KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 1968 • LETO XVI 3 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XVI. letnik Ljubljana 1968 3. zvezek Vsebina tretjega zvezka Bogo Grafenauer: Poglavitne poteze slovenskega zgodovinskega razvoja in položaja. I. Karantanija in njena dvakratna vloga v obli- kovanju slovenske narodne zavesti — Stran 129 Vlado Valenčič: Etnična struktura ljubljanskega prebivalstva v času protestantizma — Stran 137 Janez Höfler: Glasbeniki koprske stolnice v 17. in 18. stoletju — Stran 140 Fran Vatovec: Ob stoletnici »Slovenskega naroda« — Stran 145 Jan Sedivy: Od kod Raičev psevdonim Sekoloski? — Stran 150 Jože Zontar: Deželni arhiv v Ljubljani pred letom 1918 — Stran 151 Sergij Vilfan: Sedemdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega — Stran 161 Tone Zorn: Nekaj nadrobnosti o delovanju Kärntner Heimatdiensta pred plebiscitom leta 1920 na Koroškem — Stran 165 Ivo Juvančič: Mussolinijev utrdbeni pas preko naših gora in pla- nin — Stran 168 Tone Ferenc: Padec fašizma in kapitulacija Italije pred petidvajse- timi leti — Stran 175 Iz dela naših zavodov in društev — Stran 181 Nove publikacije — Stran 191 Sommaire — Stran 192 Na ovitku Dožnjek — Iz zbirke Pokrajinskega muzeja za Pomurje v Murski Soboti Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Jože Som Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča-« v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/III — Tekoči račun pri SDK, podružnica 501-8-87/1 (Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 12 N din, posamezna številka 5 N din Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika POGLAVITNE POTEZE SLOVENSKEGA ZGODOVINSKEGA RAZVOJA IN POLOŽAJA bogo grafenauer i. karantanija in njena dvakratna vloga v oblikovanju slovenske narodne zavesti Slovani so naselili Vzhodne Alpe južno od Donave in predel vzhodno od Traune in po- virja Drave v zadnjih desetletjih 6. stol.; starejši nasehtveni tok je prihajal s severa, od zahodnoslovanske baze, in se je iz prostora ob Donavi (med Dunajem in Trauno), ki ga je zajel že sredi 6. st., počasi pomikal v no- tranjost Alp; mlajši naselitveni tok pa je zvezan z južnoslovansko, avaroslovansko bazo in se je po obrskem obratu proti zahodu (po padcu Sirmija leta 582) v približno dese- tih letih razlil zlasti po južnem delu Vzhod- nih Alp, zgornjem Posavju in Posočju. Sredi 90. let 6. st. so se alpski Slovani bojevali z Bavarci že ob zgornji Dravi, vpadali skupaj z Obri in Langobardi v Istro in okrog 600 silili skozi Vipavsko dolino že v severnoital- sko nižino. Okrog 70.000 km^ obsegajoče ozemlje, ki so ga — čeprav zelo redko naselili, je mogoče v tedanjem geografsko-političnem okviru raz- deliti v tri prostore: osrednji prostor »karan- tanske trdnjave-« v porečju zgornje Drave in Mure, ločen z visokimi alpskimi grebeni od Bavarske, z grebeni severnih in južnih Apne- niških Alp pa omejen na jugu in na severu; le proti vzhodu je v hribovitem ozemlju med srednjo Muro in zgornjo Rabo meja manj iz- razita, tako da predstavlja izrazito zapornico šele črta od Pohorja na Golico (Koralpe) ter nadalje po grebenih vzhodno pči doline Mure in Murice do Semmeringa. Severno od tod leži kot izrazito prehodna dezefa »hodnik ob Donavi« med Panonijo in Bavarsko, južno pa na tleh današnje Slovenije prehodna de- žela med Panonijo in Italijo (Ptuj—Celje— Ljubljana—Postojna—Vipavska dolina). Za nomadske gospodarje Panonije (Obri od sre- de 6. do konca 8. st.; Madžari v prvi polovici 10. st.) sta bili obe prehodni deželi, ki sta vodili v zahodne, pokrajine, v katerih so se plenilci nadejali plena, seveda pomembnejši od kotlinastega goratega ozemlja med njima, ki se je pri iskanju plena končalo s slepo ulico. Ker so Slovani osvojili tudi ta prostor pod obrskim pritiskom in celo z njihovo ne- posredno pomočjo (595 so ob udeležbi kaka- nove vojske premagali Bavarce ob zgornji Dravi), so seveda sprva morali priznavati obrsko nadoblast. Toda ob vsakršni oslabitvi obrske sile je pomenil ta položaj pomembno prednost v boju za svobodo in njeno ohrani- tev. V Vzhodnih Alpah, ob zgornji Savi in ob Soči naseljeni Slovani so bili torej mešanica zahodnih in južnih Slovanov, pa tudi tokovi vzhodnih Slovanov niso manjkali med njimi, kakor kažejo jezikoslovna raziskovanja zad- njega časa. Te ugotovitve potrjuje tudi naj- novejši pretres zgodnje-srednjeveških slovan- skih arheoloških najdb iz tega prostora. Toli- ko bolj pa preseneča hitro spajanje teh tokov v novo celoto po naselitvi v novi domovini. Zveza z Obri je v prvem času brez dvoma koristila Slovanom pri njihovem osvajanju prostora na zahodu, v sosedstvu Bavarcev in Langobardov. Toda po začetku 7. st. se je njihovo razmerje začelo spreminjati, ker so tudi slovanske naselbine postajale predmet obrskega plenjenja. Obrsko nasilje je spod- budilo okr. leta 623 češka in moravska ple- mena pod vodstvom Sama k uporu zoper Obre in k ustanovitvi samostojne plemenske zveze. Najkasneje po obrskem neuspehu pred Carigradom (626), po katerem so notranja trenja za štiri desetletja (do okr. 660) zlomila obrsko moč, so se tej zvezi pridružili tudi Slovani v Vzhodnih Alpah in ob zgornji Savi. Tako združeni se Slovani niso z uspehom uprli le Obrom, marveč tudi poskusu Fran- kov, da bi spričo obrske slabosti sami raz- širili svojo oblast nad osvobojena slovanska plemena (Samova zmaga nad kraljem Da- gobertom pri Wogastisburgu, leta 631). Toda široka plemenska zveza je živela le nekaj desetletij. Po Samovi smrti (658) je razpadla. 129 KttÖNlKA časopis za slovensko krajevno zgodovino kot njena edina večja enota pa se je ohrani- la samo Karantanija. Oblast vnovič okrep- ljenih Obrov se je razširila proti zahodu po obeh prehodnih pokrajinah do meje Bavar- cev oz. langobardske Italije, medtem ko je gorata alpska pokrajina med njima ostala še vnaprej svobodna. Sporočilo frankovskega kronista, da je okr. leta 630 živela »pokrajina Slovanov« (marca Vinedorum) pod svojim »knezom Valukom« (Wallucum ducem Vinedorum), kaže, da so alpski Slovani živeli tedaj v okviru Samove slovanske plemenske zveze kot posebna eno- ta. Prav s tem časom pa je zvezan tudi pro- ces, ki se izraža v uveljavljanju novih imen — Karantanija za pokrajino in Karantanci za ljudstvo, ki je v tej pokrajini živelo. Po karantanskem izročilu iz 8. stol., zapisanem po bavarskem piscu v 9. st. (Samo ... manens in Quarantanis fuit dux gentis illius), se po- vezujeta ti dve imeni s Samovo dobo, po furlanskem izročilu (Arnefrit. .. fugiit ad Sclavorum gentem in Carnuntum, quod cor- rupte vocitant Carantanum) s sredo 7. st., po sodobniku je bilo zapisano prvič najbrž ob koncu 7. st. (Carontani v Kozmografiji raven- skega anonima), gotovo vsaj 772 (Carentani, Carenthia v frankovskih analih), v listini prvič 811 (provincia Karantana). Uveljavlja- nje tega imena in proces, ki se z njegovim uveljavi j en jem izraža, sta pa v 7. st. poVsem izjemen pojav v slovanskem svetu, v katerem srečujemo podobne procese drugod šele ne- kaj stoletij pozneje. V teku največ enega stoletja se je pretopilo slovansko prebivalstvo v osrednji pokrajini alpskih Slovanov, sestavljeno iz različnih in med seboj pomešanih plemen in plemenskih drobcev, v novo celoto. Niti nova, nadplemen- ska etnična skupnost niti nova poUtična for- macija, ki je bistveni okvir tega pretapljanja, ne nosita slovanskega plemenskega imena, marveč teritorialno-politično ime, ki je pr- votno zvezano s sedežem karantanskega kne- za na Krnskem gradu (Carantana, curtis Ca- rantana, civitas Carantana, Carenta) in z nje- govo okolico (Gospa Sveta: Carantana eccle- sia sanctae Mariae, Sancta Maria ad Charan- tanam; Senturška gora: Möns Carantanus; Gosposvetsko polje: Carantanum; Krnos; Podkrnos). 2e samo to dejstvo kaže, da po- stanka Karantanije ni mogoče razlagati kot plemenske zveze, marveč da gre za trdnejšo enoto in za mnogo večji pomen kneza, kot je mogoč v okviru plemenske ureditve. Analiza družbenih premikov, ki stoje za nastankom kneževine Karantanije in za spojitvijo nje- nega prebivalstva v ljudstvo Karantancev, je ; pokazala, da imamo opraviti že s postankom državne organizacije, najstarejše, o kateri nam poročajo viri pri Slovanih. V tej Karan- taniji je doma tudi obred ustoličevanja ka- rantanskega kneza, ki je — ohranjen zaradi povsem svojevrstnega karantanskega razvoja do konca srednjega veka (zadnjič 18. marca 1414) — budil vse dotlej tudi misel na prvot- ne slovanske korenine Vojvodine Koroške. Prvotna karantanska kneževina je bila do 9. st. (od srede 8. st. že pod frankovsko nad- oblastjo, a še z domačimi knezi) omejena na ozemlje z gorami zavarovanih kotlin in do- lin ob zgornji Dravi in zgornji Muri. V dru- gi polovici 8. st. se postopno širi frankovska oblast nad slovanskimi pokrajinami in ple- meni proti srednji Donavi. Karantanija jim pade v roke okr. 745, ko se more le z bavar- sko pomočjo obraniti napada obnovljene obr- ske sile. Leta 788 je Karel Veliki osvojil Istro, med obrsko-frankovsko vojno (791—803) pa najprej zgornje Posavje in ozemlje od Aniže do Rabe (791), nato pa vso Panonijo do Do- nave in Slavonijo do »Frušk6<< (Frankovske) gore v Sremu (795—796). Osvojeno ozemlje je bilo sprva razdeljeno med dve krajini, v katerih so krajišniki nad- zorovali slovanske kneze, ki so jih Franki nekaj desetletij pustili še na njihovih mestih: krajišniku Vzhodne marke sta bila podrejena karantanski knez in avarski kakan v Zgornji Panoniji, furlanskemu krajišniku pa — ne glede na frankovskega »duxa« v Istri in kne- za Hrvatske med Raso in üetino — slovanski knezi v zgornjem Posavju ter v vsej Spodnji Panoniji, pokrajini, ki je segala od Posavja okrog Siska do Donave na severu. Že v tem času, ko sicer Franki še vedno razlikujejo med Karantanci in drugimi Slovani v sred- njem Podonavju (v delitvi imperija leta 817 dobi Ludvik Nemški tudi Carentanos. .. atque Sclavos qui ab orientali parte Baioarie [sc. južno od Cehov!] sunt), pa se kaže eks- panzijska moč Karantancev: v prvem deset- letju 9. st. se obrne iz Karantanije v Spodnjo Panonijo severno od Drave močan slovanski kolonizacij ski tok, pred katerim je morala zavarovati pokristjanjene ostanke Obrov v Zgornji Panoniji frankovska vojska (811). Ime »karantanski okraj« (Carantanorum regio, Carantanae partes), ki ga nosi okoliš te slo- vanske kolonizacije severno od Drave (819), kaže prvič, da so Karantanci poznali že neko obliko zavesti o etnični skupnosti in da ime ne pomeni le prebivalstva pokrajine Karan- tanije. 130 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika V tretjem desetletju 9. st. je sicer zadel oblikovanje posebnega slovanskega ljudstva na jugovzhodu frankovske države na mnogo širšem prostoru, kot ga je zajemala stara Karantanija, hud udarec: domače kneze so zamenjali tuji grofje (duces Bagoarii coepe- runt praedictam terram dato regum habere in comitatum), najprej v Karantaniji, ki se je pridružila uporu pod vodstvom Ljudevita Po- savskega (820), nato tudi v »krajini ob Savi« ter v Spodnji Panoniji, ki sta bili ustanov- ljeni v obrambo zoper bolgarsko nevarnost (828), ker je bil leto poprej furlanski krajiš- nik brez moči zoper vdor Bolgarov v Spodnjo Panonijo. Le Slavonija, ki je ostala tedaj deset let pod Bolgari (827—838), se je izmak- nila tej reformi. Tako je stopilo frankovskö plemstvo kot gospodar v slovanske dežele na jugovzhodu frankovske države. Za to visoko ceno pa je vendarle napredovala povezanost teh Slova- nov. Medtem ko so bili dotlej povezani v celoto samo v cerkvenem pogledu (pod kore- piskopom »per Quarantanos«) le severno od Drave, je zahtevala varnost frankovske obla- sti v srednjem Podonavju ustvaritev večje obrambne organizacije na tem ozemlju: po- leg Vzhodne krajine. Zgornje Panonije in Karantanije sta bili sedaj tudi »grofija ob Savi« in Spodnja Panonija združeni v novo »vzhodno prefekturo«, ki ji je stal sprva na čelu mejni grof Zgornje Panonije; dvesto let po Samovi smrti so bili v tem organizmu združeni vnovič vsi alpski in panonski Slo- vani. Moč karantanskega izročila se kaže že v dejstvu, kako se pridružujejo skupnosti »Karantancev« tudi panonski Slovani: leta 871 šteje iz Panonije pobegli salzburški du- hovnik, ki je prejkone ^vtor spomenice »Conversio Bagoariorum et Carantanorum«, zgodovino spodnje Panonije le za del zgodo- vine »Karantancev«; prav tako navaja neki vir izgon Metoda iz Spodnje Panonije pre- prosto kot »pregon iz karantanskih predelov« (a Karentanis partibus) ; in celo knez Kocelj je bil v listini, sestavljeni desetletje po njegovi odstranitvi, imenovan le »quidam Caranta- nus«. Se pomembnejše pa je, da se začenja zgolj vnanji okvir vojaške povezanosti sredi 9. st. polniti z novo vsebino, izhajajočo še vedno iz žive udeležbe višjih domačih slovanskih slo- jev v tedanjem razvoju. Kakor se obnavljajo sredi 9. st. »plemenske Vojvodine« v notra- njosti vzhodno-frankovske države, nastaja podobna velika politična enota tudi na jugo- vzhodnih slovanskih tleh države. Leta 854 si skuša na tak način pridobiti večjo samo- stojnost prefekt Ratbod in se v svojem uporu poveže z velikomoravskim knezom Rastisla- vom. Ko je bil odstranjen, ga je zamenjal leta 856 kraljev sin Karlman, toda oblast vzhod- nega prefekta je bila omejena le na Vzhodno krajino in Zgornjo Panonijo, medtem ko naj bi bile ostale tri krajine podrejene neposred- no vzhodnofrankovskemu kralju. Poskus pa je izpodletel. Tudi Karlman, ne- zadovoljen s takšnim skrčenjem oblasti, se je uprl in zvezal z Rastislavom (858—862) ter razširil svojo oblast nad vso vzhodno prefek- turo v starem obsegu. Leta 862 se je pomiril z očetom, toda tedaj prvič karantanska tra- dicija uveljavi za to vojaško enoto staro ime domače kneževine: »praelatus erat Caranta- nis«. Iz osrčja vzhodne prefekture se je pre- neslo karantansko ime tudi na vse njene obrobne predele. Toda že v naslednjem letu se je vnovič uprl očetu. Tokrat je bil začasno odstranjen, na njegovo mesto pa je bil po- stavljen karantanski grof Gundakar. Poleg karantanske grofije, ki mu jo je poklonil Karlman, je dobil še mesto prefekta nad vse- mi »Karantanci«. S tem je bilo težišče vzhod- ne prefekture prvič preneseno v jedro slo- vanskega ozemlja. Vzporedno s tem pa se kaže prizadevanje za osamosvojitev sloven- skih pokrajin tudi v cerkveni organizaciji. Ozvald, tedanji korepiskop za Karantance, se je namreč začel obračati z raznimi vprašanji neposredno na papeža Nikolaja. Boj salzbur- škega nadškofa zoper ta poskus je tekel vzporedno z bojem Ludvika Nemškega zoper upornega sina. Na prvi pogled izvirajo vsi ti notranji boji le iz nasprotij med nemškimi posvetnimi in cerkvenimi fevdalnimi gospodarji slovenskih pokrajin. V resnici pa skrivajo v sebi mnogo pomembnejše in globlje utemeljene poteze lastnega in širšega slovenskega razvoja. V njih se namreč izraža notranje povezovanje in zbliževanje alpskih Slovanov, ki se je začelo v njihovi osrednji pokrajini, Karantaniji. To pretapljanje raznih slovanskih drobcev in plemen v karantansko ljudstvo se je začelo, kakor smo videli, seveda že v dobi samostoj- nosti. Zajelo je najprej ožjo Karantanijo in se sredi 8. st. razširilo še na tiste »sosede Karantancev«, ki so se pridružili Karantaniji v zvezi z bavarsko-karantansko zmago nad Obri okr. leta 745. V zvezi s priseljevanjem Karantancev v Spodnjo Panonijo v začetku 9. st. (razvidno tudi iz panonskih arheoloških najdb!) je zajel ta razvoj tudi to pokrajino. Upravna reforma leta 828 je to zbliževanje nedvomno zavrla, še bolj nevaren pa bi mu mogel biti poskus iz leta 856, da bi se sloven- 131 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino sko ozemlje razbilo v vrsto povsem samo- stojnih krajin, podrejenih neposredno kralju. Očitno pa je notranje zbliževanje alpskih in panonskih Slovanov, izraženo tudi v kul- turnem povezovanju (cerkvena organizacija, freisinški spomeniki itd.), do tega časa že preveč napredovalo in vsekakor močno pod- prlo Karlmanov boj za vnovično združuev vzhodne prefekture. V virih sicer o tem res ni nobenega neposrednega sporočila. Toda upori Ratboda in Karlmana so vseskozi tesno povezani s širokim gibanjem ob frankovski meji, ki ima jasen značaj boja slovanskih plemen proti frankovski nadoblasti. Značilna sprememba, kako se izražajo viri o sloven- skih pokrajinah v 9. st., pa dokazuje, da se je boj vzhodnih prefektov za večjo samostoj- nost oprl tudi na podobne širše domače tež- nje. Vse pogosteje se v virih izraža slovenski značaj tega ozemlja, ki se obenem vse dosled- neje združuje pod skupnim imenom slovan- skega ljudstva, Karantancev. Posebej je po- membno, da izhodišče tega slovanskega zdru- ževanja ni bila Zgornja Panonija kot nekdanji sedež prefekta, marveč le ena izmed podrejenih grofij, Karantanija. Vse pogosteje govore darovnice in drugi viri o raznih posestvih bodisi v ožji Karanta- niji, bodisi v Panoniji ali Vzhodni krajini, da leže v »Skia vini j i« ali v »Karantaniji«. Vzpo- redno navajajo ob izrazu »predeli Bavarske« izraz »predeli Karantanije ali Slovenije«. Prav ta pojmovanja izraža tudi spomenica Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Na čelo »Karantancev« in ne le kake pokrajine sta bila postavljena tudi Karlman in Gun- dakar, ko sta bila povzdignjena za prefekta vse vzhodne prefekture. Tudi ob udeležbi raz- nih bojnih pohodov se začenja za čete iz vzhodne prefekture — vzporedno ob imenu »Bavarci« (ali Noriki) za bavarske čete — uporabljati značilno ime »Slovani«. Svoj zaključek je doživel ta proces po Koc- Ijevem poskusu, da s podporo Velikomorav- cev prenese njegovo težišče v Spodnjo Pano- nijo, v Amulfovi dobi. Ko je Karlman po smrti Ludvika Nemškega podedoval Bavar- sko (876), je od vzhodne prefekture odcepil Vzhodno krajino in jo pridružil Bavarski. Vse druge vzhodne pokrajine pa je izročil v upra- vo svojemu nezakonskemu sinu Arnulfu. V dobi Amulfove vlade je do kraja dozorelo združevanje slovenskih pokrajin v plemensko Vojvodino Karantanijo. Karantanija, krajina ob Savi, Zgornja in Spodnja Panonija spada- jo po listinskih podatkih v »Arnulfovo kra- ljestvo«, ki so ga listine že uradno imenovale »kraljestvo Karantanija« (regnum Carenta- num, Karentariche). To ni bil le dvig po imenu, marveč tudi po samostojnosti do dr- žavnega okvira. Arnulf je že tedaj vodil v mnogočem samostojno politiko, sam razpola- gal s kraljevimi posestvi, sam določal upra- vitelje pokrajin, se na svojo roko vojskoval tudi z velikomoravsko državo in se pogajal s Svetopolkom. Tudi tu so v ozadju domače družbene sile. Dokaz za to je nastop »Slova- nov« v Karlmanovi vojski ob pohodu v Itali i o (877), leta 887 pa tudi v Amulfovi vojski, s pomočjo katere si je tedaj Arnulf pridobil kraljevsko oblast v vzhodnofrankovski drža- vi. Arnulf je torej prišel na državni zbor po kraljevsko krono z vojsko, v kateri so bili poleg Bavarcev tudi karantanski Slovenci. Vpliv domačinov kaže po vsem tem tudi dej- stvo, da je"Arity]f kot novi frankovski kralj sprejel za* ^ožič ' leta 887 poleg bavarskih, vzhodnofrankovskih, turingijskih in švabskih velikašev prav tako velikaše »velikega dela Slovanov«, med katerimi so bili gotovo tudi Karantanci. Razširjenje Karantanije nam iz- pričuj ei o tudi drugi viri o vzhodu karantan- skega kraljestva iz tega časa: Blatenski kostel se leta 880 neposredno šteje h Karantaniji; leta 889 so prebivali prvi Madžari v srednjem Podonavju »v pustinji Panoncev in Obrov« (ob vzhodnem robu Panonije ter med Donavo in Tiso) v neposrednem sosedstvu »Karan- tancev, Moravanov in Bolgarov«, kar brez pripadnosti Panonije h »Karantancem« ne bi bilo mogoče. Pa tudi geografija angleškega kralja Alfreda (nastala okr. 880) pove, da je mejila Karantanija ob Donavi na severu na Velikomoravsko, na vzhodu pa na Bolgare, od katerih jo je delila le »pustinja« (med Donavo in Tiso). V 9. stol. sta se torej razširili imeni Ka- rantanija in Karantanci na vse alpske in pa- nonske Slovane in njihovo ozemlje. Odtlej skozi nekaj stoletij pomenita ta dva izraza to, kar imenujemo danes Slovenija in Slo- venci (čeprav tega ne gre povsem izenačevati med seboj, že zaradi bistveno različnega geo- grafskega obsega teh dveh etničnih enot). Očitno gre tu za razvoj, ki je časovno in vse- binsko vzporeden z vnovičnim povezovanjem nemških plemen in oblikovanjem njihovih vojvodin v vzhodnofrankovski državi. Plast nemških fevdalcev v slovenskih pokrajinah je bila še preslaba, da bi tem pokrajinam vla- dala sama brez močnejše opore v domačih višjih slojih. Se celo pa je potrebovala širšo pomoč slovanskega prebivalstva pri svojih bojih zoper osrednjo državno oblast. To pa je odprlo pot razmeroma močnemu vplivu višjih slovanskih družbenih slojev na sploš- 132 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika no smer razvoja slovenskih pokrajin, zlasti ker so se njihove težnje pri tem povsem ujemale s težnjami nemških fevdalcev in po- krajinskih poglavarjev. Tako so se razvile slovenske pokrajine okrog Karantanije hkra- ti z njo v novo, povečano karantansko enoto. Ta nova velika Karantanija ni bila le plod Karlmanove in Arnulfove borbe za večjo sa- mostojnost, marveč je izraz in obenem opora zavesti tukajšnjega slovanskega ljudstva o njegovi povezanosti in sorodnosti, seveda le na tisti stopnji, ki je bila mogoča v dobi zgodnjega fevdalizma, oprti na še žive tra- dicije predfevdalne dobe. Na te globlje temelje razširjenja imena Karantanci na vse Slovence kaže tudi trdo- vratnost, s katero so ga poslej v novem po- menu uporabljali tako na vzhodu kakor na zahodu. Ko našteva tako imenovani Nestor- jev Letopis (iz srede 12. stol.) slovanska ljud- stva, omenja tudi »Horutane« vzporedno ob Hrvatih in Srbih. Arabski geograf El-Idrisi je leta 1161 štel v Karantanijo vse ozemlje do Bratislave in Bude na vzhodu. Cesarski notar Burghard je leta 1164 »Slovenijo« že ločil v Koroško, Kranjsko, Istro in dve marki na Štajerskem. Saški kronist Helmold pa je v svoji »Slovanski kroniki« (Chronica Slavo- rum) dve leti pozneje še vedno imenoval tudi »Karantance« med slovanskimi ljudstvi poleg Prusov, Poljakov, Cehov, Moravanov in polabskih Srbov. Prav tako se uporabljata imeni »Karantanci« in »Karantanija« v sta- rem pomenu in obsegu v »izvlečku o Karan- tancih«, salzburškem spisu iz okrog leta 1200. Se celo sredi 13. stol. (okrog 1240) je trdil angleški pisec Bartolomej, da je »Karintija« vsa pokrajina med Donavo na severu, Ja- dranskim morjem, Dalmacijo in Slavonijo na jugu, Italijo na zahodu in Panonijo na vzho- du. »Korošce« (Carinthi) omenja kot slovan- sko ljudstvo vzporedno ob Cehih, Poljakih, Moravanih, Polabskih Slovanih, Rusinih in Dalmatincih. Prav tako srečamo pri madžar- skih kronikah 14. stol. (v »Slikani dunajski kroniki« ter pri Johannesu de Turocz) v teks- tu, ki sloni na predlogi iz 11. stol., pojmova- nje, da sodita h Karantaniji tako ozemlje ki meji na Slavonijo, kakor tudi Istra. Povezanost karantanske skupnosti, ki je dozorela v 9. stol. kot plod tristoletnega raz- voja, je torej za dolga stoletja preživela svojo politično oporo. Stik z nastankom slovanske- ga cerkvenega knjižnega jezika v Kocljevi dobi ter izoblikovanje »karantanskega kra- ljestva« sta bila hkrati zadnji pomembni ak- tivni poseg Karantancev (Slovencev) v sred- njeveško zgodovino. ^ Prihod Madžarov in nemška kolonizacija ob Donavi sta presekala njihovo zvezo z za- hodnimi Slovani. Sredi 10. stol., ko je bila Karantanija zaradi vdora Madžarov vnovič za tričetrt stoletja omejena na svoje prvotno jedro v Alpah, je bilo odpravljeno karantan- sko cerkveno središče pri Gospe Sveti, tako da je prišla cerkvena organizacija na vsem slovenskem ozemlju pod neposredno vodstvo tujih cerkvenih središč. Ko so Nemci v drugi polovici 10. stol. vnovič spravili pod svojo oblast predalpski prostor do Litve, srednje Rabe, Sotle in Kolpe, je sicer »velika Ka- rantanija«, ki je z Vojvodino povezala nove krajine od Karantanske ob srednji Muri do Furlanske v severni Italiji, tretjič v zgodovini združila Karantance v istem političnem okvi- ru; teritorialno je bila združitev najobsež- nejša, toda v resnici je bila »velika Karan- tanija« le še slabotni fevdalni okvir vrste samostojnih pokrajin. Njena resnična notra- nja vez — slovanska večina prebivalstva — je spričo krepitve tujega elementa v plem- stvu izgubila moč plemenske tradicije, zaradi česar je krona do konca 11. stol. namenoma vzdrževala službeni značaj vojvodske časti v Karantaniji. Zato je bila združitev le krat- kotrajna; že v začetku 11. stol. so se Vojvo- dini podrejene krajine osamosvojile in so bile podrejene neposredno kroni. Tako se je Voj- vodina Karantanija zdrobila na vojvodino Koroško in vrsto samostojnih mark, iz kate- rih so se začele razvijati poznejše zgodovin- ske pokrajine, med katere so bili poslej raz- deljeni Slovenci vse do leta 1918. Do kraja 11. stol. se je z razdelitvijo kronske zemlje razširila organizacija zemljiškega gospostva na vse slovensko ozemlje in je tako dobilo gospostvo tujega plemstva svoje dokončne temelje in oblike. Tako so izginili politični okviri in družbeni temelji, ki so v 9. stol. še ustvarjali zavest o slovenski skupnosti. V počasnem razkroju te zavesti, ki je dokončan do konca srednjega veka, se zamenjuje ta zavest z različnimi pokrajinskimi zavestmi. Najpomembnejša poteza tega obdobja slo- venske zgodovine je postala s srednjeveško kolonizacijo zvezana vsakdanja nezavedna borba za ohranitev etničnega značaja tega ljudstva in njegove zemlje: v stoletjih kolo- nizacije in z njo zvezane germanizacije je bilo slovensko ozemlje zmanjšano na eno tretjino svojega nekdanjega obsega. Kljub temu pa je slovensko ljudstvo ohranilo in vnovič zgradilo trdne temelje za začetke svo- jega vnovičnega razvoja, ki se začenja konec 15. stol. s prvim velikim kmečkim uporom na Koroškem (1478). s 133 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Oprt na ustoličevalni obred koroških voj-" ' vod, ki mu je dajal slovenski obredni jezik nedvomen slovenski značaj, je v ideji »slo- venske nadvojvodine Karantanije« (windi- schen ertzherzogtums Kärnten) spomin na et- nično povezanost nekdanjih karantanskih de- žel preživel razkroj Karantanije celo do za- četka 16. stol. Ideja »slovenske nadvojvodine Koroške« je prvič jasno izražena ob enem prvih opisov ustoličevanja, v Otokarjevi »Ri- mani kroniki«, ki imenuje koroškega vojvo- do »der windische herre«. V zgodovinsko koncepcijo je zrasla ta označba že pri Janezu Vetrinjskem, ki je razlagal nastanek ustoli- čevanja s karantansko zgodovino, ko doma- čih knezov še niso zamenjali bavarski grofi. Prav tako srečamo pri Piccolominiju, ki je dobil podatke o ustoličevanju tudi v koroški deželi sami, glede obrednega jezika razlago: sunt enim et ipsi Carinthiani Sclaui. Da ideja »slovenske nadvojvodine Koroške« ni izšla iz misli, ki bi bile brez zveze s slovenskim ob- dobjem koroške zgodovine, se kaže najbolj jasno pri Jakobu Unrestu, ki jo je povezoval še močneje s prednemško dobo, hkrati pa oprl označbo Koroške kot »ain rechts Win- disch Landt« prav na trditev o pravici koro- škega vojvode, da se »zagovarja v sloven- skeiri jeziku« (sich in windischer Sprach verantwurt). Končno izraža prav to stališče povsem naravnost tudi koroški deželni gla- var Veit Welzer, ki je v svojem poročilu niž- jeavstrijskemu regimentu, ko mu je poročal na njegovo zahtevo o koroških pravicah, leta 1523 v svojem imenu in imenu koroškega deželnega plemstva potrdil, da »deželani tudi mislijo, da ima nadvojvOdina tudi mnogo več časti in svoboščin kakor druge Vojvodine« (die landleut meinen auch, dass ein erzher- zogtum mit viel rtierem würden und freihei- ten, dann andere fürstentumb versehen sei); utemeljil je pa to s tem, da je »Koroška nadvojvodina, obdana s svojimi krajinami in markami in confini, prišla od davnine iz tu- jega in ne nemškega naroda in bila k temu obdarovana v primeri z drugimi vojvodina- mi nemškega naroda s posebnimi svobošči- nami in običaji« (dass Kärnten ein erzher- zogtum, mit seinen grenitzen und marken und confinen umbfangen und von alter her von frembder und nicht teutscher nation kö- rnen, darzue mit sondern freihalten und ge- preuchen wider andere fürstentumb in teut- scher nation begabt und begnad ist). Tako skriva torej prav tisto 16. stoletje, ki je s slovensko protestantsko knjigo utrdilo slovensko jezikovno povezanost in s tem ustvarilo enega izmed poglavitnih temeljev za poznejše slovensko narodno prebujenje, še drug proces, namreč dokončni razkroj na Karantanijo oprte slovenske koncepcije naše srednjeveške zgodovine in njeno zamenjavo z nemško koncepcijo, zgrajeno v znamenju deželnih stanov. Od 16. stol. se namreč zače- njata uporabljati izraza natio in Nation v zvezi z deželnim plemstvom, tako da pome- nita poleg njega kvečjemu še prebivalstvo pokrajine, ki jo deželni stanovi predstavljajo. Protestantski pisci slovanskega izraza na- rod niso uporabljali, čeprav so se brez dvoma zavedali jezikovne povezanosti vseh Sloven- cev in jo z ustvaritvijo skupnega knjižnega jezika še celo bistveno okrepili. Poznali so le izraza »ljudstvo« in »folk«. Vendar pa kažeta Trubarjevo izražanje o »Kranjcih inu Slo- vencih«, »kerščenikih tiga kranjskiga inu slovenskiga jezika« ter Dalmatinovo in Bo- horičevo naštevanje prebivalcev naših posa- meznih zgodovinskih dežel (Kranjcev, Štajer- cev, Korošcev itd.) vzporedno ob Hrvatih, Dalmatincih, Kraševcih, Cehih, Poljakih, Ru- sih, Ukrajincih, Bošnjakih, Srbih itd., da jim ti pojmi še niso jasni, ali vsaj ne dovolj jasni, čeprav so se zavedali npr. razlike med slovenskim in hrvatskim jezikom. Pri zdru- ževanju oz. poimenovanju posameznih etnič- nih enot sta jih očitno vodila še vedno oba kriterija fevdalne dobe: prirodni kriterij je- zikovne enakosti in zgodovinski kriterij po- vezanosti po pokrajinskih mejah, ne pa po- jem naroda in narodne zavesti, ki bi bil po- doben našemu in ki se v Evropi prav tedaj šele začenja uveljavljati v najbolj razvitih predelih. Prav v tem času je po zgledu nemškega epigonskega humanista Laziusa (mixti enim ab eo tempore Slavi Camis Teutonibus in unam paulatim eandemque gentem) koroški predikant Christalnick jezikovni kriterij celo povsem nadomestil s pokrajinsko zgodovin- skim, češ da so se slovenski in nemški Ko- rošci »tako močno združili in med seboj po- mešali ... da je iz obojih nastalo eno samo ljudstvo« (einerley volk). Prišteva ga »v šte- vilo pobožnih Nemcev«, prav tako pa trdi, da izvira slava Koroške »od stare hiše Fran- kov in ne od Slovanov (Sclaven), čeprav je res ostalo nekaj podeželskega ljudstva od Slovencev« (Windischen). Megiser je v ob- javi Christalnickovega dela ta stališča ohra- nil, po njem pa so jih prevzeli zgodovinarji 17. stol., kajti tudi Schönleben in Valvasor sta med obema kriterijema za določanje na- rodnostnih enot, ki so ju uporabljali prote- stanti, zavrnila nujnost razlikovanja po jezi- ku ter se oprla v prvi vrsti na pokrajinsko 134 Časopis za si^ovensko krajevno zgodovino kronika pripadnost. V skladu s tem stališčem, ki ga brani tudi načelno, trdi npr. Valvasor, da obstoje Korošci in Kranjci »le iz Nemcev, dasi z dvema načinoma govora« (aus lauter Teutschen, aber unter zweyerley Red-Art). Pa tudi v 18. stol. je dozorelo novo spo- znanje o obsegu in enotnosti slovenskega na- roda do kraja šele dve desetletji po začetku slovenskega narodnega prebujenja, če ga označujemo z izidom Pohlinove »Kraynske grammatike«, vnovič oprto na zgodovinsko proučevanje nekdanje karantanske narod- nostne skupnosti. Koroški Slovenec, jezuit Marko Hansiz (1683—1766) je v drugem delu svojega najvažnejšega dela Germania Sacra II. Metropolis Salisburgensis (1729) kot prvi v začetkih kritičnega zgodovinopisja uporabil in kritično komentiral v zvezi z zgodovino zgodnjesrednjeveškega slovenskega prostora salzburško spomenico »Conversio Bagoario- rum et Carantanorum«. Linhartu je delo rabilo kot poglavitni vir za karantansko zgo- dovino v 7. in 8. stol. in hkrati kot oporišče za njegovo znanstveno dognanje o enotnosti Slovencev, ki ga je izrazil že ob napovedi prvega zvezka svojega epohalnega dela »Ver- such einer Geschichte von Krain und der übrigen (den übrigen Ländern der) südlichen Slaven Oesterreichs I-II, 1788—1791«, v Lai- bacher Zeitung, 17. avgusta 1786: »Tisti na- rod, ki živi na južnem delu avstrijskega okrožja med Dravo in Jadranskim morjem, ki pripada velikemu značilnemu ljudskemu deblu Slovanov, predstavlja pa po svojem jeziku in izvoru le eno in isto ljudsko vejo in ga le slučajno — četudi zgodovinsko ne čisto točno — delijo v Kranjce in Vinde, pač za- služi svojo lastno zgodovino. Doslej so nam jo dajali le po kosih in raztreseno po letopisih dežel, ki v njih živi, nikoli pa ne v celotni povezanosti njegovih usod in dogodivščin.« V skladu s tem zajema v svojem delu zgo- dovino vseh Slovencev ne glede na deželne meje; jezik in običaji so mu odločujoči znaki za narod, nekdanja Karantanija dokaz enot- nosti Slovencev, poznejše dežele pa le pro- dukt kasnejšega zgodovinskega razvoja in propad Karantanije — kot pozneje Prešernu — začetek tuje oblasti nad Slovenci, ki traja še v njegovem času. Naj navedem za Linhartovo koncepcijo le dve odločilni mesti, ki kažeta rast te prve slovenske koncepcije naše zgodovine v mo- dernem zgodovinopisju iz karantanskega te- melja: »Tu torej sanlo o Karantaniji. . . Ime je slovansko. Slovani so prebivali v deželi, ko so ga frankovski zgodovinopisci in Lango- bard Pavel Diakon prvič spravili v zgodovi- nopisje. Se imenuje Kranjec gorato deželo, ki mu leži na zahodu, Goratan, in pozna domačo izhodiščno besedo Gora, der Berg. Ali ne bi mogla biti Karantanija prav ta Go- ratan z latiniziranim koncem Goratania? — Za kakšna preobračanja je bila sprejemljiva beseda v različnih jezikih, ni treba naprej govoriti. Karantanija bi potem ne bila nič drugega kot Alpska dežela, katere meje je prav tako malo mogoče natančno povedati kakor meje Alp. Ne samo današnja Koroška — meje te Vojvodine so posledica poznejših političnih dogodkov in razmer — marveč prebivališča vseh Slovanov na jugu Nemčije, ob Savi, Dravi in Muri, tja do Aniže in Do- nave, skozi Kranjsko, Koroško, Štajersko in Avstrijo, kjer se križajo Julijske, Karnijske in Noriške Alpe, so se imenovala v jeziku srednjega veka Karantanija.« (II, 135—137). Čeprav razlaga »Kranjce« in »Kranjsko« na različne načine, mu je bila najverjetnejša razlaga, da prihaja ime od besede »kraj« — der Rand, die Gränze; ime torej ni etničnega značaja, marveč le geografskega, ker pomeni mejno pokrajino glede na širšo etnično enoto (že I, 418 si. enako II, 2Q1). Tako more pono- viti: »Vsi Slovani ob meji Italije, se pravi, vsi Kranjci so prebivali v gorati deželi Go- ratanu. Zato so se imenovali vsi Gorotanci, Karantanci, v različnih oblikah te besede. Kranjci, mejaši, in Goratanci, prebivalci go- ra, so bili prav isti Windi ali Slovani na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Da so se pa te dežele razdelile, da so se Windi na Koroškem in Štajerskem ločih od Windov na Kranjskem, so bile posledice poznejše politič- ne ureditve« (II, 203). »Historik je tu poka- zal narodu njegovo enotnost s tem, da ga je opozoril na njegov izvor« (Zwitter). Poleg te- ga že navaja tudi novo slovensko ime: »Med Donavo in Savo, od kraja, kjer se obe zdru- žujeta, do meje Štajerske in Kranjske leži kraljestvo Slavonija. Od tod proti zahodu prebivajo na Štajerskem in Koroškem, med Savo, Dravo in Muro Windi, ki se sami ime- nujejo Slovenci in svoj materinski jezik slo- venski ... Na Kranjskem se spozna vsak do- mačin po imenu Slovene in njegov jezik po označbi slovenski jezik« (II, 198 si.). Linhartovo pojmovanje slovenske zgodovi- ne kot celote se je po njegovi smrti za tričetrt stoletja umaknilo iz slovenske zgodovinske znanosti, koUkor smo je med njim in gene- racijo Franca Kosa sploh imeli, ter je vno- vič zmagalo šele v zadnjih desetletjih prejš- njega stoletja. Vendar pa problem Karanta- nije ni več izginil iz slovenske zavesti in je ostal obenem s slovenskim obredom ustoli- 135 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO čevanja koroških vojvod neprestano navzoč j kot eden izmed pomembnih opornikov slo- venske narodne zavesti in njenega napredo- ; vanj a med ljudstvom. Prav nič ni slučajno, j da tudi ob začetku končne zmage slovenske ' koncepcije v zgodovinski vedi vnovič stojita Rutarjeva razprava »Jedinstvo slovenskih de- žel od VII. do XIII. stoletja« (LZ 1882) in raz- : prava Franca Kosa "Slovenci za Karla Veli- '¦ kega" (prav tam), ki obe izhajata iz nekda- • nje povezanosti Slovanov med Donavo in : Jadranskim morjem v nekdanji Karantaniji. i Tako Karantanija in nekdanja narodna skupnost Karantancev nista ostali le zgodo- vinski problem prve polovice srednjega veka, marveč sta postali tudi pomembno oporišče spoznanja o enotnosti slovenskega naroda in oblikovanja njegove nacionalne zavesti. Po svoje sta nadomeščali to, česar Slovenci kot »nezgodovinski narod« nismo imeli, namreč zgodovinsko pravo »historičnih narodov«. Prav zato pa je ta pokrajina, ki je bila ne- kdaj po svojem položaju srce slovanskega ozemlja med Alpami in Donavo, medtem ko je ostal danes slovenski le njen skrajni južni rob, povezana s slovensko nacionalno zavest- jo intimne j e in z močnejšimi srčnimi vezmi kot katerakoli druga slovenska pokrajina. 136 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika ETNIČNA STRUKTURA LJUBLJANSKEGA PREBIVALSTVA V CASU PROTESTANTIZMA vlado valencic Za drugo polovico 16. stoletja, ko je bil pri nas razširjen protestantizem, so na uporabo viri oziroma že objavljeni podatki iz virov, na osnovi katerih je mogoče oceniti stanje in etnično strukturo ljubljanskega prebivalstva. Ti viri so protestantska matična knjiga in matične knjige stolne župnije. Protestantska matična knjiga vsebuje tudi podatke o številu oseb, ki so bile obhajane od 11. pobinkoštne nedelje leta 1580 do konca 1593.' Verniki so obhajilo prejemali ob ne- deljah ter nekaterih praznikih, v velikonoč- nem tednu tudi na veliki četrtek in veliki petek. Cerkvena opravila, ob katerih so delili obhajilo, so bila izmenoma eno nedeljo ozi- roma praznik za Slovence, drugič za Nemce. V matični knjigi je vpisano, katere narodno- sti so bili obhajani (communicantes) posamez- ne nedelje ali praznika in sicer »windisch« ali le »w« za Slovence ter »teutsch« ali »t« za Nemce. Enkrat so Slovenci označeni s »Slo«. Verjetno glede pogostnosti prejemanja obhajila ni bilo razlike med slovenskimi in nemškimi protestanti. Zato moremo po raz- merju števila obhajanih Slovencev in Nem- cev sklepati na narodnostno razmerje prote- stantskega prebivalstva. V številu obhajanih, vpisanih v matično knjigo, je nekaj prote- stantskih vernikov, ki niso bili iz Ljubljane, temveč iz okolice. Tudi med umrhmi so vpi- sane osebe, ki niso bile iz Ljubljane; po pri- čevanju Hitzingerja, ki je imel v rokah še neokrnjeno matično knjigo, je glede krstov in porok veljalo isto, v matično knjigo so vpi- sovali deloma osebe, ki so živele zunaj Ljub- ljane. Številčno razmerje, ki ga dobimo na podlagi podatkov o obhajanih, ne pokaže torej narodnostnega razmerja med ljubljan- skimi protestanti, temveč razmerje med slo- venskimi in nemškimi protestanti, ki so se v Ljubljani udeleževali protestantskih cerkve- nih opravil. V naslednjem pregledu je po letih nave- deno število obhajanih Slovencev in Nemcev ter dodan odstotek, ki odpade na vsako na- rodnost. Hitzinger je objavil za leta 1578—1593 po- datke o številu oseb, ki so prejele obhajilo v velikonočnem času od oljčne nedelje do veli- konočnega ponedeljka. Zajeta so pri njem tudi leta 1578 in 1579 ter celo leto 1580, ki sedaj v okrnjeni matični knjigi manjkajo. V velikonočnem tednu obhajanih Slovencev in Nemcev je bilo:^ Med protestantskimi obhajanci sta bili ne- kako dve tretjini Slovencev ter tretjina Nem- cev. Cerkvenih opravil v Ljubljani so se ude- leževali tudi izvenljubljanski protestanti. Domnevati smemo, da je bila njihova udelež- ba močnejša v velikonočnem tednu, ko je bilo število obhajanih najvišje. Vendar ni opaziti, da bi bilo tedaj razmerje med Slo- venci in Nemci bistveno drugačno kakor pri upoštevanju celoletnega števila obhajanih. Izvenljubljanski udeleženci cerkvenih opravil torej niso spreminjali narodnostne strukture obhajancev ter smemo predpostavljati, da je isto razmerje veljalo tudi za protestantsko prebivalstvo v Ljubljani. Ne smemo pa vzeti to razmerje kot veljavno za vse prebivalstvo Ljubljane, kajti del je bil katoliški, narod- nostna struktura ljubljanskih katoličanov pa je bila drugačna. 137 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Za Ugotovitev narodnostne strukture vsega ljubljanskega prebivalstva je treba poznati vsaj približno njegovo stanje. Tako kot na- rodnostno strukturo moremo tudi stanje pre- bivalstva za konec 16. stoletja le oceniti. Skof Hren je cenil, da je imela Ljubljana s pred- mestji v njegovem času 7000 prebivalcev.' Cenitev prebivalstva na podlagi števila roj- stev, vpisanih v protestantski matični knjigi in v krstni knjigi stolne župnije v Ljubljani, je dala drugačne rezultate. V letih 1590—1596 je bilo v obeh matičnih knjigah vpisanih let- no povprečno 168 novorojencev. Upoštevajoč, da je en novorojeni prišel na okrog 26 prebi- valcev, bi tedaj Ljubljana štela okrog 4400 oseb.'' Ta cenitev znatno zaostaja za cenitvijo škofa Hrena. Precej razlike gre na račun ne- popolnosti matičnih knjig tistega časa. Pro- testantsko matično knjigo so začeli voditi 1578, matično knjigo stolne župnije pa šele 1588. Toda, sodeč po prvi ohranjeni knjigi stolne župnije, so bili vpisi pomanjkljivi. Pri- merjave s krstnimi knjigami naslednjih de- setletij kažejo, da v začetku niso vpisovali vseh rojenih oziroma krščenih. Pri stolni župniji so vpisovali tudi rojene v drugih, neljubljanskih župnijah, ki pa so bili za ceni- tev ljubljanskega prebivalstva izločeni. Pri številnih krščencih bivališče staršev sploh ni bilo navedeno. Protestantska matična knjiga ravno tako kot v stolni župniji ni bila ome- jena na Ljubljano. Cenitev ljubljanskega prebivalstva za ko- nec 16. stoletja na osnovi števila rojenih, vpi- sanih v takratne matične knjige, zaradi po- manjkljivih vpisov ne daje pravega rezultata. Ta cenitev je prenizka, ker niso bili vsi novo- rojenci vpisani v matične knjige. Skof Hren pa je ocenil ljubljansko prebivalstvo previso- ko; okrog 7000 prebivalcev je imela Ljublja- na, kot je mogoče ceniti po podatkih, s kate- rimi razpolagamo, šele proti koncu 17. sto- letja. V času protestantizma je Ljubljana štela približno 6000 prebivalcev. Po trditvi Tomaža Hrena je bil ob njego- vem imenovanju za škofa, to je leta 1599, komaj dvajseti del prebivalstva katoliški.^ Ta cenitev je bila brez dvoma prenizka, katoli- čanov je bilo precej več. Do te sodbe nas privede primerjava med številom katoliških in številom protestantskih krščencev. V pro- testantski matični knjigi je bilo v letih 1590 do 1596 vpisanih 648 krščencev, v krstni knjigi stolne župnije pa je bilo vpisanih v istem razdobju 531 rojenih otrok, za katere je mogoče ugotoviti, da so bili po vsej ver- jetnosti rojeni v Ljubljani. Protestantskih krščencev je bilo 55 odstotkov, katoliških 45 odstotkov. Med protestantskimi krščenci je bilo gotovo tudi nekaj izvenljubijansKih, vendar njihovega števila ne poznamo. V pri- meri s katoliškimi krščenci je zato njihovo število nekoliko previsoko, kar povečuje protestantski delež. Ker je upravičena do- mneva, da so protestantski starši dali krstiti svoje otroke protestantskemu duhovniku, ka- toliški pa katoliškemu, ter da se nataliteta po verski pripadnosti ni bistveno razlikovala, smemo tudi predpostavljati, da je bilo med protestanti in katoliki pri celotnem prebival- stvu isto razmerje kot pri krščencih. Prote- stanti so med mestnim prebivalstvom pre- vladovali, niso pa bili v taki večini, kot je cenil škof Hren. Verjetno pa je bil protestant- ski del ljubljanskega prebivalstva v začetku osemdesetih let 16. stoletja višji kot pa ko- nec stoletja. Kajti tudi število protestantskih krščencev je bilo tedaj višje. V razdobju 1578—1583 je bilo v protestantsko matično knjigo vpisanih 748 krščenih novorojencev, to je bilo povprečno 125 letno, povprečje v letih 1590—1596 pa je bilo 92 protestantskih krščencev. O številu katoliških krščencev za leta 1578—1583 ni podatkov in torej nepo- sredna primerjava ni možna. Ker pa število rojstev v Ljubljani konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let verjetno ni bilo višje kot konec stoletja, potem iz večjega števila protestantskih krščencev sklepamo na večje število protestantskega prebivalstva. Delež protestantskih krščencev je tedaj dosegal bli- zu 75 odstotkov vseh novorojenih, potemta- kem so okrog leta 1580 pripadale protestan- tizmu približno tri četrtine ljubljanskega prebivalstva. Za presojanje etnične strukture se ne mo- remo opirati na kakšne sodobne številčne po- datke. Po protestantski matični knjigi pozna- mo le razmerje med slovenskimi in nemškimi komunikanti. Razmerja, ki velja za ljubljan- ske protestante, pa ne smemo uporabiti za ka- toliški del prebivalstva. Kot je mogoče preso- diti, je bila ločitev katoliškega prebivalstva glede na slovensko in nemško narodnost drugačna kot pri protestantskem. Ko je škof Hren ocenjeval delež katoliškega prebival- stva, je pripomnil, da je katoliško le ljudstvo nižjih slojev. Višji sloji, plemstvo, uradništvo in meščanstvo, so pripadali protestantizmu. V nasprotju z višjimi sloji, pri katerih je bil tujerodni, zlasti nemški element močno za- stopan, so nižje sloje sestavljali Slovenci. Ne razpolagamo s podatki, ki bi pokazali, kakšna je bila okrog leta 1600 socialna struk- tura ljubljanskega prebivalstva. Edini številč- ni podatki, ki odkrivajo to strukturo v dobi 138 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA fevdalizma, so iz srede 18. stoletja. Dalo jih je prvo štetje prebivalstva, izvedeno leta 1754. Po rezultatih tega štetja za območje stolne župnije, ki je takrat obsegala Ljubljano z izjemo šentpetrskega in poljanskega pred- mestja, so nižji sloji sestavljali največji del prebivalstva. Hišnih poslov in dninarjev s svojci je bila skoraj četrtina, drugo še ne- koliko večjo skupino so sestavljale s svojci osebe, katerih poklic, morebitna zaposlitev ali stanovska pripadnost ni bila označena ali pa so bile označene kot gostači. Med temi osebami so močno prevladovale ženske. Ve- čina, nad tri četrtine vseh, je živela v pred- mestjih ter mestnih delih, kjer so stanovali ubožnejši sloji mestnega prebivalstva. V tej skupini so bili močneje kot povprečno zasto- pani starejši letniki. Starostna struktura ka- že, da so v njej imele znaten delež osebe, ki niso bile več zmožne za delo. Potemtakem je predstavljala skupina brez poklicne ali sta- novske označbe v glavnem nezaposleno ali le s priložnostnim delom zaposleno prebival- stvo, ki je živelo verjetno v veliki meri tudi od tuje dobrodelnosti. Upravičeno smemo tr- diti, da so bili hišni posli ter dninarji skoraj izključno slovenskega rodu in da so tudi v skupini oseb brez poklicne ali stanovske označbe in gostačev bili Slovenci v veliki večini. Brez dvoma so v nekaterih poklicnih skupinah bili zastopani le Slovenci. Čolnarji v Trnovem in ribiči v Krakovem so bili Slo- venci. Po mestni davčni knjigi za leto 1600 je le eden od 25 davčnih zavezancev v Trno- vem imel nemški priimek, kar pa seveda ni dokaz, da je bil Nemec. Socialna struktura prebivalstva v času pro- testantizma se ni bistveno razlikovala od strukture sredi 18. stoletja. Delež nižiih slo- jev, ki so jih predstavljali skoraj izključno domačini, to je Slovenci, skoraj gotovo ni bil nižji, kot so ga pokazali rezultati štetja leta 1754. Zato je bil delež Slovencev med vsem prebivalstvom precej višji kot pa le med pro- testantskim delom. Ce računamo, da so nižji socialni sloji, ki so jih sestavljali predvsem Slovenci, zajemali približno polovico prebi- valstva in da je druga polovica, ki so ji pri- padali višji sloji in je bila skoraj izključno protestantska, bila 2/3 slovenska in 1/3 nem- ška, potem je bilo približno 5/6 vsega prebi- valstva slovenskega, 1/6 pa nemška. OPOMBE 1. AS, Stanovski arhiv fase. 54-5; MALj.. Prote- stantska cerkvena občina fase. 17, prepds matične knjige, prepisal jo je v maju 1899 Peter Radios. Podatke o številu krščenih, poročenih, obhajanih in umrlih je objavil P. Hitzinger, Beiträge zur Geschichte der Reformation in Krain, MHK 18/1863, Str. 84. Takrat je manjkalo le nekaj listov na začetku in na koncu (gl. P. Hitzinger, Auszüge aus dem Matrikenbuche der Evangeli- schen in Krain vom J. 1578 bis 1597. MHK 19/1864, Str. 7 sl.), sedaj so ohranjeni le fol. 243—259, 280—287, 290—296, 298—321. V ohranje- nem delu knjige so vpisi o številu obhajanih od 11. pobinkoštne nedelje leta 1580 do konca leta 1593 ter vpisi o umrlih od začetka 1578 do avgusta 1587. Del knjige z vpisi krstov, porok ter z vpisi obhajanih od 1578—1580 je bil uni- čen. O tej matični knjigi glej tudi A. Svetina, Protestantizem v Ljubljani. Drugi Trubarjev zbornik. Ljubljana 1952, str. 171 sl. — 2. P. Hit- zinger, n. o. m. str. 84. — 3. A. Jellouschek, Bericht des Laibacher Bischofs Thomas Chrön an den Papst Paul V., enthaltend den Zustand, besonders aber eine ausführliche Beschreibung des Laibacher Bisthums, ddo. Graz am 25. Au- gust 1616. MHK 9/1854, str. 46. — 4. Cenitev prebivalstva na podlagi števUa rojstev sem iz- vedel v razpravi »Prebivalstvo Ljubljane v raz- dobju 1500—1700«, katere rokopis je v MALj. — 5. Gl. opombo 3. — 6. VI. Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. Kronika 2/1954, str. 191 sl. 139 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO GLASBENIKI KOPRSKE STOLNICE V 17. IN 18. STOLETJU JANEZ HÖFLER Položaj mesta Kopra med istrskim zaled- jem, med Benetkami, nasproti katerim je politično in kulturno ohranilo relativno sa- mostojnost, in med Trstom, je v zrcalu zgo- dovinskih okoliščin dovolj zanimiv, da vzbu- ja pozornost za kulturnozgodovinska in po- sebej muzikološka raziskovanja. Politične razmere v bližnji preteklosti pa so bile vzrok, da so se z njim ukvarjale skoraj samo itali- janske razprave, čeprav bi zaslužilo, da bi mu tudi slovenski in hrvaški pisci posvetili več strani, saj mesta Kopra nikakor ni mo- goče odtrgati od njegovega istrskega zaledja. Ohranjeni notni material kot tudi arhivski podatki so tu razmeroma bogati, tako da nam Koper tudi s te strani lahko daje zanimivo in privlačno podobo. Ohranjeni dokumenti dajejo misliti, da je Koper sledil zgledom velikih italijanskih in srednjeevropskih cerkva z ustanovitvijo ka- pele nekje v prvi polovici 16. stol., medtem ko prvi podatki iz računskih knjig stolnice iz let od 1573 dalje že govore posebej o vodji kapele (maestro di capella). Podatki o orglah v stolnicah so seveda še starejši. Poleg zna- nega podatka, da so leta 1516 v koprski stol- nici postavili nove orgle, ki naj bi jih poslikal eden od Carpacciov,' je organist znan že za leto 1421 (»qui pulsavit organa«)^; verjetno pa je, da so tu tedaj orgle stale že več desetletij. Med kapelniki iz druge polovice 16. stoletja je mogoče našteti tri pomembnejše glasbe- nike, katerih delovanje v Kopru je izpričano bolj po označbah v njihovih tiskanih delih kot pa po neposrednem ohranjenem gradivu. To so Francesco Bonardo (1560—1561), Silao Casentini iz Lucce (med 1571 in 1580) ter dominikanec Nicolo Toscano iz Trapani j a na Siciliji (od okrog 1584 do nekje pred 1589).^ Medtem ko sta bila zadnja dva Italijana, je bil prvi francoskega rodu (Franciscus Bonar- dus, Frangois Bonnard). V letih 1550 do 1552 je pri pariškem založniku du Cheminu izdal nekaj francoskih chansonov v tedaj obširnih zbirkah, iz let po njegovem koprskem obdob- ju pa sta dva latinska moteta in še nekaj italijanskih madrigalov in giustinian.'' Sestav koprskih stolničnih organistov je zelo raznoličen in po svoji strani ilustrativen. Finančno jih je imel na skrbi stolniški sklad («Fabbrica della Chiesa Cathedrale«), ki je dobival sredstva v glavnem iz prispevkov na oljne stiskalnice in pridelke soli ter miloščin iz zapuščin. Skoraj izključno gre za duhov- ščino, ali redovno ali svetno. Med koprskimi redovniki so se glasbeno najbolj udejstvovali minoriti, frančiškani-konventualci iz samo- stana sv. Frančiška, za temi pa frančiškani iz Sv. Ane. Običajna in pogostna migracija sa- mostancev v tem času je mnogokrat vzrok, da najdemo med koprskimi menihi glasbeni- ki mnogo tujcev iz Italije, ali posebej iz Be- nečije in Furlanije, ki so se za kratek čas ustavljali v Kopru in se zatem selili drugam. Vendar pa tudi domačini niso bili redkost in, kadar so se v svojem poklicu vsidrali, so predstavljali dragoceno glasbeniško tradicijo za svoje domače mesto. Med temi bo treba v prvi vrsti omeniti glasbenika plemiškega porekla Antonia Tarsio ali frančiškana Jako- ba Hočevarja. Mnogokrat ni razvidno, kdaj gre le za organista in kdaj za vodjo kapele. V relativno najplodnejšem obdobju v drugi polovici 17. stol. na primer so glasbeniške funkcije natančno določene in jasne, mnogo- krat pa podatki kažejo, da bi v stolnici delo- val samo organist ali samo kapelnik. Seveda pa ti podatki niso popolni in je mogoče, da se je katero ime izmuznilo iz vrste znanih glasbenikov. Podatki o glasbenikih v 17. stol. se začno z letom 1610, s katerim se pričenja naslednja ohranjena računska knjiga koprske stolnice.-' Za ta čas je kot organist znan domačin Ja- copo Loschi. Za njim nastopi kot organist minorit konventualec fra Gabriello Puliti, Toskanec iz Montepulciana, ki je po njegovih tiskih sodeč bil v Kopru že leta 1609, medtem ko je bil leta 1612 v Trstu." Naslednje leto je za praznik sv. Uršule 21. oktobra in za koprskega patrona Nazarija 19. junija 1614 orglal v Kopru, dokler ni avgusta tega leta sklenil pogodile za nastavitev. Tu je službo- val nepretrgoma do marca 1620, zatem še avgusta 1621 (»Puliti gia organista^) in v letu 1624. Zatem se v Kopru ne pojavi več.'' Med leti 1622 in 1624 je Pulitija nadomestoval Iseppo Paulazzi (Pavlovec), ki je bil sicer tu cerkovnik (»sacrestano«) ; tu je igral že za božič 1618 in je bil leta 1622 tudi nastavljen. Poleg njega sta občasno igrala dominikanec Andrea Fenari in domači plemič Francesco Gavardo di Niccolo. Gabriello Puliti je razen v Kopru in Trstu orglal še v manjših krajih, sicer pa je zapustil obsežen opus, ki se vzpe- nja od poznorenesančnih začetkov iz let 1600—1605 do zgodnjebaročnega concertata iz poznejših zbirk vse do leta 1635. Zal pa je 140 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA njegovo kompozicijsko delo ostalo še vedno ] neraziskano.* K doslej znanim podatkom o j tem koprskem in tržaškem organistu naj do- I dam še skromno, a dragoceno opombo. Nje- ! gova leta 1614 v Benetkah izdana zbirka ve- j černiških psalmov (Psalmodia vespertina) je i posvečena ^Illustri ac Revendissimo in Chri- i sto Patri D. Jacobo Celeberrimi Monasterii Siticensis, ordinis cisterciensis Abbati bene- merito«," ki ne more biti nihče drug kot Jakob Reinprecht, stiski opat in vrstnik ško- j fa Tomaža Hrena. To nedvomno govori o tem, i da je imel Puliti zveze tudi z osrednjo Slo- j veni j o in ne samo s primorskimi mesti. Vse- kakor bi jih bilo vredno preučiti. V maju leta 1625 je v koprski stolnici na- stopil službo organista minorit Antonio Julii de Padova, ki ga je v nekaterih primerih ; težko ločiti od njegovega soimenjaka, prav ; tako minorita Antonia Tuttija de Padova, ki i je bil očitno mlajši. Julii je orglal do leta \ 1628, zatem pa od leta 1634 dalje vse do na- i stopa svojega soimenjaka, ki je s priimkom i zapisan šele leta 1646. Za leta 1628 in 1631 sta v koprski stolnici znana dva glasbenika s pogodbo, kapelnik Francesco Volpi in orga- \ nist Iseppo Quirini. Marca 1631 pa je kot : »maestro di capella et organista* za plačo šestintrideset dukatov na leto imenovan že znani Pavlovec, ki je svojo službo opravljal štiri leta. Za Antonij em de Padua sledi fra Giovanni Francesco tandi leta 1654, ki je po petih letih prejemal le še podporo in ga leta 1660 v računskih knjigah končno ne srečamo več. Nadomestil ga je Giorgio Opradai (»mu- sico di S. Marco«), ki je za glasbo na veliko j noč leta 1659 na svoje stroške povabil v Ko- \ per Filippa Parisija iz Pistole.'" Glasbeno okraševanje obredja v teku cer- kvenih praznikov v koprski stolnici ni bilo i izključno naloga nastavljenega organista ali j vodje kapele, posebno za najslovesnejše praz- nike, kot so bili božič, velika noč ali praznik koprskega zaščitnika sv. Nazari j a in pa ne dosti manj čaščene sv. Uršule. Večkrat so i tuje glasbenike vabili kar sami organisti, kot. je bil to primer Giorgia Opradaia, večkrat pa so za to poskrbeli plemiči, npr. Ambrosio Vida, ki je za predvečer sv. Nazarija leta 1615 dal postaviti za muzike abbattei a Grilla oder ter jih plačal za petje večemic." Redni gostje na koru koprske stolnice so bili mino- j riti iz Sv. Frančiška, ki so sicer imeli razvito 1 glasbeno življenje v svojem samostanu. Ra- zen tega, da je iz njihovih vrst mnogokrat j izhajal stolni organist, vezan na stolnico s { pogodbo, kot so bili to Puliti in oba Antonia I iz Padove, so občasno na koru peli njihovi j neimenovani pa tudi imenovani menihi. V letu 1687 in leta 1702 so za proslavo prenosa telesa sv. Justina v knjigi izdatkov stolnice označeni stroški »al padre di S. Francesco haver cantato nell'organo*. Leta 1658 in 1659 sta oskrbela glasbo mladi Tarsia, poznejši stolni organist, in neki menišič iz Sv. Fran- čiška (sfratino di S. Francesco«). Med temi računi je najti tudi ime zaslužnega samo- stanskega organista patra Jakoba Hočevarja (Cocever). Ta je celo leto 1678—1688 pouče- val stolne duhovnike v liturgičnem petju (»Häver anno uno continuo insegnato canto fermo alli Pretti*) in za praznik sv. Uršule in najbrž kdaj prej še z nekim sopatrom pel slovesne maše z večernicami. Med računi ga srečamo zopet leta 1713. V koprski stolnici verjetno ni bilo redno vsako nedeljo petih maš. Najbolj slovesno so praznovali božič, veliki teden z veliko nočjo, sv. Nazarija z vigili j o in sv. Uršulo, ko so obredje povezovali s slavnostno pridigo, za katero so običajno vabili posebne pridigarje iz vrst minoritov in dominikancev, in s péto (figuralno, večglasno) mašo. Ob teh velikih praznikih so bile pete tudi večernice.'^ Ob takih priložnostih so poskrbeli za popravilo in uglasitev orgel, kar so opravljali navadno domačini. Med takšnimi orglarji (»organaro«), ki so skrbeli za ta manj zahtevna dela, šte- jejo računske knjige nekega Eugenia Gaspar- ja z njegovim nečakom (junij 1660, 1664), Michiela Todesia (1672, 1674, 1678) ter tudi Benečane Papa Fonda (1629), Lunarda (1638) in pozneje v 18. stol. znamenitega Giacoma Prosdocima (večkrat od 1729 do 1751). Naj- večkrat pa ime popravljavca ni omenjeno, tudi takrat ne, ko so za večje popravilo kli- cali orglarja iz Vidma in ko so zato izplačali dokajšnjo vsoto štiristotri lire (1702). Posebno slovesno so praznovali svojega zaščitnika sv. Nazarija leta 1660, ko so stolniškim orglam dodali še posebni organetum, ki so si ga izpo- sodili iz samostana avguštink sv. Blaža (»L'organetto delle monache di S. Biasio pigliato ad imprestar per la festivita di S. Nazario«)i3 in ki ga je pripravil mojster Eu- genio. Tedaj so poleg stolnega organista Chri- stoffora Rexaisa sodelovali še domačini Balsi- min Manzuoli, Tarsia in redovniki iz mino- ritskega samostana, ki so prejeli za glasbo dvajset lir (»per honorario di molte musi- che*). Omenjeni Manzuoli (Manzioli), eden od članov znane koprske družine, je za stolnico večkrat muziciral, in sicer že leta 1659, dalje omenjenega leta 1660 in še nadalje večkrat do leta 1665. Pogosto je stolni kapitelj za velike praznike vabil tujce. Tako je za sv. 141 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Nazarija leta 1650 zbral neimenovane muzike iz Trsta, Buj in Pirana. Pozneje so pogostejši znameniti potujoči operni pevci, kar je ra- zumljiv pojav v zvezi z razvojem kulta oper- ne umetnosti. V Kopru je trikrat nastopil kastrat Gerardini (1684, 1685 in 1695), ki ga je Fabbrica nagradila v blagu, in sicer s pre- pelicami, indijskimi petelini in z moškatnim vinom (1684: »in un regallo fatto di Pernici e moscato« ali 1685: »in un regallo di Galli d'India e moscato«). Za Gerardini jem zasledi- mo Alessandra Pedrinija leta 1697, 1699 in 1703. Leta 1705 je bil v Kopru gost maestro di capella abbatte Domenico Pignata s tremi muziki. ki so za petje dveh večernic in maš na predvečer in na sam dan patrona Nazarija prejeli osemdeset lir. Pignata je bil tu že kak- šen mesec prej, saj je septembra dobil plačo za šestmesečno poučevanje stolnih kanonikov v koralnem in figuralnem petju, avgusta pa ga je stolna bratovščina oltarja sv. Roka po- vabila, da je z glasbo oskrbel praznovanje svetnikovega godu.^* V drugi polovici 17. in v začetku 18. stol. je v stolnici orglal eden pomembneiših kopr- skih organistov in komponistov Antonio Tar- sia. Njegovo rojstvo beležiio matične knjige leta 1643 fkrst 28. iuliia). Bil je sin Fabrizia Tarsie in matere Bianche, član stare koprske plemiške rodbine, ki io je mogoče tu zasle- dovati vse do 13. stoletja.'5 Kot smo že ome- nili, je po doslej znanih podatkih prvič pel v stolnici leta 1658 in 1659 v družbi z nekim mladim minoritom. Tu ga srečamo zopet na- slednje leto z Balsiminom Manzuolijem in nekaterimi drugimi samostane!. Pogodbo za redno nastavitev v stolnici kot organist je sklenil 18. maia 1662'" za plačo trideset duka- tov na leto, po preteku dveh let pa i e pogod- bo ponovno podpisal in se obvezal, da bo ra- zen orglania v praznikih tudi na sploh .<;krbel za glasbo in poučeval dvoje mladih meščanov za štirideset dukatov letno (»col salario di duccati Quaranta annui impartindole obliga- tione. oltre l'ordinaria di suonar l'Organo nelle feste, et assister alle musiche, d'insegnar la Musica a due giovanni cittadini«).*' Pogod- ba je bila še dvakrat podaljšana, leta 1667 in 1669. pozneie je dobival namesto dvain- štiride^et lir na tri mesece, kolikor znaša de- set dukatov, sedeminsedemdeset lir in deset škudov. V svojih obveznostih je, kot kaže. skrbel tudi za violiniste, za kar je dobival povrniene stroške za strune ^omemba leta 1666). Stiri leta po nastopu Tarsie je Fabbrica organistu pridružila še posebnega glasbenika Alviseja Latisanija, ki je po prvem nastopu za praznik sv. Uršule in za božič leta 1665 sklenil 1. maja 1666 pogodbo za nastavitev za letni honorar deset dukatov. V pogodbi je omenjeno, da sta prokuratorja stolnice uvide- la sposobnosti omenjenega Alviseja Latisani- ja in da je zato sklenjeno, da ga sprejmejo v službo stolnice z obveznostjo, da poje na cer- kvenih slovesnostih in da vsakodnevno po- učuje štiri mladeniče, ki mu jih bosta izbrala prokuratorja (»con questa speziose obligatione di cantare nelle solennita della detta Cathe- drale et d'insegnar quotidianamente il Canto figurato a quattro gioveni cittadini, qui saranno elletti da noi o da Nostri Suces- sori.«)»8 Pogodba je bila leta 1669 podališana za nadaljnja tri leta. Pri tem je zanimivo to, da je organist Tarsia imel precej večjo plačo kot Latisani, ki sicer ni imel naziva maestro di capella, je pa verjetno imel iste naloge. Tarsio so najbrž cenili zaradi njegovega zna- nja in sposobnosti, saj je v času njegovega delovanja glasbeno življenje v koprski stol- nici na splošno bolj zaživelo, razen tega pa se je Tarsia izkazal tudi kot komponist. Nje- gova cerkvena vokalnoinstrumentalna dela, ki jih še hrani glasbeni arhiv stolnice, datira- jo vsa od leta 1674 do 1718. Mnogo je tudi prepisoval in nakupoval in stolnici nabral razmeroma bogat repertorij cerkvene glasbe severnoitalij anskih, beneških in furlanskih moistrov iz druge polovice stoletia. V račun- skih kniigah je Tarsia zadnjič omenjen leta 1710, vendar pa je gotovo v stolnici še nada- lje sodeloval in kljub visoki starosti kompo- niral. Umrl je 20. oktobra 1722. Njegova za- pušči.na notnega gradiva je ostala stolnici in še leta 1726 je nien prokurator plačal mizariu Marku Matiašiču med drugim tudi popravilo omare, kier so bile sbraniene Tarsiieve note (»per salvar ca^te di Musica lasciate dal Sr. Antonio Tarsia«V Zasedba Tarsiievih kompo- zlcii vsai približno izdaia. v kakšnem obsegu so morale biti redne izvajalske možnosti na koru koprske stolnice v drugi polovici 17. stol.: največ štirje pevci, dva violinista in organist. Ohranjena Tarsi jeva skladatelj ska zapušči- na, kot je bilo zapisano, izhaja vsa iz časa od leta 1674 do leta 1718, obsega pa izključno cerkvena in z dvema izjemama samo na li- turgično besedilo pisana dela. Največji delež pripada vrsti motetov, psalmom in Marijinim antifonam Salve Regina in Regina coeli, ki so jih uporabljali za slovesne večemice. Med drugimi kompozicijami pa sta dva masna stavka, Kirie in Credo, in en magnifikat. Na neliturgično besedilo sta komponirana mote- ta De profundis tenebrarum, ki ga je na znano Avguštinovo sekvenco spisal leta 1687 142 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika za matere avguštinke pri sv. Blažu, in Sonate tube, poetična apoteoza beneškemu zaščitniku sv. Marku v latmskem jeziku."* Tarsijev raz- voj je, kot ga kažejo ta njegova dela, jasen in razumljiv z vidika slogovnih sprememb za- hodnoevropske in posebej italijanske glasbe njegovega časa. V prvih dveh skladbah iz leta 1680 je še ves v vodah severnoitalijan- skega oz. beneškega visokega baroka, ki predstavljata prej zaključek njegovega dom- nevnega zgodnjega obdobja kot pa uvod v novo. Slonita na concertatu, ki še nima iz- oblikovanih razlik med recitativom, ariozom in arijo. Pisan, razgiban in kontrasten splet krajših ritmično neenotnih in harmonsko la- bilnih delov daje tipični visokobaročni vtis. Kasneje se Tarsia umiri in oblikovno izčisti. V svojih najboljših skladbah, dveh Salve Re- ginah za sopran in instrumentalnem basu continuu iz leta 1712 doseže vrh v razvoju iz visokega v pozni barok. Skladbi sta šti- ridelni in oblikovno pregledni, recitativ in arija sta izoblikovana, harmonija je trdna, instrumentalna spremljava bassa contiua pa poteka v značilnem enakomernem utripanju. Tudi oba Tarsijeva masna stavka, katerih Credo je nastal že leta 1674, sta komponirana v vokalnoinstrumentalnem kantatnem slogu visokega baroka, pri katerem se menjavajo različni zborski in solistični odstavki z instru- mentalnimi vložki, ritornelli (»simfonijami«). Tarsia gotovo še zdaleč ne sodi med pomemb- nejše skladatelje evropskega baroka, ne po obsegu ne po kvaliteti svojega dela. Vendar pa je znal v okviru konvencionalnega sloga ustvariti bolj ali manj dobro in iskreno glasbo. V okviru glasbene umetnosti naših primorskih mest pa gotovo zavzema svoje zasluženo pomembno mesto. Po Tarsi j evi smrti so stroški stolnega fonda za glasbenike redkejši, kar gotovo kaže na manj intenzivno glasbeno življenje. V letih od 1727 do 1732 je bil nastavljen maestro di capella abbatte Giuseppe de Bonomo, med priložnostnimi muziki pa je znan poleg Jane- za Jurija Hočevarja za leto 1707 še Lorenzo Grapin leta 1732. Marca 1729 se je Fabbrica lotila večjih popravil orgel, ki jih je opravil Padovanec Francesco Petenelli in za njim Giacomo de Prosdocimi. Februarja leta 1734 so slovesno proslavili prenos telesa sv. Fe- liksa, ko so si zopet izposodili organetum in za glasbenike pripravili poseben oder (»spese fatte ... nell'Orchestra per la musica«). Tedaj so bili med glasbeniki trije violinisti, tro- bentači in bobnarji, poleg tega pa računi na- vajajo tudi stroške za nabavo not (»tre vio- lini, e copie di Musica, trombe e tamburi«). Po tem zapisku so v knjigah še večkrat stro- ški za pripravo glasbeniškega odra (»orche- stra«), kar daje sklepati na to, da je pri glasbi sodelovalo več muzikov hkrati. Zani- mivo poročilo o posebnem dogodku v stolnici, katerega glasbena stran pa ni šla v račun stolnega fonda, zasledimo v računskih knji- gah izpod peresa prokuratorja Alviseja Tar- sie: Ob prvi maši na novem oltarju sv. Marka leta 1749, ki jo je prebral koprski škof, so se glasili bobni in trobente (»suono di Tamburi e Trombe«).-" To je pa zadnje znano poročilo o kakšni večji glasbeni prireditvi v stolnici v 18. stol. Kaže, da so posebni stroški za glasbo šli v račun raznih posameznikov ali pa mesta in ne stolnih prokuratorjev, ki sta imela na skrbi le redno plačo za nastavljenega organi- sta poleg priprav za glasbeniški oder, ki se med računi pojavljajo še večkrat vse do leta 1765. Razen že omenjenih organistov je v stolnici v 18. stol. orglalo nekaj domačinov, ki so svo- jo službo redno po dalj časa opravljali. To so najprej plemič markiz Ferdinando Gravisi (med letom 1736 in nekje do okrog 1749), ki mu je sledil Antonio Carpaccio (Carpazio) od leta 1751 ali 1752 do leta 1764. Za njim sre- čamo Nikolaja Cernivana (Cernivani, v letih od 1764 do 1778) ter Jakoba Pangherja (od leta 1778 do 1798), ki je medtem postal kano- nik. V tem času so na novem pevskem koru, začetem leta 1749, končno postavili tudi nove orgle, delo beneškega mojstra Gaetana Calli- da.^' Na prelomu v 19. stol. je eno leto ali dve v koprski stolnici orglal Mihael Cok (Zoch) iz Plavij (1799 do 1800 ali 1801), ki je zatem odšel v Buje.^2 Bil je tudi komponist. Nasled- nje leto je to službo opravljal neki Cebej (Zebei). Velik del prve polovice 19. stol. je podobo glasbeni umetnosti v stolnici dajal domačin Giacomo Genzo, na katerega plodno delovanje spominja predvsem obsežna skla- dateljska zapuščina. Med nastavljenimi in v računih imenova- nimi osebami pa vsi glasbeniki koprske stol- nice niso v celoti zastopani. V ohranjenem stolnem glasbenem arhivu je najti vsaj dve imeni domačih komponistov, ki sta izhajala iz vrst stolnih kanonikov in prokuratorjev. To sta Bartolo Cemivan (Cernivan) in Peter Cernivan (Cemivan), sorodnika in verjetno slovenskega rodu. Bartolo Cemivan (rojen 1704, umrl 1767 — oboje po koprskih matič- nih knjigah) — je zapustil pet maš, en masni stavek Credo, tri pasi j one. Te Deum, Magni- fikat, psalm Domine in adjuvandum in Tan- tum ergo. Skladbe so deloma datirane, naj- starejši je Pasijon po Marku (1730), najmlajši 143 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO pa Tantum ergo (1762). V mašah in pasijonih se je Bartolo Cernivan zgledoval- po starem slogu (stile antico, »Palestrinov slog«) — to je, po v Italiji, južni Nemčiji in Avstriji po- pularnem zavestnem posnemanju renesanse v zborskem stavku a capella, ki ga je uzakonil znameniti dunajski dvorni komponist Johann Joseph Fux v delu Gradus ad Pamassum (1725). Pasijoni se seveda ne morejo meriti s podobnimi obširnimi kompozicijami severne- ga baroka, ker so to le zborski odlomki mno- žice (turbae), komponirani v najpreprostej- šem homofonem deklamatoričnem stavku brez dramatskega niansiranja. Modernega sloga s sodelovanjem godal in z diferencira- njem v arije, duete in zbore se je Bartolo uspešno dotaknil v Te Deumu. Magnifikatu, psalmih in Tantumu ergu. Toda tu je še vkle- njen v pozni barok, ki ga osvežuje zgodnji klasicizem v redkih pojavih manir opere buffo. Peter Cernivan (1735—1808), Haydnov in Jakoba Zupana sodobnik, je zapustil le ne- kaj skladb, tri psalme za sole, zbor in godala. Et incarnatus est za bas solo z obligatnimi orglami ter vokalne litanije. Peter Cernivan je v nasprotju z Bartolom že ves v klasicizmu z značilnimi harmonskimi in melodičnimi po- stopi. Med njegovo cerkveno glasbo in glasbo sodobnega italijanskega opernega gledališča skoraj ni razlik, da ne govorimo o stilu an- ticu, o katerem ni več sledu niti v litanijah za zbor a capella, kjer bi avtor ta slog glede na splošno prakso lahko uporabil. Vrsta glasbenikov koprske stolnice v 17. in 18. stol. je raznolična in razmeroma boga- ta, kar bi bilo za mesto, ki leži med italijan- skim, slovenskim in istrskim ozemljem, tudi pričakovati. Med imeni srečamo domačine italijanskega pa tudi slovenskega priimka, pa tudi mnogo italijanskih in furlanskih gostov. Preredko pa je z imenom glasbenika združe- no tudi ime komponista, zato je tem bolj dra- goceno pričevanje o ustvarjanju tistih redkih skladateljev, katerih dela so se do današnjih dni ohranila. Poleg konventualca Toskanca Gabriella Pulitija, katerega dejavnost te vr- ste je bila zaradi ohranjenih tiskov že prej znana in leksikografsko zabeležena, je po- trebno opozoriti predvsem na pomen treh domačinov, plemiča Antonia Tarsia ter na kanonika Bartola in Petra Cernivana. Ko bo njihovo skladateljsko delo dobilo ustrezen odmev v muzikološki literaturi, bo tudi vrsta njihovih imenovanih pa tudi neimenovanih spremi j evavcev pri glasbenem poustvarjanju v koprski stolnici zaživela v drugačni luči, saj si tudi teh skladatelj skih osebnosti ni mogo- če zamisliti brez ustreznega okolja, s katerim so imeli vsakodnevni delovni stik. Končno pomenita tudi imeni obeh Cernivanov drago- ceno dopolnitev preredke vrste skladateljev slovenskega rodu v preteklosti, katerih dela so se ohranila v današnji čas. OPOMBE 1. Gl. Alisi, Il Duomo di Capodistria, Roma 1932, str. 53 ss. V tem delu Alisi odkriva tudi nekaj imen glasbenikov, ki jih je priložnositno izpisal iz računskih knjig stolnice. — 2. Podatek mii je posredoval prof. Ivan Filipovič iz koprskega Pokrajinskega arhiva, ki mu dolgu jem še več dragocenih podatkov. — 3. Prim. G. Radoie, Mu- sica e musicisti in Istria nel cinque e seicento, V Atti e memoirie della societa istriana di Archeo- logia e Storia Patria, LXV, str. 186 ss. — 4. Gi. R. Eitner, Bibliographie der Musik-Sammelwerke des XVI. und XVII Jhs., Berlin 1877, str. 420. — 5. V stolniškem arhivu. Od tedaj poteka seznam sklenjeno do najnovejšega časa. — 6. Gl. Radale^ ib. — 7. Vsi ti in naslednji podatki so po citira- nih računskih knjigah. — 8. Prim. Radole, ib., in D. Cvetko v MGG. — 9. Gl. G. Gasparo, Cata- logo della Biblioteca Musicale G. B. Martini di Bologna, II, (ristampa 1961), str. 298. Izvirnika Psalmodie žal še nisem imel v rokah. — 10. Po cit. računskih knjigah. — 11. Gl. računske knjige. Od tu so tudi vsi naslednji podatki in citati. — 12. Gl. tudi anonimni invitatorij, priložen račun- ski knjigi iz let 1680—1740. — 13. Ti in nasled- nji citati po računskih knjigah. — 14. Računska knjiga te bratovščine v stolniškem arhivu. — 15. Gl. G. Pusterla, I nobili di Capodistria e del- l'Istria con cenni storico-biografici, 1887. — 16. In ne šele 1664, kot piše Alisi, op. cit — 17. Vse po računsliih knjigah. — 18. Prav tam^ — 19. Tarsi j evi moteti so obdelani v avtorjevem pri- spevku Motetske kompozicije Antonia Tarsie v ZVUK-u, št. 83, str. 163 ss. — 20. Po računskih knjigah. — 21. Prav tam. — 22. Gl. G. Pusteria, I Rettori di Egida, Koper 1891, str. 146 in Cokove kompo'zicije v arhivu, ki so nastale leta 1804 v Bujah. 144 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika OB STOLETNICI »SLOVENSKEGA NARODA* fran vatovec Drugi april 1868 pomeni nedvomno prelo- men mejnik v razvoju slovenske časniške pu- blicistike. Ta pomembni dogodek pred 100 leti nas spodbuja k razmišljanju o značilno obarvanem časniku, ki se je pet let pozneje razvil v prvi slovenski dnevnik. Pojav SN pomeni v določenem smislu konec časniških muh enodnevnic, ki so v času pred tem pre- letavale obzorje slovenskega časništva, časni- karstva ter periodične publicistike sploh. Krepke j e kot nazadnjaško oportunistična čas- nika, Bleiweisove »Novice« (1843—1902) in cerkvena »Zgodnja Danica« (od 1903 do 1905 Danica), se je pognal čez prag stoletja in je izhajal do 30. aprila 1945. Preživel je 77 let. Botri, ki so ostali ob njegovi zibelki, so var- no zasadili in posejali njegovo seme. Prese- neča nas ob tem pomembnem dogodku ustvar- jalna volja štajerskega mladoslovenskega kroga. Ko razmišljamo o ustanovitvi in o razvojni poti SN, stopajo nedvomno v ospredje pred- vsem naslednji dejavniki: dvojnost program- ske osnove SN, njegova rast, kritična presoja, pravična ocena. Dvojnost programske osnove. Rojstvo Slo- venskega naroda je nedvomno sad zdrave in J .a prvi pogled tvegane pobude štajerskega mladoslovenskega kroga, požrtvovalnih na- rodnjakov. Niso bili sanj avi zanesenjaki. Po- kazalo se je, da so realisti in da stoje trdno na zemlji. O tem priča njihov prvi korak: zagotovitev potrebnih finančnih sredstev. To se jim je na splošno posrečilo. Naslednji ko- rak: zagotovitev materialne tehnične osnove. Tu gre za spoznanje, da je lastna tiskarna najstvarnejše zagotovilo za razvoj in obsta- nek SN. Pričevanje? Mariborska in ljubljan- ska Narodna tiskarna. Ni bilo bojazni, da bi kdo odpovedal tiskanje slovenskega časnika, kar se je npr. primerilo ob Einspielerjevem celovškem »Slovencu«. Manj znano pa je, da so stekle niti idejne priprave programske zasnove za mladoslo- venski časnik v kulturnem žarišču Slovenije, v Ljubljani. Iz ozadja sije podoba idejnega očeta Frana Levstika. Tu odkrivamo neko programsko dvojnost, ki so se v njej razple- tali odtenki publicistične ustvarjalnosti. Gle- de na to lahko razpravljamo o publicističnem programu SN v teoriji in praksi. Ob osnovni programski dvojnosti razločujemo namreč ti- sti publicistični program, ki ga je zasnoval in uveljavljal Fran Levstik in tisti oblikovav- ci ter sooblikovavci, ki so po njem ubirali svoje časnikarske stopinje. Drugi program pa je tisti, ki je bil natisnjen na naslovni strani SN 2. aprila 1868. Ob primerjavi s konserva- tivno togostjo cerkveno-politične »Zgodnje Danice« ter oportunistično obarvanih Blei- weisovih »Novic« lahko izluščimo ob SN zna- čilno težišče na načelno in radikalno narod- nostni ter svobodomiselno napredni časniški izpovednosti. Ob oblikovanju časniškega pro- grama so se utrnile tri programske enačice: F. Levstikova, J. Sernčeva in J. Pajkoua. O F. Levstikovem publicističnem programu sodi Ivan Prijatelj, da gre tu za ustanovno pismo SN, kakor ga je listu, prvotno predvi- denemu »Slovenskemu jugu«, »lastnoročno napisal eden najgenialnejših mož našega rodu.«' Nedvomno pomeni Levstikova programska enačica naj revolucionarne j ši publicistični za- mah. Levstik obsoja načelo pogubnega oma- hovanja, ki lovi samo to, kar se v določenem hipu zdi najkoristnejše. Nevarnost, ki je te- daj pretila slovenstvu, vsem avstrijskim Slo- vanom in tudi Avstriji sami z italijanske (vlaške) in tudi protiavstrijsko usmerjene germanske strani, je spodbudila Levstika, da je svoja razmišljanja zgostil v naslednje pu- blicistične programske poudarke: boj za na- rodno samostojnost — sama »politika narod- nosti«, kakor se je »zadnji čas razglašala za slovensko politiko«, je mnogo premalo — po- pustiti vsako nemoško politiko, ki veruje slad- kim besedam, obetajočim »drobtinico samo- upravja za odobravanje narédeb, sovraž- nih vsem slovanstvu«, ker obojno početje »kamen za kamnom ruje iz trdega zidu po- štene opozicije« — le en trden jez je, ki nas utegne ubraniti. Najdemo ga na avstrijskem jugu v politični solidarnosti z junaškimi bra- ti, ki so iste matere, istega jezika z nami. S tem je obrazloženo, »zakaj se je ,Slovenski jug' krstil naš novi časnik, katerega namera bode buditi in širiti misli politične solidar- nosti na avstrijskem jugu«, — nismo nasprot- ni Avstriji, temveč samo nasprotniki tistemu živi ju v Avstriji, ki je nasproten slovan- stvu — Slovenci zahtevamo svojemu jeziku tako veljavo po učilnicah in pisalnicah, ka- kor jo imajo drugi jeziki, ki jim je dana ena- kopravnost — zahtevamo politično svobodo. Ne prodamo pa svoje narodnosti za sam »ko- sec dvomnega samoupravja, za mrvico posa- meznih svobodnih zakonov, iz katerih je nam 145 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Slovanom že cvetlo toliko muk in bridkih tiskovnih pravd.« Ta publicistični program »Slovenskega juga« je podpisalo 11. julija 1867 v Ljubljani 11 mladoslovencev in narodnjakov s F. Lev- stikom na čelu. Levstik ga je poslal 13. de- cembra 1867 v Maribor. Spravil pa ga je prvi urednik SN Anton Tomšič. Levstikov pro- gram so našli med njegovo zapuščino. Prevzel jo je kot Tomšičev naslednik Josip Jurčič, ki ga je izročil F. Levcu. Na svetlo ni prišel nikdar. Toda ravnali so se po njem pogostno posamezni uredniki SN, nosila pa ga je »v bolj ali manj jasnih obzorjih v svojih dušah vsa slovenska inteligenca zadnjih petdesetih let«.2 Anton Tomšič pa se ni mogel odločiti za Levstikovo uporno programsko formulacijo. Rajši se je nagnil k Sernčevi rahljalni pro- gramski enačici, ki ni želela povsem odbiti slovenske klerikalne javnosti. Rajši si je že- lela strpnega sožitja in razumevanja. Glede na to je bil objavljen ta program v dokonč- nem besedilu na naslovni strani prve številke SN. Povzemamo naslednja publicistična gesla: — prvo in glavno vodilo je ter ostane bla- gostanje in korist narodova — s tega vidika bo SN »besedoval« za edino, mogočno in svo- bodno Avstrijo. Utemeljitev: propad Avstrije bi namreč lahko prinesel razkosanje sloven- skega naroda — poroštvo za obstanek in uspešno razvijanje avstrijske države pa je le v obveljavi federalističnih načel, ki edino dajejo celotni državi, kar je državnega, vsem državnim udom pa, kar je njihovega — SN se bo tedaj poganjal za zedinjenje vseh Slo- vencev v skupno upravno celoto. Le v taki celoti se lahko uveljavi enakopravnost slo- venščine v uradu, šoli in javnem življenju — SN zato ni zadovoljen z dualistično ureditvijo Avstrije, saj je bila uveljavljena mimo Slo- vencev — glede cerkvenega vprašanja ne bo SN nikdar preziral, kako globoke korenine ima katoliška cerkev v našem narodu. Zato bodo »Slovenskemu Narodu« verske zadeve, dogme in bistvene cerkvene naprave svete, kakor so vsemu narodu. Poganjal pa se bo npr. tudi za to, da se neoskrunjeno ohrani cerkveno premoženje, da se ljudska šola ne loči od cerkve, da se oživlja bolj in bolj javno cerkveno življenje — v mnogo jezični Avstriji želimo mir in sporazumljenje z vsemi avstrij- skimi narodi — opravičene terjatve slovan- skih bratov v Avstriji, zlasti svojih sosedov Hrvatov in Srbov, bo SN zagovarjal z isto resnobo in živahnostjo, kakor lastne domače — slovenski narod je koleno velike slovanske družine. Bolj in bolj naj se širi vez in vza- jemnost slovanska po poti zamenjave literar- nih in sploh kulturnih del med Slovani — v razmerju do drugih držav naj bo vselej izražena skrb za dobro avstrijsko politiko, ki utegne koristiti vsej državi in tudi po- sameznim delom.3 Programski publicistični osnutek Janka Pajka pa je utonil v arhivski pozabi. Seveda pomeni objavljeni časniški program pred 100 leti le teoretično kategorijo. To je povsem jasno. Logika razvojnih presenečenj na splošno marsikaj načelno začrtanega lahko po svoje prekucne. Praktično opažamo v pri- meru SN od časa do časa približevanje Lev- stikovi ali Sernčevi programski zasnovi. Skozi desetletja bega in plava SN po situacij skih različicah. Programsko bistvo se raztaplja v trenutnih taktičnih publicističnih adaptacijah. Stvarno so pač odločali prožni aktualni raz- misleki in sklepi. Terjali so situaciji ustrezno časniško ter časnikarsko obarvanost. Prav ta dvojna programska osnova (neob- javljena in objavljena) je razgibala rast SN. Sprožila pa je tudi živahno kritično presojo, kopico kritičnih opazk. Rast SN je notranja in zunanja. V snovnem pogledu je zajel SN v svoji notranji podobi vsa pereča vprašanja tedanjega časa, ki so se zaganjala predvsem v usodo slovenstva, jugoslovanstva in slovanstva. Pri tem so se zatekali osrednji in pomožni oblikovavci no- tranjega obraza SN k najrazličnejšim zvrstem časnikarskega dela: od uvodnika in glose, do reportaže in feljtona. Imenitne uvodnike so prispevali tedaj zlasti Fran Levstik, Anton Tomšič, Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Karel Slane, Danilo Majaron itd. Posebno privlačnost dajejo stolpcem SN po- lemični spopadi, ki so jih spretno razvnemali virtuozni mojstri tedanje časnikarske misli in besede Fran Levstik, Josip Jurčič, Janko Kersnik ter Karel Slane in Ivan Tavčar. S svojim odličnim bojnim peresom vzbujajo odpor zoper tujo in mračno miselnost. Sploh so v »Narodovih« podlistkih zastavili svoje pero takratni najimenitnejši mladoslovenski ter napredni publicisti in časnikarji. Nekaj časa tudi Ivan Cankar. Ta notranja rast, ki poganja iz miselnih, publicističnih osnov te programske dvojnosti, sili tudi k napredku periodičnega zaporedja in k razmahu zunanje rasti. Napredek periodičnega zaporedja. SN kaže nedvomno pisano razvojno pot. V prvem raz- vojnem obdobju od 2. aprila 1868 do 31. de- cembra 1872 je izhajal trikrat tedensko in sicer najprej v Mariboru, nato pa v Ljubljani od 6. oktobra do 31. decembra 1872. V mari- 146 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA borskih letih so ga tiskali najprej v tiskarni Edvarda Janežiča, nato pa v lastni maribor- ski »Narodni tiskarni«. V drugem razvojnem, obdobju se je razvil v prvi slovenski dnev- nik. Tiskali so ga ves čas v lastni »Narodni tiskarni« od 1. januarja 1873 pa do novembra 1943. V letih pred prvo svetovno vojno se je SN tako zasidral v vrstah slovenskega izobra- ženstva, trgovstva in obrtništva pa tudi po- deželskega in mestnega malomeščanstva, da je v času od 1. julija do 31. decembra 1910 izhajal celo v dvojni dnevni izdaji: bil je jutranjik in večernik. V tretjem razvojnem obdobju pa je doživljal SN gorje in cenzurno neusmiljenost fašističnih in hitlerjevskih ob- lastnikov, ki so skrčili njegovo periodično izhajanje od dnevnega na tedensko izhajanje. Kot tednik je prihajal na svetlo od novembra 1943 pa do 30. aprila 1945, ko je omahnil v zaton zgodovine. Seveda se je prelivala vzporedna razvojna smer SN tudi na področje njegove razširje- nosti (publicitete). Casniška zasidranost pa ima svoje izhodišče nedvomno v bogato raz- členjeni dopisniški mreži. Prav tu ima nam- reč svoje težišče gibalo notranje sile vsakega časnika. »Narodova« dopisniška mreža je za- jela vso Slovenijo. Vzporedno se razrašča tudi število naročnikov. Ob zibelki SN se je zbralo okrog 300 naročnikov. Do kraja 1868 je na- raslo na 800, še pred smrtjo prvega urednika Antona Tomšiča pa na 900. Seveda je bilo stanje naročnikov osnova za vzporedno na- raščajočo naklado. Prvi publicistični vrh opažamo v triletju 1871-73. Tedaj znaša skupna naklada 531.965 izvodov SN s skupnim obsegom 2,292.440 str. Ta porast osvetljuje okoliščina, da naletimo v tem triletju na periodični prehod SN k dnevnemu izhajanju. Drugi publicitetni vrh izstona v triletju 1908-10: 4,846.000 izvodov na 29,008.200 straneh. Pojasnilo: v drugi po- lovici leta 1910 prihaja SN na svetlo kot ju- tranjik in večernik. Tretji vrh pa zajema čas cd 1911 do 1916. V teh šestih letih so na- tiskali SN v skupni nakladi 11,122.550 izvo- dov na skupno 90,630.200 straneh. Tu gre za obdobje, ko je nemir časa množil zanimanje za pomembna dogajanja: osvobodilni boji balkanskih narodov, umor avstrijskega pre- stolonaslednika v Sarajevu, izbruh prve sve- tovne vojne itd. Med obema vojnama 1920-40 izkazuje poprečje naklade SN 11.000 izvodov dnevno. Skupna naklada v tem dvajsetletju se suče okrog 60,000.000 izvodov. Celotno je bilo od 2. aprila pred sto leti pa do konca 1916 ter od 1920 do 1940 natisnjenih skupno okrog 76,530.000 izvodov SN. Se pomembnejši je razmah glede obsega strani. V primerjavi z letom 1868 se je pri- rastek v obsegu strani vzpel čez 20 let na petkratni, leta 1898 na enajstkratni, pred iz- bruhom prve svetovne vojne pa celo na 54- kratni obseg časniških strani. Podobno rast razodeva obseg tiskane površine. V obdobju 1868—1928 so tiskali SN skupno na tiskani površini 219,169.243 kv. metrov. Ce upošte- vamo še nadaljnje razvojne možnosti v deset- letju 1928-38, bi se lahko dokopali do ugoto- vitve, da bi s celotno tiskano površino SN lahko prekrili ves laški okraj v obsegu leta 1928. V obdobju 1868—1928 so prejeli naroč- niki skupno 2000 številk s skupno sto milijoni izvodov na nekaj manj ko 600 milijonih stra- ni. Množično potiskan papir v tem času pa bi lahko zajeli v obseg traku z dolžino 158.437 km.* Kritična presoja. SN je bil tarča ostrih opazk. Krepko zveni še zmerom v naš čas Cankarjeva miselna ostrina. Gabi se mu vse- lej, kadar govori »Narod« o svobodi, saj je »v liberalno napredni meščanski stranki iz- ključena vsaka svoboda, vsaka individualnost. Ta stranka je zapravila polovico narodovega duševnega kapitala. Potisnila je duševni nivo slovenske inteligence pod ničlo. Živi se od zlagano idealnih fraz in podlih dejanj«.^ Celo Fran Govekar, ki je bil član uredništva SN, pojasnjuje Cankarju, da je »Govekar pisatelj precej drugačen od Govekar j a, urednika bur- žoazijskega ,Naroda'«. Nato pristavlja: »Narod ni moj, nego kapitalistično glasilo ljubljan- skega filistrstva.«' Ob praktičnem izvajanju publicističnega programa SN so npr. v svetlem obdobju Lev- stikovega »žlahtnega« liberalizma švigale iz njegovih stolpcev iskre žareče Levstikove čas- nikarske zagnanosti in revolucionarne publi- cistične izpovednosti. Zaplaval pa je tudi po nepričakovanih strugah, zlasti v obdobju iz- razitejšega buržoazneffa liberalizma, ki je od- bijal idealista Levstika. V razne smeri je rinil: od slogaške pa do kulturnobojne publi- cistike, od približevanja nemškim veleposest- nikom v kranjskem deželnem zboru pa do ostrih strankarskih polemičnih spopadov. Od ustanovitve liberalno buržoazne Narodno- nanredne stranke je razvijal SN svoje publi- cistične naloge kot ubogljivo strankino gla- silo. Ko so leta 1924 prevzeli SN radikalni mladini v staroliberalni stranki pod vodstvom Gregorja Žerjava, je ubiral SN publicistično smer novih lastnikov, najprej v sklopu Lj. Davidovičeve buržoazne unitaristične Jugo- slovanske demokratične stranke, nato pa ra- dikalno nacionalistične, centralistične in jugo- 147 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO slovenarsko usmerjene Samostojne demokra- tične stranke, dokler ni v mračnem obdobju kraljeve diktature prešel s svojimi gospodarji na pozicije monopolizirane politične stranke JNS. V Stojadinovičevem in Cvetkovičevem obdobju se je znašel v blagi publicistični opo- ziciji v okviru skromnih možnosti, ki jih je tedaj dopuščala cenzura. Zmotno je med drugim stališče SN do delavskega vprašanja in gibanja. Navaja npr., da pri nas med Slovenci »malo čutimo, da kako delavsko vprašanje sploh je«. Pojasnju- je, češ da »pri nas nij velikih fabrik in in- dustrij elnih podvzetij«. Zato pač »ne pozna- mo in ne vemo, ali se bode kako (delavsko vprašanje — piš. op.) naredilo se«. Navaja, da je »naredilo fijaško« vse, kar so skušali doseči socialni demokrati z društvi in »štrajki«. Omenja krojača Kunca, ki bi »rad upihal ogenj tam, kjer požara ne trebamo« in ki se »neumorno trudi, škodovati onemu društvu, ki nij socijalnodemokratično nego naslonjeno na zdrava načela samopomaganja«.' Seveda je nadaljnji razvoj povsem prevrgel »Naro- dove« zmote. Oddaljevanje od osnovnega časniškega pro- gi ama pa je lahko v določenem primeru pomenilo tudi korak naprej, čeprav npr. ob nepravilnem pojmovanju jugoslovanskega na- cionalnega vprašanja. SN priznava sam, da se je moralo njegovo stališče »v političnem oziru v mnogih točkah spremeniti«. To vpra- šanje osvetljuje npr. v zadnjem letu prve sve- tovne vojne, ko zatrjuje, da je bilo in tudi ostalo »blagostanje in korist naroda« njegovo prvo in glavno časniško vodilo. Nato opozarja na spoznanje »v toku dolgih petdesetih let, da pod režimom, ki je ves čas vladal v naši državi (Avstro-Ogrski — piš. op.), ne dosežemo ničesar«. Medtem ko se je SN takrat pod Beust-Giskrovim kolom boril za federalistič- na načela, za spremembo ustave in za »ravno- pravnost slovenskega jezika, zahtevamo danes osvoboditev in ujedinjenje vsega ter troedi- nega jugoslovanskega naroda v lastni državi«. To stališče zveni nedvomno prelomno, revo- lucionarno. Hkrati SN izraža željo »po miru in sporazumljenju z vsemi narodi sploh, ka- kor smo to zahtevali pred petdesetimi leti«.^ Pravična ocena. Ostrina kritične misli, ki je vdirala tudi na področje slovenske materin- ščine v stolpcih SN, pa ne bi smela zagrinjati nedvomno pozitivnih publicističnih prvin. Predvsem ne bi smeli prezreti, da je postal SN središče naprednejših prizadevanj, ki so razvnemala sicer meščansko obarvano sloven- sko in jugoslovansko nacionalno misel. Nase opozarjajo tudi zatrjevanja, da je bil SN skozi desetletja skoraj edini glasnik tiste slovenske narodne zavesti in volje, ki sta navdihovali geslo zedinjenega slovenstva. Prav tako pa je tudi poudariti s tem v zvezi, da ni bil SN lo bojevnik za politično in gospodarsko osa- mosvojitev Slovencev, temveč tudi za njihovo kulturno hotenje. Ne bi mogli odreči SN publicistične pomembnosti v obdobju sloven- skih taborov. SN ohranja in krepi prebujeno slovensko narodno zavest. S tem pripravlja tla za uspehe ob kasnejših volivnih bojih. Nedvomno bojevnik za nacionalne pravice slovenstva, čeprav brez globljih publicističnih posežkov v bistvena in osnovna družbeno- politična vprašanja, ki so žgoče trkala na vrata tedanjega časa. Posebnega pomena pa je bila okoliščina, da je SN prebujal in krepil slovensko narod- no zavest predvsem v tistem krogu, ki je bil najbolj izpostavljen vplivom prodirajočega avstrijsko nemškega liberalizma. Tu gre za usodo slovenskega izobraženstva, trgovstva in obrtništva. Tu je prežala nevarnost. Do leta 1848 je bil položaj Slovencev obupen. Naše plemstvo se je odtujilo narodu. Slovensko meščanstvo in polmeščanstvo je bilo prevzeto tujega duha. Naš mali trgovec in obrtnik sta bila navezana na nemško gospodo in uradništvo. Le malo je bilo slovenskih šol. Po uradih je gospodarila nemščina. Sloven- stvo je bilo v upravno-političnem pogledu razpeto med več pokrajinami. Naša mesta in trgi so bili z redkimi izjemami v nemških oziroma nemškutarskih rokah. Meščan je bil razen redke izjeme Nemec ali nemškutar. Kje naj bi se na vzel slovenskega narodnega duha naš uradnik, vzgojen v nemških šolah, trgovec in obrtnik, izučena pri nemškem trgovcu in obrtniku? Vsakdanje novice so črpali iz graških in dunajskih časnikov. Pro- ces ponemčevanja si je uspešno utiral pot. Ta usodni proces je zavrl in, končno, po- vsem ustavil »Slovenski narod«. Naš izobra- ženec, trgovec in obrtnik so našli tukaj svojo nravstveno naslonitev. »Slovenskemu narodu« se je posrečilo odločneje poseči v preporodni boj našega političnega življenja in pritegniti v svoj liberalni krog prav meščanske in malomeščanske sloje po naših mestih, trgih in vaseh. Prav tam je najbolj grozila nevar- nost, da bodo obležali pod valjarjem avstrij- skega liberalnega, svobodomiselnega nemštva, ki je želelo s schulvereinskimi in südmark- nimi tendencami razgibati germanizacijske tokove do jadranske obale. »Narodova« publi- cistika pa je preprečila nadaljnje naslanjanje slovenske buržoazije na prodirajoče avstrij- sko nemško meščanstvo, kar bi pomenilo njen 148 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KKAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nacionalni, politični, gospodarski in kulturni potop v grozeči povodnji germanizacije. Leta 1868 je namreč Jurčič zapisal, da »naša tla niso in nikoli ne damo, da bi bila nemška«. Vrhunec naelektrene napetosti pa je prineslo leto 1871 po nemški zmagi nad Francozi. Tedaj je ugotavljal Valentin Zamik, da so simpatije Slovencev ob strašnem boju odločno na strani Francozov: »Vsakdo nam- reč lahko bere v nemških časnikih, da je Donava od Eschingena do Črnega morja ein deutscher Strom. «^ Podobno ne bi mogli spodbijati okoliščine, da se je SN dosledno ogreval za jugoslo- vansko in slovansko misel. Ob osvobodilnih gibanjih in bojih jugoslovanskih narodov, bojujočih se zoper avstrijski in turški im- perializem, se je vztrajno zavzemal za nji- hovo narodno samostojnost in svobodo. Ob rusko-turški vojni leta 1877 pa je SN ozna- njal geslo: »Glasimo se Slovanje! Vara se in moti Magyar ali Nemec, če misli, da bomo bratu Rusu nesrečo nosili in lastni grob kopali.« Ne bi torej mogli kratiti stremi j ivih publicističnih pobud, ki se nanašajo na raz- glašanje gesel jugoslovanstva in slovanstva, čeprav iz emocionalno sentimentalnih izho- dišč ter z zornega kot hrupne, solzave hej- slovanščine. Dokumentarno pričevanje o publicističnem tveganju pa so številne zaporedne zaplembe »Slovenskega naroda«. Samo v zadnjih tri- desetih letih prejšnjega stoletja je bil SN 190-krat zaplenjen.'* OPOMBE i 1. I. Prijatelj, Levstikov program »Slovenske- | ga Naroda«, SN 30. marca 1918. — 2. I. Prijatelj, j 1. C — 3. Slovenski Narod, 2. aprila 1868. — : 4. Slovenski Nairod, 16. ajM-ila 1938. — 5. K. Can- kar, Iz pisem Ivana Cankarja, Dom in Svet 1920, str. 27. — 6. Fr. Vatovec, Cankarjeva publicistika in Trst, Trst 1966, str. 24. — 7. Slovenski Narod, 18. marca 1874: Naši delavci. — 8. Slovenski Narod, 30. marca 1918. — 9. Slovenski Narod 1938 in 1871. — 10. Slovenski Narod 1938, 1877, 1912 do 1913, in ge drugi letniki — J. Vošnjak, Spomini. 149 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OD KOD RAlCEV PSEVDONIM SEKOLOSKI? JAN SEDIV"? Prvi redno nastavljeni in plačani učitelj slovenščine na mariborski gimnaziji (1853— 1860), Božidar Raič, je objavil leta 1860 v Novicah daljši članek »Slovenščina in sred- nje učilišče v Mariboru«. V njem je prikazal krivice, ki so se godile slovenskim gimnazij- cem. Ni pa se potrudil, da bi zbral tudi jasne dokaze, s katerimi bi se mogel uspešno bra- niti, ko ga je gimnazijski ravnatelj Adolf Lang (1857—1869) na zahtevo nemških na- cionalističnih profesorjev zaradi očitkov po- klical na odgovor. Ta članek je povzročil, da sta morala Božidar Raič in Viktor Lipež za- pustiti gimnazijo. Članek je avtor podpisal s psevdonimom Sekoloski. Iz sloga in vsebi- ne ni bilo težko uganiti pravega pisca. Psev- donim pa ni izmišljena beseda, marveč je vzet iz zgodovine njegove ožje domovine. Do začetka XVIII. stoletja sta malonedelj- ska in velikonedeljska župnija mejili druga na drugo, ker še ni bilo med njima tomažev- ske. Leta 1716 pa je kmet Tomaž Kres iz Koračic nagovoril sosede, da so zgradili de- loma zidano deloma leseno kapelo sv. To- maža v kraju Bukevci na ozemlju malone- deljske župnije. Kmalu nato so zgradili lese- no kapelo sv. Tomaža tudi v Kostanjevju, kjer zdaj stoji župnijska cerkev sv. Tomaža. Malonedeljčani so hoteli svojo kapelo v Bu- kevci razširiti v cerkev. Zato so se zbrali in odšli v Kostanjevje, kjer so prebivalci imeli isti namen. Malonedeljčani so ponoči 6. ju- lija 1717 z debelimi kiji, ki so bili na eni strani debelejši in podobni paglavcem, po- drli kapelo in odnesli zvon, podobe in kipe v svojo kapelo v Bukevci. V teh krajih pra- vijo paglavcem patoglavci in zato so Malo- nedeljčani dobili zaničljiv vzdevek Pato- glavci, ozemlje malonedeljske župnije pa Patoglavsko. Malonedeljčani so torej doma na Patoglavskem. Cez mesec dni, 7. avgusta 1717, pa so pri- šli ponoči s sekirami velikonedeljski kmetje z ozemlja sedanje tomaževske župnije, ki so hoteli na vsak način cerkev ne v Bukevci, ampak v Kostanjevju. S sekirami so tako dolgo sekali po leseni kapeli v Bukevci, da so jo podrli, ves plen pa so odnesli v Kosta- njevje. Ko se je postavil odločno na njihovo stran komtur nemškega viteškega reda, ki je imel v bližini velika posestva ter grad in župnijo Velike Nedelje, so res postavili novo cerkev v Kostanjevju. Užaljeni Malonedelj- čani so dali prebivalcem tomaževske župnije zaničljivo ime Sekolóvci, ozemlje te župnije pa so navadno imenovali Sekolósko.^ Tako je vzklilo hudo sovraštvo, ki je bilo še zelo živo po dveh stoletjih. Ko je umrl 15. decembra 1910 pri Mali Nedelji župnik Ferdo Soštarič, je bila dalj časa ob nedeljah samo jutranja maša, ker tedaj duhovnik ni smel dnevno dvakrat maševati. Ko so prišli fantje iz sosednih vasi malonedeljske žup- nije k pozni maši k Sv. Tomažu, so jih tam sekoloski fantje izzivali »Patoglavci pod pod!« in nato jih zapodili, da so se razpršili na vse strani. Kmalu so Patoglavci vrnili Sekolov- cem. Tomaževski župnik in dekan Jakob Caf je umrl 13. marca 1914 in tedaj nekaj časa ni bilo pozne maše pri Sv. Tomažu. Pretepa- ški patoglavski fantje se niso zadovoljili s klici »Sekolovci pod pod!« Natepli so jih in spodili.3 Božidar Raič se je rodil 9. februarja 1827 na Zvabu v tomaževski župniji, torej na Se- koloskem in je bil Sekolovec. Kakor kaže njegov psevdonim, se Raič ni sramoval tega izraza, ki je še sedaj živ med ljudstvom. OPOMBE 1 Novice 1860 št. 35, 36, 38—44. — 2 Roikopisna kronika malonedeljske župnije, ki jo je spisal zgodovinar Matej Slekovec. Ta del kronike je sestavil na temelju listin v škofijskem arhivu v Gradcu. — 3 Nekrologij svetnih in redovnih du- hovnikov lavantinske škofije od 1. IX. 1859 do 1. I. 1959 in lastni spomini. 150 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA DEŽELNI ARHIV V LJUBLJANI PRED LETOM 1918 JOŽE 20NTAR PRIPRAVE ZA USTANOVITEV ARHIVA Hitrejši družbeni razvoj, zlasti pa marčna revolucija leta 1848 sta imela za posledico, da je v avstrijskih deželah večina starejšega spisovnega gradiva, ki se je nabralo v pisar- nah, izgubilo pomen za tekoče poslovanje. Zato pisarne niso več posvečale temu delu svojega arhiva dotedanje pozornosti; pogosto so ga v večjih množinah tudi uničevale. Skrb za starejše arhive pa je postala pred- vsem kulturna dolžnost, pri čemer se je po- vsem uveljavilo tudi spoznanje o pomenu spisovnega gradiva kot vira za preučevanje zgodovine.1 Poziv na zbiranje predmetov za nastajajoči deželni muzej v Ljubljani iz leta 1823 je na primer prišteval k zgodovinskemu pisanemu gradivu le listine, rokopise in bio- grafije.^ Na tej podlagi sta tedaj nastali ar- hivski zbirki Muzejskega društva za Kranj- sko in Historičnega društva za Kranjsko, v katerih so prevladovale listine.' S široko pri- tegnitvijo spisovnega gradiva k zgodovinskim virom pa je dobila skrb za zgodovinske zapi- se, za zbiranje in pripravljanje tega gradiva za znanstveno uporabo povsem nove razsež- nosti. Na ta način so začeli tudi nastajati mnogi zgodovinski arhivi. Pobudo, da se uredi skrb za arhive tudi na Kranjskem, je dalo Historično društvo. Na občnem zboru društva 17. maja 1859 so skle- nili na predlog ljubljanskega odvetnika Etbi- na Henrika Goste, do leta 1858 tajnika, nato odbornika društva, naj se uprava društva obrne na deželno vlado v Ljubljani, ministr- stvo za notranje zadeve na Dunaju ali na kranjski stanovski odbor s prošnjo, da bi poskrbeli za ustanovitev deželnega arhiva v Ljubljani, ki bi ga uredili po vzoru morav- skega stanovskega arhiva v Brnu. Costa je opozoril, da je marsikatero gradivo že uni- čeno in da bi morala posvetiti vlada skrbi za arhive posebno pozornost zaradi njihovega pomena tako za znanost kakor tudi za prak- so; z ureditvijo tega vprašanja pa ne bi smeli odlašati ali pa čakati na poziv od zgoraj, ker da nastaja na gradivu iz dneva v dan nova in nenadomestljiva škoda. Costa si je zamiš- ljal organizacijo arhivske službe tako, da bi v vsaki deželi ustanovili deželni arhiv, med- tem ko je na Dunaju že (od leta 1749) de- loval kot osrednji arhiv Haus-, Hof- und Staatsarchiv, ki so ga ustanovili prvotno predvsem zaradi-tekočih potreb. Costa je uvrščal arhivsko službo med zadeve notranje državne uprave.* Na občnem zboru Historičnega društva 29. marca 1860 je Costa ponovil svoj predlog iz preteklega leta, na občnem zboru 6. maja 1862 pa je stavil kot pogoj morebitne zdru- žitve Historičnega z Muzejskim društvom, da nastavi dežela v muzeju kustosa-adjunkta, ki bi upravljal arhiv in knjižnico.^ V zvezi z novo organizacijo deželnih uradov ob za- četku ustavne dobe so na Costov predlog na seji direkcije društva 29. novembra 1862 skle- nili poslati deželnemu odboru vlogo glede ustanovitve deželnega arhiva. Marca 1863 je društveni tajnik višji svetnik finančne direk- cije v Ljubljani Avgust Dimitz opozoril de- želni odbor na patriotično potrebo, da se ustanovi deželni arhiv oziroma vsaj vse po- trebno ukrene, da se s sodelovanjem Histo- ričnega društva pripravi pot za začetek de- lovanja tega potrebnega znanstvenega zavo- da.« Predlog društva pri deželnem odboru ni naletel na poseben odziv, vendar Coste to ni odvrnilo od nadaljnjih prizadevanj. Leta 1866 je dosegel kot ljubljanski župan ureditev starejše mestne registrature.'' Kazalo je, da se bo položaj arhivov bistve- no izboljšal, ko si je leta 1869 ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju zastavilo nalogo, urediti arhivsko službo v Avstriji. V zvezi s tem je zahtevalo od namestništev oziroma deželnih vlad podatke o gradivu pri upravnih organih, ki bi imelo v prvi vrsti pomen za zgodovinske raziskave, ter kako je poskrblje- no za to gradivo. Ministrstvo je priporočilo, naj bi pri odgovorih pritegnili koga, ki se razume na vprašanja arhivov.^ Zato je de- želna vlada v Ljubljani poverila sestavo po- ročila Avgustu Dimitzu. Po Dimitzovem mnenju je bilo šteti od spi- sov pri deželni vladi k arhivskemu gradivu le spise deželnega vicedoma, ki so nastali od Začetka 16. stoletja do ukinitve vicédomskega urada leta 1747. Deželna vlada je imela shra- njen vicedomski arhiv (zložen je bil deloma na policah, deloma na kupu) skupaj s spisi reprezentance in komore ter deželnega gla- varstva v zelo vlažnem, majhnem prostoru v pritličju poslopja leta 1866 ukinjene poli- cijske direkcije; leta 1868 ga je morala nam- reč v vsej naglici prenesti iz lontovža. To pa je bila od leta 1863 že tretja preselitev vicé- domskega arhiva, od katerih sta dve povzro- 151 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Čile zahteve vojaštva po prostorih. Pri teh prenašanjih je prišlo tudi gradivo v precej- šen nered. Za nižje upravne organe pa je sodil Dimitz, da nimajo gradiva, ki bi imelo pred- vsem pomen za zgodovino. Deželna vlada oziroma njen predhodnik gubemij sta porabila za potrebe arhiva le manjše vsote denarja. Znesek 400 gld. so iz- plačali ljubljanskemu profesorju zgodovine Francu Ks. Richterju za urejanje in popis stanovskega arhiva (leta 1817), preden ga je tri leta zatem ljubljanski gubernij vrnil kranjskemu stanovskemu odboru. Gradivo je namreč v času francoskih vojn močno trpelo. Leta 1797 so arhiv prepeljali najprej na Du- naj, nato še dalje v Brno, leta 1809 pa so ga shranili v zelo vlažni kleti licejskega po- slopja. Vsoto 45 gld. je prejel takratni ku- stos Historičnega društva za Kranjsko, urad- nik pri državnem knjigovodstvu v Ljublja- ni, Anton Jellouschek, potem ko je leta 1856 izdelal popis tim. aktov deželnega zbora od najstarejših ohranjenih iz leta 1540 do 1609 za potrebe dunajske akademije znanosti. Dej- stvo, da so za urejanje starejšega gradiva pritegnili zgodovinarja, kaže, da so temu gradivu že tedaj pripisovali prvenstveno znanstveni pomen. Za pisarniški arhiv de- želne vlade ni skrbel noben poseben uradnik. Na splošno so bila škartiranja v registra- turi organa za deželno upravo — v želji, da bi pridobili prostor za novo gradivo — prav pogosta: v začetku 19. stoletja so jih izvajali na spisih iz let 1747 do 1809, nato (najbrž v letih 1841 do 1848) na spisih iz časa 1825 do 1830, leta 1867 pa so pričeli s škartiranjem tako na starejšem kot na novejšem gradivu (starejšim nad 10 let), kar pa je zaradi po- manjkanja pisarniških moči, ki so to delo opravljale, le počasi napredovalo. Od spisov francoske intendance v Ljubljani (1809—1813) je obstajalo samo 38 fasciklov. Uspeli so re- šiti le to malenkost, medtem ko so ostale spise Francozi pred svojim odhodom sežgali na takratnem Nemškem trgu. Po Dimitzovem mnenju so se spoznali na Kranjskem na arhive muzejski kustos Karel Deschmann, tudi poslanec deželnega zbora in ljubljanski podžupan oziroma kasneje župan, profesor realke v Ljubljani Jurij Kozina ter on sam, sklicujoč se na prispevke o reforma- ciji, ki jih je na podlagi vicedomskega arhi- va priobčil v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain.» Iz zbranih podatkov so na Dunaju ugoto- vili, da je najdragocenejše arhivsko gradivo shranjeno pri deželnih uradih na Dunaju, v Pragi, Innsbrucku, Salzburgu, Zadru ter pri okrajnih glavarstvih v Kotoru in Dubrovni- ku, da pa je dragoceno gradivo tudi pri or- ganih za deželno upravo v Brnu, Gradcu, Ljubljani in Celovcu.'" Vrednost gradiva so merili zlasti po njegovi časovni starosti. Gra- divo v Ljubljani so torej uvrščali v drugo kategorijo. Deželna vlada v Ljubljani, ki do tedaj na arhivskem področju ni ničesar ukrenila, pa ni ministrstvu posredovala samo želenih po- datkov, temveč na podlagi Dimitzovega po- ročila tudi predlog, naj se v Ljubljani osnuje deželni arhiv. Dimitz je namreč opozoril na bogastvo arhivov, ki so se ohranili v deželi, »ne glede na nenaklonjenost razmer v prejš- njih stol. in ne glede na brezbrižnost novejše- ga časa za spomenike življenja in ustvarjanja prednikov in zaradi katere se raziskovalci zgodovine tako pogosto pritožujejo.« Arhiv (zbirka) Historičnega društva je obsegala več sto pergamentnih in pomembno število listin na papirju (najstarejša je bila ustanovna li- stina samostana Kostanjevica iz leta 1248). Glavni priliv listin je dobila zbirka iz arhiva freisinškega gospostva Loka. Dimitz ni pose- bej omenjal, da so leta 1862 obogatili zbirko s protokoli ljubljanskega ograjnega in vice- domskega sodišča poleg nekaterih pergament- nih listin, ki jih je izročilo deželno sodišče v Ljubljani. Zbirka je bila urejena, vendar pa shranjena v vlažnem pritličnem prostoru, s katerim je razpolagalo društvo. Nič manj bogat z listinami ni bil arhiv (zbirka) Mu- zejskega društva, ki se je hranil v muzeju; listine so izvirale predvsem iz arhiva bri- ksenškega gospostva Bled. Za zbirko je skr- bel kustos Deschmann, ki jo je na novo ure- dil in popisal v letih 1859 in 1860. Omenjena arhiva sta, kot smo že omenili, nastala kot rezultat zbiranja iz različnih pro- venienčnih celot. Od arhivov, ki so se hranili pri ustvarjalcih oziroma njihovih nasledni- kih, sta bila po pomenu na prvem mestu arhiv deželne vlade, o čemer je bil že govor, ter arhiv dežele. Pri slednjem je Dimitz po- sebej opozoril na zapisnike deželnega zbora, ki da obsegajo nepretrgano zgodovino dežele. Po sporočilih bivšega pastorja ljubljanske evangeličanske občine, Teodorja Elzeja — te- daj je bil pastor v Benetkah — ki ga je upo- rabljal vrsto let, je obsegal stanovski arhiv za znanost zelo pomembno gradivo. Obstajal je tudi starejši popis tega arhiva, pri čemer je Dimitz mislil na repertori j, ki ga je izdelal leta 1722 stanovski registrator Karel Seif rid Perizhoff. Do arhivov stolnega kapitlja, ško- 152 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA fijstva in semeniške biblioteke v Ljubljani sicer svetni raziskovalci tedaj še niso imeli dostopa, Dimitz pa je sodil, da imajo gotovo znaten pomen. Za arhiv stolnega kapitlja je obstajal zelo popoln popis, pogosto v obliki regest. V škofijskem arhivu naj bi imeli že nekaj let namen izločiti gradivo, ki da nima pomena za preučevanje svetne zgodovine. Zato je Dimitz izrazil željo, da tega izločanja ne bi opravili, ker se je bal, da bodo uničili za deželno zgodovino zelo pomembne listine, j ^ Tudi arhiv novomeškega stolnega kapitlja je vseboval pomembno število listin, ki so bile po snovi urejene in popisane. Vse kaže, da je Dimitz ljubljanski mestni arhiv slabše po- znal, ker je sodil o njem, da je manjšega pomena. Opozoril je sicer na mestno privile- gijsko knjigo, ki je obsegala tudi Ustine iz 14. in 15. stoletja, in na starejšo registraturo iz let 1754 do 1815, ki je vsebovala kot pred- spise listine, segajoče nazaj v 15. stoletje. Med privatnimi arhivi so zaslužiU po Di- mitzovem mnenju posebno pozornost gra- ščinski arhivi. Izmed vseh se mu je zdel naj- pomembnejši dolski arhiv, last grofice At- tems, ki pa je bil za znanstveno uporabo še zaprt. Izjemoma si je mogel nekoHko ogledati ta arhiv Vincenc F. Klun v času, ko je bil tajnik Historičnega društva, in je o njem tudi poročal v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain. Od drugih arhivov te vrste so bili posebno cenjeni: Auerspergov na Tur- jaku, ki je obsegal 102 pomembnejši listini v originalu iz 13. do 18. stoletja, grofov Barbo na Rakovniku (Kroisenbach), grofov Hohen- warth na Raunach (v kraju Pivka na Krasu), grofov Lanthieri v Vipavi in Ruardov na Bledu; blejski arhiv je vseboval najstarejše listine v deželi, med temi pergamentne ce- sarske listine iz zgodnjega srednjega veka. Arhivalije so hranili torej na velikem šte- vilu krajev, za znanstveno uporabo so bile večji del še nedostopne, pogosto so bile tudi izpostavljene uničevanju. Zato je obstajala po Dimitzovem gotovo upravičenem prepričanju nevarnost, da propadejo, kolikor ne bi poskr- beli, da se uredijo in združijo. V interesu znanosti naj bi jih lastniki odstopili arhivu, toda pod pogoji, ki bi varovali njihove poseb- ne interese. Pri tem se je postavljalo vpra- šanje, ali ustanoviti arhiv za deželo na držav- ne stroške ali pa iz deželnih sredstev, toda s podporo države. Dimitz je še pristavil, da bi se dalo morebiti urediti to »življenjsko vpra- šanje kranjskega zgodovinopisja« v sklopu de- želnega muzeja, ki so mu ravno tedaj pri- pravljali nov ustroj." Deželna vlada je posredovala omenjeni predlog ministrstvu za notranje zadeve ter zagotavljala, da bo na podlagi njegove pobu- de posvečala arhivski službi posebno pozor- nost in stalno skrb. Dejansko je začela takoj tudi ukrepati. Okrajnim glavarjem v Ljublja- ni, Novem mestu in Postojni je naročila, naj sporočijo, iz katerih let hranijo gradivo biv- ših okrožnih uradov, kakšno vrednost ima za upravo in zgodovino to gradivo ter kako se hrani.1- Pri tem je treba šteti deželni vladi v dobro, da je znala ceniti tudi pomen soraz- merno novejšega gradiva za zgodovino. Ljubljanski okrajni glavar je odgovoril, da začenjajo akti ljubljanske kresije z letom 1784, da so bili na podlagi odloka deželne vlade z dne 3. junija 1865 škartirani, pri če- mer so ohranili za uveljavljanje pravic posa- meznikov še uporabne in pomembne spise, kakor tudi za zgodovino pomembne spise, zlasti iz časa francoske vlade, da pa je gra- divo spravljeno v precej vlažnem prostoru. Predlagal je, naj bi izdelali popis spisov, potem pa bi mogli na nadrejenem mestu pre- soditi, ali naj kresijske spise še nadalje shra- njujejo ali pa jih kot nepotrebne izročijo v predelavo. V Novem mestu so se ohranili kre- sijski spisi od leta 1781 dalje, bili so na pod- lagi odloka deželne vlade z dne 24. aprila 1868 škartirani; po mnenju okrajnega gla- . varia so imeli za tekoče poslovanje pomen zlasti spisi v podložniških zadevah, ker so jih pogosto potrebovali pri pogajanjih o zem- ljiški odvezi in regulaciji. Skupaj s starejšimi okrajnimi spisi je bilo gradivo okrožja pri- merno shranjeno v dveh sobah. Pri postojn- skem glavarstvu shranjeni arhiv okrožja je segal od leta 1802 dalje, ker so ob velikem požaru v Postojni pogoreli tudi vsi starejši kresijski spisi. Pri poslovanju so potrebovali še spise o imenovanjih in zaprisegi državnih uradnikov, ustanovitvi župnij, kuracij, loka- lij, šol, mežnarij in ustanov, o gozdnih in pašnih sporih, rek vizici j skih zahtevah, pod- ložniških obveznostih in ubožnostnih zade- vah. Te spise naj bi skupaj z vložnimi zapis- niki, razpredelnicami in drugim še nadalje hranili, medtem ko bi mogli po mnenju okraj- nega glavarja marsikateri spis tudi škartirati. Gradivo so hranili v remizi postojnskega gradu.'' Treba je bilo ukrepati tudi glede vicé- domskega arhiva in drugih starejših spisov, ki jih je hranila deželna vlada v vlažnem prostoru bivše policijske direkcije. Odredili so, da se ta arhiv takoj prenese v drug pro- stor, kjer bi gradivo osušili, pregledali in uredili. 153 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Istočasno se je deželna vlada obrnila na kranjski deželni odbor z vprašanjem, ali bi bil pripravljen sodelovati pri pripravah za ustanovitev pravega deželnega arhiva. Ugo- tavljala je, da so številni, v njenem arhivu shranjeni akti v zvezi z zadevami v arhivu deželnega odbora in v muzejskem arhivu ter da tvorijo v interesu dežele in znanosti ce- loto.'* Nastanek deželnega arhiva so povezovali s predvideno reorganizacijo deželnega muzeja, s katero naj bi prišel tudi pod neposredno upravo dežele. V svojem poročilu z dne 20. septembra 1869 o bodoči ureditvi tega zavoda je deželni odbor predlagal, naj se muzejski arhiv, ki je hranil tedaj okoli 1800 listin, na podlagi načrtnega zbiranja arhivskih zakla- dov v deželi (stanovskega arhiva, vicedomske- ga arhiva, arhivov privatnikov in korporacij) razvije v deželni arhiv po vzoru Joanneja v Gradcu. Pogoj za ta razvoj pa so bili primer- ni prostori in uradnik s potrebnim strokov- nim znanjem.'^ Velja omeniti, da je graški deželni arhiv, ustanovljen leta 1868, veljal kot vzor tudi več drugim arhivom, ki so v tem času nastajali." Zaradi predčasno zaključenega zasedanja deželni zbor v 1. 1869 predloga o novi orga- nizaciji deželnega muzeja ni obravnaval. Za- to je deželni odbor na seji 31. decembra 1869 načel vprašanje deželnega arhiva in povsem soglašal z deželno vlado glede njenega pred- loga. Bil je prepričan, da bo pri naslednjem zasedanju deželni zbor gotovo potrdil usta- novitev deželnega arhiva, da pa je treba naj- prej pridobiti primerne prostore; ne glede na to pa naj bi prevzel muzej takoj v začasno hrambo vicedomski arhiv in tudi naročil ku- stosu Deschmannu, da se pripravi na prevzem. Obenem se je obrnil na Arnolda Luschina v. Ebengreutha, tedaj adjunkta štajerskega de- želnega arhiva v Gradcu, ki je na podlagi lastnih preučevanj dobro poznal stanovski arhiv v Ljubljani in si je ob zgodovinskih raziskavah in potovanjih po Kranjski prido- bil dober pregled nad arhivalijami v deželi. Ob tej priliki je deželni odbor tudi menil, da je nastopil primeren čas, ko naj bi zahte- vali od arhivov višjih organov, da bi odstopili za predvideni deželni arhiv gradivo v času Jožefa II. ukinjenih kranjskih samostanov, od katerih da so ostali v deželi ob ukinitvi le manj pomembni ostanki." Na podlagi pritrdilnega stališča deželnega odbora je deželna vlada zaprosila ministrstvo za notranje zadeve za dovoljenje, da izroči vicedomski arhiv deželnemu odboru. Po nje- nem mnenju je bil to trenutno tudi edini izhod, da se arhiv obvaruje pred popolnim uničenjem; spise iz let 1747 do 1782 pa bi izročili kasneje.'8 Kaže, da je prišel deželni odbor na podla- gi obširne spomenice Arnolda Luschina do prepričanja, da ljubljanski muzej trenutno nima pogojev, da bi se v njegovem okviru razvil deželni arhiv. Zato je na svoji seji dne 13. maja 1870 sklenil, da tedaj stanovskega arhiva, ki je bil shranjen v Pogatschnikovi hiši v Salendrovi ulici, ne bodo vključili v muzejski arhiv. Glavna težava je bila v tem, da so tudi deželnemu muzeju, ki je bil nasta- njen v poslopju liceja, za lastne potrebe pri- manjkovali prostori. Vse to je imelo za po- sledico, da je deželni zbor na seji dne 24. avgusta 1870, ko je obravnaval novi muzejski statut, šel prek vprašanja deželnega arhiva, ne da bi ga posebej omenjal.'" Po drugi strani je sorazmerno hitro prene- hala tudi vnema državnih organov za uredi- tev arhivske službe. Pri ministrstvu za no- tranje zadeve na Dunaju je sicer posebna komisija izdelala osnutek načel, po katerih naj bi izvedli organizacijo arhivov v Avstriji (poleg arhivov za dežele je predvidela tudi arhive za okrožja). Glede predlogov komisije pa je imelo ministrstvo številne pomisleke, povečini v zvezi s financiranjem arhivov. Z odstopom tedanjega notranjega ministra Gis- kre novembra 1871 je tudi delo na splošni organizaciji arhivske službe za daljše obdobje povsem prenehalo.2" Ministrstvo tudi ni od- govorilo deželni vladi v Ljubljani glede usta- novitve deželnega arhiva, niti glede izročitve vicedomskega arhiva, za katerega deželna vlada ni našla boljšega prostora. Okoliščine, pod katerimi so hranili v Ljub- ljani stanovski in vicedomski arhiv — oba sta bila v vlažnih prostorih in je grozilo, da pro- padeta — so vzbudile pozornost pri Luschinu, tedaj že profesorju prava na graški univerzi. V poletju 1873 je med krajšim bivanjem v Ljubljani uporabljal zlasti stanovski arhiv. Na kranjski deželni odbor je naslovil obsežno spomenico ter ga pozval, naj shrani vicedom- ski in stari stanovski arhiv na suhem in tudi sicer varnem kraju. S tem v zvezi je opozoril, da se stalno ponavlja tožba, češ da Kranjska nima zgodovine oziroma da njena zgodovina ni znana. To mnenje pa je zavračal s tem, da je sicer po obsegu majhna Kranjska odigrala v okviru notranjeavstrijskih dežel častno vlo- go v turških vojnah, kar da ji zagotavlja me- sto v svetovni zgodovini, da pa je res, da niso imeli uporabne zgodovine Kranjske. Pač pa za gotovo ne bodo mogli preučevati njene zgodovine, če bosta propadla stanovski in 154 časopis za slovensko krajevno zgodovino KRONIKA vicedomski arhiv. Luschinu so se zdeli zlasti pomembni stanovski spisi iz prve četrtine 16. stoletja, pri čemer je ta ocena gotovo pogoje- na v veliki meri z njegovimi raziskavami. Pomen stanovskega arhiva je po njegovem mnenju segal tudi prek deželnega okvira. Štajerski zgodovinarji naj bi bili na primer za čas od 1507 do 1525 v veliki meri navezani na kranjiski stanovski arhiv, ker se v štajer- skem stanovskem arhivu začenjajo spisi sko- raj brez izjeme z letom 1525. Podobno naj bi veljalo tudi za nekatera kasnejša časovna ob- dobja, tako na primer glede Bocskaijevega upora. Prav tako se je zdel Luschinu po- memben tudi praktičen pomen stanovskih spisov za potrebe dežele. Vicédomskega arhi- va Luschin ni poznal v toliki meri na podlagi samih spisov, pač pa je opozoril na zanimive objave iz tega arhiva, ki so jih prinesle Mit- theilungen des historischen Vereins für Krain. Luschinovo posredovanje je bilo uspešno. Deželni odbor je dal takoj prenesti stari sta- novski arhiv iz Pogatschnikove hiše v dve pritlični sobi v lontovžu, ki so ju pred tem oddajali podružnici Narodne banke, deželno vlado pa je pozval, naj bi izvedli dogovor iz leta 1871 o izročitvi vicédomskega arhiva. Deželna vlada se je na podlagi tega obrnila na ministrstvo za notranje zadeve, sklicujoč se na svoj dopis iz leta 1870; ker po preteku poldrugega meseca ni prejela odgovora, je oktobra 1873 ponovno urgirala pri ministr- stvu. Ministrstvo je-takoj dalo svoj pristanek, nato so izročili vicedomski arhiv v obsegu 230 fasciklov, 29 knjig urbarjev, enega mitnin- skega registra in enega repertorij a decembra tega leta deželnemu odboru, vendar si je deželna vlada pridržala lastninsko pravico. Gradivo so shranili v lontovžu skupaj s starim stanovskim arhivom. Ker je bil vicedomski arhiv pomešan z arhivom reprezentance in komore ter deželnega glavarstva, je bilo tre- ba predhodno fonde pregledati in ločiti. Gradivo, nastalo po letu 1747, so obdržali iz razloga, da predstavlja začetek registrature deželne vlade; odredili pa so, da se prenese v suh prostor.22 Podobno kot na Kranjskem je tudi deželna vlada v Celovcu izročila svoje starejše arhi- valije Koroškemu zgodovinskemu društvu, pri katerem je začel na ta način nastajati deželni arhiv. Luschin se je tudi v naslednjih letih pri- zadeval za varstvo arhivov na Kranjskem. Leta 1877 je bil imenovan za konservatorja arhivske (tretje) sekcije Centralne komisije za raziskovanje in ohranitev umetnostnih in zgodovinskih spomenikov za Kranjsko, potem ko je leta 1873 omenjena komisija sprejela v svoje delovno področje tudi arhive. To nalo- go je opravljal do leta 1881, ko ga je nasledil kot konservator Avgust Dimitz. V okviru programa splošnega evidentiranja arhivov v Avstriji, ki si ga je zastavila omenjena ko- misija, je leta 1878 izdelal poročilo o arhivih na Kranjskem. Leta 1880 pa je izposloval pri deželnem odboru, da so odkupili za deželni arhiv dragoceni dolski graščinski arhiv, ki ga je sam tudi sumarno opisal.^* Medtem je deželni odbor leta 1877 sklenil, naj se vsaj za silo uredita stari stanovski in vicedomski arhiv. Jeseni tega leta je tudi Franc Schumi prosil Deschmanna, naj dela na to, da deželni zbor nastavi arhivarja za zgodovinski arhiv. Sklep deželnega odbora je sporočil Centralni komisiji Deschmann, komisija pa je na podlagi poročila svojega člana, profesorja dunajske univerze Teodorja Slekla, za urejevalca predložila deželnemu odboru Petra Skobielskega, absolventa Inšti- tuta za avstrijsko zgodovinopisje (Institut für österreichische Geschichtsforschung) na du- najski univerzi (kasneje profesor v Lvovu). Stroške za urejevanje je deloma plačala tudi Centralna komisija. Skobielski je opravil za- upano delo v času od 1. maja do 15. julija 1878. V dodatku k poročilu o urejanju sta- novskega in vicédomskega arhiva v Ljubljani (iz leta 1880) je Skobielski predlagal, naj bi dokončali urejevanje, ki ga je pričel, in naj bi določili uradnika — po možnosti od dežel- nega odbora — ki bi skrbel za arhivalije. Kot odgovor na ta predlog je deželni odbor sporo- čil Centralni komisiji (9. januarja 1881), da trenutno zaradi pomanjkanja ustrezne dota- cije in ker ni na voljo moči med deželnimi uradniki, ne morejo urediti zadeve do konca, nameravajo pa v primernem trenutku ločene arhivalije dežele, deželnega muzeja in Histo- ričnega društva združiti v deželni arhiv in poskrbeti, da bodo popisane, kakor tudi za- nesljivo vzdrževane.^' Leta 1884 je Luschin na Deschmannovo prošnjo pripravil obsežen elaborat za uredi- tev deželnega arhiva v Ljubljani.2* Končno je bilo z dograditvijo novega po- slopja deželnega muzeja leta 1887 na voljo tudi skladišče za arhivalije. Arhivu so do- delili dva prostora v visokem pritličju; za- radi boljšega izkoriščanja so večji prostor pregradili tudi po višini.2' Isto leto je dežel- ni odbor izročil muzeju stari stanovski in vicedomski arhiv, ki so ju v septembru tega leta tudi prepeljah v novo zgradbo in s tem dokončno ločili od registrature.^^ Temu gradi-1 155 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vu, ki je dalo podlago za dejanski nastanek deželnega arhiva, so priključili še muzejsko zbirko listin ter celote gradiva, ki jih je začel prevzemati muzej leta 1880 (dolski graščinski, imenovan tudi Erbergov arhiv; okoli 75 listin iz arhiva gospostva Bled; okoli 200 listin samostana Kostanjevica; zbirko leta 1885 razpuščenega Historičnega društva za Kranjsko, ki pa že dlje časa ni več delo- valo, arhiva gospostev Bled in rudniške druž- be na Javomiku, 40 listin, nanašajočih se na pl. Lamberge ter več urbarjev in sodnih knjig freisinškega gospostva Loka, ki jih je po posredovanju profesorja Franca Kosa pro- dal neki trgovec v Gorici za 16 gld. kot od- padni papir).^» Z mesecem novembrom je pričel delovati v arhivu Julij Wallner, profe- sor zgodovine na gimnaziji v Ljubljani, ka- mor je bil prestavljen jeseni tega leta. Wall- ner je imel že nekaj arhivskih izkušenj, ko je kot profesor v Jihlavi uredil tamkajšnji mestni arhiv.'" Pod takimi pogoji je začel delovati leta 1887 kranjski deželni arhiv, iz katerega se je postopoma razvil današnji osrednji slovenski arhiv (Arhiv Slovenije, do leta 1966 z nazi- vom Državni arhiv Slovenije). DELOVANJE ARHIVA Wallner je od 1. novembra 1887 do konca junija 1888 v prostem času deloma brezplač- no, deloma pa za manjšo nagrado opravljal urejevalna dela v arhivu. S 1. februarjem 1889 je deželni odbor poveril zaradi bolezni kustosa Deschmanna, ki je nato 11. marca 1889 tudi umrl, Wallnerju neposredno skrb za arhiv.'' Novi kustos Alfons Miillner, ki je prišel kot profesor v pokoju leta 1888 iz Linza v Ljubljano, ni bil z Wallnerjevim delom zado- voljen, trdeč, da ni bil za to sposoben. Jeseni 1889 so nastavili za kurata deželne prisilne delavnice v Ljubljani zgodovinarja Antona Koblarja ter se dogovorili z njim, da bo skr- bel tudi za deželni arhiv; vodstvo in ureja- nje arhiva mu je izročil deželni odbor s 1. aprilom 1890. Koblar je že za časa škofa Po- gačarja opravljal posle škofijskega arhivarja, poznal pa je tudi večje število drugih arhi- vov na Kranjskem. Za delo v arhivu mu je določil deželni zbor letno nagrado 100 gld. Te nagrade mu zbor kljub ponovnim proš- njam ni zvišal, češ da prejema kot kurat v prisilni delavnici primerne dohodke. Odobril mu je le izredno letno nagrado v enaki višini. Velja omeniti, da je podprl leta 1895 Koblar- jevo prošnjo v deželnem zboru zlasti Ivan Tavčar. Pripisovanje postranskega pomena arhivu, pogosto navzkrižje s kustosom Müll- nerjem, razen tega tudi delovanje na politič- nem področju so vplivali na Koblarja, da je začel leta 1896 opuščati delo v arhivu. O Müllnerju je tožil Koblar, da mu brez nje- gove vednosti (kljub sklepu deželnega odbo- ra z dne 16. junija 1892), brskajoč za podatki za svoje glasilo Argo, razmetava po knjižnici in arhivu in mu po cele kupe odnaša v svojo pisarno. Spričo takih razmer je Koblar sam izjavil, da svoje mesto takoj zapusti, če dobe sposobnega domačina, ki bi prevzel delo v knjižnici in arhivu. Müllner se je te izjave oprijel in sporočil jeseni 1899 deželnemu od- boru, da se je taka moč našla v novem su- plentu ljubljanske realke Francu Komatarju. Ko pa je bil nato leta 1900 Koblar imenovan za župnika v Kranju, je prevzel urejevanje arhiva Müllner sam, ne da bi deželni odbor kakorkoli posredoval. Prvo leto je Müllner še celo uspel, da mu je deželni zbor priznal enako nagrado kakor prej Koblarju.'^ Po Müllner j evem odhodu k ministrstvu za javna dela na Dunaj sredi leta 1903 se je za izpraznjeno mesto kustosa potegoval Koma- tar, tedaj že profesor realke v Ljubljani, ki pa ga je deželni odbor še isto leto nastavil za deželnega arhivarja in mu poveril oskrbo- vanje arhiva in knjižnice. Ker ga niso izbrali za kustosa, za kar so začasno postavili mu- zejskega preparatorja Ferdinanda Schulza, ker njegove vloge glede arhiva in muzeja niso naletele pri deželnem odboru na razu- mevanje in ker so mu določili nizke dohod- ke, je že z 31. januarjem 1904 odpovedal službo deželnega arhivarja in z novim šol- skim letom postal profesor na kranjski gim- naziji. Kot korespondent Centralne komisije za preučevanje in ohranitev umetnostnih in zgodovinskih spomenikov, za kar je bil ime- novan 24. oktobra 1904, se je posvetil pred- vsem varstvu privatnih arhivov.'' Po Komatarjevem odhodu za arhiv ni skr- bela več za to posebej določena oseba. Zato je Josip Mal upravičeno ugotavljal, »da je vladalo v arhivu mrtvilo; zadovoljili so se s tem (mislil je na deželni odbor), da so zne- sli kup starega papirja na več ali manj vame prostore in se dalje za to niso več brigali.« Deželni odbor pa je leta 1910 trdil, da ima pač deželni muzej dve šolani strokovni moči, ravnatelja Josipa Mantuanija in asistenta Josipa Mala. oba absolventa Inštituta za av- strijsko zgodovino na dunajski univerzi, od katerih je pričakovati, da bosta storila vse potrebno tudi za arhiv.'* Dejansko se je mo- gel le Josip Mal od časa do časa posvetiti tudi arhivu. 156 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika Ob ustanovitvi arhivu niso uredili položaja v sklopu deželnega muzeja. Zato je Koblar prosil deželni zbor, naj bi v prvi vrsti v mu- zeju sistemizirali samostojno mesto arhivarja. Deželni zbor predloga ni vzel v obravnavo, češ da bodo to vprašanje uredili v zvezi s predvideno novo organizacijo muzeja. Ko pa je deželni zbor na seji 1. februarja 1894 spre- jel to novo organizacijo, za arhiv niso določili nobenega posebnega uslužbenca, zanj tudi drugače ni bila predvidena posebna organi- zacijska enota. Komatar je predlagal dežel- nemu zboru, naj bi na prvem naslednjem zasedanju vendar že uredili položaj deželne- ga arhiva. Deželni odbor pa tudi tedaj ni pokazal razumevanja za zadeve arhiva.'^ Neurejeno vprašanje organizacije in usluž- bencev je onemogočalo normalno delovanje arhiva. Nadaljevalo se je priložnostno pre- vzemanje arhivalij : 1888 — več pergament- nih listin, ki jih je po posredovanju profe- sorja Luschina prepustila Deželna finančna direkcija v Gradcu, ter ;4 fascikli gradiva freisinškega gospostva Loka, 1889 — arhiva- lije ukinjenih samostanov v Kostanjevici in Stični, 1893 — zbirka prepisov in regest listin Franca Schumija, 1897 — zaboj listin in ak- tov iz 18. in 19. stoletja, ki jih je izročilo okrajno sodišče Novo mesto, 1899 — del gra- ščinskega arhiva Boštanj, 1900 — gradivo okrožnega urada Ljubljana, nekaj gradiva deželnega sodišča v Ljubljani in rodbine Kalchberg, 1902 — 18 fasciklov spisov okrožnih uradov in komorne prokurature, nanašajočih se na gozdne zadeve gospostev Loka, Bela peč, Bled, Idrija in Postojna ter knjige o zemljiški odvezi, ki so jih izročili davčni uradi, 1910 — arhivalije graščine Srajbarski tum in 1911 — nekaj spisov okraj- nih sodišč Idrija in Logatec. Spričo tega je ugotavljal ravnatelj štajerskega deželnega arhiva Anton Meli na konferenci inštitutov za objavo deželne zgodovine v Salzburgu leta 1904, da ima Kranjska sicer tako imenovani deželni arhiv, toda le v smislu arhiva kranj- skih deželnih stanov. Ona zbirateljska dejav- nost, ki je iz štajerskega deželnega arhiva napravila osrednji deželni arhiv, vsebujoč številne posamezne mestne, trške in graščin- ske arhive, se na Kranjskem še ni pričela. Omenili smo prevzeme večjih celot gradiva, ne pa posameznih aktov, listin in manjših skupnih aktov. Skladiščne kapacitete arhiva pa so ostale ves čas nespremenjene.'« Delo v arhivu je potekalo ves čas brez ka- kršnekoli načrtnosti. Wallner je urejeval vi- cedomski in stanovski arhiv ter izdelal V: osnutku dva pripomočka za uporabljanje sta- novskega arhiva in seznam manjkajočih spi- sov v vicedomskem arhivu. Koblar je nasta- vil zbirko listin, jih urejeval, popisoval, izde- loval regesto in prepise, nekaj časa pa porabil tudi za prvo urejanje arhivov samostanov Kostanjevica in Stična ter graščine Dol. Sta- novskemu arhivu ni posvečal posebne pozor- nosti (urejeval in popisal je le nekaj svež- njev tega arhiva), pač pa se je zopet Müllner lotil urejevanja oziroma, bolje rečeno, pre- urejevanja tega arhiva. Mal je sestavljal re- geste listin ter krajevni in osebni indeks k zbirki listin.3' Posebej nas zanima način urejevanja spi- sovnega gradiva, pri katerem neposredno odseva tudi takratno stanje arhivske stroke pri nas. Odgovor na to vprašanje dajejo dela, opravljena na stanovskem in vicedomskem arhivu. Stanovski arhiv je bil pretežno •— kot drugi arhivi v onem času — urejen tako, da je po- samezna skupina spisov zavzemala določeno omaro oziroma predelek omare. Za lažje iskanje je izdelal Perizhoff že omenjeni abe- cedni repertorij. Tak sistem ureditve je za- hteval, da so bili spisi točno shranjeni na svojem mestu v omari. Prenašanje gradiva, zlasti pa zasilno uskladiščen j e v času fran- coske vlade je imelo za posledico, da je dajal arhiv leta 1813 videz neurejene gmote pa- pirja. Richter, ki so mu poverili ureditev arhiva, nalogi ni bil kos. Izhajal je iz delitve po snov- nih skupinah, pri čemer se je do neke mere naslonil na obstoječo strukturo, skupine spi- sov pa je razporedil po abecedi njihovih ge- sel. Pri tem ni samo nazive skupin (gesla) slabo izbral, tako da je bilo iz njih komaj mogoče sklepati na dejansko vsebino, marveč je bilo treba isto materijo pogosto iskati med različnimi skupinami. Tudi ni po- skrbel za podrobno ureditev in številni spisi so ostali napačno vloženi. Fascikle je tekoče oštevilčil in izdelal sumarni popis arhiva (na podlagi abecednih gesel skupin).'« Z Richter j evo ureditvijo, ki daje osnovo še danes obstoječi strukturi stanovskega arhiva, niso bili zadovoljni, zato so zaprosili direk- torja gubernijske registrature v Ljubljani, Johanna Adolfa Backesa, za nasvet, kako izboljšati ureditev stanovskega arhiva. Bac- kes, ki je imel pred očmi tedanje, tudi pri nas na zelo visoki stopnji razvite registra- turne sisteme v pisarnah, je ugotavljal, da stanovske glavne registratume knjige, ki so obstajale za čas od leta 1401 do leta 1782,, 157 KKONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO skoraj ni moč uporabljati, potem ko je Rich- ter vpeljal označevanje gradiva s številko fascikla. Tudi Richter j ev popis nikakor ni ustrezal zahtevam takratnega administrativ- nega poslovanja in ni dajal nobene opore, da bi bilo mogoče vsak spisovni kos v re- gistraturi takoj najti. Zato je predlagal, naj bi izdelali nove registraturne pripo- močke: glavni seznam, ki naj bi napotil uporabnika na številko fascikla, ter podroben seznam, izdelan za vsak fascikel posebej. Backesovega predloga se tedaj niso lotili — verjetno zaradi preobsežnosti naloge — pa tudi ne kasneje, ko je leta 1862 Peter Radics ponovno predlagal, naj bi na ta način poskrbeli za lažji pristop do stanovskega arhiva. Radics se je gotovo želel sam lotiti tega dela, ker je tedaj tudi prosil za službo v državnem arhivu na Dunaju, leta 1866 pa je uredil ljubljanski mestni arhiv.3" Posegi v gradivo so se pričeli leta 1878, ko se je Skobielski lotil popravljanja ureditve s tem, da je združeval po materiji sorodne spi- se iz posameznih fasciklov. V času, ki mu je bil na voljo, je bilo to preurejanje oprav- ljeno le delno. Zato je predlagal, da se po njegovem odhodu s takim urejanjem nada- ljuje in gradivo popiše, za kar je menil, da bi potrebovali več urejevalcev in da bi delo trajalo približno eno leto. Sestavil je tudi sumarni prikaz vsebine gradiva. Značilen je tudi Skobielskega pogled na pomen gradiva. Predlagal je namreč, naj bi ločili listine kakor tudi drugo zgodovinsko dragoceno in pomembno gradivo od drugih aktov, ki zadevajo zgolj krajevne interese, družine, osebe, gospodarstvo, upravo, itd, da se ne bi pomembno gradivo v njem izgubilo in ga ne bi bilo mogoče uporabljati.'" Wallner je imel povsem drugačne poglede na temeljna arhivistična vprašanja in se je v njih že močno približal današnjim načelom arhivske stroke. Zagovarjal je enostaven in smotrn postopek pri urejanju, ki naj bi omo- gočal po eni strani čim boljši pregled nad snovjo, po drugi strani pa kolikor mogoče hiter potek dela, da ne bi zaradi tega trpelo ali bilo povsem prekinjeno uporabljanje gra- diva. Nasprotoval je popolni preureditvi raz- delitve, ker so bili spisi v tiskanih delih že citirani po obstoječi numeraci ji in se v na- sprotnem primeru ne bi mogli več ozirati na te navedbe, oziroma bi te spise izgubili iz evidence. Zato je obstoječo ureditev na fasci- kle v glavnem obdržal in dopuščal spremembe le tam, kjer je bilo to mogoče, ne da bi na- stale zaradi tega motnje ali pa je bilo to nujno potrebno. Nekatere fascikle je zaradi heterogenega gradiva razdelil na večje šte- vilo fasciklov (npr. 3a, 3b, 3c), deloma pa tudi razčlenil po snovi gradivo v okviru fasciklov. V konceptu je izdelal izpopolnjeni popis fa- sciklov po skupinah spisov ter neke vrste stvarni indeks.*' Deželni odbor je naročil Koblarju, naj ure- di arhiv tako, da bo gradivo pregledno in urejeno kolikor mogoče po tistem sistemu, po katerem je bilo urejeno v štajerskem dežel- nem arhivu. Koblar je pustil stanovski arhiv v glavnem tak, kot ga je prevzel,*2 drugače pa je ravnal Mullner. Najprej si je nekaj dni ogledoval ureditev v graškem arhivu, nato pa se tudi sam lotil po graškem vzoru dela v Ljubljani. V okviru fasciklov je nadaljeval z združevanjem spisov po snovi, iz gradiva, ki ni ustrezalo po vsebini, pa sestavljal po snovi sorodne, nove vzporedne fascikle.*' Po načinu sodi Müllner j evo delo v isto kategorijo kot urejanje, ki ga je izvajal Skobielski. Dela ni dokončal in Komatar je o njem zapisal, da je raztrgal stanovski arhiv in ga zapustil ob svojem odhodu v največjem neredu.** Podobno se je zgodilo tudi z vicedomskim arhivom. Viljem Heil, izredni sekretar repre- zentance in komore v Ljubljani, je v sodelo- vanju z registrator jem Francem Pischlom in sekretarjem Karlom Seifridom Perizhoffom v letih 1754 do 1755 uredil fond po skupinah (štirih glavnih in večjim ali manjšim števi- lom podskupin, razvrščenih po abecedi) ter izdelal obsežen popis (repertorij).*' Skobielski je sodil, da. so gesla skupin povsem samovolj- no sestavljena, deloma po snoVi, deloma po objektih, na katere se nanašajo in brez po- trebne sistematike. Lotil se je preurejanja, s katerim pa v razpoložljivem času ni prišel daleč. Izdelal je še šumaren prikaz gradiva, ki obsega za nekatere fascikle tudi podroben popis spisov.*' Wallner je sodil, da je Heilov repertorij še povsem uporaben in da docela ustreza sploš- nim zahtevam glede preglednosti in lahke dostopnosti do posameznih spisovnih kosov. Ker je dajal še vedno najbolj smotrno pod- lago za ureditev spisov, je na osnovi reperto- rij a starejšo ureditev zopet vzpostavil; delo mu je olajševalo dejstvo, da so spisi povečini še ohranili Heilovo ureditev. V tem je torej izrazil Wallner tudi danes splošno priznano arhivsko načelo prvotne ureditve. Popolno spremembo ureditve — četudi bi bila bolj pravilna — je odsvetoval tudi zato, ker bi arhivalije ne bile za daljši čas dostopne za uporabo. O popisu spisov, ki jih je izdelal 158 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika Skobielski, je pravilno sodil, da imajo neki pomen le v primeru, če so izdelani za celo- ten fond, kar pa bi zahtevalo dosti časa.*' OPOMBE Kolikor ni drugače navedeno, se hrani gradivo v Arhivu Slovenije. Podatki o posameznih osebah so vzeti po Slovenskem biografskem leksikonu. Uporabljene kratice in okrajšave: GMDS = Glas- nik Muzejskega društva za Slovenijo; MHVK = Mittheilungen des historischen Vereins für Krain: MMVK = Mitteilungen des Musealvereines für Krain; MZK = Mittheilungen der k. k. Central- Commission zur Erforschung und Erhaltung der Baudenkmale, od 1. 1875 Mittheilungen der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhal- tung der Kunst- und historischen Denkmale, od leta 1911 Mitteilungen der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege; Obravnave = Obravnave de- želnega zbora kranjskega; poročilo (v zvezi z Ob- ravnavami) = poročilo deželnega odbora. 1. A. Brenneke-W. Leesch, Archivkunde, Leip- zig 1953, str. 409 si., 462 si.; W. Goldinger, Zur Geschichte der Pflege des behördlichen Archiv- gutes in Österreich, v Archivar und Historiker, Berlin 1956, str. 208 sL; kot primer E. Rebitsch, Klage der öffentlichen Blätter über das traurige Los der Archive in unsem Tagen, MHVK 1858, Str. 66—67. — 2. 15. 2. 1823, tisk kranjskega sta- novskega odbora, v Narodnem muzeju v Ljub- ljani. — 3. P. Hitzinger, Über die noch unge- druckten Quellen der Geschichte von Krain, MHVK 1855, Str. 11 sl.; L. Germonig, Die bis- herigen Arbeiten zur Ordnung des hiesigen hi- storischen Archivs, MHVK 1858, str. 23—24. — 4. E. H. Costa, Protocoll über die allgemeine Ver- sammlung des historischen Vereins für Krain am 17. März 1859, MHVK 1859, str. 20—21; Društva, XVIII (Historično društvo za Kranjsko), fase. 16, 1859, marec 17 (predlog E. H. Coste glede deželnega arhiva). — 5. Protocol! über die am 29. März 1860 stattgefundene General-Versamm- lung des historischen Vereins für Krain, MHVK 1860, Str. 32; Protocol über die am 6. Mai 1862 stattgefundene General-Versammlung des histo- rischen Vereins für Krain, MHVK 1862, str. 36. — 6. Monats-Versammlung, MHVK 1862, str. 112; Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljublja- ni, kxilturno zgodovinslci del, Lj. 1931, str. 178. — 7. 60 let Mestnega arhiva Ijubljanslcega, Lj. 1959, str. 14. — 8. Dež. vlada v Lj., št. 6670/1869, v konvolutu št. 399 pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916. — 9. Dež. vlada v Lj., št. 6670/1869, v konvolutu št. 399 pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916; o stanovskem arhivu med francosko zasedbo in Richterjevem urejanju; Monats-Ver- sammlung, MHVK 1862, str. 112; P. Radics, Das Archiv der krain. Landschaft, Laibacher Zeitung 1862, št. 290-291; Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, str. 178; seznama stanovskega arhiva, ki je bil 26. 6. 1820 izročen stanovom, mapa Kon- signacija arhiva; Kranjski deželni odbor, št. 3898/1880 (prepis), mapa Poa-očila Skobielskega in Wallnerja o arhivu; o sežigu aktov intendance v Ljubljani prim, pripis pri Wallnerjevem poro- čilu o pregledu in ureditvi vicédomskega arhiva z dne 3. 1. 1888, mapa Poročila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. — 10. J. A. Heilert, Die Action des Herrenhauses der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder in Angele- genheit der staatlichen Archive, Mittheilungen der dritten (Archiv-) Section der k. k. Central-Com- mission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, II. Bd., 1893, Str. 304. — 11. Dež. vlada v Lj., št. 6670/1869, v konvolutu št. 399 pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1961; o protokolih ljubljanskega ograjnega in vicédomskega sodišča: Monats-Versammlung, MHVK 1862, str. 112; o Deschmannovem urejanju: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, str. 179; K. S. Perizhoff, Repertorium sive melius infor- mationes über die vornembsten und wichtigsten Schriften so in dieser einer löblichen Landschaft in Krain Registratur vorhanden und alwo- solche darin zu finden seind, pars I, II, Laibach 1722. — 12. Dež. vlada v Lj., št. 6670/1869, v konvolutu št. 399 pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916. — 13. Dež. vlada v Lj., št. 9678/1869, 88 in 108/1870, v konvolutu št. 399 pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916. — 14. Dež. vlada v Lj., št. 6670/1869, v konvolutu št. 399 pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916. — 15. Obravnave, 15. 9.-22. 10. 1869 (zv. 9), stenogr. zap., str. 56, priloge, str. 193 sl., 402 sl.; 15.—30. 8. 1870 (zv. 10), priloge, str. 164 do 167. — 16. J. A. Reifert, Die Action, str. 280; F. Posch, Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives, Graz 1959. — 17. Dež. vlada v Lj., št. 441/1870, v konvolutu št. 399, pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916; Obravnave 15. do 30. 8. 1870 (zv. 10), priloge, str. 164—167. — 18. Dež. vlada v Lj., št. 441/1870, konvolut št. 399 pri Dež. predsedsUfu v Lj., št. 847/1916. — 19. Ob- ravnave, 15.—30. 8. 1870 (zv. 10), stenogr. zap., str. 30 sl., prUoge, str. 11, 164—167; Kranjski dež, odbor, št. 3898/1880 (prepis), mapa Poročila Sko- bielskega in Wallnerja o arhivu. — 20. J. A. Hei- tert, Die Action, str. 275, 278, 288, 304; J. Lampel, Zur Organisation der österreichischen Archive, Oesten-eichisch-Ungarische Revue, NF 9. Bd., Wien 1890, str. 333. — 21. Obravnave, zv. 14, Lj. 1874, priloge, str. 352—355; Dež. vlada v Lj., št. 6368/1873, konvolut št. 399, pri Dež. predsed- stvu v Lj., št. 847/1916. — 22. Dež. vlada v Lj., št, 6368, 7599, 7922, 8820/1873, konvolut št. 399, pri Dež. predsedstvu v Lj., št. 847/1916; dopis dež. predsedstva dež. odboru v Lj. z dne 26. 10. 1873 (prepis), mapa Konsignacija arhiva; Obrav- nave, zv. 14, Lj. 1874, priloge, str. 352—355. — 23. J. A. Heilert, Die Action, str. 304. — 24. MZK, XVIII (1873), str. 261, NF IV (1878), str. II, XVIII, CXXXI—CXXXII, NF V (1879), str. XVI, NF Vili (1882), str. III; A. Luschin v. Ebengreuth, Die Sammlung des Schlosses Lustthal bei Lai- bach, MZK, NF VII (1881), str. 96. — 25. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, str. 179; Obrav- nave, zv. 19, Lj. 1878, priloge, str. 515; MZK, NF IV (1878), str. XVIII, CXXVII, NF V (1879), str. 159 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XVn, NF VII (1881), str. XVI, XIX, XCVI— XCVIII, CX, NF VIII (1882), str. III; Kranjski deželni odbor, št. 3898/1880 (prepis), mapa Poro- čila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. — 26. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, str. 179. — 27. Obravnave, zv. 26, Lj. 1887, poročilo, str. 110—111. — 28. Obravnave, zv. 27, Lj. 1888, po- ročilo, str. 124—125. — 29. Obravnave, zv. 21, Lj. 1881, priloge, str. 352—355; zv. 22, Lj. 1882, po- ročilo, str. 134—135; zv. 25, Lj. 1886, poročilo, str. 146—147; zv. 26, Lj. 1887, poročilo, str. 116—117, zv. 27, Lj. 1888, poročilo, str. 124—125; J. Mal, Naše Muzejsko društvo v teku sto let, GMDS XX (1939), str. 18; MZK, NF XV (1889), str. 53. — 30. Obravnave, zv. 27, Lj. 1888, poro- čilo, str. 124—125; Wallnerjevi poročili o pre- gledu in ureditvi vicedo-mskega in stanovskega arhiva z dne 3. 1. in 10. 7. 1888, mapa Poročila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. — 31. Ob- ravnave, zv. 29. Lj. 1888, poročilo, str. 138—139; zv. 30, Lj. 1889, poročilo, str. 6, 146—149; zv. 42. Ljubljana 1901, poročilo, str. 200—203. — 32. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja, str. 18, 180; Obravnave, zv. 30, Lj. 1889, poročilo, str. 146—149: zv. 31, Lj. 1890, poročilo, str. 162—165; zv. 32, Lj. 1892, stenogr. zap., str. 176; zv. 34, Lj. 1894, stenogr. zap., str. 67, 122; zv. 35, Lj. 1895, stenogr. zap., str. 179 sl.; zv. 42, Lj. 1901, str. 47, 175, poročilo, str. 200—201; A. Müllner, Diarium über die Arbeiten im Archive des Landesmuse- ums in Laibach, 22. September 1900 an, str. 1. — 35. Komatarjevo pismo dež. odboru, 16. 1. 1904 (koncept), last dr. Josipa Žontarja, Kranj; Ob- ravnave, zv. 46, Lj. 1908, poročilo, str. 190—191; MZK, III. F 3.Bd. (1904), stolpec 297, 327, III. F 5.Bd. (1906), stolpec 93*, 202*. — 34. J. Mal, Pomen in organizacija arhivov, Dom in svet, 1910, str. 22; Dež. predsedstvo v Lj., št. 2327/1910, pri št. 847/1916. — 35. Obravnave, zv. 32, Lj. 1892, stenogr. zap., str. 176; zv. 33, stenogr. zap., str. 31; zv. 34, stenogr. zap., str. 182 sl., prUoge, str. 342 sl.; F. Komatar, Über die Ziele der ar- chivalischen Tätigkeit in Krain und die Bedeu- tung der Archive für die heimische Geschichte, Laibacher Zeitung, 1904, št. 114. — 36. Obravna- ve, ZV. 29, Lj. 1888, poročUo str. 138—139; zv. 30. Lj. 1889, poročUo, str. 148—149; zv. 31, Lj. 1890, poročilo, str. 168—169; zv. 34, Lj. 1894, poročilo, Str. 200—201, ZV. 39, Lj. 1898, poročilo, str. 170—171; ZV. 41, Lj. 1900, poročUo, str. 182—183; ZV. 42, Lj. 1901, poročilo, str. 204—205; zv. 44, Lj. 1903, poročilo, str. 198—199, zv. 48/1. del, poro- čilo, str. 200—201; seznam gradiva Okrožnega urada Lj. z dne 10. 9. 1900, mapa Konsignacija arhiva; Jahresbericht des Landesmuseums Ru- dolfinum in Laibach für die Jahre 1911 und 1912, Laibach 1913, str. 15; F. Komatar, Aus Vereinen, Archiven, Bibliotheken, Museen, MMK, 19 (1906), Str. 78. — 37. Obravnave, zv. 29, Lj. 1888, poro- čilo, Str. 138—139; zv. 30, Lj. 1889, poročilo, str. 146—149; zv. 31, Lj. 1890, poročilo^, str. 162—165; ZV. 32, Lj. 1892, poročilo, str. 188—191; zv. 33, Lj. 1893, poročilo, str. 182—183; zv. 34, Lj. 1894, poročilo, Str. 192—193; zv. 35, Lj. 1895, poročilo, sti-. 240—241; zv. 37, Lj. 1896, poročUo, str. 224 do 225; zv. 43, Lj. 1903, poročUo, str. 202—207; zv. 44, Lj. 1903, poročilo, str. 196—199; Jahres- bericht des Landesmuseums Rudoifinum in Lai- bach für die Jahre 1911 imd 1912, Laibach 1913, Str. 8, 35. — 38. Poročilo Petra Skobielskega iz 1. 1880 o stanovskem arhivu, mapa Poročila Sko- bielskega in Wallnerja o arhivu; seznam stanov- skega arhiva, ki je bil 26. 6. 1820 izročen sta- novom, mapa Konsignacija arhiva. — 39. P. Ra- dics, Das Archiv der krain. Landschaft, Laiba- cher Zeitung 1862, št. 292; 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, str. 14 sl. — 40. Kranjski dež. od- bor, št. 3898, 6166/1880 (prepisa); poroalo Petra Skobielskega iz 1. 1880 o stanovskem arhivu, ma- pa Poročila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. — 41. Wallnerjevo poročilo o pregledu in ure- ditvi stanovskega arhiva z dne 10. 7. 1888, mapa Poročila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. — 42. Obravnave, zv. 31, Lj. 1890, poročilo, str. 162 do 165; zv. 33, Lj. 1893, poročilo, str. 182—183; ZA?. 34, Lj. 1894, poročilo, str. 192—193. — 43. A. Müllner, Diarium über die Arbeiten im Archive des Landesmuseums in Laibach, 22. September an; Obravnave, zv. 43, Lj. 1903, poročilo, str. 202 sl. — 44. F. Komatar, Verzeichnis der in Krain erschienenen und auf dieses Kronland be- züglichen Abhandlungen archivalischen Inhalts- rokopis, ki pa ni V celoti obsežen v objavljenem Verzeichnis der archivalischen Literatur Krains, MitteUungen des k. k. Archivrates, I (1914), str. 235—251, v lasti dr. Josipa Žontarja, Kranj. — 45. J. Žontar, Christian WUhelm Heil, ein Di- plomat, Projektmacher und nationalökonomi- scher Theoretiker des 18. Jahrhunderts, Südost- forschungen, Bd. XVII, 2. Halbband (1958), str. 395 sl. — 46. Kranjski deželni odbor, št 3898, 6166/1880 (prepisa) in poročilo Petra Skobielske- ga iz 1. 1880 o vicedomskem arhivu, vse v mapi Poročila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. — 47. Wallnerjevo poročUo o pregledu in ureditvi vicedomskega arhiva z dne 3. 1. 1888, mapa Po- ročila Skobielskega in Wallnerja o arhivu. 160 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA SEDEMDESET LET MESTNEGA ARHIVA LJUBLJANSKEGA SERGIJ VILFAN Mestni arhiv Ljubljane deluje organizirano in nepretrgoma od Aškerčevega nastopa leta 1898 dalje in ima tako kot mestna ustanova s področja kulture in znanosti najstarejše tradicije, kakor sploh šteje med najstarejše zavode za družbene službe v Sloveniji. Ob šestdeseti obletnici svojega delovanja je ljub- ljanski Mestni arhiv objavil obsežno publika- cijo (60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959). V njej je opisana zgodovina starejših delov arhiva, ki so preraščali v zgo- dovinski arhiv še v sklopu mestne uprave, nato je prikazan razvoj zgodovinskega arhiva od Aškerčevega nastopa 1. 1898 dalje, glavni del publikacije pa je »splošni pregled fondov in zbirk Mestnega arhiva po stanju 31. janu- arja 1959.« Gre za prvi obsežnejši zgodovin- ski prikaz arhivskega zavoda, obenem pa tudi njegovega celotnega gradiva v slovenski arhi- vistični literaturi. Kmalu nato je sledil še podroben pregled, ki ga je za svoje fonde ob- javil republiški arhiv (Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, Ljubljana 1960). Ker sta bila s tem sestavljena in objavljena sploš- na popisa za dva največja arhiva Slovenije, se je ponujala misel, da bi se popis v Sloveniji sistematično dokončal in da bi zajel vse arhi- ve Slovenije. Tako je nastal še Vodnik po arhivih Slovenije, Ljubljana 1965, ki daje za Slovenijo pregled po stanju 1. januarja 1963. Za ljubljanski Mestni arhiv se podatki iz prejšnje pubhkacije tu niso ponovih, pač pa so bili zanj v Vodniku objavljeni dodatki za čas od 31. januarja 1959 do 1. januarja 1963. Podatki o zavodu so v kratkem dopolnjeni na straneh 96—102, pregled fondov pa na stra- neh 103—114. Ker je s tem desetletna doba od 1958 dalje že deloma vsebovana v Vodniku, ob sedem- desetletnici arhiva ne bo izšla posebna publi- kacija. Ponovni izčrpnejši pregled zavodove- ga delovanja kaže odložiti na drugo prilož- nost tudi zato, ker je prav zdaj na stopnji razvoja, ko se iščejo, uvajajo in deloma tudi že ustaljujejo nove organizacijske oblike, no- ve delovne naloge in nove delovne možnosti. Za zdaj naj bo tak pregled nadomeščen s kratkim informativnim očrtom. V letu 1959 je zavod še deloval po načelih proračunskega poslovanja in je bil po teh na- čelih financiran. Družbeno upravljanje se je tedaj še omejevalo na upravni odbor, v kate- rem so imeli večino člani, imenovani po usta- novitelju. V 1. 1961 so ustanoviteljske pravice brez posebnega akta prešle od Okrajnega ljudskega odbora na Mestni svet Ljubljane, ki je 13. novembra 1963 sprejel odločbo o »ustanovitvi« zavoda »Mestni arhiv, zgodo- vinski arhiv mesta Ljubljane«, kar pa je bila dejansko samo odločba o potrditvi novega zavodovega položaja. Od novembra 1963 do začetka leta 1965 je deloval kot organ druž- benega upravljanja svet Mestnega arhiva, sestavljen po podobnih načelih kot prej upravni odbor. Od marca 1964 dalje je začela kot poseben organ delovati delovna skupnost, ki je 11. februarja 1965 sprejela prvi zavodov statut. Ta je uvedel v skladu s spremenjeno odločbo o ustanovitvi (25. decembra 1964) kot najvišji organ v zavodu delovno skupnost (v funkciji zavodovega sveta), ki o nekaterih zadevah odloča skupno s štirimi predstavniki družbene skupnosti. Nejasni položaj zavoda ob prehodu ustano- viteljskih pravic na Mestni svet in začetne težave pri financiranju samega Mestnega sve- ta so po letu 1962 privedle tudi Mestni arhiv v gmotne težave, ker se mu letna sredstva niso odmerjala ne po delovnem programu, ne po dejanskem številu delavcev in materialnih stroških. Zato je sledil — že pred gospodar- sko reformo — nagel padec števila zaposlenih in se je moral reducirati delovni program. Da bi se nazadovanje ustavilo, je bilo treba iskati predvsem taka dela, ki bi zavodu prinašala lastne dohodke, torej doseči delno neodvis- nost zavoda od sredstev, ki jih je dajal na voljo ustanovitelj. Ovira za tak razvoj v sa- mostojnejši položaj je bilo predvsem dejstvo, da za arhivske storitve vsaj spočetka ni bilo naročnikov niti ni bilo pravih zakonitih pod- lag za primemo reorganizacijo arhivske služ- be. V interesu same službe pa tudi ni kazalo preusmeriti zavod v katero koli drugotno de- javnost, pri tem zanemariti njegove temeljne naloge in odtegniti delavce od tiste zaposli- tve, za katero so bili z dolgoletnim delom kvalificirani. Toda na drugi strani so zavodu dajale možnosti za nadaljnji razvoj predvsem tri okoliščine: (1) večja samostojnost, ki sta mu jo zagotavljala samoupravljanje in opu- ščanje proračunskega sistema; (2) sposobnost zavoda, da del svojih delavcev zaposli pred- vsem pri izvajanju znanstvenih nalog in (3) zakon o arhivskem gradivu in o arhivih iz leta 1966, ki je zavodovemu delu dal trdnejšo pravno podlago. Pozitivno je treba tudi oce- niti, dejstvo, da se tako imenovane dotacije 161 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO razčlenjujejo po vrednosti posameznih delov- nih nalog, kar olajšuje notranjo organizacijo in povečuje intenzivnost dela, čeprav je na drugi strani to vrednost težko vnaprej izra- čunati. Nakazane razvojne silnice so privedle do tega, da se je arhivsko delo na ljubljanskih fondih zmanjšalo v sorazmerju z zmanjševa- njem sredstev, ki jih je dajal ustanovitelj, in da so se nekatera dela sploh ustavila (npr. fototeka Ljubljane), da pa so se hkrati razši- rila druga in nato odprla nova delovna pod- ročja. Podobno je bilo tudi z arhivskimi prostori. V letu 1959/60 je arhiv z adaptacijo pridobil v severni stavbi magistrata tri nadstropja novih skladišč, ki so bila vsaj tedaj verjetno najbolj sodobna v Jugoslaviji. Razen teh in drugih skladišč v severni stavbi magistrata pa je imel arhiv skladišča še v večjem delu južne stavbe, ki jo je bilo treba izprazniti, da bi se tam uredili prostori za restavracijo in za potrebe iViestnega sveta. Toda prvotni na- črt, da bi se zato arhiv razširil v severne so- sedne stavbe, je bil predrag in tako je bilo treba urediti nadaljnja skladišča v sami se- verni stavbi magistrata. V letih 1961/62 je bilo ognjavarno urejeno podstrešno skladišče nad pisarnami, leta 1963 racionalneje pre- urejeno še eno staro skladišče in je nato arhiv izpraznil (deloma ob sprotnem škartiranju) ves južni del magistrata ter nekaj prostorov v srednjem delu, potem ko je bil že leta 1962 izgubil tudi razstavno dvorano. Tako je prišel arhiv leta 1963 tudi v stisko s prostori. Delo na ljubljanskem gradivu se je zato usmerjalo predvsem na fonde, v katerih je bilo mogoče s škartiranjem pridobiti prostora, in na fonde, ki se' pogostoma uporabljajo predvsem pri izdajanju potrdil o delovni dobi, kvalifikacijah itd. Močno pa se je omejilo (ra- zen pri glavni mestni registraturi) nadrobno delo na fondih, zvezano s sestavo inventar- jev. Dokler je nekako do leta 1963 arhiv še imel možnosti za prevzemanje, je prevzemal precej srednje veMkih fondov. Pozneje se je prevze- manje moralo omejiti na najnujnejše primere in na manjše fonde, kolikor sta pač omogoča- la škartiranje in racionalnejša namestitev. V dveh primerih je arhiv prevzel gradivo z nje- govim dotedanjim skladiščem vred, kar pa je bila le zasilna rešitev. V desetletju 1958 do 1968 je bil s prevzemi kompletiran fond MLO Ljubljana (1945—1955). Precej številni in ob- sežni so bili tudi prevzemi gradiva šol (24 fondov, od tega deset srednjih šol). Kolikor za ljubljansko gradivo ni bilo dovolj denarja, je arhiv v letih 1967—1968 opravljal dela tudi za SO Kranj, Kamnik, Tržič, Radovljica, Jesenice, Grosuplje in Trebnje. Uporabljanje arhivskega gradiva Mestnega arhiva za znanstvene in za praktične namene kaže v splošnem tendenco naraščanja. Drugi stik z javnostjo — arhivske razstave — je arhiv opustil, ko je, kot omenjeno, izgubil razstavno dvorano. Zadnja razstava Mestnega arhiva je bila leta 1959. Zmanjšane možnosti za arhivsko strokovno delo v ožjem pomenu besede je na drugi strani odtehtalo znanstve- no delo zavoda, ki je v tem desetletju po izidu že omenjene publikacije ob svoji 60-let- nici objavil prvi pregled zgodovine Ljubljane skozi vse dobe (Ljubljana, podobe iz njene zgodovine, Ljubljana 1962), ki je nato izšel še v trojezični slovensko-italijansko-nemški izdaji (Ljubljana 1965). Obe publikaciji sta nastali po obsežnem redakcijskem delu. Boga- te dokumentacijske podatke o Ljubljani vse- buje Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi (1945—1955), raz- množeno na multilith leta 1965. Sistematično se je nadaljevalo objavljanje zbirke Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku; v letih 1959—1966 so izšli — skoraj v celoti v redakciji B. Otorepca — zvezki IV do XI, XII. zvezek (ljubljanski urbarji) pa je tik pred izi- dom. S tem bo vrsta zaenkrat prenehala, do- kler se ne nabere zopet gradiva za en zvezek; namesto nje bo arhiv začel objavljati stare ljubljanske kronike. V letu 1964 je zavod na natečaju za uredi- tev ljubljanskega gradu prejel prvo nagrado. Ze več let Mestni arhiv sistematično razisku- je urbanistične načrte Ljubljane, o čemer sproti izhajajo razprave V. Valenčiča v Kro- niki. Pri nekaterih delnih pripravah za obde- lavo slovenske agrarne zgodovine je zavod sodeloval s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Samostojno pa že več let — ob so- financiranju sklada Borisa Kidriča — raz- iskuje razvoj meščanskih kapitalov v osred- nji Sloveniji v dobi zgodnjega kapitalizma ter pri tem ugotavlja predvsem količinske podatke. Pravkar se končujejo tudi dela za historiat ljubljanskega grba in zastave, ki naj pripomorejo h končni določitvi njune sodob- ne oblike. Prav tako se je zavod vključil v delovni program za raziskavo etnične struk- ture slovenskih mest v preteklosti. V pre- cejšnji meri je arhiv udeležen pri upravlja- nju in urejanju »Kronike«. Tako obsežen — zgoraj samo deloma nakazan — znanstveni program zavoda je bil mogoč zato, ker se je 162 Časopis za slovensko krajevno zgodovino KRONIKA posrečilo za večino navedenih del pridobiti sofinancerje. Zal se to doslej ni posrečilo za znanstveno delo, ki bi moralo priti zopet v ospredje: za nadaljevanje obsežnejše Zgodo- vine Ljubljane. Predvsem bi bilo treba ob- javiti doslej zbrane pripravljalne monogra- fije. Funkcija arhiva v znanstveni dejavnosti se posredno kaže tudi v znanstvenih delih, ki jih kot posamezniki objavljajo njegovi sode- lavci (izmed obsežnejših del: S. Vilfan, Prav- na zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961; isti, Rechtsgeschichte der Slowenen, Graz 1968) in V njihovih predavanjih doma (npr. B. Otore- pec na Filozofski fakulteti v Ljubljani) in v inozem.stvu (S. Vilfan kot gost po eno preda- vanje na arhivski šoli v Marburgu/Lahn in v pravnozgodovinskem kurzu graške pravne fakultete). Posebej se nekateri zavodovi delavci ukvar- jajo z arhivistiko kot znanstveno panogo. Tudi izmed del te vrste so nekatera izšla v inozemstvu (angleški prevod Vilfanove Raz- prave o pisarniškem poslovanju in o arhivih v The Indian Archives 1959/60; francoski razpravi S. Vilfan-B. Otorepec o notarskih arhivih v Jugoslaviji in o mestnih arhivih v Sloveniji, obe v mednarodni reviji Archi- vum 1962/1963). K temu je omeniti še aktiv- no sodelovanje zavodovih delavcev v pripra- vah gradiva za kongrese in na samih kon- gresih doma in v inozemstvu (zlasti arhivska kongresa v Bruslju 1964, Washingtonu 1966 in Madridu 1968, pa tudi kongres gospodar- skih zgodovinarjev v Münchenu in medna- rodni kongres zgodovinarjev na Dunaju, oba 1965), za kar so bila sredstva v večjem delu dana na voljo tudi od drugih institucij oz. od prirediteljev. Posebej so zavodovi delavci skrbeli za na- predek arhivskih kadrov (npr. s sodelovanjem v priročniku, organiziranjem tečajev ali s predavanji na tečajih) in arhivske službe sploh. Tako je zavod sodeloval že pri pripra- vah nekaterih zveznih predpisov, posebno in- tenzivno pa pri osnutkih predpisov in pri organiziranju omrežja za Slovenijo. Pomemb- no je bilo pri tem tudi spoznanje, da bo mo- gel Mestni arhiv prebroditi lastne težave le, če bo imel dovolj trdna tla v primerni struk- turi omrežja v Sloveniji in če bo uskladil svoje načrte z drugimi arhivskimi zavodi v Skupnosti arhivov Slovenije, ki je bila usta- novljena leta 1966. Zastopal je v soglasju z drugimi slovenskimi arhivskimi zavodi stali- šče, naj bi se arhivska služba Slovenije ne drobila na veliko število majhnih, strokovno in tehnično nerazvitih zavodov, temveč naj bi se rajši z združenimi močmi okrepili že obstoječi arhivski zavodi. To stališče je v pra- ksi večidel prodrlo in tako prevzema Mestni arhiv z letnimi pogodbami tudi nekatere na- loge za posamezne neljubljanske skupščine občin. Najbolj primemo je urejeno pogodbe- no razmerje do skupščine občine Skof j a Loka, ker je za njeno območje pri Mestnem arhivu nameščen poseben delavec, ki ima v zavodu potrebne strokovne povezave. Po novi arhivski zakonodaji je bolj kot doslej urejeno razmerje med arhivskimi za- vodi in pisarnami, v katerih gradivo nastaja. Predvsem je treba za uspešno izvajanje zako- na sistematično organizirati delo z gradivom gospodarskih organizacij. Ker se s tem po raznih potih arhivska služba intenzivno po- vezuje z operativo, se je m.ed dmgim tudi nujno postavljala naloga, poskrbeti za kratko informacijo o namenu arhivske službe, o nje- nem pomenu in o njeni povezavi s pisarnami. Zato je Mestni arhiv sodeloval pri pripravi publikacije Arhivi, od pisarne do zakladnice zgodovine, Ljubljana 1967, ki jo je izdalo Arhivsko društvo Slovenije. Ze stara izkušnja arhivov pa uči, da je nadzorovanje gradiva po pisarnah sicer po- trebno, da pa je uspešno le tedaj, če more arhivski zavod ogroženo gradivo prevzeti. Ker so prostori Mestnega arhiva na ljubljan- skem magistratu s svojo kapaciteto 3.000 tm stalno zasedeni in ker za razširitev prostorov v Ljubljani v bližnji prihodnosti ni upanja, je Mestni arhiv v začetku leta 1968 prevzel od skupščine občine Trebnje v upravljanje grad Malo Loko, ki je suh in ima primemo prometno lego. Del prostorov se je že poleti začasno preuredil za skladišča. Ko bo grad primerno adaptiran (utrditev stropov in iz- delava nekaterih prostorov), bo sprejel pri- bližno toliko gradiva, kot arhivski prostori na magistratu. Prostori v Mali Loki bodo pred- vsem namenjeni za gospodarski arhiv (pod- jetja), za arhiv nekaterih dolenjskih občin in kot prehodno skladišče za tisto gradivo ljubljanskih upravnih organov, ki še ni do- volj staro, da bi se iz njega izločili nepotreb- ni deli in ki bi zato zavzelo preveč prostora v ljubljanskih skladiščih. Mestni arhiv si bo tudi prizadeval, da bi iz gradu, stavbe iz začetka 17. stoletja, napravil zanimiv turi- stični objekt. Po napredku v letih 1959 do 1962 in po težavnem, včasih kritičnem položaju v prvih naslednjih letih, si je tako Mestni arhiv po- izkušal poiskati nekatere nove možnosti za delo. Nekatere izmed njih — npr. investira- nje v grad Malo Loko in sklepanje razmero- 163 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino ma kratkoročnih pogodb z neposrednimi in- teresenti — so morda nekoliko tvegane ali pa ne zagotavljajo ustaljenega delovnega pro- grama, kar zopet ne zagotavlja trdne materi- alne podlage. Tudi bi moral arhiv za izvaja- nje novih nalog namestiti in priučiti nove delavce, predvsem s srednješolsko izobrazbo, nima pa zagotovila, da bo zanje tudi v bodoče : po letnih naročilih dovolj sredstev. Vsaj za- ] enkrat pa je nova smer razvoja vsekakor dala : tudi precej pozitivnih rezultatov in upajmo, i da bodo rezultati takšni tudi potem, ko jo bo treba oceniti po nekaj letih, ko bo Mestni ar- hiv obhajal petinsedemdesetletnico. j 164 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika NEKAJ NADROBNOSTI O DELOVANJU KÄRNTNER HEIMATDIENSTA PRED PLEBISCITOM LETA 1920 NA KOROŠKEM tone zorn Razumevanje dogajanja na območju južne- ga dela Koroške v času od znanega plebiscita 10. oktobra 1920 do današnjega dne v marsi- čem pojasnjuje vloga osrednje protislovenske organizacije Kärntner Heimatdienst (KHD) v slovenski manjšinski problematiki. Cilje in vlogo te organizacije za čas med obema vojnama je na podlagi dosegljive dokumen- tacije orisal pred nekaj leti Lojze Ude.' Zal so zadevni avstrijski arhivi, predvsem pa fond KHD v koroškem deželnem arhivu, še nadalje nedostopni tujemu raziskovalcu, tako da se moremo še vedno naslanjati samo na sodobno publicistiko ter na dokumentacijo, ki jo hranijo jugoslovanski arhivi. Tu gre predvsem za časovno obdobje iz poletja 1920, iz časa vedno agresivnejše dejavnosti KHD, dokumentacija sama pa se nanaša v glavnem na območje velikovškega okrajnega glavar- stva. Ni namen tega članka lotevati se celotne dejavnosti KHD, saj bi za tak oris potrebo- vali celotno dokumentacijo te organizacije, ampak opozoriti na določeno nevzdržnost nemško pišočih piscev, ki vidijo v predple- biscitni dejavnosti te organizacije predvsem vsesplošno proti jugoslovansko gibanje vsega nemško in večine slovensko govorečega juž- nokoroškega prebivalstva. Prvi val organizirane propagandne dejav- nosti, ki so jo vodili iz nemškega dela deže- le, so jugoslovanske oblasti opazile kmalu po ustanovitvi koroškega deželnega propagand- nega vodstva (Landesagitationsleitung) kot organa deželnega zbora, ustanovljenega dne 22. avgusta 1919 v Spittalu na Dravi, kmalu po jugoslovanski izpraznitvi Celovca in po umiku na demarkacijsko črto, določeno v Pa- rizu med obema koroškima plebiscitnima co- nama A in B. Jugoslovanske oblasti so prvič opazile organizirano nemško usmerjeno pro- pagando oktobra leta 1919. Poročila, ki sta jih v Ljubljano pošiljali obe koroški okrajni glavarstvi, velikovško in boroveljsko, pričajo, da so oblasti z dokaj šn j im uspehom sledile tej dejavnosti koroškega deželnega propa- gandnega vodstva ter jo tudi delno obrzdale. Po podatkih, s katerimi so razpolagale jugo- slovanske oblasti, so se ukvarjale z nemško propagando predvsem tri izpostave propa- gandnega oddelka koroškega deželnega zbo- ra, od teh ena pod vodstvom policijskega svetnika Spitzerja v Celovcu, druga v Mosti- ču pod vodstvom znanega nemškega nacio- nalca slovenskega rodu Josefa Glantschniga iz Vovber, in tretja v Št. Andražu v Labot- ski dolini, ki jo je vodil nadporočnik Maier- hofer. Poleg teh je bila še posebna pisarna v Vrbi za območje boroveljskega okrajnega glavarstva. To, da so Nemci segali s pro- pagandno dejavnostjo tudi v Mežiško dolino, ki je po sklepih pariške mirovne konference dokončno pripadla Jugoslaviji, je presojalo 21. novembra 1919 velikovško okrajno gla- varstvo za »neprijateljsko početje od strani avstrijske republike« do sosednje države.^ Vse kaže, da drže trditve predstavnikov ju- goslovanske oblasti, da je ta prišla na sled vrsti plačanih nemških agitatorjev. Ti so se vtihotapljali iz plebiscitne cone B na ozem- lje, ki ga je upravljala Jugoslavija. Za za- jezitev te dejavnosti je okrajno glavarstvo Borovlje dne 15. decembra 1919 v zanimivem poročilu prosilo ljubljanske oblasti, da bi do- volile širiti na območju plebiscitne cone A prepovedani glasili avstrijske socialnodemo- kratske stranke Arbeiter Zeitung in Arbeiter- wille, zaradi njunih poročil o slabem gospo- darskem položaju Avstrije kot najboljšem sredstvu proti nemški propagandi.' Dokončno obliko je dobila koroško-nemška propagandna organizacija po 9. marcu 1920, ko so v zgomjekoroškem St. Vidu vse v za- časnem deželnem zboru zastopane stranke sklenile ustanoviti posebno »domovinsko službo« (Heimatdienst), ki naj bi vodila in združevala vse predplebiscitno protislovensko in proti jugoslovansko delovanje nemško-na- cionalnih krogov na območju obeh plebiscit- nih con. Sklenili so tudi, da bo vodil orga- nizacijo poseben sosvet, sestavljen iz zastop- nikov vseh meščanskih in socialdemokratske stranke, zastopani pa bi bili v njem tudi po- samezni okraji, na katere se je raztezalo de- lovanje organizacije. Organizacijsko je že koroški propagandni oddelek koroškega de- želnega zbora razdelil plebiscitno cono A na štiri odseke s sedeži v plebiscitni coni B ali zunaj nje: na Rož (I); zahodno Podjuno z Grabštajnom (II); sodni okraj Velikovec, za- hodni del (III) ter končno še na sodni okraj Pliberk vzhodno od Velikovca z Labotsko dolino (IV). Odseka I. in II. sta imela vod- stvo v Celovcu, Velikovec-zahod v Mostiču,, 165 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino odsek IV. pa v St. Andražu v Labotski dolini. Odsek I. je bil kasneje razdeljen v štiri pod- odseke: a) na zgornji Rož s sedežem v Be- ljaku, b) območje južno od Vrbe s sedežem v Vrbi, c) spodnji Rož ter č) območje Gure— Hodiše, zadnja pododseka s sedežem v Ce- lovcu.* Na čelu celotne organizacije je stal še danes aktivni Hans Steinacher. V prvem trenutku sta se tako koroško pro- pagandno vodstvo kot KHD naslonila pred- vsem na zaupnike leta 1908 na Koroškem ustanovljenega Nemškega narodnega sveta (Deutscher Volksrat), prvenstveno ustanov- ljenega proti dajanju kakršnihkoli kon- cesij nenemškim narodom monarhije, pred- vsem pa proti slovenskim oziroma jugoslo- vanskim zahtevam, 1917. tudi v deklaradj- skem gibanju. V okrožnici zaupnikom z dne 26. marca 1919 je nemški Volksrat zadovolj- no opozarjal, da je na njegovo pobudo bila ustanovljena ob padcu monarhije in »po pri- četku sovražnosti s strani Jugoslovanov« in za »obrambo pred političnimi sunki Kranj- cev« posebna »narodnostnopolitična skupina« pri predsedstvu deželnega odbora,' iz katere je jeseni istega leta izšlo koroško deželno propagandno vodstvo. Drug element, iz kate- rega so prihajali agitatorji KHD, so bili nek- danji aktivni udeleženci protijugoslovanskih bojev v zimi 1919 in spomladi 1920, od srede leta pa so bili glavni nosilci KHD dejavnosti nemško usmerjeni begunci iz plebiscitne co- ne A, ki so se v tem času po odločitvi ple- biscitne komisije smeli vrniti nazaj. Iz smernic vodstva KHD za razpredenje organizacijske mreže v plebiscitni coni A je videti, da si je prizadevala njena centrala .formirati na območju južne Koroške posebne krajevne svete, Heimatsräte imenovane (HR). V utemeljitvi za ustanovitev takih svetov je KHD poudarjal nujnost samozaščite in za- stopstva južnokoroškega prebivalstva pred jugoslovanskimi oblastmi, seveda v duhu nemške koncepcije za plebiscitno odločitev. V domovinskih svetih naj bi bile po teh na- vodilih zastopane vse nekdanje politične stranke, glede na obseg posamezne občine pa naj bi HR sestavljalo 6 do 25 oseb, ki bi izmed sebe izvolili predsednika in tričlanski odbor. Zanimivo je, da je vodstvo KHD pred- videvalo, da ne bo mogoče povsod razpresti nemško propagandno organizacijo ter je zato svetovalo ustanovitev posebnih »delovnih mest« po vsem območju južne Koroške, na katera bi se navezovalo nekaj občin. Predvi- dena so bila taka delovna mesta v Rožeku za Zgornji Rož, Skofiče in Logo ves; v Borov- ljah za Spodnji Rož; v Žihpoljah za območje Vrbskega jezera; Grabštajnu za občine Grab- štajn, Pokrče, Tinje, Radiše, Medgorje, Zre- lec in Galicijo; v Dobrli vesi za sodni okraj Dobrla ves brez občine Galicija; v Velikovcu za sodni okraj Velikovec brez Tinj; v Želez- ni Kapli za sodni okraj Železna Kapla; v Pliberku za občine Pliberk, Blato, Libuče, Bistrico pri Pliberku ter Globasnico; v La- botu za občine Labot, Legerbuch, Zvabek in Libeliče ter v Grebinju za občine Ruda, Gre- binj in Pustrica.« Naloga teh »delovnih mest« je bila predvsem prevzemanje celovškega propagandnega gradiva ter zbiranje poročil o situaciji v plebiscitni coni A, ki so se kont- no zbirala v Celovcu; vsekakor pa se je ta mreža dokončno izkristalizirala po odprtju demarkacijske črte med obema plebiscitnima conama A in B septembra 1920, ko je prešla večina KHD aparata v plebiscitno cono A ter se je smel po sklepih plebiscitne komisije legalizirati. Za obe središči takratnih okrajnih glavar- stev, Borovlje in Velikovec, plebiscitne cone A sta bila po navodilih iz Celovca ustanov- ljena okrajna KHD sveta, ki sta skupaj s celovškim vodstvom KHD sestavljala vod- stveni aparat te organizacije.' V smernicah celovškega vodstva je bila osnovana naloga HR »zastopati nemško mi- sleče prebivalstvo« in to »predvsem pred ple- biscitno komisijo«. Dalje so imeli nalogo zbi- rati vesti o vsem dogajanju na območju ple- biscitne cone A ter zadevno poročanje plebis- citni komisiji, skrbeti za vpise v glasovalne plebiscitne imenike, dalje skrbeti, da ne bo prišlo do »jugoslovanskih mahinacij« ob ple- biscitu ter pritegovanje omahljivcev na nem- ško stran, skrb za nastanitev nemško usmer- jenih plebiscitnih glasovalcev, izvajanje nem- ško-koroške propagande, imenovane »domo- vinska propasanda«. predvsem pa zastopati nemško misleče prebivalstvo posameznih ob- čin. ^ Za propagandno delo v plebiscitni coni A je KHD pripravljal v Celovcu tudi posebne inštruktorske tečaje; v poštev zanje pa so prišli predvsem tisti nemško usmerjeni be- gunci iz plebiscitne cone A, ki so bili določe- ni, da se poklicno ukvarjajo s propagandnim delom na jugoslovanskem zasedbenem delu Koroške in to kot agitatorji ali pa tajniki občinskih HR. Tako kot v drugi polovici leta 1919' so tudi po ustanovitvi KHD nemško usmerjeni agitatorji dobivali posebne denar- ne podpore. Tako je na primer sklenilo vod- stvo KHD na seji dne 17. maja 1920 dvigniti 166 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA doklade svojim zaupnikom na območju ple- biscitne cone B na 25 kron dnevno, begun- cem iz plebiscitne cone A pa so se dnevne do- klade dvignile na 12 kron.'" Prav tako so že v tem času izplačevali na posebne denar- ne bone določenim ljudem iz cone A." Na širino denarnih virov, s katerimi je KHD raz- polagal, priča dejstvo, da je samo izdaja po- sebnih plebiscitnih znamk vrgla skoraj mi- lijon kasnejših zlatih nemških mark.'^ Na širino pritoka teh sredstev je vplivala tudi tesna povezanost KHD z nemško-nacionalni- mi organizacijami zunaj Avstrije, predvsem z Deutscher Schutzbundom s sedežem v Berli- nu.'' Zanimivo je, da so na te povezave opo- zarjali tudi posamezni britanski člani plebis- citne komisije.'* Ne bo odveč opozoriti na obvestila francoskih diplomatskih predstav- nikov jugoslovanskim krogom v začetku apri- la 1920, da je dal nemški rajh Avstriji za ko- roško predplebiscitno dejavnost okoli 50 mi- lijonov kron.'ä Fragmentarni podatki priča- jo, da je samo izpostava KHD Mostič izpla- čala med 23. aprilom in 14. junijem 1920 ne- katerim posameznikom in sodelavcem 42.500 kron." Ne bo odveč pri tem opozoriti na skrajno nezadostna finančna sredstva jugo- slovanske strani za predplebiscitno dejavnost, na kar kaže že podatek, da je imela sekcija SHS plebiscitne komisije odobrenih komaj 10 milijonov kron, od katerih je do 15. sep- tembra 1920 izkoristila vsega 4,146.000 in še od te vsote je vrnila en milijon ljubljanski deželni vladi.'^ Ne da bi se na tem mestu spuščali v sam potek in v drugo problematiko ob plebiscitu 10. oktobra 1920, naj opozorimo, da je KHD v navodilih zaupnikom poudarjal, da bi bilo treba pri plebiscitu doseči vsaj 90 "/o glasov za nemško stran in da se ta želja, kot vemo, ni uresničila.'8 OPOMBE 1. L. Ude, Po plebiscitu 10. oktobra — Kärntner Heimatdienst, Heimatbund, v: Zbornik Koroške Ljubljana 1959, 73—91. — 2. Arhiv Slovenije, fond poverjeništva za notranje zadeve, f. 19/1919, dok. 14536/pr. — 3. Prav tam, dok. 19163/pr. — 4. V. Schumy, Kampf um Kärntens Einheit und Freiheit, Wien 1950, 255. — 5. Pokrajinski arhiv Maribor, fond okrajnega glavarstva Velikovec. — 6. Prav tam. — 7. Prav tam. — 8. Prav tam. — 9. Arhiv Slovenije, fond okrajnega glavarstva Borovlje 1919, dok. 4046. — 10. Pokrajinski arhiv Maribor, isti fond. — 11. Prav tam. — 12. H. Steinacher, Sieg in deutscher Nacht, Wien 1943, 344. — 13. Koroški Slovenec, 23. 3. 1921, št. 1. — 14. Arhiv Inštituta za narodnostna vprašanja, f. 21, dok. 47. — 15. D. K. Kneževic, Senžermen- ski mirovni ugovor — Austri j a i Jugoslavija kroz ugovor, tipkopisna disertacija, Beograd, maj 1965. — 16. Pokrajinski arhiv Maribor, isti fond. — 17. Fond Jovana Jovanoviča — Pižona (mikro- film iz Arhiva Jugoslavije v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja. — 18. Pokrajinski arhiv Maribor, isti fond. — Prim, tudi Mir, 13. 7. — 11. 8. 1920, št. 34-35, 40. 167 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO MUSSOLINIJEV UTRDBENI PAS PREK NAŠIH GORA IN PLANIN IVO JUVANCIC Mussolini je svojo zunanjo politiko gradil na načelih italijanskega nacionalizma, ki je že leta 1915 bil odločilen za vstop Italije v prvo svetovno vojno. V svojih idejnih osno- vah se je italijanski nacionalizem opiral na nemškega: So veliki in močni narodi, ki ima- jo pravico podjarmiti šibke in jim vladati; dolžnost šibkih, zlasti majhnih narodov je, da služijo. Italijanski nacionalisti so kot Nemci v Slovencih, Jugoslovanih in Slovanih, gledali hlapce; »sciavi« — sužnji je bila kar lepo zveneča oznaka. Pač pa je italijanski nacionalizem dal tem idejam svojo barvo; vzor je imel v Rimljanih in njih imperiju. Germani, na katere je gle- dal nemški nacionalizem in nacizem, so temu zadnjemu dali neznanstveno osnovo za se- verno raso — geslo: kri in zemlja — Blut und Erde — ki je poklicana, da podjarmi in vlada kot močnejša nad vsemi šibkimi rasami. Leta 1925 je začel Mussolini svojo zunanje- politično ofenzivo proti Balkanu, začel je z »obkroževanjem Jugoslavije« kot največje ovire na tej poti; pridobil pa je na svojo stran le Bolgare in Madžare; ofenzivni po- hod je po letu 1933 moral prenehati iz strahu pred Hitlerjem; zbal se je za Trst in Trident, pridobitve prve svetovne vojne. Zopet se začne taktično prijazno približevati Jugosla- viji in zadnji korak napravi leta 1937 Ciano, zunanji minister in ducejev zet, ko sklene s Stojadinovičem znani sporazum, ki je v bistvu »status ante«: priznanje rapalske po- godbe in jadranskega pakta iz leta 1924. Prav v to dobo, .v leta 1933—1937, sodi utrjevanje meje proti kraljevini Jugoslaviji. Takrat se je duce sicer začel bližati firerju Hitlerju, vendar je začel utrjevati mejo tudi proti rajhu, vse od Brennerja do Peči (tro- roeja Avstrije-Italije-Jugoslavije). Se med drugo svetovno vojno je fašizem gradil cesto do koče pod Mangartom, v Kanalski dolini pa cesto na Višarje in proti obmejnim hribom nad Ziljsko dolino itd. Prenehal je šele leta 1942 na pritožbo Berlina (o tem govori Dnev- nik maršala Cavallera, Commando supremo). Mussolini ni zaupal ne sporazumu Ciano- Stojadinovič ne Hitlerju kljub osi Rim-Berlin in jeklenemu paktu iz pomladi leta 1939 (»il patto d'acciaio«) prav po načelu: Bog me varuj prijateljev, sovražnikov se bom sam, ki je nujno načelo nacionalizmov; vere, da sila, veličina odloča. Za obrambo meje je bila določena po»- sebna vojaška enota, leta 1934 ustanovljena »Guardia alla frontiera» (kratica Gaf), ne- kakšnih graničarjev. Dobila je alpinsko oble- ko s klobukom in peresom. Ta enota ni po- znala polkov in bataljonov; razporejena je bila po sektorjih, ki so se delili v podsektor- je, in so imeli skupine utrjenih postojank (»gruppi di caposaldi«), kot so jih diktirale okoliščine meje same (Tosti, Seconda guerra mondiale, 1. zvezek, str. 88). Sektorji so imeli poleg imena kraja še rimsko številko, pod- sektor pa še dodano oznako s črkami a, b, c. Utrjevanje meje je kaj zamotano vpraša- nje in sodi v vojaško področje. Tu povejmo le, da je poleg utrdb bilo treba poskrbeti za ceste in vojaška pota, znana je italijanska »mulatiera«, po kateri je šla mula, obreme- njena s strojnico ali lahkim topom. V za- ledju utrdb je bilo treba graditi vojašnice, skladišča za municijo itd. Vedeti moramo, da je Gaf dobila svoje vojašnice, ki niso spodrinile prejšnjih, kjer so ostali alpini, peša- dija itd. Tako so npr. kraji Bovec, Tolmin, Idrija itd. poleg prejšnjih vojašnic dobili še nove za graničarje. V tem času so zboljšali, razširili ali asfaltirali skoraj vse ceste iz soške doline proti meji. Iz arhivskega materiala (I. Z. D. G. v Ljub- ljani, italijanski arhiv, podatke glej na koncu) si lahko ustvarimo le nepopolno sliko utrjene črte od Triglava do Reke; zanimivi bi bili načrti utrdb, ki jih ni oziroma imamo zanje le posamezne skice. Tudi o porazdelitvi voja- ških sil, zasedbi utrdb in posameznih sektor- jev ni popolnega pregleda. Arhivi graničarjev so ostali v Vidmu in Trstu; razpolagamo le s posameznimi dopisi in poročili, ki so prišla na XI. armadni zbor. Neko več ali manj jasno sliko pa le dobimo. Vsaj nekaj tega, kar bomo tu podali, bo za- nimalo naše planince, ki hodijo na Vršič, Triglav, Bogatin ali Črno prst. Hodijo dosti- krat po poteh, po katerih je stopal italijanski graničar, po mulatieri, ki je danes že raz- padla (npr. transverzala od Črne prsti na Vogel in Komno), gledajo na podrte utrdbe in ne vedo, kako in kdaj so nastale. Graničarji ob stari jugoslovansko-italijan- ski meji so bili podrejeni poveljstvu pristoj- nih armadnih zborov. Kar trije so bili, ki so imeli tu svojo poveljniško besedo. Prvi je bil VI. armadni zbor s sedežem v Trevisu. Temu je bil podrejen sektor Trbiž- 168 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Tarvisio v Kanalslii dolini (XVII. sektor) z utrdbami ob Peči. Nikakih podrobnejših po- datkov nimamo o tem sektorju. V nekem do- kumentu sem mimogrede zasledil, da je od- delek graničarjev bil razmeščen tudi proti naši strani, v stari avstrijski trdnjavi na Predilu, in da je imel leta 1943 opravka s partizani bovškega bataljona okrog Mangarta. Ustali sektorji VI. armadnega zbora v Trevisu so bili XIV., XV. in XVI. in so bili razpore- jeni že proti rajhu v Karniji in Kanalski do- lini. Drugi armadni zbor je bil XI. v Vidmu. Iz njegovih arhivov izvemo, kar vemo, saj je leta 1941 vkorakal v Ljubljano. Temu so bili podrejeni naslednji sektorji: Tolmin (XXI.), Idrija (XXII.) in Postojna (XXIII.). Tretji je bil V. armadni zbor v Trstu. Ta je nadziral sektor Št. Peter na Krasu (XXV.), danes preimenovan v Pivko, Ilirska Bistrica (XXVI.) in Reka (XXVII). Naj omenim, da XXIV. sektorja ni bilo in ni nobenih podat- kov o njem; mogoče, da so opravili kakšne reorganizacije in je ta številka (XXIV.) iz- padla. Sektorjem so poveljevali polkovniki, izje- moma, če niso bili prav važni, pa podpol- kovniki. Podsektorjem, ki jih bomo še na- vedli, so bili na čelu majorji ali kapetani. Seveda so graničarji vsakega izmed teh ar- madnih zborov imeli svojega skupnega po- veljnika v činu generala divizije, ki pa ni imel sedeža skupaj z armadnim zborom. Tako je Gaf Videm imel sedež v Gorici do okto- bra 1942. Od takrat dalje pa v Idriji, kjer je bil še marca 1943. Gaf Trst je bil dalj časa v Ilirski Bistrici. Iz korespondence Mussolini-Hitler zvemo, da je leta 1941 bilo vseh graničarjev na jugo- slovanski meji 15.000. Imejmo to številko pred očmi, ko bomo v nadaljnjem razprav- ljali o številčni moči posameznih sektorjev; bralec si bo pa moral sam sproti napraviti zaključke glede na število 15.000, ki ni ravno majhno. Gre namreč za dejstvo, da je pre- cejšnja sila graničarjev bila v samih centrih sektorjev. Ni pa podatkov, iz katerih centrov so enote izmenoma morale hoditi v utrjene postojanke, ki so bile bliže ali dlje od centra sektorja oziroma podsektorja. Za primer naj navedem kar prvi sektor, Tolmin. Iz pod- sektorja Bovca do Trente je kar štiri ure peš, do Vršiča pa, kakor pač hodiš. Ob napadu na Jugoslavijo so bili grani- čarji po sili razmer mobilizirani kot posebna pokretna enota, ki je vkorakala v Slovenijo in tam imela svoj zasedbeni sektor. Tako je Gaf Videm bil na ozemlju Logatec—Cerk- nica—Stari trg. Medtem so obmejne sektorje zasedli z enotami fašistične milice, toda le za kratek čas, ker so na mejo zopet prišli na novo mobilizirali graničarji. V letih 1941—1943 je bilo poveljstvo grani- čarjev Vidma in Trsta ob odsotnosti armad- nih zborov, ki so vkorakali v Jugoslavijo, podrejeno poveljstvu teritorialnih obramb Vidma oziroma Trsta (to so bila zaledna po- veljstva, naša »pozadina«), dokler ni Trst do- bil zopet novega, XXIII. armadnega zbora, in to že junija leta 1942, Videm pa XXIV. junija leta 1943; to vse pa zaradi partizanskih akcij. Kakšna je bila ureditev posameznih sek- torjev na meji? O sektorju Trbiž smo že povedali vse, kar se da povedati. Začnimo z Gaf Videm. Tu je prvi XXI. SEKTOR, TOLMIN Njegovo ozemlje je bilo med Sočo, Idrijco in rečico Cerknico, zajel pa je še cono Po- rezna razen Cerknega. Razdeljen je bil v tri podsektorje: Bovec (XXI. a), Poljubin pri Tol- minu (XXI. b) in Podbrdo (XXI. c). Sektor Tolmin oziroma podsektor Bovec XXI. a je imel utrjene postojanke na Vršiču; italijanski viri jih imenujejo Mojstrovka. Manjše utrdbe so bile na Triglavu, letalska opazovalnica pa celo na Kanjavcu. Ta utrjeni pas je bil tik ob meji in je branil prehod iz zgornje Savske doline v dolino Soče. Šlo je za cesto čez Vršič, ki so jo med prvo svetovno vojno zgradili ruski vojni ujetniki. Bila je za fronto pri Bovcu ob cesti čez Predil, ki je ležala pod ognjem italijanskih topov, najvažnejša prometna žila. Najtežji, najbolj strmi del z Vršiča v Trento so Italijani zelo, zelo zbolj- šali, medtem ko je odsek iz Kranjske gore na Vršič ostal skoraj tak, kot je bil. Utrdbe na Mojstrovki in na Prisojniku, ki so jih zgradili Italijani, si vsak alpinist in turist lahko sam ogleda. Načrtov o njih v arhivih ni. Pod prelazom Vršiča še stoje ali razpadajo vojašnice, kjer so graničarji bivali in oprav- ljali službo v posameznih utrdbah na meji. Podsektor Bovec je imel nato še utrdbe v globino, takoj za vasico Kal pred vasjo Sočo. Zapirale so sotesko Soče; nekatere iz- med teh utrdb stoje zelo visoko pod Svinja- kom in na drugi strani Soče. Podsektor Bovec je imel svoje municijsko skladišče pri zaselku Brezovo (ob cesti Bovec—Kobarid za vasjo Srpenica). Zgrajeno je bilo deloma pod zemljo. Podsektor Poljubin XXI. b je imel utrjeno črto med Bogatinom in Voglom. Branila je prehod s Komne proti Krnskemu jezeru na 169 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino Bovec oziroma na Kobarid. Druge so bile nad planino Dobrenjščico (italijanski »Do- brencia«) nad izvirom Tolminke in ob škrbini Globoko (kota 1828) med Voglom in Rušnatim vrhom. V globeli je danes planina Razor s planinsko kočo; prej je bila tu finančna po- stojanka, kakor je koča Klementa Juga v Lepeni bila postojanka obmejne milice. Ta najkrajši prehod čez Globoko je bil znan Tolmincem že v srednjem veku, ko so hodili v Bohinj po dolini Tolminke in Zalaščice. Tu so bile tudi vojašnice (Podlogar), kakor naletimo na vojašnice tudi pod Bogatinskim sedlom nekaj nad Krnskim jezerom. Žal je te zob časa že kar načel, kolikor jih niso demolirali ljudje (vrata, okna itd.). Podsektor Podbrdo XXI. c je imel utrjen pas, ki je šel prek Možica (1602 m) na Lajnar (1577 m); ta je imel protiletalsko opazoval- nico. Obe postojanki sta branili gorske pre- hode iz Bohinjske Bistrice in Zgornje Sorice. Močneje je bilo utrjeno Petrovo brdo, ki je zapiralo cesto iz zadnje Sore v Baško grapo. V neposredni bližini meje je imel Po- rezen vojašnico in nad njimi utrdbe. Podsektor Poljubin je imel še utrdbe v globino, utrdbe na Humu pri Ljubinu in vasi Bača-Modrej, ki bi v primeru jugoslovanske- ga prodora zapirale prehod iz doline Idrijce v soško dolino. Pri Bači-Modreju so bila tudi municijska skladišča za podsektor Poljubin. Planinec sam si bo pa lahko ogledal ob teh podatkih vsa številna pota, steze in mulatiere, ki jih je vsepovsod zgradila fašistična oblast za obrambo »svetih meja«. Vsega tu ne mo- remo povedati. Zamislil se bo pri »Jelinčiče- vem domu« na Cmi prsti ob Jelinčičevem imenu, ki je bil med glavnimi ustanovitelji »TIGR«. Dom je deloma bivša graničarska postojanka. Prav tu, nekaj severno odtod so pogumni Tigrovci lezli čez greben na bohinj- sko stran in prenašali večinoma italijansko literaturo iz Pariza za italijanske antifašiste Trsta, Gorice in celo Milana. Težje si je iz ohranjenih dokumentov ustvariti sliko o utrdbah. Ni načrtov, le tu in tam kakšna skica. Manj zvemo iz poročil, kakšna je bila oborožitev utrdb, več o šte- vilčnem stanju graničarskih oddelkov in njih oborožitvi. Iz nekaterih dopisov zvemo, da je tolmin- ski sektor imel do avgusta leta 1941 v utrd- bah 11 protitankovskih topov; ob tem času jih je moral izročiti vojski. 5. januarja 1942 so isto pot šli še ostali topovi. Vršič je dal 1 top. Baca 2, Hum pri Ljubinju 1, Petrovo Brdo 2, a je obdržal enega. Bil je edini pre- ostali top iz utrdb na Tolminskem. Razoro- žitev je bila tu skoraj popolna. Ob istem času so razorožili tudi utrdbe idrijskega in postojnskega sektorja, vendar dosti manj. Zakaj razorožujejo tolminski sek- tor, ki meji še vedno na tujo državo, nemški rajh, ne razorožujejo pa idrijskega in po- stojnskega, ki mejita na »ljubljansko pokra- jino«, že anektirano po fašizmu? Meji na »na- cionalno ozemlje«, kot pišejo italijanski do- kumenti tu in tam? To je bila NOB, partizan- ska puška, ki je zahtevala še vedno močnejšo zaporo stare meje pri Idriji in zlasti pri Po- stojni. Sliko o številčnem stanju in o oborožitvi posameznih graničarskih posadk tolminskega sektorja si lahko ustvarimo iz nedatiranega pregleda iz leta 1941. (Obstaja še en tak pre- gled, ki daje nekaj manj podatkov — Fase 924/11.) Ves sektor je imel 1860 mož, med njimi 57 oficirjev. Njih oborožitev je bila ta- kale: 127 mitraljezov, 68 puškomitraljezov, 6 protitankovcev — pokretnih, 4 minometi »45«, 22 minometov »81«. Razporejeni so bili po posameznih utrdbah takole: Na Mojstrovki (italijansko ime je še xMissoni«; tu in nadalje povejmo, da gre pri italijanskih poimenovanjih povečini za padle italijanske oficirje v I. svetovni vojni) je bilo 164 mož s 4 oficirji. Posadka je imela 13 mi- traljezov, 11 puškomitraljezov, 4 minomete in 1 protitankovski top. Meja je bila močno zastražena in vendar mi je gorski vodnik, naš najstarejši in naj- boljši plezalec, Jože Komac-Paver, pravil za veliko noč leta 1942 o partizanih, ki so jeseni leta 1942 iz Gorenjske prešli mejo in se ne- kaj dni skrivali v Trenti; bila je pač doba velikega gorenjskega upora. Paver je kar ža- rel ob pripovedovanju ... Bogatin (»Bernardinis«) je imel 178 mož s 4 oficirji, 14 mitraljezov, 12 puškomitralje- zov, 6 minometalcev. Hum pri Ljubinju (»Angeli«) je štel 113 mož z 1 oficirjem, 8 mitraljezov, 5 puškomi- traljezov in 1 protitankovec ob 6 minometal- cih. Bača-Modrej je nosil ime po poročniku Piccu, ki je junija 1915 zavzel Krn in pri tem padel. Posadka je štela 104 može z 2 oficirje- ma. Oborožitev 12 mitraljezov, 4 puškomitra- Ijeze in 2 protitankovca. Porezen: 247 mož, 7 oficirjev, 26 mitralje- zov in 15 puškomitraljezov. Možic: 305 mož z 9 oficirji, 31 mitraljezi, 10 puškomitraljezi in 4 minometalci, govore za važnost obeh po- stojank. 170 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Petrovo Brdo: utrdbe »Bardin« z 271 mož- mi, 7 oficirji, 24 mitraljezi in 11 puškomi- traljezi govore, da so Italijani imeli cesto za važen prehod. Enota je imela še 2 protitan- kovca in 4 minometalce. XXII. SEKTOR, IDRIJA Idrija je imela naslednje podsektorje: Cerkno (XXII. a), Idrija (XXI. b) in Črni vrh (XXI. c). Zadnji podsektor je po okupaciji iz- jemoma imel sedež v Hotedršici, na bivšem jugoslovanskem ozemlju. Meja sektorja ie na jugu šla do ceste čez Hrušico (Col—Hrušica— Kalce), katere obramba je pa spadala že nod postojnski XXIII. sektor. Obrambni pas XXII. sektorja je bil zgrajen tako, da je prvenstve- no branil cesto Col—Črni vrh—Idrija; od tod dalje pa tudi prehod iz Cerknega v Baško grapo čez Zakriž in Bukovo. Branil je torej prehod iz Vipavske doline v dolino Idrijce in Bače. Drugotna funkcija je bila zapreti pre- hode iz z.gornje Sore in iz smeri Hotedršice. Na severu se je utrjeni sektor Idrije opiral še na utrdbe Petrovo Brdo in Porezen. Prva utrdba podsektorja Cerkno je bila Zelin (»di Centa«) ob izlivu rečice Cerknice v Idrijco, ki ie pa imela oslonitev na neko utrjeno vo- jašnico v Cerknem. Naj omenim še, da je Cerkno bilo za italijanske generale po svoji lesi Ahilova neta obrambe, da so se v noči od 7. na 8. april 1941 tu graničarji slabo izka- zali. Bežali so, ko so poprej v Cerknem za- žgali neke vojašnice, in to — tako govore uradni italijanski dokumenti — ali pred ju- goslovansko patrulio, ki je prešla meio, ali moffoče celo Dred živalmi, ki so sprožile mine pred italijansko črto. Poveljnik podsektorja Cerkno (no rodu Tržačan) je vso noč begal okrog Zakriža. Naslednje utrdbe so bile v podsektor ju Idrija: Konomlja- »Bevilacqua«, nad izlivom Konomlje v Idrijco pri Spodnji Idriji; Niko- va, uradni naziv »Cudrig« nad Idrijo, in še »Podertia«, kot jih imenujejo Italijani, ki so stale v Podroteji nad važnim križiščem cest proti Hotedršici in Črnemu vrhu. »Podertia« je imela še naslov »Pellizzari«. V črnovrškem podsektorju so bile utrdbe v Griži, ki so nosile ime tržaškega pisatelja, pevca Krasa (avtobiografski roman »II mio Carso«) in prijatelja »Slavov«, Scipia Slata- perja, ki je padel na Kalvariji pri Gorici že leta 1915. Ob Griži je bila utrjena Mala gora — »Monti« — in sedlo nad Črnim vrhom, čez katerega pelje cesta v Vipavsko dolino. Tu je pod Špikom stala utrdba »Trombi«. Enega izmed bunkerjev je novembra leta 1942 za praznovanje oktobrske revolucije na- \ padel in razorožil narodni heroj Janko Pre- mrl-Vojko in Italijanom odnesel težki mitra- i Ijez. V letu 1941 so imeli v vseh utrdbah idrij- ; skega sektorja 12 protitankovcev. Po dveh ; oddajah sta januarja 1942 v utrdbah Zelin, Nikova, Konomlja in Griže ostala še vedno po dva topa. Te utrdbe so Italijani uradno imenovali utrdbe I. sistema, medtem ko so ; tiste na Mali gori in črnovrškem prelazu bile ] utrdbe II. sistema, to se pravi, bile so po- [ maknjene že bolj v globino. i XXII. idrijski sektor je leta 1941 štel 1463 ! mož, med temi 34 oficirjev. Razpolagal je s : 107 mitraljezi, 43 puškomitraljezi, 4 topovi ^ 57/45, 10 topovi 47/35 in 10 minometi »81«. ; V primerjavi s sektorjem Tolmin je glede na \ drugačno strukturo meje, ko je branil pred- j vsem ceste, imel osemkrat več topov, a 16 : minometalcev manj, ki so bolj primerni za gorski teren. i Posamezne utrdbe so imele takole moštvo : in oborožitev: Želin: 176 mož in 3 oficirje, 18 mitralje- \ zov, 6 puškomitraljezov in 2 topa 47/35. Ste- ; vilo treh oficirjev pri 176 možeh daje misliti, i da je bil eden med njimi minerski s svojo i četo. Konomlia je imela 116 mož in 2 oficirja z ; 9 mitraljezi, 5 puškomitraljezi, 1 topom in še 2 minometalcema »81«. Nikova: 143 mož, 2 oficirja, 13 mitraliezov, 5 puškomitraljezov in 2 topa 47/35 in 2 mi- [ nometa »81«. Podrotp.m: 139 mož, 2 oficirja, 13 mitralje- zov. 5 nusVo'^itraliezov in 2 tona 47'35. Griže med Črnim vrhom in Godovičem: 224 i mož s 3 oficirji, 20 mitraljezi, 10 puškomi- \ traliezi, 4 topovi in 2 minometoma »81«. Bile < so zaradi svoje važne lege najmočneje zase- \ dena utrdba, sai je branila prehod iz smeri j Godoviča proti Črnemu vrhu. j Mala gora je štela 119 mož in 2 oficirja; • poleg 20 mitraljezov in 7 puškomitraljezov je | imela kar 4 topove. Razgled z Male gore seže j daleč in topovi nesejo dalje kakor drugo j orožje. j Nad Crnovrškim sedlom je bilo 119 mož z 2 oficirjema, 16 mitraljezi, 6 puškomitraljezi in 2 minometalcema »81«. XXIII. SEKTOR, POSTOJNA To je zadnji sektor, ki je še spadal pod XI. armadni zbor videmski. Njegova meja proti XXIV. sektorju, ki je spadal že pod Trst, nam iz virov ni natančno znana. Tekla je najbrž 171 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO od Debele gore (kota 1070) zahodno od Piv- ških Javornikov čez Pivko pri Prestranku. XXIII. sektor je imel podsektor v Podkra- ju (XXIII. a) in podsektor Postojna (XXIII. b). Prvi je branil cesto Col—Kalce čez Hrušico, drugi pa cestno križišče Postojnskih vrat — »la porta dei barbari«, kot so ga radi imeno- vali italijanski šovinisti. V tem postojnskem sektorju so kot v tolminskem utrdbe stale tik ob meji; drugi pas pa je segal v globino do Razdrtega. Ob cesti čez Hrušico nam italijanski viri omenjajo dve utrjeni točki. Prva je Rimski zid — »Amadio« — nad Kalci, severno od hriba Srnjaka (kota 915). Druga je jugo- vzhodno od Srnjaka na koti 790, na Mesarje- vem vrhu—-italijanski: »Col Missario«. Utrd- ba je nosila še uradno ime »Vellei« in je kontrolirala na jugoslovanski strani ležečo obmejno cesto Kalce—Grčarevac—Planina. Važni cestni trikot Postojnskih vrat, Po- stojno—Planina in Postojno—Unec je zapi- rala vrsta utrjenih postojank. Najvažnejša je Grmada (kota 872) nad Planino, utrdba »Giuriatti«. V njeni neposredni bližini so bile še utrdbe Žaga — »Becchi«, »Monumento«, imenovana tudi »Papa« in Mlini — »Molini« pri Kačji vasi pred Planino, imenovane vča- sih skratka tudi utrdbe »Planina«. Proti Uncu je utrdba »Raggi« — »Bruner« zapirala na italijanski strani važno križišče ceste, ki ga italijanski viri imenujejo »četve- ropotje«. Tudi stara Ravbarkomanda, kjer so že v starih časih vojaki varovali popotnike na sa- motni cesti skozi gozd, tam, kjer danes že- leznica Postojna—^Logatec seka istoimensko cesto, je bila utrjena. Se se vidijo tam ob ce- sti tudi italijanske graničarske vojašnice. Južno je pod sektor Postojna spadal še Piv- ški Javornik (1268 m), ki je imel utrjeno opa- zovalnico. Na tem odseku je morala stati tudi večja utrjena postojanka »Boschetti«, ki jo dokumenti zelo nejasno lokalizirajo. Nosi pa še ime »Slivice-Serovica«. Vse tu naštete utrdbe so sestavljale pas v neposredni bližini meje, to je bila obramba I. sistema. Globlje v notranjosti so bile utrd- be II. sistema in bilo jih je kar precej. Na cesti čez Hrušico je bila utrjena cona Pod- kraj—Farmance, ki je imela ime «Monta- nari*. Vrsta utrdb je stala ob cesti Postojna— Razdrto. Severno so bile utrjene postojanke Stranj e-Cascino A in Brdo-Cascino B, ki so se naslanjale na masiv Nanosa, na katerega so speljali cesto za avto iz St. Vida (Pod- nanosa). Južno od ceste Postojna—Razdrto je imelo Hruševje dve utrjeni točki (Cascino C), Ore- hek tudi dve (Cascino D) in še utrjeno Brdo nad Orehkom (kota 725 v ital. »Monte Var- ti«-Cascino E). Pri oddaji težkega orožja iz utrdb je bil avgusta 1941 in januarja 1942 prav postojn- ski sektor najmanj prizadet. Obmejne utrdbe I. sistema so ohranile vse svoie topove. Utrd- ba ob Rimskem zidu je imela dva, »Vellei« na Mesarskem vrhu enega. Po en top je bil v utrdbi »Monumento« in pri četveropotju oroti Uncu. Svoja dva je ohranila tudi utrd- ba »Boschetti«. Iz utrdb II. sistema je Podkraj zgubil ja- nuaria 1942 svola dva toneva, medtem ko je na Brdu nad Orehkom ostal še en top, edini v utrdbah II. sistema. Številčno stanje moštva in oborožitve XXIII. sektorja je bilo v primeru z idrijskim sektorjem večje. Leta 1941 je sektor štel 2329 mož in 55 oficirjev. Razpolagal je s 13 po- kretnimi topovi (9 topov 57/43 in 4 topovi 47/35). Imel je 215 mitraljezov in 104 puško- mitraljeze, toda samo 4 minometalce »81«. Imenovano moštvo je bilo takole razdelie- no: 313 mož z 18 oficirji je bilo na sedežu sektorja. Utrdbe ob meji pa so imele nasled- nje stanje: Hrušica-RimsTci zid: 157 mož s 3 oficirji, 10 mitraljezi, 20 puškomitraljezi in 1 protitan- kovcem. Hrušica-»Vellei«: 141 mož s 3 oficirji, 9 mi- traljezi, 15 puškomitraljezi in 1 protitankov- cem. V odseku Planine je bila močneie zase- dena Grmada s 182 možmi in 3 oficirji, 13 mitraliezi in 22 puškomitraliezi. Pri vseh treh utrdbah število oficirjev najbrž pomeni, da je bil vmes po en minerec s svojo četo za mi- niranje cest. Becchi«-Žaga je imela le 103 može in 2 oficirja, 11 mitraliezov in 6 puškomitraljezov ter 1 too 57/43. Približno enako močna utrd- ba je bila Monumento. MUn-Planina je štela le 27 mož z 2 oficir- jema. Tu zvemo, da je med maloštevilnim moštvom bilo kar 12 mož z enim oficirjem inženirskega oddelka, to se pravi, minercev; Mlin-Planina je imela po tej ugotovitvi glav- no nalogo, da v primeru potrebe minira cesto. Cetveropotje-Unec-»Raqgi-Brunner« je pa štelo 241 mož in 4 oficirje. Razpolagalo je z 22 mitraljezi in 13 puškomitraljezi, z 2 topo- ma 47/35 in 2 minometalca »81«. Lega je za- htevala pač močnejšo silo. Slivice-»Boschetti<'^ — 145 mož s 3 oficirji, 11 mitraljezi in 13 pu- 172 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA škomitraljezi je imel kar 3 topove (1 tip 57/43, 2 pa 47/35). Med utrdbami II. sistema v zaledju je bila najmočneje zasedena utrdba Podkraj-Far- mance z 264 možmi in 3 oficirji. Ob 41 mitra- Ijezih, 9 puškomitr al ježih in še 2 minome- talcih »81« lahko sklepamo, da je enota mo- rala biti zelo pokretna pri obrambi važnega cestnega prehoda čez Hrušico. Ostale utrdbe II. sistema so izvzemši tiste pri Hruševju, ki je štela 27 mož z dvema oficirjema, med tem oficirja minerca z 12 možmi, imele v petih utrjenih točkah Stra- nje, Brdo, Hruševje, Orehek in Brdo nad Orehkom vsaka po nekaj nad 100 mož s po dvema oficirjema. Razpolagale so s 15 do 17 mitraljezi, le Orehek jih je imel 22. Po en top (57/43) je bil v Stranjah, Hruševju in Brdu nad Orehkom in to, kot rečeno, leta 1941. To moramo poudariti, ker je leto 1941 še prikazovalo situacijo, v kateri je funkcija utrdb in celotnega utrjenega pasu bila taka, kakršno so si zamislili in izvedli. Vse utrdbe, postojanke XXI., XXII. in XXIII. sektorja so bile s poveljstvi svojih podsektorjev in sektorjev povezane tudi z ra- dijsko zvezo; o tem govore skice radijskih in telefonskih zvez, ki jih najdemo med doku- menti. Dodati moramo še to, da je Gaf XI. armad- nega zbora razpolagal s svojo gorsko artile- rijo. Ne vemo pa, ali je šlo za posamezne artilerijske enote ali samo za artilerijce, do- deljene utrdbam in enotam graničarjev. OBMEJNI SEKTORJI TR2ASKEGA ARMADNEGA ZBORA XXV. do XXVII. SEKTOR XXV. sektor »Timavo«-Št. Peter (Pivka), XXVI. sektor Ilirska Bistrica in XXVII. sek- tor Reka so bili podrejeni V. armadnemu zboru (od leta 1942 dalje XXIII. armadnemu zboru) v Trstu, zato imamo o njih le skope podatke. Slika o njih nam ostane nejasna. Iz dokumentov XI. armadnega zbora pa le zve- m.o nekaj podatkov. Južna meja XXV. sektorja »Timavo«-St. Peter je šla najbrž po vrhovih južno od ce- ste Knežak—Mašun—Kozarišče na Loškem polju. Ta sektor je imel dva podsektorja: Št. Peter (XXV. a) in Knežak (XXV. b). Prvi sektor je branil prehod proti meji Št. Peter—Klenik—Palčje—Laze pri Cerkniškem jezeru, drugi pa Zagorje—Bač—Mašun in še Knežak—Mašun—Kozarišče s številnimi vmesnimi gozdnimi kolovozi in vojaškimi mulatierami. XXVI. sektor — Ilirska Bistrica je imel tri podsektorje: »Ermesburgo« (XXVI. a). Klana (XXVI. b) in Matulje (XXVI. c). Podsektor »Ermesburgo«-Hermesburg je segal do tja, kjer končuje slovensko ozemlje. Ime je do- bil po lovski koči nemških fevdalcev ob cesti Zemon—Žabice—Cabranska polica. Na slo- venskih zemljevidih je kraj označen kot: Go- manjce (Slov. matica 1 :200.000, Ljubljana 1921) oziroma Gomance (Slov. Primorje, Bo- hinc-Planina 1 : 300.000). Ta podsektor je imel dolžnost, da brani prehode čez snežniško področje. Glavna sta bila križišče v Leskovi dolini in na Mašunu na severu in še prehod Gomanec—Cabranska polica—Babno polje na jugu. O številčnem stanju, oborožitvi in razvr- stitvi posameznih utrdb na teh sektorjih ne najdemo poročil in podatkov za leto 1941-42. Za junij 1942 zvemo, da je pod poveljstvom Gaf bila v Št. Petru (Pivki) ena četa inženir- skih enot, ki se je šele vežbala. Poleg te je bil še en mešan oddelek z avtokolono. Pri- mož pri Pivki je bil zelo utrjen, saj je v tej utrdbi stala kar cela baterija s petimi topovi (618. baterija 75/27). Imel je 14 utrjenih točk in sicer 9 severozahodno v smeri od črte Sel- ce—Gradec—Petelinje in še 5 točk v južno- vzhodni smeri Farje—Draskovče. XXVII. sektor je branil samo Reko. .O tem nimamo nikakih arhivskih podatkov. Leta 1941 je ob napadu na Jugoslavijo Reka mo- rala biti v zelo kritičnem stanju. Vemo, da je italijanska vojska od začetka do 11. aprila bila v obrambi in je pričakovala celo jugo- slovanski napad vsaj tu in tam. Tako pri Cerknem in pri Reki, katerih obrambo so šte- li med šibke točke svoje meje. General Za- nussi je v svoji memoarski knjigi (Guerra e Catastrofe d'Italia, Rim 1946) zapisal, da je italijanska vrhovna komanda bila sama zme- dena glede Reke: enkrat so ukazali, da se bo treba umakniti, drugič, da se je treba braniti do zadnjega. Pričakovanega jugoslovanskega napada pa ni bilo, niti četniških izpadov, o katerih so podatki v arhivu XI. armadnega zbora. Za- nussijevo pisanje in poročila tega zbora o po- hodu v Jugoslavijo so pa vsa ubrana na eno struno: Oh, ti Jugoslovani! Vsaj nekaj, vsaj malo bi se le lahko postavili v bran! Seveda za tem stoji skrita jezica: »Nikjer se naša vojska ni mogla ,proslaviti'; še tega nam niso privoščili.« Obratno je bilo pri Cerknem, kot smo že omenili. Tam so bežali celo tisti graničarji, ki bi tu morali prejeti svoj ognje- ni krst. In to celo po italijanskih dokumentih (preiskava o dogodkih): bežali so pred »ko- 173 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO zami« ali kako drugo »divjačino«. Se general Zanussi se o Cerknem kar razpiše in ne ve, kaj bi povedal v opravičilo, dasi je bil do- deljen II. armadi. Ni, da bi čakali na naše raziskovalne eki- pe, da bi nam te posredovale podatke o utrd- bah ob meji bolj podrobno, kot smo jih tu podali. In še zlasti o tistih na Primožu (kota 718), na Miloniji (1098 m) nad Ilirsko Bistrico in o utrdbah na področju Snežnika. Ko se bodo odprli vojni arhivi Rima, bomo zvedeli kaj več. Ali kaj, ko še o prvi svetovni vojni italijanska generaliteta ni dovolila vpogleda v dokumente, a tudi sama ni izdala bogsiga- vedi kaj. ZAKLJUČEK: LETA 1913 SE SPET RAZPRAVLJA O UTRJENI MEJI Bolj iz ustnih virov vemo, da je bil utrjeni pas ob meji spomladi in poleti leta 1942 zelo zapuščen: mimo marsikatere utrdbe so že ho- dili naši partizani. Dokumentov o tem ni. Porazi sil osi na zimo 1942-43 pri Stalin- gradu in v Afriki so Mussolinija prisilile, da je v začetku leta 1943 izvedel vrsto sprememb med ministri: ker je bil »premalo« nemški, je šel zunanji minister Ciano za poslanika v Vatikan, med vrhovi vojske pa je maršal Cavaliere, znan kot »preveč nemški«, moral zapustiti vrhovno poveljstvo in načelnik šta- ba vrhovnega poveljstva postane general Ambrosio, za Jugoslovane prav nič dobrodo- šla oseba, saj je bil prvi, ki je kot poveljnik II. armade zaukazal: »Upornike-partizane streljajte!« (Pov. II. armadnega zbora 23. 10. 1941, št. 4 —10947.) Ambrosio postane glavni dejavnik, na katerega se opira kralj pri na- meri, da bi odstranil z oblasti Mussolinija. S tem v zvezi je Ambrosio hotel umakniti italijanske divizije z Balkana, kar pa je Mus- solini preprečil, kot piše Churchill (Francoska izdaja: L'Etau se reforme V/l str. 40, Paris 1952). Dovolil pa mu je utrjevanje stare me- je, zlasti še Hrušice (podsektor XXIII. a Pod- kraj) ob stari rimski cesti in limesu, kar nam potrde nekateri dokumenti. Dela so bila po- verjena XXIV. armadnemu zboru v Vidmu. Ali kaj, ko so začeli utrjevati zelo pozno in sploh ne zvemo, kaj so opravili. Sele 1. julija 1943 je bil ustanovljen poseben urad v Lo- gatcu, ki je les in drug material iskal v ljub- ljanski pokrajini (fase. 680 XI. a. z.). Sest dni po Mussolini j evem padcu je povelj- nik II. armade, gen. Robetti, 31. julija 1943 (II. armada, št. 1300) razposlal velikim enotam v Sloveniji in na Hrvaškem načrt o postop- nem umiku na stare meje. Prek treh obramb- nih položajev naj bi italijanska voiska zooet prišla na utrjene položaje stare italijansko- jugoslovanske meje. General Gambara pa bi moral postati vrhovni poveljnik vseh italijan- skih sil. Razglasitev premirja 8. septembra 1943 ga je dohitela na noti iz Rima. Splošno je znano, kako se je italijanska vojska sesula, meja pa sploh ni bila zasedena. Viri o utrjevanju meje: Arhiv I. Z. D. G., Liub- Ijana. Italijanski arhiv, fase. 655 in naslednji: fase. 924 in naslednji. Zlasti bi opozoril na akte: XL a.Z. oper. št. 02/3708 12. 4. 1942; II. armada oper. št. 2902'14. 4. 1941; isti oper. št. 3425 26. 4. 1941; SMRE 7. 12. 1941, št. 0021250; akt M/5 pre-- mestitev enot 3. 1. 1942; SMRE št. 0023570 — Gaf 30. 1. 1942 in premestitev enot SMRE 6. 6. 1942 št.' 0036620/2. 174 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA PADEC FAŠIZMA iN KAPITULACIJA ITALIJE PRED PETINDVAJSETIMI LETI TONE FERENC Letos poleti je preteklo petindvajset let, odkar je v južnem delu Evrope prišlo do zelo pomembnih dogodkov, tj. do padca fašizma 25. julija in do italijanske kapitulacije 8. sep- tembra 1943, pri nas pa do vehkega razmaha narodnoosvobodilne borbe in do njenih naj- večjih in najpomembnejših, zgodovinskih ma- nifestacij. Oba dogodka sta zaključila obdobje, ko se je spričo veHkega preobrata na svetovnih bo- jiščih, hudih porazih osnih sil v Rusiji in v Afriki ter velikega porasta narodnoosvobo- dilnih gibanj v vseh slojih italijanske družbe vedno bolj krepüo nezadovoljstvo nad Mus- solini jem in njegovim zavezništvom s Hitler- jevo Nemčijo. Zlasti se je spričo vedno slabšega gospodar- skega položaja širilo in krepilo nezadovolj- stvo med italijanskim ljudstvom, in sicer po zaslugi protifašističnih sil, ki so v novih raz- merah oživele ali pa se še trdneje organizi- rale in povečale svojo aktivnost ter razširile svoj vpliv med množicami. Viden izraz tega ljudskega nezadovoljstva so bile zlasti velike stavke v severni Italiji (Turin, Milan, Geno- va), ki so po zaslugi komunistične partije Italije iz mezdnega gibanja prerasle v močno politično akcijo proti fašizmu in vojni ter dale nov zalet protifašističnemu gibanju. Le- to je v pozni pomladi leta 1943 postavilo ita- lijanskemu kralju Viktorju Emanuelu III. za- htevo, naj odstrani Mussolinija. Toda kralj se je medtem že naslonil na druge sile, s katerimi so ga vezali razredni interesi in ki so, nezadovoljne s fašizmom, tudi pripravljale udar proti Mussoliniju. Te sile, ki so se bolj ali manj neposredno udele- žile državnega udara, so bile različne: velika kapitalistična buržoazija in Vatikan, odpadli fašistični voditelji, predstavniki starega poli- tičnega sistema iz predfašističnih časov, gene- raliteta in dvorni krogi. Posamezne skupine, ki so pripravljale državni udar, so hitele, ne samo da bi prehitele druga drugo, temveč da prehitijo množice. Zato strmoglavljenje fašizma v Italiji ni bila revolucionarna akci- ja, temveč zgolj državni udar, palačna zarota. Te sile niso bile toliko nasprotnice fašizma ali Mussolinija samega, temveč njegovega za- vezništva s Hitlerjevo Nemčijo, in sicer toliko bolj, kolikor večje poraze so doživljale osne sile na frontah in kolikor bolj so se sile proti- fašistične koalicije bližale Apeninskemu po- lotoku. Gojile so celo utvaro, da bi Mussolini vendarle lahko pretrgal zavezništvo s Hitler- jem in potegnil Italijo iz vojne ali da bi lah- ko pregovoril Hitlerja, naj sklene separatni mir s Sovjetsko zvezo, da bi nato vodili voj- no samo proti zahodnim silam, ki so se pri- bhževale Italiji. Ko pa so spoznale, da Musso- lini tega noče ali ne more storiti, so šele skle- nile, da ga odstranijo. Samo odstranitev Mussolinija so izpeljali trije: kralj, ki se je zavedal, da manj tvega, če ga odstrani, kakor pa če ga še naprej pusti pri krmilu države, generaliteta, ki se je še najbolj zavedala, da je vojna na strani Nem- čije izgubljena, in ki je bila bolj zvesta mo- narhu kot duceju, in odpadli fašistični krogi, ki so nasprotovali predvsem MussoUnijevi osebni diktaturi poslednjih let, pa bi še ved- no radi reševali zavoženi voz fašizma. Odpadli fašistični voditelji so za sejo veli- kega fašističnega sveta, Mussolini j evega po- svetovalnega telesa, ki ga ni bil sklical že od leta 1939, pripravili resolucijo. Prebral jo je nekdanji zunanji minister Dino Grandi. V njej so zahtevali, naj Mussolini vrne kralju poveljstvo nad italijanskimi oboroženimi si- lami, in pri glasovanju so dobili večino. To je bila za kralja priložnost, da Mussolinija na legalen način odstrani tudi z vodstva drža- ve. Mussolinija so pri izhodu iz kraljeve pa- lače aretirali in odpeljali v konfinacijo, za predsednika vlade pa je kralj imenoval mar- šala Pietra Badoglia. Začelo se je 45 dni vojaške diktature. Ba- dogliova vlada, ki je na množične demon- stracije, v katerih je ljudstvo zahtevalo mir in svobodo, odgovarjala s trdimi ukrepi, je ukazala celo »streljati v množice tako kot v sovražnika«, in je le počasi odpravljala fa- šizem. Po odločnem nastopu ljudskih množic je bila primorana ukiniti fašistično stranko in nekaj njenih najvidnejših ustanov, ni pa razglasila amnestije za politične obsojence, ni osvobodila internirancev in konfinirancev, ni odpravila zloglasnih vojaških sodišč, ki so v zasedenih pokrajinah obsodila mnogo proti- fašistov, ni odpravila tudi mnogih drugih prilastkov fašističnega sistema. Zato je bila vseskozi v napetih odnosih s protifašističnim gibanjem, ki je zahtevalo korenitejšo odpra- vo fašizma, ustanovitev nove, politične vlade iz protifašistov in prekinitev vojne. Na drugi strani pa so se zelo zaostrili od- nosi s Hitlerjevo Nemčijo. Le-ta je sicer že prej predvidevala, da lahko v Italiji pride 175 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO do državnega prevrata in je tudi že pripra- vila nekaj vojaških ukrepov, vendar sta tudi Hitlerja iznenadila tako nenaden zlom fašiz- ma in popolna pasivnost fašistične stranke in milice ob prevratu. Po načrtih, pripravljenih vnaprej, je začel pošiljati v severno in sred- njo Italijo cele divizije, da bi te v danem tre- nutku razorožile italijansko vojsko in se po- stavile po robu silam protifašistične koalicije, ko bi se izkrcale na italijanski obali. Nekaj časa je celo mislil na to, kako bi se z nenad- no akcijo polastil dvora, vlade in celo Vati- kana. Prav nič ni verjel kraljevim in Bado- gliovim izjavam, da bo Italija nadaljevala vojno na njegovi strani. Badogliova vlada je res ves avgust iskala iz- hod iz vojne, in sicer najprej tako, da je iskala posrednike v Vatikanu, nato pa je pošiljala vojaške odposlance v britanska diplomatska predstavništva v nevtralnih državah (Špani- ja, Portugalska). Prizadevala si je pregovoriti zahodne sile, da bi prekinile vojno stanje z Italijo, zagotovile nedotakljivost njenih meja in kolonij iz predfašističnih časov, monarhi- stično ureditev itd. Toda zahodne sile, ki so politično precej nepripravljene dočakale pa- dec fašizma v Italiji, so morale pod pritiskom napredne javnosti vztrajati pri načelu brez- pogojne vdaje. Italijanski vladi ni kazalo drugega, kakor da jo sprejme. Podpisali so jo 3. septembra 1943 v Eisenhower j evem glav- nem stanu v kraju Cassibile pri Sirakuzah na Siciliji, razglasili pa 8. septembra nekaj pred dvajseto uro. Zahodne sile so se drugi dan izkrcale južno od Neaplja in skupaj z enotami, ki so se bile izkrcale že pred šestimi dnevi na skrajnem južnem delu Apeninskega polotoka, začele osvobajati Italijo. Nemška vojska se jim je krčevito upirala in hkrati razoroževala itali- jansko vojsko, ki se je pustila razorožiti brez kakšnega posebno močnega odpora. Se nekaj tistih redkih odporov, npr. tudi v Ri- mu, je bilo kratkotrajnih. Le večjemu delu mornarice je uspelo, da se je prebil do za- vezniških pristanišč. Čeprav je bila kapitula- cija Italije že tretji hud udarec za Hitlerjevo Nemčijo v tem letu, ga je — tudi po zaslugi velike pasivnosti italijanske vojske — prene- sla bolje kot je pričakovala. Ker niti ita- lijanska vojska niti zahodne sile niso izkori- stile vseh slabosti nemških pozicij v južni in jugovzhodni Evropi, se je nemška vojska šele po razmeroma daljšem času znašla na tistih položajih, na katerih je že jeseni leta 1943 predvidevala obrambo južne in jugovzhodne strani okrnjene »evropske trdnjave«. Uspelo ji je osvoboditi na Gran Sassu v Abruzzih tudi konfiniranega Mussolinija, ki je še tisto jesen v severni Italiji ustanovil svojo, prav- zaprav pa vazalno državico. Imel je le malo oblasti, v drugih italijanskih predelih pa so bili Nemci celo edini gospodarji. Najbolj neugodne razmere za nemško stran je kapitulacija Italije povzročila v jugoslo- vanskih pokrajinah, kjer je bilo že dve leti zelo razvito narodnoosvobodilno gibanje. Le- to se je nanjo zelo dobro pripravilo in na- rodnoosvobodilna vojska je razorožila mnogo italijanske vojske, postala dedič njenega orož- ja in opreme, osvobodila je razsežne predele in se okrepila z mnogimi tisoči prostovoljcev in mobilizirancev. Čeprav so nemške enote prej ali slej zasedle pomembnejše točke na jadranski obali ali pa na dotedanjem italijan- skem zasedenem ozemlju, vendarle nikdar niso mogle zasesti vsega ozemlja, ki ga je bil imel dotlej zasedenega italijanski okupator. Ravno na Slovenskem je znalo narodno- osvobodilno gibanje požeti skoraj vse plodo- ve italijanskega zloma. Ko je Italija razglasila brezpogojno vdajo vseh svojih oboroženih sil, je narodnoosvo- bodilna vojska Slovenije s pomočjo aktivistov OF, kurirjev itd. v nekaj dneh razorožila ve- čino italijanske vojske na slovenskih tleh in preprečila, da bi njeno orožje dobili v roke nemški okupator ali pa belogardistični in četniški oddelki. Narodnoosvobodilno gibanje je takrat pozvalo skoraj vse italijanske po- veljnike, s katerimi je prišlo v stik, naj se s svojimi enotami pridružijo narodnoosvobo- dilni vojski v boju proti nemškemu okupa- torju, ki je takrat zasedal tudi njihovo do- movino. Nikjer drugje, kakor ravno v jugo- slovanskih pokrajinah se italijanski vojski ob kapitulaciji Italije ni ponujala tako lepa priložnost, da se upre novemu sovražniku, tj. nemški vojski. To priložnost ji je zlasti omo- gočalo močno razvito in razširjeno narodno- osvobodilno gibanje jugoslovanskih narodov, ki si je celo prizadevalo, da vključi v proti- fašistični boj čimveč italijanskih enot in po- sameznikov. Toda italijanski poveljniki te priložnosti niso znali in tudi niso hoteli izko- ristiti. Z izjemo nekaterih enot v Cmi gori so skoraj vsi italijanski poveljniki odklanjali sodelovanje z narodnoosvobodilno vojsko ali pa so za sodelovanje postavljali nesprejem- ljive pogoje. V večini primerov so nato zbe- žali in prepustili vojake njihovi usodi ali pa so si prizadevali, da jih zberejo in se nato organizirano in z orožjem umaknejo v Italijo, kar pa sta jim onemogočila narodnoosvobo- dilna vojska in nemški okupator. Celo tisti italijanski poveljniki, ki so pozneje postali 176 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika visoki funkcionarji italijanskega odporniškega gibanja, kot npr. general Luigi IVIasini iz Tol- mina, so raje pustili razorožiti svoje enote, kakor pa da bi se pridružili partizanom. Italijanski poveljniki sicer niso marali zle- pa ugoditi zahtevi, naj njihove enote odloži- jo orožje, a so jih narodnoosvobodilna vojska, aktivisti OF, kurirji in v mnogih primerih tudi prebivalci s svojim odločnim nastopom k temu prisilili. Zlasti mnogo italijanske voj- ske so razorožili na novomeškem in kočev- skem območju, v Brkinih, v Vipavski dolini, na Kobariškem in drugod. V celoti je narod- noosvobodilno gibanje razorožilo pehotni di- viziji »Isonzo« in »IVIacerata« ter 1. hitro di- vizijo »Eugenio di Sa vola«, večje dele pehot- nih divizij »Lombardia«, ^Cacciatori delle Alpi«, »Re« in »Torino« ter manjše dele di- vizij »Sforcesca« in »Julia«. S tem je dobila ogromne količine lahkega in težkega pehot- nega orožja, precej topništva, motorizacijo in celo kakih 30 tankov ter precej druge voja- ške opreme in živil. Nemška vojska, ki je že pred italijansko kapitulacijo zasedla najpomembnejše želez- nice na Notranjskem, v Slovenskem primorju in v sosednji Kanalski dolini, ob sami kapi- tulaciji Italije pa še večja mesta in pristani- šča, je razorožila predvsem tiste italijanske enote, ki so bile ob železnicah in v mestih ali ki so se nameravale skozi mesta Trst, Go- rica itd. umakniti v Italijo. Vedenje in delo- vanje nekaterih italijanskih poveljnikov, npr. generala Gambare na Reki in generala Zan- ninija v Vidmu, je nemški vojski naravnost omogočalo zajetje, razorožitev in internacijo italijanske vojske. Tudi mnogo drugih po- veljnikov se razorožitvi ni upiralo in zato na Slovenskem ni znan niti en primer, da bi nemška vojska uvedla represali j e proti njim in vojakom, kakor je to storila v drugih ju- goslovanskih pokrajinah in v Grčiji, kjer je uprizorila cele pokole italijanskih ujetnikov. Toda kljub temu je nemška vojska na Slo- venskem razorožila le majhen del italijanske vojske, in to predvsem zaradi tega, ker so večino razorožili narodnoosvobodilna vojska, politični delavci itd. ter goloroko ljudstvo. To dejstvo so takrat morali priznati ne samo poveljniki posameznih nemških enot, temveč tudi nemško vrhovno vojaško poveljstvo. Drugo veliko zmago je narodnoosvobodilno gibanje izbojevalo tisti čas nad belo in piavo gardo. Potem, ko se je njun varuh umaknil s slovenskega ozemlja, so se belogardistični in četniški oddelki zatekli pod varuštvo no- vega, tj. nemškega okupatorja, ali pa so se zbrali in utrdili v močnejših postojankah, da bi v njih pričakali izkrcanje ameriških in britanskih sil na dalmatinski ali celo na istr- ski obali. Toda namesto zahodnih sil je prišla narodnoosvobodilna vojska, ki je s hitrimi in nenadnimi sunki obkoUla postojanko za po- stojanko in jih zlasti z zaplenjenim italijan- skim orožjem uničila drugo za drugo. In na- zadnje so borci Prešernove brigade naskočili poslednjo, tj. turjaški grad, ki mu je belo- gardistična in četniška posadka že namenila usodo španskega Alcazarja. Posadko, ki je štela več kot 700 oboroženih sovražnikov in v kateri se je demoralizacija spričo pomanj- kanja enotnega vodstva, neuspehov belogar- distične vojske na drugih območjih in odsot- nosti sleherne težko pričakovane pomoči ne- nehno stopnjevala, so 19. septembra v ognju partizanskega težkega topništva prisilili k vdaji borci II. bataljona Prešernove brigade z naskokom, s puškami in z ročnimi bomba- mi. Zajetje belogardistične posadke na turja- škem gradu je bila tudi velika politična zma- ga narodnoosvobodilnega gibanja, saj je bil ujet cvet belogardistične vojske. Od udarca, ki je zadel slovensko kontrarevolucijo v Gr- čaricah in na Turjaku, si ta dolgo časa ni mogla opomoči in ga še do danes ni mogla preboleti. Sodni proces proti 21 zagrizenim belogar- distom in četnikom, ki je bil čez tri tedne v osvobojenem Kočevju, ni obsodil samo njiho- vih zločinov, temveč ves sistem kolaboracio- nizma, kvislinštva in kontrarevolucije. Bil je prvi sodni proces proti vojnim zločincem v drugi svetovni vojni, in sicer še pred kon- ferenco zunanjih ministrov v Moskvi. Nekaj več belogardističnih in četniških oficirjev so takrat obsodila tudi področna vojna sodišča, največ pa so jih partizanska poveljstva vklju- čila v narodnoosvobodilno vojsko. Poseben dogodek tistega časa pomeni vse- Ijudska vstaja v Slovenskem primorju in v Istri. Bila je rezultat temeljitega političnega in organizacijskega dela Partije in Osvobo- dilne fronte, ki sta se v Slovenskem primor- ju naslanjali na četrtstoletni odpor primor- skega ljudstva proti fašističnemu nasilju, hkrati pa nenadna in nepričakovana mogoč- na manifestacija velike, toda do poslednjega dne italijanske okupacije zatirane narodne zavesti in živega protifašističnega razpolože- nja skoraj vsega prebivalstva ter iz njiju iz- virajoče globoke in organizacijski okvir pre- segajoče privrženosti Osvobodilni fronti. Bila je nerazdružljiv splet načrtnih in preudarnih priprav ter organiziranosti, kakor tudi ne- nadnih spontanih odločitev v trenutku, ko se je rušil osovraženi okupacijski režim, novi 177 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO okupator pa je bil daleč in šibek, v razpolo- ženih ljudskih očeh celo popolnoma nemočen in ko se je zdelo, da je konec vojne zelo blizu. Vstaja se je začela s številnimi demonstra- cijami primorskih Slovencev, v Trstu pa tudi italijanskih protifašistov, zlasti delavcev, pro- ti italijanskemu okupatorju po vsem ozemlju tudi v velikih mestih. Pod močnim ljudskim pritiskom je morala italijanska uprava v Tr- stu, Gorici in tudi drugod odpreti ječe in izpustiti politične jetnike in zlasti na pode- želju je brezbrežni val vstaje v hipu odplah- nil osovraženi italijanski okupacijski aparat, ki se je bil sramotno proslavil z nasilnim raz- narodovanjem, političnim in narodnim zati- ranjem ter z gospodarskim izkoriščanjem slo- venskih in hrvaških ljudi. Vse Slovensko primorje in Istro od večjih mest do poslednje odročne vasice je tiste dni prevevalo vse- splošno navdušenje, ki so ga odsevale močna narodna zavest, neponovljiva enotnost in po- polna privrženost idejam Osvobodilne fronte. In to nepopisno čudovito razpoloženje je vsem, starim in mladim, moškim in ženskam nadelo na ramena partizanske puške, jih po- tegnilo v partizanske vrste in jih zlasti na goriški fronti vzpodbudilo k mnogim juna- škim dejanjem, ki jih je moral občudovati celo sovražnik. S številnimi demonstracijami in s sodelo- vanjem pri razoroževanju italijanske vojske, z množičnim vključevanjem v narodnoosvo- bodilno vojsko in z izkazovanjem velikega junaštva v njenih vrstah, s stoodstotno ude- ležbo pri graditvi ljudske oblasti, tj. pri volitvah in delu vaških in občinskih narod- noosvobodilnih odborov, s številnimi mitin- gi in z veličastnimi množičnimi zboro- vanji, ki so bila po vsej pokrajini in na ka- terih so govorili zlasti člani na novo usta- novljenega Narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko Slovenijo, se je primorsko ljudstvo tiste dni kot v plebiscitu izreklo za novo, združeno Slovenijo. Zato je vrhovni plenum Osvobodilne fronte 16. septembra 1943 raz- glasil priključitev Slovenskega primerja k svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji, kar je čez dva in pol meseca potrdilo drugo zasedanje AVNOJ v Jajcu. Veliki uspehi narodnoosvobodilnega giba- nja v prvih dneh po kapitulaciji Italije so omogočili nastanek razsežnega osvobojene- ga ozemlja, ki se je mim.o Ljubljane in ne- katerih večjih krajev ob železnicah Ljublja- na—Postojna—Trst in Podbrdo—Gorica, ki jih je nemška vojska zasedla že konec avgu- sta 1943, raztezalo od Gorjancev in Gorskega Kotora do Furlanske nižine. To, v času narod- noosvobodilne borbe največje osvobojeno ozemlje na Slovenskem, ki je obsegalo ves južni del Slovenije z okrog 700.000 prebivalci, ni bilo samo posledica trenutne nemoči nem- škega okupatorja, temveč predvsem posledica moči narodnoosvobodilnega gibanja. Vso oblast na osvobojenem ozemlju sta prevzeli Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilna vojska ter na njem organizirali lastno upra- vo. Na Dolenjskem in na Notranjskem je za- njo skrbela 14. septembra 1943 ustanovljena upravna komisija za osvobojeno slovensko ozemlje, v Slovenskem primorju pa Narod- noosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, ustanovljen 11. septembra 1943 na Vogrskem. Na razsežnem osvobojenem ozemlju sta izvršni odbor OF in glavni štab NOV in PO Slovenije 11. septembra razglasila splošno mobilizacijo vseh za orožje sposobnih moških od 18. do 45. leta starosti za narodnoosvobo- dilno vojsko. Zato pomeni obdobje po kapi- tulaciji Italije tudi obdobje velikega razvoja partizanske vojske, ko so se okrepile že ob- stoječe enote in ustanovile mnoge nove, in hkrati tudi obdobje njene dokončne organi- zacije. XIV. in XV. diviziji, v katerih so ustanovili nove brigade, se je že sredi sep- tembra pridružila nova, XVIII. divizija in vse tri so nato sestavljale VII. korpus NOV in PO Jugoslavije, veliko udarno vojaško silo narodnoosvobodilnega gibanja v osrednjem delu Slovenije. Se večji in veličastne j ši je bil razrast partizanske vojske v Slovenskem primorju, kjer je že v prvih dneh vseljudske vstaje nastalo kar okrog 30 novih bataljonov. Iz njih so že sredi septembra začeli ustanav- ljati odrede, konec septembra brigade in 6. oktobra 1943 so ustanovili tri divizije: Gori- ško (XXX.), Triglavsko (XXXI.) in Tržaško (pozneje ukinjena) ter 22. decembra 1943 IX. korpus, močno udarno vojaško pest naše osvobodilne borbe v zahodnem delu Slovenije. Dejstvo, da pozneje niso ustanovili nobenih novih brigad in divizij niti na Dolenjskem in Notranjskem niti na Primorskem in Gorenj- skem, razen italijanskih in specialnih (dve topniški, zaščitno, gradbeno in dve VDV brigadi), kaže na to, kako temeljiti sta bili mobilizacija in organizacija narodnoosvobo- dilne vojske v prelomnem obdobju narodno- osvobodilne borbe po kapitulaciji ItaHje. Prizadevanja slovenskega narodnoosvobo- dilnega gibanja, da vzbudi k odporu proti fašizmu in nacizmu tudi druge narode na narodno mešanem ali na sosednjem italijan- skem ozemlju in naglo širjenje osvobodilne 178 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA misli V severni Italiji, sta po kapitulaciji Ita- lije omogočila množičnejše vključevanje Ita- lijanov v narodnoosvobodilno vojsko Sloveni- je in formiranje prvih italijanskih partizan- skih enot na našem ali na sosednjem italijan- skem ozemlju. Ravno na goriški fronti, na Krasu, v Goriških Brdih so se začeli skupaj bojevati partizani slovenske in italijanske narodnosti in skupaj so nato prelivali kri za velike in svetle ideale Rezistence. Nove politične in vojaške razmere po ka- pitulaciji Italije so na večjem delu sloven- skega ozemlja omogočile nov polet narodno- osvobodilnega gibanja. Njegov vrhunec prav gotovo pomeni zbor odposlancev slovenskega naroda. Vodstvo narodnoosvobodilnega giba- nja je že pred italijansko kapitulacijo pri- pravljalo širši zbor predstavnikov slovenske- ga naroda, ki ga poleti leta 1942 ni moglo skli- cati zaradi sovražnikove ofenzive. Zdaj, po kapitulaciji Italije, pa je razsežno osvobojeno ozemlje omogočalo sklicati zbor na še širši podlagi, tj. izbrati odposlance z demokratič- nimi volitvami. Volitve je razpisal izvršni odbor OF dne 11. septembra in od 20. do 25. septembra so na terenu in v vojski, na osvo- bojenem ozemlju neposredno, na neosvoboje- nem pa posredno, izvolili več kot 640 poslan- cev. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. do 3. oktobra 1943 (pravzaprav do zgodnjih jutranjih ur 4. oktobra) je bil že zaradi velikega števila izvoljenih in prisotnih odposlancev edinstven pojav ne samo v naši narodnoosvobodilni borbi, temveč tudi v zgo- dovini odporniških gibanj v Evropi med dru- go svetovno vojno, saj ni znano, da bi se še pri kakšnem drugem okupiranem narodu v Evropi zbralo takšno število neposredno iz- voljenih ljudskih odposlancev. In mimo nje- gove množičnosti ni mogla niti slovenska kontrarevolucija, saj je npr. »Slovenec« dne 2. februarja 1944 moral priznati, da je samo »ljubljanska pokrajina« imela na zboru »več odposlancev kot pa vsa bivša Jugoslavija« in da je »vsako še tako majhno hribovsko vas zastopal poseben odposlanec«. Se večji je vsebinski pomen zbora, saj je bil prvi demokratično izvoljeni, iz ljudskih predstavnikov obstoječi zbor. Odločal je o vseh tistih osnovnih in usodnih vprašanjih, ki so zadevala takratni in bodoči razvoj in obstoj naše narodne skupnosti. Program Osvobodilne fronte, izražen v znamenitih de- vetih temeljnih točkah, in njegovo dotedanje uresničevanje sta dobila najširšo potrditev. Slovenski narod, ki si je v dotedanjem osvo- bodilnem boju prvič v svoji zgodovini ustva- ril svojo narodno vojsko kot enega prvih atributov svoje državnosti, si je preko zbora odposlancev prvič v svoji zgodovini na do- sledno demokratičen in parlamentaren način izvolil svoje prvo politično vodstvo in demo- kratično predstavništvo, tj. 120-članski Slo- venski narodnoosvobodilni odbor, ki se je že čez nekaj mesecev začel kot SNOS oblikovati v prvi slovenski ljudski parlament. S tem je slovenski narod položil temelje svoji držav- nosti in je »končnoveljavno stopil v krog su- verenih narodov«. Zbor odposlancev slovenskega naroda je hkrati potrdil programsko načelo Osvobodil- ne fronte o zedinjeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji, temelječi na narod- ni enakopravnosti in na pravici vsakega na- roda do samoodločbe. Izrekel se je za sožitje slovenskega naroda z drugimi jugoslovanski- mi narodi v takšni Jugoslaviji in izvolil 42-člansko delegacijo za drugo zasedanje AVNOJ, ki je pred petindvajsetimi leti polo- žilo temelje novi Jugoslaviji. Poleg zbora odposlancev slovenskega naro- da so bile na osvobojenem ozemlju še druge manifestacije, ki so izražale privrženost po- klicev in organizacij narodnoosvobodilnemu gibanju. Vojne razmere, tj. bližajoči se zače- tek velike nemške ofenzive na Dolenjskem in Notranjskem, sicer niso omogočile sklica- nja vseh kongresov in konferenc, ki jih je predvidevalo vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, vendar so septembra pripravili in imeli v Ribnici kongres aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske in dobrovoljcev iz prve svetovne vojne, oktobra na Suhorju pri Metliki zbor slovenskih pravnikov z osvo- bojenega ozemlja, v Kočevski Reki prvi kon- gres Zveze slovenske mladine in v Dobmiču prvi kongres Slovenske protifašistične zveze; prvi kongres slovenskih kulturnih delavcev pa je bil v začetku leta 1944 v Semiču. Osvobodilno gibanje slovenskega naroda je s svojo širino in močjo že pred kapitulacijo Italije spravljalo okupatorje v nezavidljiv položaj in je npr. moral Himmler slovensko Štajersko in Gorenjsko 21. junija 1943 raz- glasiti za območji protipartizanskega bojeva- nja, kot je to istega dne storil z Ukrajino in Bosno. Ko pa se je po njej še bolj razmahni- lo in okrepilo, je postal položaj nemškega okupatorja zelo kritičen, saj se je partizan- ska vojska pojavila tik pred Ljubljano, Go- rico, Trstom in Reko in mu ogrozila pomemb- ne prometne zveze. Njegovo vrhovno vojaško poveljstvo je menilo, da je to območje posta- lo glavno nevarno območje in da je Tito nanj prenesel težišče svojega vojskovanja in raz- 179 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kačeni Hitler je moral tiste dni nanj nenehno pošiljati nove in vse večje enote, da bi vsaj za silo obdržale zveze s fronto v južni Italiji in z enotami v severni in srednji Italiji ter zavarovale istrsko obalo. To niso bile kakšne policijske ali rezervne vojaške enote, temveč elitne vojaške operativne enote, sposobne in pripravljene, da vsak hip odrinejo na fronto. In ko je naposled ukazal, naj udarijo proti osvobojenemu ozemlju, je še posebej ukazal, da po tej ofenzivi slovensko prebivalstvo ne sme pomeniti več nobene nevarnosti. Njegove izjave in tudi izjave drugih nacističnih ve- ljakov iz tistega časa pričajo, da so se dobro zavedali, kako za komunistično partijo stoji v osvobodilni vojni ves slovenski narod in kako nevarno jim je to gibanje. Čeprav je bila nemška ofenziva v Sloveniji, ki je tra- jala od 25. septembra do 12. novembra 1943, velikopotezen poskus razbiti narodnoosvobo- dilno vojsko in čeprav je sovražniku uspelo razkosati veliko osvobojeno ozemlje, prizadeti nekatere nove in neizkušene enote, zlasti v Istri, pa ni mogla niti razbiti naše vojske niti preprečiti njene ofenzive na drugih območjih niti ni mogla resneje škodovati narodnoosvo- bodilnemu gibanju ali pa zavreti njegovega visokega poleta. Tako v političnem kakor tudi v vojaškem po?ledu pomeni obdobje kapitulacije Italije v Sloveniji vrhunec v razvoju narodnoosvo- bodilnega gibanja. Nekatere njegove mani- festacije, npr. zbor odposlancev slovenskega naroda, vseljudska vstaja v Slovenskem pri- morju, splošna mobilizacija v narodnoosvo- bodilno vojsko, so bile tako po obsegu kot po svojem zgodovinskem pomenu edinstvene ne samo za tisti čas, temveč za ves čas osvobo- dilne borbe. Uspehi, ki jih je narodnoosvo- bodilno gibanje doseglo poleti in jeseni 1943, so bili trden temelj za ves njegov nadaljnji razvoj. Nista mu jih mogla več iztrgati iz rok niti nemški okupator niti domača reakcija. 180 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA IZ DELA NAšIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Zbirke Pokrajinskega muzeja za Pomurje v Murski Soboti. Pokrajinski muzej za Pomurje v Murski Soboti je bil ustanovljen jeseni leta 1955. Od leta 1955 do 1964 je muzej razpolagal le s štirimi razstavnimi prostori. Leta 1964, po re- organizaciji okraja Murska Sobota, se je skupščina občine preselila iz grada v lastne prostore v središču Murske Sobote. Tako je muzej po naključju dobil prostore v prvem nadstropju gradu in se lotil urejanja prosto- rov za svoje stalne zbirke. Večletno delo na področju muzealstva v Pomurju je ustvarilo pogoje za postavitev zbirk, kjer naj bi se razstavili eksponati, ka- kor so se pač vrstili in bogatili to našo de- javnost. Zal nam za trenutno postavitev kom- pletnih zbirk manjkajo nekateri eksponati. Stremljenje Pokrajinskega muzeja gre v smer čimprejšnje izpopolnitve praznin, ki še obstajajo. Praznin ni opaziti samo pri gradi- vu, ki v razstavnih prostorih sploh še ni do- bilo svojega mesta, občutijo se prav tako pri že dokaj zaokroženih zbirkah. Spričo vsega tega je jasno, da je bilo do danes opravljeno le osnovno pripravljalno delo okoli stalnih zbirk, ki se bodo dokončno odprle javnosti v zasnovi konec letošnjega leta. V arheološki zbirki so najstarejši predmeti kamnito orožje in orodje, ki dokazujeta bi- vanje ljudi v Pomurju že v mlajši kameni dobi. Nekdanji prebivalci teh krajev so se- kali z njim les in obdelovali svoje prve nji- vice. Največje ohranjeno orodje je iz Lipovec v Prekmurju in ga nekateri arheologi razla- gajo kot ralo pri lesenem plugu. Iz bronaste dobe v Pomurju skoraj ni najdb. Redke bro- naste sekire iz Hercegovščaka pri Gornji Radgoni, Podgradja pri Ljutomeru, Spodnje- ga Kocjana pri Kapeli in Zenika pri Vidmu pa se hranijo v tujih muzejih. Očitni sledovi naselitve so znani spet iz obdobja kulture žamih grobišč (1200 do 700 pred n. štetjem). V to dobo sodi tudi bronasta ovratnica iz Pertoče, ki kaže, da je bilo v tem času nase- ljeno tudi ozemlje tostran Mure. Iz zadnjih sedem stoletij pred našim štetjem v železni dobi doslej ne poznamo na obravnavanem ozemlju niti lončenih posod niti bronastih ali železnih izdelkov. Poleg najdb iz mlajše ka- mene dobe je v Pomurju največ sledov iz rimske dobe. Iz tega časa poznamo precej grobišč z gomilami, ostankov starih hiš, prvič zidanih iz kamna, opeke in malte, ter sledo- ve rimskih cest, prvih tlakovanih cest v naših ' krajih. Druga vrsta najdišč iz rimskega časa ] so gomile-grobovi sežganih mrtvecev, na ka- \ tere so nasuli velik kup zemlje. V muzeju so še najdbe iz poslednjih dveh najdišč in si- cer iz gomil pri Dobrovniku velika žara in manjši lonci ter nekaj kovinskih predmetov, iz Vučje gomile pa manjše glinaste posode. ' Izredno redke so v Pomurju rimske najdbe iz kamna in marmera. Doslej sta znana le i dva marmorna nagrobna spomenika, od ka- '• terih je nagrobnik, ki je bil izkopan v Dolgi vasi pri Lendavi, kjer je bila za časa Rim- ljanov rimska naselbina, in priča o grobu bo- gatega, že romanizi ranega keltskega prise- ljenca Vibeniusa iz konca 1. stoletja po našem ; štetju. Drugi podoben spomenik je vzidan v katoliški cerkvi v Soboti in priča o neznanem grobu nekega Viatorja iz 2. stoletja po našem štetju, ki je bil očitno zaposlen pri rimski poštni službi (viator — sel, potnik). Tretja ohranjena kamnita najdba iz rimskega časa pa je skrinja za pepel — pepelnica iz nekega groba pri Ižakovcih. K arheološki zbirki je priključena tudi numizmatična zbirka. Obsežnejša je skupina rimskih novcev, ki so od priložnostnih najdb najbolj dragoceni in dokumentarni za dobo Rimljanov v naših krajih. Novce so našli bli- zu Petišovcev pri Lendavi in v Dolgi vasi pri Lendavi. Pomembni sta tudi dve samostojni numizmatični najdbi. Iz leta 1949 je najdba j v Centibi pri Dolnji Lendavi. Šteje 105 sre- • bmikov; to so petnajstice, šestice in groši iz . Grad z zbirkami Pokrajinskega muzeja za Pomurje 181 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Dožnjek — Pokrajinski muzej za Pomurje Časa Leopolda I. (1657—1705). Druga večja najdba je iz Prošenjakovcev (1956), ki je bila ' zakopana v dobi Krucev v Prekmurju. Šteje j 94 srebrnikov iz časa Leopolda I. (petnajstice, j šestice, groši). Numizmatična zbirka hrani ¦ tudi precej denarja iz kasnejših obdobij, med \ drugim tudi avstrijski in madžarski drobiž,, značilen za denarni obtok v naših krajih v I Rečni mlin na rokavu Mure začetku 19. stoletja. V zbirki so zbrane tudi razne spominske značke in odlikovanja, v glavnem iz prve svetovne vojne. Za lokalno zgodovino je dokumentarna medalja, ki jo je dobila v Prekmurju beltinska grofica Zichy Avgustné ob priliki amaterske razstave foto- grafije v Budimpešti leta 1890. Muzej ima v svojih razstavnih prostorih vključeno grajsko kapelo, ki je bila nekdaj dinastijska kapela grofov Szäpärijev, lastni- kov soboškega gradu. Pri prevzemu razstav- nih prostorov v gradu vključno s kapelo, se v njej niso ohranile nobene dragocenosti. Baročni oltar z dragocenimi plastikami je bil na dražbi leta 1930 prodan. Po programu muzeja bo nekdanja grajska kapela oprem- ljena s kopijami stenskih slikarij Janeza Aquile, ki je v 14. stol. poslikaval cerkve v Prekmurju, začenši z najznamenitejšimi v Martjancih, nato še nekatere druge, v Selu in Turnišču. Zaradi nezadostnih finančnih sred- stev, ki z njimi muzej razpolaga, bo kapela opremljena s kopijami fresk v nekaj letih. V letu 1964 so bili prekopirani nekateri detajli ohranjenih stenskih fresk iz martjanske cer- kve, ki so delo Janeza Aquile, slovitega fres- kanta srednjeevropskega pomena. Razstavlje- ni so detajli: Sveti Martin na smrtni postelji, sv. Martin na konju in skupina svetnic in apostolov iz gornjega pasu fresk v martjan- ski cerkvi. Med umetnostnimi spomeniki v Prekmurju zavzema srednjeveško stensko slikarstvo eno najvidnejših mest, saj so ohranjene slikarije kot časovno zaokrožena skupina pomembne tudi v slovenskem merilu in celo v širšem, kulturnozgodovinskem pro- storu. Po svoji naravi in funkciji ter po sli- karski tehniki se ti spomeniki vežejo z naj- starejšo ohranjeno prekmursko arhitekturo, ko dopolnjujejo notranjščine župnijskih cer- kva in podružnic, ki so nastajale tu v pozno- romanski dobi in v času gotike, torej v 13. in v 14. stoletju. Najobsežnejši je etnografski oddelek, ki je nastajal v zadnjih desetih letih, od ustanovi- tve muzeja dalje. Zbirke v etnološkem od- delku so sestavliene iz predmetov, zbranih na področju Pomurja, zato imajo lokalni značaj. Razstavljeno je nekaj eksponatov iz poljedel- stva, živinoreje, čebelarstva, vinogradništva, domače delavnosti in obrti, ljudske umetnosti in ljudske prehrane ter običajev. Vse druge zbirke so deponirane zavoljo pomanjkanja prostora. Predmeti po zbirkah časovno pripa- dajo 19. in prvi polovici 20. stol. Nekaj je tudi časovno starejših predmetov. V narodo- pisnem oddelku se razstava prične s predme- ti, ki ponazarjajo lov in ribolov. Razstavljene 182 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Predmeti domače obrti — Pokrajinski muzej za Pomurje SO razne ribiške pasti, mreže, kot npr. »vo- dica«, »stava«, »bardun« »sak«, mreža za je- rebice lovit itd. Poljedelstvo in živinoreja sta na tem področju glavni dohodek prebival- stva. Glavno poljedelsko orodje je plug, ki je bil skoraj do konca 19. stol. v celoti lesen. Tak primer vidimo na razstavi; izvira iz Cezanjevec pri Ljutomeru. Kot brano so po starem uporabljali drevesa z okleščenimi vejami, nato pa povsem leseno brano, ka- kršno vidimo na naši razstavi kot rekonstruk- cijo. Poljedelstvo pa je na naši razstavi za- stopano še z raznim drugim orodjem, ki ga vidimo na stenski tabli: kosa z vodi r jem, grablje, srp, cepec, vile, kvatre in razne ob- like motik. Panonska značilnost je »dügi ja- rem«, za vprego dveh krav pri oranju, da stopa vsaka žival po svoji brazdi. V Prek- murju so nekdaj phali in ponekod še danes phejo proso v »možarjih«, lesenih pokončnih stopah, ki jih vidimo na razstavi. Bolj splošno pa je bila v rabi stopa na nožni pogon. — Dožnjeki, ki jih ponekod imenujejo »kro- ne«, so predmet delovnih običajev. Raz- stavljeni dožnjeki ponekod danes pletejo ob raznih družinskih in drugih slavjih. V mu- zejskih zbirkah je razstavljen tudi kump ali drevak. Na dveh takih kumpih je nekdaj pla- val rečni mlin na Muri. V muzeju so razstavljene tudi priprave za obiranje sadja iz okolice Dolnje Lendave. V vinogradništvu, ki se danes goji v glavnem na gričevnatem goričkem predelu Prekmurja, v Lendavskih goricah ter v radgonsko-kapel- skem območju v Prlekiji, se je ohranilo mno- go izvirnih domačih vinogradniških naprav. Muzej hrani poleg vinogradniškega orodja tudi tri značilne tipe pres. Največja je presa na kamen, ki je značilna za celo področje severovzhodne Slovenije; pri ljutomerskih vinogradnikih, ki nimajo več kot oral vino- grada, uporabljajo še danes »peško prešico«, v Prekmurju pa »prešo na vitel«. Z vinograd- ništvom povezan je končno še »možar«, ki so ga nekoč uporabljali za razstreljevanje težkih oblakov, ki so prinašali točo. Iz čebelarstva lahko vidiš na razstavi koš za čebele; to je najstarejša oblika čebelnega panja, kakršni so se do danes ohranili na goričkem predelu Prekmurja. Razstavljenih je tudi nekaj eks- ponatov s področja domače dejavnosti: slam- nate posode, krbüle, košare, »korble«, cekri, ki jih še danes pletejo iz koruznega ličja, in preproga iz slame. Značilno je, da se je v Pomurju razvila tudi izrazito poklicna obrtna dejavnost. Kmet je prešel v nekaterih pano- gah, kot so npr. lončarstvo, sodarstvo, usnjar- stvo itd., iz hišne dejavnosti na domačo obrt. Od lončarskih izdelkov so razstavljeni »vrč- ki«, »kropnjeki«, »pütre«, »mastnajk«, »kü- jač«. V glavnem je razstavljena starejša ne- glazirana keramika, poglazirana keramika temnejše barve ter svetlo poglazirana kerami- ka svetlejših glazur. Kot drugo staro in zelo razvito domačo dejavnost v Prekmurju mo- ramo omeniti tkalstvo oziroma tkaničenje domačega lanenega platna. Na razstavi vidi- mo več doma tkaničenih brisač, posteljnih in namiznih prtov. Poleg tkalcev so v Prek- murju znani gančki sodarji, turniški čevljar- ji, v Prlekiji usnjarji itd. Razstavljene so tudi kot redkost poslikane in izrezljane svisli in gornji del pročelja prekmurske kmečke hiše. Kmečka hiša s temi dekorativnimi svisli je stala v vasi Dolini pri Lendavi. Muzej hrani v svojih zbirkah nošo iz oko- lice Crenšovec iz prve svetovne vojne, praz- Bosman — Pokrajinski muzej za Pomurje 183 KRONIKA OASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nično nošo iz vasi Dobrovnika na področju madžarske narodnostne manjšine v Prekmur- ju ter posamezne dele noše iz predelov Po- murja. Muzej hrani v svojih zbirkah zapušči- no 50 kosov posameznih delov noše iz doma- čega platna, ki jih je izdelala pokojna Katalina Matjaš iz Petišovec svojemu možu Simonu Jožetu v začetku 20. stol. Posebno področje narodopisja je ljudska prehrana. Na razstavi vidimo razne vrste in oblike pogač ter drugega močnatega peciva kot npr. »vrta- nek«, »pereč«, »bosman«, ženitovanjska po- gača, ki so jo pekli v vsej severovzhodni Slo- veniji, danes pa je ne poznajo več. Vrsta razstavljenih predmetov ponazarja pripravo jedi: stopa za phanje prosa, ajde, ječmena iz Gančan v Prekmurju, žrmlje, možnarji in tolkači za drobljenje kavinega, makovega in drugega zrnja, »motüvnica« za maslo, nečke imenovane »koritca« za mesen j e testa, v Prekmurju pa tudi za zibanje dojenčkov. Za shranjevanje živil so imeli v Prekmurju ne- koč leso, posebno pleteno omarico za shra- Kolovrat — Pokrajinski muzej za Pomurje njevanje »kisilačekov«, sira in drugo. Raz- stavljene so tudi košare, kište, trebušaste ko- šare, v katerih lahko hranijo stot zrnja ali celo več. Razstavljene so tudi starejše tesane skrinje in poslikane skrinje. Ljudsko umet- nost in običaje kažejo razstavljeni velikonoč- ni pirhi. Slike na steklo so krasile sobe kmeč- kih hiš. Narejene so v oljni ali tempera teh- niki. Razstavljena je tudi lesena nabožna ljudska plastika. V kulturnozgodovinski zbirki je danes ohranjen kot največja dragocenost vhodni grajski portal iz dobe baroka in grajski sa- lon: Szaparyjeva lastnina, nekoč tipičen pri- mer stanovanjske plemiške kulture, je bila z dražbo leta 1930 prodana. Zaradi zadolženosti lastnikov gradu, predvsem zadnjega lastnika madžarske plemiške rodbine Laszla Szapary- ja, je prišlo v Murski Soboti do javnih dražb stilnega pohištva, dragocenega porcelana itd. leta 1930. V pretežni meri so to pokupili Narodni muzej v Ljubljani, Joanneum v Gradcu in Muzej za primjenjenu umjetnost i obrt v Zagrebu. Banska uprava dravske ba- novine je tedaj odkupila za Narodni muzej 73 kulturnozgodovinskih predmetov, ki so danes razstavljeni v Mestnem muzeju v Ljubljani in v muzejski zbirki Narodnega muzeja na Blejskem gradu. Razstavljeno gra- divo v omenjenih muzejih razodeva izredno visoko kvaliteto in ga brez dvoma lahko šte- jemo med najbolj kvalitetne primerke notra- nje opreme, ohranjene v naših krajih. Raz- prodaja inventarja je torej vzrok, da v samem gradu danes ni takih kosov, ki bi lahko ustva- rili kulturnozgodovinsko zbirko večjega po- mena. Ohranjeno je le nekaj avtentičnih predmetov, v glavnem iz 19. stol.: ceremo- nialna palica, šivalna garnitura iz pozlačene- ga bambusa, medicejska vaza z grbom dru- žine Szapary, meč z grbom družine Szä- pary in nekaj posodja. Ostala pomembnejša oprema salona pa izvira iz gradov v bliž- nji okolici, iz gradu v Beltincih, Rakičana, pa baročna miza, neobaročna salonska gar- nitura. Kot posebno zanimivost, ki trenutno ni razstavljena, ki pa vsekakor zasluži pre- zentacijo, bi omenili kuhinjsko posodje, ki bo lahko sestavljalo del opreme grajske kuhinje. V grajskem salonu so razstavljene tudi zgo- dovinske darilne listine. Oddelek ljudske revolucije ima nalogo, da prikaže obiskovalcu muzeja dogodke zadnje- ga revolucionarnega obdobja v Prekmurju ter da mu ob razstavljenem gradivu pojasni ozadje dogodkov. Gradivo od leta 1919 do 1941 je razstavljeno v prvem razstavnem prostoru. Oktobrska revolucija, ki pomeni 184 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mejnik v zgodovini delavskega gibanja, je našla močan odmev tudi v Prekmurju. 2e iz skromnih virov, ki jih imamo na razpolago, je razbrati, da je Prekmurje v letu 1918 do 1919 doživelo svoje prerojenje. Prvo fazo re- volucije pomeni november leta 1918 po vrni- tvi vojaških ubežnikov s fronte pod nepo- srednim vplivom velikega oktobra. Drugo obdobje je bilo pod vplivom dogodkov na Madžarskem. Ustanovljeni so bili sovjeti z direktorijema v Murski Soboti in Lendavi. Iz tega razdobja je razstavljenih nekaj raz- glasov. Aprila 1919 je kontrarevolucija do- živela poraz in ustanovljen je bil direktorij. Nekaj zapovedi novega direktorij a izpričuje dejavnost novih oblastvenih organov. Levi- čarsko delovanje se je pred drugo svetovno vojno izražalo pri KPA, DKFID, naprednih Sokolih, okrog »Ženskega lista«, »Mladega Prekmurca« itd. Idejni vodje tega gibanja so bili v Prekmurju Štefan Kovač, Ali Kardoš, Rudi Cačinovič in Miško Kranjec. Prva par- tijska organizacija je bila osnovana 1933 pod vodstvom Alija Kardoša, čeprav lahko opaža- mo prve začetke komunističnega gibanja že kmalu po ustanovitvi KP J 1919. »Ljudska pravica«, glasilo delovnega ljudstva, ki prične izhajati v Lendavi 5. oktobra 1934 pod ured- ništvom Miška Kranjca, je pomenila idejno orožje partije in enega prvih znanilcev nara- ščajočega revolucionarnega gibanja sloven- skega delovnega ljudstva. Z ustanovitvijo KPA je prekmurska akademska mladina živo posegla v življenje svojega ljudstva, trdno odločena pomagati prekmurskemu delovnemu človeku do boljšega življenja. Se istega leta je KPA zahteval ustanovitev popolne gimna- zije v Murski Soboti, ki je bila ustanovljena 1919. V letaku »Prekmurskemu ljudstvu« se zahteva, naj bo Prekmurje ravnopravno dru- gim. Nasilju režima je odgovorila listkovna akcija ZDIS. Z letakom »Kaj hočemo« je partija zahtevala preko ZDIS izpustitev kaz- njencev iz Bileče. Zaradi porasta društev v letu 1937 do 1938 se je 5. marca 1939 ustano- vilo samostojno prekmursko okrožje DKFID. Leta 1941 so društva prenehala obstajati. Ve- čina njihovih članov je postala aktiven del NÖB. Letak »Prekmurskim delavcem in kme- tom« nastopa proti diktaturi obstoječega re- žima, zahteva naslonitev Jugoslavije na SZ, boj proti gospostvu nad delovnim človekom. Nadaljnji razstavljeni dokumenti so v glav- nem za obdobje od 27. marca 1941, ko so bili raztreseni letaki z naslovom »Slovenci«, ki so razkrinka vali podpornike KB. Za obdobje 1941 do 1945 je razstavljeno originalno gra- divo in fotokopije, ki prikazujejo obdobje Kot s slikami na steklo — Pokrajinski muzej za Pomurje narodnoosvobodilnega boja v Prekmurju. Razstavljeni so tudi predmeti iz tega obdobja, tako koli, pri katerih so Nemci 1944 pri mlinu v Cezanjevcih v Prlekiji ustrelili 25 talcev. V drugi svetovni vojni je padlo v Pomurju 516 vojakov RA. Prekopali so jih v skupno grobnico na pokopališče v Murski Soboti. Osebne predmete, ki so jih imeli pri sebi, pa hrani muzej. V sklop muzejskih zbirk sodi tudi stalna galerijska zbirka. Po nastanku najstarejši deli v pričujoči zbirki sta prav gotovo tisti, ki ju je ustvaril Franc Košar (rojen v Slaptincih Hiša Miška Kranjca v Polanl 185 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1884 in umrl na Stari gori 1952). Prvo z na- slovom »Moški akt«, ki je prav verjetno še münchensko akademsko delo iz okrog 1910— 1914, drugo, »Komponist«, pa že delo zrelega umetnika, ki je doživel in na svojih plečih preizkusil strahote vojne ter se telesno in duševno načet vrnil domov. Zelo značilno in za razvoj pomurske slikarske govorice po- membno pa je slikarsko delo Ludvika Vre- čica (rojen v Skakovcih 1900, umrl v Monoru pri Budimpešti.) Vrečic je bil pravzaprav prvi slikar, ki je slovenskemu občestvu odkril Prekmurje. Razstavljenih je nekaj njegovih olj, pokrajinskih motivov ter portretov. Raz- stavljene so tudi plastike kiparja Milana Vojska, živečega danes v Avstraliji. V stalni galerijski zbirki so razstavljena tudi dela sli- karke Vere Horvat, kiparja Franca Kiraly, Ladislava Danca, Franca Mesarica in Stefana Hauka, naših najmlajših umetnikov. V času med dvema vojnama pa sta se pojavila na zagrebški akademiji Karel Jakob in Lajči Pandur. Kmečki figuralni motivi, ravninska pokrajina, drevoredi, mlini na Muri, prek- murska vas so bili motivi, katerim je posve- til svoje slikarsko ustvarjanje Karel Jakob (rojen 1908 v Lipovcih). Lajči Pandur (rojen 1913 v Lendavi) razstavlja lepa olja, platna temperamentnih barv. Plastike, ki so raz- stavljene, so dela domačina kiparja Franca Kuharja iz Rankovec v Prekmurju (1916 do 1945). V galerijski zbirki razstavlja dve deli tudi slikar samouk Jože Horvat-Jaki (1930). V stranskem hodniku muzeja pa so razstav- ljene karikature samouka risarja in karika- turista Ladislava Kondorja (1901—1963). Vlasta Koren Razstava »Lončarstvo na Slovenskem« V Slovenskem etnografskem muzeju je bila od februarja do junija 1968 razstava »Lon- čarstvo na Slovenskem«, ki je kazala eno iz- med najstarejših in nekdaj zelo razširjenih obrti na Slovenskem. Razstava je dajala pre- gled tehnične obdelave in izdelave lončenih predmetov, pregled posameznih posod in iz- delkov po funkciji in zgodovinski pregled posameznih delavnic oziroma lončarskih ob- močij na Slovenskem. Lončarska središča so se razvila predvsem v bližini najdišč primerne gline. Na Gorenj- skem so posebno bogate plasti ustrezne gline v smeri od Škofje Loke proti Kranju in Ra- dovljici. Prav zato so se na tem območju razvile nekdanje lončarske delavnice v Ljub- nem, Skofji Loki, Smledniku, Komendi in v Smartnem pod Smamo goro. Najstarejše zapiske o našem lončarstvu najdemo v arhivih gornj egra j skega gospostva iz leta 1340, ki omenjajo lončarje ob Dreti. Posebno obilno pa pričujejo o lončarstvu ce- hovske listine od 16. stoletja naprej. Poznamo lončarske cehe v Ljubljani, Skofji Loki, Kra- nju, Ljubnem in Celju. Tudi Valvasor ome- nja vrsto krajev (Dolenjo vas. Nemško vas, Prigorico pri Ribnici, Horjul in Smlednik), kjer je večina prebivalcev lončarila. Leta 1782 pravi Hermann, »da nikjer ni toliko lončarjev kot na Kranjskem, najboljšo po- sodo pa delajo v Komendi«. V začetku 17. stoletja so bili lončarji iz Ljubnega resni tekmeci mestnih lončarjev iz Škofje Loke pri izdelavi žgalnih vrčev za rudnik živega srebra v Idriji. Ob koncu 18. stoletja pa je nov liberalni gospodarski nazor začel razkrojevati cehovske organizacije. Mer- kantilistična smer državne gospodarske poli- tike ni več podpirala cehov. Na drugi strani pa lončene posode v mestih niso bile več času primerne, ker so bile na voljo že uvožene bakrene, kositrne in fajančne posode. Mestni lončar je zato opuščal obrt. Tako je lončar- stvo postalo izrazito domača obrt kot dopol- nilna dejavnost kmečkega prebivalstva. S to dejavnostjo so se od vsega začetka ukvarjali predvsem tisti, ki jim premajhna zemljiška posest ni dajala zadostnih sredstev za pre- življanje. Poročilo obrtnega inšpektorja za leto 1885 omenja, da je bilo tedaj v Komendi še 74 lončarjev. Svoje izdelke so prodajali po Kranjskem, Tirolskem, Koroškem, Pri- morskem in v Istri. Na Primorsko so vozili Lončar pri delu, Gruča pri Šentjerneju (Slovenski etnografski muzej, fot. 1553) 186 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA predvsem črepnje za peko kruha na odprtih ognjiščih, v Istro pa sklede. Do prve svetov- ne vojne so redno prodajali v Trstu. RibniSk? lončarji pa so krili potrebe zlasti Primorske- ga in Notranjskega, kjer ni primerne gline za lončarsko oblikovanje. Po prvi svetovni vojni je začela lončarska obrt občutno pojenjavati. Hkrati z industrij- skim razvojem je prišla tudi korenita stano- vanjska reforma. Stara odprta ognjišča so za- menjavali štedilniki, glinaste lonce pa želez- ni. Poleg teh je začela lončeno posodo nado- meščati tudi pločevinasta emajlirana posoda, ki jo je leta 1894 pričela izdelovati tovarna posode v Celju. Zlasti kmetje v bližini mest in trgov so hitro sprejeli hkrati s štedilniki tudi novo posodo. Odslej je lončarska obrt vedno bolj izgubljala tržišče za svoje izdelke. Število lončarjev se je iz leta v leto občutneje krčilo. Tako je danes v vsej Sloveniji le še 74 lončarjev, ki zalagajo z lončevino pred- vsem svojo bližnjo okolico. Mnogo dobre gline za oblikovanje imajo tudi Krško polje. Celjska kotlina. Kozjansko, Slovenske gorice, Prlekija, zlasti pa Prek- murje. Na Krškem polju se je lončarska obrt Detajl z razstave »Lončarstvo na Slovenskem« (Slovenski etnografski muzej — fot. 1968) Lončarski izdelki iz Tomaža v Slov. goricah na sejmu v Ptuju (Slovenski etnografski muzej, fot. 1947) 187 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ohranila prav v današnje dni. Tu je še 11 mojstrov, ki delajo največ za domače potre- be. Do nekaj let nazaj so prodajali ljubljan- skemu »Domu«. Ker pa so bili tako preveč pogodbeno vezani, so to opustili. Štirje od teh mojstrov so bratje Kržani, ki imajo svoje lončarije v Malem in Velikem Podlogu, v Zalokah in v Šentjerneju. Vsi so zelo dobri lončarji, izdelujejo pa tudi pečnice za peči. Z lončarsko obrtjo so si ustvarili prav zado- voljivo življenjsko raven. V zadnjem času vozi I^eopold Kržan iz Šentjerneja svoje iz- delke redno na ljubljanski trg, kjer jih kar ugodno prodaja. V pomladanskem in jesen- skem času izdelujejo največ cvetlične lonce, ki jim vsako leto dajejo znaten zaslužek. Za lončarske izdelke raste na splošno zanimanje doma in v tujini. Lončarji v okolici Maribo- ra, v Framu in Racah, zlasti pa v Prekmurju prodajo precej lončenih izdelkov že doma, predvsem avstrijskim turistom. Vozijo pa tudi sami lončevino na prodaj v Avstrijo. Zavoljo posebnih razmer je zacvetela lon- čarska obrt v Gradcu v Beli krajini šele ob začetku tega stoletja. Živela je vse do zadnjih desetletij, ko se je preusmerila v pečarstvo in oblogarstvo s keramičnimi ploščicami. Iz- delki lončarjev iz Gradca so zrinili s tržišča neloščene izdelke primitivnega lončarstva iz okolice Črnomlja, kjer sploh niso loščili po- sod. Svoje izdelke so žgali na prostem ognji- šču »pališču« zunaj vasi. To lončarstvo je ob premoči graškega zamrlo v letih prve svetov- ne vojne. Dolgo tradicijo ima lončarska obrt tudi v Prekmurju, predvsem v Filovcih, Moščancih in Pečarovcih. V zadnjem desetletju 19. sto- letja je bilo samo v Filovcih več kot 90 lon- čarjev. Danes se z lončarstvom ukvarja le še 9 mojstrov, ki izdelujejo predvsem vaze raz- nih oblik za »Dom« v Ljubljani. Mojstri iz Pečarovec pa izdelujejo posodo po starem, predvsem za domači trg. Poglavitni izdelki so lonci za kuhanje, sklede, tepsije, kožice, vrči, pütre, cedila za sir, modle za potice in mo- tivnice za maslo. Posodo prodajajo po sejmih kakor nekdaj. Davčna politika je v zadnjem času pri domači obrti nekoliko popustila, zato so se lončarske obrti spet oprijeli nekateri mlajši mojstri. Poleg tega, da je razstava pokazala s šte- vilnimi značilnimi izdelki našo lončarsko obrt, je bil njen namen tudi, da s prvotnimi ljudskimi oblikami vpliva na sodobno indu- strijsko oblikovanje in nakaže novo funkcijo lončenim izdelkom v sodobni stanovanjski kulturi. vmämüa Bras Sodobni arhivi. Razstava v Arhivu Slove- nije (2. april do 6. maj 1968). Bila je to majhna, a za prebujenje sloven- ske javnosti, ki doslej ni vedno kazala prave pozornosti in skrbi za domače arhive, po- membna razstava z bogatim in skrbno odbra- nim shkovnim gradivom. Dokazala je, da so v svetu arhivi zelo pomembne in ugledne kul- turne ustanove, ki jim posvečajo temu pri- merno materialno skrb. Razstava je izzvenela kot opozorilo na naše zamudništvo na tem področju ter na neocenljivo kulturno in tudi materialno škodo, ki nastaja zaradi neprimer- ne in nezadostne opremljenosti slovenskih ar- hivov. Tega pa seveda ne bo mogoče prebro- diti brez večje družbene pomoči in zavzetosti. Na razstavi so bila prikazana moderna ar- hivska poslopja, oprema skladišč, delavnic za konservacijo, restavracijo, naprave za me- hansko reprodukcijo arhivskega gradiva, na- čini za opremljanje arhivskega gradiva, manj pa samo delo v arhivih. Na razstavi smo mo- gli videti tudi nekaj projektov novih jugoslo- vanskih arhivskih poslopij, med njimi dva za Arhiv Slovenije, ki se žal nista uresničila. Janez Kos IV. zborovanje Arhivskega društva Slove- nije na Ptuju (21. do 24. maja 1968). Referate in obravnave ptujskega zborova- nja, na katerem -]e bilo nekaj nad osemdeset zborovalcev, rr.oremo deliti v tri skupine. V prvi sta referata spominskega obeležja: o 1900-letnici Ptuja (Anton Klasinc) in o Pra- nju Bašu, organizatorju mariborskega arhiva (Antoša Leskovec). V drugi skupini, najobsežnejši in najbolj tehtni, so bili referati o izdajanju virov za slovensko zgodovino (Milko Kos, Bogo Gra- fenauer, Tone Zorn, Milica Kacin, Mirko Stiplovšek in Tone Ferenc). Referenti so kri- tično prikazali dosedanje stanje, ugotovili očitno zaostajanje slovenskega zgodovinopisja na tem področju ter predlagali objave in or- ganizacijo priprav in izdaj posameznih edicij. Skupaj z diskutanti sp postavili vrsto vprašanj, ki so jih sklenili reševati na posebnih obrav- navah zainteresiranih strokovnjakov. Enotni so bih v sodbi, da so izhodišče vseh priprav za izdajo virov temeljiti popisi arhivskega gradiva ter fontološke študije. Z njimi bi mogli arhivi in arhivarji opraviti zelo po- mebno delo. Zbor je sklenil, naj društvo le- tošnjo jesen skliče ožje posvetovanje strokov- njakov, ki naj bi na osnovi dosedanjih obrav- nav o izdajanju zgodovinskih virov sestavili 188 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA načrt izdaj ter se tudi dogovorili glede reali- zacije tega načrta. Izrečena je bila želja, naj bi pokroviteljstvo nad tem posvetovanjem, kasneje pa tudi nad organizacijo izdaj zgod. virov, prevzela Slovenska akademija znano- sti in umetnosti. Prav organizacijske po- manjkljivosti močno habijo slovensko zgo- dovinopisje, da ne more več v korak z dru- gimi v državi, še manj pa s tistimi po svetu. Referenti tretje skupine (France Brenk, Katarina Udovč, Slavko Jančar in Janez Kos) so opozorili na film, fonografske zapiske in fotografijo kot na arhivsko gradivo. Te vrste gradiva v slovenskih arhivih skoraj ni, kar je po.sledica dosedanje necelovitosti arhivske službe in gmotne šibkosti slovenskih arhivov. Posebno simpatična je misel profesorja Bren- ka, da moramo tudi umetniški film, ki ga ne- kateri arhivarji kar ne morejo prišteti med arhivsko gradivo, imeti za pomemben arhivski material, važen vir za našo kulturno zgodo- vino. Analogno sodim, da moramo tudi fono- grafske posnetke umetniške besede in glas- benih poustvaritev uvrstiti med arhivsko gradivo. Kot je, recimo, za umetnostnega zgodovinarja fotografija neke arhitekture, ki je ni več, zelo pomemben vir, tako bo tudi za preučevalca naše gledališke ali glasbene kulture umetniški film in fonografski trak dragocen vir. Arhivi se pri teh zvrsteh gradi- va vsekakor ne bi smeli omejiti le na filme dogodkov, oseb in pojavov ter glasovne zapi- ske političnih govorov še posebno zato, ker v Sloveniji ni posebnih ustanov, ki bi zbirale in hranile omenjeno gradivo; to pa bo ne- dvomno kmalu zelo iskano. Pridobivanje teh novih vrst arhivskega gradiva, o katerih so govorili referenti, je nova naloga slovenskih arhivov. Zborovalci so bili po zaključku zborovanja na izletu na Madžar.^kem. Ogledali so si žuj>- nijski arhiv v Szombathelyju, bili so v Po- rabski Sloveniji, ki je šele pred dobrim de- setletjem nacionalno svobodneje zadihala, srečali pa so se tudi z nagajivostjo madžar- ske birokracije, ki jih je tri ure zadrževala na obmejni postaji. Janez Kos XIV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev v Novi Gorici od 9. do 13. septembra 1968. V dneh od 9. do 13. septembra 1968 je bilo v Novi Gorici XIV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Posvečeno je bilo 100-letnici uveljavljanja slovenskega političnega življe- nja, 50-letnici nastanka Jugoslavije in 25- letnici vseljudske vstaje na Primorskem. Zborovanje je organiziralo Zgodovinsko dru- štvo za Slovenijo, pokroviteljstvo pa so pre- vzele občinske skupščine Ajdovščina, Idrija, Nova Gorica in Tolmin v okviru proslav pet- indvajsete obletnice vseljudske vstaje na Primorskem. Zborovanja se je udeležilo nad 200 zgodovinarjev, znanstvenikov, ki raz- iskujejo obravnavane probleme, in kultur- nih delavcev. V štirih dneh se je zvrstilo 17 znanstvenih referatov in obširna, plodna diskusija. Zbo- rovanje je zasedalo dopoldne in popoldne ves čas v plenumu. Poleg tega so si udeleženci zborovanja ogledali še arhiv pri občinski skupščini Nova Gorica, razstavo »Primorski Slovenci 1860—1870«, ki jo je priredil Gori- ški muzej, in razstavo historiografskih del o Primorski, ki jo je priredila Goriška knjiž- nica. Peti dan zborovanja pa so udeleženci odšli na ekskurzijo v Beneško Slovenijo. Na tej poti so obiskali Gorico, Čedad, Šempeter Slovenov in Kobarid. Pri tem omenimo samo ogled goriškega gradu, izredno lepega in bo- gatega arhiva v Čedadu, ki ga je vodil prof. dr. Milko Kos, in počastitev Ivana Trinka v njegovi rojstni vasi Trčmun. Vsi referati so bih bogati novih dognanj in ocen. Naj jih samo na kratko navedemo. Iz obširne teme Slovenci na prelomu šestdese- tih in sedemdesetih let 19. stoletja so pregle- de za posamezne pokrajine podali: Branko Marušič za Goriško in Istro, Samo Pahor za Trst, Jaromir Beran za Beneško Slovenijo, Tone Zorn za Koroško, Vasilij Melik za Kranjsko, Viktor Vrbnjak za Štajersko in Fran Sebjanič za Prekmurje. Franc Rozman je podal zanimiv prispevek o začetkih delav- skega gibanja na Slovenskem. Vasilij MeMk je podal referat: Splošni problemi slovenske politike okrog leta 1870, ki so ga udeleženci zborovanja kakor tudi razprava o njem zelo dobro ocenili. Referat Tomaža Webra: Po- men zgodovinskega pouka na srednjih šolah je opozoril na zelo aktualne probleme, zlasti na nevzdržno krčenje števila šolskih ur, ki so v učnih načrtih namenjene pouku zgodo- vine. Naslednjih pet referatov je obravnavalo probleme okrog nastanka Jugoslavije. Vla- dimir Dedijer je v svojem referatu obravna- val temo Preporod in druga jugoslovanska mladinska gibanja pred prvo svetovno voj- no, Janko Pleterski: Trializem pri Slovencih in jugoslovansko zedinjenje, Lojze Ude: Upo- ri slovenskega vojaštva v avstroogrski arma- di; Dragovan Sepič: Slovenci in jadransko vprašanje v času prve svetovne vojne in Du- 189 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO šan Kermavner: Ivana Cankarja poseg v slo- vensko politiko leta 1918. O vseh teh refe- ratih se je razvila bogata in plodna diskusi- ja, ki je še bolj vsestransko osvetlila te pro- bleme. Metod Mikuž je podal odličen referat: Vprašanie zahodne meje v obdobju NOB do osvoboditve, Dragovan Sepič je v diskusiji opozoril še na diplomatsko deiavnost, a Tone Ferenc je podal referat: Splošna ljudska vstaja v Slovenskem primorju po kapitulaciji Italije. S tem je bil razpravni del XIV. zborova- nja slovenskih zgodovinarjev izčrpan. Poleg referentov ne moremo omeniti še drugih di- skutantov. Bilo iih je veliko in konstruktiv- no so razpravliali o vsakem referatu. Vsi re- ferati in razprave bodo obiavlieni v prihod- njih dveh številkah Zgodovinskega časopisa, za katerega so sedaj dani vsi pogoji, da bo redno izhaial in bomo tako imeli priložnost seznaniti se z referati v celoti in z vsem znanstvenim aparatom, kar v okviru preda- vani na zborovaniu ni bilo mogoče. V okviru zborovanja je bil tudi občni zbor Zgodovinskega društva za Slovenijo. V pro- storih Goriškega muzeja na gradu Krom- berg je bil drugi dan zborovanja, to je v to- rek, 10. septembra, občni zbor Zgodovinske- ga društva, kakršnega še ni bilo ne po šte- vilu udeležencev, ne po razpoloženju, ki je vladalo na njem. Po izčrpnem poročilu o de- javnosti Zgodovinskega društva za Slovenijo v obdobju med obema občnima zboroma, ki ga je podal predsednik društva Ferdo Ge- strin, so sledila ostala poročila, predvsem taj- niško, blagajniško, poročila uredništev Zgo- dovinskega časopisa. Kronike in Časopisa za zgodovino in narodopisje in poročila podruž- nic. Ugotovili so, da je bila najaktivnejša podružnica v Mariboru. Zgodovinski časopis je prišel z XXII. letnikom, ki je izšel prav ob tem zborovaniu, na tekoče izhaianje, izšel je že 2. zvezek XVT. letnika Kronike in III. letnik nove serije Časopisa za zgodovino in narodopisje. Občni zbor je na predlog odbora Zgodo- vinskega društva navdušeno sprejel prof. Milka Kosa za prvega častnega člana Zgodo- vinskega društva za Slovenijo. Občni zbor je tudi sklenil, da se v Zgodovinsko društvo za Slovenijo sprejmejo kot skupinski člani oddelek za zgodovino filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Inštitut za zgodovino pri S AZU, Inštitut za narodnostna vprašanja, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Arhiv Slovenije v Ljubljani in še nekatere ustanove. Naslednji občni zbor bo ponovno v okviru prihodnjega zborovanja slovenskih zgodovinarjev, za katerega pa kraj in čas še nista določena. France Kresal 190 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA NOVE PUBLIKACIJE Katarina Kobe-Arzenšek, 125 let Tekstilne tovarne Prebold — 1842—1967. Prebold 1967. Izdala in založila Tekstilna tovarna Prebold. Čeprav je res, da naša gospodarska zgodo- vina večKrat onaenja tekstiino tovarno v Pre- boldu zaradi üveii posebnosti, prvič zato, ker je bila dolgo časa edino tovrstno podjetje na slovenskem Štajerskem, in drugič zato, ker je postavna prvi parni stroj na omenjenem ozemlju, je treba kljub temu podčrtati, da smo šele prav pred kratkim dobili prvi ob- sežnejši in kvalitetnejši spis o delovanju te tovarne od jeseni 1842 dalje. Avtorica je zasnovala skoraj 80 strani ob- segajoče monografijo na še ohranjenih virih in na zanesljivi literaturi, toda iz določenih razlogov ni mogla objaviti vsega znanstvene- ga aparata. Zato se zdi spis okrnjen, vsaj za strokovnjaka. Kolikor moremo ta čas preso- diti, je avtorica pregledala kar precejšnjo ko- ličino virov; potemtakem lahko trdimo, da so vse njene navedbe in podatki trdno fundira- ni in zanesljivi. Zbrala je vse gradivo, kar ga je trenutno dostopnega, ga lepo uredila in po- vezala v koristno knjižico. Pripomnimo naj, da na str. 9 in 10 omenje- na Franc Schuscha sen. in jun. nista nihče drugi kot oče in sin Franc Zuža, člana znane zavedne slovenske družine iz Žalca. Jože Som Slava Vojvodine Kranjske. Izbor, Janez Vajkard Valvasor. Iz Valvasorjevega berila dr. Mirka Rupla izbral, spremno besedo in opombe napisal ter uredil Branko Reisp. Iz- dala Mladinska knjiga v Ljubljani 1968 kot 100. zvezek knjižnice Kondor, 156 str., M. 8". Po sedemnajstih letih smo zopet dobili iz- bor iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranj- ske, tokrat izbor izbora v stotem zvezku knjižnice Kondor. Ocenjevati Valvasorja, ki »tekmoval je prav zares s Herkulovimi deh in premagal vse težave«, ni potrebno. Cena njegovih del, zlasti pa Slave vojvodine Kranj- ske (1689), je znana. Tu moremo govoriti le o vrednosti oziroma ustreznosti izbora, ali je ta knjižni kolos predstavljen v pravi luči. Kaj več in bolje v knjižici Kondorjevega obsega v resnici ni bilo mogoče napraviti. Iz- brani so najbolj značilni deli, ki morejo do- volj predstaviti Valvasorja kot pisatelja, nje- govo ujetost v milje njegovega časa, ko sta se mogla v delih še mešati z enako pravico stvar- nost in nestvarnost, praznoverje; v dobro po- snetem baročnem siogu pa je izbrano tudi za- nimivo branje, ki ga do miadina raoa vzela v roKe. Reispova spremna beseda o Valvasorju in njegovem delu, posebno pa o Slavi, je dobra ter v marsičem skupaj z opombami pomaga razumeti deio in vsaj malo dopolni tisto, kar je v izboru seveda moralo odpasti. Med bese- dilom je 16 tehnično precej siabih reproduk- cij iz Slave. Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske je doživela ponatis (Novo mesto 1877—1879) in dva izbora (Ljubljana 1951, 1968). Prav. Zdi se pa, da bi Mladinska knjiga napravila slo- venski kulturi dosti večjo uslugo, če bi za ju- bilejno številko svoje zbirke izbrala prevod primernega izbora iz dela, ki je začetek pra- ve slovenske historiografije, iz Poskusa zgo- dovine Kranjske in drugih južnih Slovanov Avstrije Antona Tomaža Linharta, delo, ki je največje kulturno dejanje slovenskega narod- nega prebujenja v 18. stoletju. To delo že 180 let zaman čaka slovenskega prevajalca in za- ložnika! ja„ez Kos Arhivi. Od pisarne do zakladnice zgodovi- ne. Knjižico sta napisala in uredila Sergij Vilfan in Jože Zontar, opremil jo je Janez Vrhunc, izdalo pa jo je Arhivsko društvo Slovenije 1967 v Ljubljani. Publikacija hoče najširšo slovensko javnost seznaniti z arhivskim gradivom, z zgodovin- skimi arhivi in z njihovim pomenom za zna- nost in kulturo, jo poučiti o poti, ki jo zapi- sek, nastal pri tekočem poslovanju, napravi od pisarne do zgodovinskega arhiva, od do- kumenta za praktično rabo do dokumenta, ki postane pomemben za znanstvenika zgodovi- narja in druge družboslovce kot vir za spo- znavanje preteklosti. Avtorja ob tej poti pri- kažeta in jedrnato odgovarjata tudi na števil- na in komplicirana vprašanja, ki se pojavljajo pri odbiranju, hranjenju in varovanju, ureja- nju ter uporabljanju arhivskega gradiva, po- jasnjujeta organizacijo dela v arhivih in pri- kažeta tehnične naprave in pripomočke, ki jih imajo pri svojem delu modemi arhivi. Na koncu se ustavita še pri stanju in perspekti- vah slovenskih arhivov. Bogato slikovno gra- divo, zbrano z vzhoda in zahoda ter doma, skrbno odbrani citati iz literature, zakonoda- je in arhivističnih del dodajajo besedilu po- sebno težo, prepričljivost in čar. 191 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Arhivsko društvo je knjižico namenilo jav- nosti zato, da bi ji izoblikovala nov odnos do arhivskega gradiva in arhivov, jo prepričalo, da so arhivski dokumenti izredna nacionalna vrednost in da pomeni kot je zapisal znani francoski arhivist vsako skoparjenje z denar- jem, ko je na vrsti financiranje arhivske služ- be, ne samo greh proti znanosti, ampak tudi v političnem in upravnem pomenu greh proti narodu. Takemu poslanstvu, sem prepričan, pa bo knjižica imenitno služila. Janez Kos SOMIVIAIRE J Bogo Grafenauer, professeur a la Faculté des lettres, Ljubljana: Les caracteres principaux du développement historique et de la situation de la nation slovene. I. Comment la Carantanie a deux fois influen- ce la formation de la conscience nationale slovene — 323.1(497.12) — p. 129 Vlado Valenčič, adjoint scientifique des Archives historiques de la ville de Ljubljana: La stru- cture ethnique de la population de Ljubljana a l'epoque de la Reforme (XVie siecle) — 323.111 (497.12 Ljubljana) «15» — p. 137 Janez Höfler, professeur, Ljubljana: Les musi- ciens de la Cathédrale de Koper aux XVIie et XVIIie siecles — 783(497.12 Koper) «16 17» — p. 140 Fran Vatovec, adjoint scientifique a la Haute école des sciences politiques, Ljubljana: A propos du centenaire du journal »Slovenski narod» (paru de 1868 a 1945) — 07(497.12) «1868/1968» — p. 145 Jan Sedivy, professeur, Maribor: Pourquoi Bo- židar Raič a-t-il choisi le Pseudonyme Sekolo- sld? — 347.189.3:92 Raič — p. 150 Jože Zontar, archiviste aux Archives de Slové- nie, Ljubljana: Les Archives provinciales de la Carniole a Ljubljana avant 1918 — 930.25 (497.12) «18'1918» — p. 151 Sergij Vilfan, directeur des Archives municipa- les de Ljubljana: Soixante-dix ans des Archi- ves municipales de Ljubljana — 930.25(497.12 Ljubljana) «1898 1968» — p. 161 Tone Zorn, associé d'études a l'Institut pour l'étude des nationalités, Ljubljana: Quelques details sur l'activité du Kärntner Heimatdienst a la velile du plebiscite en Carinthie de 1920, — 323.13(==30)(436.6) «1920» — p. 165 Ivo Juvančič, adjoint scientifique a l'Institut pour l'étude des nationalités, Ljubljana: La ligne fortifiée, balie sous Mussolini a travers les montagnes Slovenes. — 623,1(497.12) — p. 168 Tone Ferenc, chef des Archives a l'Institut d'hi- stoire du mouvement ouvrier, Ljubljana: La chute du fascisme et la capitulation de l'Italie en 1943 — 940.53/.54 «1943» — p. 175 Informations sur l'activité de nos établissements et de nos sociétés — 061.055 — p. 181 Publications nouvelles — 930(048) — p. 191 Sommaire — p. 192 Popravek V članek »Slika dr. Antona Murka« (str. ¦ 101) se je piscu vrinila napaka. Murkov živ- : Ijenjepis je v Slovenskem biografskem leksi- : konu objavil dr. Janko Glazer, ne pa dr. Ivan | Grafenauer, kot je pomotoma v članku ome- i njeno. Redakcija 192 GOSPODARSKO ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov s kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije Za praznik DAN REPUBLIKE 29. november čestitajo gospodarske organizacije, zavodi in ustanove vsem delovnim ljudem in poslovnim prijateljem ter se priporočajo za nadaljnje sodelovanje na gospodarskem in kulturnem področju Qh enem pa želi j o srečno, zdravo, miru in uspeha polno novo leto 1969 Nova bolnišnica v Ljubljani Gradnja prve etape kliničnega centra Ko je potres leta 1895 močno poškodoval tudi tedanjo ljubljansko civilno bolnišnico na Ajdovščini, so bili v letih 1895 do 1897 zgrajeni prvi, še sedaj obstoječi objekti bol- nišnice na Zaloški cesti. Nato je bil šele leta 1936 zgrajen prizidek za drugi kirurgični od- delek, leta 1938 pa so v šempetrski vojašnici za potrebe tedanjega zavoda za raziskovanje in zdravljenje novotvorb priredili nekaj pro- storov. Kljub temu pa so trije bolniki ležali na dveh posteljah, uporabljali pa so za to tudi nosila in zasilna ležišča. Ko je bila po osvoboditvi ustanovljena popolna medicinska fakulteta, se je število postelj zaradi nanovo pridobljenih objektov za infekcijsko, orto- pedsko, pediatrično, dermatovenerološko in ftiziatrično kliniko dokaj povečalo, vendar je zaradi hitrega razvoja klinične medicine in novih potreb tudi zaradi povečanega gravita- cijskega območja ljubljanskih kliničnih bol- nišnic stanje ostalo enako kritično. 2e leta 1945 sta medicinska fakulteta il. prvo ministrstvo za ljudsko zdravstvo pre- učevala različne lokacije za gradnjo novih objektov tudi zunaj prostora ob Zaloški cesti in v raznih variantah glede velikosti in ob- sega gradnje kakor tudi glede organizacijskih zasnov. Leta 1960 je Okrajni ljudski odbor Ljubljana spričo vse večjega pomanjkanja Slika makete za I. etapo izgradnje kliničnega centra v Ljubljani V ospredju sta (temno) stanovanjska stavba »meksika« in poliklinika ob Njegoševi cesti; v sredini so (svetlo) novi objekti kliničnega centra v ozadju desno (temno) je prikazan obstoječi objekt Ortopedske klinike bolniških postelj naročil izdelavo projekta za šestoddelčno mestno bolnišnico. V nadaljnjem razvoju sta s pogodbo z dne 26. aprila 1963 Izvršni svet Skupščine SR Slovenije in Skupščina bivšega okraja Ljub- ljana ob sodelovanju 26 občin rešila vpraša- nje sofinanciranja in programa za prvo etapo izgradnje kliničnega centra, ki določa postelj- ni objekt s približno 1000 posteljami za kritje kirurške, interne in ginekološko porodniške klinike ter diagnostično-terapevtski in ser- visni objekt s pripadajočimi operacijskimi bloki, laboratorijsko diagnostiko, stalno in urgentno službo za poškodbe, kirurgijo, inter- no in ginekologijo ter tudi za porode, skupaj z ustreznimi enotami za sprejem bolnikov. V tem objektu, ki se neposredno povezuje z obstoječim poslopjem poliklinike, je tudi cen- tralna sterilizacija, bolnišnična lekarna in vsa preskrbovalna služba s kuhinjo in pral- nico, ki bosta spričo večje ekonomičnosti slu- žili tudi drugim klinikam in za potrebe centra v celoti. Obenem je bil izdelan tudi zazidalni načrt za urbanistično ureditev ožjega in šir- šega območja kot rezervatnega zemljišča za gradnjo bodočih objektov kliničnega centra. Takrat je bil ustanovljen tudi Sklad za grad- njo bolnišnic okraja Ljubljana, od katerega je leta 1966 na podlagi zakona o nadaljnji etapni izgradnji kliničnega centra v Ljubljani investitorstvo prešlo na Klinične bolnišnice v Ljubljani. Pri programskih preučevanjih in izdelavi projekta po projektantski skupini »H« v okvi- ru sklada je leta 1965 prevzelo nadaljno iz- delavo projekta za posteljni objekt Podjetje za projektiranje »Slovenija projekt«, za dia- gnostični terapevtski objekt pa je bil leta 1967 razpisan natečaj, na podlagi katerega je izdelana ustrezna tehnična dokumentacija, ki oba objekta združuje v nedeljivo celoto, kar določa že omenjeni republiški zakon. Na sploh je osvojeno tudi sodobno načelo o kon- centraciji medicinskih in pomožnih služb v smislu »servisne« dejavnosti za vse klinike in oddelke, ki jih potrebujejo. Ker je nova bolnišnica istočasno tudi »učna bolnišnica« medicinske fakultete in drugih šol za zdrav- stvene delavce, so v novih objektih predvi- deni tudi učni in seminarski prostori ter pre- davalnice. Gradnja z investicijsko vrednostjo 191.600 tisoč Ndin je začela s prehodom investicij- skih poslov neposredno na Klinične bolniš- nice v Ljubljani dne 13. julija 1966. Da bi gradnja čimbolj uspešno potekala, je inve- stitor poveril izvajanje tehničnega nadzor- stva Investicijskemu zavodu za izgradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Gradbena in druga dela so bila oddana na podlagi licita- cije, ki je bila izvedena med vodilnimi grad- benimi podjetji SR Slovenije, tj. GP »Tehni- ki« in kooperanti, ki so »Slovenija ceste«, »Gradiš« in »Obnova«; vsa instalacijska dela pa opravlja Industrijsko montažno podjetje v Ljubljani. Bančne in kreditne posle oprav- lja Kreditna banka in hranilnica v Ljubljani. Med zanimivejše podatke o gradnji sami spadajo predvsem tile: posteljni objekt ima skupaj z dvema kletema dvanajst etaž, dol- žina objekta znaša 126 m, širina 30 in višina 38 m; skupna površina 36.000 m^, približno enako površino pa ima tudi tri- do petetažni diagnostično-terapevtski in servisni objekt, za navpični promet služi v posteljnem objek- tu skupaj osem dvigal in tri stopnišča. Pri gradnji objektov nove bolnišnice je upošte- vana IX. stopnja potresne varnosti; glede oskrbe s toplotno energijo bodo novi objekti skupaj z že obstoječimi na območju klinične- ga centra vezani na novo Ljubljansko to- plarno. Gradnja objektov za klinični center je nuj- no sprožila dokončno ureditev vprašanja Za- loške kot interne ceste, s katere bo urejen glavni vhod v nove objekte za osebje, obisko- valce in za študente, medtem ko bo vhod (do- voz) za bolnike iz Njegoševe ceste, vsa oskrba in odvoz pa je predviden po Bohoričevi ozi- roma Jenkovi cesti. Po terminskem finančnem planu gradnje morajo biti vsa dela zaključena v petih le- tih, v letu 1971 pa naj bi bili stavljeni ob- jekti v poskusni pogon in opravljena dela v zvezi z dokončno opremljenostjo. Z dogradit- vijo novih objektov v postopni izgradnji kli- ničnega centra v Ljubljani bo zadoščeno po- trebam sodobnega bolnišničnega zdravljenja, obenem bodo v znatni meri odstranjene naj- večje težave, ki so doslej oteževale redno sprejemanje bolnikov, sodobno hospitaliza- cijo in zdravljenje bolnikov, kakor tudi iz- vajanje učnih in drugih dejavnosti. CESTNI SKLAD SR SLOVENIJE Vzdrževanje in rekonstrukcija cest I Splošno o poslovanju Cestnega sklada SRS Cestni sklad SRS skrbi za vzdrževanje, re- konstrukcijo in gradnjo cest 1., II. in III. reda v SR Sloveniji. Sklad financira svoje naloge iz neposrednih dohodkov za ceste, ki so do- ločeni z zveznimi predpisi. Ti dohodki so: prispevek za ceste od pogonskega goriva in prispevek za ceste od motornih vozil, ki se zbereta na območju SR Slovenije. Cestni sklad SRS je pravna oseba in po- sluje po določilih republiškega zakona. Poslo- vanje sklada vodi upravni odbor, katerega imenuje Skupščina SR Slovenije. Program cestnih del, ki jih izvaja, določajo srednje- ročni in letni programi, ki jih sprejema upravni odbor sklada, potrjuje pa Skupščina SR Slovenije. Upravni odbor sklada tudi redno poroča Skupščini SR Slovenije o oprav- ljenem delu za preteklo leto. II. Ceste I., II. in III. reda v SR Sloveniji Cesta I. reda je cesta, ki pelje skozi dve ali več republik in veže njihova glavna mesta ali pomembna gospodarska območja kot tudi mednarodna cesta. Cesta II. reda je cesta, ki veže med seboj gospodarska območja posa- mezne republike in se navezuje na cesto so- sednje republike, kot tudi cesta, ki je poseb- nega pomena za republiko. Cesta III. reda je cesta, ki veže dve ali več občin in ima po- seben pomen za promet med njimi. V SR Sloveniji imamo 833 km cest I. reda, 1703 km cest II. reda in 3885 km cest III. reda. Vendar te ceste v veliki meri ne ustrezajo potrebam sodobnega prometa, ker je bil samo del celotne cestne mreže zgrajen ali rekon- struiran v zadnjih letih. Gradnja in rekon- strukcija cest v preteklosti je bila bolj skrom- na, ker tedanji promet ni potreboval zahtev- nih tehničnih elementov. Kljub občutnemu izboljšanju cestne mreže je še vedno 58'"/« vseh cest L, II. in III. reda makadamskih, medtem ko 66 'Vo cest ni grajenih za predpisa- no 10-tonsko osno obremenitev. Naj navede- mo še naslednje pomanjkljivosti cest: preoz- kih je S?'"/» cest, s preostrimi zavoji je 20 "/o cest, prestrmi vzponi so na 10 "/o cest in ne- preglednih je 23 *'/o celotne dolžine cest. 17 ""/o od 894 mostov nima zadostne nosilnosti. In to pri vse večji rasti prometa. Za primer navedimo rast obremenitve cest cestnega kri- ža. Poprečna dnevna obremenitev v 1958. letu je bila 3377 ton, v 1967. letu pa 17.600 ton ali nad 5-krat večja. To pa zahteva posebno skrb za ohranitev obstoječega cestnega območja in njegovo iz- boljšavo v okviru možnosti, da bo sposobno sprejeti razvijajoči se cestni promet. V glav- ne prometne smeri bo treba zgraditi avto- mobilske ceste, druge ceste pa po potrebi ohraniti ali izboljšati, saj samo mreža avto- mobilskih cest in dovoznih cest pomeni celo- to, ki jo zahteva razvijajoči se promet. III. Vzdrževanje cest Ceste se vzdržujejo na osnovi pogodbenega odnosa Cestnega sklada SRS s cestnimi pod- jetji. To so gospodarske organizacije, specia- lizirane za vzdrževanje cest. Cestnih podjetij imamo v Sloveniji 7, in sicer v Celju, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Novem mestu. Vzdrževanje cest obsega: delna popravila vozišč in objektov na cesti, čiščenje zrušene- ga materiala iz vkopov in jarkov ter z vozišča, čiščenje snega z vozišča, posipanje vozišča v krivinah in na večjih spustih ob poledici, koš- nja trave s cestnega sveta, popravljanje in nadomestitev cestnih in prometnih znakov, manjša popravila na stavbah, ki so potrebne za cesto, periodično obnavljanje izrabljenih vozišč na cestah, obnavljanje izrabljenih pro- vizoričnih mostov in druga podobna dela, s katerimi se vzdržujejo v dobrem stanju ceste in objekti na njih. Vzdrževalna dela se mo- rajo izvajati tako, da se zaradi tega ne ustavi promet na cesti. Ta vzdrževalna dela se delijo v dve skupi- ni, in sicer: — dela, za katera se obseg ne more meriti, ali pa se obseg zaradi ekonomičnosti ne more meriti, na primer: pluženje snega, posipanje posledice, krpanje udornih jam, čiščenje jar- kov, vzdrževanje prometnih znakov (tekoče vzdrževanje); — dela, za katera se lahko ugotavlja obseg in kvaliteta, na primer: položitev asfaltne prevleke, sanacija usadov, postavljanje nove prometne signalizacije (investicijsko vzdrže- vanje). Cestni sklad SRS ima s cestnimi podjetji stalno pogodbo za sprotno vzdrževanje cest. Sredstva zanj so določena z normativi. V po- godbi je predpisan način vzdrževanja, nadzor nad izvajanjem del in predvidene pogodbene kazni za neizpolnjevanje obvez. Pri sprotnem vzdrževanju pa nastajajo težave, ker razpo- ložljiva sredstva za vzdrževanje cest ne kri- jejo dejanskih potreb, temveč samo dopuščajo ohranitev cestne mreže v takem stanju, da je zagotovljen promet. Zaradi tega se pojavlja- jo pomanjkljivosti v vzdrževanju, ki jih ni mogoče izključiti. Makadamska cesta s po- prečnim prometom nad 1000 ton na dan se z razumnimi stroški ne da več vzdrževati. Za- radi tega je gospodarno v okviru razpoložlji- vih sredstev take ceste čimprej modernizirati, vendar je to ob sedanjih denarnih virih za ceste proces, ki zahteva daljše časovno ob- dobje. Zelo zahtevna naloga je zimska služba na cestah, to je pluženje snega in posipavanje poledice. Opravljanje te službe je oteženo, ker so vremenske razmere pri nas zelo spremen- ljive. Določena je prioriteta za pluženje cest, ki deli ceste v tri skupine. V prvi skupini so ceste, ki se morajo brezpogojno plužiti,v drugi skupini ceste, ki se plužijo v okviru možnosti in v tretji skupini ceste, ki se ne plužijo. Pri tem moramo opozoriti, da vseh cest ni mogoče plužiti na suho, ker bi to zahtevalo prevelika finančna sredstva, ki pa ne bi bila ekonomično potrošena. Zaradi tega se popolnoma plužijo le glavne ceste, medtem ko mora biti na drugih cestah zagotovljena samo prevoznost. Dela investicijskega vzdrževanja oddaja Cestni sklad SRS cestnim podjetjem s pogod- bo za vsako delo posebej. S tako pogodbo se določi obseg, kvaliteta in cena dela. Po za- ključku del se opravi pogodbeni prevzem del. V okviru investicijskega vzdrževanja cest Cestni sklad SRS že nekaj let na najbolj pro- metnih cestah obnavlja asfaltne prevleke, ker se samo krpanje ne izplača. Obrabna asfaltna plast se namreč z vse večjim prometom iz- rabi ter jo je treba v določenem časovnem obdobju obnoviti. Tako je bilo v zadnjih dveh letih v Sloveniji položenih 286 km asfaltnih prevlek. IV. Rekonstrukcije cest Cestni sklad SRS skrbi tudi za rekonstruk- cije cest. Rekonstruirajo se predvsem tiste makadamske ceste, ki jih zaradi močnega prometa ni mogoče vzdrževati. Pri tem se daje prednost tistim cestnim odsekom, ki omogočajo zaključek že prej začetih cestnih odsekov, turistično pomembnim povezavam in ureditvi glavnih mejnih prehodov. Ceste, ki so bile v zadnjem času rekonstruirane ali še bodo, so določene v srednjeročnem progra- mu Cestnega sklada SRS za vzdrževanje in rekonstrukcijo cest L, II. in III. reda v obdob- ju 1967—1970, ki ga je potrdila Skupščina SR Slovenije. V zadnjih dveh letih je bilo mo- derniziranih 283 km makadamskih cest in obnovljenih 36 mostov. Dela za rekonstrukcijo cest oddaja Cestni sklad SRS praviloma na podlagi razpisa. Deset let dela združene distribucije elelitrične energije v Sloveniji v obdobju pred letom 1958 je bilo celotno elektrogospodarstvo kljub pogostim reorganiza- cijam med seboj povezano z več ali manj čvrsti- mi administrativnimi vezmi. V okolju ostalega gospodarstva, ki je vse bolj poslovalo na eko- nomskih principih, so se tudi v elektrogospodar- stvu porajale težnje po spremembah v ekonom- skih odnosih, tako v okviru posameznih repu- blik, kakor tudi v zveznem merilu. Kot plod dolgotrajnih razprav je pričel v januarju leta 1958 veljati zakon o elektrogospodarskih organi- zacijah. Zakon je podal temelje za nove organi- zacijske oblike, ki naj bi se formirale skladno s stopnjo razvoja elektroenergetskega sistema in skladno z uveljavitvijo ekonomskih odnosov v elektrogospodarstvu. S tem zakonom je zaklju- čeno obdobje razvoja samostojnih, ponekod tudi izoliranih republiških elektroenergetskih siste- mov. S stalnim izgrajevanjem novih elektro- energetskih objektov so se že pokazale nujne potrebe za postopno medsebojno povezovanje proizvodnje in prenosa v okviru elektroenerget- skega sistema Jugoslavije. Za nadaljnji razvoj elektrogospodarstva je važna tudi določitev orga- nizacijskih oblik, kot so: elektrogospodarsko pod- jetje, elektrogospodarska skupnost in skupnost jugoslovanskega elektrogospodarstva; pri tem pa se elektrogospodarska podjetja organizirajo skladno z ekonomskimi principi delitve dela, lo- čeno po proizvodni, prenosni in distribucijski dejavnosti. Zaradi teh sprememb se je elektro- gospodarska skupnost v letu 1958 pojavila v bi- stveno drugačni organizacijski obliki, distribu- cija pa se je 14. aprila 1958 združila v svoje strokovno združenje, ki je imelo nalogo koor- dinirati delo in urejati odnose s proizvodnjo in prenosom. Združenje si je s tesnim sodelovanjem vseh včlanjenih podjetij ves čas od ustanovitve do danes prizadevalo predvsem usklajevati reševa- nje tehničnih, ekonomskih in organizacijskih problemov v distribuciji električne energije Slo- venije in doseglo pri vseh važnih vprašanjih enotne ukrepanje. Najvišji organ združenja — upravni odbor — je na svojih zasedanjih vodil enotno osnovno politiko pri sodelovanju in razvijanju distribu- cijske dejavnosti v Sloveniji in njenega pove- zovanja z drugimi elektrogospodarskimi podjetji v republiki in državi. Ker je po zakonu strokovno združenje 21. aprila 1931 moralo prenehati z delom, so se di- stribucijska podjetja v želji, da bi nadaljevala začeto delo, odločila ustanoviti poslovno zdru- ženje. Tako je bilo poslovno združenje DES usta- novljeno dne 22. aprila 1961, v katerega se je včlanilo vseh 16 distribucijskih podjetij Slove- nije. Po ustanovitvi sedanjih 5 distribucijskih pod- jetij v avgustu 1963 se je upravni odbor zdru- ženja ponovno konstituiral dne 14. novembra 1963. Vloga in naloge združenja so se iz leta v leto: širile. Izredno pomembno je bilo delo na stan- dardizaciji in tipizaciji distribucijskih naprav. Za to delo je bila že kmalu po ustanovitvi zdru- ženja poleg drugih formirana posebna strokovna komisija, ki je določala tipizacijo in standardi- zacijo distribucijskih naprav na območju Slove- nije. Zaradi velike možnosti racionalizacije v gradnji in vzdrževanju, ki jo daje tipizacija, je prehajalo delo za tipizacijo tudi v okvire pod- jetij. Delo združenja je značilno po tem, da so veliko večino dela, pa naj si bo to z ekonom- skega, tehničnega ali pravnega področja, oprav- ljali strokovnjaki iz včlanjenih podjetij v okviru strokovnih komisij. Obseg dela združenja se je širil, ustanavljale so se nove skupine strokovnja- kov; te so reševale tudi specializirana vprašanja, ki so bila skupna vsem distribucijskim podjet- jem. V tem skupnem delu stalno sodeluje okoli 80 strokovnjakov iz vseh distribucijskih podjetij. Na ta način so se lahko reševala tudi kompleks- nejša vprašanja, ki bi jih tudi z večkratnim povečanim številom zaposlenih v biroju zdru- ženja v takem obsegu ne mogli uspešno opraviti. Prek svojega poslovnega združenja so se di- stribucijska podjetja Slovenije povezala z ostalo distribucijo Jugoslavije v okviru koordinacij- skega odbora elektrodistribucije Jugoslavije. Tu se je reševala skupna problematika elektrodistri- bucije kot panoge, kakor tudi mnoga vprašanja odnosov s skupnostjo jugoslovanskega elektro- gospodarstva. Posamezni problemi so se obrav- navali prek strokovnih komisij koordinacijskega odbora. Prvo in drugo posvetovanje distribucije Jugoslavije, ki ju je organiziral koordinacijski odbor, pa je nakazalo probleme, ki jih morajo distribucijska podjetja reševati skupno; v za- ključkih so bile podane perspektivne smernice za nadaljnji razvoj distribucije. Naše združenje je bilo izmed pobudnikov za ustanovitev koordi- nacijskega odbora elektrodistribucije Jugoslavije, eden najaktivnejših članov odbora in je s tem mnogo pripomoglo k uspešnemu reševanju distri- bucijske problematike v državnem merilu. Potek skupne obdelave tehnične problematike je pri vedel v letu 1963 do širokega posveta o tehničnih problemih distribucije, ki je bil v Novi Gorici. Nakazana je bila specifičnost teh- ničnega reševanja, predvsem zaradi velikega šte- vila istovrstnih naprav v gradnji in obratova- nju. Čeprav manj pomembna izboljšava ali ra- cionalizacija z vidilsa posamezne naprave ali objel^ta, postane pomembna zaradi množičnosti. Smernice posvetovanja za nadaljnje delo so po- budile globlja raziskovanja na tehničnem pod- ročju. K delu je bil pritegnjen tudi Elektroin- štitut v Ljubljani, katerega vloga se je pri reše- vanju tehničnih vprašanj in pri zasnovi perspek- tivnega distribucijskega omrežja iz leta v leto večala. Kontinuiranost skupnega dela vseh distribu- cijskih podjetij predstavlja tudi vodenje enotne tarifne politike na področju vse Slovenije. Po letu 1965 je prešlo predlaganje in sprejemanje tarif za prodajo električne energije na distribu- cijska podjetja. V tem času so bile trikrat spre- menjene cene in enkrat predpisi o tarifnem si- stemu. Enotno so bili pripravljeni in sprejeti tudi splošni pogoji za dobavo električne energije. Po- enoteni so bili obrazci in določbe pogodb za do- bavo električne energije večjim potrošnikom. Prav tako so se podjetja dogovarjala o enotnem nastopanju v pogodbenih odnosih s svojimi do- bavitelji električne energije. Združenje je zasto- palo stališča in mišljenje včlanjenih podjetij v vprašanjih tarif in dobavnih pogojev tudi pri državnih organih v republiki in zvezi. Zaradi zaostajanja gradenj za potrebami kon- zuma so se kopičili nerešeni finančni problemi pri gradnji najosnovnejših objektov. Distribucij- ska podjetja so združila del svojih sredstev v posebnem skladu pri združenju DES tako, da je bilo mogoče dajati posojila za važnejše objekte skladno s prioritetnim redom, ki ga je določil upravni cdbor združenja. S skupnimi sredstvi je distribucija financirala tudi elektrogospodarske šolske centre. Zavod za elektrifikacijo podeželja in podobno. Pri tem pa ni šlo zgolj za finančno vzdrževanje nekaterih organizacij, za katere je obstajal skupni interes in potreba po njihovem delovanju; komisije združenja so istočasno izde- lovale strokovne programe dela teh organizacij, določevale potrebne profile bodočih kadrov in skrbele za realizacijo nalog, ki jih je upravni odbor združenja zastavil omenjenim organiza- cijam. Kljub organizacijskim spremembam je poslov- no združenje v vsem 10-letnem obdobju svojega delovanja uspešno povezovalo interese distribu- cije in omogočalo večji napredek v poslovanju. V teh letih je bilo zgrajeno močno razdelje- valno omrežje. Skupna dolžina distribucijskih omrežij se je povečala od 19.000 na 33.200 km, število transformatorskih postaj od 2.050 na 3.450, a količina distribucijske energije od 713 na 1.946 GWh letno ali za 2,7-krat več. Pri tem se je vrednost osnovnih sredstev povečala za 3,6-krat, in sicer brez upoštevanja revalorizacije. Strokovne komisije združenja so svoje za- ključke, analize, priporočila in navodila izdala v 80 internih pubUkacijah. V njih je zajeta te- koča organizacijska problematika distribucije,. ekonomske analize in prikazi stanja, problema- tika obratovanja, gradenj in vzdrževanja distri- bucijskega omrežja. Doslej je izdelana tipizacija nizkonapetostnih priključkov, prvega dela nizkonapetostnih omre- žij in daljnovodov 10 in 20 kV. V teh publika- cijah je zbranih na stotine tipiziranih oblik za elemente distribucijskih omrežij. Kljub temu, da bo treba na področju tipizacije še mnogo napra- viti, izdelati mnogo novih standardov, hkrati pa razširiti področje uporabe tipizacije, moramo ugotoviti, da je v dosedanje delo vloženo mnogo truda, znanja in izkušenj in da je to v obliki tipizacije na razpolago vsem distribucijskim ka- drom. Vsako leto se izdela program za gradnje in razvoj distribucijskega omrežja, ki je prilagojen dinamiki razvoja potrošnje. Vedno pa je priso- ten element o večanju kvalitete električne ener- gije, seveda v skladu z ekonomskimi možnostmi. V zadnjih letih je pri načrtovanju vedno bolj prisotna študijska obdelava ekonomsko tehnič- nega razvoja, pri čemer pa predstavljajo osno- vo študijske ugotovitve Elektroinštituta. Pomembno je tudi skupno delo pri izdelavi tehničnih predpisov ter enotna in preč'ščera sta- lišča o posameznih tehničnih vprašanjih, ki so prinesla že mnogo sprememb in izboljšav v teh- ničnih predpisih. Istočasno so bila izdelana po- drobnejša navodila za obratovanje in gradnjo omrežij, v praksi pa pomenijo v primerjavi s tehničnimi predpisi zajetnejši pripomoček pri vsakdanjem delu. Mnoga vprašanja, na katera tehnični predpisi ne dajo odgovora, so rešena s takšnimi navodili enotno za vsa podjetja v Slo- veniji. Vsakoletne analize celotnega poslovanja in gospodarjenja naših podjetij so bile izdelane kot pripomoček podjetjem za ugotavljanje stanja, medsebojno primerjanje in orientacijo za nadalj- nje poslovanje in gospodarjenje. Publikacije in študije o ekonomskem položaju distribucije, o problemih razširjene reprodukcije v distribuciji, analize tarif in cen so služile vsem podjetjem pri raznih odločitvah in predlogih v zvezi s proble- matiko distribucije pri državnih organih. Sledijo varnostna navodila, navodila za za- ščito distribucijskih naprav in mnoga druga s tehnične, ekonomske in pravne problematike v distribuciji. Tako široko zastavljeno delo pa je zahtevalo vedno več podatkov o napravah in o dogajanjih v distribucijskih omrežjih. Vedno bolj je posta- jala aktualna potreba po rešitvah, ki bodo slo- nele na solidno pripravljenih podatkih, še več, take rešitve naj ne bi bile le občasne, želimo si jih imeti stalno na razpolago, vedeti hočemo tu- di, kaj nam prinašajo posamezne variantne re- šitve. Pri tem zahtevamo, da so posamezne va- riante obdelane na istih osnovah, da jih lahko med seboj primerjamo, prav tako pa tudi da niso obarvane s subjektivnimi nagnjenji. Take (Nadaljevanje na naslednji strani spodaj) ', 70-letni jubilej 3Ivse Mestne elektrarne ljubljanske Električna energija si je začela utirati pot konec 19. stoletja, ko je prvič (leta 1884) zagorela električna žarnica v Berlinu. V naše kraje je prodrla, ko so zgra- dili v Litiji in Skofji Loki industrijski elektrarni, Ljub- ljana pa je prva v naši deželi zgradila javno elektrarno, ki je 1. januarja 1898 prvič pognala elektriko 794 žar- nicam in 48 obločnicam za javno razsvetljavo in nekaj javnim lokalom. Nova termoelektrarna je bila zgrajena na vogalu Slomškove in Kotnikove ulice. Zaradi negospodarnosti je TE danes opuščena, zgradba pa služi za razne funk- cionalne dejavnosti sedanje poslovne enote Elektro Ljubljana-raesto in za razdelilno transformatorsko po- stajo, imenovano Ljubljana-Center, napetosti 110/10 kV in moči 2 X 20 MVA. Ob začetku obratovanja TE so montirali generatorje za proizvodnjo enosmerne napetosti z ustreznimi par- nimi kotli oziroma stroji. V magistralnem poslopju so za ublaževanje sunkovite obremenitve, ki jo je povzro- čal od leta 1901 uvedeni tramvaj, montirali akumulator- ske baterije ustreznih moči in za 2 X 150 volino na- petost. Kljub bojazni pred električnim tokom je število konsumentov leto za letom enakomerno naraščalo, saj je vsakdo, ki je prijavil novega odjemalca, dobil za vsako žarnico nagrado 1 goldinar. Ta praksa je obsta- jala do začetka prve svetovne vojne (1914), saj je TE imela moč 1600KM, akumulatorska baterija pa 726 Ah. V obdobju pd 1918 do 1925 je potrošnja tako nara- ščala, da so morali dušiti priključke novih porabnikov in vpeljati tarifo, ki Je določala, da je bila cena elek- tričnemu toku višja, čimveč so ga porabili. Situacija se je zboljšala, ko so leta 1926 uvedli trifazni tok napetosti 6000 voltov. Zaradi tega se je področje bivše Mestne elektrarne razširilo tudi na Vič, Kleče, Jezico, Rudnik, Moste in Stepanjo vas. Leta 1929 je bila v TE montirana nova parna turbina z vso opremo, moči 4700 KVA in za napetost 6000 V. Zaradi nove moči v TE in ker se je leta 1934 omo- gočila dobava el. energije moči do 6000 kVA in so se po dogovoru rešila vsa sporna vprašanja z bivšo dravsko banovino, je dobila bivša Mestna elektrarna ljubljanska v svojo oskrbo dokončno območje. Da bi bivša Mestna elektrarna ljubljanska zaokrožila in začela oskrbovati svoje področje, je po dalje časa trajajočih pogovorih in pravdah končno prevzela leta 1939 še območje, ki ga je napajala Električna zadruga v Šiški. Ko je bila leta 1941 Ljubljana okupirana po itali- janski vojski, je skoraj vsa dejavnost zamrla. Mestno elektrarno je nadzirala italijanska posadka, ki je bila stalno nastanjena v termoelektrarni. Toda kljub močni kontroli okupatorja in špijonažl izdajalskih elementov, ki so se prodajali okupatorju, se je v njej močno raz- vilo gibanje za osvobodilno borbo. To veliko aktivnost in požrtvovalnost za neizprosen boj proti okupatorju dokazuje 8 žrtev fašističnega terorja. Mnogo pa je bilo takih, ki so ali v italijanski ali nemški internaciji prenašali nečloveško trpljenje in prezir. Leta 1945 je bivša MEL postala »Okrožna uprava me- sta Ljubljane-«, ki je doživela do današnjih časov pre- cej reorganizacij. Danes je (od leta 1963) Poslovna enota Ljubljana-mesto ena Izmed enot podjetja Elektro- Lj ubij ana. Pa poglejmo še statistične podatke Oe glavne) za celotno delovanje našega 70-letnega jubilanta. 1 MWh -= 1000 kWh Iz tabele prav dobro vidimo, da je število odje- malcev hitreje naraščalo' v letih od 1945 do 1960. Zaradi ugodne tarife za električno energijo, zlasti pa za go- spodinjstvo, je bil zelo hiter in neobičajen porast v porabi električne energije (kWh) tudi v tem obdobju. S tem v zvezi je morala naraščati tudi moč (kW) elek- tričnih naprav, predvsem v transformaciji kakor tudi delno v visoko- in nizkonapetostnem omrežju. Zaradi i stalnega pomanjkanja finančnih sredstev so se zlasti j pred letom 1963 zgradili le riajnujnejšl visokonapetostni j in nizkonapetostni elektrovodi, kar nazorno pokaže ta- j bela. i Leta 1963 se je bivše podjetje Elektro Ljubljana- mesto spojilo s štirimi distribucijskimi podjetji v novo skupno podjetje Elektro Ljubljana. Po tem letu nI (Nadaljevanje članka desetletnice DES, poslovnega združenja za distribucijo električne energije v Sloveniji) zahteve na racionalen način ni možno realizirati s klasičnim načinom dela. Zato so se že v letu 1963 pričele priprave za uvedbo mehanografske obdelave podatkov. Distribucijska podjetja so v letu 1967 nabavila za skupne potrebe elektron- ski računalnik, ki bo reševal naloge tako z eko- nomsko-komercialnega kot s tehničnega področ- ja. Elektronski računski center pri našem zdru- ženju, ki so ga ustanovila in financirala vsa distribucijska podjetja v Sloveniji, že obratuje in je plod naših skupnih interesov in prizade- vanj za večji in hitrejši napredek, predvsem v kvaliteti dela distribucijskih podjetij. Iz navedenega je razvidno, da je razvoj poslo- vanja distribucije privedel do večjih skupnih akcij in del, ki niso le občasnega značaja, tem- več preraščajo v kontinuirano integracijsko ob- liko določenih področij dela. Pred nami stoji na- loga, da kvantiteto skupnega dela usmerimo na kvalitetno izboljšavo organizacije, ki bo uredila odnose in delitev dela od osnovnih delovnih skupin do skupnih služb v distribuciji Slovenije.] RTP Slška v Izgradnji bilo drugega Izhoda, kot da se je iz elektroenergetskih vzrokov zgradila na prostoru bivše termoelektrarne nova razdelilna transformatorska postaja (krajše RTP), ki oskrbuje predvsem središče In jugovzhodni del me- sta. Zelo hitra izgradnja nove stanovanjske soseske v Šiški (S 6), rezervno napajanje tovarne Litostroj, nove lahke industrije v Slški in zaradi rezervnega napajanja čim večjega dela območja, ki ga sicer oskrbuje RTP Center, kakor tudi zaradi porasta v porabi el. energije v območju Šiške sploh so se letos lotili izgradnje nove RTP-Siška za napetost 110/10 kV in moči v prvi fazi 2 X 20.000 kVA. Za to RTP se je po uvidevnosti pristojnih dejavni- kov na ObS Ljubljana-Slška dobila prav ugodna lo- kacija. Razdelilna transformatorska postaja Šiška, lahko rečemo, že stoji na zemljišču, ki je južno ob gorenjski progi in vzhodno od Stegenske uUce, kjer je predvidena severnozahodna obvozna cesta; ta bo služila tudi za glavno dovozno cesto nove tovarne »-Iskra<<, ki je na severni strani gorenjske proge. Gradbena dela Je opravilo SGP Grosuplje, montažna dela na 110 kV napravi kakor tudi montažo 10 kV opre- me z dobavo 10 kV predfabriciranih celic je prevzelo Združeno podjetje EM Maribor. Elektroinstalacljska dela bo opravilo podjetje IMP, Ljubljana. Transformatorja 110/10 kV, regulančna, moči po 20 MVA, bosta izdelek tovarne Rade Kunčar. Po sklenjenih pogodbah z dobavitelji opreme kot z izvajalci del je sklepati, da bodo dela opravljena še pred koncem tega leta. Z namenom, da bi bila dobava električne energije središču Ljubljane zagotovljena, kot predvideva glavni projekt za RTP Center, so v letošnjem letu začeli gra- diti II. fazo 110 kV stikališča in montirati drugi regula- cijski transformator 110/10 kV, moči 20.000 kVA. Tudi 10 kV stikališče, ki je bilo (lansko leto) v poskusnem obratovanju precej pokvarjeno, se bo rekonstruiralo. Montažo II. faze, tj. 110 kV priključka za transformator z 10 kV priključkom na stikališče, kar bo zahtevalo 405.000 novih dinarjev, je prevzelo podjetje Energoinvest Sarajevo. Transformator je dobavila tovarna R. Končar iz Zagreba za 1,320.000 novih dinarjev. Potrebna finančna sredstva za: : N din i — izgradnjo RTP Šiška z opremo, transforma- torjem in 110 kV daljnovodom znaša ca. 13,000.000 — položitev 10 kV kablov, ki bodo prenašali el. energ. v napajalno TP, bo zahtevala ca. 2,400.000 — montaža II. faze v RTP Center zahteva 405.000 — nabava drugega transformatorja v RTP Center zahteva 1,320.000 Potrebna finančna sredstva skupaj ca. 17,125.000 Navedeno vsoto denarja bo podjetje Elektro Ljub- ljana krilo iz lastnih sredstev. Z omenjenima izgradnjama (RTP Slška in n. faza v RTP Center) se bo mestu Ljubljani zagotovila red- nejša in kakovostnejša dobava električne energije, kar ] bo lep in koristen prispevek k 70-letnemu jubUeju. Obenem se kolektiv jubilanta in kolektivi podjetja ; kot celote sploh pridružujejo čestitkam našim konsu- i mentom za praznik J9. novembra. i Dela na montažni hali tovarne v Velenju ZAVOD ZA RAZISKAVO MATERIALA IN KONSTRUKCIJ LUUBLJANA Zavcd za raziskavo materiala in konstrukcij v Ljubljani je usmerjen v aplikativno reševanje raziskovalnih nalog na vseh področjih gradbeni- štva in industrije gradbenega materiala. V organiziranju in izvajanju raziskovalnega dela v gradbeništvu SR Slovenije zavzema Za- vod vodilni položaj. Zavod je samostojna gospo- darska ustanova in je dobro opremljen z moder- nimi napravami za preiskavo in testiranje vseh vrst gradbenega materiala in konstrukcij. Zato se s svojim raziskovalnim delom udeležuje važ- nejših gradbenih akcij in del po vsej Jugoslaviji, še posebno pri rekonstrukcijah in novih grad- njah za industrijo opeke, pri postavljanju sepa- ra cij za kamen, gramoz in pesek, pri izgradnji modernih cest, pri projektiranju in gradnji to- varn za nove gradbene materiale, pri proučevanju in izvajanju termičnih, akustičnih in hidroizo- lacij, pri preiskavi kvalitete gradbenega ma- teriala, pri opremi laboratorijev v gradbenih pod- jetjih in na gradbiščih. Raziskovalno delo Zavoda obsega naslednja področja: — osnovne gradbene materiale (opeka, ka- men, pesek, veziva, beton, bitumen, azbest, ce- ment, plastične mase); — jeklo (betonsko železo, žica za prednapeti beton, žične vrvi, konstrukcijski elementi); — nemetale (kompleksno reševanje problema- tike azbesta in sljude, tehnološki problemi proiz- vodnje samota); — les (proizvodi iz lesnih in rastlinskih od- padnih materialov, kot so iverne plošče, lahke gradbene plošče in tako dalje); — gradbene elemente in konstrukcije (izde- lava velikih konstrukcijskih elementov za so- dobno izgradnjo stanovanj, razširjanje sortimenta osnovnih materialov in izboljšanje njihove kva- litete); — proučevanje tehničnih, akustičnih in higi- enskih lastnosti (gradbenih materialov in elemen- tov pri izgradnji objektov); — proučevanje gradbenih strojev in gradbe- nih operacij (dviganje produktivnosti v gradbe- ništvu z uvajanjem sodobnih strojev in pravilno organizacijo gradbenih procesov); — geomehaniko (preiskave nosilnosti tal, son- diranje, konsolidacija, stabilizacija pri izgradnji modernih komunikacij in cest). Zavod opravlja v laboratorijih in na terenu kompletne preiskave in testiranje materialov in konstrukcij. SLOVENIJA AVTOMATIZIRANA Pred štirimi leti — 21. maja 1964 — so PTT kolektivi predali prometu prvo avtomatsko tranzitno telefonsko centralo v Jugoslaviji — ARM Ljubljana. To je bil prvi korak k avtomatizaciji In moderniza- ciji telefonskega prometa, PTT mreže in sredstev. Danes, komaj po štirih letih, pa je ta ogromna na- loga PTT kolektivov skoraj že dokončana. V avtomatski telefonski promet so vključene že omrežne skupine Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Novo mesto, Koper, Nova Gorica in Postojna, Za praznik republike — 29, november — se jim bo pridružila še omrežna skupina Murska Sobota in tako bo Slovenija kot prva republika v državi v pogledu telefonije popolnoma avtomatizira- na. Slovenski PTT kolektivi pa bodo s tem trenutkom uspešno zaključili največjo nalogo sedemletnega pro- grama za razvoj PTT mreže in sredstev, katere osnovni cilj je bil zgraditi moderno, sodobno in napredno omrežje, ki bo sposobno zadovoljiti vse potrebe vedno hitreje razvijajočega se gospodarstva kakor tudi po- trebe občanov po dobri in hitri telefoniji. Naloga je, oziroma bo torej v najkrajšem času opravljena. Vendar pa s tem delo PTT kolektivov še ne bo končano. Stojijo namreč že pred novo nalogo: izpol- nitev programa za razvoj PTT prometa v času od 1969. do 1975. leta — torej nov petletni program. Ta program le skupščina jugoslovanskih PTT osvo- jila 10. julija 1968 ter s oosebno resolucijo oozvala vse PTT kolektive Jugoslavije, da se z vso resnostjo lotijo uresničevanja nalog, zastavljenih v resoluciji oziroma v programu. Za ostvarltev te velike naloge bo vloženih okrog 500 milijard dinarjev, samo na Slovenijo bo odpadlo nekaj več kot 52 milijard dinarjev. Največji poudarek te naloge je na razširitvi avto- matskih telefonskih central, povečanju medkrajevnih telegrafsko-telefonskih zvez, razširitvi telefonskega in telegrafskega omrežja, razširitvi dostavne mreže, mo- dernizaciji, mehanizaciji PTT prometa sploh ter sodob- nejših oblikah organizacije tehnično vzdrževalne služ- be. Skratka — ostvarltvi takšnega PTT prometa, ki bo ustrezal najzahtevnejšemu potrošniku. Pri tem bo potrecno sodelovanje tudi pri izgradnji enotnega telekomunikacijskega sistema, v katerega bo- do vključeni RTV, elektrosistem, JLA ter drugi veliki uporabniki. Dalje bo potrebna vključitev v gradnjo mednarodnih zvez, kajti v svetovnem In evropskem načrtu za razvoj telekomunikacij je predvideno, da postane Jugoslavija eno najpomembnejših središč v ev- ropskem in svetovnem sistemu zvez. V ta program pa je vključena tudi izgradnja zemeljske postaje za inter- kontinentalni in daljni kontinentalni promet po sate- litih. Tudi izgradnja elektronskega računskega centra za potrebe vseh PTT podjetij Jugoslavije je ena izmed postavk programa. Za PTT kolektive so to zelo velike in zahtevne ob- veze, ki pa so jih voljni prevzeti, saj se zavedajo, da se bo PTT Jugoslavije odinole z modernizacijo, meha- nizacijo in avtomatizacijo lahko polnovredno uvrstila med druge evropske PTT. ZDRUŽENO PODJETJE ZA PTT PROlVIET LJUBLJANA PTT poslopje v Murski Soboti Modema vinska polnilnica v enem izmed obratov Ena vodilnih jugoslovanskih vinar- skih hiš proizvodno-predelovalno- komercialnega značaja. Poslovne enote so v najbolj znanih vinarskih področjih države, kot v Mariboru, Ormožu, Brežicah, Paliču, Negotinu, Rekovcu, Ohridu ; skupna zmogljivost kleti znaša nad 45,000.000 litrov vina. Lastne plantaže v Ormožu dajejo najkvalitetnejša jugoslovanska in svetovno znana vina. Letni promet vina znaša nad 60,000.000 litrov, od tega nad 20 mili- jonov steklenic raznih tipov vina lastnega polnjenja. Kletarska in druga oprema omogoča najsodobnejšo tehnologijo predelave in šolanja vina. Pomemben izvoznik pijače v Vel. Bri- tanijo, Zah. Nemčijo, Skandinavijo, Svico, ZDA, SZ itd. Letni izvoz zna. ša nad 10,000.000 litrov vina najbolj kvalitetnih pijač. Vodilna hiša v državi na brezalko- holnem področju s svojo znamko »Yugocockta proizvodi«. Lastne pol- nilnice v večjih centrih države, pro- izvodnja organizirana tudi preko li- cenčnih pogodb; skupna letna proiz- vodnja nad 120 milijonov stekleničk. Koncesionar za proizvodnjo in distri- bucijo pijače Coca-Cola Company za celo Jugoslavijo. Za dan republike čestitamo vsem delovnim kolektivom in jim želimo v bodoče še mnogo delovnih uspehov SLOVENIJA VINO LJUBLJANA Združeno železniško transportno podjetje Ljubljana Transporlno podjetje Ljubljana čestita ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. november vsem uporabnikom železniških uslug in gospodarskim organizacijam ter se priporoča za nadaljnje sodelovanje. Istočasno pa želi vsem prijateljem in znancem ter vsem delovnim ljudem srečno, mirno in uspeha polno novo leto 1969 Trgovsko podjetje URA LJUBLJANA, PREŠERNOV TRG 1 in ZLATAR LJUBLJANA, ČOPOVA ULICA 16 imata bogato izbiro švicarskih ur in zlatega nakita Tudi mi se pridružujemo čestitkam ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. NOVEMBER GALIS LJUBLJANA Lepodvorska ulica 23 a trgovsko podjetje z igračami, galanterijskimi Izdelki in otroško konfekcijo na debelo Telefoni: direktor 310 061 komerciala 311 314 oddelek pletenin — blagajna 311 315 skladišče 311306 Čestitamo vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem ZA DAN REPUBLIKE 29. november, obenem pa želimo polno delov- nih uspehov v novem letu 1969! LIVARNA LIGA LJUBLJANA Galjevlca 266 Telefon 23 541 odliva odlitke vseh barvastih kovin Naša delovna skupnost LIGA se tudi pridružuje čestitkam ZA PRAZNIK DNEVA REPUBLIKE 29. november obenem pa želi svojim poslovnim prijateljem in vsem uporabnikom naših uslug SREČNO, MIRNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1969! IIOLIRKA LJUBLJANA-MOSTE Telefon 313 557 Proizvaja izdelke: ZA HIDROIZOLACIJE, ZA GRADNJO CEST, ZA ELEKTBOIZOLACIJE, ZA ANTIKOROZIJO, ZA TERMO-AKUSTICNE IZOLACIJE »IZOLIRKA« opozarja potrošnike, da dobijo v industrijski prodajalni na drobno v Ljubljani- Moste. Ob železnici 18, vse omenjene Izolacijske materiale. V zvezi s problemi uporabe Izolacijskih mate- rialov se obračajte na tehnično informativno službo »IZOLIRKE«, kjer boste solidno postre- ženi. Tudi kolektiv »IZOLIRKA-« se pridružuje čestitkam za DAN REPUBLIKE 29. november Ljubljanski investicijski zavot LJUBLJANA, BEETHOVNOVA 11/VI opravlja Inženiring, projektantske in druge investitorske posle pri gradnji poslovnih, stanovanjskih, prosvetnih, industrijskih, komunalnih in drugih objektov TRGOVSKO PODJETJE nB>«-kMA«