jc, e t O 193U - ŠTEVILKA a©. usmiljenim .. Človek je že od vsega začetka sa-moljuben. Mali Otrok že kaže željo po moči., saj vemo, da celo hišo obvlada tak-le tiran. Sam zase je nekako na svetu, zanima se le za to, kar se njega tiče, kar mu izboljša njegovo stanje. Svojo voljo hoče imeti in prav resnega dela je treba pri vzgoji, da se priuči to voljo podvreči drugim. Šele, ko ga starši navadijo, da se udeležuje domačih skrbi, domačih družinskih potreb, da sodeluje pri vseh domačih delih, da se vživi v mišljenje in čuvstvova-nje družinskega življenja, šele potem zraste nad meje svojega sebičnega jaza in njegov pogled se razširi. Ko sočuvstvuje, t. j. nosi skrbi in težave družinske skupnosti, postane sobojevnik in sodelavec prve družabne edi-nice, družine in postane njen živ član. Če pa se sočuvstvovanja ne nauči doma v družini, če se ne navadi so-skrbi in sotrpljenja in seveda tudi so-veselja v družini in ne občuti njenih doživljajev kot svojih lastnih, potem njegovo srce zakrkne in otrdi. Samo-ljubje in sebičnost se razraščata v njem in ga napravita trdega in ne-obcutnega za tujo bol celo v najbližji okolici. Potem postane brat trd proti svojemu bratu, mož napram ženi in otrokom. In ko za tujo bol nima srca, postane razdiralec lastne in tuje sreče. Okoli sebe vidi le boječe in trpeče obraze, ki ga srečujejo suženjsko boječe. Nikjer ne raste ljubezen ali hvaležnost ob njegovem potu. Toda čimbolj se drugi trudijo služiti njegovemu samoljubju, tembolj zagreni v svoji notranjosti; brezkrajno' samo! jubje in sebičnost ga delata tem bolj in bolj nezadovoljnega, za delo nesposobnega, Smernega in sitnega. To samoljubje vodi celo do živčne bolezni in nosi v sebi duha razkrajanja. Samo- ljubni, sebični človek je podoben gnoju v krvi, ki zastruplja cel organizem. Znano pa je tudi stanovsko samo-ljubje in stanovska sebičnost, pa tudi narodno samoljubje in narodna sebičnost. Tema razkrajalnima elementoma lahko sledimo v vso zgodovino in ju srečujemo pri vsakem koraku v poganstvu, pa tudi pozneje, zlasti v starorimski državi. Kako trda, neusmiljena in krvoločna je bila sebičnost rimskih gospodarjev nasproti sužnjem! Ta trda srca niso bila niti več zmožna razumeti, da so bili sužnji tudi ljudje, ki čutijo bolečino in trpljenje. Kako globok prepad je zazijal tudi pozneje med bogatimi in revnimi, ki ga do danes še ni bilo mogoče premostiti prav zato, ker sta samoljubje in sebičnost tako globoko vkoreninje-na v ljudskih srcih. Kakšna mržnja do »barbarov« se čuti iz grške klasične literature! Grki so poznali samo en gospodujoči narod na svetu in to so bili oni sami; vsi drugi so jim bili rojeni sovražniki, zaničevani barbari. Tudi pri Judih najdemo tako naci-jonalno samoljubje in sebičnost; tudi zanje so bili vsi drugi narodi »gojim«, t. j. zaničevanja vredni sovražniki. »Jaz sem jaz,« to je evangelij sa-moljubja. »Vsi drugi pridejo zame vpoštev le toliko, v kolikor si jih lahko napravim uslužne mojim namenom. Za to pa mi je vsako sredstvo dobro. Moč in zvitost, hinavščina in laž; samo ono sredstvo je slabo, ki mi ne pomaga do mojega namena.« Ta sebičnost posameznih narodov pa je razkrajajajoč strup za človeštvo Kristus pa je premagal samoljubje in sebičnost z višjo močjo: s sočutjem. To ni ono mehko čuvstvo nižjega človeka, ki trpljenje gleda samo od zu- naj, je od tega nekoliko ginjen in pripravljen, to sladkobno trenutno čuv-stvo ohraniti, morebiti še povečati z vidno dobrodelnostjo in s hvaležnostjo trpečega. Ampak to je ono notranje sočutje z drugimi. Skrbi, težave in grenkosti drugih je Gospod sprejel nase, jih je notranje okusil in doživel, občutil kakor bi bile njegove lastne. In to ne samo to ali ono, kar bi ga slučajno srečalo, temveč je bol in trpljenje vsega sveta jsprejel kot svojo bol in trpljenje. V bol in trpljenje vsakega posameznika, vsakega ljudstva, sploh celega sveta se je vživel z živo ljubeznijo in je sam občutil, kako je trpečemu pri srcu. To sočutje ima za vse človeško trpljenje, zunanje in notranje, telesno in duševno. Toda trpljenju je nasproti postavil svojo veliko voljo, da ga premaga. Trpljenje ga ni zlomilo kakor zlomi marsikaterega sebičneža, temveč je poslal Zveličar sveta prav zato, ker je bile njegovo trpljenje, ki ga je prestajal, nastalo iz splošnega sočutja in vseobsegajoče ljubezni. Zato pa je poslal tudi glava vsega človeškega rodu in skrivnosten stiroenec moči za vse trpeče. Vsem in vsakemu bi rad postal socuteči in sotrpeči Zveličar. Tudi tebi in meni! Toda slavi nam pogoj, en sam pogoj: da postanemo tudi mi sotrpeči in socuteči z bližnjim. Da duševno in moralno stopimo iz ožine samoljubja in sebičnosti ter se učimo, živo čutiti s trpečimi in trpeti z njimi; da se naše srce razširi v sočutju, sotrplje-nju, pa tudi v sopremagovanju vsega trpljenja. Hoče, da postanemo živi udje telesa, katerega glava je On sam. Ali pa že danes lahko rečemo, da se ie ta Gospodova misel v nas uresničila? Če z vsakim človekom na novo pride na svet samoljubje, je treba, da ga tudi vsak človek premaga. Tudi ti in iaz! Saj je tako zelo naraslo v nas vseh! V družine in med njene člane se je naselilo, sočutje in smisel za žrtve pa je potisnilo v ozadje. Pa išče in kriči vse človeštvo, ki se potaplja v samoljubju in sebičnosti, pomoči pri ljudeh in pri božjem usmiljenju. Ali pa je mogoče prej najti pomoči, preden se vse človeštvo ne zav6 svoje dolžnosti, sočuvshovali s svojim bližnjim? Ali ni vsakdo poklican, da izvrši to dolžnost? Tudi ti in jaz! Po nobeni drugi stvari toliko ne hrepenimo dandanas kot po resnični skupnosti. Pa kako naj pridemo do nje, če v samoljubju in sebičnosti vidi vsak samo sebe? Ne, iz sebične pre-računjenosti ne bo nikoli zrastla naša skupnost! V naših srcih se mora roditi iz one ljubezni, ki čuti z vsemi in je pripravljena dati svoje najboljše moči, za blagor skupnosti. V tem smislu je treba razumeti Gospodov blagor, ki stoji na čelu našemu današnjemu razgovoru. Setev o?imine. Pridelovanje žita v Sloveniji ni dobičkanosno in vsak kmet bi morda bolje izhajal, če ga sploh ne bi sejal. Toda vzlic temu zahteva naše kmetijsko gospodarstvo, da sejemo žita raznih vrst. Kmet rabi ne samo zrnje za prehrano, ampak tudi za krmo vsem vrstam svoje živine, potrebna mu je slama največ kot krma živini, deloma kot stelja, tu pa tam pa tudi kot škopa; v kolobarenju so mu potrebna žita, ker bi drugače le težko uravnal svoj plodored itd. Torej brez žita ne gre. Vendar mora vsak kmetovalec skušati, da zaseje z njim čim najmanjšo ploskev, ker si s tem prihrani na delu in stroških. Kar pa poseje žita, mora dotično površino tako obdelati, da bo dosegel čim večji pridelek. Torej po možnosti zmanjšati površino žita, zvišati pa pridelek. Je-li se pa to da doseči? Doseže se že, kajti to so dokazali že številni gospodarsko napredni kmetje, ki so na isti površini zemlje zvišali pridelek na polovico in še več. K temu pripomore: temeljito obdelovanje zemlje, krepko gnojenje in pravilno oskrbovanje rastlin. Obdelovanje zemlje je prvi pogoj za nemoten razvoj rastlinstva. Zemlja nudi rastlini najprej stajališče in potem hrano. Iz teh razlogov moramo biti pri gnojenju ozimine s hlevskim gnojem zelo previdni. Bolje je močno gnojiti z njim k predsadežu, da zapusti ta močno zemljo, na kateri bo žito dobro usoelo. Boljša so umetna gnojila, kajti z njimi damo rastlini tisto hrano, ki jo ravno potrebujejo. Oglejmo si najprej dušik. To hranilo rabi v obilni meri pšenica in ječmen. Če je zemlja bolj izčrpana ali če vidimo, da se nam to žito jeseni slabo ob-rašča, tedaj mu pomagamo s čilskim solitrom, katerega potrosimo okrog 50 kg na oral kar po vrhu zelenih rastlin. Dež in jesenska vlaga spravita to dušičnato gnojilo v raztopino do korenin in žito si kmalu opomore. Bolj učinkovito je gnojenje z njim spomladi, . takoj ko začne žito odganjati. Tedaj ga potrosimo 60—80 kg na oral, kar popolnoma zadostuje, da se mlada rastlina okrepi in močno odžene. Nič manj važen ni kali pri ječmenu in rži. Kjer so težke ilovnate zemlje, tam je navadno kalija dovolj in z njim ni treba gnojiti. Po vseh ostalih zemljah je to hranilo nujno potrebno in ga dajemo rastlinam v obliki kalijeve šoli. To gnojilo potrosimo jeseni, ko pripravljamo zemljo za setev, in ga zmešamo z zemljo. Na oral ga vzamemo 80 do 100 kg. Zelo važna je fosforova kislina, ki je vsem žitnim rastlinam potrebna za napravo zrnja in okrepitev slame. Da našim posestnikom tako rada žita poležejo, je največ krivo pomanjkanje fosforove kisline v zemlji in seveda tudi pregosta setev. Kot fos-forno gnojilo za žita nam služi s u -perfosfat, ki se v zemlji hitro raztopi in hitro učinkuje. Deluje pa samo eno leto. Pri nas se super- fosfat uporablja v veliki meri za ajdo, toda veliko premalo še za žita, in vendar je tem prav tako potreben kakor ajdi, kajti razvoj zrnja je od tega zelo odvisen. Še toliko bolj je superfosfat pri nas potreben, ker so naše zemlje precej krepko gnojene s hlevskim gnojem in deloma tudi gnojnico, ki jim primanjkuje ravno fosforove kisline. Če gnojimo z njim, tedaj bo prišel do večjega učinka tudi hlevski gnoj, pa prav tako umetna dušična in kalijeva gnojila. Tudi čilski soliter bo bolje učinkoval, če bo imel zraven sebe superfosfat, ki bo vplival na razvoj in klenost zrnja ter na trdnost sleme. Poleganju žit, ki smo jim gnojili s čilskim solitrom, ni toliko krivo močno dušičnato gnojenje, ampak v veliko večji meri pomanjkanje fosforove kisline. Zato bi morali naši kmetje vsakemu žitu gnojiti s super-fosfatom. Tega je potrositi pred oranjem ali precl setvijo po njivi, da se zmeša z zemljo. Na oral vzamemo 200 kg superfosfata. Pri setvi napravijo pri nas največji pogrešek v tem, da s e j e j o pregosto. Pregosta setev povzroča slabo obraščenje, šibko slamo, ki rada poleže in drobno klasje s slabo razvitim zrnjem. Bolje je sejati bolj redko, ker dobimo tedaj močno ob-raščene in krepke rastline, prihranimo si obenem pa tudi na semenu. Tako smo tukaj podali nekoliko kratkih navodil za jesensko setev ozimine in priporočamo našim poljedelcem, da jih upoštevajo, če hočejo imeti bogatejše žetve. Varujte se tistih, ki gledajo sarno zase. Slava in priznanje piide navadno šele, ko si že v grobu. Izposojen denar ima kaj rad mlade, ki se imenujejo skrbi in težave. Ako bi bili ljudje vsi rojeni voditelji. bi bilo zelo težavno na svety. Potrebni pripomočki v sadjarstvu. (Nadaljevanje.) III. Če pogledamo nekoliko po banovini, se prepričamo, da je napredek v sadjarstvu p rav za prav še zelo skromen kljub vsem prizadevanjem poklicanih činiteljev. Saj so lepo urejeni in redno oskrbovani sadovnjaki še tako zelo redki. Neprimerno več je pa neobdelanih — zanemarjenih sadnih vrtov. Vzrokov za ta pre-čudni pojav je več. Pred vsem moramo omeniti seveda starokopitno umevanje in pojmovanje sadjarstva, ki ga še dandanes večina ne smatra za važno kmetijsko panogo, ampak le za nekak slučajni privesek. Odtod izvira potem tisto neodpustljivo omalovaževanje vseh novodobnih stremljenj za izboljšanje in pomnožitev sadnega pridelka. Če vse to upoštevamo, se ne bomo čudili, da velika večina sadjarjev, še dandanes nima niti najpotrebnejših pripomočkov in orodja za obdelovanje sadnega drevja. Kakor pa kmet ne more izhajati brez vozov, pluga, brane in drugega drobnejšega ročnega orodja, drvar ne brez žage in sekire itd., tako si tudi pravega sadjarja ne moremo misliti brez primerne drevesne žagi-c e, brez močnih vrtnih ška-r i j, dobrega vrtnega noža, brez strgulje in jeklene š č e t k e za čiščenje vej in debla, brez cepilnega noža, vezi-la in mazila. S čim pa naj vendar odžaga suho afi pregosto vejo? Za to ni dobra vsaka žaga, ker mora biti tako prirejena, da pridemo z njo lahko med še tako gosto vejevje. List se mora 'dati sukati na vse strani, .drugače je delo silno mučno in zamudno. Drevesna žaga mora biti ostro nabrušena in močno odprta, drugače se debelejše sveže veje ne dajo žagati. Take žage se dobe v raznih oblikah in ve- likostih v vsaki večji trgovini z^ že-leznino. Prav tako kakor žagica, so potrebne drevesne ali vrtne škarje, s katerimi odrezujemo drobnejše veje, krajšamo poganjke itd. Seveda svojemu namenu služijo dobro le močne škarje, boljše kakovosti. Z močnim vrtnim nožem obrezujemo na gladko vsakovrstne rane, ki jih naredimo z žagico ali pa tudi s škarjami. Vsak sadjar bi moral tudi znati požlahtnjevati sadno drevje, tako kakor zna vsak kmetovalec orati, sejati in kakor zna vinogradnik obrezovati in sploh oskrbovati vinsko trto. Za to je pa neizogibno potrebno primerno orodje, t. j. dober c e p i 1 n i nož, ki ga pa ne smemo rabiti za nikakršno drugo rezanje. Takih nožev pa ne prodajajo v vsaki prodajalni. Treba ga je kupiti od zanesljive tvrdke. Za cepljenje v razkol, ki je še dandanes najbolj običajno, se dobi posebno orodje, ki delo zelo olajša in pospeši zlasti pri precep-ljanju odraslega sadnega drevja. Debla in debelejših vej ne moremo drugače obdelati, nego da jih temeljito odrgnemo in opraskamo s s t r -g u 1 j o in nazadnje še z nalašč v te svrhe prirejeno jekleno ščetjo. Ko bi bilo kaj več tega orodja v rokah naših sadjarjev, bi kmalu izginila razpokana skorja in mah ter lišaji z našega sadnega drevja. Pri tem delu so potrebne tudi razne lestve, ki smo jih omenili pa že že med pripomočki za spravljanje sadja. Zbirka orodja za obdelovanje sadnega drevja torej ni tako velika in je razmeroma tudi poceni. Vse našteto orodje (razen lestev), bi dobili v najboljši kakovosti za dobrih 200 dinarjev, pa bi ga lahko rabili deset let in še dlje, če bi z njim prav ravnali in ga hranili na varnem, kadar ga ne rabimo. Doba, ko bo treba obdelovati sadje, bo kmalu tu. Opozarjamo sadjarje, da si oskrbe, kar je nujno po- trebno. Brez orodja fti mogoče delati Zanemarjeni, neobdelani sadovnjaki niso samo v sramoto lastniku, ampak tudi v veliko škodo njemu in narodnemu gospodarstvu.* H. Vse našteto sadjarsko orodje ima v najboljši kakovosti in ne predrago v zalogi Kmetijska družba v Ljubljani. Naša vina na tulili tržiščih. V zadnjih letih je nazadoval naš izvoz vina v taki meri, da je vinogradništvo postalo pasivna (ne daje dobička) panoga našega gospodarstva. Ob nazadovanju našega izvoza vina, v prvi vrsti v Avstrijo in na Čehoslova-ško, je napredoval izvoz iz Italije, posebno pa iz Ogrske. Naša vlada se je zavedala, da mora izvoz pospeševati z raznimi ugodnostmi, katere dajejo že od davna vlade konkurenčnih držav. S pričetkom leta 1929 je dovolila nagrado Din 4000 za en vagon, a letos je to nagrado povišala na Din 10.000 za en vagon. Še leta 1929 so se ob izplačilu nagrad pojavljale razne upravne težkoče, ki so sedaj.odstranjene tako, da se nagrade redno izplačujejo. Radi dovoljenih ugodnosti morejo proizvajalci nuditi neobičajno nizke cene, pa se je zbog tega izvoz dvignil v izdatni meri. Iz banatskih krajev se je v zadnjem času izvozilo preko 100 vagonov belih vin, večinoma na Dunaj. Avstrijci kupujejo naša vina, posebno bana-ška, radi rezanja z ostalimi vrstami in z dalmatincem. V zadnjem času znaša cena za vagon vina iz Banata ali dal-matinca od Sušaka franko postavljen na Dunaj z vsemi stroški Din 46.800. Nasprotno stane ogrsko blago, dasi je prevoz cenejši, Din 58.200, italijansko ali grško Din 57.000, a špansko Din 63.000. Ker so inozemski uvozniki zaznali za dovoljene in povišane ugodnosti še le v zadnjem času, je verjetno, da se bo naš izvoz vina v dogled-nem času izdatno dvignil. V dobrih dneh ne pozabljaj hudih in v hudih dneh ne pozabljaj dobrih. (Sir. 11, 27.) Denar. g Obilica denarja v zapadni Evropi. Banke v zapadni Evropi so v velikih skrbeh, ker dobijo toliko denarja, da ne vedo več kam ž njim. Pariške banke smatrajo za veliko uslugo,, če plačajo za takoj razpoložljive vloge pol odstotka na leto, ker nimajo nikake možnosti, da bi obilno pritekajoča denarna sredstva likvidno naložile. Dnevni denar stane danes 1*4 odstotka obresti, vzlic temu ni nikjer opaziti naraščajoče podjetnosti. V Švici so brezobrestne žirovne vloge bank pri tamošnji Narodni banki dosegle že rekordno vsoto 232 milijonov frankov (milijarde dinarjev). Privatna diskontna obrestna mera je padla tam na 1% odstotka. Tudi švicarske banke se branijo hranilnih vlog in so minuli mesec ponovno znižale vložno obrestno mero za 14%. V Nemčiji je privatni diskont že za \% nižji kakor uradni. V Avstriji in Češkoslovaški je pa postala zopet časovna zahteva ponovno znižanje diskonta. g Vrednost denarja dne 9. t. in. V Curihu je naš dinar votiral 9.129 centimov. Na ljubljanski borzi so se plačevale tuje valute po teh-le cenah: 1 angleški funt 274.44 Din, 1 amei> ški dolar 56.30 Din, 1 holandski gojt-dinar 22.72 Din, 1 nemška marka 13.46 Din, 1 švicarski frank 10.96 dinarjev, 1 madjarska penga 9.89 Din, 1 avstrijski šiling 7.97 Din, 1 belgijski belg 7.88 Din, 1 italijanska lira 2.95 Din, 1 francoski frank 2.22 Din, 1 češka krona 1.67 Din. g Svetovni padec cen sirovinam. Avgusta meseca so cene sirovinam na svetovnem trgu dosegle najnižjo točko in se nato začele nekoliko popravljati. Nazadovanje cen se je ustavilo skoraj pri vseh sirovinah, pri nekaterih so se celo že nekoliko popravile. Tako se je cena bombažu dvignila za nekaj odstotkov, tudi cena srebru je zadnje tedne višja. Cene ostalim kovinam so se prilično ustalile. Edino v železarski industriji so cene nestalne, ker izgleda, da je mednarodni železarski kartel razpadel. Posledica ustalenja cen vpliva ugodno posebno na ameriške gospodarske kroge, pri katerih vlada zaradi tega nekako optimistično razpoloženje. Posledica je, da je bilo v zadnji dobi naloženih nekaj Več vagonov, kar je vzbudlo upanje, da je gospodarska kriza dosegla že vrhunec in se obeta polagoma zboljšanje gospodarskega stanja. g liuieks veletržnih cen. Po cenah v veletrgovini je mogoče presoditi tudi splošni tržni položaj. Tako j" zaznamovati v zadnji dobi nazadovanje cen na podlagi indeksa cen, ki za izdajajo razne gospodarske ustanove v posameznih državah. V Avstriji na primer ie padel indkes cen (podlago tvori leto 1913 s 100) v juliju od 120 na 119.3. indeks malotržnih cen pa od 146.1 na 145.4, indeks življenjskih stroškov od 113.1 na 112.4. — V Nemčiji pa kaže splošni indeks cen, ki je bilkoncem novembra 1929 še 135.3, koncem julija 125.5. Agrarni pridelki so padli v ceni od 128 na 116.8 v juliju. Posebno hud padec zaznamujejo industrijski izdelki, ki so padli v 8 mesecih od poprečno 130 na 103. Živina. g Živinski sejem v Ljubljani. Na zadnji živinski sejem v Ljubljani je bilo prignanih 246 konj, 18 žrebet, 84 volov, 57 krav, 18 telet in 107 prašičev za rejo. Prodanih pa je bilo 40 konj, 6 žrebet, 50 volov, $5 krav, 16 telet in 64 prašičkov. eSjem je bil prav živahen, le prašičkov je bilo malo. Cene so ostale nespremenjene. Za kg žive teže so kupci plačevali: voli prvovrstni 10 Din, poldebeli 9 Din, vprežni 8 Din, krave debele po 5—7 Din, krave klobasarice 4 do 5 Din, teleta 14.5—15 Din. g Prašičji sejem v Mariboru. Na prašičju sejem v Mariboru 5. t. m. so ^ pripeljali 546 prašičev. Cene za glavo so bile naslednje: Mladi prašiči 5 do 6 tednov stari po 100—125 Din, 7 do 9 tednov stari 180 - 250 Din, 3—4 mesece 300—350 Din, 5—7 mesecev 450—500 Din, 8—10 mesecev 600 do SOODin, 1 leto stari 900—1000 Din. 1 kg žive t