Mariasun Landa Moja roka v tvoji Prevedla Marija Uršula Geršak Malinc Noro srce, ki v sanjah preživlja robinzonade ... Arthur Rimbaud Knjiga je izšla s podporo Evropske komisije, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Baskovskega inštituta Etxepare Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije. Sedemnajstega julija, pet popoldne, približno Ko smo se danes dopoldne sprehajali po ulici, sem se odločil za vedno oditi od doma. Tako hitro sem sprejel to odločitev, da sem bil še sam presenečen … Da se tega nisem spomnil že prej! Kaj pa sem mislil, ko sem se sprehajal z mamo in njenim fantom, kot da se ne bi nič zgodilo. V resnici me je razžiral pogled na mamo, ki se je obešala na roko tega tipa … Odšel bom v kočo! Zbežal bom v kočo … in to je to! In ideja se mi je zdela tako genialna, da sem kar naenkrat postal prijazen s tem idiotom, ki kar ni nehal govoriti, jaz pa sem sledil pogovoru: da ja, da sem se imel dobro na počitnicah, vsak dan sem šel plavat, in to in ono. Neumnosti! Uf, ni ga bilo junaka, ki bi me utišal, čisto me je zaneslo! In mama me je gledala, kot da bi se mi nenadoma zmešalo, kajti dobro ve, da mi gre ob njenem romeu na bruhanje. Kakorkoli, ko sem kar naprej čvekal, se je v meni oblikovala ideja o pobegu od doma in tako sta se jeza in bolečina zadnjih tednov počasi razblinjali, dokler v srcu nisem začutil popolnega miru. Anton. Seveda sem se spomnil na Antona. Kajti njegova zamisel je bila, da sva si uredila kočo in v tistem trenutku sem ga zelo pogrešal. Ampak Anton je na počitnicah. V Navari, kot vsako leto. In jaz, ravno obratno, tukaj. Sprehajam se s tema bedakoma in se počutim zelo osamljenega … Ne zdržim več! Odkar sem se odločil, da jo popiham od doma, sem se povsem umiril. Adijo mama in njeno strašilo! Ali je mami kaj opazila? Ne vem. Takoj ko sem prišel domov, sem šel naravnost v svojo sobo … Ne, ne paše mi hrana. Naj me pustita pri miru, ker sem sit od prigrizkov, ki smo jih jedli prej. In oba sta se usedla pred televizijo, jaz pa sem medtem v svoji sobi skrivaj začel pripravljati nahrbtnik. »Xavi?« Mama je trkala na vrata. Jaz pa sem hitro porinil nahrbtnik pod posteljo. »Kaaaj?« Češ, kaj bom počel popoldne. In da me to vpraša, pride in vdre v mojo sobo. Ampak takrat sem bil že udobno zleknjen na postelji in se delal, da pozorno berem strip. Da nisem povsem prepričan, verjetno pa bom šel do Mikela gledat kakšen film, sem ji precej ravnodušno odgovoril. »Gledat film pri tako čudovitem vremenu!« je rekla ona. Mama je vedno ista. Veeedno mora kaj reči, kako ne bi! In če bi bil to kateri drug dan, bi se zagotovo sporekla; danes opoldne bi bilo to tvegano, ker sem imel svoje načrte in sem jo raje pustil pri miru, moral sem ravnati preudarno. »Don't worry, mami! Potem bova šla tudi ven …« Kam pa bosta šla, vpraša ona. Morda na frontoio.1 In z Mikelom bova pojedla sendvič, naj je ne skrbi za večerjo, to sem ji rekel. In ne vem, zakaj, a se mi je zazdelo, da sem pri njej zaznal začudenje, ker sem bil tako miren, saj me je čudno pogledala, kot bi kaj smrdelo, kot kakšen lovski pes … Nato je s kretnjo nakazala, da odhaja, jaz pa z najmirnejšim izrazom na svetu nisem odtrgal oči od stripa. »Dobro. Ob desetih bodi doma!« Edino to je rekla. Nič več, samo to. Ko sem videl, da odhaja proti dnevni sobi, sem nadaljeval priprave. Oditi iz hiše je bilo nekaj najbolj enostavnega. Nos sem pomolil v dnevno sobo in jima namenil en adijo, hitrejši od puščice. »Se vidimo,« je odgovorila mama. »Čao,« je rekel tip. Ne vem, zakaj mora ta očalar vedno pozdraviti s čao. Vsakič, ko to slišim, bi mu najraje kakšno zabrusil, a ne danes. Danes je poseben dan. Danes sem tudi sam odgovoril s čao, mislil pa sem si: »Se bova že še srečala, ti prašič!« In tako sem prišel sem, v najino skrivno zatočišče, v kočo, ki sva jo obnovila z Antonom. Če bi vedel, da sem zbežal od doma! Samo on ve za najin brlog, zato mami ne bo prav nič lahko, namučila se bo, da me najde … A bo jokala in to? Verjetno bo. Ko joka, postane mamin nos rdeč kot klovnov, oči pa postanejo kot bi bile žabje, motne in vlažne. Pa še mine je ne kar tako, potrebuje kar nekaj časa, da se potolaži … Bah, kmalu me bo pozabila, ja, tako kot je pozabila očeta. Konec je skrbi zaradi njenega napornega sinčka, zdaj je svobodna. Mami, ne bom te več oviral! Ko zdaj pomislim, sem bil tudi sam malo naiven in precej neumen: kako nisem že prej pomislil, da se lahko zgodi kaj takega? »Srček, danes pridem pozno, ali ne bi bilo bolje, da prespiš pri babici?« In jaz, glavni bedak, sem bil super vesel, ker mi pri babici pustijo gledat televizijo, dokler sam hočem … Oh, kakšen kreten sem bil! Jaz sem gledal televizijo, ona pa se je medtem zabavala s fantom. S fantom, ki govori čao! S tem važičem je hodila v kino, na večerjo ali plesat, medtem ko je bil njen sinček parkiran pri babici. Krasno! Ime mu je Karlos. Čarli. In je velik, štorast in očalar. Eden tistih, ki nosijo očala le zato, da zgledajo bolj zanimivi, pametni in se bahajo, da so profesorji, ti pa se ob njih počutiš kot kakšen bizgec … Poleg tega se mi je zadnje čase dobrikal, ta priliznjenec … »A si bil že kdaj na tekmi rugbyja?« In jaz, da ne. »Bova pa šla skupaj, Xavier!« Poleg tega, da govori čao, me ta tip kliče Xavier, to me pa razkuri, ker mi ni jasno, kdo za vraga mu je dovolil, da mi spremeni ime. Jaz sem bil vedno Xavi. Od malega. In nič drugega. In ni se še rodil junak, ki bi si me upal klicati drugače. Ampak nočem več misliti na tega nagravžnega idiota. Resnici na ljubo ne razumem mame. Kaj vidi na tem tipu? Prepričan sem bil, da sva sama živela več kot dobro, vendar vse kaže, da ni bilo tako. Večkrat sem jo zalotil, kako joče in podobno, ampak takrat sem mislil, da zato, ker se spominja očeta, vseh dobrih trenutkov, ki sta jih preživela skupaj in te reči. Zato sem se nevsiljivo umaknil v svojo sobo in gledal skozi okno, da bi čas čim prej minil, ker sem domneval, da hoče biti mama sama, da noče, da bi jo kdo videl … Ko sem presodil, da je minilo dovolj časa, sem prišel iz sobe, in je bila, kot da se ne bi nič zgodilo, odrešena hrepenenja si je brundala, res pa je, da je pri tem malo pretiravala. Dobro. Nato je bilo vse kot prej. Ko pa sem bil majhen in še mlečen in nisem šel gledat skozi okno, sem utrujal mami, ko je jokala ... »Mami, zakaj jokaš?« Ona pa je skoraj vedno zmajala z glavo, si osušila oči in mi namenila plašen nasmešek, ki naj bi nudil varnost: »Srček, pojdiva večerjat. Danes imava makarone …« Očitno se še ni čutila dovolj močne, da bi mi povedala o očetu. Nekega dne, ko sem bil star štiri ali pet let, me je dvignila in posadila k sebi na rožnato zofo v jedilnici. Čeprav sem bil majhen, se spomnim, da je imela rdeč nos in še vedno vlažne oči, da je postala zelo resna in da je vzela moji roki med svoji in mi rekla: »Xavi, danes ti bom povedala o očetovi nesreči …« In močno sem se vznemiril, ker sem spoznal, da me mama obravnava kot odraslega. »In zakaj očka ni zavrl?« »Ni imel časa.« »Reševalci so prižgali sireno, a ne?« »Ja, seveda!« »Mami, kje pa sem bil takrat jaz?« Da sem bil v njenem trebuhu in kot ribica mirno plaval. Tako mi je pripovedovala mami. Medtem ko se je očetov avto zaletel v kamion, medtem ko je umiral, ne da bi me spoznal, sem jaz srečen plaval v maminem akvariju. In sva izvlekla stare fotografije in jih gledala kot sličice: očka poleti v kratkih hlačah. V vojski. Z mamo v čolnu veslata v madridskem parku, in na poroki tete Ane, očkova in mamina glava skupaj, ko se smejita pred fotoaparatom, srečna. Očka, ki kadi cigaro, mami pa mu ponuja ustnice … Očitno se je vse to dogajalo, medtem ko sem jaz čofotal v maminem trebuhu. Ampak to so zgodbe, stare kot zemlja. Že nekaj časa me mama ne vzame več v naročje, čeprav je res, da ji tudi sam ne dam veliko priložnosti … Ker … Oh! Zadnje čase me mamino ljubkovanje nervira; hej, ali misli, da sem še vedno dojenček … Predvčerajšnjim, na primer, ko sem si umival lase, pride v kopalnico in me vpraša, ali potrebujem pomoč. S strašnim krikom sem jo vrgel iz kopalnice in ji rekel, naj me pusti pri miru, da lahko za svoj look poskrbim sam in kaj je sploh mislila … In tudi ona se je razjezila, uf, pa še kako! Kaj pa mislim, da sem, da sem postal zatežen in nataknjen, neverjeten zoprnež, da se tako ne govori z mamo in naj si mimogrede postrižem to grivo in še in še. Če že nosim dolge lase, naj si jih spnem v čop … Ker moja mama očitno še ni ugotovila, da se hočem česati kot mi zapaše, da se hočem oblačiti, kot se mi zdi, da hočem biti sam svoj … Nima smisla, da bi se trudil, da bi razumela. Čista resnica je, da postane težka kot slon. Kot vse mame; jaz mislim, da so vse malce zmešane. Zato sem prepričan, da sem storil najbolje, kar sem lahko: pobegnil sem in odšel živet v kočo. Verjamem, da je bila to najpravilnejša odločitev. Ne potrebujem je več. In ona bo to morala razumeti in sprejeti. Poleg tega ima zdaj drugega, starejšega otroka, za katerega bo skrbela, ni res? Morda pa je temu nosatemu očalarju všeč, če mu moja mama umiva lase … In mami? Ne, ne verjamem, da bi moja mama rada otipavala štiri mastne dlake tega naduteža. Fuj! Mama je zelo lepa. To je resnica. Ima dolge, ravne in mehke lase, še vedno je vitka … »Je to tvoj sin?« Ko so jo to spraševali prej, je bila neizmerno ponosna, celo važna. Očitno je videti veliko mlajša, kot je v resnici, in nihče ne more verjeti, da je tako visok fant, kot sem jaz, lahko njen sin. »Ja, moj sin in moja edina ljubezen.« Takšnih odgovorov se je spomnila, sploh če sem bil zraven. Naj se ugreznem v tla! In takrat me je prijela pod roko in me začela poljubljati na čelo, jaz pa sem mislil, da bom umrl od sramu. »Mami, prosim, ne govori takih stvari pred drugimi ljudmi!« »Daj, daj, ko ti je pa všeč! Saj se tako rad crkljaš!« Zadnje čase mama nenehno ponavlja, da nisem več isti, da sem se zelo spremenil, čeprav to vedno reče po kakšnem prepiru. In ne vem točno, kaj misli. Morda hoče reči, da se je ne držim več kot klop, da nisem več tak tepček ali naivnež … Kaj pa vem! Stvar je taka, da se denimo Irene zdi supernormalno, da sem se spremenil, saj mami razlaga, da odraščam. To je to: o-draš-čam. »Enkrat ga boš morala pustiti, da zaživi svoje življenje,« večkrat reče mami. Uf, morali bi videti, kakšna postane mama! Zelo se razjezi. Hočem reči, na Irene. Na svojo najboljšo prijateljico. Na koncu pa ji da vedno prav, kajti Irene je super, fajn, kot zna biti le ona, ena tistih, ki je vedno na tvoji strani … »Misliš, da je Xavi že dovolj star, da bi šel poleti sam v kolonijo?« Star sem bil devet ali deset let in umiral sem od tega, da bi šel lahko na enega od poletnih taborov. Mama pa, da ne. Da sem še majhen. Ampak kot vedno je o tem povprašala Irene in jaz sem tam pred obema čakal ves na trnih, kaj bo prijateljica odgovorila … »Seveda, naj gre! Še dobro bo zanj, da se bo počasi odlepil od tebe.« Od takrat sem vedel, da bo Irene vedno na moji strani. Prepričan sem, da jo bo tudi tokrat mama poklicala, ko bo videla, da nisem prišel domov, in obe me bosta začeli iskati. Ampak ne bosta me našli. Samo Anton ve, da koča obstaja, in Anton je zdaj v Navari. Na žalost. 1 Igrišče za tradicionalno baskovsko igro z žogo piloto. Žogica (pilota) se odbija od stene, ki se imenuje frontoia. Tradicionalno se igra z roko (esku pilota), danes se igra tudi s posebnim lesenim loparjem (pala) ali »košaro« (xistera). (Op. ured.) Četrt čez sedem popoldne Sem se že namestil v svojem brlogu, stran od sveta, v neokrnjeni naravi, in prvič začutil, da bo od zdaj naprej vse drugače. In še vedno mi paše pisati, ne vem, zakaj, a prijelo me je, da bi pisal … Koča je bila Antonova ideja. Njegove sanje, njegov projekt. Postati hoče gozdni čuvaj, ker ga zanima samo tisto, kar je povezano s hribi, vse drugo mu dol visi. Spomnim se, da je pred približno dvema mesecema v ponedeljek zjutraj prišel v šolo in mi rekel, da mi mora povedati nekaj zelo pomembnega … »Kaj pa je?« »To je skrivnost.« »Kdaj mi jo boš povedal?« »Med odmorom.« In zaradi načina, kako sta se mu razširili nosnici, sem vedel, da bo novica dobra, kajti Antonu se spremeni obraz, ko je zadovoljen: dvigne brado, silovito se mu svetijo oči in spremeni se v nekoga, za katerega se zdi, da bo osvojil ves svet. »Našel sem mega kraj za najino kočo.« Sem že sumil. Večkrat se mi je že zgodilo: Anton je šel v nedeljo v hribe in mi ob ponedeljkih med odmorom nakladal o fantastičnih krajih, neverjetnih projektih za to presneto kočo, o kateri je premleval ves čas. »Prijatelj, in kje je ta tako mega kraj?« Zvenel sem nejeverno, ker sem bil, resnici na ljubo, že malo utrujen od tega širokoustenja. Največkrat je Anton samo fantaziral, niti najmanj mu nisem verjel, čeprav bi tudi sam z veseljem imel nekje na tem svetu kočo ali zatočišče samo za naju … »Prijatelj, pravi zaklad, darilo. Zapuščena koča, z nedotaknjenimi kamnitimi stenami, skrit prostor … Fantastično! Boš že videl, boš že videl …« Naslednji dan sem moral takoj po šoli tja. Tekel sem navkreber za njim, kot da bi imela za petami samega hudiča. In tokrat je bilo res. Anton je imel prav. To je bila najbolj luštna pastirska koča. Tako je bila super, da me je presenetilo, da je opuščena … »Si prepričan, da je nihče ne uporablja?« sem vprašal Antona nekam nejevoljno. »Absolutno.« Če vidiš kočo brez strehe, to pomeni, da ni od nikogar, da je zapuščena in bo najina, če jo popraviva … Tako mi je povsem prepričano odgovoril Anton. Nato pa je silovito dodal: »Tak je zakon v gorah.« In tam sva ostala dolgo časa. Delala sva načrte za najino novo pribežališče, kot dva zaljubljenca, ki si bosta šla ogledat novo stanovanje. Za Antona je bilo zelo pomembno, da so zidovi v dobrem stanju, popravilo vsega ostalega se mu je zdelo mačji kašelj … »Kaj govoriš! Treba bo dobiti strešnike za streho, a ne?« Anton pa, da ne. Če sem zmešan, saj je nemogoče prinesti strešnike do tja gor, da bo strop on popravil s palicami, ki jih bo postavil počez in prekril s plastiko in grmičevjem … »Kje bova pa dobila plastiko?« Tokrat se je Anton malo razjezil. Rekel mi je, naj ne bom tak usrane, tak katastrofik, da je on že vse premislil in da ima že ugledan rastlinjak, s katerega bi lahko sunila kolikor plastike bi hotela. Skratka, moral sem utihniti! Anton mi vedno pravi, da sem zelo dober v pisanju in podobno, da pa sem predvsem pravi mojster v tem, da vidim težave tam, kjer jih ni. Po njegovem vsako avanturo samo kritiziram, on pa mora potem najti rešitve. To pove v hecu, vendar mislim, da ima delno prav. Res je, da sem precej črnogled, ob Antonu sem mamin sinček, ampak brez mene bi bil on še vedno v vrtcu, ker sem mu pri šolskih zadevah vedno pomagal … »Hej, a mi boš napisal to bedo od spisa, ki ga imamo za nalogo?« In ker meni ni težko pisati in pisati, mu ga napišem v trenutku. Tako različna sva, dan in noč. Drugačna, a neločljiva. Kakorkoli že, če se vrnem k dnevu, ko mi je Anton pokazal kočo, moram priznati, da sem ga zelo občudoval, ker ni bil tak razvajenec kot jaz ali ker je on vse tisto, kar jaz nisem. Saj je vseeno. »Poslušaj, to o koči je SKRIVNOST, saj veš …« Ne bi mu bilo treba tega reči. Če je Antonu kaj na tem svetu všeč, so takoj za hribi to skrivnosti. Že od prej dobro vem, da se ne počuti dobro, če nima kakšne tajne ali česa ne prikrije, sploh ni on, in vedno ima globoko v sebi kup skrivnosti, velikih in majhnih, ki jih deli le z najbližjimi prijatelji, kot sem jaz. Tako sva vsak konec tedna hodila v kočo in jo popravljala, kot si je zamislil Anton. Veliko ur sva porabila, da sva tisti umazani, na pol podrti prostor spremenila v kočo, kjer sem zdaj. Saj ni nekaj z drugega sveta, a kljub vsemu, če dežuje, vsaj nisi moker. Na streho iz presnete plastike sva položila še ogromno suhe praproti; v zidu sva naredila luknjo, da bi lahko dim šel ven, ko sva zakurila ogenj, in zgradila sva celo neke vrste ograjo, ki je služila tudi kot vrata. Notri sva postavila dve ležišči iz suhe trave in prinesla sva nekaj pločevink, cigaret, drv, eno svetilko in še nekaj stvari, da sva bila v gorah samozadostna. Anton je obseden z idejo o samozadostnosti in ni dvoma, če je kdo rojen za Robinsona, je to on. Vsakič, ko sva prišla h koči, je kot nor nekaj nabiral, če ne gob, pa robidnice ali meni neznane divje korenine in sadeže in trmasto vztrajal, da bo vse pojedel in mi dokazal, da v hribih ni mogoče umreti od lakote. Še dobro, da veliko ve o gobah in podobnih stvareh, ker sem na začetku umiral od strahu, ko je žvečil te glive, mljac-mljac-mljac, bal sem se najhujšega: da se bo Anton na mestu stegnil. Anton veliko ve tudi o pticah. Slišati bi ga morali, ko se baha, da loči vse vrste žvrgolenja: »To je taščica, to pa sinica, to je kos! Jih ne prepoznaš?« In začne posnemati žvrgolenje in žgolenje in trdi, da ga ptice razumejo, da mu odgovarjajo. Res je, da me Anton osuplja, in spomnim se, kaj je enkrat rekel učiteljici angleščine: da ne razume, zakaj se mora učiti angleško, ko pa si želi postati gozdni čuvaj. In sprva učiteljica ni vedela, kaj bi mu odgovorila … Ker pa učitelji vedno nekaj odgovorijo, karkoli jih že vprašaš, se ni spomnila drugega, kot da mu je rekla, da bo nekega dne morda naletel na Angleže, ki so se izgubili v gorah in mu bo prav prišlo nekaj znanja angleščine. Mislim, da se je naše krohotanje slišalo do Londona. Od takrat naprej mi Anton vedno, ko greva v hribe, reče: »Bova videla, ali danes naletiva na tiste Angleže.« In seveda, to reče ves ponosen. Nekega sobotnega popoldneva sva si kupila piščanca, mu skozi rit porinila palico in ga spekla na ognju, ki sva ga zakurila v koči. Zunaj je deževalo in čudovit je bil občutek, da sva bila na varnem in svobodna. Pila sva pivo in pokadila nekaj cigaret … »Zakaj enkrat ne povabiva sem Idoie in njenih prijateljic?« To sem vprašal, kot da bi mi prišlo ravnokar na misel, kar je bila čista laž. »Idoie?« Anton in njegov nadvse resen obraz, obraz, ki je izražal gnus. Takrat je že vedel, da mi je Idoia všeč, kar pa tipom, kot je Anton, ne pomeni nič. Ob njih te je nekako sram, če omeniš punco, no, zanje je to znak šibkosti. Odgovoril mi je, da če nisva povedala ničesar Txusmi in drugim iz razreda, zakaj bi morala to povedati puncam, da koča zadošča samo za dva, da bi lahko postala samozadostna v hribih, a ne? Ker mi ni prišlo na misel, kaj naj mu odgovorim, me je spomnil, da sam Robinson Crusoe ni imel na slavnem otoku nobene ženske, pač pa črnega prijatelja po imenu Petek, in ali se jaz tega ne spomnim? Dobro! Nič nisem rekel, ker je Anton moj najboljši prijatelj. In ker nisem hotel pred njim izpasti kot nekdo, ki gleda za puncami in podobne reči. Je pa neki glas v meni ponavljal: »Kakšna škoda, da Idoie ni tukaj! Škoda, da ne morem Idoi pokazati koče! Škoda …!« Čuvati skrivnost je grozljivo težko, čisto zares. Preden je Idoia odšla na počitnice, sem bil večkrat v skušnjavi, da ji povem o najinem skrivnem pribežališču, še zlasti, ko sva se dobila v preddverju cerkve in na trenutke nisva vedela, kaj naj rečeva. Vedno sva bila malce živčna, ne vem, zakaj čudna, predvsem jaz, ker sem se bal, da mi bo zmanjkalo tem za pogovor. Takrat mi je bilo zelo žal, da ji nisem smel povedati o koči, tej skrivnosti, ki mi je ležala na koncu jezika … »Si poslušala Arizona Dreams?« sem vprašal. »Ja.« »In …?« »Ful kul!« Idoia je redkobesedna kot vsi dobri športniki, ki jih poznam. Ona je dobra v teku, ne v govorjenju. Jaz ravno nasprotno, kar precej nakladam, čvekam, kot mi rečejo učitelji, mama pa pravi, da mlatim prazno slamo. Z Idoio pa mi je, ko se srečava tako na samem, nekako nerodno, ne vem, o čem naj govorim, vse, česar se spomnim, se mi zdi brez veze, neke odvečne besede … Enkrat sem slišal, da je Irene rekla, da sem zelo zgovoren, ker sem odraščal med ženskami, kar mi ni bilo všeč, če sem odkrit. Ona je opazila, da sem povesil nos in je skušala popraviti izrečeno in je rekla, da so skoraj vsi dobri pisatelji tudi dobri govorci in da tudi jaz zanimivo pripovedujem. Da imam talent za dobrega pripovedovalca, mislim, da je rekla klepetulja s stilom. To me je malce potolažilo. Kot rečeno, Idoia hrani svojo energijo za tekme in je ne troši za klepetanje z mano. Sodeluje na vseh tekmovanjih, ki jih organizirajo, in ima doma na kupe medalj, ki jih je dobila na medšolskih tekmah. Poleg tega je ena najboljših v razredu v matematiki in za povrh je še lepa, hmm … zelo lepa. Skoraj vsem fantom je všeč, a se ne zmeni zanje. Ne vem, zakaj je izbrala mene. Mogoče, ker sem najvišji ali ker imam največ cedejev z glasbo. Ne vem, pri puncah nikoli ne veš … Vse se je začelo, ko sem bil še bolj trapast. Spomnim se, da smo na začetku leta jemali opis oseb in te stvari – živi dolgčas. Učitelj nam je dal za nalogo, naj vsak opiše enega od sošolcev … in jaz nisem veliko razmišljal, za presneto nalogo sem si izbral Idoio. Skoraj sem umrl od strahu, ko mi je rekel, naj na glas preberem, kar sem napisal. Da je zelo dobro, da je zabavno, da imam roko za pisanje … Ah, kakšna groza! »Pesnik, pesnik, pesnik!« Vsi fantje so kričali, se norčevali, zganjali hrup. Punce pa hi, hi, hi in so si šepetale. Txusmi je tulil: »Naj se poljubita! Naj se poljubita!« Idoin obraz je bil podoben rdečemu semaforju, jaz pa si nikoli še nisem tako želel, da bi bil mrtev. Ampak med odmorom je prišla k meni Maripi, najdrznejša punca v razredu in mi rekla, da bi Idoia rada imela moj opis … »Zakaj?« imel sem tako razkurjeno faco, da sem vzbujal strah. Da bi si ga skopirala in obesila na steno. »Ni govora,« sem bil odločen. Nato pa pride bližje k meni in mi reče, ko sem najmanj pričakoval: »Veš, tudi ti si njej všeč.« In je stekla tja, kjer so bile druge punce. Zbežala je kot nekdo, ki postavi bombo in v trenutku izgine. Gulp! Človek, nisem si mogel kaj: pogledal sem Idoio. Nasmehnila se mi je. Gulp, gulp, gulp! Tisti nasmeh mi je obtičal v grlu in nisem vedel, kaj naj storim. Nisem vedel, kaj narediš v takih primerih, ampak moje srce je kar poskakovalo … Tako sva se začela videvati izven razreda, malo na skrivaj, da naju ne bi zafrkavali. Predvsem sva govorila o glasbi, posojala sva si cedeje in podobno, in bila sva skupaj. To je vse. V razredu pa sva se obnašala, kot da ni nič … Letos je šla Idoia na počitnice na sredozemsko morje. Puf, kakšna srečnica! Govorila je, da ni ravno navdušena, čeprav je morda tako rekla, da ji ne bi preveč zavidal. Preden je odšla, sem jo vprašal, ali mi bo pisala … »Pisala? Kakšna beda! Te pokličem po telefonu.« Minilo je že sedemnajst dni in kolikor jaz vem, me ni poklicala. Ne vem, kako se ima na Ibizi, ne vem, če se kaj spomni name, a najhuje je, da niti ne vem, kaj naj ji rečem, če bo poklicala, ker telefon ni ravno najboljši za pogovor o glasbi, a ne? Povedal bi ji o koči, naj pride sem, da bova poslušala glasbo, jedla kikiriki in mogoče bi si jo potem upal poljubiti. Dal bi ji tak poljub kot v filmih, tak, ob katerem se tresem, če samo pomislim nanj. Ampak Ibiza je daleč, celo dlje od Navare. Torej, Anton in Idoia vesta, kaj bosta postala, ko bosta odrasla, jaz pa nimam pojma. Ko sem bil majhen, sem imel različna obdobja. Govoril sem, da bi bil rad voznik reševalca, nato sem hotel postati klovn, zdaj pa bi mi morda bilo še najbolj všeč postati didžej ali kaj podobnega. Ampak, moja mama o tem noče niti slišati. No, nekaj mi je jasno: nikoli ne bom profesor, kot je Karlos. Večinoma so domišljavci in snobi, vsi uporabljajo pompozne besede, nosijo očala in so strašni pametnjakoviči. Kot Karlos z vzdevkom Čarli. Res pa je, da zelo dobro govorijo, ne veliko in slabo kot jaz, pač pa malo in dobro, in imajo to sposobnost, da se ob njih počutiš kot bedak, mravljica, mušji drekec, tako se jaz počutim ob Karlosu. Odkar je ta tip prišel v našo hišo, nenehno poslušam besedo univerza in zadeve o sprejemnem izpitu za starejše od 25 let, ki hočejo študirati. Že nekaj mesecev mama in Irene ne mislita na nič drugega: učiti se, učiti se in opraviti prekleti izpit. Na začetku šolskega leta sta vse popoldneve hodili na neki tečaj, kjer sta se pripravljali na izpit, vse konce tedna pa sta preživeli v družbi zapiskov, knjig, slovarjev in podobnega gradiva. Tega Čarlija sta spoznali tam. Videti je, da je profesor na tem presnetem tečaju. Zakaj pa hočeta študirati? Ker sta si vtepli v glavo, da bosta psihologinji, da bosta študirali psihologijo … Nekoč sta mama in Irene postali vegetarijanki in takrat doma nismo jedli nič drugega kot solate in mandlje, čeprav sem jaz zahteval svoja jajca s pršutom. Bolj sem protestiral, več sadja in polnozrnatega riža me je čakalo na mizi! »Ampak ženska, Xavi ne potrebuje diete z zdravo hrano.« Tako je Irene rekla mami in od tistega dne sem spet imel svoje sendviče s klobaso in hamburgerje. Saj sem že povedal, Irene se vedno potegne zame. Potem je prišlo obdobje obsedenosti s telovadbo. Ko sem pozno popoldne prišel domov, sem ju našel skupaj, kako skačeta in telovadita ob glasbi za aerobiko, ki mi je parala ušesa. In bilo bi mi čisto vseeno, če tega ne bi počeli v dnevni sobi, v prostoru, kjer se na-ha-ja televizija. »In ena, dva in tri! In ena, dva in tri!« Moje pritoževanje ni nič pomagalo. Dokler nekega dne Irene ni rekla moji mami: »Se ti ne zdi, da bi bilo bolje, da vadiva aerobiko pri meni doma?« Tako sem spet dobil nazaj svoj prostor. Irene nikoli ne zataji, vedno je na moji strani. In tečaj smučanja? To pa je bila smola. Enkrat, ko se je moja mama spomnila nekaj dobrega, je šlo takoj vse k hudiču. Vtepla si je v glavo, da se morava naučiti smučati. Začeli smo hoditi na smučišče Candanchú. Jaz sem bil seveda presrečen, ker sem nor na sneg, ampak ko smo šli tretjič, si je mama zvila gleženj. Adijo Candanchú in načrti, da bom na snegu! Mama se je namreč potem zgrozila že ob misli na smuči, Irene pa se ni zdelo prav, da bi midva še naprej hodila smučat in bi mamo pustila samo doma … Tako so pogorele moje sanje, da bi bil vrhunski smučar! Ne vem, čemu služijo psihologi, zagotovo pa ne zaslužijo veliko denarja, to pa je to, kar bi moja mama zares potrebovala. No, nikoli nisem slišal, da bi bili psihologi milijonarji, in če ne gre za več denarja, zakaj bi se tako trudila. Mogoče mamo celo razumem. Vedno je govorila, da bi rada zamenjala službo, tisočkrat sem jo slišal, da je naveličana delati kot zastopnica za kozmetiko, dokler sem bil majhen, ji je prišlo prav, ker si je lahko svobodno razporejala delovni čas in poskrbela zame in te reči … Ampak Irene? Zakaj pa hoče Irene študirati? Mama pravi, da ji je v službi na banki zelo dobro, ima dobro plačo, proste popoldneve, cel dan prijema denar … »Tvoje življenje je en sam praznik!« Mama ji take stvari večkrat reče, kot da bi imela Irene veliko več sreče kot mama. »Kako mi lahko rečeš kaj takega? Ti, ki vse veš!« Tako je nekoč Irene naenkrat odgovorila mami, ko ji je ta spet rekla, da je bilo njeno življenje vedno kot v pravljici. Irenin oster odgovor me je presenetil, ker tega ni rekla jezno, ampak kot da bi bila zelo, zelo žalostna. Nastala je čudna tišina, tišina, ki je nisem razumel. Čez nekaj dni – kakšno je to življenje – pa se je zgodilo nekaj, kar mi je zadevo razjasnilo. In to kar nenadoma, enkrat zvečer, ko smo kot vedno večerjali s prižgano televizijo, ne da bi jo v resnici gledali … Irene je nenadoma nehala jesti, pogled je imela prilepljen na ekran, kot da bi ji v tistem trenutku zabodli nož v hrbet. Mama je iz rok spustila pribor, obstala in prestrašena gledala osebo, ki se je pojavila na televiziji: »Oskar!« Mlad moški je stopal iz avtomobila. Začel je hoditi s kratkimi in hitrimi koraki kot v starih filmih in si hkrati zapenjal gumbe na suknjiču ter se sem ter tja nasmehnil kameri. Glas v offu je pripovedoval, kdo je, kako so ga ne vem, kje, ubili, kako se je zgodilo … neka zgodba, ki se je zgodila že dolgo nazaj. Skratka, Irene je vstala od mize in kot majhna deklica začela ihteti na kavču. Grozno sem se prestrašil, nič nisem razumel in mama je stopila k njej, jo objela, kot da je lutka iz cunj, in mi nakazala, naj grem iz dnevne in ju pustim sami. »Bil je njen fant in ubili so ga …« mi je pojasnila mama, ko je Irene odšla in sem začel spraševati. Po načinu, kako mi je to povedala, sem razumel, da ne smem več vztrajati z vprašanji, da je bila to ena od mnogih stvari, ki jih otroci ne smemo vedeti, skrivnost med mojo mamo in njeno najboljšo prijateljico … V resnici pa se mi je srce paralo od žalosti zaradi Irene. Tisto noč sem sklenil, da se bom z Irene poročil, ko bom velik. Ko je Čarli začel pogosto prihajati k nam, sem najprej mislil, da gre za kakšnega Ireninega snubca. Bil sem vesel, ker nisem pozabil, da je nekoč imela fanta, nekoga iz politike, nekoga, ki so ga ubili in ga ona ni mogla pozabiti. Poleg tega se je zdelo, da se s Čarlijem dobro razumeta, veliko sta se smejala in večkrat sem jo slišal, ko je rekla mami: »Našla sta se rit in srajca.« Sam pa sem si mislil: »Super!« A vidite, kakšno je življenje. Ko sem že verjel, da bi novi prijatelj lahko postal Irenin fant, me je zadela RESNICA. In na kakšen način! Kot enega tistih ubogih ptičkov, ki se zaletijo v okensko steklo, plaf in padejo mrtvi na tla, ker jih je prevaral videz. A zdaj se mi ne da govoriti o tem. Temni se in moram se pripraviti na noč. Okoli mene je pravi živalski vrt, same žuželke, razločim pa samo čričke. Videti je, da je pod zemljo pravi žur, in čeprav ni mrzlo, se tresem. Spil bom pivo in skadil cigareto, normalno je, da me je prvo noč malo strah. Anton bi bil zdaj in tukaj, sam sredi hriba presrečen. Ampak jaz nisem Anton. Petnajst do enajstih ponoči Še dobro, da sem prinesel svetilko, ker se je že pred nekaj časa stemnilo. Sendviči niso bili slabi, pojedel sem vse naenkrat. Grem v spalko in bom videl, ali bom uspel zaspati. Nisem žalosten, kaj še!, vendar mislim na Antona in Idoio. Črički ne utihnejo … Ni me strah. Ko sem bil majhen, me je bilo groza, da bi ostal sam v hribih in tudi doma so me pogosto mučile more … »Mami, daj, dovoli, da spim v tvoji postelji.« Spet druge dni sem vstal in šel gledat očetovo fotografijo in čakal, da mi bo kaj rekel. Ja, ker sem si takrat izmislil poseben način pogovarjanja z očetom. Na steni v jedilnici namreč visi velika očetova fotografija. Fotografija je bila posneta na izletu v hribih, fotografija, ki sem jo že tisočkrat opazoval: oče, oblečen v široke rebraste žametke in temen anorak. Blatni gojzarji in na glavi baretka. Roke ima v žepih, na hrbtu velik nahrbtnik. Smeji se, široko, oči ima pol priprte zaradi sončne svetlobe, kot bi hotel reči: »Daj no, slikaj že enkrat.« Jaz pa ne vem, kdaj sem se navadil, da sem se postavil pred fotografijo in ga nepremično gledal tako dolgo, dokler se oče ni začel premikati. Se pravi, če sem se osredotočil na fotografijo, je moj oče prihajal k meni, skočil je s stene k meni, kot kakšen raziskovalec iz gostega pragozda. »Zdravo, mali!« To mi je vedno rekel: »Zdravo, mali!« Jaz pa sem bil nem, kot okamenel, zadržal sem dih, ker sem že vedel, da se bo oče z enim skokom vrnil na fotografijo, če odprem usta, jaz pa tega za nič na svetu nisem hotel. Želel sem čutiti njegov vonj, njegov vonj po odpadlem listju, ki je običajen v hribih po dežju. Zaprl sem oči in ga čutil ob sebi, velikega in močnega in me je spraševal, ali bom nekega dne postal kot on. Jaz sem rekel, da ja. Medtem pa moram veliko pomagati mami. Jaz sem rekel, da ja. Naj se ne vedem kot razvajenec. Ne bom. Takrat sem v svojem srcu čutil velik mir, zelo sem bil miren, čutil sem prijetno toplino, posebno moč … in zaspanost. Tista srečanja z očetom so bila moja velika skrivnost. Nekega dne sem začutil potrebo, da to nekomu zaupam. Antonu. »Zagotovo je prikazen tvojega očeta!« To mi je rekel, naredil blazno prestrašen obraz in mi tega ni nikoli več omenil. Tako sem se tudi jaz vsega tega prestrašil in ko sem prečkal jedilnico, si nisem več upal niti pogledati fotografije, da se ne bi prikazen ponovno zbudila. Bil sem še velik otrok, krhek in naiven. Zdaj pa že vem, da je bila tisto moja domišljija, da je moj oče umrl pred štirinajstimi leti in da ni bil oče, ki se mi je prikazoval tiste noči, ko nisem mogel zaspati, nič drugega kot fotografija. Zdaj sem že pozabil na te zgodbe in sploh mi ni všeč pripovedovati o njih, ker so otročarije. Navadil sem se, da nimam očeta in, biti sirota niti ni vedno slabo. Če se primerjam z Antonom, imam veliko več svobode. Velikokrat grdo govori o očetu, ki zahteva od njega, da hodi na jezikovno šolo in se uči angleščino, pogosto ga ošteva, celo udari ga in, če zabije, ne sme na trening. Ampak prejšnji božič mu je podaril puško in včasih gresta skupaj na lov … To mi pove nekaj več. To mi vzbuja zavist, iti z očetom v hribe, ne zaradi lova, ki me sploh ne zanima, pač pa imeti očeta, ki je kot prijatelj. To mora biti pravi užitek. Kakorkoli že, zadnjič, ko sem bil zelo žalosten in sem se počutil zelo osamljenega, sem spet nepremično gledal fotografijo očeta, ki visi na steni v jedilnici. In ponovno se je zgodilo: oče je skočil s slike k meni, vendar ne kot do zdaj, kot raziskovalec, ki srečen izstopi iz gostega pragozda, pač pa bolj kot lopov, ki je ravnokar na skrivaj stopil v hišo in pogleduje na levo in desno, razkurjen in vznemirjen: »Ti tega ne smeš dopustiti.« Kot po navadi očetu nisem nič odgovoril. Opazoval sem njegovo jezo in čutil nekaj podobnega nemoči. Kaj pa lahko jaz naredim? »Zaupam ti. Moški si že in vem, da ti bo uspelo preprečiti!« Še vedno sem bil brez besed, premišljeval sem, kako in kdaj sem si pridobil oznako MOŠKI. Moški kot se šika, kot pravijo. In ravno takrat je zazvonil telefon in odzibal sem se do dnevne, ker sem mislil, da bi lahko bila Idoia z Ibize … Moja Idoia! Ne. Ni bilo, kar sem pričakoval. Ko sem se vrnil v jedilnico, je bil oče kot vedno dobro nameščen na fotografiji, nepremičen v času. Srečen in nasmejan. Vendar sem v ozračju začutil določen vonj po vlažnem odpadlem listju … Zebe me. Spravil sem se v spalno vrečo, a nisem mogel zatisniti očesa. Malce me boli trebuh, ne vem, morda zaradi piva, ki mi ni dobro sedlo. A so tukaj volkovi? Prav bi mi prišla Antonova puška. Pa kaj vendar govorim? Poletne noči so zelo kratke, podnevi bom boljše volje. Le kaj počne zdaj mami? Zagotovo je obvestila Irene in me obe iščeta. Ko bi ji vsaj pustil sporočilo. Da ne bi mislila, da sem se utopil v reki. Morda pa je še bolje tako, naj pomisli na najslabše, to si zasluži … Če bi oče še živel, ne bi bil tukaj, prepuščen dobri volji volkov kot zapuščeno ščene. Mama verjetno joka, kar vidim jo, zagotovo ima rdeč nos kot klovn in vlažne oči kot žaba, dobro jo poznam, čeprav si nisem mislil, da lahko postane tako nespametna … Zamenjati mojega očeta in mene za štorastega profesorja! Da se je zaljubila, da hoče živeti s tem Čarlijem. In jaz, kaj pa jaz? A moram tudi jaz živeti s tem tipom? Ni govora! Idoia je prepričana, da se danes dogajajo take stvari in še slabše, oblikujejo se nove družine, mi je rekla, ali je možno, da mi ni nikoli prišlo na misel, da me lahko kaj takega doleti, da se ji zdi to čudno. Ma, bil sem kratkoviden! Morda je imela Idoia prav, odkar poznam resnico, se mi zdi, da sem se zelo postaral, kot da bi do nedavnega spal na lovorikah, bolj naiven od dojenčka, in naenkrat, ko najmanj pričakuješ, se zbudiš, kar tako, ko nehote poslušaš nekaj nepričakovanega, pogovor, ki ga ne bi smel slišati, pogovor, ki je prišel prezgodaj, pogovor svoje mame s svojo najboljšo prijateljico … Tisto nedeljo sva šla z Antonom igrat piloto. S Txusmijem in drugimi sva se spričkala, kdo bo prvi igral. Kot vedno. Po prepiru sva z Antonom začela igrati, a je takoj začelo deževati, liti. Adijo, frontoia! Anton je predlagal, da greva domov po rolke in se igrava v preddverju cerkve. In sem bil za. Šla sva vsak k sebi domov, da bi se čez pet minut dobila z rolkami. Vrata sem odklenil s svojim ključem in opazil, da mama in Irene zajtrkujeta v jedilnici. Ni se mi dalo pozdraviti in ne razlagati, zato sem se namenil naravnost v svojo sobo, vzel sem rolko izpod postelje in se odpravil po hodniku proti kuhinji, da si vzamem še kos peciva, ki je ostal od včeraj. Ko sem šel mimo jedilnice, sem lahko slišal, kako sta izgovarjali moje ime; tako, naenkrat … »In kaj naj rečem Xaviju?« Ta stavek me je prikoval na mestu. Kaj mi mora mama povedati? »Čisto in jasno resnico.« Irenin glas je bil šibek, a odločen. Takrat sem ugotovil, da govorita veliko tišje kot po navadi, kot moje sošolke, ko se dobijo med odmorom, da bi se pomenile o svojih zadevah, o dekliških zadevah … In radovednost me je podžgala kot pri sošolkah, kajti včasih me zelo zanima, kaj si pripovedujejo na tako skrivnosten način … Tako sem se z rolko pod roko in kosom peciva približal priprtim vratom … »Otrokom je treba vedno povedati resnico,« je nadaljevala Irene. »Ampak, ne vem, ali bo razumel!« »Xavi je že skoraj mladostnik!« V meni je naraščal vihar, hkrati pa sem začutil druge nenavadne občutke, ki so bili podobni strahu, kot da bi počel kaj slabega … Hotel sem izginiti od tam, a noge sem imel vkopane v tla … Nemogoče. »Karlosa niti ne pogleda!« »Dobro, a tudi ne moreš reči, da se mu Čarli zelo posveča.« Mislim, da je srce veliko hitrejše od glave, kajti še preden sem slišal, kaj je rekla Irene, sem čutil, da mi je začela v grlu poskakovati ping-pong žogica, gor in dol … Kar je sledilo, je bila samo potrditev tega, kar je moje srce že vedelo: »Lahko mu pač poveš, da sta se s Čarlijem zaljubila, in to je vse.« Meni pa je rolka padla na tla in peklensko je zaropotalo. In videl sem, da sta se ob meni pojavili mama in Irene, oči pa sta imeli kot dva krožnika. Obe popolnoma presenečeni, gledali sta me kot prikazen. Gledali malčka, oblitega s solzami, ki je smrkal. Gledali sta mene. »Xavi, naj ti razložim!« Ja, od tiste nedelje mi je mama težila z vsemi svojimi razlagami. In jaz sem rekel, da ja, da je že v redu, zakaj pa ne. Sam pri sebi pa sem videl mamo kot kozo, ki ne zna ločiti bolhe od nilskega konja, kozo, ki ji ni pomoči. Ko zdaj to pišem, še vedno mislim enako. Vedno sem moral skrbeti zanjo, tokrat pa se bojim, da sem prepozen. Poročiti se s tem kretenom! Naj se poroči, če je tako neumna! Ampak jaz z njim ne bom živel! Pika. Da mami verjetno joka? Zagotovo. Stavil bi, da je zdaj pri Ireni in ne ve, kaj naj naredi, kam naj se obrne, vendar, našli me ne bodo. Samo Anton ve, kje je koča in on je na počitnicah v Navari. Mami jutri ne bo šla v službo, ostala bo doma z izgovorom, da ima gripo ali kaj podobnega, ko pa bo minilo nekaj časa, bo morala vsem povedati resnico, da je njen sin zbežal od doma. Zakaj? Da vidimo, kaj bo odgovorila na to vprašanje … Mene in očeta si zamenjala za enega važiča, ki ni vreden počenega groša. Danes bo veliko jokala. Zamišljam si jo, kako stiska mojo pižamo ob svoje prsi in skesano izgovarja moje ime, ampak nič ne bo spremenilo moje odločitve, ne bom živel s tem moškim. In resnici na ljubo bi to zdaj rad povedal mami: »Nič nimam proti tebi. Nisem odšel od doma zaradi tebe, pač pa zaradi tega priliznjenca. Rad te imam, mami. Ne jokaj, ker imaš oči kot žaba in rdeč nos kot klovn. Moraš razumeti, nemogoče je, da bi živeli vsi trije skupaj.« Umiram od mraza. Upam, da bom tokrat lahko zaspal. Katerakoli ura ob zori Pišem v spalni vreči. Ne vem, kaj bom naredil jutri. »Mami, ne jokaj. Od doma sem odšel zaradi Karlosa, ne zaradi tebe.« Mraz, mraz, mraz. Spil bi kozarec toplega mleka. Zaspati, kakorkoli, zaspati. »Mami, pozabiti me boš morala. Nemogoče je, da bi mi trije živeli v isti hiši.« »Mami, ko bi me le lahko zdaj videla!« »Če bi me lahko zdaj videla, bi me kot včasih stisnila k sebi, vonjal bi tvoje lase, poslušal bitje tvojega srca in lahko bi končno zaspal, s tvojo roko v svoji.« KO JE SRCE HITREJŠE OD GLAVE Gatza lapikorako da, že sol v ponvi zadošča, pravi baskovski pregovor: da bi se razumeli, je potrebnih le malo besed. In Baski so še posebej ponosni na svojo sposobnost sporazumevanja z malo besedami, ki jih pogosto zamenjajo krajši vzkliki in krepko trepljanje po rami. Prav tako so ponosni na to, da jim je kljub diktaturi Francisca Franca (1892–1975), ki si je še štiri dolga desetletja po državljanski vojni (1936–1939) na različne načine prizadeval spremeniti podobo večjezičnega Iberskega polotoka, uspelo ohraniti svoj jezik euskaro. Ta starodavni jezik neznanega izvora je do danes ohranil narečno raznolikost, ki je posledica geografskih značilnosti pokrajine, kjer Baski živijo: primorja, gorskega sveta in dolin, med katerimi je bilo zaradi razgibanega reliefa in naravnih pregrad v preteklosti sporazumevanje večkrat težavno. Jezikoslovci trdijo, da se postopoma vsi jeziki poenostavljajo, da skušajo izraziti kar največ pomena s čim manj nepotrebnimi glasovi, zato so najkrajše besede najstarejše. Ta pojav je še posebej izrazit prav v baskovščini, ki se odlikuje po posebnem stavčnem redu besed, izredno sintetičnem samostalniku (baskovščina ima kar 16 sklonov) in razgibanem glagolu, ki pa je večinoma analitičen. Poimenovanja za nekatere temeljne stvari in pojme presenečajo s svojo kratkostjo. Večinoma gre kar za enozložnice: ur pomeni voda, su ogenj, zur les, lur zemlja; lo pomeni spati, jan jesti, lan delo, hitz beseda, ohe postelja, aho usta, bat ena, bi dva, ume otrok; hitz egin (delati besede) pa govoriti. Kako to počnejo baskovski pisatelji, je popisal eden izmed svetovno najbolj uveljavljenih avtorjev Bernardo Atxaga v pesmi Nova Etiopija, v kateri je zapisal: Pišem v čudnem jeziku. Njegovi glagoli, ustroj njegovih odvisnikov, besede, s katerimi zaznamuje starodavne stvari – reke, rastline, ptiče – nimajo sestre nikjer drugod na Zemlji. [...] To je čuden jezik, čeprav ne tako zelo. Da se je rodil, pravijo, v dobi megalitov, da je preživel, trmast jezik, da se je umikal, se je skrival kot jež na tem kraju, ki ga zdaj prav zaradi njega imenujemo Baskija ali Euskal Herria. (Navedeno po Olaziregi 2006: 223, prevedla Marjeta Drobnič.) Preden zapišem kaj o tem, kako svoje bralce nagovarja Mariasun Landa, naj navedem še besede Kirmena Uribeja iz romana Bilbao–New York–Bilbao. Pripovedovalčeva prijateljica, ameriška pisateljica, je o jeziku, v katerem ustvarja, pripomnila, da jo preseneča veliko število x-ov v besedilih: »Vaš jezik je podoben zemljevidu z zakladom. [...] Če zamegliš preostale črke in se osredotočiš samo na x-e, se zdi, kot da bi te vodili po poti do zaklada.« (Uribe 2014: 27, prevedla Marjeta Drobnič.) Vse navedeno velja tudi za baskovsko mladinsko književnost, ki nastaja v jeziku s približno 700.000 govorci, berejo pa jo milijoni ljudi po vsem svetu. Svoj vrh in mednarodno prepoznavnost dosega z imeni, kot so Mariasun Landa, Juan Kruz Igerabide, Patxi Zubizarreta, Bernardo Atxaga itd. Ravno Mariasun Landa (1949) je prva baskovska avtorica, ki je doživela priznanje tako v španskem prostoru (leta 2003 je prejela špansko nacionalno nagrado za mladinsko književnost, ki jo podeljuje špansko ministrstvo za kulturo) kot v tujini (prevedena je v angleščino, francoščino, nemščino, grščino, ruščino, albanščino, bretonščino, arabščino, korejščino). Je pa tudi ena prvih uveljavljenih ustvarjalk v sicer (še danes) pretežno moškem baskovskem literarnem svetu. Tudi v slovenskem prostoru ni več neznano ime, saj so se slovenski prevodi njenih besedil pridružili številnim drugim jezikom, v katere je prevedena. Njeno prvo prevedeno besedilo Krokodil pod posteljo (Krokodiloa ohe azpian, 2003; sl. prevod je iz leta 2012) s pridihom humorja in ironije govori o osamljenosti v sodobni družbi, krajši roman Ko so mačke tako same (Katuak bakar-bakarrik sentitzen duenean, sl. prevod je iz leta 2013) je zgodba o deklici, ki se v času, ko njena družina preživlja težko preizkušnjo, naveže na muco, slikanica Slon Ptičjesrčni (Elefante txori-bihotz, sl. prevod je iz leta 2013) pa na izredno izviren način zagovarja pomen prav vsakogar v naši družbi. Za Mariasun Landa je torej značilno zanimanje za sodobno tematiko, ki je vedno predstavljena tudi na formalno izviren način, s čimer ne podcenjuje svojih bralcev, pač pa ostaja naslovniško odprta. Ker otroci, kot je zatrdila v nekem intervjuju, občutja zelo intenzivno doživljajo, svoja čustva pa težje ubesedijo, se ji prav to zdi največji izziv za mladinsko književnost. Pri tem ji z izredno gibkostjo in preciznostjo pomaga jezik, v katerem piše in se ga je, kot mi je priznala v pogovoru, zares dobro naučila šele pri tridesetih. Morda se tudi zato njeni literaturi prilega uvodni pregovor, saj gre za avtorico, ki ne uporablja nepotrebnih besed in je z minimalnimi sredstvi sposobna doseči kar največji estetski učinek. Landa ob tem pogosto v svoj pripovedni svet vpeljuje živali, saj so si »živali in otroci [...] obojestransko naklonjeni« (Haramija 2015: 9). Zato baskovska avtorica še posebej skrbno izdeluje svoj bestiarij, zanjo ima namreč literatura terapevtsko vlogo tudi zato, ker lahko svoje notranje strahove upodobi prav s pomočjo živali (Olaziregi 2012: 69). Živali se pojavijo tudi v njenih v slovenščino prevedenih besedilih, kjer kafkovsko absurdno (Krokodil pod posteljo), nonsensno (Slon Ptičjesrčni) ali preprosto s poistovetenjem (Ko so mačke tako same) bralce nagovarjajo bolj neposredno in hkrati tudi na arhetipski ter simbolni ravni. A ravno takšno dojemanje je lahko prav strašljivo in ga najdemo v najnovejšem v slovenščino prevedenem besedilu Moja roka v tvoji (Nire eskua zurean), kjer se živali pojavijo bolj posredno (»Črički ne utihnejo ... ni me strah«, str. 38), v obliki neposredne izkušnje premagovanja strahu pred naravo, ki utripa zunaj opuščene pastirske koče, v katero se zateče glavni junak Xavi. Moja roka v tvoji je v baskovščini izšla leta 1995 in bila v naslednjih letih prevedena v vse jezike Iberskega polotoka. Besedilo ni bilo deležno tolikšne kritiške pozornosti in ne ovenčano z nagradami kot njena preostala besedila, toplo pa so ga sprejeli bralci po vsej Španiji. Nedvomno gre za besedilo s problemsko tematiko, a to hkrati ni le še eno teh besedil, s katerimi sodobna mladinska književnost zrcali realne probleme sodobne družbe tudi na način, da mladi bralci radi posegajo po njih. Mariasun Landa ostaja stremljiva avtorica, ki je osnovno zgodbo odraščajočega mladostnika Xavija, ki mu je vsak okvir lahko hitro preozek in se zato po definiciji upira vsemu in vsem ter zaradi nestrinjanja z materino izbiro novega partnerja pobegne od doma, seveda zasnovala po svoje: z aluzijami na širšo družbo in zato tudi formalno odprto. Ko razmišljam, kaj je Xavija v resnici pognalo od doma, se moram namreč ponovno vrniti k že omenjeni baskovski redkobesednosti, ki se od splošne oznake v tem kratkem besedilu stopnjuje v težave s sporazumevanjem, in pripelje do ne-sporazumevanja. To je tudi osrednja tema tega besedila, saj tako ali drugače določa vse osebe, ki se v njem pojavijo: trinajstletnega glavnega junaka, ki je sicer izjemno zgovoren in spreten v pisanju in »kar precej naklada, čveka, kot mu rečejo učitelji, mama pa pravi, da mlati prazno slamo« (str. 27), s čimer tako odstopa od svoje okolice, da se zdi avtorici nujno pojasniti, da je takšen, ker je »odraščal med ženskami« (str. 28). Beseda mu slabše teče le, ko je z Idoio, dekletom, ki mu je všeč, in jo je osvojil prav s svojim pogumnim pisanjem. Vsi preostali junaki so v komunikaciji veliko manj spretni: mama, ki mu je dolgo uspešno tolmačila svet, nenadoma ne ve, kako bi mu povedala za novega partnerja; ta je sicer učitelj, a mu gre komunikacija s sinom svoje partnerke bolj slabo, kar nadomešča s pokroviteljskim odnosom, pa tudi s pretirano izrazno izumetničenostjo; s pokojnim očetom se junak sporazumeva preko fotografije na steni, ker je umrl še pred njegovim rojstvom; Xavijev prijatelj Anton ostaja v okviru tradicionalno samozadostnega moškega sveta, v katerega seveda komunikacija ne sodi, zato se zapira navznoter (zavrača 'šolsko urjenje' v komunikaciji) in tudi navzven (ne mara se učiti tujega jezika); nasprotno Idoia odstopa od klasične vloge dekliške junakinje, saj ni pretirano zgovorna, je celo »redkobesedna kot vsi dobri športniki, ki jih poznam. Ona je dobra v teku, ne v govorjenju« (str. 27). Ravno ko se Xavijeva potreba po komunikaciji poveča, saj izve, da se mama namerava s Karlosom poročiti, ostane sam: mama mu stvari sicer skuša pojasniti, a prepozno, Idoia, ki je na počitnicah, ga ne pokliče, čeprav mu je obljubila, Anton je nekje v navarskih hribih, kjer tudi počitnikuje ... zato se zateče v samoto, v zasilno obnovljeno pastirsko kočo v gorah, na podeželje, kjer pa je za mesta vajenega glavnega junaka tako srhljivo, da si želi ponovno podati roko mami. »V brlogu, stran od sveta, v čisti naravi,« (str. 19) steče Xavijev notranji monolog, dialog, namenjen mami in vsem nam. Bralci pa ne izvemo, kaj se na koncu pripovedi v resnici zgodi, saj nas odprti konec zgodbe skupaj z junakom pusti v zapuščeni koči nekje v baskovskih gorah. Gore, gorske kmetije, kmetije baserri, so kraji, kamor so se v ključnih trenutkih umikali Baski, tam se je ohranil tudi njihov jezik euskara, ko mu je po mestih marsikje že grozilo izumrtje. Torej ni naključje, da se tja zateče tudi Xavi. Tam išče stik z očetom, s katerim je bil nekoč povezan le s staro fotografijo, posneto nekje v gorah. Njegov duh se vznemiri, ko Xavi izve za maminega novega partnerja in terja sinovo posredovanje. Prav v gorah si glavni junak naše zgodbe zaželi, da bi se ponovno srečal z njim: »Iti z očetom skupaj v hribe [...] imeti očeta, ki je kot prijatelj. To mora biti pravi užitek.« (str. 41). Kaj se bo zgodilo z njim? Bo odrasel? Dozorel? Se bo vrnil domov ali kako drugače nadaljeval svojo pot? Kakršnakoli že bo njegova zgodba, očitno je, da avtorice ne zanima več. Ali pa tega, kar o svojem junaku ve, ni več pripravljena deliti z bralci, da bi si ti lahko sami ustvarili nadaljevanje zgodbe. Njen pogled je usmerjen v zrcaljenje Xavijevega (notranjega) govora o različnih oblikah ne(spo)razumevanja, s katerimi se je soočil, in se izostri v opuščeni pastirski koči, kjer se tudi zave, da je bilo srce hitrejše od pameti in kjer njegovi pripovedi sledi tišina. Tam in tedaj se zdi, če si sposodim besede še enega baskovskega avtorja, Joseba Sarrionandia, da se »križata stoletje in trenutek«, posameznik in družba, v kateri živi. V tem namreč Xavijeva izkušnja spominja na izkušnjo širše baskovske skupnosti, ki tudi štirideset let po smrti diktatorja Francisca Franca še vedno išče ustrezna razmerja med svojimi govori in tišinami. Če se ponovno vrnem k Atxagovi metafori, da se je moral jezik zviti v klobčič kot jež, da je lahko preživel, je ravno v teh desetletjih ta jež shodil ter se podal v svet. S tem se je korenito spremenila baskovska družba in ravno zato je za vse baskovske Xavije danes pomembneje, kaj lahko stori širša skupnost, da se v trenutnih tišinah in premolkih bodice tega ježa ne bodo obrnile navznoter. Naj sklenem s povabilom k premisleku: bi zgodbo brali kaj drugače, če bi bilo Xaviju ime Jaka, Antonu Toni in če bi ta odšel na počitnice nekam na Pohorje, Idoia pa namesto na Ibizo na nam bližji Pag? Barbara Pregelj LITERATURA: Dragica HARAMIJA (2015). Vloga živali v mladinski književnosti. Murska Sobota: Franc-Franc. Marijose OLAZIREGI (2013). Krokodil, ki ga vsi nosimo v sebi. V: Mariasun Landa, Krokodil pod posteljo. Medvode: Malinc, 53–63. Marijose OLAZIREGI (2006). Etzikoak. V: Etzikoak: Antologija sodobne baskovske književnosti. Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 223–237. Kirmen URIBE (2014). Bilbao–New York–Bilbao. Ljubljana: Cankarjeva založba. O pisateljici Marisun Landa Baskovska avtorica Mariasun Landa (Rentería, 1949) je eno redkih imen baskovske literarne panorame, ki je že od začetka v osemdesetih letih pisala le za najmlajše. Pesniška izvirnost, stalnica njene literarne poti, jo je vodila od besedil kritičnega realizma (Prikazen Chan, 1984) do nonsensa (Samomorilski nogaviček, 2001; Krokodil pod posteljo, 2003), preizkusila pa se je tudi z izjemnimi besedili, ki bi jih lahko označili za »psihološko literaturo« (Moja roka v tvoji, 1998; Ko so mačke tako same, 1997) in minimalističnimi, že kanoniziranimi besedili, kot je zbirka kratkih zgodb za mladino Skrivni zvezki (1994). Mariasun Landa je upokojena profesorica didaktike jezika na Univerzi Baskovske dežele, učila pa je tudi na osnovnih šolah in šolah z baskovskim učnim jezikom. Diplomirala je iz filozofije na pariški Sorboni in si že od mladega želela postati pisateljica. O prevajalki Marija Uršula Geršak Marija Uršula Geršak je diplomirala iz španskega jezika in književnosti ter primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pripravlja disertacijo o liku diktatorja v hispanoameriški literaturi. Kot lektorica je zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti. Poleg poučevanja in raziskovanja se ukvarja še s tolmačenjem, prevajanjem, pisanjem, organizacijo kulturnih dogodkov in simpozijev, večinoma v zvezi s španskim jezikom in hispanoameriško kulturo. Mariasun Landa Moja roka v tvoji Slika na naslovnici: Maks Dežman Fotografije: Maks Dežman, Ruben García Tejero in Maria Pačkova Naslov izvirnika: Mi mano en la tuya Slovenski prevod besedila z dovoljenjem Mariasun Lande Vse pravice pridržane © Mariasun Landa Za slovensko izdajo 2017 Založba Malinc Prevedla: Marija Uršula Geršak Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2017 Za založbo: Aleš Cigale Uredila: Barbara Pregelj Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Lektorirala: Andreja Kalc 1. elektronska izdaja www.biblos.s Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana COBISS.SI-ID=291667712 ISBN 978-961-6886-42-0 (epub)