šd Stiske učencev, ki ne izhajajo iz šolskega okolja Predstavitev delovanja kriznih centrov za mlade, njihovih uporabnikov in oblik pomoči JANJA KOZOROG, Krizni center za mladostnike 10-ka Nova Gorica janja.kozorog@gmail.com • Povzetek: Prispevek predstavi delovanje kriznih centrov za mlade kot obliko neposredne pomoči, ki jo v zadnjih dveh desetletjih poznamo in razvijamo v Sloveniji. Na kratko je predstavljena populacija otrok, ki je nameščena in predstavlja uporabnike kriznih centrov, ter način dela z njimi in njihovimi svojci. Ključne besede: krizni center za mlade, akutna stiska, beg od doma The presentation of youth crisis centres, its users and its ways of help • Abstract: This article presents work in Youth Crisis Residental Center as a form of short-term shelter and counseling program to troubled youth as it is known and provided in Slovenia. The author also present the population of youth who is beeing housed and displaced from homes, as well as activities of assistance and counseling to their parents and familys. Key words: youth crisis centre, acute distress, running away from home Stiske učencev, ki ne izhajajo iz šolskega okolja Delovanje in izhodišča kriznih centrov za mlade v Sloveniji V sistem zaščite ogroženih otrok in mladostnikov spadajo tudi krizni centri. Ti so oblika pomoči, ki se je v okviru centrov za socialno delo v Sloveniji (in pod okriljem MDDSZ) začela razvijati leta 1995 s takratno ustanovitvijo kriznega centra za mlade v Ljubljani. Postopoma je sledila ustanovitev mreže devetih kriznih centrov za mlade po različnih slovenskih regijah (v Celju, Murski Soboti, Mariboru, Slovenj Gradcu, Radovljici, Krškem, Kopru in Novi Gorici), v vmesnem času pa se jim je pridružil tudi krizni center za otroke Palčica v Grosupljem (namenjen otrokom v predšolskem obdobju, starim do šest let) ter dva krizna centra za odrasle žrtve nasilja (v Mariboru in Piranu). hišo ali materinski dom). Pomembna naloga, ki je bila ena vodilnih pri odločanju o ustanovitvi mreže kriznih centrov, je zagotavljanje takojšnje osebne pomoči otroku ali mladostniku v okoliščinah trenutne ogroženosti ali v dalj časa trajajoči konfliktni in travmatski situaciji v domačem ali zunanjem okolju. S tako obliko pomoči uporabnikom, ki se znajdejo v kriznih situacijah, namreč lahko pomembno preventivno vplivamo na zmanjševanje števila potrebnih ukrepov in posegov centrov za socialno delo v družine. Delovanje kriznih centrov za mlade je organizirano tako, da je strokovna pomoč in ustrezna obravnava, ki jo uporabnik potrebuje in prostovoljno sprejema, zagotovljena neprekinjeno 24 ur na dan in vse dni v letu. To pomeni stalno dostopnost strokovne pomoči - tako Krizni centri za mlade (v nadaljevanju KCM) delujejo na podlagi Zakona o socialnem varstvu, Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakona o preprečevanju nasilja v družini ter drugih podzakonskih aktov in predpisov. Prav tako je vsebinski del njihovega delovanja pogojen z različnimi konvencijami (Konvencija o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic), ki države podpisnice zavezujejo k posebnemu varstvu, skrbi in zagotavljanju pravic otrok in mladih, predvsem pa k delovanju, pri katerem je glavno vodilo otrokova korist. Kljub omenjeni zakonski podlagi se same smernice delovanja v kriznih centrih še razvijajo, saj gre še vedno za relativno »mlado vejo« v sistemu zaščite otrok. V primerih, ko starši (ali zakoniti zastopniki) iz različnih razlogov ne zmorejo ustrezno poskrbeti za otroka in mu zagotoviti ustreznih pogojev za zdravo rast in uravnotežen osebnostni razvoj ter ga pripraviti na samostojnost, so se državni organi in ustanove dolžni vplesti ter na primeren način poskrbeti za otroka oz. mladega človeka. Med drugim tudi z začasno namestitvijo otroka ali mladostnika v krizni center. Krizni centri za mlade so organizacijske enote centrov za socialno delo. Namenjeni so otrokom in mladostnikom od 6. do 18. leta, z utemeljitvijo strokovne službe pa tudi mladim odraslim do 21. leta starosti, ki se znajdejo v akutni stiski, zaradi katere je potrebna takojšnja izločitev iz matičnega okolja. Ne glede na glavni namen kriznih centrov za mlade vanje lahko izjemoma nameščajo/sprejemajo tudi druge osebe, ki zaradi svoje varnosti potrebujejo takojšen umik iz zanje ogrožujoče-ga okolja (npr. mati z otrokom do namestitve v varno V primerih, ko starši iz različnih razlogov ne zmorejo ustrezno poskrbeti za otroka in mu zagotoviti ustreznih pogojev za zdravo rast in uravnotežen osebnostni razvoj ter ga pripraviti na samostojnost, so se državni organi in ustanove dolžni vplesti ter na primeren način poskrbeti za otroka oz. mladega človeka. osebno kot tudi po telefonu. Dežurstvo je torej zagotovljeno tudi čez noč in omogoča nastanitev s kapaciteto osmih ležišč (ponekod tudi manj). Ob tem je treba poudariti, da zaradi načela prostovoljnega prihoda in bivanja v kriznem centru za mlade uporabnik bivanje lahko sam prekine kadar koli, vendar s tem tudi ni varnostnih ukrepov za prisilno pridržanje otroka ali mladostnika. Načelo varovanja otrokove koristi Delovanje kriznih centrov se nedvomno na različne načine dotika in navezuje na načelo varovanja otrokove koristi, zato je treba pojasniti, kako sploh razumeti to načelo. Kot prvo je treba razumeti, da strokovni delavci, zaposleni v kriznem centru, delujejo kot osebe, ki se dejavno zavzemajo za pravice šibkejših, mladih oseb, ki same v akutni stiski ne premorejo dovolj moči za uspešno zaščito in varovanje lastnih interesov. Praviloma so seveda starši tisti, ki so otrokovi »naravni« zastopniki in skrbniki, vendar v primerih, ko svoje vloge ne (z) morejo (dovolj) uspešno opravljati ali jo celo zlorabljajo in otroka ogrožajo, na to mesto za čas reševanja akutne stiske stopijo strokovni delavci v kriznih centrih. LU O z LU > LU O z LU > 63 šd Predstavitev delovanja kriznih centrov za mlade, njihovih uporabnikov in oblik pomoči 64 Koncept dela s starši/družinami Gabi Čačinovič Vogrinčič družino opredeljuje »kot malo skupino, vendar malo skupino s posebnostmi, ki jo razlikujejo od vseh drugih malih skupin« (ibid., 1992; 103). Med posebnosti družinske skupnosti avtorica prišteva to, da imajo njeni člani svojo skupno zgodovino, skupne motive in cilje, krvne vezi ter da gre za sistem interakcij in komunikacije, ki ustvarja notranjo psihološko stvarnost družine. Družina ima svojo razvojno pot, ki njene člane postavlja vedno znova pred naloge, ki zahtevajo spreminjanje in novo postavljanje ravnotežja. Družinski člani so povezani s skupnimi pravili, normami in vrednotami, odnose v družini pa določa relativno trajna struktura statusov in vlog ter zanjo značilna struktura moči in vodenja (Čačinovič Vogrinčič, 1992). Ker je družina skupnost in sistem, se vedenje enega družinskega člana odraža na vedenju vseh drugih članov in obratno. Tudi Skynner (1992) opisuje družino kot interakcijski sistem, ki ga uravnavajo zakonitosti ho-meostaze oziroma pozitivnega in negativnega feedbac-ka, vzpostavljene meje, podsistemi moči in hierarhija. V družini se otrok od rojstva naprej spoprijema in prilagaja na vse njene značilnosti in komponente. Skozi družinsko skupino črpa tako pozitivne kot negativne izkušnje, ki dajejo njegovemu obstoju smisel. Po Skynnerju se mora otrok v vseh fazah svojega razvoja v družini eno Seveda pa ob tem velja še enkrat poudariti, da ni vsak otrok ali mladostnik, ki biva v kriznem centru, obremenjen oziroma izkazuje različne vedenjske ali čustvene težave in/ali simptomatiko. za drugo učiti lekcije o ravnanju s čustvi; predelati mora čustva ločevanja od staršev, čustva, ki jih zbuja avtoriteta, pa tudi izredno močna čustva (strahu, besa, gnusa, jeze). Otrok se od prvega trenutka življenja v družini uči, kako obvladovati čustva in ravnati z njimi. Če so čustva, ki jih doživlja, izredno močna in nesprejemljiva (npr. jeze, strahu, besa, gnusa ipd.), jih otrok ne zmore sprejeti in predelati, zato se jim odpove, da jih obvladuje. G. Čačinovič Vogrinčič poudarja, da vsak otrok potrebuje izredno veliko čustveno ugodnih izkušenj, ki mu jih dajeta starša ob vsakodnevnem ravnanju z njim in med seboj, da lahko kasneje v življenju obvladuje in se konstruktivno spoprijema s spremembami in se jim prilagaja. V primerih, ko je družina oziroma starša »naučena«, da so določena čustva problematična in zato zanikana, se jih otrok ne nauči sprejeti, jih izraziti ali predelati. Odrasli v družini nosijo odgovornost, da otroku zagotovijo pravico do vseh oblik čustvovanja in življenja s čustvi. Prav ravnanje s čustvi in obvladovanje le-teh je v družinah, s katerimi se srečujemo v kriznih centrih, pogosto »problematično« oz. najšibkejši del v družinski strukturi. Funkcioniranje družine se navadno kaže prav v tem, kako v družini ravnajo s čustvi ter kako se soočajo z medosebnimi konflikti. Tako starši kot mladostniki so pogosto vpeti v zapletene čustvene odnose in neustrezne načine komunikacije, ki povzročijo čustveni ali celo fizični odmik otrok od staršev in obratno. Navadno otrokov odhod od doma (in začasna namestitev v krizni center) družino opozori, da se v njej nekaj dogaja ter da je o tem dogajanju treba spregovoriti. Odkrit pogovor omogoča, da postanejo družinsko dogajanje, vzorci in konflikti bolj razvidni. Ker včasih takojšnja vrnitev v matično družino ni mogoča, imajo takrat še zlasti pomembno vlogo zunajdružinske socialne mreže otroka. Delo z odhodom otroka v drugo okolje pa nikakor ni končano, temveč ga je treba zastaviti tako, da bo matična družina dobila pomoč in podporo in bo zmogla otroka pridobiti nazaj (Čačinovič Vogrinčič v Mešl, Omladič Ograjenešek, 2006). Zgornje misli G. Čačinovič Vogrinčič se mi zdijo pomembno izhodišče tudi za delovanje kriznega centra za mlade, v katerem je ključnega pomena za uspešno razrešitev otrokovih težav ravno dobro in dovolj dolgo sodelovanje z družino (kadar je seveda to mogoče). Starši otroka ali mladostnika morajo biti nujno povabljeni v odnos sodelovanja znotraj kriznega centra. Včasih sicer ne takoj in takrat morajo počakati, da otrok najprej sam ob pomoči strokovnega delavca predela določena občutja, stisko. V vsakem primeru pa morajo biti starši takoj obveščeni o tem, kje se nahaja njihov otrok, ter »dobiti zagotovilo, da je krizni center za mlade varna izbira« (Mešl, Omladič Ograjenešek, 2006, 137). Bogdan Žorž v svojem delu Stiska je lahko izziv (1998) zanimivo opredeli otroke, ki pobegnejo, se umaknejo od doma. Po njegovem so to otroci, ki jih dom (oz. starši) utesnjuje in ovira pri osamosvajanju, dozorevanju, hkrati pa so to še vedno dovolj dobro »opremljeni« otroci, ki zmorejo nekaj narediti oz. poskušajo doseči spremembe. Po njegovem mnenju in izkušnjah večina otrok iz družin, v katerih vlada res hudo nasilje, od tam sploh ne beži, ker za to nima volje in poguma oz. iz stiske sploh ne vidi izhoda. Oblik »utesnjevanja«, ki so jih deležni otroci, mladostniki, ki »pobegnejo« oz. se odločijo za življenje v kriznem centru, je veliko: lahko gre za telesno utesnje-vanje, fizično trpinčenje ali zlorabe, do utesnjevanja v čustvenem, socialnem ali intelektualnem dozorevanju. Pomembno je pri tem upoštevati, da »begi od doma praviloma niso nekaj dokončnega; otrok Stiske učencev, ki ne izhajajo iz šolskega okolja ne zbeži od doma kot takega, temveč iz situacije, ki ga utesnjuje ali ogroža« (ibid.: 140). Vsak pobeg od doma je po avtorjevem navajanju izredna življenjska izkušnja - za posameznika, starše, pa tudi za strokovne delavce, ki se ukvarjajo s tem; od vseh skupaj je odvisno, ali bo otrok beg/umik od doma vgradil kot koristno izkušnjo v svoje odraščanje. Zelo pomembno je to razumeti in ustrezno predstaviti staršem, ki so pri otrocih »begavcih« pogosto zelo obremenjeni z občutki krivde. Po Žoržovem (1998) mnenju imajo občutke krivde zaradi svojih vzgojnih napak, ki se jih bolj ali manj zavedajo, pa tudi zato, ker so otroku dopustili umik ali beg. Poudarja, da strokovni delavci pri delu s starši nikakor ne smejo dopustiti, da bi starši začutili le sled obtoževanja, saj bi se njihovi občutki krivde le okrepili in botrovali obrambnim mehanizmom, ki bi onemogočali sodelovanje. »Če starši obsojanja ne občutijo, so pripravljeni sodelovati in prevzeti svojo starševsko odgovornost.« (Ibid.: 140). Pri neposrednem delu z otroki in mladostniki v kriznem centru za mlade je dobro sodelovanje s starši in družinskimi člani zelo pomembna komponenta, ki vpliva na uspešno razrešitev težav. Pogosto je zelo očitno, kako »problematičnost« pri otroku ali mladostniku generirajo konflikti v družini, katera pa zanje na drugi strani ni pripravljena sprejeti odgovornosti zanje. Prav v takih primerih je pogosto otroku lažje pomagati tako, da se ga za nekaj čas umakne iz družine. In ker je oddaja v vzgojne zavode/stanovanjske skupine dokaj radikalen poseg, bi lahko krizni centri za mlade predstavljali vmesno pot in zagotovili kratkotrajno zunajdružinsko obravnavo. Seveda s tesnim sodelovanjem in ponujeno roko. Ali kot pravita Mešl in Omla-dič Ograjenešek (2006: 137): »Tudi starši potrebujejo izkušnjo o spoštovanju in dostojanstvu, izkušnjo, da so povabljeni (v nasprotnem primeru doživijo razočaranje, kar posledično pomeni tudi nezmožnost nadaljnjega sodelovanja).« Strokovni delavci morajo staršem ponuditi »ustrezen prostor« z možnostjo dialoga, prostor, v katerem starši na pravi način dobijo ustrezne informacije. Strokovni delavec mora staršem pojasniti namen skupnega srečanja ter jih povabiti, da kot družina in posamezni člani v njej iščejo vire moči in rešitve znotraj obstoječega položaja. V prvih pogovorih z otrokom dobimo strokovni delavci postopoma vpogled v problematiko in dinamiko odnosov v družini ter tudi v to, ali gre za ogroženost otroka in mladostnika. Poudariti velja, da so v primerih nasilja v družini oz. v primerih, ko je otrok žrtev nasilja katerega od družinskih članov, smernice delovanja strokovnih delavcev v kriznem centru za mlade popolnoma drugačne. V takšnih primerih so postopki pomembno drugačni kot pa npr. v primerih reševanja stiske najstnika, ki ima težave z družinsko komunikacijo. Sklep V prispevku je opisano delovanje in koncept dela z mladimi in njihovimi svojci v kriznih centrih, kakršne jih poznamo v Sloveniji. Poleg tega so na kratko opisane nekatere značilnosti in populacija otrok in mladostnikov, ki jih srečujemo v kriznem centru za mlade. Ker gre pogosto za ranljivo skupino otrok, se moramo pri takem delu zavedati, da ima strokovni delavec v kriznem centru za mlade dvojno vlogo. Po eni strani za nekaj časa je neke vrste zastopnik otroka tako v odnosu do staršev kot različnih institucij, po drugi strani pa mora izhajati iz resničnih potreb posameznika, kar pomeni, da ga mora »videti«, začutiti in razumeti v njegovih intimnih težavah in stiskah. Poleg tega se je pri takem delu treba stalno samospraševati in biti pozoren na to, kako se strokovni delavci odzivamo na otrokova/ mladostnikova vedenja, saj lahko tudi sami hitro zapademo v pasti prehitrega odločanja in sprejemanja odločitev, ki otroku niso najbolj v korist. < LU U z LU >