ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 19. dec. 1991  Leto l, št. 23, 24 Cena 10 forintov
MIR
BOŽI!
GNAUK JE EDEN KAUDIŠ büu, šteri je betežen büu pa je trn trn mesau želo. Te je svoji ženi pravo: "Vej pa idi, idi ta v mesarnico, pa tan prosi mesara, aj mi pa donk tak malo mesa dá! ''
Mesar se je prej zasmedjau, da je nutri prišla pa pravla: 	"Mesau bi rada
mejla, ka je moj mauž trnok betežen gé, pa mesau želej. "
"Depa mate penaze?! " Da je žena pravla, ka nej, ka je "mauž pravo, ka za baug plati... ", te se je mesar samo zasmedjau pa odgovorim: "Dobro je, čakajte malo! " Vzöu je en paperec pa je gor spiso, ka "baug plati! " pa gor djau na vage. "Kelko de tau vagalo, telko mesa dobite! "
Te pa je tisti baugpla-ti telko vlejko, ka se je mesar samo čüdivo pa mogo velki falat (kos) sečti. " Idi -te domau pa svojoma možej sküjajte! Da tau zej, te pá nazaj pridite po mesau, ka van eške odi! "
Depa prva, kak je siromak tisto mesau zo, je mrau.
PRI NAŠAJ SAUSADAJ sé kolejo. Z bombami, štükami, 	granatlinami,
pükšami, naužci. Tan je prava bojna. Če rejsan smo na srejdik Evrope, pa če rejsan se nan približüje leto 2. 000. Da sa mali pojbiček büu pred trejsti lejtami, so nan eni gučali, ka leta 2000 tak vse moderno pa lepau bau na svejti, ka mo se s šifti po lufti pelali na Mejsec pa Mars — na špancer. Ta drugi so nan pripovejdali, ka toga leta bau konec sveta. Dragi moji, vejte, ka se je začnilo nazaj štenjé od deset?! Več samo devet lejt mamo nazaj!
Steri do, baugdragi, Istino meli? Tisti že skor gvüšno nej, šteri so bili mišlenja, ka mo se od dugoga cajta špancerat ojdli na Mejsec. Ali pa nas rejsan čaka pogüblénje za devet lejt?!...
Dje, če se nemo skrp meli, te leko, ka eške prva.
Kak pravin, v ednon tali nekdešnje Jugoslavije se kolejo. Pa vejte, kak je do toga prišlo? Tak, ka so sé uni najprva tö samo z rečami bötivali nad sebov. Tak, kak mi Zdaj na Vogrskon.
ZAKA TAKŠE ČÜDNE DELE pripovedavan ranč Zdaj, da kauli dejo božični Svetki pa srečno nauvo leto? Namesto toga, ka bi vsefele lejpe reči spiso o krispanaj, svejčaj, betlehemskaj šalicaj, o malon Jezuši, dobrauti, miri. lübezni?
Ranč zato, ka aj bi rej-
san leko meli srečne in blajženo svetke. Don letos. Pa drugo leto. Don té zadnji devet lejt, ka ká pa če rejsan konec sveta bau leta 2. 000?!
Zaka sa tak pesimističen? Zaka bi nej leko meli letošnjo svejtke srečne, vej pa pri nas nega bojne kak na Rovačkon?! Zato, ka pri nas tö nega pravoga mira nad lidami. Na Vogrskon se lidgé tö samo bötivajo.
Kak vejte, nej tak dugo, ka je v vogrskon parlament! gor stano eden poslanec pa pravo, ka je prej té pa té tarbej — obesiti. Na ednon djilejši pa so se glasili nistarni, ka prej bi uni z veseldjon obešavali, če država nema za tau zavolé lüdi...
NA SREČO, tü pa tan, zato gestejo ovaški lidgé tö. Kak napr. Janoš Aszalós, šteri je v Kádérovon reži-
mi dvakrat büu zaprejti pa v katoliškaj novinaj Uj Ember 17-oga novembra — kak pravi krispan — don o odpüščenji piše. San sebé špila va: ali naj jin te tö odpistimo, če so gezaro in gezaro lüdi priganjali? Odgovor njegove düšne vejsti je: te
tö. Te tö, če majo krvave roké? Te tö. Te tö, če so naše stariše vö z njine dome stirali pa dali v koncentracijske tabore pa vauze zaprejti? Düšna vejst pa samo ponavla, kak kakši papagaj, ka te tö, te tö, te tö...
J. Aszalós tadale spitava svojo düšno vejst. Zaka aj bi bili tak fajni s tistimi, šteri so v preminaučon režimi tak graubi bili? Zato, ka je Jezoš nej delo razlauček med protivnikon in komunističnin sovražnikon da je pravo: "Lübite svoje protivnike in fčinite kaj dobroga vašin srdnikon! " Če rejsan se grejon nigdar ne smej odpistiti, grejšnikon pa vsigdar. Če je stoj pravi krispan.
Imre Mécs, ki je Zdaj poslanec v vogrskon parlamen-ti, pa so ma I. 1956 že te-sali gauge, pa se je po nikšoj čüdnoj pauti don rejšo smrti, tak pravi: ne pozabin, depa odpüsto se jin!
Leko, ka leta 2000 don nede konec sveta?...
"Baug van plati! "
Francek Mukič
2
SREČNO IN TRDNO POT SLOVENIJA
Ob prvem rojstnem dnevu mlade, nove slovenske države prižgimo svečko. Naj plamenček te drobne svečke rahlo plapola v pozdrav rojstnega dne samostojne Slovenije.
KONEC DECEMBRA, natančneje 26. 12. 1990 je Slovenija usmerila prvi trden korak v svojo samostojnost. V teh dneh tako doživlja Slovenija svoj prvi rojstni dan, prav kot otrok, ki se uči prvih korakov samostojne hoje. Mnogo sprememb, pritiskov, poskusa teptanja ljudske volje je Slovenija doživljala v tem enem letu. Ta korak na pot samostojnosti smo morali storiti, da bi lahko ohranili svojo bitnost, da bi lahko preživeli kot slovenski narod. Tako smo svojo mlado samostojno slovensko državo začeli oblikovati pred enim letom. Vmes v tem času so pri nas še grmeli topovi, ceste so nam teptali tanki, tankovske krogle pa so rušile stavbe, in to v obdobju, ko smo naredili svoj drugi pomembni korak, ko je 25. 6. 1991 napočil dan naše slovenske državnosti.
TAKO SEDANJI DECEMBER združuje prvo obletnico slovenske samostojnosti in 6 mesecev obstoja slovenske državnosti. Oba datuma se zlivata v eno samo skupno željo in celoto, da bi nas svet čim prej priznal — nam priznal, da imamo tudi mi, čeprav manjša država, pravico na tem svetu, živeti po svoji volji in hotenju. Danes prav gotovo ves svet vidi, da si želimo miru, svojo samostojnost in državnost, sožitje z vsemi deželami sveta, ki si enako želijo miru in vzajemnega spoštovanja.
Težko je bilo to prvo leto samostojnosti, globoko pa se ob prvi obletnici zavedamo, da bo še nekaj časa težka tudi nadaljnja pot graditve lastne državnosti. Že v tem enem letu so bili mnogi poskusi, ki pa bodo še, vendar bodo vsi propadli, da bi mlado slovensko državo s političnimi in gospodarskimi pritiski spravili na kolena.
KO DANES GLEDAMO na naše enoletne dogodke in težave, ki jih je prehodila mlada slovenska država, nam mora biti vsem jasno, da moramo tudi v prihodnje le utrjevati zavest zaupanja v lastne sile.
V prejšnji državi Jugoslaviji delujejo dokaj čudne silnice. Gibanja takih silnic na jugovzhodu danes morda niti več ne razumemo, vsekakor pa je jasno, da se poskuša s tem še obnoviti totalitarni sistem, ki smo ga pri nas že preživeli. Vemo pa, da tanki tega ne bodo rešili, le mnogo bo uničenega, porušenega in mnogo nedolžnih življenj bo ugasnilo.
OB VSEM PA JE POTREBNO URESNIČITI le eno čudovito besedo — mir. Kako bi nam bilo lahko vsem lepo, če bi vsi živeli, delali in ustvarjali v miru. Ta beseda, ki je zelo stara, trenutno pa tako nova, nam vsem lahko omogoča človeka dostojno življenje in razvoj, saj vendar težko mirno delaš, ko se pri
sosedu ruši, umira, beži. Pa upajmo, da bo pamet srečala tudi tiste, ki se danes igrajo s človeškimi življenji.
Mi smo se vsekakor odločili, obrniti se nazaj, ni mogoče. Tako naš decembrski praznik samostojnosti ni le enoletna sinteza ustvarjalnosti naše mlade domovine, je tudi nova stran naše samostojne zgodovinske stvarnosti. 26. december je torej tisti dan, ko se lahko nekoliko poveselimo, ko smo lahko vsaj malo tudi ponosni nase.
Prav gotovo, da je obletnica razglasitve slovenske samostojnosti le neka globoka samozavest. Prav taka samozavest pa nam bo v prihodnje lahko pomagala, da bomo — v koraku z drugimi, ki so nam pripravljeni pomagati in z nami sodelovati — postopno pridobivali svojo samostojnost in gradili državnost.
Ob tej obletnici pa le za hip dvignimo kozarce in nazdravimo z vsemi, ki so naši prijatelji.
Janez Kerčmar
GOSTI IZ LJUBLJANE OBISKALI KATEDRO ZA SLOVENSKI JEZIK IN KNJIŽEVNOST
Med oddelkom za slovanske jezike na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu in Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani poteka že večletno strokovno sodelovanje. Oddelek za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti nam poleg pobratene pedagoške ustanove iz Maribora veliko pomaga pri strokovnem delu. Profesorji z oddelka za slovanske jezike in književnosti so že tako rekoč stalni gosti na naših tradicionalnih slavističnih dnevih in drugih prireditvah.
Nov dokaz utrditve vzajemnega sodelovanja med obema ustanovama sta bili predavanji prof. dr. Ade Vidovič—Muha, predstojnice oddelka za slovanske jezike in književnosti, ter prof. dr. Brede Pogorelec. z istega oddelka, ki sta ju pripravili 19. in 20. novembra, za slaviste, predavatelje in slušatelje naše ustanove. Predavanj so se udeležili tudi učitelji slovenskega jezika iz Porabja. Znani strokovnjakinji slovenskega jezika sta predstavili svoja najnovejša raziskovanja.
Pred kratkim je bil za našo katedro še en pomemben dogodek. Trije predavatelji in dva slovenska učitelja iz Porabja so se udeležili seminarja o opismenjevanju v narodnostnih in dvojezičnih šolah, ki je bil od 25. do 26. novembra v Celovcu.
Doc. dr. Elizabeta Bernjak je imela na seminarju predavanje o problemu opismenjevanja v slovenskem jeziku kot prvem in drugem jeziku, kar je vzbudilo veliko zanimanja.
Dr. Karel Gadanyi, predstojnik oddelka za slovanske jezike
POTREJBNO BI BILAU, LEPAU BI BILAU...
Od toga bi dosta leko gučali, če je pri nas v Porabji dosta ali malo kulturnih skupin (kultúrcsoport). Tak mislin, ka te, da smo se vsakšo tretjo leto notpokazali v Ljubljani, smo meli zavolo toga vsakmao probleme. Najbole tau, ka je malo skupin, štere že dugo lejt delajo neprestanoma. Dosta takši lüdi geste, šteri tak pravijo, ka gnesden nišče nejma cajta za takšin ojdti. Gestejo pa, šteri tak pravijo, ka bi dosta več leko napravili. Takšega reda krivimo eden drugoga.
Če pogledamo, kak je bilau prvin, moramo povedati, da je bilau lepše pa slabejše od gnešnjega tü. Samo si mislimo na 1978. leto. Z dvömi avtobusi smo šli v Györ—Sopronsko županije gostovat (vendégszerepelni). Té skupine so bile v Nemčiji tü 11 dni. Že čüjen, ka ništerni Zdaj natao tak pravijo: "Ja, te smo leko šli, Te so s fabritje pistili lidi na takše poti. Tistoga reda so nej takši žmetni cajti bili kak Zdaj in tak tadala. " Ne tadjin, tau je tü istina, dapa tak majo šegau prajti, ka človek nešče, tisto ne more.
Istina je, da v sakšoj vesi ne moremo meti pevski zbor, plesno skupino. Tau ranč nej potrejbno. Pri nas najbole tau fali, ka nin nejmamo dramsko skupino. Zdaj že čüjen, ka etak pravite: "Dramsko skupino ne moremo naprajti zatok, ka samo knjižno literaturo mamo, tau pa naši lüdje' ne pridejo gledat, tau težko razmejo. "
Nej gvüšno, ka da nan pomagala ta mala zgodba, štero mo van zdaj prpovejdala — pa štera je istina bila — sprobati pa se mislin da.
Več kak 30 lejt geste, da smo mladi bili, nej bilau televizije, diskona pa tak tadala. Puno optimizma smo bili, nika smo steli naprajti. Dosta smo špilali. Tistoga reda smo nej Prišli do slovenske litareture. Igrali smo madžarsko. Nika nanje gnauk znautra tak zapovedavalo, ka bi te bilau, če bi po slovenski špilali na odru (színapdon). Mi smo nej znali knjižnoga djezika. Da bi sé kaj malo leko navčili, te je tak šlau, ka je školnik Pito: 	"Sčeš se slovenski
včiti? " Če si pravo ka ja, si daubo ednoga strašnoga
po glavej. Če si po tistin tü vödržo, te je slovenska vöra v šaula tak vögledala, ka je školnik pijan v staucaj ležo, mi smo pa lejtali ta pa nazaj.
Vedli smo pa po doma-če gučati. Naj bi se nan ta želja spunila, ka bi slovensko rejč čüli na odri, smo si vzeli cajt, pa smo kratke igre z madžarske na našo slovensko rejč obernauli. Nepzabléni večeri so bili tisti. Več lejt je tau tak bilau. Gnesden spominamo tiste cajte, gnesden si premišlavamo, kak smo mogli naprajti telko lejpoga.
Zakoj sé van tau napisala? Približava se zima, Svetki, nauvo leto, fašenek in tak tadale. Dobro bi bilau, če bi se malo ponüdili. Sploj malo trbej k toma, ka doma v vesi zorganiziramo eden lejpi, dosta vrejden večer. Ne smejmo si tak premišlavati, ka vej nakak že nika napravi! Če da si sikši tak brodo, te nikan ne pridemo. Nej bi bilau zamanjske tau tü nej, če bi po naši vasnicaj obnovili stare šege miklaušovo, licijo, frištj ivanje, fašanke. Pa nej Vogrski, slovenski. Pa nej samo mlajši, starejši tü. Zaka je potrejbno, naj se v sakšoj vesi nika zgodi? Najbole zatok, ka mi Porabski Slovenci v sakšoj vasnici malo ovak gučimo. Če naprimer edno gledališko igro štjete na Porabski djezik obema üti, van tau stoj drugi ne more napravili. Vi tau v svojoj vesi morate naprajti, če štjete, ka se lüstvo tau navči pa da rado poslüšam, gledalo.
Vüpajmo sé, ka je ešče nej kesnao!
I. Barber
Porabje, 19. decembra 1991
3
KALENDAR (8)
DUGE ZIME
Na začetki 19. stoletja so naši starci dugše zime meli kak mi zdaj. Istina, ka zdaj tö rano kmica grata, depa mi že mamo elektriko, televizijo, telefon. Pa če neške-mo doma ostati, leko odpotüjemo z buson, s cugon.
Jožef KOŠIČ in Števan LÜLIK sta v 1820—30 lejtaj dojspisala, kak so tistoga ipa v zimi živeli lidgé v slovenski okroglini. Naši starci so s skalami svejtili pa pomalek tadelali. Moški so šker popravlali pa redli iz lesa, košare pleli, drva kalali — če so kan nej odišli na mlatitev. Ženske so prele pa prajau kalci nesle. LÜLIK je etak dojspiso njavo maštrijo:
"Tkalec prejo navrže, na snovače gori osnové, i sedéč vu svoji krausnaj (statve) klači z nogami klačnike (podnožka). I tak tkče' tö vnogoféle platno. Te eden tal te njegove preje se veli laketnica (osnovne niti). Po etoj se po prečki meče čunék (čolniček), v šterom oznautra na civi vautek jeste poviti, i štero on z grebena vdarcmi ali na gausto ali pa na rejtko zbiti zna. "
Po vesi so tö ojdli po dugi zimski večeraj. Moški so se pogučavali o gazdiji pa o gospočini. Ženske pa so moške šinfali aj valili. Starejši so zadvečara odišli v krčmau aj pa v vinske kleti.
Ženske na Dolenjon i Gorenjon Siniki pa v Števanovci so v leti pa zimi en veuki, dugi vacalejk nosili. Toploga gvanta so tö nej meli.
Naši starci so v zimi kapüsta, repo, gra, bérovo kašo, kukarčin močnik, žgonke geli. Večkrat kraupno
kak mastno. Vsizamaj so z ene veuke sklejce djamali. Moški so sejdli, ženske stale. Samo vert je emo včasik laseni talejr, na šteron je mesau rezo pa drügin talo. Živina je v zimi tö malo krme mejla. Da sfaldjavalo, so slamo vö s streje cükali pa tisto sajavo ritonje polagali.
Šaule nej bilau. Par farni cerkvi je büu en škonik, šteri je tö samo malo znau slovenski šteti, pisati. Mlajši so samo pet aj tri mejsece ojdli v šaulo. Stariške so je nej radi pistili. V leti so mogli svinjé pa krave pasti, v zimi pa perge čejsati. Ovak pa gvanta so tö nej meli, pa nevarno je bilau. Iže so bile daleč od šaule. Mlajši bi mogli po veukon snagej, nuzmrznjeni potokaj, po gausti lesaj v šaulo ojti. Bodjali so se mlajši pa stariške tö. Tak ka so raj k sausadi pošilali mlajše, če je tisti znau malo šteti, te eške sausadne mlajše navčo. Menši so pa cejlo zimaupar peči sejdli, v leti so pa nagi kauli iže lejtali. Vkraj od rama so nej smeli tačas, ka so 7-8 lejt stari nej bili. Pojbičke pa dekličine so v leti pa v zimi gnako gornaravnjani bili. Duge zgrebne srajce so nosili. Eno srajco
dvej leti, tačas ka njin nej do kaulan segalo. V noči so tö v ton spali, spaudnji tau za šnajcek nücali. Zamazani so furt bili. Dühovnik so stariške Zaman svaurili. Stariške so tak pravli, ka iz zamazanoga pujčka bau dobra svinja. Zamazani mlajši so zamazane pujčke pa krave pasli. Nej so ojdli nej v šaulo nej k meši.
Mali pojbičke so v zimi na peči spali. Mladi par v klejti. V enon rami je živelo tri daržine. Trge bratke z ženami pa mlajšami. Samo najstarejši brat, šteri je büu vert par iži, je leko v iži na poštali spau. Drügi moški so v klejti, prékleti, štali spali. Mlajši pa ženske so nej meli postale, na stolici, na peči na eni ronji so spali.
Decembra pa januara je največ betežnikov bilau. KOŠIČ misli, ka od mesa mladoga pravca, na štero so mrzlo vodau pili. Pa od tistoga, ka v iži je vsigder sapaut büu. Največkrat so se njin plüča vužgala, tresliko pa grižo (tifus) so dobili.
Padar je büu paulek. V Varaši pa Ženavci, samo ka so penaz nej meli naši starci za tau. Doma sami so se vračili z dobrin vinon, s krepkin renon. Padaron so nej zavüpali, ka prej njin čamér dajo, je zaničajo. Če pa donk ozdravijo, te pa s konjon aj güncon morejo plačati. Moški so se z vinon pa s palinkov vračili. Ženske pa mlajši pa so pili vodau od küjani süji sliv pa so vrganjik geli. Če tau nej pomagale, so na sarteu slamo parstreli pa so tan mrli.
Marija Kozar
FIDJICE SO PEKLI PA CUKER KÜJALI.
Gnesden že v sakšoj iži bogati božič majo lüdje'. Krispan (božična jelka) je lepau okinčani, vse se svejti, vse se žari. Pod krispanon pa bogati dar čaka sakšoga.
Deca čaka božične svetke. Tej menkši vörjejo, da krispan Jezuš parnasé.
Moja generacija je doživela takše božične svetke, stere smo nej tak bogato svetili, da smo pa zatok trno radi pa blajženi bili. Tistoga reda so matere pa očevje dosta vse vönajšli, kak bi nan mlajšon leko veseldje sprajli. Po bojna je nej bilau pejnaz. Nej so nan mogli küpiti na krispan tau pa tisto. Mati so fidjice pekli. Vse falé so bile, zvejzda, rauža, etakša figura pa takša. Tak so spekli, ka smo mi nej vidli. Tiste so gorvezali na krispan. Na krispan valaun cuker so tü kűjali. Papire so narezali, pa tiste küjene cukre not povili.
Vekše mlajše so starišje prosili, aj pomagajo naredti krispan. Večkrat so falaček repe tü not spakivali namesto cukra. Oreje smo tü v svekeu papir povili, pa gorvezali na drejvo. Lejpe male rideče djabke smo gorvezali na drejvo.
Vekša deca je vse znala,
pa itak, da je prišo tisti cajt, tisti večer, vsi so čakali Jezuša.
Zgodilo se je pri ednoj držini, ka so starišje prosili vekšo deklino, naj se ona gor naravne pa ona bauda, "Jezuš".
Eden bejli prt si je oblejko, obraz si je prilično zakrila. Nej je malo delo bilau krispan v roke vzeti pa ga nesti. Kakoli je nej dosta vse bilau na njin, i-tak ga je žmetno nesla. Tačas je nej nikša navola bila, dočas je nej tarbelo not na dvera titi. Žmetno je prišla skauz dver, nistarne fidjice, oreji pa djabke so doj spadnile z drejva. Tau je eštje nikanej bilau, navola je tau bila, ka se je bejli prt tü doj potegno, nateltje, ka so vekši mlajši vidli pa spoznali njeni domanji gvant. Da se je pa zatok nikanej Zgodilo. Vsi — tisti tü, steri so vedli za tau malo skrivnost — so tak radi bili, ka je ništje nej mislo natau, ka je tau nej pravi Jezuš.
Po lejpon večeri so mlajši samo tau čakali, koga starišje pistijo k paunaučni sveti meši. Nej so vsi mogli titi. Nej so vsi meli črevla.
I. Barber
ŠEGE OB BOŽIČU
Inda svejta so v Sakalauvca na sveti post z gauštja borojco prinesli. Tau so žgali pod staulon do nauvoga leta, da je po iži fanj denilo.

Na sveti post nišče nej smo baus v stalo titi, ka bi tie krave plantave (šepave) gratale.

Če na nauvo leto najprvin ženska pride k iži, tie nasrečo prnase.
ljubljanska banka
Pomurska banka d. d. Murska Sobota
Pravi naslov za denarne zadeve
Porabje, 19. decembra 1991
4
Kristus se je narodil...
Najlepši in najbolj priljubljeni praznik Cerkvenega leta je božič, rojstvo Jezušovo. "Bog je Svet tako Ijubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, " beremo v Svetem pismu. Ta dar božje Ijubezni smo dobili na sveto noč: Marija "je porodila Sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču. "
Kaj nam pomeni ta praznik? Sveti Leon Veliki, papež, tako govori o skrivnosti učlovečenja: "Danes sé nam je rodil naš Odrešenik, zato se veselimo! Danes ne sme biti v nas prostora za žalost, saj se je rodilo življenje, tisto življenje, ki odganja strah pred smrtjo in nam daje veselje zaradi večnih obljub. Nihče ni izključen iz te sreče, vsi imamo skupen razlog za veselje: Naš Gospod, zmagovalec nad grehom in smrtjo, ki ob svojem prihodu ni našel nikogar brez krivde, je prišel odrešit vsakega izmed nas. Naj se radüje svetnik, ker se mu bliža palma zmage; naj se veseli grešnik, ker sé mu ponuja odpuščanje: opogumi naj se nevernik, ker je povabljen k življenja"
Zato na sveto noč in na božične praznike vedno lepše zveni pesem: "Slava Bogu na višavah in na Zemlji mir Ijudem, ki so blage voIje. " Prvič z veseljem stavimo Boga, ker se je zglednil na grešnega človeka in izpolnil obljubo, da pošlje Odrešenika. Drugič prosimo
Boga za mir. Mir mora biti v človekovem srcu. To je prvi pogoj resničnega praznovanja. V miru živeti med seboj, v družini s sosedom itd. In v miru bi morali živeti narodi, narodnosti med seboj.
Veselje, ki napolni naše srce ob rojstvu Jezuša, nam zasenči vse to, kar se dogaja ob naši južni meji in drugod po svetu, kjer z
orožjem poizkušajo doseči pravičnost in red. Toda morali bi vedeti vsi odgovorni voditeli, da to nikoli ne bo mogoče.
Mi, ki lahko v miru praznujemo, moramo pomagati tistim, ki so v te-
žavah in še bolj goreče prositi Boga, naj podari nam in vsem narodom MIR.
št
Žalostni Svetki
Pred tristau leti na sveti den 1640. leta so na Gorenjon Siniki tö Jezoša čakali, pa je san vrag prišo. Törski sodacke so s Kaniže
pri leteli, pa so po ramaj robili, požigali. Štiri lüdi so bujli, šestdeset pa so táodgnali. Stare, mlade, ženske i moške. Pet stari
lüdi so eške s pauti nazaj poslali, ka aj doma povejo: če za petnajset gni nedo pokorni törskomi zemliškomi gospaudi pa ma nedo steli porce plačüvati, te cejlo ves zaničajo.
Zemliški gospaud gorenjesenčarski pavrov pa žilarov je büu grof Batthyány Adám i njegova či Barbara, šteri so se na gradi par Dobri (gnes Neu-haus v Avstriji) zadržavali. Od 1640. leta mau so Gorenjesinčarge mogli porce plačüvati gospaudi Battyanyini pa törskomi gospaudi Mehmeti tö.
—mkm—
V kmici na zordjanice
40—50 lejt pred ten je ovakši svejt bijo kak zdaj. Po naši vasnicaj je nej bila elektrika pa nika takšoga ka gnesden v modernon svejti nücamo. Lüdje so bili vörni od maloga do najstarejšoga.
Advent vörni lüdje' držijo. Advent je čakanja na velki svetek, na božič.
Tistoga reda so lüdje v adventi sakši den na zordjenico ojdli. Meša sé je začnila Zazrankoma v šestoj vöri. Na Verici pa v Ritkarovci nega cirkvi. Eštje gnesden lüdje drugan odijo k meši. Veričanci v Števanovce, Ritkarovci pa na Gorenji Senik. Tistoga reda smo peški ojdli.
Po zimski večerej smo ojdli goščice lüpat. Tan smo si že zgučali, kak mo šli drugi zranek na zordjanice.
V petoj vöri smo se na paut dali. Paut je pelala skauz gaušče. Tistoga reda je že furt bijo snejg. Tau je dobro bilau, zatok ka je snejg malo svejto nan. Šli smo eden za drugin. Velki naprej. Večkrat je tarbelo snejg tirati, zatok so velki naprej šli, mali so pa po njigvi stopnjaj skakali naprej. Na tüma smo šli.
Samo tisti vej, steri je že notstaupo v cerkev zazrankoma rano, kak je cerkev mrzla, kak se vse čüje v njej, kakšen mir nastana človeki v srcej. Pa te se vužgejo svejče, orgle zaigrajo pa je več nikoma nej mrzlo.
"Je angel gospodov oznano Mariji,
Sina boš sprejela od svetoga düha... "
Tau pa še dosta lejpi adventski pesmi smo spejvali. V mojon spomini so tisti cajti lejpi bili.
I. Barber
Jezoša korina
V Sakalauvci tak pravijo, dej nega božičnoga drejva, nejga Jezoša. Tau je Jezoša korina (šopek). Par božičnon drejvi so popejvali eto staro pesen že v 17. stoletju
Marija sé zdaj trüdi ino Jožefa bidi.
Stani Jožef, dobri mo, rodi ta bom dejte svo.
Ne straši se Marija, da boš Bauga rodila, da boš Bauga rodila, i devica (j)ostala.
V planice ga zdaj povij, naj ma zima ne škaudi, Jezuša ti dragomi, sinatji lüblenomi,
Krščeniki lübleni, dajmo valo Jezoša, šteroga nam rodiia, nam Marija smilena.
Krščeniki lübleni, dajmo valo Mariji, ar nam rodiia Jezoša, ar bi ovak vsaka düša mogla mrejti,
—mkm—
Porabje, 19. decembra 1991
5
BOGATI MARKO
Nekoč je živel Marko, ki je imel toliko bogastva, da sam ni vedel koliko. Večerjajo pa pride berač. Dajo mu piti in jesti. Marko je imel slepo mater pa so berača zaprli v njeno izbo. Ko je bilo ob enajstih ponoči, je vse v izbi zažarelo.
"Kaj pa je? " vpraša stara žena.
"Tam pa tam se je narodi! pojep. "
"Kaj pa bo iz njega? "
"Naj bo trgovec kakor njegov oče, da se ne bi obrt preselila od hiše. "
Ko je bilo ob dvanajsti, je spet vse poslalo svetlo. Zdaj se je narodilo drugo dete. Nakar ga je spet vprašala:
"Kakšno življenje pa bo imel ta? "
'Ta naj bo naprej kmet. "
Čez eno uro pa se je narodilo dete nekemu velikemu revežu.
"Kaj pa bo tale? " ga vpraša baba.
"Ta bo kraljeval na Markovem posestvu, " pravi berač.
Tako, noč je minila. Zazranka je Marko prišel v izbo pa mu je mati kar tako pripovedavala, kako je bilo ponoči. Marko je hitro uvidel, da nekaj ni v redu. Šel je k siromaku, ki se mu je narodilo dete, pa je kupil pojbiča, da ga zapravi. Ko ga je nesel po poštiji, je bil sneg. Zmetal ga je ne kup in dete zakopal vanj, naj zmrzne. Nek prevoznik pa je šel s künji po drva. Opazil je, da se kup Snega trno kadi, ker je noter bilo toplo. Konje ustavi pa začne kopati v kup Snega. Zagleda dete, ki leži v snegu pa se mu na moč smeji. Prevoznik si misli:
"Ej, ponesem ga domov pa ga spravim do kruha. "
Res, tako je bilo. Odnesel ga je domov in pojbič je rasel. Marko pa je zvedel, da pojbiča ni mogel zapraviti. Gre k temu prevozniku,
mu dobra plača pa pojbiča odpelje domov. Dal je splesti veliko košaro, pojbiča položil vanjo pa ga vrgel v morje. Nek ribič je lovil ribe pa je videl, da voda nekaj nosi.
"Kaj pa je tö! " si misli. "Hja, nekakšna košara. "
Vzame jo iz vode. V njej je bil lep pojbič, ki se mu je na moč smejal. Siromak ribič ni imel otroka pa ga je ponesel domov. Ženi pravi: "Na, tole sem našel, tö dete bo naše! "
"Hja, Vej pa dobra! " de žena.
Ko je pojap bil star takole enaindvajset let, je Marko spet zvedel, da pojbič živi.
Marko sedaj spet gre k temu siromašnemu ribiču, mu da veliko pejnaz pa pravi, naj pojap gre z njim, ker on da ima hčer pa se bosta poročila. Ribič je privolil, pojap tudi. In gresta. Marko ni mogel hitro hoditi, zato je pojba postel naprej. Dal mu je pismo pa mu rekel, da ga ne sme odpreti, dok-ler on ne pride domov. V pismu pa je bilo napisano, naj zakurijo v
peči pa ga zažgejo.
Pojap gre po poti. Sreča ga en človek pa ga vpraša:
"Kakšno pismo pa ima tö? Daj, pokaži! "
Človek gleda pismo, ga prebere pa mu ga za -menja z drugim. Dal mu je pismo, v katerem je bila zapoved, da se mora tačas, dokler Marko ne pride domov, s hčerko oženiti pa pripraviti gostüvanje. Zares, Marko pride domov. Pri hiši je bilo veliko Ijudi.
"Kaj pa delate, da je toliko Ijudi pri nas? " vpraša.
"Pa saj tukaj imaš pismo! Kar si napisal, tö smo napravili", mu pravi žena.
Marka toliko da ni pobralo. Potem je kar naprej silil pojba, naj gre tja pa tja, kjer je bila nekakšna voda pa velik most, tak, ki je voziI od enega brega do drugega. Ta most je bil na verigi. Na drugem bregu je živel velik čalejr. Marko je mislil, da ta čalejr pojba za pravi, zato ga je postel k njeni u po žlato in srebro.
Pojap pride do mosta, sé usede nanj pa se pripelje na drugi breg. Tam je bila neka stara, čaralica pa mu pravi:
"Joj, bog moj, bog moj, sedaj pa moj mož pride domov pa te zapravi. No, nič ne de, saj tö spletem v kito pa bova tako vse slišala, kar bo Marko gončal. "
Nakar sta se s čalejrovo ženo skrite. Date mu je večerjo, najedla sta se pa odšla spat.
Zaspita. Žena se je naenkrat vrgla, stresla v snu. "Kaj pa je? " jo vpraša pojap.
"Sanjalo se mi je o nekem Marku, ki je postel pojba po pejnaze, ker je tukaj dosti pejnez. To se mi je pravkar sanjalo", pravi baba, potem sta spet zaspala. Baba se je kmalu spet stresla v snu.
"'Hja, kaj pa imaš, pogana? "
"Saj se mi je pa spet sanjalo, da Marko ima tolikšno premoženje pa kako je bogat. "
Nakar je spet zaspala pa sé znova stresla in rekla pojbu, kakor hitro pride tja, naj si odreže tri leskove šibe in ko trikrat udari, se osvobodi, odreši.
Pojap zares gre pa si odreže tri šibe. Tam gori pa je bil velik bukov štor. Na njem je stal starček. Pojap je enkrat udaril s šibo pa je starček skočil s štora. Iz njega se je vsipalo polno zlata in srebra. Vse je kipelo, toliko bogastva je bilo. Vrgel je s sebe hlače in vse drugo pa si obleko napolnil z zlatom in srebrom, da je
komaj nosil. Pride do človeka, ki vozi prek vode. Prosi ga, naj ga pelje prek. Prav, prepeljal ga bo čez, samo naj mu pove, kako bi se rešil prevažanja Ijudi čez Vodo.
"Hja, saj pa je to trno lahko", pravi pojap, "a ti ne povem, dokler me ne prepelješ prek. "
Zares, prepeljal ga je prek in pojap mu je potem rekel:
"Tistemu, ki bo prvi prišel za menoj, daj veslo v roke, ti pa stopi dol pa bo potem tisti vozil naprej Ijudi tja prek. "
Starec se mu je zahvalim pojap pa zlato in srebrno nese domov. Joj, samo še tega je bilo treba Marku!
"Ej, tudi jaz bom zranja upregel junce in šel! " se razveseli Marko.
"Vi samo pojdite, saj jetam dosti tega! "
Marko je imel toliko bogastva, da sem ni vedel koliko, a mu ni bilo dovolj.
Tako je Marko na zra-njak šel z junci pa s kouli po pejnaze. Starec ga je odpeljal prek. Marko si je napolnil žepe s pejnazi Ko ga je starec peljal nazaj, mu je dal v roke veslo pa se osvobodil.
Marko pa še dandanes mora voziti Ijudi prek vode.
Karel Krajcar;
Slovenske pravljice iz Porabja
Naše pesmi (14)
Pika, pauka
Pika, pauka za gorau, tista dekla maja, maja bau. Črno gleda na maudri gre, (jj ona bau za me.
Pau črejvle, žute štrumpfe, redeča lica, črne (jj oči, Sivo gleda, na maudri gre, (jj ona bau za me.
(Gorenji Siniki                             —mkm—
Prej ali slej pride do najslabše kombinacije nesrečnih okoliščin, zato zavarujte sebe in svoje premoženje pri
ZAVAROVALNICI TRIGLAV, Območna enota M. Sobota
Ker življenje potrebuje varnost
Porabje, 19. decembra 1991
6
OD
SLOVENIJE...
ČAKAJOČ NA PRIZNANJE
Varnostni svet Združenih narodov je sprejel resolucijo, ki predvideva prihod misije opazovalcev v Jugoslavijo. Resolucija, ki so jo sprejeli soglasno, od držav članic zahteva, da se odrečejo akcijam, ki bi lahko povečale napetost v Jugoslaviji. Nemški kancler Kohl je zavrnil opozorila svetovne organizacije in ponovil, da bo Nemčija priznala Slovenijo in Hrvaško še pred božičem. Avstrijski zunanji minister Alois Mock pa je izjavi, da Avstrija Slovenije in Hrvaške ne bo priznala, če se bo za ta korak odločila le Nemčija.
BO USTAVA NA DNEVNEM REDU?
23. decembra naj bi slovenska skupščina razpravljala o predlogu nove slovenske ustave. Ker so štirje poslanski kljubi iz Demosa objavili sporočila, da njihovi poslanci ne mislijo glasovati o predlogu ustave zaradi spornega 55. člena, ki govori o pravici do splava, je France Bučar, predsednik slovenske skupščine dejal, da razmišlja o tem, da predloga ustave sploh ne bi uvrstil na dnevni red skupščinskega zasedanja. Če bi se namreč izkazalo, da stranke ne bodo dosegle potrebnega soglasja, bi namreč obravnava ustave in glasovanje o njej lahko pomenila, da ustave ne bo še najmanj eno leto. V 439. členu sedaj veljavne ustave namreč piše, da v primeru, če predlog ustave v skupščini ni sprejet, lahko parlament nov predlog uvrsti na dnevni red šele čez leto dni.
DOLGOVAŠČANOM
PREKIPELO
Zaradi vojne na Hrvaškem vodijo po novem poti s severa na jug Evrope prek Madžarske. Mejni prehod Dolga vas-Redics je postal tako tarča tovornjakov, saj dnevno prestopi mejo tudi do 300 težkih tovornjakov. Dolgovaščanom je ta prometna zmeda začela presedati, zato so zagrozili z zaporo ceste, a je vendarle niso uresničili. Od slovenskih oblasti pa zahtevajo, da cesto do mejnega prehoda čim prej uredijo in zgradijo obvoznico skozi Lendavo.
VILKO NOVAK:
Moja srečanja s slovenskim Porabjem (2)
SPOZNAL SEM ŠE MLADEGA KATEHETA Janoša Kuharja. Potem sva se napotila do Monoštra in peš naprej: skozi Sakalovce v Štence — Števanovce. Ogledovala sva si hiše in kuhinje, ki sem jih že poznal iz Pavlovega spisa, ter govorila z ljudmi, ki so tam omenjeni. V Slovensko ves me ni peljal, ker bi vzbujala dva tujca, eden celo iz tujine, preveč pozornosti in hitro bi kdo nesel orožnikom na uho.
Zato sva se ustavila naprej pri Traibernoj Nanici, Zavcovoj pa si ogledala njeno dijnato tjunjo, seince za slamo in vso sobno opremo. Sam sem spraševal, kako se ta in oni predmet imenuje, da sem slišal iz njenih ust, kar sem nekoč prepisoval iz Pavlove razprave. Marsikaj mi je razložil tudi prijatelj Pavel. Obiskala sva tudi Vancarne, Talaberove, Kovačke. Nato sva se podala v varno zavetje — k župniku Štefanu Deliju v Števanovcih. Tu in v njegovem spremstvu nisva bila sumljiva ne ljudem ne orožnikom. Takrat ni bilo varno hoditi po obmejnih vaseh, zato Pavel omenja, da je njegov prvi obisk v teh vaseh vzbujal nemir, češ da je od davkarije, ker se zanima "za kunje brezi ora" in bodo morali plačati za uvedbo zidanih dimnikov itn. Takrat ni vozil po teh vaseh ne avtobus, niso hodili tujci, zato so se ljudje radovedno zbirali ob vsakem tujem obrazu.
SEDAJ JE ŠEL Z NAMA PO ŠTENCIH in še v druge vasi župnik Deli, ki je bil "beli Hrvat" iz okolice Kormenda in nekoč kaplan v Beltincih. Zato je obvladal naše narečje in je zaslužen za ohranitev slovenščine in slovenstva v števanovski fari! Na Gorenji in Dolenji Senik tedaj nisva šla, ker se Pavel nikoli ni počutil varnega, saj so mu na hiši razbili okna in s hujskaškim šovinističnim lističem so ga pozivali, kdaj si bo že pomadžaril priimek. Pavel jim je bil premalo madžarski, on pa se je še od prihoda v Sombotel do-
sledno podpisoval — Pavel, ker je rekel, da je to slovensko ime. Če je kje natisnjeno Pšvel, so to žena in drugi v tiskarni samovoljno popravljali. Avgust Pavel je bil pozneje le še redko v Porabju, predvsem pri župniku Janošu Kuharju na Gorenjem Seniku, da je zbral gradivo za razpravo o lovu na brinovke (Rigaszas... ) in o pridobivanju bučnega olja. Sam pa sem se za kratek čas oglasil konec novembra 1938. pri Bedičevih v Slovenski vesi, kjer sem izročil nekaj slovenskih mladinskih knjig; potem sem pa potoval v Sombotel in Pešto. Bedič je s
Vilko Novak (levo) in Jože Maučec v Soboti 1941—43.
sinom prišel k nam v Soboto jeseni 1941., od koder sem ju peljal še v Beltince, kjer se je srečal s prijateljem Ignacem Bašo, ki je pri njih stanoval v osmi gimnaziji. Sam sem med okupacijo mimogrede obiskal Bedičeve in Rejnikove na Dolenjem Seniku, pri katerih je živel in umri župnik Jožef Sakovič (doma v Vadarcih na Goričkem), prireditelj več izdaj Kuzmičeve Knige molitvene (iz 1783) in njegovih Svetih evangyeliomov.
KO SO POLETI 1945. NAROČILI JOŽETU MAUČECU in meni, naj hitro napiševa knjižico o slovenskem Porabju, da jo bodo predložili na mirovni konferenci v Parizu, sva želela za nekaj dni v Porabje, toda vsemogočni oblastniki v Soboti nama tega niso dovolili. Zato knjižica
ni tako sveža, kot bi morala biti. Naj še omenim, da sem o Porabju napisal nekaj člankov v dnevnik Slovenec, v tednik Novine od 1931. dalje pa še kam. Nisem se podpisal in nikogar nisem imenoval, ker je bilo razmerje med državama vedno napeto in nismo smeli nikogar spraviti v težave.
MOJ NASLEDNJI OBISK JE BIL V MARCU 1956., ko me je Inštitut za kulturne stike v Budimpešti povabil, naj se udeležim odpiranja kulturnega doma Avgusta Pavla na Gorenjem Seniku. Moral sem čez Beograd odpotovati v Budimpešto, od tam pa smo se z avti odpeljali v Sombotel, kjer smo v Sabariji prenočili: jugoslovanski veleposlanik Dalibor Soldatič in njegov tajnik, nekateri iz madžarskega zunanjega ministrstva in moj stalni spremljevalec z Inštituta. V Sombotelu smo popoldne odkrili spominsko ploščo na Pavlovi hiši (Szt. Imre utca 5. ), zvečer pa sem v madžarščini govoril o slovensko-madžarskih stikih.
Pripeljali smo se do Gorenjega Senika, izstopili iz vozil in pozdravili so nas zastopniki občine. Zadaj sem opazil župnika — Vinci-ja Kousa, belega Hrvata, ki je nadomešča iz župnije izgnanega župnika Janosa Kuharja... "Pridem k vam, " sem mu povedal in šli smo naprej v novi dom Avgusta Pavla. Tu sem moral govoriti — preprostim ljudem o znanstveniku, kajpada v "našen domačen jeziki" — v narečju, malo po goričkon, ka bi me bole razmili. Po-
vedal sem jim, kako je profesor hodil med njimi, kaj je pisal in sem navajal njegove besede (kak gospoda drek gjej pri lanforaj... ), tako da so se večkrat glasno zasmejali. Pošteni Dalmatinec Soldatič mi je stisnil roko: Česa takega, kot je bil vaš govor še nisem slišal! — Med kosilom sem moral spregovoriti v madžarščini, nato sem odšel v župnišče, kjer mi je g. Kous (nekoč tudi beltinski kaplan) pokazal Košičeve rokopise. Kmalu pa sta prišla dva za menoj: hitro moramo v Sombotel! Da ja ne bi bil predolgo sam s kakim — Hrvatom, če že ne Slovencem.....
V hotelu je bilo zvečer polno oficirjev, zjutraj prav tako. Rekli so, da Kuharja ne moremo obiskati, kar me je hudo prizadelo. Ko smo se zjutraj odpeljali in oficirji istočasno z nami, so mi rekli, da gremo lahko h Kuharju (v Izsakfa). "Zdaj pa jaz nočem, če je pri vas tako... " Ko sem se vrnil v Ljubljano, sem zvedel, da me je v sobočkem Vestniku grdo in smešno napadel prekmurski "ljudski pos-
lanec, mi očital prevod Madacheve Tragedije človeka pred vojno in vse laži, ki so jih madžarski časniki pisali, da sem jih menda govoril. Mojega zahtevanega popravka nikoli niso objavili, pač pa so mi priskrbeli na univerzi disciplinsko preiskavo (fegyelmi vizsgalat) in zgubil sem kakih dvajset službenih let zavoljo nenapredovanje...
PO DESETIH LETIH SEM SE SPET NAPOTIL NA GORENJI SENIK. Oglasil sem se v Monoštru na
Drugo jutro pa smo se odpeljali skozi Monošter do Slovenske vesi, kjer sem dal ustaviti pred Bedičevo hišo. Ljudje so se zbrali in na moje vprašanje odgovorili: Te pa ne vejte, ka so je odpelali v tabor, ena hči je na Švedskon, druga pa v Pešti (za to sem vedel, ker mi je mladi Bedič iz Sobote pisal, naj ji nesem steklenico pijače). Ogorčeno sem povedal veleposlaniku, kaj sem slišal, in da jih je bilo iz Porabja še več odpeljanih v taborišče. Enako ogorčeno je odvrnit "In jaz o tem nič ne vem! " Dejal sem mu: "Vse to so poročali iz Ljubljane v Beograd... " On pa: "Recite jim, da drek velja, kar sporočajo v Beograd, od tam ne zvem ničesar, naj poročajo 'meni direktno! "
Porabje, 19. decembra 1991
7
okraju, kjer je bil podpredsednik Karel Gašpar. Prosil sem, da bi mi posodili kolo (bicikl). Predsednik pa je dal avto in Gašparja za spremljevalca. Najprej sva obiskala šolo v Sakalovcih, bila navzoča pri pouku in
se slikala z otroki. Med potjo mi je Gašpar kazal krajevne napise in se opravičeval (1966. ), da so še samo madžarski...
O župniku Kuharju je rekel: "Oni slovnico včijo v cerkvi, kak trbe slovenski
pisati pa čteti... "
S Kuharjem sva si že več let dopisovala, pošiljal mi je svoje znamenite lističe, na katere je tipkal mašne molitve v slovenščini, da sem jih jezikovno popravljal. Pošiljal jih je tudi števanov-skemu župniku Markoviču, ker so tudi tam imeli slovensko službo božjo. Na priloženih lističih je vselej napisal kaj žalostnega: "Vej gda nas več nede, to vse mine, vesne... "
KO SMO Sl OGLEDALI CERKEV, kjer je Kuhar dal naslikati sv. Cirila in Metoda, apoštola Slovanov in tudi panonskih Slovencev v 9. stoletju, pa nad oltarjem napis 116. iz psalma "Hvalite Gospoda vsi narodi, " se je Gašpar poslovil, sam pa sem ostal še dva dni. Nisva šla nikamor iz vasi, le k nekaterim hišam in po gozdu. Pripovedoval mi
je o sebi, da nima niti radia, da ga ne bi mogli dolžiti, da dela kako propagando. Dobival je le verski tednik Družino iz Ljubljane, kjer so mu natisnili dve brošuri: o sv. maši in spovedi. Tudi doma, v Gradišču pri Tišini, že dolgo ni bil. Mnogo sva govorila o njegovem davnem predniku Jožefu Košiču, o katerem sem s pomočjo zapiskov v tem župnišču dokončno dokazal, da je on napisal Starine železnih ino salajskih Slovenov... in zgodbo, kako ga je napadel njegov bivši hlapec, ter njegovo žalostno pismo sem mogel napisati na podlagi tu ohranjenih pisem. Ali se vse Porabje zaveda, kaj je imelo v župniku Janošu Kuharju? In se svojih dolžnosti do Porabja zavedajo njegvi nasledniki, ki jih kličemo, da nadaljujejo njegovo delo?!
Ob Košičovem grobu na G. Seniku 1956.
GOZDAR BREZI PÖJKŠE
V vauzo so bili zaprejti kak dosta drüdji v tiston cajti. Žmetni časi so bili tisti. Nej tarbelo drügo.
samo telko, ka nakak zglaso koga, pa so ga že pelali v vauzo. Oni so tü v vauza bili, zatau so sledkar slüžbo
zgibili.
"1963. se začno delati kak gozdar (erdész)", pravijo Tupin Imrac. "Delo se od števanovske občine (tanács tól) daubo. Furt se rad emo gauštjo pa se rad odo po njej. Gledati, kak raste
drejvdja od spratoleti do zime. Zatau sen se glaso za gozdara. K mena se je držala Števanovska, otkauvska pa andovska gauštja. V tej mestan se mogo naskrbi meti. Da je gazda lejs sejko, te se dja mogo gorameriti pa gorazamerkati. Tau se v ena knidja nutra piso. Dva papira se napravo vsikdar. Enga meni, drügoga pa gazdi. Več lasa gazda nej samo odati, kak ma je občina dopistila na tisto leto. Ka tjelko je leko sejko, tau je za gaustjov šlau. Za sakšin plügon je edan kubik lasa leko vrezo. Dosta lüstva je veča sveklo, kak so jin dopistili. Če se dja tau vpamat zeu, te se
taužiti mogo tistoga, steri več svejko. Zatau so gazda poštrajfali, lejs je pa vtjüp mogo zrezati za drva. Lagvi cajti so bili tisti. Bijo taši, Sto je zido pa samo poskrivoma je leko svejko lejs v svojo gauštja zato, ka so ma dopistili, tisto je dolavrezo
pa audo. Pejnaza je tü tarbelo. Zamlé so töjsé slabe, nejga dosta aska od nji. Živeti je pa nikak tarbelo! Zamena volo bi cejlo gauštjo leko dolavrezali. Da pa meni so tü zapovejdati, proti tau-ma se dja nikanej mogo djati. Zvöjn tauga, ka se gledati mogo, Sto tjelko vrejža lasa, je lejpo delo bilau. Več lejt se štja sto tan delati, samo se nej mogo. Zato, ka so gozdarji pöjkšo dobili. Dja sa pa nej mogo dobiti pöjkše, ka se v vauzi zaprejt bijo. Etak se samo osan pa pau lejt delo kak gozdar. "
K. Holec
... DO
MADŽARSKE
ČUJTE, ČUJTE VSI LIDJE...
25. decembra ob 14. 30 bo v cerkvi na Gornjem Seniku
BOŽIČNI KONCERT Nastopili bodo zbori in pevske skupine iz porabskih in goričkih župnij z božičnimi pesmi.
KRATKE ŠPORTNE NOVICE
9. decembra se je začel turnir v malem nogometu za pokal Alpokalja v športni dvorani 2. osnovne šole v Monoštru. Tekmovalo bo 27 skupin iz okolice Monoštra. Slovenci so navzoči tudi tu. Slovenska ves se je udeležila z dvema skupinama, Števanovci, Andovci in Dolnji Senik so prijavili po eno moštvo. O rezultatih bomo poročali.
NOGOMETNA TEKMA V DOBRODELNE NAMENE
1. decembra so v Monoštru v športnem centru priredili nogometno tekmo med nekdanjimi in prihodnjimi nogometaši III. madžarske lige. Denar so namenili delno za nov rešilni avto, delno pa Aniki Rabel iz Rabagyarmata, ki je doživela hudo prometno nesrečo in od takrat leži nezavestna. Bilo je nad 500 gledalcev. Zbralo se je več kot 25. 000 forintov.
MIKLAVŽEV POKAL
ZA OSNOVNOŠOLCE
11. in 18. decembra bo v monoštrski športni dvorani tekmovanje v malem nogometu za Miklavžev pokal, kjer se bodo pomerili učenci 3. in 4. razredov iz okoliških osnovnih šol. Tekmovali bosta tudi dve slovenski ekipj. (OŠ Gornji Senik, OŠ Števanovci). To zaporedje se bo do 18. spremenilo, menijo števanovski modrobeli fantje. Iščemo navijače! Lep honorar! Žrebanje! (Dobitki so — avtobusne vozovnice za vrnitev. )
NARAVA DAJE NAJBOLJŠE
SREČNO NOVO LETO
Porabje, 19. decembra 1991
8
KAKO PRIČAKUJEM BOŽIČ?
Zelo čakam božič. Varčevala sem, da lahko kupim darilo, okraske pa bonbončke za na božično drevo. Zelo rada krasim božično smreko. Radovedna sem, kaj dobim za darilo. Dobro bi bilo, če bi bil za božič sneg! Lahko bi se sankali, saj bomo imeli čas, ker bodo počitnice.
Božič je najlepši praznik. To je praznik ljubezni. Takrat je skupaj družina in obdarujemo drug drugega. Vsako leto zelo čakam ta dan. Mislim na to, kaj bom dobil, kaj bo pod božično jelko.
Skrbi me še, kaj naj bo moje darilo za starše, za brata in za staro mamo. Upam, da najdem zanje kaj koristnega in lepega.
Vsakemu želim vesele in mirne praznike!
Kristjan Mižer, 5. r., OŠ Gornji Senik
Monika Ropoš, 5. r., OŠ Gornji Senik
MOJI BOŽIČNI PRAZNIKI
Po moje je božič najlepši praznik na svetu. Ob božiču vsakdo obdari svojega najdražjega. Tako je božič ob cerkvenem tudi družinski praznik, ko krasimo božična drevesca z raznimi bonboni, okraski in tudi svečkami. Ko svečke prižgemo, je najbolj svečano. To drevo je po vsem svetu znak božiča.
Predbožični dnevi so povezani z nakupi daril, ki jih dajemo pod drevesa. Verujoči imamo v tem času tudi možnost ogleda raznih verskih dogodkov in obredov, kar se učimo pri verouku.
Po božičnih praznikih se že približujejo zadnji dnevi leta.
Ob vseh teh praznikih so ljudje srečni in veseli. V tem času ljudje po vsem svetu govorijo o tem, kakšno je bilo staro leto in kaj nam bo prineslo novo. Novemu letu nazdravimo tudi s kozarcem pijače, večinoma je to šampanjec, ki ga pijemo na staro leto zvečer. V tem času skoraj vsak človek pozabi na svoje težave in probleme. Tudi zato bo morda komu ugajal moj spis.
Livia Lepoša, 6. r., OŠ Monošter
KAKO ME JE OBISKAL MIKLAVŽ
Težko sem pričakovala miklavževo. Končno me je 6. decembra Miklavž le obiskal. Že 5. decembra zvečer sem dobro očistila škornje in jih dala v okno. Nestrpno sem pričakovala jutro. Ko sem odprla oči.
sem že videla darila. Dobila sem Miklavža iz čokolade, knjigo, bonbone in sladkarije.
Bila sem zelo vesela in zadovoljna.
Livia Nemeš„4. r., 2. OŠ Monošter
OTROŠKI SVET
VEŠ-VEM
BOŽIČNO DREVESCE
Zelo star ohranjen krščanski običaj je, da ob božiču okrasimo božično drevesce. Pod njega pa dajemo darila. Taka darila so
namenjena bratom, sestricam, očkom, mamicam, otrokom, babicam, dedkom itd. So morda namenjena še komu?
Da predvsem vsem tistim, ki jih imamo radi.
Darila torej dajemo pod božična drevesca. Božič pa je velik praznik krščanstva in je vezan na Kristusovo rojstvo. Tako je ob tem prazniku ne samo daritev, ampak predvsem tudi molitev.
Božično drevo pa ima
svoj poseben pomen. Že nekoč so za tako rastlino, ki je sposobna kljubovati zimi in jeseni ne odvrže svojih iglic, menili, da predstavlja
moč življenja, častili in imeli so jo kot drevo, ki lahko podaljša življenje in mu daje moč.
Sem vedno prištevamo zeleno jelko, ki je iglasto drevo s ploščatimi iglicami in belkasto sivim lubjem. Poznamo tudi kanadsko jelko za balzam in grško jelko kot parkovno iglasto drevo.
Podobna ji je smreka s temno zelenimi koničastimi iglicami, visečimi storži in rdečkasto rjavo razpokano
skorjo. Poznamo tudi sobno srebrno smreko.
V krščanskem okolju pomeni praznovati božič — tudi božičevati. Ob božiču večinoma pečejo tudi poseben obredni kruh. Takemu kruhu pravimo — božičnik. Za božične praznike ga pečejo zelo skrbno. Ponekod pa dajemo kos tudi živini.
Vsi pa želijo ta praznik praznovati čim bolj svečano, krščansko pobožno. Z božičnim praznovanjem se v krščanstvu želimo z molitvijo pokloniti Kristusovemu rojstvu. S takim krščanskim verovanjem prihaja do izraza krščanska morala, molitev, polnočnica, božična drevesca, iz srca dana darila in še kaj — vse pa je povezano z božičnimi prazniki.
Tako si želimo ob teh božičnih praznikih drug drugemu blažene praznike. Sledi seveda novo leto, takrat pa izrekamo mnogo sreče in zdravja. Ob vsem tem pa želimo z božičnim drevescem poudariti pomen življenja in tudi dolgost življenja.
Tudi mi želimo vam, vašim staršem, vsem vašim najdražjim blažene božične praznike ter sreče in zdravja v novem letu.
POMEMBEN DAN VŽIVLJENU NAŠE GIMNAZIJE
Gimnazija v Monoštru se imenuje po Mihalyu Vörösmartyju. Poslopje stoji na trgu Kalmana Szella. Ti dve imeni sta povezani. Kalman Szell je bil politik in se je oženil s hčerko velikega madžarskega pesnika in dramatika, llono Vörösmarty.
2. decembra smo se spomnili pesnika in priredili proslavo. Govor ob slovesnosti je imel dijak Tibor Penzes, in sicer na nenavaden način. Prebral je svojo študijo, s katero se je udeležil natečaja. Po položitvi vencev smo šli v gledališko dvorano, kjer se je začelo tekmovanje.
V recitiranju je zmagala Ester Sulič z Gornjega Senika pred Judito Huszar in Kingo Veress iz Monoštra.
O Mihalyu Vbrbsmartyju je profesorski zbor razpisal natečaj. Prijavilo se je veliko dijakov. Na proslavi so razglasili tudi rezultate natečaja. Prvo nagrado je prejela Nikoletta Kovacs iz Monoštra, drugi je bil Tibor Penzes, tudi iz Monoštra in tretji Karel Krajcar iz Števanovec.
Na tej proslavi so se predstavili tudi naši "mladi" dijaki, ki so letos začeli obiskovati osemletno gimnazijo. Šola je povabila Martona Viraga, po poklicu profesorja madžarščine in zgodovine, trenutno novinarja pri časopisu Pesti Hirlap. V njegovi družbi smo preživeli
zanimivo uro madžarščine. Govoril je o pesnikih 19. stoletja, med drugim tudi o Vörosšaljiv način, zato nam je bil zelo všeč.
Brigita Šoš dijakinja gimnazije
SREČANJE S PISATELJEM
Naša knjižničarka, Piroska Milnar, vsako šolsko leto poskrbi za to, da bi se učenci srečali s kakim pisateljem.
To šolsko leto je povabila dr. Bethena Penzesa. Mi smo se že vnaprej veselili, saj smo vedeli, da bo pisatelj govoril o tem, kako je treba skrbeti za majhne živalce, in da bomo dobili koristne nasvete o živinoreji.
Predavanje je bilo zelo zanimivo. Tudi pogovarjali smo se z njim o njegovih delih, na primer o knjigi Zibelka pod vodo. Morske živali itd. Presenetilo nas je, ker zna pisatelj tudi malo slovensko. To pa zato, ker je študiral, kakšne živali živijo v Jadranskem morju, in tako je malo spoznal tudi jezik. S tem nam je postal še ljubši.
Monika Ropoš, 5. r., OŠ Gornji Senik
Porabje, 19. decembra 1991
9
DEZINFORMACIJA
Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku.
Od takrat je minilo 414 dni, rednega mejnega prehoda pa še ni.
(Politiki potujejo le ob sobotah in nedeljah?! Mi pa tudi takrat ne... )
NIKA ZA SMEJ
Naš Vili Varaša živé. Tü pa tan se s svojimi pajdaši fejs napidjé. Tak se ma je zgodilo na staro leto. Vili je pijan kak dež. Vküp se pobaré pa dé domau. Že prauto svoji iži dé, da stana pred ednoj električnoj sojej pa klüč od iže not tiska v sojau. Nej daleč sto-
dji eden policaj pa ma etak pravi: "Človek, zaman not tiskate klüč, tan nikoga nega, " Naš Vili ga pa pogledna pa ma etak pravi:
"Ti, policaj, ti si pa slejpi! Ne vidiš, ka tan vrkaj svejtijo? "
V šauli lerenca mlajšon vö da, aj sakši doj namale, ka štjé biti, da de velki.
Nisterni gasilca, nisterni medicinsko sestro, nisterni pavra, nisterni kozmonautana namalajo. Edna dekličina je pa prazen papir djala na lerencinoga sto. Lerenca go pa pita: "Anica, ti ne vejš, ka štje's biti, da boš velka? " anica pa pravi: "Vejn, ka štjén biti. Štjén se oženiti. Problema je samo tau, ka tau ne vejn doj namalati. "
V gostilni dvej padaščine sedita, si prpovejdata pa moške nastrejgata. Gnauk edna pravi drügoj: "Mici, nikak ne razmejn, ka tistoga
reda, ka so ženske gledale na moški n? " Padaščina pa pravi: "Kakšoga reda, kak ti tau misliš? " "Tistoga reda, da so eštje nej bili pejnažge, " pravi ta druga.
Dvej stare padaščine si gučita. Edna pravi drügoj: "Strašno lagvoga moža man. Ti ne vejš premisliti, ka trpin pri njen. "
Ta druga pa pravi: "Pa zakoj sé ne razpitaš? "
"Dvajset lejt sem trpejla. Nemo tak naura, ka ma Zdaj takšo radost spravin. "
Eden velki žvrgolin se vali pa etak pravi: "Dja se samo s poštanimi ženskami spravlan, kakše ujdle mi nej tarbej. " Padaš ga pa pita: "Zakoj ti samo takše tarbej? "
"Zatok, ka postane brž leko not namigan. "
I. Barber
MIKLAVŽ SPET PRI NAS
JOK IN STOK V ŠTEVANOVCIH ('TRAGEDIJA" V DVEH DELIH)
T. del. BELA PESEM (o jasnih, sončnih trenutkih)
Srečni otroci — veseli obrazi.
Gostje so starši — vsi v dvorani.
Mož v rdeči obleki, v sredini vreča z darili.
Pesmi in verzi, v odgovor pohvala.
Deklica prepeva, vreča se prazni.
2. del: ČRNA PESEM ("Pa ne pojdem prek poljan... ") Praznik je znotraj, v srcih radost tiči.
Tema je zunaj...
Joj! Resnični vragovi!
Trušč in hrušč —
črni možje z verigami in maskami!
"A glejte, otroci, pri njih so darovi!
Saj so prijazni, "nepravi vragovi".
VSE JE ŽE ZAMAN!
"Jojmene, joj, joj, joj! "
Nedotaknjena, čista dušica obsoja pokvarjen svet.
... Težka pomiritev.
POVZETEK Toplota v srcu, bonbončki v žepu, a v spominu za vekomaj ČRNI LJUDJE,
ki so boljši, če so DRUGJE.
LD Miklavž iz Števanovec
SREČEN BOŽIČ IN USPEŠNO NOVO LETO
Porabje, 19. decembra 1991
FROHE WEIHNACHTEN UND EIN ERFOLGREICHES NEUES JAHR
MERRY CHRISTMAS AND A HAPPY NEW YEAR
Friški,
friški
bojte!
Zdravi
zdravi
bojte!
Ka želimo od nauvoga leta?
RÖVCINA ARANKA: "Dotejgamau je dobro bilau. Lani je začnilo lagvo titi, kleta pa mislin, ka štja bila lagvo baude. Kak bi bilau baugša, da je kaulak nas vseposedik bojna. Dočas, ka neda mir, dočas neda baugša. Od nauvoga leta mir čakan, aj vseposedik mir baude. Cejne aj ne zdigajo pa aj delo mamo. Nej ka bi nan štja tau tü krajzeli. "
ŠTOTJINA REJZA: "Furt bola lagvo baude. Leko ka nazaj pridejo tisti cajti, ka se dja že gnauk doživala. Nikuma ne žalejn, aj tau nazaj prida.
K potititji ne vejn vcöj prajti nikanej, ka ne politiziran. Zdravdja že nejga, lejta tadejo. Staro lüstvo, ka smo v penziji, samo tau želimo, aj penzijo dobimo, aj ne baude bojne pa zdravdja aj bauda. Pa sakši aj ma delo. "
NAUVO LETO
Inda svejta je takša šega bila, ka so držine krispan doj pobrale na nauvo leto. Drejvo so gor Okinčali s krepdešin papiron pa so go djali na studanac. S ten so pozdravlali nauvo leto pa želeli cejlo leto zdravo vodau.

Na nauvo leto so mali pa veltji podja ojdli friškat. Prišli so k iži, poklonili so se pa so pitali, če leko friškajo. Če so jin dopistili, so tak gučali: "Zdravi bojte, friški bojte v eton mladon navuon leti! Dosta kritja, dosta vina, düšno zveličanje pa največ! " S krpa-čon so šli po rama, koga so najšli sakšoga so poštjukali. Če je stoj v pos-
tala bijo, tistoma so oblejko doj potegnili pa po riti!
Podja so radi ojdli k takšin ižan, de so bile dekle. Tiste so sploj radi pozdravlali.

Na nauvo leto so z govedine kujali župo zatok, naj cejlo leto srečo majo pri mari (živini).

Na nauvo leto zazranka moraš v lavor drauvna pejnaze ličiti pa se tak mujvati. Te da držina cejlo leto mejla pejnaze.
I. Barber
NORIJA
Starejšo lüstvo pravi, ka je mladina gnesden pokvarjena, razvüzdana. Kašni so pa oni bili?!
Prvin je lüstvo samo doma delalo, nej so odli v fabritje. Vačer, da so vse taoprajli, so dostakrat nej vedli, ka aj delajo. Te so pa norca delali drug z drugoga.
Če je gazda fejst spau pa sé je težko parböjdo, te so si moštji vtjüpnagučali pa vačer, da je najbola spau, so ma kaula vö s štjedjnja potegnili. Putejn so cejla kaula rancpobrali. Trdjé, štirdja so na strejo šli. Drüdji so pa njin rancpobrana kaula gora zdavali. Vrkar so je znauva vtjüpsklali. Bilau, ka so štja gnoj tü naklali na kaula. Zazranka so pa poglednili gazdo, kak gleda, da kaula vrkar na streji vidi.
Mladi ladjeni so vačer, da so dumau s krčme šli pa so vidli navola (kopice sena) par pauti, so si vtjüpnagunčali. Sakši prijo eden navči pa so je v eno oslico znosili. Zazranka se je gazda čamarijo, da ma je tarbelo trausiti.
Na kukarca šagau majo gobe zrasti. Ten črnin goban pravimo v Porabji vuk. Če so moštji tašno kukarco najšli, na rokau so si namazali pa so deklan obraz namazali. Tak so vögledala dekla, kak če bi se s saji namazale.
K. H.
PAKTREGARI NA VESELICI NA GORNJEM SENIKU
Gornjeseniška folklorna skupina že dolga leta neguje stike z beltinsko folklorno skupino. Vsako leto se srečamo najmanj enkrat na Gornjem Seniku oziroma v Beltincih. Prav dobro se že
poznamo. Ne samo člani skupine, temveč tudi njihove družine. Ta srečanja so skoraj družinska.
Član beltinske folklorne skupine je tudi Milan Zrinski. Približno med enim letom je nastal pod njegovim vodstvom ansambel Paktregari. To je petčlanski ansambel. Igrajo na harmoniko, kitaro in boben, imajo dve pevki.
Ko sta sé skupini spomladi srečali na Gornjem Seniku, smo povabili
tudi ansambel. Imeli smo skupen nastop v kulturnem domu. Vaščani so napolnili dvorano, potem pa spremili goste v gostilno in se skupaj veselili srečanja. Ne samo člani folklorne skupine, tudi
ansambel sé je počutil, kot če bi bil doma.
Padla je odločitev, da bodo 23. novembra igrali na Katerininem plesu. Ples je organiziral Svet staršev osnovne šole. Ansambel se je z veseljem odzval našemu vabilu, celo plakate so naredili. Na veselici se je zbralo veliko ljudi. Predvsem vaščani so z navzočnostjo počastili ansambel. Tudi taki so bili, ki do zdaj nišo hodili na veselice, Zdaj pa so prišli zaradi ansambla.
Zelo dobro smo se počutili, in četudi je bilo že pozno, nismo bili utrujeni. Lepe slovenske pesmi so nas navdušile in odločili smo se, da bomo iskali možnost za čimprejšnje srečanje.
Alojz Hanžek, predsednik sveta staršev
Števan krao, grüjške brao, Gejti dao. Gejta jejla, dejte mejla.
Porabje, 19. decembra 1991
11
"NAJ PORABJA"
NAJLEPŠE NODJE V PORABJI
NABOLA
KREPAK
POJAP
NAJBOLA
ČAMERAN
ŽUPAN
NAJ BAU, KA BAU
Vsem našim bralcem želimo. srečno novo leto!
ČE GVÜŠNO ZAVADITE...
Če gvüšno zavadite, Sto smo na tjejpi (sliki), vas čakajo völke nagrade (jutalom).
1. 	Svinja, stero so lani na Gorenjon Seniki pri Pülcini zaklali.
2. 	Pütra vina brezi dna.
3. 	Ore, s sterimi ta leko šli na Senik bükev pöjat.
Da bi van malo pomagali, van ovadimo, da smo tau mi, steri van v Porabje pišemo. Mi van napišemo menja, vi pa vcüjnapišite numero.
Francek Mukič..............
Marija Kozar-Mukič .......,
I rena Barber..............
Karel Holec................
Jože Hirnök ...............
Marijana Sukič.............
Brigita Korpič.............
Tau pošlite na naš atrejs pa rejsan ne mislite, ka norijo špilamo!
NAGRADA VAS ČAKA!
Zdaj pa rejsan:
1. nagrada: sončna marela RADENSKE (napernyő)
2. 	nagrada: celoletna naročnina (egészéves előfizetési díj)
3. 	nagrada: pütra iz gline
PORABJE
Porabje, 19. decembra 1991
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77
Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT celoletna naročnina 240 forintov oz. SLT
Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.
Porabje

1992