o Mwo Leto IV - Štev. 23 (95) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 71190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 ČEDAD, 1.-15.decembra 1977 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja ZTT r i Tiskarna R. Liberale - Čedad Kadar se jočejo generali se ljudem usmilijo Ko smo gledali po televiziji žalostni prizor generala Malizie, obtožen lažnivega pričevanja od javnega tožilca na procesu za pokol na Kmečki banki, na trgu Fontana, ki se vrši v Catanzaru, se nam je general resnično usmilil. Kdor je imel čas slediti temu procesu po tisku in televiziji, je imel tudi možnost razumeti, da mnoge priče niso povedale resnice in zato pride samo od sebe vprašanje: zakaj naj jo plača samo general Malizia? Po tej ugotovitvi, proces v Catanzaru in drugi, ki se vršijo po raznih krajih Italije, dokazuje, da se nekaj spreminja tudi v naši državi. V resnici smo bili navajeni videti do danes samo reveže, ki so prenašali težo pravice in za mnoge je bil napis za hrbtom sodnikov: «Pravica je enaka za vse», prava burka in žalitev. Ta napis o pravici ni bil vedno počaščen. Večkrat, prevečkrat se je pravica pokazala trda do šibkih in šibka do močnih, nemočna z bogatimi, neusmiljena z reveži. Obsoja našega kmeta, ki iz potrebe kuha žganje in pušča svobodne «antilope», tiste, ki nosijo milijarde v .inozemstvo in razne Sindone. Kadar smo videli ganjene nekatere prijatelje in nasprotnike za jok generala Malizie na sodišču v Catanzaru, smo mi svojo ganjenost rajši opredelili za delavca Gennara Cantoni j a, ki ni imel še nikoli opravka s pravico in je bil pred kratkem na hitro obsojen od nekega genovskega sodišča na eno leto brezpogojnega zapora, zato, ker se je poza- bil plačat 1100 lir v Standi tega mesta. Njegovega joka nismo videli po televiziji. Njemu ni bila dana možnost, da bi ga spravili v bolnico, čeprav pričajo zdravniška potrdila, da je resnično bolan. Ta pravica pripada samo generalom, ki postanejo bolni takoj, ko jih aretirajo. Toda, ko mislimo na obsojenega delavca in na mnogo drugih delavcev, s katerimi je bila pravica preostra, imamo tudi zadoščenje, da vidimo pred sodniki može, generale m ministre, ki so do včeraj mislili, da so nedotakljivi. Procesi, ki se vršijo v raznih krajih Italije proti tistim, ki so ustvarjali zmedo in nered, proti ustvarjalcem napetosti, ki so potem poskušali zvreči odgovornost na druge politične sile - dokazujejo, da se nekaj spreminja v Italiji, kot zgoraj povedano. Morda se bo nekega dne napravila popolna luč tudi na umetno ustvarjeno napetost v naših dolinah po drugi končani vojni in da bodo pobudniki oboroženih tolp poklicani pred pravico, naj bodo oni politiki, generali ah polkovniki. Zaradi terorističnega vzdušja, ki je bilo ustvarjeno po naših vaseh, po osvoboditvi, nosimo še danes na obrazih znake trpljenja, še danes čutimo v naših srcih posledice nedavne, težke preteklosti. Naš narod se ne čuti še popolnoma svoboden, da bi v celoti zahteval pravice, ki jih predvideva ustava naše republike. Se bo čutil svoboden samo takrat, kadar bodo odstranjene vse ovire iz nedavne preteklosti in kadar bo postavljen nagobčnik tistemu, ki živi in uspeva v napetosti in terorju. DAN EMIGRANTA Bo v Čedadu v gledališču «A. Ristori» v nedeljo 8. januarja 1978 - ob 15. uri La tradizionale GIORNATA DELL’EMIGRANTE avrà luogo domenica 8 gennaio 1978 alle ore 15 nel teatro «A. Ristori» di Cividale Naš očak Matajur (foto Kragelj) QUANDO I GENERALI PIANGONO IL MONDO SI COMMUOVE Vedendo in televisione la scena dell’arresto del generale Malizia, alto magistrato militare, accusato di falsa testimonianza dal Pubblico Ministro al processo che si svolge a Catanzaro per la strage di piazza Fontana, ci ha fatto veramente pena. Chi ha avuto il tempo di seguire questo processo attraverso i servizi giornalistici e televisivi, ha avuto modo di capire che molti testimoni non hanno detto la verità e allora viene spontaneo porsi la domanda: perchè deve pagare soltanto il generale Malizia? Fatta questa constatazione, il processo di Catanzaro ed altri che si svolgono in diverse parti d’Italia stanno dimostrando, che oggi qualcosa sta cambiando nel nostro Paese. Infatti fino ad oggi erano quasi esclusivamente i poveri a sopportare il peso della giustizia e per molti la scritta dietro la schiena dei giudici: «La legge è uguale per tutti» era una burla, un insulto. La scritta, di cui parliamo sopra, non sempre fu onorata. Molte, troppe volte la giustizia si è dimostrata dura con i deboli e debole con i forti, imbelle con i ricchi, spietata con i poveri. Condannava il nostro contadino che per necessità distillava la grappa, lasciando libere le «antilopi», i trafugatori di miliardi e i vari Sin-dona. Quando abbiamo visto commossi alcuni amici e avversari per il pianto del generale Malizia nel tribunale di Catanzaro, noi abbiamo preferito commuoverci per l’operaio Gennaro Cantoni, incensurato, recentemente condannato da un tribunale di Genova a un anno di carcere — senza benefici di legge — per essersi dimenticato di pagare 1100 lire alla Standa di quella città. Il SREDNJE ODKRITJE SPOMENIKA PADLIM ZA SVOBODO NA POKOPALIŠČU PRI SV. PAVLU Blagoslov gospoda Mučiča v italijanščini in slovenščini-Govor Roberta Trampuža iz Tolmina in prof. L. Raimondija v imenu ANPI-ja iz Vidma pianto di questo operaio non l’abbiamo visto attraverso la televisione e seppure veramente ammalato — lo dimostrano i documenti sanitari presentati al processo — non gli è stata concessa la possibilità di essere ricoverato in ospedale. Questo diritto spetta soltanto ai generali, che guarda caso, si ammalano tutti, appena arrestati. Pensando a lui ed a tanti altri poveri diavoli, con i quali la giustizia è stata severissima, abbiamo avuto anche la soddisfazione di vedere davanti ai giudici uomini, generali e ministri, che fino a ieri si credevano intoccabili. I processi che si svolgono in diverse parti d’Italia contro coloro che hanno fomentato disordini, contro i provocatori della tensione — che poi hanno cercato di addossare le responsabilità ad altre forze politiche — dimostrano che qualcosa sta cambiando nel nostro Paese. Forse un giorno si farà piena luce anche sulla tensione creata ad arte nelle nostre Valli dopo la fine della guerra ed i promotori delle bande armate verranno chiamati a rispondere davanti alla giustizia, siano loro politici, generali o colonelli. A causa del clima di terrore creato nei nostri paesi dopo la liberazione, portiamo nel volto ancora segni di sofferenza, risentiamo ancora oggi nei cuori le conseguenze di un recente passato. Il nostro popolo non si sente ancora libero di rivendicare pienamente i diritti sanciti dalla Costituzione della nostra Repubblica. Si sentirà libero soltanto quando verranno smosse tutte le remore del non lontano passato e quando verrà messa la museruola a chi vive e prospera nella tensione e nel terrore. V soboto 26. novembra predpoldne je bila v Srednjem, na pokopališču Sv. Pavla, kratka a pomembna svečanost. Ob navzočnosti konsula SFRJ Renka iz Trsta, predstavnikov oblasti, borčevskih organizacij z obeh stranj meje, kulturnih društev Beneške Slovenije in domačega prebivalstva so odkrili spomenik padlim za svobodo, domačinom in jugoslovanskim partizanom. Na spomeniku so vklesana imena padlih domačinov: Cernetig Pietro, sin Antona iz Preserja, Cernetig Pietro, sin Zanuta iz Černetičev, Cormons Attilio, domači duhovnik, Dugaro Giovanni iz Černetičev, Qualizza Antonio iz Pod-srednjega, Sambrielaz Elio iz Černetičev, Simoncig Andrea iz Preserja Jugoslovanski partizani: Goljevšček Rok Jakin Ivan Mavric Jožef Vendramin Franc in dva neznana partizana. Spomenik z dvojezičnim napisom sta postavila ZZB NOV Slovenije in ANPI iz Furlanije. Nad imeni padlih se napis v slovenščini glasi: Jugoslovanski in italijanski partizani padli v boju proti skupnemu sovražniku 1943-1945. Prav tako je napisano v italijanščini. Ko so se zbrali udeleženci svečanosti na pokopališču, je domači župnik, don Giuseppe Mucig blagoslovil spomenik v italijanščini in slovenščini s temi besedami: «Gospod Bog, ki znaš, da resnični grob je od te živih srce in poznaš, da grobnica govori, medtem ko molči življenje, ki ljubiš tistega, ki ljubi in potrpežljivo čakaš tistega, ki ustvarja sovraštvo, vodiš z nerazložljivo modrostjo človeško življenje. blagoslovi Ta grob postavljen v spomin imen: Pietro, Attilio, Pietro, Giovanni, Rok, Ivan, Jožef, Elio, Antonio, Andrea, Franca in dva neznana in na spomin človeške zgodovine, dovoli da v Gospodu Kristusu, prvi padli v imenu resnične ljubezni, se naučimo ljubiti, telesno in duhovno se graditi po istem Gospodu Kristusu - Amen - ». Nato je spregovoril, v imenu družbeno - političnih organizacij občine Tolmin Robert Trampuž, katerega govor objavljamo v celoti. Trampuž je dejal: «Poklonimo se vsem preminulem v boju, ne dopustimo da bi utonili v morju pozabe, kajti to bi pomenilo, da jih nikoli ni bilo. Žrtve so postale seme življenja, zasipala ga je smrt, da bi nadomestila vse tiste, ki jih je vzela. Odločili smo se za boj, ker smo vedeli, kaj je svoboda in kaj je domovina. Naš upor je bil klic k svobodi kot najožji vrednoti človeka. (Nadaljevanje na 2. strani) Dr. KUKANJI V SLOVO Beneški Slovenci smo zgubili v Trstu velikega prijatelja ter borca in branitelja naših pravicV četrtek 1. decembra zvečer je po kratki in neozdravljivi bolezni umrl odvetnik dr. Angelo Kukanja. Bil je prvi predsednik Slovenske kulturno - gospodarske zveze, dolgoletni član njenega izvršnega odbora, preganjanec pod fašizmom, vsestransko aktiven borec za naše narodnostne pravice. Kot odvetnik je uspešno branil naše partizane na procesu v Firencah. Težko nam ga bo pozabit. Vsakikrat, ko smo ga srečali, je imel za nas prijazno in bodrilno besedo. «Vztrajajte in boste videli, da boste tudi vi dosegli svoje pravice!» Nam je čestokrat ponavljal, se zanimal za naše delovanje, za naše uspehe in neuspehe. Lahko bi napisali o lepih spominih, ki jih imamo nanj, celo knjigo, a bridkost zaradi težke izgude, nam ne dopušča dalje. Izgubil smo velikega prijatelja, a z njegovim duhom se bomo še srečevali, kakor se bodo srečevali vsi tisti, ki se bodo še nadalje borili za pravice teptanih in ponižanih, za pravičnejšo človeško družbo, zato mu ne rečemo zbogom, pač pa na svidenje. Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 150 lir NAROČNINA: Letna 3000 ir Za inozemstvo: 3500 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Ouindicinale Za SFRJ 40 ND - Žiro račun 50101-603-45361 » ADIT « DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 12% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda Takšne so bile nekdaj stiskalnice (preše) za vino po naših vaseh ■ ■ ---X Razstava slovenskih likovnikov v v Čedadu Od 22. decembra 1977 do 13. januarja 1978 bo na sedežu kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadu razstava desetih likovnih umetnikov iz Posočja (Slovenija). Razstavo prireja Zveza kulturnih organizacij v Novi Gorici. Na otvoritvi, ki bo 22. decembra ob 18. uri, bo nastopil «Goriški oktet» iz Nove Gorice. NAJSLAJŠE VINCE JE RES BENEŠKO . . . Iz beneških narodnih pesmi zvemo, da so Benečani izdavna zelo cenili vinsko kapljico. Rihard Orel, ki jih je zbral in izdal leta 1921 (Glasbena Matica v Ljubljani) navaja tudi take, ki imajo «vinsko» tematiko, na primer: «Prav liepa do-linca, kjer vince rodi», «Mi bratje pijmo vince, naj uoda tam stoji», «Vince rumeno, čisto in sladko», «Mi dva srna bratca dva, kjer rada vince pijema oba». Benečani so nekoč pili predvsem domače vino, ki so ga sami proizvajali. Posebno živahno je bilo ob raznih praznikih, ko so se zbirali ljudje od vsepovsod; pravijo, da so ga popili nekega leta na «sejmu» Sv. Ivana na Trčmunu v pičlih šestih urah kar petnajst ba-rigel! (ena «barigla» ima kapaciteto 50 do 55 litrov). Prevladovalo je belo, «rumeno» vino, ki so ga prodajali tudi gostilnam. Pozneje so začeli sadit tudi nove, uvožene trte, ki so dajale predvsem črno vino ( klin-ton, bakò, amerikan, vo-štan). Med domačimi sortami moramo omeniti vsaj tiste zelo stare trte ki predstavljajo nekaj zares tipičnega na področju enologije pri nas: Gamè, Taròn, Pò-kalca Rozita, Rebula «briška» in Rebula «naša» Ro-gačka, Zelen, Drienak, Du-čigla, Cilja, Seibel ali šebel-ca, Cividin in Màrvan. Benečani so gojili «vinjiko» (trto) po «vinjalih» (vinogradih) in po «pjargulah» pred hišo, tisto pa, ki so jo kar pustili, da se svobodno razraste po drevesu, so jo imenovali «spuščenico».Med vsemi temi trtami zavzemata posebno mesto Cividin in Marvan ob katerima se je treba nekoliko ustaviti. Slovar slov. knjižnega jezika, II, str. 259 navaja: «Cividin-kislo vino iz okolice Čedada navadno belo», že samo ime pove, da je Cividin ali Cividin (pridevnik iz furlanskega toponima Cividàt - Čedad) stara furlanska trta, ki je bila nekoč razširjena od Vipavske doline do Benečije. Furlanski slovar: «II nuovo Pirona», str. 1135. omenja vse kraje, kjer so to trto gojili in izrecno navaja tri slovenske vasi (Sovod-nje, Sedigle in Malina). Cividin je nizkokalorično vino, kakovost pa je odvisna od dobre ali slabe letine; včasih je zares nekoliko kislo, včasih pa doseže celo devet stopinj. Lahko zapišemo, da je postal Cividin neke vrste beneški beli cviček. Najbolj cenjen Cividin so pridelovali v Gorenjem Bar-nasu, zato ga omenja celo S. Rutar v svoji «Beneški Sloveniji»: «... Gorenji Bar-nas je imeniten zaradi izvrstnega Cividina in obilice sadja», (str. 30). Domačini znajo povedat, da so nekoč prihajali meščani iz Čedada in ga kupovali, ker so ga smatrali za zdravilnega in so ga pili doma namesto mineralne vode posebno tisti, ki so imeli zelò občutljive želodce. Trenutno je Cividin postal prava rariteta: kmetje se že več let ne bavijo s temi trtami, ker so se vremenske razmere pri nas korenito spremenile; grozdje ne dozoreva kot nekoč, zato ljudem se ne splača vlagati toliko truda v skoraj povsem nerentabilen posel. Danes samo še redki entuzijasti in ljubitelji domačih vin na Trčmunu ,na primer) pridelujejo majhne količine Cividina za domačo rabo. Zgleda pa, da sedanji cividin ni «ta pravi», ker pristnih cividinovih trt ni več. Kaže, da je danes to vino sestavljeno iz več vrst belega vina, kjer Drienak ima glavno vlogo. Kompozicija tega «nadomestka», ki se ne pa veliko razlikuje od pristnega Cividina, je različna in odvisna od kraja do kraja: Drienak + Rogačka; Drienak + Dučigla; Drienak + Rebula + Cilja itd. Marvan je druga enološka specialiteta Benečije. Slovar Slov. knjižnega jezika, II, str. 699 piše: «Marvin, zastarelo. Dolenjsko vino, cviček» Po akcentu in po podobnih karakteristikah, ki jih imata Marvan in Marvin smatram, da obe imeni izhajata iz iste korenine, Marvan je bil v Benečiji najmanj kvalitetno belo vino in ni doseglo več kot sedem stopinj, zaradi tega so ga «strojili», izboljšavah z navadnim moštom iz tepk (te- Vas Prata, blizu Pordenona, je v nečem podobna našim beneškim vasem. Tudi od dol so muorli delavci s trebuham za kruhom po svetu. Puno jih je djelalo u bel-gijanskih minierah. Kadar so se varnili domov s penzio-nam, so ustanovili svojo minatorsko društvo. Napravili so tudi kapelco s stolpom, ki spominja na rudnik (mino), blizu kapelce pa muzej, kamor so spravli orodje- posodo, ki so jo nucali u minieri. Lepuo bi bluo, da bi napravli tudi naši minatorji nekaj podobnega, posebno pa bi bluo lepuo an pametno, če bi ustanovili svoje minatorsko društvo. buke). Pridelali so ga velike količine in ga pili v poletnih mesecih pri košnji, ker je bilo odlično za se odžejati. Ta trta je rasla celo 800-850 metrov nadnor-ske višine na obronkih Matajurja (o njej piše tudi mons. I. Trinko v Marinel-lijevem vodniku: «Guida delle Prealpi Giulie, Udine). Grozdje so bandimali včasih šele konec oktobra, da bi izkoristilo do zadnjega blagodejni vpliv sonca. Danes v Benečiji po navadi pijemo «noštran», «merlot», «puglieš»; okus domačega vina je ostal samo u spominu starejših ljudi, zato naj tudi ta članek ohrani vsaj delček spomina na «vince beneško» in na tiste čase, ki se ne bodo nikcli več vrnili. B.Z. Letopis Narodne in študijske knjižnice v Trstu za leta 1972-1976 Dobili smo drugo številko Letopisa za leta 1972-76, ki jo izdaja ta kulturna ustanova, da bi nudila prikaz svoje dejavnosti ter pospeševala znanstveno delo v zamejstvu z objavljanjem pomembnih študij naših zamejskih avtorjev. Tako, najdemo v tej številki dva zanimiva dela: Marka Kravosa: «Družbeno angažirana ipesem Srečka Kosovela» kot prispevek k počastitvi 50-letnice smrti tega velikega slovenskega pesnika ter Borisa Gombača «Slovenska politika v Trstu ob koncu 19. stoletja». Prva študija je izredno zanimiva, ker nam poda kompleksno sliko o angažirani poeziji velikega pesnika Krasa. Družbeno angažirana je tedaj tista pesem — piše Marko Kravos — s katero je pesnik čustveno in zavestno — razumsko reagiral na dogajanje okrog sebe: bodisi z malodušjem ali z uporno gesto, bodisi z razkrinkavajočo analizo razmer ali z iskanjem realnega izhoda, bodisi z mobilizacijsko besedo — pozivom ali z vizionarnim risanjem idealne podobe sveta». Tako je sam Kosovel pisal o svojem konceptu poezije 1925 leta v uvodu v knjigo Integrali: «Umetnost ni več — kakor nekateri katederski estetiki mislijo — estetični problem, ampak estetični, etični, socialni, religiozni, revolucionarni, skratka živi jenski problem.» Žarišče vseh tipov Kosovelove družbene angažiranosti je njegova humanistična zavzetost; ta določa in pogojuje njegove poglede na narodnost, razrednost in na duhovno-etično dimenzijo človeka, piše med drugim Kravos s svojem tehtnem in argumentiranem prerezu opusa Srečka Kosovela, tega prerano umrlega talentiranega sopotnika razvojnih tokov evropske literature med obema vojnama kot redkokateri v slovenskem slovstvu. Druga študija, ki tudi predstavlja nedvomno bogatitev v poznanju zgodovine tržaških Slovencev ob koncu 19. stoletja, ko predstavlja dejansko mesto Trst največje indu- strijsko središče na Slovenskem in ko zadobi boj za pravice Tržaških Slovencev značilnosti političnega gibanja širokih množic, nosi naslov Slovenska politika v Trstu ob koncu 19. stoletja. Zanimiva je analiza konfliktov med socialisti, katerih boj je slonel na razredni bazi, in narodnjaki ki so se opirali na narodne ali narodnjaške ideje. Piše avtor članka Boris Gombač: «Obe narodni stranki v Trstu, sta tako ostali na svojih političnih premisah. Socialisti na razrednih, narodnjaki pa na narodnih. Do sodelovanja med obema, ali pa celo do inkor-poracije ene stranke z drugo ni prišlo, ker so se tako eni kot drugi pretogo držali svojih svetovno nazorskih pogledov.» Na koncu velja še omeniti tri nagovore Borisa Raceta, predsednika SKGZ v Trstu ob tržaškem zborovanju slovenskih zgodovinarjev, bibliotekarjev Slovenije in slovenskih slavistov, ko analizira nekatere asperkte naše zamejske stvarnosti in med drugim na glaša: «Kdo je bolj poklican, da posreduje kulturne vrednote med italijanskim in slovenskim oz. jugoslavanskim svetom kot so tukajšnje kulturne ustanove, predvsem pa tržaška univerza?» Italijanski tržačani si trudijo da bi Trst postal središče najrazličnejših mednarodnih ustanov, niso pa sposobni priti do tega, da bi njihovo mesto bilo pravi most med italijansko kulturo in slovensko kulturo, oziroma kulturo jugosla-vansih narodov. Marino Vertovec Odkritje spomenika padlim pri Černetičih ODKRITJE SPOMENIKA PRI SV. PAVLU Nadaljevanje s 1. strani Svoboden je lahko le tisti, ki je dovolj močan, da svojo svobodo ohrani pred vsakomer, ki mu jo ogroža. Kdor je spoznal kaj je vojna, se bo vedno z vsem svojim bitjem bojeval za mir. Le v miru človek, ki ima neskončno moč, lahko gradi, ustvarja, usmerja in ispreminja. Njegove roke so možne, zato ne bi smele nikoli več biti omadeževane s krvjo. Vsi v svojih srcih nosimo želje o lepšem življenju, o miru in svobodi, o svetu brez vojn. Prepolni teh misli in želja se poklonimo spominu padlih, ki so našli svoj tihi dom v tej grobnici. Meja ni bila pregrada preko katere se ne bi mogel prebiti plamen upora in boja. Borba, ki so jo bili z ramo ob rami vsi tisti, ki jim je bila svoboda in neodvisnost, prijateljsko sodelovanje in spoštovanje človeka, °di-ni cilj, nam je še danes dober, da smo ljudje, ki živimo drug za drugega in naš sovražnik je vsak, ki omejuje naše osnovne pravice in posega po človekovih svoboščinah. Odkrita grobnica je dostojna od-dolžitev padlim junakom, obenem pa pomemben dosežek pri razvijanju, krepitvi in poglabljanju vsestranskih prijateljskih odnosov med SFRJ in republiko Italijo, ki so svoje trdne temelje dobili v Osimskih sporazumih. Osimo je začetek novega poglavja sosedskega sodelovanja. To je sporazum uresničen med narodi Jugoslavije in Italijo, ki se je rodil iz obojestranskih želja in potreb, da bi dokončno odstranili vse negativne dediščine in ostanke preteklih mračnih dni. Radi bi skupno dograjevali temelje za novo obliko sožitja med narodi, za plodno in ustvarjalno sodelovanje med prijateljskima sosednjima državama, ki imata mnogo skupnih želja in nalog. Ena pomembnih, ki je ne smemo prezreti, so narodne skupnosti na eni in drugi strani meje. To so vez, ki nas mora povezovati veliko bolj, kot katera koli druga oblika sodelovanja. Ne le dokončna ureditev meje med sosedoma, temveč tudi ureditev vprašanja in napredka narodnih manjšin na obeh straneh meje ne smemo zanemariti. To je pot, ki sovpada z interesi narodov in narodnosti Jugoslavije in Italije, pa tudi človeštva vsega sveta. Odpirati moramo perspektivo mirne prihodnosti za složni in srečnejši jutrišnji dan. Prepričani smo, da prihaja čas, ko ne bomo več govorili o mejah, temveč bo naš pogovor stekel o povezavah in sodelovanju na družbenem, gospodarskem in kulturnem področju obeh držav. Vse to naj nas vodi v trajno in ustvarjalno sožitje dveh narodov, dveh držav, ki sta sposobni ustvarjalno sodelovati kljub različnemu družbenemu sistemu. Za te ideale in perspektive so bila darovana življenja širom zemlje. Vezi med vsemi, ki so složno stopili v boj, da bi obračunali s fašizmom in nacizmom, naj ostanejo trajne, spomini na padle pa naj nam bodo najdražji. Padli so za svobodo, za zmago pravice, zato bodo živeli večno. Trenutek zbranosti in tišine ob grobnici, naj nam odpre srca na stežaj. Posvetimo se spominu vseh, ki so mnogo prezgodaj utonili v sen iz katerega se ne bodo več prebudili. Slava njihovemu spominu!» Za njim je prevzel besedo prof. Luigi Raimondi, član vsederžavnega odbora in podpredsednik videmskega pokrajinskega odbora ANPI. V svojem izvajanju se je govornik spomnil bratskega duha, ki se je porodil v odporniškem gibanju in v protifašističnem boju tudi v Beneški Sloveniji in to bratsvo je bilo potrjeno od tistih, ki so skupaj padli. «V teh krajih — je nadaljeval govornik — je fašizem poskušal napraviti ne-zapolnjive brazde med različnimi narodnosti, ki pa jih je skupna borba pobratila. ANPI in ZB si prevzemata nalogo in obvezo, da se še nadalje borita za vresničitev idealov bratstva, ki je bilo ustvarjeno med narodno osvobodilno borbo». Inaugurato il monumento ai Caduti per la Libertà nel cimitero di Stregna UDINE Le comunità linguistiche sulla rivista della Provincia Con una breve cerimon:a è stato scoperto nel cimitero di S. Paolo di Stregna il monumento a tredici partigiani caduti durante la lotta di liberazione, sette dei quali sono del luogo, sei invece sono jugoslavi tra i quali due i-gnoti. Benedicendo il monumento, il parroco locale Don Giuseppe Mucig ha ricordato il sacrificio dei caduti con nobili e significative parole in italiano e sloveno. Ha preso quindi la parola Robert Trampuž a nome delle organizzazioni politico-sociali di Tolmino. Egli ha esordito dicendo che non dobbiamo mai dimenticare coloro che hanno immolato la propria vita per la libertà dei popoli e che con il loro sacrificio hanno aperto una nuova era di collaborazione fra i paesi confinanti. Grazie alla lotta di liberazione condotta in queste terre da sloveni e italiani, si è creata la fratellanza tra i due popoli che oggi si concrettizza con gli accordi di Osimo. Il prof. Luigi Raimondi, consigliere nazionale e vice-presidente provinciale dello ANPI di Udine, rivolgendosi ai presenti ha ricordato lo spirito di fratellanza che è nato nella Resistenza e nell'antifascismo anche nella zona della Slavia Friulana, confermata da coloro che sono caduti insieme. Ha messo in evidenza il valore dei singoli caduti, fra i quali c’è anche un sacerdote: da qui il valore delTinternazionalismo della lotta partigiana, da qui anche il valore dell’Ecumeni-smo Cristiano che si schiera con gli oppressi contro gli oppressori. Ha aggiunto che tali valori devono essere portati avanti se si vuole un mondo di pace e di collaborazione fra i popoli. Sono questi gli impegni dei Resistenti italiani e sloveni, in quella zona dove il fascismo ha cercato di scavare solchi incolmabili fra le diverse nazionalità e che la lotta comune invece ha affratellato. L’ANPI e la ZZB continueranno a rafforzare i vincoli di amicizia e di collabo-razione fra i popoli, a portare avanti con coraggio questi impegni e mentre onorano i caduti, ricordano fra i lavoratori che volontariamente hanno prestato la loro opera per la costruzione del monumento, l’artigiano Coiz Reno, combattente della divisione Garibaldi - Natisone. Gloria eterna ai caduti per la libertà». Alla cerimonia oltre ai rappresentanti dell’ANPI, dei circoli culturali della Slavia Friulana, dei sacerdoti del gruppo DOM, delle organizzazioni di combattenti e politico-sociali della Slovenia, ha presenziato anche il console generale della SFRJ di Trieste, compagno Ivan Renko. La rivista Udine/Provincia, periodico deH’amministrazio-ne provinciale, ha dato spazio, nell'ultimo numero, alla ricostruzione delle scuole distrutte o irrimediabilmente danneggiate dal terremoto. Oltre al presidente Turello (DC) ed agli assessori Vespasiano (PSDI) e Comini (MF) la rivista ha dato spazio agli interventi dei consiglieri Pe-tricig (PCI) e Majeron (PSI). Ne segue un quadro generale della situazione scolastica della Provincia. Nel prossimo numero, invece, vi saranno interventi dedicati alla Conferenza della Provincia di Udine sui gruppi etni co_l inguistici del Friuli. Allo scopo la redazione ha provveduto ad invitare alla stesura di brevi contributi le personalità che saranno coinvolte nei lavori preparatori ed organizzativi della Conferenza. Fra gli invitati dalla rivista sono anche gli sloveni dott. Karel Šiškovič, direttore dell'Istituto Sloveno di Ricerche — che ha sede a Trieste e Cividale — e il prof. Guglielmo Černo, presidente del Circolo Culturale Ivan Trinko. S. PIETRO AL NATISONE Assemblea della cooperativa edilizia Val Natisone La cooperativa edilizia «Val Natisone» che ha sede a S. Pietro al Natisone ha invitato ad un incontro informale tutte le forze politiche locali, i rappresentanti delle Amministrazioni Comunali e della Comunità Montana, i consiglieri provinciali e regionali locali per trattare alcuni aspetti dell’edilizia abitativa delle Valli del Natisone. Con l’invito la cooperativa chiede un impegno particolare per la sua pratica realizzazione sia sul piano per l’edilizia economica popolare di S. Pietro al Nat. che in altri comuni. L’incontro, che riveste notevole importanza per gli stessi problemi che pone, ha avuto luogo il 4 c.m. Ci proponiamo di dare ai lettori un resoconto più ampio della riunione nel prossimo numero. AZZIDA Assembblea del PCI: troppi ritardi per la ricostruzione Magrini, presidente della Commissione speciale della Regione, consigliere regiona- le del PCI è intervenuto ad Azzida in una assemblea indetta dalle sezioni delle Valli del Natisone. «Occorre superare i pesanti ritardi che si sono accumulati per l’entrata in vigore della legge 30, occorre pensare alla fase normativa della legge della ricostruzione, altrimenti c’è il rischio di veder fiaccate le risorse di pazienza e di sopportazione del popolo friulano». Ha affermato l’oratore, indicando nell’impegno a fermare la gente con la ricostruzione delle case e con l’iniziativa dello sviluppo economico anche nella zona di montagna, una necessità primaria, per la quale bisogna iniziare, indicare prospettive precise, garantire scadenze, ridare fiducia. Occorre snellire le procedure per l’insediamento delle case crollate, semicrollate o pericolanti, dar vita ai piani di frazione con la partecipazione dei cittadini, attivizzare gli uffici tecnici con lo scopo preciso di dare indicazioni semplici, chiare. Occorre infine, che parta la legge 30, che è ormai stata emanata sei mesi fa, ma è ancora inoperante. E’ compito della popolazione far pressione sulle amministrazioni affinchè si possano accorciare i tempi per la ricostruzione. Nel corso dell’assemblea hanno preso la parola diversi intervenuti, fra cui Borghese, Domeniš, Cumer, Rosina Zufferli, Predan e Pe-tricig. Interessanti gli interventi di alcune donne di Azzida che hanno lamentato le difficili condizioni della popolazione del paese dal 6 maggio 1976 ad oggi. JAGAR TONCA Je biu ankrat an jagar Tonca, ki je živeu gor na vrhu Matajurja tu dni ka-pan z njega pisan Fula. Je jedu zajce te duje, ticje an jajca. Tel jagar je živeu sam puno liet an je meu že brado dugo an bielo an se je oblaču tu kože od žvin, ki je biu ubu. Je biu že star an je meu harbat krevjast an je biu takuo šibak an kumaran, de nie mogu vič ujet obedne žvine z njega pušo. Dan dan, ki njega armar je biu za dobro prazan, je mislu narest skopce za žvino. Ma žvine so ble ratale kuštne an so viedele, kuo se ne ujet v skopce. Takuo te star kajšan dan potle, ošibkien od lakoti, je mislu iti dou vas gledat za jest. Je napravu njega rosak, je luožu not pušo, kartuše an nuož an je šu. Potle kako uro je paršu dou vas an je šu tu hišo od njega parjatelna. Je potuku go na vrata an Bepo ga je poklicu tu hišo. Bepo je dau Toncu an glaž vina, no malo salama an kruha. So začel guo-rit od vič od manj. Bepo ga je poprašu, kuo je šla jaga tele zadnje dni. An Tonca mu je poviedu njega nasrečjo an jau njega parjatelnu, če ga more vzet kajšan dan tu njega hišo. Kar Bepo je ču tuole, je vetegnu uon vse oprosti za ga na vzet tu njega hišo. Ga je pošju h parjateljan, ma an teli ga nieso tiel. Grede ki je šu, so se mu smejal. An tada Tonca žalostan je šu pruot briegu, je biu takuo trudan, ki se je muoru sedent pot driev an je zaspau počas počas. Za no malo cajta potle so paršli njega tri parjatelni, tist, ki pried ga niso tiel. So ga klical, so ga tiel zbudit, zak so tiel se škužat, de so bli takuo strupen z njin, ma Tonca nie zaguoril, zak je biu martu. Tist tarje parjatelni so začel jokat žalostni, zak so bli takuo strupen; so videl ta par nogah ot starca njega piša Fula, ki je laju žalostan an so ga tiel vzet z njim za se zmislit na njih parjatelna. SKUPINA SAKU Albino, Beatrice, Denny, Elena, Fabio, Gina, Giacomo, Marino, Miriam, Roberto, Robi, Sandro, Susi, Alberto, Rosetta Predstavnika folklorne skupine «Stu ledi» iz Trsta polagata venec k spomeniku padlim partizanom na pokopališču v Sv. Lenartu ^ Va INVI SERGIO SKUPINA JAZBACI TELE SLIKE SO OD OTROK, K SO PARŠLI TAZ NOVEGA MESTA. MAJO VSI ŠTIRI AL PET LIET; SO TLE NA DEBELEM RTIČU KU Ml, AN SMO JIH ZA-POZNAL, KAR Ml SKUPINA JAZBACI SMO JIM NARDIL DAN INTERVJU. SO VSI LUŠTNI OTROCI. SMO PIELI Z NJIM. ANKRAT Ml OD «BARČICE MOJE» SMO MIEL NO FEŠTO Z NJIM AN SMO PLESAL UONE. SO NAM NARDIL NIEKE SLIKE, MA JIH NE MORMO DIET, VSE, ZAK NI PRESTORA, PA SO AN TE DRUGE PROU LIEPE. PROVINCIA : COMMISSIONE SUI GRUPPI In aumento il numero degli iscritti alle scuole con lingua di insegnamento sloveno a Gorizia e Trieste Anche quest’anno il numero degli iscritti alle scuole slovene della regione Friuli -Venezia Giulia è aumentato, passando dai 5094 frequentanti nell’ anno scolastico 76-77 ai 5169 attuali. Ad un'analisi dell’andamento delle iscrizioni alle scuole del gruppo nazionale sloveno in Italia operanti nella regione neH’ultimo ventennio, cioè dall’anno scolastico 1957-1958, all’anno scolastico 1977-1978, emergono dati notevolmente significativi che evidenziano dapprima un calo nelle iscrizioni, Nella recente Assemblea dei cristiani svoltasi a Udine dal 17 al 19 giugno 1977 i delegati della Val Resia hanno assunto, a nostro avviso, una posizione poco chiara per non dire equivoca nei confronti del loro idioma e della loro cultura. In una mozione approvata dall'assemblea e pubblicata a pag. 160-161 degli «Atti» si chiede tra l'altro che «... la minoranza etnica resiana venga riconosciuta quale matrice culturale a se stante...», che si tenga nella giusta considerazione l'etnia resiana e i problemi circa il mantenimento, la valorizzazione e la perpetuazione dei valori contenuti in essa e che non si possono collocare nella problematica Friulana e Slava (sic!)...». Questo documento nasconde delle premesse che un domani potrebbero rivelarsi gravide di conseguenze negative per tutta la co-comunità resiana e il pericolo è già stato evidenziato dal prof. Aldo Moretti sulla «Vita Cattolica» del lino al 1968-69, seguito da un aumento costante e puntuale a volte non molto tangibile da un punto di vista numerico, a volte invece molto consistente, a seconda dell'andamento demografico nei singoli anni. A cosa si deve questo aumento continuo del numero degli iscritti alle scuole slovene? Molti sono i fattori che possono condizionare una scelta di questo tipo, ma principalmente il consolidamento costante dal punto di vista economico, culturale e sociale della minoranza slo- 24-9-1977. Pur mantenendo intatto le loro caratteristiche specifiche dialettali e culturali I resiani non dovrebbero dare «a priori» l'ostracismo alla lingua letteraria slovena in quanto quest’ultima, con lo apporto di nuovi termini lessicali, potrebbe perfino rivitalizzare il dialetto senza per questo soffocarlo. La verità è che oggi i dialetti, delle minoranze senza l'aiuto della lingua letteraria insegnata a scuola, sono destinati a scomparire entro breve tempo. Isolandosi dalle altre comunità slovene in Italia e dalla comune matrice slovena, la Val Resia corre il rischio di diventare una specie di riserva indiana, di chiudersi entro i confini d una cui tura autarchica senza prospettive di sviluppo ulteriore, almeno dal punto di vista linguistico, perdendo contemporaneamente l’occasione di diventare un ponte e un tramite culturale alle frontiere. B.Z. vena. Così, ad esempio, i figli di famiglie «miste», cioè con genitori sloveni e italiani, frequentano molto più spesso che in passato la scuola slovena. Inoltre, l’incremento continuo dei traffici tra i due paesi, il bisogno di personale che sappia lo sloveno a tutti i livelli, pensiamo, ad sempio, al personale amministrativo, scolastico, medico ecc. e infine il maturare di un clima più democratico e meno nazionalistico anche nella nostra regione, influiscono sulla scelta della scuola con lingua di insegnamento slovena. Tutto questo per quanto riguarda le provi nce e le città di Gorizia e Trieste, mentre per quanto riguarda l’insegnamento dello sloveno in Be-necia non possiamo rilevare nulla di nuovo rispetto agli anni scorsi, nonostante il trattato di Osimo parli di «massima tutela possibile di tutta la minoranza slovena» e quindi evidentemente anche degli sloveni della provincia di Udine. Ricordiamo, per inciso, che anche gli accordi di Helsinki e la conferenza di verifica di questi accordi in corso attualmente a Belgrado, impegnano i 35 stati firmatari al rispetto pieno e corretto delle minoranze nazionali sul proprio territorio e non al rispetto di parte-soltanto di tali minoranze, perchè la tutela o c’è o non c’è. La conferenza provinciale sui gruppi etnico-linguistici del Friuli si terrà quanto prima e dovrà porsi obiettivi non puramente informativi e culturali, ma anche di carattere propositivo, secondo tre ambiti di interesse: 1) ambito storico-scientifico-culturale 2) ambito socio-economico e di relazione territoriale 3) ambito giuridico-ammi-nistrativo. Queste le prime indicazioni dell'importante riunione che si è tenuta venerdì 4 novembre a Palazzo Belgrado, sede della Provincia di Udine. Vi hanno partecipato i membri della Commissione costituitasi in seno al Consiglio Provinciale: per la DC il presidente Turello, per il MF l’assessore e capogruppo Avranno inizio il 16 dicembre, con periodicità mensile, gli «Incontri culturali della Slavia Veneta», organizzati a S. Pietro al Natisone dal Centro Studi Nediža. Il nuovo ciclo, che è il quinto della serie, avrà per tema generale «La vocazione culturale della Slavia Italiana» e si articolerà in cinque lezioni di livello universitario, cui parteciperanno eminenti studiosi e docenti: Francesca-to e Bratina dell’Università di Trieste, Pogorelec dell’Università di Lubiana e De Mauro dell’Università di Roma. Interessante la parteci- Comini, per il PSDI il capogruppo Napoli, per il PSI il capogruppo Tiburzio e per il PCI Petricig, presidente della Commissione Istruzione e Cultura. La Commissione è stata affiancata da esperti di cui erano presenti. Ceschia, Cerno Šiškovič. Si è deciso di affidare ad un gruppo di sei persone di qualificato livello scientifico il compito dii preparare le relazioni di base: Salvi, De Mauro, Pizzorusso, Pellegrini, Leon e Barbina, e di promuovere un loro incontro con la Commissione provinciale. Si è fatto anche cenno ai criteri che dovranno ispirare gli inviti alle associazioni, enti ed istituti per le varie comunicazioni: saranno organismi istituzionalmente o funzionalmente impegnati nel problema pazione del etnografo Merkù e delle prof. Gruden e Ivačič, che porteranno un contributo di ricerca ed analisi sul territorio. L’interesse dei cicli degli incontri culturali è determinato effettivamente dalle possibilità di incontro fra friulani e sloveni in una realtà territoriale che pone sempre più ricchi spunti di dinamiche culturali: il ciclo che è in programma, fornirà dati essenziali per lo studio dello sviluppo culturale della Comunità Slovena della Provincia di Udine. oggetto della conferenza. Hanno preso la parola, oltre al Presidente Turello, Co-mini, Tiburzio, Ceschia, Petricig e Šiškovič. L’impegno di massima, in ordine ai tempi di attuazione, è quello di fare la conferenza prima della prossima primavera, perchè si dimostri utile anche ai fini degli adempimenti del governo relativi agli accordi di Osimo, per ciò che si riferisce al gruppo etnico-lingui-stico sloveno. RIPRISTINATA LA LINEA CIVIDALE-MONTEFOSCA In seguito alla petizione sottoscritta da tutte le famiglie delle frazioni di Erbez-zo, Zapotocco, Goregnavas, Calla e Montefosca del Comune di Pulfero ed al continuo interessamento dell’assessore comunale Pio Specogna, verrà prossimamente ripristinata la linea Cividale-Montefosca a cura della Ditta Rosina di Civi-dale. E’ sostanzialmente quanto è stato concordato in occasione di una riunione della giunta comunale di Pulfero alla quale hanno partecipato il dott. Angeli, direttore del consorzio 3" bacino di traffico ed un rappresentante della ditta autocorriere Rosina. Viene così felicemente risolto un grave problema per le popolazioni interessate che da due anni erano isolate in seguito all’interruzione del servizio regolare di trasporto. La mozione dei delegati resiani alla assemblea dei cristiani di Udine S. PIETRO AL NATISONE A dicembre gli incontri culturali Inchiesta sulla lingua Il fatto di essere in contatto con un buon numero di ragazzi delle nostre valli ha suggerito al nostro gruppo la idea di svolgere un’analisi della situazione linguistica. L’inchiesta si è svol-ta qui, a Barčica moja, e perciò riguarda circa cento ragazzi. Un’analisi completa sarebbe piuttosto laboriosa. Perciò esponiamo solo i risultati più significativi, anche se sarebbe interessante notare come molti dei nostri ragazzi ha una serie di esperienze (quali l’essere stati con le famiglie all’estero, o Tesservi nati e rimasti da piccoli) di un certo significato sulla situazione linguistica. Come parlo il dialetto sloveno? Niente: 11 ragazzi / poco o pochissimo: 25 ragazzi / abbastanza e molto: 41. Quante parole conosco? Nessuna: 2 / circa 10 parole: 10 / circa 25 parole: 7 / circa 50 parole: 11 / circa 100 parole: 12 / circa tutte: 23 / tutte: 12. Quante parole capisco? Nessuna: 2 ragazzi / poco o pochissimo: 21 / da abbastanza a molto: 54 ragazzi. Come parlo con i genitori? In italiano: 59 ragazzi / In dialetto sloveno: 41 ragazzi. Come parlo con i nonni? In italiano: 42 ragazzi / In dialetto sloveno: 29 ragazzi. Con gli amici? In italiano: 71 ragazzi / In dialetto sloveno: 23 ragazzi. Come parlo a scuola? In italiano: 75 ragazzi / In dialetto sloveno: 4 ragazzi. Alcuni ragazzi parlano anche altre lingue: Il barese, francese, inglese, tedesco e lingua slovena. Nota: Con i genitori e gli amici i ragazzi parlano in parte italiano in parte dialetto sloveno, altri le due lingue insieme. Sia a Mlada brieza che a Barčica moja i ragazzi hanno frequentato al-l’incirca una ventina di lezioni di sloveno. A Tribil le lezioni si tenevano a grandi gruppi divisi in sottogruppi nella stessa stanza. A Debeli trtič, le lezioni si fanno per piccoli gruppi in vari locali ed all’aperto, con un tempo un po’ ridotto perchè ci sono solo due insegnanti. Tutti i ragazzi hanno dichiarato di aver imparato un poco lo sloveno. Ecco alcune risposte: In lingua slovena io so dire: Nessuna parola: 3 ragazzi / 10 parole: 25 ragazzi / 25 parole: 16 ragazzi / 50 parole: 8 ragazzi /100 parole: 12 ragazzi / quasi tutte: 9 ragazzi / tutte: 2 ragazzi. In lingua slovena io capisco: Niente: 6 ragazzi / pochissimo: 18 ragazzi / poco: 13 ragazzi / abbastanza: 28 ragazzi / molto: 2 ragazzi / quasi tutto: 7 ragazzi / tutto: 2 ragazzi. Dai risultati dell’inchiesta risulta che 39 ragazzi ritengono di avere una certa capacità di capire lo sloveno, 31 invece, scarsa. Dall’inchiesta del gruppo Smrieke Italiano e Sloveno Per quanto riguarda l'uso del dia letto, qui a Debeli rtič si è verificato un fenomeno strano. Infatti i bambini tendono a parlare italiano. Questo perchè forse sono ccmsapevoli che la mag gioranza delle persone che li circondano lo parlano e lo capiscotto. Un fatto degno di nota è quello ac caduto giorni fa al confine, dove un gruppo di ragazzi si era recato a fare u na passeggiata ed aveva fatto una puntata al negozio. I ragazzi avevano parla to sloveno, cioè in dialetto, fino a quando era venuto il momento di pagare i l conto alla cassa, fino a che, cioè, non erano entrati in contatto con la gent e. Qui, infatti, molti parlano italiano. Questo è un punto a sfavore dell'appr endimento e dell’assimilazione non solo del dialetto, ma anche e soprattutto, d ella lingua slovena. Per ovviare a questo problema, Vi deale sarebbe avere degli animatori ed assistenti che sappiano parlare abbasta nza speditamente la lingua o parlare il dialetto e fare in modo che i ragazzi vi vano in contatto con la popolazione slovena in modo che riescano a comunic are le proprie reciproche esperienze. Altra soluzione sarebbe quella di r ealizzare tutti i contatti per creare occasioni d'uso della lingua slovena. Di q uesti contatti qualcosa si è realizzato ed è importante: conoscere una lingua è s empre un arricchimento della cultura personale ed un mezzo per favorire Va micizia fra i popoli: e questo è molto! ANDREINA PISMO ANE DUS IZ AMERIKE Ana Dus nam je 30. julija letos pisala par vrstic v slovenščini iz Clevelanda (USA) in nas prosila, naj pošljemo Novi Matajur njenemu očetu in je želela vedeti, koliko znaša letna naročnina. Mi smo ji odgovorili, koliko znaša naročnina po navadni pošti in po avionu. V pismu smo jo pohvalili, da se je toliko potrudila, da je napisala kratko pisemce v slovenščini. Spodaj priobčujemo nje zanimiv odgovor iz dne 2. novembra tega leta. November 2, 1977 Gospod Izidor Predan Novi Matajur Ul. B De Rubeis 20 330403 Cividale De Friuli Italia Drag Gospod Predan: Sem dobila tvojo pismo kjer se mene povejdal koliko so stroški za Novi Matajur papir za eno leto če bi poslal po avione, en ste rekli da bo okoli $12 (Ameriški d oliar e). Znotraj je Ček za $12, en upam da je zadost. Prosim, pošljai mi papir za eno leto. Sem vesela da ste me zastopel. Gvorim no malo po Slovensko, razumem vse, en tudi znam brate malo, ampak za pisati mi je tesko. Sem bila na počitnice ta poletje en sem obiskala moje sorodnike en vašo lepo deželo en mislim da bom nazaj prišla. Nisim vidla sve. Kdar sem bila tam, sem ostala pri moji sestrični, Maria Dreszach v Udine. Ona en nje mos sta me posod vozila. Moje starsi so še živi. Moja mama je Pierina Dus, doma od Vas Dus en je 76 let stara. OČe je bil 89 let star na 16 Octobera. On je doma od Vas Masseris. Še zmeraj bere, en za teste bi rada imila papir da bo čitu od kjer je zivu. Starši so poročeni blesu 53 let en so prišli Ameriki leta 1925. Jaz be rada da bi obeskala od kjer so prišli, pa mislio da sta pre stara. Mama ima brata. Augusto Dus, na Vas Dus en enga brata, Giusseppi Dus, na Vas Tarcmun. Sem ih obiskala kjer sem bila na počitnice. Bi vesela ce bi moji starši nazjai pogledela. Želim en krat de bo mama iz mano prišla na obisk. Upam da ni bilo pre tesko mojo pismo brati. Morim gledat v mojo Slovenškino slovar prej ko pisim, en navejm če sem te prave besede pisala. Najlepsva hvala se encrat, en kdar pridim na drug obisk, bom tudi vas pogledela. Ann Dus Umrla je Jožica Miklavčič por. Tedoldi Umrla je naša zvesta sodelavka Jožica Miklavčič, poročena Tedoldi. Naš časopis in naša skupnost sta hudo prizadeta. Družini in sorodnikom izrekamo naše globoko sožalje. > mmm Hiša v Mašerah, kjer se je rodil Dreja, oče od Ane Dus Draga Ana! Iz tvojega dragega pisma ni razvidno, kje si se rodila. Verjetno si se rodila v Ameriki, če so lia prišli tvoji starši že leta 1925, ali pa si tja prišla šele kot otrok. Toda to ni važno. Važno je, da si ohranila jezik svojih staršev, naš slovenski jezik, iz katerega izvirajo tvoji roditelji in da izkazuješ do njega vso ljubezen, da si se ga naučila celo pisati, čeprav s težavo in s pomočjo slovarja. Ponosni smo nate, ker daješ vzgled naši mladini, kako je treba braniti, hraniti in ljubiti jezik svojih staršev. Tudi naši mladinci, kot ti, nimajo možnosti, da bi se učili materinega jezika v šolah, vendar je bilo zate še bolj težko, ker si odtrgana od slovenske zemlje, od zemlje tvojih roditeljev, od našega narodnega telesa, od naše nad tisoč let stare kulture, zato si še bolj vredna časti in pohvale. Znano nam je, da živi v Clevelandu več Slovencev in bi bili radi, da bi kaj pisala o njih življenju, kako se združujejo, delajo in uveljavljajo v ameriški družbi. Morda bi jih želelo več dobivati Novi Matajur, saj poleg tega, da se naš list bori za pravice beneških Slovencev, ima tudi namen, da povezuje izseljence s svojo rojstno domovino. Za tvojega očeta smo poskrbeli sliko njegove rojstne hiše v Mašerah, a še bolj bi bili veseli, če bi jo mogel še kdaj obiskat. Počaščeni bomo, če nas boš obiskala prihodnje leto na našem uredništvu. Lepo poznamo tudi tvoje sorodnike v Vidmu, saj so naši dobri prijatelji. Tebi želimo vso srečo v življenju, mami in očetu pa še mnogo let veselega skupnega življenja. Izidor Predan Grmi,, grmi denar «Iz konca v konc sveti najvišji gospodar. Za ljudstvo sem postal,» grmi, grmi denar. Pod mano vse čepi, joče in veseli, za mano vse hiti zdiha in trudi, grmi, grmi denar. Klonile so noge, z močjo mojga zlata, vse človeške družbe, kar spomin jih pozna, grmi, grmi denar. Po vezih najsvetih stegujem rokò, po denar s kih vnet kih, se dajo slovò. grmi, grmi denar. V svetišču družine se rad pomudim in srečne ženine v ločitev podim, grmi, grmi denar. Med očeta in sina prinasašam upor, med bratom in bratom najzlobni razdor, grmi, grmi denar. Uboge rad tlačem bogate častim, resnico preoblačem, pravico morim grmi, grmi denar. Vse vojske podpiram, sovraštvo gojim in ljudstvo regiram, kot jast si želim, grmi, grmi dnar. Zdravko SREČANJE V FRANCIJI IZG N A Bežite, letite na krila reoplanov iz vaše dežele, iz vaših vaseh; letite v Kanadu, na Belgiju, na Švicu, in prinesite denarja «beaucoup». Skromnasta Benečija, in uboga, nema denarja za vas: vi «izgnanniki». Pršliki in lokalni z laškim namenom, denarja pa najdejo v teh ubogih tleh. Pršliki ne poznajo vaše narečje, pršliki ne znajo za vaše dolge pa znajo lepo kak denar poloviti, in kako se nastaviti bolje potem. «Izgnanniki», verno, po svetu hodite, s trebuhom za kruhom, in pozno pa je kadar vi z denarjem nazaj se vrnite, in starost vas najde bolehne brez sil. * ruska beseda, ki pomeni izgnanci. Pred kratkim je delegacija vodstva sekcije iz Serainga odpotovala v Francijo, v Charleville, kjer se je srečala s skupino 15. družin, ki gor živijo in so doma iz na-diških dolin. Po izmenjavi idej o situaciji v dveh državah (Belgija in Francija) in potem, ko so obravnavali številne organizacijske probleme, so sklenili, da se bodo spet srečali, ker predvidevajo, da bodo kmalu ustanovili sekcijo naših slovenskih emigrantov tudi v Charlevillu. ZA SMEH IM DOBRO VOUO «Če prideš še danes tako pozno domov, si zapomni, da ne spregovorim s teboj ves teden!» «Sprejeto! » * * * Kupec: «Prosim dajte mi toaletni papir.» Prodajalec: «Ga trenutno nimamo, dobimo ga šele prihodnji teden.» Kupec: «Tako dolgo pa ne morem čakati.» * * * Na mizi je bila polna košarica banan. Za mizo sedi Bepič in poželjivo strež z očmi po njih. «Koliko bi jih snedel, Bepič, eno ali dve?» ga vpraša mamica. «Tli», odgovori mali Bepič. «Ne reče se tli, ampak tri» ga popravi mamica. «Doklerne boš prav povedal, ne dobiš niti ene banane. No, še enkrat povej, koliko bi jih rad?». «Pet», se premisli Bepič. Koliko je mladih brez dela v Evropi ? število mladih brez dela v SET - CEE, šteje sedaj dva milijona. Najbolj je na-rastla brezposelnost mladih v letu 1969. število mladih brez dela se je dvignilo v tem času od 24 na 37%. Z 708.715 mladih pod 25 let, ki smo jih imeli brez dela v preteklem mesecu juliju, je Velika Britanija v najslabšem položaju. Od skupnega števila brezposelnih predstavlja Velika Britanija kar 45,6%. V Franciji je skupno število mladih pod 25 let 404.742 in predstavljajo 40,3% celotnega števila brezposelnih. V Nemčiji jih je 251.420 in predstavljajo 26,6% celotnega števila brezposelnih. V Belgiji jih je 88.831, kar znaša 32,4% celotnega brezposelnega prebivalstva. V Italiji (mladih pod 21 let), ki so brez dela, je 455.970 in predstavljajo 34,7% celotnega števila delavcev, ki so brez dela. Cicati pomeni rjezati z nožem in kadar Luigi Ciceri rježe v «Sot la nape» — revija, ki jo izdaja «Filologica friulana» — rježe takuo slabo in okorno, da vičkrat kajšnega urježe, vičkrat se urježe sam al pa odrježe previč tisto, kar bi muoru samuo no malo porjezat. Revija «Sot la nape» je Ije-pa, škoda pa, da pustijo pisat k Ijepim rečem tudi neslane reči, prave neumnosti. Ka-kuo je gardno, kadar u koru usi lepuo puojejo, pa ti pride adan in odpre naveliko usta, zakraka ku urana in vederba, štona lepuo petje druzih! U zadnji revij «Sot la na-'pe» od aprila-maja in junija Ijetos se je Ciceri lotu cica-nja dveh gostiln u naših dolinah in bi jih rad pocicu samuo zatuo, ker imajo — poleg italijanskega — še slovenski napis. Gospodarje teh gostiln obtožuje, da so slovenski nacionalisti. Italija in «Filologica friulana» naj bi bile u nevarnosti zavojo dveh «gostiln»? Kakuo smo nizko padli. V revij je Ciceri publiciru 36 imen iz dreškega in grmi-škega komuna, ki so mu pričale, da ni bluo u naših dolinah nikdar napisano «Gostilna» pač pa samuo «Ošta-ria». Dragi Ciceri! Ne samuo, da njesmo nikdar imjeli napisov «Gostilna», tudi naše vasi pišete drugač, kot je njih pravo ime, drugač, kot jih imenujejo naši ljudje in da je takuo, dobite ne samuo 36 prič, pač p a use naše ljudstvo. Za naše ljudi je «Pilifero» Podbonesec, «Montefosca» Črni Vrh, «Grimacco» Grmek, «Brida superiore» Gorenje Brdo, «Stregna» Srednje «Drenchia» Dreka To je samo no malo vasi, ki smo jih našteli. Prekar-stili ste nam use vasi, preimke in drugo in njesmo z.agnali pruoti vam tajšnega hrupa kot vi za dvje «Gostilni» in potlè nam očitate, da smo nacionalisti. Glih takuo ušafate priče, če jih čjete, da so muorli naši otroci plačevati — u demokratični Republiki Italije — od 5 do 10 lir multe za usako slovensko besedo, ki so jo izgovorili na šuoli in potle naj bi bli mi nacionalisti! Sigurno, če so takup traktirali naše otroke, imate donas lahko med našimi ljudmi tajšne informatorje, da vam rečejo prej, da so Furlani kot Slovenci, ker za furlanski jezik se ni plačevalo multe na šolah. Ucepili so jim u glavo — in večkrat shuda kot zlepa — kompleks manjvrednosti. Napravili so iz njih prave spačke (mostiriciattoli) in nimate pravice, da se opirate nanje, da bi paršli resnici do dna. Vi, gospod Ciceri, zastopi-te samuo besjedo «Vintala», ki smo jo uzel napuosodo od furlanskega jezika, jih ne zastopite na taužente drugih, ki so čisto slovenska. Usak koščič, usak pedin naše zemje ima lepo slovensko ime: Dobje, Laničenca, Lažna, Globočak, Starma skala, Bjela voda, Jesenik, Podče-lam in tako naprej. Usako ime ima svoj pomjen, ki prekarščeno ga njema. Tuole velja za imena vasi, rjek, potoku in drugih. Zadost vam manjka, gospod Ciceri, če mislite, da se lahko spremeni lice njeki zemlji s prekarščevanjem imen in da se lahko spremeni jezik, ki ga govorimo nad 1300 Ijet, samuo z eno maj-hano al pa veliko «Vintulo», ker ste dokazavu, da smo Furlani tudi zatuo, ker imamo besjedo «Vintula». Če rjes ljubite furlanski jezik, ki je zlo lep, če rjes ljubite furlansko kulturo, ki je zlo bogata, gospod Ciceri, cicajte proti tistim, ki dušijo vašo in našo kulturo. Vas pozdravja vaš Petar Matajurac PISE PETAR MATAJURAC KADAR CICERI CICAJO POD NAPO '■O, \ V<** ■ : ' iM KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH -'i: -» i* ■ ■ 'V~. W:' . . ■■•-a.v •: '■ " c ' \v'■ ■■■' --vr■ /'K.. J., j&> . SREDNJE Po štiridesetih letih spet slovenski dekan za nediške doline Za «foranea» naših duhovnikov je biu izvoljen gospod Pre Jožef Mucig iz Srednjega SPETER Naši pjeuci na festivalu furlanske pjesmi Pred kratkem so duhovniki iz naših dolin izvolili novega dekana (foraneo). Namesto Mons. Venutija iz špetra, ki je opravju to funkcijo nad 20 let, je biu imenovan gospod Mucig, famo-štar iz Srednjega, takuo imajo naše doline po štiri-destih letih spet slovenskega dekana. Zadnji slovenski dekan je biu Mons. Petričič, katerega je zamenjal Mons. Bertoni 1937. leta. Od 1956. leta do sada je to funkcijo opravju Mons. Venuti. Bertoni in Venuti sta bila Furlana. Gospod Mucig, rojen u Ruoncu, je mlad in dinamičen duhovnik. Odgovornost, ki mu je bla naložena, je za Podbonesec ČRNI VRH U kratkem cajtu so nas zapustili trije vasnjani Pred kratkem nas je za večno zapustu naš dragi va-snjan Giovanni Zentovin, pridan mož, poznan po useh naših dolinah. Imeu je 73 let. Kmalu za njim je šu tudi Anton Crucil, star 62 ljet. U Čedadu pa je umarla Maria Cencig. Use tri smo pod-kopali u Črnem Vrhu. Žalostnim družinam izrekamo naše globoko sožalje. ŠČIGLA Rodiu se je Roberto Gubana U četartak 27. oktobra je zagledu luč sveta Roberto Gubana. Njega mama, Elda Raiz in tata, Beppi, sta lepuo poznana po naših dolinah. Elda je im jela znano oštarijo u Ščiglah, Beppi pa je današnji cajt zlo velika in delikatna. Povezovat bo muoru in usklajat več komponent, ki obstojajo tudi med našimi duhovniki. Za nas je adna od narbuj važnih, importantnih komponent tista, ki se trudi za ohranitev jezika in kulture vernikov. Prepričani smo, da bo gospod Mucig znau biti kos tej odgovornosti. Dobro voljo je že pokazu u soboto 19. novembra, ko je tudi u slovenščini pože-gnu grob padlih partizanov pri Černetičih. Medtem, ko mu čestitamo za visoko imenovanje, mu želimo srečno in uspešno delo. dobar pjevac u zboru «Ne-diški puobi». Sada imata trečjega sina: parvi je Luca, drugi Giuliano, trečji Roberto. Po pravic povjedano sta Luca in Giuliano željela sestrico, pa sada, ko sta videla ljepega bratraca, bi ga ne dala za obedno rječ na svjete. «Sestrica bo že paršla, saj sta mama in tata šele u najlepši mladosti!» pravita Luca in Giuliano. Usem trem bratracam želimo srečno in veselo življenje. RUONAC Mlada novica Kadar se je ruonškim puo-bam ljetos za pust objesu kuš na kamione, se je Domeniš Piergiorgio smejau. «Le smejajse, le», so mu j al puobje, ki so vjedel, da je zaljubljen, «preča se boš tudi ti objesu.» in takuo se je zgodilo. Piergiorgio pa pravi, da ga štrink nič ne tišči in usak tisti, ki pogleda na sliko, mu bo vjervu, saj je ušafu pru lepo ženo. Piše se Chiara Gorenszach in je doma iz Dolenjega Marsina. Poročila sta se u soboto 20. augusta, slika nam je paršla šele sada. Par j atei ji in žlahta želijo mladim novičam puno sreče u njih skupnem življenju. Novica Piergiorgio in Chiara DREKA Ocne Bardo U sr jedo 23. novembra nas je za večno zapustila pridna mati in gospodinja Prapotnich Marija, Škejcova po domače. Stara je bla 82 ljet. Pot življenja rajnke Marije ni bila posuta z rožami, pač pa s trnjem. Delala in garala je celuo življenje in dvakrat ostala uduova. Usi so jo im j eli radi, kar je pokazu tudi nje veliki pogreb, ki je biu pri Sv. Devici Mariji na Krasu u petak 25. novembra. Ohranili jo bomo u ljepem spominu. CUODAR Po kratki boljezni je uma-ru u čedajskem špitalu Crainich Tranquillo iz naše vasi. Imeu je samuo 54 ljet. Rajnik Tranquillo je biu puno ljet emigrant u Nemčiji od koder se je varnu pred parbližno tremi leti. Pred kratkem je dobiu tudi penzion od I.N.P.S., a, na žalost, mu ni bluo dano, da bi ga uživu. Zahrbtna boljezan ga je spravla u prerani grob. Pokopali so ga u petak 25. novembra popudne pri Devici Mariji na Krasu, ko je močno snežilo. Spet Benečanski kulturni dnevi Študijski center «Nediža» nam parpravja že peti ciklus «Benečanskih kulturnih dnevov». Parva lekcija, ki jo bo po-dau prof. Francescato iz tržaške univerze, se bo začela 16. decembra ljetos. Zadnja lekcija pa bo mje-sca aprila druzega ljeta. Usjeh konferenc bo pet in se bojo vršile u hotelu Belvedere u Špetru. Naslov 5. ciklusa Benečanskih kulturnih dnevov je: «Kulturno nagnjenje Beneške Slovenije». AŽLA Ašembleja o deželnem zakonu štev. 30 za obnovo U srjedo 30. novembra je bla u mlekarni u Ažli ašembleja, ki jo je organizirala sekcija PCI iz špetra o regionalnim zakonu štev. 30 za obnovo. Na ašembleji je govoriu Giulio Magrini, deželni svetovalec in predsednik posebne deželne komisije. Magrini je, po poročilu, odgovoriu na številna vprašanja, ki so mu jih postavli prisotni. Na sliki vidimo del poslušalcev. Bomo imjeli Zvezo beneških žen U četartak 1. decembra zvečer se je zbralo u hotelu Belvedere u Špetru nad 30 žen iz useh naših dolin in so sklenile, da ustanovijo svojo organizacijo, ki se bo imenovala «Zveza beneških žen». Mi pru iz srca pozdravimo tole parvo organizacijo beneško-slovenskih žen in želimo, da bi mogla lepuo, uspešno reševat številne probleme, ki jih ima žena u današnjem modernem svetu. Minatorji so praznovali tudi ljetos Sv. Barbaro Minatorji iz naših dolin so se zbrali tudi ljetos, da bi skupaj praznovali svoj praznik - Sv. Barbaro. V velikem številu so se zbrali u nedeljo 4. decembra u Gorenjem Tarbju, kjer je gospod čenčič daroval mašo. Po dobrem prigrisku, so se odpravili na skupno kosilo u Dolenji Tarbi. Sv. Barbaro so praznovali tudi u Klodiču, kjer jim je šindak Bonini ponudu dobro kapljico domačega vina. Več bomo pisali u prihodnji številki. SV. LENART U Vidmu je biu tri večere festival furlanske pjesmi. U petak 25. novembra je nastopu tudi «koro» iz Sv. Lenarta in čepru se ni vključil u «finalissimo», je biu puno pohvaljen od številne publike in od štampe za svoje lepe in nezgrešljive ekzeku-cije. Pevsko manifestacijo so posneli tudi za RAI-TG 2. Naš Koro je nastopu u Vidmu tudi 8. decembra na revij pevskih zborov u «Palasport Camera». Po pisanju «Gazzettina» je zapju dvje furlanske pjesmi, ki so bile predstavljene kot narodne (popolari; iz nediških dolin. Mi želimo Koru iz Sv. Lenarta uspeh (successo) za vsak nastop, ma ne moremo mimo tega, da bi ne povje-dal, kar mislimo in kar je resnica — Mislimo in resnica je, da «Friul» in «Cianta Friul», njeso narodne, njeso (canzoni popolari) iz nediških dolin — Tajšno pisanje je smješno — Mi ne moremo djelat konkurence La-ham z laškimi pjesmi, kakor oni bi jo ne mogli djelat nam s slovenskimi pjesmi. Po drugi strani pa so ble naše avtentične pjesmi zmje-raj lepuo sparjete od laških poslušalcev. Pevski zbor (coro) iz Sv. Lenarta med zadnjim nastopom v Vidmu ŠKRUTOVO Po kratki boljezni je uma-ru u čedajskem špitalu Natalino Crisetig, star 67 ljet. Njega pogreb je biu u Sv. Lenartu u četartak 24. novembra. Družini in žlahti izrekamo naše globoko sožalje. Kulturno društvo «Rečan» IV. Senjam Beneške Piesmi LJESA - 18. DECEMBRA OB 14,30 URI Circolo culturale «Rečan» IV Concorso della Canzone delle Valli del Natisone LIESSA 18 DICEMBRE - ORE 14.30 Macchino calcolatrici Macchine perscrivere una scelta vastissima per un dono prestigioso sempre gradito sempre utile CIVIDALE - ČEDAD Stretta B. De Rubeis 15/17 - Tel. 73432 Računski stroji Stroji za tipkanje Velika izbira za ugledno vedno prijetno in koristno darilo GRMEK Naša frizerka Luisa (Vilma) Loszach se je dobro afirmirala u Veroni Pred kratkem je biu u Veroni natečaj (concorso) za frizerje in frizerke (acconciatori), katerega se je udeležilo parbližno 50 teh me-štirnjakov iz cele Italije. Na sliki vidimo tri mlade frizerke iz videmske pokrajine, ki so dobile na veron- skem srečanju lepo priznanje. Parva, na levi, je Luisa-Vilma Loszach - Balentar-čičjeva iz Seuca, ki bo pred kratkem odprla ženski salon u Čedadu, druga je Paola Nonini in zadnja Lorena Nodussi. Rajnik Tranquillo Crainich iz Cuo-darna