KATOlaISK CKRKTEN LIST. »Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljA po poŠti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četrt leta t gl. 20 kr« ▼ tiakarni sprejemana za celo leto 3 gl.60 kr., za V, leta 1 gl. 80 kr., za ' 4 leta 90 kr.. ako bi bil petek praznik, izide »Danica« dan poprej. Tečaj Lil. V Ljubljani, 11. avgusta 1899 List 32. T a r b u I a. Pripovedna pesem. Speval Janez Bile. II Škof in mučenik. (Dalje) V težke spone so vkovali, V ječo temno odpeljali Simeon; mučenika, Škofa blagega — svetnika. Mož junaški ne zastoče, Kri za križ preliti hoče; Njemu ves se daroval je, Ki za greh naš smrt prestal je. Danes že je solnce milo V tretjič za gore vtonilo, V tretje zvezdic zlata čeda Na temotno zemljo gleda. V spanju tihem je narava, Simeon le škof ne spava, Z Bogom tesno združen čuje, Njemu dušo izročuje. Kar se vrata odklenila, Deva v ječo je stopila; V roki luči jej svetloba Razjasnuje temo groba. Deva, Tarbula je bila, Škofu mile govorila: Čeda, ki po Tebi joče, Vdano Te pozdravlja, oče." Simeon: Kako mi prinašaš srečo? In kako prišla si v ječo? Jutri bom od nje se ločil, Dan rešenja bo napočil. Tarbula: Tebe vzeli so sovragi. Komu pustil si nas dragi? Verniki so mene zbrali, V ječo k Tebi me poslali. Vero pustil je paganov In pristopil v zbor kristjanov Ječ čuvaj, saj že oblit je V krstu svetem, greha umit je On mi dal je v roko svečo, Tvojo je odprl mi ječo Prosim, meni zdaj povedi, Kar naročaš verni čedi (Dalje prihodnjič.) 0 kardinalu Frančišku Schonbomu. Dne 25. t. m. ob 3. uri zjutraj je umrl kardinal ter knez in nadškof Praski Frančišek Scbonborn v Falkenau-u, kjer je poprej birmoval. Kot nadškof Praški bil je legatus natus v češkem kraljestvu, in v škofijah Bamberg, Meissen in v Reznu. Bil je vrh tega odlikovan z redovi: Ve-likokrižnik Štefanovega reda, reda sv. Ivana in božjega groba: bil je papežev domači prelat in asistent ob papeškem prestolu, stalni kancelarij papeževih obojnih bogoslovskih fakultet pražke univerze. Vsled teli dostojanstev je bil v tesni zvezi z rimsko stolico. Njemu kot starejšini izmed avstrijskih kardinalov je pristojalo predsedstvo v zboru in v odboru škofov: temu odboru je bil tajnik poprejšni knezškof ljubljanski in zdaj kardinal in nadškof goriški Jakob Missia. Kardinal Schiinborn je škofovski zbor v Rimu zastopal. Dohajale so mu tudi listine papeževe in kurijalne, % namenjene posameznim škofom. Kardinal Sch6 je stopil kot prostovoljec v vojoo. bil je poročnik v šestem polku kirasirjev, vdeležil se je bitve pri Nahodu in Kraljevem Gradcu, kjer se je jako hrabro vojeval, pa ni bil nič ranjen. Stotnik in nadporočnik eskadrona (200 mož) sta bila ubita, potem je Schiinborn bil na čelu eskadrona. ki ga je vodil iz vojne. Po vojski je nadaljeval juridične študije, katere je 1. 18»;8 z izvrstnim vspehom dovršil. Zdaj mu je bila pot odprta do visokih služeb in do svetne časti, a 1. 1*69 si je izvolil duhovski poklic, za katerega je že kot vojak čutil v sebi veliko nagnjenje. Naj še opomnimo, da izmej njegovih pradedov in sorodovincev jih je v prošlih vekih mnogo dospelo do škofove časti in nekteri do kardinalskega dostojanstva. Študiral je v Rimu 1. 1869 in 1*7<> pod profesorjem in poznejšim kardinalom Josipom Pecci, bratom svetega Očeta Leona XIII. V časopisu „Civilta catbolica" objavlja neki dopisnik sledečo zanimivo črtko, ki jo je baje čul iz ust Leona XIII. Ko je bil papež Leon se kardinal in nadškof v Perugiji, prišel je nekoč k njemu kardinal in nadškof praški Schwarzenberg in mu je rekel: „Eminenca, prosim Vas neke usluge." Kardinal Joahim Pecci odgovori: „Voljan sem vam po moči vstreči." Scbwarzenberg nadaljuje: »Poznam častnika avstrijske armade, ki se želi posvetiti duhovskemu stanu: vverjen sem, da ako se mu posreči ta namera in se mu ta želja izpolni, in zvest ostane svojemu poklicu, koristil bode veliko sveti katoliški cerkvi. Prosim Vas, nagovorite P. Josipa Pecci, svojega brata, naj mu bode on učitelj v modroslovskih in bogoslovskih vedah.u Kardinal Joahim Pecci je pritrdil temu predlogu, ter je naprosil prof. Josipa Pecci, svojega brata, da je prevzel to važno nalogo. Josip Pecci je bil izvrsten modroslovec in bogoslovec, poprej jezuit, pozneje svetni duhovnik, slednjič kardinal ter je dve leti poučeval mladega Schonborna v imenovanih vedah z izvrstnim vspehom. V Inomostu je Schonborn študiral bogoslovje, ondi so mu bili učeniki sloveči profesorji P. Hurter, P. Steutrup, Jungmann, Nilles, \Venig i. dr. od 1. 1870—1874. Dne 12. avgusta 1873 ga je posvetil kardinal Schwarzenberg v mašnika; Veliki Šmaren je obhajal svojo novo mašo v Presticu. Leta 1874 in 1875 je bival zopet v Rimu, postal člen academia ecclesiastica in doktor bogoslovja pod profesorjem P. Francelinom S. J. P. FranceMn je takrat slovel kot učenjak, zavzemal je najvažnejšo stolico na Gregorijanski univerzi —namreč predaval je dogmatiko, ki je kraljica vseh bogoslovskih ved. P. Francelin, čigar življenje in delovanje je „Zg. Danica41 *) letos opisala, je postal pozneje kardinal. Meseca oktobra 1875 je bil nastavljen Schonborn za kapelana v mestu Plan, kjer je bival v grajščini grofa Nostica ter jako blagonoano deloval. Obilno miloščine je delil ubogim in rade volje bolnike obiskoval. Vsak bolnik je hotel od njega previden biti; tako je bil priljubljen. Ondi je ostal do meseca septembra 1879, ko je bil izvoljen vicerektorjem kneznad-škofijskemu bogoslovišči. Leta 1882. je postal rektor (vodija) in bil v tej službi do leta 1883 meseca oktobra. Bil je bogoslovcera vzor v iz-polnovanju stanovskih dolžnosti. Veliko ljubezen in .skrb je imel do bogoslovcev s ploh, zlasti do bolnih. Večkrat je obiskoval bolne bogoslovce v javni bolnišnici ter jim pri - *) Glej »Danico« St. 5", 1. na šal pod plaščem raznih okrepčil. Veliko je storil že kot rektor se več pa kakor škof za izboljšanje službe duhovnika in za boljšo opravo kapele v bolnici. Se ne 40 let star, je postal dne 28. septembra 1883. škof v Budje-vicah. Duhovščina in ljudstvo, vsi so ga sprejeli ob prvi vizitaciji z radostjo. Očetovsko ljubezen je imel do bogoslovcev. Vsak dan eta bila dva pri njem na obedu. Oče je bil gluhonemim otrokom, s kterimi je časi igral ter je je večkrat obiskoval. Leta 1885, 25. julija je bil izvoljen nadškofom v Pragi. Tudi tu je bogoslovce zelo ljubil in vabil k obedu, ter je navduševal za duhovski poklic. Po mnogih škofijskih vizitacijah, po otvoritvi in podpori mnogih verskih društev, po misijonih in duhovnih vajah ie hotel dvigniti versko življenje in zavest. Velike zasluge si je stekel za sv. katoliško cerkev na Ceskera. Zopet je otvoril „Collegium bohe-micum" v Rimu, kateremu je tudi volil polovico svojega premoženja. Temu ustavu je bil vodija Lorenzelli in pod vodija pa Zapletal. Dne 4. junija 1889 je prejel iz rok pre-svitlega cesarja Fran Josipa kardinalski baret, ko ga je spomladi istega leta papež Leon XIII. izvolil kardinalom. Imel je tri brate in tri sestre. Deset let je bil kardinal ter je dne 25. junija 1899 v Falkenau-u na birmovanju umrl. Sledeč sprednikovemu, kardinala Friderika Schvvarzenberga izgledu je v političnonarodnih borbah zavzemal stališče, ki se je popolno ujemalo z njegovim poklicom in dostojanstvom. Gorko se je zavzemal za vse svoje duhovnije v njihovih verskih zadevah in potrebah in sicer tako, da nihče ni napadal njegove du-hovske veljave. V politiki je naglašal zvestobo do vladarske hiše, celokup-nost države in pomirovljenje narodov s pravičnostjo do vseh. Vse drugo mu je bilo postranska reč. Zato mu je pa tudi odločil presvetli cesar v spričevalo mnogozasluženega pa-triotičnega delovanja — kardinalat. Umeje se samo ob sebi, da je Schonborn, ki je po notranjem klicu slovo dal svetu in njegovemu blišču, v duhu cerkve, svete vere vladal svojo obširno škofijo, ki šteje blizo 1,350.000 duš. Ko so na Češkem obhajali jubilej sv. Volbenka škofa, je izdal pastirski list o sveti veri, njeni važnosti in njenem vplivu, naj tu sledi odlomek tega lista. Tu piše: „Tudi na Češkem se nahajajo sledovi delovanja tega velikega služabnika božjega. Postavimo se v duhu v pravek krščanske dobe. Tu vidimo, kako so se krščanska krepost in svetost razcvele v mladem božjem vrtu, kako so prvi sadovi svetosti dozoreli. Po- vsod gledamo novo življenje, novo cvetje, doslej nepoznate sreče v pokrajinah uaše domovine. Vidimo, kako je naša domovina po veri postala mogočna in slavna, kako so pobožna nravnost, sveta krotitev in cvetoč gmotni stan vzrastle iz vere. Glejte, ljubljeni v Gospodu, kaj zamore sv. vera. Vse dobrote, časne in večne, izvirajo iz nje, kakor iz svojega studenca. To Vam bodi opo-minj, da v teh burnih časih nad vse cenite sveto vero ter jo skušate ohraniti: kajti sveto vero primerja Jezus biseru, ki ga je našel kupec, iu je šel in prodal vse, kar je imel in gaje kupil. (Mat. 13, 46.) Vaši pradedi so se ponižno uklonili pod sladek jarem Gospodov, in so z gorečimi željami vsprejeli njegov izveličalni nauk, ter so v krščanski veri, upanju in ljubezni rešili svoje duše. Tudi vi svojih duš ne boste rešili, razun le po veri. Ni je stvari na zemlji, ki bi se ji dala primerjati, ali jo zamogla nadomestiti, niti olika, niti učenost, niti bogastvo, niti oblastvo, ne morejo to storiti. Torej bodite srčni in neustrašeno hodite po stopinjah svojih pradedov, živite po sveti veri, po njej posvečujte in izveli-čajte svoje duše in bojujte se srčno v nji in zanjo, in krona življenja bode Vara v delež v večnosti, kjer se vera spremeni v gledanje, upanje v večni posest živega Boga, ljubezen nas pa na veke združi z Bogom, stvari s svojim stvarnikom." Da bi utrdil vero in ob veri sloneče versko nravno življenje, ukazal je obhajati devet-letnico sv. Volbenka in udeležbo škofije na tretji stoletnici blaženega Kanizija. Vpeljal je bratovščino svete družine kakor je tudi pouzročil vsprejetje sopraznika D. Marije Lurdske. On je dosegel, da je bil sv. Hroznata*) med blažene sprejet, čigar officium in sveta maša se je po vsi Ceski provinciji vpeljala. Ko je kardinal Schiin-born obhajal petindvajsetletnico mašništva, pokazal j se je, koliko ljubezni in spoštovanja v vseh krogih uživa. Sveti Oče, ki mu je tudi čestital, je povdarjal v svojem pismu, s koliko gorečnostjo da je opravljal škofijsko službo in s koliko skrbjo je katoliške zadeve pospeševal. Tudi pri drugih prilikah je kardinal Schonborn prejemal od sv. Očeta znake in spričevala za-zpanja in pripoznanja. Z ozirom na take spriče-vanja, smelo uporabljamo ob pokojniku besede pesnikove: „Kdor je narboljšim ljudem svojega časa vstregel ter zadostil, ta je živel za vse čase.a Kardinal Schonborn se je posebno zanimal za katoliške patriotične časnike. Podpiral je je *) Glej »Danicet t. I. številki 3. in 4. Čred n moralno in gmotno. rVaterlandua in drugim listom je bil velikodušen podpornik. Bil je tudi mecenat vedam in umetnosti. Dobrotljiv je bil zelo do ubogih, tako da jih veliko žaluje ob pokojniku kot svojem velikem dobrotniku. Vsegamogočni in usmiljeni Bog ne bode odtegnil svojemu zvestemu služabniku zasluženega plačila. £ * * Ko smo sedaj premišljevali javno življenje in delovanje pokojnega kardinala Schonborn, oglejmo si še nekoliko njegovo zasebno življenje in občevanje. Tu bomo spoznali v njem globoko vernega katoličana, gorečega duhovnika, pobožnega škofa in plemenitega rodoljuba. — Odlikoval seje vseskozi z veliko ponižnostjo. Njemu je bila velika skrb in življenska naloga kolegij češkega kraljestva v Rimu, kteri zavod bi sinove tega kraljestva napajal bistre studenčine pristnih naukov Kristovih, izvirajočih iz skale sv. Petra. Temu zavodu je pok. kardinal volil polovico premoženja. Zakrament sv. Rešnjega Telesa je bil pokojniku v veliko tolažbo in studenec mnogih milosti. V svoji domači kapeli je napravil Jezusu prelep tabernakelj. Večkrat je dejal: »Svojim Izveličarjem sem pod eno streho in sem vesel, da duhovniki in tudi verni zamorejo tu bivati pri Jezusu, kadar jim je treba čakati na zaslišanje." Rad je tudi ljudi obhajal, in veliko veselje mu je bilo, ako je veliko vernih pristopilo k sv. obhajilu. Še pri zadnji božji poti romarjev na sv. Goro se mu je zdelo število mož-obhajancev manjše kakor je on pričakoval. Po sv. maši je vprašal o tem vodijo romarske cerkve. To se mu je hrzo pojasnilo. Izvedel je, da je radi poznega časa več mašni kov s kardinalom vred vernike obhajalo, in potolažen je bil. Tudi skrivnost včlovečenja Sinu božjega je prav otročje častil; to češčenje je izviralo iz žive vere njegove: v dokaz temu sledeče. Rad je obiskoval božične slovesnosti in jaslice. In kedarkoli je bil zvečer pri svoji materi, vsedel se je pred večerjo k klavirju, ter je božično pesem, ktero so prepevali njegovi sorodniki, z godbo spremljal. S sinovsko ljubeznijo pa je bil pokojni kardinal udan blaženi Devici Mariji. Molitev v Marijino počeščenje se mu je posebno omilila. Tudi pri duhovnih vajah mašnikov je naglašal rožnivensko pobožnost. Posebno pa je častil preblaženo Devico Marijo „Mater vedne pomoči". Na masnem plašču, ki ga mu je mati naredila za novo mašo, je bila lepa podoba Device Marije „Ma- tere vedne pomoči" vdelana. Novo mašo je bral na oltarju Matere Božje, isto je tudi storil pri prvi maši, ko je škof postal. Prvo mašo, ki jo je bral kot kardinal v Rimu, je sicer opravil v cerkvi svojega titula; pa prvo prosto s v. mašo potem je bral pri oltarju M. B. vedne pomoči. Bil je pokojnik — v pravem pomenu besede Marijin božje potnik, romar na sveto Goro. Prihajal je na to goro ne le o slovesnih priložnostih, ampak večkrat tudi zasebno. Prišel je kar natihoma, brat sv. mašo pred podobo Matere Božje ter sebe in vso škofijo izročit njenemu varstvu. Sledeča zgodba pojasnuje, kako je pokojni kardinal skrbel za izveličanje duš in kako visoko je dušo človeško cenil. Nekdo je omenil kardinalu svoje pomisleke v nekem misi-jonu; češ vdeležba utegne le mala biti. Kardinal je odgovoril: Kako je mogoč neuspeh? Ako bi se le ena duša izveličala, ne bi bil to velik vspeh? In tako je z vnemo in veseljem obhajal škofijske vizitacije. Trudaljubiv je bil pri birmah in vizitacijah. V Weinbergen-u je prišla nekoč v cerkev neka deklica, ko je birma že minula. Duhovniki so pozvali botro, naj pride drugi dan. Kardinal, ki se je vrnil k oltarju, je zapazil ta dogodek, je poklical birmanko ter je še enkrat opravil običajne molitve in jo birmal. Oče deklice je to opisal v katoliških listih, ter je dostavil: „Ni mi moč opisati hvaležnosti moje hčerke; v moji družini se bode spominj tega zares prevzvišenega višjega pastirja vsikdar ohranil." Lahko si mislimo, da so se pripetili pri vizitacijah tudi šaljivi ali smešni slučaji. V neki šoli naj bi neki sedemletni deček imel nagovor v pozdrav kardinalu; ker je pa sedel sredi klopi, je pač le 8 težavo in počasi mogel pred kardinala dospeti. Nadpastir se je smejal, ter rekel dečku: Skoči čez klop! In deček je urno skočil čez klop ter stopil pred cerkvenega kneza. Kardinal bil je otrokom velik prijatelj po izgledu Jezusovem. Na njegovih grajščinah so dobivali učenci, ki so daljno pot prehodili, krepko juho; in ferijalnim kolonijam je podaril stanovanje in za čast božjo je daroval velike svote. Tako je za unanjo ponovljenje cerkve sv. Janeza Nep. potrošil 30.000 gld. Duhovniki pri poved ujejo, da so dobili od kardinala večje svote za toplice ali za rigorozne takse. O dobrotijivosti pokojnega kardinala pripoveduje eden njegovih sošolcev iz jezuitskega konvikta v Inomostu sledečo zgodbo: „Isti tovariš je moral potovati v Feldkirch, da bode v mašnika posvečen. Bilo je to meseca svečana in prav mrzlo, del pota je bilo treba (1872) še po posti prepotovati. Tu mu je prinesel grof Schonborn svoj kirasirski plašč, da bi ge tovariš na potu ne prehladih Dr. Am-berg, ki ga je videl pri njegovem prihodu v ko njiškem plašču, je mislil, da je beli habit, in je pripoznal, da je ta plašč primernejši od črne zimske suknje klerikov; za to je ta novoposve-čenec kirasirski plašč tudi v Feldkirchu nosil." Kardinal Schonborn je že kot častnik rad molil. Blizo Beravna je bil v neki kmetijski hiši nastanjen. Kmetica je pripove-dala, kako se je čudila in bila ginjena, ko je zapazila, da je vselej zvečer, preden je šel k počitku, celo uro na tleh kleče molil. Torej je tudi mili Bog zvestega služabnika svojega obvaroval rane in smrti v bitkah. Bil je vrl krščansk vojak podoben princu AVindischgrazu, ki je bil tudi častnik pri dragonih, ter je ondi med častniki — vpeljal Marijino družbo. V vsakem stanu se more človek izveličati, v vsakem stanu, tudi v vojaškem se nahajajo čvrsti možje, ki hrepenijo po svetosti ter Jezusove nauke, izpolnujejo. O pokojnem kardinalu le še omenjamo, da ga je kot častnika vprašala uekoč neka gospa, kaj misli o dvoboju. „Nič drugače ne sodim kakor sv. cerkev. Jaz prav odločno obsojam dvoboj.u In pri tem je bil hraber mož, pripravljen in voljan za cesarja in državo žrtvovati svoje življenje in svojo kri. In kakor je bil vrl častnik, tako je tudi vseh stopinjah duhovske službe, do katerih se je vspel, dotične dolžnosti svoje pomoči, natanko izpolnoval. Dal je lep izgled in opominj, da se ne moremo drugače izveličati. kakor z zvestim izpolnovanjem stanovskih dolžnosti, oziroma božjih zapovedi. * * Sledimo zdaj kardinalu Schiinbornu na večer njegovega življenja. Bil je zdrav do 18. junija t. 1., a imel je velike britkosti in težave vsled Schonerer-\Volfovega napora za razširjenje krive vere zlasti na severozapadu češke dežele.*) Narhujše, kar more človeško družbo zadeti na zemlji, so pač ljudski punti in verske zmešnjave in beganje. Dne 18. junija so postavili na Češkem spomenik padlim v sedemletni vojni, dne 18. junija 1757 v slavni *) Ondi so odposlanci Schonererjevi hodili po hišah, po kavarnah, prodajalnah, po javnih trgih ter na vso moč nagovarjali ljudi, da hi se vpisali v krivo vero. Kupovali so jim pijačo, dajali denarja, obttali dobre službe Ljudje so bili vsi zbegani. Pa le malo se jih je dalo premotiti in še ti so bilijslabi kristijani in očitni grešniki. Zato je neki dekan od tod priporočal sebe in svoje dekanije verne kristijane v molitev sobratom. ki žive v mirnih krajih. Mili Bog naj bi čas poskušinje prikrajšal Molimo za naše brate 111 sestre po veri. da oni ostanejo stanovitni v veri. bitki pri Kolinu. Ta spomenik je blagoslovil pokojni kardinal. Takrat se je prehladil in dobil liripo. A kardinal ni na to porajtal; podal se je brzo na kanonično vizitacijo in birmovanje v de-kanijo Falkenau. Ondi je birmoval 20. in 21. junija v dnevu po 1300 birmaneev. Zopet se je prehladil, večkrat je med tem birmovanjem omedlel, tako da je na zadnje le še sede v cerkvi mogel birmovati. V pomoč je bil posvečeni škof Kalous iz Prage poklican. Sam kardinal pa je hudo zbolel za pljučnico, v katero se je hripa pre vrgla ter se je vlegel v bolniško posteljo v grof Nostičevi grajščini v Falkenau-u. To je bilo dne 22. junija. Začetka ga je zdravil grof Nosticev zdravnik, pozneje pa dr. Baum-garten, ki je bil poklican iz \Vorisbofena. Zdravil ga je z mrzlimi kopeli in z mrzlimi po-livi (na ta način se pač pljučnica ne da z lahko ozdraviti; pač pa se da, če ni že prepozno, home opatičnim*) ali alo-patičnim potom. Dne 24. na večer se je bolezen kardinalu zelo shujšala. Ob 11. uri je zahteval kardinal pri polni zavesti sv. zakramente. Navadno 8e je kardinal vsak teden izpo vedal; ko pa je videl tako resne obraze zdravnikov, zahteval je, naj ga denejo tudi v sveto olje. Celo noč so culi pri svojem nadpastir ju korar dr. Fried, ki je kardinala spremljal na vizitaciji po nemških dekanijah, potem P. Kolb S. J. in velikoletni mu tajnik Anton AVunsch. P. Kolb ga je izpovedal. Kardinal je prosil dr. Frieda, naj ga obhaja in svetim oljem mazili. Po izpovedi prinesli so sv. Uešnje Telo Jezusovo. Kardinal se je dvignil počastit svojega Boga in Izveličarja ter se pokrepčat z njegovim Telesom na tej zadnji poti. Ko je prejel sveto Ilešnje Telo Gospodovo in se je duhovnikom zahvalil, dovold je, da so zdravniki pripravili zdravila za nevarni položaj bolezni. Zdravniki so se posvetovali ter dali kardinalu kafre, da bi se mogel odkašljati. Pa to zdravilo ni nič pomagalo, ker je srce preveč opešalo. Na smrtni postelji se je ozrl nazaj na svoje višjepastirsko delovanje, ter je rekel te le pomenljive besede? „Kolika radost mi je bila občevati z dobrim ljudstvom in mu oznanovati božjo besedo. Posebno to me jc veselilo, ko so ljudje tako številno prihajali k mojim pridigam ter me tako pazljivo poslušali. To je vse kaj druzega, kakor sedeti pri pisalni mizi za kupom raznovrstnih aktov iu listin." Zdravniki so svetovali, da se *j Homeopatičnim potom, <"e se kar na vsake po! nre po-vživa po n. pr. Sest zrnic »akonita« in »brijonije« zvrstoma. Urrdn. kardinalu podeli potem sv. poslednje olje. Kardinal je veleval, da naj se molijo vse molitve za umirajoče in sicer glasno in počasi, da on v krasnih mislih cerkvenih molitev dobi moč v svoji bolezni.*) Duhovniki stoječ blizo kardinala so molili torej te molitve, ktere je kardinal ponavljal. Korar Fried je mej tem kardinala s svetim oljem mazilil. Škof Ka-lous obveščen o hudi bolezni kardinalovi je došel koj po noči. Ginljivo je bilo snidenje obeh škofov. Kardinal, svest si resnega trenotka in položaja, se dvigne ter se vsede na postelji in dvigajoč roko k blagoslovu pravi: „Impertior benedictionem semper fideli eapitulo; universo dilecto clero et omni populo. — Blagoslavljam vedno zvesti mi kapitelj, vse ljubljene duhovnike in ves narod. — Benedicat vos Pater et Filius et Spiritus Sanctus. — Blagoslovi Vas Bog Oče, Sin in sveti Dtih.tt Ko je podelil svoj visjepastirski blagoslov. vlegel se je zopet ter molitev nadaljeval. Škof Kalous je se molil besede: „Subvenite sancti i )ei, occ urite angeli Domini: Suscipientes animam ejus: Offerent'8 eam in conspectu Altissimi. V. Suscipiat te Christus. qui vocavit te, et in sinum Abrahae angeli dedurant te: Suscipientes animam ejm»: Otterentes eam in conspectu Altissimi. — Jlitite svetniki božji, pridite naproti vi angelji Gospodovi, sprejmite njegovo dušo ter jo nesite pred obličje Gospodovo. Kristus naj te vsprejme . . .tt Pri teh besedah je ustavil zdravnik dr. Votava pomožnega škofa rekoč: „Jam suscepit: ga je že vsprejel. Ob teh besedah je namreč blagi nadpastir izdihnil svojo dušo. Nehalo je biti plemenito srce, ki je toliko ljubilo cerkev Božjo in tako goreče zanjo skrbelo. Truplo pokojnega kardinala je bilo v vestibuli grada na mrtvaški oder položeno, očetje kapucini so molili ob niem in brez števila ljudi ga je hodilo kropit. I >ne 28. je bil odtod slovesen sprevod, ki ga Je vodil škof Kolous na kolodvor. Od tod so mrliča prepeljali v Prago. Tam pa se je dne 30. junija vršil slovesen sprevod, ki ga je vodil olomuški kneznadškof dr. Kolin, k zadnjemu počitku. Odločili so mu prostor v cerkvi tik njegovega prednika kardinala Sclnvarzenberga. Pogreba se je udeležilo silno veliko ljudi iz vseh slojev, gospode kakor prostakov. Cesarja je zastopal nadvojvoda Fran Ferdinand, prišla sta pa še dva druga nadvojvoda. Cesar sam je izrazil svoje sožalje bratu kardinalovemu radi smrti mnogozasluženega domorodnega cerkvenega dostojanstvenika. htotako je poročil cesar kondo- •) Kako v srce segajoče so pai* te molitvice, ve vsak, ki jih pozna. Berite jih verniki, če dobite v roko v zakristijah n. pr. Ker srno dobili o tem Se drug dopis iz Stanke — odložiti smo i:a morali, kot pozneje došlega. Priporočamo se pa gosp dopošiljatelju A. M. za dru