povsod prijazen odziv. Skupni odbor odposlancev »Zg. dr.", Dramatičnega in Glasbenega društva ter pevskega zbora Mariborske čitalnice je določil, da se slavnost vrši v Mariboru dne 5. junija po naslednjem vsporedu: 1. J. pl. Zaje: Ouvertura iz „Vražarica Boissyska". 2. Deklamacija A, Šenoa: Stanku Vrazu. - (Hrvaško besedilo je prav spretno deklamovala gdčna. Micika Stegnarjeva.) 3. J. Leban: Molitev. 4. Slavnostni govor. 5. V. Klaie: Pod prozorom. Besede Stanka Vraza. 6. Fučik: Slava cesarju! Marche triumphale. 7. Slava Stanku Vrazu! Živa slika v 3 delih. Vse točke so se precizno izvršile; orkester je vodil g. Kudelka, pevski zbor pa g. Druzovič. Osrednja točka cele svečanosti je bil slavnostni govor dr. Ilešiča, ki je bil kaj primeren značaju svečanosti in razpoloženju občinstva. Vsebina llešičevega govora je bila naslednja: Stanko Vraz je „sin domači", ki je poslušal grlice in slavčke žerovinske in murskopoljske, pa tudi zrl hrvatskosrb-ske junake od mejdana. Njegov je ves svet jugoslovanski, a njegova doba je doba ilirska (1830 -1848), ko so živeli v Slov. goricah Matjašič, Vogrin, Caf, dr. Muršec, Krempl, ko je v Podčetrtku deloval dr. Kočevar in so doraščali Dav. Trstenjak, Bož. Kaič, Herg !td. V Slov. goricah je gospodaril dolgo Danjko, v Celovcu Je deloval Slomšek, v Ljubljani je pesnil Prešeren, v Zagrebu Pa je nastopil Gaj. Ljubljana je imela v 30. letih 19. veka krog estetov, Zagreb pa ]{o]0 naV(ju§enih prosvetiteljev naroda, študent Vraz je naravno gledal za onim, ki je potekel iz graškega dijaškega življenja in ki je z ljubeznijo sprejemal štajerske druge na 25® svojem domu v Krapini —- za Gajem; gledal je tudi v oddaljeno Ljubljano, ki ga je pa odbijala. Knjižnega jezika ni imel nobenega, a že spričo omenjenega dejstva se je moral okleniti štokavščine, ki je mnogo obsežnejša. Okoli 1842. je bil Zagreb že ves Gajev, to je, naroden, ilirski, in Gaj politični vodja. Vraz je takrat prišel v Ljubljano, našel v Prešernu osamljenega pevca, a Ljubljano kakor cerkev brez Boga, to je, ljudi brez narodnosti. Romal je za narodnimi pesnimi po Sloveniji dalje na zapad in ves slovenski svet je bil prepleten z ilirsko mislijo; zdelo se je, da se ves slovenski svet v književno kulturnem oziru nagne na ilirsko stran. L. 1848. je slavil Gaj visok političen vspeh —Jelačiča bana. Vraz je zastopal Slovence na vseslovanskem shodu v Pragi, pa videl, kako je pozdravljal njegov štajerski prijatelj dr. Kočevar hrvatski sabor; zdelo se je, da pade tudi politični dualizem. Tode padale so na te sijajne vspehe Vrazovega ilirizma i sence. Gajev ostri politični nastop je povzročil zabrano ilirskega imena in preganjanje ilirizma na avstrijski strani (bo-goslovcem se je prepovedovalo, občevati z Vrazom). Vraz in drugi so očitali Gaju, da je on tega kriv. Dandanes moramo reči, da nam je potrebno Vrazovo kulturno, podrobno delo, a potrebna tudi politika, višja politika. V kulturnem oziru je Vraz naletel na odpor pri mnogih slov. svečenikih, ki bi bili sicer vneti Ilirci, tako pri Matjašiču, Jeranu; spotikali so se ob njegovih ljubavnih pesmih, sploh tudi ob vsem „prerevolucionarnem" bistvu ilirizma (kakor na pr. Slomšek). Očitalo se mu je (Miklošič je menjal svoje nazore - a A. Murko, Prešeren) odpadništvo, uskoštvo, a zgodovinska činje-nica je, da slovenskega naroda z zavestjo te in tako obsežne enote v oni dobi še sploh ni bilo. Sicer pa letimo v svojo lastno nesrečo, ko se cepimo, kadar drugi snujejo ,,\'e-liko Nemčijo" in „Zedinjeno Italijo". Z omenjevanjem in utes-njevanjem pojma „naš narod", to jc, slovenski narod v na- sprotju s „hrv." narodom, jemljemo našemu v korist strme-čemu prostaku samozavest in vero v zmago. Dramatično sliko sta nalašč za to svečanost sestavila prof. Fr. Kovačič in Fel. Stegnar. Ima tri dele. I. del: Na žerovinskih dubravah v ranem jutru 1. 1810. obsega kot zgodovinsko ozadje alegorično orisan položaj štajerskih Slovencev med Muro in Dravo ob času pesnikovega rojstva. Idilična slika peric, katerim se pridružijo kosci, predstavlja takratno življenje priprostega naroda: tlačaniti mora tujim graščakom in trdo delati, a delo mu sladi pesem. Kmet-ska hiša je varhinja slovenskega življa, slovenske pesmi. V ljudstvo so pa že nekoliko prodrle v nejasni obliki tudi ideje Napoleonove Ilirije. Nenadoma nastopi vila Radomerka, genij slovenski z dvema spremljevalkama, kmalu potem vila Rato-borka, genij hrvaški. Nastop vil in njih oprava se drži popolnoma narodnih pripovesti in opisa v Vrazovih delih. Slovenska in hrvaška vila sta personifikaciji hrvaško-slovenske kulturne vzajemnosti. Radomerka se pomišlja, kje naj novorojenčku najde primerno njivo, kamor bo sejal seme svojega duha; domače razmere so pretesne za vzletnega pesniškega duha. Iz zadrege ji pomaga hrvaška vila Ratoborka, češ, od Triglava do Balkana je prostora dovolj za delotvornost pesnikovo. Zveza je sklenjena, obe vili gresta k zibelki, Ratoborka mu ponese v dar liro in gosli, Radomerka pa rožmarin iz svojih prs, simbol priproste a plemenite slovenske duše. S tem je ob enem izražen značaj pesnikov. V II. delu je kratko očrtana ilirska doba od 1. 1830 1848. Historično ločeni momenti so zbližani in strnjeni v celoto. Nastopijo najznačilnejše osebe ilirskega pokreta: Vraz in Kočevar kot zastopnika Slovencev, Ljudevit Gaj, grof Draškovič, Babukič, Mažuranič, Ra-kovac, Ožegovič, naposled ban Jelačič kot predstavitelj politične struje ilirske dobe. Sklene se zveza med Hrvati in Slovenci, hrvaško-slovenski rodoljubi napravijo velik načrt za kulturni napredek: Matica Ilirska, narodni muzej, gledišče itd. A kakor grom zadoni vmes bojna troblja, ban Jelačič nastopi in opozori na nevarnost, v kateri je domovina. Gaj stopi v ozadje, v nasprotju z bojnim rožljanjem nastopi Vraz v duhu roman-ticizma kot miroljubni pesnik in prerok lepše bodočnosti, ko bo nehalo sovraštvo med narodi, ko bo solnce pravice zasijalo vsem. To je pesnikova oporoka, s katero se dejanje dovrši. III. del je pesnikova apoteoza. Hrvaška in slovenska vila držita nad grobom pesnikovim njegovo sliko, ovenčano s palmovo vejo in lipovim cvetjem. Na grobu leži pesnikova lira. Snov je povzeta iz IV. dela Djulabij. Krog groba stojijo Jugoslovani: Slovenci iz raznih pokrajin, Hrvati, Srbi in Bolgari v narodnih nošah. Orkester zasvira „Liepa naša domovina" 1 in dejanje je končano. • I/, neznanega razloga se je zasviral napev „Slovenec sein", kar se manj vjema z značajem Vrazove svečanosti. Imenik društvenikov 1. 1910. Redni Agrež Josip, zas. uradnik v Brežicah. Akademija slov. bogoslovcev v Celovcu. Apih Jožef, c. kr. prof. v Celovcu. Arnejc dr. J., gimn. prof. v Mariboru. Arzenšek Alojzij, župnik v Vitanju. Atteneder Josip, župnik na Polzeli. Barle Janko, prebendar v Zagrebu. Bartol Anton, notar, suhstitut v Kranjski gori. Baš Lovro, c. kr. notar v Celju. Benkovič dr. Ivan, drž. poslanec, odvetnik v Celju. Beranič Davorin, gimn. profesor v Kranju. Bohak Fran, dekan v SI. Bistrici. Bohanec Ivan, dekan v Šmarju. Bosina Ivan, kapelan pri Sv. Juriju v Slov. gor. Brejc dr. Janko, odv. v Celovcu. Brenčič dr. Alojzij, odv. v Celju. Brolih Luka, c. kr. gimn. profesor v Pazinu. Hrumen dr. Anton, odv. v Ptuju. Cajnkar Jakob, župnik v Središču. Cajnko Val., katehet v Varaždinu. Ccrjak Fran, kapelan pri Sv. Križu pri Slatini. Cerjak J., župnik v Rajhenburgu. Cestnik A., c. kr. gimn. prof. v Celju. Christalnigf; grof Oskar, graščak v Gorici. t-ukala dr. Fr. Ks., prcfekt v Mari- •ianišču v Celovcu. Čebašek Jakobi kapclan v I)obovi. _C Jo:siP* župnik v Studenicah. ' Dosmrtni udje so zaznamov udje.1 Čitalnica narodna v Celju. Čitalnica v Gradcu. Čitalnica v Novem mestu. Čižck Al., župnik v Slov. Gradcu. Cižek Josip, dekan v Jarenini. Črnej Ivan, nadučitelj v Globokem. Danica, kat.akad. društvo na Dunaju. Debevec dr. Josip, c. kr. profesor v Ljubljani. Dckorti J., župnik v Ljubnem. Erhartič Martin, kapelan pri Sv. Juriju na Ščavnici. Feigel Otilija, učiteljica v SI. Bistrici. Fcrk Feliks, zdravnik v Mariboru Feuš dr. Fr., prof. bogosl. v Mariboru. Firbas dr. Fr., c. kr. notar v Mariboru. Flck Josip, prošt v Ptuju. Florijančič Josip, župnik pri Sv. Martinu na 1'oh. Framska šola v Framu. Franc-Jožefova šola v Ljutomeru. Frančiškanski samostan v Mariboru. Frangež Jer., župnik pri Sv. Marjeti. Fras Marko, c. kr. knjigovodja v Logatcu. Globočnik Anton pl. Sorodolski, vladni svetnik na Dunaju. Glonar Jos., cand. phil. v Gradcu. Godcc Fcrd., zasebnik v Breznici pri 1'revaljah. Gomilšck Fran, župnik pri Sv. Petru na Medvedovem selu. mi ■/. ležečimi črkami. Gorišek Ivan, vikar v Celju. Gorup Josip, učitelj na Polenšaku. Grafenauer dr. Ivan, c. kr. g. prof. v Ljubljani. Gregorc Pankr., župnik v Venčeslu. Grobelšek 1., župnik v Gomil.skem. Gruden dr. Josip, prof. bogosl. v Ljubljani. Haubenreich Alojz, kn.-šk. ekspc-ditor v Mariboru. Hauptman Fran, c. kr. prof. in šol. svetnik v Gradcu. Hebar Fran, župnik na Sp. Polskavi. Herle dr. Vladimir, c. kr. profesor v Kranju 1 li rti Fran, župnik v Slivnici. Hohnjec dr. Josip, prof. bogoslovja v Mariboru. Holz Fr, tajnik km. dr. v Gradcu. Ilorjak Janez, duli.v p.pri Sv.Rupertu. Horvat Franjo, slikar v Mariboru. Horvat Friderik, župnik v Št. Lovrencu na Pohorju. Hranilnica jušnoštaj. v Celju. Hranilnica in posojilnica v Artičah. Hranilno in posojilno društvo v Ptuju. Hrastelj Franc, nadžupnik v Konjicah. Hrastelj Gregor, župnik v Selnici. Hrašovec dr. Juro, odvetnik v Celju. Hrašovec dr. Silvin, c. kr. okrajni sodnik v Novem mestu. Hribar Ivan, drž. posl. v Ljubljani. Hribovšek Karol, stolni prošt v Mariboru. Ilešič dr. Fran, c. kr. učit. prof. v Ljubljani. lrgl Fran, župnik na Vranskem. Jager Avguštin, kapelan v Ptuju. Janežič Rudolf, spiritual v Mariboru. Jankovič dr. Fran, dež. poslanec in zdravnik v Kozjem. Janžekovič Jožef, župnik pri Sv. Lenartu v Slov. gor. Janžekovič Lovro, župn. v Veržeju. Janžekovič Vid, župnik v Svečini. |arc Evgen, c. kr. prof. in dež. odbornik v Ljubljani. Jeglič dr. Anton Bonaventura, kne- zoškof v Ljubljani. Jelšnik Ivan, kapelan v Čadramu. Jerovšek dr. A., real. prof. v Mariboru. Jerovšek Fran, c. kr. gimn. prof. v Mariboru. Jurčič Josip, dekan v Vuzenici. Jurko Ivan, župnik v Pamečah. Jurko Mira, učiteljica v Artičah. Jurkovič Mart., dekan v Ljutomeru. Jurtela dr. Fran, odvetnik v Ptuju. Kac dr. Viktor, zdravnik v Mariboru. Kapler Ivan, župnik pri Sv. Jakobu v Slov. gor. Karba Matija, župnik v Zrečah. Kardinar Josip, c. kr. gimn. prof. v Celju. Kartin Herb., stud. iur. v Gradcu. Kaspret Anton, c. kr. gimn. prof. v Gradcu. Kavčič Jakob, kanonik v Mariboru. Kavčič J., kapelan pri Sv. Benediktu. Kidrič dr. Fran, asistent c. in kr. dvorne knjižnice na Dunaju. Klasinc dr. Iv., odv. v Gradcu. Knjižnica krš. soc. zv. v Mariboru. Koblar Anton, dekan v Kranju. Kocbek Anton, župnik pri Sv. Križu. Kociper J. Ev., prof. v Mariboru. Kočevar Ivan, trgovec v Središču. Kodri č Jos., kapelan v Kamnici. Kokelj Alojzij, župnik v Vurbergu. Kolar Anton, župnik v št. llju pri Velenju. Kolar Vinko, provizor v Reki. Kolarlč Anton, gimn. prof. v Ptuju. Kolarič Josip, župnik pri Sv. Martinu na Paki. Kolšek di Josip, odv. v Laškem trgu. Komatar Fr., c. kr. prof. v Kranju Komljanec dr. Josip, prof. v Ptuju Korošec dr. A., državni in deželni poslanec v Mariboru. Kos dr. Fran, c. kr. prof. v Gorici. K<>sar Jakob, župnik v Žičah. Kosi Ant., šol. vodja v Središču. Kosi Jakob, kapelan v Celju. Košan Janko, c. kr. prof. v Gradcu. Koštjal Ivan, c. kr. prof. v Gorici. Kotarska učit. knjižnica v Kastvu. Kotnik dr. Fr., gimn. prof. v Celovcu. Kovačič dr. Fran, prof. bogosl. v Mariboru. Koželj Fran, župnik v Ločah. Kozinc Iv., žup. v Slivnici p. Celju. Kožuh Josip, c.kr.gimn. prof. v Celju. Krajnc Viktor, c. in kr. gen. major v Gradcu. Krajni šolski svet v Središču. Kranjc Marko, duhovnik v Mariboru. Krek dr. Bogomil, dvorni in sodn. odvetnik na Dunaju. Kronvogl dr. Josip, c. kr. sodni svetnik pri Sv. Lenartu. Kropivšek Val., kapelan v Šoštanju. Krošelj Fran, kapelan v Šoštanju. Kruljc dr. Franc, dekan v Laškem trgu. Kuhar Anton, kapelan v Središču. Kuhar Štcvan, dijak v Bratonclh. Kukovcc dr. Vek., deželni poslanec in odvetnik v Celju. Kukovič Ant., naduč. na Polenšaku. Kumer Karol, župnik v Prihovi. L;|h Martin, župnik pri M. Snežni. '■asbacher Josip, kapelan v Jarcnini. 1-ederhas Ludovik, c. kr. gimn. prof. v Ljubljani. Lekše Fran, župnik v Lučah. Lenart Janez, nadžupnik pri Sv. Martinu. Lendovšek Mihael, župn. v Makolah. Leskovar Ferd., posoj. tajnik v Mariboru. Lipej Fran, trgovec v Brežicah. Ljubša Matija, kurat v Gradcu. Ljudska šola v Kazborju. Lom Fran, župnik pri Sv. Petru na Kron. Gori. Lončarič Josip, kapelan pri Sv. Juriju pod Tab. Lorbek Ivan, župnik pri Sv. Primožu na Poh. Lorenčič V., kapelan pri Sv. Ani na Krembergu. Lukman dr. Fran, prof. bogoslovja v Mariboru. Lupša Ferdo, drž. inženir v Siamu. Majcen Gabriel, c. kr. učit. prof. v Mariboru. Majcen Josip, kanonik v Mariboru. Majhen Josip, nadučit. v pokoju v Studenicah. Markošek Ivan, katehet v Mariboru. Marzidovšek J., voj. kur. v Gorici. Matek dr. Mar., kanon. v Mariboru. Mayer dr. Fran, odvet. v Šoštanju. Mavrič Kar., učitelj v Križevcih. Medved dr. Anton, c. kr. gimn. prof. v Mariboru. Menhart Jak., župn. pri V. Nedelji. Meščanska šola v Postojni. Mešiček Josip, župnik v Brežicah. Mcško Fr. Ks., župnik pri Mariji na Žili. Mcško Josip, župnik pri Sv. Miklavžu v Ljut. gor. Meško Martin, župnik pri Kapeli. Mihalič Jos., župnik pri Sv. Barbari. Miki Fran, trgovec pri Sv. Marjeti. Misijonska hiša v Studencih pri Mariboru. Mlakar p. Bernardin, frančiškan v Gorici. Mlakar dr. Ivan, stolni dekan v Mariboru. Mlakar Lud., cand. phil. v Laporju. Močnik F., kapelan pri Sv. Tomažu. Moravcc F., stol. župn. v Mariboru. Mrkun Anton, kapelan na Homcu. Munda Janko, župnik na Kozjaku. Murko dr. Matija, c kr. vseuč. prof. Gradcu. Muzek L., učitelj v Središču. Napotnik dr. Mihael, knezoškof itd. v Mariboru. Narodna bukvama v Ljubljani. Ogradi Fran, opat v Celju. Ogriz Janez, dekan v Kaplji. Orožen Fr., c. kr. učiteljiški prof. v Ljubljani. Osenjak Martin, župnik pri Sv. Petru pri Radgoni. Ozimič Jos., kapelan v Grižah. Ozmec Josip, dež. poslanec in župnik pri Sv. Lovrencu na Dr. p. Pajk Milan, c. kr. prof. v Ljubljani. Peisker dr. L, c. kr. vseuč. prof. v Gradcu. Petelinšek M., kapelan v Mariboru. Pctovar Terezija, učiteljica pri Kapeli. Pipuš dr. R., odvetnik v Mariboru. Pišek Fran, posoj. tajnik v Mariboru. Pivec .Štefan, župnik v Podčetrtku. Pivko dr. Lud., c. kr. učiteljiški prof. v Mariboru. Planine Fran, kapelan v Mozirju. Plepelec Josip, župnik pri Sv. Krni. 1'letcršnik Maks, c. kr. gimn. prof. v Ijubljani. Ploj dr. Miroslav, drž. poslanec in dvorni svetnik na Dunaju. Podhostnik Andrej, župnik v Rečici. Podknysek Fran, tajnik Matice SI. v Ljubljani. Podlogar Leop., kapelan v Dobu pri Domžalah. Pollak Fran, farmaceut v Ptuju. Posojilnica v Breiicah. Posojilnica v Dolu. „ v Framu. „ v Konjicah. „ v Ljutomeru. „ v Makolah. . v Mariboru. Posojilnica okrajna v Ormožu. „ v Gornji Radgoni. „ v Šmarju. „ na Slatini. „ Trbovljah. Potovšek Josip, župnik v Artičah. Potrč p. Rafael, minorit pri Sv. Trojici v Halozah. Požar Alfonz, kapelan v Vojniku- Preglej Viktor, kapelan v Konjicah. Prekoršek I., potov, učitelj v Celju. Prcsker dr. Ivan, c. kr. sod. svet v Ormožu. Prcsker Karol, župnik v Kapelah. Pšunder Ferd., vikar v Ptuju. Pučnik Anton, m. kapelan v Celju. Pukl J., tolmač v M. Enzersdorfu. Rabuza Anton, gimn. učitelj v Mariboru. Rampre Franc, kapelan pri Sv. Vidu. Ravnateljstvo c. kr. gimn. v Celju. Ravnateljstvo c. kr. g. v Mariboru. Ravnateljstvo c. kr. g. v Nov. mestu. Ravnateljstvo c. kr. gimn. v Pazinu. Ravnateljstvo kn šk. g. v Št. Vidu. Rath Pavel, župnik v Št. Ilju pri Turjaku. Kebol Fran, cand. phil. na Dunaju. Keich A., c. kr. blag. preds. v Lju-bljani. Repolusk Frid., župnik pri Sv. Vidu. Rcžabek lilaž, gozdar v Konjicah. Kobič Fran, dež. odbornik v Gradcu. Rojnik Štefan, rač. otic, v Gradcu. Rop Fran, kapelan v Rečici. Rosina dr. Fran, odv. v Mariboru. Roškar Ivan, drž. poslanec, posest, v Main i. Rozman Josip, provizor v Črnečah pri Sp. Dravogradu. Rudolf dr. Ivan, odv. v Konjicah. Schmoranzer Josip, c. kr. učit. p- of. v Mariboru. Schoeppl dr. Ant., vitez v Ljubljani Schreiner Henrik, c. kr. učit. ravnatelj v Mariboru. Schreiner Ludmila, učiteljica v SI. Bistrici. Schwentner L., knjigotržec v Ljubljani. Sernec dr. Janko, zdravnik v Celju. Sernec dr. Josip, odvetnik v Celju. Sernec dr. Vladimir, odvetnik v Mariboru. Sila Matija, dekan v Tomaju. Simonič dr. Fran. vitez Fran Jož. reda v Radgoni. Simonič Fran, stol. vikar v Mariboru. Singer Štefan, župnik v Logavesi. Sinko Fr., kap. v Šmarju p. Jelšah. Sinko J., župnik pri Sv. Lovrencu. Sitar Jos., dež- sod. svet. v Brežicah. Sket dr. Jakob, c. kr. profesor in vladni svetnik v Celovcu. .Slane dr. Karol, odv. v Nov. mestu. Slavic Fran, župnik v pok. pri Sv. Lovrencu na Poh. Slavič dr. Matija, katehet v Celju. „Slomšek", lit. krožek v Mariboru. „Slovenija", akad. dr. na Dunaju. »Slovenska knjižnica ljubljanskih bogoslovcev" v Ljubljani. Smodej Fr. Ks., korni vikar v Celovcu. Somrek dr. J., prof. bog. v Mariboru. Srabočan Anton, župnik v Pišecah Stegenšek dr. Avgust, prof. bogos. v Mariboru. Stegnar Feliks, učitelj v p. v Mariboru. Stern Jurij, kov. mojster v Mariboru. Steska Viktor, kn. šk. dv. kapelan v Ljubljani. Strelec Iv., nadučit. v Št. Andražu v Slov. gor. ^trSar Anton, kapelan v Mariboru. g u AloJziJ' Spiritual v Ljubljani. ^hač dr. Anton, dekan pri Sv. Ani. Alf„nz, gvardijan pri Sv. Vidu. Šalamun p. Bernardin, kapelan pri Sv. Trojici v Halozah. Šelih Jurij, župnik pri Sv. Kungoti na Poh. Šetinc Josip, odv. konc. v Brežicah. šijanec Anton, župnik pri Sv. Juriju v Slov. gor. Šimonc Simon, kapelan v Zibiki. Šinko Matija, župn. v p. v Središču. Škamlec Ignac, župnik v Leskovcu. Šket Mihael, župnik v Loki. Šlcbinger dr. Janko, c. kr. real. prof. v Ljubljani. Štnid Miloš, župnik v Solčavi. Šoba Alojzij, župnik v Zdolah. Šolsko vodstvo v Mozirju. Šolsko vodstvo v Novi Štifti. Špindler Fran, kapelan v Brežicah. Štefan Peter, vojni kur. v Mariboru. Štrakl Matej, župnik pri Sv. Petru. Štrekelj K. dr., c. kr. vseuč. prof. v Gradcu. Štuhec Fran, kapelan pri Sv. Miklavžu pri Ormožu. Tiplič dr. Fr., zdravnik pri Sv. Lenartu. Tkavc Anton, korvikar v Mariboru. TomaničJ., župnik pri Sv. Urbanu. Tomažič dr. Ivan, kn. šk. dv. kapelan v Mariboru. Tombah Josip, župnik pri Sv. Petru pod Sv. gor. Tominfiek dr. J., c. kr. gimn. profesor v Ljubljani. Topolnik Ivan, kapelan v Vidmu. Trafenik Josip, koralist v Mariboru. Trstenjak Alojzij, stud. iur. vGradcu. Trstenjak Anton, kontrolor mestne hranilnice v Ljubljani. Trstenjak Frncst, voj. kurat v Gradcu. Turna dr. Hen., odv. v Gorici. Turner dr. Pavel, veleposestnik v Mariboru. Učiteljišče c. kr. moško v Gorici. Učiteljišče c. kr. v Mariboru. Učit. društvo za šolski okraj Konjice. Učit. društvo v Ljutomeru. Ulbing Tomaž, prov. v Žel. Kaplji. Ulčnik Martin, župnik v Doliču. Vodušek Jos., župnik pri Sv. Bol-fenku v Slov. gor. Vogrin Ivan, župnik pri Sv Barbari v Halozah. Voh Jernej, kanonik v Mariboru. Volčič Miroslav, župnik v Breznu. Vošnjak dr. Bogomil v Gorici. Vošnjak dr. Josip, zdravnik v SI. Bistrici. Vošnjak Miha, inženir v Gorici. Vovšek dr. Fran, c. kr. sod. nadsv. v Mariboru. Vozlič Leop., kapelan v Feldbachu. Vraber Maks, ravnatelj v Trstu Vraz Anton, župnik pri Sv. Antonu v Slov. gor. Vrečko dr.Josip, odvetnik v Celju. Vreže Ivan, c. kr. učit. profesor v Mariboru. Vrhovnik Ivan, župnik v Ljubljani. Verstovšek dr. Karol, deželni in državni poslanec in c. kr. gimn. prof. v Mariboru. Zamuda Al., kapelan v G. Radgoni. »Zarja", akad. društvo v Gradcu. Zavod šolskih sester v Mariboru. Zemljič Matija, župnik pri Sv. Juriju ob Pesnici. Zdolšek And., župn. pri Sv. Štefanu. Zdolšek Fran, župnik pri Sv. Juriju ob Tab. Zidanšek Josip, prof. bogoslovja v Mariboru. Zmazek Fran, župnik pri Sv. Benediktu. Zorko Melh., kapelan v Cirkovcah. Zupane Josip v Ptuju. Zveza narodnih društev v Celju. Zveza slov. štaj. učiteljev in učiteljic v Celju. Žmavc dr. Jakob, c. kr. gimn. prof. v Ljubljani. Žagar Ivan, kapelan pri Sv. Martinu na Pohorju. 353 Umrla uda: Hrašovec Fran, c. kr. sodnik v Gradcu. Krušič Ivan, šol. svetn. v Celju. Za naš muzej. Pri vseh kulturnih narodih so muzejske zbirke važno sredstvo ljudske vzgoje in vidno znamenje narodne individualnosti. Spodnještajer-ski Slovenci smo še v tem oziru daleč zaostali. Imamo še dragocenih reči, ki jih tujci vidijo in grabijo, mi pa spimo. Rodoljubi štajerski od Mure do Save, zbirajte starinske predmete in jih pošiljajte Zgodovinskemu društvu v Maribor za muzej. Ravnotako narodopisne in naravoslovne predmete. Pazite na najdbe v prazgodovinskih grobiščih, posodbo, nakitje in orožje, na stare umetniške slike, staro pohištvo, orodje kmečko in rokodelsko, stare knjige in listine. Rudninstvo, rastlinstvo in živalstvo je istotako važno, da dobimo v muzeju nazorno sliko Spodnje Štajerske. Lovce in najemnike lova prosimo, da pošljejo spodnještajerske ptiče za gačenje in manjše živali g. Antonu Godec, učitelju v Lembahu pri Mariboru, ki gači za naš muzej, večje živali pa na Zgodovinsko društvo v Mariboru. Cenjene ude in naročnike prav uljudno prosimo, da čim prej poravnajo udnino, zlasti oni, ki so še na dolgu za prejšnja leta. Položnice so bile priložene 3—4. št. lanskega leta. Podpirajte to najvažnejše podjetje štajerskih Slovencev! V zalogi »Zgodovinskega društva« se dobe po zelo znižani ceni pri »Zgodovinskem društvu« ali pa v Cirilovi tiskarni v Mariboru naslednje knjige rajnega zgodovinarja M. Slekovca: Duhovni sinovi slavne nadžupnije konjiške ..................10 » Sekelji, rodoslovna in životopisna razprava..................10 » Vurberg, krajepisno-zgodovinska črtica..........'20 » Wurmberg, Topographisch-historische Skizze ..............20 » Župnija Sv. Lovrenca na Dravskem polju......................30 n Druge Slekovčeve knjige so že pošle. — Za poštnino se naj priloži 5, oziroma 10 vin. Istotam se še dobi I., II., III., IV., V. in VI. letnik »Časopisa za zgodovino in narodopisje". Cena za ude 5 K, za neude 6 Kron. Janežičeva Slovnica. Spisal Gabriel Majcen k pedeset-letnici »Slovenske slovnice« Antona Janežiča. 20 v, s poštnino 25 v. Zgodovinska knjižnica. I. oddel., 1. zv.: Krajevne kronike. Cena po pošti 23 v. Zgodovinska knjižnica. II. oddel.: Prazgodovinske iz-kopine. Cena po pošti 45 v. A. Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. S poštnino 55 v. A. Kaspret: Kopitar in Ranke. Po pošti 25 v. > Die Instruktion Erzherzog Karls II. fttr die landesfttrstlichen Reformierungs-Kommissare in Steier-mark aus dem Jahre 1572. Po pošti 35 v. Zgodovina Jarenine v Slov. gor. Spisal G. Majcen. Cena 30 v, po pošti 35 v. Dr. Matija Prelog. Spisal dr. Karol Verstovšek. Cena 20 v, po pošti 25 v. Fr. Kovačič: Trg Središče. Krajepis in zgodovina. Broš. s pošto K 5-60, v pl. vez. po pošti K 6-80.